Cvetka Srca Jezusovega
Nevihta je prenehala. Solnčni žarki so prisijali v bolniško sobo, kjer se je borilo mlado življenje s smrtjo. Tedaj se je nagnil Gospod nad malo trpinko pa jo je povabil: »Pridi, lepa moja, golobica moja! Pridi in od-počij se na mojem ljubečem Srcu !« — In ona je zaprla trudno oko, zaprla za vedno — a njena čista duša je odhitela, da se udeleži slavja praznika Srca Jezusovega — v nebesih.
Kot beli limbar je ležala sredi pomladanskega cvetja v oblačilu prvega sv. obhajila, z belim vencem na glavi, z nasmehom na ustnih. »Kako je lepa«, so vzklikale njene tovarišice ter jo blagrovale. Na sv. Aloj-zija praznik so položili to cvetko Srca Jezusovega k večnemu počitku.
Kdo pa je ta srečna dušica, ki ji je Ijubi Jezus izkazal tako milost, da smemo deklico imenovati Nje-govo cvetko ?
To vam je Marica Douša, gojenka v zavodu šolskih sester de Notre Dame v Trnovetn. V začetku tega šol-skega leta je pripeljala mamica svojo 131etno hčerko, da vstopi v 6. razred tukajšnje šole. Težko se je pri-vadila Marica življenja v zavodu. Njene misli so pogosto
123
uhajale   nazaj v tihi   dom   ob   robu   gozda;   nazajpo!^^ domači krov  k  zlati mamici in ljubljenemu ateku. Tudi z učenjem  ji je šlo v začetku trdo, saj ni prej še nikdar hodila v javno   šolo.   Toda 'trdna volja in misel,   da je to želja roditeljev, je premagala vse ovire.
Srečen čas je napočil za našo Marico, ko se je začela pripravljati na prvo sv. obhajilo. Kako se je veselila Jezusa, ki je prišel nekaj dni pred Božičem v njeno dobro pripravljeno srce! »Kako rada bi danes umrla — za vse bi molila!« je zaupala svoji prijateljici.
Odslej je pridno zahajala k mizi Gospodovi. Malone vsak dan je zaužila nebeško hrano. Ni torej čudno, da se je vedno lepše razvijala njena dušna lepota in ie kmalu  dozorela za nebesa.
Še eno posebno milost ji je naklonil Gospod, ker jo je ljubil. Konec majnika so imele učenke višjih. razredov duhovne vaje, ki se jih je udeležila tudi po-kojna Marica z vso vnemo. — Bila je kakor po nevihti poživljena cvetka, ko se je vrnila zopet na delo. A ne dolgo — smrtnonevarno je zbolela. S postrežbo in nio-litvijo so storili starši, vzgojiteljice in tovarišice vse, da bi se ji povrnilo zdravje. Toda dobri Jezus je sklenil drugače! Prcsadil je čisto lilijo v boljšo' zemljo, da tam razveseljuje Njegovo božje  Srce.
S čim pa je zaslužila blaga pokojnica, da jo je ljubi Jezus obsipal s tolikimi milostmi ? Kot skrita vi-jolica — tiha in nepoznana — je živela med drugimi deklicami. Šele težka bolezen narn je odkrila njene vrline.
Bila je to deklica, ki je rada molila, posebno pa ljubila preblaženo Devico. Ko je ležala v dolgih nočeh nezavestna, se je vrstila pri njej molitev za molitvijo. Malone vse molitve, ki jih je znala, je ponavljala v vročnici; zlasti je pogosto molila češčenamarijo. Molek je imela ovit okrog roke, večkrat ga je pobožno po-ljubila. Ko so stali dan pred smrtjo njeni roditelji in sestrici globoko potrti ob njeni postelji in ihteli, jih je Marica, v rokah držeč svoj molek, bodrila: »Molite, rožni venec molite!« To je bil zadnji pozdrav, ki so ga prejeli starši od nje! Rada in pogosto je ponavljala Marica   pobožne   vzdihe:   »Moj   Jezus!   Presveto   Srce,
124
Cvetka Srca Jezusovega.
zaupam v Te.« — Poseben dokaz ljubezni Jezusove je bil ta, da je mogla prejeti sv. Popotnico, dasiravno je ležala skoraj vedno nezavestna. Radost ji je sevala iz oči in potrdila je,  kako je srečna,  ker je bil Jezus pri nji.
Marica je bila vedno krotka, skromna. Niti ene žal besedice iz njenih ust se ne spominjajo njene so-učenke; da, še celo v hudi bolezni ni prišla nobena neprijazna, nepotrpežl/iva besedica čez njeae ustnice. Vedno  je bila z vsem zadovoljna.
Otroško je bila vdana svojim roditeljem, Kako se je veselila, ko jim je poslala izboljšano izpričevalo! »Nikdar se ne spominjam, da bi bila naša Marica ne-pokorna!« je rekla njena mamica. Tudi v zavodu je vedno rada ubogala.
Razumljivo  je,   da   je   bila bridkost njenih staršev velika,  ko so izgubili tako blago hčerko.  »Najino zlato, nedolžno dete,   najin najboljši otrok!«   so tarnali starši_ ob mrtvaškem odru.                               '                           ¦
Toda,   Marica,   jeli. ti   si   sedaj   srečna,   neizmerru^ blažena!   Tam   gori uživaš   sladkost presvetega Srca in ga hvališ za vse dobrote.
0, prosi to božje Srce tudi za svoje tovarišice, za vso našo mladino, da zadehti po naši lepi domovini obilo zalih, nadebudnih cvetk v veselje Srca Jezusovega
— kakršna si bila na svetu ti.