P BbBb, Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2 — Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
kulturno - po/il/čno glasilo •
s v e t ovnih
domačih dogodkov
LETO XII. / ŠTEVILKA 8
CELOVEC, DNE 25. FEBRUARJA 1960
CENA 2.- ŠILINGA
Zbor zaupnikov krščanskih Slovencev
V sredo, dne 24. februarja, se je v Celovcu sestal širši odbor Narodnega sveta 'koroških Slovencev. Zelo dobro obiskanega zborovanja so se udeležili predstavniki vseh naših krajev iz Roža, Podjune in Zilje. Na dnevnem redu je bila razprava o splošnem položaju narodne manjšine ter o vprašanjih v zvezi z deželnozborskimi ■volitvami dne 6. marca.
Predsednik Narodnega sveta dr. Valen-
Pet let bo kmalu minilo, odkar je bila podpisana avstrijska državna pogodba. Žal moramo koroški Slovenci ugotoviti, da so odprta še v celoti vsa vprašanja v zvezi s členom 7.
§ 1 člena 7 državne pogodbe se glasi: »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji, kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku. »Vsebina § 1 je načelnega značaja, v njem je na splošno izpovedana popolna enakopravnost slovenskega in hr-vatskega življa v Avstriji. Da obstoja ta enakopravnost zgolj na papirju, nam je dobro znano. Predobro vemo, da se § 1 člena 7 v praksi precej drugače glasi, in sicer: Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem ne uživajo pod enakimi pogoji, kakor vsi drugi avstrijski državljani istih pravic. To je povsem razvidno iz dejstev, ki jih bom navedel v zvezi z ostalimi paragrafi člena 7.
§ 2 se glasi: »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvatskem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zvezi bodo šolski načrti pregledani in bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvatske šole.«
Kako izgleda v resnici z realizacijo tega člena, ki naj bi zagotovil slovenskim manjšinam v Avstriji pravico do šolske izobrazbe v lastnem jeziku? Dokler je obstajala dvojezična šola v vseh občinah dvojezičnega ozemlja, je bila ta pravica v osnovnih šolah za slovensko-govoreče otroke brez-dvomno zagotovljena, šolska ureditev se je tekom let obnesla in smo bili z njo koroški Slovenci načelno zadovoljni. Vendar vsega tega oblasti niso upoštevale, ampak so klonile pred nacionalističnimi krogi, ki tudi danes še rovarijo proti koroškim Slovencem in jim je Slovenec in vsaka slovenska beseda trn v peti. Opozarjamo odgovorne državne oblasti na veliko nevarnost, ki preti državi ravno od teh krogov. Nacistični izgredi v preteklih tednih so pokazali vsemu svetu, da nacistična miselnost tudi na Koroškem ni izumrla. Ti krogi zahtevajo poseben zakon, ki naj omogoči glasovanje o tem, kdo je na Koroškem Slovenec in
tin Inzko je v temeljitem govoru orisal naš narodno politični položaj in podal tudi poročilo o političnem razvoju v zvezi z deželnozborskimi volitvami, nakar se je razvila živahna razprava, v katero so posegli skoraj vsi odborniki. Poročali so o položaju v njihovih krajih ter iznesli svoje poglede na pereča politična vprašanja. Soglasno je bilo nato sprejeto naslednje stališče k deželnozborskim volitvam:
kdo ne, manjšino hočejo šele iskati ter po 'procentih določiti, kje naj bi se še smela poučevati slovenščina. Namen je preveč prozoren, da bi ga ne spregledali: treba je poučevanje slovenščine omejiti le še na nekaj vasi poti Karavankami. Koroški Slovenci ponovno izjavljamo: Nikoli nismo priznali krivičnega šolskega zakona z dne 19. marca in ga tako dolgo ne bomo, dokler ne bo upošteval tudi upravičenih želj narodnostne manjšine na Koroškem. Znano je, da precejšen del slovenskih staršev svojih otrok ne pošilja k slovenskemu pouku zaradi političnega in gospodarskega pritiska, kateremu so izpostavljeni.
Člen 7 državne pogodbe pa predvideva tudi poseben šolski oddelek za manjšinsko šolstvo. Vendar ta oddelek še do danes ni vzpostavljen in ni imenovan nadzornik, ki bi nadzoroval slovenski pouk na ljudskih, glavnih in srednjih šolah v deželi. Še do danes ni izšel učni načrt za poučevanje slovenščine na ljudskih šolah, kaj šele, da bi kdo sploh nadzoroval ali se slovenščina na dvojezičnih šolah poučuje in predvsem, v kakšnem obsegu. Da se slovenščina poučuje mnogokrat v obrobnih urah, ko so učenci že utrujeni, je dosti žalostno in jasno priča, kakšno »enakopravnost« uživa slovenščina na »naših« šolah. Tudi na glavnih šolah so prilike slične in učitelji slovenščine so v vsakem oziru prepuščeni samim sebi. Tako se ni čuditi, da se na trgovski akademiji ali pa na celovškem učiteljišču javi tako malo učencev k slovenskemu pouku. S tem pa -sem se dotaknil druge rane našega šolstva, namreč učiteljskega naraščaja za dvojezične šole. Po odloku prosvetnega ministrstva se na učiteljišče ne sprejema več gotovo število učencev z znanjem slovenščine, ampak je glede učiteljskega naraščaja za dvojezične šole prepuščeno vse le gotovim slučajnostim. Zato že sedaj manjka dvojezičnih učiteljev, kaj bo šele v nekaj letih? S pristojne slovenske strani so bili po uradni poti ponovno podvzeti vsi koraki, da bi se zadeva učiteljskega naraščaja za dvojezične šole zadovoljivo uredila, žal do zdaj brez uspeha.
Tako so tudi določila § 2 člena 7 državne pogodbe, če izvzamemo slovensko gimnazijo, nerešena.
§ S: »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom, je slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu.
V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini.«
Vprašam vas, dragi rojaki, pri katerem občinskem uradu, ali na kateri orožniški postaji moremo koroški Slovenci oddati kako prošnjo napisano v slovenskem jeziku? Od katerega uradnika, ki želi biti nastavljen na našem ozemlju, se zahteva znanje slovenskega jezika? Po naših občinah so številni uradi z obširnim uradniškim aparatom, ki ga pomagamo Slovenci tudi z našimi šilingi vzdrževati. A tam ne boš slišal zlepa ne kake slovenske besede. To je »Untervvanderung«, o kateri se toliko piše in govori, vendar ne s slovenske ampak od nemške strani. Tako se umetno ustvarja videz, da ni kompaktnega slovenskega ozemlja, ampak gre v južnem delu Koroške le še za gotove »slovenske jezikovne otoke«, v ostalem pa žive Slovenci med »nemškimi« prebivalci tako pomešano, da zanje nobena mednarodna zaščita ne bi več prišla v poštev, ker pač v večini občin Slovenci ne dosežejo več tistega števila procentov, ki bi jim zagotovil uzakonjeno zaščito. S takimi procenti je operiralo notranje ministrstvo, ko je pripravilo zakon o slovenskem uradnem jeziku na sodiščih. Le, kjer je v kakim okraju na Koroškem 20% Slovencev, je slovenščina kot pomožni jezik pred sodiščem dovoljena. Gre pri tem za sodne okraje Borovlje, Pliberk in Železna Kapla. Pri pripravi tega zakona se je ministrstvo opiralo na ljudsko štetje iz leta 1951, o katerem je takrat oblast trdila, da se v nobenem oziru ne bo izrabljalo v narodnostne svrhe. Gotovo ji je bilo dobro znano, da ljudsko štetje nikakor ne more biti kriterij za pripadnost h kaki narodni skupini, še prav posebno ne v okoliščinah, v katerih živimo koroški Slovenci. Stoletna germani-
Iz vsega, kar smo slišali o členu 7, nam je nakazan delovni program Narodnega sveta koroških Slovencev za prihodnja leta. Glasi se: Vztrajno prizadevanje za končno in popolno realizacijo člena 7 državne pogodbe. Želimo, da bi se dala vsa vprašanja, ki se tičejo slovenske narodne manjšine, rešili v soglasju z dunajsko in koroško deželno vlado. Nam koroškim Slovencem je kot lojalnim državljanom zelo na tem, da raste mednarodni ugled naše države.
Vemo, da bi mogla nevtralna Avstrija vršiti v središču Evrope veliko misijo kot posredovalka med Slovani, Romani in Germani. Ugodna geografska lega naše države, njen mednarodni položaj in dejstvo, da žive v okviru njenih meja slovanske narodne manjšine, nudijo državi vse prednosti, bistveno prispevati k ohranitvi miru v srcu našega kontinenta ter soustvarjati predpogoje za uresničitev združene Evrope. Vendar Avstrija te vloge nazven ne more vršiti, če je sprta z narodnostnimi manjšinami v lastni državi in povrh še s sosednjimi narodi.
Naše simpatije veljajo vsem manjšinam, ki se borijo za svoj narodni obstoj. Zato iz srca želimo, da bi Južni Tirolci ob podpori dunajske vlade vendar enkrat prišli do pravic, ki jih jim zagotavlja Pariški sporazum. Ugotavljamo pa, da obstoja tudi druga mednarodna pogodba, ki jo je Avstrija podpisala. To je avstrijska državna pogodba, katere člen 7 zagotavlja jasno določene pravice slovenski in hrvatski manjšini v Avstriji. Gre pri eni kot drugi pogodbi za zaščito manjšin, za realizacijo gotovih prevzetih obveznosti. V tem sta si Južnotirol-sko in koroško manjšinsko vprašanje enaki
zacija, doba nacizma s prepovedjo rabe slovenščine, izselitev številnih naših družin, vse to je prispevalo svoje, da se marsikdo uradno ne pusti zabeležiti kot Slovenca. S ■tem pa še nikakor ni rečeno, da je dotični pretrgal vse vezi s Slovenci. Tesno je povezan s slovenskim kulturnim življenjem, rad se poslužuje slovenske govorice v družini in cerkvi. Saj mu domači slovenski jezik bolj teče, kot pa priučena nemščina. Da se marsikdo ne upa priznati za Slovenca tudi zaradi gospodarskega in političnega pritiska, pa je itak znano. Zato vsaj ljudskih štetij po letu 1920, odkar se je po raznih nem-škonacionalnih organizacijah in pretresljivih zgodovinskih dogodkih izvajalo nad našim ljudstvom poostreno nasilje, ne moremo sprejemati. Prav tako tudi ne zakonov, ki se na taka štetja opirajo.
§ 3 pa predvideva tudi še dvojezične napise. Tudi za te oblast do danes še ni poskrbela. V kolikor pa nanje tu dn tam naletimo, so nastali skoraj povsod po slovenski iniciativi. Marsikje so taki napisi zginili čez noč, ker so pač bili slovenski. Za nobeno občino Južne Koroške pa deželna vlada po podpisu pogodbe ni izdala navodila, da se morajo napisi in označbe recimo kažipoti itd. napisati tudi v slovenskem jeziku.
§ 4: »Avstrijski državljani slovenske ali hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah tM>d enakimi pogoji, kakor drugi avstrijski državljani.« Tudi o tem delu člena 7 lahko trdimo, da ni izveden, saj o kaki enakopravnosti na kulturnem dn gospodarskem področju in govora.
§ 5: »Dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.«
Tudi ta ročka je ostala le košček papirja, nemško-nacionalne organizacije tudi zana-prej nemoteno lahko protislovensko delujejo in rovarijo.
in odločno odklanjamo, da bi kdorkoli delal pri tem kake razlike, pa naj si bo to avstrijski zunanji minister dr. Kreisky ali pa njegov državni sekretar dr. Gschnitzer.
Kot ni mogoče misliti na zadovoljivo rešitev južnotirolskega vprašanja brez. upoštevanja mnenja predstavnikov Južnotirolske manjšine, tako ni in ne more biti rešitve katerega koli slovenskega manjšinskega vprašanja brez nas in preko nas.
Ne bomo nehali opozarjati na nerešeno narodnostno vprašanje tudi pred mednarodnimi forumi, kot je n. pr. Federalistična unija evropskih manjšin. Saj je naša dolžnost, da se zavzemamo za pravice, ki so nam zagotovljene po avstrijski ustavi in mednarodni pogodbi.
S slovenskim narodom, ki živi v sosednji Jugoslaviji nas vežejo skupni jezik in kultura ter več kot tisočletna skupna zgodovinska usoda. Zato smo za dobre odnose med Koroško in Slovenijo. Prepričani smo, da moremo kot slovenska narodna manjšina dejansko tvoriti most med narodoma-sosedoma in obema državama.
Priznavamo se h krščansko-demokratskim načelom v javnem življenju. Ob strani vseh, ki se resno zavzemajo v naši državi za uveljavljanje katoliških načel, bomo za istimi cilji dosledno tudi v bodoče stremeli.
Naše prizadevanje mora veljati še v večji meri kot doslej skrbem in težnjam našega ljudstva. Čim trdnejši bo na vasi naš zaup-niški aparat, tem laže se bomo s skupnimi močmi borili za naše cilje in naše potrebe. In le tako bo naše delo deležno uspeha in blagoslova.
Naše stališče k volitvam
Pri teh volitvah gre za konkretna vprašanja vsakdanjega življenja v okviru splošnega političnega in gospodarskega dogajanja v deželi. Razume se, da smo na teh vprašanjih zainteresirani in bomo po tem uravnavali svojo odločitev.
Tako kot Slovenci in kot kristjani pa moramo z obžalovanjem ugotoviti, da ni v deželi nobene politične stranke, ki bi z dejanji kazala razumevanje za naše v členu 7. državne pogodbe zajamčene pravice ter za naše kulturne in gospodarske potrebe.	.
Za naše pravice
Iz govora predsednika dr. V. Inzka na širši seji Narodnega sveta
S skupnimi močmi za skupne cilje!
Politični teden
Po svetu
Prva francoska atomska bomba
Po petnajstih letih naporov se je Franciji posrečilo, da preizkusi svojo atomsko bombo. Sredi saharske puščave je 13. februarja zjutraj ob 7. uri zrastel iz peska pošastni goban visoko v nebo: Francija je s tem stopila v krog posestnikov atomskih 'bomb, vendar s tem še ni postala atomska velesila, kajti kot ena lastovka ne prinese pomladi, tako tudi ena atomska bomba ne more prinesti Franciji svetovne veljave. Dandanes namreč ni atomska sila več tista država, ki more uspešno izvesti atomski poskus, ampak le tista država, ki ima na razpolago industrijo in surovine za izdelavo stotin, da tisočcv atomskih in vodikovih bomb, poleg tega pa še za izdelavo letalskih jat, flotiij podmornic ter daljno-metnih raket, ki zamorejo ponesti atomske bombe na kateri koli cilj na zemeljski obli. In tako daleč francoske sile ne segajo. Francija z atomsko bombo je nekako v istem položaju kot tisti, ki je oborožen z revolverjem na bobenček, dočim imajo vsi njegovi sovrstniki avtomatične brzostrelke.
Neugoden odmev po svetu
Francoski atomski goban je zbudil nevoljne komentarje po vsem svetu. Posegel je neprijetno v razgovore treh velikih atomskih posestnikov. Združenih držav, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki se vprav sedaj posvetujejo v Ženevi o tem, kako bi atomske poskuse sploh ustavili in končali to nesmiselno tekmo v atomskem oboroževanju, ki nikamor ne vodi, kajti dokler bo Vladala pamet atomskih orožij ne bo nihče uporabil, kljub temu, da stane njih izdelava neznanskega denarja.
Ostre proteste pa je francoska bomba zbudila med afriškimi narodi, ki se smatrajo ogrožene po radioaktivnih žarčenjih tega in bodočih atomskih poskusov v Sahari. Črnska republika Ghana je blokirala takoj vsa francoska dobroimetja v ghan-skih bankah, Maroko pa je odpovedal meddržavno pogodbo s Francijo. Tudi druge afriške države so ostro protestirale in iz-gleda, da je Franciji atomska bomba v zunanjem političnem pogledu bolj škodovala kot koristila.
V notranjepolitičnem oziru pa je prišla kot nalašč. Po krizi francoskega upora v Alžiru je De Gaulle nujno potreboval nekaj, kar bi Francozom vrnilo zopet samozavest in zaupanje v bodočnost. Zato uradno poročilo o prvi atomski eksploziji v Sahari končuje z vzklikom »Vive la France«, ki živahne Francoze vedno spravi v navdušenje.
