LETNIK V. 2. ŠTEVILKA OKTOBER 1940 NOVI V. LETNIK »UMETNOSTI11 OPOZORILO NAŠIM CENJENIM NAROČNIKOM! Danes prejmete 2. številko V. letnika »UMETNOSTI«, ki se je pričel 1. septembra 1940 in se zaključi 31. avgusta 1941. Naročnina za V. letnik »UMETNOSTI« za vseh 12 številk znaša enotno za vse naročnike din 130.— (en sto trideset) in je plačljiva tudi v dveh polletnih obrokih. Za inozemstvo znaša letna naročnina din 20.— več. Naročnina se plačuje na naš čekovni račun št. 17.794, ki se glasi: »UMETNOST, mesečnik za umetniško kulturo — uprava Ljubljana«. Glede na visoko podražitev papirja in zvišanje tiskarskih stroškov, je cena »UMETNOSTI« še vedno izredno nizka, prosimo pa vse naše cenjene naročnike, da nam po možnosti nakažejo celoletno, ali pa vsaj polletno naročnino, ker moramo vse tiskarske in druge stroške poravnati sproti v gotovini. Obenem prosimo tudi za plačilo vseh zaostankov za prejšnje letnike. Naročnikom, ki so svoje obveznosti do izdajateljice izpolnili, se najlepše zahvaljujemo za izkazano naklonjenost in jih prosimo, da smatrajo gornje opozorilo kot brezpredmetno. UPRAVA IN UREDNIŠTVO »UMETNOSTI« LJUBLJANA — POD TURNOM 5. Mestna hranilnica ljubljanska je največji slovenski pupilarno varni denarni zavod. Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe. Za vse vloge in obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska Narodna tiskarna V LJUBLJANI, KNAFLJEVA 5 IZVRŠUJE RAZLIČNE MO- TELEFON ŠT. 31-22-31-26 PERNE TISKOVINE OKUS- POŠTNI ČEKOVNI RAČUN NO, SOLIDNO IN POCENI V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534 Ivan Meštrovič — Madona I. Priloga Umetnosti MEŠTROVIČEVE MISLI O UMETNOSTI O Michelangelu imam tako visoko mnenje, da se jedva drznem pisati o njem. Zato pišem rajši o svojih občutkih ter o razmišljanjih, ki jih je v meni rodilo njegovo delo. Opazk ne pišem za ljudi peresa, temveč za naš mlajši umetniški naraščaj. To dolžnost čutim tembolj radi tega, ker vidim, da je začel našo umetnostno mladino glodati črv dekadence, črv, ki se je že globoko zaril v kulturno deblo Zapada. Hotel bi pokazati, kakšno bogoskrunstvo vrše v za-padnih središčih, ko posnemajo celo divjaško zamorsko plastiko, gredo pa mimo Michelangela. To je na las podobno početju v muziki, kjer predpostavljajo zamorsko glasbo Beethovnu. Kakor smo mladi, bi hotel vliti nastajajočemu rodu volje in zagona, da bi ga nesel čez naše meje, kajti vse človečanstvo je en svet. Začeti pa je treba pri sebi in delati iz sebe. , Verujem, da bo tudi naš rod dal heroje nalik sv. Frančišku, Galileju, Michelangelu. Velikani zapuščajo torzo tudi za nedogleden čas,- njim najprej odpadejo prsti, roke in noge, torzo pa je nezlomljiv in ostane. Pri malih je narobe. Pri njih se najprej zlomi torzo. Treba je biti zamaknjen v večnost, da postanejo naša dela vsaj senca večnosti. Nesmrtnost je zaklenjena v nas kakor v temnici. Moramo jo spraviti na dan, v sklad z onim, kar je nesmrtnega okolu nas in nad nami. To je tisto, kar imenujemo muzo, inspiracijo, odkritje. Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo in dobro sta minljiva,- blaženost je večna, a v večnosti je Bog. Preganjati zlo, je najboljša molitev, ki jo moremo izkazati Bogu,- boriti se za lepoto, pomeni peti božjo slavo. Vsako delo se izlušči iz treh stanj: iz stanja nejasnosti, ko se še nahaja v kali,- iz stanja ideje, kar nekako odgovarja začetku, in iz realizacije, ki odgovarja rojstvu. Vsako delo zahteva zorenja, ki je lahko kratko, traja lahko tudi leta in leta. V prvem položaju umetnik delo sluti, v drugem ga čuti, gleda s svojimi notranjimi očmi,- v tretjem ga odkriva zunanjim očem. Druge oči, katerih ne vidimo, so važnejše od oči, s katerimi gledamo. Druge oči bi nazvali imaginacijo. One neprestano fiksirajo delo, ki je še nevidno zunanjim očem, ker nima oblike. Kipar ima n. pr. pred sabo kamen ali les. V materialu že vidi figuro, dasi se še ni dotaknil niti lesa, niti kamna. Medtem, ko gleda surov material, že vidi svoje delo, in to ne samo v glavnih potezah, marveč precizno, ne enostransko, temveč od vseh strani. To je, kar nas lahko uveri o dejstvu, da imamo zunanje oči samo za gledanje. O notranjih očeh se ne da reči, kdo jih ima in komu manjkajo. To mora vsak ugotoviti sam. Fr. Šijanec PREGLED ZGODOVINE SLOVENSKE LIKOVNE UMETNOSTI Cerkveno upravno mejo med solnograško nadškofijo in oglejsko patriarhijo je potegnil ob Dravi že Karel Veliki. Prvo razdobje nemške kolonizacije pa so prekinili vpadi Madžarov o. I. 900. Šele po njihovem porazu se delo cerkvene organizacije in politične kolonizacije obnovi. To nalogo prevzame sedaj mlada nemška država, katere vladarji so si pridobili rimsko cesarsko krono in deloma zavladali tudi v Italiji sami. Znova so nastajale mejne krajine, a njih upravno in politično vodstvo je bilo v rokah nemških plemiških rodbin, ki so si menjaje ustanavljale svoje dinastične teritorije in uspešno uvajale fevdalni pravni red. Zmaga srednjeveškega fevdalizma v okviru univerzalne rimskonemške monarhije pomeni z vsemi svojimi posledicami okrnitev slovenskega plemiškega stanu, izgubo lastne slovenske državnopravne miselnosti, ki bi našla tedaj svojo oporo prav v plemiški stanovski zavesti, trajno oviro svobodni politični, socialni in kulturni diferenciaciji ter končno strnitev naroda v inferiorno maso tlačanov in polsvobodnih kmetov. Šele z razmeroma kasnim razvojem mestnih naselbin ob koncu srednjega veka, dobiva meščanstvo vedno več in več pritoka iz slovenskega podeželja, s čimer je storjen prvi korak k politični in kulturni veljavi slovenskega življa. Najsvetlejša momenta slovenske srednjeveške zgodovine, obred ustoličenja karantanskih in koroških vojvod v slovenskem jeziku in delovanje blagovestnikov Cirila in Metoda, zlasti Metodova slovanska cerkvena politika na dvoru panonsko-slovenskega kneza Koclja v letih 867 do 874, nista zapustila globljih in trajnejših sledi v umetnostnem razvoju srednjega veka. Do današnjih dni ohranjena spomenika knežji kamen in vojvodski prestol na Gosposvetskem polju izpričujeta vsega uvaževanja vredno dejstvo slovenske politične samostojnosti do prihoda nemških grofov in vojvod, saj potrjujeta resničnost obrednega sporočila, vendar je dovolj značilno, da sta oba kamenita spomenika nastala iz ruševin Viruna, rimskega mesta, ki je stalo v bližini in bilo uničeno najkasneje v dobi priseljevanja prvih Slovenov. To se je zgodilo v alpskem karantanskem svetu. Ozemlje Panonije okrog in južno Blatnega jezera pa postane pod Pribino in njegovim sinom Kocljem