Arheološka obve
o\ oo
On
00
oškega društva
v .t,t h „ .fiOc
.	c O w .rt



-o*
Arheo
Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, zanj odgovoren Mitja Guštin, predsednik. Uredništvo: Miha Budja (glavni urednik), Bojan Djurič, Predrag Novakovič, Božidar Slapšak, Drago Svoljšak (odgovorni urednik), Ivan Špraft, Biba Teržan, Ranko Novak (oblikovalec naslovnice), Milojka Žalik Huzjan (tehnična ureditev besedila s programom STEVE Primoža Jakopina). Izdajateljski svet: Janez Dular, Jože Kastelic, Peter Kos, Marijan Slabe. Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, (061) 331-661/208. Arheo izhaja dvakrat letno, naklada osme številke 1000 izvodov. Tekoči račun 50100-678-60382. Tipkopis Alenka Maček. Tisk Pleško. Fotografije in risbe po želji vračamo. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Zaključek redakcije osme številke 10. 5. 1989.
Po mnenju Republiškega komiteja za informiranje št.42-1/72 šteje ARHEO med proizvode 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov.
2
3	Uvodnik Miha Budja
5	Ob štiridesetletnici arheoloških izkopavanj na Bledu (Bled-Pristava) 1948/1951 Jože Kastelic
12	Af orizem o antropogenezi Jože Kastelic
13	Računalnik v arheologiji - kaj več od streljanja vesoljčkov ? Zoran Stančič 16	Stativ A za ortografske posnetke pri arheoloških izkopavanjih V. Šribar
23	In memoriam Jaroslav Šašel Božidar Slapšak
24	In memoriam Blagoj Jevremov Drago Svoljšak
25	Informator 54,1989
44	Seznam ustanov in arheologov v Jugoslaviji
UVODNIK
3
Uvodnik letošnje prve številke Arhea je ujet med dogodka, ki narekujeta vsebino številke in zapis uvodničarja. Prvi je blejski kongres, drugi pa 70. letnica ljubljanske Univerze. Vsebina številke je tako sestavljena iz dveh delov. V prvem so teksti, predstavljeni na Bledu, vendar zunaj risa domačijske arheologije. Drugi del je Informator, dopolnjen s seznamom arheologov in arheoloških institucij v Jugoslaviji, ki bo gotovo v veliko pomoč pri iskanju stikov s kolegi.
Daljši del uvodnika namenjamo sedemdesetletnemu razvoju študija arheologije na ljubljanski Univerzi. Že ob ustanovitvi Univerze 1919. leta je bilo za Filozofsko fakulteto v študijskem redu določeno tudi mesto arheologije, ki pa naj bi se poučevala v okviru B predmeta pri klasični filologiji oz. A predmetu pri umetnostni zgodovini. V študijskem letu 1920/1 je prof. V. Molč v umetnostnozgodovinskem seminarju pričel predavati antično in bizantinsko umetnost. J. Mantuani, ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani pa honorarno grško umetnost in leto kasneje še epigrafiko. Arheologija se je v seznamu predavanj kot skupina pojavila šele v študijskem letu 1923/24. Zgodovino starega veka sta na oddelku za zgodovino že od samega začetka predavala medievista L. Hauptmann in M. Bubnov. V študijskem letu 1926/27 ju je zamenjal B. Saria. Saria je od prihoda iz Beograda pa vse do odhoda na Univerzo v Gradec v študijskem letu 1941/42 združeval dve katedri: za zgodovino starega veka in za arheologijo. Ob zgodovini je predaval latinsko epigrafiko, numizmatiko, literarne vire, antično umetnost in rimsko provincialno arhitekturo. V tem času v študij ni bila vključena prazgodovinska arheologija, ne arheologija zgodnjega srednjega veka. Rezultati arheološke raziskovalne dejavnosti odsevajo v študiji o vojaški zgodovini naših krajev v rimskem obdobju, objavi rimskih napisov Norici in Pannoniae Superior ter objavi Arheološke karte Jugoslavije, lista Ptuj in Rogatec.
Prazgodovinska arheologija je bila v študij arheologije vključena šele v zadnjem letu pred 2. svetovno vojno, ko je kot privatni docent začel predavati R. Ložar, kustos v Narodnem muzeju in kasneje ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Poleg kretsko-mikenske arheologije je predaval tudi neolitik.
Na raziskovalnem področju je pomemben Ložarjev programsko teoretični pristop. Z razvojem koncepta
kulture je v slovensko arheologijo vpeljal načela dunajske umetnostnozgodovinske šole, ki jih je na metodološkem nivoju označil kot sistematiko forme in stila (M. Budja. Arheo 6. 1987). Koncept je omogočal iskanje in utemeljevanje samoniklosti ter originalnosti kultur v slovenskem etničnem prostoru. S. Gabrovec je to označil kot historično nalogo arheologije v slovenskem konceptu (Argo 10. 1971). Po dvajsetih letih razvoja na Univerzi je bila arheologija torej še vedno odvisna od razvoja drugih strok. Tako kot na začetku je tudi sedaj njen vsebinski razvoj pogojevala umetnostna zgodovina, ki pa je že začela uveljavljati t.i. direktni historični pristop. Uveljavljanje koncepta stilnega razvoja, ki ga je razvila dunajska umetnostnozgodovinska šola v okviru razvojne sinteze so slovenski krščanski demokrati, umetnostni zgodovinarji I. Cankar, F. Štele, V. Molč in R. Ložar povezovali z vprašanjem slovenstva v umetnostni zgodovini in arheologiji.
Arheologija na Filozofski fakulteti ni bila predavana med leti 1943 in 1945.
Izvolitev J. Klemenca v naziv izrednega profesorja, do tedaj kustosa v Arheološkem muzeju v Zagrebu je leta 1946 pomenila začetek ponovnega konstituiranja pouka arheologije. Klemene je nadaljeval staro prakso spojitve dveh kateder na dveh oddelkih - zgodovinske in arheološke. Oddelek za arheologijo se je dejansko osamosvojil šele leto kasneje, ko je na fakulteto prišel J. Korošec, izredni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo. Na arheološkem oddelku pa so nato predavali še S. Brodar paleolitik, B. Škerlj antropologijo in V. Korošec zgodovino starega Vzhoda. Asistenti so postali F. Stare in T. Bergant za prazgodovino in J. Šašel za klasično in rimsko provincialno arheologijo. Arheološka šola je pod vodstvom profesorja Korošca hitro dosegla velik ugled. Z vodenjem dela pri disertacijah Milutina in Drage Garašinin, Alojza Benca, Blage Aleksove in dr. pa je sodelovala tudi pri konstituiranju študija arheologije po vsej Jugoslaviji.
Veliko kvaliteto razvoja Oddelka je pomenilo vključevanje študentov v raziskovalno delo. Pod vodstvom profesorja Klemenca so študentje sodelovali pri raziskovanjih v Šempetru. S profesorjem Korošcem pa so najprej odšli raziskovat v Danilo pri Šibeniku in kasneje na mnoga druga prazgodovinska in zgodnjesrednjeveška najdišča.
4
Povojna teoretska produkcija je bila najprej usmerjena v definiranje delovnega področja arheologije in odnosa do drugih družbenih ved, predvsem zgodovine. Diskusija med J. Korošcem in B. Grafenauerjem na začetku petdesetih let je izhajala iz različno interpretirane vloge arheologije kot družbeno zgodovinske vede, ki naj bi se razvijala v skladu z načelnimi sklepi, sprejetimi na prvem posvetovanju jugoslovanskih arheologov v Niški banji (J. Korošec. Zgodovinski časopis 4. 1950, B. Grafenauer. Zgodovinski časopis 5. 1951). V sklop načrtovanega razvoja stroke moramo uvrstiti Koroščevi teoretski razpravi o arheološki kulturi in posebej o materialni in duhovni kulturi ter kulturni skupini kot etničnem konstitutivnem elementu (J. Korošec. Arheološki vestnik 8/2. 1957). Ljubljanska arheološka šola se je tako ponovno vključila v diskusije o konceptu arheološke kulture, ki so v Evropi še posebno intenzivno potekale v desetletju pred drugo vojno in desetletju po njej. J. Korošec pa je dobil mesto v evropski teoretski arheologiji (L. S. Klejn. Arheološka tipologija. 1988. 1%).
Po smrti profesorjev J. Korošca in J. Klemenca ter upokojitvi F. Stareta se je moral na koncu šestdesetih let Oddelek za arheologijo personalno na novo konstituirati. Profesorji na oddelku so tako postali T. Bregant, docent za prazgodovino predkovinskih dob, S. Gabrovec, izredni profesor za prazgodovino kovinskih dob in J. Kastelic, izredni profesor klasične in rimske provincialne arheologije ter zgodovine starega veka. Paleolitik je še naprej poučeval redni profesor S. Brodar. Za arheologijo zgodnjega srednjega veka pa je bil pogodbeno izvoljen redni profesor Z. Vinski iz Zagreba.
Sledilo je obdobje raziskovanj kolišč na Ljubljanskem barju, prazgodovinskega gradišča v Stični in sistematičnih objav slovenskega arheološkega gradiva, shranjenega v muzejih v Avstriji in Italiji. Ponovno so pričela izhajati Poročila o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, ki jih je, tako kot Arheološki vestnik, začel izdajati J. Korošec.
Na vsebinski raziskovalni ravni je profesor Bregantova ponovno aktualizirala sistematiko forme in stila. Spoznanja in metode umetnostne zgodovine, pa naj bi bile pri raziskovanju in interpretiranju prazgodovine celo ključnega pomena (N. Šumi. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. 1980). Drugi del slovenske prazgodovinske
arheologije pa je iskal v idejah in gradil z metodami Merhartove marburške šole (S. Gabrovec. Arheo 4.1984).
O pomenu dela profesorja Kastelica, humanista in zadnjega predstojnika arheološkega oddelka iz generacije profesorjev, ki so ustvarjali Oddelek, precizno in dovolj povedo njegova izbrana dela, ki so jih uredili učenci in nadaljevalci pedagoškega dela (Iosephi Kastelic Opera Selecta. 1988).
Eden od dokumentov dela najmlajše generacije učiteljev in asistentov, ki ga sami ne bomo ocenjevali je Arheo, tudi številka, ki je pred vami.
Miha Budja
5
Ob štiridesetletnici arheoloških izkopavanj na Bledu (Bled - Pristava)1948/1951
Uvodno predavanje na XIII. kongresu Zveze arheoloških društev Jugoslavije na Bledu, 25. oktobra 1988
I	Uvod
Logično se mi zdi, da se naš trinajsti kongres Zveze arheoloSkih društev Jugoslavije, ker je v Sloveniji, odvija na Bledu, torej v kraju, ki ima tako v kulturnozgodovinskem kot tudi arheološkem ozira svoj posebni profil in ni le slovensko pomemben v obeh teh in še drugih ozirih, ampak se njegova veljava širi v jugoslovanski prostor in tudi v svet, ki nas obdaja. Za splošno družbeni pomen Bleda je priložnost že na tem otvoritvenem zasedanju in je bo še dovolj, da se z njim seznanimo. Za specialno arheološko podobo kraja, posebno v slovanski, zgodnjesrednjeveški dobi, ki nas na Bledu in v njegovi mikroregiji najbrže prvenstveno zanima, bosta poskrbela oba referata dveh mladih raziskovalcev, ki sta si prve znanstvene ostroge prislužila prav na Bledu, dr. Timoteja Knifica in dr. Andreja Pleterskega (T. Knific, Bled v zgodnjem srednjem veku, 1983; A. Pleterski, Župa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki, 1986). Zato mi dovolite, da se v svojem izvajanju ozrem bolj splošno na Bled in na nekaj problemov, predvsem arheoloških, z njim v zvezi, zavedajoč se seveda, da je skrivnost pravzaprav v detajlu in da so splošna mnenja, pogledi, misli, ocenjevanja tudi v tem konkretnem primeru manj potrebna kakor pa podrobne analize. Seveda naj tudi povem, da Bled zasluži in upravičeno pričakuje tudi temeljito sintezo izsledkov, za katero pogoji, tako mislim, že dozorevajo. Ozreti se hočem torej na kratko na zgodovino Bleda in pokrajine, v kateri Bled leži, na zgodovino raziskovanj, na nekaj problemov s tem v zvezi. Narava teh izvajanj dopušča, da tega ne storim sistematično v nekih zaporednih nizih, ampak da oblikovane misli svobodneje komponiram.
II	Prazgodovina
Srce Bleda je njegovo jezero z otokom in skalno steno, na kateri stoji danes Blejski grad {Arheološka najdišča Slovenije, 1975, pogl. VI: Radovljica, str. 162-168). Elegantna, ženska, razkošno "baročna" vedrina tega kraja, ki je pravo nasprotje zaprtemu, moškemu, strogo discipliniranemu, "gotskemu" Bohinju z njegovim jezerom tam globlje zadaj v amfiteatru Alp pod slapom Savice, nas ne sme premotiti. Tudi tukaj so bile na delu mogočne tektonske sile, da so izoblikovale prvotne terciarne osnove in praprofile celotne geografske sheme od Triglava skozi dolino Gornjih jezer do Bohinja in Bleda v sredini in Radovljice ter Brezij na koncu, ob izhodu in ožjega
gorskega sveta. V kvartarju, diluviju, je triglavsko - bohinjski ledenik izdolbel globini obeh jezer in segel z morenami še daleč proti Kranju. Ko se je po drugem würmskem gla-cialu ledenik umikal, je pustil za seboj morene, redkejše močvirne pasove in oboje jezer z otoško skalo na blejskem, poslednjem. Samote pa so ostale ves prazgodovinski čas. Seveda so se redki ljudje neolitika, eneolitika in bronaste dobe spuščali v te kraje, ki so bili tako obetavni za lov, ribolov in pašništvo. Vendar pa je pomen te mikroregije pričel naraščati šele v pozni bronasti dobi, v dobi kulture žarnih grobišč in zlasti v halštatu C. Stane Gabrovec {Prazgodovinski Bled, 1960) vključuje nekropolo na Pristavi, ki je najbolje raziskana, in druge najdbe v okolici v gorenj-sko-ljubljansko skupino, pri čemer pa seveda opozarja na zveze z dolino zgornje Soče, s Kobaridom, Tolminom, in Mostom/ Sv. Lucijo, saj vodi iz Bohinja že v tem času glavna pot poleg gotovo obstoječih manjših pastirskih steza mimo Sorice v dolino Bače in torej v jedro nekoliko kasneje razvite svetolucijske kulture. Tam naprej je Italija, Este, Sveta Lucija, tu spodaj za Ljubljano pa Dolenjska - Magda-lenska gora, Stična. Med to dvojico velikih arheoloških pokrajin se je v goratem svetu zasidrala retencija, ki je v posameznih, žal še malo raziskanih visokih pažniških krajih živela svoje trdovratno življenje skozi latensko in, lahko rečemo, tudi skozi rimsko dobo. Železova ruda se je tudi površinsko ponujala in majhne topilnice so bile v tej pokrajini vsekakor številne. Rodila so se imena: Bled, Bohinj, Drava, Sava (F. Bezlaj, Slovenska vodna imena I - H, 1956-1961). Imena z obrazilom -nj - ob Bohinju npr. še Nomenj - se dobe v svetu Karnov v Posočju: Čiginj, Roči-nj, pa tudi od Ljubljane proti japodskem svetu: Korinj. In v predelih Jelovice in obeh Sor ter pod Karavankami so še v zgodnjem srednjem veku pri anonimnem geografu iz Ravene iz 7. stoletja, toda na osnovi virov iz 5. in 6. stoletja, čudna neslovanska imena: Seution, Patiuma, Sorbam, Eperunto, Selunto, Poreston, Artara, Ranio . . . (Anonymus Ravennas, Cosmographia IV 21, Pinder/Parthey 222). Toda z Ravenatom bi prihajali že v slovanski čas, pa se prej še nekoliko ustavimo pri Keltih in seveda v rimski dobi. Iz kratkega časa bomo v teh odročnih in goratih krajih težko našli kaj pomembnejšega, vendar pa je razen naključne najdbe latenskega meča na blejskih Žalah tu predvsem bohinjski kot - nekropola v Bitnjah in Ajdovski gradeč (S. Gabrovec, Arheološka najdišča Slovenije, 1075,
6
164), slaven bolj po Prešernu kot po arheologiji, in majhen, skriti toponim tam v bližini: Dunaj pri Jereki, kar vsekakor kaže na keltsko besedo za mesto - dunum. Že onstran Save so na severu seveda Karavanke, ki delijo Kranjsko / Carniolo in Kranj / Carnium od Karantanije / Koroške. Vse to so v osnovi toponimi pri keltskih Tavri-skih in Noričanih. Koren kar-, ki je osnova za ime Karavanke, je treba povezati s keltsko besedo carvos, latinsko cervus/jelen, cerva/košuta (A. Holder, Alt-celtischer Sprachschatz l, 819).
Najlepša gora Karavank, če jo gledamo s koroške strani z višin pri Zgornjem Obirju nad Železno Kaplo, ob grobu slovenskega koroškega pesnika Valentina Polanška, ima nenavadno obliko vzpetega jelena in se tudi še danes v slovenščini imenuje Košuta, nemško pa od Slovencev prevzeto Koschuta. Naj tu priključim še misel, ki se mi vsiljuje ob dejstvu, da naselja in nekropole Ajdovskega gradca pri Bohinju, Sv. Lucije, pa verjetno tudi Ljubljane, v tem času ležijo na nasprotnih bregovih rek Save, Soče, Ljubljanice, kar nakazuje na določene predstave o "mestu živih" na eni strani reke in na prevoz preko vode v "mesto mrtvih", tja čez, tja v onostranstvo.
III Rimska doba
S keltskim razvojem v zadnjih stoletjih pr. n. š. prehaja tudi Bled, prehaja njegovo ozemlje v rimsko dobo. Rimljani so iz Italije posegli preko prostora, ki ga v prazgodovini označujemo kot caput Adriae in kjer je 181. pr. n. š. zrasla njihova kolonija z latinskim pravom -Aquileia/Oglej. Že v dobi drugega triumvirata je Oktavijan posegel v ljubljansko kotlino, nastala je Emona, pač 35 pr. n. š. kot tabor legionis decimae quintae Apollinaris in tudi področje v smeri Gorenjske proti Karavankam je prišlo skupaj z regnum Noricum onstran gora pod rimski vpliv (Marjeta Šašel-Kos, Zgodovinska podoba prostora med Akvilep, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, 1986,153). V posegih zadnjih desetletij starega štetja, do smrti Marka Vipsanija Agripe 12 pr. n. š. in Marka Emilija Lepida istega leta - Avgust je v prvem primeru izgubil soorganizatorja administrativnih preureditev tudi v naših krajih - so bile izvedene razmejitve: Posočje z Istro je pripadlo Italiji, tu je bila konstituirana Regio decima - Venetia et Histria, ljubljanska kotlina in seveda ves ogromni prostor ad ripam
fluminis Danubi; vse do tja je Tiberij v Avgustovem imenu osvojil Pannoniorum gentes, quas ante me princi-pcm populi Romani exercitus nunguam adit (Res gestae Divi Augusti 30 = V 44 - 47) in vse to ozemlje bo prišlo v veliki Ilirik oz. po preureditvah med dalmatinsko-panon-skim uporom, pač 1. 8 n. š., v Panonijo. Prav tu blizu k Bledu ob Savi nad današnjimi Jesenicami pa je še vedno segal in živel dokaj samostojno življenje Norik, bodoča Koroška, z Nereio na Magdalensbergu/Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem pri Celovcu kot tradicionalnim središčem noriških plemen. Noricum kot provinco je osnoval šele Klavdij (41-54), resda brez konzularnega propretorske-ga legata senatorskega ranga in samo s prokuratorjem viteškega reda na čelu.
To je situacija, ki jo pozna Plinij Starejši, umrl 24. avgusta 79 ob izbruhu Vezuva, za prvo stoletje, za julijsko -klavdijski in flavijski čas (Naturalis historia HI 147). Toda že vso to dobo se v prostoru, rekli bi: med Ljubljano, Bledom in Karavankami s Kranjem na sredi, čuti neka administrativna nelagodnost in v drugem stoletju Trajan, Hadrijan in Antonini to preuredijo. Dokaz za okvirne datume nam daje Klavdij Ptolemej v svoji Geografiji (II 14,7): *
Bled se je torej vrnil v položaje svoje prazgodovine, od koder se v rimski dobi pravzaprav še ni bil čisto dvignil. Prebivalci so sicer zapadali pod vplive in nujnosti romanizacije, predvsem v njenih tehničnih dosežkih in novostih, njihova latinščina pa verjetno ni bila na ravni večjih središč, kake Poetovione, Emone, Tergesta, Akvileje. Gotovo so obstajala in bila seveda izboljšana stara pota, od savske doline v Posočje mimo Bleda in Bohinja, važnejši pa je bil prehod ob Savi preko Carniuma/ Kranja, ki se zdaj pojavi s svojim imenom, na cesto iz Akvileje v Virunum na Gosposvetskem polju po dolini Bele in Zilje v zahodnem predelu, kjer je Deseta regija neposredno mejila na Norik in so se politični, ekonomski in civilizacijski tokovi neposredno pretakali iz mediteranske cone v alpsko. V bližini Bleda, pa vendar že
tmetaxy dè Italias kai Pannonias hypö tô Norikön pölis Emona}. Tudi srednjeveška kopija Ptolemejeve karte v znamenitem vatikanskem kodeksu Urbinas 82 (npr. L. Jelič, Das älteste kartographische Denkmal über die römische Provinz Dalmatien, WMBH 7, 1900, 165-214 in Taf. IV-Vm) dobro podaja in ilustrira zadevni podatek.
	7
v savski dolini, torej bolj v predelu sončnih pobočij Karavank kot v zaprtem svetu jezer, je Andrej Valič raziskal rimsko stavbo, dele neke vile rustike, kar dokazuje intenziviranje rimskega gospodarskega prodora na podeželje (A. Valič/Sonja Petru, Antični stavbni kompleks na Rodinah, AV 15/16, 1964/1965, 321-338). Imena na napisih v tem prostoru: Lascontia, Terti filia (Antike Inschriften aus Jugoslavien I, 1938, 216); Masclus, Ressimari filias; Bello(nis), Secundi filia (AIJ 217) so v glavnem nelatinska; dobe pa se tudi napisi s tria nomina: Lucius Mammus Máximas (AIJ 219) in celo funkcionar: Marciis Oclatius Avitus, decurio coloniae Emonae (AIJ 218).
IV Staroselci. Zaton antike
Oprostite referatu, če se je s temi izvajanji deloma, pa vendar bolj navidezno kot v resnici, oddaljil od svoje glavne teme! K njej se zdaj vračam. Na Bledu-Pristavi smo izkopavali leta 1948, 1949 in 1951 (J. Kastelic/B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948, Ljubljana 1950; J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Poročilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951, Ljubljana 1960; S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, 1960). V drugem in tretjem letu smo prišli na tisti del nekropole, kjer je bilo takoj jasno, da gre za neki drugačni sestav grobnih pridatkov kakor v prvem letu. Imenoval sem jih zaradi očitno večje starosti od prejšnjih "Bled I", nasproti "Bled H", postavil sem jih v sedmo stoletje z možnostjo začetka v šestem in delnega nadaljevanja v osmo stoletje. Mislil sem, da gre tudi pri Bledu I za slovansko prebivalstvo z vplivi staroselske, ne pa germanske kulture nanje. Poudaril sem zveze z bavarskim svetom, pa tudi z zahodno Panonijo ob Blatnem jezeru. Politično bi mogli tu videti najjužnejši del ozemlja Samove plemenske zveze (623-658), v drugi polovici sedmega stoletja pa prevladujoči vpliv Obrov, predvsem v pozni fazi prvega ka-ganata. V dobi vsesplošnega navdušenja za Slovane v arheologiji takoj po osvoboditvi 1945, saj je takrat 1946 in 1947 Josip Korošec s svojo ekipo odkrival veliko staroslo-vansko belobrdsko nekropolo na Ptuju in dal prvo sintezo o slovanskih najdbah na Štajerskem (J. Korošec, Staroslo-venska grobišča v severni Sloveniji, Celje 1947), je bila taka odločnost slovanske atribucije deloma razumljiva. Tu je prišel do veljave, rekel bi, obrnjeni izrek: "A/nica veri-tas, sed magis amicus Plato". Toda tudi uglednejši
znanstveniki so nekaj časa le previdno izražali domnevo o staroselcih kot nosilcih kulture Bleda I, vsi pa smo si bili edini, da germanski element kot glavna osnova zanjo ne prihaja v poštev, kljub S-fibuli iz groba 210. Zdenko Vinski, Joachim Werner in deloma Josip Korošec, pa tudi antropolog Božo Škerlj, kar je potem sprejel tudi Bogo Grafenauer (Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, 1952), so postavili naglas na pravo mesto. Torej: ne le vplivi staroselskega substrata na novi slovanski živelj v njegovi zahodni, češko-moravsko-alpski selitveni varianti, ampak prava staroselska kultura, res samostojni "Bled I".
V Staroselske postojanke
Danes - štirideset in več let, skoraj pol stoletja kasneje - je po zaslugi mnogih eminentnih raziskovalcev slika jasnejša, podoba drugačna. Že tudi prej je daljnjega leta 1916 Rudolf Egger (Frühchristliche Kirchenbauten im südUchen Noricum, Wien 1916) mojstrsko pokazal na probleme staroselskih refugijev ob razpadu antičnega političnega in družbenega sistema v Alpah, med drugim tudi na problem cerkva, še posebej dvojnih cerkva na nekaterih postojankah. Dvojne cerkve so bile seveda že znane, toda predvsem v mestih in v prostoru caput Adriae - Akvileja, Gradež, Trst. Toda to so bila antična mesta in središča starega izrazito romaniziranega krščanskega prebivalstva. Z umaknjenimi kraji je bilo drugače. V zadnjih desetih, dvajsetih letih so v slovenskem prostoru mimo Svete Heme nad Globasnico, antične Iuenne na Koroškem, ki jo je poznal že Egger, po zaslugi raziskovalcev prišle na dan in bile deloma tudi že objavljene razne staroselske postojanke raznih tipov, s cerkvijo, z dvojnimi cerkvami, z baptisteriji, brez kultne stavbe, blizu starih naselij ali daleč na samem. Poznamo jih od Sotle do blejskega kota: Ajdovski gradeč pri Vranju, Rifnik na Štajerskem, Kučer v beli Krajini, Veliki Korinj na Dolenjskem, Ajdna nad Žirovnico tu v bližini. Ni potrebno naštevati literature, omenim le imena avtorjev, kot so: Lojze Bolta, Slavko Ciglenečki, Janez Dular, Timotej Knific, Peter Petru, Andrej Valič. Pravkar je Milan Sagadin objavil važno grobišče (Kranj, Križišče Iskra. Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja, 1988), kjer je, podobno kot na Bledu, poleg staroslovanskega tudi grobišče iz kulture staroselcev, vendar v nasprotju z Bledom tipološko spada v
	8
skupino "grobišč ob cerkvi". Rajko Bratož je podal historično sliko starega krščanstva na Slovenskem (Kratek oris zgodovine krščanstva na Slovenskem v pozni antiki, Zgodovinski časopis 35, 1981, 205-221; Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejsk cerkve od začetkov do nastopa verske svobode,\986: Uvod, 13-31), Jaro Šašel je nakazal probleme razpršitve prebivalstva v kriznem obdobju ter ponovnega zbiranja v zgodnjesrednjeveških naseljih (Problem naseljevanja vzhodnoalpskih Slovanov, Kronika 20, 1972, 3-6). Končno je Slavko Ciglenečki strnil arheološka dognanja o refugijih (Hdhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum, 1987) in slika je sedaj drugačna - tudi za Bled. Nekropola Bled I je na problem pokazala s potrebnim poudarkom in klicajem.
Bistvo vseh dejstev pa je vendarle v tem, da med poznoantično poselitvijo z romaniziranimi prebivalci -Karni, Kelti, panonskimi, ilirskimi plemeni, Japodi, Subokrini, Veneti - in med novo priseljenimi Slovani, Praslovenci, tako v Sloveniji kot celoti kakor tudi na Bledu posebej ni cezure, ni lakune, ni presledka v makrolokacijskem smislu. Obstaja pa seveda izrazita cezura v mikrolokacijah. In to je logično. Zato bi še vedno domneval, da nekropola Bled I vendarle traja še nekaj časa v sedmem stoletju, da dobiva iz bajuvarskega prostora vplive uhanov s košarico tipa Reichenhall predvsem iz tega časa, medtem ko so košarice panonskega tipa Alsčpšhok predvsem zgodnje, iz 6. stoletja.
