/ i - • Haloliik cerkven list. Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljd po posti za celo leto 4 gld. '20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej. Tečaj XXII. V7 Ljubljani 4. rožnika 1869. List 23. ter a in njeni nasprotnim• (Dalje.) V. Razun vere serca je še druga, k kteri se mnogi v naših dneh zatekajo, namen pa njihov noben drug ni, kakor kolikor je mogoče spolnovanja pravega keršanstva se ogniti. Ta vera obsega to, da se nič krivice ne stori. Čemu, pravijo, naj si človek glavo ubija, čemu naj se razum s tolikim učenjem terpinči, čemu naj se duh nad raznimi resnicami trudi, kterih nikdar zapopadel ne bo, Bog je z manjim zadovoljen, da le krivice ne delaš, pa si zadostil njegovim tirjatvam, več namreč ne more oče od svojih stvari tirjati. Kakor je pa neukreten in prazen ta goljufivi sklep, vender ne redko slabim glavicam možgane zmeša in jih ogoljufa, da začno bogo-častje zanemarjati. 1. Kaj hočejo taki ljudje s tem reči: zadosti je, da se krivica ne dela? Ako nič druzega ne reko, se to saj pravi, da pravično življenje vsako vero opravičuje. Poštenost, nravnost, vljudnost, lepo obnašanje, čedno življenje, vse to so gotovo hvale vredne reči; ali pa tudi človeka v resnici dobrega store? Dobro življenje obsega tri reči: Pobožnost do Boga, pravičnost do bližnjega, in treznost do samega sebe; če pa ene teh reči ni, ni dobrega življenja. Recimo pa za zdaj, da taki ljudje krivice ne delajo, pravijo namreč tudi: mi ne ubijamo in ne kra dem o. Hočemo jim priznati, da niso razujzdani, da so pošteni, s čimur se tudi babajo, dati jim hočemo, da ni nikakoršnega vzroka njihovo vedenje grajati, ampak vprašamo jih, ali imajo popolno pomanjkanje pobožnosti do Boga in bogočastja za tako nič, da jim ne ovira dobrim biti? Omenili smo že zgorej, v kaki meri nam je vera dolžnost. Tedaj, ali so tisti dobri, ki take svete dolžnosti zanemarjajo? Bog nam vero zapoveduje iz ravno toliko vzrokov, kolikor ima neskončnih lastnost, in taki ljudje hočejo dobri biti, ki take božje pravice z nogami teptajo? Bog nam vero zapoveduje iz toliko vzrokov, kolikor smo mi njegovi podložniki in nanj navezani; taki ljudje pa se dobri imenujejo, ki vsim tem vzrokom nasprotvajo, ali pa se za nje ne zmenijo. Sin Božji se je ponižal človek postati in na zemljo priti, da nas je v veri podučil in jo je med nami vstanovil; dopadlo mu je vero s svojo božjo besedo oznanovati, jo s čudeži poterditi, s prerokovanji zagotoviti, grozil nam je večne kazni, ako je ne spolnujemo, obljubil pa večno plačilo, ako ji zvesti ostanemo. Taki ljudje pa zaničujejo neskončno dobroto Božjo, njegovo protenje, kazni in plačilo, njegove prepovedi in zapovedi ter se kažejo kot dobre ljudi, in mislijo tudi, da so res dobri... V resnici, taki ljudje so morali ne samo vero, ampak tudi pamet zgubiti, da si upajo tako govoriti. Ne, taki ljudje niso dobri, kajti nimajo perve podlage prave dobrote, nimajo pobožnosti do Boga, naj se tudi ponašajo z naj lepšim in naj čistejšim obnašanjem. 2. Ali pa imajo taki ljudje res toliko izgledno obnašanje, da se z njim vedno bahajo ? Dovolite mi, da nad tem nekoliko dvomim. Prevdarimo vzroke, zarad kterih dvomim, in sodite sami. Taki ljudje imajo k ve-četnu dve zapovedi: ne k rad i in ne ubijaj, to^ pa vender nekoliko preveč desetere zapovedi krajša ! Ced-no&t poznajo le eno, imenujejo jo dobrodelnost, to pa zopet krajša veljavo teologičnih, poglavitnih in nravnih čednost. Ako se celo življenje samo na te dolžnosti naslanja, vsak lahko sprevidi, da zraven njih tudi drugo početje prostor najde, ki pa tako imenovano vero, zadosti je, da se dobro dela, nekoliko v zadrego spravlja. Prostor namreč imajo vse nečimernosti, s kte-nmi svet malikuje, in le za veselice, gostarije, gledišča