Napori Hruščeva v Aziji
Sovjetski ministrski predsednik nadaljuje svoj e potovanje po Aziji. Njegov obisk v Indiji ni prinesel zaželenih rezultatov in indijska vlada ne prikriva svojega razočaranja. Gostobesedni Nikita je prišel pač v Indijo z namenom, da si jo pridobi za svoje načrte glede Berlina in Nemčije, ne pa da pomaga Indiji v njenem sedanjem težavnem sporu s Kitajsko. In kot Hruščevu ni uspelo Nehruja pridobiti za podporo sovjetske politike v Evropi, prav tako se Hruščev ni pustil pregovoriti k temu, da bi nekoliko pristrigel pe-roti svojemu velikemu kitajskemu komunističnemu bratcu Mao Tse Tungu, ki grabežljivo sega po indijskih obmejnih pokrajinah v Himalajskem pogorju. Tako sta se oba razšla s prijaznimi smehljaji, a praznih rok. Nehru pa je moral požreti grenko pilulo, namreč povabiti kitajskega ministrskega predsednika Čuenlaja na direktne razgovore v Indijo.
Nikita je nato odletel v sosednjo Burmo, kjer tudi ni opravil mnogo bolje, kajti Burmanci so si ob indijskem zgledu morali misliti: Danes tebi, jutri meni. Iz Burme je nato odletel v rajsko otoško kraljestvo Indonezijo, kamor pa je prišel precej truden, kar spričo naporov v Indiji in Burmi, kjer je moral tamošnje državnike prepričevati, da je njihov prijatelj, čeprav je na življenje in smrt povezan z njihovim najhujšim sovražnikom, komunistično Kitajsko. Indonezija teh problemov ne občuti talko neposredno, ker ne meji ne na Kitajsko in tudi ne na Sovjetsko zvezo, zato je ondi bil sprejem prijaznejši in ondi si je v družbi državnega predsednika Su-
karna, ki je pred kratkim prevzel diktatorsko oblast v svoji deželi, vidno ojx>mo-gel. Se vidi, človek se najbolje počuti v družbi sebi enakih. Potovanje Hruščeva po azijskih deželah pa kaže, da posveča Sovjetska zveza temu delu sveta slej ko prej veliko pozornost. Azijske dežele so danes še sicer zaostale, vendar naglo razvijajo svoje gospodarstvo in bodo jutri še bolj kot danes igrale važno vlogo v svetovni politiki. Zato si je treba pravočasno zagotoviti njihovo prijateljstvo — če se da.
Eisenhower v Južno Ameriko
Ameriški predsednik Eisenhower pa je minuli teden poletel na svoje že napovedane obiske po južnoameriških državah, da se osebno prepriča o položaju, ki ondi za Ameriko ni povsem rožnat. Obiskal bo Brazilijo, Argentino, Chile in Urugvaj. Preletel bo razdaljo 25.000 km. Južna Amerika velja v svetovni politiki sicer za nekak ograjen »vrtec« Združenih držav, vendar je ondi komunistom uspelo nanesti svojo Ijulj-ko. Na delu so močne komunistične 'podtalne ali sicer zakrinkane organizacije, ki rovarijo po navodilih iz Moskve. Pri tem spretno izkoriščajo gospodarske težave, ki so v zadnjem letu nastale zaradi padca cen industrijskih surovin in kave na svetovnem tržišču. Te dežele namreč v glavnem žive od izvoza surovin za industrijo (petrolej, baker, živo srebro, cink, sladkor, bombaž itd.). Amerika, ki je bila glavni kupec tega blaga, je morala svoj uvoz omejiti, kar je povzročilo brezposelnost in nerazpoloženje v prizadetih južnoameriških državah. Ne brez vzroka je pred kratkim obiskal Kubo, glavno pridelovalko sladkorja na svetu, sovjetski zunanjetrgovinski minister Mikojan in nakupil večje količine sladkorja, kar je imelo takoj za posledico dvig cen tega blaga na svetovnem trgu. Eisenhovver je odšel v Južno Ameriko z velikimi načrti za razvoj tega kontinenta, ki je sicer bogat na naravnih zakladih, a ljudje 'pod vročim soncem ne znajo delati in ne gospodariti.
Slučaj je hotel, da sta si oba glavna svetovna politika izbrala najprimernejši čas za svoja ipotovanja v tropske kraje, kajti sedaj vlada ondi mili letni čas. Ko bo nastopila pomlad v Evropi, bosta prišla na »stari kontinent«, da se pomerita v morda odločilni bitki za zeleno mizo, na tako-zvani »vrhunski konferenci«.
... in pri nas v Avstriji
Spomladi vse raste - tudi zahteve po plačah
Potem, ko so bile izvedene osebne spremembe v vodstvu Ljudske stranke, na katere čelo sta prišla kot šef stranke štajerski politik dr. Gorbach ter kot generalni tajnik nižjeavstrijski notar dr. Withalm, so socialisti v prvih dneh pokazali, da nameravajo novim možem v koaliciji temeljito zagreniti veselje nad zmago. Na prvi seji paritetne komisije, ki naj sklepa o cenah in plačah, -so predstavniki delavskih organizacij prinesli kar 13 zahtev po povišanju mezd v raznih gospodarskih panogah. To napadalno četo je vodil sindikat gradbenih delavcev. Nadalje zahtevajo ijmvišanje čevljarski, usnjarski in steklarski delavci. Najnevarnejše je povišanje, ki ga zahtevajo gradbeni delavci, kajti 'preko poletja ta gospodarska panoga odločilno vpliva na razmerje med cenami in mezdami, po drugi strani je pa zidarstvo panoga, ki
prizadeva vse gospodarstvo. Ako bodo povišane mezde gradbenih delavcev, bodo s tem prizadeti predvsem kmetje, ki v zadnjih letih v povečani meri popravljajo zastarela poslopja ter zidajo moderne hleve, prizadeta pa 'bodo tudi izboljševalna dela (izsuševanje, urejevanje hudournikov) in končno tudi stanovanjska izgradnja, ki predstavlja še vedno eno izmed najtežjih vprašanj v Avstriji, kajti stanovanj je kljub pospešeni gradnji še vedno premalo.
Zahteve gradbenih delavcev so naletele na odločen odpor pri vseh prizadetih krogih. Kmetijski minister Hartmann je dejal, da bi novo povišanje zidarskih plač še bolj povečalo razliko med obratnimi stroški kmetijstva. Po eni strani bi bilo obremenjeno z večjimi izdatki, dočim bi naj cene kmetijskih proizvodov ostale naprej nizke.
Paritetična komisija je zahtevo gradbenih delavcev sicer odklonila, vendar s tem zadeva še zdavnaj ni končana. Za njimi namreč stoji sam predsednik Avstrijske delavske organizacije (OeGB) Olah, ki je svojčas sam začel kot zidar. Utegne celo priti do stavke.
Finančni minister je spričo zahtev po povišanju mezd takoj izvedel svoje prve protiukrepe. Finančno ministrstvo je izdalo prepoved razpisovanja novih posojil, ki si jih želi cela vrsta podržavljenih podjetij (med njimi Elektroenergijska skupnost — Verbungsgesellschaft) ter mesto Dunaj. S tem je v prvi vrsti stopil na prste socialistom. Napovedal je tudi zmanjšanje podpor za gradnjo stanovanj ter omejitev prispevkov državnim železnicam. Vse to je spravilo v negotovost nove gradnje spomladi, kajti spričo nastale nejasnosti je nemogoče izdelati kolikor toliko zanesljive stroškovnike. To pa utegne dovesti do zastoja v gradbeni delavnosti — in to vprav na začetku gradbene sezone. Vsekakor bomo o tej zadevi imeli v prihodnjih tednih še priliko kaj več poročati.
Koalicijski odbor se ni mogel zediniti
Minuli teden se je sestal tudi koalicijski odbor, čigar naloga je, da sklepa sporazum o temeljnih zadevah notranje politike in gospodarstva ter odobrava zakonske osnutke. Seja tega odbora, ki v resnici vlada Avstrijo, kajti tudi zvezna vlada je vezana na njegove sklepe, je končala brez rezultata, ker v nobeni zadevi ni bilo moč doseči sporazuma.
Brhtenšlci škof o manjšinah
Poostritev spora glede avstrijske manjšine na Južnem Tirolskem je napotila škofa v Brixenu dr. Jožefa Gargitterja, da tej zadevi posveti posebno pastirsko pismo, v katerem pravi med drugim: »Pravica in dolžnost vsakega naroda je, da podedovana izročila, kot so se izoblikovala v teku časov, brani, čuva in goji.« Te vrednote so, pravi škof naprej, jezik, kultura, šege in navade, nega lastnega življenjskega načina, ne-obhodno potrebno živtljejsko ozemlje in vsi drugi pogoji, ki šele omogočajo samobitni družbeni obstoj in trajni razvoj manjšine. Pravzaprav zanje niso potrebne posebne pogodbe, 'kajti one sodijo med nedotakljive naravne pravice.
»Država mora pravice in svoboščine, 'ki gredo posamezniku, družini, občini in narodnostni skupini, čuvati, ne pa jih ukinjati,« zaključuje dr. Gargitter.
Pastirsko pismo brixenškega škofa je zbudilo veliko pozornost ne le na Južnem Tirolskem, ampak po vsej Italiji in celo v inozemstvu.
Na Koroškem:
Volilni boj se razgreva
in postaja nekoliko živahnejši. Vrste se shodi vseh političnih strank, naslovi po časopisih postajajo vedno ostrejši in besede govornikov na shodih vedno bolj žolčne. (N. pr.: »Deželne ceste na Koroškem bodo zgrajene v 100 letihl«). Na sodišču pa se že množe tiskovne tožbe zaradi razžaljenja časti ter kratenja dobrega imena. Govorniki raznih strank vehementno obračunavajo med seboj in se trkajo na svoja patriotska prša, bodisi s črnim ali rdečim emeble-mom. Kaj novega pa skorajda ni slišati, kajti eni hvalijo staro, drugi pa isto grajajo. Po volitvah bodo pa gospodarili skupno in sporazumno naprej — na temelju koalicijskega proporca.
Nacisti pa zopet obnavljajo mit 20. stoletja in skušajo z gonjo proti Slovencem lovki kaline. Bomo videli koliko jih bo.
Celovec zopet v »slovenskih« barvah
Tudi letos je FPOe nehote poskrbela za presenečenje, ki ga je moč primerjati samo z onim pri nekih preteklih volitvah, ko je čez noč ]x>slovenila našo deželno prestolnico z napisi »Celovec — nie!« Topot je isto dosegla na drug način, namreč s plakati v belo^plavo-rdečih barvah, to je slovenskih narodnih barvah. Svoj posel je izvršila s tipično, edinstveno tevtonsko temeljitostjo. Ne torej '»Celovec nie«, temveč »noch immer«!
SLOVENCI
doma in po sneta
i“Drin-dr. Ivan Ahčin
V starosti 63 let je v Buenos Airesu v Argentini umrl zaradi raka dr. Ivan Ahčin, univerzitetni profesor, časnikar, sociolog in vzgojitelj slovenske mladine. Od leta 1930, ko ie bil postal glavni urednik največjega slovenskega katoliškega dnevnika „Slovenec” v Ljubljani, je bil med vsemi Slovenci znan tudi po kratici DRIN, s katero je podpisoval svoje slovite uvodnike v „Slovencu”.
S pokojnim dr. Ahčinom lega v grob ena izmed najznačilnejših osebnosti iz dobe med obema vojnama. Bil je eden izmed najbolj cenjenih svetovalcev in prijateljev pokojnega dr. Korošca in pori njegovim uredništvom sc je „Slovenec” iz provincialnega lista dvignil na dnevnik evropske ravni. Pokojnega dr. Ahčina je narava obdarila s pronicljivim razumom, elegantno logiko, čistim slogom; kot duhovnik pa je prinesel v novinarstvo ljubezen do resnice ter krščanske caritas. Vodstvo političnega lista je delo, ki trga človeka, mu razbija čas ter ob obilici vsakdanjih, trenutno in dozdevno hudo važnih malenkosti zastira pogled na daljne cilje. Pokojni dr. Ahčin se tem skušnjavam nikdar ni pustil premotiti, temveč je vedno ohranil v vidu končni cilj. Obkrožal ga je štab izbranih sodelavcev, kot že pokojni Lojze Kuhar, Terseglav, Kremžar, Cenčič ter še živi Jurčec, Debeljak, Poštovan, Potočnik, Hafner, katerih sposobnosti je pokojni dr. Ahčin znal metodično usmerjati in vsklajati.
Po rodu je bil iz družine skromnega krojača v Domžalah, bil je 14. otrok, kateremu je sledilo še več bratcev in sester. Kljub temu da ga je oče namenil za krojaški stati, kajti pri hiši ni bilo denarja za študij, je mladi, ukaželjni Ivan odšel v Ljubljano in sc dobesedno prestradal skozi gimnazijo. V prvi svetovni vojni je moral k vojakom, kjer mu je hudi trebušni legar zrahljal zdravje za vse življenje. Po končani vojni se je odločil za duhovski stan. Na mladega duhovnika, prefekta v Marijanišču, je postal pozoren prošt Kalan, ki ga je uvedel v družbo dr. Korošca. Po doktoratu iz bogoslovja sta dr. Korošec in prošt Kalan priporočila škofu, da naj dr. Ahčinu omogoči časnikarsko izobrazbo. Na daljšem študijskem potovanju |>o Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji se je dr. Ahčin seznanil z modernim časnikarstvom. Vrnil se je leta 1929 v Ljubljano in postal najprej zunanjepolitični urednik „Slovenca”, leto kasneje pa glavni urednik. Obenem je začel tudi na bogoslovni fakulteti ljubljanske univerze predavati sociologijo, kajti kot sin revežev je neposredno spoznal potrebo po socialni pravičnosti. Med drugo svetovno vojno je bil v Rimu, kjer je vodil podporno akcijo za begunce in žrtve komunizma v Sloveniji, po letu 1945 pa je poučeval na slovenski bogoslovni fakulteti v begunstvu, najprej v Brixe-nu na Južnem Tirolskem in kasneje v Argentini.
Dr. Ahčin je spisal vrsto knjig in knjižic, med drugim „Mladina v Sovjetski zvezi” Ut „Komu-nizem, največja nevarnost naše dobe”, ki sta izšli pred drugo svetovno vojno. Bil je najboljši jvozna-valec papeških socialnih okrožnic, o katerih je mnogo pisal. Nastopal je tudi kot predavatelj za mladino. V Argentini pa se je še bolj posvetil znanstvenemu delu in sc s tem uvrstil med najvidnejše slovenske sociologe, da ga lahko imenujemo vrednega nadaljevalca dela Janeza F.v. Kreka in bratov Ušeničnikov. Njegovi v Argentini nastali veliki deli „Sociologija” (I. del 380 in II. del 465 strani) ter „Socialna ekonomija” (453 str.) sodita med najboljša znanstvena dela te stroke v slovenskem jeziku.
Dr. Ahčin je umrl daleč od domovine, vendar jc s svojim delom neločljivo povezan s slovenskim narodom, kateremu je vse svoje življenje vdano in zvesto služil.	a. I.
Slovenec zasfopa Argentino na olimpiadi
Kot član argentinske smučarske ekipe, Slovenec France Jerman, zastopa svojo novo domovino Argentino na zimski olimpiadi v Squaw Walley.
France Jerman jc začel smučati že kot 6-letni deček, s 14. letom pa je že nastopil na prvi smučarski tekmi in prišel na cilj — zadnji. Toda ni odnehal in s 17. letom jc prvič zmagal. Bil je član jugoslovanskega olimpijskega moštva leta 1938 in med vojno je tekmoval tudi na Koroškem. Njegova specialiteta so dolge proge. Ko se je jm> kratkem bivanju na Koroškem po letu 1945 preselil v Argentino, jc tudi gojil svoj šport naprej ter osvajal prvenstva za prvenstvom, kljub težkemu deln, ki ga mora vršiti, da si zagotovi ljubi kruh.
je to edini slovenski tekmovalec na zimski olim-piadi v Squaw Watcy, kajti beograjske športne oblasti so zaradi previsokih stroškov sklenile, da se jugoslovanski smučarji, med katerimi so skoraj izključno Slovenci, zimske olimpiadc v Squaw WalU-\ ne udeleže.
Mirko Javornik:
Sfara zaveza pomaga ustvarjati novi Izrael
(Nadaljevanje in konec)
Ta svetopisemska omemba je dala pobudo vodilnemu palestinskemu geologu, dr. Benu Toru, da je začel iskati tudi'železo. Nekaj kilometrov od Becršebe je videl velikanske čeri, prepletene s čmo-rdečo rudo. Analiziral je na stotine primerov ter dognal, da so tam ležišča, ki vsebujejo vsaj petnajst milijonov ton železne rude. Pred •kratkim so inženirji našli v bližini skoraj dva kilometra dolgo žilo, v kateri je šestdeset odstotkov čistega železa, ki ga je mogoče kopati kar s 'površja.
Kakor je današnje Salomonove potomce Sveto pismo privedlo do bakra in železa, tako jim je kazalo pot tudi do petroleja v domači zemlji. Trgovec Xiel Federman je v Genezi prebiral poglavje o koncu Sodome in Gomore, ki pravi, da je Gospod poslal nad pregrešni mesti kamnit in ognjen dež. Dim iz goreče zemlje se je dvigal pod nebo kakor dim iz plavža... Federman je v svoji praktični pameti takoj prišel na misel, da bi ti plameni iz tal lahko pomenili goreči zemeljski plin. Kjer je zemeljski plin, mora biti tudi olje. Ustanovil je trgovsko družbo, ki je poslala na tisto področje strokovnjake. Ti so brž dognali, da mora poti površino skoraj gotovo biti ležišče petroleja. Tretjega novembra 1953 so že začeli vrtati za prvi vrelec.