VI Intermezzo I: Germani v dobi preseljevanja ljudstev v Sloveniji
Germanske arheološke lokacije iz zgodnjega srednjega veka, iz časa preseljevanja ljudstev, na Bledu ne poznamo in je skoraj gotovo tudi ne bi bilo mogoče najti. Še vedno drži teza, da so germanske najdbe v Sloveniji sporadične, da se je med staroselce in Slovane val Germanov sicer prelil skozi naše kraje, da pa trajnejših sledov ni pustil. Vizigoti so se hitro pomaknili v Italijo in dalje na zahod, Ostrogoti so zasedali nekatere postojanke v Sloveniji v Teodorikovi dobi že iz svojega kraljestva v Italiji, npr. v razpadajoči Emoni (Marijan Slabe, Dravlje, Grobišče iz časa preseljevanja ljudstev, 1975), prav tako Langobardi -npr. v Carniumu (Vida Stare/ Zdenko Vinski, Kranj, Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev, 1980). Pripisovati germanskim pojavom v času preseljevanja ljudstev v
Sloveniji kake večje dimenzije in večji pomen, bi bilo podobno neznanstveno početje, kot je bilo za časa okupacije preimenovanje najdišča Harigastove čelade, Ženjaka pri Negovi v Slovenskih goricah, v "Harigastort" ali kot so bili poizkusi posebne ekipe nacističnih raziskovalcev, da bi na mestih sedeža slovenskih karan-tanskih knezov na Krnskem gradu nad Gosposvetskim poljem najdbe arhitekturnih ostankov omejili na karolinški "palatium".
VE Arheologija in slovstvena zgodovina na Bledu
Ne bi zahajal še naprej v podrobnosti, ki jih boste imeli še priložnost proučevati v naslednjih dneh, ex auditu, pa tudi ex visu, kar bo dajalo vašim spoznanjem primum gradum certitudinis! - Na dan petnajstega avgusta praznuje katoliška cerkev velik praznik: Assumptio Beatae Mariae Virginis. Že od jutra in potem ves dan so se z mogočnim pritrkavanjem na Otoku oglašali zvonovi, kakovostni vlivi ljubljanskih zvonarjev Gašperja Franchija in Jožefa Samasse iz prve polovice osemnajstega stoletja. Med turiste v pisanih počitniških oblekah so se mešali resneje oblečeni romarji, starejši in mladina, pa narodne noše. Čolni so vozili ljudi nepretrgoma k verskim obredom na otok, kjer je cerkveni patrocinij prav Marijino vnebovzetje, slovesnosti pa je dajala poudarek navzočnost škofa in druge višje duhovščine. Toda to je bil praznik konkretne in neposredne vere. Vse dni pa od devetih zjutraj, ko se cerkev na Otoku odpre, do sedmih zvečer, je nepretrgoma pozvanjal s svojim drobnim glasom "zvon želji", ulit že leta 1534 še za poznogotsko cerkev. To pozvanjanje pa ni samo znak pozitivne vere, ampak mnogo starejših čustev, dokazilo izročila in dejstev, zvezanih z Otokom, Bledom in, če hočemo, z njuno arheološko resnico. France Prešeren je na Otoku pod tem zvonom želja v svoji viziji videl in 1836 v "Krstu pri Savici" upodobil staroslovansko svetišče boginje Žive in nad njenimi ruševinami Marijino cerkev - la Reine est morte, vive la Reine! V Narodnem muzeju v Ljubljani smo po izkopavanjih nekropol Bled I in Bled II precej časa oklevali, ali naj posežemo tudi na Otok. Predvsem jaz sam, misleč pri tem na vizijo pesnika, ki naj bi ostala čista problemska vizija slovenske usode s pokristjanjenim Črtomirom v Bohinju, s spreobrnjeno Bogomilo na Otoku, z oglejsko misijo med Slovenci. Čemu dokazovati z realnostmi pesnikove motive in njegovo nadčasovno sporočilo! Saj tudi Danteja ne bomo razlagali s
	9
cenami sukna v tedanjih Firencah! Vendar pa so se izkopavanja začela in Vinko Šribar jih je z intenzivnim delom 1961-1966 izpeljal (Blejski otok, Oris zgodovine, Bled 1971; K datacip zgodnjesrednjeveške cerkvene arhitekture na Slovenskem, Av 23,1972, 384-3%). Tudi tu naj sebi in vam prizanesem s podrobnostmi - res pa je, da je arheolog našel prav pod zvonom želja, pod sedanjo baročno in prej gotsko in prej romansko cerkvijo večjih razsežnosti ostanke apside majhnega predromanskega svetišča z dvema gradbenima fazama, pa seveda nekropolo. Če se sedaj spomnimo na oglejsko misijonarsko delovanje patriarha Paulina (787-802) v času Karla Velikega, ki je prvi širil krščanstvo med Slovence južno od Drave, bomo kaj lahko povezali Prešernovo vizijo Črtomirove drame -ali tudi tragedije? - z arheološkimi najdbami na Otoku. To ne bo koncesija tendencam realsocialističnih, ždanovskih zahtev, da je treba vsako umetniško delo ocenjevati z vidika "cene za sukno", vsekakor pa bo plodno srečanje dveh dejstev in dveh metod, dveh modelov - arheologije in literarne zgodovine.
Vm Slovenski zgodnji srednji vek
Po klasičnih merilih vstopamo v slovenski srednji vek zgodovinsko z naselitvijo Slovencev, to je ob koncu šestega stoletja, saj so se Bavarci in Slovenci leta 953 spopadli ob zgornji Dravi, in skozi sedmo stoletje z intenzivnim naseljevanjem, arheološko pa s ketlaško kulturo, ki pa jo zaznavamo šele v karolinški dobi, in to izraziteje šele proti sredini devetega in nato v desetem ter deloma še v enajstem stoletju. Prvi pregled najdb za Kranjsko je dal že Walter Schmid (Altslovenische GrSber Krains, Carniola 1, 1908, 17-44). To očitno neskladje predstavlja enega velikih in ključnih problemov slovenske arheološke vede. Paola Korošec je prva resneje in argumentirano pokazala, da moramo ketlaško arheološko kulturo razločevati, da je starejša faza "karantanska" in vidna prav na Bledu v nekaterih grobovih Bleda n in da je datiranje teh pojavov možno pomakniti mimo leta 800 - če vzamemo to ključno letnico v življenju Karla Velikega in s tem tudi v karolinškem svetu za izhodišče - nazaj v osmo stoletje (Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije, Zgodovinski časopis 15, 1961, 157-194; Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, 1979). S tem se zgodovinski in arheološki začetki slovenske naselitve v Alpah in tudi proti Italiji in
Istri med seboj približajo.
Za tip kulture Bled n, torej karantansko-ketlaške arheološke kulture, je zdaj na voljo neprimerno drugače veljavno gradivo, kot je bilo leta 1948: Ptuj (Josip Korošec, Staroslovensko grobišče na Ptujskem gradu, 1950), Kranj, ob farni cerkvi (Andrej Valič, Oris dvajsetletnih arheoloških raziskovanj grobišča v Kranju, Kranjski zbornik 1975, 159-167; Andrej Valit, La nécropoleslave á Kranj, Inventaría Archaeologica 21, Ljubljana 1978), Kranj, Križišče Iskra (Milan Sagadin, o. c. v poglavju V), Bled in vsa njegova okolica, posebej Dlesc pri Bodeščah (Andrej Valič, Staroslovansko grobišče na Blejskem gradu, 1964; Timotej Knific/Andrej Pleterski, Staroslovansko grobišče Dlesc pri Bodeščah, AV 32, 1981, 482-532; Timotej Knific, Bled v zgodnjem srednjem veku, 1983), Batuje v Vipavski dolini (Drago Svoljšak/Timotej Knific, Vipavska dolina, Zgodnjesrednjeveška najdišča 1976), če omenim le najvažnejše.
Obe veliki najdišči na Ptuju in na Bledu sta tipični nekropoli v yrstah, nekropoli brez krščanske kultne stavbe, čeprav o krščanstvu Slovencev v karolinškem času ni mogoče dvomiti - tako s pokristjanjenjem iz Ogleja kot iz Salzburga, torej od juga in od severa proti kotlini Drave, pa tudi z misijonarskim delovanjem Cirila/Konstantina in Metoda v Kocljevi Zgornji Panoniji. Recimo jima zato nekropoli konservativnega staroslovanskega, predkrščan-skega tipa. Nekropola pri farni cerkvi v Kranju in nekropola Kranj - Križišče Iskra, nekropola Bled - Otok, nekropola Batuje - torej nekropole ob kultnih stavbah, bodisi da so le - te starejše bodisi da se zgradijo med nastajanjem nekropol, pa predstavljajo naprednejši tip. Kakšen bi bil položaj ob zgodovinsko najpomembnejši cerkvi Slovencev v tem času, cerkvi Gospe Svete na Koroškem, ne vemo; in ker avstrijska, posebej pa še uradna koroška arheologija svojo nalogo vidi v proučevanju problemov na črti: noriški Kelti - rimska doba - srednjeveška nemška kolonizacija, tega pač še dolgo ne bomo mogli videti.
Opozoriti pa moram še na važno kulturnozgodovinsko zvezo! Iz konca desetega stoletja se nam je ohranil dragocen slovenski jezikovni in, lahko rečemo, literarni tekst - Brižinski spomeniki (Fran Ramovš/Milko Kos, Brižinski spomeniki, 1937). Gotovo je, da so teksti reprodukcija že starejših predlog, morda že iz devetega
	10
stoletja. Ustoličevanje staroslovenskih karantanskih knezov je dokazano obstajalo že v času karantanske samostojnosti, torej pred leti 743/745. Krnski grad, Gospa Sveta, naselitev na ruševinah rimskega Virunuma na Gosposvetskem polju so od Bleda onstran Karavank le malo oddaljeni, vse ozemlje južno od Karavank pa je vsaj do leta 795 že pripadalo frankovski Italiji, torej tudi že krščanskemu "zahodnemu" svetu. V teh političnih okoliščinah so prebivalci na Bledu prav gotovo ne le govorili slovensko samo doma, ampak tudi poslušali pridige v svojem jeziku med sicer latinskimi, ne pa nemškimi obredi, in jih sami v svojem jeziku molili in peli, če ne drugje in če ne drugače, pa gotovo v zasilno prirejenih kapelah, ob obisku potujočih misijonarjev. V staroslovensko nošo oblečeni ljudje blejske srenje in z nakitom, ki ga poznamo iz kulture Bled H, okrašeni so imeli tudi svojo javno slovensko besedo, kot nam govorijo Brižinski spomeniki.
IX Intermezzo H: Veneti in Praslovenci
Preden se ozrem še na Bled in njegov razvoj po arheološki dobi, po njegovi karantansko-ketlaški kulturi in po času Brižinskih spomenikov, je morda primeren trenutek, da opozorim na neko drugačno videnje kontinuitete slovenske kulture in slovenskega kulturnega prostora. V mislih imam zapoznelo romantično teorijo o kontinuiteti prebivalstva ob caput Adriae, to je Venetov, skozi rimsko dobo v Slovence srednjega veka. Iz želje za domoznanstvo vnetih epflvumanistov, da bi nelatinska oz. negrška, torej od antike ne neposredno odvisna evropska ljudstva na obrobju mediteranskega sveta opravičila svojo avtonomno veljavo in samobitnost, so nastajale teorije o večji, tudi večji kulturni starosti teh narodov nasproti Latinom in Grkom. To se je kazalo na različne načine - bodisi v teorijah tretjega Rima na ruskem vzhodu, kar seveda sloni ne le na vlogi Kijeva kot predhodnika Moskve, ampak kar na Skitih, katerih divji značaj postaja v teh konceptih vrlina nasproti uglajenosti Helade, to odmeva še danes pri nas v Krleževi tezi o anticipaciji renesanse v predelih Balkana, pa seveda v vseh panilirskih oziroma protoilirskih navdušenjih in v tezi o Hieronimu kot izumitelju glagolice in podobno. Tako tudi v Sloveniji. Vsa prosvetljenska družba se je navduševala nad Pra-emono, ki da je bila že obzidano mesto, ko so na sedmerih gričih še blodili volkovi in gnezdili jastrebi. Valentin Vodnik je vpraševal, naj pove, kdor misli drugače, od kod so prišli naši predniki, če
ne verjame, da stanujejo tu "od nekdaj". Deloma je o teh hipotezah podvomil Jernej Kopitar, problemu pa se je v svoji genialni vizionarnosti izognil France Prešeren. Toda mitologi in psevdolingvisti so skozi devetnajsto stoletje te psevdoromantične težnje še in še ponujali kot zgodovinsko resnico. To do danes ni zamrlo. Zelo resno se še zadnja leta trdi, da je slovenščina prisotna že v etruščanskih tekstih (Andrej Berlot/Ivan Rebec, So bili Etruščani Slovani?, Koper 1984). Ko pa je ta trditev le postala nevzdržna, se sedaj vztrajno ponavlja teza o slovenščini na venetskih napisih kot napisih v praslovanskem jeziku, ki jo zagovarja in vzpodbuja tudi ugledni partizanski pesnik Vladimir Pavšič - Matej Bor (Jože Šavli/Matej Bor, Unsere Vorfahren, Die Veneter, Wien 1988; nasproti temu naj navedem le zbornik Giulia Fogolari/A. L. Prosdocimi, I. Veneti antichi, Lingua e cultura, Padova 1988). Historična, kulturnozgodovinska, lingvistična, pa tudi naša arheološka znanost mora odkloniti in zavrniti take rodoljubne teorije. Resnica o slovenski preteklosti in samobitnosti je kljub mnogim tragičnim trenutkom zgodovine dovolj pozitivna brez sklicevanja na praizvire neke izmišljene protozgodo-vine.
X Po letu 1004
Leta 1004 je 10. aprila z darovnico, izstavljeno v Tridentu, nemški cesar Henrik H. Bavarski iz družine saških Otonov podelil Bled z obširno okolico škofom iz Brixena / Bressanona na južnem Tirolskem ob cesti Innsbruck -Brenner - Verona (F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku m, Ljubljana 1911, 13-14, listina št. 17). Mislim, da je to donacijo treba povezati s Henrikovo italijansko politiko: tega leta se je prvič odpravil v Italijo, kjer ga je milanski nadškof v Paviji 14. maja istega 1004. leta, torej le dober mesec po briksenški donaciji, kronal za kralja Italije. Cerkveni dostojanstveniki bližnjih pokrajin so dobili nagrade, tako tudi škof v Briksenu, mestu, ki leži ob najvažnejši poti preko Brennerja v Italijo.
Na skali nad Blejskim jezerom je zrasel grad, Otok je dobil romansko cerkev, pokristjanjenje se je intenziviralo, nekropole starih Slovencev karolinške dobe so se opuščale, pod Gradom je zrasla farna cerkev svetega Martina (B. Reisp, Blejski grad, Maribor 1983; Kronika, Tematska številka - Iz zgodovine Bleda, 32, 1984, št. 2-3). Bled je prešel iz arheološke dobe v nove čase.
	11
Naj ob tem izrečem še misel, naj pokažem na problem, ki mu bo arheološka metodologija morala že v bližnji prihodnosti v Sloveniji posvetiti pozornost, saj so raziskave že prestopile mejo arheološkega zgodnjega srednjega veka in se pomaknile v čas po letu tisoč. Izkopavanja kultne stavbe na blejskem Otoku, raziskave na Celjskem gradu, v kompleksu cistercijanskega samostana v Stični in posebej še v njegovi cerkvi, proučevanje razvalin kartuzije v Žičah in raziskave, ki spremljajo rekonstrukcije raznih cerkva po vsej Sloveniji, posebno pa še izkopavanja v petnajstem stoletju opuščene tržne naselbine Gutenwert ob Krki - vse to zahteva arheološko metodo. Po drugi strani pa se po letu tisoč izpovedna vrednost arhivskih dokumentov in zgodovinskih tekstov veča ter postaja v raziskavi zgodovine vodilna. V materialni kulturi pa so spomeniki, ki ne potrebujejo arheološke metode ali vsaj ne prvenstveno, zdaj v ospredju in k njim pristopa z načini proučevanja zgodovinar umetnosti po svojih potrebah in zakonitostih. Zato je problem odprt: Ali naj bo arheologija po letu tisoč tudi po predmetu avtonomna v interdisciplinarni povezavi z drugimi vedami - umetnostno zgodovino, zgodovino, etnologijo, lingvistiko - ali pa naj se tem in še drugim strokam pridružuje samo s svojo metodološko aparaturo po vsakokratni potrebi. Tudi raziskovanja na Bledu že nakazujejo ta, danes teoretično v Sloveniji še ne razrešeni, toda že izrazito odprti problem.
XI Sklep
V štiridesetih letih po naših izkopavanjih na Bledu je slovenska arheologija na vseh področjih, pa tudi in morda še najbolj pri problemih zatona antike in nastanka slovenskega srednjega veka - ne pozabljam pa pri tem na vse napore in dosežke paleolitskih, prazgodovinskih in rimskodobnih raziskav - dosegla veliko in morda celo ogromno. Če so bila dela na Bledu 1948 do 1951 in potem 1961 do 1966 bodisi v svojih dosežkih bodisi v svojih zmotah tudi delna pobuda za tak pozitivni proces, mi dovolite še dvoje osebnih sporočil: Najprej bi se rad spomnil pokojnega inženirja arhitekta Toneta Bitenca, ki je prav ob rezultatih izkopavanj pričel in dokončal restavriranje Blejskega gradu in blejskega Otoka. Pri tem želim tudi izraziti posebno priznanje Jožetu Kapusu, takratnemu predsedniku občine Bled, ki je s svojo vnemo in s svojim vplivom to delo omogočil. In drugo: V svojem imenu in v imenu sodelavcev takratnih izkopavanj - živih
in tistih, ki jih ni več med nami, se resnično iskreno zahvaljujem vam, dragi kolegi in kolegice arheologi, za znanstvene dosežke in kulturne perspektive, ki ste jih nam vsem v teh štiredesetih letih odpirali - tudi ob gradivu Bleda!
Jože Kastelic
Ljubljana/Bled, 4. oktobra 1988.
Opomba: K vsem problemom zgodovine slovenskega zgodnjega srednjega veka, pa tudi arheologije in lingvistike je sedaj podal temeljno izhodišče Bogo Grafenauer v izdaji Pavla Diakona, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, v spremni študiji (str. 294.422): O Pavlu Diakonu in začetkih zgodovine Slovencev v novi domovini.
	12
Aforízem o an tropogenezi
(Razmišljanje k "Uvodu v arheologip")
Stoletna, tisočletna razmišljanja o nastanku, o pojavu človeka na Zemlji so danes okvirno morda le dospela do nekih zanesljivejših spoznanj. Bili so časi mitologije: Človek je snovno sicer glina, a veliki Demiurg mu je vdihnil iskro življenja, dušo mu je vdihnil. Michelangelo si je na Sikstinskem stropu ta odločilni trenutek v zgodovini sveta zamislil kot dotik med Bogom in Adamom. Srečanje dveh rok: Adamove, še dremotne, toda telo se je že pridvignilo na pusti skali, mlada, krasna glava samozavestno obrnila h Gospodarju, oko zaplamtelo. Bog Oče na oblaku skoraj kakor mimogrede, lagodno izteza roko in se v naglem begu komaj dotika Adamove iztegnjene levice. Trenutek pomnim dragoceni.
Ker človek ni imel družice, je moral Demiurg poseči po zvijači: iz rebra spečega Adama mu je ustvaril ženo, sredi paradiža, med začudenimi, krotkimi živalmi, ob Šumečih vodah, ki se razlivajo v štiri reke štirih nebesnih strani na mozaiku zelenega ozadja z modrimi in rdečimi prelivi nadnaravne luči, ob drevesu življenja, blizu drevesa spoznanja, kjer že preži prekanjena kača na usodno uro. Oblike so različne. Na stropu v Sikstini je mogočna Mati vseh živih, čeprav podrejena Adamu, vendarle spričo njegovega skoraj mladeniško slokega videza več kot prva družica; je mati in žena, žena-sestra in mati obenem. Das Ewig-weibliche. Willendorfska gospa v orientalskem Paradižu.
V obliki, kakor nam jo posreduje Geneza, je predstava o antropogenezi postala v mitološkem mišljenju evropske zavesti klasična. Lukrec je bil in ostal osamljen. Vse do Darwina, ki je izločil iz človekovega bitja duhovno sfero -Teilhardovo noosfero, in se omejil na biološka dejstva. Postanek človeka je naravno dejstvo, posledica dveh osnovnih zakonov razvoja v celotni biosferi: mutacije zaradi sprememb v okolju in selekcije zaradi boja za obstanek. V taki optiki seveda izgine tudi vprašanje: zakaj?, in človekovemu kot tudi vsesplošnemu razvoju življenja pa tudi obstoju samega univerzuma je odvzet vsak teleološki smisel. Zakaj? Vprašanje za darvinista ne sme obstajati - spremeniti ga je treba v skromnejši: kako? Zvezda zdaj blodi brez smisla, človek je plen zakonitih naključij, v globokem pesimizmu išče izhod v agresivnosti. Nedra zemlje razkopava, da si pridobi toploto in stan, sadeže zemlje trga, da se preživi, živali - bitja zemlje, kolje, da se hrani in nasiti, svojega brata zatira, muči in ubija, da obstane._
V	prirodoslovni sferi darvinistične optike druge možnosti ni videti. Vrniti se moramo k začetku, če nočemo postati plen poetske mitologije ali pa Kajnova žrtev. Tega pa nočemo.
Teilhard de Chardin je z "jezuitskimi" silogizmi - nič slabega o jezuitih! - preudarno, hočem reči, znanstveno poglobljeno, skušal premostiti prepad med Darwinovo okrutnostjo in božjo milostjo. Res je vse - "vse", total, res je že v mrtvi skali potencialna moč razvoja k življenju, litosfera je sicer prva edina obstajala, pa vendar je že v njej tičala puščica naperjenosti k biosferi, in res je v tako raznovrstni, pa vendar še animalni sferi klila zaobljuba razuma - noosfera je bila nujna posledica nepretrgane rasti, dvigajoče se iz nižje eksistence k višji možnosti. Toliko Teilhard priznava Darwinu. Vendar pa v težnji k sintezi fizičnega in metafizičnega vpelje kategorijo supernoosfere, kamor bo človek, zdaj, ko je nastopil in ko lahko tako rekoč "nazaj" posega v proces razvoja, nekoč vsekakor stopil. Jezus iz Nazareta je nosilec te obljube, te gotovosti, ta osnutek velike Omege na odprti pahljači časov. Teilhardova misel, ki bi edina, se zdi, v teologiji stvarjenja lahko premagala konservativne predstave ortodoksnih teologov, je bila celo v tej spravljivi obliki preveč izzivalna. General reda in Sveti Oficij sta zaprla usta filozofskemu preroku, zvesti sin pa se je pokorno uklonil. Morale so nastopiti docela druge okoliščine, morala je poseči vmes kmečko neobremenjena pamet Janeza Triindvajsetega. Tielhard je postal moda mnogih filozofij o antropogenezi in vsak si iz njegovega dela izbere tisto premiso, ki mu najbolj ustreza: potrditev in oplemenitev darvinizma z ene, priznanje teologiji, da brez nje ni odgovora na vprašanje o bistvu fenomena človeka - pa z druge strani.
Če pa izhajamo iz laičnega stališča, bomo Teilhardu sicer priznali zaslugo, da je premaknil enoličnost preproste teze o razvoju, njeno nedorečenost in predvsem njeno samozadovoljnost. Ne bi pa mogli prestopiti v spekulativne poetske višine njegove supernoosfere. Darwin ima v bistvu prav, v bistvu je pojasnil resnico, dejstva fizikalne in biološke narave: vrste se razvijajo, mutacije jih spreminjajo, boj za preživetje usmerja njihova sorazmerja. Smisla izven razvoja ni, bolje rečeno: načrta ni.
V	tistem trenutku pa, ki dejansko ni bil "trenutek", če gledamo na kronometer, ko je nastopil na planetu Zemlja
	13
Računalnik v arheologifi - kaj več od streljanja vesoljčkov ?
fenomen Človek, so neke do tedaj neznane in neobstoječe možnosti postale možne: človek je takoj zavestno posegel v naravo in jo pričel preoblikovati po svojih potrebah. Zelo kmalu tudi, ta homo ludens, iz čistega veselja nad poseganjem: polje za prehrano, cvetni vrt za ugodje, voda za pitje, senčnica z bistrim studencem za počitek. Vedno večji in smelejši so bili posegi - neolitska poljedelsko-pastirska revolucija, civilizacijska struktura orientalskih držav, full-time specialization dela, grška polis, industrijska revolucija, robotizacija, umetna inteligenca ... Sedaj deluje zavest lahko tudi kot vzvratni dejavnik, četrta dimenzija razvoja obstaja.
Vračam se k začetku. Antropogeneza se mi uokvirja z biogenezo, ta spet z litogenezo in tako stojim pred prvim, Heideggerjevim vprašanjem: "Zakaj vse je, zakaj ni rajši nič?" Ali je to res vprašanje ali samo krik brezupne izgubljenosti v ujetosti vsega bivajočega? Ne morem odgovoriti na ta "zakaj". To bi bilo možno le, če bi mogel stopiti iz vsega, iz sebe, iz živali, iz skale, iz planeta, iz sončnega sistema, iz rimske ceste, iz vseh rimskih cest, galaksij, zvezdnih jat, metagalaksij, iz prostorov in časov, iz vodikovih plinov in njihovih atomskih eksplozij - potem bi vprašanje osmislil dejansko, ne le teoretično filozofsko.
Zakaj le vse je! Grenak nasmešek se mi poraja na ustnicah, izgubljencu v brzečem drvenju planetov. Daj mi zavetje, o magna rerum Genitruc, da si potešim žejo po spoznanjih, da se zavarujem pred morilsko osamljenostjo gole, dregetajoče opice! Najti moram pot v mesto sebi enakih, požgati prahistorično Trojo in pozabiti prakrivdo kanibalskih Atridov. Obzidje polisa čaka na Uliksovo vrnitev. Začnimo od začetka!
Jože Kastelic
Desetletja smo že priče uvajanju računalništva v družboslovne vede in humanistiko. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kje je mesto računalnika v arheologiji. Morda je najprej potrebno ugotoviti, da računalnik ni stroj, ki lahko opravi vse delo namesto človeka. Računalništvo lahko postavimo skupaj z matematiko in statistiko med v tako imenovane formalne metode. Tako se izognemo izrazu kvantitativne metode, ki se zdi preveč omejevalen. Formalne metode pa označimo kot kombinacijo izvlečkov, sistematizacij in natančnosti (Doran, 1986). Nujnost uporabe računalnikov v arheologiji je pogojena z množino podatkov, ki jih arheolog mora obvladati pri raziskovalnem delu. Prav zato dileme, ali računalniki v arheologiji da ali ne, ni več.
Računalnike lahko uporabimo na različnih področjih arheološkega delovanja:
-	pri arheoloških terenskih raziskavah,
-	pri arheološkem kabinetnem delu,
-	v muzejih in pri dokumentiranju dediščine.
A. Arheološke terenske raziskave
Kot osnovno delitev za potrebe analize uporabe računalnika v arheologiji arheološke terenske raziskave razdelimo na destruktivne (izkopavanja) in nedestruktivne. Kot nedestruktivne raziskave pojmujemo arheološke raziskave, ki ne predstavljajo uničenja arheološkega najdišča. V to skupino lahko združimo površinsko zbiranje artefaktov, georezistenčne in magnetometerske meritve, fotointerpretacijo aeroposnetkov, analizo podpovršinskih struktur na podlagi plastnic mikroreliefa itd. Na tem področju so se različne računalniško podprte metode že uveljavile. Velja pa ugotovitev, da so tovrstne raziskave (z redkimi izjemami) zelo primerne in razmeroma preproste za računalniško obdelavo (glej na primer Bintliff & Gaffney, 1988). Podatkov je sicer veliko, so pa, matematično vzeto, enostavni. Bolj ali manj je obdelava omejena le na analizo kvantitativnih podatkov, kar močno olajša samo delo. Ob tem lahko ugotovimo, da igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da se s tovrstnimi raziskavami ukvarjajo predvsem arheologi, ki imajo naravoslovno-matematičen pristop k arheologiji.
Po logiki optimizacije procesov graditve arheoloških konstruktov naj bi podatke shranili v računalniški spomin že na mestu njihovega pridobivanja, torej med arheološkimi izkopavanji. Tako naj bi se izognili
	14
podvajanju dela, računalniškega spomina in zmanjšali možnost napak pri naknadnem vnosu podatkov.