torišče najintenzivnejše cerkvene in kolonizatorične delavnosti, saj govore todobni viri o številnih posvetitvah in intenzivni gradbeni delavnosti. Tudi čas Metodovega delovanja na panonskih tleh za kneza Koclja ni zapustil kakorkoli ohranjenih umetnostnih sledi, dasi seveda ne gre zametovati priložnostne umetniške delav- Ivan Meštrovic — Podoba Rodina nosti, ki jo docela upravičeno predpostavljamo v zvezi z ustanavljanjem novih cerkva. » Naša preteklost pozna dve dobi, v katerih so postala formalna sredstva univerzalnega ali evropskega stilnega kroga tako splošna v ljudski uporabi, da Ivan Meštrovic — Kristus na križu so stopila v čustveni in predstavni svet naroda kot najpopularnejša izrazila: gotika in barok. Kakor hitro jih prejme zavest ljudske tvorne fantazije, takoj si jih osvoji in preoblikuje na tako svojstven način, da lahko po pravici govorimo o slovenskih značilnostih gotske in baročne umetnosti. Izredna produktivnost za- Ivan Meštrovič — Madona II. znamuje ta stoletja. Krepka čustvenost in senzualnost, čut za dekorativnost in barvno slikovitost spremljajo snovanje ljudskih umetnikov in mojstrov cerkvenih delavnic. V obeh za umetnost najrodovitnejših dobah nastajajo neštete cerkve in cerkvice z vso svojo tipično opremo: freskami, zlatimi oltarji, rezljanimi kipci itd. Živahna polihromija nas spominja na ozko sorodnost slovaš.ke in moravske zemlje, ki je po svojem duhu in izrazu pa tudi po svoji zgodovini tako blizu slovenskemu značaju. Svojstveno in pomembno je 16. stoletje, ki je v svoji drugi polovici — med gotiko in barokom — doba verskih bojev med protestantovsko reformacijo in ki je 1551. spočelo prve v slovenskem jeziku pisane knjige. Napisal jih je verski reformator Primož Trubar, početnik slovenske književnosti in prvi oblikovalec slovenskega književnega jezika. Doba protestantovske književnosti in humanizma je zato Slovencem prvo duhovno in kulturno najsvetlejše poglavje po stoletjih anonimnega srednjega veka. V času, ko je v sosednji Italiji renesansa dosegla svoj višek in oznanjala svoj zgodnji barok, leži še skoraj vsa Slovenija v objemu zakasnelih gotskih oblik. Severnjaška gotika prehaja v slovenski likovni umetnosti skoraj neposredno v barok. Sestav renesanse alpskih dežel v 16. stol. tvorijo tako sestavine avtohtonega in poznogotskega naturalističnega jedra kakor tudi iz Italije prihajajoče oblike renesančno realistične smeri. Umetnostni zgodovinarji prištevajo tudi slovensko umetnost te prehodne in sorazmerno kratkotrajno dobo v krog tipične severnjaške renesanse. Življenje gotskega likovnega izraza je tako žilavo in vztrajno, da snuje še zelo intenzivno v 16. stoletju in da le polagoma tone v silovitem razmahu najproduktivnejše ere likovne umetnosti: v baroku. Velika večina ohranjenih spomenikov slikarstva, kiparstva in stavbarstva izvira iz 17. in 18. stol. Moč baročne tradicije je ustalila tudi pri nas tipične forme cerkvene umetnosti na vseh področjih. Reprezentančne potrebe fevdalnih in meščanskih krogov pa pomnožujejo v novem veku delokrog profane umetnosti tako, kakor še nikoli popreje. Dokumentarno in spomeniško gradivo narašča odslej neprenehoma in osvetljuje razvojne komponente slovenskega kulturnega organizma čim dalje bolje. Nov in prevožen