TIM 7

poštnina plačana v gotovini

revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine • marec 1984 • 22. letnik • cena 30,00 din

drobne zanimivosti

Uh, kakšna
nezgoda —
ali pa?

Pilot, ki takole skrivi zračni vijak letala, je lahko
vesel, če odnese zdravo kožo — in če ne izgubi
službe. Kraki propelerja se sučejo presneto hitro,
na koncih doseže hitrost 4000 do 5000 metrov v
minuti — inče krak zadene ob oviro, so posledice
lahko zelo hude.

Zato se slike, kakršno objavljamo, kažejo pilotom
le v hudih sanjah... mar res? Posnetek so napra¬
vili z bliskovko in z maloslikovnim fotoaparatom
Nikon FE-2, ki zmore osvetlitvenečase do 1/4000
sekunde.

Morebiti pa propeler sploh ni zvit? Le pomislite —
in če boste v težavah, naj pomagamo: kot vse
kamere, ki zmorejo zelo kratke osvetlitvene čase,
ima tudi Nikon FE-2 zaklop na razporek. Zago¬
tovo veste, kako takšen zaklop deluje, premisliti bi
veljalo le, v katero smer se je pri posnetku gibal
razporek zaklopa in v katero smer se je vrtel pro¬
peler.

Enostavno, kajne? Le pomisliti je treba.

Nobelove
nagrade
leta 1923
niso izročili
pravemu?

Nobelovo nagrado za fiziologijo sta leta 1923 pre¬
jela John J. R. Mac Leod in Frederick G. Banting
— za odkritje insulina, čudežnega sredstva proti
sladkorni bolezni. Zdaj pa je v Kanadi izšla knjiga
»Odkritje insulina« (The Discoveryof Insulin), ki jo
je napisal ugledni zgodovinar Michael Bliss. V njej
piše, da bi namesto Mac Leoda moral postati No¬
belovec Bantingov asistent Charles Best. Ned¬
voumno je namreč mogoče dokazati, da sta odlo¬
čilni poskus, pri katerem sta psu brez slinavke, ki je
bil v hiperglikemični komi, vbrizgala 8 mililitrov iz¬
vlečka žleze slinavke, opravila Banting in Best,

dočim je bil Mac Leod takrat na počitnicah na
Škotskem!

Zanimivo je, da Mac Leod v začetku sploh ni trdil,
da je udeležen pri odkritju, šele kasneje je dejal,
da Banting in Best ne bi uspela brez njegovega
vodstva — bil je namreč vodja laboratorija, kjer
sta delovala.

Zgodovinar še dokazuje, da je resnica prišla na
dan že kmalu po podelitvi nagrade in da so zanjo
dobro vedeli v komisiji za podelitev in na univerzi v
Torontu, vendar so molčali, da bi preprečili škan¬
dal.

Čeprav je minilo toliko let, je zadeva dvignila pre¬
cej prahu in opozorila na številne primere, ko si
vodje raziskovalnih enot marsikje v svetu bolj ali
manj neposredno prilaščajo dosežke svojih po¬
drejenih. Obet slave pač marsikomu zamaje
osebno poštenje.

prva stran

Končno smo dočakali konec zime, za katero sem
prepričan, da se nam je letos priskutila kar vsem
po vrsti. Še malo, pa bomo lahko prosto zakoračili
v naravo in užili nje prelesti. Za modelarje to se¬
veda pomeni, da bodo končno lahko preizkusili
svoje modele, ki so jih izdelali v zimskem času.
Skratka, mrtve sezone je konec, začenja se ob¬
dobje viteških turnirjev, na katerih bodo pomerili
svoje znanje in moči vsi tisti, ki jim je pri srcu letal¬
sko, raketarsko, brodarsko in še cela vrsta drugih
modelarstev. Upam, da vam bom lahko letos še
pravočasno postregel s koledarji tozadevnih tek¬
movanj, čeprav trajajo dogovarjanja ponavadi
vse predaleč v poletje. Skratka, v prihodnji številki
bo, upam, objavljen koledar vseh pomembnejših
tekmovanj v letošnji sezoni.

186671

TIM 7 • 83/84 241

Marsikomu med vami sem moral žal že večkrat
odgovoriti, da v uredništvu nimamo naprodaj ne
balse, ne elektronskih elementov, pa tudi ploščic
tiskanega vezja ne. Kljub temu pa se še vedno
pojavljajo dopisi, v katerih me prosite ali pa tudi
zahtevate, da naj vam prodam to ali ono iz zgoraj
omenjenega seznama. Pravi naslov za trgovske
zadeve je trgovina Mladi tehnik v Ljubljani, bodisi
na Starem trgu 5 ali pa na Cojzovi ulici.

V zadnjem času sem prejel tudi veliko načrtov za
Eifflov stolp in razne luči, izrezljane iz vezane
plošče. Povedati moram, da takih načrtov nismo
in tudi ne nameravamo objavljati, ker so, pošteno
povedano, čisto navaden kič. S tem odgovarjam
vsem, ki ste mi poslali to plažo, pa tudi tistim, ki
morda nameravate to storiti. Tim bo ostal še na¬
prej glasilo za širjenje tehnične kulture. Oprostite,
da sem ubral malce trši ton, vsi tisti, ki mi pošiljate
resnejše prispevke, ste seveda izvzeti.
Nasvidenje! Urednik

TIM 7

Marec 19 84 _ 22. letnik

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana,
Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik,
Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Dušan Kralj, Jan Lo¬
kovšek, Amand Papotnik, Lojze Prvlnšek, Marjan
Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni
in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja
10-krat letno • Celoletna naročnina 300,00 din, po¬
samezna številka 30,00 din • Revijo naročajte na
naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel.
213-749 • Tekoči rač.: 50101-603-50480 • Tisk:
Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinancirajo
Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobra¬
ževalna skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slo¬
venije.

SLIKA NA NASLOVNI STRANI _

Na sliki imamo lep primer domiselnosti mladih kon¬
struktorjev z republiškega srečanja mladih tehni¬
kov. Principe, na katerih temelji hidravlika, po njej
pa tudi omembe vredno število sodobnih strojev in
orodij, se da uspešno ponazoriti tudi s takimi pre¬
prostimi sredstvi. _ _

242 TIM 7 • 83/84

prvi koraki

Nives Virant

Sveče

Mnogo je že bilo napisanega o svečah, ki jih lahko
naredimo sami. Zato o izdelavi sveče le na kratko,
bolj natančno pa o dodatku, o cvetju iz voska (pa¬
rafina).

Material:

1. Vosek (parafin) (lahko ostanki starih sveč)

2. Koščki voščenih barvic za barvanje voska

3. Bombažna vrvica za stenj

4. Plastična steklenica (plastenka), na primer, od
likvija za pomivanje posode, ali kaka druga trdna
a ne debela plastična embalaža

5. Zobotrebec ali palička od lizike.

Orodja in pripomočki:

1. Oster nož (olfa)

2. Nekaj čistih pločevinastih konzervnih škatel
(200 dag)

3. Klešče za prijemanje vročih konzervnih škatel

4. Kuhalnik

5. Lijak ali velika posoda z vodo

6. Ročni sveder

7. Žaga za kovine

Izdelava

Najprej naredimo svečo.

Pripravimo si plastenko, ki ji odrežemo zgornji del
(tisti, na katerega privijemo zamašek). To nare¬
dimo z olfa nožem ali pa odžagamo z žago za ko¬
vine.

Na spodnjem delu plastenke naredimo z ročnim
svedrom v sredini dna luknjo. V sredino plastenke
napeljemo vrvico, stenj. Da je napeta, jo zgoraj in
spodaj navežemo na zobotrebec (paličko), ki je
blokiran s plastenko (slika 1). V tako pripravljeno
plastenko zlivamo raztopljen vosek.

Parafin

Koščke starih sveč razdrobimo v še manjše
koščke in iz njih odstranimo nečistoče (stenj,
pesek, ogorele vžigalice). Očiščene koščke stre¬
semo v pločevinko in dodamo košček voščene
barvice, katere barvo želimo. Opozoriti pa
moram, da voščene barvice že obarvan vosek
(stare sveče) obarvajo bolj v rjavem tonu, barva je
nekoliko spremenjena, manj intenzivna. Če je
barvice preveč, bo barva temna in neprijetna. Na

TIM 7 • 83/84 2  43

eno pločevinko damo približno 1 cm dolg košček
voščenke.

Pločevinko z voskom in barvico postavimo na ku¬
halnik (ploščo), ki ne sme biti prevroč, da zmes ne
zavre (pojavijo se mehurčki). Med taljenjem mo¬
ramo talino mešati.

Staljeno zmes vlijemo v plastenko (vroče ploče¬
vinke vedno prijemamo s kleščami!). Če želimo
imeti večbarvno svečo, nalivamo vsako naslednjo
plast, ko se predhodna nekoliko ohladi in se že
strjuje. Tako smo naredili svečo. Počakati mo¬
ramo še, da se ohladi in bo tudi vosek dovolj
strjen. Najbolje je, če počakamo kar 24 ur po vli¬
vanju. Sedaj z olfa nožem odrežemo zobotrebec
na spodnjem delu sveče, na zgornjem pa odve¬
žemo zobotrebec. Plastenko ob strani po šivu
prerežemo z olfa nožem. Tako dobimo svečo iz
kalupa. Pripravljena je za dodatke.

Cvetje

Za cvetove pripravimo vosek, kot je opisano pri
sveči.

Tekoč vroč vosek zlivamo na hladno, stoječo
(mirno!) vodo. In koliko ga zlijemo? Za dve do tri

velike žlice. Hladna voda takpj zakrkne mejno
plast.

(Slika 2.) S prsti obeh rok rahlo primemo to veliko
kapljo na vodi od spodaj in zlivamo iz nje vosek
tako, da jo počasi dvigujemo in vlečemo vosek.
Nastaja trak, ki ga vlečemo s površine vode. Ne
sme se pretrgati, dokler iz kaplje ne izlijemo
vsega voska. Od hitrosti vlečenja je odvisna de¬
belina traku. Iz traku oblikujemo cvet. Najlaže na¬
redimo cvet vrtnice.

(Slika 3.) Kot modistka rahlo gubamo in zvijamo
trak, ki ga spodaj stisnemo, da se sprime. Nato ga
potopimo v vodo še za nekaj sekund, da se cvet
utrdi in je tako pripravljen za pritrjevanje na svečo.
Za izdelavo trakov in pozneje cvetov lahko nare¬
dimo nekaj poizkusov, ker vsak izdelek, ki nam ni
všeč, lahko ponovno pretopimo in uporabimo.
Cvetove, ki so nam najbolj všeč, pritrdimo z vliva¬
njem razstopljenega voska na cvet med liste, če
je kaj odprtin, ali med cvet in svečo. Še nekaj! Če
smo pri zvitem cvetu stisnili več voska na hrbtni
strani v čep, ga moramo odrezati z olfa nožem in
ni nič hudega, če med listi nastanejo odprtine,
celo zaželjeno je, da cvet laže pritrdimo.

244  TIM 7 • 83/84

Amand Papotnik

Broške
iz usnja

Predstavljam vam izdelavo brošk iz usnja. Izde¬
lava lahko poteka v okviru osnov tehniške vzgoje
in izobraževanja v 4. razredu osnovne šole ali pa
v okviru proizvodnega in drugega družbenopo-
trebnega dela v 4. razredu osnovne šole.

Material

1. Trše usnje za podlogo

2. Naravno usnje za osnovo

3. Sponka

4. OHO lepilo

Orodje

1. Flomaster za označevanje

2. Škarje

3. Knjigoveški nož

4. Šestilo

5. Ravnilo

Delovne tehnike

1. Merjenje in označevanje na materialu

2. Izrezovanje

3. Lepljenje

4. Montaža sponke

Navodila za delo

1. Za izdelavo torej potrebujete odpadno usnje,
ki ga lahko dobite pri tapetniku, čevljarju itd., in
sicer kos tršega usnja in nekaj kosov raznobarv¬
nega mehkega usnja.

2. S šestilom narišete krog na trše in mehko
usnje.

Fotografija 1. Broške, ki imajo v osnovo izrezane Fotografija 2. Na hrbtni strani so z usnjenimi krožci
kroge ter vanje prilepljene manjše kroge prilepljene sponke

TIM 7 « 83/84 2  45

Fotografija 3. Način pakiranja brošk v polivinilno
vrečko — »vse je nared« za darilo

—

.

proizvodno delo

————

Amand Papotnik

z električnim
ročnim orodjem

Stensko

obešalo

Pred vami je opis z načrtom in fotografijami za iz¬
delavo stenskega obešala. To obešalo je lahko
večstransko uporabno, saj z dodajanjem osnove
ustvarjamo vertikalne oziroma horizontalne mož¬
nosti za večkratno ponovitev elementa ter tako
izdelamo več obešal v vertikali oziroma horizon¬
tali.

Električno ročno in drugo orodje, priključki in
pribor

1. Električno ročno orodje: vrtalnik

2. Drugo orodje: leseno kladivo, čopič, kladivo,
klešče

3. Priključki: krožna žaga, povratna žaga, vibra¬
cijski brusilnik

4. Pribor: svinčnik HB, ravnilo, kovinski meter,
vzdolžno leseno vodilo, svore, maska za

3. Na mehko usnje narišete še en oziroma več
manjših krogov.

4. S škarjami izrežete kroge, tu jih nalepite na
podlogo.

5. Poslužujete se lahko različnih primerov (va¬
riant).

6. Z OHO lepilom nalepite kroge, in sicer:

6.1. Z dodajanjem na osnovo ali

6.2. Z izrezovanjem in vstavljanjem ustreznega
kroga v to izrezo.

7. Na hrbtni strani z usnjenim krožcem prilepite
sponko.

8. Broške lahko pakirate v plastično embalažo
ter jih tako pripravite za darila (glej fotografijo
št. 3).

krožno žago, konzola za povratno žago, gumi¬
jasti kolut, vertikalno stojalo, sveder 0 5, zaš¬
čitna očala, predpasniki

Material

Za izdelavo potrebujete smrekov les debeline

10mm in bukovo stružno palico debeline 5 mm.

Delovni postopki

1. merjenje in zarisovanje na material

2. razžagovanje

3. izrezovanje s povratno žago

4. izrezovanje s kronsko žago

5. brušenje

6. vrtanje

7. lepljenje

8. montaža:

8.1. elementov v celoto

8.2. montaža obese

9. dopolnjevanje

Navodila za izdelavo

1. Najprej je potrebno s krožno žago nažagati
deščice debeline 10mm in izvesti razžagova¬
nje pozicije 4

2. V pozicijo 4 izrežete s kronsko žago izvrtini v
zgornjem in spodnjem delu

3. Nato s povratno žago izrežete iz 10mm smre¬
kove deščice dva kroga 0 ~ 40mm

4. S povratno žago še izrežete del 2, kot ga pri¬
kazuje načrt

5. Preostane vam še montaža z lepljenjem in
montaža obese z žebljanjem

6. Pozicijo 6 dobite z izrezovanjem s kronsko
žago in v poziciji 6 izvrtajte luknjo 0 5 ter vsta¬
vite struženi čep (pozicija 5)

7. V zaključnem delu lahko obešalo še polakirate

246

TIM 7 • 83/84

5

TIM 7 • 83/84 247

Navodila za dopolnitve

Že v uvodu sem nakazal možnosti razširitve.