Uporaba računalnikov ob izkopavanjih v svetu že dolgo ni posebnost (Aloia, Gualandi & Ricci, 1986). Sprva je bila uporaba računalnikov na terenu hardversko omejena, saj so močni prenosni računalniki na tržišču le nekaj let. Pa vendar se v svetu razviti sistemi zajemanja podatkov ob izkopavanjih, razen nekaj zelo uspešnih poizkusov v okviru sodelovanja s tujimi strokovnjaki, pri nas niso uveljavili. Ob objektivnih vzrokih (na primer pomanjkanje denarja za nakup opreme, pomanjkanje kadrov itd.) in nekaj subjektivnih (na primer nesprejemanje novih tehnologij), velja omeniti tudi samo metodo arheoloških izkopavanj. Za potrebe dokumentacije stratigrafskih izkopavanj je izdelanih nekaj različnih obrazcev (Barker, 1982). Dokumentiranje stratigrafskih enot, najdb in fotogarfij je predpisano in uniformirano in kar je še pomembnejše, dokumentacija je objektivnejša. Ena od največjih prednosti tovrstnega dokumentiranja pa je izredna primernost za računalniško obdelavo.
Pa vendar računalniška oprema ob izkopavalni sondi naj bi pomenila nekaj več od nadomeščanja papirja. Prava kvalitativna sprememba je predvsem takojšnja možnost preprostejših statističnih analiz. Smisel tega je hitro in dobro razumevanje najdišča samega in pomoč pri izkopavalni strategiji.
B. Arheološko kabinetno delo
Proces arheološke analize poteka po shemi *,kjer je G gradivo konstrukta oziroma vsi predmeti in spomeniki, torej materialna podlaga konstrukta, T je trditev oziroma opisi, klasifikacije, zgodovinska izvajanja, ki predstavljajo tisto, kar je dosežek konstrukta, K pa elementi komentarja oziroma vmesne operacije, ki so nas pripeljale od gradiva do konstrukta (Gardin, 1987). Pri analizi uporabe računalnika pri arheološkem kabinetnem delu, nas zanima
G	K	T
* Zahvaljujem se Darji Grosman, ki je narisala shema
predvsem "črna skrinjica", torej operacije, ki nas pripeljejo od gradiva do konstrukta. "Črna skrinjica" lahko predstavlja stroj ah človeške možgane. Ciklus miselnih postopkov, ki vodijo do konstruktov, lahko opazujemo na različnih ravneh. Glede na kompleksnost teh miselnih postopkov so ti različno avtomatizirani oziroma lahko "črna skrinjica" preneha predstavljati človeške možgane in to delo opravi računalnik.
Tako ugotovimo, da sta prvi dve ravni trditev, torej katalogiziranje in morda celo klasifikacija, sorazmerno preprosti opravili tudi za manjše računalnike. Danes v svetu deluje že nekaj tovrstnih sistemov, pa tudi v Jugoslaviji je nekaj uspelih začetkov (glej na primer Anderson - Stojanovič, 1982 in Govedarica, 1987). Vendar pa imajo ti sistemi nekaj pomanjkljivosti. Razvijamo jih brez skupne strategije, saj le-te nimamo. Tako bomo nekega dne ugotovili, da ne bi bilo slabo posamezne manjše sisteme povezati med sabo, a kaj, ko bodo le ti popolnoma nezdružljivi (govorim o softverski in "podatkovni" združljivosti, ne pa o združljivosti strojne opreme).
Avtomatizacija višjih ravni miselnih postopkov (prepoznavanje oblik in zgodovinske izpeljave) je pravi izziv za računalnik v arheologiji. Vendar pa popolna avtomatizacija teh postopkov pogojuje uporabo ekspertnih sistemov. Iz znanih razlogov se po navadi omejimo le na delno uporabo računalnikov, pravi konstrukti pa so še vedno v "črni skrinjici", ki jo materializirajo človeški možgani. Računalnike uporabimo le kot orodje za zahtevnejše statistične analize (glej na primer Hodder, 1974 in Fenelon, 1981). Ta realistična osnova pa ne sme biti povod za pesimistično gledanje na razvoj ekspertnih sistemov, saj računalniška tehnologija že danes ponuja nekatere jezike četrte generacije že za osebne računalnike.
CMuzefi in dokumentacija dediščine
S področja muzejske dejavnosti je bila še do pred kratkim aktualna zamisel o izgradnji enotnega, centraliziranega računalniškega sistema, ki naj bi na enem mestu združil podatke iz vseh muzejev države. Zamisel se je izkazala kot nerealna (Lock & Wilcock, 1987). Sistem naj bi bil decentraliziran, podatki pa bi se hranili tam, kjer je shranjeno tudi samo gradivo. Muzejska dokumentacija je torej problematična predvsem glede komunikacije v okviru decentraliziranega sistema (med drugim tudi zaradi različne
	15
klasifikacije in terminologije), ne pa zaradi zahtevnosti računalniških logičnih operacij.
Ob zaključku velja ugotoviti, da se na področju računalništva v arheologiji v Jugoslaviji le nekaj premika. Izdelujemo posamezne računalniško podprte kataloge, tu in tam artefakte tudi računalniško klasificiramo. Zaradi omejene komunikacije med posameznimi raziskovalnimi ustanovami obstaja bojazen, da razvijamo podobne računalniške aplikacije popolnoma nepovezano. Zaskrbljujoče je tudi vztrajanje sicer redkih kolegov na pozicijah obrambe arheologije pred "sužnji tehnike, ki skušajo zamajati prestol zgodovine" (Hawkes, 1968). Zato upam, da bo v prihodnjih projektih izgradnje računalniških programov za potrebe arheologije več smisla za skupno delo, že izdelani programi pa naj bi bili predmet izmenjav in skupne uporabe. V nasprotnem primeru nam ne ostane drugega, kot da prenehamo streljati vesoljčke in upamo, da nam bodo vsaj ti pomagali.
Zoran Stančič
Literatura
ALOIA, N., GUALANDI, M.L., RICCI, A.: "ARGO uno stTumento per la gestione dei dati nella rícerca archeologica sul campo", Quaderni di "Informática e beni culturali", 9,1986
ANDERSON - STOJANOVIČ, V.R.: "Computer -Assisted Analysis of pottery at Stobi, Yugoslavia", Journal of Field Archaeology, 9, 1982, str. 335-348
BARKER, P.: "Techniques of Archaeological Excavations", B.T.Batsford Limited, London 1982
BINTLIFF, J., GAFFNEY, V.: "The Ager Pharensis/Hvar Project 1987", BAR International series 431, 1988, str. 151-175
DORAN, J.: "Formal Methods and Archaeological Theory, a Perspective", World Archaeology, 18, 1986, str. 21-37
FENELON, J.-P.: "Qu'est-ce que ¡Analyse des Donnees?", LEFONEN, Paris 1981
GARDIN, J.-C.: "Teoretska arheologija", Studia humanitatis, Ljubljana 1987
GOVEDARICA, B.: "Informacija o pripremi sistema za
kompjutersku obradu grobova prastanovnika sjeverozapadnog Balkana", ARHEO, 06, 1987, str. 22
HAWKES, J.: "The Proper Study of Mankind", Antiquity, 42, 1968, str. 255-262
HODDER, I.: "Regression Analysis of some Trade and Marketing Patterns", World Archaeology, 6, 1974, st.172-189
LOCK, G., WELCOCK, J.: "Computer Archaeology", Shire Publications LTD, UK
	16
Stativ A za ortografske posnetke pri arheoloških izkopavanjih
Po načrtih, ki so nastali v sodelovanju z oddelkom za arheologijo na FF Univerze v Ljubljani, je tovarna Agrostroj v Ljubljani skupaj s svojim razvojnim institutom začela proizvodnjo prototipne serije stativa A. Stativ je to oznako dobil zaradi svoje splošne oblike. Dosedaj so izdelali tipe A 6, A 9 in A 12. Številke 6, 9 in 12 pomenijo dolžino krakov stativa.
Konstrukcija stativa A1
Stativ sestavljajo: glava stativa, ki ima obliko črke A, kraka in nogi, ki omogočata vodoravni položaj naprave na vsakem terenu. Stativ dvigamo ali spuščamo z dvema jeklenima ali najlonskima vrvema. Za navijanje vrvi uporabljamo vitel z visokim razmerjem zobnikov (1:20). Ko je stativ v vertikalnem položaju, dvigamo ali spuščamo fotoopremo s posebnim vitlom, ki je pritrjen na enem kraku stativa. Glava stativa, oba kraka in nogi so izdelani iz duraluminijske cevi s premerom 50, 70 ali 90 mm.
To je stativ za ortogonalno fotodokumentacijo (stereo ali fotogrametrično) kvadrantov v koordinatni mreži z osnovnico dolžine 4 ali 5 m. Z dosedanjimi konstrukcijami lahko sočasno fotografiramo en ali štiri kvadrante. Fotografiranje opravimo z opremo za fotogrametrijo ali z dvema aparatoma formata 60 x 60 mm ter z objektivom f = 50 mm. Možno je uporabljati tudi fotoaparat Leica formata 24 x 36 z objektivi f = 28 ali f = 29 mm. Lahko pa uporabimo tudi fotoaparata dveh različnih formatov. Pri vertikalnem snemanju površine 8 x 8 m uporabimo stativ A 9 ali, še boljše, A 12; slednji nam omogoča posnetek skoraj popolnoma brez deformacij ob robovih. Stativ A 6 je primeren za dokumentacijo enega kvadranta površine 4x4ali5x5ali manjše površine, če kraka stativa zmanjšamo na 4 oz. 2 m. Tudi s tem stativom lahko posnamemo zelo natančne posnetke, skoraj brez deformacij ob robovih.
K zgodovini nastanka stativa A
Spoznanje, da je pokončni oz. ortogonalni fotografski posnetek najzvestejša dokumentacija arheološke situacije, je staro. Fotografiranje z drevesa, z lesenih ali kovinikih stolpov različnih višin, razna pomagala teleskopske zvrsti in ne nazadnje fotogrametrični posnetki z letala ali balona so samo mejniki na razvojni poti k sistematski ortofotodokumentaciji na planumu enega ali več kvadrantov. V praksi smo v Sloveniji doslej uporabljali
poleg fotografiranja z drevesa in drugih pomagal tudi teleskopski stativ s prosto visečo hipotenuzo, dolgo do 10 m, ki nam je omogočala zaporedno posnemanje planumov v štirih kvadrantih. Nadalje stativ T, ki prav tako omogoča zaporedno dokumentacijo na štirih kvadrantih, vendar z dodatno možnostjo posnemanja tudi manjših delov kvadranta2. Žični stativ je doživel svojo preizkušnjo na Otoku pri Dobravi in na Rodiku in teoretično omogoča ortodokumentacijo dolgega zaporedja kvadrantov v eni vrsti3. Pri vseh teh konstrukcijah je fotografska oprema visela prosto in se sama uravnavala v vertikalni položaj. Ta sistem omogoča kakovostne posnetke le v idealnejših vremenskih razmerah. Ker arheološko delo poteka v vsakršnem vremenu, je bilo treba misliti na konstrukcijo, pri kateri bi bila fotografska oprema nepomična, obenem pa bi omogočala, da bi optično os objektiva pomaknili v vertikalni položaj.
Tako je nastala zamisel o stativu A, ki je prestal svojo preizkušnjo v izvedbi, pri kateri so bili kraki stativa iz jeklenih profilov in lesa4. Jeklo in les so nato zamenjali z duraluminijevimi cevmi in tak stativ A je nato doživel razvoj različnih prototipov, ki jih predstavljamo.
Stativ A je torej konstrukcija stativa iz duraluminijevih cevi z dvema krakoma, ki se opirata na dve vertikali, ti pa nam omogočata izravnavo osnovnice stativa v horizontalnem položaju. Z dvema vrvicama, ki izhajata iz glave stativa, uravnavamo vertikalnost cele konstrukcije. Z vertikalno stoječe konstrukcije fotografsko opremo lahko dvigamo ali spuščamo.
Ena od inačic stativa A nam dovoljuje tudi postavitev na teren, kjer niso možni vklopi. Poleg avtorja tega teksta so k razvoju stativa A prispevali tudi prof. dr. P. Šivic, doc. dr. B. Slapšak in izdelovalec prvega stativa A mojster Knific iz Kranja. Odločilna za konstrukcijo stativa A je bila naša odločitev, da bomo uporabljali profesionalno fotografsko opremo formata 60 x 60 mm z visokokakovostnim širokokotnim objektivom f 50 mm. Med te kamere štejemo Haselblad z distagonom f 50 mm, Roleimetric z objektivom Distagon 40 mm, Mamya RB 67 z objektivom Sektor f 50 mm in končno Pentacon six z objektivom Flectogon f 50 mm. Primerjavo kakovosti teh objektivov, razen Rolleimetrica, je opravil mojster S. Habič v fotolaboratoriju Narodnega muzeja v Ljubljani in prišel do presenetljive ugotovitve. Kljub visoki nabavni
	17
ceni ni ustrezne razlike v kakovosti obrobnega dela posnetka med Flectogonom in drugimi objektivi. Izvezemamo le Rolleimetric, ki sodi v posebno skupino visokokvalitetno korigiranih objektivov za fotogrametrijo. Razlika med naštetimi kamerami je pri izvedbi ohišja. Tako npr. ohišje Pentacona in njegova kakovost nista primerljiva s Haselbadovim in tudi z drugimi ne. Naše finančne možnosti in danost trga so nam narekovale, da smo se odločili za Pentacon six v kombinaciji s Flectogonom. Izkušnje v zadnjih desetletjih so pokazale, da smo se odločili prav.5 V tem času je bilo treba le dvakrat zamenjati ohišje Pentacona, kajti vedno mu je odpovedal mehanizem pri transportu. Zamenjava dveh ohišij v enem desetletju pa ni izdatek, ki ga za terensko delo ne bi zmogli. Toda ne glede na to, katero kamero imamo, jo bo bržkone izrinil delno že nakazani razvoj sistema SVS, ki ga je dosedaj edini razvijal Canon. Fotodokumentacija je pri tem sistemu kombinirana s kontrolo na zaslonu in s spominom posameznega posnetka na videorekorderju, ki na naše povelje prenaša podatke printerju, ta pa izdela ustrezen posnetek6. V doglednem času bo torej fotoaparate zamenjala sodobna oprema SVS. Poleg tega sistema, ki ni namenjen fotogrametriji, je na razpolago nova konstrukcija sistema Rolleimetric in drugih. S tem nakazujemo novo smer razvoja arheološke dokumentacije na terenu, ki jo bo treba upoštevati tudi pri razvoju raziskovalne metodologije in ustreznega instrumentalija. Lahko torej rečemo, da bo v bodočnosti točnost dokumentacije najbolj odvisna od stopnje razvitosti opreme, ki nam omogoča vertikalne in horizontalne posnetke. Vse drugo bo večidel opravila sodobna oprema.
Od tega na kratko nakazanega bodočega razvoja dokumentacijske metodologije se vrnimo k objektivu za ortogonalne posnetke. Gre za vzhodnonemški Zeissov objektiv Flectogon za fotokamero Pentacon six formata 60 x 60 mm. Teoretični zorni kot objektiva je 56 mm, dejansko dobljen na fotografskih posnetkih pa okrog 50°. To smo morali upoštevati pri konstrukciji glave stativa, ki je grajena pod tem kotom.
Če uporabljamo objektiv s krajšo razdaljo, je treba zamenjati glavo stativa. Glava stativa s stalnim kotom nam zagotavlja stalen položaj fotografske opreme, to pa je osnovni pogoj za ortogonalnost optične osi in mirovanje opreme med postopkom dokumentiranja.
Oglejmo si razmerje med dolžino optične osi in površino plana, ki ga fotografsko obvladamo (priloga 1). S 6 m dolgimi kraki stativa obvladuje objektiv 50° površino okrog 5.5 x 5.5 m. To ne glede na površino kvadranta, ki meri 4 x 4 m, kar 37 % več in je blizu gornje meje popravka deformacije ob robu posnetka. To velja za objektive, ki nimajo korigirane obrobne deformacije. Prav to nas je vodilo pri konstrukciji tako imenovanega stativa A, ki je lahko prenosen in lahko postavljiv ter namenjen dokumentaciji kvadranta 4 x 4 ali 5 x 5 m. Podrobnosti na planu je mogoče fotografsko obdelati s skrajšanimi stranicami krakov na 4 oz. 2 m. Skupna teža tega stativa je manjša od 20 kg. Telo cevne konstrukcije, ki jo dvigamo, je komaj težje od 18 kg. Celo konstrukcijo je mogoče nesti na hrbtu, zato smo jo imenovali tudi hrbtna konstrukcija stativa A 6. Oglejmo si še konstrukcijo sheme stativa A 6. Glavni konstrukcijski element je glava stativa, ki ima obliko enakostraničnega trikotnika s stranicama, dolgima 60 cm. Za izdelavo glave smo uporabili okroglo cev iz duraluminija s premerom 50 mm in 1.5 mm debelo steno. Na glavi sta dve prečki, ki povezujeta stranici trikotnika in služita tudi za izhodišče, ki nosi vodilo za nosilec fotografske opreme. Tu je še kolo s katerim dvigamo ali spuščamo opremo, ko je stativ v vertikalnem položaju. V konici glave sta vgrajeni dve zanki za pritrditev najlonskih vrvi za dviganje in spuščanje stativa ter pritrditev v vertikalni položaj. Kraka stativa sta sestavljena iz treh dvometrskih elementov duraluminijevih cevi s premerom 50 mm. Skupna dolžina posameznega kraka stativa je 6.6 m. Osnovnica tako nastalega trikotnika je 5.5 in je torej osnovnica kvadrata, ki ga fotografsko obvladamo. Na koncu krakov stativa sta kardanska sklepa, ki povezujeta konstrukcijo A z dvema vertikalama medsebojno razdaljo 5.5 m in ti omogočata, da je konstrukcija A ne glede na teren v horizontalnem oz. vertikalnem položaju. Tudi vertikali sta iz duraluminijevih cevi z debelimi stenami in sta različno dolgi. Najdaljša predvidena dolžina, tj. tista na nižjem terenu, je 2.5 m. Vertikali stojita v dveh železnih vodilih, ki ju vkopljemo prej. Vodili sta postavljeni na razdalji 5.5 m in stojita na eni od simetral kvadranta, ki ga obdelujemo.
Delovni postopek, določimo simetralo kvadranta, ki ga bomo obdelovali. Od središča odmerimo na vsako stran po 2.75 m in na teh mestih vkopljemo železna okrogla vodila, v katere postavimo aluminijasta vodila. Po nivelmanski
	18
metodi ugotovimo višinsko razliko med vkopanima vodiloma in jo izravnamo. Nato med obema točkama stojišča stativa začnemo dvigovati stativ. Ročno dvigamo kraka stativa do 4o ali 45°, nato pa z vrvema pritrjena na glavi stativa. Eno vrv vlečemo, medtem ko smo drugo pritrdili na tla za dolžino hipotenuze, ko je bil stativ v vertikalnem položaju. To je nujno zaradi tega, da stativ ne bi prekoračil zenita in padel. S pravilnim postopkom omogočimo popoln vertikalni položaj stativa. Za vertikalnost stativa lahko uporabimo kot grezilo jekleno ali najlonsko vrv na kateri je pritrjen nosilec fotografske opreme, in ga pri preverjanju vertikalnosti spustimo skoraj do tal. Ker ortogonalne posnetke praviloma delamo z opremo, ki ni avtomatizirana, je treba za vsak posnetek posebej dvigniti in spustiti fotografsko opremo in urediti elemente za nov posnetek po prehodnem preverjanju moči svetlobe na terenu. Škripec za dviganje in spuščanje opreme ter naravnanje aparature omogoča, da celoten postopek med dvema posnetkoma skrajšamo na največ tri minute.
Konstrukcija nosilca fotografske opreme na stativu predvideva uporabo enega ali dveh aparatov. Če je v uporabi samo en aparat, ta zavzema osrednji položaj na nosilcu, če pa delamo z dvema, da bi dobili stereoposnetek, sta aparata v medsebojni razdalji 60 cm. Aparata sta vložena v kovinski ohišji, ki sta pritrjeni na nosilec in ju je mogoče poljubno premikati. Do nedavna smo aparat ali aparata sprožili mehansko z vlečenjem vrvice, ki je sprožila mehanizem. Spričo cenenosti in enostavnosti opreme se bo ta način bržkone spet uveljavil. Trenutno pa uporabljamo za to tudi zelo enostaven in učinkovit, vendar nekoliko dražji pnevmatski sistem. Možno pa je tudi elektromagnetno, brezžično in radijsko sproženje fotoaparata. S stativom A so poleg običajnih in stereoposnetkov možni tudi posnetki pod določenim nagibom, npr. pod kotom 60 in 70°. Ta nagib nam omogoča še bolj poglobljeno ocenitev vrednote tretje dimenzije objektivov, ki jih obdelujemo.
Čas za montažo, dviganje in postavitev stativa ni daljši od 15 do 20 sekund. Od tega je namreč odvisno, ali bomo zanemarili določene vertikalne posnetke, ki bi jih opustili, če bi postavljanje stativa bilo bolj zahtevno.
Pred nami je še problem pripave plana za ortogonalno fotodokumentacijo. Da ne bi prišlo do zmede pri velikem
številu posnetkov, mora biti na vsakem posnetku točna opredelitev lokacije, leto izkopavanja, številka plana in kvadranta, absolutna oz. relativna višina ter za vsako zvrst materiala ustrezna številka ali abecedni simbol. Tam, kjer meja med posameznimi materiali za naš objektiv ni dovolj izrazita, si je treba pomagati z jasneje nakazano razmejitvijo. To dosežemo s črto, vrisano v osnovo, ali uporabimo kak drug način nakazovanja meje, ki je že preverjen pri naših izkopavanjih.
K problemu izbora filmskega materiala
V dosedanji praksi smo uporabljali pri vertikalni fotografiji filmske materiale: FP 120, FP 4 120, EP 4 15. Nekateri so si nabrali skušnje tudi z drugimi filmskimi materiali, kot npr. s Kodakom Ektachrom 200 (professional color reversal film), črno-belim Hfordom 22 in 27 din. Visoko občutljive filme smo uporabljali pri slabem vremenu in še posebno pri močnejših zračnih tokovih. Zlasti je to prišlo prav pri prosto visečih samouravnavajočih se kamerah. Pojav stativa A je problem v osnovi spremenil, ker je kamera fiksna in je vpliv zunanjih pogojev zmanjšan. Na Hvaru smo naredili več uspešnih posnetkov kljub burji s stativom A 12. Zato bi lahko pri stativu A začeli uporabljati finozmate filmske materiale z nizko občutljivostjo, kot so npr. 15-dinski. To bi omogočilo vrhunske vertikalne posnetke in dobro fotomontažo. Med cenene filme z nizko občutljivostjo sodi Onvo 15 din.
Dosedanji rezultati dela s stativom A 6
Ideja za razvoj in nastanek stativa A sodi v leto 1986. Tedaj je nastal tudi prvi prototip, katerega kraka sta bila izdelana iz kombinacije železnega U profila in lesa. Za to ceneno izvedbo smo se odločili, ker smo jo izvedli s samofinanciranjem. Inštrument je prestal svojo preizkušnjo pri izkopavanju ob južni steni stolnice v Kopru pod vodstvom M. Župančiča, kustosa Pokrajinskega muzeja v Kopru. Nova verzija stativa A 6 je nastala 1. 1987 za izkopavanje v cerkvi sv. Jurija nad Nimisom. Konstrukcija je narejena iz vodovodnih cevi, zato je znatno težja, vendar vsebuje vrsto novosti pri izvedbi glave in nog. Izkazala se je kot zelo uporabna, seveda če odmislimo njeno večjo težo. V cerkvi je izpričana stavbna kontinuiteta od pozne antike pa vse do poznega srednjega veka. Z ortoposnetki imamo dokumentiran celoten potek
	19
izkopavanja. S tremi zaporednimi posnetki smo posneli dolžino notranjosti ladje. Na podlagi vseh teh izkušenj je nastala nova konstrukcija stativa A 6, ki jo je prototipno izdelal Agrostroj iz Ljubljane. Konstrukcija je izdelana iz 50 milimetrskih duraluminijevih cevi, s tankimi stenami. Celotna teža stativa je komaj 15 kg. Glava stativa nam omogoča prenašanje konstrukcije na hrbtu, kar je dobrodošlo pri arheološkem delu v hribovitih krajih. Zato je stativ A 6 v tej izvedbi sestavni del arheologove terenske opreme.
Oglejmo si še stativa A 9 in A 12.
Pri manjših zaščitinih izkopavanjih in še posebno pri odkrivanju grobišč zadostuje možnost sočasne dokumentacije površine enega kvadranta. Te možnosti pa ni pri sistematskih izkopavanjih velikih površin in še posebno naselbinah, kjer gre za sočasno zaporedno serijo kvadrantov ali večjih izkopanih polj, ki imajo pravokotno ali kvadratno obliko. To nas je pripeljalo k razmišljanju o sočasni ortofotodokumentaciji večjega števila kvadrantov. Pogled na razmerje med višino fotoopreme in površino, ki je pod njo, pokaže, da je površino štirih kvadrantov, razporejenih v veliki kvadrat 8 x 8 m, pri objektivu f 50 mm in filmu 60 x 60 mm možno že videti z 9 m dolgimi kraki stativa A. Res je, da nimamo možnosti korekture obrobja posnetka. Izkopavanje rimske vile na Loki pri Novi Gorici je pokazalo, da te napake lahko pustimo vnemar in povežemo posamezne sektorje med seboj. Statični izračun nosilnosti duraluminijevih cevi je pokazal, da je treba pri snovanju nove konstrukcije stativa A uporabiti duraluminijeve debelostenske cevi s premerom 70 mm. Tako je nastala nova konstrukcija, ki smo jo imenovali stativ A 9.
Stativ A 9 je zgrajen po podobnih načelih kakor stativ A 6, vendar s spremenjenimi dimenzijami (priloga 4). Tako npr. sta kraka stativa dolga po 9 m, s tem da je treba temu dodati še dolžino krakov glave stativa, tj. 60 cm. Drugačna je tudi konstrukcija nog stativa in nam omogoča ne samo izravnavo višinske razlike med stojiščema obeh nog, ampak tudi postavitev stativa na tleh, kjer ni možno vkopavanje, npr. pri kamnitih tleh ali pri delu znotraj stavbnih objektov, kjer imamo opraviti s kompaktnimi tlaki, npr. mozaiki, in si ne smemo dovoliti nobenega posega v tla. Spremenjene so tudi dimenzije nosilcev opreme, ki morata biti pri tej višini stativa dolga najmanj 1
meter. Novost pri tem stativu so štiri ohišja oz. nosilci fotokamere. Dva nosilca kamere sta namenjena fotoaparatom 60 x 60 mm, dve ohišji pa aparatoma formata 24 x 36 mm. Pri formatu Leica sta vpeti obe ohišji tako, da je eno pravokotno na dolgo os nosilca opreme. S takim položajem kamer dobimo posneto površino 24 x 36 in 36 x 24. To pomeni, da je kvadrant posnet s 50 % večjega obrobnega prostora. To pride prav tistim, ki si ne morejo privoščiti profesionalnih kamer 60 x 60 mm in ustreznih dražjih objektivov, lahko pa si nabavijo navaden aparat formata Leica. V tem razvojnem trenutku ima fotografska tehnika formata Leica še neko drugo prednost, avtoma tiziranaje.
Namesto stalnega spuščanja in dviganja aparata po vsakem posnetku bi to poslej bilo potrebno samo pri menjavanju filma. Pri današnji kakovosti filmskih materialov pri formatih 24 x 36 lahko dosežemo zadovoljive posnetke. Ko smo govorili o snemanju z maloslikovnim aparatom in omenjali zorno polje 6 x 4 m, smo imeli v mislih objektiv 29 mm in višino snemanja 6 m. Pri višini 9 m ter z daljšo stranico posnetka 36 mm posnemamo dolžino 9 m oz. po širini 24 mm le dolžino slabih 6 m oz. širino enega kvadranta s 50 % povečano vrednostjo obrobja posnetka. To pomeni, da je v tem primeru velikost našega posnetka 9 x 6 m.
