DR. O. ILAUNIG: 50 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Grof Tatenbah je skočil kvišku, v obrazu prebledel in zopet zardel, nato je planil k svojemu sinu ter padel pred njim na kolena. »Bog te blagoslovi, moje ljubljeno dete,« vzklikne, »ti moje srce! Poglej svojega nesrečnega očeta. Odpusti ml radi Kristusovih ran, da sem te spravil ob tvoje plemstvo in vse premoženje. Odpusti mi. GreSil sem, pa sem bil k temu od drugih zapeljan.« Strastno je stisnil sina k sebi, ga poljuboval na usta in močil njegovo čelo s solzami. »Bog s teboj, moje drago dete,« vzklikne v ftajvečji bolesti, »pozabi na to, kar je zakrivll tvoj oče. Njegova nesreča naj ti bo svarilo. Bodi pošten, kreposten in zvest v vsakem oziru.« Ubogi deček je objel s svojimi nežnimi rokami očeta okoli vratu tei* glasno ihtel. Sprego- voriti ni mogel niti besede, ker je čutil v svojem srcu preveliko očetovo bolest. »Kje pa je moja soproga,« vpraša grof strežnika Tarrodyja, »Gospa soproga je težko bolna,« odvrne ta, »odkar ji je bilo zabranjeno potovati na Dunaj ter prositi na cesarskem dvoru milosti.« »Torej je ne bom videl več,« potoži grof s sklonjeno glavo, »bo me pa njena podoba spremljala na težki poti iz življenja v smrt.« Od bolesti prevzet je zakril obraz z obema rokama. Nato je zopet objel svojega sina, ga poljuboval ter ga blagoslovil. Ubogi otrok se je poslovil od očeta za sebe in za mater. Ni mogel očetu reči v slovo niti besede, samo ihtel je od žalosti fn goste solze so mu tekle po nežnem obrazu. Bila je težka ločitev, saj je bila ločitev za vedno. Odšli so vsi trije, zaprla so se vrata. SliSali so se nekaj časa koraki zunaj celice, potem pa je postalo vse tiho. Grof Tatenbah je ostal sam, da preživi zadnjo noč na zemlji. XXVIII. Zadnja pot. Ko bodo v grob me djali, Sto let bom tiho spal, Da več ne bodo znali, Kje križec moj je stal. Jenko. Mrzel sever je vlekel drugo jutro dol po Murski dolini. Mestna vrata in trgovine so bile zaprte. Meščani so bili oboroženi, ker so vedeli, da je bila druhal razburjena. Radi tega se je bilo bati, da bi mogli napasti veleizdajalca s kamenjem ali drugače uprizoriti nemir. Na stolpu št. Iljske cerkve je ura udarila devet, ko se je pripeljal voz s komisarji deželnega kneza, ki so morali spremljati nesrečnega obsojenca na morišče. Pristopili so h grofu Tatenbahu, ki je bil pripravljen za smrt. »Čas je prišel,« reče baron Tyrndl. Od štirih vojakov spremljan, je stopil grof Tatenbah v dvorano. Nosil je dolgo, črno suknjo. Ob straneh sta stopala redovnika družbe Jezusa o. Saegl ter o. Jurij Pitner, ki sta molila. Za njima je, kakor piše kronist, grof Tatenbah glasno in določno molil. Tako se je pomikal sprevod do morišča. Tam sta se postavila oba poleg njega tako, da je eden stal ob desni, drugi ob levi strani. Razen njiju in sodne komisije ni bil pripuščen noben gledalec. Zdajci je stopil naprej stari pisar mestne sodnije ter prebral še enkrat glasno in razločno sodbo. Nato je še obsojencu sporočil, da mu je cesar odpustil odsekanje desne roke. JNazadnje je zlomil nad njim palico v imenu mestnega sodnika Petra Volka, ki bi moral izvršiti ta žalostni posel, pa se ni mogel odločiti stopiti v zadnjem trenutku pred moža, ki ga je smatral tako dolgo za svojega nasprotnika. Nesrečni grof je pokleknil pred spovednika, od katerega je še enkrat dobil odvezo in blagoslov ter si nasadil na glavo črno čepico. Pristopil je sluga Tarrody in mu odpel jopič. Grof Tatenbah je molil za duhovnikom, nato je pokleknil, obrnjen z obrazom proti kapelici. V tem trenutku je pristopil krvnik iz Radgone ter dvignil meč. Grof Tatenbah se je zdrznil in se je moral oprijeti za stol, ki so mu ga ponudili. Krvnik zavihti meč, pa slabo zadene. Zamabne še drugikrat. Grof Tatenbah vzdihne z umirajočim glasom: »Jezus, Marija!