in igre živi; prostor imajo tudi vse razujzdanosti, ne-zmernost in mehkužno življenje ; prostor dobijo vsi skrivni pregrešni shodi, družbe, da prekucije delajo, prav posebno pa ima lep prostor meseno poželenje. Ako se desetere zapovedi le v ne krasti in ne ubijati stopijo, je dovoljeno postavim ženo zapustiti in prešestovati, dovoljeno je vse nespodobno in umazano govorjenje, nečiste misli imajo tudi prostor, ravno tako vse telesne nespodobnosti, in vse nesramnosti, v kterih se še živali ne valjajo. In to vse zavoljo tega, ker nobena teh velikih pregreh ni zapopadena v omenjenih dveh, namreč: ne kradi in ne ubijaj. Nekoliko dobrodelnosti te zmote ne popravi in ne odpre vrat na široko pravim dobrotam. Ta dobrodelnost ne naklada naloge samega sebe berzdati, tudi ne svoje nagnjenje krotiti, tudi ne samega sebe premagovati in ne svojega duha zatajiti. Da dobrodelnost kažeš, ni nič posebnega treba; ooišči kako veselico v prid revnim, posebno v postnem času, podaj nekaj denarja v pušico mogočne gospe, ki tvojo človekoljubnost s tem gane, ker za reveže nabira, akoravno je plemenita. Ako tako delaš, gotovo ne moreš reči, da je dobrodelnost skazovati res tako težavna reč. Pa še na dalje dvornim, ker mi katoličani imamo še poseben razlog, da dvomimo. Ta razlog je, da brez milosti Božje nihče ne more dolgo v dobrem se ohraniti, posebno v sredi med nevarnostmi in skušnjavami, kterih je vesoljni svet poln. To je za nas katoličane ne-omejljiva resnica, ker naša vera nas to razločno uči. Da se ta milost zadobi, ste navadno dve poti in ne več, ena je molitev in druga prejemanje ss. zakramentov. Ako se molitev ali prejemanje ss. zakramentov opusti, je ravno toliko, kakor ko bi šel na bojišče brez orožja misle, da ne bom ranjen. Vsakdo lahko vidi, da je to nemogoča reč. Kdor tedaj svojo vero le do ne krasti in ne moriti skrajša, nima navade moliti, se spovedo-vati in ss. zakramentov prejemati, nima tedaj pomoči, ktera ni le zapovedana dolžnost, ampak tudi neogibno potrebna, da zainore skušnjavam se zoperstaviti, vse zapreke premagati, ktere vsak premagati mora, da v resnici dober postane. Iz vsega tega se tedaj sklepa, da ti dobri brez vere v neštevilni grehe zabresti morajo, in to store tolikokrat, kolikorkrat imajo priložnost. Taki sklep se ne da tajiti. Da je človek katoliško dober, ne zadostuje, da je s tem zadovoljen, da nič slabega ne stori, mora tudi v resnici veliko dobrega delati. Treba je ne le dobrodelnost drugim skazovati, ampak tudi svojim predstojnikom pokoren biti, tudi če so hudi, treba je svojega bližnjega ljubiti, tudi ako ni ljubeznjiv; treba je s podložnim krotko ravnati, še celo sovražnikom je treba dobro storiti. Ne sme se čez bližnjega ne le ne goder-11 jati, ampak, kolikor moč, ga izgovarjati, mu pomagati, ga v sili podpirati; ne sme se le nobenemu nič vzeti, ampak od lastnega se mora revnim podariti. Ne sme se samo svojega tekmeca (protivca) ne vničiti in neškodljivega storiti, ker nam je zopern, ampak v ponižnosti serca se mora čutje svoje lastne nar manjši malenkosti ohraniti. Take in enake čednosti so, po kterih je, brez kterih pa ni človek katoliško dober. Ko je to povedano, ne bo menda preveč prcderzno , ako nekoliko dvomim, da sc te čednosti pri tistih nahajajo, ki kriče: Zadostuje, da je človek dober; moja vera je po pravici ravnati. Sveti ljudje, ki nikdar ne nehajo moliti, jokati, se postiti, drugim v prid služiti, se ne upajo bahati, da so dobri, kako zamorejo tedaj taki ljudje, ki nič ne store, zagotavljati, da so pravo vero iznašli? Prihodnji občni cerkveni zbor• (Gosp. F. Dupanloup-a, škofa orleanskega.) VIII. Katoliška cerkev. (> vi vsi, kterim govoriti mi ostro naklada dolžnost mojega stanu, priložno ali nepriložno, kakor je rekel