Stativ A 9 dvigamo z vitlom, potem ko smo stativ dvignili ročno do 40°. Medtem ko pri konstrukciji stativa A mismo predvideli možnosti, da bi ga uporabljali tudi za težko fotogrametrično opremo, smo pri stativu A 9 to predvideli, tako da ima ta stativ še dodatno opremo za varovanje. Tudi pri stativu A 9 je isto površino, ki smo jo fotografirali ortogonalno, mogoče posneti tudi pod nagibom med 5o in 70°. Ta posnetek zanesljivo zelo pomaga pri vizualni presoji tretje dimenzije objekta, ki ga arheološko obravnavamo. Dolžina montažnih elementov pri stativu A 9 je 3 m, zato je mogoče stativ znižati še na višino 6 ali 3 m. To je velikokrat nujno, kadar hočemo na planu posneti detajle ali posebnosti.
A 12 Pogled na razmerje med višino instrumenta in posnetim zornim poljem nam takoj pokaže bistveno razliko med natančnostjo pri stativu A 9 in A 12. Medtem ko smo pri A 9 prišli skoraj v neposredno bližino tiste meje, ki označuje mejo izkopnega polja, je pri stativu A 12 posnetek večji za 30 % čez izkopano polje, zato se s tem
	20
zelo približamo meji, pri kateri obrobne deformacije objektiva najbrž že izginejo. Prav to je najpomembnejše pri stativu A 12.
Poglejmo si konstrukcijsko shemo stativa A 12 (priloga 6). Pomembnejših konstrukcijskih razlik med stativoma A 9 in A 12 ni, le da uporabo stativa A 12 nismo predvideli na terenih, kjer ni možno vkopavanje nog stativa v tla. Zato je konstrukcija nog stativa A 12 drugačna. Zaradi masivnejše konstrukcije tega stativa si lahko dovolimo uporabo fotogrametrične opreme, fotografiranje pod nagibom in razumljivo tudi fotografiranje z manjših višin. Ker so elementi njegovih krakov dolgi po 4 m, kar pomeni, da lahko snemamo tudi z višine 8 in 4 m, nam posnetki s stativom A 12 omogočajo naravnost idealno možnost fotomontaže velikih izkopnih površin, ne da bi bile nujne kakšne večje izravnave posameznih posnetkov. Čeprav je pogled na stativ A 9 in A 12 nekoliko nenavaden, se kmalu privadimo na maso stativa in njegovo višino obvladamo brez težav. Dviganje in spuščanje stativa ali pozneje tudi vmesno dviganje in spuščanje fotografske opreme postane normalno vsakdanje opravilo. Zaradi tega smo že začeli razmišljati o konstrukciji stativa s katerim bi obvladali površino devetih kvadrantov. Že prvi pogled na razmerje med višino in površino nam pokaže, da bi bila v tem primeru potrebna dolžina krakov stativa najmanj 14 m.
Menimo, da je ta konstrukcija možna in da bi bil že velik uspeh obvladati površino 12 x 12 m. Vsekakor pa je stativ teh dimenzij potreben za odkrivanje velikih površin pri ravninskih naseljih ali pri večjih urbanih kompleksih.
Tovarniški podatki o stativih A
OPOMBE
1.	Stativ je nastal na Otoku pri Dobravi ob odkrivanju freisinškega trga Gutenwerth. VS 17-19, 1974, poslej VS 1974. Julian Whittley, J. Wilson Meyrs, Michigan State University, Journal of Archeology, vol. 2, N° 4, 1975.
2.	Tudi stativ T je nastal na Otoku pri Dobravi. Prvič je bil objavljen v VS 1974.
3.	Pomikanje fotoopreme po horizontalno napeti jekleni žici na medsebojni razdalji do 20 m smo uporabljali na otoku pri Dobravi v letih 1968/1969. Ta postopek se ni obnesel kot stalna metoda dela, ker so stojke bile pretežke za prestavljanje. To metodo so uveljavili tudi pri izkopavanju na Rodiku. Naredili so odlične posnetke. Toda namesto stojk so jekleno žico pritrdili na drevesa, ki pa ne rastejo vedno tam, kjer bi jih rabili.
4.	Ideja o stativu A sodi v leto 1985. Izoblikovala se je po konsultacijah s prof. P. Šivicem, geodetom in arheologom doc. dr. B. Slapšakom. Prvi prototip stativa A je izdelal mojster A. Knific iz Kranja iz duraluminijevih cevi s premerom 70 mm in višine 11 m. Leto pozneje je sledila izdelava A 6 iz lesa in kvadratnih železnih cevi. Slednjega smo uporabili pri dokumentaciji pri izkopavanju ob južni steni stolnice v Kopru 1.1986.
5.	Glede na ceno je Flectogon f = 50 mm zelo kakovosten objektiv, tega pa ne moremo reči za ohišje Pentacon six, pri katerem je v rabi ta objektiv. Nizka nabavna cena za objektiv in seveda tudi ohišje kamere opravičuje tudi nerešene probleme pri konstrukciji ohišja.
6.	Japonski Canon je leta 1986 na Photokini v Kölnu predstavil svoj novi still video sistem z oznako SVS. To so statični videoposnetki, ki jih je mogoče takoj videti na zaslonu in uskladiščiti v videorekorderju ter takoj nato fotoreproducirati. Ta oprema nam omogoča dokončno izdelavo naše grafične dokumentacije in enako arheoloških predmetov, ki so prišli na dan pri naših raziskavah.
Vinko Šribar
Naziv stativa	Skupna teža	Teža dviganja	Višina snemanja	Dolžina krakov	Posneta površina	Število kvadrantov	Cena v DEM
A 12	50	20	12	13	11.6x11.6	4	2750
A 9	35	15	8.2	10	8x8	4	2430
A 6	20	10	5.5-6	6	5.5x5.5	1	2100
	21
	22
6, 9 in 12 m dolžine krakov stativ .
Loka pri Novi Gorici 1987, vila rustika, sestavljen posnetek celotnega izkopnega prostora
_23
V
In memoriam JaroslavSašel 1924-1988
V imenu arheološkega oddelka Filozofske fakultete bi rad zapisal nekaj besed v slovo človeku, ki nam je štiri desetletja tako radodarno poklanjal plodove svojega izvrstnega uma in svojo izjemno in rahločutno osebnost.
Jaroslav Šašel je svojo strokovno pot začel na Oddelku za arheologijo ljubljanske univerze v letu 1951. Njegove zgodnje objave, predvsem v Arheološkem vestniku in v Zborniku Filozofske fakultete, izhajajo iz terenskega raziskovalnega dela seminarja v Emoni, Poetovioni, Atransu, Colatiu in širši Koroški ter v Prekmurju. Že iz teh objav sta razvidna njegova v zodovinsko interpretacijo usmerjena misel in koncept integriranega zgodovinskega in arheološkega proučevanja rimske antike. Njegova predstavitev stratigrafskih sekvenc v Emoni - ki je sploh prvo resnejše stratigrafsko zapažanje v arheologiji naših rimskih urbanih središč - razkriva opazovalca mikrozgodovine, pri čemer je očitno, da se polno zaveda meja arheološke inference. Jasno razločevanje stopnje utemeljenosti posameznih interpretacij bodisi v materialnem viru bodisi v veljavnih splošnih modelih je posebna odlika teh po obsegu sicer skromnih člankov.
Svoj ožji strokovni interes je kmalu usmeril v latinsko epigrafiko, zgodovino in posebej vojaško zgodovino. Slovenija je tako dobila strokovnjaka svetovnega merila, polno vključenega v mednarodne strokovne mreže institucij in projektov: od bibliografskih (Fasti archaeologici, Année Philologique) preko kartografskih (Tabula Imperii Romani) do leksikalnih (PW RE), specialističnih epigraf-skih (CIL) in zgodovinsko-arheoloških (Limes).
Plodovi takšne usmeritve so se pokazali v vsej polnosti po njegovem prihodu na arheološki inštitut pri SAZU. Projekti, ki so v tem času povezani z njegovim imenom, so še vedno paradni konj - tudi naše arheologije. In med ožje arheološkimi velja posebej poudariti raziskavo poznoantičnega utrdbenega sistema in izdajo prvega zvezka Claustra Alpium Iularum - Fontes v zbirki Katalogi in monografije NM. Predstavitev zgodovinskih in materialnih (topografskih) virov, skratka celotne podatkovne baze za raziskave v okviru dolgoročnega projekta Claustra, v enotnem zvezku, zrelo odraža idejo integriranega študija antike. Koncept in kakovost publikacije sta vzpostavila določen kriterij in povečala ugled naše arheologije v svetu. Projekt pri tem še vedno teče, najavljeni so tudi novi zvezki temeljnih objav. Članki, razprave in kongresni re-
ferati od prvih Šašljevih strokovnih in popularizacijskih predstavitev do objav posameznih terenskih raziskav mnogih avtorjev predstavljajo impresivno bibliografijo in dokazujejo, da gre za smotrno izbrano in strateško dobro vodeno raziskovalno temo.
Mnogi Šašljevi strokovni prispevki so z arheološkega stališča izzivalni, saj poudarjajo zgodovinske probleme, katerih ključ pogosto leži v materialnih virih. Ob Claustrah omenimo še disertacijo o rimskih cestah v Sloveniji, ki je izhodišče za vsako topografsko delo in izkopavanje oziroma za kakršnekoli prihodnji arheološki študij komunikacijskega omrežja v antiki; pa razprave o Colatiu, Okri in o Igu ali pa razpravo o naseljevanju alpkih Slovanov, kjer poda prvi formalizirani model poselitvenih premikov v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku.
Posebej pa velja omeniti njegove objavljene sintetične prikaze rimske dobe v Sloveniji. Ob članku v Kroniki mislimo predvsem na poglavje o rimski dobi v Arheoloških najdiščih Slovenije. Šašel tu ne izhaja iz fragmentarnega arheološkega (oz. epigrafskega, zgodovinskega) zapisa, temveč iz domnevnih ali verjetnih strukturnih razmerij v posameznih sferah antične provincialne družbe. Odlično poznavanje zgodovinske problematike mu omogoča, da se izogne okostenelim interpretacijskim shemam, ki sicer vse prepogosto "krasijo" arheološko literaturo in nadgrajujejo omejenost arheološkega dokumenta, in ponudi nekatere resnično plodne iztočnice za oblikovanje arheoloških problemov.
Težko je biti neoseben; spomin se vrača k popoldnevom ob dobrem čaju v zgodnjem obdobju mojega službovanja, k pogovorom, polnim vzpodbud in plodnih iztočnic, pa tudi diskretne kritike. Vsaj toliko, kolikor nam je odkrival prostranstva strokovne argumentacije, nam je odpiral tudi pot h kulturi dialoga. Njegove besede so sedaj okamenele na tisočerih izpisanih straneh, ki bodo generacijam epigrafi-kov, zgodovinarjev in arheologov ostale obvezno berilo. Čeprav je vztrajno zavračal ponudbe in prošnje, da bi se vrnil na univerzo, ga bodo mnogi imenovali učitelja.
Božidar Slapšak
	24
In memoriam Blago j Je vremo v 1938-1989
4. aprila 1989 je po kratki in hudi bolezni umrl Blagoj Jevremov, kustos za arheologijo v Pokrajinskem muzeju na Ptuju, dolgoletni član Slovenskega arheološkega društva in od nedavnega tudi član Hrvatskega arheološkega društva. Makedonec po rodu (rojen 29. 9. 1938 v Kočanih) se je v arheologa izšolal na Oddelku za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je iz arheologije diplomiral leta 1965 (študij arheologije je dopolnjeval še s študijem sociologije). Študiral je pri profesorjih dr. Josipu Korošcu, dr. Josipu Klemencu, dr. Francetu Staretu, z njimi se je kot študent preizkušal tudi na izkopavanjih, npr. na Ljubljanskem barju, na Rakitni, po Emoni. Svojo arheoloSko pot se je odločil prehoditi v Sloveniji. Usojena mu je bila slovenska arheološka Meka - Ptuj. Trd oreh, z obilico dela, z neizmernimi možnostmi, pa tudi z nič manj številnimi problemi, podedovanimi in novonastajajočimi v spopadu "razvoja" z zapuščino, v kosanju samoupravnih interesov s stroko, v spletu raznoterih zanimanj in zapletenih razmerij. V muzeju, ki je med prvaki na Slovenskem zavoljo silne arheološke bogatije, ki jo hrani, in odgovorne vloge, ki jo ima v raziskovanju in ohranjanju ptujske (evropske) prazgodovine, antike in zgodnjega srednjega veka, je Blagoj Jevremov začel kot kustos za novejšo zgodovino (1970-1974), kot ravnatelj pa ga je vodil v letih 1981-1985. Kot muzealec je imel manj sreče, saj je bil nekajkrat v jedru travmatičnih muzeoloških dogodkov, ki so bili za slovensko muzealstvo kar premalo poučni in za dobrobit dediščine v muzejih vse premalo izrabljeni. Blagoj Jevremov je bil varuh in urejevalec prestižnih ptujskih antik, iz katerih je bodisi sam ali kot partner postavil nekatere razstave (Ptuj po letu 1945, Slovenjegoriška - Lackova četa, Arheologija v Ptuju, Ptuj skozi arheološka obdobja, Obrtniška dejavnost na območju rimskega Poetovia, Nakit skozi arheološka obdobja) in o njih tematiki pisal v razstavnih katalogih. Skoraj desetletje pa je intenzivno izkopaval: rimski vodovod med Framom in legijskim taborom na Hajdini, rimsko cesto med Šikolami in Hajdino, največ in najbolj intenzivno, pod plaščem zaščite in z vsemi njenimi stranskimi učinki, pa je izkopaval v samem Ptuju. Tu so najbrž njegovo najbolj odmevno odkritje lončarski in opekarski obrati v obrtniški četrti rimske Poetovione (prim. Obrtniška dejavnost na območju rimskega Poetovia, Ptuj 1981; Novosti o obrtniških dejavnostih in nekaj drobcev o arheoloških izkopavanjih v letih 1970-1980, Ptujski zbornik 5, 1985).
Svoje, prav nič lahko arheološko in muzealsko bivanje je Blagoje Jevremov končal z ličnim Vodnikom po lapidariju Pokrajinskega muzeja v Ptuju (Ptuj 1988).
Drago Svoljšek
	25
INFORMATOR 54, 1989
Skupščina Zveze arheoloških društev Jugoslavije, Bled, 26. 10.1988
Zapisnik
a.	Delovno predsedstvo:
Božidar Čečuk", Vera Bitrakova-Grozdanova, Drago Svoljšak
Zapisnik: Irena Sivec
b.	In memoriam
Danica Pinterovič, Antun Dorn, Nada Klajič, Milan Prelog, Jovan Kovače vič, Novak Miloševič, Srečko Brodar, Jaroslav Šašel, Vladimir Truhlar, Dordina Gabričevič, Martin Gabričevič, Javorka Vučič, Marko Vego, Pavo Andelič, Mišo Talič, Julijana Sušnik.
c.	Salona
Branko Kirigin Poštovane kolege,
Zahvaljujemo organizatorima nažeg Kongresa Sto su problem Salone stavili u dnevni red Skupštine nažeg Saveza. Ovdje ste imali priliku vidjeti izložbu o zaStitnim arheološkim radovima na zaobilaznici u Solinu i pročitati nešto o tome u katalogu te izložbe, dok je cijeli slučaj obimno, ali ne i potpuno, dokumentiran u specijalnom dossieru splitskog časopisa za kulturu Mogučnosti br. 3-4 za 1988. godinu. Takodjer najnoviji broj Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske posvetio je nekoliko članaka toj problematici a i list za pomorstvo Karaka takodjer donosi tri članka o tom problemu. Ta iskopavanja su izazvala nevjerojatno velik interes cjelokupne jugoslavenske javnosti. Ja sam sinoč ovdje prikazao diapozitive sa tih iskopavanja, a večeras poslije skupa o primjeni kompjutera u arheologiji, naša kustosica Jagoda Mardešič če dati najosnovnije informacije o tim iskopavanjima i prikazati če diapozitive.
Sveopče, dosad nevidjeno interesovanje za jedan arheološki lokalitet u nas, nastalo je možda upravo zbog toga što je ova akcija trajala neprekidno cijelu jednu godinu kao i gotovo svakodnevni natpisi u dnevnom tisku i emisije na radiju i TV. Salona je doprla i do Sabora Hrvatske, o njoj se raspravljalo na Skupštinama Hrvatskog arheološkog društva (doduše sa velikim zakašnjenjem), molile su se ugledne institucije da izrade programe za Salonu, slani su telegrami podrške i slično. No osim te verbalne podrške od obečanja nije ostalo gotovo ništa. Ne želim ovdje ponavljati ono što se zbilo niti optuživati bilo
	26
koga jer ono što se zbilo rezultat je naše stručne neorganiziranosti i politike popuštanja, nezamjeranja. Sve je to omogučilo da društvo postane nezainteresirano i neodgovorno. Tako je nastao i ekološki košmar o Solinu (ne zaboravimo da je to najcraja ekološka zona u Jugoslaviji) a osakačena Salona ostala je mala zelena oaza od oko 70 hektara unutar tog kaosa, a istraženo je oko 10 % cijelog lokaliteta.
Ono što bi mi htjeli ovdje, na ovom Kongresu, je pokrenuti jugoslavenski program za Salonu. Ne samo zbog toga što je to največi arheološki lokalitet u našoj zemlji i što Salona bogatstvom, brojem i raznolikošču svojih spomenika pobudjuje najviše interesa u svjetskoj stručnoj javnosti koja se bavi klasičnom arheologijom, več i zbog toga što jedino intenzivnim arheološkim radom možemo sačuvati Salonu. Na zaobilaznici nismo mogli obaviti taj skoro nepodnošljivi rad bez pomoči kolega i studenata iz cijele zemlje - ukupno nas je bilo 54! - te smatramo da bez angažmana arheologa i konzervatora iz Jugoslavije i iz inozemstva nečemo moči sačuvati Salonu. Mišljenja smo da nas ovo posebno obavezuje i zbog toga što če se u Splitu 1994. održati 13. medjunarodni kongres za starokrščansku arheologiju kojom prilikom če biti obilježena 100. obljetnica održavanja prvog ovog Kongresa kojeg je u Splitu i Solinu organizirao don Frane Bulič. Predstoji još 6 godina do održavanja ovog najznačajnijeg arheološkog dogadjaja ovog stol ječa u našoj zemlji. Zasad je formiran inicijativni odbor na čelu sa akademikom Dujom Rendičem-Miočevičem a Komitetu za kultura SR Hrvatske i Republičkom SIZu kulture poslan je program kojeg bi te dvije institucije imale financirati. Kako sada stvari stoje na terenu stanje s spomenicama koje je Bulič prije skoro 100 godina s ponosom mogao pokazivati učesnicima prvog Kongresa, sada je veoma loše (osim stanja na Manastirinama). Bili bi veoma sretni ako bi do 1994. mogli urediti i prezentirati javnosti spomeničke komplekse onako kako su to bili uredjeni gotovo prije 100 godina. S tim u vezi usko je povezan i rad na proučavanju kasnoantičkih spomenika Salone kojeg ostvaraje Arheološki muzej u Splitu sa kolegama sa Sorbone več šest godina. Isto tako prije dvije godine a na inicijativu Arheološkog muzeja u Splitu potpisalo je 14 institucija iz struke, društvenopolitičkih i komunalnih organizacija Društveni dogovor o zaštiti i uredjenju povjesne cjeline Solina koji je tek od ove godine počeo davati vidljive
rezultate. No bez obzira na to posla u Saloni i oko Salone ima na pretek i svaki onaj tko želi pomoči je dobro došao.
Kako bi Savez arheoloških društava mogao pomoči zasad mi nije baš posve jasno. Dali da to bude arheološka škola ili škola za restauratorske radove ili pak da Savez oformi kakav Odbor za Salonu koji če poticati izradu raznih projekata i pronalaziti načine financiranja tih projekata. U svakom slučaju mi nudimo ovu temu za razmišljanje i spremni smo se angažirati koliko god to možemo ukoliko naš Savez osjeti potrebu da se uključi u akciju za istraživanje i očuvanje Salone. Hvala.
A. Faber
Skupština je potvrdila i zapisnikaricu, koleginicu Sivec i komisiju za verifikaciju akreditiva republičkih i pokrajinskih društava u sastavu: Greta Merhar, Ante Miloševič i Nikos Čausidis.
Mislim da bi bilo bolje da smo se u ovakav apel mi arheolozi Hrvatske uključili dok je bilo vrijeme. Znalo se za projekte koji se namjeravaju izvoditi u Saloni, ali je tim projektima bio dan premali publicitet da bi arheolozi mogli učiniti nešto pametno na vrijeme. Sada su najlepši detajli Salone uništeni i zatrpani. Sada je možda kasno. Za jedan spomenik kulture nikada nije kasno i bolje je spasiti išta nego ništa. Ali ponovo ponavljam, gdje je splitski muzej bio ranije? Slane su bile okružnice na pojedine znanstvene ustanove kad je projekt več bio gotov. To sam htjela samo naglasiti.
9_
Slažem se sa kolegicom koja je rekla da se malo kasno govori o tome, ali verujem da nije kasno. Kolega Kirigin imao je uvodno reč ali se ne bih složio sa njegovim izlaganjem, mene nešto drugo interesu je: gde je bila zaštita u tom momentu koja bi izvršila zaštitu naučno istraživačkih radova? Postoje dva zavoda, regionalni i gradski, iza njih je republički zavod. Kolega iz Skopja, član naučno istraživačke ekipe i svi mi mislimo da u vezi sa time čeka puno posla. Da budemo iskreni, medu nama, učestvovanjem drugih republičkih zavoda verujem da bi to drugačije išlo. Nije potrebno samo da se zaštiti nego i da se prezentira ono što je bilo za prezentaciju. Ovako vršiti zaštitu a ne biti u Splitu, to je najlakše. Da ne ulazim u turistički i društveni aspekt. Kad su več formirani ti odbori
	27
može da se formira takvo jedno telo. Za arheologi ju je ipak to velika para.
B.Čečuk
Ne znam da li ima smisla ulaziti u čitav ovaj problem. Mi smo ovaj problem raspravljali na Hrvatskom arheološkom društvu, formirali smo i komisiju i na poslednjem sastanku ova naša komisija iznela je svoje videnje ovog slučaja Salone. Možda bi ovde i član te komisije u nekoliko rečenica kazao nešto o Saloni.
/ Šarič
Meni je žao što nemam ovde ovaj tekst medutim koliko se mogu prisetiti trebalo bi reči da je sve što se tiče Salone, bilo po zakonu. Ah kako ima pravnika koji zakon interpretiraju na jedan način tako ima pravnika koji isti zakon na drugi način interpretiraju. Uglavnom može se reči da od 1976. godine do 1986. svi relevantni tekstovi, znači oni koji su zakonski doneseni koji imajo svoj broj i na temelju kojih se nešto radi donose nekakva dvosmislena rešenja. Svi kažu kako je trasa zaobilaznice strašno opasna in kako uništava Salonu medutim u jednom slučaju ako se stavi trasa, onda če se kazalište konzervirati, Hram če se konzervirati, prezentirati, znate da to ni je napravljeno, nakon toga če se opet konstatirati da je zaobilaznica loše postavljena, da uništava arheologiju, ali tu je i cesta koja donosi nove rezultate, uglavnom dolazi do nekakvih iracionalnih licitacija, što nije samo pitanje arheologije nego se to često tako dogada. A izmedu toga stoje razni pritisci koje ne možemo dokazati. Kroz sve to ipak se provlači naša želja da se bavimo arheološkim istraživanjem pa se u jednom času pokaže mogučnost da bismo ipak tu nešto mogli istražiti. Cesta če proči ali mi čemo prije ceste ipak nešto tu nači pa čak sa pretpostavkom, otvoriče se pa kad se otvori videče se. Medutim, stvar je vodena tako da su izdana dva rešen ja: prvo zaštita u Splitu skupa sa arheološkim muzejem u Splitu, onda takoder se slaže da trasa nije pogodna za Salonu, ali ipak da je to jedino rešen je za trasu. Osim toga dolazi prvo rešenje Zavoda za zaštitu spomenika kao nekakvo za vršno rešenje na temelju kojeg investitor postupa. Prvo rešenje republičkog zavoda ima jednu formulaciju koja omogučuje takozvana prethodna arheološka istraživanja, iako je jedan spretan pravnik mogao reči: nemojmo ič na davanje prethodnih arheoloških istraživanja, nego dajmo zabranu za cestu. Da
je tako možda postupljeno, onda bi več negde 1978. godine došlo do takozvanog animiranja javnosti jer animirana javnost, koja se javlja 1986. godine više ništa nije mogla napraviti sa saborom, kad je več pola ceste bilo sagradeno. Važno je reči da je to prvi put u posljeratnoj istoriji da se sabor bavi arheologijom.
Nakon toga dolazi definitivno drugo rešenje republičkog zavoda koje je opet jedino rešenje po kojem investitor može postupati, a to rešenje ukida ono prvo rešenje i defakto odreduje sektore na kojima se istraživanja mogu vršiti odnosno sektore na kojima se može graditi cesta. Tako da mislim da su arheolozi pristali da ne kažem težu reč, da iskopavaju, da im bageri stoje iza leda, pristali su da odmah stvari odnesu sa terena, pristali su na to da im se odmah ono što su zakopali zatrpa itd. Dakle ipak smo pristali na nešto: da li smo znali na šta pristajemo, to je sad pitanje ocene, ah u svakom slučaju ostaje da je Salona tražila naše zajedničke napore.
Tekst komisije hrvatskog arheološkog društva koja je dala svoj izveštaj, biče tiskan u Obavijestima pa čete imati pri-liku da vidite tu hronologiju kako je ona išla po rešenjima i pravnim aktima.
S druge strane moram još nešto napomenuti: za pitanje ove trase postoje od 1948. na ovamo prostorni urbanistički planovi, jer od početka do kraja ta trasa se provlači na istom mestu. Da li arheolozi stvarno ne znaju merila pa kad vide jedan plan 1 : 2000 ili 1 : 2500 ne mogu si predočiti šta znači 1 cm ili 1 mm na tom planu, neče da ulaze ili čine mi se da niko na tu trasu nije reagovao. Premda je svima moralo biti jasno da ta trasa više nije nekakva lokalna cesta nego da je to 50 metara široka prometnica koje sve od te antičke ceste pa na šire uništava. Medutim na to niko nije reagovao. Prostorno-planski dokumenti bih su pristupni i niko nije na to reagovao. Prema tome bilo je vremena da se na to reaguje, medutim sve te okolnosti su na takav način izašle van i sa takvim posledicama.
Možda bi trebalo još nešto reči: radi se zapravo i o valorizaciji arheologije. Mi smo jedno stručno društvo i bavimo se time da li je jedan sarkofag napravljen u limu ili ne, kakvi su mu utjecaji, da li je gvožde lepo itd. Medutim društvo kao celina, ne samo naše, moralo bi napraviti jednu valorizaciju jer ta cesta ima svoju vrednost, društvo barata sa vrednošču te ceste; ona košta toliko i toliko,
	28
donosi toliko i toliko. Ne znam da li postoji neki lokalitet u Jugoslaviji gde neko može reči: slušajte, taj lokalitet košta toliko i toliko, njegova mogučnost zarade je tolika i tolika. Ja mislim da to ne postoji, to bismo isto morali valorizirati u nekakvim odnosima, gde društvo treba da na neki način kao celina valorizira svoje dobro jer to spomeničko dobro ima svoju vrednost. Da li se ekonomisti ili neko drugi može pozabaviti tirne? Ja mislim da može. I to je jedan problem kad se govori o našim spomenicama, o našim lokalitetima. Nisu u društvenom okviru s vi istovredni, to se mora priznati, ali samo u slučaju da im se nekakva društvena cena izvuče vani, tek onda se njih može ravnopravno prezentirati sa ostalim cestama, zgradama, kučama, urbanističkim planovima itd. To se
neče moči propuštati u budučnosti. ?_
O Saloni se može govoriti puno. Mi smo razgovarali na Hrvatskom arheološkom društvu. Činjenica je takva danas da je cesta izgradena. Činjenica je i to da je ogromno spomeničko blago izvadeno iz zemlje i da se "čuva" u arheološkom muzeju, da to blago treba čuvati, da treba sagraditi zgradu, prostorije, radionice, to je možda još važnije nego ovaj dio Salone koji je sada stradao. Da li našom krivnjom ili ne, o tome ima različitih oprečnih mišljenja, ali je možda u ovom trenutku najvažnije da se to blago več kad je izvadeno iz zemlje pazi, jer ako bude ovakav tretman kao što je sada, garantiram vam da to blago za koju godinu nečete imati prilike videti.
