81 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Miha Zobec* ANA JELNIKAR, HELENA MOTOH: Potovanje v Indijo: Misijonarska potopisa, konteksti in analize. Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Koper 2022, 303 str. * Miha Zobec, dr. zgodovinopisja, asistent z doktoratom, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za zgodovino; asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije; miha.zobec@zrc-sazu.si. Potovanja se zdijo osvobajajoča pot k novim spoznanjem, a resnica je, da ravno toliko razkrivajo kot prikrivajo. Vsaka pot je slejkoprej izkušnja dolo- čenega popotnika, ki se ob obiskih dal- jnih dežel vselej vrača k sebi: videnje novega je vselej zaznamovano s staro osebno prtljago. To sta prepričljivo pokazali Helena Motoh, raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem središču Koper, in Ana Jelnikar z Znanstveno- raziskovalnega centra SAZU, ki sta analizirali potopisa Stanka Poderžaja in Miriam Zalaznik, slovenskih misi- jonarjev, ki sta v času med svetovnima vojnama v Indiji širila poslanstvo evan- gelija. Poti misijonarjev so na Sloven- skem posamezni raziskovalci že osvetl- jevali – naj tu spomnimo le na razprave Zmaga Šmitka, Bogdana Kolarja, An- dreja V ovka ter ne nazadnje Marjana Drnovška in Zvoneta Žigona, ki sta osvetlila misijonarstvo kot predhodni- ka velikih migracij oz. sta ga umestila v kontekst selitvenih gibanj. Nihče pa se doslej še ni lotil sistematične in kri- tične obravnave misijonarskih potopi- sov, hibridnega žanra, ki se predstavlja kot informativen in neodvisen zapis podatkov, čeprav je produkt razmer in razmerij določenega časa. Monografija Helene Motoh in Ane Jelnikar zastavi analizo prav na tej ravni, z željo, da bi dosledno seciranje potopisa odprlo pot različnim interpretacijam. Vprašanja sta se avtorici torej lotili večplastno in interdisciplinarno: knjigo začneta z umeščanjem analiziranih potopisov v kontekst popotne literature, nadaljujeta pa s prevpraševanjem žanra, s časovno in prostorsko kontekstualizacijo zapisanega ter s prikazom zapletenih razmerij evropsko-indijskih stikov. Jedro monografije tvorita ponatisa po- topisov jezuita Stanka Poderžaja in loretinke (red pripadnic Inštituta Bla- žene Device Marije) Miriam Zalaznik. Potopisoma sledi spremna študija, kjer avtorici analizirata dnevniške zapise iz različnih zornih kotov, od razpetosti med duhovnim in materialnim, spolne zaznamovanosti ter razlik v spoznavan- ju nekrščanskega sveta. Avtorici si pri presojanju potopisnega žanra pomagata s postkolonialnimi in ženskimi študiji. Pri tem se med dru- gim naslanjata na Edwarda Saida, ki je pokazal na součinkovanje impe- rialne ekspanzije in besedilne produk- cije – ravno potopisna literatura naj bi s poudarjanjem razlik med »našo« civilizacijo in »njihovim« barbarstvom upravičevala osvajalne apetite velikih sil. Po drugi strani je potopisna li- teratura le redko prinašala poglede ženskih avtoric, čeprav so te potovale od nekdaj. Zaradi bojazni, da družba njihovih pogledov ne bi sprejemala, svojih izkušenj pogosto niso popiso- vale. Spolna zaznamovanost potopisne literature avtoricama nudi iztočnico za razvijanje analize o različnih pogledih na razmeroma podobno potovanje. Glavna spremenljivka, ki je ločevala avtorja – ob siceršnjem zavedanju dru- gih lastnosti – je bila ravno spol. Potopis Stanka Poderžaja zato v skla- du s pričakovanji potopisne literature temelji na površinskih in »objektivnih« opisih zunanjosti, pri Miriam Zalaznik pa je v ospredju subjektivni svet. Raz- lika v njunem pristopu se zrcali tudi v naslovu potopisov. Miriam je svojo izkušnjo poimenovala s karakteris- tično osebnim naslovom »Moja pot v Indijo«, Stanko pa je zastavil besedo univerzalnega sporočevalca in delo naslovil »V imenu gospodovem«. Na- slov Poderžaja, ugotavljata avtorici, razodeva njegovo vzvišeno, avtorita- tivno držo. Prizadeva si biti poučnoin- formativen, prikazuje se kot vseveden in nevtralen opazovalec kulturnih raz- lik, a so njegovi pogledi obremenjeni s predsodki in klišeji evropskega sveta. Potopis Zalaznikove po drugi strani predstavlja, kot pravita avtorici, »čuten kolaž vsakdanjosti« (str. 232). Medtem ko Poderžaj bralcu ponuja ustaljene poglede, se oko Zalaznikove prej kot ob obrabljenih predstavah ustavi ob navidez nepomembnih podrobnostih. Stankovo pisanje je obremenjeno z nenehnim primerjanjem nekrščanskih praks s krščanskimi, pri čemer ne po- zabi razkriti svoje nejevolje, celo gnusa nad njemu nenavadnimi običaji, Mi- riam pa je ta komparativna ihta tuja. Bržkone je bilo Stankovo pomilovanje, kot pravita avtorici, povezano z intelek- tualno, torej jezuitsko tradicijo, ki ji je pripadal. Obenem pa ni mogoče mimo vtisa, da je na njegov habitus