mejnik pomeni 2. polovica 18. in začetek 19. stol., prosvitljen-stvo in doba narodnega preporoda z Napoleonovo ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809—13). Nove kulturne potrebe pospešujejo književnost in probujajo prve klice tvorne narodne zavesti. Vrste kulturnih delavcev in izobraženih meščanov, ki streme prvič v zgodovini po politični in kulturni svobodi svojega naroda, se množe od desetletja do desetletja. Zoisov krog, Valentin Vodnik in naš največji pesnik France Prešeren so prvi klicarji narodove svobode, propovedniki lepših in boljših časov slovenske domovine. Imena mojstrov slovenskega slikarstva 19. stol. se jasno odražajo od množice anonimnih in komaj po šolah znanih avtorjev preteklih vekov. Bo|j znanstveno kot umetniško 19. stoletje, ki se izživlja v duhu klasicizma, romantike in realizma, pospešuje kulturno diferenciacijo samozavestnega in ambicioznega meščanstva, ki je prevzelo sedaj najvažnejše pozicije v upravi, gospodarstvu in prosveti. Leta 1848. je bil kmet osvobojen tlake in njegovi sinovi prihajajo v mesta študirat, kajti stanovski privilegiji in fevdalni družabni predsodki so padli in še padajo v pozabljenje. Slovenci so bili po propadu Michelangelo — Mati božja na stopnicah nemškega cesarstva in po Otokarjevi smrti 1278. podaniki habsburške dinastije in njihove absolutistične monarhije. Večkratni kmetski upori, ki so naperjeni zoper plemstvo in ne toliko zoper državno oblast kot tako — najznamenitejši so 1478., 1515. in 1573. —, pomenijo edine kolektivne napore revolucionarnega značaja. V defenzivnem položaju in samoobrambni akciji proti neposredni zunanji nevarnosti se nahajajo Slovenci zlasti v 15. stol., v dobi turških plenilnih pohodov. Usoda mogočnih celjskih grofov in knezov (Ulrik II. pade v Beogradu 1456.) in potek fevdalne Zrinjsko-Frankopanske zarote zoper habsburški absolutizem (1671.) nista globlje razgibala širokih plasti naroda. Šele z zmago francoske revolucije prične stoletna borba osvobodilnih teženj na političnem, gospodarskem in kulturnem polju, borba, v kateri je morala reakcionarna in absolutistična monarhija korak za korakom popuščati in na svojem umiku postopoma uvajati demokracijo in parlamentarizem. Kakorkoli je hegemonija avstrijskih Nemcev in Madžarov pritiskala na nacionalno osvobodilno gibanje avstrijskih Slovanov in Slovencev, kljub vsemu so si ti izgradili v nekaj desetletjih trdne politične in kulturne postojanke v obrambo svojih najnujnejših življenjskih potreb. II. Tako se sami po sebi kažejo vidiki, s katerih bo mogoče pravično presoditi značaj umetnosti in kulturnega obeležja slovenskega naroda. Predvsem bo treba razmišljati o ločitvi vodilnih stilnih tokov, ki jih vsebuje umetnostno izražanje vrhnje kolonizatorične plasti cerkve, plemstva in meščanstva, od odrinjenih, nato podtalnih oblik slovanske ljudske umetnostne tradicije. Jasno je, da je na zunaj in na reprezentativnih mestih takozvane vsoke umetnosti tudi Slovenija sledila splošnemu razvoju evropsko epohalnih dogodkov in pokretov in da hočemo upravičeno tudi tako in sleherno umetnostno gibanje na slovenskih tleh označiti kot relativno slovensko umetnostno ustvarjanje, kakršnakoli bi naj bila izvor in pripadnost nositeljev importiranih oblik in idej. Znano