« Snopič 38-39. Slovanska CaaBimcKaa i r>n0aioTOK;i knihovna Urejuje in izdaja Andrej Gabršček Zložil (Čisti dohodek je namenjen Ljubljani). V GORICI. NatiHnila in zalomila Goriška tinkarna A. (iabrsček. (IG. junija 18%.) t? š % 1%V 1(0 - o^ooco 5*0)^ •7-trze Slovanska CliamiHCKaH Biio:noTci;a. knihovna. Slovanska knjižnica. Stopič 38-39. ' Cena 50 kr. (Čisti dohodek je namenjen Ljubljani). -»»x<«<- Urejuje in izdaja Andrej Gabršček. izbrane pesmi. Zložil V GORICI. Natisnila in zalotila ..Goriška tiskarna" A. Gabršček. (15. junija 1895.) •M-k- ♦ 4 ♦- - 4 — Ljubljani v p o sveto. č^ ebi, mesto naše belo, Ki od starodavnih let V pesmi glasih si živelo, Bodi vsak ta spev zapet! Srečnejši so bili časi, Ko, Ljubljana, tebi v čast Pesmi so zveneli glasi — Zdaj ti žuga le propast! Vse, kar tu v stoletjih davnih Naš si je postavil rod, Priče vse o dnevih slavnih, Dela in prosvete plod: Vse nam htela razdejali Zemlje je sovražna moč; Jok med bednimi je brati Zvenel iz palač in koč... Pa da bi v tej hudi dobi Pevec pesem ti zapel? Ali ni, kot da ob — grobi Tvojem peti bi začel ? — O zakletih mestih mnoga Čita v knjigah se povest : V mestu vlada nema toga, Zla, gorja je tu posest... Takšno mesto v bajki stari Tudi si, Ljubljana, ti! Vse mrtvo... Nikjer ne žari V bedni tvoji se noči!... Vender glej! V pravljicah tudi, Ko celo brezupni klik Že prestane v boli hudi, V mesto dojde — rešenik! ♦ ♦ ♦ i ♦ • ♦ In dospel je tudi vate -Glej, pred vsak dohaja hram! Došel je med žalne hrate Genij bratoljuhja sam!... Zitje novo v/.klij in vzrasi Iz razrušenih zidin — Dal Bog, da o strašnem časi Nam ostane le — spomin! Ne Ljubljani razdejani, Ki jo strl .je zemlje gnev — Ne, obnovljeni Ljubljani Posvečen je vsak ta spev! — ♦ ♦« t jVjegovemu Veličanstvu .cesarju prančišku Jožefu I. ob Njega prihodu v Ljubljano dnž 7. maja 1895. leta. 17S ''^Jg^ez prah in sip pot vodi Tvoj, Prejasni car; razsute stene, Pogubo, bedo brez premene Na poti gledaš pred Seboj! . . . Objokan narod naš v tem hipu Stoji na prahu in posipu, Naš narod, bedni ta trpin, Stoji drhteč sred razvalin Kot siromak, ki je izgubil Vse, kar imel je, kar je ljubil . . . Brez doma smo !----------Ti sam pred leti, Prejasnih dedov slavni Sin, Zrl srečnejši ta dom si sveti In sred veselih jasnih lic V pozdrav si cul za klicem klic, Zastave so se v zraku vile, Molitve zate se glasile, Udanosti so priče bile . . . Teh dnij krasota in milina Še zdaj nam neče iz spomina! Brez doma smo, brez varne strehe, ln rod, ki se Ti klanja tod, To siromakov le je rod, Miru potreben in utehe! Glej dete, ki roke Ti proži, Glej starčka, ženo in moža, Vse bledih lic ihti in toži, A sredi tožeb in solza Hvaležno vender se smehlja! Smehlja se k Tebi ... V ljutem časi, Ko nas podsulo je gorje, Prošnja se tisoč zate glasi In zdušno vsako Te srce, Vsa množica ob Tebi vneta Slavi Dobrotnika-Očeta! . . . Zazvenel k Tebi v zlato mesto O bedi naši glas je zla: lz Tvojih rok za mesto zvesto Podpora prva je prišla. Se več: Ti, naš prejasni car, Dospel si sam med nas, kot oče Dospe med deco, če vihar Razsuje krov ji rodne koče, Ti sam, naš Oče in Vladar! In po vseh groznih prejšnjih dneh Na lice sili blažen smeh, Veselja blesti sled v očeh ! . . . Brez doma smo ! . . . A koder kroži Nad carstvom Tvojim se nebo, Brat bratu rešno roko proži, Na pomoč nam hiti vsakdo, In bratovske roke grade, Kar strla sila je zemlje . . . To vzgled je Tvoj! In če roke Odprl si Ti, če vsak med nami Dobrotnost Tvojo zna, naš car, Kako s hvaležnimi solzami Rok ne bi vzpel in za vsekdar lz duše dna zvestobe ne bi Prisegel, car dobrotni, Tebi? Da, tlak se ziblje pod nogami, Strop se udaja, skala ruši, A ko se trese, giblje vse, Ko vse se zgreza in maje : •4h —rt Ljubezni te, ki v naši duši Živi zate, prejasni car, Ne zruši nam noben vihar! — — Med razmajanimi zidovi Pozdravljen, Oče in Vladar, In Bog Tvoj prihod blagoslovi! — pesem o pesmi. Uteha duši zaželena, Poslanka mila iz neba, V svečanem hipu porojena, Oj, pesem, bodi počeščena, Pozdravljena iz dnu srca! Odkar človeku je na sveti Živeti dano in trpeti, Odkar mu glas veselja dan, Ti spremljaš ga od vekov let, In ko nekoč ostavi svet Poslednji človek in zemljan, Poraz i tebe stare ljuti, A v občem konci ti peruti Razviješ v dom prvotni spet! . . . Pozdravljam te iz dnu srca, Glasnica čustev in želja! Sedaj bridko, sedaj veselo Zveni tvoj glas v človeško delo. Mehak sedaj kot glas zvona, Ki potnika k počitku zove, Grmeč sedaj kot spev voda, Ki dviga jih vihar v valove! , . . Prizorov sto pred mano plove, Zamaknjeno duh sanja moj; In čuj, ko zrem jih pred seboj, Iz dalje na uho mi bije Kot spev nebeške harmonije — To, pesem božja, glas je tvoj! .. . Postoj, moj duh, ondot postoj V prijaznem domu, kjer v zibeli Presrčno dete mi leži; Oj, dnevi lepi in veseli, Ki mati mlada jih živi 1 Kako se ji ljubo nasmiha To nežno dete, ko mehko Zveni mu pesem tiha, tiha, In zdaj, kako že spi mirno! . . . Kdo ve, morda tedaj nebo Odprto v rahlih sanjah gleda, ln v nebu angeljci pojo! Daj Bog, da nikdar žitja beda Ne zagreni mu zemskih let, In ko nekoč ga k Sebi spet Pokličeš, Bog, tedaj naj leže K počitku mirno, ne trpin, Ki od življenja bojev, teže, Od vseh pozemskih bolečin Upehan, zbegan in potrt Resnico je poživljal smrt! . . . A ko zbobni mu v jamo krsta, Prijateljev še zvestih vrsta Zakliče v zadnji mu spomin Iskren pozdrav in tožno splava Nagrobne pesmi glas v nebo, Da mnogo se rosi oko . .. Naj mirno, naj v Gospodu spava, Saj bil je človek plemenit, Ki živel bratom je, ne zase; Gospod, naš Bog, vse večne čase Uživati mu daj Svoj svit! — — — Ti naš brezkončni si Vladar, In Tebi klanja se na svetu Ljubeč in v strahu in trepetu Na vekov veke vsaka stvar. . . Glej, v cerkvi polje solnčni žar, In morje luči se razliva Na zlati, venčani oltar. . . Pri službi božji verno biva, Th Pobožno moli narod zbran. Da poslavi Gospodov dan! Kadila se dišeč oblak Po cerkvi dviga v svetli zrak —-Tako kipe molitve glasne-Iz src v višine večnojasne; Otroci cvetni, starčki veli, Možje, dekleta in žene, Mladeniči Boga časte. Kako navdušeno-veseli Glasovi pesmi jim kipe, Kako zveni ta pesem peta, Znaneč njih srčna čustva sveta — Da, takšen govor je srca, In veličasten spev je ta! . . . Kako li bi človeški rod Proslavljal lepše Te, Gospod, Kot kadar veličastvo Tvoje Slavi pobožne pesmi glas, Ki Tebi jo navdušen poje? — — — Ti up, zaščit, Ti naš si spas, Ti k Sebi dvigaš s tal človeka, Ko k Tebi se v pomoč zateka; Ti Oče si, nas vse ljubeč, A strašen tudi, če grozeč Pošiljaš nam v pokoro kazni, Tedaj drhtimo od bojazni! Glej, dvignil se je krut vihar Po mirnih dolih in ravninah! Pastir trepeče na planinah, V palači svoji bogatin Drhti, videč ponočni žar Požganih sel, vasij in mest, Ki dviga se iz razvalin! Sovražnik bliža se zločest, Vse ruši, lomi njega sila, Bojnikov žene brez števila — Gorje, kdor pride njemu v pest!. . . Naproti vojska se pomika, Da preko dragih rodnih mej Požene tujega krvnika; Kako gore jim lica, glej, Kako se jim oko leskeče — Strašljivca ni v vsi vojski tej! «Na boj, na boj!» — hrup, krik in šum, Izdrte vidim bridke meče . . . Še jeden hip — «Bog vojnih trum, Ti vodi nas v krvavo zmago Za našega orožja čast, Za domovino našo drago ...» Kot morje, ko vihar strašan Razpenjene valove dviga, Grmi njih spev čez bojno plan In nov pogum in novo strast V junaških prsih jim zažiga — To pesem, to je tvoja moč!