191 Spominski listi. Njihova Prevzvišenost gospod dr. Andrej Gollmayr 25 let kneznadškof v Gorici. L Slavni dan za nadškofijo goriško in za vso goriško cerkveno provincijo bo dan XXIV. junija 1880. Tisti dan bo 25. obletnica sloveče intronizacije našega prečastitega kneza-nadškofa Andreja v goriški prvostolnici — pravi hčeri staroslavne bazilike oglejske. Pet in dvajset let! —- in zdi se mi, kakor da bi se to velepomenljivo sveto opravilo bilo vršilo včeraj. Čim bolj se bliža sreberna obletnica, tem živeje mi je vse, kar je pred 25 leti bilo in se godilo; tem natanč-niše se spominjam vseh oseb in prizorov, vseh dejanj in okoliščin tedanje dobe. — Začnem naj v Ljubljani; ,,et ineminisse juvat", Če ne za nas starše, pa za mlajše bralce „Novic", sosebno goriške. Kot (18. nov. 1854.) novoimenovani in 23. marcija 1855. 1. v Rimu potrjeni nadškof prišli so dr. Andrej Gollmayr — bivši mi-nisterstveni svetovavec — z ^Dunaja k posvečbi v Ljubljano 1. junija 1855. 1. Želeli so posvečeni biti v glavnem mestu domače dežele, po knezu škofu Antonu 192 *) Železnice še ni bilo tisti čas. Alojziju Wolf u, starem svojem zavetniku in prijatelju. Asistovat sta prišla skof poreški Anton P|e-teani, Goričan, in tržaški dr. Jernej Legat, Kranjec. Goriški poslanci, ki so se šli novemu svojemu nadpastirju v Ljubljano poklonit, bili so: načelnik deputacije, rajnki prost b^ron Augustin Codelli, kapiteljski vikar; prvostolnf kapiteljski dekan Jan. Mozetič; mestni župan (sedanji mestni starešina in predsednik katoliškega društva) g. dr. Karol Doliak; g. Aleksander Claricini, tisti čas tajnik, pozneje sveto-vavec c. kr. okrožne sodnije in mestni župan, zdaj v pokoju; rajnki J. Dom. Del lab o na, oče sedanjega škofa tridentinskega, in privatni duhovnik, sedanji častni kanonik g. J. Do 11 or i. Konsekracija je bila na Sv. Trojico, 3. junija, in drugi dan po pontifikalni maši ljubljanskega škofa so prejeli novi nadškof „p ali i u m". Oba dni je bil v škofiji slavnosten obed za več kot 50 oseb, v nedeljo za načelnike in odličnike, v pondeljek pa za duhovščino, ki je bila kakor vsa Ljubljana za veličastnega kneza metropolita vsa vneta. Naslednji četrtek — praznik sv. R. Telesa — so imeli knez-nadškof Gollmayr procesijo, kar si je štela Ljubljana v posebno čast. S tem je bil veselih dni ljubljanskih konec. Sv. Antona dan, 13. junija, ob 5ya uri zjutraj, je naznanjalo zvonenje po vsi Ljubljani odhod prečastitega prvo-stolnika, čigar potovanje v Trst je bilo triumfu podobno.*) Do Vrhnike sta spremila novoposvečenca ljubljanski knezo-škof in nepozabljivi rajnki kanonik Jan. Novak. Druga postaja, kjer so prečastitljivega popotnika odlično častili, bila je Postojna; zbralo se je bilo tam 16 duhovnikov — brez druge gospode. Med duhovniki je bilo 7 nekdanjih nadškofovih učencev. (Knez-nadškof dr. Gollmayr so bili namreč nekdaj profesor dogmatike v Ljubljani). In tako je šlo dalje do Trsta; kjer koli so se knez kaj mudili, našli so množico častivcev. V Trstu je sprejel metropolita škof z duhovščino. Odhod iz Trsta je bil odločen za ponedeljek 18. junija; in to je tisti novo dobo zaznamujoči dan, ko so imeli novi naš viši pastir svoj slavni vhod v prvostolno Gorico, katere niso menda od tistega časa več videli, ko so hodili — kot namestništ-veni (tisti čas — „gubernijski") svetovavec in referent v cerkvenih in šolskih zadevah — šole nadzorovat. (Dalje prihodnjič.) Spominski listi. Njihova Prevzvišenost gospod dr. Andrej Gollmayr 25 let kneznadškof v Gorici. 