22. številka. Izdanje za iveđo 20. februvarija 1895. _ (v Trsta, v torek zvečer dne 19 februvurja 1895.) Tečaj XX. hKDINOIT>' izhaja po trikrat nit teden t teatili ii> danjih ob torkih, Aelrtklh in aobotlkh. /.jutranju izdanje ii-haja ob H. uri 7.jutri»j. Tofrrno pa oh 7, uri »erpr. — Obojni* iadaiije nlane : ta jnien men« . t. —.90, ir.vRii Avstrije f 1 M' k« tri mea«c , . , 2,rtu , „ , i ,— fa pol leta , . „ S,— . . . H.— ta VM Irto . . I 10.— . • . 1*.— Na aartčk« fcrct priložene naročnin« •« m ]••))• ctir. PoNAmići'c ilflTilke *« dobivajo r pro-dajalnicah tobaka v Irttm po 3 nrt-iiTen T rita po S nrč. Sobotno rečemo tzdanje v Irntu 4 nA., iiven Trita S nf. GIm EDINOST Oglasi «e rakune po tarifu * petitu; za natlor>' t debelimi črkami «<> plafuje nrottor. k'illlor ob««** raT»lu;h Tf*tir. l*o»l«na o»mrini pošiljajo iredniitfu : ulica Ca»errai tt, 1 i V«alto pismo tnoru Hiti frniiKovttn >. i(>ir nefraukoraita ne n.' ^prejjmajo. Rnkopmi bo n-< » račajo. Harofnioo. rekUruarije in »pro- jt«niK npravniitvo ulica Moltno p ic-colo hit. 3, II. nadut. Odprte reklamatijo •o proda poAtnine. itlo sloven«ketfa polltlćnetfa druitva za Primorsko. , r tMnotti )» muc I' Za Šukljejera Višnikar. m. Mislimo, da smo dokazali, kako neopravičeno in neutemeljeno je, ako bi sploh ho« teli zagovarjati kateri si bodi zistem iz zgolj ozirov na gospodarska lokalna vprašanja. Tem manje pa je dopustno to pri takem zistemu, kojemn je pritisnila na ćelo svoj znak stranka, o katere namenih glede na blaginjo širših nižjih slojev je 2e davno dovršena sodba pri vseh onih, ki imajo oči za to, da vidijo. Na mislih nam je namreč — kakor je že uganil vsakdo — nemškoliberalna stranka. S to stranko je obsolutno nemogoče vsakor-šno paktiranje uprav z ozirom na gmotne interese kmetskega in obrtnega stanu. V tem pogledu nam ne treba zgubljati besedi; k većemu da še povemo, da nas je koalicija po pritisku uprav te stranke oblagodarila s preosnovo valute, katera bode zahtevala velikanskih žrtev, in da nam je naklonila ono nesrečno klavzulo o carini na vino, katero moramo smatrati kot najhujši udarec naši vinski kulturi, to je: glavnemu, ako ne je-dinemn viru dohodkov po naših južnih pokrajinah. Oglejmo si sedaj v naglici vse argumente političke nravi, koje ju navel gospod kandidat Višnikar v prilog koaliciji. Kar se dostaje sklicevanja Višnikarje-vsga na volilno preosnovo smo že odgovorili v jednem prejšnjih člankov, da jo tako sklicevanje absurdno. Absurdno zato, ker je vendar notoriška istina, da so strmoglavili Taaffea in zasnovali koalicijo uprav radi volilne reforme: a ne v to, da bi povspešili to pereče vprašanje, so se združili Hohenwart, Plener in Poljaki, ampak le v ta namen, da bi jo preprečili in zavlekli. Iu kdor je pazno sledil zvijanju vseh treh gospodovalnih strank ob tem vprašanju, uveril se je, da v koaliciji ne le ni nikakega navdušenja za skorajšnjo rešitev tega vprašanja, ampak da sedanja večina niti ni sposobna za tako delo. Pogajali so se od kluba do kluba po pooblaščencih, pogajali so se po odsekih iu ; od odsekih, ® kakov je bil vpseh vsemu temu natezanju?! Povsem negativen, ničev: danes stoje tam, kjer so stali pred letom dni. Od vsega nam je ostalo edino le zatrdilo, da smatra koalicija volilno preosnovo kot glavno točko svojega programa, kojo hoče in mora reiiti. A kaj naj si mislimo o večini, po svojem številu toli impozantni večini, katera ne more ganiti z mesta niti za las glavne točke svojega programa, one točke s katero hoče opravičiti in tudi res opravičuje v jednomer svoj postanek in svoj obstanek ? PODLISTEK. G. Višnikar nam je grozil tudi — kakor to delajo vsi slovenski koaliranoi — z nem-ško-poljsko večino. Rekel je namreč, kar smo že čuli sto- in stokrat v najrazličnejših vari-jacijah : ako izstopijo slovenski poslanci iz koalicije, razpade Holienwartov klub in ako razpade Hohenwartov klub, razpade koalicija, in ako razpade koalicija, pride