sv. Pavel, včasi z ostrimi besedami na jeziku, toda zmiraj z ljubeznijo v sercu, nasprotniki moje vere, kar koli ste, svetni modrijani, protestantje, maloraarniki; in rad bi, da bi moja beseda mogla seči tudi do vas, ubogi ne verniki, ki vas pokriva še tema vraž, ktera objema še polovico sveta! o bratje moji, ko bi mogel, kako rad bi vam dal občutiti le en trenutek tisti globoki mir, kterega vživajo oni, ki živijo in umerjo v naročji sv. katoliške cerkve! Bodite mi tu za priče vi, ki ste mi bratje v duhovni službi, in vi vsi verni kristjani, vsacega stanu, vsacega spola, vsake starosti! Ce je kdo obdan s to lučjo, zavarovan s tem upanjem, naslednik teh vzvišenih stvari, ki se imenujejo svetniki, kterih nebeško slavo prepeva cerkev tukaj ua zemlji, če je navezan na ustmeno zro-Čilo vsih keršanskih stoletij po naslednikih aposteljnov, in uterjen v Jezusu Kristusu, koliko je veselje! kolika moč! in kakošen mir v tem gotovem prepričanji in v tej svitli luči! Prepričan sem in vsak dan mi spričuje: ko slišite krik in hrup, ki se spušča na nas, bi vi mislili, da nas zasramujejo in kolnejo. O ne, poglavitno mišljenje in čutenje pri naših sovražnikih ni vselej sovraštvo. Je vse nekaj druzega večkrat pri njih, česar pa nočejo odkriti, to je zavidnost. Pač da, zavidajo nam včasi, in bogataj prav na tihem sam pri sebi pravi, celo takrat, ko kristjana napada: ,.Kako srečen je!" Tudi ne verjemite, kar slišite govoriti o sv. cerkvi, kakor da bi bilo obrekovanje njen obraz za zmiraj po-gerdilo in počernilo, in da svet že druzega v njej ne vidi, kakor nevedno zapovedovavko in tlačivko. Ti hudobni predsodki imajo gotovo svojo moč; naši sovražniki in pa naši pregreški jih pomagajo razširjati. Ali vkljub temu (in občni cerkveni zbor bo dal svetu nov dokaz) cerkev ne neha biti nevesta Kristusova, brez madeža, brez gerbe vkljub slabosti svojih otrok; in !e eneg^ ni med tistimi, ki jo napadajo, da bi mogel reči, če ima le še količkaj poštenja: kaj hudega mu je storila cerkev! Popule meus, quid feci tibi (Ljudstvo moje, kaj sem ti storil?) — Kaj hudega! — Mestjani in va-ščanje, njej se imate zahvaliti za čistost svojih otrok, za zvestobo svojih žen, za pravičnost in poštenost svojih sosedov, za pravico svojih postav, za praznike v svojem tako enakomernem življenji, za nekoliko umetnosti, ki se nahaja med vami, za upanje prihodnosti, za čedni pokop in grob. Glejte, to je hudo, ki vam ga je prizadjala ta „so-vražnica človeštva!" In ako se znate povzdigniti nad svojo osebnost, nad svoje lastne zadeve in dalje kakor je vaša vas, ako se vzdigujejo vaše misli nekoliko više kakor dim znad vaše strehe, kakošen pogled kaže vašim očem sv. katoliška cerkev, ki je že tako velika, tako dobrodelna v povestnici vsacega izmed nas, še veča in dobrodelniša v povestnici krepkega razvitka človeške družbe! Neločljiva spremljevalka človekova na svetu, ona terpi, se vojskuje zanj; ona je podpirala, navdihovala, vodila človeštvo v vsih naj žalostniših in naj sijajniših spremembah. Ona je zbudila izmed ajdovske spačenosti čednosti, kterih svet še po imenu ni poznal, in tako čiste, tako vzvišene, tako blage duše, da še dan danes svet pred njimi po k le kuje ! Ona je ukrotila in spreobernila divjake , in ko so se v sredoveku dolgo z veliko nevarnostjo vstanovljale nove družbe, je ona junaško pobijala vsako zlo (hudo) in nadzorovala vsaki napredek. In tudi dan danes vam bo pomagala, ve nehvaležne sedanje družbe, ako se ne sprete ž njo, vkljub vsim vašim zmešnjavam, da rešite življenje smertnega poguba, ker hrani neomahljive resnice, ktere edine vas morejo še rešiti. Oh, svet še ne ve prav, kaj je katoliška cerkev! Živijo v njej, se je vdeležujejo; pa je ne poznajo. Ne vejo, kaj je bila, kaj jena svetu, ne