Dolgo časa je vladalo prepričanje, da je večina Svete dežele pustinja, dobra kvečjemu za skromno pašo, a še zdaleč ne za kmetijstvo. Toda arheologi so ugotovili, da je že samo na kakih sto kilometrov dolgem pasu puščave ob Jordanu bilo v svetopi-semskih časih nad sedemdeset naselbin z vodnjaki in namakalnimi napravami. Očak Lot očitno ni pretiraval, ko je dejal, da je povzdignil oči in videl jordansko planjavo, ki je bila povsod lepo namakana kakor sam Gospodov vrt...
Izrael vse do zadnjih let ni bil več posejan in rodoviten, ker so nešteti vdori porušili njegova mesta in vasi ter prebivalce razpršili na vse vetrove sveta. Zaščitni zidovi so razpadli, beduinske koze so požrle travo, ki je vezala zemljo, pesek je zasul vodnjake. Toda novi naselniki se opirajo na Sveto pismo ter pravijo: »če so stari Izraelci lahko živeli tukaj, bomo tudi mi...«
In 'tako je na ostankih starih selišč, ki so jih po bibličnih podatkih zasledili arheologi, nastalo zadnje čase petdeset novih kmečkih vasi samo na predelu med Damom in Beershebo, kjer je še pred nekaj leti bila sama puščava. Novi naselniki so najprej poiskali ter očistili nekdanje vodnjake in studence ter postavili nanje električne črpalke, ki zdaj pošiljajo vodo ljudem in polju. Hagarin vodnjak, kjer se je zavržena Abrahamova žena ustavila s sinkom Izjnaelom, daje danes življenje šestdesetim romunskim judovskim pionirskim rodbinam, vlada pa povezuje te svetopisemske studence v enoten, širok namakalni sistem.
Ameriški strokovnjak za ohranjevanje
plodne zemlje, dr. Movvdermilk, je bil zadnja leta glavni vladni svetovalec za kmetijstvo v Izraelu. Tudi on se je pri svojih navodilih ravnal po Stari zavezi. Ta n. pr. točno pove, kateri pridelek bo uspeval na tem ali onem področju. Filistejci, ki so živeli na jugu Palestine, so gojili največ žito, zakaj Samson je zvezal lisice za repe ter jih s plamenicami na njih pognal na polje, da je požgal pšenico. In ko je obiskoval svojo ljubo, je hodili po oljčnih gajih in po vinogradih. Žito, olje in vino so tako danes postali poglavitno bogastvo na novo obujene južne Palestine. Mozesove knjige pripovedujejo, kako je Izak sejal žito med Gazo in Beershebo ter imel stoterno žetev. In res je tudi dandanes pridelek pšenice na tem obnovljenem predelu dosti večji kakor pa na drugih.
Sveto pismo nekje pripoveduje, da je Faraon dal Salomonu za doto mesto Ge-zer z okolico. V njegovih razvalinah so arheologi našli kmečki koledar na kamnu, kjer je vklesano, kdaj so stari Izraelci tam pospravljali različne pridelke. Omenjen, je tudi lan, ki ga v Palestini niso poznali tisoč in tisoč let. Danes je lan spet poglavitno bogastvo novih judovskih zadružnih kmetij okrog nekdanjega Gezerja.
V Negevski puščavi, južno od Beershe-be, vsaj tisoč tristo let ni bilo človeške naselbine. Toda Geneza pripoveduje, da je Abraham gnal velike črede ovac in govedi na to področje. Odkod je prihajala voda za pašnike, če pade ha tem področju manj kot deset centimetrov dežja na leto? Učenjaki so bili po 'toliko izkušnjah prepričani, da pripoved Svetega pisma drži tudi v tem primeru. In res so na gorovju v ozadju Negevske puščave našli ostanke neštetih jezov, velikih in majhnih, povezanih v namakalni sestav, ki je ohranil vsako kapljo vode za zagotovitev paše. Skupina sedemnajstih bivših judovskih vojakov je maja 1952 postavila šotore na tem delu pustinje ter na površini 65 oralov obnovila štirideset starih jezov. Že naslednjo pomlad so imeli toliko vode za namakanje, da so lahko preredili tristo ovac. V Svetem pismu so baje brali, da so Izraelci v tej puščavi kopali vodnjake. Začeli so raziskovati vsak peščen holm in vzpetino in danes stoji na tem področju 37 vodnih zbiralnikov, ki vsak vsebuje blizu tisoč litrov vode. To zadostuje za preskrbo ljudi in polja na področju kakih sto kvadratnih kilometrov.
Ena najnujnejših potreb nove Palestine, ki hoče imeti čimveč lastnega kmetijstva, je pogozdovanje. Biblija vsebuje natančna navodila, kakšno drevje uspeva na tem ali onem področju. Ko so pred leti razpravljali, kje naj bi nasadili velikanski gozd v spomin Judom, pokončanim v nacističnih taboriščih smrti, so našli odgovor v Jozvetovi knjigi, ki pravi, da je bujen gozd rasel na golem gričevju, kamor si zdaj živa
duša ne bi upala potakniti sadike. V Mo-zesovih knjigah so dalje brali, da je prvo drevo, ki ga je Abraham vzgojil v Negevu, bila tamariska. Izraelska vlada je dala tam nasaditi dva milijona takih mladih drevesc. Pri tem so ugotovili, da se tamariska dobro prime celo na predelih, kjer je manj ko petnajst centimetrov moče na leto.
V zadnjih desetletjih so v Izraelu nasadili okoli dvajset milijonov dreves. Za cilj pa so si postavili dvesto milijonov, ker hočejo doseči uresničenje napovedi preroka Ezehijela, ki pravi: »In dejali bodo: ta dežela, ki je bila zapuščena, je postala kakor rajski vrt... «
Ker smo začeli s svetopisemsko strategijo, pa še končajmo z njo. Maja 1948 je sirijska vojska skušala vdreti v Izrael. Judovski vrhovni poveljnik, general Jadin, je tedaj branil svojo deželo po navodilih iz Stare zaveze. Tam je pisano, da so pred 2800 leti Aramejci poskusili s podobnim vdorom od severa. Jadin je bil prepričan, da bo novi sovražnik ubral nekdanjo pot. Razporedil je svojo vojsko tako, kakor
Prva prikazen v Lurdu se je zgodila 11. februarja 1858. Ta dan se v liturgiji (pri sv. maši) vsako leto obhaja spomin Marijinih prikazovanj v Lurdu. Komaj je v votlini začel izvirati studenec ali vrelec, že se je zgodilo več čudežev na bolnikih, ki so pili to vodo ali se umivali ž njo. Wer-fel pripoveduje v svoji knjigi iz tistega časa o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki jih hočemo tukaj opisati.
V bližini mesta Bord6 je živela šestnajstletna Marija Mor6. Hodila je v Bor-dd v šolo. Pa zboli na očesni bolezni. Zdravnik dr. Bermdn, Specialist pa očesne bolezni na vseučilišču v Borddju, dožene neozdravljivo bolezen, popolno oslepljenje. V nekaj tednih je dekle popolnoma oslepelo. Starši dekletovi so vse poskusili, da bi slepo hčerko rešili grozne usode. Vse ni nič pomagalo. Tedaj se starši odločijo, da se bodo peljali s slepo deklico v Pariz, mogoče bodo pariški zdravniki mogli kaj pomagati.
Na dan pred odpotovanjem v Pariz dobi oče Mord v roke časopis, v katerem je bilo poročilo o nenadnem ozdravljenju neke gospe Rizd s pomočjo lurškega vrelca. Takoj so spremenili cilj potovanja in so se peljali namesto v Pariz v Lurd. Votlina je bila šele malo časa zopet odprta. (Državna oblast je dala namreč votlino zapreti in vsak je bil kaznovan, kdor je bo-
so to storili judovski kralji. In res so Si-rijci navalili z iste strani. Izraelski poveljniki so natanko preučili vse stare bitke. Pred napadom so sklicali vojake, oborožene z brzostrelkami in ročnimi granatami, ter jim prebrali tista poglavja iz Svetega pisma, ki popisujejo bitke na istih tleh pred tisoč in tisoč leti. In Stara zaveza jim je pomagala zmagati tudi v dvajsetem stoletju.
Decembra 1948 so Egipčani začeli napadati judovske naselbine v Negevu. General Jadin je pri obrambi spet izkoristil svetopisemsko strategijo. V Bibliji je bral o pozabljeni cesti, ki je iz Negeva držala naravnost v Musrafo, glavno egiptovsko vojaško postojanko ob južnih mejah Palestine. Poslal je nanjo buldožerje, ki so razrili skalovje in pesek ter odprli staro cesto. Po njej so motorizirani izraelski oddelki ponoči vdrli v egiptovsko oporišče, ga s, presenetljivim napadom uničili ter v štirinajstih dneh končali vojno z Egiptom.
Tako torej pomaga Stara zaveza ustvarjati in braniti novo judovsko državo.
tel v posodi odnesti lurško vodo. Tedaj je zbolel dveletni sinček cesarja Napoleona III. Zdravniki ga niso znali ozdraviti, nakar je poslala cesarica po lurško vodo. Po uporabi te vode je sinček ozdravel. Cesar je zdaj ukazal, da morajo votlino nemudoma zopet odpreti.)
Slepi Mariji Mor6 so položili za nekaj minut na oči v lurškem vrelcu namočeni prtiček. Ko prtiček zopet odstranijo z oči, dekle presunljivo zavpije. Ta krik dekletov ostane vsem, ki so ga slišali, nepozabljivo v spominu. Slepo dekle zopet vidi. Držijo ji natiskan list pred očmi. Dekle bere. Škofova komisija se obrne na zdravnika dr. Bermona, ki potrdi, da se je nahajalo oslepelo dekle res v brezupnem stanju.
Drugo ozdravljenje, o katerem poroča Werfel v svoji knjigi, je enako bliskovito. Tudi to se nanaša na nekega mladega človeka iz Bordo-ja. To je Žil, dvanajstletni sin carinskega uradnika Rogerja Lakasajna. Gospod Lakasajn je bil versko zelo mrzel človek. Žil je bil bolan na požiralniku. Požiralnik se je vedno bolj ožil, tako da bolnik polagoma ni mogel zaužiti nobene trde hrane več. Zdravniki so vse poskusili, da dečka rešijo, a dečkov požiralnik se je vedno bolj zapiral. Nazadnje je ostal odprt samo še ozek kanal, komaj toliko širok kot igla za pletenje, ki je prepuščal
(Dalje na 5. str.)
Obletnica Marijinih prikazovanj v Lurdu
Pisatelj Franc Werfel je napisal knjigo Pesem o Bernardki (Das Lied von Bernadctte). Pisatelj je dogodke v Lurdu temeljito in natančno preštudiral in je na podlagi teh študij napisal roman. Sam je po poreklu dunajski Žid. Med drugo svetovno vojno, ko se je pred Hitlerjevimi rablji skrival po Franciji, ga je usoda zanesla v Lurd. Tam se je nekaj časa skrival, obenem pa je na vsakem koraku srečaval spomine na preprosto deklico Bernardko, ki se ji je bila prikazala Mati božja ter na številne čudeže, ki so se na tem svetem kraju zgodili. Vse skupaj se mu je globoko vtisnilo v dušo. Wcrfel je že obupaval nad lastno rešitvijo, kajti zasledovalci so mu bili že za petami. Tedaj je skSenil, da — ako se reši — napiše knjigo o deklici Bernardki. Res se mu je posrečilo, da se je rešil preko morja v Ameriko in tam je svojo obljubo izpolnil. Na podlagi tega romana je bil izdelan istoimenski film.
FRAN ERJAVEC:	278
koroški Slovenci
(III. del)
Toda Chasteler ni bil zmožen, da bi tirolske upornike organiziral ter jih uporabil še za podporo bodisi južne, bodisi severne avstrijske armade, temveč so se ti po svoji zmagi vrnili zopet na svoje domove in tudi Hofer sam je ostal neodločen. Tako se je francoskemu generalu L e f e b v r e - u brez večjih težav kmalu posrečilo prodreti vzdolž Inna zopet na Tirolsko.
Dne 20. IV. so slavili Celovčani avstrijsko zmago pri Sacilu, a ravno iprišedši od zahvalne službe božje pa so z dolgimi obrazi izvedeli za — polom na severnem bojišču. Vse je pretresal strah, da bi mogli sedaj Francozi — kakor 1. 1805 — pridreti od severa tudi v nezaščiteno Koroško. Sicer so dobili od vojaških poveljstev zagotovilo, da jim ne grozi še nobena neposredna nevarnost, toda kmalu nato so izvedeli še za občuten poraz umikajočih se Avstrijcev ob reki Piavi (8. V.). Nadvojvoda Janez je svoje naročeno umikanje izprva zasnoval tako, da bi poslal en del svoje armade naravnost, proti vzhodu za obrambo Notranje Avstrije, a z drugim delom bi hitel sam preko Tirolske proti Linzu. Toda poraz ob Piavi mu je uničil ves načrt in se je moral naglo umikati med neprestanimi napadi prodirajočih Francozov skozi Furlanijo proti Koroški. To in pa novo francosko prodiranje na severno Tirolsko je povzročilo, da tudi Chasteler ni mogel držati južne Tirolske in se je moral naglo umikati v dolini Inna. Tu (pri VVdrglu) je doživel dne 13. V. tudi on hud poraz. Ob tej priliki
so bili popolnoma razbiti tudi koroški domobranski bataljoni, ki so stopili ob tej priliki prvič v resnejšo bitko. Ujet je bil poveljnik 3. spodnjekoroškega domobranskega bataljona grof Dietrichstein z več drugimi častniki. Tedaj je bil Chasteler seveda prisiljen čimprej pobegniti preko Koroške in se pridružiti glav ni armadi nadvojvode Janeza. Francozi so Tirolsko kmalu vsaj začasno zopet pomirili in nato pustili v deželi samo še eno divizijo. Ob novici o zmagi pri Asper-nu se je pa dežela vnovič dvignila. Ker je Napoleon nujno potreboval okrepitve, je odpoklical še to divizijo in prepustil Tirolsko samo sebi, nakar so tirolski vstaši potem vdirali celo na Bavarsko in izzivali še upor v severni Italiji.
Dne 13- V., na dan padca Dunaja in poraza pri W6r-glu, je prispela armada nadvojvode Janeza (33 bataljonov in 16 eskadronov) po dolini Bele že na koroška tla. Pri Podkloštru je stala Frimontova divizija (20 bataljonov in 12 eskadronov), pri Žabnicah Gyula-y e v a, a med žabnicami in Pontabljem razne zaščit-nice, tik za njimi je pa pritiskalo po dolini Bele levo krilo francoske armade, a večji francoski oddelki so dobili povelje prodirati po dolinah Reklatnice in Dunje ter presekati Avstrijcem zvezo med Predilom in Rabljem. Že dne 14. V. so prekoračili prvi francoski oddelki koroško mejo in naslednji dan je zasedla Gyulayeva divizija (11 bataljonov in 3 eskadroni) okope okoli Trbiža, a en del francoskih čet je prispel po dolini Bele pod Nabor j et, drugi pa hitel po Soški dolini proti Predilu. Francozi so avstrijske .postojanke obšli severno in južno od Trbiža, prodrli do Kokove, presekali zvezo med Fri-montovo in Gyulayjevo divizijo in prisilili Gyulayja, da se je z velikimi izgubami naglo umaknil po edini še
odprti poti čez Belo peč in Podkoren na Kranjsko (nad Gyulayjevo nesposobnostjo so se zlasti v Gradcu vsi zgražali). Verjetno pa bi bila Avstrijce zadela še večja polomija, ako bi ne bili glavnih francoskih sil za štiri dni zadržali trdnjavici v Naborjetu in na Predilu, ki ju je od 14. do 18. V. nadvse junaško in skoro do poslednjega moža branilo par čet srbskih graničarjev pod poveljstvom stotnikov H e n s e 1 a in Hermanna (na obeh krajih so potem postavili padlim junakom zaslužena spomenika, a vse priznanje jim je izrazil celo viteški podkralj Evgen).
