Ob odprtem grobu f tov. Viljema Zehrerja Kozje, 14. decembra. Smrtonosne klicc, ki tako pogosto dobivajo svoje žrtve v socialno šibkih in pravno nezaščitenih ljudskih plasteh, so dobile svoja ugodna tla tudi v vrstah našega stanu. Odprla se je gomila in vzela v svoj hladni objem tovariša, ki je moral sredi najlepše moške dobe, poln idealov in načrtov, pretrgati z življenjem. Ravno, ko je šlo v zaton enoinštirideseto leto njegovega življenja, se je poslovil in zatisnil svoje utrujene oči. Ko je še bil v posesti svojih krasnih sil, je bil s svojim življenjem in značajem živ zgled visoko razvite stanovske zavesti, ki mu je narekovala, da je neustrašeno branil pravice in upravičene zahteve stanu; kot tak sc ni strašil žrtev. Z nič manjšim zanosom se ni aktivno udeležcval življenja in dela v organizaciji, ko je kot mlad začetnik učiteljeval na osamljeni enorazrednici v Šmiklavžu pri Slovenj Gradcu, kakor pozneje v Kozjem, kjer je zadnja leta kot šolski upravitelj služboval. Njegovo delo je izviralo iz spoznanja, dabo stanu dodeljeno le to, kar si bo v vztrajni borbi priboril. Njegove plemenite lastnosti in vzgojiteljske sposobnosti so našle plodna tla med mladino v oddaljeni in zapuščeni kozjanski do lini. Njegovo vztrajno prizadevanje za zboljšanje šole in ajegovo neumorno delo za odpoinoč predvsem bedni mladini, ki zavzema v tcm kraju tako velilk obseg, jc šlo na račun njegovega šibkega zdravja. Tenkovestnost in čut odgovornosti sta mu narekovala, da jc prej mislil na mladino, ki mu je bila izročena v uk in vzgojo, kakor pa na svoje lastno zdravjc, kar je tudi pripomoglo k nj-egovi prezgodnji smrti. Učiteljstvu na šoli ni bil nadrejeni šet, temveč tovariš in svetovalec. Ko je kal bolezni začela razjedati njegovo tclo, je zaman pričakoval, da bo našcl razumevanje in upoštevanje njegovega stanja. Zaman je prosil za službeno mesto, kjcr bi mu lahko spremenjene okoliščine nudile izdatno pomoč tedaj, ko je še bila možnost, da si vsaj podaljša življenjsko dobo in na ta način prihrani družini očetovsko skrb, svojima nedoraslima hčerama pa toplo očetovsko besedo. Zato so tudi njegove besede na bolniški postelji zoper prizadejano mu krivico, ki jih je tako pogosto oživljal, zapustile tako mučen vtis v vrstah vsega stanu. Izgubljena vera v pravico ga je spremljala v hladen grob na kozjanskem pokopališču. Cvetje, s katerim je pokojnika obsula šolska mladina, venci in sprevod na njegovi zadnji poti, so najlepši dokaz, kako je bil pokojnik priljubljen ne le med učiteljstvom, temveč v isti meri med mladino in ljudstvom. To naj bo vsaj v delno tolažbo žalujoči pokojnikovi ženi in malima hčerkicama, ki jokata za izgubljenim očetom. Učiteljstvu je pa zapustil svctcl primer dobrega vzgojitelja, neumornega delavca in zvestega tovariia. Naj mu bo zemlja kozjanska lahka! M.