-    312
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jar o s lav. 86.
Kako so potovali starodavni Grki.
(Dalje.)
Varne pa niso bile rimske ceste uže ondaj ne. Kedar so izbruhnili politiški ali vojskiui nemiri, rasli so tolovaji kot gobe iz tal. Po skončanih domačih vojskah je moral Avgust vse sile napeti, da je ugnal tolovaje. Soteske je dal razširiti, da jim tako podre zasede, in na najbolj razvpitih mestihje ustanovil vojaških postaj. Tudi Tiberij se je moral teh naredb in naprav držati. Pontinske močarine in galinarske šume so bile uže ondaj na najslabejšem glasu in kedar so te kraje ob apijškej   cesti   očistili, tedaj so jeli dreti banditi v
glavno mfsto. Za Septimija Severa je strahoval tolovaj Feliks vso apiško cesto, ali potnika ni nikdar do celega izplenil, nekaj je vzel, ostalo mu je pustil.
Tem bolje pa so bile zgrajene rimske ceste. Rimci so mnogo držali do tega, da imajo dobrih cest. Za ceste so žrtovali ogromnih svot. Državi je bilo treba zložnih cest, da je mogla podjarmljene pokrajine laglje spojiti z materjo zemlje, ter tako tuli na uzdi držati. Zato se je pri Rimcih bolj in bolj razvijalo umetno cestno stavbarstvo, in ker so bili oni na vso moč energiški, toraj so gledali, da premagajo pri izpeljavauju in izde lovanju ces^ vse težkoče, katerih se drugej najrajše ognejo. Kjer jim je gora nasproti stala, predrli so jo, kjer je svet preveč visel, vzdignili so ga in utrdili, da so cesto gladko speljali, in ker so zijali temni prepad, ali so drje vode, premostili so jih. Ob obeh straneh ceste so vodile vzdignjene in široke steze za pešce jahačem so nasadilili kamnov, da so se laglje pognali na sedlo, ztrujencem so postavili počivališč, vsem brez izjeme pa miljnih kamnov, veličastnih templjov in krasnih grobnic. Velikih zaslug si je v tem stekel mlajši Grak, ki je pri delanju javnih cest gledal na koristnost, zložnost in lepoto, kakor nam to omenja Plutarh.
Kakor so javne ceste delali največ s politiških nagibov, tako so pošto vpeljali vsled pozneje nastalega centraiiškega sistema. Vpeljal jih je Avgust. Na vzhodu, osobito v Perziji, imeli so jih uže vrlo dolgo. Sueton nam pripoveda, da je cesar nastavil ob vojaških cestah, na gotovih enako oddaljenih mestih, korenjaških potov, pozneje tudi vozov, da je tam preje izvedel, kaj se godi po pokrajinah. Trajan je to napravo vrlo razširil in zboljšal. Uže tedaj je bilo po dan hoda daleč postaji kjer je potnik dobil spalnico, hlev za živino, kopel, kakor tudi drugih ugodnostij. Za cesarsko rodovino so bile postavljene še posebne zgradbe (palatia.) Mej glavnimi postajami je bilo po pet ali osem mutacij ali poštnih zamenišč, kjer so premenjavali konje, mule, voli. Na vsakem zamenišču je bilo do 40 konj, mul in volov. Kurirsko službo so ovrševali na konjih. Depeše so nosoli kurirji v krnirjih, teže ni smel imeti več kot 16 do 17 klg. polagoma so poskočili tudi na 56 klg.
Antonini so dovolili, da je vozila cesarska pošta z voli razne paMljatve do 840 klg. teže. Nas zanima osobito posebna pošta, ki je odpravljali potnike. Določeno je bilo do pičice, koliko ljudi sme sesti na voz in s koliko težo. Kdor je delal čez postavo, ostro so ga prijeli. Na štirikolesni voz so naložili 560 klg., po letu so vpregli po osem, po zimi po deset konj. ali mul. Na dvokoleni voz so naložili 168 klg. ter vpregli trojo živino. Na razpolaganje je bil še tudi bolj lasek štirikolesen ooz za 336 klg. teže, Na voz so smeli samo trije potniki setti. Prvi voz se je vsak dan enkrat odpeljal, več kot 600 korakov ni smel kreniti z glavne ceste. To bi bilo tedaj uže nekaj, ali žal, da so te naprave in ti vozovi bili na razpolaganje edino le uradnikom, osobito vojakom, in to brezplačno.   Ako
je imel cesarski odposlanec tako poslanje, da se ni mogel dovelj jasno spričati na dotičnih mestih, dali so mu legitimacijo, s katero je brez ovir mogel nnprej. Na legitimacili je bilo točno določeno, koliko konj more zahtevati kakošne hrane, in kako dolgo velja legitimacija; Ali vkljub vsem strogim naredbam in pazljivosti se je posrečilo marsikomu, da si je izposloval tako poštno izkaznico. Za denar se je dobilo vse uže ondaj, kakor dandanes.
(Dalje prihodnjič).
    313