Nadvojvoda Janez je dobil vest o padcu Dunaja dne
17.	V. Uvidel je nevarnost, ki bi mu mogla groziti od Francozov od severa, zato je pospešil svoj umik in usmeril — kakor smo že slišali — Gyulayjevo divizijo od Trbiža na Kranjsko, Frimontovo divizijo je napotil iz Pod-kloštra preko Beljaka na Celovec, kamor je prispel dne
18.	V. tudi sam, a Chastelerju je ukazal, naj se drži na Tirolskem, dokler se pač more, nato pa naj se prebije, kakor more in zna, za njim. Pred odhodom iz Beljaka je zvečer dne 17. V. nadvojvoda tudi naročil beljaškemu županu J . M a y r j u , naj da takoj po odhodu avstrijskih čet podreti most čez Dravo, a most pri Podvetro-vem so požgali že poprej. Toda to Francozov ni prav nič zadržalo. Se preden je bilo podiranje dravskega mostu dovršeno, so že naslednjega dne zvečer prihiteli od Marije na Zilji v Beljak prvi Francozi, ustavili nadaljnje podiranje mostu, zasedli mesto in presekali Avstrijcem nadaljnjo zvezo s Tirolsko. Mestu so mdožili takoj velike dajatve v blagu, kmetje so jim morali dati na razpolago konje in vozove, a trgovci jim izročiti cele bale blaga, ki so ga odpeljali potem v Italijo.
(Dalje prihodnjič)
m ms mJiomken
Naše prireditve —.
ŠT. LIPŠ PRI ŽENEKU
Farna mladina priredi v nedeljo, dne 28. februarja ob ipol 3. uri v farni dvorani veseloigro
»UBOGI SAMCI«.
Konz. svetnik A. Pelnar — ob žetczni sv. maši 1. 1957
klade, ki presegajo vse človeško bogastvo. Kolikokrat ste goreče oznanjali božjo besedo in jo še polagate v srca vernikov nedeljo za nedeljo! Kolikim otrokom ste po svetem krstu posredovali nadnaravno življenje posvečujoče milosti in delili svete zakramente. Vaše maziljene roke so posredovale in še 'posredujejo odpuščanje in mir med Bogom in človekom, bodisi v spovednici bodisi ob bolniški postelji. Vsa'k dan
ŽVABEK
Na pustno nedeljo, 28. februarja, ob pol treh popoldne gostuje farna igralska družina iz Vogrč s komedijo:
»GAŠPER GRE NA BOŽJO POT« v farni dvorani v Žvabeku.
Vsi od blizu in daleč prisrčno vabljeni na veselo zabavo!
Smeha bo dovolj!
ŠT. JANŽ V ROŽU
Farna mladina v št. Janžu vabi na pustno komedijo:
»SCAPINOVE ZVIJAČE« znamenitega francoskega komika Moliera.
Predstava bo na pustni torek ob 8. uri zvečer pri Tišlerju.
Na sporedu je tudi domača tombola in prosta zabava.
SVEČE
Farna mladina iz Št. Janža prirodi na pustno nedeljo, 28. febr. ob 3. uri 'popoldne Molierovo komedijo
»SCAPINOVE ZVIJAČE« v Svečah pri Adamu.
BOŽJI GROB PRI PLIBERKU
Pliberška farna mladina priredi na pustno nedeljo, dne 28. februarja ob 3. uri popoldne v stari šoli pri Božjem grobu pustno burko:
»LUMPACIJ VAGABUND«.
LIBUČE
Pliberška farna mladina ponovi na pustni torek dne 1. marca pri Marinu v Libu-čah ob 8. uri zvečer pustno burko:
»LUMPACIJ VAGABUND«.
ŠT. PRIMOŽ
Prosvetno društvo »Zarja« v Železni Kapli priredi v nedeljo, dne 28. februarja igro:
»GLAVNI DOBITEK«
ob 3. uri popoldne v št. Primožu pri Voglu.
Pustna prireditev v St. Rupertu
s pestrim programom bo v dvorani Gospodinjske šole čč. šolskih sester v št. Rupertu v nedeljo, dne 28. februarja ob 2. uri popoldne.
Vse prisrčno vabijo gojenke Gospodinjske šole!
SLOVENJI PLAJBERK
Ob veliki udeležbi ljudstva smo spremili v petek, dne 29. L, Boštetovo babico k zadnjemu počitku. Dalj časa so bili priklenjeni na bolniško posteljo, vendar njim je dal ljubi Bog to srečo, da niso imeli nobenih posebnih bolečin in so kot rožica, kateri primanjkuje vode, lepo počasi in mirno z nasmehom za vedno zaspali. Bili so lepo pripravljeni za večnost, saj so — dokler so le mogli — vsak prvi petek prejeli sv. zakramente. Zato prav gotovo tudi sedaj v bližini božjega Srca prosijo za svoje drage, s katerimi so se vselej dobro razumeli.
Ni pa še poteklo štirinajst dni, ko so za vedno zatisnili svoje blage oči Boštetova babica, že so se spet oglasili zvonovi in naznanili svojim faranom žalostno vest, da je Vsemogočni odpoklical k sebi šošeljče-vega atija. Voljno so prenašali dolgo in težko bolezen ob skrbni postrežbi ljubeče žene, ki je tedne noč in dan prebila ob njihovi postelji.
Dolga leta so bili šošeljcov ati cerkveni ključar, 48 let cerkveni pevec in res vseskozi značajen in zaveden mož. Zato so imeli nazadnje celo to čast, da so prišli naš gospod dekan Kristo Košir iz Žihpolj in opravili za njih pogrebne obrede ob asistenci domačega gospoda župnika.
šošeljcovim in Boštetovim otrokom izrekamo naše iskreno sožalje in želimo, da bi tudi njim bila skozi vse življenje sveta svetinja svete vere in lepega materinega jezika, kot je bila to obema rajnima.
šošeljčevemu Cenu pa želimo, da si kmalu poišče pridno in njega vredno nevesto, ter s tem pripomore svoji pridni in skrbni materi, da si še tukaj odpočije od napornega dela in doživi lepo in brezskrbno starost.
DOBRLA VES
Na praznik Treh kraljev je igralska skupina farne mladine uprizorila podučno igro »Počeni prstan«. Farna dvorana je bila do zadnjega kotička zasedena. To je znamenje, da ljudje radi gledajo lepe igre. Igralci in igralke so pa svoje vloge tudi movino in svoj dom z vsem, kar smo podedovali od vrlih prednikov! To bo zagotovilo in jamstvp sreče, veselja in miru na tem svetu in poroštvo za srečno večnost.
KAMEN V PODJUNI (Krajevna posebnost?)
Skoro vsak kraj ima kake posebne navade, bolj ali manj privlačne ali tudi odbijajoče. To, kar sem videl v nedeljo, dne 7. februarja še nisem videl nikjer drugje.
Ta dan je bilo na Kamnu farno žegna-nje ali Kirchtag po gostilniško. Tak dan povsod slavijo bolj praznično, tako je bilo tudi tukaj. Jaz sem prišel okoli 10. ure, ko je bila zadnja božja služba.
Ko sem stopil v malo cerkev je bila božja služba. Dopadlo se mi je, ko so tako lepo skupno molili vsi verniki in obenem vpletali med molitev tudi lepe cerkvene pesmi. Po končani službi so ljudje hitro izpraznili cerkev in hiteli domov. Menda je bil vzrok precej mrzlo jutro. Mladi so se ostavili pred cerkvijo in nekaj nestrpno pričakovali. Ni trajalo dolgo. Naenkrat se je začelo bombardiranje. Posebno mladina je sodelovala. Vsak je imel v rokah in žepih več kot pest debelih pečenih kruhov, trdih kot kamen in metal na levo in desno, ne oziraje se ali bo zadel v glavo ali v noge. fantje so metali v dekleta, te pa niso ostale dolžne in so rade vračale isto nazaj. Da ne bi dobil tudi jaz kaj v glavo, kakor moj sosed, sem se hitro skril.
Ker je bila ta stvar za me popolnoma nova, sem vprašal, kaj to pomeni? Nekdo mi je razložil. Mislim, da je resno govoril, da je to spomin na tisto dejanje sv. Li-harde, ko je ona iz dobrotljivosti in usmiljenja metala revežem kruh. Današnji svet pa je to lepo dejanje popolnoma zmaličil
Hoover Alfa-pralni stroji. Šivalni stroji, kolesa raznih znamk in nadomestni deli, mlini, drobilniki, posnemalniki, molzni stroji in vsi ostali kmetijski in gospodarski stroji, najceneje pri
Johan Lomšek
ŠL Lipi, Tihoja. p. Dobrla ves
— Plačila tudi na ugodne obroke —
in izgleda danes kot nekaka zloraba. Mar ne bi odo lepo, če bi to dejanje sv. Liharde res ponavljali dostojno in pri cerkvenih vratih ali tudi malo dalje od cerkve in dobrohotno delili te kruhe? Prav imate, mi je pritrdil prijatelj, saj niste samo vi tega mnenja. Tudi mnogi farani tako mislijo.
Misel je lepa ali se ne bi dalo to lepo urediti, da ne bi izgledalo tako surovo? Bi se že, toda pri nas je težko pripraviti nekatere za kako dobro stvar, hitro pa za kaj neumnega. Nekateri bi radi samo komandirali. Kaj pa iz tega nastane, pa sami veste, mi je odgovoril trezni mož.
ŠT. PAVEL OB ZILJI
Če se človek pelje skozi slikovito Ziljsko dolino, vidi mnogo lepih cerkva in kapelic, ki pričajo o globoki vernosti naših prednikov. Nobena žrtev jim ni bila preveč, če bi bilo treba darovati in pomagati za zidanje in lepoto božjih hramov in cerkva.
Tudi v St. Pavlu imamo lepo hišo božjo, ki je pred leti bila znotraj temeljito prenovljena. Pri tej renovaciji so bile odkrite krasne, starodavne freske. Kmalu po prenovitvi so prišli novi zvonovi, ki prijazno vabijo in kličejo vernike k službi božji. Prenovljeno je bilo tudi župnišče. Ostali so še oltarji, ki so tiho prosili: Tudi mi bi radi zažareli in zablesteli v novi obleki! Ta želja se bo res izpolnila. Že so v delavnici restavratorja Arnolda v Celovcu-št. Martinu. Do Velike noči bomo dobili glavni oltar, ki bo zavarovan proti lesnemu črvu, na novo pozlačen. Pozneje bosta sledila stranska oltarja. Stroški bodo prišli na 40.000 šilingov, ki jih bomo radi in v ljubezni do Boga žrtvovali v Njegovo večjo čast in v veselje faranov. Daj nam Bog svojo pomoč!
KOTMARA VES (Pustna prireditev)
Na 2. predpostno nedeljo nas je razveselila farna mladina s pustno prireditvijo, ki je trajala cele 3 ure. Najprej je nastopil mladinski zbor, ki je pod vodstvom organista Alojzija Hribarja občuteno zapel sledeče 4 pesmi: »Po jezeru«, «Sijaj, sijaj sonce«, »Polje, kdo bo tebe ljubil«, »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«.
Sledila je Golarjeva veseloigra v treh dejanjih »Dve nevesti«. Igra je kot nalašč za pustni čas, ki je sezona ženitbvanj. Igra je zelo zabavna in nam je pripravila obilo smeha. Velike igralske talente so pokazali Žmukov Hanzej, Piršev Lipej in Kulniko-va Seli, ki so sijajno podali svoje vloge. Pa tudi ostali igralci so se potrudili, da bi se vživeli v svoje vloge. Jezikovno so od zadnje igre močno napredovali, kar je tudi eden glavnih namenov našega igranja.
SV. ŠTEFAN V ZILJSKI DOLINI (Konzistorialni svetnik Anton Pelnar — 90-lctnik)
Dne 3. marca obhaja 90. rojstni dan preč. g. konzistorialni svetnik Anton Pelnaf. Jubilant se je rodil dne 3. marca 1870 na Češkem. Po dovršeni srednji šoli je stopil v celovško bogoslovje in bil leta 1892 posvečen za mašnika, nato pa vse svoje življenje pasel duše na Koroškem. Iz Sv. Stefana na Zilji, kjer slavljenec župnikuje le dolga desetletja, smo sprejeli naslednji dopis:
»Zadoni nam, zadoni iz src napev krepak. O slavljenec današnji, pozdravljen tisočkrat!« Kakor nebeška melodija zveni v naših srcih veselje in radostno razpoloženje, da odmeva iz globine duše: »Veselite se in zahvaljujte Boga!« 3. marca ste dopolnili, preč. g. konzistorialni svetnik 90. leto svoje starosti. Že nad 60 let vršite duš-nopastirssko službo kot župnik v št. Stefanu ob Zilji. Zato se veselimo še bolj upravičeno in Vam iz srca čestitamo. Ljubi Bog Vas je obdaril z velikimi milostmi. Pred dolgimi leti ste zaslišali v svojem srcu glas božji: »Anton, daj mi svoje srce, vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj!« Po trdih letih priprave v molitvi in študiju ste bili 19. 7. 1892 že z 22 leti posvečeni v duhovnika. Kot mestni farni kaplan ste služili Bogu sedem let v Celovcu, dokler Vas niso prevzv. nadpastir poklicali v št. Štefan v Ziljski dolini.
V imenu Jezusovem ste delili svete za-
dvigate presveto Rešnje Telo v spravo in čast Bogu, za večni mir rajnih in blagor vernih kristjanov, številne Vam izročene ovčice ste tudi spremili k zadnjemu zemeljskemu počitku in vsak dan molite za njih dušni blagor. Križ Kristusov nosite združeni z Njim, ki ga je za nas najprej nosil in On je, ki Vam daje Svojo moč.
K Vašemu redkemu jubileju sprejmite prisrčne želje, iskreno zahvalo za vse, kar ste storili za čast božjo in odrešenje duš. Bog Vas ohrani v moči in zdravju še mnoga leta. Njegov blagoslov naj se razliva nad Vami in Vas spremlja ob vseh Vaših potih. Božje seme, ki ste ga sejali, naj Vam nekdaj rodi stoteren sad. S prošnjo za spomin v molitvi, se tudi mi Vas hvaležno spominjamo, Vas, najstarejšega aktivnega župnika v krški škofiji!
CELOVEC (f Herman Sima)
Našega dobrega, zvestega Hermana ni več med nami! Z veliko žalostjo in bolestjo v srcu smo zvedeli to novico. Preteklo nedeljo — na Gospodov dan, kateremu je pokojni tako vneto služil — ga je Vsemogočni poklical k sebi po večno plačilo.
Vsak, ki se je udeleževal slovenske službe božje v Celovcu (prej v cerkvi starega, sedaj v kapeli novega bogoslovja), dobro ve, koliko si je naš cerkovnik, pokojni Herman Sima, prizadeval, da bi bila hiša Irožja čim lepša in da bi se slovensko bogoslužje v Celovcu čim lepše razvijalo in uspevalo.
Posebno pri srcu mu je bila cerkev v starem bogoslovju, katero so proti volji vseh tukajšnjih Slovencev, pa tudi razsodnih Nemcev pred par leti podrli, a na njenih ruševinah še do danes ni zraslo ničesar novega razen plevela. Menda ni takrat jiikogar med nami tako lxdelo srce kot našega mežnarja Hermana. Kajti malokomu od nas je znano, koliko ur je prostovoljno in res / veseljem žrtvoval — ve-
činoma zvečer in ponoči, ker je bil čez dan vedno zaposlen v tukajšnjem samostanu čč. ss. elizabetink. Vsi se še dobro spominjamo, kako lepo je bila ta cerkev pripravljena in okrašena za Božič in za Veliko noč, kar razkošno pa za presv. Rešnje Telo in za dan vednega češčenja ter za cerkveno žegnanje.
Sedaj pa je odšel dobro pripravljen k večnemu Očetu po daljši bolezni, ki jo je potrpežljivo prenašal. Naj mu bo domača zemlja lahka in naj si po truda polnem življenju odpočije med nebeščani. Žalujočim ostalim naše iskreno sožalje!
PECNICA
(Še en glas k smrti Gašperičevega očeta)
Iz Pečnice smo v zvezi s prezgodnjo smrtjo trgovca in posestnika Janeza Mikla, pd. Gašperičevega očeta prejeli še dopis v spomin temu kremenitemu narodnjaku in poštenjaku.
Zadnji čas, ko ga je bolezen priklenila na bolniško posteljo, je trpljenje vdano in junaško prenašal. Večkrat se mu je spomin vračal v preteklost in rad je pripovedoval svoje doživljaje. Med temi so bili tudi naslednji dogodki, ki so zelo značilni za naše razmere:
»Nekoč sem begal na deželni vladi od pisarne do pisarne, toda brez uspeha. Pa mi reče neki uradnik: Mož — moral boš sneti tvoj domovinski znak (Vaterlandi-sche Front), potem boš pa kmalu kaj dosegel in bilo je res tako.«
Še bolj značilno pa je bilo zborovanje v domačem kraju nekaj časa pozneje: Med govorom nekdo odpre gostilniška vrata in iz radia se čuje napoved vpada hitlerjan-skih tolp v Avstrijo, za katero se je vrli mož tako boril in jo branil.
Po vojni je bil rajni župan ledinške občine in preprečil marsikatere izgrede. Tedaj je bil tudi izvoljen v odbor beljaške zadruge. Zadnja lota sc je popolnoma umaknil iz javnega udejstvovanja. Naj po čiva v miru!