poznajo naloge, ki ji jo je Bog izročil, in živih moči, nebeških prednosti, ki so ji dane v ta namen, da zamore na veke opravljati svoje delo na zemlji, ohraniti nespremenjeno resnico, luč in čednost, in ostati za zmiraj, kakor pravi apostelj : Ecclesia columna et tirmamentum veritatis. (Konec nasl.) Čeriice iz iivljenja ar. Očeta P(/« II. (Spisuje A. Zakotkarjev.) IV. Duhovsko delovanje Pija IX. Slišali smo že, da je moral Mastaj zavoljo bolezni dolgo čakati viših cerkvenih blagoslovov in mašnikovega posvečenja, čeravno je zelo hrepenel po tem stanu. Da bi pa ta Čas zanj ne bil zgubljen, posebno pa da bi sc mu vsaj tako nekoliko poplačala njegova poprejšnja skerbljivost in njegov prostovoljni trud, ki ga je imel v svojih dijaških letih pri sirotejih v Tata Giovanni, ga izvolijo Pij VII ne glede na dosedanjo navado za ravnatelja in nadzornika v tej sirotišnici. Ali njegov spred-nik je bil zarad te spremembe zelo nejevoljen. Ko ga enkrat sreča na stopnjicah, se mu nekako zaničljivo na muzne in svojemu tovaršu reče: ,,Ali ga vidite, kako se vede, kakor da bi ie enkrat imel papež biti!" Bog je hotel, da se je tudi to zbadljivo prerokovanje spolnilo. Z neizrečenim veseljem je sprejel mladi Mastaj tu svojo težko, toda naj ljubšo mu nalogo, in krog šest let je tam ostal. Popolnoma je predrugačil v tem času hišo in njene uboge prebivavce. Marsikaj, kar pervi vstanovitelj Tata Giovanni, čeravno zelo previden delavec in zares dobra duša, še ni prav sprevidi I, je on na novo napravil in vravnal, in kar se je med preku-cijami ob vojskinem času opustilo in pokazilo, je zdaj spet poravnal. Besedi nam zmanjkuje, da bi na tanko popisali skerb, ki jo je imel za uboge sirote. Že pred je ves gorel zanje, zdaj pa je bil noč in dan med njimi, kakor skerben oče pri svojih otrocih, od kterih se iz ljubezni ne more ločiti. Daroval jim je čas in premoženje, delil ž njimi žalost in veselje, vodil jih je z besedo in djanjem, blažil jih na duši in na telesu. Živel je kakor oni, tako da se je po pravici reklo: z majhnimi je bil majhin, z ubožnimi sam revež. Vedil je za vsacega ime in za vse, kaj je že kteri veselega ali brit-kega doživel. Nikdar jim ni dal čutiti, da je njih gospod in zapovednik , ampak zmir in povsod se jim je kazal naj ljubeznjivšega očeta. Vse njegovo vedenje in govorjenje je bilo priprosto in pohlevno, prav tako, kakor nas uči Jezus Kristus v svojem evangeliju in nam je sam s svojim božjim zgledom tako ljubeznjivo kazal. Vse bi bil dal in storil za nje. Sam pa, čeravno iz plemenite precej bogate rodovine, je stanoval v prav pohlevni, borni izbici. Ne da bi ga bila njegova blaga družina zapustila, le njegova iznajdljiva usmiljenost ga je napeljala, da je vse do zadnjega bajoka izdal, da bi napravil svojim sirotam gorkejšo obleko, preskerbel boljšo hrano, ali pa jim privoščil kako primerno, pri-serčno veselico. ,,Ni zadosti, je večkrat rekel, s hrano preskerbljevati uboge otroke, ki so odtegnjeni materni ljubeznjivosti in vsemu veselju življenja; tudi to je na dobre obresti naložen denar, ki daritelju daje za obresti smeh, osupnjenje, germeče veselje nesrečnih ubožčekov, ki so od svojega rojstnega dne zmiraj v revščini in brit-kosti zdihovali." (Tu sem naj bi se prišli učit lažnjivi liberalci, kaj je prava človečnost, prava modrost in čednost; naj bi prišli pogledat, kako osrečuje zaveržene od vsih zapuščene sirote mladi italijanski duhoven, zares pravi ljudomil, kteremu zdaj kot častitljivemu starčeku Piju IX še vdanih vošil za zlato mašo niso privošili.) Pa kako so ti ubogi sirotki spet njega ljubili! Kako so mu bili priserčno vdani, da ga potem niso mogli nikdar pozabiti, kolikor časa so živeli. Le enega ni bilo, ki bi ne bil popolnoma vanj zaupal, mu ne odperl vsega