11. Vse ulice, po katerih so se imeli peljati prevzvi-šeni knez, bile so preproge, bogato ozališane; povsod cvetlice od tržaške ceste do grof Lanthieri-evega poslopja (tik kapele sv. Antona). Nadškofijsko poslopje 80 namreč popravljali in ni bilo delo še končano, zato so Nj. prevzvišenost do meseca avgusta stanovali v omenjeni palači, ki je tudi zato imenitna, ker je papež Pij VI. v nji stanoval. Po ulicah je bila razpostavljena šolska mladina, vojaščina z mestno (novo urejeno in pomnoženo godbo) in 60 belo oblečenih deklic s cvetlicami v jerbašČkih. Prvostolna duhovščina z bogoslovci je čakala pri prvostolnici; vsa druga mestna duhovščina in mestna gosposka z županom pa pred mestom. Dva kanonika sta bila šla preč. popotniku do Nabrežine naproti. Tam -— na meji nadškofije — je stal lep slavolok. Od Nabrežine do Gorice so se peljali nadškof malo da ne skozi in skozi med dvema vrstama ljudi. V M irnu (1 uro hodd od mesta) sta čakala višega pastirja kapit. vikdr baron Codelli in okrožni glavar Franc baron Buffa s svojimi višimi uradniki in lepo množico kočij goriških plemenitašev. O poli dvanajstih — ko ----- 200 ----- 80 je bilo v Mirnu znamenje dalo sh strelom — so za doneli zvonovi po vsem mestu. Cez kratke pol ure j pridrdrala željno pričakovana kočija do pred mests kjer je župan dr. K. Doliak kneza dostojno pozdravil." V kočiji zraven Nj. prevzvišenosti je sedel kapiteljsi dekan Jan. Ev. Mozetič (bivši prof. bogoslovja in miši jonar v Ameriki). Pred prvostolno cerkvijo je sprejel višega pastirja duhovščina pred omenjena in spremil jih k navadnemu češčenju presv. R. Telesa, ^ia stop njicah grof Lanthieri evega poslopja sta čakala že spe prost Codelli in okrožni glavar BufFa. Zbrani so bi tam tudi bogoslovski profesorji. Navadno sprejemanj razne više gospode je trajalo do ene ure popoldne. Neb je bilo tanko oblačno, torej sijajnemu vhodu prav ugodn( Od smrti nadškofa Franca Ksav. Lušina 2, maja 185^ leta do prihoda novega nadškofa je bilo preteklo 1 mesecev in 16 dni. Pravi svatbeni dan goriške cerkve je bil 24. da junija (nedelja). Navada je pri nas, da se nadškofj^ iz cerkvice centralnega semenišča vpeljavajo v prvostoi nico. Tako je bilo tudi 1. 1855. Po tihi maši v ome njeni kapeli, ki jo je bral ravnatelj semeniščni rajni Anton Kafol, vzdignila se je svečana procesija pra tako urejena, kakor na presv. R. Telesa dan. Dubo^ šČina je pela razne cerkvene pesmi in psaime (na pi ,,BenedictU8*', ,,Iste confessor^', ,,Ave maris stella*, „Cor] fitebor^^ ps. 110.'*). Ko so novi metropolit stopili če pras^ svoje prvostolnice, zapeli so pevci — v tem tr€ nutku sosebno pomenljivi in ginljivi „Ecce sacerdo magnus^'. Po navadni tihi molitvi pred altarjem prea\ sakramenta se je pel ,,Te Deum" (koralno). Molite „za škofa*' po zahvalnici je pel prost Codelli (stoječ n listni strani). Nadškof ki so med tem stali pred altar jem, pomaknejo se zdaj do stopnjic svojega prestola ii poslušajo — sedč na faldistoriji — branje raznih urad nih pisem. Po tem še le je prišlo to, kar je pravo jedro škofov skega vmestovanja: Novi nadpastir so vzeli v poses častitljivi prestol oglej sko-goriške cerkve Zdajci jim je prost in prvostolnega kapiteljna vi karij, baron Codelli, v svojem in vse nadškofije imeni prisrčno (v latinskem jeziku) čestital. Po Nj. prevzvi šenosti zahvalnem odgovoru se je pričelo pokianjanji vse nazoče duhovščine. Sklenilo se je to ponavljanje du hovskih obljub z molitvijo na čast ss. Hilarija in Taci jana, prvostolne cerkve patronov. Slednjič so peli nad škof prvo pon tifikalno maso in podelili na zadnje popolnoma odpustek. Vsa svečanost je trajala od 8y, do 12. ure.