gotovo do nemško-liberalno-poljskega gospodstva. S tem je gospod Višnikar — gotovo nehotć — najstrožje obsodil taktiko naših koalirancev ter pritegnil brezpogojno trditvi poslanca dr. Ftrjančiča, koja trditev je toliko razgrela g. poslanca Kluna. Priznal je namreč, da imajo slovenski koali ranci usodo koalicije v svojih rokah. To isto je rekel poslanec dr. Fer j unči č in je torej po vsej pravici očital slovenskim koalirancem — in v prvi vrsti gospodu Šukljejn, temu uzoru gospoda Višnikarja —, da niso u meli izkoristiti te svoje veljave za koalicijo. Kajti naš priprosti razum nam pravi, da z isto pravico, s katero zahtevajo nemški liberalci od konservativcev in Slovencev samozatajevanja v prilog temu baje neizogibno potrebnemu /istemu, z isto pravico bi bili lahko zahtevali od nemSkih liberalcev, da v jednaki meri zataje svoje načela v prilog nam Slovencem. Ali se je in v koliko to zgodilo, nam daje najbolje pojasnilo vrišč radi .slovenskega* gimnazija v Celju, v katerem vrisču niio nič manj glasni nemški liberalci kakor pa nekoalirani nemški naci-jonalci. In da bode čaša britke ironije polna do roba, jeli so še nemški koalirani konservativci sklepati kompromise z židovskimi li-beralci ob tem vprašanju l! G. Višnikar nas straši z nemškoliberalno-poljsko zvezo. Prav ima ta gospod: do take zveze utegne res priti in mi bi skoro rekli, da mora priti, kajti skoro neizogibno je, da stopi sedanji proces — v stadij nemško-li-beralne zveze. Gosp. kandidat pa meni, naj potrpimo, da se sam po sebi razvije ta .proces". Tu nam je prišel na misel tisti znani pregovor: „Dolga bolezen, gotova smrt". Ali ne bi bilo bolje, da povspešimo razvoj bolezni in potem tudi nastop rekonvalescencije ? Gosp. Višnikar se boji sam, da pridejo za nas še hujši časi. In tu ga moramo vprašati: čemu potem vse snmozatnjevanje, čemu delati tlako parlamentarni konstelaciji, iz katere nam prete „š e hujši časi«?! Hudo bode, ako pridejo nad nas še najprijaznejši odno-šaji, a še veliko hujša bode zavest, da s in o sami sodelovali na to, da je prišlo do takih odnošajev. In če že morajo priti ,ti hujši Časi", pa Spisal Ant. Zaje. (Konec.) Nekoliko dnij pozneje bila je velika svečanost v vasici: poroka sostdesetletnega Hasan-bega z sedemnajstletno Zulejko. — .Star ženini* rekla bi Slovenka. „Ali kaj hočeš ? Pri nas je tak adet (običaj)!" odgovoril bi jej mahomedanec. — Ljudje so, praznično oblečeni, drvi li proti mali vaški džamiji (mošeji), tu klanjali se preroku, da po-rosi milostjo novoporočenca in potem razgo-varjaje se pričakovali pred džamijo dohod svatov. .Srečna je !* je rekel prvi. ,Iz siromašne koče prišla je v bogate Hasan-begove dvore !• pristavil je drugi. „Hasan-beg jo bode nosil na rokah*, oglasil se je tretji. .Srečno da bilo !* dejal je na to četrti. — .Imšala!* odgovorila je vsa dražba Da pa je kedo mogel pogledati pod Zulejkin gosti pajčalon : videl bi bil njeno bledo lice, njene objokane oči, iz kojih so solze v potocih lile in se razlivale po temnozeleni feredži (široka, ženska suknja) preko nje mladostnih, razburjenih grudi. * * • Mesec se je pomladil že dvanajstkrat. Kedo bi si mislil, da se za tako malo časa toliko spremeni v malem bosanskem selil. Bogatega Hasan-bega ni več; pred tremi meseci je umrl, ostavivši celokupno premoženje svoji ženi Zulejki. Stari Ahmed, Zulejkin oče, se je tudi kinalo za njim preselil v Mahomedovo naročje. A mož v sivi zeleno obrobljeni obleki: državni logar Ivan je bil na njegovo lastno prošnjo prestavljen nekam doli proti Sarajevu. Zulejka gospodarila je sama na obsežnem svojem dinjaluku (posestvu). Marsikateri mladič je zavijal vrat in vpiral svoj pogled v njena, z rudečimi zavesami zastrta okna; potem klaverno pobesil glavo ter korakajoč dalja zapel pred-se poluglasno : „Lepa ti je Aluued-begovica, Lepše ti ni v Stambulu nema!