Zato razmislite:

1. Kako bi elemente obogatili z možnostmi za
obešalnike

2. Kako bi izvedli vertikalno oziroma horizontalno
linijo

3. Kako bi ta element v celoti uporabili v novem
izdelku

Fotografija 1. Takole izgleda obešalo na steni

Fotografija 2. Stensko obešalo rabi svojemu na¬
menu

Fotografija 3. Takole pa izgleda montaža dveh ele¬
mentov v vertikali

Fotografija 4. Z dvema elementoma si povečamo
uporabne možnosti

Fotografija 5. Pakiranje stenskega obešala v polivi-
nilno vrečko in žeje izdelek pripravljen za tistega, ki
smo mu izdelek namenili

Fotografija 6. Osrednji del je lahko tudi izrezan s
pomočjo več listov kronske žage. Izdelek je pakiran

248 TIM 7 • 83/84

modelarstvo

Dr. Jan I Lokovšek

Vezje

Tim

Uvod

V prejšni številki TIM smo spoznali vezje za tako
imenovano eksponencialno krmiljenje, ki je bilo
namenjeno le enemu kanalu oziroma servome-
hanizmu. Za vodenje letalskih modelov jih potre¬
bujemo seveda več, in sicer za krmiljenje nagiba,
višine in smeri; plin za sedaj ostane tak, kot je.
Zato sem v bistvu predhodno vezje le potrojil in
»spravil« na eno ploščico tiskanega vezja.

Opis delovanja

Oglejmo si vezalni načrt (shemo) vezja TIM
XXXXII na sliki 1.

V primerjavi z vezjem TIM XXXXI je naše res
samo potrojeno, le generator napetosti nevtral¬
nega položaja (»M«) je zdaj skupen vsem trem

R 2

R1

VHOD I o-C

D 1

r

D2

R 6

R 5

HZZZh

R 7

-o IZHOD I

R4

M

R 9

M

D3

M

R13

R8

VHOD II o-C

P2

D4

R12

h —y

M

IH

R 14

D-o IZHOD II

r 10  rn

R11 M  R22

A o — C

vhodih °H

o izhodih

Slika 1. Shema vezja TIM XXXXII

TIM 7 • 83/84 249

vejam. Namesto enojnega stikala za vklop eks-
ponencialnega krmiljenja imamo eno trojno in
opustili smo tudi del vezja »DUAL RATE«. Tako
kot prej sem na izhode dodal zaščitne upore (R7,
R14 in R21), ki preprečijo uničenje integriranih
vezij pri nespretnem priključevanju.

izbira materiala

Zopet sem imel pogoj, da mora biti to vezje pri¬
merno za vgradnjo v tovarniški oddajnik (SIM-
PROP-SAM), kar pomeni, da sem bii primoran
stiskati s prostorom, saj je bil največji prostor na
voljo le 70x40mm, tj. prostor za programski
modul. V primeru, če želite zares vgraditi vezje
v tak oddajnik, moramo paziti še posebej na tri-
merpotenciometre. V čelni plošči oddajnika so
namreč odprtine za trimerpotenciometre le po
15mm narazen, kar pomeni, da morajo biti poten¬
ciometri PIHER ali kaki drugi primerne velikosti.
Iskrini tipa npr. PN 35 AK, ki smo jih uporabljali v
vezju TIM XXXXI, so tukaj žal preveliki. Trimerpo-
tenciometri so seveda za pokončno montažo.
Tudi trojno stikalo za vklop v miniaturni izvedbi se
ne dobi vedno, vendar pa si lahko pomagamo npr.
z enim dvojnim in enim enojnim ali pa kar s tremi
enojnimi in potem vključujemo za vsak kanal po¬
sebej.

Poleg tega potrebujemo še dvoje integriranih
vezij LM 324, upore 1/4 do 1/8 W in enostransko
kaširani vitroplast.

Gradnja

Gradimo v tehniki tiskanega vezja na ploščici ve¬
likosti 70x40 mm. V merilu 1:1 jo prikazuje slika 2.
Na ploščici je zares gneča, zato sem priključne
sponke oštevilčil na povečani sliki.

Na ploščici je prostor za tri trimerpotenciometre,
originalni Simpropov programski modul ima pa
štiri, kar pomeni, da so v čelni plošči štiri odprtine
in še ena ob strani za stikalo. V našem primeru
pritrdimo eno stikalo kar na ploščico na mesto če¬
trtega trimerpotenciometra.

Seveda pa ni potrebno vztrajati na tako natlačeni
ploščici, če ravno ne gradite za vgradnjo v ome¬
njeni tovarniški oddajnik. Konstruirajte si svojo,
večjo ploščico. Edina zahteva je le ta, da mora

Slika 2. Slika ploščice tiskanega vezja v merilu 1:1

Slika 3. Povečana slika ploščice tiskanega vezja z
oštevilčenimi sponkami

250  TIM 7 • 83/84

ostati vezalni načrt vezja nespremenjen. Nare¬
dimo tabelo vrednosti posameznih sestavnih
delov in njihove vezave na sponke ploščice tiska¬
nega vezja

TABELA I

Element Sponka 1 Sponka 2 Vrednost Opomba

Integrirano vezje LM 324

Priključek t 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14
Sponka IC1 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94
Sponka IC2 101 102103104105106107108109110111 112113114

Priklju- Spon-

ček ka Opomba

Vhod za prvi kanal

Izhod za prvi kanal

Vhod za drugi kanal

Izhod za drugi kanal

Vhod za tretji kanal

Izhod za tretji kanal

na +5Vza TIM, na +4VzaSimprop

na maso za TIM, na + 2 V za Simprop

plus pol napajanja

masa, minus pol napajanja

Kratko vezati med seboj sponke:
170 in 71 78 in 79 80 in 95

Ko je ploščica izjedkana, jo še pred montažo paz¬
ljivo pregledamo, da ni neželenih kratkih stikov,
saj so sponke posejane kar na gosto. Nato jo poli¬
ramo in prevlečemo s tanko plastjo kolofonije,
raztopljene v alkoholu. Začnemo s prevezavami.
Le-te so tri. Uporabimo tanko, trdo izolirano žičko.
Zatem montiramo trimerpotenciometre in pri¬
ključke, če ste se odločili graditi po Simpropovem
zgledu. Sledi spajkanje obeh integriranih vezij ter
uporov in diod. Pazite na polariteto diod in kje so
nožiče 1 integriranih vezij. Če imate miniaturno
stikalo, ga lahko prilepite na ploščico z donipok-
som ali kakim drugim primernim lepilom; prostor
na ploščici je označen s črtico. Tudi do stikal vle¬
čemo trde izolirane žičke.

Stikalo ali stikala so lahko tudi ločena, saj je celo v
Simpropovem oddajniku prostor za to. V tem pri¬
meru jih priključimo s pomočjo mehkih žičk, sple¬
tenih v snop.

Na koncu prispajkamo še priključne žičke za
vhode in izhode ter napajanje.

Priključevanje

Veljajo pravila kot pri vezju TIM XXXXI. Poten¬
ciometre za dajanje povelj priključimo nepo¬
sredno na vhode vezja TIM XXXXII. Izhode ve¬
žemo na koder ali na kako drugo vezje kot npr.
mešalnik, če ga imamo vgrajenega.

Ko so stikala sklenjena, je krmiljenje eksponen-
cialno. Obliko krivulje nastavimo s trimerpoten-
ciometri za vsak kanal posebej.

Vezje lahko izkoriščamo tudi samo deloma, če ne
potrebujemo vseh treh vej.

V tabeli navedene vrednosti uporov veljajo
predvsem za Simpropovo izvedenko, za TIM pa si
zadevo lahko malo poenostavimo. Ker je tam
razpon vhodnih napetosti za odtenek večji, lahko
vzamemo vrednosti uporov R1, R2, R8, R9, R15
in R16 enake, in sicer v mejah od 68 do 150 kt 2.
Morajo biti vsaj paroma enake. Tako je npr. lahko
R1 = R2 = 68 kQ in R15 = R16 = 150kQ. Vred¬
nosti R5 in R6 morata biti V razmerju 1: 2. Primer:
R5 = 110kQ, R6 = 220kQ. Enako velja tudi za
R12/R13 in R19/R20.

Za konec poglejmo še tehnične podatke:

Napajanje ..od5do15V

Poraba .manjša od 10 m A pri 9,6 V napajanju

Razpon vhodnih napetosti od 1,4 do 3,6 V za TIM
od 2 do 4 V za SIMPROP
Razpon izhodnih napetosti je približno enak razpo¬
nu vhodnih napetosti.

Vhodna upornost .večja od 50Kt2

Izhodna upornost ...ca 1 kU

Velikost ploščice . 70 x 40 mm

TIM 7 • 83/84 251

J5/l

252  TIM 7 • 83/84

Model čolna je primeren kot prvi tekmovalni
model, saj je enostavne izdelave in iz domačega
materiala. Vsakdo, ki ima nekoliko vaje v brodar¬
skem modelarstvu ali pa sodeluje v krožku, ga bo
brez težav izdelal. Za pogon lahko uporabimo
vsak elektromotor iz odslužene nekoliko večje
električne igrače: el. lokomotiva, el. šivalni stroj ali
podobno.

Najprej si oglejmo načrt. Na sliki 1 vidimo po¬
manjšano narisano obliko čolna brez prekritja.
Sliki 2 in 3 kažeta narisana rebra in kljun ter polni¬
la. Rebrom in polnilu 2 moramo narisati še drugo
polovico. Vse je narisano v naravni velikosti in je
treba le prerisati na material. Slike 4, 5 in 6 prika¬
zujejo posamezne stopnje izdelave, na sliki 7 pa
je načrt razmestitve reber na šablonski deski.
Za izdelavo modela potrebujemo: vezan les 3 x
200 x 500mm, furnir lipe ali topola 1—1,2 x 500
x 600mm, smrekove ali lipove letvice 5 x 5 x
1000 mm, 3 kose, 3 x 10 x 1000 mm, 1 kos, ce-
lonsko lepilo, belo lepilo (PVA lepila — mekol).
epoxy lepilo, jekleno palico ali varilno žico
3x500 mm, medeninasto cev, ki rabi za vodilo
žici, ploščica medenine 0,5x30x50mm, nitro
lak in razredčilo.

Od orodja potrebujemo: šablonsko desko, na ka¬
teri bomo izdelali model (ravna panelna plošča,

najboljša je topolova), vsaj 20 x 160 x 600mm,
risalni pribor, kopirni papir, rezljačo s priborom,
grobo in fino pilo za les, deščico s finim in grobim
raskavcem, modelarski nož, kladivo in klešče, ■
bucike, ščipalke za perilo, vrtalni stroj s svedri,
škarje za pločevino, spajkalo s priborom, čopič in
posodico za lak.

Za pogon pa potrebujemo elektromotor, kardan¬
ski zglob, stikalo, žico s PVC izolacijo in stikalo.
Najprej prerišemo na vezan les vse dele s slik 2 in
3. Nato dele izžagamo ter jih do črt obdelamo s
pilo in raskavcem. Na šablonsko desko narišemo
simetralo, pravokotno na simetralo pa po sliki 7
narišemo črte, ob katere bomo narahlo prilepili
rebra. Rebra prilepimo samo na obeh koncih
tako, da se ne bodo premikala in da jih bomo
lahko odstranili z deske. Prilepiti jih moramo
točno ob črto, da stoje pravokotno na desko in da
simetrala rebra pokriva simetralo narisano na
deski. Prilepimo tudi kljun 1 in polnilo 2 ter obe
polnili 3. (Glej sliko 4.)

Pripravimo 5 letvic in jih poševno odrežemo, da
dobimo na kljunu dober stik s kljunom in polni¬
loma ter jih vlepimo v utore v rebrih. Pri lepljenju
letvic k rebrom si pomagamo z bucikami. Lepimo
s PVA lepilom. Ko je lepilo suho, odbrusimo od-

TIM 7 • 83/84

254  TIM 7 9  83/84

večni material na letvicah in rebrih. da dobimo
pravilno obliko dna čolna.

Za sedaj še ne obdeiamo bočnih stranic čolna!
Izdelamo primeren kos furnirja, 1—1,2mm, da
bomo prekrili eno polovico dna čolna. Furnir naj
sega nekoliko prek letvic, kar bomo kasneje od¬
brusili do letvic. Letvice, rebra, kljun in polnilo na¬
mažemo z lepilom in s ščipalkami ter bucikami
pritrdimo furnir k ogrodju. Počakamo, da se lepilo
posuši, odbrusimo odvečni furnir in ponovimo po¬
stopek še na drugi polovici.

Ko je lepilo suho, lahko model odlepimo od ša¬
blonske deske, kar naredimo z ostrim nožem.
Sedaj obdelamo s pilo in raskavcem obe bočni
stranici in ju prekrijemo tako, kot smo prekrili s
furnirjem dno čolna. Vlepimo še obe letvici 7 in ko
se je lepilo posušilo, obdelamo stranici in palubo z
raskavcem. Preden nadaljujemo s prekrivanjem
palube, moramo izdelati krmilo in cev z osjo za
vijak ter ju vlepiti v čoln. Oba dela najbolje vlepimo
z epoxy lepilom, ki se ga občasno dobi tudi pri
nas. Tudi os z vijakom in cevjo ter kompletno kr¬
milo lahko kupimo, vendar se pri nas redko dobi.
Nosilec za motor izdelamo iz ostankov vezanega
lesa po motorju. Izdelati ga moramo tako, da bo
os motorja v osi vijaka in da bo dovolj prostora za
kardanski zglob.

Preden nadaljujemo z delom, moramo prelakirati
notranjost modela z nitro lakom. Prelakiramo vsaj
dvakrat.

