Inseriti s« apr»jem»jo in telji tria topni vrsta:
8 kr., če ae tiska lkr&t,
12 » it ,.	2 ,,
15 ,) » II »	3 »
Pri večkratnem tiskanji ■ $»na primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravnistvo ’ (administracija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev 9, JI. nadstropji.
SLOVENEC
Po pošti prejeman velji:
Za celo leto	.	.	10	gl.	—	kr.
Za poileta	.	,	5	„	—
Za četrt leta	.	2	„	50	„

Polilitei lisi za simutl aarai.
V adrainlstracijl veljn
Za celo leto	.	.	8	gl.	40	kr
Za pol leta	.	4	,,	20	„
Za četrt leta	.	.	2	„	10	„
Y Ljubljani	na	dom pošiljan
velja 60 kr. več na leto.
Vrednlitvo na velikem trgu	.
t 9, v II. nadstropji. ' f
{>sa potrebuje svei v novem letu?
št 9, v II. nadstropji.
Izhaja po trikrat na teden in gicer v torek, četrtek in soboto.	. y
Vsaki dan imamo več dokazov, da dobiva evropejska internacionalna anarhija vedno več tal, in to še v deželah, ki so bile do-zdaj ščit in zavetje konservatisma. Z žalostjo imenujemo tu tudi našo državo. Glavni sedež imajo anarhisti na Češkem, kjer je hilo ravno zadnje dni 50 socialistov pred sodniki zavoljo skrivnih družb in razširjanja slabih spisov.
Kdor pogleda le površno delavsko vprašanje, meni, da je nepravična razmera med delavcem in gospodarjem edini vzrok nezadovoljnosti in uporov delavcev. Nekoliko, a ne po vsem. Delavske zadeve so podobne onim ruskih nihilistov. Do nedavna so zahtevali: „car naj nam da ustavo in polno svobodo in potem bo mir. Ta nepravična razmera med čarom, plemstvom in ljudstvom je vsega kriva.44 Danes se pa govori drugače: „kobicar velikemu carstvu vso svobodo dal, kakor jo imajo v Ameriki, bilo bi še veliko hujše.4* S to svobodo je tako, kakor z neuravnanimi razmerami delavcev. Mi nismo nikakor zoper povišanje plače, ker slaba plača vzbuja in povišuje nezadovoljnost; a nezadovoljnost ima še drug vzrok; pomankanjekršanskeljubezni. Ker je nehala kršanska ljubezen med gospodarjem in delavcem, tam je nehala tudi prava gmotna ali denarna razmera. Dokler kršanstvo spet ne prešine človeške družbe, ni pričakovati, da bi se socialno vprašanje na pravi način rešilo. Če se vzame delavcu Bog,
Kristus, in njegova vera, in potem ga z zla- brezvercev. V vojski pride oni naj ložje do tom obsipajte; poboljšali ga ne boste. Zato visoke službe, kdor se skaže, da je ud trami od nove obrtnijske postave ne priča-Imasonske družbe.
kujemo dosti, ker v njej pogrešamo skoro do J Gambetta, Eerry, Cazot, Constans, tibe-cela duševne obnove delavcev. Dajte telesu, j riči, ki so redovnike ’ iz samostanov prognali kar telo potrebuje: ne preveč dela, počitek!so prostozidarji. Tudi skoro vsi republikam, o pravem času in primerno plačo, a dajte ski poslanci so framasoni, a pri tem je naj tudi duši, kar duši gre; vero, službo božjo, čudovitejše, da so vsi judje v lože vpisani. Gospodov dan in versko-narodne šole. Umejte Zato se lahko trdi; Republika je prostozi-Mi ne grajamo postave, ampak le mis-
nas:
limo, da postava sadu ne bode rodila, dokler ni postavljena na keršanska tla. Naj se ne stavi prej streha, kakor temelj, t. j. uravna naj se z gmotno tudi dušna razmera na kršan-ski podlagi.
Pariški list „la Patrie44 poroča o delovanji prostozidarjev (freimaurer). Njihovo geslo je: svetovna republika na brezverski podlagi. Žid Cremieiu je načelnik vseh francoskih prostozidarjev. Ta je dejal 1. 1848: Prostozidarstvo je republika. Pri drugi priložnosti je rekel: Republika je v prostozi-darstvu. Da bi vstanovili to svetovno republiko, treba je še vsakovrstne zapreke od-
darstvo, prostozidarstvo je židovstvo, ergo republika je židovstvo in po tem takem je židovstvo na francoskem republika.
Rovanje francoskih anarhistov dela prostozidarskim velikašem vender velike skrbi. Kdor je prišel do milijonov, se nerad peča z demokratom. Zato se je tudi nekdanji policijski prefekt v Parizu Andrieux zdaj spokoril. Vrnivši se s poslanskega mesta v Madridu nazaj v Pariz imel je govor, v kterem je povdarjal mir s Cerkvijo. Anarhisti se hudujejo nad Andrieux-om, ker,je odstopil od svete (!) reči. Imenujejo ga škofa And.! Tako opominja tudi največi framason Cremieux k miru. Lopovi prižigajo luč in dajo za maše,
straniti, kakor so: kralji, duhovni, plemstvo da bi jim Bog varoval njihove milijone! Star
in vojska. Proti tem se je treba bojevati, agitirati, jih grditi. »Mogoče,44 rekel je prostozidar Heinzen — »da velika revolucija, ki bo ustanovila svetovno republiko, požre 2 milijona ljudi, pa to je jako malo, če se pomisli velika korist, ki jo ta republ ika človeštvu prinese". „La Patrie" pravi, da mora na Francoskem vsak prostozidar biti, kdor hoče kako službo dobiti. Predsedniki republike, v senatu in parlamentu so prostozidarji. Tudi vse prefekture so v rokah teh
pregovor pravi, da se starajoče ženice postanejo pobožne; pa tudi Neroni,, Antijohi in Cezarji, ki so se iz navadnih vojakov vzpeli na Avgustov prestol in so z ropanjem obogateli, postanejo miroljubni. Nasproti pa na Ruskem spoznavajo, kaj je ljudstvu najbolj treba; šole in sicer šole pod cerkvenim nadzorstvom. V zadnjih dneh je ruski „Golos“ ves liberalni svet pretresel z grozno novico, da misli ruska vlada dati narodne šole v oskrb popom. Razun katoliških listov, se vsi
,,0 starosti človeškega rodu“.