je, da si v polpretekli dobi narodnostnega poudarjajanja vsi in kajpak tudi večji, kulturno razvitejši narodi po istem merilu zaračunavajo kot svojo last in rast celokupno umetnostno svojino, ki jo srečujejo na svojih etnografskih teritorijih, in to brez ozira na mednarodno kroženje določenih formalnih in vsebinskih umetnostnih kompleksov. .S stališča objektivne stilne analize je nacionalna umetnost v obliki forsirane ekskluzivnosti nesmisel in elaborat psevdoznanstvenih potvarjanj. Kakor so bile forme gotskega stila prenešene iz Francije v Nemčijo in Italijo, tako tudi k nam Slovencem. Univerzalni stil gotike, renesanse in baroka doživlja pri nas svoj posebni,razvoj, kakor bo razvidno v naslednjih poglavjih. Iz povedanega pa tudi sledi, da se periodizacija zgodovine slovenske umetnosti naslanja v glavnem na kronološko zapovrstnost splošnih evropskih, natančneje zapadnoevropskih stilnih razdobij. Znova in neprestano se samo po sebi v zgodovini slovenske likovne umetnosti postavlja vprašanje naše ljudske ali narodne umetnosti, ki je v ožjem pomenu besede bolj predmet etnografske ali narodopisne stroke. Vse, kar smo doslej ugotovili, pa kaže, da se mora baš slovenski umetnostni zgodovinar stalno ozirati na drugi neoficielni tok umetnostnega razvoja, če hoče zajeti podobo narodove umetnosti v celoti. Narod, ki je v vsej svoji preteklosti ohranil čisto kmetsko socialno življenje in strukturo poljedelskega sloja, bo črpal svoje najpristnejše umetnostne izreze iz zakladnice ljudske umetnostne tradicije. Gradivo te vrste je bilo pri nas do nedavnega in je še danes neizmerno bogato, podobno kakor pri Hrvatih, Srbih in slovanskih narodih obče. Poznati je treba narodno nošo, vezenine, kmetsko stavbarstvo, ljudsko slikarstvo in rezbarstvo, keramiko, vse to sporedno z običaji in šegami, ljudsko književnostjo in zlasti z neusahljivo narodno pesmijo, ki je najbolj zaslovela. Značaj slovenske folklore, ki je morala biti najbolj životvoma v srednjem veku, razodeva izrazit vpliv vseh tistih odločujočih prilik, ki jih je narod doživel v svoji novi domovini med Alpami, Panonskim ni-žavjem in Jadranskim morjem. V nasprotju z balkanskimi Slovani pripadajo Slovenci tako po značaju svoje ljudske umetnosti kakor tudi po razvoju visoke ali oficielne umetnosti, ki jo posreduje cerkev, plemstvo in meščanstvo, krogu srednjeevropske odnosno zapadnoevropske umetnosti. Čim bolj se prilagodi narod novim razmeram, ki jih ustvarjajo po vrsti središči misionarstva Solnograd in Oglej, nasilje germanizacijskega fevdalizma srednjeveškega cesarstva in priseljeno meščanstvo v službi tujih oblastnikov, tem bolj se umetnostni in splošni kulturni organizem naslanja na sever in zapad, tem bolj se oddaljuje po mišljenju in izrazu od svojih južnih bratskih narodov, ki jim je srečnejša usoda naklonila vsaj začasne samostojne politične tvorbe. Edino in neugonobljivo vez med Južnimi Slovani pa tvorita sto in stoletja sorodnost jezika in kljub sprejemanju najrazličnejših in najnasprotnejših tujih primesi enotna podlaga osnovnega slovanskega čustvovanja, in mišljenja, ki prihaja do svojega najvidnejšega, najpopolnejšega izraza prav v čudoviti lepoti ljudske folklore in njene umetnosti. Ne med zadnjimi je moderna slovenska likovna