* I a: lepa in bogata je bila Alimed-begovica. To raj ni čude, da so mladeniči in možje rado pohajali pred hišo osemnajstletue vdove. Vsaki bi se ji bil rad prikupil; vsaki bi bil naj pridejo : bolje popred nego kasneje. Čemu se izogibati teuiu, kar že mora priti — saj nismo otroci! Sicer pa vedi gospod Višnikar, da pri nas na Primorskem se nam ni bati hujiih časov! Nemško-poljska zveza! Ti ljubi Bog koliko se je že strašilo žnjo! Naj le poskusijo, mi prebijemo gotovo tudi to — epizodo! G. Višnikar in somišljeniki prezirajo namreč dejstvo, da se orjaškimi koraki bliža leto 1897. ki nam donese — ako se popred ne razpusti državni zbor — nove volitve in z istimi tudi katastrofo za nemško liberalno stranko. Ta strauka je pač še močna v par-lsiuentu, ali izven parlamenta so jej mase obrnile hrbet in je tako obsovražljena kakor nijedna druga. In uprav zato, ker ve, na kakem glasu je med ljudstvom, upira se z vso silo razširjenju volilne pravice! Tembolj začudeni se moramo vprašati, ali kaže nam Slovencem taki stranki na ljubo doprinaiati tolikih žrtev na svojem programu in na svojih načelih?! Ali ne koinpromitu-jerao pred širšimi misa-ni sami sebe, ako ae družimo s tako stranko, ako pomagamo vzdrževati jo umetnim načinom ? Slove.iski ko-aliranci z grofom Hohemvartom na čelu so storili velik greh in g. Višnikar bi hotel vztrajati v tem grehu. G. Višnikar pravi sam, da moramo de-latatl na to, da zadobi naš jezik v šolah, uradih in v javnem življenju one pravice, katere se nui zagotovljene po zakonu. A kako naj delamo ta vspešno, ako smo stopili v parlamentarno zvezo se stranko, ki je n a č e 1 n a nasprotnica vsake jed-nakopravnosti in katere vso zgodovina ne znači druzega nego golo zanikanje naših narodnih pravic? S programom g. Višnikarja se torej ne moremo strinjati; prvič zato, ker so v njem izraženi nazori pretesnosrčni, potem pa tudi zato, ker ne vidimo v njem nijedne besedice o glavnem pogoju za osiguranje naše narodne bodočnosti. Gospod Višnikar ne pozna namreč zahtev pokrajinskili Slovencev, a mi smatramo vzajemno delo kot neizogibno potrebno. Le celjskega gimnazija se je dotekuil mimogredć, sicer pa kar molči o izvenkranjskih Slovencih. Niti najnovejših dogodkov na Primorskem, ki so vendar napravili senzacijo po vsem svetu, ni omenjal niti z jedno besedico. To molčanje gosp. kandidata Višnikarja nas je kar osupnilo in zato se ne sine čuditi, a k o n e in o r e m o podpirati ujegove kandidature. Kakor njemu, tako se hočemo upirati vsakemu drugemu kandidatu, kateri bi hotel, da urede slovenski poslanci svojo taktiko po pokrajinah ali celo po volilnih okrajih, Na to stališče smo se morali postaviti, ne iz osebnega nasprotniva ali animoznosti, ampak jedino iz ljubezni do nirodne stvari. Med nami morajo biti računi jasni 1 rad videl njeno krasno lice. Ali Zulejka se ni dosti zmenila za-nje ter zakrivala svoje obličje pred radovednimi vaškimi don Juani. Kajti v srcu bil jej je še vedno mladi logar; vedno je še mislila na njega. Večkrat je, sede na svilnem divanu in otožno zroč pred-mislila na nekdanje, srečne sanje, koje so si* osule kakor vrtnica in jej ostavile le bodeče trnje v srcu. „Oj !*, vzdihnilaje, .zakaj sein tako nesrečna?! Zakaj sem inaho-medanka ? ! Da sem katoliške vere, poletela bi k njemu v njegov naročaj, privila ga na svoji* koprneče grudi iu vgasuila ljuti ogenj, koji mi razjeda bolno srco! — Ali nemogoče je! Turkinja sem!* Šepnila je naposled iu, otrnivši solzo z očesa, se podala k počitku. Tako je premišljevajc sedela tudi tin-kega večera —, dolgo, dolgo, skoraj tja do zore. Iz tankega minareta (stolpa) vaškn džamije začuli so se zatezajoči glasovi k , „subalr (jutranji nudit vi) vabečega hodža j (turški duhovnik). Vstala je iu žarečih lic ! odlo -no rekla: „Tako naredim ! Alah mi je to zapisal v knjigo življenja! — Imšala!