Spital Ivan Šubic.
, Ljubljanski Ztod“ II. leto, 12. zvezek str. 750—754.
(Dalje.)
Akojepa tako — kar je zelo pač verjetno, ako se spominjamo, da so Egipčani tla res v pravem pomenu besede prerili — potem je ves račun ničeven. Lyell sam navaja opazko iz Herodota, po kteri so bili v Egiptu nekteri kraji, kterih Nilova voda ni preplavila. Ker so skozi stoletja Nilovo vodo odvračali, bili so ti prostori videti, kakor vdrti, tako da se je iz okoli ležečih prostorov doli videlo, ker so bili ti prostori vzvi-. šeni od vsakoletnih naplavin. Ako je kasneje voda prodrla v te vdrtine, se je ondi v malo letih več blata posedlo, kakor okoli in okoli v stoletjih. In kdo bo dokazal, da omenjene opeke niso znabiti že koj s po-četka ležale v tacih vdrtinah? Ako je tedaj opeka že koj od začetka ležala na kakem -jiižjem mestu, v kak j razpoklini, jarku ali
vodnjaku, potem pač ni težko limeti, da so se naplavine mnogo hitreje nakopičevale nad njo in napoluovale globočino. Treba bilo bi tedaj pri računu marsikaj popraviti, žal! da se pogrešek ne da natančneje določiti.
Da so ti pomisleki in ugovori zelo zelo opravičeni, kaže slednjič tudi to, daje našel Horner kosove »žgane opeke", kar naš pisatelj posebno povdarja in kar je zaradi tega natisnjeno z razpetimi črkami. Žgano opeko je tedaj našel. Da pa ta opeka ne more biti stara 14 tisoč let, kaže nam najprej že to, da so v starem Egiptu kakor tudi v Assyriji in Babiloniji zidali navadno z opeko, ki so jo narejali iz ilovice in slame in ktero so na solne« posušili. Žgano opeko jeli so sploh še le rabiti*) za časov Rimskega gospostva. O tem poroča nam tudi sveto pismo. V drugi knjigi Mojzesovi beremo**), kako da je Faraon kralj Egiptovski po svojih tlačanskih priganjačih zatiral ljudstvo Izraelsko. Zapovedal jim je namreč, da naj nikar več ne dajejo slame ljudstvu, da bi delalo z njo opeko; kakor poprej; mar-
*) Ubiemann ; Ilandbuch aegyptiscber Altcr-
thiimer. Schulz; SchoepfungBgeschichte.
več naj sami gredo in si nabirajo po polji strnišnice; vendar bi bili morali nare-jati navadno število opek. Tedaj za Mojzesovih časov je v Egiptu še sploh govorjenje o opeki, ktero so na solncu sušili, ne pa žgali v ognji. .
Prazne so tedaj skrbi Šubicove, da je starost 14 tisoč let, ktero prilastuje ti žgani opeki in človeku, ki jo je žgal, še premajhna. Bilo bi že nekaj, ko bi bilo le toliko, kolikor on jemlje. To pa seveda le tedaj, ako bi nam dokazal, da so te številke resnične. Ker ako te številke nimajo nikake cene, ako nam ne podajajo nikake gotovosti, bi k večemu občudovali pisateljevo lahkovernost. Res — štirinajst tisoč let je tudi že nekaj — bolje rečeno bilo bi nekaj, samo dokazati bi jih bilo prej treba; ker pa tega ni, pač vse tisočletja niso vredne »piškavega oreha".
G. Šubic pravi tudi, da je Horner našel opeko na dnu skopane šahte, tedaj ondi, kjer se neha Nilova grez in se pričenja trdi beli pesek puščave. Opeka je bila tedaj še prej žgana, predno je Nil jel nanašati svoje rodovitno blato. Si je li mogoče to misliti ? Je bil Egipt res že tedaj obljuden,
drugi križajo pred grozovito novico. Tudi praška „Politik“, ki je sicer v cerkvenih rečeh še precej previdna, se ne more sprijazniti s to mislijo. Kakor so poprej Rusiji vsilje' vali ustavo zapadnih držav, tako ji zdaj ponujajo brezversko šolo, ki ima drugod tako žalostne vspehe. Še te spake se manjka že zdaj tako nesrečni Rusiji! „Šole brez vere ali simultanne šole so gnjezdo ali socializma ali anarhije", pisal je pred kratkim prote-stantovski časnik. Če tudi spoznamo, da niso današnji ruski popi tako izobraženi, da bi vspešno nadzorovali šole, vender menimo, da bi ta posel bolje opravljali, nego ruski uradniki. Pri nas so gotovo vse ugodniše razmere, kakor na Ruskem; naši duhovščini ne manjka niti izobraženosti, niti delalne volje in sicer v veči meri, kakor množini dandanašnjih šolskih nadzornikov. Spet tu ponavljamo: Umejte nas! Mi nikakor ne zameta-vamo svetnih nadzornikov; dobri so in dobro bodo svojo nalogo spolnovali, le vero naj imajo in po vernem prepričanji naj delajo, a žalibog po marsikaterih deželah in kra ljestvih seje dajala prednost le tistim, ki so manj vere in več nekršanskega liberalizma kazali. Kjer se je to pred in v obilniši meri izrševalo, tam se je tudi prej in nevarniši socializem zaredil. Poglejmo po evropejskih
Leon tianibetta.