v temel- ju vplivalo celotno življenjsko ozadje, saj je v zibko položena (nepopustljiva) krščanska pobožnost utemeljevala pri- čakovanja v zvezi s karierno potjo in definirala njegove miselne horizonte. O razlikah v pristopih Poderžaja in Zalaznikove se lahko bralec prepriča z branjem dnevnikov v osrednjem delu 82 Glasnik SED 62|2 2022 Knjižne ocene in poročila Miha Zobec * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich47@gmail.com. monografije, pri razumevanju slednjih pa si lahko pomaga s spremljajočima življenjepisoma. Ob pozornem branju njunih biografij se izrišeta dve precej različni intelektualni trajektoriji. Mi- riam Zalaznik je bila rojena ob koncu 19. stoletja v družini poštnega urad- nika v Pulju. Zaradi narave očetovega dela so se kmalu preselili v Trst, kjer je Miriam opravila maturo. Vpisa- la je študij nemščine in francoščine v Gradcu, šolanje je po nekaj semestrih nadaljevala na Dunaju, zaključila pa v Ljubljani, kamor se je po koncu prve svetovne vojne preselila družina. Kot učiteljica je delovala v različnih slo- venskih mestih, s štipendijo francoske vlade se je odpravila v Pariz, nazadnje pa je konec 1920. let stopila v noviciat v Münchnu. Z bavarske prestolnice jo je pot prek Marseilla vodila v Indijo. Stanko je bil iz drugačnega testa kot Miriam, njegov dom je bila vse do študija Slovenija oz. še bolj katoliška Ljubljana. Rojen zelo pobožni materi v Ljubljani je kmalu stopil med katoliške Orle, ob polnoletnosti pa se je pridružil jezuitom. Študiral je v Berchmanso- vem kolegiju, t. i. jezuitski filozofski šoli v Münchnu, kjer si je prostore delil z več slovenskimi brati, med drugim tudi z dvema, ki sta ga spremljala na poti v Indijo. Po krajšem poučevanju na jezuitskem kolegiju v Bosni je kre- nil v Bengalijo. Res je torej, kot pravita avtorici, da branje iz perspektive spola omogo- ča razumevanje razlik med didak - tično-moralističnim, stereotipnim in »objektivističnim« pisanjem Stanka Poderžaja ter subjektivno, samore- flektivno in mestoma zafrkljivo držo Miriam Zalaznik. Hkrati pa je potreb- no upoštevati njuna habitusa, ki sta bila plod drugačnih socializacijskih okvirov ter v analizi ostaneta neko- liko v ozadju. Kljub vsemu avtorici ne ubirata finalističnega diskurza in prostor dopuščata različnim interpreta- cijam besedila, kar je nenazadnje od- lika pričujočega dela. Navsezadnje bi bilo Miriamino in Stankovo izkušnjo mogoče brati tudi skozi optiko migra- cijskih študij in na tej podlagi preso- jati o posebnosti stikov misijonarjev v primerjavi s tistimi, ki so jih obliko- vali »običajni« migranti. Kot je poka- zal Zvone Žigon v monografiji Ljudje odprtih src: slovenski misijonarji o sebi, gre pri misijonih za svojevrstne migracije, kjer selitev v tuje okolje ne prinaša zlitja z novo stvarnostjo, kar je razvidno tudi pri Miriam in Stanku. Misijonarski stiki nedvomno odpirajo pahljačo vprašanj v zvezi z odnosom med religijami in kulturami, hkrati pa se dotikajo specifično individualnih vlog v teh procesih, ki jih je mogoče doumeti prek potopisov. Helena Motoh in Ana Jelnikar sta s pridom izkoristi- li ta pomemben in v slovenski huma- nistiki ne dovolj izrabljen vir, da sta odprli pot svežim interpretacijam, ki problematizirajo »orientalistično« iz- kušnjo misijonarjev in osvetljujejo po- sebnost izkušenj v času, ki je bolj kot po pluralnosti izbir postal znan po uni- formnosti stališč, bolj kot po zgodbah posameznikov po velikih, vseobsega- jočih narativih. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* MILENA LAVRENČIČ KOROŠEC, LUISA GERGOLET, JASNA SIMONETA: Glih po doberdu ɘbško: Ljudsko izročilo iz Doberdoba / Tradizioni narrativi orali di Doberdò. Narodna in študijska knjižnica – Biblioteca Nazionale Slovena e degli Studi, Trst 2021, 186 str. Doberdob, obmejna občina v Go - riški pokrajini z enako imenovanim središčem, je zaradi presihajočega je- zera in drugih kraških pojavov ter os- tankov prazgodovinskih in mlajših po- selitev pomembno področje raziskav krasoslovcev, arheologov in zgodovi- narjev. Za slednje je bila Doberdobska planota do maja 1917, ko so Italijani zavzeli Jamlje, ena ključnih obramb- nih točk avstro-ogrske vojske in eno najbolj krvavih prizorišč soške fronte. V slovenski zgodovinski spomin se je zapisala tako v že ponarodelih verzih rojanskega kaplana Frana Bonača »Oj, Doberdob, oj, Doberdob, slovenskih fantov grob« kot v naslovu avtobio- grafskega romana Lovra Kuharja – Prežihovega V oranca. Po njem je v vasi z večinoma slovenskimi prebivalstvom imenovana tudi osnovna šola; pred njo stoji pisateljev doprsni spomenik. O trdnosti in živosti slovenskega je- zika v Doberdobu in okolici od ne- davnega priča tudi monografija s predstavitvijo tamkajšnjega ljudskega