Šoferski kotiček
NEGA BENCINSKE ČRPALKE
Izrek »Po toči zvoniti je prepozno« velja tudi za nego bencinske črpalke v avtomobilu in pri motornem kolesu. Če v navodilih tovarne ni posebej povedano, kako je treba negovati bencinsko črpalko, vam svetujemo, da v gotovih intervalih očistite bencinsko črpalko, dovodno cev za bencin, bencinski tank in vplinjač. Tudi ni neumno vsakih 15.000 do 20.000 km izmenjati membrano bencinske črpalke, ker je ta navadno po toliko kilometrih že obrabljena. Kdor pa po čiščenju črpalke ponovno vstavi obrabljeno membrano, mora biti pripravljen, da mu bo začela črpalka še pred prihodnjim čiščenjem nagajati.
■KBHBBBBMaaHBUMHMHHaB
Nasvet tega tedna:
Če si ga pil, ne sedaj za volan!
OKTANSKA VREDNOST BENCINA V RAZNIH DRŽAVAH V EVROPI
Belgija (super) 92—96 (normal) 84—87
'Luxemburg	isto	isto
Danska	92-94	83-85
Nemčija	94-97	85-88
Anglija	94-97	79-83
Francija	90—91	80—81
Holandija	91-93	83-85
Italija	96-99	84-86
Norveška	92—94	79—82
Avstrija	92-94	79-82
Švedska	93-94	83-84
Švica	93-96	83-89
Španija	88-91	70-77
V nekaterih državah je dobiti tudi bencin, ki ima od 99 do 100 oktanov. Zgornji podatki temeljijo na poročilu Associated Ethyl Co. Ltd. v reviji »The Motor«.
Napredek in izobrazba
Če govorimo o napredku, mislimo s tem na splošno, da se razmere in pogoji za človeka dosledno izboljšujejo. Človeška pamet zmaguje in si prizadeva osrečiti človeštvo. Treba pa je razlikovati splošni napredek in omenjeni tehnični napredek.
Medtek ko se je splošni napredek skozi stoletja do danes stalno razvijal, je pravi kmečki napredek le bolj stvar zadnjih dob. Da napredek ni pričel že prej, sta kriva tlačanstvo in podložništvo. Za časa tlačanstva je bilo le malo svobodnih kmetov na Koroškem, za vse druge je bilo posestvo na posodo, in ga je bilo mogoče po smrti posestnika dati komurkoli. Na Koroškem zasledimo šele leta 1493 na področju Mill-stattskega samostana, v Kleinkirchheimu, predajo posestva na podlagi dednih in kupnih pravic, s čimer je bila predaja posestva na otroke nekako zagotovljena. Seveda so morali takrat kmetje plačati gotove pristojbine, toda posestvo je ostalo v rokah družine. V tistih časih, je to za kmete gotovo pomenilo velik napredek.
Donosi poljščin so bili od leta 1450 do začetka 18. stoletja skoro vedno enaki. Pri žitu so znašali 8 do 12 stotov na hektar. Šele ko so ustanovili Kmetijsko družbo na Koroškem, to je bilo leta 1764, so se združili nekateri posestniki in obdelovali svojo zemljo na nove načine. Večina kmetov pa pri tem ni bila udeležena. Poudariti pa je treba, da so pričeli koroški kmetje na splošno saditi in gojiti koruzo in 'krompir na pobudo Holandca von Thyša, člana kmetijske družbe, ki je praktično kazal in propagiral gojitev teh dveh kultur. Že leta 1822 je bila na Koroškem ustanovljena prva žganjarna krompirja. Toda tudi to je bilo vse le nek predhodnik sledečega napredka. Zanimivo je, da so se koroški kmetje prej navdušili za sajenje lanu, ki sta ga von Thys in Moro prinesla iz Baltika in ga pričela gojiti tukaj.
Donosi pridelkov so se pričeli dvigati na Koroškem šele pred in po prvi svetovni vojni. Takrat so narastli pridelki po hektarju na 16 od 22 odstotkov. Po drugi svetovni vojni pa so poskočili že na 28 do 34 stotov, ker smo pričeli gojiti požlaht-njene sorte in pravilno uporabljati umetna gnojila.
Kar se tiče živinoreje je znano, da voli od leta 1450 do 1800 niso povprečno tehtali nič več kot 300 do 330 kg, krave pa so dajale okoli leta 1800 največ 1.400 litrov mleka. Dandanes skušamo dobiti od krave že od 3.500 do 4.000 litrov mleka. Teža živine pa se je podvojila v tem času.
Že na rimskih dirkališčih so bili znani norijski šimeljni, čeprav so pripeljali šele leta 1505 nizozemske konje na Koroško z namenom, da izboljšajo pleme, je znano, da je bilo ustanovljeno prvo konjerejsko društvo na Koroškem šele leta 1893 in sicer v Kleblachu. Tudi zadružniška ideja je prodrla šele v drugi polovici 19. stoletja.
Iz omenjenega vidimo, da je imelo vse prizadevanje Kmetijske družbe na Koroškem uspeh šele, ko se je število članov, po ukinitvi tlačanstva leta 1848, pričelo hitro dvigati. Leta 1831 je štela družba 271 oseb, leta 1863 pa že 1000. 1871 je bilo včlanjenih že 2317 kmetov. Največji napredek pa je prinesla ustanovitev kmetijske šole v Celovcu leta 1866. Odslej je moč opazovati napredek na vseh področjih kmečke proizvodnje. Kar je znanost spoznala, so posredovali praktikom, ki so stvar uresničili.
Tudi na področju kmetijske tehnike opažamo isti razvoj. Že leta 1666 so na Koroškem pokazali prvi sejalnik, uporablja-
Nekoliko za pusta
Krofi
1 kg moke, 5 dkg kvasa, pol litra mleka, sol, 3 do 4 jajca, limonina lupinica, 10 dkg sladkorja, 10 dkg kuhanega masla; nekoliko marmelade, maščoba za pečenje, sladkor za potresanje.
Iz moke, vzhajanega kvasa, mlačnega mleka, soli, jajc, seskljane limonine lupinice, v mleku raztopljenega sladkorja in masla naredimo kvašeno testo. Dobro ga stepemo in pustimo, da vzhaja. Vzhajanega razvaljamo za dober cm na debelo in zrežemo z obodcem za krofe. Na vsak drugi izrezek denemo v sredo malo marmelade in ga pokrijemo s praznim izrezkom. Robove obeh izrezkov dobro stisnemo in še enkrat obrežemo z obodcem, da dobimo krof z lepim, gladkim robom. Krofe zložimo na pomokan prt in pokrijemo.
Ko krofi vzhajajo, razbelimo maščobo; zelo primerno je v ta namen olje, ki vsebuje malo vode in zato lepše cvre. Toploto poskusimo najprej samb z enim krofom. Če lepo počasi rumeni, je mast pravilno ugreta. Ako pa pade krof na dno in ne plava na vrhu, je znak, da je krof premalo vzhajan. Preveč vzhajan pa pleše in se prekopicava po olju in zato tudi nima zaželenega belega obročka, ki je veselje vsake dobre kuharice.
Cvremo počasi, da se testo prepeče skozi in skozi. Po eni strani ocvrt krof previdno obrnemo in ocvremo še po drugi strani.
Kokošereja
Kdor se hoče baviti s kokošerejo na smotrni podlagi, mora imeti pred očmi naslednje načelo: Kokoš je ptica. Kot ptica potrebuje kokoš precej hrane, da obdrži visoko toploto in da zadosti svoji potrebi po nepretrganem gibanju. Torej potrebuje več kakor ostale domače živali.
Kokoš ima to dobro lastnost, da si hrano išče tudi sama in da prav izkoristi vse tiste hranilne Snovi, ki bi drugače šle v izgubo. Kokoš venomer brska: po pesku, po tleh, pobira drobtinice kruha, ostanke človeške hrane, črve, žuželke itd. in vse to predela v jajca in meso. Kokoši na kmetiji dobijo dosti hrane na njivah: v semenu raznih rastlin, v žuželkah in tako dalje. Tem ni treba dosti dodajati, pa nam vendar uspevajo.
Kokošnjak
Pri kmečki kokošereji nam kokošnjak služi v glavnem kot prenočišče za perutnino. Kokošnjak mora biti dobro zavarovan pred padavinami in pred sovražniki kokoši. Kak podstrešek ali kap, ki na nobeni kmetiji ne manjka, pa služi kuram za zavetje pred dežjem in pred prehudim soncem.
V zadnjih letih se je perutninarstvo v državah na Zahodu razvilo že v pravo gospodarsko umetnost, ki so jo posebni strokovnjaki tako izpopolnili, da, postavili na znanstveno podlago, da uspeh ne more izostati.
Kokoši, posebno piščanci in pa valeče kure potrebujejo udobne kumike — sončne, suhe in prostorne hišice, ki imajo dovolj svežega zraka.
■ (Pri tem je potrebno z vso odločnostjo poudariti, da bo uspeh izostal, če boste na-trpaili preveč živali v kumike. Kokoši se
bodo slabo razvijale, kure ne bodo nesle dovolj jajc. Zato si zapomnimo: Ne splača se varčevati s prostorom!
Nikakor ni potrebno delati dragih hlevov. Vsakdo si more postaviti kurnik doma z domačim gradivom in z domačim orodjem. Opozoriti pa moramo kmetovalce, naj bodo kurniki trdni in močni, tako da ne bo treba popravljati streh in sten vsako leto, kajti to sčasoma stvar zelo podraži.
Ne delaj prenizkih in preozkih kurni-kov! Za kure in piščance je treba stalno skrbeti in hlevček snažiti, zato naj bo streha dovolj visoka, da se moreš v hišici prosto gibati.
Zemljišče, kjer nameravaš postaviti kurnik, naj bo suho in naj ne bo na prepihu. Tudi ga ne smeš postaviti v kotanjo, kjer se nabira hladen zrak. Kurnik naj bo tudi obrnjen na južno ali južnovzhodno stran. Dobro je, da so kurniki zaščiteni pred vetrom in sončno pripeko z drevjem ali visokim grmovjem.
Rekli smo, da morajo biti kokoši v kmečki reji vedno proste, kjer lahko krožijo po mili volji. Kjer pa je ob setvi in pobiranju poljskih pridelkov potrebno kokoši zapirati vsaj za nekoliko časa, je koristno imeti kokošnjak s prostorom, ograjenim z visoko žico, da nam kokoši ne preletavajo.
Piščanci
Kokošnjak ni popoln, če nima tudi va-lišča. Ker morejo imeti koklje svoj prostor, kjer naj vlada popoln mir in tišina, bi bilo seveda umestno, da je vališče popolnoma ločeno od kokošnjaka. Za to nam dobro služi podstopnišče, lopa, shramba itd. Gnezdišča napravimo kar na tleh in
najrajši v prostorih, kjer so tla iz same zemlje. Izkopljemo plitvo luknjo, na katero damo nekoliko slame ali slabega sena. Ni umestno uporabljati za gnezdo košar ali zabojev, napolnjenih s slamo, ker se v njih jajca med valenjem preveč izsušijo in se zato piščanci ne izležejo.
Ko se piščanci izvale, poskrbimo, da se lahko gibljejo. Ako nam je dana možnost, da se piščanci lahko pasejo, je prve dni krma lahko pičla; drugače pa jim moramo nuditi zadostno hrano. Pičo moramo postaviti v prostor, ki je zavarovan pred ostalo perutnino in seveda tudi pred kokljo. Za to nam dobro služi koritce, katerega zgornji del je zamrežen z letvicami tako, da samo piščanci lahko pridejo do krme.
Zdravi piščanci so vedno veseli in živahni. če opazimo katerega, ki žalostno sameva v kotu, ga takoj zakoljimo.
Med naraščanjem je navadno dobra polovica petelinčkov. Ker pa ne smemo za pleme uporabljati domačih petelinčkov, so nam vsi odveč. Moramo jih torej vnovčiti za meso, najbolje, ko so še mladi. Po dopolnjenem četrtem tednu že lahko razlikujemo petelinčke in jih damo v posebne kletke, v katerih jih 2 ali 3 tedne zelo dobro krmimo, nakar jih prodamo.
Po šestih tednih spet pregledamo piščance, odstranimo morebitne preostale petelinčke ter vse jarčice, ki so slabše razvite ali kažejo pasemske napake.
Končno odbiro jarčic opravimo proti jeseni, najkasneje konec oktobra. Takrat odstranimo vse, kar ni prvorazredno za pleme.
Pri nas imamo polno ugodnih pogojev za kokošerejo. Naj se je pa loti le tisti, ki ima veselje za to in jo bo tudi pametno in smotrno gojil.
ti pa so ga koroški kmetje pričeli praktično šele po prvi svetovni vojni. Do prve svetovne vojne so uporabljali tudi samo kose za žetje pšenice. Po letu 1918 pa je prišel v uporabo stroj za žetje, ki so ga vlekli konji. Zavoljo pomanjkanja delovnih sil se je razvoj v tehniki hitro širil in kombajn je prevzel vlogo pri žetvi in mlačvi. Sedaj imajo koroški kmetijski obrati skupno okoli 25.000 elektromotorjev, nad 4000 traktorjev, 150 kombajnov, 1500 molznih strojev, 1600 hladilnih omar in nad 6000 pralnih strojev.
Dandanašnje moderno kmetijstvo zahteva mnogostransko znanje, ki ga je spričo hitrega napredka na domači kmetiji le težko pridobiti. Ta pogled v preteklost nam kaže, kako važno je, da imajo kmečki otroci najboljšo kmetijsko strokovno izobrazbo. Ta je največja dota ali dediščina, ki jo morejo starši dati svojim otrokom. Le najbolj izučeni kmetje bodo namreč zmogli reševati probleme na vasi in ustvarjati višjo življenjsko raven ter zagotavljati v stiski prehrano vsemu prebivalstvu.
Iz maščobe pobiramo krofe z luknjičavo lopatico, da se maščoba čimbolj odcedi. Še vroče potresemo s sladkorjem.
Krofe denemo v maščobo vedno tako, da je vzhajana stran najprej v maščobi. Medtem ko se cvre spodnja stran, zgornja, manj vzhajana, še nekoliko naraste.
Maščob za cvrenje med seboj ne meša-mo, ker se mešana maščoba rada zelo peni.
St/etuiejnd in ftatnQCf,aKtO.
Steklenice, v katerih hranimo sadne sokove, naj v shrambi ležč, da se zamaški nt razsuše in ne postanejo luknjičavi ter propustnejši za škodljive klice.
Steklenice, zaprte z gumijastimi kapicami, pa hranimo stoječe.
Vedra za odpadke laže čistimo, če jim obložimo dno in spodnji del stene z več plastmi časopisnega papirja. Uporabnejše so večje pole. Ko odpadke izpraznimo, zavržemo tudi papir. Pozimi ga lahko kar pokurimo.
Kadar mešamo moko s tekočino (z vodo ali mlekom), se rade naredč grudice. To preprečimo, če še suhi moki primešamo nekaj zrn soli. Prav tako lepše umešamo kakao, če mu dodamo sladkor.
Obletnica Marijnih prikazovanj v Lurdu
(Nadaljevanje s 3. strani) par kapljic mleka ali juhe in še to ob velikih težavah. Žil Lakasajn je oslabel, da je bil kakor senca in je bil brez rešitve zapisan smrti od gladu.
Mati ga spravi v morsko kopel. Mogoče mu bo morska voda pomagala. Pa mu tudi ni pomagala. Na obrežju, kamor so ga vsak dan nosili, sam ni več mogel hoditi, najde Žil orumenel ostanek časopisa. S slabotnimi rokami seže po njem in bere poročilo o ozdravljenju mlade Marije Mor6. Ostanek časopisa spravi deček v žep, ne upa pa si svoje želje, da bi ga tudi spravili v Lurd, glasno povedati. Poznal je očetovo mišljenje in se je bal, da se mu bo oče posmehoval.
šele mnogo dni pozneje, ko so kandidata smrti, za katerega ni bilo nobenega upanja več, prepeljali zopet nazaj v Bordč), je v pretrganih besedah pripovedoval svoji mami o Lurdu in o ozdravljenju Marije Mo-r6. Mati takoj pritrdi dečkovi želji in prosi in roti moža, da bi se še takoj isti dan podali v Lurd. Mož je brez ugovora k temu pripravljen, kajti spričo smrti se je sesedla njegova nevera.
Nemudoma so se podali na pot v Lurd. V Lurdu je nesel oče na lastnih rokah onemoglega sina k votlini, če so čudeži sploh možni, si je mislil oče Lakasajn, potem naj se zdaj zgodi čudež. Zafo je vzel s seboj škatlo mehkih piškotov. Dečku dajo kozarec lurške vode. Z neskončno težavo jo je deček požirek za požirkom popil. Zdaj mu da oče piškot in veli: »Tako, zdaj pa jej!« In deček je jedel. Odgrizne, žveči in pogoltne brez težave kakor vsak drug normalen zdrav človek.
