246
Politične stvari.
Govor dr. Coste
pri shodu avstrijskih domoljubov na Dunaji. *)
Pred vsem slavna gospoda, oprostite, da jaz, ki sem Vam skoro vsem tuj in osebno neznan, se predrznem besedo poprijeti v ta namen, da podpiram predlagano resolucijo. Moje ime Vam vendar gotovo ni neznano, kajti 10 let se že časniki trudijo, da me razglašajo v najširnejših krogih kolikor toliko, za kar sem jim jaz jako hvaležen. Prositi Vas pa vendar-le moram, da me po teh poročilih časnikarskih ne sodite,   ampak da,  ako  hočete  mene in moj značaj po-
*) To je v zadnjem listu obljubljeni govor, ki je taka silno razdražil sršene judovsko-liberalne.                     Vred.
247
znati, blagovolite to zvedeti po drugih bolj čistih virih. Da pa jaz kot Slovan tukaj med Vami večidel Nemci poprimem besedo, to, menim, ne potrebuje nobenega zagovora, ker pri shodu avstrijskih domoljubov razlika ne more plemenska biti merodajna.
Prehajaje na predmet zborovanja dovolite mi, slavna gospoda, da pred vsem govorim v obče o shodu avstrijskih domoljubov, potem pa o posamesnih točkah programa.
Vas se je danes na stotine sešlo, da odločno izrazite svoj avstrijski patriotizem in da ustanovite geslo, ktero hočete na svojo zastavo napisati. In če bi Vas tudi le deset zbranih bilo, bilo bi to vendar plodovito in znamenito djanje, ker se ono opira na vzvišeno in pravo misel, in ker morete prepričani biti, da Vi vsi v vseh deželah avstrijskih enakomislečih mož na milijone štejete.
Kot avstrijski patrioti (domoljubi) moramo se na duševni boj pripraviti; ako pa hočemo boriti se z vspe-hom, treba, da sovražnike svoje poznamo. Dovolite mi tedaj, slavna gospoda, da Vam tri teh sovražnikov avstrijskega patriotizma navedem.
Prvi sovražnik, zalega najnovejšega časa, je pru-sizem, ki se kakor kuga širi. On se je sicer do sedaj le v majhnem, a žaiibog, glasodavnem krogu enako kužni bolezni strašno razširil in veliko škodo napravil. Kdo bi bil kedaj mislil, da bilo bi mogoče, da avstrijsk poslanec si upa, kakor je baron Weichs storil, pri slovesnem vhodu nemškega čara v Berolin njega pozdravljati kot pokrovitelja Nemcev? In tako predrznost časopisi Še razglašajo brez najmanjše graje ali zavračanja. Predstavite si nasproti le krik in vik teh časopisov, ako bi bil kak italijansk grof, ki je avstrijsk podložnik, enake besede kralju Viktorju Emanuelu pri njegovem vhodu v Rim govoril! Spomnite se le natolcevanj in oskrumb, ki so jih tako zvani „Moskau-Pilger" morali prenašati, ki nič druzega niso storili kakor to, da so znanstveno razstavo v Moskvi obiskali. Ta pohod se je kot izdajstvo deželno krstil; ali bi po tem takem se ne moralo djanje barona Weichs-a imenovati velika izdaja državna, ki sicer ni taka, da bi državni pravdnik bil prisiljen vmes stopiti, vendar pa taka, da vsak avstrijsk patrijot jo mora obsoditi.
Naš drugi sovražnik so sedanje tako zvane svobodne ali liberalne ideje. Al prosim, da me ne razumete napak. Prava svoboda ni naš sovražnik, kajti ona je posamesnemu človeku kakor tudi celim narodom tako potrebna, kakor ribi voda in zrak tiču. A današnji liberalizem ni svoboda; on je temveč le silstvo. Liberalci stvarjajo ali popolnoma nezrela, ali morebiti teoretično prava načela; al oni ne preiskavajo: ali so ta načela djansko tudi izpeljiva, ali so našim razmeram in potrebam primerna. In tako se ta načela brez vsega premislika za večne resnice proglašajo, narodom proti njihovi volji vrivajo, in obsodi se vsak, ki se predrzne drugače misliti. To pa ni svoboda; to je nadsilstvo najhujšega in najgrjega absolutizma. Tako se utegne pripetiti, da se rodovini najvažnejše pravo odtegne, da svobodno določuje o odgojevanji otrok in da se jej sili šola, ktera utegne razžaliti njena najsvetejša čuvstva. Nasledek tacega postopanja pa je, da zastopniki in prave svobode sami se zoperstavijo tem samovoljnim ukazom liberalizma.