ŽeljkoJež
Povodom Salone ja bih želeo da uputim jedan apel svima nama. Prvo da ne raspravljamo o tome ko je kriv, šta je bilo u prošlosti, šta se dogodilo, da li je zaštita, da li je normativno regulisano itd. Želeo bi da kažem da bih podržavao Kiriginov apel i zahtev da se formira jedan medunarodni odbor koji bi imao brigu o Saloni i kul-turnom blagu Salone. Ja nišam stručnjak za Salonu i tu problematiku i ne bih mogao kazati konkretno šta bih mogao učiniti. Imam puno poverenja u ljude iz muzeja u Splitu i Zagrebu i druge naše ljude koji če verovatno napraviti dobar program koji bi mogao da se realizuje i da se polagano sprovodi. Želim na ovaj način da prekinem za mene jako neprijatnu diskusiju o tome ko je krivac oko evidentnog uništavanja Salone. Činjenica je da je i kolega
koji je pre mene govorio u pravu. Sve je po zakonu radeno i upravo zbog toga sam se javio. Želim i tražio bih od vas podršku da sa ovoga mesta u ime naših arheoloških društava, u ime našeg Saveza, uputimo svim skupštinama republika i pokrajina koje inače normativno regulišu odnose o zaštiti, a posebno o zaštiti kulturnih dobara da se u zakone u investicionom planiranju, o planiranju prostora, o investicionoj izgradnji te u zakon o zaštiti kulturnih dobara unese obavezna stavka o prethodnom istraži-vanjima kulturnih dobara na teret investicije, analogno situaciji koja se sprovodi kod istih tih radova, vezano za geološke podloge, za geodetske podloge, za demografske podloge, da ne nabrajam sve ostale, što inače investitori finansiraju inflaciju. Sve te podloge plačaju sem podloga koje se odnose na kulturna dobra. Ako bi se to ugradilo u zakone, mnogo bi se smanjili nesporazumi na relaciji izvo-dača radova, investitora, planera, političara i svih drugih. Verujte, jako je teško spašavati lokalitet, kada vam dode buldožer na njega. Možete skupiti ne znam kakvu ekipu, ne znam kakve ljude, dobiti ne znam kakve pare, oni rade svojim tempom itd. Mi smo takav slučaj imali na autoputu kod Paračina gde smo pred buldožerima spašavali neolitsko naselje. Kako smo ga spasili, to če onaj koji bude zain-teresovan za tu problematiku i za podatke i rezultate toga, videti. A da je u zakonu stajalo da je investitor dužan da pribavi prethodne podatke o prostoru na kome se pružaju njegove investicije, sigurno bi ti arheološki radovi bili
mnogo ranije obavljeni.
?
Ali to postoji u zakonu, sadašnjem. ?
Ne, to nije precizirano ni u jednom zakonu sem u Vojvodini, gde nije do kraja rečeno, i u slovenačkom. Ali molim vas u zakonu u Srbiji, u Hrvatskoj, u Makedoniji, BiH toga nema. Postoji samo zaštita evidentiranih kulturnih dobara.
Pudarič, Sarajevo
Ja bi ispravio kolega Ježa. Ja sam iz republičkog zavoda iz Sarajeva. U našom zakonu stoji da i u slučaju nalaza u toku radova, ne samo na evidentiranim kulturno istorijskim dobrima, što za Salonu nije slučaj, jer ona nije
	29
nalaz u toku radova, ni u kom slučaju. Ovo Sto se desilo sa zaobilaznicom samo je biber popularum svega onoga, Sto se dešavalo sa Jugovinilom, železničkim čvorom i svim ostalim u području Sliva-Jadran i kaštelanskog zaljeva u Splitu. Problem zaobilaznice jeste problem odnosa politike prema struci, prema arheologiji i zaštiti. Medutim ja to ne bih načinjao jer ovdje niti mi možemo danas natjerati politiku da drugačije misli za pet ili sedam dana o onome čime se mi bavimo, o profitabilnosti našeg posla za dnevnu politiku, a drugo, nemarno snage ni da natjeramo lokalne vlastodršce da daju pare za ono Sto mi smatramo da je društvu potrebno, što se i u svim opštim aktovima ozna-čava kao prioritetna društvena potreba, medutim kad dodete na teren, ustvari vidite šta je prioritetna društvena potreba.
Ja bih samo kolegi Kiriginu i kolegima iz Splita ukazao na neke stvari za koje slučajno znam, a to je da je u toku formulisanje trečeg srednjeročnog plana Unesca. Jedna od glavnih tema je kultura, prošlost, sadašnjost i budučnost i prva podtema zaštita kulturno - istorijskog nepokretnog nasleda, ušta se Salona može dobrim delom uključiti. Godine 1990. počinje taj srednjeročni plan i traje 6 godina. Trebalo bi strašno požuriti jer do 1. novembra jugoslovenska komisija za suradnju s Unescom prima predloge. Možda se može zbog značaja Salone. Drugarica Tanja Romac radi u jugoslovenskoj komisiji za suradnju s Unescom, u odboru za kulturo, ona je stalno zaposlena u Beogradu i može se s njom vidjeti da li bi se zbog značaja Salone moglo prolongirati uključivanje Salone u taj treči srednjeročni plan Unesca, to je direktno finansiranje u tih šest godina od strane Unesca.
Drugo, čudi me, bio sam u Zagrebu na jednom sastanku u Centru za kulturo SR Hrvatske gde se raspravljalo o dekadi kultumog razvoja koja počinje 1989. i traja do 1990. Ona ne znači finansiranje od strane Unesca iako če se odredeni fondi stvoriti za to, medutim ona znači dobijanje odredenog statusa, medunarodnog, za one akcije koje udu u taj plan dekade kulturnog razvoja. To možete vidjeti za uključivanje plana zaštite Salone i pogotovo onog skupa koji se održava 94. preko centra za kulturu Hrvatske; direktor je dr. Meštrovič. I treče, čudi me jer iz Splita i vezano za Split na tom su sastanku bila dva prijedloga: jedan je održavanje 1989. ili 1990. mediteranskog skupa, posvečenog gradanskom
nasledu Brodelovog poimenovanja vremena. A drugi prijedlog koji je direktno vezan za Split bilo je formiranje nacionalnog centra u Splitu. Može se preko kolege Marasoviča i arheološkog muzeja pošto če on biti nosilac (on je ujedno i član izvršnog odbora IKROMa) preko njega bi se mogla povesti preko IKROMa koja je druga nevladina organizacija, ona jeste pod Unescom, ali ima svoje fondove.
Poslijednje jeste: u oktobru prošle godine Jugoslavija je pristupila evropskom savjetu za kulturu. Potpisana je pristupnica i prema tome postoji mogučnost da se ostvari preko evropskog savjeta za kulturu direktna saradnja sa kolegama iz inostranstva, iz Njemačke, Francuske pa čak ono što je nama najpotrebnije da se dobija odredena finansijska pomoč. Ako sam išta pomogao, bit če mi drago.
B. Čečuk
S obzirom da tema Salona i dalje os ta je u domeni Hrvatskog arheološkog društva odnosno njegovoj brizi i u brizi drugih institucija u republici, a bila je več na nekim sjednicama predsedništva Saveza arheoloških društava Jugoslavije, preporučujemo i novom izvršnom odboru odnosno predsedništvu Saveza da tu Salonu i Salone budu-če jer nije samo pitanje Salone sada, konačno kod nas u Hrvatskoj ima i pitanje Nina i Zadra itd., a to je takoder i u drugim republikama, ostavimo novom predsjedništvu da nade najbolji moguči način da se nešto učini.
Skupština je prihvatila predlog da Salona bude dalje pitanje Hrvatskog arheološkog društva i saveza.
d. Poročilo verifikacijske komisije
Delegati republiških in pokrajinskih društev za skupščino ZADJ
Arheološko društvo Bosne in Hercegovine
1.	Zdenko Žeravica,
2.	Borivoje Čovič
3.	Branka Raunig
4.	Svetozar Pudarič
5.	Slaviša Perič
6.	Zilka Kujundžič
7.	Tomo Andjelič
8.	Enver Mulabdič
9.	Orhan Jamakovič
ArheoloSko društvo Črne Gore
1.	Pavle Mijovič
2.	Olivera Žižič
3.	Mihail Pravilovič
Hrvško arheološko društvo
1.	Marin Zaninovič
2.	Branka Nedved
3.	Ante Miloševič
4.	Dunja Glogovič
5.	Ivica Šarič
6.	Radomir Jurič
7.	Dubravka Balen
8.	Zdenko Brusič
9.	Božidar Čečuk
10.	Smiljan Gluščevič
ArheoloSko društvo Makedonije
1.	Pasko Kuzman
2.	Dragiša Zdravkovski
3.	Cone Krstevski
4.	Milan Ivanovski
5.	Elica Maneva
6.	Viktorija Sokolovska
7.	Miloš Bilbija
8.	Marija Vasileva
9.	Gordana Dimitrioska
10.	Tone Janakievski
Arheološko društvo Slovenije
1.	Slavko Ciglenečki
2.	Darja Grosman
3.	Alfred Trenz
4.	Marko Stokin
5.	Andrej Pleterski
6.	Janez Dular
7.	Vinko Šribar
8.	Harej Zorko
9.	Matej Župančič
10.	Elica Boltin-Tome
ArheoloSko društvo Srbije 1. Marko Popovič
2.	Mirjana Vukmanovič
3.	Miodrag Tomovič
4.	Dorde Jankovič
5.	Aleksandar Bačkalov
6.	Željko Jež
7.	Jarmila Burič
8.	Slobodan Drča
9.	Staša Babič
Arheološko društvo Vojvodine
1.	Dušanka Trajkovič
2.	Čedomir Trajkovič
3.	Predrag Medovič
4.	Miodrag Girič
5.	Dragan Vilotijevič
6.	Šarlota Joanovič
7.	Marin Brmbolič
8.	Petar Miloševič
9.	Laszlo Sekereš
10.	Gordana Stanojevič
Skupščina je sklepčna. Sklepčnost zagotavlja najmanj polovica članov vsake delegacije ali najmanj polovica delegacij.
Člani verifikacijske komisije: Nikos Čausidis, Greta HirschMck-Merhar, Ante Miloševič
DNEVNI RED
1.	Poročilo o delu Zveze arheoloških društev Jugoslavije v obdobju med skupščinama Novi Sad 1984 in Bled 1988
2.	Poročilo o delovanju Založbe Archaeologia Iugoslavica
3.	Poročilo odbora za samoupravno kontrolo ZADJ
4.	Razrešnica predsedstva in odborov ZADJ
5.	Razprava
6.	Informacioja o sestavi novega predsedstva ZADJ
7.	Volitve organov ZADJ
8.	Referat študentov arheologije iz jugoslovanskih univerzitetnih središč
9.	Razno in zaključek skuščine ZADJ 1988
AD 1 - Zveza arheoloških društev Jugoslavije med kongresoma v Novem Sadu 1984in na Bledu 1989
	31
Malo je bilo v štirih letih slovenskega zveznega arheološkega mandata takih dejanj, ki jih lahko v kroniko jugoslovanske arheologije zapišemo kot pomembnejše, morda celo odločilne ali prelomne. Pravzaprav je kot takšno možno označiti le eno samo: to je ureditev in reorganizacija založniške dejavnosti Zveze ADJ. Vsekakor sodita sem še sestanka sekcij, vse drugo pa so birokratsko-administrativna opravila, kakršna Zvezo ADJ sicer ohranjajo pri življenju, niso pa v ničemer odločujoča, ne razpirajo mrež, ki še onemogočajo polno uveljavitev arheologije v našem vsakdanu, ne povečujejo njenega ugleda, pa tudi znotraj arheologije so, takšen občutek imam, bolj sama sebi namen, brez pravega življenjskega soka. Položaj Zveze ADJ kot povezovalca vse bolj osamosvojenih republiških arheoloških društev in AD Vojvodine je vse bolj težak, njene naloge, če odmislimo tisk in sekcije, so nedorečene in tudi slovenski arheologi v času, ko smo z Zvezo ADJ upravljali oz. soupravljali, nismo zmogli ali znali iznajti take povezovalnosti, ki bi bila učinkovita in predvsem zanimiva in privlačna za vse njene člane. Tudi tista, ki se je še pred štirimi leti v Novem Sadu kazala kot morebitna prava povezovalka - to je arheološka terminologija - je ostala nebogljeno na začetku strumno zastavljene poti. Tako kot terminologija je iz novosadskih zalog ostala neizrabljena tudi takrat z veliko volje, z nekaj vroče krvi in z veliko pričakovanji sprejeta resolucija o položaju jugoslovanske arheologije. Resolucija, vsaj kolikor vem, ni imela otipljivega odmeva, čeprav je z objavo in posredovanjem vsem forumom, organom in družbenopolitičnim organizacijam, za katere smo menili, da je primerno, da se spoznajo z njeno vsebino, bilo dovolj priložnosti za reagiranje, pa najbrž tudi premalo vztrajnosti in vzpodbud z naše strani.
Edino, kar bi smeli označiti kot pozitiven odmev resolucije iz Novega Sada, je bilo povečano zanimanje zvezne konference SZDLJ za našo Zvezo. Od tam so ves ta čas prihajala vabila na sestanke in pogovore, med drugim na temo finansiranja naše in naši Zvezi sorodnih združenj na zvezni ravni.
Vendar smo problem finansiranja ZADJ v Sloveniji morali razrešiti kar doma; iz Vojvodine smo prinesli povsem prazno blagajno. Uspelo nam je doseči - na pogovoru, ki ga je vzpodbudila prav zahteva ZADJ - dogovor s Kulturno skupnostjo Slovenije o rednem finansiranju administrativnega sedeža Zveze ADJ v času, ko bo ta v Sloveniji,
kasneje, ko smo prevzeli še zvezni arheološki tisk, pa tudi finansiranje njegove redne dejavnosti. Resnici na ljubo to niso bile takšne vsote, da bi lahko Zveza ADJ z njimi izpeljevala lasten in posebej bogat program, takšnega, ki bi jo lahko popeljal iz tipično jugoslovanskega forumskega delovanja.
Zavedam se kritičnosti teh misli, zavedam se tudi upravičenih pripomb, da sam nisem kaj dosti storil, da bi bilo drugače, pa tudi mnenj, da je sedaj, ob predaji sedeža, lahko soliti pamet drugim. Vse. kar sem povedal, je seveda dobronamerno, pa tudi sam bom, čeprav ne več kot arheološki funkcionar, ostal v naši Zvezi in se po svojih močeh prizadeval za cilje, ki še niso doseženi. Izkušnje so me izučile, da zares velja le dober, realen program, z dobro in zanesljivo finančno konstrukcijo, odločilni za uresničitev pa so ljudje, ki so voljni delati in dogovorjene naloge uresničevati. Takšnega programa v Zvezi ADJ nimamo -izjema je tisk - kolikšen napor pa je potreben za izpeljavo njegovega programa, ni potrebno posebej poudarjati. Torej: brez dobrega programa ostaja tudi za slovenski mandat značilno, da je ZADJ v bistvu le njeno predsedstvo in da je vse manj in premalo vključevanja drugih, s funkcijami "neobloženih" članov.
Pa vendar je bilo v teh štirih letih tudi marsikaj postorjenega - da ne bo vse skupaj izzvenelo, kot da so štiri leta minila brezplodno. Prav gotovo ne moremo med uspešne poteze šteti neuspele registracije Zveze ADJ v Sloveniji. Tako smo ves ta čas delovali neregistrirani, napol legalno, kar pa ni oviralo niti naših finanserjev, niti - in še toliko manj - našega dela. Ovire so bile v tem, da nam ni uspelo najti dokumentov o prvi registraciji ADJ v Beogradu in prvi registraciji ZADJ v Prilepu leta 1972, da nam ni uspelo uskladiti predloga novega statuta z željami našega upravnega organa. Za sprejem novega bi bil potreben sklic izredne skupščine (predsedstvo se je celo izreklo zanjo, nekatera društva, na pr. AD Srbije, so poslala tudi že pripombe na razposlani predlog), vendar se kasneje za takšno rešitev nismo odločili. Prizadevati bi si morali, da osnovnih aktov zveznih združenj, tako tudi Zveze ADJ, ne bi bilo potrebno ob vsakem prenosu sedeža iz republike ali pokrajine v drugo usklajevati ali celo menjati skladno z republiško (pokrajinsko) zakonodajo. Pripravljeni predlog novega statuta pa bo morda v pomoč AD Črne Gore, kolikor njihova zakonodaja ni bistveno drugačna od slovenske. Pričakovati pa je, da bodo
	32
spremembe ustave SFRJ terjale tudi spreminjanje našega osnovnega dokumenta. Bliže stroki sta bili dve odločitvi Zveze ADJ o podpori kandidaturama za organizacijo dveh mednarodnih arheoloških kongresov v Jugoslaviji, in sicer 6. kongresa slovanske arheologije, ki bo v Prilepu oz. v Makedoniji leta 1990, in 13. kongresa za zgodnjekrščansko arheologijo, ki bo v Splitu leta 1994, za stoto obletnico prvega tovrstnega kongresa, ki je bil leta 1894 tudi v Splitu. V splitskem primeru je predsednik Zveze ADJ član organizacijskega odbora po funkciji. Splitski odbor je že imel prvo sejo, na kateri je bil za predsednika izvoljen dr. Duje Rendič-Miočevič, v obrisih pa je začrtan tudi program kongresa in priprave nanj. Organizator oz. pobudnik kongresa je Arheološki muzej iz Splita. V začetnih pobudah in pripravah na 6. kongres slovanske arheologije je bila Zveza ADJ močno angažirana, saj je bila pobudnik imenovanja jugoslovanskega odbora pri Mednarodni uniji za slovansko arheologijo, ki ji ta čas predseduje dr. Boško Babič, hkrati pa je imenovala tudi Jugoslovanski organizacijski odbor, ki je tudi že imel prve sestanke (Prilep, Skopje), ki pa ne deluje brez konstitutivnih problemov in težav (na prvi seji izvoljeni predsednik JOO dr. Cveta Grozdanov je odstopil, namesto njega je bila imenovana dr. Vera Stojčevska-Antič, s čimer pa ni zadovoljno Združenje arheologov Makedonije!). 6. kongres za slovansko arheologijo je tik pred durmi, vpletenost Zveze ADJ v priprave nanj je občutna in zato je temu primerna tudi njena odgovornost. Na videz nepomembna in komajda omembe vredna je skrb ZADJ za arhiv in za arhiv založniškega sveta, ki smo ga prepeljali v Ljubljano iz Novega Sada (Vojvodjanski muzej) in Beograda v dokaj bornem stanju. Oba dela arhiva Zveze ADJ smo za prvo silo uredili s pomočjo izprašanega arhivarja, tako da je sedaj primeren za strokovno obdelavo, razvrščanje in ureditev. Ob tem predsedstvo Zveze ADJ priporoča skupščini, naj v bodoče arhiva ne bi več selili s sedežem, ampak naj bi ostal shranjen v Ljubljani (pri založbi Archaeologia Iugoslavica), kjer bi se zbiral tudi navonastali arhivski fond. Selitve arhivu vsekakor škodujejo.
Za konec sem prihranil dvoje pomembnih delovnih torišč Zveze ADJ: delovanje naših treh sekcij in založniško dejavnost. Naprej o sekcijah.
Vse tri sekcije so v tem mandatu slonele na ramenih
Združenja arheologov Makedonije. Do takšnega nepraktičnega položaja je prišlo zaradi nepazljivosti in nikakršne koordinacije v Novem Sadu, vendar to na srečo
-	pošteno povedano pa zaradi izredne pridnosti in odgovornosti mekedonskih arheologov - ni omajalo zastavljenega programa sekcij. AD Makedonije je ob komaj omembe vredni pomoči Zveze ADJ pripravilo sestanka dveh sekcij: prazgodovinske na temo Neolit in eneolit v Makedoniji in v sosednjih pokrajinah (Skopje, junija 1987) in antične na temo Antična in kasnoantična arhitektura v Jugoslaviji (prim. oceno sekcije v Arheo 6, 1987, 36 s, S. Ciglenečki, Poznoantična arhitektura v Jugoslaviji, na Ohridu 2. - 4. oktobra 1987. Neuresničeno je ostalo srečanje srednjeveške sekcije, predvideno v Prilepu v marcu letošnjega leta (1988), na temo Najnovejša odkritja v zgodnjesrednjeveški arheologiji v Jugoslaviji, sprva za sekcijo načrtovan simpozij Slovanska poganska religija pa je v Prilepu potekal brez udeležbe Zveze ADJ. Vsekakor velja še enkrat poudariti, da je AD Makedonije storilo mnogo več, kot smo od njega v teh neradodarnih časih smeli in mogli pričakovati, zato mu velja naša globoka zahvala in vse priznanje.
Tisto, kar je pravzaprav dajalo ton naši dejavnosti v preteklih štirih letih, je bilo urejanje založniške dejavnosti, prenos njenega sedeža v Ljubljano in izpeljava njene programske in organizacijske prenove. Bilo bi preveč podrobno opisovati potek dogajanj, poglavitne odločitve pa so bile naslednje: - na 2. seji predsedstva ZADJ v Ljubljani, 4. aprila 1985, je bila sprejeta ponudba Slovenskega arheološkega društva in Mitje Guština, da prevzame vodenje tiska Zveze ADJ in da se sedež založniškega sveta s 1.10. 1985 prenese v Ljubljano; - na isti seji je bil M. Guštin imenovan za predsednika založniškega sveta, za člane sveta pa B. Čečuk, Z. Kujundžič, N. Tasič, B. Babič in O. Brukner; sprejet je bil tudi program založniškega sveta;
-	28. 5. 1985 je bil sprejet pravilnik o delovanju Založbe ZADJ;
-	7. maja 1986 je bilo ukinjeno delovno mesto tehničnega sekretarja (Vesna Jeremenko), edinega profesionalnega delavca v Zvezi ADJ;
-	31. marca 1986 je bila v Ljubljano prepeljana zaloga knjig (okoli 27.000 zvezkov), 10 % knjig je bilo prepuščenih AD Srbije (10 % od vsake izdaje), po en izvod vsake izdaje je bil ponujen posameznim članicam Zveze ADJ za
	33
osnovanje priročnih knjižnic;
-	odločeno je bilo, da sta prednostni reviji Arheološki pregled in Archaeologia Iugoslavica;
-	za urednika Arheološkega pregleda je bil imenovan Bojan Djurič z arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani, za urednika revije Archaeologia Iugoslavica pa Mitja Guštin, SAZU Ljubljana, oba s pravico, da po lastni presoji oblikujeta uredništvi obeh revij;
-	doslej sta izšli dve številki prenovljenega Arheološkega pregleda, v stari obliki pa še št. 25, za katero je bilo gradivo pripravljeno še v Beogradu, izšla pa je tudi 24. številka revije Archaeologia Iugoslavica z letnico 1987.
Ostaja mi dolžnost, da se v imenu nas vseh zahvalim dr. Nikoli Tasiču in njegovi sodelavki Vesni Jeremenko za plodno in tvorno delo v založniškem svetu Zveze ADJ do prenosa v Ljubljano. V tem času so izšli še Arheološki pregled 24, Materiali mostarskega kongresa, Archaeologia Iugoslavica 22-23 in disertacija M. Zotoviča.
Na bogati beograjski tradiciji našega založništva sta pri delu z Arheološkim pregledom in Archaeologio Iugoslavico gradila nova urednika iz z novo, svežo obliko in urejeno vsebino, s tiskarsko dovršenostjo segla v evropski vrh tovrstnih revij. Z njima je naša temeljna dejavnost v najboljši možni obliki predstavljena doma in v svetu in samo želeti je, da bi mogli tudi v prihodnje vztrajati na zastavljeni poti. Da bi zagotovilo nemoteno, kontinuirano delo, je predsedstvo Zveze ADJ odločilo, naj založba tudi po prenosu sedeža Zveze ADJ v Črno Goro ostane v Ljubljani. Ta sklep predsedstva Zveze ADJ je bil tudi odločilen za odločitev Arheološkega društva Črne
Gore in družbenopolitičnih organizacij te republike, sprejeto na skupnem sestanku 16. avgusta 1988 v Titogradu, da sprejme administrativni sedež Zveze ADJ za obdobje 1988-1992 in z njim povezane dolžnosti.
S tem je v to moje poročilo zajeto tako rekoč vse, kar se je v Zvezi ADJ dogajalo in kar vanj sodi. To, da je predsedstvo svoje zadnje seje posvečalo pozornost predvsem organizaciji 13. kongresa, je skorajda samo po sebi umevno; koliko pa je skupaj z organizacijskim odborom pri Slovenskem arheološkem društvu pri tem imelo sreče, bomo mogli izmeriti že te dni na Bledu.
Poročilo zaključujem s sporočilom, da je Arheološki muzej Istre iz Pule ob praznovanju 40-letnice delovanja v svobodni Jugoslaviji nagradil Zvezo ADJ z diplomo in kipcem, in to kot zahvalo za prispevek k razvoju Arheološkega muzeja Istre in arheologije v Istri. Ko sem v imenu vseh jugoslovanskih arheologov prevzemal to priznanje, sem se počutil resnično počaščenega; čutil sem, da zastopam Zvezo, ki ni nekaj nepotrebnega in odvečnega, ampak je živ organizem, ki v zapletenih jugoslovanskih razmerah išče polno priznanje, pravo usmeritev, gmotno preskrbljenost zase in za stroko, ki jo povezuje in predstavlja. Živahnost tega organizma pa omogočajo njeni člani - arheološka društva, ki s svojimi programi in z navezanostjo na Zvezo ustvarjajo jugoslovanski arheološki utrip z zavestjo, da je arheologija ena sama, da pa so njena odlika tudi različni pristopi.
Drago Svoljšak
		BIH	ČG	HAD	ZAM	SAD (Slovenija)	SAD (Srbija)	ADV	SEKCIJE			ZAL0Z8A Al
									P	A	zsv	
1	NOVI SAD 10. 11. 1984	•		•	•	•	•	•	•	•	•	•
2	LJUBLJANA 4. 4. 1985			•		•	•	•				•
3,4	BEOGRAD 28.5.1985	•										•
5	BEOGRAD 9. 12.1985	•		•		•	•	•				•
6	LJUBLJANA 24. 9.1986			•		•		•				•
7	LJUBLJANA 10. 6. 1987	•		•		•	•		•		•	•
8	LJUBLJANA 29. 3.1988			•		•	•	•		•	•	•
9	LJUBLJANA 16. 6.1988	•		•		•		•				•
10	BLED 26. 10.1988											•
34_
AD 2 - Poročilo o založniški dejavnosti Zveze arheoloških društev Jugoslavije
Poštovane kolegiiiice, poštovani kolege, dragi delegati!
Zbog velikih obaveza, koje sam imao ove jeseni, nišam stigao pripremiti izveštaj kakvog bi zaslužila izdavačka delatnost našeg saveza. Zbog toga se izvinjavam, jer ču samo s nekoliko napomena kazati ono, što če kasnije, da stoji u štampanom biltenu.
Našu izdavačku delatnost možemo podeliti u tri faze. Prva faza predstavlja razdoblje od 50-ih do 80-ih godina, kada je na početku i nastalo Društvo arheologa Jugoslavije a potom i Savez d ruš tava. To je razdoblje bilo vrlo bogato i plodno u kojem je naš Savez, a pogotovo prva generacija posleratnih jugoslovenskih arheologa, izdao 140 tomova arheoloških publikacija u 14 serija. Taj izuzetan kvalitet je krajem 70-ih, znači na početku sledeče faze našeg rada, polako opao. Zatim dolaze 80-te godine, koje predstavljaju križu u izdavačkoj delatnosti saveza u poredenju sa izdavačkom aktivnošču po republikama, što je jedan od bitnih uzroka pada izdavalaštva na saveznom nivou.
U ovoj krizi, koja je bila prouzokovana i smrču Jovana Todoroviča, sedište izdavačke delatnosti preselilo se iz Beograda u Ljubljanu. Time počinje treča faza, u kojoj smo se več na početku morali suočiti s realnošču da imamo vrlo razgranatu arheološku publicističku delatnost u zemlji ali i da če biti vrlo teško obezbediti kontinuitet tog plodnog izdavačkog rada, kojeg je započela prva posleratna generacija arheologa.
U trečem razdoblju, u kriznim godinama od 86 - 88, trebalo je najpre da odlučimo, koje su bitne stvari za nas te da ih nakon toga i realizujemo. Po za miši jenom programu prvo je trebalo realizovati serije koje bi nas dobro informisale u zemlji i ujedno dostojno predstavile naš stručni rad u inostranstvu. odlučili smo da su to Archaeologia Iugoslavica i Arheološki pregled. Da bi smo smogli ovakav zadatak, morali smo postaviti nove temelje finansiranja. Ako su na početku najviše terete podneli Beograd i Srbija i tako praktički obezbedili večinu sredstava za ostvarivanje izdavačke delatnosti, onda je isti slučaj bio u trečoj fazi sa Slovenijom i njenim republičkim zajednicama za kulturu i nauku. Pre svega naš cilj je bio očuvati ove dve serije na prijašnjem nivou i pri tome istrajati u kvalitetu kako stručnog tako i publicističkog rada. Pri tom smo dobili podršku svih naših članova, koji su pokazali razumevanje za izuzetan napor nekolicine ljudi, koji su pokušali u suženom obimu realizovati več
rani je zamišljen izdavački program.