Tudi palubo prekrijemo v dveh delih potem, ko
smo vlepili prečko 11. Končno obrusimo ves
model s finim raskavcem, da je površina lepo ob¬
delana. Korito prelakiramo vsaj trikrat; prvič z raz¬
redčenim lakom — 50% razredčila, in nato vedno
manj, da je zadnji premaz iz čistega laka. Po vsa¬
kem premazu očistimo model s finim raskavcem.
Končno lahko model obarvamo z barvnim nitro
lakom po lastni želji. Na načrtu je narisana kabina
k, ki pa nam kaže samo približno obliko nadgrad¬
nje. Korito modela je izdelano tako, da ga lahko,
čeželimo, predelamo v jahto, ribiški čoln, torpedni
ali raketni čoln, če le imamo podatke, po katerih
lahko izdelamo obliko. Izdelan model moramo
usposobiti za tekmovanje. V razredu MČ-1 se
tekmuje v cilj, zato mora pluti model čimbolj na¬
ravnost. To dosežemo tako, da krmilo pritrdimo,
da se bo v svoji osi težko obračalo in preizkušamo
model toliko časa, da ga dobro spoznamo pri raz¬
lično napolnjenih baterijah. Samo veliko startov
za trening omogoča tudi zmago na tekmovanju.
Prihodnjič pa nekoliko več o gradnji osi z vijakom,
krmil, nosilcev za motor in kardanskem zglobu.

TIM 7 • 83/84 255

Sašo Krašovec

Izdelava

večplastnih

lepljenih

kril

Z uporabo kvalitetnih epoxi smol v modelarstvu
se je precej spremenil tudi sistem gradnje mode¬
lov. Epoxi smola, ojačana s stekleno tkanino,
omogoča zelo trdno, prožno, predvsem pa dokaj
lahko konstrukcijo modela. Z uporabo kalupa se
da enostavno izdelati dokaj zahtevne oblike
trupa, raznih drugih elementov in v zadnjem času
že popolnoma plastičnih kril. Pri dobrem kalupu
za krila pridejo odstopanja od resničnega profila
minimalna, vendar pa je izdelava takega kalupa
zelo zahtevna in se izplača le pri večjem številu
modelov. Še vedno je najbolj razširjena konstruk¬
cija kril lepljena iz plasti stiropora, furnirja, balse
ali kotoja in ojačana s stekleno tkanino. Ta način
gradnje je zelo primeren, tako izdelano krilo je
dokaj lahko, zelo trdno, pa tudi glede izdelave ni
zahtevno. Trdnost pride do izraza pri krilih jadral¬
nih letal (veliki razponi — velike obremenitve).

I. Krilo za jadralno letalo

a) Priprava

1. Orodje: Kot orodje za rezanje stiropora se upo¬
rablja električni transformator in pa žaga, ki ima
za rezilo cekas ali jekleno žico (0,5—0,8mm).
Pri cekas žici se uporablja tok približno 2A in do
30 V, pri jekleni pa 8—10 A in 5—10 V. Žaga ima
obliko črke H, na eni strani je žica z električnim
priključkom, na drugi pa napenjalo. Razpon žage
je do 1,10 m — slika 1.

2. Material: Krilo je sestavljeno iz jedra (polnilo —
določa obliko), nosilca krila in zunanjih nosilnih
plasti. Kot jedro je najbolj primeren stiropor, kate¬
rega se da zelo enostavno oblikovati, uporablja
se lahko še poliuretan. Zaradi višine profila je naj¬
bolj uporabljana debelina 5 cm. Pri nabavi stiro¬
pora je treba paziti, da je ta na površini najbolj
gladek (nima smeti — bolje se da oblikovati), pa

tudi težak naj bo okrog 800 g (1 m 2 , debelina je
5cm). Zunanja plast je sestavljena iz steklene
tkanine (90 g/m 2 ) in balsovega ali kotojevega fur¬
nirja. Plasti so med sabo lepljene z razredčeno
epoxi smolo. Na količino mase se doda do 100 %
razredčila (metanol — hlapi in ne topi stiropora).

b) Izdelava

Za željeno obliko krila je potrebno najprej narediti
šablonska rebra, s katerimi se odreže željeni pro¬
fil iz stiropora. Rebra se izdelajo iz vitroplasta ali iz
1,5 mm debele aluminijeve pločevine. Celoten
profil je potrebno skrajšati za sprednjo in zadnjo
letvico; na teh mestih se naredi izhod, ki omogoča
rezanje. Pri uporabi balse (debelina 1,5 mm) je
potrebno znižati višino profila za 1,0 do 1,2 mm,
pri uporabi koto furnirja pa profila ni potrebno zni¬
žati — slika 2.

Tlorisno ploskev jedra narišete na stiropor — slika

3. Segmenti naj bodo veliki od 50 do 100 cm; veli¬
kost je odvisna od tlorisne oblike krila; pri enoj¬
nem trapezu se razpon polovice krila razdeli na
polovici ali tretjine (enako velja za pravokotna
krila), pri dvojnem trapezu pa na prvi in drugi tra¬
pez. Kolikor imate različnih globin profila, toliko
šablonskih reber morate narediti.

Z žago razrežete stiropor po prej vrisanem tlorisu.
Na koncu prilepite s TEP trakom šablonski rebri.
Rebri morate spredaj in zadaj enako visoko pod¬
ložiti, razen če delate negativni napadni kot, ga na
zunanjem rebru zadaj ustrezno podložite. Pozor:
pri drugem segmentu mora biti šablonsko rebro
na popolnoma enakem mestu, kot je na prvem,
kajti drugače ne boste mogli zlepiti segmentov
skupaj.

Rebra morajo imeti določeno število oznak, tako
da sta rezalca na obeh straneh istočasno na
istem mestu globine krila. Stiropor pod profiloma
na obeh straneh podložite za približno 0,5 mm (da
se odpravi napaka pri rezanju). Na transforma¬
torju nastavite tak tok, da žaga lepo počasi drsi
skozi stiropor in nato potegneto žago ob profilu.
Tako odrezano jedro rahlo pobrusite, da dobite
čimbolj gladko površino (pazite, da ne spremenite
profila).

Ker je globina krila večja, kot je širina balse, mo¬
rate več plošč zlepiti skupaj. Zlepite jih s selotej¬
pom, ki je potem na zunanji strani. Na spodnjo
oplato označite nosilec, ki poteka na prvi tretjini
globine krila. Z razredčeno epoxi smolo prilepite
klin iz steklene tkanine (90 g/m 2 ) in pa trak iz
enake tkanine na mestih, kjer sega kasneje izre¬
zani utor od spodnje do zgornje opiate, smolo

256  TIM 7 • 83/84


ŽAGA ZA REZANJE
STIROPORA

el. p r ik I j učna žica

napenjalo

\ n

tr

n ° n _ _

s un m

60- 110 cm

POZOR: NARISANI PROFIL NI PRAVILEN-.SLUŽI SAMO ZA
ILUSTRACIJO POSTOPKA IZDELAVE

željeni profil z letvicama

šablonsko rebro

Nd

NARISAN! SEGMENTI
KRILA NA PLOŠČI
STIROPORA Z OZNA¬
ČENIMI PREDNJIMI
ROBOVI-POLOVICA
KRILA OZNAČENA Z
L1, L2,DRUGA PA Z
D1.D2

L1 + L 2 = L

TIM 7 • 83/84

257

258  TIM 7 • 83/84

TIM 7 • 83/84 259

nato še bolj razredčite (do 100%), premažite
ostalo oplato in pa jedro iz stiropora spodaj. Na
ravni mizi plasti sestavite in obtežite (približno 25
g/cm 2 ). Med spodnji stiropor in balso ter med
jedro zgoraj in zgornjim delom stiropora morate
dati polivinil folijo, da se ne sprime — slika 4. Ko
se smola strdi, vrežete v stiropor utore za nosilec,
za cevko za pogon nagibnih krilc, morebitnih
zračnih zavor,... Z nerazredčeno epoxi smolo
vtepite nosilec, nato pa po istem postopku še
zgornjo oplato. Na tako dobljena krila prilepite še
prednjo in zadnjo letvico, zaključka krila (kaplji) in
v koren rebro iz vezane plošče 2 mm.

c) Obdelava krila

Tako narejeno krilo zbrusite (pomagajte si s ša¬
blonskimi rebri — negativi), da dobite pravo in
gladko krilo (pazite, da debeline balse ne stanj¬
šate preveč) in ga prekrijte z razredčeno epoxi
smolo in tankim japonskim papirjem. Nato izrežite
morebitna nagibna krilca, zakrilca, zračne zavo¬
re... in jih uvedite tako, da jih kasneje v gotovo
krilo samo še vlepite.

Krilo premažite še enkrat ali dvakrat z manj raz¬
redčeno epoxi smolo in ga zbrusite (z vodobru-
snim papirjem) do popolne gladkosti. Nato ga
lahko še pobarvate (nanesite tanek sloj barve —
primerna je SINOL barva), ga zbrusite do gladke
nesvetleče površine in vlepite prej pripravljene

elemente (krilca, zavore...). Pri izdelavi kril s koto
furnirjem je postopek enak, le da kril ne prekri¬
jemo z japonskim papirjem, temveč s stekleno
tkanino, 90 g/m 2 . Nadaljnji postopek je enak.

d) Nosilec krila

Glavni nosilec poteka po prvi tretjini globine krila.
Najenostavneje je, da ga zlepite iz plasti vezane
plošče, balse in vmes steklene tkanine. Slika 5.
Dolg naj bo do približno 2/3 razpetine krila. Krila
se nataknejo na ploščat ali okrogel jeklen bajonet.
V nosilec so zato prilepljene ustrezne cevke. Šte¬
vilo bajonetov je odvisno od velikosti modela.
Namesto zgoraj opisanega nosilca se lahko
vgradi tudi lahka smučarska palica (tekaška).

II. Krilo za motorno letalo

Krila motornih letal so krajša pa tudi debelejša. Iz¬
delava le-teh je enaka kot pri jadralnem, le da ni
potrebno vgraditi steklene tkanine in pa tudi nosi¬
lec je lahko kratek (samo da določa potrebni V
lom). Stik obeh polovic krila je ojačan s pasom
steklene tkanine in epoxi smole — slika 6. Zbru¬
šena balsina površina se lahko nato samo pre¬
krije s folijo (lahka krila).

Na enak način lahko izdelate tudi višinski stabili¬
zator. Zanj zadošča opiata iz balse 1,0 mm in pa
ojačitev iz tkanine v pasu pod in nad cevkama.

Amand Papotnik

Regal
za drobne
predmete

1. Več škatlic zlepi, kot prikazuje fotografija

2. Za ročaje uporabi plastične čepe (zamaške)

3. Celotni regal lahko še oblepiš s samolepilno
tapeto

260 TIM 7 • 83/84

Ul

vO

.

Robert Resman

Letalo

gumenjak

Prav gotovo so med vami ljubitelji letalskega mo¬
delarstva, ki so se letos prvič naročili na revijo
Tim. Prav vam je namenjen tale preprosti gume¬
njak. Zgradili pa ga boste takole.

Prednje krilo izrežite z ostrim nožem iz 1 mm
balse. Potem to krilo na sredini pokapajte z vodo
in krilo z elastiko pripnite na model. Med tem
časom, kose krilo suši, izrežite zadnje krilo. To je
iz 3 delov, ki jih med seboj zlepite, kakor kaže
risba V loma na načrtu. Iz balse 5mm izrežite
trup ter nanj prilepite dele 7, 4, 8 in 5. Nazadnje
prilepite še dela 1 in 2. Preostane vam le še naviti
elastiko in... Pri delu vam želim veliko uspeha in
zabave.

w

KOSOVNICA

TIM 7 • 83/84 261

Nikolaja Kodrič

Življenje in
delo Hermana
Potočnika

Leto 1929 je bilo na področju izdajanja strokovne
astronavtične literature zelo plodno. Svoje knjige
so izdali Ciolkovski, imenovan »oče  astronavti¬
ke«, in raketni pionirji Oberth, Kondratjuk in Steč-
kin. Istega leta je Izšla v Berlinu knjiga Slovenca
Hermana Potočnika »Problem vožnje po veso¬
lju«, delo, ki ga mirno lahko postavimo ob bok
sicer svetovno znanim pionirjem raketne tehnike.
Knjiga je izšla v nemščini, kot avtor pa je bil nave¬
den Hermann Noordung. Šele 40 let kasneje so
odkrili, da se za tem psevdonimom skriva mož
slovenskega rodu. Knjige, žal, Slovenci nimamo,
ker jo hranijo v saški deželni knjižnici v Dresdenu.
Medtem ko čakamo na slovenski prevod, ker za¬
radi slabega gospodarskega položaja založbe
oklevajo s to izdajo, ostali tisk počasi bogati zna¬
nje o Hermanu Potočniku. Popularen je tudi v
svetu, kjer priznavajo njegov slovenski izvor in
velike zasluge na področju vesoljske in raketne
tehnike.

Herman Potočnik se je rodil 22. decembra 1892 v
Pulju, kjer je preživel tudi svojo mladost. Tam je
namreč takrat služboval njegov oče, dr. Jožef Po¬
točnik, ki je bil doma iz okolice Slovenj Gradca,
mati Minka, roj. Kokošinek, pa je bila hči znanega
in premožnega mariborskega trgovca. Obiskoval
je vojaško akademijo v Modlingu in jo končal leta
1913 kot poročnik. Študij je nadaljeval na tehniški
visoki šoli na Dunaju, kjer je diplomiral iz raketne
tehnike. Zaposlil se ni, stanoval je pri bratu in se
popolnoma posvetil načrtovanju vožnje po veso¬
lju. Umrl je 27.8.1929, sredi snovanj in načrtov za
ogromne vesoljske ladje, na katerih bi v pogojih,
podobnih zemeljskim, potovale proti oddaljenim
planetom številne generacije. Menda je razmišljal
že tudi o uporabi jedrske energije.

»Problem vožnje po vesolju«

V svoji knjigi, za katero je VVernher von Braun
dejal, da je zgodovinska prelomnica v svetovni
vesoljski in raketni tehniki, je Potočnik obravnaval
problem gravitacije, prodor v vesoljski prostor, iz¬
strelitev, polet in vrnitev na Zemljo, problem biva¬
nja v vesolju ter potovanja k drugim nebesnim te¬
lesom.

Breztežnost Potočnik razlaga kot posledico velike
oddaljenosti od najbližjega nebesnega telesa, kot
posledico medsebojnega ravnotežja dveh so¬
sednjih gravitacijskih polj ali pa kot posledico iz¬
enačenja s centrifugalno silo pri krivočrtnem gi¬
banju teles. Vesoljski polet s čim manjšo porabo
goriva bi moral potekati po ustreznih breztež-

Sllka 1. Ena Izmed redkih fotografij Hermana Potoč- Slika 2. Stanovanjsko kolo — ena od števlnih risb
nika Hermana Potočnika

260 TIM 7 • 83/84

Robert Resman

I

Letalo

gumenjak

Prav gotovo so med vami ljubitelji letalskega mo¬
delarstva, ki so se letos prvič naročili na revijo
Tim. Prav vam je namenjen tale preprosti gume¬
njak. Zgradili pa ga boste takole.

