Piščalka za piruhe
>aj se vam mara, znančki moji dragi, kaj se vam mara, ko nikoli ne po-grešate družbe! Bratce imate. sestrice se igrajo z vami, s sosedovimi poniglavčki se večkrat snidete ter se kaj pogovorite, vi še ne veste ne. kaj se pravi samovati. Vse drugače pa se godi Potokarjevemu Tončku: po ves teden veasih ne vidi drugega človeka, kakor svojega očeta. Le ob nedeljah in praznikih si v eerkev in iz cerkve grede ogleda rnalo sveta. Potokarjeva hiša stoji namree prav na samem ob majhnem potoku.   Oče je ribič,  o Tončku pa velja:
,,Mladih let zgubilo Dete mater milo."
Da, dii, šestlctni Tonček — ubožček je brez raatere, pa tudi brez bratov in sester. Pogosto se naključi, da raora biti po pol dneva čisto sam doma. Kadar gre oee s čoluom kam dalje, ali kadar nese v mesto ribe na prodaj, varuje Tonček dom. Pač bi šel vselej rad z očetom, ali v čolnu ni drugega z njim kakor sitnost •— tako sodi Potokar ter mu le semtrtam dovoli, da srae z njim. V mesto je pa predalec za Tončka, saj še odraslega noge bole, predno jo primaha tja. Sicer pa tudi zato ni puščati hiše prav brez vsakega človeka, ker se ne ve, kdaj kdo pride rib naročit. Saj se najraje tako narueri, da nas ljudje takrat iščejo, kadar nas doma ni. Skratka: Tonček je najeešče sam.
Sedaj pa pomislite, kako bi se vi naveličali na i)jego?era mestu. Res, da meče kameneke preko potoka, da odskakujejo po šest do desetkrat nad vodo; res, da si je napravil vže marsikak mlinček, tudi ne tajimo, da je prijetno sanjati in gledati valčke, ki se vedno narejajo in izginjajo, ali ščasoma se zdi človeku tudi taka prijetnost in lepota vsakdauja. Tudi Tončka ni več mikalo vse to, želel si je družbe ter bolj in bolj naganjal očeta, naj bi ga jemal s seboj.
Potokar je obljubil sinčkn, naj le liitro raste, potem pa bode uslišal njegovo prošnjo. Da bi pa Tončku doma vender ne bilo preveč dolgčasno, piinesel mu je veliko soboto iz mesta lepo — pišealko. Dobro je bil namreč prodal ribe ter zato kupil sineku take piruhe. To je bil Tončku prazničon dan! Vže na oči mu je bila piščalka všeč, toda kaj še le njen glas! Ta. ta! Kakor bi bil v malih nebesih, tako se mu je zdelo! In če je zakril s prstkotn katero izraej luknjic, ki so bile na piščalki, pa se je takoj izpremenil glas. Zares, neprecenljiva je bila Tončkova piščalka!
Odslej mu ni bilo nic, če je tudi oče odšel kam z doma. Malica kruha in piščalka sta mu krajšali poprej dolge tire, ali bolje: sarna piščalka ga je zabavala, zakaj malica mu često še na misel ni prišla, saj je bil sit lepega piskanja. Kar na prazen sod pred vrati se je spravil — saj veste, malo pokazati se je treba — potem pa je vtaknil piščalko v usta. To mu je pristovala, da nikoli tega! Zado-voljuo in mirno je sedel, kakor bi bilo pol zemlje njegove, uoge je prekrižal pod koleni, napihnil ličice, kar se mu je najboJje podalo, s prstki pa je zaporedoma pokrival in odkrival luknjice, da je izvabljal zmiraj drugačne glasove. Pa kako niodro in resno se je držal!   Izpod širokega pokrivala so se mu kazali krasui
•¦<  53  >¦¦
ruineni kodri, in izpod teli je gledalo zamišljeno dvoje očij sedaj po vodi, sedaj po tleh, sedaj k višku. Ni se mogel naslušati piščalke in ni se je uiogel!
In še nekaj! Menite li, da je Tonček piskal brez premisleka, samo da bi pelo? Motite se, ee tako govorite. V cerkvi je večkrat slišal Marijine pesni, katerih besedij si sieer ni zaponmil, pač pa po večjein napeve. Sedaj, ko je irael piščalko, poskušal je tiste pesni. Kaj pa z besedami, če jih ni znalV Kaj? Pomagal si je dnigaee: kar nčešeeno Marijo" je piskai, pa je bilo.