umetnost po svojem impresionističnem preporodu o. 1900. izredno mnogo pripomogla h kulturni samozavesti najmanjšega in najmanj znanega slovanskega naroda. Tujerodni živelj, ki je dolga stoletja izkoriščal našo zemljo in naš narod in mu vsiljeval svoje umetnostne oblike, kulturo tujega porekla, ki ni imela z našimi narodnimi potrebami nič skupnega, se je moral docela umakniti spričo nove, svetovno razgledane in s svojim lastnim narodom čuteče in misleče generacije. Sodobno umetnostno ustvarjanje je danes na evropski višini, o čemer so na pr. pričale naše udeležbe na neštetih razstavah v tujini, ono je vzraslo iz domačih tal in ima za merilo moči svojega lastnega duha. (Nadaljevanje) Jože Karlovšek SLOVENSKA LIPA # Lipa, simbol in ponos slovenske narodne samobitnosti, priča o preteklosti in življenju naših prednikov ter zavzema odlično mesto tudi v našem pesništvu, zakaj mnoge pesmi jo opevajo kot slovensko narodno drevo. Mogočno lipo, nekoč središče verskega, posvetnega in družabnega življenja, najdemo še dandanes povsod v Sloveniji. Lipe s košatimi vejami se šopirijo sredi vasi kot »vaške lipe«, nadalje naletimo nanje po-gostoma na zelenih tratah in vzvišenih krajih, ob cerkvah in kapelicah, v ljubkih podeželskih gajih in mestnih drevoredih, a tudi starodavni gradovi niso brez »grajskih lip«. Kaj čestokrat stoji bujno rastoča lipa tudi pred kmetskim domom kot »hišna lipa«, posebno pri domačijah, ki so bolj na samem. Slovenski hiši je lipa ne le v okras, ampak tudi v prijetnost. Saj so pod njenimi senčnimi vejami lesene, včasih pa tudi kamnite klopi in mize, ob katerih poseda po utrudljivem delu rada družina, zlasti poleti, ko je huda vročina. Zelo lepo odmeva občutek človeka na domačo lipo iz narodnih pesmi. Za zgled samo tile stihi: Pred pragom je lipa, pod lipo je klop, ob fantovskem soncu se snideva skup. Pod lipo domačo najrajši sedim, v domačem veselju najrajši živim. Podružne cerkvice, zgrajene v logih in na gričih v davnini, tvorijo s starimi velikimi lipami v svoji neposredni okolici in bližini lepo slikovito enotnost. Tudi znameniti Valvasorjev kranjski album ima na petindvajsetih risbah po eno drevo (lipo), ki je bilo v razliko od drugih odlikovano, ker je večje, starejše ter ograjeno in obzidano. (Dr. Jože Rus: Podeželsko življenje pred dve sto petdesetimi leti. Drobni prizori iz Valvasorjevih ilustracij. »Jutro«, dne 8. aprila 1939.) »Se enkrat so zadoneli rogovi z okopov, sto in sto vzklikov stoterih starešin jim je odgovorilo iz doline. Tedaj so se zdramile gruče, kakor bi na morje udaril vihar, in vsi ti pisani valovi so se zgenili in zapluli proti majhni groblji, na kateri je otresala mogočna lipa rumeno listje z vej in ga stlala na žrtvenik, kjer je gorel ogenj.« To so besede pisatelja F. S. Finžgarja v prvem poglavju njegovega romana »Pod svobodnim soncem«, v katerem pripoveduje, kako so se bojevniki Staroslovanov zbirali pod lipami, se posvetovali o miru in vojni ter žrtvovali, prej ko so šli v boj, še bogovom. Poganskim Slovenom je bil namreč prvotno gaj najvišje svetišče, ki so v njem kot najsvetejše častili mogočno in košato drevo, zlasti lipo. Svečeniki so žrtvovali pod lipo najvišjemu bogu Perunu in govorili narodu višnje besede. V svetem gaju je tudi gorel