Prednje krilo izrežite z ostrim nožem iz 1 mm
balse. Potem to krilo na sredini pokapajte z vodo
in krilo z elastiko pripnite na model. Med tem
časom, ko se krilo suši, izrežite zadnje krilo. To je
iz 3 delov, ki jih med seboj zlepite, kakor kaže
risba V loma na načrtu. Iz balse 5mm izrežite
trup ter nanj prilepite dele 7, 4, 8 in 5. Nazadnje
prilepite še dela 1 in 2. Preostane vam le še naviti
elastiko in... Pri delu vam želim veliko uspeha in
zabave.

KOSOVNICA

TIM 7 • 83/84 2  61

Nikolaja Kodrič

Življenje in
delo Hermana
Potočnika

Leto 1929 je bilo na področju izdajanja strokovne
astronavtične literature zelo plodno. Svoje knjige
so izdali Ciolkovski, imenovan »oče astronavti¬
ke«, in raketni pionirji Oberth, Kondratjuk in Steč-
kin. Istega leta je izšla v Berlinu knjiga Slovenca
Hermana Potočnika »Problem vožnje po veso¬
lju«, delo, ki ga mirno lahko postavimo ob bok
sicer svetovno znanim pionirjem raketne tehnike.
Knjiga je izšla v nemščini, kot avtor pa je bil nave¬
den Hermann Noordung. Šele 40 let kasneje so
odkrili, da se za tem psevdonimom skriva mož
slovenskega rodu. Knjige, žal, Slovenci nimamo,
ker jo hranijo v saški deželni knjižnici v Dresdenu.
Medtem ko čakamo na slovenski prevod, ker za¬
radi slabega gospodarskega položaja založbe
oklevajo s to izdajo, ostali tisk počasi bogati zna¬
nje o Hermanu Potočniku. Popularen je tudi v
svetu, kjer priznavajo njegov slovenski izvor in
velike zasluge na področju vesoljske in raketne
tehnike.

Herman Potočnik se je rodil 22. decembra 1892 v
Pulju, kjer je preživel tudi svojo mladost. Tam je
namreč takrat služboval njegov oče, dr. Jožef Po¬
točnik, ki je bil doma iz okolice Slovenj Gradca,
mati Minka, roj. Kokošinek, pa je bila hči znanega
in premožnega mariborskega trgovca. Obiskoval
je vojaško akademijo v Modlingu in jo končal leta
1913 kot poročnik. Študij je nadaljeval na tehniški
visoki šoli na Dunaju, kjer je diplomiral iz raketne
tehnike. Zaposlil se ni, stanoval je pri bratu in se
popolnoma posvetil načrtovanju vožnje po veso¬
lju. Umrl je 27.8.1929, sredi snovanj in načrtov za
ogromne vesoljske ladje, na katerih bi v pogojih,
podobnih zemeljskim, potovale proti oddaljenim
planetom številne generacije. Menda je razmišljal
že tudi o uporabi jedrske energije.

»Problem vožnje po vesolju«

V svoji knjigi, za katero je VVernher von Braun
dejal, da je zgodovinska prelomnica v svetovni
vesoljski in raketni tehniki, je Potočnik obravnaval
problem gravitacije, prodor v vesoljski prostor, iz¬
strelitev, polet in vrnitev na Zemljo, problem biva¬
nja v vesolju ter potovanja k drugim nebesnim te¬
lesom.

Breztežnost Potočnik razlaga kot posledico velike
oddaljenosti od najbližjega nebesnega telesa, kot
posledico medsebojnega ravnotežja dveh so¬
sednjih gravitacijskih polj ali pa kot posledico iz¬
enačenja s centrifugalno silo pri krivočrtnem gi¬
banju teles. Vesoljski polet s čim manjšo porabo
goriva bi moral potekati po ustreznih breztež-

Sllka 1. Ena izmed redkih fotografij Hermana Potoč- Slika 2. Stanovanjsko kolo — ena od števlnih risb
nlka Hermana Potočnika

262 TIM 7 • 83/84

nostnih krivuljah posameznih gravitacijskih polj,
na prehodu iz enega v drugega pa bi morali upo¬
rabljati pogonsko sredstvo.

Pri vzponu oziroma izstrelitvi meni, da je po¬
membno, da raketa čimprej doseže breztež¬
nostno stanje, kajti prej ko ga doseže, manj goriva
porabi. To so le praktične omejitve, kajti pri raketi
s posadko je treba upoštevati še meje človeške
vzdržljivosti. Strinjal se je z Oberthom, da ne bi
človeka obremenjevali z več kot štirimi G (kasneje
tudi dvojno, vendar se je shuttle Columbia leta
1981 vrnila s 3,5 G). Ubežna hitrost bi bila dose¬
žena v višini 1600km in po 5 minutah bi znašala
že 10km/sek., pri čemer ni računan zračni upor.
Zelo važno vlogo pa imata tudi oblika rakete in go¬
rivo. Raketa naj bi imela obliko izstrelka, gorivo pa
naj bi ob čim večji potisni hitrosti zagotavljalo čim
večjo stalnost potiska. Naslednji problem, ki ga
Potočnik obravnava v svoji knjigi, je problem vra¬
čanja. Raketa se mora namreč znebiti velike hi¬
trosti, ki je bila potrebna za izstrelitev in let po ve¬
solju, za pristajanje na Zemlji pa je neprimerna. V
poštev naj bi prišlo raketno in zračno zaviranje.
Ker pa bi raketno zaviranje zahtevalo preveč do¬
datnega goriva, ki bi ga bilo prej potrebno spraviti
v vesolje, zračni upor pa bi povzročil preveliko se¬
grevanje, je potrebna kombinacija obeh. Pri vra¬
čanju je zelo pomembna tudi oblika rakete. Znana
mu je Oberthova raketa s padalom, s katerim bi se
lahko ob uporabi dodatnega pogona v vodoravni
smeri drsno pristajalo. Vendar se mu to ne zdi
primerno. Boljša rešitev je po njegovem raketa s
krili — nosilnimi površinami. V zgornjih zračnih
plasteh naj bi nudila negativni vzgon in tako silila
plovilo v gostejše spodnje plasti, kjer bi narašča¬
joči zračni upor upočasnjeval let. Pri neki določeni
hitrosti pa bi spremenili vpadni kot kril in pristali v
običajnem letalskem drsnem poletu. Pravilnost te
njegove teorije je potrdil prvi uspešni polet Co¬
lumbie, rakete s krili leta 1981. Za let sta po mne¬
nju Potočnika vzpon in pristanek osnovna pogoja.
Umetne satelite je preučeval že Oberth, Potočnik
pa je razvil teorijo o satelitu, ki naj bi krožil z ena¬
ko kotno hitrostjo, kot se vrti. rotira Zemlja, vedno
nad isto točko na zemeljski površini. To naj bi bilo
stoječe kroženje na višini 35.900km nad zemelj¬
sko površino s hitrostjo 3080nVsek. Natanko isti
položaj je leta 1963 zavzel ameriški geostacio¬
narni telekomunikacijski satelit Syncon. Nedavno
je znani Arthur Clark izjavil, da po svetu neupravi¬
čeno uporabljajo izraz Clarkova orbita (predvsem
v zvezi s sistemom treh geostacionarnih satelitov,
ki bi praktično lahko »pokrivali« npr. kot teleko¬

munikacijski sateliti skoraj celotno zemeljsko po¬
vršino). Rekel je, da ideja geostacionarnega sate¬
lita ni njegova, temveč Potočnikova. Iz tega lahko
zaključimo, da bi bilo namesto izraza Clarkova
orbita primernejše poimenovanje po Hermanu
Potočniku.

Med drugim je Potočnik razmišljal tudi o vesoljski
postaji na breztežnostni tirnici okoli Zemlje. Zgra¬
dili bi jo v breztežnostnem prostoru in z deli, pripe¬
ljanimi z Zemlje. Sestavljali naj bi jo trije objekti:
stanovanjsko kolo, sončna energetska centrala in
observatorij. V stanovanjskem kolesu naj bi bilo
normalno ozračje, pa tudi umetna, z zemeljsko
izenačena težnost. To naj bi bilo kolo s premerom
30m, ki bi se moralo na vsakih 8 sekund enkrat
zavrteti okoli osi. V osi pa bi bili priključki na druge
objekte in dvojna vhodno-izhodna rata z vmesnim
prostorom za izenačenje pritiska. S centrifugalno
silo bi nadomeščal zemeljsko težnost samo obod
stanovanjskega objekta, zato je ta dobil okroglo
obliko.

Sončna energetska centrala bi imela veliko para-
bolično zrcalo, s katerim bi prestrezala in koncen¬
trirala sončne žarke, para pa, ki bi nastala v upar-
jevalcu, bi poganjala turbino, ta pa dinamo za
istosmerni tok, ki bi polnil akumulatorje.
Observatorij naj bi služil za astronomska opazo¬
vanja ter za izvajanje poskusov v breztežnostnem
stanju. Zaradi varnosti naj bi vsak objekt zagotav¬
ljal minimalne in začasne življenjske pogoje za
preživetje vse posadke. Med sabo bi bili povezani
s kabli in cevmi.

Glavni problem v tej knjigi, katerega seje lotil pred
reševanjem tehničnih vprašanj, pa je problem bi¬
vanja in dela človeka v vesolju. Kajti vesoljske
naprave nimajo nobenega smisla, če ne omogo¬
čajo neposredne prisotnosti človeka, le-ta pa je
nesmiselna, če je človek ne bi mogel koristno
izrabiti. Predvidel je vse neprijetne spremembe, ki
nastanejo med človekovim bivanjem v breztež¬
nostnem stanju. Vse nastale težave pa bi se po
njegovem mnenju lahko zmanjšale s predhodnim
treningom in tako je Potočnik projektiral orjaške
centrifuge za trening vesoljcev. Zaradi vseh teh
njegovih predvidevanj je nemški general dr. Hu¬
bert Grunhofer izjavil, da je Potočnik postavil
osnove vesoljske medicine.

V svoji knjigi se Potočnik ukvarja tudi z idejo o po¬
tovanju k drugim nebesnim telesom. Ko bomo po¬
tovali na enega izmed drugih planetov, bomo mo¬
rali računati tudi z njegovim gibanjem po lastnem
tiru. Start z Zemlje bo treba izbrati tako, da se bo

TIM 7 • 83 84 2  63

raketa vtirila v njegovo orbito v trenutku, ko bo ta v
najprimernejšem položaju. Pristajanje bi potekalo
z zaviranjem s pomočjo kril, če ima planet atmo¬
sfero, drugače pa z raketnim zaviranjem. Pri tem bi
bilo, kot pravi Potočnik, treba upoštevati tudi
vplive sončne gravitacije.

Dalje Potočnik navaja, da ježe izračunal na kak¬
šen način bi se porabilo čimmanj goriva. Vesolj¬
ska ladja namreč ne bi smela orbit vmesnih obi¬
skanih planetov sekati, temveč se vanje tangen¬
cialno vtirjati. Naslednji problem je pristajanje na
teh planetih. Glede na privlačno silo določenega
planeta bo pristajane težje, čim večja bo gravita¬
cija planeta, temu primerna bo tudi poraba goriva.
Najprej bo treba gorivo pripeljati z Zemlje, ka¬
sneje pa bi si omislili vesoljske postaje, kjer bi se

vesoljske ladje oskrbovale z gorivom. Dovoz go¬
riva do postaje bi bil mogoč z rednim tovornim pr-
metom z Zemlje, kjer pa bi vodik in kisik pridobi¬
vali s pomočjo toplote tropskih morij. Vmesna po¬
staja bi bil umetni satelit, s katerega bi lahko načr¬
tovali vesoljske polete, spremljali ladje in vzdrže¬
vali z njimi stike s svetlobnimi signali. Vesoljske
postaje na breztežnostni krožnici okoli Zemlje bi
rabile kot baza celotnemu vesoljskemu poletu.
Za Potočnika lahko mirno rečemo, da je bil genia¬
len vizionar. Bil je človek, ki je vse svoje življenje
posvetil vesolju oziroma ideji, kako bi človek
prodrl v zanj do tedaj še neznani svet. Naj zaklju¬
čim z besedami samega Potočnika: »Vožnja po
vesolju za človeka ni več nedosegljiva, ampak le
problem, ki ga je moč tehnično rešiti!«

Jernej Bohm

Zvonec
v bloku

Bil sem nekako vaših let, ko se je naša družina
preselila v blok. Mnogo stvari se je takrat zame
spremenilo. Npr.: vznemirjati me je začel nek
problem v zvezi z zvoncem v stanovanju. Ta se je
oglasil vedno enako ne glede, na katero tipko si
pritisnil: ali na tisto pri glavnem vhodu v blok, ali pa
na tisto pred vrati stanovanja. Na vsak način sem
hotel priključiti še en zvonec z drugačnim zvokom
tako, da bi lahko takoj ugotovil, kje je obiskovalec
tisti hip, ko se oglasi zvonec. Pregledal sem, kako
so speljane žice po stopnišču in v stanovanju in
vedno znova sem ugotavljal, da bi bilo potrebno
dodati še nove, kar je pomenilo kopati po zidovih.
Blok pa je bil še čisto nov. Tako je ostala ta želja

Slika 1. Poenostavljena skica brnača

zame nerazrešljiv problem. V šoli sem kasneje
sicer spoznal mnogo načinov, kako rešiti ta pro¬
blem, a to so bile »hude« tehnične rešitve in na
vse skupaj sem počasi pozabil. Šele mnogo ka¬
sneje se je zopet oglasila stara želja. Na to so me
»prisilile« čisto drugačne potrebe: hitro »posprav¬
ljanje« stanovanja, ko se oglasi brnač nad vhod¬
nimi vrati. (Čisto drugače lahko postopaš, če veš,
da je obiskovalec šele pred vhodom v blok.) Tudi
tokrat si nisem smel dovoliti razbijanja zidu. Na
srečo se mi je porodila neka ideja in rešitev je bila
v trenutku zelo enostavna — pravo Kolumbovo
jajce in samo drobna minuta dela je bila potrebna
in vse je bilo tako, kot sem že dolgo želel. Odvil
sem tipko za zvonec pri vratih v stanovanje, vsta¬
vil drobno diodo in ponovno pritrdil tipko.
Mnogim bo gotovo takoj jasna moja rešitev, če še
razložim, kako deluje zvonec. Ta mora biti brnač.
če želimo, da bo stvar delovala.

brnač

Kako deluje brnač?

