Za poduk in kratek čas. Andreju Šumanu v spoinin. I. Ce potuješ v Slovenakih goricab po oni ceati, ki vodi od sv. Ane k sveti Trojici, zapaziš kmalu pod Krembergom dve kmetski hiši in priatojna poslopja. Jedna na levi je tik ceste, druga na deani nekoliko korakov od ceste oddaljena. Zadnja biša je po letu skoro vaa akrita med di'evjem Ravno tako so skrita med drevjem vaa druga poalopja. Pa ae dalec okoli je polno sadnega drev.ja. Sadno drevje raste doli po travniku v dolgi vrati, sadno drevje je po razproatrtem okolu, lep drevored slivnib dreves v dveh vratah senoi pot tje med njivami k vinaki kleti, k vrhu, kakor domaci pravijo. Sadno drevje je po vraticab, pod vinogradi, pri sipib, nad njivami, povsod, kjer koli najdeš kak proatorček za aadno drevje, vse vse je naaajeuo z žlahtuim aadjem. Kako lepa je pomlad. kadar drevje cvete. kako lepa jeaen, kadar je sad dozorel, kako lepo je zemljišce s tolikim trudom in veseljem oddelano! Potujoč na omenjeni cesti gledaš z veseljem tje na airne saduuoauike in popraaujea nehote: kdo pa«tu biva, ki je naaadil tako lepega drevja, lepae nego ga imajo soaedi? Srečen mož, boš pravil, marljiv mož, pameten ruož mora tu bivati. Tega moža, dragi potovalec, ni vee. Pred kratkim, dne 2, jauuvarja 18^6 je \imrl. Vendar je upati, da bo njegov apomin še dalj čaaa živel med sosedi po Slovenakili goricah, spominjali se ga bodo zuanci in prijatelji, spominjali ae ga popotniki, kedar gredo mimo toliko obsajene zemlje, a meni samemu, ki mi je bil najbližji in največi dobrotaik iu mi je njegova alika in ljubezen v srce zapisana, naj bo dovoljeno, da za eitatelje ,,Slovenskega Gospodarja" par besedi, svojemu očetu v spomiu zapišem. Morda bo ta ali ona opazka uašitu mladim gospodarjem v prid in v spodbudo. Šumanovav rodbina ,je prišla iz Žrjavec. Pred sp bivali Šumaui v Žrjavskem vrhu, sedaj ae so Šumani v Zrjavski vesi v St. Lenartaki fari. Dva brata Šumana 8ta se nakupila na Pamanovem in Vrbančevem zemlji.š<-u na gornji Ročici. tako se srenja zove. Kraj sam se je zval do leta 1848 Večnice. Kaj ta beseda pomeiii, mi ni znano ; ali je ,,Večnice" ali je v zvezdi z beaedo Svičina (Witachein), kamor ao kmeti na dačo bodili, zakaj da5o so takrat plačevali v Negovo, Hrastovec in še v Svičino. Bili pa so v Večincab prav za prav le bližnji kmeti tje do Brezovca, oni, ki imajo se zdaj gozde imenovane gmajna. t j. občai les, daai je dandanes razkosan. Zemlja pa, ki ata jo kupila Šumana bila je jako zapušeena. nerodna. Nekaj je uže popravljal na Pamanovem zemljišču moj stari oče Suman, ki je poatavil tudi bišno po alopje, pa še doati dela je čakalo mojega očeta. Zemlja, kjer so sedaj spodnje njive, se je plazila, travnik je bil poln klancev in vrhuncev, kajti vode so zemljo polnile in menila so se skoro vsako pomlad kipnena tla. Take nezgode vatrajnega iu pametnega kmetovalca ne uatrašijo. Cesar jedno leto ne zmore, pa zmore drugo leto in v 30 letib. je kaj upravljenega, na stare dni pa užitek tudi dobro deje. Tako vsaj je mislil moj oče, ia delo se mu je uspešilo. Drevje saditi je počel še le 36. leta, bil je takrat uže 30 let star in kratko ožeujen. Utegne človeku pridaa žena, kakor so bila moja ranjka mati, pomnožiti pogum in delavnoat. Človek nima več le sebe, ima tudi svojo ljubo ženico, ima ljubib otročičev, vse vse ga veaeli in ga apodbuja k delu, rad skrbi, rad bi imel srečne vae svoje. Tako se je godilo tudi ranjkemu Audreju Šumanu. 17 let star je zgubil avojega očeta, 85 let starega moža. Bili pa so ljudje takrat tnočnejši, kajti o mojem atarem oT-etu mi je večkrat pripovedoval, da je spomladi pri grobanju zadaje leto še prat nosil a ne v košarah ampak v korbih, kakor kak mladenič korenjak. Tak močea moj ranjki oče ni bil, in je bil star le 79 let in nekoliko me aecev. Morda se je v mladib letih podelal ali od narave ni bil tak korenjak. V 20. letu je prevzel zemljiače in ae trudil in varono ter previdno ravnal, da je mogel izplačati svoji dve seatri. Nekaj dote res mu je tudi žena prinesla in tako si je morda gospodaratvo pomoglo in se mu je veselje vzbudilo do novega dela, ki ga takrat aosedi še znali niso ali vsaj znati niao boteli, sadno drevje saditi. Kake leanike, kake leane ali loške gruške se nabajajo povaodi. Ali kaj tiato izda, kaj pomaga gospodarstvu? Smešnica 3. Bilo je nekje nedeljsko shodišče. Duhovnik so s prižnico opomnili, kako da bomo kedaj težko raeun dali pred božjim stolom. BarantaČ, ko sliši o računu, rete bitro sosedu kivmarju: ,,Hvala Bogu, računa se že ne bojim, mi trgovci in krčmarji ae lebko izrežemo, saj znamo dobro računiti. Račun je pri naa glavna reč, na svojo škodo se ne vštejeino radi. —