-------------- Pobit sovražnik, boj končan, Domov se vojska slavno vrača, Iz sirih domov, tesnih koč Zveni' pozdrav ji vriskajoč, V zastavah koča in palača Slavi' junake, mesto, vas Pretresa pesmi zdušne glas, Saj zrušena je moč usodna, Slobodna spet je zemlja rodna! . . . Oj, dom ti naš, ti krasni svet, Bog čuvaj te na veke let! Kak6 iz prsij bi ne vrela Ognjena pesem, ko povsod Pradedov svojih davna dela Po domu svojem gleda rod? In ko te sinje zre planine, Zelene, plodne te doline, Vrtove, griče, gaje te, Gorice, bistre te vode, Od sreče mu oko je rosno, Od slasti kopernl srce In pesem dvigne se ponosno V proslavo rodne te zemlje. . . Pastir jo poje na pogorji, Ko zre pod sabo dol in plan ; Brodar prepeva jo na morji, Ko misli na svoj dom daljanj________ Rudar pod zemljo, potnik v logu Pošilja pesem vročo k Bogu, Srčno za sveti dom proseč — — — In slušaj spev v nebo kipeč! Xa trati nežna te mladina Opeva, mati domovina! . Gorje, kdor doma ne pc Kdor pesmi tej poslanki Človeštvu došli iz neba, Srce zaklene in duha! Poglej, povsod se svet mladi, Vse klije, cvete, zeleni! Planin srebrnočisti toki, Studenci živi v senčni loki, Po zraku pesem drobnih ptic, Dišava sto in sto cvetic, Gorje, kdor te ljubezni Prirode vse skrivnostni klic — Vse, vse zveni v srce čuteče, Budi mu pesmi rahlo speče ! .:. Kako li krasna si, priroda, Od vzhoda daleč do zahoda! Naj cvetje živo te krasi, Naj cvetje snežno te odeva, Naj luč jutranja te zlati, Naj žar večerni te obseva, Naj mirno sanjaš, naj vihar Iz sanj te plaši — jaz vsekdar Na tebe gledam z dušo verno, Slaveč krasoto neizmerno In večnega vsemirja čar! In vsa ta bajna harmonija V navdušeno se pesem zlija, V božanstva silen slavospev; Iz nje pa kot lehak odmev Zveni človeštva poezija! — — Pozdravljena iz dnu srca, Glasnica čustev in želja! Ljubezen, srd in kes in gnev, Veselje, žalost ti naznanjaš; Sedaj o sreči zlati sanjaš, Sedaj gorja te stiska moč-------- Ti ljubljenka palač in koč, •4h V veselji radostna spremnica, V bridkosti žalna tolažnica, Kako bi govor te slavil, Da ni se govor v pesem zlil ? ... Dokler človeški rod na zemlji Veselo, tožno bode žil, Ti, pesem, dušo mu objemlji In nosi ga do Njega gor, Ki v večnojasnem domu žije, Ki vzorov vzor je sam izvor Glasnice vzorov — poezije! — ♦ • • f 5innoau Gregorčiču ob petdesetletnici njegovega rojstva dne 15. oktobra 1894. ^ delavnico sem Tvojo zrl, Kjer genij Tvoj nam jasne vzore Presnavljal je v umetne tvore; V njih žiješ, v njih ne boš umrl! Utrujen se mi zdiš kipar, Ki po stvarjanji vsega dneva, Ko že večerni seva žar In k miru zvon iz lin odmeva, Umetni dom je svoj zaprl. Utrujen pač, a strt nikdar! Večerni žar na Tebe seva, In vse nebeške slike tiste, Ki jih strmečim si očem Razgrinjal Ti, kot solnce čiste V večernem soji gledam tem . . . Kdo ve, morda na praznik Svoj Kot v sanjah sam jih gledaš tudi! Dej, ali se oko ne čudi, Ko pred Te stopajo nocoj Podobe mile, ljubeznive, Ne mrtve, nego bodre, žive, Ko stopajo, kot da nikdar Ob njih razsajal ni vihar, Ki ves jim hotel kras je sneti, Se več: razbiti jih in streti? — — Ko delavnico si zaprl, Vihar teh slik ni Tvojih strl: Branili smo jih zdušno sami, Da žile bi na vek med nami . . . Kako njih zbor v .spomin Ti sili, . Kako je živ, kako se mili, Med njimi Ti stojiš molče, Molče oziraš se na nje! . . . In tesna soba se odklepa, Iz neme cele v živi svet Strmiš zamaknjen in zavzet — Glej, tam je zemlja širna, lepa, Tam božja se iskri priroda, Ki dala Ti je zlatih sanj; Tam zunaj z jasnega si svoda Pozival zvezdo srečnih dnij Na rod, ki živel si le zanj! . . . Krasan je pač nebeški sij, “Ko v zlatem snu sveta odkletev Uzrl strmečih si očij A strah, ko mrak nebo zastre, Da kmetu bi uničil setev, Da nadeje konča mu vse! Prizor si gledal tak mračan, Brezupnega si videl kmeta, Ki molil, prosil je zaman — Tam oljčina mladika sveta Pregnala je vihar strašan!... Pred sabo snežno zreš ravan, Po nji se jasen bliska dan, Tam raj planinski se prostira, V njem skače mlad, vesel pastir In peva, peva v rajski mir. . . Srce ti gine in umira! In ondu, glej, ves božji vrt Pred Tabo je kot v snu odprt: V njem gledaš tajnih sil stvarjanje, Iz bitja v bitje presnavljanje, Vse to budi Ti svetle sanje . . . Priplula je pomlad z neba, Na senčni veji ptiček poje — Kako Te mami pesem ta, A bol prešinja srce Tvoje; Ob Tebi klije sto cvetic, Stotisoč tam trobentic piska, Domov v nebo zveni njih klic, Od radosti srce Ti vriska; Tam zreš cvetice na gomili, Spomin ob njih Te žal posili: Morda so le izraz kesanja, In roka, ki jih zdaj sadi, Sadila njemu, ki tu spi, Le trnje je nekdanje dni — — Na grobu rajši naj poganja Ta črni trn, čegar osti Zadirajo se v trudno nogo, Da trepeta srce ubogo! . . . A Tebi ne! Duh silni Tvoj Trpi brez tožbe vsako togo, Ponosni duh se Tvoj ne klanja, Saj streti more ga vihar, Podreti pa nikdar, nikdar! A ko trpiš v brezglasni boli, Ne vživaš sreče sam nikoli: Srce odpiraš in roke, Da lajšaš bratovsko gorje! Ni Tebi žitje praznik le, Ne, delaven je žitje dan, In ne le, kar zahteva stin Kar more, to je mož dolžan Storiti bratu, domovini, Ki ves jo svet tepta z nogo, Kateri s slavo in častjo Ovij glavo Bog trojedini, Xe s krono, trnjevo tako! . .. X'a polji znamenje stoji, Podoba krasna v njem žari: To znamenje srce je vneto, V tej sliki zreš očino sveto! — — Prispel na solnčno si ravan, Kjer tuji Ti zvene glasovi; Kako strmiš na njo mračaii_ — V nji naši so samo grobovi! A tu! Kod žije tu svetnik, Ki stiska ga ohola moč; Za narod ta mogočni vzklik Zveni Ti v pepelnično noč: Le vstani, rod ob tla teptan — Prišel ti je vstajenja dan! Kako na bregu bistre Soče Kipi srce Ti v prsih vroče: Ta voda bodra v tok strašan Xarasi, kadar tujec z juga Prišel bi na to plodno plan, .