* — ; To izgovorivši in stopivši iz sobe, se je podala niz strme stopnice v dvorišče in iz dvo- Politiške vesti. Nadvojvoda Albreht. Preminol je mož iz prejasne dinastije Habsburgov, čegar življenje je bito od nežne mladosti pa do zadnjega vzdihi je ja posvečeno ča^ti in slavi domovine. Na drugem mestu priobčujemo nekoliko podatkov o dragocenem življenju nadvojvode Albrehta, bogatem na zgodovinsko o važnih dogodkih, tu pa nam je naglasiti, da bi morali avstrijski n&rodi proslavljati spomin tega prejasnega princa že z oziroin na dogodke v letu 1860. In da ni nadvojvoda Albreht storil ničesar druzega v slavo naše domovine avstrijske, nego da je v letu 1R66 privel do sijajne zmage naše avstrijsko orožje, slava njegova bila bi nevenljiva. Kajti njemu v prvi vrsti moramo zahvaliti, da so se v oni žalostni dobi, ko je krvavel naš državni organizem na sto in sto ranah, prizadetih mu po lokuvosti evropske diplomacije, da so se v oni dobi, pravimo, ohranili vera v iivljenske sile te države, zaupanje do našega orožja ter nada v preporod in btdjšo bodočnost. Po oni strašni kataslrofi zatem-nelo je obzorje naše ljubljene Avstrije, le jedna zvezda je sijala v nezmanjšanem sijaju iu ta zvezda je bil ravnokar v visoki starosti, a vendar še prenaglo nmrši nadvojvoda Albreht Njemu gre zasluga, da niso jela zdvajati Avstriji nepremično udana srca, on nain je ohranil vero v samege sebe in d to oblažllno vero ohranil nam je — vse! Nočemo tirati politike ob odprtem grobu tega zgodovinsko slavnega princa, ali nikakor se ne moremo premagati, da ne bi zabeležili že v tem trenotku. da imamo avstrijski Slovani največ vzroka, da mu zasadimo cvetko nevenljive hvaležnosti na sveži grob. V nadvojvodi Albrehtu je bil poosebljen pravi staroavstrijski duh: duh jednake pravice za vse. A ne le za znotrajni mir je deloval vpliv pokojnega nadvojvode, ampak javna tajnost je da je po velikem delu Njegova zasluga, da v ravnokar mino-lem desetletju ni prišlo do resnih komplikacij se sosednjo državo rusko. Dinastija iu domovina pretakata danes solzo ob odprtem grobu slavnega nadvojvode Albrehta in s temi solzami se spajajo solze rišča na pot proti katolUki vasici, oddaljeni kake tri ure. • a Miimla je zima in za zimo spomlad. Zulejka se ja preselila, prodavši svojo posestvo nekemu Hrvatu, v Sarajevo. Tam se je pokrstila ukljub velikim oviram od strani turške duhovščine in par tednov pozneje postala žena državnega logarja Ivana G. — Pozno v noč sedeli smo še pri veseli, svatovski mizi. Zdravijca se je vrstila za zdra-vijco. Naposled podignem se tudi jaz, da nazdravim ženinu in nevesti. Dolgo sem go-veril: želu njima veselo življenje, zdravje, blagostanje in zadovoljstvo tir dokončavši svoj govor besedami: „Bog daj srečo!* ponudil roko novoporočencema. „Da Bog d& !• odgovorila sta mi jednoglasno. — .Imšala!" pristavil sem na to, ter prijateljskim nasmehom stisnil roko nekdanji Turkinji. Jiarudela je do ušes in ljubkim nasmehom pritisnila glavico na prsa srečnega Ivana. Jaz pa, iz-pivši čašo in sedši nazaj na .svoje mesto, vzdihnil sem sam pri sebi: „Oj, kako ie lepo, ako se najdeta dve, v resuici ljubeči se srci !" narodov MT^trijflkih. nepremično z Test i h ivoji vladarski hiši in i>o otroški »danih svojemu lilagemu vladarju, kojega naj milost hožj.a krepi in jači v teli mali britke žalosti na nenado-mestni izgubi. Duh Albrechtov pa naj plava vsi k dar nad to našo državo, da vstane večno-resnićen pregovor: Anstria erit inorbe nitima! V t.'in zim istu pobijajmo danes svoje molitve k \gevi8njemu vladarju nad oblaki! Vojna med Kitajcm in Japonsko. I/ Vokobuine javljajo: Poveljnik prvega japonskega. voja javlja dne 16. t. m.: 15000 Kitajcev je napadlo danes Hui-CVng, toda od-liili »ino jih. provzročivši jim velike zgube. 