« Krvnik udari še tretji- in četrtikrat. Grof Tatenbah je prenehal živeti. Zunaj so zaropotali bobni v znamenje, da je pravici bilo zadoščeno. Poulična druhal je zakričala in zadivjala. Po cerkvah pa so žalostno zapeli zvonovi. * • V tem trenutku je skočila jetnica k oknu male celice na Schlossbergu. Vila je roke in se oprijemala železne mreže ter jo močila s svojimi solzami. Milo je vzdihovala, potem pa je začela besneti, dokler se ni zgrudila nezavestna na tla. Bila je to grofica Ana Katarina Zrinjska. Glavo in telo grofa Tatenbaha so položili v krsto in pokazali množici. Zvečer so čisto na tihem prepeljali truplo na pokopališče Sv. Andreja, ki je pripadalo očetom dominikancem. Tam so ga pokopali na severni strani cerkve zunaj pri drugem oknu. , V hiši deželnih stanov v Gosposki ulici v Gradcu se vidijo na hodnikih prvega in drugega nadstropja naslikani grbi vseh tedanjih plemenitašev z imenom dotične plemenitaške rodbine. Tako se čitajo imena Saurau, Dietrichstein, Frautmannsdorf, Stubenberg, Herberstein in drugih velikašev. Le grb grofov Tatenbabov manjka. V kotu za durmi, kjer se pride v dvorano, v kateri so zborovali člani deželnih stanov, se vidi del grba ter napis. Toda je tako razpraskan, da se ne more čitati, odnosno nič natančnejšega ugotoviti. Pravijo, da je baje to bil grb Tatenbahov in napis. T je bil nesrečni grof Erazem Tatenbah črtan iz znama članov deželnih stanov, so tudi hoteli zabrisati na ta način spomin na nekdaj mogočne grofe Tatenbahe. XXIX. Poznejši dogodki. Ti rod moj, mili rod, ti hudobije, Sovraštva razdejal boš carstvo kleto * » . Tvoj bode venec zmage nekrvave: Naprej moj rod — Naprej zastava slave! Stritar. Tako je umrl mož, ki je imel visoko leteče težnje. V njih izvrševanju pa je bil neodločen in omahljiv. To mu je bilo v pogubo. Njegova posestva na Štajerskem in v Šleziji so zasegli, grofija Rheinsteinska je postala fevd (zajem) brandenburškega kneza-izbornika. Za izvršitev zaplenitve premoženja sta bila določena Gašper Kellersperg in Franc Adam grof Dietrichstein, katerima je bil dodeljen podpolkovnik Sahier pl. Windmuhlen, ki se je posebno odlikoval pri zaplenitvi premoženja in pri preganjanju podložnikov grofa Tatenbaha. Bil je prcpričan, da odlikovanje ne izostane, zato je sam prosil za podelitev zlate kolajne. Toda on, kakor tudi deželni profos Jurij Franc pl. Will, ki je tudi pričakoval bogato nagrado, sta ostala brez nagrade in brcz odlikovanja. Tatenbahovo premoženje je bilo res veliko, a bilo je tudi okoli 100.000 gld. dolga. Še 22. marca 1670 je dal grof Tatenbah spraviti 18 s srebrom in dragocenostmi obloženih vozov iz Račja na Statenberg, tri pa v Konjice. Ogromne množine vina so bile v kleteh, in sicer v Podčetrtku okoli 4000, v Konjicah 3000, v Statenbergu 2310 veder. V Konjicah se ie dobilo 12 sodov medu, sod slivovke in velike množine zrnja. V Freihausu se je našlo veliko število pušk, mečev, krogel in to toliko, da bi se dalo oborožiti 500 mož. Te stvari je dal Jeremija Konrad odpeljati v orožarno v Gradec. Erazmova brata Ivan Krištof in Oton Friderik sta tožila vlado, ker je zaplenila tudi takšna posestva, ki niso bila fevdna last, marveč zasebna Erazmova lastnina. Vlada se je vdala ter je po oskrbniku Simonu Judi Stupanu, ki je bil izprva slikar v Konjicah, leta 1685 izročila tožiteljema graščine Konjice, Trebnik in Hebenstreit. Nesrečna Tatenbahova soproga Ana Terezija se je umaknila iz sveta in njegove družbe. Vlada ji je priznala letnih 2000 gld. podpore. Živela je sama zase. Vajena je bila trpljenja, saj od časa svoje poroke leta 1667 ni doživela dosti veselih ur. Ljubila je svojega soproga z vso močjo ljubezni, a kmalu je uvidela, da ni našla pri njem tiste ljubezni, ki posvečuje in učvrščuje zakonsko zvezo ter daje zakonskima moč, da moreta prenašati nesrečo ter se ustavljati vsem zlim silam. Svojo Ijubezen do soproga je prene3la na svojega pastorka Antona-