Ne »srbečica", katero je undan ponosni naš »Dnevnik" z domišljevane svoje viso-čine prav nizkotno očital „nekemu“ slovenskemu listu, temuč časnikarska dolžnost nam naklada nalog, da zavrnemo veliko zmoto,
zopet v pričetku mero hvalisaje
v katero je „S1. Narod' letošnjega leta zabredel čez izredno simpatično osebo pokojnika — Gam-bette. Naj se vlade spreminjajo, kakor hočejo, mi pripoznavamo le eno vrhovno kraljico: »resnico." In zelo je obžalovati, da se tolikanj slavijo in za največe poštenjake ter rešitelje narodov razglašajo taki možje, kteri ljudstvo vedoma ali nevedoma v nesrečo in pogin tirajo. Naj dela „S1. N." nam nasproti sklepe preziranja, katere koli mu drago, mi mu tega ne moremo hladnokrvno prezreti, da je Garibaldija, Louis Blanka, Gambetto in enake može že tolikanj pre-slavljal in jih še ne neha hvalisati. Take rovarje zoper sveto katoliško vero v zvezde kovati, to se ne pravi „vero pri miru pustiti." Mi moramo milovati bravce, ako jim take reči ugajajo, oziraje se na resnični izrek, da vsak narod ima tako časnikarstvo, ka-koršno zasluži."
Kaj pa je bil Gambetta, da vam je tako »simpatična oseba" ? da ga tako zelo hvalite in s tem priprostim , zlasti mladini
državah, in prepričali se bomo tega. Naj bi naši in vsi postovodajalci tega ne prezirali!jiažnjive zaumene vsilujete? Naj lepše poslopje in mesto brez temelja je' v nevarnosti, da ga prva povodenj, da, tudi le veči piš nepodere ter spremeni v groblje, da ne bode znati, kaj je tam stalo.
Nisi Dominus aedificaverit domum, in vanum laborant qui aedificant eam! Pslm.
126, 1. — rek sv. pisma, kateremu se ne da niti kaj dostaviti, niti kaj odvzeti; imel bode vkljub nasprotovanji vseh narodov vedno svojo veljavo.
Res, čudno prečudno je, da dandanes ima svet oči, pa ne vidi. Pred očmi imamo v sto in sto podobah duševni in tvarinski
propad šol in držav brez Boga in vendar —! Pravega spregleda potrebuje svet v novem letu!
No, kaj je bil Gambetta? — Dobro nabrušeno orodje frajmavrarjev, vojvoda najkrivičniše vojske zoper najboljše ljudi — mirne redovnike, sodržavljane sobrate, ktere je v lastnih hišah kruto napadal in neusmiljeno na ulice metal; kteri je koj v začetku svoje dvomljive slave izrekel na-
ko ga je pokrival še nerodovitni pesek, ko je bil jednak sedanji puščavi Sahari ? In Je če je bil obljuden, — kje je prebivalstvo našlo toliko časa pri svojem »boju za obstanek", da si je izmislilo opeko žgati ? In dalje — kje je jemalo tvarino za opeko, ako je bila jNilova doltna še peščena puščava? Kaj je vendar pomagala Egipčanu, ki je v Egiptovski puščavi pred 14 tisoč leti po Šubicovem na vsak način živel, čemu mu je neki bila žgana opeka, ko še potrebnega kruha ni našel v peščeni puščavi? Občudovati bi ga morali zbog njegove na-
pis svoje peklenske zastave: „Le clerica-lisme, c’ est 1’ ennemi" — klerikalizem je sovražnik! Kristjani so trepetali pred njim in njegovimi privrženci, kakor nekdaj v Neronovih časih
Kdo je bil Gambetta? — Cvet in sad revolucije, kteri je hotel vstrezati z najkrivičnišimi pripomočki strasti razno-barvenih revolucijonarjev, zlasti boj zoper Cerkev je vporabljal, da je samega sebe na njihovih ramah povzdignil; kjer je videl več glasov, na tisto stran seje nagibal. Res, da v splošnjem neredu z veliko umnostjo, ki mu ne more odrekati, nekaj časa obdržal nekakšen red, toda revolucija, ki ga je bila povzdignila, ga je zopet vrgla. In menimo, da kakor je padel, bi bil tudi obležal, ko bi bil živ ostal, čeravno so mu liberalni listi zlato prihodnost obetali. Vendar o tem zdaj ni več govorjenja. Priliko pa ima Francija zdaj voz, ki ga je zavozil zopet na pravi tir pripraviti. Je li že dovolj trezna ali ne, pokaže nam prihodnost.