Brnač je zelo zanimiv zvonec. Ima prodoren zvok.
Ne povzroča električnih motenj in se ne iskri, kar
je včasih lahko pomembno, posebno če imamo v
stanovanju plinsko napeljavo. Na fotografiji lahko
vidimo, kako izgleda spredaj in zadaj. Brnač se¬
stavljata dva pomembna dela: majhna tuljavica in
tenak jeziček. Oboje vidimo na sliki. Tuljavica je
podobna svitku sukanca, ki ga uporablja mama
pri šivanju, le daje pri tuljavi namesto sukanca na
nosilno telo navita tanka izolirana bakrena žica.
Ena izmed lastnosti tuljave je za brnač sila zani¬
miva. Če priključimo tuljavo (začetek in konec
žice) na baterijo, ki je vir električne napeljave, bo
stekel po žici električni tok, ki povzroči, da tuljava
postane magnet (elektromagnet), ki hipoma pri¬
tegne jeziček, ki je iz mehkega železa. Jeziček je
na enem koncu trdno pritrjen na tuljavico. Ker se
jeziček sunkovito premakne, vznemiri zrak, ki ga
obdaja. Zaslišimo značilen zvok (pok). Ta zvok
zaslišimo tudi, ko odklopimo baterijo, ker mag¬
netna sila hipoma izgine, jeziček pa se zaradi
svoje elastičnosti sam vzravna. Do uporabnega
brnača nismo več daleč. Priključimo sedaj tulja¬
vico na izmenično napetost. Ta se neprestano
spreminja: od nič narašča do neke vrednosti, da
zatem ponovno pada do nič in vse se zopet in
zopet ponavlja (podobno kot pri otroški gugalnici,
ki se dviga in spušča). Omrežna električna nape¬
tost, na katero priključimo brnač, se tako spre¬
meni 100-krat v sekundi. (V bistvu je isto, kot bi
100-krat v sekundi priključili tuljavico brnača na
baterijo.) Nihajoči jeziček povzroči značilen zvok
(brnenje). Zvok oziroma ton pa bi bil drugačen,
če bi jeziček zanihal samo 50-krat v sekundi. Člo¬
veško uho prav dobro loči dva tona, ki sta si tako
(za oktavo) različna.

Kako doseči, da bo jeziček zanihal s 50 nihaji v
sekundi (oz. s 50 Hz, kot tudi lahko bolj učeno
zapišemo). Uporabimo diodo. Sedaj sem dolžan
še naslednjo razlago: Izmenična električna nape¬
tost izmenoma narašča in pada v pozitivno in ne¬
gativno vrednost. Zaradi tega se sicer spreminja
tudi smer električnega toka skozi tuljavo, vendar
to na odklon jezička nima nobenega vpliva. Last¬
nost diode je, da prepušča električni tok le v eni
smeri. Oglejmo si električno shemo naše vezave,
ki nam bo omogočila, da se bo zvonec oglašal z
dvema tonoma. Če pritisnemo na tipko T1 (tipka
pri vhodu v blok), sklenemo električni tokogrog, ki
smo ga že vajeni: električni tok tu 100-krat v se¬
kundi pritegne kotvo brnača. Če pa pritisnemo na
tipko T2, potem dioda D prepušča električni tok le

264  TIM 7 • 83/84

Slika 3. Brnač, ki ga izdeluje podjetje Struja iz Za¬
greba

Slika 4. Pogled od zadnje strani

Slika 5. Takole pa priključimo diodo na Tipko brnača

TIM 7 • 83/84 265

v eni polperiodi izmenične napetosti in pero br-
nača se tako premakne le 50-krat v sekundi. To
pa je tisto, kar smo želeli.

Izvedba

V našem primeru moramo torej poseči le v toko¬
krog tipke T2, tj. tipke pri vhodu v stanovanje. Mi¬
slim, da je tak pristop še najbolj logičen in prakti¬
čen. Odvijmo torej tipko ter vežimo diodo v serijo
z eno izmed žic, ki sta priključeni na tipko. Prav
vseeno je, kako obrnemo diodo. V pomoč naj bo
še fotografija tega dejanja. Toda previdno! Ne¬
kateri brnači so narejeni za 220 V delovanje.
Tedaj je nevarno, če se dotaknemo kontaktov na
tipki ali žic, ki sta priključeni nanjo. Večina zvon¬
cev pa je le narejena za nižjo napetost (12 V), ki
pa ni nevarna. Najenostavneje se prepričate o
tem ali bo delo nevarno, s preiskuševalcem faze.

Z njim se dotaknete obeh žic, ki sta priključeni na
tipko za zvonec. Če tlivka (lučka) zasveti, potem
postopajte skrajno previdno. Najbolje bo, da
poiščete in odvijete varovalko za zvonec.

Diodo morate pravilno izbrati: glede na tok in de¬
lovno napetost. Vsaka dioda torej ne bo dobra.
Iskrina dioda BYF 508 (tudi BY 238) ustreza v
vsakem primeru.

Kaj hitro lahko ugotovite, če seje podvig posrečil.
Pritisnite na tipko. Brnač se mora oglasiti z nižjim
tonom, kot ste ga vajeni. Če temu ni tako, potem
je dioda prebita in potrebno bo vstaviti drugo —
primernejšo. Če pa se brnač sploh ne oglasi,
potem je dioda prekinjena. Tudi to bo potrebno
zamenjati. Naredite še naslednji preizkus: Priti¬
snite na tipko, ki jo imate še vedno odvito. Istoča¬
sno previdno nekajkrat z izvijačem kratko vežite
diodo. Zaslišali boste oba tona. Pa mnogo zabave
pri delu.

maketarstvo

Klemen Grčar

Mig-17

Komaj je stekla serijska proizvodnja letal Mig-15,
že so v konstrukcijskem biroju nastali načrti nje¬
govega naslednika. Januarja 1950 je poletel pro¬
totip z oznako »Sl«. Nad Korejo je že besnela
zračna vojna novih razsežnosti, letalo Mig-17 pa
je čakalo na serijsko proizvodnjo. V tovarnah so z
vso naglico izdelovali letala Mig-15 za potrebe
bojevanja na Koreji.

Konstruktorji so želeli odpraviti pomanjkljivosti le¬
tala Mig-15. Novi Mig-17 je dobil 90 cm daljši trup
in večje zavorne lopute na repu letala. Povečali so
puščico krila in nova streličasta krila so dobila tudi
izboljšan profil. Vse to je omogočalo letalu Mig-17
dobre letalne lastnosti s hitrostmi blizu hitrosti
zvoka. Novo letalo je lahko poneslo več goriva in

1) Prototip Mig-17 z zavornimi loputami Mig-15

2) Serijska izvedba Mig-17 (Fresco-A)

3) Mig-17F (Fresco — C) z novim motorjem VK-1F

4) Llm-6

5) Lovec — bombnik Lim-5M

6) Mig-17 PF (Fresco — D) z radarjem Izumrud Al

7) Mlg-17PFU (Fresco — E) brez topov, toda z rake¬
tami zrak—zrak

266 TIM 7 • 83/84

letalske opreme, predvsem pa močnejši motor
VK-1 F.

Kot lovec jurišnik je Mig-17 F nosil enako oboroži¬
tev ko njegov predhodnik Mig-15. Opremljen z
radarjem je dobil oznako Mig-17 PF in postal upo¬
raben lovec tudi v slabem vremenu. Brez topov,
toda s štirimi raketami zrak—zrak tipa Alkali in ra¬
darjem je dobil oznako Mig-17PFU. Ta letala že
dolgo ne letijo več, pač pa se še vedno bojujejo
Mig-17F in opravljajo lovsko-bombniške naloge.

Licenčna proizvodnja je stekla na Poljskem.
Mig-17F so Poljaki imenovali Lim-5F. Z vgradi¬
tvijo dodatnih rezervoarjev za gorivo in štirikole¬
snega podvozja na krilih smo dobili novo izve¬
denko Lim-6. Ko so v deželah varšavskega spo¬
razuma že prnehali z izdelavo Migov 17, je bilo
enako letalo z oznako F-4 še »vroče blago« na Ki¬
tajskem.

Nerazvite dežele Afrike in Azije niso mogle kupo¬
vati sodobnih in dragih bojnih letal. Mig-17 pa je

j Klemen

TIM 7 • 83/84 267

bilo letalo z nizko ceno in se je hitro znašlo v obo¬
rožitvi teh dežel. Težko bi našli spopad na Bliž¬
njem vzhodu ali v Aziji, v katerem niso sodelovala
letala Mig-17. Uspešno so se upirala sodobnej¬
šim letalom v arabsko-izraelskih vojnah in v viet¬
namski vojni.

Mig-17PFU

Vsem izdelovalcem plastičnih letalskih maket ne
gre delo enako uspešno od rok. Natančen mode¬
lar bo vedno preveril natančnost pri pomanjšavi.
Osnovni podatki o letalu so natisnjeni v načrtu, ki
je priložen sestavljanki. Delimo številke z 72. Pre¬
verjanje sestavnih delov nas ne bo razveselilo.

Slika 1. Instrumentalna plošča Mlg-17PFU z radar¬
skim »kukalo«

Maketa KP ima več resnih pomanjkljivosti. Najbolj
so se izdelovalci ušteli pri izdelavi kril. Krila imajo
premajhno površino in puščica kril (kot prednjega
robu krila s črto središčnico na trupu) ni pravilna.
Napako je skoraj nemogoče popraviti. Drugo po¬
manjkljivost pa odpravimo tako, da višinskemu
krmilu odrežemo 1 cm na obeh polovicah.

Imel sem na voljo maketo japonske firme Hasa-
gawa v merilu 1:72. Ta je primernejša za izdelavo
izvedenke PFU, premore pa tudi nekaj napak. Če
bi jo križali z repom makete KP, bi dobili najbolj
ustrezno maketo letala Mig-17PFU.

Vsi, ki sledite TIM in letalskemu maketarstvu, že
obvladate izdelavo podrobnosti v trupu letala. Pi¬
lotsko kabino je potrebno dobro utrditi in ji dodati
radarsko »kukalo« ter nov katapultni sedež. V
prejšnjih dveh številkah smo obširno opisali po¬
stopek izpopolnjevanja notranjosti makete, tokrat
pa vam v pomoč objavljamo fotografijo instru¬
mentalne plošče in radarske opreme letala Mig-
17PFU.

Krila in trup sestavimo po običajnem postopku.
Medtem, ko se lepilo suši, bomo izdelali štiri ra¬
kete zrak—zrak tipa Alkali. Trup izdelamo iz pla¬
stičnega ogrodja, na katerega so pripeti deli ma¬
kete. Ogrodje makete Avie B.33 je najprimernej¬
še. Z nakupom te makete lahko pohitite, ker jo
bomo predstavili v naslednji številki.

Pri izdelavi raket si pomagajte s skico. Krilca ra¬
kete izdelamo iz zelo tanke plastike. Kos pro¬
zorne embalaže bo kar primeren. Na krilca zale¬
pimo primerno debele plastične niti. Nosilci raket

268 TIM 7 • 83/84

so iz 1 mm debele plastike. Pokrov jupol barv bo
zadoščal za štiri nosilce. Ko je nosilec izdelan, ga
pazljivo prilagodimo oblini krila. Prilepili pa ga
bomo kasneje. Rakete so dolge 3cm, trup rakete
pa je debel 3 mm.

Krila zalepimo pod kotom 2°. Na trupu obrusimo
vse izbokline, ki naj bi prekrivale topove v trupu. S
kitom zapolnimo razpoke med krilom in trupom.
Skrajšano višinsko krmilo zalepimo na njegovo
mesto. Robove kril, repa in višinskega krmila
obrusimo z vodobrusnim papirjem.
Pripravljenemu trupu lahko dodamo podrobnosti.
Na desnem boku zalepimo majhno pito cev pred
vetrobranskim steklom. Izdelamo jo iz tanke pla¬
stične niti, ki jo za hip primaknemo nad plamen.
Omehčano nit naglo zvijemo. Desno pod robom
steklene kabine zalepimo droben rilček, kamor
bomo kasneje zalepili žično anteno. Na IFF an¬
teno na sredini trupa in na VHF anteno ob kabini
tudi nismo pozabili.

Na krilih zalepimo že obarvano podvozje, ki smo
mu dodali dve uvlečni hidravlični ročici. Na zgornji
površini krila dodamo na mestu, kjer smo zalepili
podvozje, 2mm dolga opozorilna štrclja. Rdeče
obarvana sta opozarjala pilota na spuščeno pod¬
vozje.

Podatke za letala Mig-17PFU oboroženimi z ra¬
ketami Aklali je zelo težko dobiti. Sovjetska ver¬
zija je najbolj gotova. Petokrake zvezde smo pri¬
hranili pri Mig-19. Številke na trupu pa so običajno
črne. Letalo obarvamo z različnimi toni srebrne
barve, ki ji dodajamo sivo barvo. Opiate na letalu
so različno oksidirale in zato je tudi povsem sre¬
brna maketa lahko zelo pisana. Na koncu do¬
damo še oljne madeže in odrgnine na krilih in
trupu. Na repu letala pa je potrebno prikazati ogo-
relo površino pregretega aluminija. Zavorna lopu¬
ta je temno kovinske barve z ožgano površino.
Na koncu zalepimo še bele rakete in pobarvamo
pozicijske luči na krilih, zalepimo žično anteno ter
obarvamo črni »smrček«, ki skriva radarski za¬
slon.

Mig-17F

Z izdelavo makete Mig-17 F severno vietnam¬
skega letalstva se bomo lotili zahtevnejših pose¬
gov v maketo. Za eno letalo bomo potrebovali kar
dve sestavljanki. Letalo Mig-15 bo posodilo
»ustje« in topovske cevi. Preostanek Miga-15
lahko križate z radarskim nosom Miga-17 in dobili
boste maketo maloštevilnega lovca Mig-15P.
Njegov naris smo objavili v prejšnji številki TIM.
Brušenje radarskega nosu Mig-17 PF pa vam od¬

svetujem, ker sem jo sam najprej ubral po tej poti.
Ustje, ki ga tako dobimo, je preširoko. Maketa kar
»zazeha« in opozarja na napako.

Sestavljanje poteka po običajnem vrstnem redu.

Slika 2. Močno brušena plastika se je stopila pod re¬
flektorsko lučjo. S kitom In brusnim papirjem bomo
popravili nastalo škodo.

Slika 3. Prelivanje raznobarvnih zaplat je letalo
dobro varovalo pred pogledi ameriških pilotov. Oz¬
nake severno vietnamskega letalstva so na trupu In
na obeh straneh kril, spodaj In zgoraj. Preobliko¬
vano vetrobransko steklo je dobro vidno.

Slika 4. Velikost oznak in njihova lega je dobro
vidna. Maskirna shema prekriva ves trup.

TIM 7 • 83/84 269

V pilotsko kabino, ki je skoraj popolnoma enaka
kabini Mig-15, vgradimo katapultni sedež z več¬
jim naslonom za glavo. Tokrat gre za letalo kitaj¬
ske izdelave. Ko sestavljamo trup, ne smemo po¬

slika 5. Pravilnejša oblika kril je tu najbolj opazna.
Rakete zrak—zrak je potrebno zalepiti na pravo
mesto.

Slika 6. Nesvetleči črni smrček in črni sprehajalni
premaz na krilih popestrita povsem srebrno letalo.