Oče Lakasajn se obrne proč, opoteka se, bije se z roko na prsi in govori: »Žil je ... Žil je ...« Ljudi pred votlino polijejo solze. Žil pa je dalje lahko jedel piškot za piškotom. Bil je ozdravljen. Čudežno o-zdravljen. Lurška Gospa ga je ozdravila, neizogibni smrti zapisanega. —
Werfel-ovo knjigo je vredno brati.
Delo mi jv o etui
Po Fbrsterju:
(Rinili - hprav sluijs . . .
Ste morda že bili kdaj v gluhonemnici? Kako neki je pri srcu tem ljudem? Vse, kar je lepega in prisrčnega, kar človek lahko pove drugim- in sliši od njih — vsega tega zanje ni. Samo po mučnih ovinkih se sporazumevajo z bližnjim — kakor da so jetniki, ki iz celic dajejo znamenja.
V vsakdanjem življenju srečamo vsepol-no ljudi, ki še malo niso gluhi in ne mutasti, pa vendar žive zgolj bedno življenje gluhonemih, ker se nikoli niso naučili rabiti svojih ušes in svojih Ust. Vedno imajo toliko opraviti s samim seboj, da'skratka slišijo le, če je kaj zanje; kadar se pa tiče drugih, pa kratko malo ogluše. Če , jim kdo kakor rog zatrobi na uho, kaj bi rad, pač slišijo; če jih pa kdo prosi tiho in sramežljivo, jim še mar ni. Uho jim ne poroča ničesar iz notranjosti bližnjega, nič ne razmišljajo, kako mu je pri srcu; so kakor brezsrčni glušci.
Ste morda že slišali o Indijancih, ki so si tako izurili sluh, da na veliko daljavo zaznajo konjski peket, če k tlom pritisnejo uho in da človekov prihod zaslutijo že po šelestenju listja, ko se belokožcu še sanja ne? Tudi nam bi pogosto bilo potreba takšne umetnosti. Mislim namreč, da bi si tako priostrili duh in ga oplemenitili, da bi lahko sklepali že iz poudarka besed ali iz potez njegovega obraza, kako je pri srcu našega bližnjega. Tega se lahko navadiš prav tako dobro, kakor se je Indijanec navadil svoje umetnosti.
Le opazujte prav natanko, kako naredi kdo, če mu poveste kaj neprijetnega. Če sramotite kakega tovariša vpričo drugih. »Požre«, bi se reklo v takih primerih. Iz njegovega glasu lahko kar hitro spoznamo, da ga je zabolelo in kako mu je neznansko mučno, če imamo dobro razvit sluh. Gluhec pa tega niti ne opazi 'in mu zadrege bližnjega še malo ni mar.
Ob takih prilikah dostikrat zgubiš svoje najboljše prijatelje, če si bil do njih gluh, ko je njih srce klicalo po razume-vanju. Pa tudi nova, nerazdružna prijateljstva so se sklenila, zato ker je tiha bolečina nepričakovano našla rahločutno in razumevajoče srce.
Ne pozabite nikdar, da z oslovskimi ušesi nikdar ne moremo biti zares izobraženi in plemeniti ljudje; ušesa nam niso zrasla, da nam drže klobuk, ampak, da nam pravi čas povedo, kje je treba ljubezni, kje moramo reči dobro besedo, kje prisrčno stisniti roko, koga naj prosimo odpuščanja in kje se naj brž umaknemo, da morda nismo v nadlego.
Živimo v stoletju dela. Človek je prišel do spoznanja, da je delo eden najvažnejših virov blagostanja. Vsak napredek v življenju naroda in posameznega človeka za-visi od njegove pridnosti in usposobljenosti pri delu. Naj so zakladi naravnega bogastva dežele Se tako veliki, brez podjetnosti in vestnosti delovnega ljudstva bodo ti zakladi ostali zakopani.
Že dolgo niso več tisti časi, ko je bilo delo nekaj sramotnega. Saj kdor bi bil takega mišljenja, bi mu lahko rekli, da je nevreden član človeške družbe.
Vse gospodarstvo starega veka je slonelo na delu sužnjev. Tako pogansko mišljenje je tudi pozneje večkrat zastrupilo družbo bogatih. »Kdor ne dela, naj tudi ne je«, je poudarjal sv. Pavel. Pogani so tako učili in vsako telesno delo nalagali brezpravnim sužnjem. Zato je pa zapisano: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v božje kraljestvo! Laže je namreč velblodu iti skozi šivankino uho kakor bogatinu priti v božje kraljestvo.« (Lk 18, 24)
Krščanstvo pomenja jnavi preobrat, pravo revolucijo v tem pogledu. To, kar je bilo doslej neskladno in nezdružljivo s človeškim dostojanstvom, naj naenkrat postane najčastnejša odlika človeka? Delo naj postane človekova dolžnost in pravica in glasno področje njegovega udejstvovanja?
Saj je od začetka bilo prav tako. »Rasti-ta . . . in podvrzita si vso zemljo«, je zapi-
Ko je Krištof Kolumb prinesel s]x>ro-čilo o »zeleni travici«, katero je našel v novem svetu, se je raba tobaka tudi v starem svetu Evrope silno hitro razširila. Bilo je to po letu 1511; takrat so začeli na veliko gojiti tobačno rastlino. Nobena druga vrsta zgolj družabno užitkarske produkcije ni tako naglo prodrla v najširše plasti prebivalstva kot tobačna produkcija. Saj je v najkrajšem času postala prava strast vseh slojev od pariške visoke družbe do zadnjega pastirja v albanskih gorah.
In vendar moramo vedeti, da je nikotin posebno mlademu organizmu nadvse škodljiv. Samo ena kapljica tega strupa,
sano na prvi strani Razodetja. Od vsega stvarstva je samo človek prejel zmožnosti, da si more podvreči naravna bogastva v svojo blaginjo.
Volja božja je torej, da naj človek dela. Še več: z delom je Bog hotel človeka celo odlikovati, ker ga je tako poklical za svojega sodelavca. Kar je namreč On ustvaril, naj človek predela in izpopolni za svojo uporabo. Ali ni to za človeka največja odlika!?
Pa je prišlo dopolnjenje časov in z njim odrešenje trpečim in brezpravnim. »Vzgled sem vam dal«, ko se je Jezus učlovečil v revni delavski družini in tudi sam postal delavec. Ne smemo pozabiti, da se je rodil reven, med ljudmi, ki so si z delom služili svoj kruh, kakor si ga je služil tudi sam. Ali je delo moglo biti deležno višje časti?
Te njegove roke, ki so pozneje blagoslavljale preprosto ljudstvo, ki so ozdravljale gobave, vračale vid slepim, obujale mrtve, bile prebodene z žeblji, — te roke so bile znojne od dela, so bile žuljave od dela. S temi rokami je držal delovno orodje; bile so roke rokodelca.
Ko bom gledal svoje roke, umazane in žuljave od dela, se bom spomnil rok Jezusovih in bom skušal doumeti vrednost in čast dela. Ročno delo, sveta in častna stvar, je bilo nekoč delež božjemu Sinu in je danes moj delež.
če ga ptica samo poduha, jo na mestu umori. Celo konja bi umorila množina nikotina osmih kapljic; dočim je za človeka življenjsko nevarna količina 0.05 gr čistega nikotina. Navadna cigareta vsebuje 1—2 odst., cigara pa do 7 odst. nikotina. V telesnem organizmu so zlasti ledvice tisti organ, ki v največji meri izločajo strupe nikotinove snovi in tako omilijo kvarni vpliv tobaka na telo. Pa tudi psihične okvare so često velike. Če kdo dalj časa ne more zdržati brez kajenja, ne da bi postal nervozen, je to očitna posledica nikotinske zastrupitve.
Pri kajenju vsrkavamo sledeče strupe:
Pyridin, ki kvarno vpliva na živčni sistem in utruja mišičevje. Poleg tega se v nikotinu nahajajo še amoniak, ogljikov oksid in številne druge snovi, kot arzen in podobne kisline. Tudi zatrjevanja zdravnikov, da je nikotin pogosto vzrok neozdravljivega raka, zlasti na jeziku, požiralniku in pljučih, ni neosnovano.
Iz povedanega torej sledi, da je kajenje v vsakem slučaju škodljivo in prav tako tudi kajenje y zmerni meri. Če ima kajenje tolikšne zle posledice pri vsakem kadilcu, koliko pogubnejše je kajenje šele za mladega, doraščajočega fanta!
Ni osamljen slučaj, da se na poti domov pogovarjajo na vlaku mladi fantje: »Meni kajenje ne stori več hudo, tako sem se privadil. Do 15 cigaret dnevno mi ni nič; Ob nedeljah, pa celo več ...« Kar tekmujejo med seboj, kdo je močnejši.
In kaj je vzrok, da je za mladega človeka cigareta tako privlačna? Saj so le redki, ki ne podležejo tej skušnjavi, navadi, strasti. Pa naj je to med vajenci, dijaki ali fanti na vasi. Verjetno ima prav oni, ki je dejal da je ugotovil, ko je opazoval fante samozavestno modrovati in cigarete kaditi, kako so se moško postavljali, češ, »saj nismo več otroci. ..«
Šport ni vedno zdrav
Pravijo, da je šport zdrav. Vselej pa to ne velja. Na primer: hokej na ledu je zanimiv, zdi sc pa, da je bolj zdrav za gledalce kakor za igralce. Tako morajo vsaj sklepati po zgodbi kanadskega igralca, Jacquesa Planteja, ki igra za slavni hokejski klub »Montreal Canadiens«.
Na zadnji tekmi se je Plantč, ki igra vratarja, pokazal s takšno krinko na obrazu, da je bilo vseh gledalcev groza, saj je iz plastične snovi gledalo samo dvoje črnih lukenj za oči in luknja za usta, ki je bila od daleč videti kakor curek krvi.
Maska je novost, ki doslej za hokejske igralce ni bila dovoljena, čeprav imajo noge in telo zavarovane s pravcatimi oklepi. Plante se je tega naveličal, saj je že plačal dovolj veliko ceno. Ima namreč zlomljen nos, počeno lobanjo, razbite ličnice in kakih 150 šivov za vse mogoče vreze od drsalk, palic in gumijaste plošče.
Samo na zadnji tekmi so morali igro ustaviti za 25 minut, da je zdravnik napravil Planteju sedem šivov na levi strani nosa, ko mu je priletela plašča naravnost v obraz.
Zdaj si je nataknil krinko in je rekel: »Fantje pravijo, da bom s svojo masko prestrašil ženske, da ne bodo več prihajale na tekme. Jaz pa pravim takole: če bi šlo tako naprej kot doslej, bo moj obraz kmalu na pogled strašnejši kakor moja krinka!«
DCu j je nikotin ?
PO I Q R I
(Resnična zgodba)
Tudi tisto zimo — sicer je že dolgo od tega — je ravno pred pustom nametalo precej snega. Da preorjejo občinsko cesto, so bili šentjakobčani primorani vpreči pred plug kar tri pare krepkih konj. Visoko se je kopičil za njimi sneg na obeh straneh ozke ceste. Veselo cingljanje zvončkov na komatih je spremljalo vprego, toda oranje ceste je zaradi teže snega napredovalo le počasi. Pri vsaki obcestni gostilni so možaki obstali, odeli kadeče se konje in si privoščili zasluženi požirek žganja ali pa vročega čaja.
Ponoči pred pustno nedeljo se je zopet zvedrilo in zjutraj je vnovič pritisnil mraz. Tesneje so se zavijali ljudje v svoja ogrinjala in vtikali premrle roke v žepe, ko so gazili v cerkev. Na oknih pa so se pojavile ledene rože, nežne in lepe, kakor da jih je na šipe slikala umetniška roka. Ta umetnica pa je bila narava sama.
Za tisti pust je igralska skupina izobraževalnega društva v Šentjakobu pripravila svojemu zvestemu občinstvu veseloigro »Moč uniforme«. Kljub snegu in mrazu je bila dvorana napolnjena do zadnjega kotička. Igralce na odru, oblečene večidel v lahka oblačila, je zeblo, vendar so se po svojih močeh potrudili za dober uspeh igre. Pod potrpežljivo režijo Mežnarjevega Hanzija, ki ga danes ni več med nami, so se takrat posebno odlikovali Jozej Miklavčič, Hanzej Čuden, Francka Pinter in domačinom kot »Serajnica« pri igri »Miklo-va Zala« dobro znana Urša Simonič iz Te-šinje. Njihova požrtvovalnost pri sodelovanju in vztrajanju zasluži posebno prizna-
nje! Ne smem pa pozabiti Miheja Am-bruša, ki je na svoj duhovito-humoristič-ni način mnogo doprinesel k uspehu tedanjih prireditev.
Dogovorili smo se, da se po igri sestanemo pri plesni zabavi pri Cvitarju, kajti nujno potrebni smo bili gorkega okrepčila. Že zategadelj smo se veselili na podaljšani pustni večer. Ko smo se naposled pomešali med goste, je bilo tam zbranih že mnogo ljudi. S prvega nadstropja so se oglašali zvoki hrupne koračnice in pri neki mizi so prepevali fantje domače pesmi. Povsod je že vladalo dobro razpoloženje.
Jaz sem obstala pri vratih ter radovedno motrila navzoče. Tedaj mi je soigralec položil roko na ramo in rekel: »Najprej si privošči skodelico čaja, da se nekoliko ogre-ješ — potem pa pojdeva plesat. Oskrbel ti bom čaj, toda z mesta se ne smeš ganiti, ker te bom moral sicer iskati in medtem se čaj lahko shladi.« Ubogala sem in ostala na mestu, dokler ni prišel s čajem. Iz srca sem mu bila hvaležna za to postrežbo, čaj je bil vroč in sladak ter obetal naglo pomoč proti mrazu. Hlastno sem se ga napila in dišal mi je, kakor da svet ne more nuditi boljše pijače. Skoraj prepozno sem ugotovila, da pijem rum s čajem in ne čaj z rumom. Posledica tudi ni izostala. Ker je bil želodec prazen, mi je kri hitro zaplala po žilah in udarila v glavo, da se mi je začelo vrteti.
Tedaj pa me je nekdo iz množice poklical po imenu. Ozrla sem se v dotično stran in mahoma spoznala, da me vabi k
mizi domači gospod zdravnik. Prestrašila sem se in naglo pomislila:
»Ne, tega pa ne —! Ravno ta gospod me ne sme videti tako, čeprav se pravzaprav počutim kar dobro. Torej hitro na prosto in potem naravnost domov.« Zapustila sem gostilno, ne meneč se za klice, ki so mi sledili.
Ko sem se znašla na cesti, je na nebu sijala luna in pod nogami škripal sneg. Jaz pa nisem več čutila mraza. Gorko in prijetno mi je bilo. V nenavadno olajšanem duševnem razpoloženju so mi misli švigale po glavi kakor strele. Spomnila sem se zopet igre in njenega zabavnega speva v vlogi krojaškega pomočnika. In rahlo, prejkone tudi malo napačno, sem začela prepevati:
Agata — ta pa 'ta — mojstra Cvirna le lasa —
Mojster Cvirn pa je miren — kakor zajček vam je plah.
Mojster skače, mojster plače —
ker mu ona nosi hlače!
Hkrati pa mi je zmanjkalo sape. Utihnila sem ter obstala na sredi samotne ceste. Od nasprotne strani se mi je namreč približevala moška postava in kar cela cesta je bila njena. Nosilo jo je od ene strani na drugo in komaj se je vzdržala na nogah. Predse je momljala nerazumljive besede in si venomer poravnavala klobuk na glavi. Cela ']>dstava je zgledala kakor živi sneženi mož, povaljana v snegu od nog do glave.
»Poglej, poglej — tega ima pa še malo bolj kot mene! Koliko čaš ruma s čajem je pač moral izprazniti, da ga je alkohol Jako obvladal?« Ali se mi bo posrečilo priti mimo njega, ne da bi trčila skupaj?
Kmalu nato sva si stala nasproti. Gugal se je sem ter tja in mi nudil roko v pozdrav, ki pa moje ni dosegla, ker je merila vedno zraven.
»Kdo pa si, ki si se pojavila kar naenkrat zraven mene, ne da bi te videl prihajati? Poznati bi te pravzaprav moral — pa le ne vem, kam bi te dejal! Povej mi no — kdo si — da mi ne bo treba dolgo premišljevati! Mudi se mi namreč v Šentjakob — kjer je danes pustni ples. Veš, kaj — za-suči se in pojdi z menoj! Pri luči te bom gotovo spoznal.«
Zasmejala sem se mu v obraz, ker po glasu sem dobro znanega možakarja takoj spoznala.