Kdo je bil Gambetta? — Sprideni sin svojega spridenega časa, lahko-
želodec z nado, da bo 14 tisoč let po svoji
celo mali slovenski narodič občudoval njegove dela; ali pa je hotel svojim potomcem, ki so čez kacih 9 tisoč let živeli v Egiptu nažgati in pripraviti opeke, iz ktere naj bi si v poznih letih zidali krasne palače, ker oni globočini pod Nilovim blatom na pesku še ni nihče našel kakega zidanja. Občudo vanja vredni so oni prvotni prebivalci Egipta še bolj pa se je čuditi našemu pisatelju, v 19. stoletji omikanemu svetu kaže prve omikance!	(Dalje prih.)
prednosti, da je — pozabivši na potrebni živež — mislil na omiko, tolažeč svoj lačni živec, ves zamaknjen v materijo, zapleten in
zavozljan v čudne špekulacije. Hvalite nje-
smrti vpisan in prištet omikanim in da bo govo nesebičnost, kakor hočete, tega ne bo-
ste mogli utajiti, da bogata francoska dežela je ravno po Gambetti v družbi z Rothschildom jela tako rapidno v tako velike dolgove lesti. In kako nizkotno je njegovo privatno življenje! Nikjer nič blazega, nikjer nič vzvišenega, nič idealnega. Nezmerne pojedine, razuzdano razveseljevanje, — materializem je bil njegov vzor; bil je eden pr ki vih med tistimi, ktere je popisal sv. Pave rekoč, da so sovražniki križa in njih bog je
terland" ostane to, da je Gambetta, čigar malik je bil vedno trebuh, slednjič res tudi po razpriji trebuha konec vzel, ker vnetje črevesa je polagoma razvnelo vse spodnje dele". Če je pa ono res, da ga je nič vredna ženska ostrelila, je še sramotniše zanj. Njegova smrt je bila res vredna njegovega življenja. Živel je brez Boga, umrl tudi brez Boga. Bere se, da mu je sestra v zadnjem času želela duhovna, da bi po cerkveno spravil pred ljudmi, če tudi ne pred Bogom njega, ki je napovedal vojsko Bogu in je še spomin svoje pobožne matere sramotil s civilnim pokopom. Prijatelji menda še niso pustili pri mrliči goreti sveč, kakor je to pri kristjanih navada. Kaj neki more veren Slovenec velikega najti na takim mrličem ?
Kdo je bil Gambetta? — Veleum, genij! pravite. Ne tajimo. Vendar tudi v tem ni tako strašansk velikan. Vi slavite njegovo diktaturo o prusko-francoski vojski — ali je mar zmagal? Navadno zmago-vavce hvalijo in venčajo. Vi povzdigujete njegovo državniško modrost, ali se je mar vzdržal na vrhuncu, ali je mar narod osrečil, ali ni dežele kompromitiral od znotraj in zunaj ? Takih katilinaričnih eksistenc ni prištevati velikim možem. S časom plavati, in po močnem vetru ljudskih strasti jadrati, to ni kaj tako velikanskega.
In če je imel tudi izvrsten talent, — ali je to toliko, ali je to vse ? Kaj pomaga nadarjenost , če se napak obrača ? kaj pomagajo velike stopinje, če pa niso na pravi poti ? Kdor hoče biti roparjem dober vodnik, mora imeti tudi dokaj talenta Lucifer je imel tudi »fenomenalna nadarjenost" — in je vendar sebe in svoje privržence iz nebes v peklensko brezdno pritiral.
»Čem veče so bile njegove zmožnosti, piše „Vaterland“ o Gambetti, tem bolj je zaničljiv v tem, kako jih je rabil. Le ena črta njegovega javnega ali privatnega življenja ne kaže značaja visokodušne plemenitosti. Kolikor je mogel en sam storiti za ponižanje ljudstva, za vzbujanje škodljivih in nizkotnih strast, to je delal on do konca, zvest svoji umazani preteklosti. —■ „Eno dedšino nam je Gambetta zapustil: sramoto, da moramo poslušati slavljenje njegovega spomina medna-m i. To je dokaz, kako zelo je že spridilo ; avnost po Evropi ono politično klativiteštvo, ki prihaja iz Pariza in druzih sredotočij politično-socijalne gnjilobe. Samo se ume, da naše liberalno-časništvo do nebes povzdiguje pokojnika; saj je — kakor tudi pri-tlikovo — duh njegovega duha! Bolj čudno je, da se celo na Angležkem sicer pošteni, tako zvani konservativni listi tako ponižajo ter iz političnih, za trenutek oportunnih ob-zirov hvalisajo Gambetto. Tako „St. James Gazette", ki trdi, da smrt tega klativiteza je na Francoskem napravila »nedopolnljiv presledek, absolutno praznoto." Praznota je tam, kjer se opaljenim srcem in votlim glavam fosforesciranje gnjilobe zdi življenje. Kako daleč smo od najgrozovitejših prikazni najbolj spridenih dob starorimskega razpada? Pomislimo, da takrat je bilo pričakovati še odrešenja po Kristusu, sedaj se nam napoveduje le še — Antikrist!	t
trebuh. Čudno naklučje vsakako, pravi „Va-
Politični pregled,
V Ljubljani 8. januarju.
Vihar po časopisih zarad naznanjene zveze Avstrije z Nemčijo je potihnil. Bil
je, se ve da, le umetno vstvarjen.
To vedo le tisti, ki so ga iz svojega meha izpustili. Pri vsem tem nam pa le kaže neko pretečo nevarnost. Rusija ne dela samo železnic in trdnjav na zapadu, ampak pošilja tudi polagoma če dalje veče armade na za-padno mejo. Komu to velja, je pomisleka vredno. Mogoče, da Prusiji, vnetila je dovelj; mogoče pa tudi, da Avstriji, ker naše razmero s Srbijo, Črnogoro, še bolj pa z drugimi balkanskimi narodi niso tako gladke in ugodne, kakor bi kdo mislil. Pač same te državice ne bodo vojske začele; pač naj brž tudi ruski car osebno noče vojske; a kaj pomaga in premore dandanes, ki se vnetila in rovanja nikjer ne manjka, volja tudi naj mogočnišega vladarja ? Bog daj, da bi ne-bilo tako, a po raznih časnikih se to lahko med vrsticami bere.