Nekega dne je zopet prepiskaval po svoji navadi sedeč na sodu. nOeščene Marije" je znal vže nad polovico, pa dobro, vender si je prizadeval, kako bi bilo še lepše. Pred njim se je zbrala domača družina gosij in rae, — saj veste, pri vodi, pa bi bili Potokarjevi brcz gosij in rac, to bi bilo eudno. No, perotnina se je gnetla okrog soda ter menda čakala, da bi še na suhem dobila kaj hrane, po potoku je namreč vže povsodi vse pretaknila. Toneek pa se ni ganil, ampak piskal
in piskal. Kar se oglasi stara sitna goska z vi-sokira glasom: nGa, ga, ga!« češ: ,,Glej ga Tončka, kako prevzetno trobi tor nas še ne pogieda; glej ga,glejg;\,ga!" Tovarišice jej pritrdijo z glas-nim: ,,Ga, ga, ga!" kakor bi se hudorale: »Vidiš ga, saj doslej ni bil tak,
vidiš ga, vidiš
gu, ga
!«
TodaTončku je bilo to gaga-nje bore malo všeč, ker še sam sebe ni slišal. Zato je skoeil s oda ter zapodil sitnost gosjo in račjo proti vodi. Eazven velike-ga gosaka se mu je vse naglo iimaknilo;jedna nica se je celo prckuenila, za-kaj m se uteg-
nila tako Litro zasukati. saj je znano, da je ta žival na suhem zelo neukretna, v vodi pa urna in spretna, kar sc dii. Jedna raca toraj je padla. Jej, jej, sedaj je bil pa ogenj v strehi! nGa, ga, ga!" to se pravi: BDajte ga, dajte ga!" začela je upiti, druge so joj pa brž priteguile: nTo bi ga, ga, ga! To bi ga. ga, ga, ga!" Pa da-si so se gosi in race luabrile druge drugo, vender se jih Tonček ni bal, še hudi stari gos.ik je moral v tek. Neroduo se je zibala vsa jata k potoku, potem pa liitro plavala na ouostrauski breg. da se pod vrbami zraoni, kaj bi bilo početi, ker je Tonček tak. Sredi vode so srečale beguuke tri sestre racike, ali so bile goske! — pa saj to ni tako važno — ki so preplašene popraševale: ,,Ga, gk?1' ali kakor bi vi rekli: Jiaj je pa? kaj je pa?' Odgovor se je glasil zopet: Ga, ga, ga!" to je: nMe bi ga, gii! Me bi ga, ga. a kaj, ko ga, ga, ga — ne moremo!" Potem pa so obraolknile ter se jele na tihem nekaj pomenkovati; toda kakor sc je dozdevalo Tončku, bilo jih je sram, da jih jc moialo toliko božati pred njim saniira, zakaj stari gosakjoje urezal naprej, družba pa je molčč plawila
3*
za njim ter se spotoma potapljala z dolgimi vratovi v vodo išeoč si živeža. Naš piskae pa se jim je smijal: ,,Ha, ha, ha!" ter zlezel na lestvico, prislonjeno ob strehi, da bi piskal popolnorna v miru. In vnovič jo odmevala po saraoti Tončkova ,,eeščena Marija," in vedno lepše se je glasilo piskanje, zakaj deček je vidno napredoval. A se tudi ni euditi, le pomislimo, da je imel od jutra do večera piščalko v ustih; to pa sami veste, da stanovitna pridnost vselej rodi lepe sadove. Pa še zvečera na pošteljici se je včasih  prepričeval,  ni li vže pozabil,  kar se je               
naučil po dnevi. In ko poknka zjutraj solnee na Tončkovo ležišče, moli, ali reeimo: trobi vže Tonček vsak dan jutranjo molitev:  nCeščena Marija" ?
Kaj ne, to so bili piruhi! Kdo bi si ne želel take piščalke? Tudi vi bi se razveselili kaj podobnega, toda skoro ne verojamem, da bi tudi vi tako lepo piskali Bčeščeno Marijo," kakor jo je Potokarjev Tonček. No, pa da jo le pobožno molite! In na vse zadnje, če tudi piščalke ne bode za piruhe, doboste pa brez dvoma kaj drugega, morda kako knjižico — za vas je kcjiga, knjiga, ker znate brati, česar Potokarjev Tonček ni znal! Kaj se ve, še jaz se vas lahko kaj spomnim o Veliki noči. Le pridni bodite, brez nič ne bode, kar zanašajte se name. No pa zdravi in z Bogom!                                                                                   Kajtimar