-L Da rod bi naš bil tujcu sluga In tujcu last ta krasni svet 1 Za rodni svet spe roj neštet Po cesti beli v boj krvavi; Tja sred sovražnih plane čet, Da bo le doni, naš dom otet! Kak bil vihar je na planjavi! Srce, roko cesarju vsak Za vojsko je podal junak, Oboje pa na vek dekletu, Ki zanj molilo je v trepetu! Kako jih zopet zreš nocoj Dekliške slike Svoje žive, Tako lepe in ljubeznive . . . Kako li pogled bistri Tvoj Zataplja se v očesce milo, Kjer se nebo je odklenilo, Nekdanje sreče Tvoje raj: En sam pogled srce užge, Da plameni nam vekomaj! . . . Pod goro gre mlado dekle, Gre v sveti noči, da uzre V potoku dni prihodnje vse, Ki jih nebo ji prisodilo; Tam vene cvet dekliški mlad, Po vrtci vzetem mre brez nad; -♦ • Tam čez ograjo vrtno gleda, Željno mladenka gleda bleda, Ker njega od nikoder ni! Prizor se spet mi drug odkriva: Tam romarica, glej, hiti Čez hribe, čez doline tri Na žalni grič, kjer v smrti sniva Vojak udan le nji, le nji. . . In vidiš li, kako si venec Nevesta devlje okrog senec, Da gre k poroki, ko nebo Blestečih bode zvezd polno — Tam čaka jo srce zvesto! In glej mi na zeleni gori Tesarje tri v jutranji zori. . . Tja dojde dekle, mlad tesar Pa steše mi prečudno stvar, Ki rakev pač mrtvaška ni — Ne, postelj se mi pirna zdi! Na trgu žid je lišp razstavil — Nikar ga, dekle, ne kupuj! Kaj lišp ti bode takšen tuj: Bog sam je lepšega pripravil, Del na život ga vitki tebi, Najlepša sama si na sebi! Zamaknjeno nevesta tam Po majki, ljubci se ozira; Srce drhti ji od nemira, Ko skoro gre odtod drugam, Kjer žena bode kraljevala In srečna dom osrečevala. Blesti obroček se droban Na prstu ji, lepo skovan — Pomembe poln je to simbol, Spremnik je skoz radost in bol! Bog te varuj, da ves tvoj cvet Med deco pomladi se spet — — Oh, vidiš li, kako se klanja Nad zibelko, kjer mirno sanja Nje angeljček . . . tisoč prošnja Hiti v nebo ji do Boga! Daj Bog, da se ne zgrudi kdaj Ob smrtnem odru, kjer mrtvo Počiva dete ji bledo, Tako ji sreče ne končaj —------------ Kaj vidim ?. .. Sredi belih rož Na črnem odru spava mož — — Mrlič mi znan, znan ta obraz — Bolest srce mi izprehaja — — Pobegni, jadni mi prikaz! Ob tem prizoru meni vstaja Le jeden glas, in z mano grudi V molitvi se ves narod tudi: «Ti, ki si naš preslavni sin, «Kot malo nam nebo jih dalo, «Ti naš ponos, ki sto vrlin «Te venca v našo čast in hvalo, «Oh, žij nam sredi sreče rož, «Zij bodro nam še dolge dni, «A Bog nam daj še mnogo mož, «Mož plemenitih, kot si — Til* prolog pri slavnostni otvoritvi deželnega gledališča v Ljubljani dne 29. septembra 1892. \^rdklenil se je torej dični hram, Da vanj slovesno se nocoj preseli Umetnost naša, ki pod streho nizko Iskati si je morala zavetja, Ko jo iz kota onega celo, Kjer bivala sirota je pred leti, Pregnal požar je ljut... Še nekaj hipov, In prvič se odkrije pozorišče, Kjer nam življenja igra izpremembna Kazala bode tragiške prizore, Kazala tudi mnog vesel obraz . . . Radost, ki čita se na vsakem lici, Gospoda častna, to pogled je lep; Nocojšnja obča oduševljenost, To blagoslov iskren je hiši novi! • ♦ Nocoj pač lahko gledamo nazaj, Ne da bi nam bridkost zalila srca, Ko dvigajo podobe se pred nami, Katerih, žal, slovenska zgodovina Iz časov vseh nam kaže sto in sto ! Saj danes nas prešinja ta spomin, Da dni boj, pogostoma brezupni, Ki bije ga od davnih dnij naš rod Za sveti jezik svoj, za boljše čase, Ni bil zaman; zavest obhaja nas, Da v resni drami naše zgodovine Večer nocojšnji je svetal prizor, Ko po stoletnem trudu zmagovito Proslavlja svoj uspeh junak-Sloven! . . . Pred leti sto, kaj bili smo, in kaj Umetnost naša bila je tedanja? Ponosno v dni dobi govor tuj Zvenel je po slovenskih pokrajinah, Umetniki so tuji nam kazali Na odru slike tuje poezije, Ker svojih nismo še imeli slik! A čas je prišel, ko je ded strmeč Zaslišal prvi glas slovenski z odra, Ko pesem je slovenska kakor sen Objela mu duha, ponižna res, ♦ • A pesem, kakor da prihaja z neba! .. . Tedaj umetnost višnja prvič je Na javnem odru govorila z nami In na prosvetnem pozorišči našem Bil to prizor je prvi, ko nastopil Naš rod je kot junak, čegar ideja: Ustvariti na rodni zemlji svoji Umetnost si domačo — oh, zajedno Bila je njega — tragiška krivica! . . . Gospoda moja, slike še nocoj Iz dnij poznejših vidimo vesele, A žal, prizorov je bridkostnih več, Ko to umetnost, komaj zasnovano, Uničiti je htela moč protivna, Ko skoro mislil je slovenski rod, Da njega drama se izpremem V tragedijo, da v boji za idejo Upehan, strt se zgrudi v prah — nikdar! Ne, prišlo ni tako! Požar sicer Vpepelil nam celo je gledališče, Kjer nas ljubili niso, le trpeli, Umetnosti pa naše ni končal! V zavetje tesno je zbežala takrat, Da ondu željno bi čakala časa, Ko nam odkrije vse lepote svoje, Katerih v preponižnem domu onem Razvijati nikdar ni mogla vseh! Ta čas je tu! .. . Nocoj, v slovesni uri, Ko v naroda slovenskega imeni Poslopje novo posvečujemo, Izginejo naj vsi spomini drugi, A ta spomin vsekdar ostani nam: To gledališče, ki je najprej naše, Ponosna bodi priča, da Sloven Poslednji ni v številu narodov, Ki kdaj zaščitniki so bili zdušni Jeziku, domu in zato — prosveti. In če nocoj v minule dni lahko Upiramo pogled, ne da bridkost Zalila bi nam srca, pač takisto Oziramo lahko se v dni bodoče! Pred nami doba se odklepa nova — Kaj nam prinese, kdo pove nam to? A bodi kakorkoli: tega vselej Zavedajmo, gospoda, se častita, Da delo resno le rodi uspeh! Tedaj v sijajni novi hiši tej Učakamo resnično zlate čase, In upravičeno slovenski rod Ponašal bode se pred tujim svetom: »Poslopje to je viden spomenik, Da vselej zmaga narod, čegar delo, In ako treba je, celo trpljenje, Prosveti le je bilo posvečeno!» . . . Na čast in slavo našega imena Razkrij se torej, pozorišče, zdaj! Prizori naj vrste se slikoviti, A mi zakličimo iz duše dna: »Pozdravljena, slovenska nam umetnost, Tvoj čas je tu — zavesa, kvišku — slava!® V i j o 1 a. 'i' rf veni mi v prsih o vijoli Pravljice davne glas mehak: Vijola cvet je srčne boli, Ljubezni je iskrene znak! Tedaj, ko sen v pomladi prvi Oživljal je vesoljni svet, Iz ljubljenčeve srčne krvi Boginji ta je vzrasel cvet. — Zveni mi glas o času sivem, Kot znanil mojo bi povest; Iz nje zveni v spominu živem I moja radost in bolest: Ko sen mi je v ljubezni prvi Nekoč oživljal dušni svet, Pognal je cvet iz moje krvi, Bil je vijole-pesmi cvet! V: Goslarju. 1 ici) nisi, obraz tvoj zagorel, raskav, In vender, ko strune pojo ti pod lokom, Zdaj z radostnim smehom, z bridkostnim zdaj jokom, Iskreno podal bi roko ti v pozdrav. Zamaknjen poslušam glasove le-te: Igraj mi, da struna se jasno oglaša! Ti tujec, jaz tujec, a pesem to naša — Obema po domu trepeče srce! Glej, svet se razmika, oh, gledam jih spet, Domače gorice, gore in planine, Cvetoče vrtove, zelene doline, Razgrnjen pred mano ves rajski je svet! : f » »» In tukaj so zopet vsi znanci zvesti, Po njih se v tujini od srca mi toži. . . Glej, ta me pozdravlja, ta roko mi proži, Prijazno mi govor domači zveni! — — — Lep nisi, obraz tvoj zagorel, raskav.. . Kaj vidim ? Oh, solze teko ti po lici ? . Oprosti! Lepo je to lice v resnici — Prisedi! Na roko! Pozdrav za pozdrav! jM e j n i postavljeno je znamenje: Slovenski mejni kamen je. Pogubo čas je pisal nanj, Zarisal ostre črte vanj. . Časteč pred njim glavo razkrij : Pomnik je to iz prejšnjih dnij; Se več: Na nekdaj naših tleh Tožnik je to krivic pregreh . . . «Slovenski bil ta lepi svet, A zdaj nam je že davno vzet; In kogar srečaš, brat je tvoj, A rod sedaj taji on svoj*. Tako veli' mi ta mejnik, In jaz umejem njega klik; Ob kamenu molče slonim, V spominih, slutnjah se topim. In ko bolestno gledam nanj, Drhti mi duh od hudih sanj; V minulost mi hite oči, Prihodnje zrem pred sabo dni. In zdi se mi, da moram plah Poklekniti pred kamen v prah In dvigniti proseč roke Za bran, blaginjo te zemlje ! . . . jNa cesti, -as- ^|ad poljem, od suše ožganim, Poldanski zrak plameni; Med