Šolski odsek gosposke zbornice je odbral za posvetovanje šolske postave pod-odsek; v sredo je bila seja, pri kateri je bil navzoč naučni minister in deželni nadzornik dr. Ulrik. — Živahna in daljša razprava je bila v § 3. šolske postave (a ne o § 1. ki povdarja versko-nravno odgojo) kakor se je prej iz Dunaja ponočevalo.
„Wiener ALendpost" piše 5. t. m. Odsek gosposke zbornice za obrtnijsko postavo je imel 5. t. m. zopet sejo, pri kateri so nadaljevali specielno debato o obrtnijski j-noveli. Pododsek šolskega odseka bode imel t zopet sejo 6. t. m.
Iz Gradca. Namesto odstopivšega Loh-ningerja so izvolili veliki posestniki v deželni zbor 4. t. m. liberalnega grofa Sigmunda Herberstein. Konservativci se volitve niso vdeleževali.
Iz Prage 5. januarija. (Skrivno zdru-ževanjeh Bik je te dni obravnava zoper dvanajst mladeniških skrivnih društvenikov in zoper gostilničarja, ki jim je dajal zavetja ; gostilničar je bil obsojen na 6 tednov zapora. Izmed drugih zatoženih je bil jeden oproščen, najstarejši, 17letni deček je dobil tri mesce zapora, drugi pa od mesca do
■deset dni.
Vnanje države.
Višji ruski častniki, ki služijo v vz hodno rumelski armadi, so baje sklenili vrniti se na Rusko. Vzrok je, da se ne ra-zumo v službenem oziru z višim poveljnikom in z načelnikom avtonomne vlade.
Bulgarsko sobranije (narodni zbor je odgovorilo knezu Aleksandru na njegov prestolni govor. V tem pismu se mu zahvali za novo volitveno postavo, za zemljiški davek, ki nastopi namest desetine, za postavo, ki razdeljuje občine po deželi in za vpeljavo okrajnih svetovalstev. Narodni zbor izraža svojo zadovoljnost, da se bode predložila postava za preosnovo pravnega postopanja, isto tako tudi odobruje ustanovo narodne banke in sestajanja stavbine družbe, in obeta obračati vso svojo pozornost tem napravam, isto tako tudi rumunskim železnicam. Narodni zbor se posebno zahvaljuje za izvrstno stanje bulgarske armade, posebno pa je zadovoljen, da živi Bulgarsko v prijaznosti s drugimi vladami.
Na Laškem se slabo seme seje, dokler se zna kaj izcimiti. Rovarjem „Irre-dente“ (neodrešenim — da pač!) ne zadostuje. da po vseh mestih zborujejo ter kličejo na maščevanje zarad obešenega Ober-danka. „Dajte nam orožja, ne v obrambo, ampak za napad Avstrije,“ tako razsajajo politične in moralične pokveke , ki so bile
Zakaj ? tolikrat našeškane, kolikorkrat so se avstrijskim vojakom nasproti postavile. In laška vlada! Laška vlada se temu skrivaj smeje, očitno stori pa le toliko, kolikor na videz storiti mora, da se ji vojska ne napove. Le komedija, kakor nekdaj z Garibaldovimi četami!
Ker se razgrajalcem ničesar resnobnega ne zgodi, postopajo čedalje predrzniši. Kakor znano je unidan lopov kamenj vrgel skozi šipo v kočijo avstrijskega poročnika pri papežu, grofu Paaru pred noge. Ne, za-osti, je 4. t. ni. drugi v palačo „Venezia“, stanovanje ces. poročnika, dvakrat, nekateri časniki pravijo, celo trikrat z revolverjem streljal. Poškodoval slučajno nikogar ni, a krogle gotovo niso nikomur drugemu veljale, cakor ces. poročniku.
Dopisovalec „Politike“ iz Dunaja pravi: Naj manj, kar se smč in mora od prijazne sosedne vlade tirjati, je saj varnost poročnikov,' ki zastopajo vladarja samega in ve-iajo po celem svetu za nedotakljive. Izgovorom, da obahudodelca sta posamezni osebi in ne zastopnika kakega političnega društva , saj ne more nikdo verjeti ter jim tako veljavo pripisovati. Že se tu govori da hočejo vez prijaznosti prestriči ter ces. ooročnika pri laški vladi iz Rima poklicati. Če tudi znabiti reč še ni tako dalječ dozo-■ela, resnica vendar je, da dolgo ne more ako biti, zlasti ker je očitno, da „Irredenti“ in laška vlada se bistveno ne razločijo.
Naj bi bil samo Lah naš nagajiv sosed )i nas malo strašilo; ali naj bi se tu vojska vnela, kaj pa potem ? Se ve da se prenapeta struna vselej vtrga; tudi vojska bo ■ako večkrat naj bolj mirnemu sosedu vsi-jena.
Gambetta je umrl 1. januarja o pol noči pri polni zavednosti. Smrtni boj trajal 2 uri. Spuler, Etienne in dr. Timi so bili pri njem, ko je umiral. Pokopan bode na državne stroške z vso slovesnostjo.