Nakon ovog kratkog pregleda želeo da bih vas informišem o tome kako sada funkcioniše rad na Arheološkom pregledu i Archaeologii Iugoslavici i kako zamišljamo moguče nove edicije u okviru saveza.
Kriza 80-tih godina jasno je pokazala kako više sredstava završava po republikama i čak u mesnim zajednicama te da je vrlo teško obezbediti finansije za reviju na saveznom nivou. Zato je bio jedan naših prvih zadataka da obezbedimo finansijske uslove za Arheološki pregled te smo zbog toga uz podršku Republičke za jed niče za kulturu Slovenije insistirali na samoupravnom sporazumu svih republičkih zajednica za kulturu i tako barem moralno obezbedili realiziranje i razvoj Arheološkog pregleda. U praksi to ide vrlo sporo, a pogotovo u situaciji ovogodišnje pa i prošlogodišnje inflacije, taj je posao izuzetno teško ostvarljiv. U tom samoupravnom sporazumu stoji da bi zajednica za kulturu do kraja meseca marta tekuče godine trebale obezbediti akontaciju na osnovu broja članova te bi prilikom novog broja Arheološkog pregleda pravili obračun po broju priloga u njemu i obračunavali razliku izmedu planiranih i realnih troškova.
Zajednice bi trebale da pokrivaju troškove štampanja a svi naši članovi imali bi pravo na jedan besplatan primerak. Prodajom publikacije morali bi osigurati deo sredstava, kojima bi smo pokrili deo troškova oko pripremanja materijala za štampanje (rukopisi i ilustracije), troškove prevodenja i slično. Samoupravni sporazum, koji je u principu dobro zamišljen i koji su potpisale sve zajednice za kulturu, sadržavao je odredene postavke, koje smo možda previše idealno zamislih. Sredstva, koja dobijamo od prodaje publikacije institucijama u zemlji, ne pokrivaju troškove pripremanja za štampu. U celokupnom razdoblju naše izdavačke delatnosti, pokazalo se je da je bila distribucija svih naših publikacija u inostranstvu ograničena. U inostranstvo poslali smo svega oko 35 brojeva starog Arheološkog pregleda, što je vrlo slaba osnova za bilo kakav finansijski uspeh.
Zbog toga moramo razraditi plan načina plasiranja Arheološkog pregleda u inostranstvu, čime bismo na prvom mestu uspešno predstavljali naš publicistički rad. Medutim, postoje problemi oko ekspeditiranja, oko tačnog broja članova itd., koje možemo uz uzajamno razumevanje vrlo brzo da rešimo. Isto tako se nadam da čemo naš
	35
samoupravni sporazum uz pomoč zajednica za kultura nekako usa vršiti, da bi ubuduče sredstva bila pravovremeno obezbedena, a ne da štampamo broj i čekamo pola godine da nam se taj broj u istom nominalnom iznosu nadoknadi.
Druga publikacija koju pokušavamo diči na noge je Archaeologia Iugoslavica. Uprkos koncepciji revije, koja je bila priredena isključivo za inostranstvo, sama revija se nije nikad pojavila izvan naših granica. To da se revija štampa na stranim jezicima, uradeno je s namerom, da se u pozna svetska stručna javnost s dostignučima jugoslavenske arheologije, a ujedno bi za inostrane arheologe i ostale stručnjake pretstavljala izvor poda taka za arheološke probleme na području Balkana. Kod preuzimanja smo saznali, da imamo samo 85 takvih primera, što je izuzetno mali broj u uporedbi sa približno 600 institucija u svetu, koje bi po našem predvidanju trebale imati Archaeologiu Iugoslavicu.
Put nas je vodio do Saveznog koordinacionog odbora zajednice za nauku, gde smo godinama pokušavali postiči verifikaciju jugoslovanske revije, koja bi pre svega bila štampana s ciljem da predstavi svetu naša arheološka dostignuča. Uprkos činjenici da ovaj odbor predstavlja vrlo tvrd orah i da se stvari u njemu odvijaju sporo, uspelo nam je izdati prvi broj revije. Sada se borimo i za drugi broj. Tu je prošle godine, a nadamo se da če i ove, veliki teret preuzela na sebe Zajednica za nauku Slovenije, koja nam je dala veči deo sredstava. Koordinationi odbor novčano pomaže štampanje revije simboličkim iznosom samo zbog jugoslavenskog karaktera koji revija ima, dok realne troškove realizacije snosi republika u kojoj je sedište revije.
Tako sam u kratkim črtama pokušao prikazati sve probleme koji se pojavljuju kod finansiranja naših zajedničkih publikacija. Kada sam preuzimao ovu dužnost, bio sam ubeden da neče biti problema oko obezbedivanja novaca za kvalitetno štampanje i avtorske honorare za jugoslovenske naslove, koje naše revije nose. Medutim, morao sam u ime Saveza i ime svih nas da pokucam na mnoga vrata, što je bilo vrlo teško, jer u suštini mi na jugoslovenskom nivou nemarno kulturnih i naučnih fondova, na koje bi smo se mogli osloniti i znati da u slučaju dobrog programa možemo da dobijemo podršku zajednice, koja bi nam omogučila ostvarivanje. Kako sada stvari stoje, postoje veliki izgledi za normalno finansiranje
Arheološkog pregleda. Koristim ovu priliku da se zahvalim Bojanu Djuriču, koji je za realizaciju zadnjeg broja potrošio sve svoje slobodno vreme, da je usavršio sve priloge i napravio reviju kojom možemo da se ponosimo.
Novi broj Archaeologie Iugoslavice uspeo je nekako da izide uprkos odredenim pravilima zajednice za nauku i njenog koordinacionog odbora. Naime, revija je neredovito izlazila, pa je koordinacioni odbor na osnovu svojih pravila pomagao samo simboličkim iznosom. Trenutno se još uvek borimo za novac za drugi broj nove serije, koji bi bio jubilarni 25. broj. Odobreni iznos je jednak iznosu, kojeg smo dobili krajem 86-te godine, što znači 300 % manje od potrebnih sredstava za uspešnu realizaciju. Ipak se nadam, da čemo na proleče več imati u ruti drugi broj Archaeologie Iugoslavice i tako konačno uči u normalan tok, pri čemu bi nas zajednica za nauku trebala podržati onako kako treba. Zato molim sve prisutne da nas kao članovi saveza i kao arheolozi podržite u svim delegatskim sredinama svuda gde god se našli, bilo na kongresima, savetovanjima i u sličnim situacijama, i predstavite ovu reviju, koja nije radena samo za nas, nego i za sve zainteresirane izvan granica naše zemlje.
Na kraju svi se mi pitamo, kakvu sudbinu če da dožive materijah sa našeg kongresa. Porast republičkih izdavačkih delatnosti i brojnost institucija tako je velik, da bi nam i u slučaju da imamo potrebna sredstva nedostajali priloži za objavu. Mi ne bismo mogli redovno da publiciramo i dizertacije, jer danas svaki muzej radije štampa dizertacije kod kuče, da bi ih imao posle za razmenu, a i sam novac je lakše dobiti kod republičke zajednice, nego za izdavanje knjiga u jugoslavenskoj seriji. To isto važi i za druge edicije, medu kojima su i kongresni Materijah. Ovaj je kongres, koji je po mom mišljenju uspeo s obzirom na broj učesnika, i sam bio pod znakom pitanja. Na proleče je bilo svega 70 prijava, dok nas je na prošlim kongresima uvek bilo oko 200 do 250. Jugoslavenski arheolozi dolazili su na kongrese po mogučnosti u što večem broju. Ove godine ekonomska kriza i drugi problemi stavljali su nas na velike muke, dali čemo uopšte moči da realiziramo ovaj kongres. Isto važi i za program kongresa. O Materijalima - kao saveznoj publikaciji nemarno prave perspektive. Nemarno kome da se obratimo. Lakše bi nam bilo da kažemo da smo arheolozi mesne zajednice Bled, jer bi tako lakše dobili novac ili od same mesne zajednice ili od republičke
	36
AD 3 - Izveštaj o pregledu materijalno finansijskog poslovanja SADJ
zajednice, nego sa programom koji ima savezni naziv. To je za mene bolno razočaranje, pogotovo Sto sam optimistički raspoložen počeo stvarati nove uslove za izdavačku delatnost. To je jedna strana problema. Druga strana problema je i sama tema kongresa, koja se deli na dve velike grupe. Kada smo jučer na predstavništvu razmišljali šta da uradimo, došli smo do zaključaka, koje ču vam ovom prilikom saopštiti.
Predsedništvo predlaže, sa tim se i sam slažem, da pokušamo referate širog značaja objaviti u Archaeologi Iugoslavici, a prikaze našeg rada u razdoblju 84. do 88. godine mogli bi štampati u narednom broju Arheološkog pregleda, ukoliko več nisu bili ti objavljeni. Time bi ipak osigurali objavljivanje kvalitetnih radova i ujedno se rešili odgovornosti sakupljanja materijala i višegodišnjeg čekanja na njihovo štampanje, sve dok ne bi zastareli i izgubili svoju aktualnost. To bi zaista bila velika greška.
Za realizovanje ovog kongresa obezbedili smo relativno mnogo novca, ali ipak nismo bili u stanju da iz te svote obezbedimo i opsežnije štampanje. Nadam se da če današnja sednica biti objavljena u Informatoru ili na neki drugi način. Time završavam i zahvaljujem na vašoj podršci do izdavačke delatnosti.
Mitja Guštin
Izveštaj o pregledu materijalno finansijskog poslovanja Saveza arheoloških društava Jugoslavije sa sedištem u Ljubljani, obavljen 24. oktobra 1988. godine u prostorijama Instituta za arheologiju ZRC Slovenačke akademije znanosti in umetnosti. Sastanku odbora samoupravne kontrole prisustvovali su: Dunja Glogovič, Milorad Girič i Andrej Pleterski uz saradnju Saveza. Članovi odbora izvršili su pregled materijalno-finansijskog poslovanja Saveza arheoloških društava Jugoslavije po godinama za period od 1985. do 1988. godine i konstatovali sledeče:
U proteklom periodu finansiranje Saveza arheoloških društava Jugoslavije največim delom izvršeno je iz sredstava Kulturne skupnosti Slovenije, a u manjem delu participacijom pojedinih društava koja su se vrlo neredovno odazivala ovoj obavezi, iako je odredivana u simboličnom iznosu.
Za troškove pripreme i održavanja 13. kongresa Saveza arheoloških društava Jugoslavije, Raziskovalna skupnost Slovenije i Kulturna skupnost Slovenije obezbedile su 4.825.300 dinara odnosno 6.750.000 dinara, ukupno 11.575.300 dinara. Osim toga do podnošenja izveštaja 74 učesnika kongresa je uplatilo kotizaciju u ukupnom iznosu od 3.7000.000 dinara.
Finansijsko poslovanje Saveza objavljeno je preko žiro računa Slovenskog arheološkog društva, s tim da su svake godine evidentno vodeni prihodi i rashodi Saveza arheoloških društava Jugoslavije izdvojeno od 1986. godine i na karticama knjigovodstva Slovenskog arheološkog društva koje je ove poslove obavljalo za Savez arheoloških društava Jugoslavije.
U skladu sa propisima finansijska dokumenta Saveza drže se dokumenata slovenskog arheološkog društva. U mandatnom periodu nije bilo kontrole finansijskog poslovanja Saveza od strane Službe društvenog knjigovodstva niti nije bilo primedbi prilikom podnošenja zaključnih računa za društvo zajedno sa Savezom.
Komisija je konstatovala da je finansijsko poslovanje Saveza vodeno u skladu sa postoječim propisima i odlukama predsedništva Saveza i izdavačkog odbora. Finansijska dokumentacija je uredno sredena, dokumenta su propisno vodena i snabdevena potpisom ovlaštenih lica.
Značajnijih primedbi na rad finansijske službe nije bilo od
	37
strane ovog odbora. S obzirom na pomenute čin je niče članovi odbora smatra ju da je finansijsko poslovanje uredno obavljeno te da se može dati razrešnica predsedništvu Saveza.
Milovan Girič Dunja Glogovič Andrej Pleterski
AD 4
Skupščina je soglasno sprejela poročilo predsednika Predsedstva ZADJ, predsednika Založbe Archaeologia Iugoslavica in Odbora samoupravne kontrole ZADJ. S tem se zaključuje (preneha) mandat Predsedstvu ZADJ in odborom ZADJ in sedež ZADJ v Sloveniji.
AD 5
Razprava M. Girič
Samo nekoliko neslužbenih primedbi uz pročitani izveštaj. Primera radi, 1985. godine kompletni troškovi Saveza arheoloških društava Jugoslavije su bili finansirani od strane Slovenskog arheološkog društva. Bili su minimalni, ali su oni to sami učinili i godine 1986., 1987. pa i 1988. godine. Spomenuo sam da je bilo drugo neuredno i nikakvo sufinansiranje Saveza od strane drugih republičkih odnosno pokrajinskih saveza. U proteklom periodu jedino je makedonsko arheološko društvo jednom uplatilo kotizaciju, hrvatsko društvo dva puta, 1987. i 1988. godine i 1988. godine samo je vojvodansko društvo uplatilo svoju kotizaciju. Kotizacija nije bila minimalna, nego bedna, od 404.000 dinara. To je danas tako jadno da bi sva druga društva morala da se odazivaju uplatama (te) kotizacije. Smatramo da bi za buduči period novi nosioci sedišta saveza morali da budu znatno agilniji pri okupljanju. Ja verujem da neče biti tako mala, mizerna kotizacija, ali u svakom slučaju moraju da insistiraju da društva uredno i svakogodišnje izvršavaju te svoje minimalne finansijske obaveze, koje u svakom slučaju neče biti velike.
Društvo je 1986. godine imalo ukupnih prihoda, uključujuči i Slovensko arheološko društvo 4.841.262 dinara, rashodi su bili 3.408.000 dinara, pozitivan saldo je
prenet u 1987. za troškove izdavačke delatnosti. Godine
1987.	ukupni prihodi, uključujuči i pozitivni saldo iz prethodne godine, bili su 21.244.000 dinara, rashodi 7.599.000 i pozitivan saldo od 13.644.000 dinara je prenet u
1988.	godinu isključivo za izdavačku delatnost. Ove godine dve slovenačke zajednice dale su novac za organizaciju kongresa, u svakom slučaju bismo trebali pozdraviti ovu zajedničku finansijsku pomoč dve interesne zajednice da bi naš kongres mogao da se pozitivno završi i da je ovako veliki broj nas prisutan.
B. Čečuk
Terminologijom se bavimo več godinama pa i kod nas u Hrvatskom arheološkom društvu to nikako da krene s nekih pozicija, početnih. To je neophodno potrebno da se u idučem razdoblju nešto učini zajedničkim snagama. Tu je spomenut i statut i registracija, društvo je djelovalo kroz ove četiri godine nečemo reči da nelegalno ali gotovo da tako zahvaljujuči administrativno upravnim zavrzlamama da društvo nije registrirano u Sloveniji, ali nadamo se da če biti registrirano u Crnoj Gori jer je predsedništvo razgovaralo o tome da s obzirom da smo savezno društvo da bi to možda trebalo iči preko socijalističkog saveza jer društvo se svake četiri godine seli iz jednog grada u drugi i zapravo primjenjuje se republički zakon, a republički zakoni nisu ujednačeni pa postoji niz zahteva pojedinog, republičkog organa, to je u konkretnom slučaju Sekretarijat za pravosude i opču upravu koji uvjetuje s nekim svojim zahtevima registraciju društva.
Isto tako kolega Svoljšak je upozorio na ova dva kongresa koja nas očekuju 1990. godine u Prilepu i 1994. godine u Splitu. Kongres u Prilepu je bliže i to je zadatak novog predsjedništva. Predsjednik je ukazao i na rad sekcija koje su zahvaljajuči makedonskom udruženju arheologa održali dva sastanka sekcija, prethistorijske i antičke i na kojem je sudjelovao veliki broj naših kolega. Izdavačka djelatnost je u izvještaju predsjednika nabačena, ali podroban izvještaj dao je kolega Mitja Guštin. Svi koji radite u izdavačkoj djelatnosti znate da se s problemima susrečemo svi zajedno a ovde pogotovo. Zato bi posebno priznanje trebalo dati izdavačkom savetu i založbi koja je pri Slovenskom arheološkom društvu. Ove posljedne d vije godine izdana su dva broja Arheološkog pregleda, mislim, da smo svi zadovoljni i sa izgledom i sa sadržajem pa uredništvu i
	38
posebno kolegi Bojanu Duriču a i kolegi Mitji koji se brine oko finansijskih izveš taja, finansijskih traženja, kalkulacija itd., to je jedan ogroman posao i napor koji treba svladati u odredenom vremenu i pod vrči se odredenim zahtjevima.
Isto tako izdana je i Archaeologia Iuogoslavica pa se nadamo da če se nastaviti sa tiskanjem ovih publikacija k oje nije potrebno naglašavati kako su potrebne. Ovo je samo poticaj za diskusiju, za razgovor da ocijenite rad ovoga predsjedništva i da ukažete eventuelno na njegove slabosti i uspjehe koje sam nabacio.
D. Svoljšak
Mislim, da je bilo vse tisto, kar je pomembno, že povedano. Vendar bi rad dodal par besed k poročilu Mitje Guština v tistem delu, ko je govoril o organizaciji tega kongresa. Brez dobrih priprav ne more biti dobrega kongresa, dobrih priprav pa ne more biti brez ustreznega denarja. Že na otvoritvi sem povedal, da sta kongres finansirali Kulturna skupnost Slovenije, Raziskovalna skupnost Slovenije in ker je kongres zvezne narave, koordinacija republiških in pokrajinskih samoupravnih interesnih skupnosti za znanost, vsaka v ustreznem deležu. V pripravah na kongres se je nenadoma pokazalo, da kongres nekako lebdi in v nas se je pojavil strah, da bi morali kongres prestaviti ali celo odpovedati. V tem strahu smo na Kulturni skupnosti Slovenije poskušali pridobiti nova sredstva, s katerimi bi subvencionirali udeležbo vsakega arheologa iz Jugoslavije, ki se je na kongres prijavil pravočasno ali tudi kasneje, do zadnjega možnega datuma, skoraj bi rekel, do današnjega dne. Kulturna skupnost je na to pristala. Z ozirom na to, da so blokirani žiro računi po vsej Jugoslaviji na teh področjih, denarja še ni, ampak to je naša skrb, da ga pridobimo. S tega mesta moram izreči še enkrat zahvalo Kulturni skupnosti Slovenije za njen posluh, kajti brez njene dodatne subvencije bi lahko prišlo do tega, da bi bil to kongres samo tistih, ki naj lahko pridejo s svojim zasebnim denarjem ali tistih, ki si lahko v inštitucijah pridobe denar za tako pot na Bled. Mi pa nismo želeli, da bi bil Bled kongres "bogatih" arheologov, ampak vseh jugoslovanskih arheologov in vseh tistih, ki imajo interes priti nanj.
Mislim, da je bila ta moja intervencija potrebna zato, da se vsi skupaj zavedamo, da priprave na kongres niso tekle povsem gladko, ampak da so sem in tja naletele na ovire,
ki smo jih skupaj s Slovenskim arheološkim društvom, pripravljalnim odborom in predsedstvom ZADJ nekako uspeli premagati. Število udeležencev kongresa dokazuje, da je bil ta napor enih in drugih potreben in tudi uspešen.
B. Čovič
U Jugoslaviji kao i svugdje ima veliki broj stručnih organizacija koje okupljaju ljude koji se bave jednom djelatnošču. Jednom granom nauke ili struke medu njina je nekadašnje Arheološko društvo Jugoslavije i sada več dugo godina Savez arheoloških društava. Imao sam prilike da pratim manje ili više rad nekoliko tih udruženja i mogi da kažem da medu njima Savez arheoloških društava Jugoslavije stoji medu onima koji se mogu ponositi nivoom svoga ukupnog rada. Imao sam prilike da slušam kako se na sličnim savezima u Jugoslaviji 80 % diskusija vodi o staleškim pitanjima, o tome, kolike su nam plače, kako su nam male i kako nemarno sredstava itd., dok se na Savezu arheoloških društava Jugoslavije govori o unapredenju nauke i struke, o tome koliko naša arheološka nauka doprinosi razvoju naše kulture i naše nauke uopšte, našega društva, koliko doprinosi ugledu naše nauke u svetu i time i ugledu Jugoslavije u svetu. U tom pravcu su i ranije bili usmereni napori, to je činio naš Savez i u ovom mandatnom periodu dok je predsedstvo ovo predsedništvo pod vodstvom našeg kolege Drage Svoljšaka.
U ovim veoma teškim vremenima s obzirom na ekonomsku križu, u kojoj se nalazimo možemo dati zbilja i našem Savezu i pojedinim društvima veoma visoku ocenu onome što je učinjeno. Ne mislim samo na briljantni zaokret u izdavačkoj djelatnosti, gde je izvršena jedna dosta nemilosrdna selekcija koja nam je omogučila da u jednom kritičnom momentu izidemo sa novim vidom, novim licem dviju arheoloških publikacija koje jesu evropske i svetske po svom sadržaju i tehničkom nivou. I u drugim pravcima je savez arheoloških društava vršio i vrši i dalje svoju pravu funkciju ujedinjavanja napora jugoslavenskih arheologa u našim zajedničkim ciljevima, koje nije potrebno iznositi, na tome da možemo s pravom da kažemo da jugoslovenski arheolozi djelujemo kao jedna cjelina i pokušavamo to činiti i u buduče. Ja se iskreno nadam i želim da stavim to na dušu svim članovima naših arheoloških društava da če i novo predsedništvo sa sjedištem u Crnoj Gori imati punu podršku arheoloških
	39
društava i svih arheologa Jugoslavije. To je u toliko potrebnije naglasiti što je u Crnoj Gori relativno mali broj arheologa, tamo su relativno male snage, oni uzimajo sada na sebe onaj teret koji je ovdje nosilo slovensko arheološko društvo. Ja vjerujem da če oni takode časno ispuniti tu svoju dužnost a još bolje če je ispuniti ako im svi budemo dali punu podršku.
AD 6 D. Svoljšak
Glasujemo o odboru za splošni ljudski odpor, o odboru samoupravne kontrole, o častnem razsodišču in o predsednikih sekcij, o založniškem svetu, samo obveščamo pa skupščino o sestavi predsedstva zveze arheoloških društev Jugoslavije, kjer je predsedstvo delegirano in sestavljeno po ključu; predsedstvo sestavljajo predsedniki republiških arheoloških društev in Arheološkega društva Vojvodine.
Člani predsedstva so: Zdenko Žeravica,. Arheološko društvo Bosne in Hercegovine; Olivera Žižič, Arheološko društvo Črne Gore; Dragan Vilotijevič, Arheološko društvo Vojvodine; Mitja Guštin, Slovensko arheološko društvo; Marko Popovič, Srpsko arheološko društvo, Pasko Kuzman, Makedonsko arheološko društvo, Ivan Šarič, Hrvatsko arheološko društvo. Člani predsedstva so še predsedniki sekcije Zveze arheoloških društev Jugoslavije in predsednik založniškega sveta.
Predlog liste odborov, ki jih mora imeti po statutu naše društvo.
Odbor za splošni ljudski odpor. Timotej Knific, Slovensko arheološko društvo; Zdenko Brusič, Hrvatsko arheološko društvo; Svetozar Pudarič, Arheološko društvo Bosne in Hercegovine. Ta predlog je bil sestavljen včeraj na seji predsedstva, dobro obravnavan in prosim vse, s katerimi se nismo uspeli dogovoriti, da funkcije tudi sprejmejo.
Odbor samoupravne kontrole. Ivica Žile, Hrvatsko arheološko društvo, Milan Ivanovski, Arheološko društvo Makedonije; Omer Peročevič, Arheološko društvo Črne Gore.
Častno razsodišče. Predrag Medovič, Arheološko društvo Vojvodine; Jovica Martinovič, Arheološko društvo Črne
Gore; Janez Dular, Slovensko arheološko društvo.
Predsedniki sekcij - prazgodovinska-. Blagoje Govedarica, Arheološko društvo Bosne in Hercegovine; antično sekcijo prevzema arheološko društvo Srbije, ki pa ni imelo neposrednega kandidata za predsednika te sekcije in ga bo izbralo naknadno: srednjeveška - Željko Tomičič, Hrvatsko arheološko društvo. Ne bi rad, da bi izpadlo kot da opravičujem arheološko društvo Srbije, vendar je bil predlog predsedstva oblikovan tako, da bi sekcije ne bile spet v eni sami republiki, da tudi ne bi bile v tistih republikah, ki so bile zadnje mandate najbolj angažirane in da je bil predlog za srbsko arheološko društvo drugače oblikovan, ne antična sekcija, ampak prazgodovinska. Zato moramo upoštevati željo arheološkega društva Srbije, da naknadno sporoči ime predsednika antične sekcije. Založniški svet - Mitja Guštin, predsednik iz Slovenskega arheološkega društva; Nikola Tasič iz Srbskega arheološkega društva; Božidar Čečuk iz Hrvaškega arheološkega društva; Zilka Kujundič iz Arheološkega društva Bosne in Hercegovine; Pasko Kuzman iz Makedonskega arheološkega društva; Čedomir Markovič iz Arheološkega društva Črne Gore; Bojan Durič iz Slovenskega arheološkega društva in Olga Brukner iz Arheološkega društva Vojvodine.
B. Čečuk
Prije nego predemo na biranje kandidata koje predlaže staro predsedništvo, čast mi je i osobito zadovoljstvo što mogu u ime članova bivšeg predsedništva čiji sam najstariji član, a vjerujem u ime svih nas skupštinara i delegata zahvaliti Dragi Svoljšaku, dosadašnjem predsedniku Saveza arheoloških društava Jugoslavije na uloženom trudu i naporima za dalji razvitak našega Saveza. Od jeseni 1984. od Novog Sada, mirno, staloženi, tolerantni Drago svojom umješnošču i energijom vodio je sa uspehom ovaj naš Savez. Pa čak je na kraju svog mandata pokazao da ima jednu diplomatsku crtu: njegov put u Crnu Gora orodio je plodom jer je predsedništvo na poslednjoj sednici dobilo obavijest iz Črne Gore da ne mogu prihvatiti gostoprimstvo odnosno četirigodišnje razdoblje, medutim nakon razgovora Drage Svoljšaka u Titogradu naše kolege iz Črne Gore prihvatili su gostoprimstvo u iduče četiri godine. Tako na kraju još jednom zahvalimo Dragi Svoljšaku (aplauz) na uloženom trudu. Treba odati
	40
priznanje i našoj tajnici Ireni Sivec (aplauz) za upornu pratnju Svoljšakovih zamisli i našem predsedniku izdavačke komisije kolegi Mitji Guštinu (aplauz) na ogromnim naporima pri izdavanju publikacija a takoder i čitavom uredništvu na čelu sa Bojanom Buričem (aplauz), koje se brinulo da Arheološki pregled izgleda onako kako izgleda. Njima zahvaljujemo, a novom predsedništvu, pogotovo črnogorskim kolegicama i kolegama želimo što uspešni ji rad i uspeh.
AD 7 B. Čečuk
Čuli ste obrazloženje bivšeg predsednika za ove odbore i za izdavalački svet.
Zaključak : Delegati su prihvatili predloge kandidata i sve delegacije jednoglasno su glasale za članove: odbora za opštenarodni otpor, samoupravne kontrole, sud časti, predsednike sekcija i izdavački savet. Sve delegacije glasale su za predložene kandidate jednoglasno.
Olivera Žižič, AD Črne Gore
Ja bih samo htjela da iskoristim priliku da izrazim trenutno raspoloženje arheologa Črne Gore u vezi s preuzimanjem sjedišta sa sjevera na jug. Bilo je dasta natezanja oko preuzimanja obaveza, to nije bilo brez razloga, na kraju se za vršilo sve dobro i danas je Arheološko društvo Črne Gore prihvatilo redovne obaveze po uzusima Saveza i prihvatilo mandat za četiri naredne godine. Tu obavezu svakako smo primili i prihvatili sa velikom brigom. Zašto, ne bih obrazlagala trenutno, manje-više sve naše kolege znaju koji su to razlozi.