1'radna brzojavka maršala Oyoma javlja dne 14. t. m., da so se udale vojne ladije in uudbe Kitajcev I>nr 12. t. m. so se usmrtili admiral Tang in dva Častnika, potem, ko je admiral vsprejel pogoje za kapitulacijo, ki su jim stavili Japonci. Različne vesti. t Nadvojvoda Albreht. Dasi je bilo pričakovati, tla neizprosna smrt prizadene vnovič hudo rano prejasni hiši Hal'sburgov, vendar je ve»t o smrti maršala nadvojvode Albrechta, tega junaka v pravem pomenu izraza, dike in ponosa naše hrabre vojske, jretresla vie lojalne podanike, živeče pod žezlom avstrijskim. Iz raznih ment širše naše domovine prihajajo vladarju zagotovila iskrenega sočutja in brezuvetne »danosti. A tudi ino-emstvo izraža svoje sočutje na hudem udarcu* ki je zadel premilostnega našega vladarja in vso vojsko avstro-ogersko. o zadnjih trenotkih pokojnega nadvojvode poročajo iz Arca: Dopoludne pov/.il je nadvojvoda dve jajci, potem mu je nekoliko odleglo. Nasproti bivšemu svojemu pobočniku, grofu Koteku, omenil je visoki bolnik, da je menda prebil najhujše v svoji bolezni. Potem je ukazal, da naj se »poroči njegova zahvala sv. Očetu na poročilu, da mu je papež podelil svoj blagoslov. Bolnik se je nekoliko časa razgovarjal s članovi svoje obitelji, ob lo. uri pa je postal popolnoma apatičen. Okolo 1. ure pop. vzdramil se je nadvojvoda, spoznal je še najmlajša svoja vnuka, zaše« petal jima nekoliko besedic, ob 1. uri 15 min. pa je mirno zaspal. Čim se je v Trstu doznala vest o smrti nadvojvode Albrechta, izrekli so v imenu prebivalstva svoje globoko sožalje v roke Nj. Vel. cosarja župan dr. Pittsri in podžupana dr. Luzatto ter dr. Dompieri. V znamenje žalovanja odpade ples pri baronu Rei-neltu, predsedniku trg zbornice, ki je bil določen na 21. t. m., istotako odpade maške-rada, ki je bilo določena na 20 t. m. v prid družbe rdečega križa za Istro in Trst. — Bralno društvo tukajšnjih finančnih stražnikov imelo bi svojo plesno zabavo sinoč, toda čim je odbor doznal vest o smrti nadvojvode, odpovedal je veselico, dasi je bilo že vse pripravljeno velikimi gmotnimi žrtvami Nadalje brzojavljajo iz Arca včerajšnjega dne: Kopališče Arco je v žalostin-skih zastavah in črnih preprogah. Pojutrš-iijeiti bodo tiuplo pokojnikovo balzamovali. Glede prepeljatve trupla ni odrejeno še ničesar, kajti pogrebne slavnosti določi Nj. Vel. cesar sam. Truplo pokojnikovo dospć težko pred jednim tednom na Dunaj. M e n t ou a 18.: Cesar Fran Josip odpotoval je danes ob .'t. 15 min. preko Venti-iniglie na Dunaj. Dunaj 18.: Cesar dospe semkaj jutri ob 11. uri zvečer. * * » Tu podajeino še nekoliko črtic iz življenja pokojnega junaškega nadvojvode, v popolnitev kratkih podatkov v današnjem /jutranjem izdanju. — Nadvojvoda Albreht postal je letu 1H40. geueralinajor in poveljnik brigade v Gradcu, 184:i. inaršalski poročnik ter adlatns pri moiavsko-silezijskem generalnem poveljništvu, dne 15. decembra 1H44. pa je bil imenovan zapovedujočim generalom na Dunaju. V tem svojem stališču izdal je poučno knjižico za vojaško šolstvo. Prišlo je leto 1H48. Mladi nadvojvoda hotel je vsekakor v boj za svojo domovino; ker drugače ni mogel pri t i na bojišče, odpovedal se je časti zapovednjočega generala in se podal dne 14. marci 1848. kot prostovoljec k Uadet/.kyjevi vojski v Italijo. Tam se je posebno odlikoval v krvavi bitki pri Santa Lucia. Vsled njegove hrabrosti in strntegiškega znanja dobil je nadvojvoda t Albreht decembra meseca 1848. leta poveljstvo nad divizijo avantgarde. S to divizijo pripomogel je k sijajnim zmagam pri Mortari in Nnvari. V priznanje njegovega junaštva dobil je poveljniški križec reda ilarije Terezije. Pozneje prišel je s svojo divizijo v Toskauo in se udeležil prisvojitve Livorna Dne I'.), scpt. 18-19. poslal je nadvola Albreht poveljnik 3. voja na Češkem, dne 11. okfc. 1*94. guverner zavezne trdnjave Mo-guncije, spomladi ]85o. 1. vodja generalnega zapovedništva na Češkem in istega leta general konjištva. 