Umrl je, kakor je živel mož, kije rekel: naš sovražnik; ta je cerkev. Sedaj že več ne taje, da ga je obstrelila ženska, a stvar pripovedujejo tako-le. — Ženi, s katero je živel, imenovali so jo „madame Leon“, je rekel, da se hoče oženiti, a to jo je tako razburilo, da se je hotla ustreliti, Gambetta ji je hotel to ubraniti, pri tem ga je krogla po roki oplazila; bržkone je krogla potem odskočila in ga v trebuh ranila, kajti zarac rane na roki ne bi bil umrl, pripovedovali so pa uže dle časa, da mu trebuh oteka, in se mu znotraj na čevili tur dela. Tur se je na znotraj predrl in to ga je položilo na mrtvaški oder, in poklicalo ga pred sodbo Božjo. Leon Gambetta je bil rojen 30. okt. 1838 v Cahors na južnem Francoskem iz rodovine, ki je prišla iz Genove, učil se je pravoslovja in 1. 1859 se je vpisal med od' vetnike v Parizu. L. 1863 vdeležil se je volilne borbe republikanske večine, in 1.1868 je javno govoril zoper državni preobrat dne 2. decembra in drugo cesarstvo o priliki, ko je zagovarjal vrednike, ki so nabirali za spominek Baudina, ki je 3. decembra smr; najdel na barikadah. Ko je Napoleon III. propadel pri Sedanu, je razglasil republiko in stopil v ministerstvo notranjih poslov dne 11. septembra. V sila kratkem času je spravi troje armad na noge, a vse ni nič pomagalo. Francosko je hotlo mir imeti in Gambetta je mogel privoliti v mir in da se skliče na rodni zbor. Bil je voljen v narodni zbor, a govoril še zoper mir in je izstopil iz na-
rodnega zbora. Ko je bil pozneje zopet voljen, je stopil 2. julija 1871 v narodni zbor, ter je postal vodja levici. Odsihmal je delal za republiko, in ko je bil narodni zbor razpuščen, je bil voljen v zbornico poslancev 20. februarja 1876 in je vstopil z 300 republikanci v državno zbornico; sedaj se je pa ločil od svojih radikalnih prijate-jev in je delal za zmerno ljudovlado, v marsikaterih rečeh so se po njemu ravnali. Delal je na to, da se je Mac Mahon odpovedal; ko je Grevy postal ministrski predsednik, je postal on predsednik zbornici. V ti službi je ostal do lanskega leta, ko je )ila zbornica razpuščena mesca novembra 1881, je osnoval veliko ministerstvo, katero se je pa držalo komaj četrt leta in odstopilo mesca januarja p. 1. zarad volitev po listkih. — Odsihmal je pustil Gambetta, da so drugi delali zanj in pričakoval je svojega časa, a krogla, katero je žena izstrelila, bila je vzrok njegove smrti. Bil je sin svojega časa, ve-iko je razdrl, mnogo zmešnjav napravil, a stalnega ni dovršil ničesa, sovraštvo in preganjanje cerkve mu je bila lestvica, po kateri je kviško lezel, dokler ni bila postav-jena meja njegovemu delovanju.
General Chanzv je umrl neutegoma v noči 5. t. m. Zadel gaje mrtud; pokopan bode v Chalons. Za Francosko ga je veliko bolj škoda, kakor Gambette, bil je pošten človek, dober vojak, morda bi bil na mestu Grevya kedaj v deželi mir naredil.
Gambetta je umrl tisto leto, ko je pustil svojo mater, da je umrla brez cerkvene pomoči in jo potem pokopal brez duhovna. To je storil največ iz politike, da je nespra-vedljivim dal poroštvo in bi tako hitreje prišel do najviše oblasti; umrl pa je v tre-notji, ko je bilo vse napentljano, da bi bil Je zopet prišel do najviše oblasti. Thiers je bil ' poklican v večnost, ko je mislil, da je njegova oblast vtrjena; sin Napoleona III je padel ob istem času, ko se je njegova stranka v novič povzdignila in najboljše upanje imela. Z Gambetto je odmaknen tisti, ki so ga imeli za vteleseno ljudovlado. Meščanski stan je mislil, da ga varuje anarhistov in radikalcev. Niso pa hoteli videti, da se jim Gambetta vselej umikuje, da pa to zakrije, napada cerkev. Gambetta je radikalce toliko strahoval, kolikor jim je na roko šel. — Privrčenci so vsi zbegani, njih stvar je zgubljena. Stranka je skupaj držala, ker je vsak za se kaj pričakoval, sedaj ko je vodja pro-minul, najel si jih bode lahko vsak, ako bodo kaj imeli pričakovati. Tudi za Ijudo-vlavo je hud vdarec. Naj si bode državna vlada ta ali una, ali monarhija ali ljudo-vlada, Francozom je oseba vse. Tretja republika to je bil Thiers in šest let sem Gambetta. Ko bi bili Francozje res republikanci, Gambetta ni bil nikdar prišel do te veljave, kakoršno je imel, in njegova smrt bi ne spremenila ničesa. Ali sedaj ni osebe, do katere bi imeli zaupanje; a nevarnost od anarhistov je čedalje veča, treba bode postaviti se jim v bran, sicer dežela propade. — Za sedaj pomeni smrt Gambette, da bode nekoliko časa mirno. Wilson bode sicer nabral nekaj Gambettovcev, ostalih ne bode zadost, da bi ministre strmoglavili. In Čemu sedaj to ? Gambette ni več, da bi obetal plačilo, \\ il-son nima kaj dati. Ministerstvo Duclere bode tedaj nekaj časa ostalo na krmilu. Toliko menda pomeni za sedaj smrt Gambette.
Izvirni dopisi.
Iz Lavantinske škofije, 7. jan. (Iz šematizma lavantinske škofije za leto 1883.,) ki je izišel ob novem letu in kaže stanje naše škofije ob koncu leta 1882., bi vtegnilo marsikaj zanimati tudi »Slovenčeve" čita-telje, toraj jim podamo tukaj nekaj bolj važnih podatkov in reči.