svojega serca ali mu ne razodel vsih svojih skrivnosti in serčnih težav. Vse so se mu upali reči in druzega se niso bali, kakor njemu zameriti se. Zato je bila pa tudi ločitev tako britka, ko je imel Mastaj svoje ljubljence zapustiti in v Ameriko iti, kakor mu je bilo zapovedano. Kdor je moral nenadoma zapustiti svoje starše, brate, sestre ali svojega ljubljenega in ljubečega prijatelja, si bo lahko nekoliko mislil in občutil, kako hudo je moralo biti pri sercu Mastaj u in vsim njegovim re-jencem, ko je bil zadnjikrat med njimi. Kaj tacega se da le čutiti, popisati se ne d&: zatoraj poslušajmo raji, kaj pravi o tem britkem trenutku pošten čevljar To-caccelli, ki je bil nekdaj sam v tej sirotnici in je sam doživel in občutil, kar pripoveduje. „Tu je bil naj žalostniši prigodljej v mojem življenji. Bilo je lepega poletnega večera. Bivši Mastaj sedem let naš varuh v tej sirotišnici, imel nas je zapustiti, da bi se vdeležil daljnega misijona. Mi o tem še nismo nič vedili, in vendar se je bil že približal trenutek ločitve. Zapazili smo bili, da le besedice ni spregovoril pri večerji. Ko smo hoteli po dokončani mo- litvi zapustiti mizo, nam je dal znamenje, da naj se spet usedemo in naznanil nam je britko novico___ Od enega kota do druzega se je razlegalo žalostno javkanje po sobani. — Sto dva in dvajset nas je takrat bilo, majhnih in velicih, pa le enega ni bilo med nami, da bi se ne bil jokal." „Na enkrat zapustimo vsi svoje sedeže, in hitiinc k njemu. Eni mu poljubujejo roke, eni ga tipajo za obleko, drugi pa, ki ne morejo do njega, mu dajejo naj ljubeznjiv&i imena ter ga rotijo, naj jih nikar ne za pusti: Kdo pa nas bo tolažil, kdo ljubil!... Tako ga je ganila naša obupljivost, da je sam solze točil in pri-tiskaje na persi one, ki so mu bili nar bliže, pravi: „Nikdar bi si ne bil mislil, da bo naša ločitev tako grenka !" ,,Potem se vendar odterga od nas in hiti v svojo sobo, pa zastonj skuša zapreti vrata, po vsej sili hočemo za njim notri. To noč ni nikdo spal v Tata Giovanni, vsi smo ostali pri Mastaju, in dajal nam je lepe nauke ter tolažil nas. Priporočal nam je pridnost, pokoršino do onega, ki bo zdaj namesti njega, ljubezen do Boga in bližnjega, da veselo spolnujmo vse dolžnosti in bodimo poterpežljivi v nesreči." „Poslednjič se jame daniti, in pred vratmi slišimo ustavljati voz, ki nam je imel odpeljati dobrotnika. Uro poznej smo bili v drugo ubogi siroteji." Solza se je ulila po licih temu ubogemu čevljarju pri tej povesti, ktero je tako le končal: „Ko je kardinal Mastaj na Petrov prestol prišel, sera rekel jaz in moji nekdanji tovarši: to je naš papež, to je papež ubozih, zapuščenih!" *) Leta 1823 namreč je prišla iz amerikanske dežele Kili prošnja v Rim, da bi se v ondotnem glavnem mestu Sant Jago misijon vstanovil in se več potrebnih reči poravnalo. Sest kardinalov je pretresovalo to važno stvar in naposled je bil izvoljen za poslanca Janez Muzi, ki se je le težko temu poslu udal, kajti opravilo tam je bilo silno težavno in kočljivo. Zato je bila za mladega Mastaja silno velika čast, da si ga je Muzi za uditora ali pomočnika in svetovavca izvolil. Ker je bila prebrisanost in spretnost mladega duhovna sploh znana, so mu viši to radi privolili in papež sami poterdili. — Ali takrat še ni bilo parabrodov in železnic; vožnja tedaj po morji je bila silno pusta in dolgočasna ter še stokrat težavniše potovanje v Ameriko, kakor na dan današnji. Sej še sedaj, ko leti barka po morji kakor tič po zraku, potrebuje po več ko šest mescev, kaj še le takrat! Res je moral imeti zdrava pluča, junaško serce in precejšno zalogo poterpežljivosti popotnik, ki se je takrat prederznil na tako težavno pot. — Ni čudo tedaj, da se je nježno skerbeča mati Mastajeva v Sinigaliji