bogu na čast večni ogenj. Starinski narodni šegi — rej ali ples pod lipo in štehvanje — ohranjeni na slovenskem Koroškem, sta še značilna dokaza drevesnega čaščenja naših pradedov. (France Marolt: Slovenske narodoslovne študije. Prvi zvezek: Tri obredja iz Zilje. Izdala Glasbena matica v Ljubljani 1935.) Lipa je veljala pri teh slavnostih zmeraj za obredno mesto. Štehvanje je praznik pomladnega prerojenja, svečan obredni ples v prvotnem pomenu darovanje najvišjemu božanstvu, a petje — ples molitev za blagodejen dež, plodnost in rodovitnost. Kadar so pod lipo navedeni prastari plesi, so ljudje v narodnih nošah, domači godci pa razvrščeni na vzvišenem mestu, često na zidu, ki obdaja lipo. Ko je propadlo poganstvo, je jenjala biti lipa središče verskih obredov, postajala pa je čedalje bolj simbol vaške skupnosti, prizorišče za sklepanje družabnih odnosov in kraj sodnega delovanja. (Dr. Josip Zontar: Sodne lipe in mejna znamenja. »Mladika« 1940.) Dejstvo, da je slovensko ljudstvo pod lipami razpravljalo o skupnih zadevah, urejalo pravna razmerja in razsojalo v pravdah, potrjuje mnogo pisanih in ustnih virov. Kamnite sodne mize s klopmi so se ohranile večinoma pod lipami v Beneški Sloveniji, kjer so se še konec devetnajstega stoletja sestajali pod njimi gospodarji soseske z županom na čelu, da so se pomenkovali in sklepali o vsem, kar koli se je nanašalo na občinsko in skupno gospodarstvo. Prav tam je tudi razpravljal in sodil pri kamniti mizi pod lipo zbor dvanajstih sodnikov, ki mu je predsedoval veliki župan ali dekan. — Na Koroškem se omenja reševanje vaških pravd pod lipo že v trinajstem stoletju. In tudi drugod po ostalem Slovenskem so bile pravde pod lipo, toda ohranile so se le redkokje preko šestnajstega stoletja. Zakaj sčasoma so prešle pravde v področje gradov, kjer so jih reševali ob nadzorstvu graščinskih upraviteljev. V posebni okolici se nahaja vaška lipa v Vrbi, rojstnem kraju pesnika Franceta Prešerna. Namesto mize in sedežev so razporejeni po trati krog nje večji kamni. — Vse kaže, da je stal po nekod v neposredni bližini sodne lipe sramotilni kamen ali steber — »pranger« — h kateremu so priklepali ali pa privezovali zločince, ki so bili po sodbi vaškega sodišča kaznovani z javnim zasramovanjem. Sem ter tja je nado-mestoval sramotilni steber kar del verige, pritrjen na lipo. Stari Ziljani so sklepali pod lipo tudi ženitovanjske pogodbe. Zdaj se večinoma pod vaško lipo zbirajo ob nedeljah ljudje, ki prihajajo k službi božji v cerkev, ob nedeljskih popoldnevih pa vaščani, da se porazgovore o vsakdanjih gospodarskih tegobah in svetovnih dogodkih. Pestrejše vrvenje pod lipami je le še takrat, kadar je sejem, ljudska veselica ali kakšna druga prireditev. Kakor so imele vasi svoje vaške lipe, tako lip tudi ni manjkalo po trgih in mestih. V le-teh je bilo in je še zdaj po več posameznih lip (na Borštnikovem trgu v Ljubljani na primer raste v prostoru, ograjenem z rezanim kamnom lepa mogočna lipa že častitljive starosti) ali pa so z lipami zasajeni dolgi drevoredi. V I. letniku (1934) / Narodni ples pod lipo pri Slovencih v Ziljski dolini »Kronike slovenskih mest« popisuje v članku »Ljubljanske lipe« zgodovinar Ivan Vrhovnik mnogoštevilne lipe v stari Ljubljani, ki so neovržen