Lavantinska škofija je bila 1.1228. Ysta-novljena od solnograškega nadškofa Eber-liarda II. s škofovim sedežem v Sv. Andražu na Koroškem. Po velikem prizadevanju rajnega knezoškofa Antona Martina so škofov sedež 1. 1859. preselili v Maribor ter vse štajarske Slovence pod duhovno oblast Lavantinskega škofa postavili. Sedanji knezo-škot Jakob Maksimiljan so po vrsti 53. in vladajo od 18. januarja 1863, bodo torej v nekterih dnevih obhajali 20letnico svojega škofovanja, in če Jim Bog zdravje in življenje ohrani, lahko črez 5 let obhajajo skupaj zlato mašo in srebrni jubilej svojega škofovanja.
Stolni kapitel obstoji iz 7 korarjev in 6 častnih korarjev, od kterih pa zdaj 2 manjka. Pravih konzistorijalnih svetovalcev je 10, častnih 8, in duhovnih svetovalcev 46.
Zdaj obsega lavantinska škofija celi Mali ali slovenski Stajar s 466.372 prebivalci, in je razdeljena na 24 dekanij, v kterih je 189 župnij in 31 lokalij.
Število duhovnikov je 457, dušnih pastirjev pa 352, toraj ima vsak dušni pastir poprek okoli 1300 duš oskrbovati. Število duhovnikov se je letos za 13 zmanjšalo, ker jih je toliko več umrlo, kakor jih je bilo posvečenih; vendar za naprej imamo upanje, da bo se ravnotežje med umrlimi in novo-, posvečenimi spet vravnalo, ker se kaže, da se dijaki spet v obilnišem številu v bogoslovje oglašajo. V IV. letu je letos 12 bogoslovcev, v vseh 4 letih pa 46, in mlajšega naraščaja v dijaškem semenišču je 42 dijakov.
Samostanov za redovnike ima naša škofija 7, namreč: minoriti v Ptuji; frančiškani v Nazaretu, v Brežicah, v Mariboru in pri sv. Trojici v slov. goricah; kapucini v Celji in Lazaristi pri sv. Jožefu v Celji, ženske redovnice so usmiljene sestre v Mariboru, v Ptuji, v Celji in Brežicah, in šolske sestre v Mariboru, v Celji in pri sv. Petru pri Mariboru.
Med duhovniki je 12 zlatomašnikov, k kterim pridejo letos še 4, če jih Bog do tačas ohrani; namreč Dvoršak Anton, župnik v Št. Vidu pri Planini, Kalin Janez, župnik Mozirski, Koren Matija, župnik Bučki in Kancler Pavel, minorit v Ptuji. K temu naj še dodam novico, da so mil. knezoškof naznanili, da bo se letos obhajala pri nas prvokrat škofijska sinoda in zaukazali v bogoslovju predavanja o tomistični filozofiji. Oba ta ukaza vtegneta biti povod živejšemu duševnemu gibanju, ki bo tudi morebiti pripomoglo, da se več mladenčev odloči za du-hovski stan, zlasti če se letos še uravna duhovska plača ter odstrani težka cokla, ki do zdaj najbolj zavira potrebno prosto gibanje v dušnem pastirstvu. Dokler ima duhoven boriti se za vsakdanji kruh, ne more se popolnoma vdati in posvetiti dušnemu pastirstvu izročenih mu ovčic, zato bi se morala duhovniška plača tako vravnati, da bi bili duhovniki vsaj vsakdanjih posvetnih skrbi oproščeni. In če se to zgodi, se nam ■ne bo treba bati, da ne bi dobili zadosti vnetih in požrtvovalnih duhevnikov.
Jz Celja. (Božična veselica ka-
toliškega podpornega društva11). Ker je »Slovenec" že poročal o raznih božičnih veselicah ljubljanskih, naj še objavi kratko sporočilo o veselici, ktero je letos že četrto leto priredilo katol. podp. društvo za svoje ude pa za vbožno šolsko deco iz celjske okolice. 28. in 29. decembra se nam je predstavljal izviren igrokaz: »Zofija Pod-gorska“ ali »Najdenčica". Igralke so bile učenke iz dekliške šole šolskih sester. Vsebina igrokaza je prav mikavna; s predstavo j smo bili jako zadovoljni. S pohvalo se je sprejel tudi samospev g. Jakoba Kobilice:
„Zelje11 in pa pesem: „Sveta noč“, ktero so pele učenke. Igranje na harmoniji je sprem-ljevalo nektere pesmice, uvrstene v igrokazu in imenovani pesni: nŽelje“ pa »Sv. noč".
—	Po tem zabavnem delu se je prvi dan razdeljevala obleka in obutal med revne učence in učenke. Vseh skupaj je bilo obdarovanih blizo 100. Srčna zahvala vsem, ki so se mnogo trudili, da se je veselica obnesla v občo zadovoljnost vseh navzočih pa na korist revni mladini. Vse blage društ-venike in podpornike našega »katol. podporn. društva" pa prosimo prav prisrčno, naj nam ostanejo zvesti tudi v novem letu in naj nam pridobijo novih udov! Vsakoletni stroški za vzdrževanje 3 razredne dekliške šole, potem preskrbljevanje najrevnejših fantov in deklic iz obeh okoličanskih šol itd. so leto za letom za naše razmere silno veliki. Božje dete naj v novem letu z obilnimi vidnimi in nevidnimi darovi blagoslovi vse mile j dobrotnike naše mladine!