Slika 7. Proizvajalci maket le redkokdaj ponudijo
točne posnetke dodatne oborožitve. Ročno Izde¬
lana raketa je na letalu, pred njim pa leži raketa iz
makete Hasagarva.

zabiti na obtežitev nosu letala. Nos letala obru¬
simo za 3 mm in zalepimo ustje Mig-15 tako, da
zeva med trupom in ustjem 2 mm debela vrzel.
Vrzel zapolnimo s kitom in počakamo, da se
dobro posuši. Postopek po potrebi ponovimo.
Brušenje dokončamo z vodobrusnim papirjem.
Obliko nosu povzemite po načrtu in pazite, da ne
odbrusite vse plastike na boku letala. Slika 2 pri¬
kazuje, kaj se zgodi, če ne paziš na temperaturo
med fotografiranjem. Močna svetloba je načela
plastiko, ki se je skrčila in zazevala je razpoka na
že končani maketi. Tudi vetrobransko steklo se je
stopilo. Poškodbe smo odpravili, slika 3 vam to
dokaže.

Verzija Mig-17F se loči od Mig-17PFU tudi po
obliki vetrobranskega stekla, ki tu s trupom oklepa
kot 50°. Stekleni pokrov (del št. 11) najprej prere¬
žemo in nato primerno obrežemo prednji del.
Skica v načrtu naj vodi vaše rezilo tako, da bodo
ohranjeni obrisi nosilne strukture vetrobranskega
stekla.

Mig-17F dokončamo z enakimi dodatki kot Mig-
17PFU. Na nosu uporabimo topove Mig-15 (deli
št. 21,22 in 23). Iz obrezane debelejše plastične
niti izdelamo odbrušeno fotokamero.

Maskirna shema, ki je uspešno skrivala letalo nad
tropskim gozdom Severnega Vietnama, skrije
tudi izgubo podrobnosti na nosu letala. Mešanica
štirih barv prekriva vse zgornje površine letala in
ves trup. Uporabimo različno oblikovane, 0,5cm 2
velike zaplate: 1. živo temno zelene, 2. oker, 3.
svetlo olivne in 4. temno rjave barve. Spodnje po¬
vršine so svetlo modre z rahlim dodatkom sive
barve. Tanki za gorivo pod krili so srebrne barve.
Ustje letala je črno, stene v njem pa srebrne
barve. Kovinsko ogorel je zadek letala. Podvozje
in notranjost letala sta sive barve.

Največ dela bo z nacionalnimi oznakami severno
vietnamskega letalstva. Te oznake je sicer mo¬
goče kupiti v kompletu nalepk italijanskega izde¬
lovalca ESCI s številko 6, ki pa niso potrebnih ve¬
likosti. (Naslov distributerja v V. Britaniji smo ob¬
javili v prvi številki TIM.)

Ubrati bo treba drugo pot. Najprej nanesemo belo
podlago, na njo rumeno in na koncu še rdeča
polja. Petokrake zvezde in obroba so rumene
barve.

Številke, ki so nam ostale od Mig-15UTI, upora¬
bimo zdaj. Na temni podlagi so slabo vidne, zato
jih ojačamo z rdečo barvo.

Z družino letal Mig smo opravili. V naslednji šte¬
vilki vam bomo predstavili znano jurišno letalo
11-10 oziroma Avia B.33.

270 TIM 7 • 83/84

mladi kmetijci

Franc Vidic

Vpliv

delovnih

razmer in

pridelovalnih

postopkov

na stabilnost

traktorja

Polna vožnja, vleka lesa s traktorjem

— Praviloma morajo biti čela lesa med vlače¬
njem dvignjena:

— les ne sme biti vpet previsoko, posebno če je

teža tovora enaka mejni možni vlečni sili trak¬
torja;

— če je les vpet na njivski prečki, uravnavamo z
njenim položajem višino čela tovora in mož¬
nost dviganja prednjega dela traktorja:

— vse vezalne vrvi in verižice morajo biti med
vleko (polno ali prazno) pritrjene tako, da se
ne morejo zapeti ob kolesno verigo;

— oviro na poti (večji kamen ali panj) je nujno že
pri prvi vožnji pravilno obvoziti, sicer se kolo
pod oviro vkopava, traktor stoji na mestu, s
tem pa se povečuje vzdolžni nagib in zmanjša
možnost prehoda, zato vožnja postaja nevar¬
nejša;

— pri traktorjih z vitlom ob takih ovirah tovor
sprostimo in jih premagamo z razbremenjenim
traktorjem. Če ima vitel dva bobna, praviloma
spuščamo vedno gornjega. V takih primerih
premik ne sme biti daljši od dolžine sortimen-
tov, ki jih vlačimo;

— pri vleki tovora po vejah in drugih ovirah lahko
čela lesa potisnejo močnejšo vejo v kolesno
verigo. Posledica je, da se kolo nenadoma
zavre, traktor se v trenutku zasuče v smeri za¬
vrtega kolesa, kar ima hujše posledice:

— pri vleki navzdol ni dovoljena samotežna vož¬
nja z nevklopljeno menjalno ročico;

— pri vleki lesa po večjih nagibih navzdol les ne
sme biti toliko sproščen, da bi se lahko zade¬
val v kolesa;

— pri vlačenju lesa po vlakah, ki so nagnjene
navzven, ali po nagnjenem terenu pri vožnji v
smeri slojnice je vožnja zelo nevarna, ker de¬
lujejo na traktor dodatne sile in ga skušajo
zvrniti;

Slika 11. Traktor z vitlom mora biti med privlačeva¬
njem lesa vedno obrnjen v smeri vlačenja

TIM 7 • 83/84 271

— pri vožnji navzdol naj tovor visi, s čimer se po¬
veča zavorna sila zadnjih koles;

— praviloma mora vsak voznik vedeti, da je

i i

bolje, če opravi eno vožnjo več, če traktor
obremenjuje normalno; delal bo varneje, mir¬
neje, mnogo manjše pa bodo tudi možnosti
raznovrstnih lomov in okvar.

Slika 13. Če se čelo hloda zatakne ob panj ali kamen
in ga ni mogoče izvleči, povlečemo vrv do najbliž¬
jega drevesa — zapnemo jo čim više in vklopimo
vitel

panj ali drevo

iga za vezanje lesa
drsnik (bolje Škripec)

elektronika
za mlade

Vukadin Ivkovič

Prikaz
(display)
z LED
diodami

Naš bralec Stane Zver iz Ljubljane nam med dru¬
gim piše: »...ste objavili načrt naprave za generi-
ranje slučajnih oziroma loto števil. V njem ste
uporabili indikator (display) DL 707 (Litronix). Za¬
nima me, kako je prišlo do uporabe displeja, kako
je narejen in kako deluje. Doma imam japonski
kalkulator, v katerem je displej. Ali ga lahko upo¬
rabim za loto. Kako in zakaj so diode medsebojno
povezane? Pošiljam vam tudi skico displeja, ki
sem jo narisal po japonskem displeju...« (sl. 82)
Vizualni prikaz rezultata štetja lahko naredimo s
pomočjo različnih vrst prikazov: svetlobnih, ti¬
skarskih itd. V večini primerov lahko uporabimo
kakršenkoli način spreminjanja električne ener¬
gije v svetlobno. V najbolj enostavnem primeru

272 TIM 7 • 83/84

X - -X -

rt=t*=

mi

T _ X_

Slika 82. Skica našega bralca Staneta Zvera

torej lahko uporabimo kar navadno električno
svetilko. Vseeno so sprva uporabljali, namesto
električne žarnice za prikazovanje števil, plinske
diode — tlivke. Tedaj so bili številčni prikazi
ogromni, za vsako številko pa je posvetila po ena
svetilka — tlivka. Na sliki 83 je narisana oblika ta¬
kega prikaza, ki prikazuje število 4, ker na tem
mestu gori plinska dioda — tlivka.

kaže številko 1460. Slaba stran takega prikaza je
ta, da številke na prikazu štetja niso v vodoravni
vrsti temveč na tistih mestih, kjer je pač posa¬
mezna številka nameščena v posamezni koloni.
To je »pozicijski prikaz«.

V želji, da bi bilo število zapisano v vodoravni
vrsti, tako kot ga sicer pišemo, so znanstveniki in
konstruktorji razvili več različnih sistemov prika¬
zovanja števil, ki so zasnovani na uporabi svet¬
lobnega prikaza. To so plinske cevi, svetlobni
segmenti, številčne maske, svetlobne diode, te¬
koči kristali, fluorescenčni zastori itd. V mnogih
starejših napravah, ki pa jih še danes uporablja¬
mo, se za prikaz uporabljajo plinske cevi, ki jih
poznamo pod imenom digitroni oziroma »niksice«
(nixie cevi), ki so prikazane na sliki 85. Te cevi

0000*00000

012  34*56  78  9

Slika 83. Prikaz številke 4

Neprikladnošt takega načina prikaza števil se je
pokazala predvsem pri števcih z večjim številom
dekad. Za vsako dekado je treba uporabiti deset
plinskih diod-tlivk. Te tlivke so bile razvrščene
tako, da je vsaki številki oziroma dekadi pripadala
ena kolona desetih tlivk. Tlivka se je zasvetila za
okencem z označeno številko. Osvetljene šte¬
vilke so pokazale rezultat. Tako prikaz na sliki 84

□

mr.

Slika 85. Nixie cev za prikaz števil

a) videz cevi

b) grafični simbol cevi

imajo cilindrično mrežasto anodo, v kateri je deset
katod. Katode so oblikovane v obliki številk dese¬
tiškega sistema (1,2,3,4, 5,6, 7,8, 9,0), tako da
ima vsaka katoda po en zunanji priključek.

Slika 84. Pozicijski prikaz števila 1460

Slika 86. Segmentni prikaz

TIM 7 © 83/84 2 73

Poleg nixie cevi pa se za številčni prikaz uporablja
tudi segmentni prikaz (veliki semaforji na stadio¬
nih). Na sliki 86 je takšen prikaz s sedmimi seg¬
menti. Z vključevanjem določenih segmentov
lahko na takem prikazu oblikujemo katerokoli šte¬
vilko. Glede na oznake na skici lahko prikažemo
posamezna števila z naslednjimi segmenti:

0 = ABCDF

1 — BC

2 = ABGED

3 = ABGCD

4 = FGBC

5 = AFGCD

6 == FGCDE

7 = ABC

8 = ABCDEFG

9 = ABCGF

Današnji segmentni prikazi za prikaz številk so
narejeni s pomočjo svetlečih diod in tekočih kri¬
stalov. Svetleče diode (Light Emmiting Diode —
LED) izdelujejo v monolitni polprevodniški tehniki
iz snovi, ki ji rečemo galijev-arzenid-fosfid
(GaAsP). Glede na sestavo zlitine se spreminja
barva svetlobe od infra rdeče do zelene. Največ¬
krat uporabljamo rdečo barvo. Da bi lahko seg¬
mentni prikaz uporabili za desetiška števila, mo¬
ramo najprej dekodiradi binarna (dvojiška) števila
z BCDdekoderjem. Tako vidimo, da je segmentni
prikaz sestavljen iz treh delov: BCD dekoderja,
segmentnega selektorja in segmentnega prikaza,
kot vidimo tudi na sliki 87. Da bi odgovorili na

Slika 88. En segment prikaza

a) videz segmenta

b) povezava LED diod

c) skica vezja

Prikaz z LED diodami bomo naredili na enega od
naslednjih načinov. Pri prvem bomo v nepre-
vodno ploščico naredili po dve luknjici za vsako
diodo. Skozi luknjice bomo povlekli kontakte ozi¬
roma »nogice« diode in jih na drugi strani povezali
s spajkalnikom in činom. Tak način izdelave
enega segmenta je na sliki 89a.

cl

Slika 87. Sistem za prikaz številke s segmentnim
prikazom

Slika 89. Načini izdelave in povezave LED diod v en
segment

vprašanje Staneta Zvera in na druga vaša vpra¬
šanja, kjer vas zanima sestava in delovanje šte¬
vilčnega displaya oziroma prikaza, vam predla¬
gam, da sami naredimo prikaz za števila od 0 do
9. Prikaz bomo sestavili iz 21 LED diod. Ta prikaz
bo sicer nekoliko večji, kot tisti, ki je v kalkulatorjih,
vendar bo način dela in uporabe ostal nespreme¬
njen.

Segmentni prikaz smo v prvem delu članka že
spoznali. Kot smo povedali, je sestavljen iz sed¬
mih segmentov, iz katerih lahko sestavimo kate¬
rokoli številko od 0 do 9. Tudi naš LED prikaz bo
imel sedem delov oziroma segmentov, vsakega
pa bomo sestavili iz treh LED diod. Vezali bomo
torej sedemkrat po tri zaporedne diode in tako
dobili sedem segmentov, ki jih označimo s črkami
od a do g. Videz in vezavo enega od teh sedmih
segmentov vidimo na sliki 88.

Pri drugem načinu povezave LED diod bomo
uporabili ploščico, kakršno uporabljamo za izde¬
lavo tiskanega vezja. Tudi tu bomo naredili po dve
luknjici za vsako diodo, povlekli nožiče na drugo
stran in jih s spajkalnikom pritrdili na ploščico. Tak
način je prikazan na sliki 89 b. Na sliki 89 c pa je še
en način izdelave segmenta s tremi LED diodami.
Celoten številčni prikaz za števila od 0 do 9 bomo
naredili na nekoliko večji kaširani ploščici oziroma
ploščici za izdelavo tiskanega vezja. Vseh sedem
segmentov bomo razporedili v obliki številke 8, to
pa zato, ker edino pri tej številki zasveti vseh
sedem segmentov. Prikaz ostalih števil lahko na¬
redimo na dva načina.

Pri prvem načinu so vsi segmenti ugasnjeni, za
prikaz željenega števila pa prižgemo ustrezne
segmente. Za številko 3, na primer, prižgemo
segmente a, b, c, d in g.

274  TIM 7 • 83/84

Pri drugem načinu, ki s večinoma uporablja v digi¬
talni elektroniki, pa je logika vključevanja posa¬
meznih segmentov spremenjena. Ker se za ve¬
liko večino številk uporablja več kot pol segmen¬
tov, za številko 9, na primer, potrebujemo vse
segmente, razen segmenta e, bomo pri tem na¬
činu uporabili logiko izključevanja segmentov.
Prižgali bomo torej vseh sedem segmentov, tako
da se bo na prikazu pojavila številka 8. Nato bomo
za, na primer, številko 5 izključili segmenta b in e.
Za prikaz številke 5 smo torej potrebovali dve
operaciji, kajti izključili smo le dva segmenta. Za
prikaz številke 5 na prvi način, z vključevanjem
segmentov, pa moramo vključiti segmente a, c, d,
f in g, to pa je 5 operacij.