Naš tretji sovražnik poslednjič je laž. Ona po-gostoma nadvladuje naše državne in društvene razmere. Laž posebno v časnikarstvu mnogo zla (hudega) učini. In vendar-le more časnikarstvo svoj vzvišeni poklic, da vodi, izobražuje in odgojiva narod, na edini poti resnice doseči.
Vse to, kar imenujemo vrtoglavnost, tako,  na pr.
nektera tako zvana narodna gospodarska podvzetja, nI druzega nego oblika laži. Ne preide dan, da ne bi jednega ali druzega teh vrtoglavnih sleparjev sodnija zasačila, — danes jednega, ki se dela za francoskega grofa, jutri zopet druzega, ki se dela za mehikanskega polkovnika.    Al vsak slepar se ne zasači.
Laž pa je tem nevarnejša, čem bolj se ona v plašč resnice zavija. Dovolite mi, slavna gospoda, da samo jeden primer tu navedem. Kdor je bil priča gosposke zbornice državnega zbora pri letošnji obravnavi proračuna, lahko se je prepričal, da je ministerstvo Hohen-wartovo ondi zmagonosno bilo. Drugo jutro pa so kolovodji mnozih časnikov vse tako popisovali, kakor da bi ministerstvo bilo pobito bilo. To grdo laž je potem čitalo tisuč in tisuč ljudi in mnogo njih je verovalo, kar so lagali časniki.
Zoper te naše sovražnike moramo se bojevati: int sicer zoper prusizem z resničnim in iskrenim patriotizmom, — zoper tako zvani liberalizem pa s pravo svobodo in onimi načeli, ki so vzdrževali Avstrijo veliko in mogočno, ki so potrebam časa primerni in ki morejo vse narode srečne in zadovoljne narediti, — zoper laž pa s prosto in pošteno moško besedo resnice.
Naj zdaj še nekoliko besed v podporo predlagane resolucije spregovorim.
Prva točka ne potrebuje nobenega zagovora. Patriotom avstrijskim je sveta dolžnost, da se potegujemo za edinstvo, blagostanje in moč države, in da to kot cilj naših želj in prizadev javno izrečemo. Tudi drugi predlog resolucije, ki notranji mir kot pogoj blagostanja in moči državne proglašuje, je jasen in ne-ovrgljiv. Kakor posamezni človek duševnega pokoja, to je, notranjega mini potrebuje, ako hoče doseči čaj velicega in znamenitega, isto tako je tudi državam in deželam zadovoljnost državljanov poglaviten predpogoj njihovega blagostanja in moči, da morejo spoštovanje si pridobiti od protivnikov, in če drugače ne, si ga tudi priboriti.