Na drugoj strani htjela bih izraziti lično uvjerenje da če arheolozi Črne Gore i u ovom trenutku ipak smoči snage i znati i umjeti održati nivo dosadašnjih naših kongresa, uopšte skupova, koji če i dalje biti na nivou dosadašnjih okupljanja oko zajedničkih akcija koje če biti usmerene ka unapredenju i razvoju jugoslovenske nauke, prije svega arheologije. Nadam se da u ovom našem sadašnjem teškom trenutku to svi očekujemo i želimo uspjeh u tom pravcu. Hvala.
AD 8
Alenka Jovanovičpredstavnica studenata
Kao što svi znamo ovo je prvi put da smo se mi študenti organizirano sastali na savezu arheološkog dmštava Jugoslavije i zato se iskreno zahvaljujem organizatoru koji nam je omogučio da ovolikom broju učestvujemo na Bledu. Težnja za što širim povezivanjem stručnjaka je več duže vremena osnovni dio svake nauke, a takva težnja je naročito značajna za takozvane man je afirmisane, a na žalost danas se arheologija u Jugoslaviji ubraja u takve i moramo je tako i posmatrati. Upravo su društvene i humanističke znanosti te koje najjače osječaju negativne posledice sve dublje društvene depresije i institucionalne nenaklonjenosti, sve slabije finansijske mogučnosti, izoliranost, metodološko zaostajanje, slaba kadrovska struktura odnosno neadekvatni proces obrezovanja itd. A upravo u takvim uslovima djeluje naša arheologija.
Svakako ne možemo ignorisati pozitivne rezultate i pomake, medutim smatramo da generalna slika naše znanosti ipak nije zadovoljavajuča i verujem da se slažete sa nama u takvom jednom zaključku. Od svih socijalnih komponenti koje učestvuju u znanstvenom procesu, upravo su študenti ti koji najjače osjete sve več navedene posledice. Svesni smo da je optimalizacija svih postupaka i postupka unutar discipline same prvi korak, koji možemo relativno nezavisno napraviti. Upravo uspešno povezivanje i organiziranje, produktivno, jeste sastavni dio tog koraka i zato želimo da našu pobudu tako i gledate.
Obrazovni procesi na svih pet fakulteta gde se predaje arheologija prilično su različiti, što po našem mišljenju predstavlja izvjesnu prednost koju bi smo mogli izkoristiti putem što večeg razmjenjivanja iskustava iz tih različitih znanstvenih obrazovanih pristupa. Na sreču postoji u arheologiji nekoliko segmenata koje več po svojoj prirodi diktiraju tendencije te vrste. Pri tome mislimo prije svega na sve oblike terenskih aktivnosti. Upravo na samom terenu je razmjena iskustava najspontanija i najprodukti-vnija, a želja za spoznajom novog, naprednijeg i potpunijeg kod studenata je najprisutnija.
Ujedno smo svjesni ograničenosti naših mogučnosti: naime nedostatak pravih informacija, kontakata a takoder i novaca. Znamo da če sve naše pobude bez uskladene suradnje sa odredenim ustanovama biti neuspešne i neizvedljive. Zato ovom prilikom pozivamo vas, naše starije kolege, vodeče ljude u ustanovama i na istraživačkim projektima da za naše ideje imate
	41
razumjevanja i da ih prihvatite odnosno podržite. S vi moramo biti svjesni da su študenti stručni i tehnični servis svake znanosti i smatramo da je takav način pravilan. Stoga mislimo da čemo se razumjeti i uspešno suradivati jer če od toga upravo največu korist imati naša znanost.
Sada bismo vas željeli upoznati sa nekoliko konkretnih predloga, do kojih smo došli na našem savetu.
Kao što smo več spomenuli, postoji želja večine studenata da učestvuju na što više različitih iskopavanja i sličnih aktivnosti. Medutim često smo več na samom početku zaustavljeni zbog pomanjkanja informacija. Zbog toga smo se na jučerašnjem savjetovanju studenata dogovorih o formiranju takozvanog servisa za informacije koji bi uz vašu suradnju imao cilj da pravovremeno i kvalitetno obavijesti zainteresovane študente. Na taj način takav servis bi omogučio i odredenim izvodačima projekata upotpunjavanje ekipa; poznato je da je dosta projekata zahtjevalo veči broj ljudi. Najsvježiji primer je Salona. Servis je zamišljen kao informaciona mreža univerzitetskih centara, a posebno bi smo naglasih najznačajniju kompo-nentu te stukture, a to su izvori informacija. Informacije bi, mi smo na ime tako to zamislili, trebale doči od za-interesovanih ustanova i istraživačkih projekata koji bi želeli što veče učestvovanje studenata. Upravo taj dio prikupljanja informacija je najvažniji jer bez pozitivnog odazivanja nosilaca projekata naša če se pobuda prije ili kasnije ugasiti. Kao što vidite orijentirali smo se prije svega na radne oblike povezivanja i suradnje jer su te danas, realno gledajuči, najefikasnije i najproduktivnije. Na kraju bi smo još predložili da studentsko savjetovanje postane sastavni dio kongresa Saveza arheoloških društava Jugoslavije jer bi tako stvorih kontinuirani oblik kroz koji bi se študenti periodično mogli sastajati i dogovarati o ovakvim a možda i boljim idejama.
Ovo čemo predložiti svim glasilima republičkih društava sa svrhom što bolje i veče informiranosti.
Toliko od nas. Hvala vam.
AD 9 B. Čečuk
Ova skupština bi trebala donjeti neke zaključke. Mi nismo izabrali nikakvu komisiju ali smo iz toka diskusije i iz
izvještaja našeg bivšeg predsjednika i sadašnjeg predsjed-nika izdavačke djelatnosti uhvatili nekoliko točaka, oko kojih bismo morah u ovom četverogodišnjem razdoblju razmišljati. To je bez redosljeda važnosti ih vrijednosti Salone, pomoč pri istraživanju, iskopavanju, pri prezentaciji materijala ogromnog spomeničkog blaga koji se sada čuva u lapidariju, muzeju i oko muzeja, pružiti svu podršku da arheološki muzej u Splitu dobija adekvatan prostor, radio-nice, adekvatan kadar. Drugo o čemu bi članovi morali misliti je sudjelovanje, pogotovo srednjovjekovca na svjet-skom skupu slavenske arheologije 1990. godine u Prilepu. Isto tako treba razmišljati o sudjelovanju i prezentiranju grade spomenika u Splitu 1994. na 13. kongresu starohri-ščanske arheologije.
U ovoj fazi, u kakvoj se na lazi sada arheološko društvo Črne Gore, treba pružiti svu odgovarajuču pomoč, a ponajviše uplatama pojedinih republičkih i pokrajinskih društava.
Mi smo vidjeli prije da pojedina društva nisu platila odgovarajuču kotizaciju. Bila bi obaveza svih republičkih i pokrajinskih društava da to u 1989. godini obave redovito. Inače je staro predsedništvo donijelo odluku o povečanju te kotizacije koja sada za Hrvatsko arheološko društvo i Srpsko arheološko društvo iznosi 25 starih milijuna, za Slovensko arheološko društvo, Arheološko društvo Vojvodine, Bosne i Hercegovine i Arheološko društvo Makedonije 20 milijuna dinara- To je potrebno barem da se u početku snade i da im na nekakav način pomognemo, podržimo nastojanja izdavačkog saveta, založbe oko izdavanja Arheološkog pregleda, Archaeologie Iugoslavice da što redovitije izlazi, a izlaziti če ako naša suradnja bude bolja, plodonosnija i brža.
Na kraju smo dobili i jedan apel studenata, pomognimo im, ukoliko možemo. Ja mislim da če o tome još više raz-govarati novo predsjedništvo jer ono štu su danas študenti prenijeli i donijeli mi smo tek sada prvi put čuli tako da se s tim mora pozabaviti i novo predsjedništvo. Ne znam, da U sam sve u ovakom kratkom vremenu obuhvatio. Mislim da je to sve, što bismo trebali učiniti u idučem četverogodišnjem razdoblju. Ako nišam sve predvidio, ja bih molio da moje izlaganje dopunite i popravite.
Molim novo predsjedništvo da se sastane nakon ove skupštine pa da izabere odgovarajuče organe i tijela.
	42
D. Svoljšak
Gotovo je veliko olajšanje, ko pade z ramen funkcija, pa naj bo kakrSnakoli že, v mojem primeru predsednika zveze arheoloških društev Jugoslavije, ki je častna, kot je prijetno in častno biti slovenski in s tem jugoslovanski arheolog. Sedaj, ko se je srce nekoliko umirilo po zahvalah
in aplavzih, ki sem jih bil deležen in z ..... vsi člani
predsedstva za delo v preteklem mandatu, zasluženih ali manj zasluženih, lahko rečem samo tole: lahko in lepo je delati z ljudmi, ki radi delajo. Če tega ni, ni nobenega pravega dela. In to je bilo v predsedstvu in preko predsedstva z vsemi arheologi, ki delamo v Jugoslaviji, prijetno, lahko in dobro opravilo. To je tisto, kar bi moralo biti tudi vnaprej motiv in moto našega gibanja.
170 40 25
95
122
150 260
Podatki o izvedbi in udeležbi.
Število udeležencev: s plačano kotizacijo na stroške prireditelja vsakodnevni vozači
Ekskurzija A: Zagreb-Brežice-Celje-Šempeter-Bled Ekskurzija B: Bled-Kranjska gora-Vršič-Trenta-Most na Soči-Solkan-Kromberk-Ajdovščina-Goče-Ljubljana
vodja: Borut Križ
Ekskurzija C: ogled Bleda (otok in Informacijski
center Triglavskega narodnega parka)
Otvoritev kongresa (25.10. 1988)
Predavanja:
plenarna zasedanja-. 26.10. 1988 dopoldan 8 predavanj
6 odpadlih
predsedstvo: akademik dr. Borivoj Čovič dr. Biba Teržan
26.10. 1988 popoldan 14 predavanj
1 odpadlo (prebrano)
predsedstvo: dr. Predrag Medovič Dunja Glogovič
sekcije: prazgodovinska: 24 predavanj 10 odpadlo
predsedstvo: dr. Blagoje Govedarica (27.10. 1988) prof. Božidar Čečuk (28.10. 1988)
antična: 18 predavanj
10 odpadlo (eno prebrano)
predsedstvo: Viktorija Sokolovska (27.10.1988) Olivera Žižič (28.10. 1988)
srednjeveška: 19 predavanj 10 odpadlo
predsedstvo: dr. Timotej Knific (27.10. 1988) dr. Andrej Pleterski (28.10. 1988)
Skupno: 83 prebranih predavanj (prijavljenih 117) 37 odpadlih predavanj 3 neprijavljena predavanja
Spremljajoče prireditve
a.	okrogla miza "Računalništvo v arheologiji" vodja dr. Blagoje Govedarica, 60 udeležencev
b.	N. Križnar, filmska dokumentacija arheoloških izkopavanj 70 udeležencev
c.	V. Šribar, fotodokumentacija s stativi A6, A9 in A12; sodeloval M. Zupančič s prikazom priključka na "A" stativ; 70 udeležencev
d.	srečanje študentov arheologije iz jugoslovanskih univerzitetnih središč
e.	skupščina Zveze arheoloških društev Jugoslavije uvodni in komemorativni del 140 udeležencev delegatski del 61 udeležencev
f.	razstava "SALONA 1986-1987", Arheološki muzej, Split razstava "Slovenska arheologija", Narodni muzej, Ljubljana in Slovensko arheološko društvo
Neizvedeno: okrogla miza "Informatika v arheologiji"
odpadlo 1 predavanje
Preliminarno poročilo in obračun dohodkov in izdatkov kongresa
Dohodki:
Kulturna skupnost Slovenije za Kongres in sedež SADJ Raziskovalna skupnost Slovenije KOSNZJ RKZMS
Kotizacije in vplačila udeležencev Skupaj
15.530.000.-5.229.000.-2.450.000,-.400.000.-7.766.270.-
29.375.270.-
	43
Izdatki:
Tiskovine, vabila, program, gradivo, embalaža 11.242.654.-
Ekskurzije, Zagreb-Bled, Bled-otok, Bled-Nova
Gorica-Ljubljana	6.252.000.-*
Subvencija hotelskih storitev, plačilo stroškov
predsedstva in organizacijskega odbora	6.331.614.-
Materialni stroški, poštnina, potni stroški,
delovne ure, računovodstvo, organizacija	4.449.002.-*
Izbrana dela J. Kastelica - po dopisu s 1.7.88
zbrana valorizacija osnovnega programa
(kongres in sedež ZADJ)	7.100.000,-
Priprava in tisk ter razpošiljanje Informatorja
z gradivom skupščine ZADJ z dne 27.10.1988
800 izvodov - december 1988	ca	4.000.000.-*
Skupaj
39.375.270.-
Obračun pripravil: dr. Mitja Guštin, predsednik SAD Ljubljana, 7.11. 1988
Organi Zveze arheoloških društev Jugoslavije izvoljeni na Skupščini ZADJ na Bledu, 27. oktobra 1988
Predsedstvo ZADJ
Zdenko Žeravica, Arheološko društvo Bosne in Hercegovine
Olivera Žižič, Arheološko društvo Črne Gore Ivan Šarič, Hrvaško arheološko društvo Mitja Guštin, Slovensko arheološko društvo Marko Popovič, Srbsko arheološko društvo Dragan Vilotijevič, Arheološko društvo Vojvodine Pasko Kuzman, Združenje arheologov Makedonije
Za predsednika Zveze arheoloških društev Jugoslavije je bila na prvi seji predsedstva izvoljena Olivera Žižič, Arheološko društvo Črne Gore, za sekretarja pa Milan Pravilovič, Arheološko društvo Črne Gore.
Odbor za splošni ljudski odpor
Timotej Knific, Slovensko arheološko društvo
Zdenko Brusič, Hrvaško arheološko društvo Svetozar Pudarič, Arheološko društvo Bosne in Hercegovine
Odbor samoupravne kontrole
Ivica Žile, Hrvaško arheološko društvo
Milan Ivanovski, Združenje arheologov Makedonije
Omer Peročevič, Arheološko društvo Črne Gore
Častno razsodišče
Predrag Medovič, Arheološko društvo Vojvodine Jovica Martinovič, Arheološko društvo Črne Gore Janez Dular, Slovensko arheološko društvo
Predsedniki sekcij ZADJ
prazgodovinska sekcija: Blagoje Govedarica, Arheološko
društvo Bosne in Hercegovine antična sekcija: sekcijo je prevzelo Srbsko arheološko društvo, ki bo imenovalo predsednika sekcije
zgodnjesrednjeveška sekcija: Željko Tomičič, Hrvaško arheološko društvo
Založniški svet
Mitja Guštin, Slovensko arheološko društvo Nikola Tasič, Srbsko arheološko društvo Božidar Čečuk, Hrvaško arheolško društvo Zilka Kujundžič, Arheološko društvo Bosne in Hercegovine
Pasko Kuzman, Združenje arheologov Makedonije Čedomir Markovič, Arheološko društvo Črne Gore Bojan Djurič, Slovensko arheološko društvo Olga Brukner, Arheološko društvo Vojvodine
Predsednik Založniškega sveta (Založba Archaeologia Iugoslavica) je Mitja Guštin, Slovensko arheološko društvo.
* že ni dokončnega obračuna
	44
Seznam ustanov in arheologov v Jugoslaviji
BOSNA IN HERCEGOVINA
ARHEOLOŠKO DRUŠTVO BOSNE IN HERCEGOVINE
Zavod za zaštitu spomenika kulture,
znamenitosti i rijetkosti BiH
Obala 27.jula lla
71000 Sarajevo
predsednik: Zdenko Žeravica
tajnik: Svetozar Pudarič
ČRNA GORA
ARHEOLOŠKO DRUŠTVO ČRNE GORE
Arheološka zbirka Črne Gore
Vuka Karadžiča 8
81000 Titograd
predsednik: Olivera Žižič
ta pik: Milan Pravilo vič
VOJVODINA/SRBIJA
ARHEOLOŠKO DRUŠTVO VOJVODINE
Vojvodanski muzej
Dunavska 35
21000 Novi Sad
predsednik: Dragan Vilotijevič
tajnik: Ksenija Borojevič
HRVATSKA
HRVATSKO ARHEOLOŠKO DRUŠTVO
Zavod za arheologiju JAZU
Marinkovičeva 4
41000 Zagreb
predsednik: Božidar Čečuk
tajnik: Marina Šegvič
SLOVENIJA
SLOVENSKO ARHEOLOŠKO DRUŠTVO
Filozofska fakulteta
Aškerčeva 12,
61000 Ljubijana
predsednik: Mitja Guštin
tajnik: Jana Horvat
SRBIJA
SRPSKO ARHEOLOŠKO DRUŠTVO Arheološki institut prirodnih Knez Mihajlova 345 11000 Beograd predsednik: Marko Popovič tajnik: Dorde Jankovič
MAKEDONIJA
ZDRUŽENE NA ARHEOLOZITE NA SR
MAKEDONIJA
Muzej na Makedonija
Čurčiska b.b.
91000 Skopje
predsednik: Pasko Kuzman
tajnik: Dragiša Zdravkovski
ZALOŽBA ZVEZE
ARHEOLOŠKIH DRUŠTEV JUGOSLAVIJE "ARHEOLOGIA IUGOSLAVICA" Poljanska 26, PP 17 61104 Ljubljana
glavnim odgovorni urednik: Mitja Guštin tajnik: Greta Hirschb&ck - Merhar
BOSNA IN HERCEGOVINA
BANJA LUKA
78000
Muzej Bosanske krajine Vuka Karadžiča b.b., 078 35 486 Orhan Jamakovič Jasna Kmič
Gradski Zavod za zaštitu spomenika kulture Tvrdjava - kastel, 078 31 062 Boris Graljuk
BIHAČ
77000
Regionalni muzej Pounja
Ulica AVNOJA 2, 077 229 743, 077 229 274
Branislava Raunig
	45
BDELJINA
75320
Muzej Semberije
Maršala Tita b.b., 076 41 947, 076 41 910
BOSANSKA GRADIŠKA
78400
Zavičajni muzej Milan Durdevič
BOSANSKI NOVI
78350
Zavičajni muzej
Tane Ahmetoviča 2, 079 81 189
En ver Mulabdič
DOBQJ
74000
Zavičajni muzej
Vladimira Nazora 4, 074 31 220
Branko Belič
MOSTAR
79000
Muzej Hercegovine Maršala Tita 160, 088 39 662 Tomisla v Andelič
Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture i prirode Maršala Tita 172, 088 22 066 Ivanka Ribarevič Nikolič Vukosa va A tanackovič Salčič
Zavod za prostorno uredjenje B. Fejiča 50/1, 088 21 131 Aleksandra Ratkovič
PRDEDOR
78300
Muzej Kozara
Ive Lole b.b., 079 21 334
Milenko Radivojac
SARAJEVO
71000
Centar za balkanološka ispitivanja ANU BiH 6. novembra 7, 071 516 444 Blagoje Govedarica
Filozofski fakultet - grupa za istoriju Franje Račkog 1, 071 210 768
En ver Imamo vič Snježana Vasilj
Gradski zavod za zaštitu i koriščenje kulturno istorijskog i prirodnog naslijeda Dobrovoljačka 27, 071 23 235 Gordana Ruskovič
Muzej grada Sarajeva
Svetozara Markoviča 54, 071 535 586
Ivana Bap
Republiči zavod za zaštitu spomenika kulture, prirodnih
znamenitosti i rijetkosti
Obala 27.jula lla, 071 653 555
Svetozar Pudarič
Zdenko Žeravica
Zemaljski muzej
Bulevar Vojvode Putnika 7, 071 35 322, 071 26 132
Mirko Babič
BorivojČovič
Lidifi Fekeža
Tihomir Glavaš
Mirza Hasan Čeman
Milica Kosorič
Zilka Kujundžič
Nebojša Ludafič
Boško Marijan
Brunisla v Marijanovič
Ivana Marijanovič
Nada Miletič
Veljko Paškvalin
SREBRENICA
75430
Narodni univerzitet "Zvonimir Šubič", Muzejska zbirka 075 886 272
TRAVNIK
72270
Zavičajni muzej, 072 813 494
TREBINJH
79300
Zavičajni muzej
Alekse Šantiča 1, 089 20 220
Dorde Oda vič
	46
TUZLA
75000
Muzej istočne Bosne Muharema Merdžiča 28, 075 33 131 Veljko Milič Aleksandra Popovič
VISOKO
71300
Zavičajni muzej
Ognjena Priče 119, 071 731 265
Slaviša Perič
ZENICA
72000
Muzej grada Zenice Fadila Španca 33, 072 36 199 Fidreta Glamočanin
ZVORNIK
75400
Muzejska zbirka, SIZ za kulturu, 075 583 157, 075 581 365
ČRNA GORA
BAR
81350
Zavičajni muzej, 085 27 355 Omer Peročevič
BIJELO POLJE
84000
Zavičajni muzej, Centar za kulturu "Vojislav Bulatovič" M. Kučeviča b.b., 084 22 502, 084 21 994 Ljubo Glušac
BUDVA
81310
Arheološka zbirka, Kulturni centar, 086 41 421 Stanko Papovič
CETINJE
81250
Zavod za zaštitu spomenika kulture SR Črne Gore Bajova 150, 086 21 039 Čedomir Markovič Marina Perovič
Istorijski muzej Črne Gore Titov trg 1, 086 21 188 Ranko Kupvič
DANILOVGRAD
81410
Muzejsko dokumentacioni centar Trg 9. decembra 27, 081 88 149 Boško Draškovič
HERCEGNOVI
81340
Zavičajni muzej
Mirka Komnenoviča 9, 082 43 067 Bija Pušič Viktor Varga
IVANGRAD
84300
Polimski muzej
27.jula 11, 084 61 075, 084 61 041 Predrag Lutovac
KOTOR
81330
Zavod za zaštitu spomenika kulture 082 25 146 Vilma Kovačevič Jovan Martinovič
NIKŠIČ
81400
Zavičajni muzej, Centar za kulturu Moše Pijade 19, 083 22 187 Zvjezdana Lučič
PIJEVLJA
84210
Zavičajni muzej Trg 13.jula 12, 084 81 491 Mitra Cerovič Lidija Krivokapič
HTOGRAD
81000
Arheološka zbirka SR Črne Gore Vuka Karadžiča 8, 081 23 187 Mja Carevič Milan Pravilovič Natalija Vukotič Olivera Žižič
	47
Muzeji i galerije grada Titograda Vuka Karadžiča 8, 081 22 134 Vera Drecun
ULONJ 81360AJ85
Muzej Ulcinja 085 84 313 Pavle Mašanovič Mi leva Nikolidis
HRVATSKA
BENKOVAC
57300
Muzejska zbirka, Narodno sveučilište 057 81 053
BJELOVAR
43000
Gradski muzej
Trg jedinstva 1, 043 43 207
Goran Jakovljevič
BIOGRAD NA MORU
52710
Zavičajni muzej
Obala m. Tita 22, 057 83 721
BOL NA BRAČU
58420
ArheoloSka zbirka Dominikanskog samostana
BUZET
51420
Zavičajni muzej
Trg J. Ivančiča 3, 053 61 792
Aleksandar Nikolič
BAKAR
51222
Gradski muzej 051 761 531 (Turistično društvo)
BRDOVEC
41291
Muzejska zbirka, Narodno sveučiliSte Ilije Gregoriča 13, 041 700 550 Ivan Cvitkovič
CAVTAT
50210
BogiSičev muzej i biblioteka Knežev dvor, Obala 18, 050 78 556
CRES
51557
Gradski muzej
Palača Arsan, 051 871 581
Jasmina Čus Rukanič
ČAKOVEC
42300
Muzej Medjimurja
Trg republike 5, 042 812 285
Josip Vidovič
ČAZMA
43240
Zavičajni muzej
Trg pobjede 10, 043 77 226
Vjekoslav Štrk
DARDA
54326
Centar za kulturu, Beli Manastir
Muzejska radna jedinica Darda, 054 73 211 (mjesna
za jed niča)
Pero Matič
DRNIŠ
59320
Muzej drniške krajine Vjeke Širiniča 28, 059 86 774 Jadranka Lunič Dušan Raškovič
DUBROVNIK
50000
Dubrovački muzej
Knežev dvor, Od kastela 11, 050 29 461 Ljiljana Kovačič Romana Menalo Spomenka Petrak
Pomorsko povijesni muzej Tvrdjava sv. Ivana, 050 26 465 Anica Kisič
	48
Zavod za zaštitu spomenika kulture i prirode občine Dubrovnik
Izmedu Vrata od Ploča 3, 050 26 468 Ivica Žile
BAKOVO
54400
Muzej Dakovštine Preradovičeva 17, 054 843 254 IvoPavlovič
Dijecezenski muzej Strossmayerov trg 6, 054 843 253 Peter Strgar
GOSPIČ
48000 Muzej Like M. Tita 27, 048 20 51 Branka Prorokovič
IIVAR
58450
Centar za zaštitu kulturne baštine 058 74 009 Marinko Petrič
ILOK
56236
Muzej grada Iloka
Šetalište brače Jakšič, 056 73 152
Milena Pegonja
KARLOVAC
47000
Gradski muzej Karlovac
Strossmayerov trg 7, 047 32 762, 047 28 666
Lazo Čučkovič
KASTAV
51215
Muzejska zbirka Kastavštine 051 741 530 (Turističko društvo)
KNIN
59300
Muzej Kninske krajine Tvrdava, 059 60 773 Milojko Budimir Ljubica Radič
KOPRIVNICA
43300
Muzej grada Koprivnice Trg L. Brozoviča 1, 043 823 391 Zorko Markovič
KORČULA
58260
Muzej grada Korčule 050 711 420
Opatska riznica sv. Marka 050 711 049
KOŠIJUN
51521
Zbirka Franjevačkog samostana na otoku Košljunu (Punat)
KRIŽEVC1
43260
Gradski muzej Šenoina 2, 043 841 036 Zoran Homen
KUTINA
41320
Muzej Moslavine
Trg N. Božiča Juga 13, 045 21 145 Ana Bobovac
LABIN
52220
Narodni muzej 052 851 828
METKOVIČ
58350
Arheološka zbirka "Vid"
Centar za kultura, znanost i informiranje, 058 681 110 Marijana Oršulič
NAŠICE
54500
Zavičajni muzej
Trg m.Tita 5, 054 711 414
NIN
57232
Arheološka zbirka, 057 64 160 Ljiljana Klarin
NOVA GRADIŠKA
55400
Zavičajni muzej, Narodno sveučiližte "Matija Antun Reljkovič",
Reljkovičeva 4, 055 64 205 Zorica Džaič
OGULIN
47300
Zavičajni muzej, Radničko sveučilište
Trg žrtava fašizma 2, Frankopanska kula, 0401 25 02
OREBIČ
50250
Pomorski muzej 050 713 009
OSIJEK
54000
Muzej Slavonije
Partizanski trg 6, 054 44 353
Branka Ajredini
Mirko Bulat
Hermina Lukič
Vlasta Šabič
Jasna Šimič
Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture Kuhačeva 27, 054 41 999 Zvonimir Bojčič Kornelija Minichreiter
OTOČAC
48220
Muzej ZAVNOHA, Narodno sveučilište 048 71 143
OZALJ
47280
Zavičajni muzej
Dvor Ozalj, ( 048 76 112, Martin Vajdič osnovna škola)
POREČ
52360
Zavičajni muzej Poreštine Dekumanova ulica 9, 053 31 585 Vladimir Kovačič
PULA
52000
Arheološki muzej Istre M. Balote 3, 052 23 516 Klara Buršič Matifišič Vesna Jurkič Girardi Fina JuroS Monfardin Robert Matijašič Kristina Mihovilič Željko Ujčič