silno ustrašila, ko je zvedila, da mora njen preljubezujivi sin zapustiti domovino, pa tako daljno in nevarno pot nastopiti. Jokaje tedaj nadleguje in prosi kardinala Gonsalvija, da naj vendar ne pošilja njenega *) Kakor vsih svojih nekdanjih odgojenČkov, tako tudi tega poštenega čevljarja Pij IX niso pozabili. Enkrat mu rečejo k njim priti, in ko so mu zagotovili, kako radi ga še zmiraj imajo in s kakim veseljem se še zmiraj spominjajo svojih nekdanjih pri jateljev, mladih sirAt, ga vprašajo, če bi rad kak spominek od njih? — O sveti oče. pravi Tocaccelli, to bi me popolnima osrečilo ... Pij IX odprejo skrinjico, vzamejo d<-uar, na kterem je bila njih podoba in mu ga dajo. Večkrat ga je poljubil in za-terjeval, da se ne bo nikdar od njega ločil. In bil je uioz be seda. Pravijo, da je Tocaccelli pri tem znamenitem zaslišanji sv. očeta na več reči iz one njim tako priljubljene hiše opomnil. Med drugim jim je tole piavil: „Spominjam se, sv. oče, še tako dobro, kakor da bi bil pretekli teden hišo zapustil , na svoje mesto, kjer sem v obedniei konec mize osem let sedel. Ker pred jedjo nisem bil nar mirniši, ste večkrat pri meni obstali in me memogrede nalahko za ušesa potipali . pa m«- ni prav nič bolelo." ♦ ljubega sinu v tako daljne, puste kraje. Mastaj sam pa spozni v tem klicu glas iz nebes, ki ga kliče na novo, veliko sadu obetajoče delo in prav nič se ne ustavlja. Samo od ubožčev v Tata Giovanni se kaj težko loči, kakor smo ravno vidili. Ne vede za prošnje jokajoče matere se gre poslovit k sv. očetu, ki mu povejo v nekako preroškem duhu te le besede: ,,Grofinja, Vaša mati, je pisala deržavnemu tajniku, da bi Vaš odhod odvernila; toda jaz sem ji odgovoril, da se boste srečno z misijona vernili." Se ve, da ni bil neobčutljiv za materno žalost, materno skerb, se ve, da se je tudi sam težko ločil od nje, ki jo je tako priserčno ljubil; ali to ga ni moglo odverniti, ker dobro je vedil, da ni več sam svoj, ni več materin, kar je mašnik postal, ampak posvetil se je vsega popolnoma Bogu in njegovi sv. cerkvi. 3. julija omenjenega leta odrinejo v Genovo. Tu pa zvejo smert Pija VII. Ta častitljivi skušeni starček, ki je bil zbog starosti in dolgega britkega terpljenja že tako slab, da se je moral deržati za verv, ki je bila ob steni pripeta, tretji dan po odhodu naših potnikov zjutraj zgreši vervico in padši na tla, si zlomi levo nogo in po hudih bolečinah čez kakih šest tednov mirno v Gospodu zaspi. Ta žalostna novica je zelo presunila vse, zlasti pa globoko ginila občutljivo serce Mastaju, kteremu so bili ranjki Pij VII očetovski prijatelj in mili tolažnik. Ni bilo treba dolgo čakati, in spet so sprejeli od novo izvoljenega papeža Leona XII pooblaščenje za daljni misijon. Tudi grofu Mastaju je bilo spet poslanstvo poterjeno z zagotovilom posebne ljubezni. To ga je po nekoliko potolažilo in mu novo serčnost dajalo. — Se le zdaj jim je bilo moč spet dalje potovati. Na morju so imeli od kraja lepo pot in razun morske bolezni, ki je zlasti mladega grofa zelo nadlegovala, niso imeli posebne skerbi in naaležnosti. Ali kmali se vzdigne vihar in hud piš se tako zaleti ob barko, daje ubogega Mastaja verglo s sedeža in ga zagnalo iz kota v kot. Nevarnost je bila tolika, da so morali na bližnjem otoku Majorki pribežališča iskati. Ali na otoku jih nikakor ne pustijo na suho, češ, da so se vozili poleg okuženih dežel. Ko jim sodnija knjige in druge reči pregleda in zve njihov namen, pokliče Muzi-ja na odgovor. Pa komaj ta z Mastajem na suho stopi, kar plane vojaška straža na nju in ne poslušaje pravičnih ugovorov in izgovorov, ju verže v pusto sobano ječi podobnega laza-reta, kjer morata ostati štiri dni. To je bilo vendar le nekoliko prehudo za neskušenega apostoljskega poslanca