»Od tam ravno prihajam« — sem se mu odzvala in naglo smuknila mimo njega. »Kar sam nadaljuj svojo pot! lam te že nestrpno pričakujejo, ker ravno tebe je še manjkalo. Sicer pa je danes pust in marsikaj dovoljeno.«
Zasukal se je in gledal za menoj. Ko sem bila že nekaj korakov oddaljena, je še enkrat zaklical za menoj:
»Kdo pa je sedaj ta — ki hodi poleg tebe? čudno, da ga prej nisem opazil!«
»Sicer vidim danes tudi jaz nekoliko megleno, toda to skrivnost ti lahko razodenem« — sem zavpila nazaj.
»Pijanost je — ki naju spremlja! Sedaj pa le glej, da se je kmalu iznebiš — sicer druga pri tebi ne bo več imela prostora! V Šentjakobu imajo namreč še dosti ruma s čajem na zalogi!«
Ko sem bila zopet doma, so se domači samo čudili moji nevsakdanji zgovornosti in .posebni živahnosti. Jaz pa sem se od tistega pusta varovala čaja z rumom kakor žgočih kopriv.	N. K.
P*l*S*A*N*0	* B * R * A * N * J * E
VALENTIN POLANSEK:
USODNE KOLINE
Pri sosedu so klali. Boštjanova mati je ■tam pomagala. Popoldne pa je prišel tja še Boštjan z domačimi otroki iz šole. Koliko zanimivega je za otročad, kadar so koline pri hiši! Cela gorica, od svinjaka do hišnega praga, izba, kuhinja, kleti in kašte tedaj talko obetajoče diše po česnu, meti in popru. Pri sosedu pa je bil ta vonj še pomešan z duhom domačega žganja. Celo ta ni imel za mlade nosove nič odbijajočega.
Boštjan se je z Becijem držal v bližini mesarja Franca. Sline so jima tekle. Mislila sta na večer... ko bodo klobase delali! Boštjan pa se je pridružil naposled materi, ki je v izbi obirala zabelo z črev. Nato je moral z njo tisto smrdljivost prati! — Ko sta končala, se je izvil materi. Raje se je potikal z Becijem po vseh kotih hiše.
V	kuhinji je ležalo na velikem lesenem krožniku kuhano drobovje. Otroka sta se spogledala, se obliznila — in Beci je šavs-nil enkrat, pa še enkrat, in z dvema ledvicama sta jo popihala tja proti vovjcku.
»Zleti po malo soli in popra, saj veš kje je! — Pa pazi, da te ne bo kdo videl!« je poslal Beci Boštjana nazaj v hišo.
Fant je tako storil in se kmalu vrnil.
V	toplem hlevu sta sedela na pregraji med ovčjim in svinjskim kočem in z veliko slastjo jedla.
»Koliko svinj pa ste klali?« je baral Boštjan.
»Tri!«
»Ko bi imela vsaka namesto tistih zoprnih črev same ledvice!«
»Kakih pet ali kar deset!«
»Huhu, tedaj bi lahko jedla, da bi imela dosti!«
Zamislila sta se tako globoko v svoj pomenek, da sta že skoro vsak svojo kuhano ledvico pozobala. Na sol in poper sta pa pozabila. V levici je držal Beci sol, nedotaknjeno, v desnici pa Boštjan poper. Ko sta se spet prikazala, je poklicala mati Boštjana k sebi. Pri pranju črev naj bi ji zopet pomagal. Ubogal je. V fantovem trebuhu pa je nevarno zavilo. Z veliko težavo je vztrajal do konca. Komaj pa je bilo to opravilo končano, je bil z mamo klican k malici nad ocvirke.
Le malo je opravil pri jedi. — To je zavijalo v njem! Le s težavo se je premagoval. Zaihtel bi, pa se ni upal. Spomnil se je kuhane ledvice — in pa dejstva, da jo je z Becijem pojedel skrivoma, bila je pač ukradena. Začelo se je pripravljanje za klobase. Mesar Franc je prebiral kose mesa, gospodar je mečkal v možnarju česen, gospodinja pa je prebirala drobna čreva.
dogodke, katerih se je že teden dni veselil, na katere je danes cel dan nestrpno mislil, ko je ves raztresen čepel v šolski klopi. In zdaj ... ? Zdaj ga pa trebuh vedno huje boli. Vse samozatajevanje ne pomaga več. Ko se je pomikal k peči, je v hlačkah samovoljno zavrelo — in zgodilo se je ...
Edina sreča je bila, da tega nihče ni opazil, ne slišal... in ne takoj ovohal.
Pa ga že spet zakliče mati zunaj na gorici. Hoče ga spet pri pranju tistih črev. No z bolj širokimi koraki se je odpravil. Mati pa je prala in prala čreva, čudno pa se ji je zdelo, da smrad kar nič ne pojenja. »Kaj pa je, da ni moč tee:a duha spraviti?«
Boštjana je zalila rdečica do ušes. Vlil je vodo postrani namesto v črevo.
Mati je prodorno pogledala sina. Bošt-
jan je povesil oči in nehote je šla njegova desnica tja ...
Tam v veži je tisti hip zmerjala gospodinja mačka, češ dve ledvici je ta zlomek ukradel iz kuhinje.
Beci pa se je potuhnjen stiskal okrog durnika. Mati se je okrenila, nato pa takoj spet uprla oči v Boštjana.
»Menda se ti je nekaj zgodilo?« Zateglo je to izgovorila. Zavila je nos, naredila čudno strog obraz, nato pa bušnila v smeh. A brž se ji je sin zasmilil. Ne da bi kdo opazil, ga je spravila domov. Tiho ji je povedal vse o ukradenih ledvicah in o ...
V veliki zadregi je poiskal doma kraj, da se je spravil v red in preoblekel.
Ko pa je kmalu nato šel spat, se mu je zdelo, da visi tik nad njim debela svinja, ki je iz samih ledvic, velikih, toplih in neslanih.
Odsihmal ne more Boštjan več ledvic jesti, celo v dobri začinjeni praži ne.
Njen prvi ples
Že več tednov pred pustom se je mlada Majda veselila na svoj prvi ples.
Ko je pred Božičem dopolnila svoje sedemnajsto leto ter se razvila v zdravo in zalo mladenko, ji je nekoč dejala mati:
»Hčerka — sedaj te pa že lahko prištevamo k odraslim in letošnji pust bi se pravzaprav že smela udeležiti kakšne pustne prireditve.«
Te materine besede so zbudile v dekletu nebroj prijetnih misli in skrivnih želja. Skoraj ni minulo dneva, da bi se ne bavi-la z obetajočim se ji doživetjem. Obdarjena z živahno domišljijo si je predstavljala svoj prvi ples v najlepših slikah.
Ker pa plesa doslej še ni bila vajena, je prosila nekaj let starejšega brata, tla bi jo čimprej seznanil s to umetnostjo. Ta se je nekoliko obotavljal, toda slednjič je le ugodil sestrini prošnji. Pri glasbi družinskega radia in pod spretnim vodstvom plesa vajenega brata se je Majda kmalu sprijaznila z valčki, polkami, pa tudi z različnimi modernimi plesi. Uporabila je. vsako priliko ter se z njim zavrtela po uglajenih tleh družinske sobe in če brata slučajno ni bilo doma, ji je zadostovala tudi metla.
Končno so minili dnevi nestrpnega pričakovanja in napočil je zaželeni večer. Čez dan je nekoliko snežilo in bela kakor novi sneg je bila tudi Majdina obleka, ki jo je mati pripravila ljubljeni hčerki za ta dan. Okoli pasu gosto nabrana ter okrašena s finimi čipkami se je vitkemu dekletu kar dobro podala. Zlata verižica ji je krasila vrat in na prsi ji je mati pripela dehteč nagelček rdeče barve. Majdin sveži obraz pa so v mehkih valovih obdajali svetlo-
Joj, to je bil uvod v tiste pomembne rjavi kodri in modre oči so žarele v mla-
dostnem ognju. Ko se je pred odhodom še enkrat ozrla v ogledalo, je zadovoljno pokimala svoji podobi in vsa je rahlo vzdrhtela v vznemirjajočem pričakovanju.
Kmalu nato je v spremstvu staršev stopila v pravljično okrašeno ter blesteče razsvetljeno dvorano. S široko odprtimi očmi je sesala vase ves ta novi, omamljajoči kras. Tudi na njeni ljubki postavi je obviselo marsikatero oko. S ponosom se je začela zavedati, da je lepa.
Dobrodošlico jim je najprej izrekel gospod v fraku in belih rokavicah ter jih spremil k zanje nakazani mizi. Posedli so in oče je naročil steklenico pristnega vina. V nekem skritem kotu obširne dvorane se je oglasila godba in prvi pari so se zavrteli po gladkem parketu. Obrazi so jim bili nasmejani in Majdi se je zdelo, da se plešoči pari komaj dotikajo tal. Skoraj neslišno so se vrteli in rahlo drsanje se je harmonično pridruževalo godbi. Če pa se je vmes tu in tam oglasil kak smeh, se je tudi to godilo tako zadržano, kakor da ne upa prav na dan.
»To je seveda samo sedaj v začetku,« je Majdi pojasnila mati. »Pozneje, ko bodo udeleženci enkrat razgreti od plesa in pijače, postane vse drugače. Govora, smeha in hrupa bo potem več kot zadosti.«
Majda se je začela ozirati po zbranem okolišu ter iskati znane obraze. Toda našla jih je le malo. Celo brata ni mogla zaslediti nikjer, čeprav ji je pred odhodom svečano obljubil, da pride s prijatelji čisto gotovo.
Hkrati ji je šinila v glavo neprijetna misel in neka trpka slutnja se je hotela vzgnezditi v njeno srce.
»Kaj neki — če jih sploh ne bo? Morda
me nameravajo pustiti na cedilu. Kdo bo potem plesal z menoj? Mar oče, ki plesa nikdar ni posebno cenil in je prišel sem samo meni na ljubo?«
Povesila je lepe oči in doslej še neznana bol jo je prevzela, kakor da hoče uničiti vse njene nad e, ki jih je skrito gojila v mladem srcu.
Starši tega niti opazili niso. Pač pa je moral opaziti sp-emembo na Majdinem obličju in jo tudi pravilno tolmačiti neki starejši gospod, ki je sedel brez družbe pri sosednji mizi ter že delj časa gledal na Majdo. Kakor da sluti njene misli, se je dvignil kvišku, si poravnal kravato in očala ter se poklonil pred Majdo. Majdi je šinila rdečica v lica, ko je opazila že nekoliko plešasto glavo, toda radovoljno mu je sledila na plesišče.
Imela je smolo. Že pri prvih korakih je opazila, da tuji gospod ni plesalec. Nekam okorno in skoraj brez takta jo je sukal v krogu, da se ji je začelo vrteti v glavi. Medtem pa ji je večkrat stopil na noge in če bi se upala, bi najraje glasno zastokala od bolečine. Ko se mu je očitajoče ozrla v obraz, mu je bilo čelo potno od samega napora in tudi roka, s katero jo je krčevito stiskal k sebi, je postajala vedno bolj vlažna. Naposled sta celo obtičala in drugi plesalci so ju začeli brezobzirno porivati sem ter tja, dokler se jim nista prostovoljno umaknila v kot. Ko je godba utihnila se je izvil iz Majdinih prsi sproščeni vzdihljaj in nemudoma se je vrnila nazaj k mizi. Gospod, ki ji je sledil, se je še drznil vprašati, če ji je ples ugajal. Po strani ga je pogledala in že nameravala zanikati, ko je na njegovem potnem obrazu opazila neko očetovsko zaskrbljenost. Zategadelj pa je samo pokimila in kratko odgovorila — da ji je —. V resnici pa so bili njeni občutki povsem drugačni.
»Takšen je bil torej moj prvi ples! O, kakšno razočaranje! In na tega sem se veselila že tako dolgo poprej! Mar bi bila ostala raje doma!« Premagati se je morala, da ji niso pritekle solze. Da bi pa tega poraza vsaj nihče ne opazil, se je začela zanimati za svoje čeveljčke, ki so bili sedaj polni grdih madežev. Na skrivaj pa se je kljub vsemu ozrla po svojem plesalcu, ki je ravnokar izpraznil kozarec vina do dna. Z belim robcem si je brisal potno čelo ter si zopet nataknil očala, ki so mu pri tem opravku zdrsnila navzdol.
»Gotovo je tudi njemu nerodno, da se je najin ples tako zelo ponesrečil. In če bi vedel, da je bil moj prvi, bi ga bilo morda celo sram.« Pri takem premišljevanju se je Majda zopet potolažila in majhen smehljaj je oživel na njenih polnih ustnicah.
Tedaj se je pri njih pojavil brat in z njim njegovi prijatelji. Hrupno so pozdrav-(Dalje na 8. strani)
jULES VERNE:
Potovanje na
Medtem je dan minil brez posebnih dogodkov. Nastopila je zemeljska polnoč. Začenjal se je 8. december. Že v eni uri bodo prispeli v točko ravnotežja privlačnih sil. Kako hitro je tedaj letel izstrelek? Tega niso mogli presoditi. Toda Barbicane se v svojih računih ni mogel zmotiti. Ob 1 po polnoči bi ta hitrost morala biti in tudi bo enaka ničli.	'
Sicer pa bi moral še neki pojav naznaniti, da je izstrelek dosegel nevtralno črto. Na tem kraju se privlačni sili zemlje in lune uničujeta. Predmeti »niso več težki«. Čudni pojav, ki je tako močno iznenadil Barbicana in njegova sopotnika, ko so leteli proti luni, bi moral v istih okolnostih na povratku zopet nastopiti. Prav v tistem trenutku bi morali zažgati rakete.
Stožčasti vrh izstrelka se je bil že občutno nagnil proti lunini plošči. Izstrelek se je bližal položaju, v katerem bi se dala odbojna sila ob izstrelitvi rakete popolnoma izkoristiti. Vse je kazalo, da se bo potnikom poskus posrečil, če bo hitrost izstrelka v tej mrtvi točki enaka ničli, bo zadoščal že prav majhen sunek v smeri proti luni in izstrelek bo padel.
— Čez pet minut bo ena, je rekel Ni-choll.
— Vse je pripravljeno, je odgovoril Mi-chel Ardan, ki je držal pripravljen stenj blizu plamena gorečega plina.
— čakaj, je dejal Barbicane s kronometrom v roki.
V	tem trenutku ni učinkovala nobena teža več. Potniki so čutili, da je teža iz njihovih teles popolnoma izginila. Bili so torej prav blizu nevtralne točke, če že niso bili v njej!...
— Ena! je zakričal Barbicane.
Michel Ardan je približal goreči stenj pripravi, s katero so bile povezane vse rakete: v izstrelku niso slišali nobenega poka, ker zunaj ni bilo zraka. Toda Barbicane je skozi okno zagledal podolgovato sled eksplozije, katere plamen je hitro ugasnil.
V	izstrelku so natanko čutili potres, ki ga je povzročila eksplozija.
Trije prijatelji so gledali in napeto poslušali, črhnili niso niti besede in dih jim je zastal v prsih. V tej popolni tišini bi lahko razločil utripe njih src.
— Ali padamo? je slednjič vprašal Michel Ardan.
— Ne, je odvrnil Nicholl, kajti dno izstrelka se ne obrača proti lunini plošči.
V	tem trenutku je Barbicane stopil od okna in se obrnil k svojima prijateljema. Bil je strahovito bled, čelo se mu je nagu-bančilo in stiskal je ustnice.
— Padamo, je rekel.
— Jej, je vzkliknil MicheJ, na luno?
— Na zemljo! je odgovoril Barbicane.
— Vraga! je zakričal Michel Ardan, potem pa filozofsko dodal: No, ko smo lezli v to kroglo, smo dobro slutili, da bo težko priti iz nje.
In res se je začelo strašno padanje. Hitrost, ki jo je imel izstrelek, ga je potisnila preko mrtve točke. Eksplozija rakete ga ni mogla ustaviti. Hitrost, s katero je izstrelek prešel preko nevtralne točke, ko je letel proti luni, ga je tudi na povratku potisnila naprej. Fizikalni zakoni so zahtevali, da leti izstrelek na svoji eliptični poti zopet skozi vse točke, katere je bil že preletel.
Padec je bil strašen, saj je krogla padala z višine 312.000 kilometrov, ki ga nobena naprava z zavorami ne bi mogla ublažiti. Po balističnih zakonih bi moral izstrelek udariti na zemljo z enako hitrostjo, kot jo je imel, ko je zletel iz Columbiada, a ta hitrost je znašala »16.000 metrov v zadnji sekundi.«
Zaradi primerjave naj povemo, da bi predmet vržen z zvonika notredamske cerkve, ki je visok samo 200 čevljev, padel na cesto s hitrostjo 480 kilometrov na uro. Izstrelek pa bi moral treščiti na zemljo s hitrostjo 230.400 kilometrov na uro.
Dvanajsto poglavje Ladja Susquehanna sondira mor je
— No, poročnik, in sondiranje?
— Mislim, gospod, da gre delo h kraju, je odgovoril poročnik Bronsfield; kdo bi si mislil, da bomo tako blizu kopnega, komaj 400 kilometrov od ameriške obale, naleteli na takšno globino.