12. aept. 1851 bil je imenovan poveljnikom III. armade in zajedno civilnim in vojaškim guverneijem na Ogerskem. V tej službi ostal do 19. aprila 1860., 20. oktobra lnc>0, pa je prevzel poveljništvo VIII. voja na Benečanskem. Dne 4 aprila 18S3. postal je maršal, početkom maja 1866. pa je bil imenovan vrhovnim poveljnikom na jugu zbrane armade. Dn6 24. junija 1866. premagal je Italijane pri Kustoci in jih prisilil, da so se umaknili preko Mincija. V priznanje te zmage dobil je veliki križec reda Marije Terezije, dne 10. julija 1866. pa je bil imenovan vrhovnim poveljnikom vse cesarske vojske; no, kmalo zatem je bil sklenjen mir. 20. sept. 1866. 1. prevzel je nadvojvoda Albrecht čast vrhovnega poveljnika vojske, katero čast pa je leta 1869. zamenjal s častjo generalnega nadzornika vojske. Kot tak pridobil si je velikih zaslug za reorganizacijo vojske. — Pokojni nadvojvoda slavil je dn<5 25. aprila 1887. svojo 60. obletnico vojaškega službovanja. Pokojnik imel je tudi čast rnskega in pruskega maršala; bil je polkovnik lastnik 3 avstrijskih, 2 ruskih 1 pruskega in 1 bavarskega polka. — Pridobil si je častno ime kot vojaški pisatelj, a zavzemal je častno mesto tudi na gospodarskem polju kot lastnik obsežnih, izvrstno urejenih posestev. * • • Nadvojvoda Albreht Friderik Rudolf Dominik, vojvoda Tišinski, porodil se je dne 13. avgusta 1817. leta kot najstarejši sin nadvojvode Karla iu princesinje Henriete Nasau-\Veilburške Poročil se je dnć l.maja 1844. v Monakovem s princesinjo Hildegardo Bavarsko, katera pa je umrla dnć 2. aprila. 1864. Otroci bili so mu: Nadvojvodinja Marij a Tereza, rojenu 15. julija 1845, poročena dne 18. jan. 1865. z vojvodom Filipom Vir-temberškim. — Karol, roj. 3. jan. 1847., umrl 19. julija 1848. — Matilde, rojena 25. jan. 1849., uinrla 6. jun. 1867. za opeklinami. Nadvojvodinji vnela se je bila po nesreči obleka. Zapuftčina nadvojvoda Albrehta. Pokojni nadvojvoda Albreht volil je ves svoj privatni imetek svoji hčeri nadvojvodinji Mariji Terezi, vojvodinji Virtemberški. Nepremičnine (zemljišča, gozdi itd.), ki so bile last nadvojvoda Albrehta, merijo okolo 36.000 štirjaških milj. Gotovine ostavil je pokojni nadvojvoda mnogo milijonov, kiyti bil je najbogatejši med vsemi nadvojvodi. Telovadno druitvo .Trialkl Sokol" vabi na s i j a j n o maska rad o, katera bode dne 24. februvarja 1895 v redutni dvorani gledališča Politeama Rossetti. Svirala bode godba c. in kr. peškolka Hohenlohe-Schil-lingsfiirst št. 87. Pričetek ob 9. uri zvečer. Ustopnina: za člane v civilni opravi in za maske 60 nvč., za vabljene goste brez izjeme 1 gld., nemaskovaui gospodje plačajo vrhu tega 30 nvč. globe. Člani v društveni obleki so ustopnine prosti. Nemaskovanim damam priti je v plesni toiletti, gospodom pa v sokolski opravi ali v salonski obleki. — Ustop bode dovoljen le vabljencem. Usiopnice se dobiviyo v uredništvu .Edinosti" (Via Caserma št. 13, I. nadstr.) od 9. ure zjutraj do 4 ure popoludne dne 22., 23. in 24. februvarja, a na večer zabave pri uhodu. Ako kdo čestitih rodoljubov po pomoti ni dobil vabil, obrne naj se blagohotno do uredništva „Edinosti*. Porotno zasedanje v Rovinju prične dne 17. aprila t. 1. Predsednikom razprav imenovan je okrožnega sodišča predsednik dr. Anton T u š a r, njegovim namestnikom pa dež. sodišča svetovalca dr. pl. M a n i n c o r t ti Fran C odri g. Razprava proti Izgrednikom v Piranu : prične dne 4. marca t. 1. pred tukajšnjim ; deželnim sodiščem. Obtoženih je 14 najgor-šili kričačev proti dvojezičnim napisom ; dolični obtoženci imajo vsak svojega odvetnika branitelja. Razprava bode tinjala skoro teden dni j. Predsedoval bode deželneea sodišča svetovale, pl. Defacis, javni tožiteij bode drž. pravdnika namestnik dr. Ckersich. — O razpravi »poročimo seveda obširneje, Veaelitni odsek .Tržaškega podpornega in bralnega društva" napravi v soboto dne 23 februvarja 1895 plesni venček v dvorani ,Tržaškega Sokola" ulica Karneta št. 352, vis a vis št. 31, kamor podpisani vabi vse člane in prijatelja društva. Vatopnina za gospode 30 nvč., za gospice 20 nvč. Začetek ob 8«/» uri zvečer do 3 ure zjutraj Obile udeležbe se nadajoč, zahvaljuje se Vodstvo veseličnega odseka. Iz sbčiits dutovalfaka nam pišejo: Dne 3. t. m. se je vršila pri nas volitev novega županstva. Županom je bil izvoljen obče spoštovani tukajšnji posestnik Ivan Vrabca. Ta gospod je županoval pri nas že od leta 1876 do 18f8., potem je bil večkrat podžupan in zadnjič odbornik. Vsikdar se je kazal pravičnega ; kako bo sedaj, nas pouči prihodnost. Ker je pri nas vsikdar veliko zanimanje, kdo zasede presrečni županski stol, postala je že navada, da se volitev vsakrat zavleče za dobro leto. Tako je bilo tudi to pot. Pač veselo mora biti na tem županskem stolu, drugače ne bi se toliko pulili za županstvo. A ravno letos je bil še poseben dirndaj. To je bilo agitovanje, da ne kmalu tacega; a nočem pripovedati, koliko kozarcev vina se je popilo na ta račun. Kot resnicoljuben človek moram pa povedati, da je tudi prejšnji župan gospod Ivan Ukmar jako dobro župani I in ljudstvo bilo je zadovoljno žnjim. Odpovedal se je županstvu radi svojih obi lili drugih poslov, a ostal je v starešinstvu. Bog poživi starega in novega župana! Staro plemstvo v Boanl. „Osterreichisch-ungarsche Adelszeitung" objavila je te dni to*le zanimivo vest: Nedavno našel je učenjak v nekem bosenskem frančiškanskem samostanu več stoletij staro knjigo. Po vestnem proučevanju te knjige pokazalo se je, da je ta knjiga pravoveljavni šematizem plemstva nekdanjih bosenskih kraljev. V tej knjigi, katere posamični listi so iz pergamenta, zapisani so vsi članovi nekdanjih plemiških rodbin Bosne. Ta dragoceni spis je iz dobe, ko so bili boaenski vladarji zavisni od tedanjega ogerskega kralja Karla Roberta Anjou (izgovori: Anžu) t. j. od leta 1308. do 1342 Takrat bilo je prebivalstvo sedanjih zasedanih pokrajin izključno katoliške vere. In baš takrat se je v državi Habsbur-gov prvikrat obširneje govorilo o Bosni, kajti hči riinsko-katoliškega cesarja Friderika III. (lepega), vojvoda avstrijskega, bila je zaročena z bosenskim kraljem. Ta zakon pa sa ni izvršil, kajti nevesta umrla je kratko pred poroko. Od plemiških rodbin, ki so naštele v omenjeni knjigi, živi še dandaues okolo 300 možkih potomcev. Večina onih bosensko-hercegovskih državljanov, ki se smatrajo in se morajo izkazati kot neposredni potomci v omenjeni knjigi navedenih plemičev, nameni je prositi našega cesarja kot apostolskega kralja ogerskega, da obnovi dotične plemiške patente. Prvi korak v tem pogledu je že storjen, kajti župan Sarajevski, Mohamed Beg Kapetanovid predložil je vladarju prošnjo, da sme nositi na temelju omenjenega spisa grofovski naslov. Zaplenjeni vrednostni predmeti. Tukajšnja policija zaplenila je celo vrstozlatanine in srebrnine, katero je bil prinesel Stalio lani s seboj v Trst. Ker so dotični predmeti bili bržkone vkradeni, poživlja redarstveno ravnateljstvo tržaško oškodovane, da rekla-mujejo ukradene dragocenosti. Zapisnik in podrobni popis dotičnih predmetov je policiji ; komur je kaj izginilo, naj se torej prijavi policiji; mogoče je, da mu bode sreča mila in da pride zopet do svojega. Nezvesta kuharica. Te dni sporočili smo o nenadni smrti posestnika in kleparja gosp. Vidmarja. Pokojnik bil je udovec; gospodi-nila je v njegovem stanovanju že 32 let kuharica Marija Lebau iz Tolmina, stara 56 let. Pokojni Vidmar zaupal je sveji kuharici vse ; bil jej je pa tudi zaradi nje marljivosti in pohlevnosti jako hvaležen. Volil jej je že leta 18!)3.. ko je napravil svojo oporoko, svoto 20(J0 gld. in vse pohištvo, zajedno je volil razne manjše svote v dobrotvorne svrhe, glavnim dedičem pa sije volil v isti oporoki svojeea poslovodjo, g. Petra Ferra, stanujo-čega na Corsu hšt. 1. Koje pa Vidmar umrl, ni našla sodnijska komisija v stanovanju pokojnikovem ne denarja, ne vrednostih papirjev, niti dragocenostij. Glavni dedič g. Ferro pa je znal, da je bil Vidmar iniovit človek. Policijski kancelist g. Pasquali je knharico strogo prijel in konečno je morala priznati, da je res denar in vrednostne predmete poskrila deloma sama, deloma pa je