Mastaja. Ali Božja previdnost je naklonila Mastaju zato to poskušnjo, da bi ga uterdila v njegovi poterpežljivosti, naj bi spoznal široki svet in se sam prepričal, kakošne zatiranja in krivice se po njem godijo. O kako mu je to pozneje prav prišlo na apostoljskem prestolu! — Po mnogih pritežnjah vendar zapustijo uepostrežni otok in gredo zopet na široko morje, ki se še med tem ni bilo popolnoma umirilo. Ali stisk , nevarnost iu žalostnih prigodb še ni bilo konec. Enkrat po noči, ko že vsi pospijo, jih zasačijo morski roparji. Toda Mastaj se jih nič kaj ne ustraši, še prav pogumno in moško jim gre naproti, čeravno si je gotove smerti svest, dobro vede, če bo umeri, da bo drago prodal svoje življenje za cerkev in sv. apostoljski prestol spolnivši tako svojo dolžnost. Tako le dela čisto serce in mirna vest! *) — Toda, ker roparji niso dobili, česar so iskalj, namreč bogastva, se spet preklinovaje umaknejo. Cez nekoliko časa zagleda Mastaj malega kuhinjskega porna-gača privezanega, ki se je ves strahu tresel, ker so mu *) „Tagblatt-ar" hi se pri enaki priložnosti gotovo bolj tresel, ker je unkrat tako hinavsko obžaloval žalostno smert uaetega duhovna, češ, da je bil že rte v nepotrebnega misijona! bili zažugaii, da ga bodo bičali. Berž se spomni svojih nekdanjih sirotic v Rimu in debele solze se muulijd po obrazu. Na njegovo in tovaršev prošnjo se trepetajočega revčeka usmilijo. — Spet drugikrat se pripeljd memo njih barka polna sužnjih, ki so se na prodaj peljali, vsi nagi, vklenjeni po dva in dva. Kako je moralo to Mastaja zbosti v občutljivo serce! Kako ga je moralo poznej tudi presuniti, ko je od daleč zagledal otok Heleno, kjer je prežalostno smert storil Napoleon I, ki je cerkev tako preganjal in njegovega nepozabljivega prijatelja in očeta Pija VII tako kruto zasramoval in ter-pinčil! Pa naj huje ga je še le čakalo. Naenkrat vstane tako strašan vihar, kakor še nikdar popred ne. Vsi ja-mejo goreče moliti in vsak dušo priporočuje Bogu, mislč, da je njegova zadnja že odbila. Mastaj je bil spet pervi na versti. S tako močjo ga je spet s sedeža streslo in s toliko silo se je zadel z glavo ob nekega domikana, da je bil res prav Božji Čudež, da si ni ali sam glave potrupil ali pa dominikanu persi vderl. Vsi so spoznali, da ga Božja roka očitno varuje. (Dalje naal.) Ugled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. Ljubeznive in priljubljeneSmar-nice so se v ponedeljek zvečer po vsih cerkvah za to leto slovesno in ginljivo dokončale. Celo na gradu pri jetnikih so jih to leto obhajali.. Res, lepo in hvale vredno. Presunljivo je viditi, kako se občutljive serca k Marii gnjetejo, kakor da bi se jim bilo res od nje ločiti za leto in dan; toda ne bojte se, ravno zato so šmarnice, da se ve ne ločite od Marije, in Marija ne od vas. Ako prav vemo, so se šmarnice letos po Ljubljani z veči gorečnostjo obiskovale kakor lansko leto. Čuti se pač, da je potreba. Zanašajmo se pa tudi, da toliko nauka ne bo zastonj, toliko molitve k Jezusu ne brez sadu, toliko prošenj, k Marii ne zgubljenih. Sveto leto. V torek se je pričel imeniten in posebno milostljiv čas, kakoršnega že dolgo ni bilo, da bi toliko časa terpel: pričelo se je sveto leto. Slovesno so zvonovi po vsem katoliškem svetu na-znanovali v ponedelji-večer čas velikih milost. To pa bo zato, da bi od Boga pomoč sprosili za prav redko in silo tehtno cerkveno opravilo, kakoršnega že ni bilo čez 300 let*), to je, za vesoljni cerkveni zbor, ki se prične v Rimu to leto v praznik Mari,aega neomadežanega spočetja ali 8. grudna 1869. Cerkveni zbor pa bode v ta namen sklican, da bi se hudo, zadrege in britkosti, ki človeški rod in sveto cerkev stiskajo, po zmožnosti odpravile in odvernile. Vsak cerkveni zbor je imel velike