poljem široka cesta V neznane kraje drži. Jaz hodim po cesti beli In gledam čez daljno plan . .. Nikjer drevesa, da potnik Počil bi utrujen, prašan! Veselje mi vsako umira Na svetu puščobnem tem; Res, cesta, besede hvalne Nobene tebi ne vem! In vender — čarobna obsena Na trudne mi lega oči: Vsa cesta je zdajci živa, Za potnikom potnik hiti.. . Zamaknjen jih gledam vse one, Ki kdaj so hodili tod; Iz raznih so prišli krajev, Bog sam ve, kdaj in odkod !. . . Nad poljem, od suše ožganim, Trepeče poldanski sev, V dnu srca meni giblje Minulih se časov spev ... i O mraku. Jz stolpa sem mi zvon doni', Ko vlega mrak se po vasi' — Le doni. zvon, iz temnih lin, Le vzbujaj mi na dom spomin! Le zvoni mi tako glasan In milo poj čez tujo plan; Daši mi v srci polje jad, Zvonjenje tvoje slušam rad ! Ob glasih teh se mi zazdi, Da v daljni svoji sem vasi, Kjer ni mi tuj noben obraz, Pozna me vsak, vsakogar jaz ! Zato pa, zvon, le zvoni mi, Na tuji zemlji doni mi, Ti zvon večerni, zvon iz lin, Le vzbujaj mi na dom spomin! -................... V spominski knjigi. ~>: ♦ Kako v zelenji živem Ta srčna dika sije ! Z vršiča pa se zvezda Leskeče poezije ! Kot dečku, kadar gleda Božične zlate sveče, Tako srce v nemirnem Veselji mi trepeče . .. Oj, gori, zvezda sveta, Srce mi zate žije! Prelep je Božič dušni Pod zvezdo poezije ! V^ap e l a. H^izdolu z griča zre kapela. Nje stene je prepregel mah, Razsule so se vhodne duri, Med tlakom zrušenim Poganja vela trava. V zvoniku, kjer je nekdaj Prepeval zvon glasan, Vrši bučeči veter. Skoz gola okna Zelenje zre, in časih Zleti samoten ptič Na tlak razbiti v božji hram. Oltar porušen; tu in tam Sledi o slikah svetih. Ugasnila svetloba lučij, Umolknil petja glas . .. Zvedavo časih ■ solnčni žarek Posveti v prazni hram In isker sto in sto užiga; Skrivnostno tudi zatrepeče V tihoti časih rahel glas, Kot bi molila bitja tajna. . . A davno že nihče Ne moli tod; jedino potnik, Gredoč po stezi mimo razvalin, Postaja še In v svetem miru Pobožno moli, Kot bi gorele še Svetilke na oltarji In bi zvenelo petje Po zabljeni kapeli. . . •J g r a č a. -iiC- 1 ie glej po svetu, dete, Veselo in svetlo, Srce se meni smeje, Ko bodro zreš tak6. Karkoli svet prelepi Razgrinja ti stvari, Kot bile bi igrače, Tako jih gledaš ti. Nekoč pa ti prinese Življenje drugih let, Ko zrlo boš drugače Ta živi, pestri svet. Tedaj boš pač spoznalo, Da svet igrača ni — Daj Bog, da bi ne bilo Igrača njemu — ti! "pravljični svet. jjfi^adar stopim v gozd zeleni, Rad obstanem v njem zavzet: Gozd zeleni, to je meni Čarobni pravljični svet! Šepetanje v vejah tajno, Ptič pravljice poje vsak, Vira čujem pesem bajno, Glasov božjih poln je zrak . . Gori, glej, nad gozd zeleni Bel oblak je priveslal, Zdaj godi se mu kot meni: V sanjah je strmeč obstal! ♦-------------------------------------------------+X-*- * * Njega, mene v nepoznane Kraje pot odvede spet, Njemu, meni pa ostane Živ spomin na bajni svet! V gorah. ->:c- \ i az visoko gorsko sleme Gleda dom tesan; Vkreber nese težko breme Mož potan. Na samotno stezo seva Živi solnčni soj, Z drevja, v zraku mu prepeva Ptičev roj. Cesto že je hodil čvrsto Vrhu teh strmin, Ali danes nese — krsto Mož trpin ! i »- r —■------------------------------------ Krsto nese, da jedinca Vanjo položi — Siromaku se od svinca Breme zdi. . . Dokaj sreče res nikoli Bog mu ni delil, A premnogo tudi boli Ni užil. | Zadovoljno v tesni koči Bival je doslej, Zdaj pa doba zla napoči Hiši tej ! Solzna mati, žena čaka Gori kraj simi, Pri mrličku bedna plaka Brez miru. Stoj, to peče kakor plamen ... Močni mož potrt Zgrudi se na skalni kamen, V srci smrt! Z drevja, v zraku mu prepeva Pesmi ptičev roj, Nanj, na krsto modro seva Solnčni soj. . . Vstane, v hrib se novič trudi, Meni pa se zdi: Takšna steza časih tudi V grob drži! — Vprašanje. -555- '1’ >•'banic sem gledal na prsti — Prekopal jo bil je grobar; Premišljal sem dneve po vrsti, Ki več jih ne bode nikdar. Pozneje ob zibelki zase Obrazek sem gledal cvetoč; Po vrsti premišljal sem čase, Ki dete uzre jih nekoč. Sedaj pa mi vstaja vprašanje, Kam bil je bridkejši pogled: Če v srca trpljenje nekdanje, Če v duše bodoči trepet! <*<*<*<*.<* ^c:$ 5pomini. ^jjj^resočih rok iztiče V predalih žena siva: Nekdanjih časov priče Predalce vsako skriva. Svetnice čudotvorne Iskri se tu svetinja: Pred ženo dobe zorne Razgrinja se blaginja! Tedaj je še verjela Svetinji čudoviti, Mladenka je vesela Svet mogla ves ljubiti. .. Tu cveti posušeni: Na nje in drobne liste Oko zre bledi ženi, Zre čas ljubezni čiste! Kako je takrat pila Ljubezni slast in togo ... Ta doba je minila In mnogo ž njo, premnogo 1 Tu dragi še spomini, O milih znancih priče: Vsi v grobni spe globini, A ljubi jih mrliče ! Kar bolečin užila, Kar slasti mogla piti. Nikdar ni pozabila, Ni mogla pozabiti. .. Kadar tako pobožno Svetinje te odkriva, V samoti svoji tožno Premišlja žena siva : — 9-2 — ♦ >- Prišla je srcu zima, A mislij ni ji vzela — Da ni spominov nima, Kako naj bi živela ? 21 a 16. Jz temne podzemeljske jame Prihajam na solnce svetlo; Osuplo, radostno se name Ozira človeško oko. Pač lepa sem jasna kovina, A često je z mano gorje; Očeta razdvajam in sina, Brat brata izdaja zame. Po svetu razsipljem bogastvo, A vselej blaginje ni ž njim; Ko vzbujam v gradeh veličastvo, Pa v kočah pohlepnost budim. Jaz sijem na carskem prestoli In kitim cerkveni oltar: S palače oziram se doli, A koče ne venčam nikdar,- Na glavi se kralju leskečem, Na prsih me nosi junak; Nevesti na roki trepečem, Še deček želi me šibak. In koder po zemlji potujem, Vesoljna je moja oblast; Tu radost, tam vzdihanje čujem, Tu zidam, tam treskam v propast! Jaz kličem in dvigam na delo Neštete duhove svetle — Kdo ne bi poživljal veselo Na delo blaginje same ? A vselej ni delu blagosti, In sreče ne nosim vsekdar: Najčešče najblažje kreposti Pogublja iskreči moj žar! TJ-j-vT Jz dnevnika. i. ^^nevnik prebiram dekliški: Deklica mila je vanj Srčno izpoved spisala, Nadej obilo in sanj. Tukaj vzdihuje od jeze, Solze v nje vidim očeh, Ondu prepeva od sreče, Jasni poslušam nje smeh .. . Žive dovolj poezije, Proze nekoliko vmes — Deklica, Bog te ohrani, Deklica, takšna si res ! Kakor zamaknjen prebiram, Kar zapisala si ti: Govor se tvojega srca Meni kot pesem glasi. . . •••m'- II. Kaj bi vesel ne poslušal, Kadar prepevaš sladko: Takšne besede v tej knjigi Srce poraja samo. Ali ko vzdihaš in tožiš, Da ti umira srce, Takrat, oprosti, ne gane Dokaj me tvoje gorje. Boli, ki v srci trpečem Vzbuja resničen vihar, Takšne v tej dobi ne piše V dnevnik nihče in nikdar 1 Vzela morda boš pozneje V roko to knjižico spet, Brala iz nova zapiske, Sanje iz blaženih let. Glej, in takrat se blestele Solze ti bodo v očeh, Takrat, bojim .se, plakala Bodeš ob mnogih grobeh! j3ogat si bil... i !