dokaz, da je bilo glavno naše središče že od nekdaj značilno slovensko mesto. Največ lip je raslo pred cerkvami; tako pred stolnico, kjer so se shajali sosedje na oddih, ko je zašio sonce. Na Ajdovščini — stiku Dalmatinove ulice, Tyrševe in Gosposvetske ceste — je vabila svoje dni velika lipa pod svoje okrilje potnike, prihajajoče od vseh strani, predvsem od severa in vzhoda. Lipa na grajski planoti, ki je mogočno kraljevala nad Ljubljano, je bil vidna daleč naokoli. Pod njo so stali tud! topovi, pripravljeni za streljanje. Pred starim rotovžem, blizu mestnega vodnjaka, je rasla lipa, pod katero se je zbiralo staro in mlado. Saj je bilo na tem kraju prvo ljubljansko sprehajališče, kakor tudi zabavišče in rajališče mladine. Dostikrat je bil tu še ples, pri katerem so igrali mestni godci. Spomin nanj obuja kitica: Na starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele. Izpod ljubljanske zelene lipe je zvabil povodni mož Uršiko Seterico, zalo »kraljico ljubljanskih deklet«, ter jo v divjem plesu odvedel v svoje vodno kraljestvo. Dogodek, opisan v Valvasorjevem delu »Die Ehre des Herzogtums Krain« (XI, 685; XV, 460), je vpodobil Prešeren v baladi o »Povodnem možu«. V Ljubljani so zasajene dandanes lipe v večjem številu predvsem na Sv. Petra in Poljanskem nasipu, Resljevi in Domobranski cesti, severnem delu Tyrševe ceste, v Kolezijski ulici in v drevoredu med kopališčem športnega kluba »Ilirije« in prostorom ljubljanskega velesejma. Toda največ izredno visokih starih lipovih dreves je bilo v nekdanjem Šolskem drevoredu na dolenjem koncu sedanjega Nabrežja 20. septembra, ki pa so jih morali leta 1940. odstraniti, da so pridobili prostor za zgradbo tržnih prodajalnic. — V Trnovem so vsadili dne 30. decembra 1934 na trgu, imenovanem Pred konjušnico, odnosno ob koncu Korunove ulice lipo v spomin na pokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Pozneje so bile vsajene take spominske lipe tudi marsikod drugje po Sloveniji (v Ljubljani na primer še v Mostah tik gasilskega doma, dne 7. aprila 1935 pri šoli na Barju in dne 26. maja 1935 na Viču pred sedanjo meščansko šolo). V slovenski ornamentiki zavzema lipov list mesto najznačilnejšega motiva med listi. Uporablja se posamič v srčnih oblikah ali pa združen v vence ali vejice. Kakor ima simboličen pomen pri Nemcih hrastov list, tako ga ima pri Slovencih in sploh Slovanih lipov list. Ne le pri nas in Nemcih, ampak tudi domala pri vsakem drugem narodu lahko ugotovimo, kako zelo časte in ljubijo ljudje to ali ono drevo ali cvetko kot naroden simbol. (Narodni simboli iz rastlinstva pri raznih narodih. »Slovenec«, dne 9. oktobra 1938.) Razen lipe poveličujemo in čislamo Slovenci kot narodni rastlini zlasti nageljček in dehteči rožmarin tako v umetnosti kakor v naravi. Lipa je velikega pomena tudi v gospodarskem pogledu. |Ema Deisinger: Veliki narodni in gospodarski pomen lipe. »Slovenec« dne 28. aprila 1940.) Iz lipovine rezbarimo najlepše kiparske umotvore. Prijetno dišeče lipovo cvetje uporabljamo kaj uspešno v zdravilstvu. Posebno priljubljen in obenem silo zdravilen je lipov čaj. Lipovo seme daje okusna prvovrstna olja. Mladenke ali neveste si spletajo obilokrat iz lipovega popja in cvetja vence, kar se lepo zrcali v narodni pesmi,J