Ne tako lahko pa se zagovarja tretji predlog, ki svetuje, naj bi se k načelom oktoberske diplome vračalo. Tukaj sem prisiljen, na kratko v pretekle čase se ozreti. Znana in obče priznana stvar je, da avstrijska država iz več kraljestev in dežel obstoji, ktere so še dandanes v nekem obziru samostojne in ktere še nekoliko samouprave imajo. To je nedavno znamenit nasprotnik federalizma v gosposkej hiši sam priznal, kajti on je februarsko ustavo federalistično imenoval. Ce bi to bilo resnično, ne bi se ves boj med centra-listi in federalisti okoli načel, ampak le o veči ali manji samoupravi sukal, potem bi se pa tudi posilno naspro-vanje proti federalizmu nikakor opravičeno ne kazalo. Samostojnost kraljestev in dežel je do leta 1848. ne samo v državnopravnem obziru, temuč tudi djansko obstala. Oblika ustave posamesnih dežel bila je ravno tako različna, kakor je bila in ostala različna administracija in pa postavodajstvo vkljub večkratnim po-skušnjam s centralizacijo. Najživejši izraz samostojnosti različnih dežel je bilo pravo davka dovoljevati. To pravo je sicer sčasoma samo formaliteta postala, a v pravnem obziru se je vendar-le neovrgljivo vzdrževalo. Prvo poskušnjo z občno in djansko centralizacijo je storil Bach z absolutizmom. Da je ta poskušnja po svoji ideji bila velikanska, ne more nihče tajiti. Pa tudi ni čuda, ako se državnik , ki ima vso državno moč v roci, omamiti d& ter skuša to moč uporabiti , da naredi iz tako velike in različne države kakor je Avstrija, jednolično državo, in se potrudi državi vse prednosti jednoličnosti zagotoviti, ki se jej ne morejo odreči.   Akoravno je bila ta poskušnja na duševni poti
248
s silo, in brez vsega nasprotovanja začeta in nadaljevana, vendar-le se je popolnoma pokazila. Država avstrijska je prišla na mejo pogube. Sedaj še le se je potreba spoznala, da se državno krmilo mora na drugo pot ukreniti, in to spoznanje rodilo je oktobers ko diplomo. Ta diploma je bila povsod z velikimi nadami in z veliko radostjo sprejeta. Sklicevaje se na pragmatično sankcijo se je iz jedne strane državi vse pridržalo, kar jej je potrebno, da obdrži svoj mogočen položaj, iz druge strani pa se je deželam zopet povrnila samostojnost in javno priznala. Ako bi se bilo to načelo neoskrunjeno izpeljavalo, marsiktero grenko in žalostno skušnjo zadnjih deset let bi si bili lahko prihranili. — Namesti tega se je napravila druga po-skušnja s centralizacijo in sicer v obliki ustavne ednotne države (februarska ustava). A tudi ta skušnja ni se sponesla ugodno. Ker je država vsled tega v drugič došla do roba pogube, spoznala se je potreba, da se mora vsaj deželam ogerske krone povrniti njih staro pravo. Danes pa za to gre, da se vsem kronovinam in deželam ona samostojnost vrne, ktero so od starodavnih* časih imele. Ne bojte se za državo! Kar je potrebno za mogočni njen položaj, to bode vsaka dežela gotovo drage volje državi prepustila. A vsa druga moč bode državo prešinila, ako ona svoje dele ne samo mehanično zjedini, ampak timveč zadovoljne in samostojne dežele v organizem zdravega života složi. Danes ne stojimo več kraj pogube. S hladnokrvnim prevdarjenjem moremo dela se lotiti in vredbe napraviti, ktere se skladajo z zgodovino naše države in ktere so pripravne, da nas složne in močne naredč, ako državi preti kaka nevarnost.
Primerno zgodovinskemu položaju posamesnih dežel izreka četrta točka resolucije, da je porazum-ljenje krone (cesarja) s posamesnimi deželnimi zbori edina pot, ki pelje k temu cilju. Ta izrek pa je treba tako razumeti, da s tem nikakor ni oblika vže izražena, kako naj bode prehod iz naših sedanjih razmer v nove vredbe, ki se imajo še le stvariti. Po mojem mnenji so sostavitelji resolucije jako pametno ravnali, da o tej stvari kar nič niso opomnili, kajti ta stvar zavisi od različnih predpogojev in od okolnosti, ki jih še le vsak trenutek za-se rodi.
Poslednja točka resolucije povdarja posebno to, da se morajo delegacije ukrepiti, in tirja njih ne-posrednjo volitev po deželnih zborih. Ako se tudi vredba delegacij ne more priznati za dovršeno stvar, vendar ima veliko pomembo, kajti po delegacijah se je prvikrat na postavnem potu realna unija med Ogersko in drugimi kraljestvi in deželami pripoznala. Nepo-srednja volitev po deželnih zborih samih ne bi veliko spremenila v dosedanjem ravnanji, ker naše delegacije ne voli državni zbor, ampak le državni poslanci jedne in druge dežele, in sicer v skupinah, ki so tudi zato od deželnih zborov pooblaščeni. To pravo se dakle prav lahko in brez zapreke prenese na pooblastite!]'e, to je, na deželne zbore.
S tem sem vse točke resolucije na kratko opisal. Sprejem te resolucije bode gotovo znamenit in mero-dajen za bodočnost našo. V vseh deželah bode ta resolucija odmevala in potem odtod tem silneje odjekala. Končaje priporočam toraj sprejem vseh toček resolucije.