— Da, Bronsfield, tu so se tla močno udrla, je rekel kapitan Blomsberry. Na tem kraju je Humboldtova struja izdolbla podmorsko dolino, ki se vzdolž ameriške obale razteza prav do Magellanske ožine.
— Te velike globine, je povzel poročnik, nikakor niso prikladne za polaganje brzojavnih kablov. Mnogo ugodnejša je ravna planota, na kakršno je med Valencijo in Novo Zemljo položen ameriški kabel.
— Prav pravite, Bronsfield. Toda dovolite, poročnik, kako stojimo sedaj?
— Gospod, je odvrnil Bronsfield. v tem trenutku imamo 21.500 čevljev, toda krogla, ki vleče sondo, še ni zadela ob tla, ker bi sonda sama splavala na vrh.
— Broockov aparat je genialna iznajdba, je dejal kapitan Blomsberry. Z njim lahko meriš globine zelo natančno.
Zadela je ob dno! je v tem hipu zaklical podkrmar, ki je spredaj na ladji nadziral delo pri sondiranju.
(Dalje prihodnjič)
Spo-dni Uoticdc:
Olimpijada v Squaw Valley 1960
Squaw Walley — »Dolina Indijanke« v žaru olimpijskega ognja
V četrtek, 12. 2. 1960 je ameriški državni podpredsednik Richard Nixon z besedami: »Otvarjam zimske olimpijske igre v Squaw Valleyu« začel novo epoho v zgodovini zimskili športov. Iz grl 2645 študentov je mogočno zazvenela olimpijska himna, zagrmele so tri topovske salve in v zrak se je dvignilo dva tisoč golobov, pod čigar perutmi se je zatemnelo nebo. — Ca-rol Hciss, svetovna prvakinja v umetnem drsanju, je nato v imenu vseh olimpijskih tekmovalcev izgovorila olimpijsko prisego. Tako so bile otvorjene olimpijske igre in po zamisli Walta Disneya se je dvignilo v kristalno čisti zrak na tisoče balončkov v blesteči razsvetljavi ognjemeta. Noč prej je zapadel svež, suh sneg.
Petek, 19. 2. 1960:
Prvi zmagovalec Šved Sixten Jernberg.
Pri teku na 30 km je sodelovalo 48 tekmovalcev iz 17 dežel. Tek je bil od štarta do cilja v znamenju dvoboja Švedov Jern-berga in Ramgarda, katerega je končno odločil v svojo korist rutirani Jernberg.
Sobota, 20. 2. 1960: Smuk žensk Traudl Hecher na 3. mestu.
V smuku (Abfahrtslauf) smo v Avstriji stavili največje upe v zmago mlade Tirol-ke Traudl Hecher. Malo pred tekmo pa je imela smolo, ko je padla po stopnicah. Z debelo obvezo na gležnju in okrepljena z injekcijo pa je Traudl zopet presenetila vse smučarske strokovnjake in z velikimi bolečinami prevozila vso težko progo. Uspeh ni izostal. Z malenkostnim zaostankom je osvojila tretje mesto in bronasto medaljo. Ostale avstrijske športnice so nas razočarale; Erika Neket je bila osma, Putzi Frandl in Herlinde Beutelhauser pa sta padli. Vse je presenetila Nemka Heidi Biebel, ki je zasedla 1. mesto.
Srebrna kolajna za Pepija Stieglerja.
V veleslalomu (Riesentorlauf) je zmagal Švicar Roger Staub. Uspehi Avstrijcev so vendarle še kar zadovoljivi, posebej pa velja omeniti 2. mesto Stieglerja iz Lienza, ki je z zaostankom štirih desetink sekunde osvojil srebrno medaljo in s tem potrdil svojo veliko mednarodno vrednost. Bronasto medaljo je z malenkostnim presledkom osvojil Ernst Hinterseer (A), Schranz je bil sedmi, Molterer pa dvanajsti.
Hokejski turnir
Kanada:švedska 5:2 (2:1, 1:1, 2:0). Kanadčani so porazili velikega tekmeca, vendar so si Švedi osvojili vse simpatije gledalcev. Kanadčani so igrali silno grobo, polomili napadalcu Bjornu 4 rebra in poškodovali vratarja, katerega so morali odpeljati v bolnico. Po mnenju strokovnjakov Kanadčani s tako igro ne morejo osvojiti olimpijskega prvenstva. Naslednji rezultati: ZDA:ČSR 7:5, Rusija:Finska 8:4, Rusija:Nemčija 8:0. Tudi ta tekma se je
končala z grobostmi s strani nemških igralcev, ki so bili v drsalnem in igralnem pogledu povsem nedorasli ruskemu moštvu. Tekma je bila podobna igri mačke z mišjo in je dosegla višek, ko je Nemec Egan z palico napadel ruskega napadalca Lakteva in ga težko poškodoval na čelu.
Nemci, ki so s simpatično Heidi Biebel dosegli prvo mesto v damskem smuku ter s skromno Helgo Haase iz vzhodnega Berlina prvo mesto v hitrostnem drsanju na 500 metrov, so zopet dokazali, da so kot posamezniki prijetni ljudje, čim pa jih je več skupaj, recimo v moštvu, pa postanejo brutalni in se seveda, neizogibno blamirajo.
Celovški hokej na ledu
Poraz proti Švedom
•	IF LeksamhKAC 10:2 (4:1, 1:1, 5:0). Pred tekmo so Celovčani prejeli številna in bogata darila ter po gromovitem, aplavzu takoj prodrli pred švedskega vratarja, ki je branil v mojstrskem slogu. Prvi napadi niso prinesli nobenih uspehov, potem pa so se švedski gostje razživeli in v elegantnih prodorih polnili mrežo brezmočnega Huberja, ki v tej tekmi ni branil v svojem običajnem slogu. Pohvalo zaslužita le Lemon in Edvvards.
Poraz proti Slovakom
•	Slovan Bratislava:KAC 11:5 (5:2, 2:1, 4:2). Razprodana velesejmska dvorana je bila navdušena nad igro čeških gostov. Tudi trije Kanadčani, ki si jih je Celovec izposodil, niso mogli preprečiti zmage rezervnega moštva Slovana, kajti prva ekipa je celotna odpotovala na olimpiado v Squaw Vallev. KAC je bil občutno oslabljen, ker Lemon in Huber zaradi poškodb nista mogla nastopiti. Kot gost je stal v vratih belja-ški vratar Werkl, ki nosi največjo krivdo za visoki poraz. V celovškem moštvu je zaigral Kanadčan Del John kot vihar, vendar je imel pred seboj gotovo enega najboljših vratarjev, kar smo jih kdaj videli v Celovcu. Odlična tehnična igra, hitrost in požrtvovalnost je odlikovala goste dz ČSR. Peterica avstrijskih Kanadčanov ni pokazala veliko, vendar je bila po mnenju mnogih ta tekma ena najlepših v Celovcu. Strelci golov za KAC: Del John (3), Ed-wards (2).
SMUŠKE TEKME V ŠT. JANŽU
Po vojni so vsako leto v št. Janžu smuške tekme. Prva leta so bile te tekme velike zimsko-športne prireditve. Posebno privlačna je bila skakalnica, ki pa je sedaj že razpadla. Minulo nedeljo so na Rutah tekmovali domači smučarji in sicer skupina starejših fantov in trinajsterica mlajših. Najbolj so se odlikovali pri starejših Gabriel Mihi, WeiB Hanzi, Moschitz Vili in Sied-ler Andrej; pri mlajših pa Hornbock Toni, Gabriel štefi in Pšeider Hanzi.
OLIMPIJSKI ZMAGOVALCI 1960
Tek na 30 km (moSki): 1. Sixten Jernberg (švedska), 2. Rolf Ramgard (Švedska), 3. Nikolaj Anikin (Rusija).
Umetno drsanje v dvojicah: 1. Wagner-Paul (Kanada), 2. Kilius- Baumber (Zap. Nemčija), 3. N. in R. Ludington (ZDA).
Tek na 10 km (ženske): 1. Marija Gosakova (Rusija), 2. Ljubov Baranova (Rusija), 3. Radja Jero-Jina (Rusija).
Smuk (ženske): 1. Heidi BiebI (Zap. Nemčija),
2.	Penny Piton (ZDA), 3. Traudl Hecher (A). Hitrostno drsanje na 500 m (ženske): 1. Helga
Haase (Vzhodna Nemčija), 2. Natalija Dončenko,
3.	Jeanne Ashworth (ZDA).
Veleslalom (moški): Roger Staub (Švica), 2. Pepi Stiegler (Avstrija), 3. lirnst Hinterseer (Avstrija).
SMUK MOŠKIH: L Vuarnet (Francija), 2. Lanig (Nemčija), 3. Perillat (Francija). Avstrijci so popolnoma odpovedali, čeprav je to njihova „klasična” stroka.
NORDIJSKA KOMBINACIJA: I. Thoma (Nemčija), 2. Kunsten (Norveška), 3. Gusakov (Rusija). Izreden uspeh Nemca Thome v tej severnjaški specialiteti.
DRSANJK NA 1000 ni, ženske: Guseva (Rusija), 2. Haase (Nemčija), 3. Rvlova (Rusija).
TEK NA 15. km, moški: Brusvecn (Norveška), 2. Jernberg (švedska), 3. Hakulinen (švedska).
DRSANJE NA 3000 m, ženske: 1. Skoblikova (Rusija), 2. Stenina (Rusija), 3. Huttunen (Finska).
VELESLALOM, ženske: L Rueegg, (Švica), 2. Pi-tou, (USA), 3. Chenal-Minuzzo (Italija).
SLALOM, MOŠKI: L Hinterseer (Avstrija), 2. Leitner (Avstrija), 3. Bozon (Francija). Tako so avstrijski smučarji ob zaključku alpskih disciplin le še dokazali, da so v njih nesporni mojstri.
STANJE MEDALJ MINULO SREDO: Rusija (5 zlatih, 3 srebrne in 6 bronastih), Nemčija (3, 3, 0), švedska (3, 2, 0), Švica (2, 0, 0), USA (1, 3, 3), Avstrija (1, 2, 2), Norveška (1, 1, 0), Francija (1, 0, 2), Kanada (1, 0, 0), Finska (0, 1, 2), Poljska (0, 1, 1), Italija (0, 0, 1).
HALI OGLASI
Iščemo: trgovskega vajenca, prodajalca z vozaškim izpitom za tovorni avtomobil in kmečko dekle za gostilno. Najboljša plača. Ponudbe na uredništvo poti geslom: „Rož”.
Pletenje vzorcev na pletilnem stroju ORION. Dnevno pletilna predvajanja pri SATTLER, Kla-genlurt, am Heuplatz (tam, kjer stoji stari lev).
J-ilmsUa ocma
aaaaaB«*ia«a«ni«»nuB<mHBBai]sn
BISTRICA V ROŽU
Sobota, 27. II.: Schmutzigc Liebe (V). — Nedelja, 28. II.: Grafin Mariza (III). - Sreda, 2. III. Einc verriickte Familie (IVb).
BOROVLJE
Sobota, 27. II.: Der k. u. k. Manoverschreck (V).
—	Nedelja, 28. II.: Wenn dic Conny mit dem Peter (III).
ŠT. JAKOB V ROŽU
Sobota in nedelja, 27. in 28. II.: Taiga (IV). — Torek, L UL: Der Mann aus dem Westen (V).
.........................iiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinj
| QLEDALISCE V CELOVCU |
Petek, 26. febr.: EIN VVALZERTRAUM, opereta.
-	Sobota, 27. febr.: DER ZERRISSENE, burka. -Nedelja, 28. febr., ob 15.00 uri: DER MEISTER-BOXER, komedija (na vsestransko željo z Georgom Bucherjem) — Sreda, 2. marca: DER ZERRISSENE, burka. — Četrtek, 3. marca: EIN WALZERTRAUM, opereta. — Petek, 4. marca: TIEFLAND, drama (premiera). — Sobota, 5. marca: EIN WALZER-TRAUM, opereta. — Nedelja, 6. marca, 15.00 uri: TIEFLAND, drama —
Začetek predstav vedno ob 2(1.15 uri, razen ob nedeljah, ko je začetek ob 15. uri.
KONCERTNI DOM
Sobota, 5. marca: UNTER UNS BEIDEN (premiera) — Nedelja, G. marca: UNTFiR UNS BEL DEN. — Začetek ob 19.30 uri.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
N1ŠDELJA, 28. 2.: 07,30—08.00 Duhovni nagovor.
—	S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 29. 2.: 14.00 Poročila, objave, pregled sporeda. — Kogar zanima. — 17,55—18,10 Za našo vas. - TOREK, L 3.: 14,00-14,30 Poročila,
objave. — Ščepec glasbe in humorja_— SREDA,
2. 3.: 14,00—14,45 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 3. 3.: 14,00 do 14,30 Poročila, objave. —• Slovenske umetne pesmi.
-	PETEK, 4. 3.: 14,00-14,45 Poročila, objave. -Zabavna glasba. — Iz popotne torbe: Pri tujih narodih v gosteh: švedska. — SOBOTA, 5. 3.: 09,00 do 10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18,15 do 18,45 Žalost in veselje. (9). — NEDELJA, 6. 3.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Zahvala
Vsem sorodnikom, prijateljem in mancem, posebno častitim duhovnikom g. župniku Kariclju, g. prof. Miheliču, g. župniku Škorjancu, g. Česnu, g. Mihorju ter g. kaplanu Zergoju, ki so našega rajnega
Jožefa Gabriela
pd. mladega Strdena
spremili na zadnji poti, se prisrčno zahvaljujemo. Posebna zahvala pa naj velja še čast. g. župniku Vinku Zaletelu za njegove tolažilne besede ob odprtem grobu; zahvaljujemo se tudi za poslovilne besede zastopnikov Farne mladine, Tinjske kmetijske šole in požarne hrambe ter cerkvenim pevcem za žalostinke doma in ob grobu.
L e š e pri St. Jakobu, dne 15. 2. 1960.
Njen prvi ples
(Nadaljevanje s 7. strani)
Ijali Majdo in odslej ji ni več manjkalo dobrih plesalcev. Eden za drugim so jo vabili na plesišče in ti plesi so ji ugajali. Sedaj se je Majda izvrstno zabavala in veselje se je povrnilo v njeno mlado srce.
Enkrat še — in sicer v pozni nočni uri — se ji je pridružil postarni gospod. V eni roki je držal kozarec šampanjca, v drugi pa žlahten, duhteč nageljček.
»Predno odhajam, ljuba gospodična, bi vsaj še rad trčil z vami na vaše zdravje ter vam podaril tale nagelj za spomin na najin skupni ples! Svojega ste namreč že zdavnaj izgubili.«
Majda se je ozrla ob sebi in šele sedaj zapazila, da cvetke nima več. Poteptana je ležala nekje na plesišču in tudi njena čedna obleka je bila videti precej pomečkana. Skrbno negovani kodrčki so ji razkuš-■trani viseli v čelo, najbolj prizadeti pa so se ji zdeli beli čeveljčki. Toda Majda se je smejala, ko je segal po podarjenem nagelj-ku. Poduhala ga je in vnovič pripela na prsi. Prijazno je stisnila gospodu roko in skoraj slovesno spregovorila:
»Hvala vam gospod — prisrčna hvala —! Bodite prepričani, da tega najinega plesa jaz nikoli ne bom pozabila.«	N. K,
Prodam harmoniko „Royal Standard”, 3 registri in 80 basov. Cena 1.600.— šil. Dopisi na naslov: Bohm Mihael, Celovec, Viktringer Ring 26.
Z A H V A I, A
Čutimo dolžnast, da se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali ob smrti našega dragega moža, očeta in starega očeta
Jožefa Ogrisa
pd. šošeljca.
Posebna zahvala vsem, ki so dragega rajnega tekom njegove bolezni tolažili in pomagali, č. g. dekanu in domačemu g. župniku za pogrebne obrede, pevskemu zboru za žalostinke, vsem darovalcem cvetja ter vsem, ki so se pogreba udeležili in na kakršenkoli način pri njem sodelovali.
Slovenji Plajberk, 15. II. 1960.
Družina šošeljčeva.
Marija in Anton Gabriel, starši. Tonej, brat; Pepca, Mili in Mici, sestre.
** Vi' : - •	.
V globoki žalosti sporočamo, da je gospod
Herman Sima
dolgoletni mežnar slovenske cerkve v Celovcu
v nedeljo, dne 21. februarja, po dolgi in težki bolezni, previden s sv. zakramenti, v 62. letu starosti umrl na svojem domu v Smiklavžu pri Hodišah.
Pokojnika smo v sredo, dne 24. februarja položili k večnemu počitku na farni božji njivi v Hodišah.
Bodi mu Bog dober plačnik za njegovo požrtvovalno delo v Njegovo čast in kras Njegovega svetišča.
Slovenska bogoslužna družina v Celovcu
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radije, p. 2relec.—Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.