>op-;it si bil, kako bogat! A zdaj ne veš, ob čem živeti; Gospodski družbi ljubljen brat, Zdaj sam stojiš na širem sveti. Hudo je to — tega doslej V veselja dnevih nisi vedel, A znal boš dobro v dobi tej, Ko trdoslužen kruh boš jedel. Ob hišnem oglu tu sloniš In zreš po ulicah nizdoli, Brezglasno na ljudi strmiš — Ta šum okoli in okoli! Prečuden je gotovo svet In ljudstvo to prečudno tudi; Osupel gledaš in prevzet, Kako se vsak bori in trudi. Kako se bodeš ti boril In trudil z mehkimi rokami ? Ne skrbi: Svet te bo učil, Učili dnevi tožni sami... Oh, lep je ta pogled nazaj, Na komaj prešle zlate čase: Se jedenkrat poglej sijaj, Se jedenkrat prebij jih zase ! V dvorani knežji bivaš spet, Veselo stopaš v družbo jasno, Pozdravljaš zbor gospa, deklet In ondu drugov tolpo glasno. Trobenta poje in piščal — Srečnejše ni od družbe vaše ! Bogastvo, kras in lišp svetal — Plesajte mi, praznite čaše! »Življenje vender je lepo, Ko solnce nam blaginje sije; Oko raduj se in uho, Bedak, kdor sam za sebe žije! «Bedak, če kruh s solzami ješ----------» Gorje, zdaj sen je tvoj pobegnil; Srdit stojiš in zreš in veš: Težak te je s tovorom dregnil. Pogled njegov te srep zadel Izpod obrvij je košatih, Besedo trpko razumel O postopačih si bogatih ! Zasekala se je v srce . .. V oko ti bridka solza sili: Kdo ve, kdaj srečaš ga in kje, Sam — delavec v platnenem krili! — Ob suši. čuj, prirodnih sil Gospod, Kaj prosi naš ubogi rod ! Roseč na zemljo solze žgoče, Ječimo k Tebi mi brez nad — Ne daj, naš Bog, ne daj, naš Oče, Da zvene cvet, umrje sad, Okrepi ga Tvoj rešni hlad . . . Na polji vene setev mlada, Ko pali jo ognjeni soj; Ne daj, da zvene nam brez sada, Da znoj samo in solz nebroj Tej setvi bil bi žgoč napoj! . . . Kako zaupno drobna zrna Trosili smo v rodilno prst: »Pokojno krij vas zemlja črna, Da obrodite sad nam čvrst!» Kako iz dna pobožne duše Prosili smo : »Neviht in suše Obvaruj nas, dobrotni Bog!» Ti z migljajem presvetih rok Odvrnil si nam srd viharja, A suše ne, gorje, gorje ! Ko roka Tvoja nas udarja, Tedaj nam pač teko solze, A srca naša Te časte ! Oh, pošlji v ta pekoči zrak Le en oblak, le en oblak! Iz njega rosa blagodejna Privri na polja naša žejna, Da krepko vzklije mlada rast In v srcih naših up in slast 1 Oh, če je Tvoja sveta volja, Usliši prošenj naših glas; Prostri roko čez naša polja, Poživi zopet zlati klas; Prostri roko čez drevje sadno, Čez njive naše, vrt in log, Oživi zopet rast pomladno, Usliši nas, osreči, Bog 1 — va> Si \\ pregnani kralj. Jjist za listom trepeče Z drevja na zemljo suh; Nanje gleda bridkostno Sivi pogozdili duh. Prazno njegovo kraljevstvo, Rokam izvita oblast, Krona razbita in žezlo, Strta kraljeva čast. Tu v zelenji in cvetji Prestol je stal njegov; Zdaj je zvenelo zelenje, Videti ni cvetov. lOi — Prestol sam je razrušen, Njega lastnik pregnan — Kaj bridko bi ne vzdihal, Kaj bi ne gledal mračan? Glasno po vejah velih Vetrov posmeh vrši, Spodaj pregnanemu kralju Stopajo solze v oči. . . Ob vodi. ^jpital ponoči sem ob vodi In vršenje čul valov, Iz vršenja pa odmeval Vrišč povodnih je duhov. Spodaj v jezeru brezdanjem Ples in pir se je slavil, Spodaj časih iz valovja Smeh in jok se je glasil. In pokojno mesec z neba Med oblaki je sijal, V jezeru pa gosto trsje Veter je lahno majal. . . Kaj li sanjaš, srce moje? Saj to ni bil šum valov In na dnu zelene vode Tudi ni bilo duhov. V tebi, tebi le zvenelo Kakor jok je, kakor smeh, Tebi, tebi le podobe Vstajajo o prejšnjih dneh! Jožičini yečer. <'iSS J^ja sredi gozda, v led vkovane, Stoje zelene smrečice; Na njih gore do ure rane Božične jasne svečice. Z neba so angeljci povili Med nje premnogo svetlo vez, Zlata po njih so natrosili, Kristalov dragocenih vmes. In kot molila v tajnih glasih Pogozdna bitja bi v nebo, Tako zveni mi rahlo časih Iz noči jasne na uho. t In kakor petje bi zvenelo, Igra po drevji glas stoter, Da v svetem miru gozd veselo Slavi božični svoj večer! prestol. ,)a | ed snegom na skalovji Postavljen je prestol; Tam večni mraz veluje, Otrplo zroč nizdol. Na vse strani oklepa Kraljevstvo snežen pas, Življenje čez ne seza, Zatrt je sleharn glas. Ob stolu velikani Stoje vkovani v sren, Kot bi sanjali s kraljem Neznan, stoleten sen . .. * *« In ko tako brez glasa Obkrožajo prestol, Smrt sama s tiho grozo Od njih beži nizdol. .. Zaprto srce. IS e '^že kdo po svetu živem Z zaprtim srcem hodi, Prijatelj moj, po krivem Nikoli ga ne sodi! Kdo ve, kako zagrenil Ta svet mu je veselje, Da upe je zaklenil V srce in prejšnje želje . . . In to pomisli tudi: Kdor nima blaga, zlata, Izvestno se ne trudi, Da bi zaklepal vrata! ]\fajlepša častilka. 5?is5 Staniči zaprti sediš Pri mizi, dekletce, slovesno; Na polo popirja strmiš, In čelo se guba ti resno. Kaj ? Stihi ? — «Preljubi moj ded, Če moja častitka ti prija«. . . Nastopnih ne ločim besed — Oh, težka je res poezija ! Hotela za rojstveni dan Častitko si dedu zložiti, Zdaj vidiš: Ves trud je zaman, Saj pesem ne more to biti! . .. Obupano gledaš pred se In stiskaš srdito ročice, In solze celo ti krope Mladostno razžarjeno lice .. . Cuj, štirinajstletna modrost, Prav nič mi do srca ne seza Ta tvoja molčeča bridkost, Ta žalost in nema ta jeza! Na ustnih presrčen nasmeh, Tako se ga jutri okleni, Ljubezen naj čita v očeh, Radost mu poljub razodeni! Častitanja lepšega ni, Bolj pesem nobena ne prija, Saj sama si, deklica ti, Živeča takrat poezija! — Vrata. ^f^rata, skozi vas že hodim Dolgo dobo, dan na dan! Vrišč sveta se ves poleže, Kadar stopim v dom miran. In takisto skozi vrata Zadnji svoj nastopim pot, V dom odidem, kjer ni vrišča, Ne težav, skrbij in zmot. .. po bolezni. ^f^lj, pridi k meni, dete moje, Na prsi moje pridi spet! V oko naj gledam mati tvoje, Na licih zrem naj prejšnji cvet! Kadar tako na mehke lase Polagam ti ljubeč roko, Tedaj spomin na hude čase Posili mi solze v oko. Oh, Bog le ve, kako v tihoti Molila nočni sem za te; Kako pri tebi, pri siroti, Jokala sem, to Bog le ve. t F A zdaj na lica bleda vrača Radosti moje, sin, ne plača Z nobeno drugo širi svet! Pri meni ti, in jaz pri tebi, Blaginje dražje ni od te, In da tedaj iskreno ne bi Pritisnila te na srce? Po žalnih dnevih zopet srečna, Na licih zrem ti prejšnji cvet — Oj hvala vam, nebesa večna: Moj sin otet, moj sin otet! . . . Življenja se ti prejšnji cvet jVlolifrena knjiga. J^njiga v srebro okovana, Vezana v usnje temno; Vanjo pred svetlim oltarjem Gleda mladenka zvesto. Vrste sicer obledele, Toda izginil ni čar: Često beseda pobožna Srca uteši vihar. Molil iz knjige iskreno Praded je veli nekoč, Z glasom tresočim pozival Svojcem in sebi pomoč. ♦ > « Iste besede pozneje Molil iz knjige je sin — Rod je ohranjal za rodom Knjigi pobožen spomin . . . V cerkve skrivnostni tihoti Moli zdaj vnuka iz nje, Meni pa časov nekdanjih Slike se v duhu vrste: Zdi se mi, kakor zveneli Tajni glasovi bi tod, Kakor pred svetlim oltarjem Molil za vnuko bi rod! pya cvetova. M^va cvetova hranim zvesto: Prvi cvet, poslednji cvet; Nanja se oziram cesto, Kot spomin bi gledal svet. Tebe, prvi cvet .pomladni, Vedrodušen sem slavil; Tebe, cvet jesenski zadnji, Rosnih sem očij kropil . . . Rojstvo, rast, življenje ljubo, Zemski kras, nebeški soj, Nočni mraz, vsega pogubo Zrl sem nemo pred seboj ... Zdaj pa cveta zrem zvenela, Gledam