RUEKA
51000
Pomorsko povijesni muzej Hrvatskog Primorja Žrtava fašizma 18, 051 37 612 Željka Cetinič
Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture Užarska 12, 051 22 695 Nino Novak
ROVINJ
52210
Zavičajni muzej
Trg m. Tita 11, 052 813 622
Damir Matoševič
SAMOBOR
41430
Samoborski muzej Livadiča Ferde 7, 041 881 014 Želimir Škobeme
SENJ
51270
Gradski muzej
Milana Ogrizoviča 7, 051 881 141 An te Glavičič
SESVETE
41260
Muzej Prigorja
Trg M. Badela 4, 041 250 501 Dubravka Habuš Mladen Nadu Vladimir Sokol
	50
S
SINJ
58230
Muzej Celinske Krajine 058 82 544 D. Čikare 5 Ante Miloševič
ArheoloSka zbirka Franjevačkog samostana Ante Joviča 1, 058 82 274 fra Nikola Gabrič Josip Ante Soldo
SISAK
44000
Muzej Sisak
Tomislavova 10, 044 22 880, 044 40 806, 044 22 697 Zdenko Burkowsky
SLAVONSKI BROD
55000
Muzej Brodskog Posavlja Starčevičeva 40, 055 231 116 Josip Lozuk Jasenka Miškin
SLAVONSKA FOŽEGA
55300
Muzej Požeške kotline Nikole Demonje 1, 055 78 393 Dubravka SokačŠtimac
SPLIT
58000
Arheološki muzej
Zrinsko Frankopanska 25, 058 44 574
Maja Bonačič Mandinič
Frane Buškariol
Branko Kirigin
Jagoda Mardešič
Emilio Marin
Goran Protič
Muzej grada Splita Popaličeva 1, 058 41 240 Sofija Matijevič Buličič Helga Zglav
Muzej hrvatskih arheloških spomenika Ognjena Price b.b., 058 43 983, 054 45 255 TončiBurič
Magdalena Dragičevič Duje Jelovina Mate Zekan
Vojni muzej ratne mornarice Tvrdava Gripe, 058 42 077 int.22334 Mithad Kozličič
Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture Topuska 4/1, 058 42 327 Jasna Jeličič Radonjič Vanja Kovačič
Zavod za zaštitu spomenika kulture opčine Split Iza Vestibula 3. 058 41 044 Franko Oreb Željko Rapanič
STARIGRAD
58460
Arheološka zbirka Dominikanskog samostana Ivo Farčič
ŠARENGRAD
56234
Arheološka zbirka Franjevačkog samostana
ŠIBENIK
59000
Muzej grada Šibenika Gradska vrata 3, 059 23 880 Zlacko Gunjača Marko Mendušič Ivo Pedišič
Opčinski zavod za zaštitu spomenika kulture Stube J. Čulinoviča 1/ffl, 059 29 325 Njegosla v Lapov
ŠKRIP NA BRAČU
58410
(Postire) Muzej otoka Brača Hrvoje Gjurašin
TROGIR
58220
Muzej grada Trogira Gradska vrata 4, 058 83 406 FaniCega
Vedrana Delonga
VARAŽDIN
42000
Gradski muzej
Strossmayerovo šetalište 7, 042 43 712 Marina Šimek
VALPOVO
54550
Muzej Valpovštine Narodno sveučilište, 054 81 667
VARAŽDINSKE TOPLICE
42223
Muzej Varaždinskih Toplica Trg slobode 16, 042 631 339 Stjepan Hajduk
VELIKA GORICA 41410
Muzej Turopolja
Trg slobode 1, 041 710 277
Pavo Vojvoda
VELA LUKA NA KORČULI
Arheološka zbirka, Centar za kulturu 050 82 046 Dinko Radič
VINKOVCI
56000
Gradski muzej JNA 2, tel 056 17 916 Ivana Iskra Janošič
viRovrriCA
43400
Gradski muzej, Centar kulture Virovitica Dvorac, Trg m. Tita 26, 046 722 228, 046 722 127 Silvifi Jančevski
VIS
58380
Arheološka zbirka pri Muzeju narodne revolucije
Vid Bili nič
VUKOVAR
56230
Gradski muzej
Ive Lole Ribara, 056 41 065, 056 41 403 Ružica Marič Olivera Rokvič
ZADAR
57000
Arheološki muzej
B. Petranoviča b.b., 057 25 340, 057 25 950
Zdenko Brusič
Vinko Buble
Ivo Fadič
Smiljan Gluščevič
Radomir Jurič
Marija Kolega
Branka Nedved
Božidar Vilhar
Filozofski fakultet, katedra za arheologiju
Obala m. Tita 2, 057 436 893
Širne Batovič
Janko Beloševič
Sineva Kukoč
Julijan Medini
Željko Miletič
Ante Uglešič
Filozofski fakultet, katedra za povijest umjetnosti Nikola Jakšič Ivo Petriccioli
Filozofski fakultet, katedra za povijest Slobodan Čače Franp Smiljanič
ZAGREB
41000
Arheološki muzej
Trg N. Zrinskog 19, 041 427 600, 041 427 724 Lidija Bakarič Dubravka Balen Letunič Valerija Damevska Željko Demo Zdenka Dukat Zoran Gregi Nenad Holbl Ivan Mimik Ante Rendič Miočevič Katica Simoni
Filozofski fakultet, Odsjek za arheologiju Dure Salaja 3, 041 513 155 Aleksandar Durman
	52
Staš Forenbacher Mirja Jaiak
Nives Majnarič Pandžič Marina Miličevič Marina Šegvič Marija Šmalcelj Tihomila Težak Gregi Marin Zaninovič
Institut za povijesne znanosti, Odijel za arheologiju
Dure Salaja 3, 041 513 155
Marija Buzov
Aleksandra Faber
Remzija Kaščevič
Rajka Makjanič
Ivančica Pavišič
Krešimir Rončevič
Željko Tomičič
Regionalni zavod za zaštitu spomenika kulture Mesnička 49, 041 272 956, 041 433 404 Dragica Ivekovič Ivan Šarič Leonida Kovač
Republički zavod za zaštitu spomenika kulture
Ilica 44/1, 041 426 386, 041 427 200, 041 427 201
Mario Jurišič
Mirosla v Miškovič
Marijan Orlič
Irena Radič
Josip Šmic
Dasen Vrsalovič
Povijesni muzej Hrvatske
Matoševa 9, 041 277 991
Janko Jeličič
Milan Kruhek
Boris Prister
Maja Škiljan
Zavod za arheologiju JAZU
Marinkovičeva 4/1, 041 425 123
Božidar Čečuk
Alka Domič Kunič
Dunja Glogovič
Branka Migotti
NikŠa Petrič
Duje Rendič Miočevič
Zavod za povijesne znanosti JAZU Strossmayerov trg 2, 041 276 478 Mirjana Matijevič Sokol Jadranka Neralič
Restauratorski zavod Hrvatske Nike Grškoviča 23, 041 276 180, 041 273 366 Drago Miletič Silvije Novak
Republički SIZ u oblasti kulture Adžijina 18, 041 415 843 Jasna Balaževič
ZELINA
41280
Muzejska zbirka, Narodno sveučilište Trg žrtava fašizma 12, 041 860 270 Hrvoje Strukič
ŽUPANJA
56270
Muzej u Županji Savska 3, 056 71 581 Manda Zelič
MAKEDONIJA
B1TOLA
97000
Zavod za zaštita na spomenicite na kultura ta i prirodnite retkosti i muzej
Kliment Ohridski b.b., 097 35 387, 097 35 292
Anica Dorgievska
Gordana Filipovska
Tome Janakievski
Dragica Simovska
Marija Vasileva
GEVGELUA
91480
Narodni muzej Gevgelija 093 80 011 Vlado A vramovski KireRistov
GOSTIVAR
Dom na kultura ta AKNOM, muzejska zbirka 094 62 760
	53
KTČHVO
97250
Muzej na Zapadna Makedonija M. Tita 74, 095 31 949 Boban Husenovski Gordana Spasovska Dimitrievska
NEGOT1NO
91440
Muzej na grad Negotino M. Tita 119, 093 72 712 Kiril Angelovski
OHRID
97300
Zavod za zaštita na spomenicite na kulturata i naroden muzej
Boro Šain 10, tel 096 22 498 Danica Bačeva Razmovska Pasko Kuzman Vlado Malenko Nada Počuča Kuzmanovska
PRILEP
97500
Institut za istražuvanje na staroslovenska kultura
Kičevsko dade b.b., 098 26 858, 098 26 715
Branisla v A tanasovski
BoškoBabič
Goce Cakoski
Gordana Daniloska
Roza Kareska
Ljiljana Mandič
Miloje Mandič
Nikola Mitrevski
Radmilo Petrovič
Branisla v Ristevski
Stevan Sarvanovski
Emilija Taleska
Blagica Taleska
Zavod za zaštita na spomenicite na kulturata, prirodnite retkosti i muzej
Manastir sv. Arhangel, Varoš, 098 21 011 Blaže A tanasovski Petar Čagoiovski Kostadin Kepeski
Ljiljana Kepeska Blagoje Kitanoski
RESEN
97310
Dom na kulturata, muzejska zbirka 29. novembra 25, 096 41 058 Bojan Popaleski Dimitar Radevski
SKOPJE
91000
Arheološki muzej na Makedonija
Čurčiska b.b., 091 220 222
Mila Bosmadžieva
Cone Krstevski
Gorica Mikulčič
Dragi Mitrevski
Radmila Pašič
Eleonora Petrova
Vofislav Sanev
Saržo Saržovski
Viktorija Sokolovska
Kiril Trajkovski
Danica Veljanovska
Dragiša Zdravkovski
Istorisko filozofski fakultet, katedra za istorija na
umetnosta i arheologija
Bulevar Krste Misirkov b.b., 091 222 311
Vera Bitrakova Grozdanova
Nikos Čausidis
Zoran Georgiev
Viktor Lilčič
Elica Maneva
Ivan Mikulčič
Muzej na grad Skopje
Mito Hadživasilev b.b., tel 091 238 122
Miloš Bilbija
Dušanka Koračevič
Lenče Jovanova
Republički zavod za zaštita na spomenicite na kulturata Evlija Čelebija b.b., 091 220 803 Milan Ivanovski Živojin Vinčič
	54
Zavod za zaštita na spomenicite na kulturata na grad Skopje
Makarija Frčkovski 8, 091 233 812 Dafina Kalamatevska
STORI
91240
Muzej na Stobi Metodija Gjurovski
STRUMICA
92400
Zavod za zaštita na spomenicite na kulturata, prirodnite
retkosti i muzej
27.mart 2, 0902 24 333
Jovan Ananijev
Margarita Lazarovska
Živko Velkovski
STRUGA
Naroden muzej "Dr. Nikola Nezlobinski" Kej 8. noemvri, 096 71 855 Zoran Julovski
ŠT1P
92000
Zavod za zaštitu na spomenicite na kulturata, prirodnite
retkosti i muzej
Tošo Arsov 10, 092 22 044
Zvonko Detelkovski
TITOV VELES
91400
Naroden muzej M. Tita 22, 093 21 471 Metodij Durovski Trajanka Jovčeska Svetlana Milanova Dordi Petački
SLOVENIJA
BREŽICE
68250
Posavski muzej
Cesta prvih borcev 1, 068 61 271 Irena Lazar
CELJE
63000
Pokrajinski muzej Muzejski trg 1, 063 22 154 Vera Kolšek Darja Pirkmajer
Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine Trg svobode 10, 063 23 114 Alenka Vogrin
JESENICE
64270
Muzej, Maršala Tita 64, 064 82 061 Janez Meterc
KAMNIK
61240
Muzej, Grad Zaprice 061 831 313 Mirina Cvikl Župančič
KOČEVJE
61330
Pokrajinski muzej Prešernova 11, 061 851 864
KOPER/CAPODISTRIA
66000
Pokrajinski muzej - Museo regionale Kidričeva 19, 066 21 364 Matej Župančič
KRANJ
64000
Gorenjski muzej Tavčarjeva 43, 0643 21 974 Andrej Valič
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Tomšičeva 44, 064 21 163 Milan Sagadin
LJUBLJANA
61000
Filozofska fakulteta - Oddelek za arheologijo
Aškerčeva 12, 061 332 611
Miha Budja
Bojan Djurič
Darja Grosman
Mitja Guštin
	55
Greta HirschbSck Merhar Milena Horvat Janka Istenič Draško Josipovič Irena Mimik-Prezelj Božidar Slapšak Biba Teržan Alfred Trenz
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Novi trg 3, 061 331 021
Dragan Božič
Slavko Ciglenečki
Janez Dirjevec
Andreja Dolenc
Janez Dular
Jana Horvat
Snežana Hvala Tecco
France Leben
Dragica Lunder Knific
Andrej Pleterski
Ivan Turk
Marjeta Šašel Kos
Mestni muzej Gosposka 15, 061 222 902 Martin Horvat Verena Perko Ljudmila Plesničar Ivan Puš
Irena Sivec Rajterič
Narodni muzej
Prešernova 20, 061 218 886
Marjan Blažon
Anja Dular
Timotej Knific
Eva Kocuvan
Nuša Logar
Sonp Petru
Vida Stare
Drago SvoljŠak
Neva TrampužOrel
Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in
kulturne dediščine
Tržaška 4
Jože Oman
Boris Vičič
Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine
Plečnikov trg 2
Iva Curk
Marjan Slabe
Davorin Vuga
MARIBOR
62000
Pokrajinski muzej Grajska 2, 062 21 851 Stanko Pahič
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slomškov trg 6, 062 20 341, 062 21 385 Mira Strmčnik Gulič Ivan Tušek
METLIKA
68330
Belokranjski muzej Trg svobode 4, 068 58 177
MURSKA SOBOTA
69000
Pokrajinski muzej Trubarjev drevored 4 Irena ŠavelHorvat
NOVA GORICA
65000
Goriški muzej Grajska 1, 065 21 117 Alma Bavdek Beatriče Trkman Žbona
Zavod za varstvo naravne i kulturne dediščine Delpinova 16, 065 22 815 Zorko Harej Nada Osmuk
	56
NOVO MESTO
68000
Dolenjski muzej
Muzejska 7, 068 21 169, 068 24 217 Tone Knez
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Kidričev trg 3, 068 21 019 Danilo Breščak Borut Križ
PIRAN/PIRANO
66330
Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine - Istituto intercomunale per la tutela dei beni naturali e culturali	1
Trg bratstva 2, 066 73 562 Marko Stokin
Pomorski muzej "Sergej Mašera" -Museo del mare "Sergej Mašera" Cankarjevo nabrežje 3, 066 73 768 Elica Boltin Tome
POSTOJNA
66230
Inštitut za raziskovanje Krasa, Kraška muzejska zbirka Titov trg 2, 067 21 346 Tine Scheiii Mehtilda Urleb
PTUJ
62250
Pokrajinski muzej
Muzejski trg 1, 062 771 308, 062 771 618 Mirjana Tomanič Jevremov Mojca Vomer Gojkovič
ŠKOFJA LOKA
64220
Loški muzej Grajska pot, 064 62 261 Zorka Šubic
SRBIJA
BEOGRAD
11000
Arheološki institut Knez Mihailova 35/IV, 011 637 191 Ljiljana Bjelapc NebojšaBorič Vufidin Ivaniševič Miodrag Jeremič Borislav Jovanovič Zvonimir Kaluderovič Vladimir Kondič Miomir Kovač Gordana MDoševič Dušica Minič Maja Parovič Pešikan Slavenka Pavlovič Petar Petrovič Marko Popovič Petar Popovič Ana Premk Ljubica Prodanovič Nebojša Stepanovič Sofijana Stojkovič Vojislav Trbuhovič Miloje Vasič Rastko Vasič Ljubica Zotovič
Balkanološki institut SANU Knez Mihajlova 35/IV, 011 639 830 Aleksandar Palavestra Nikola Tasič
Filozofski fakultet - odelenje za arheologiju Čika Ljubina 18-20, 011 639 222 Staša Babič
Aleksandrina Cermanovič Kuzmanovič
Dorde Jankovič
Miloš Jeftič
Aleksandar Jovanovič
Vojislav Jovanovič
Staniča Lalič
Mila Lazič
Miroslav Lazič
	57
Svetlana Lazič Milena Marjanovič Živko Mikič Mihajlo Milinkovič Dušan Mrkobrad Dubra vka Nikolič Jelica Obradovič Vladisla v Popovič Ivana Radovanovič Miodrag Sladič Dragoslav Srepvič Svetozar Stankovič Nenad Tasič Sava Tutundžič Vera Vasiljevič
Istorijski muzej Srbije
Kneza Miloša 101 ali Nemanjina 26/VHJ, 011 643 731, 011 646 984, 011 658 755 Kosana Jočič Petar Pop-Lazič
Muzej grada Beograda Zmaj Jovina l/I, 011 638 744 Dragoljub Bojovič Nikola Cmobmp Milica Jankovič Slavica Krunič Svetlana Perišič Bisa Petrovič Obrad Tomič Aleksandar Vasič Ljubinka Vukovič
Narodni muzej
Trg republike la, tel 011 624 322, 011 620 594
Ljubinka Babovič
Dragan Bogosavljevič
Neda Boškovič
Branko Drča
Dobrila Gaj Popovič
Dušan Krstič
Gordana Marjanovič Vujovič Miroljub Miletič Zoran Pavlovič Ivana Popovič Ljubiša Popovič
Mila Popovič Nada Radojčič Nenad Radojčič Jelena Rankov Mirjana Sretenovič Gavrovič Blaženka Stalio Aleksandar Stojkovič Leposava Trbuhovič Mirjana Vukmanovič
Republički zavod za zaštitu spomenika kulture
Božidara Adžije 11, tel 011 454 786
Gordana Cvetkovič TomaŠevič
Časlav Jordovič
Aleksandra Jurišič
Milorad Miljkovič
Mirjana Tomič
Vojni muzej
Kalemegdan b.b., tel 011 620 722 Jadranka Kalajin Mundrič
Zavod za zaštitu spomenika kulture grada Beograda Kalemegdan 14, 011 631 766 Zoran Simič
BOR
19210
Muzej rudarstva i metalurgije
Može Pijade 19 ali Trg oslobodenja 7, 030 22 145,
030 23 560
Ilija Jankovič
Dušica Nikolič
Zorka Stanojevič
ČAČAK
32000
Narodni muzej Cara Dušana 1, 032 21 69 Milena Duknič Ikodinovič Olivera Markovič Lidija Nikitovič
ČAJETINA
31310
Muzejska zbirka, Biblioteka "Dimitrije Tucovič", 031 831 160
Milena Novakovič
	58
DURDEVISTUPOVI KOD NOVOG PAZARA
36300
(Novi Pazar) Muzejska zbirka
KNJAŽEVAC
19350
Za vi čajni muzej Karadordeva 19, 019 41 407 Svetozar Jovanovič
KOCEUEVO
15220
Muzejska zbirka, Dom kulture
KRAGUJEVAC
34000
Narodni muzej
Vuka Karadžiča 1, 034 69 947 Milenko Bogdanovič Milica Jerinič
Zavod za zaštitu spomenika kulture 21.oktobra 2, 034 63 765 Dimitrije Madas
KRALJEVO
36000
Narodni muzej Karadordeva 5, 036 21 540 Vera Bogosavljevič
Zavod za zaštitu spomenika kulture
Cara Lazara 24, 036 21 025, 036 331 866, 036 331 575
Obrenija Vukadin
KRUŠEVAC
37000
Narodni muzej Branka Cekiča 1, 037 29 172 Nikola Berič Čadenovič Gordana Emilija Tomič
LESKOVAC
16000
Narodni muzej Stojana Ljubiča 2, 016 29 75 Desanka Kostič Miroslava Jocič
IjOZNICA
15300
Muzej Jadra
Mike Mitroviča 25, 015 82 173 Jagoda Canič Tešanovič Rada Gligorič
NEGOTIN
19300
Narodni muzej Krajine 8.marta 1, 019 552 072 Dorde Jovanovič
NIŠ
18000
Narodni muzej
Stanka Paunoviča 14, 018 22 066, 018 22 047,
018 22 532
Slobodan Drča
Natalija Durič
Dušanka Jankovič Mihaldžič
Marica Maksimovič
Zavod za zaštitu spomenika kulture Mike Paligoriča 2, 018 24 621 Toni Čerškov Dušan Maksimovič
NOVI PAZAR
36300 Muzej Ras
Stevana Nemanje 5, 020 25 795 Dragica Premovič Aleksič
PARAČIN
35250
Zavičajna muzejska zbirka Maksima Gorkog 17, 035 552 035 Aleksandar Smdakovič
PETROVA CRKVA KOD NOVOG PAZARA
36300
Muzejska zbirka (N. Pazar)
piRcrr
18300
Muzej Ponišavlja Moše Pijade 49, 010 22 339 Predrag Pepč
POŽAREVAC
12000
Narodni muzej Voje Duliča 10, 012 23 597 Dragan Jacanovič Milan Pindič
PROKUPLJE
18400
Narodni muzej Toplica Ratka Pavloviča 11, 027 21 694 Julka Kuzmanovič
SENJSKI RUDNIK
35234
Muzej Ugljarstva, 035 620 735 Predrag Vučkovič
SMEDEREVO
11300
Narodni muzej u Smederevu Omladinska 4, 026 22 138 Lfiljana Markovič
Zavod za zaštitu spomenika kulture Despota Burda 37, 026 22 309 Mladan Cunjak
SMEDEREVSKA PALA3NKA
11420
Narodni muzej
Trg narodnih heroja 5, 026 31 037 Ratko Katunar
SOPOČANI KOD NOVOG PAZARA
36300
Muzejska zbirka, Manastir (N.Pazar)
SVETOZAREVO
35000
Zavičajni muzej "Dušan Vučkovič" M. Tita 82, 035 231 328, 035 223 328 Milorad Stopč Savo Vetnič
ŠABAC
15000
Narodni muzej Masarikova 13, 015 24 245 Milivoje Vasiljevič
TITOVO UŽICE
31000
Zavičajni muzej M. Tita 18, 031 23 035 Jarmila Durič Mihajlo Zotovič Radmila Zotovič
TRSTENIK
37240
Muzejska zbirka
Narodni univerzitet, M. Tita 116, 037 712 516
VALJEVO
14000
Narodni muzej
Čika Ljubina 3, 014 21 041
Zavod za zaštitu spomenika kulture Čika Ljubina 5 Željko Jež
Lstraživačka s ta nica Petnica Andrej Starovič
VRANJE
18500
Narodni muzej Pionirska 2, 017 25 408 Olga Palamarevič
Lstorijski arhiv Vranja Partizanski put, 017 23 334 Milan Jovanovič
VRNJAČKA BANJA
36210
Muzejska zbirka Zamak kulture, 035 65 144 Jelena Borovič Dimič
ZAJEČAR
19000
Narodni muzej Zaječar Moše Pijade 2, 019 22 930 Anka Lalovič Mirjana Petkovič
	60
SRBIJA/KOSO VO-KOSOVA
DAKOVICA - G JAKOVE
38320
Gradski narodni muzej, Centar za kulturno obrazovni rad -Muzeu popullor i qytetit, Oendra per pune edukativo -kulturore Borisa Kidriča 40
PRIŠTINA - PRISHTINE
38000
Albanološki institut - Instituti Albanologjik Maršala Tita b.b., 038 28 122 Exhlale Dobrima Naser Ferri
Filozofski fakultet, katedra za istoriju - Fakulteti filozofik, Katedra e historisfi Maršala Tita b.b., 038 22 970 Edi Shukriu
Muzej Kosova - Muzeu Kosoves
Trg Bratstva-Jedinstva 13, 038 30 709
Aleksandar Bačkalov
Slobodan Fidanovski
Jovan GUŠič
KemajlLuci
FatmirPeja
Opštinski zavod za zaštitu i prezentaciju spomenika kulture - Enti komunal pfir mbrojtjen dhe prezentimin e monumenteve te kultures Trepčanska 4, 038 22 494 Haxhi Mehmetaj
Pokrajinski zavod za zaštitu spomenika kulture - Enti krahinor per mbrojtjen e monumenteve te kultures Zejnel Saliha 9, 038 35 070 Georgije Kovaljev Ded Palokaj
PRIZREN
38400
Zavod za zaštitu spomenika kulture - Enti p£r mbrojtjen e
monumenteve te kultures
D. Nekiča 94, 029 25 230
Luan Koxhbashliu
Nataša Šutakovič
TITOVA MTTROVICA -MTTROVICA E TTTOS
38220
Gradski muzej - Muzeu i Qytetit 028 23 569
SRBICA - SERBICE
Arheološki-istoriski-etnološki muzej -Muzeu arkeologjik-historik-etnografik Bajram Koshutani
SRBIJA/VOJVODINA
BAČKA PALANKA
21400
Muzejska jedinica
Žarka Zrenjanina 46, 021 744 222
Livija Pap
BEČEJ
Gradski muzej i galerije, M. Tita 42, 021 812 282
JAŠA TOMIČ
23230
Muzej doma kulture M. Tita 78
KIK1NDA
23300
Narodni muzej Titov trg 36, 023 521 239 Milorad Girič Stevan Vojvodič
NOVI SAD
21000
Filozofski fakultet, Institut za istoriju Stevana Musiča b.b., 021 58 577, 021 58 929 Ksenija Borojevič Bogdan Brukner
Gradski zavod za obnovu graditeljskog nasleda i zaštitu spomenika kulture
Trg Svetozara Markoviča 11, 021 28 800 Vladimir Stančič Gordana Stanojevič
	61
Vojvodaaski muzej Dunavska 35, 021 26 766 Velika Dautova Ruševljanin Marija Jovanovič Predrag Medovič Dalibor Nedvidek Jelka Petrovič NebojSa Stanojevič Vesna Šaranovič Sofija Živanovič
Pokrajinski zavod za zaštitu spomenika kulture
Štrosmajerova 22, 021 431 211
Olga Brukner
Vladimir Lekovič
Gordana Stanojevič
Ljiljana Tadin
ODŽACI
21400
Amaterska muzeološka sekcija jugozapadne Bačke p.p. 61 Sergej Karmanski
PANČEVO
26000
Narodni muzej i jedinica za zaštitu spomenika kulture
Trg Borisa Kidriča 7, 013 42 666
Darija Batistič Popadič
Marin Brmbolič
Ljubomir Bukvič
Mira Kolin Nenkovič
PETROVARAD1N
21131
Muzej grada Novog Sada
Petrovaradinska tvrdava, 021 433 145, 021 433 613 Radovan Bunardžič Nadežda Savič Dragutm Vilotijevič
RUMA
22400
Zavičajni muzej M. Tita 182, 022 424 888 Slobodan Čirič Branka Kirilovič Mitrovič
SENTA
24400
Narodni muzej, Kulturni centar Trg m. Tita 4, 024 80 348
SOMBOR
25000
Gradski muzej Trg republike 4, 025 22 728 Čedomir Trajkovič Dušanka Trajkovič
Meduopštinski zavod za zaštitu spomenika kulture Gradski muzej, Trg republike 4, 025 22 728 Dragan Radojevič
SREMSKA MTTROVKA
22000
Muzej Srema
Narodnih heroja 4, 022 223 245 Petar Miloše vič Pavle Popovič Zorka Radenovič Pepvič
Zavod za zaštitu spomenika kulture
Trg brače Radič 2, 022 213 794, 022 221 568
Dragan Popovič
SUDOnCA/SZABADKA
24000
Gradski muzej - Varosi muzeum Trg slobode 1, 024 22 128 Peter Ricz Laszlo Sekereš
VRŠAC7VIRSC/VIRSET
26300
Narodni muzej - Nep muzeum - Muzeul popular
29. novembra 1, 013 811 564
Stanimir Barački
Šarlota Joanovič
Jovan Uzelac
ZRENJANIN
23000
Narodni muzej i jedinica za zaštitu spomenika kulture Subotičeva 1, 023 61 841 Nada Benjocki Radovan Radišič
	62
Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je v letih 1987 in 1988 s pomočjo sodelavcev iz Oddelka za arheološke vede Univerze v Bradfordu uspešno izvajal arheološko rekognosciranje terenov s pomočjo geofizikalnih in paleomagnetskih metod. S pomočjo teh metod, ki posredujejo hitre informacije o obsegu in gostoti arheoloških ostalin na terenu ter ne posegajo v arheološke plasti, smo uspešno obdelali terene v Lokah pri Novi Gorici, na Brionih, v Trebnjem, Velikih Malencah, na Pomjanu, Ljubljanskem Gradu, Hrastju in na Glasincu.
V letu 1989 smo s pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije pridobili celotno opremo za izvajanje tovrstnih terenskih meritev in njihovo računalniško obdelavo ter izpis (GEOSCAN — merilec upora RM-4 z avtomatskim za-pisovalnikom podatkov DL-10 in GEOSCAN FLUXGATE G RADIOMETER FM-36 ter računalnike HEWLETT PACKARD z laserskim izpisom).
Sočasno bomo usposobili specialista geologa za tovrstne arheološke potrebe, ki bo v bodoče lahko opravljal geo-rezistenčne in paleomagnetske meritve.
Vabimo vse zainteresirane, ki želijo izkoristiti te možnosti na področju sistematskega rekognosciranja, da se vključijo v naš raziskovalni program, ki ga bomo začeli izvajati od leta 1990 naprej.
Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta Aškerčeva 12, Ljubljana
3
l7.ris geofizikalne slike nnjdiičn na Brionih