dala v pohrano drugim v isti hiši stanujočim osebam, tako npr. dekli Josipini Čertetid Vsega je pobrala in poskrila nezvesta kuharica nad 6000 gld. vrednosti, d A, cel6 uro je vzela pokojniku iz žepa in mu potegnila prstane raz prste! Policija dobila je vse ukradene predmete — razun par srečk drž. loterije — in je seveda zaprla nezvesto kuharico in iye pomočnico Josipino Čertetič. Policijsko. Včeraj zjutraj zaprli so 19-letnega mizarskega pomočnika Ivana H. iz Trsta, pristojnega v Repentabor, ker ga išče tukajšnje dež. sodišče zaradi goljufije, katero ima H. na vesti. — Kmet Josip Vodopivec, stanujoč na Gornji Kjarboli št. 78, prijavil je policiji da mu je po noči na 16. t. m. izginil iz svinjaka prasec, vreden 48 gld. Najnovejše vesti. Dunaj 19. Vsi listi, črno opremljeni, se spominjajo iskrenimi besedami pokojnega nadvojvode Albrechta. Današnja prva seja državnega zbora se je zaključila v znamenje žalosti po primernem govoru, koji so poslanci poslušali stoji, Arco 19. Danes zjutraj je došlo nad 40 sožaljnih brzojavk, med temi jedna od jed-nega ruskega polka, koji je prijavil deputacijo k pogrebu. Balzamovanje trupla oskrbi prof. \Veichselb litin. Truplo se prepelje na Dunaj najbrže v četrtek zvečer s posebnim vlakom. Lvov 19. Mestni zastop je odposlal deputacijo k namestniku s prošnjo, da poslednji sporoči cesaiju sožalje mesta Ivovskega na Bmrtl nadvojvode Albrehta. Budimpelta 19 Po lepem govoru predsednika Szilagyi-a naročila je poslanska zbornica predseduištvu. da sporoči cesarjn nje sožalje, na kar se je seja zaključila. Budimpelta 19. Še vedno vlada oster mraz. Poročila od raznih krajev izražajo bojazen radi ostre zime. Tr|(ovlnitto braajavk«. Budimpelta. PiAnlc« *a spomlad 6.54 - « 55 Pienicn *a jeson 189*» 0 94 «.95 0»es z« •pomlad 6.05 6.07. Ri nova 5'45- 6 47. Koru« » ma j-juni 1*29 6 '25. Pftoiiica nor* od 78 kil. f. (1-53—H6). od 79 kil. f, rt 60-« «5, od 80 kil. I. ««3—6-70 od SI kit. f. 6 70-6-75, od SS kit. for fl-75—6.M). leftraen 6-30-815; proso ti-20—6-80. Pionira: Dobro ponudbe, povpraševanje manjo Trg miren Prodalo bo je 2oOOQ mt. »t. Vreme: mrzl« Praga. Nerallnirani sladkor /a februar f. 13 — marc 12 —, maj 12 17, iioth letina. 12.60 •/, 7» niije. Praga. Centrifuga! novi, postavljen r Trat in i carino vred, odpoSiljatcv prečoj f. 28.25- -29 Pebr. Avg. f. 29.50 ---- ConcnssA in februa<--maro 29.5(1 —•—. Cotvorni ta febr 80 75. V glavah (»oditi) t,» februvnr 30 "S Havra. K«»i. Smiin« gco-l avoragn tn febr urar VH.60 »i juni »5 50 utaln Ba.mlsTirg. Santo* Kood aTprniro 7.« mnrc F9.— mai 77-76 september 76-75. stalno DunnJakA bona lO lttOS Državni dolg v papirju . . . „ , v srebru . . . Avstrijska renta v cUtu . . , n v kronati . . Kreditne u kriju ...... London lOLst....... Napoleoni ........ 100 marlc ....... 100 italj. lir....... tebravavja dfin-s 102.10 102 15 125-45 9» 70 413 60 124.1 S 9'S3 60-57'/, 46-95 Tžeraj 109-10 102 0'» 193-40 99 (V i 414-26 12410 9'83»/, 60.30 46.95 Nič več kašlja! Baliamski petoralskl prah ozdravi vsak kaffelj, plufni in bronhijalni katar, dobiva so v ollikovani lokami PRMNARER J dne Mori" Trst, veliki trg. Poštno poAiljatve izvršujejo ho neutegoina. t 7T7 "l* Dobrozuaiia gostilna | ANTONA VODOPIVCA 1 (po d. niafe .pri Prviifikovcu") ti v Tratu, gj ulic« ■olltatvlo It. la toči kolikor v gostilni, tolik-ir pri veselic h v sokolski telovadnici, vedno le pristna tipavika, Prračka in kraika bo'a in ima vina. — Sladki rlasling v 8'oklenionh, in nodro f-an- kinjo vsaka stPklot-.i< H drži 1 lit r in volji (JO novf,— PuHtroiha je po&tLiiii, ccna ztm rna. Kuhinja jjc pre»krMjoim « t m'., i mi, toplimi in mrzlimi jedili. Priporoma so rojakom v Trstu in r. dciole Toči rino tmli družinam 4 nvČ cencje, i de o se odvzame nujmunj 5 litrov. JpmRiaiTOCiflliiigHFai^CjBffmlln^C^aBInBB Jetnik pojil i hi« drnStvn .Edinost". — Izdavatelj in o-t^.vnrm urednik : Julij Mikntu — Tiskarn« Dolenc v Trstu.