njiju strti kras . . . Slušaj! . . Ali oživela Zopet sta? Odkod ta glas? «Bil po volji ti usode Dičen cvet je prvih let — Kdo pove pa, kakšen bode Tvojih let — poslednji cvet»... puh življenja. J^Ja svet prostrani gledam Iz zračnih sinjih dalj; Kraljevstvo meni zemlja, Jaz nje gospod in kralj! Karkoli zrem v okrogu, Vse moči moje čin! Brez mene svet bi mrtva Grmada bil skalin. Zelenje stvarjam živo, Cvetove sipljem vmes, S krasoto svojo kitim Planino, vrt in les. Ozračju dajem ptice, Morja oživljam val; V globini zemski žije Žival in vrhu skal. Človeku v prsi diham Ognjeno svojo moč; Kadar život ostavim, Zapre ga groba noč. In to vršenje glasno Jedino moj je stvor; Radosti in bridkosti Vsekdar sem jaz izvor. Karkoli polje v duši: Ljubezni jasni čar, Sovraštva temna sila — Vse moj, le moj je dar! Od nekdaj po vsemirji Že plovem krog in krog — Čemu? Kdo ve izreči? Dokdaj? Kdo zna? Le Bog! J3 o l n i k. sSp potrto dušo, bolen na telesi, Oj, lastovke, tako sem čakal vas! Ko zemlja se vesoljna s cvetjem resi, Blesti hvaležna solza mi v očesi: Presrečen sem — pomladni gledam čas! Ne veste vi, kaj ta pomlad pomenja, Ki toliko mi vzbuja milih nad! Pač vem: Nebo jednako se razpenja, Pod njim življenje isto se začenja, A ta pomlad drugačna je pomlad! . . . Na bledo lice znanci so kazali, Na medlo zrli so telo skrbeč: «Ta nosi v prsih zgodnje smrtne kali, V prerani grob ga bomo pokopali, Pomladi nove ne ugleda več!»... A gledam jo! Krepilni dih v prirodi Močij mi vliva novih v bolni trup; Skrivnostno snuje mladi čas povsodi, Veselje ž njim, nebeško dete, hodi, Srce prešinja mi življenja up. Da, živel bom! Ob meni cvetje vstaja, Od sreče zemlji se žari obraz; Prirode kras na dan neštet prihaja, Vse poje, vriska, svet se ves pomlaja, Zakaj bi ž njim se ne pomladil — jaz? Željno mi zre oko zelene griče, V opravo svet je svatovsko odet; Kako me zove k sebi, vabi, miče, Kako pozdravlja me, kako mi kliče Nazaj veselje davnih, srečnih let! Ne! Da stojim resnično poleg groba, Samo bolestno gledal bi nazaj! A ta pomlad, to žitje, ta svetloba — Oh, to je moja, zlata moja doba, Kako ne gledal rad bi v ta sijaj? In živel bom! Nesite me, stopinje, Med živi svet, na sredo med pomlad! Ko stvarstvo božje polno je blaginje, Razpni, moj duh, perut v višave sinje, Pomlad je tu, čas sanj in novih nad! r poročenca. ^j^ever tebe v snežnem svetu Vzgojil je, ponosni mož, A nevesta mila, tebe Vzgojil jug je sredi rož. Daleč jug in daleč sever, Milj med njima sto in sto, A ljubezen jug in sever V srcih vzgajata gorko . .. Gledam vaju; čiste sreče Vidim vzhod nad vama zlat: Oj, zanesi Bog, da videl Sreče te bi kdaj — zapad! 2 doma. 'rodana torej hiša draga, Kjer bival je za rodom rod -Težak je pot od tega praga, Slovo prebridko je odtod! Gorje, kdor kakor vi gre z doma Iskat domu v široki svet, Kdor kakor vi z zavestjo roma, Da v bedo večno je zaklet! . . . Slabotni ded, ki tu ob skali Počivaš, tebi je hudo; V srce ločitev tebe žali — Kako prebiješ jo, kako ! ♦ ♦ «■ Nazaj strmiš v minule čase, Ko bila koča tvoja last, Ko z ženo zvesto živel zase In ž njo delil si ^al_ in slast. Na domu rodnem si osivel, Moči najboljše pustil tod, Sedaj si to, oh, to doživel, Da polože te v grob — drugod! In ti, nesrečni sin in oče, Ki poleg deda bled stojiš, Srce po domu tebi joče, A šiloma solze dušiš! Bog ve, da delal si pošteno V življenja solnčnih, temnih dneh, Za deco trudil se in ženo — Kdo našel kje bi velik greh? Tak greh, da treba pokorila: Pustiti dom in iti v svet? Stoj: Greh morda je misel bila, Da v bedo večno si zaklet? -♦ »» Oh, ti' pogledi na otroka, Na žene glasno to bolest. . . Nikar! 1 Tudi v boli roka Srdito se ne stiskaj v pest! Ljubeče roka ta podpiraj Družino v vseh prihodnjih dneh, Sočutno ji solze otiraj In živi jo na daljnih tleh! . . . Ničesar ni vam s sabo vzeti : Spomin samo na rodni kraj! Bog vodi vas po širem sveti, Bog lepših, boljših dnij vam daj! j[5ro tesni tvoji sobi Dan solnčen je razlit; Hvaležno sklepaš roke, Ko gledaš božji svit. Glej, jasno sveti zunaj Na hrib in log in vrt.. . Prekrasni svet pravljični! Na vek ti je zaprt. . . Nikdar, dekle ubogo, Stopilo nisi vanj: Ta sobica je zibel In grob je tvojih sanj! Prebridka doba tvoja: To sključeno telo Od nekdaj prikovano Na posteljo je to! In vender, ko se z ulic Vesel oglaša smeh, Kaj vidim — lahna radost Iskri se ti v očeh? Tam zunaj se življenja Raduje zbor otrok, In ti ? Na ustnih tvojih Igra nasmeh, ne jok? Uklanjam se spoštljivo Duševni moči tej — Oh, koliko prebiti Bilo ti je doslej, Da vpričo tuje sreče Ne žali te spomin Telesnega trpljenja In srčnih bolečin! Jolni^ova molitev. • ^ m '■/ y,i goro tone solnce moje, Ob meni plove mrak teman, Ime zahvaljam, Stvarnik, Tvoje, Morda je bil poslednji dan! Utrujeno oko ozira Poslednjič se v Tvoj živi svet, Mladost se davna mi odpira, Pozabljen čas mi vstaja spet... Brezkončni Bog, Ti meni piti V življenji dal si mnogo slast, Dal tudi mnogo bol užiti — Za vse, za vse Ti bodi čast! Kako srce trepeče moje, Kakovo moč ima spomin: Pomlajam se, veselo poje Pred mano deček — jaz — s planin. Pred mano zopet moji griči, Ves svet jedino svetel raj, Nad mano lahnokrili ptiči, Vse živo, lepo kot nekdaj! Zdaj stopam v svet, oko zavzeto Z njegovim krasom se poji, Za vse, kar lepo, drago, sveto, Srce mladostno mi gori. A žal, ta svet mi jemlje vero, V srce mi lije bridek strup, Zatira čustvo mnogotero, A Ti, Gospod, krepiš moj up! Kako odtod bi pač ločiti Vesel se mogel in miran? Ne, ne, tako nemoremJtiT-Prebridek je slovesa dan! Slovesa dan? Res, dan slovesa, Ti kličeš me, to vem trpin, S seboj ne bodem vzel ničesa, S seboj naj vzamem vsaj spomin! Spomin na zlate dneve svoje, A ne spomina na bridkost, Spomina ne na dušne boje, Spomin na mirno le radost! Kar meni svet je zlega storil, Pozabljeno je v uri tej, Kar jaz komu — Ti veš, pokoril, Kesal sem se dovolj doslej! Gospod, Ti kličeš, in Očeta Poslušam Te in grem odtod, V višave solnčne grem iz sveta, Ves Tvoj, jedino Tvoj, Gospod! — -SY>_ /7VN ♦ ♦-» Jjs\ zvenel '^jtlasan je svet, kjer pot gre tvoja, A, sivi mož, kako miran Ti hodiš sredi nepokoja, Kako miran, kako hladan! In kaj ne bi? Med se ne rniče Te več ta glasni, mladi svet; Vrstnike tvoje kot mrliče Grob krije že premnogo let. . . In doba, ki ob tebi veje, Drugačen rod kot prej rodi; Ta novi rod te ne umeje, ln njega ne umeješ ti. . . Pozabljen rod! Ti sam na sveti, Ti sam, neznan in vender znan ! Kako li mora to boleti. . . Ti sam in rod tvoj pokopan ! Ne rod samo! Njegovi vzori, Vrlin njegovih sto in sto — Povej, ubogi mož, govori, Kako skeli in peče to! Oj, blag pogled na mlada leta, Ki časih kot ponoči žar Pokaže čuda ti nešteta, Odkrije dobe tvoje čar! Drevo življenja v nji premnoge Rodilo liste je povsod, A ko prišle so sape stroge, Odpali so, izginil rod . . . Le ti živiš! — Težka usoda, Tako živeti osamel, Živeti sam od vsega roda In mreti kakor — list zvenel!. . . /7V\ pred nastopom. Prizor iz umetnikovega življenja. fJpPričel bom torej!. . . Nekaj še trenutij, In