Vrnimo se sedaj k izdelavi našega prikaza. Vse
segmente oziroma diode smo razporedili v obliki
številke 8. Na spodnjem delu ploščice, pod dio¬
dami, namestimo v dve vrsti po osem priključkov.
Dvakrat po 7 priključkov bomo namestili ene pod
druge v majhnih razdaljah, med seboj morajo biti
izolirani, zadnja dva priključka pa namestimo ne¬
koliko stran od ostalih, na primer na desni rob
ploščice. Spodnjo vrsto priključkov — luknjic med
seboj povežemo, zadnja desna pa služi za pri¬
ključek pogonske napetosti. Nad vsako pušo
priključkom v gornji vrsti bomo napisali oznako
segmenta — od a do g. Na desni zgornji puši pa
bo znak +, rabi pa nam za dovod pogonske nape¬
tosti. Sedaj naredimo sedem kratkih in dve malo
daljši vezni žički. Za vsako povezavo bomo vzeli
kratko žičko in na oba konca pritrdili bananski
priključek. Dolžina žičke za kratek priključek je
nekaj centimetrov, odvisno od velikosti banane.
Tako narejene žičke bomo uporabili za vključe¬
vanje in izključevanje posameznih segmentov.
Podobno kot prej za en segment naredimo sedaj
tiskano vezje za vseh sedem segmentov, torej za
cel numerični prikaz. Vezje za en segment je bilo
na sliki 89b, vse ostalo pa je na sliki 90.

Naš numerični prikaz bomo sedaj priključili in pri¬
pravili za delovanje. Najprej povežemo pozitivni
pol baterije z daljšo vezno žico na desni gornji
priključek, označen s »+«. Negativni priključek
baterije povežemo na spodnji desni priključek,
označen z »—«. Tako priključen prikaz ne kaže
nobenega števila, ker so vsi njegovi segmenti iz¬
ključeni. S kratkimi veznimi žičkami (sedem jih jej
povežemo vse puše v zgornji vrsti s pušami v
spodnji. Vse puše v zgornji vrsti so povezane z
ustreznimi segmenti, kot je to prikazano na sliki
90. Sedaj svetijo vsi segmenti, na prikazu je šte¬
vilka 8. To pomeni, da smo vezavo naredili brez

• • •

• • •

• • •

a b c d * f g

ooooooo o+

OOOOOOO—O-

o-  -O o O - o- -O- — o-—— o

cl

Slika 90. LED prikaz

a) videz prikaza

b) povezava LED diod

c) skica vezave

d) vezne žičke

TIM 7 9  83/84 275

napak. Če želimo prikazati vsa števila od 0 do 9,
moramo izključiti določene segmente, ki so v raz-

Tako kot je to običajno v digitalni tehniki, smo
izbrali tehniko izključevanja segmentov za prikaz
željene številke. Preverimo sedaj s pomočjo raz¬
predelnice, kako to gre. Če želimo, da se na pri¬
kazu pojavi številka 6, moramo po naši razpre¬
delnici izključiti segment b. Za številko 9, na pri¬
mer, zadostuje, če izključimo segment e. Tudi
številka 0 je narejena tako, da zadostuje, če iz¬
ključimo le en segment, to je g.

Numerični prikaz lahko naredimo tudi le s sed¬
mimi LED diodami, tako da za vsak segment upo¬
rabimo le po eno diodo. Pri takem prikazu je nad
LED diodami, ki so razporejene v obliki številke 8,
postavljena posebna maska z izrezi, ki prepreču¬
jejo mešanje svetlobe posameznih diod. Ker se tu
prižiga le po ena dioda, mora biti napetost med
1,5 in 2 V. Preko tako narejene maske postav¬
ljamo pleksi steklo v željeni barvi, ali pa, če ni¬
mamo takega stekla, barvasti prozoren papir ali
plastično folijo. Videz take maske je na sliki 91.

D D

D 0

Slika 91. Videz maske za številčni prikaz s sedmimi
diodami

LED diode so lahko povezane tako, da imajo
skupno katodo ali pa anodo. Glede na to moramo
pravilno vezati tudi napajanje, kar je prikazano na
sliki 92.

Slika 92. Vezava diod s skupno anodo ali katodo

Morda ste opazili, daje na sliki 92 osem diod in ne
sedem, kot do sedaj. Osma LED dioda označuje
decimalno vejico ali piko, njen priključek pa ozna¬
čimo z »dp«. Tako zgrajen številčni prikaz za šte¬
vilke od Odo 9 z decimalno piko je prikazan na sliki

Slika 93. Številčni prikaz z decimalno piko

Žepni ali namizni kalkulatorji imajo numerične
displaye (številčne prikaze) narejene iz LED diod,
kot je to na sliki 93, v novejšem času pa so nare¬
jeni iz tekočih kristalov, ki rabijo precej manj elek¬
trike, narejeni pa so po enakem segmentnem
principu. Koliko takih prikazov bo postavljenih
drug poleg drugega, pa je odvisno od obsega ra¬
čunskih operacij, ki jih kalkulator zmore.

inovator

V tej številki TIM ste podrobno spoznali številčni
prikaz. Sedaj veste, kako ga narediti iz 21 LED
diod.

Naloga

Mlademu inovatorju priporočam, da sam na ploš¬
čici za tiskano vezje naredi številčni prikaz z 21
diodami, opiše način izdelave in prikaže njegovo
delovanje. Pošlje naj nam celotno dokumentacijo.

V prihodnji številki TIM bomo uporabili prav tak
prikaz, števila od 0 do 9 pa bomo lahko prikazali s
pritiskom na ustrezno stikalo. Najboljše izdelke
bo uredništvo nagradilo.

276  TIM 7 • 83/84

Matjaž Zupan

Uporaba sončne
energije

Pogrevanje
s toplotno
črpalko

V zadnji številki TIM smo spoznali, da lahko za
ogrevanje sanitarne vode tudi pozimi uporab¬
ljamo energijo sonca, žal pa je sonce večinoma
prešibko, da bi vodo segrelo do 60 °C, kakršna naj
bi bila temperatura vode v rezervoarju. Zato mo¬
ramo vodo, ki jo delno ogreje sonce, ogrevati še
dodatno, bodisi s kotlom na trda ali tekoča goriva,
z elektriko ali pa z uporabo toplotne črpalke. Zato
si danes oglejmo toplotno črpalko.

Toplotna črpalka je naprava, ki se v zadnjih letih,
ko postaja energija vse dražja, vse bolj in bolj uve¬
ljavlja. Žal večina ljudi njenega delovanja ne
pozna in se zato ne odloča za njeno uporabo.
Njena osnovna značilnost je ta, da pri tem, ko po¬
rabi na primer 1 KWh energije, odda približno
3kWh toplote. Ti dodatni dve kWh energije pa
vzame v našem okolju, kjer je povsem zastonj.

Delovanje toplotne črpalke

Toplotna črpalka je v bistvu enaka naprava, kot je
hladilnik, le da je ravno obratno postavljena. Kot
vemo, hladilnik hladi stvari, ki so v njem (v zmrzo-
valniku tudi do -20°C). Toploto, ki jo pri tem od¬
vzame, oddaja na zadnji strani. To lahko preverite
sami; če pogledate oziroma primete rešetke, ki jih
ima vsak hladilnik na zadnji strani, boste čutili, da
so med delovanjem hladilnika tople.

Sedaj pa si zamislite močan hladilnik, skozi kate¬
rega bi, na primer, napeljali vodo iz bližnjega po¬
toka. Hladilnik bi to vodo ohlajal, pri tem pa bi ji
odvzel nekaj toplote, to toploto pa oddajal v sobo,
v kateri stoji. Če bi ta hladilnik deloval nekaj časa,
bi sobo dobro ogrel. Zato pa bi voda, ki bi jo nape¬
ljali skozi hladilnik, odtekala nekoliko hladnejša.

Tako postavljenemu hladilniku rečemo toplotna
črpalka. Povedali smo že, da za svoje delovanje
porabi tudi nekaj električne energije, da pa je
oddane toplotne energije trikrat (približno) več od
porabljene električne energije. Vidimo torej, daje
toplotna črpalka nekajkrat bolj gospodarna kot
pa električne peči, s tem pa je tudi toplotna ener¬
gija cenejša. Če uporabljamo toplotno črpalko za
ogrevanje vode, jo lahko ogreje do približno 60 °C
(odvisno tudi od raznih okoliščin). Toplotno čr¬
palko lahko uporabljamo tudi za ogrevanje hiš, to
pa je že tema naslednjega nadaljevanja naše se¬
rije, zato o tem več prihodnjič.

Osnovni princip delovanja
Delovanje toplotne črpalke — odvzemanje to¬
plote na kraju z nižjo temperaturo in oddajanje na
kraju z višjo — temelji na naslednjih dveh fizikal¬
nih zakonitostih:

1. Vrelišče tekočine je odvisno od pritiska, pod
katerim je tekočina. Vsi vemo, da vre pri normal¬
nem zračnem tlaku (1 bar) voda pri 100 stopinjah
Celzija. Pri višjem tlaku se temperatura vrelišča
zviša, kar uporabljamo pri loncih za kuhanje pri
višjem pritisku, ker se hrana skuha prej pri višji
temperaturi (ekonom lonci itd.). Pri nižjem tlaku
pa se temperatura vrelišča zniža, zato v hribih,
kjer je zračni pritisk manjši, voda vre pri nižji tem¬
peraturi, in se tudi hrana dalj časa kuha.
Poglejmo še primer — pri pritisku 0,1 bara vre
voda pri 46°C. Če imamo torej vodo s tempera¬
turo 50°C, bo zavrela, če bomo pritisk v posodi,
kjer ta voda je, zmanjšali na približno 0,1 bara.
Voda se bo tako uparila. Čim pa bomo pritisk
zopet povečali, se bo ta para spremenila nazaj v
vodo, torej se bo utekočinila ali kondenzirala.
Vidimo torej, da lahko s spreminjanjem pritiska
dosežemo, da prične neka tekočina vreti in se
spreminjati v paro ali pa se začne spreminjati para
v tekočino. (Slika 1.)

— — energijo
sprejema

energijo
_ oddaja

se ne utekočinja

se utekočinja

TIM 7 • 83/84 2  77

2. Pri izparevanju tekočina svoji okolici toploto
odvzema, pri utekočinjanju pa oddaja!

Če torej združimo oboje, vidimo, da bomo nek
prostor hladili, če bomo povzročili z znižanjem pri¬
tiska uparevanje, nasprotno pa bomo z zvišanjem
pritiska in utekočinjanjem prostor greli.

Konstrukcija toplotne črpalke

V toplotni črpalki uporabljamo za delovno teko¬
čino freon ali pa amoniak, ker imata nizko vreliš¬
če. To tekočino vodimo po cevi do kraja z nižjo
temperaturo, kjer je uparjevalnik. Sem vodimo
tudi zunanjo vodo, zrak itd., kateremu delovna te¬
kočina med uparevanjem odvzema toploto. Iz
uparjevalnika jo sesamo s kompresorjem, zato je
tam manjši pritisk, ki povzroči uparevanje.
Tekočino kompresor na drugi strani tlači v kon¬
denzator (utekočinjevalnik), kjer se pod višjim pri¬
tiskom utekočini in odda prej prejeto toploto. Ta
tekočina sedaj potuje skozi posebni ventil zopet v
uparjevalnik in tako je krog sklenjen. Ta krog je
shematsko narisan na sliki 2.

slika 2

Pri delovanju potrebuje toplotna črpalka elek¬
trično energijo le za delovanje kompresorja, ki je
pri tem opravil neko delo, porabljeno električno
energijo pa odda v obliki toplote.

Dovajanje energije

Spoznali smo, da moramo toplotni črpalki dovajati
neko snov, ki jo črpalka hladi in pri tem odvzema
energijo. Poglejmo si nekaj načinov:

a) Po zemlji napeljemo cevi, po kateri kroži voda,
v globini okoli 1 m. Globina je odvisna od vremen¬
skih pogojev v kraju, kjer napeljujemo cevi. Glo¬
boko morajo biti toliko, da zemlja okoli njih nikdar
ne zmrzne, torej je temperatura vode vedno nad
0°C. Voda v cevi kroži po zemlji, kjer se nekoliko
ogreje (skoraj na temperaturo zemlje), nato pa
gre v uparjevalnik, kjer se ohladi in gre zopet v
zemljo....

b) Če imamo v bližini reko ali potok, ki nikdar ne

zmrzne, potem vodimo v uparjevalnik to vodo in ji
odvzemamo energijo.

c) Če smo v krajih, kjer temperatura nikoli ne
pade pod 0°C, potem lahko odvzamemo energijo
tudi zunanjemu zraku.

d) Toploto lahko odvzamemo tudi v prostorih, ki
jih je treba hladiti ali zračiti (kuhinje, pralnice) in to
toploto uporabimo za gretje vode ali drugih pro¬
storov. Toploto odvzamemo toplemu zraku, ki
izhaja iz teh prostorov.

e) Vodo lahko napeljemo tudi iz vodnjaka v bližini
ali podtalnice, kjer voda nikdar ne zmrzne.

Uporaba toplotne črpalke in sonca

Toplotno črpalko lahko na več načinov vežemo
na rezervoar za sanitarno toplo vodo. Poglejmo
jih:

a) Sončni zbiralnik ogreva vodo v rezervoarju,
kolikor je pač sonca, dogreva pa jo toplotna črpal¬
ka, ki svojo toplotno energijo oddaja v rezervoarju
preko zgornjega izmenjevalnika toplote (slika 3).

zbiralnik sončne

zbiralnik sončne
energije

slika 4

rezervoar

278  TIM 7 • 83/84

b) Toplotna črpalka odvzame toploto vodi, ki jo
greje sonce in jo oddaja v rezervoar preko spod¬
njega izmenjevalnika toplote (slika 4). Po potrebi
jo dogrevamo z elektriko ali kotlom.

c) Če je v naših krajih sonca zelo malo, toplotno
črpalko vežemo na spodnji izmenjevalnik toplote
v rezervoarju namesto sončnega zbiralnika. Vodo
po potrebi dogrevamo (slika 5).