*) Eno uro po maši so vzeli nadškof nadškofijsko poslopje, vrt in sploh vse, kar k „meDsi^ spada, formalno v posest. Ob treh je bil slavnostni obed v grof Lanthieri-evi hiši (za 50 oseb). Dokaj pomenljiva je tedanja napitnica nadškofova (papežu in cesarju ob enem), katere jedro glede na cesarja je bilo. da ,.spone avstrijske cerkve razbija'*, — in razbil jih je tisto leto, J8. avgusta (konkordat). — Nekaj dni po vmestitvi — sv. Petra in Pavla dan — so visi pastir v prvo birmo vali. Po vseh teh — malo da ne celi mesec junij trajajočih — svečanostih se je z drugo polovico leta 1855. pričelo novega nadškofa tiho pa zdatno pastirsko delovanje. Dela sicer od nekdaj vajeni — imeli so vendar že prva leta priliko, poskusiti, da škofovska služba ni le čast, temuč tudi breme. Težko je daleč *) Kakor prihod Nj. prevzvišenosti 18. junija, tako so tudi intronizacijo Njihovo poveličevali raznoteri spisi v slovenskem, italijanskem, furlanskem, nemškem in hebrejskem jeziku. Mnoge pesmi (tudi slovenske) so bile po oglih prilepljene. Pia. .----- 201 ----- stoječemu natančno in dostojno opisati in popisati 25 letno notranje škofovsko delovanje, lože se mi zdi — po tem, kar je videti in slišati — na debelo narisati vnanje delovanje; tem lože se mi pa to zdi, če značaj dotičnega opravilnika opazovalcu že naprej kaže pot, po kateri bode brž ko ne hodil. Mi imamo tu duhovitega možaka pred očmi, 58 let starega moža krepke, nenavadno častitljive in impozantne postave. Prineali so knez se seboj obilo neprecenljivih skušenj — združenih z bogatim zakladom učenosti — svete in svetne. Poznali so ljudi in reči od najnižih do najviših krogov. Prinesli so pa tudi nekaj, kar je duša vsemu druaemu — pravo slovensko vernost in slovensko-naravno pobožnost, pravo duhovsko srce, trezno pa resnično cerkvenost. Kaj čuda tedaj, da smo v kratkem v vsem njihovem neutrudnem službovanji zapazili neko posebno hladnokrvno objektivnost in plemenito prosto-dušnost, ki človeku dobro dč, videčemu, kako tu pa tam tesnosrčnost mnogim dobro voljo in blage namene oklepa in vklepa, in delovanju njihovemu vspeh kazi. Nas nadškof so — recimo z eno besedo — to, kar izražajo Italijan z rekom „di larghe vedute'*. Z Avstrijo in presvetlo dinastijo jih veže prisrčna staro-av-strijska zvestoba. Ta jim je bila in je vodilo in merilo v njihovem politiškem mišljenji. Po tej — dasi nepopolni — karakteristiki našega cerkvenega poglavarja bodi mi dovoljeno vsaj površno našteti, kar so v 25 letih sami ali po druzih storili v dušoi prid izročenih jim vernikov in v povzdigo naše nadskofije. O navadnih, rekel bi, vsakdanjih škofovskih ali celo privatnih opravkih ne bom govoril; samo to naj povem, da, kar je knezu po vladnih opravilih časa ostajalo, porabili so ga za branje. Na njihovi mizi se nahajajo redno najnovejši izdelki ne le cerkvene literature, temuč tudi drugi, in pa lepo število najboljših časnikov, med katerimi so od nekdaj tudi „Novice". Edina njih zabava je sprehod po prostornem vrtu in vinogradu, na katerega vrhu jim je leta in leta, dan za dnevom, srce napajal in duhd krepčal krasni razgled. Ena prvih skrbi je bila višemu pastirju, marsikaj preuravnati v centralnem bogoslovskem semenišči glede na učbo. Izvršili so te svoje namene tem lože, ker je tudi konkordat mnogoterih prenaredeb zahteval. Novi učni načrt, kateri še zdaj velja, bil je vpeljan 1. 1858. Ali načrt brez dobrih učiteljev bi malo pomagal. Nadškofu se ima naša duhovna mladina zahvaliti, da ima tako korenjaške profesorje, kakor so naši bogoslovski stebri v c. semenišči, ki se smejo meriti z vsakim uči-liškim učenjakom. V najboljših rokah je zdaj tudi se-meniščno ravnateljstvo. — Kakošno skrb za odgojo duhovnikov imajo naš nadpastir, kaže med drugim to, da so vselej nazoči pri vseh semestralnih preskušnjah.