gledališki oder se odpre Očem zvedavim zbranega občinstva .. . Zamolkel šum mi bije na uho, Vmes godbe se razlegajo glasovi — Resnično: Kadar vzplava zastor oni, Tedaj naj dvignem se, ponosno stopim V opravi dragoceni pred gospodo . .. Na oder jaz? In zdaj? Z razvnetim licem, Katero mrzli smrtni znoj losi, Z očmi, ki toli gledajo mračno, S šibečimi nogami — jaz? Na oder?. . . Na oder! ... Že jih gledam pred seboj, Pogledov vidim sto uprtih vase, Glasu nobenega po širem hramu — Zdaj moj se dvigne glas! A kakšen glas! Tako ne poje pevec, čegar slava Razširila se je v dežele daljne, To glas tresoč je, grenek, zadušen, In ko izvija stiskanim se prsim, Takrat se zdi mi, da bleste na njem Solze se bridke . . . Peti, peti jaz ! Moj spev da bodi jasen spev veselja, Da dviguje se sam v višave svetle, Dviguj s seboj i poslušalce te ? — Nikakor, danes ne, nocoj ni moči! . . . Krasoto mnogo gledal bom pred sabo, Bogastvo v krilu svilenem in zlatem, Obrazov sto in sto mladostno lepih. Gospode žlahtne plemeniti zbor, Vse to bom gledal, ali oh, kako! S telesnimi očmi, nikoli z dušo! Duh moj ni tu, duh moj prebiva zdaj V preprostem, tesnem, polumračnem domu, Kjer bleda žena grudi se na tleh, Kjer v bolečinah stoče milo dete — Ta bleda žena moja, dete moje, In ko umira mi, kako bi pel? Zaprti sta očesci ljubljencu, Na čelo vroče stopa smrtni znoj, V trepetu vije se telesce drobno, Težak je dih, sedaj — sedaj zastaja... Uboga žena, miljenec trpeči, Tako sem vaju pustil brez solza, Soprog brezčuten, oče grozovit, In šel, da pojem tod v dvorani svetli? A vender: Se mi žije up slaboten: Morda dobrotno spanje okrepča Jedinca mi, morda domov dospevši, Ugledam na obrazku nežen smeh, Začujem rahle dihe . . . Bog, zanesi mi, Usmiljen bodi mladi sreči moji, Ne daj, da v snežnobelem oblačilu, Med cvetjem bi ugledal milo dete, Ob njem voščenih sveč drhteče luči — Ne daj, moj Bog; iz dna plačoče duše Tod kličem Ti: Ne daj, dobrotni Bog! . . . Da ženo bi ugledal jokajočo In bral iz milih solznih nje pogledov Očitanje bridkostno, da sem mogel Prepevati, ko je umiral sin! Duh blagi Ti, ki gledaš mi v srce, Ti veš, kako bolest mi grebe v duši, Ti znaš, kaj terja svet, da neizprosno Poslednjo kapljo terjal bi krvi Od onega, ki suženj je njegov! In suženj sem in suženj mu ostanem: Umetnost moja mi jedino dobro, In petje tudi danes mi dolžnost! . . . Ne, oni svet, ki tu nocoj je zbran, Da slušal zvonke moje bi glasove, Pojil oko z veselimi prizori, Ta svet ne ume Žale igre moje! «Umetnik, poj, zato živiš, da poješ, Da s petjem nam razveseljuješ dušo, Kaj li sicer si, da srce imaš, Katero ti utriplje od bridkosti, Kdo vprašal bi, čemu?... Umetnik, poj !» J Res, pel, gospoda, bodem, plemenita! In poči mi užaljeno srce! O sreči bodem pel ljubezni zveste, Katero sem v življenji sam užil, O nežnih upih in veselih hipih, Zajedno bridko pesem bolečin! In če naposled silen, rezek glas Izvije se, gospoda, oprostite! Nocoj samo še pojem vam tako, Začujte torej duše strte spev, Začujte glas — dovolj! Že dviga se Raz oder zastor — godba — šum pojema, Sedaj naprej, sedaj je ura moja: Otrok umira', oče bode pel — Zanesi, Bog, očetovski me sodi! — Ml — f $ Ob spominski plošči. -5:5- gorah ob nizki hiši Danes je zbrana vas; Ob koči z odra sliši Govornikov se glas. Vse tiho, vse posluša . . «On, ki se tu rodil, To bil je zlata duša, Mož plemenit je bil». Na plošči oiidu blesti Njegovo se ime: Rojaki, bratje zvesti Njegov spomin časte . . . Ti sivi mož ob strani, Kaj zreš ob tla srepo? Kaj ti obraz nabrani Preletuje tako? Tam z odra se goreče Jedinec tvoj slavi, Besede te časteče Kot v snu poslušaš ti.. . In kakor v davnem časi Zreš njega pred seboj; Ta deček kodrolasi, To je jedinec tvoj . . . Kako pd trati skače, Kako je živ, vesel! Oh, tebi ni drugače, Kot da bi ga objel 1 In dolga, dolga vrsta Najlepših slik in sanj, Na konci vrste — krsta... V nji on... Kaj gledaš vanj ? Kaj gledaš vanj v trepetu, Kot sam bi ne verjel, Da res je Bog očetu Sinu na veke vzel? . . . Opešal si, osivel Od onih bridkih dob; Zdaj dan si zlat doživel, Zdaj rad bi legel v grob. Čuj: «Slava mu!» grmeče Zvem' od vseh stranij — Solze gorja in sreče Vro tebi iz očij! — ^antala ob odkritji Vodnikovega spomenika v Ljubljani. -m- |J|jazkrit je kip . . . Na onem mesti Kjer delal si za narod Svoj, Živeč le zanj v ljubezni zvesti, Postavljen spomenik je Tvoj! Mi vijemo ob njem spomine Iz Tvoje, naše zgodovine ! . . . Grenko - sladak je pač spomin : V minule dni oko nam gleda, Kar gleda, to je dedov beda, A Ti, Slovenov prvi sin, Glasnik si prvi njih vrlin. ♦ * Glasnik- vodnik ! Navdušen glas Poslal si v mesto, trg in vas, Da oživela bi beseda, Očetov glas na rodnih tleh. Ostrmel ded je v glasih teh: Kar čul je v teku davnih časov, Zaslišal je iz Tvojih glasov 1 In zbistril se je vid mračan, In z novo silo se pričelo Pokojno je, duševno delo, Slovenstvu vstal je lepši dan 1 Izgubil je s Tabo Vodnika naš ded; Kot prvega pevca Slavi Te naš svet. Globoko nam v duši Klic žije glasan, Navdušena pesem: »Ilirija, vstani!« »Slovenija, vstan’!» Prepevamo mi; Ne peli bi tega, Da nisi žil — Ti! — 1M> — p f--------------------------------------------------: Tod zreš na nas!... Na onem mesti, Kjer delal si za narod Svoj, Živeč le zanj v ljubezni zvesti, Odkrili spomenik smo Tvoj. Iz pesmij pletemo Ti lovor, V slovesen spev se zlija govor: Po Tebi ni hčere Ne sina bilo, Dovolj je spomina, Te pesmi pojo!« V blagosti dneh in dneh nezgode Slavil Te rod hvaležni bode; Naš prvi pevec Valentin, Da večno žil bi Tvoj spomin! — rez sadu. S ► japrt si, deček, v tesen stan; A zunaj se odklepa Brezmejen dom, priroda lepa; Ljudij veselili zbor glasan Hiti v ta dom čez hrib in plan . Ti zreš kopneč v zelenje bodro, V neba strmiš poslopje modro, Poslušaš petje drobnih ptic In umeš njih vabeči klic! Kako je vse življenja polno In oh, kako lepo! Na sredi cvetnih trat Igra se rod vesel in mlad, A tebi je oko solzno, Telesce mraz ti stresa bolno . .. - ♦ • ♦ T Ta svetli žar, Ki svet vesoljni greje, Nikdar ne greje te, nikdar! Ljubezen slepa ne umeje, Da krepki zrak Očvrstil bi život šibak! Oh, deček ti, uboga stvar, Roditeljev skrbi ljubeče Življenja ne dade ti sreče ... In če ti dojde kdaj prostost, Kako li gledal boš v mladost? Oj, takrat, kdo pač ve: Zapro ti še — srce! Zapro srce ti čustvom vnetim, Zapro duha ti vzorom svetim, In to naj večje bo gorje !... Mladost je tvoja brez cvetu In če se vender kdaj razvije, Iz nje morda življenje vzklije, Življenje prazno, brez sadu! — ~T t Sit\ 'l' '/.