Vidimo torej, da lahko uporabimo toplotno črpalko
za ogrevanje vode in pri tem prihranimo marsi¬
kakšen dinar, saj porabimo elektrike le približno
tretjino toliko kot enakovredna peč. Seveda pa

toplotna črpalka tudi nekaj stane, čeprav jih izde¬
lujejo tudi pri nas (na primer LTH iz Škofje Loke),
zato moramo sami oceniti, če bomo v določenem
času prihranili toliko elektrike oziroma drugega
vira energije, da se nam bo ta naložba vrnila.
Vendar čas deluje v prid toplotnim črpalkam, kajti
vse vrste energije se hitro dražijo, poleg tega pa je
treba nafto uvažati, premoga marsikdaj primanj¬
kuje, oba tudi zelo onesnažujeta zrak, pri elektriki
pa motijo občasne redukcije. Prihodnjič pa nekaj
o ogrevanju stanovanj s sončno energijo in tudi
toplotno črpalko.

timova fantastika

Henry Slesar

Neozdravljiva bolezen

Prevedel Žiga Leskovšek

Lamb ni bil več v zamrzovalnem inštitutu. Zbudil
se je v nenavadni, brezdimenzionalni sobi, katere
stene so bile videti, kot da jih sestavljajo svetlobni
prameni. Bilo je hladneje, kot bi si želel in njegovo
golo telo je drhtelo na zračni penasti podlagi.
»Hladno je tukaj,« je dejal plešastemu moškemu.
»Temperatura je ravno pravšnja in se ne spremi¬
nja. Navadili se boste nanjo,« mu je odvrnil
možak. »Ali se imenujete James Percy Lamb?«
»Tako je. Ste vi zdravnik?«

»Ne. Ne tak, kot si ga predstavljate vi.« Moški se
je nasmehnil. »Spoznali boste, da v tridesetem
stoletju zdravniški poklic ne obstaja več v taki
obliki, kot ga poznate. Imamo nezgodni oddelek
in preventivne enote. Iz vaše prijave za zamrzni¬
tev je razvidno, da potebujete patologa.«

»Torej veste. Ali mi lahko pomagate? Ste odkrili
zdravilo?« je živčno dejal Lamb in si obliznil ustni¬
ce.

»Kar mirni bodite, prijatelj. Vaša bolezen je stvar
preteklosti. Že pred mnogimi generacijami smo
popolnoma odpravili vse bolezni.«

»Torej sem imel prav,« je zašepetal Lamb. »Vedel
sem, da delam prav. Takrat bi zaradi tega
umrl...«

»Zdaj bo vse v redu. Trenutno pripravljamo proti¬
strup za vaše obolenje. Ker ga nismo potrebovali
mnogo let, bo trajalo nekaj ur. Kar udobno se na¬
mestite in počakajte.«

Ostal je sam. Drhtel je.

Končno sta skozi svetlobna vrata vstopila še dva
plešasta moška. Eden je nesel injekcijo.

»Tako,« je veselo dejal. »Tlačna injekcija vam bo
v petih sekundah vbrizgala pritistrup v kri. Priča¬
kujemo, da bodo protitelesa nastala v naslednjih
osmih urah.«

Glavo injekcije so položili na njegovo golo, s kurjo
poltjo oblito roko. Občutil ni ničesar, vendar je za¬
spal, še preden so odšli.

Lahko da je bilo jutro, ko se je zopet prebudil.
Opazil je, da njegovo telo raziskujejo s svetlečim
valjem, ki se je navidezno pogrezal v meso.
»Kaj je to?« je vprašal.

»Diagnoza,« je odvrnil brezlasi možak. »Smo kar
zadovoljni, gospod Lamb. Popolnoma smo pre¬
magali bolezen v vašem telesu.« Izključil je svetli¬
kajoči valj.

Lamb je zajokal.

»Hvala bogu,« je dejal in med solzami zasmrkal.
Nato je kihnil.

»Kaj je bilo to?« je vprašal plešasti možak in od¬
skočil.

»Nič, le kihnil sem. Ponoči meje nekoliko zeblo in
videti je, da sem se prehladil «

»Prehlad? Prehlad?!« je z grozo ponovil možak.
Stekel je iz sobe in se vrnil še z dvema drugima.
Na njihovih gladkih obrazih je bilo mogoče raz¬
brati razburjenje.

»Kaj je narobe?« je vprašal Lamb in ponovno kih¬
nil. »Povedal sem vam, da je le prehlad.«
»Najbolje storimo, če pokličemo preventivne
eno‘te,« je zamrmral eden od njih.

Uniformirani častniki so vstopili uro in pol kasneje.
Čez glavo so imeli poveznjene kapuce z vizirji in
previdno so se približali Lambu. Zgrabili so ga za
roke in mu naglo dali nebolečo injekcijo, ki je v
petih minutah končala njegovo življenje in mož¬
nost okužbe človeštva.

TIM 7 • 83 84 279

timovi oglasi

PRODAM načrte (s podrobnim opisom) za izdelavo
letečega modela potniškega letala B-737. Načrt je v
merilu 1:1 (dolžina modela 120cm). Izdelava je pri¬
merna tudi za začetnike, model je v celoti iz domačih
materialov. Cena z opisom gradnje je 200 din.
Slavko Šrok
Ul. Šantlovih 32
62000 Maribor
tel. (062) 27-230

KUPIM CB postajo z usmernikom, anteno in dovo¬
ljenjem za uporabo ter vvalkie.

Stojan Stražišar
Begunje 42
61382 Begunje

MENJAM kristale 27.085/26.630 — 2 para,

27.075/26.620 — 2 para za 2 para kristalov pozitiv¬
nega CB kanala in 2 para kateregakoli drugega CB
kanala.

Boris Fanton
Gortanova 34
43000 Bjelovar

ITT VVALKMAN in fotoaparat CERTO KN 35, prime¬
ren za začetnike, prodam.

Sandi Štefanič
V. Malence 6/a
68262 Krška vas

PRODAM mehaniko za bas kitaro IBANEZ. Primerno
za samograditelje.

Ivan Baš
Hruševska 43
61110 Ljubljana

PRODAM 3 motorčke z žarilno svečko (OS PET
162ccm — 2 kosa, Super tigre 2,5 ccm — 1 kos)
servo motorčke Graupner (Best. Nr. 3765, 4 kose,
Best. Nr. 3766 — 1 kos, oba brez elektronike),
Graupner dekoderja (Best, Nr. 3742 2 kanala — 1
kos, Best. Nr. 362410 2 kanala — 1 kos), kabel in sti¬
kalo Graupner (Best. Nr. 3606 — 1 kos). Ves material
je zelo malo rabljen in dobro ohranjen.

Franc Kregar
Brestovška cesta 27
63250 Rogaška Slatina
Tel. (063) 811-588

PRODAM 3 W ojačevalnik z usmernikom za gramo¬
fon. Prodam tudi stabilizirani usmernik brez trans¬
formatorja (0—12 V). Kdor kupi oboje, dobi ceneje.
Poštnina ni vračunana v ceno.

Bojan Skrbinek
Dolnji Leskovec 18
68280 Brestanica

UGODNO prodam novo DV napravo SANVVA EX-
PERT (SG. RACING) s 4 kanali. Sistem sestavljajo:
oddajnik, sprejemnik, dva servomotorja, dva aku¬
mulatorja in polnilec. Oddajnik ima vgrajen tudi me¬
šalnik.

Branko Cerar
Homec V/9
61235 Radomlje

PRODAM 12-kanalno DV napravo Graupner, ki vse¬
buje oddajnik, sprejemnik, 4 servomehanizme,
kable, akumulatorje In polnilec, ter DV jadralno le¬
talo ASW20, ki ima razpon kril 2,5 m. Prodam
3,5ccm WEBRO 20 DV, dušilec, eliso, tank za gori¬
vo, spiner, rezervno svečko ter nekaj goriva.
KUPIM pa 8-kanalno DV napravo ter tekmovalni hi¬
trostni model čolna na elektro motor, akumulatorje
in ostalo opremo.

Andrej Korun
Sv. Florjan 65
63325 Šoštanj

PRODAM popolnoma nov eksplozijski motorček.
O.S.MAX 10F 1,76ccm z DV uplinjačem, eliso,
svečki, izpušno cev in 2 igli za plin in navodila. Par
zvočnih omaric 50 W sin. 4 ohme, 2 elektrolita
5000 uF 50 V, stereo slušalke HP 1000 z regulacijo,
nove, in stabilizirani usmernik 6,5—14V 0,7 A v
škatli.

Marjan Kastelic

Vintarjevec 4

61275 Šmartno pri Litiji

ELEKTRONIKI, če imate težave z nakupom materia¬
la, pišite na naslov: David Kamenik
Legen 23

62383 Šmartno pri Slovenj Gradcu

NUJNO kupim poliester ali epoxi smolo. Kupim tudi
škarnike (20 kosov). Cena posameznega škarnika
naj ne presega 5 din.

Matej Koren

Tomšičeva 30

62310 Slovenska Bistrica

PRODAM motor na daljinsko vodenje (cestni) z mo¬
torčkom MABUCHI 380S 1100 V/mln. Ni-Cd celice
6 V, 1,8 Ah In oddajnik brez servo motorjev In spre¬
jemnikov (VARIOPROP C4 z SSM qvarcem s 27 MHz
bond. Prodam tudi stabilni mikrofon (za radioam.
postajo) SADELTA MP-22 s predojačevalnikom, 2
indikatorjema in potenciometroma za MODULA¬
CIJO In MIC-GAIN.

Boštjan Rebernik
F. Pohlina 4
63310 Žele

Tel. (063) 710-673, zvečer

280 TIM 7 • 83 84

PRODAM veliko načrtov, materiala, kit kompletov in
gotovih naprav za elektroniko. Za seznam pišite na
naslov:

Boris Račič
Vodmatska 32
61000 Ljubljana

IZDELUJEM tiskana vezja po foto postopku. Za
vezja iz Tima napišite št., letnik in stran, za ostala
vezja pa priložite shemo (s tušem na pausu). Dobite
lahko tudi načrte s plošč. tisk. vezja za: detektor
kovin (globina 60cm), VU meter (UAA 180,12LED),
sintetizator zvokov (SN 76477) in brezžični mikrofon
(UKV, 104 MHz). Dobava takoj!

Sandi Jager
Drapinova 18
63000 Celje
Tel. (063) 33-690

KUPIM Hellerjeve nesestavljene makete (v škatli)
»Airacobra«, »Chaika«, »Mirage III E/R/5BA« ter
druge plastične makete letal ostalih proizvajalcev.
Poleg tega pa kupim TIM letnik XVII. št. 6 in 7 ter
komplet letnikov 15 in 16.

Martin Hostnik
Šmartno 93

61275 Šmartno pri Litiji

PRODAM še nerabljen letalski motorček SUPER
TIGRE s potrebnimi dodatki.

Andrej Viršček
Šišenska 117
61000 Ljubljana
Tel. (061) 554-122

NUJNO kupim brezhiben motorček prostornine 2,5
do 3,5ccm z eliso in nekaj goriva. Kupim tudi večjo
količino tirov po HO sistemu.

Robi Siter

Nad Reko 22

62000 Maribor

Tel. (062) 301-448, popoldan

ZELO ugodno prodam železnico po N sistemu, va-
gončke in lokomotive za HO sistem, elektropionir
komplet in kompletno avtocesto (po HO sistemu).
Prodam še Mercedes 405-milica (na baterije).
Sandi Cepuš
Pucova 1
63000 Celje

NUJNO kupim tri DV napravi (4—12 kanalov, 2—6
servomehanizmov in Ni-Cd akumulatorje). Kupim
tudi eksplozijski motorček 1,5—2,5ccm in micro —
servo motorček.

PRODAM pa Time (74/75—83/B4), ABC Tehnike (št.
150—250), Tehnične novine, Radio amater, Galaksi¬
jo, modelarske knjige, načrte iz modelarstva, knjige
Telekomande modela. Prodam tudi ladje, čolne,
elise, kardane, osi, elektromotorje, rakete, raketne
motorje in balso. Po dogovoru izdelujem VValkie-
Talkie, ojačevalnike, TV igre, Light-Shove, CB po¬
staje (mini 10—40 kanalov). Po dogovoru zamenjam
za DV, ekspl. motor ali micro-servo.

Vladlca Stankovič
Proletarskih brigad 11 /3
17500 Vranje.

PRODAM univerzalni Ni-Cd polnilec (izhodi 50,100,

180, 400mA) in 30 akumulatorjev 422 mAH-SANYO,
4AH-SAFT, eksplozijski motorček Cox 1,5ccm, več
modelarskega in elektro materiala in modelov za ka¬
tegorije F1 — E1 kg.

Bojan Kraigher
Vodnikova 165
61000 Ljubljana

KUPIM Time št. 6,7 in 8 17. letnika, zamenjam pa let¬
nik 19 za letnik 18.

Silvan Prinčič
Kozana 79

65212 Dobrovo v Brdih

PRODAM CB antenski predojačevalnik z regulacijo
pojačanja do 24 DB.

Beno Sever
Cesta na Grad 64
63000 Celje

ZA REVIJO SAM od 1 /75 do 12/83 nudim: avtocesto
s števcem krogov, 600 značk, TV igre, avtoradio
ROADSTARR z manjšo napako (radio ne deluje, ka¬
sete pa).

David Kamenik
Legen 23

62383 Šmartno pri Slovenj Gradcu

SPECTRUMOVCI pozor! Prodam navodilo za pro¬
gramiranje Spectruma v Bašiču v slovenščini.
Nudim tudi izbor tujih komercialnih programov.
Silvo Kraševec
Stražerjeva 3
61000 Ljubljana
Tel. (061) 448-978

KUPIM načrt za izdelavo 4-kanalnega in 3-kanal-
nega Light-Showa.

Boštjan Peršak
Vrtnarska 1 a
62270 Ormož
Tel. (062) 701-216

PRODAM 29 pol japonskega papirja (7 pol belega, 7
oranžnega, 3 črnega, 4 modrega, 5 rumenega in 3
rdečega.) Cena po dogovoru. Prodam tudi nedo¬
končan model SAPER13. Po dogovoru priložim ma¬
terial za dokončno izgradnjo. Cena okoli 1500 din.
Prodam še elektronsko uro STEMPO Miinchen (čas,
datum, alarm, dan v tednu), ki ne deluje. Cena 150
din.

Miha Krumpak
Ljubljanska 86/a
62000 Maribor
Tel. (062) 38-652

KUPIM Time letnika: 21 št. 6, letnik 19 št. 1,2, 3,4, 5,
6, 7, 8, letnik 20 št. 1 in 2. Vse kupim po prvotni

ceni. Kupim pa tudi balso ter lipo. Prodam pa večjo
količino stripov. Cena po dogovoru.

Tomi Oblak
Podlubnik 161
64220 Škofja Loka
Tel. (064) 61-120

Pavle Gregorc slikovna križanka

SEMINAR ZA UČITELJE RAZREDNEGA POUKA

SEKCIJA ZA PEDAGOGIKO PROSTEGA ČASA PRI ZVEZI DRUŠTEV PEDAGOŠKIH DELAVCEV
SLOVENIJE USPEŠNO ORGANIZIRA VEČDNEVNE SEMINARJE ZA UČITELJE. TU SE SEZNA¬
NIJO IN USPOSOBIJO ZA POSREDOVANJE RAZLIČNIH ZNANJ IN SPRETNOSTI S PODROČJA
TEHNIČNE VZGOJE IN USTVARJALNOSTI IN JIH KASNEJE POSREDUJEJO UČENCEM OD
PRVEGA DO ČETRTEGA RAZREDA.