Iz Gorice sv. treh kraljev dan. — Tudi i tu na skrajni meji cesarstva Slovenci ne drže križem rok, kakor bi more kedo misliti utegnil. V teku malih let se je v našem prijaznem mestu marsikaj spremenilo. — Čitalnica tukajšna prav čvrsto napreduje pod razumnim vodstvom vrlega g. Jegliča. Za množino ljudstva pak je še mogo veče važnosti goriško podporno družtvo pod predse-stvom g. prof. Povšeta. Letošnjo zimo podaje svojim družabnikom z lahko umevnim predavanjem ne le zabavo, ampak tudi pouk. Tako je č. g. prof. dr. Gregorčič govoril o »poštnih hranilnicah"; to predavanje gotovo ne bode ostalo brez vspeha — Vivat, crescat floreat! —
Častilci preč. gosp. Dr. Zorna, novega škofa poreškega, pridno delajo priprave za primerno poslovilo. V njem zgubi nadškofija vzornega in učenega duhovnika, ljubeznjivega tovarša, a bogoslovci — svojega očeta. Posvečenje obhajalo se bode tu v Gorici v nedeljo 14. t. m. Vdeležila se bosta, kakor se čuje, preč. mil. gg. škofa tržaški i krški
—	Škofija poreška je danes jako zapuščena, kajti prav mnogo fara je brez duhovnega pas tirja, a bogoslovce ima menda samo četiri — »Messis ([uidem multa, operarii autem pau-ci.“ — Te dni je bil tu dvoboj med nekim grofičem hrvatskim i dvema stotnikoma, tu kajšnega Leopoldovega regimenta. Stotnika sta oba ranjena, jeden na glavi, drugi na roki. Vzrok menda je bil ta: V kavarni sedel je grof 0. ter čital časnike; pride stot nik ter mu ne vedč stopi na noge, ne da bi se izgovarjal. To je pač veliko razžaljenje. Kam pridemo?
Domače novice.
V Ljubljani 9 januarja. (Shod županov ljubljanske okolice) je bil preteklo nedeljo v dvorani ljubljanske čital-
nice. Izmed 35 županov prišlo jih je 28r toraj silno veliko število. Pod predsedstvom gosp. M. Bavdeka, župana udmaškega, so se vršile obravnave jake mikavnih zadev in volil se izvrševalni odbor z načelnikom g. M. Bavdekom. Obširneje in zanimivo poročilo o tem lepem shodu prihodnjič: Le toliko bodi še z nekakim zadostenjem omenjeno, da se je s tem shodom vresničila miselr ki so jo najprvo sprožile »Novice", potem jo je pa dalje razvijal »Slovenec11 v več nadrobnejih člankih.
(Božičnico) so sv. treh kraljev dan obhajali katoliški rokodelski dečki. Pred lepo pestavljenimi jaslicami in božičnim drevescem zbralo se jih je dokaj lepo število, ktere je vpričo mnogih gostov ogovoril g. predsednik J. Gnjezda, priporočevaje jim glede na naslednji nedeljski evangelij po vzgledu Jezusovem pokorščino do Boga, do-Cerkve, do starišev, mojstrov, učenikov, in do vladarja. Nato so deklamovali primerne, nektere prav dovtipne reči, vmes pa prepevali pod vodstvom čast. o Angelika pristojne* pesmice. Pri pomočnikih rokodelskih vodi petje pa č. g. katehet A. Kržič. Naposled so dečki bili obdarovani z božičnimi darmi, nekteri so pa z gosti poskušali tudi srečo v tombolovanji. Na zdar!
(Volitev.) Pri volitvi v tukajšnjem nunskem samostanu je bila zopet m. Antonija Murgel za prednico voljena.
(Mestna seja.) Danes, v torek 9. t. m.r je seja mestnega odbora ob 5. uri popoludne« (Matična LVlll. odborova skupSČina) bode mela svojo sejo v sredo 10. t. m. ob 5 uri popoludne v Matični hiši.
(Ljubljanska Čitalnica) se je konstituirala Predsednik je: dr. Karol pl. Blehveis; podpredsednik: dr. Jernej Zupanec; blagajnik? FrancKadilnik; tajnik: FrancDrenik; knjižničar: profesor Franc Šukle. V gospodarskem odseku so: Mihael Palčič, (prvomestnik), Kadilnik in Zupanec. V odseku za veselice so? dr. Štor (prvomestnik), Ivan Hribar, dr. Papež, M. Sos, dr. Tavčar, J. Wolfling, potem še: Feliks Noli, Vojteh Valenta, Vincent Vizjak, poslednji trije zastopajo pevski zbor. Predpustne veselice bodo 13., 20, januarja in 3. februarja, t. 1. Čitalnica je pristopila društvu: Rudečega križa. — Sedanji krčmar pojde o sv. Jurju v svojo hišo in išče se drug-najemnik. Kdor hoče sprejeti krčmo, naj se oglasi do 1. marcija. Menda ni krčme v Ljubljani bolj obiskovane, kakor je čitalnična, ako vzamemo velike shode, kakor so so tukej n. p. ob veselicah, katere snujejo tukaj razna društva. Čitalnica ostane toliko časa v svojih prostorih, dokler se ne preseli
v „Narodni dom.“
Razne reči.
— Velika Nedelja 7. jan. Danes vjutro je ob 6. uri, ravno ko se je imela pričeti božja služba, umri v tukajšnji cerkvi 73letni starček. — Pokojnik je bil takozvani »špitalan" tukajšne grašine nemških vitezev. — Nihče se tukaj ne ve spominjati, da bi kdo v cerkvi umrl; in tudi ta ni bil od mrtvnda zadet, ampak zaspal je mirno vsled slabosti na večno. N. v m. p.!
— V Trstu 5. t. m. ni bilo srečkanja o razstavnih dobitkih, ampak bode po mini-sterskim dovoljenji še le 18. februaija. — Nekoliko pred bi se bilo to pa tudi smelo razglasiti! Mogoče, da bili bi že nekateri srečke proč vrgli.