*-»> /7VN '"> jVled svet. ^i svoj korak z veselo nado Namerjaš zdaj v šumeči svet; Oh, Bog s teboj, dekletce mlado, Bil čas je lep detinskih let! Enkrat samo na leta lepa V slovo ozri se še nazaj 1 Za tabo se na vek zaklepa Detinstva božjelepi raj 1 Kaj puščaš v njem, tega ne slutiš, Ko svet se ti razgrinja nov; V pokojnem srci še ne čutiš Njega viharjev in vetrov! Saj jemlješ s sabo nade same, Zaklad so nade ti jedin; Gorje, če jih nevihta vzame, Da skoperniš od bolečin! . . . Postoj, postoj! Kako boječe Zdaj hipoma ti zre oko; Srce ti gine koperneče — Grenko pač vsako je slovo. In to slovo! — V usodni uri Dozorel ti je duše cvet; Detinstvo ti zaklepa duri, Neznan leži pred tabo svet. Kot zrla bi v nebo odprto, Ti zrla si v detinstva raj; Zanesi Bog, da z dušo strto Kdaj gledala bi vanj nazaj! . .. pata JVforgana. skalnati steni slonim; Nad mano v razpaljenem zraki Veslajo lahkotni oblaki; Sanjavo oziram se k njim. Neploden in pust je ta svet, Kjer potnik samoten počivam, In vender, lepo je, kar snivam Iz davnih, iz blaženih let! .. . Kjer zemlji se bliža nebo, Tam čuda kažo se neznana ... Pozdravljena, Fata Morgana — Res, tebe mi gleda oko! Kakove lepote povsod: Karkoli sem gledal kdaj v mislih, Karkoli mi bilo kdaj v čislih, Vse zopet razgrinja se tod. Visoko postavljen je hram — Kdo ne bi lastniku zavidal? Jaz sam sem ga ondu sezidal, Okrasil z bogastvom ga sam! Tam žijem, in radost samo Odmeva po jasnih prostorih, Po sobah, vrtovih, po dvorih — Lepo je življenje, lepo! Prostoren grad zlati je moj — Vi, znanci, prijatelji zvesti, Zdravstvujte na moji posesti, Zdravstvujte, živite z menoj! Kar vzorov gojili smo kdaj, Vse kaže se tukaj v resnici.. . Kaj vaši mi pričajo klici? «Oh, to je naš zemeljski raj! > In glejte še dalje ondot: Krasna se prostira dežela, Bogata so mesta in sela — «Presrečen tu biva naš rod!» Vse naša, le naša posest!. .. Kako bi srce ne vzkipelo: «Bog živi prosvete nam delo V prid naših pokrajin in mestU — A zdajci. .. izginila spet Prikazen nebeška je v zraki, Zakrili so solnce oblaki. . . Bil sen le iz davnih je let! — + -~g| 4* 4 4* 4* €2nt Čemu? ^atohla soba pod streho .. . Glej, baš mrliča iz nje Odnesli so po stopnicah; Ob odru še luči gore. Kdo, vprašate, živel je tukaj? Pozabljen je pevec bil; V samoti je tu spominom In slavi nekdanji žil. . . Premnog po stenah golih Usehel je venec pripet, Med venci se mnog posušil Živo je dehteči cvet. Na vence je in cvetove Gasneče mu zrlo oko, Obstalo na njih kot v sanjah, Ko duh je ostavljal telo. In smeh se nepopisen Po lici je bledem razlil — Tako se smeje, kdor nekdaj Ceščen in slavljen je bil! Ropot in šum po stopnicah: Razdirat prišli so že Oskromni mrtvaški oder — Ugasnejo luči blede. In zdajci tudi venec Za vencem z zidu je posnet, Pohojen takisto je ž njimi Na tleh za cvetom cvet... Na veke je zopet življenje Izginilo brez sledu. Kdo, vprašate, živel je tukaj? Kdo? Rajši vprašajte — čemu! t jVlisel. j^Jisel, kaj te k meni Nese višnji let? Pesem je končana, Kaj mi tvoj šepet? — «V duše kraljevini Vladam jaz brez mej, Nič me ne ustavi — Spet sem tukaj, glej! • Pnern se nad oblake, V zemski stopam rov, V grad prihajam beli In pod koče krov. «Božja hčerka snujem Tvorov sto in sto-Ves uspeh človeštva Moj je tvor samo. «Srečo ti prinašam, Žalost tudi, strah, Dvigam te v nebesa, Nosim v zemski prah. «Kamorkoli v stvarstvo Bistrih zreš očlj, S tabo hodi misel Do poslednjih dnij. «Pa da bi ne prišla, Ko si sklenil že ? Znaj, le jaz sem pesmi Dala ti vse te!» ... Vsebina. Stran * Ljubljani v posveto....................... o Njegovemu Veličanstvu cesarju Frančišku Jožefu I. ob Njega prihodu v Ljubljano 9 Pesem o pesmi............................... 13 Simonu Gregorčiču ob njegovi 50-letnici . 22 Prolog pri slavnostni otvoritvi deželnega gledališča v Ljubljani.................... 31 Vijola...................................... 36 Goslarju.................................... 38 Mejnik...................................... 40 Na cesti.................................... 42 • O mraku .................................. 44 V spominski knjigi........................ 46 • * Na tujih tleh............................ 48 * Doma..................................... 50 Na božji poti............................... 52 Zdravijca................................... 54 Čas-slikar................................. 56 brez besed.................................. 58 Povesti poezije . . . ...................... 59 Ob gozdnem križi I., II..................... 60 V starem gradu I., II..................... 62 Angeljeek................................... 64 Bajni gostje................................ 66 Najlepša pravljica.......................... 68 Božja poezija .............................. 71 Gozdno svetišče............................ 73 * Pomladni spomin.......................... 75 Božji poslanci.............................. 77 Smreka...................................... 79 Pesmi, zaznanienovaiie z zvezdico*, še niso bile natisnjene. Stran 'Kapela................................... 81 Igrača..................................... 83 * Pravljični svet......................... 85 V gorah.................................... 87 Vprašanje............................... 90 Spomini.................................... 91 * Zlato................................... 94 Iz dnevnika I., II., III................... 96 * Bogat si bil............................ 99 Ob suši....................................102 Pregnani kralj.............................104 Ob vodi....................................106 Božični večer..............................108 Prestol ... •..............................110 * Zaprto srce.............................112 Najlepša častitka . . •....................113 »Vrata.....................................115 Po bolezni.................................116 Molitvena knjiga...........................118 Dva cvetova.............................. . 120 »Duh življenja.............................122 Bolnik.....................................124 Poročenca..................................127 Z doma.....................................128 Bolnici....................................131 Bolnikova molitev..........................133 List Zvenel................................136 Pred nastopom..............................138 »Ob spominski plošči.......................142 Kantata ob odkritji Vodnikovega sporne-. nika v Ljubljani........................145 Brez sadu..................................148 Med svet...................................150 Pata Morgana ..............................152 čemu ......................................155 »Misel.....................................157 -»»X««- &nniiževno naznanilo. *D zalogi naše fiskarne izšel je: ■Bete „rDeie noči“, sentim en fa len roman (iz spominov sanjulcaj. lil o man je spisal znameniti ruski pisafelj WosiojeVskij, poslovenil Fa 'J- J- Jfocjc]. alf d or nam pošlje 25 kr., doli ga pošfnine prosto, prihodnjen^ snopiču „ Slov. knjižnice" 15. julija J S25. izide narodna drama: n ‘fffičljerin bfciLJOsfoD v verzih spisal CPnfoij SKlodič vitez Salladoski, c. kr. deželni šolski nadzornik. Smejanje se vrši v SKoharidu, v času, ko je med ljudsfvonj prav žica nada za predelsko železnico. &sele so skoro vse še žive. — kpekorr^ poletja izide tudi ukusno tiskano drugo izdanjc izbranih pesmij Simona (tj>rccjorčiča. iTjulifeljcir^ slovenske lepe knjige se priporoča „ (hanška liskama" ST. (hahršče^. Cena naročnikom 30, nenaročnikom 50 kr.