in dobrotne nasledke, ker sv. Duh zbrano cerkev vlada: torej jih bo gotovo imel tudi ta; mi pa moramo v ta namen moliti, in da bi bilo več in gorečniši molitve, se je pričelo sveto leto, ki bo terpelo od zdaj pa tako dolgo, da se cerkveni zbor konča. Mil. škof pravijo v latinskem pastirkem listu do duhovnov med drugim: „Naš sv. Oče Papež Pij IX po svoji službi in ljubezni žele zdravilo pripraviti zoper nadloge ali zlege, ki tudi dandanašnji tarejo človeški rod: torej so vesoljni cerkveni zbor v Rimu napovedali. Kolikor bolj pa se bomo sami pripravljali, da bi božjo resnico z V30 priprostostjo serca sprejeli in v obnašanji ali življenji skazovali, toliko obilniši sad bode rodilo seme besede Božje, Hi ga bo sejal presveti napovedani vesoljni zbor. Božja modrost nas vse k sebi vabi, vedno nam podaja svojo roko v pomoč, samo da se mi sami *) Poslednji veliki cerkveni zbor je bil v Trientu na južnem Tirolskem v cerkvi Marije Device Veči (S. Maria Maggiore) od leta 1545—1563. Pričujočih je bilo 7 kardinalov, 3 patrijarhi, 33 nadškofov in 235 škofov. hočemo k nji zatekati. Zavoljo tega moramo spoznati svojo revšino, pa hudo, ki nas stiska, da bomo odkritoserčno klicali: Oče usmiljenja! pomagaj nam, spreoberni nas k Sebi, ker v Tebi edinem je zveličanje in življenje. Da bi to klicanje zbudili, so sveti naš Gospod Kristusov namestnik na zemlji vsemu katoliškemu svetu naznanili odpustek sv. leta." Da se odpustek sv. leta zadobi, je potrebno: 1. Zakramenta sv. pokore in sv. Reš. Telesa vredno prejeti. 2. Po previdnosti duhovnega očeta (fajmoštra) dve ali pa eno cerkev dvakrat obiskati in ondi moliti v namen sv. Očeta za povišanje sv. cerkve. 3. Tri poste opraviti, namreč v sredo, v petek in saboto, če tudi niso zaporedoma, vender pa ne o kva-ternih dnevih, ko je že tako post. —■ Priporočena je tudi milošnja po zmožnosti. Da pa pri tem ne bodo goreči verniki ostali, temuč bodo veliko molili in si z obilnimi dobrimi deli prizadevali pridobiti milosti sv. leta in sprositi obilno sadu cerkvenemu zboru, nad tem ni dvomiti, ker je gorečnost Slovencev v tem že od druzih časov dobro znana. Sv. Cerkev bo posebno veliko molila k sv. Duhu, ker vsak mašnik bo celi čas cerkvenega zbora k sv. maši privzemal molitev k sv. Duhu ter bo pred evangelijem, po darovanji in ob koncu maše prosil pomoči sv. Duha za vspeh in srečen izid častitljivega cerkvenega zbora, in po stolnih in kapitelskih cerkvah bodo še posebej maše k sv. Duhu. Odpustka sv. leta se zamorejo vdeležiti tudi bolniki, kterim spovedniki kaj naložč, kar so zmožni opraviti. Tudi otrokom, ki še k sv. Obhajilu ne hodijo, je mogoče se odpustkov vdeležiti, ako vse drugo opravijo, ker spovednik jih smč obhajila oprostiti. Znano je, da spovedniki imajo ta čas razširjeno oblast ter zamorejo tudi od množin zadreg in grehov odvezati, ki so sicer vikšim prideržani. Kteri so potrebni, ni nobenkrat tako lepa prilika kakor zdaj, da se z dolgo a?i vesoljno spovedjo očistijo, in nobeden še tako velik grešnik naj ne obupa in nikar tega milostnega časa ne zamudi. Iz katoliške družbe. 28. maja je odbor katoliške družbe svojemu predsedniku vis. rod. gosp. Vil. Wurm-brandu za god vošilo opravil. Nagovor g. podpredsednika dr. Etb. Kosta je tako pomenljiv, da si ne moremo kaj ter ga čast. bravcem tukaj izročimo. Rekel je g. podpredsednik: Mi katoličani od nekdaj obhajamo godove, to je spominske dneve tistih mučenikov, spoznavavcev in sploh svetih obojega spola, kterih imena smo prejeli pri sv. kerstu, naj bi se vselej ko smo imenovani spominjali, da smo katoličani in moramo po katoliško živeti. Visokorodni gosp. grof! Vi danes svoj god praznujete, torej si je odbor katol. družbe za Kranjsko v prijazno dolžnost štel, Vam priti ne le naj odkritoserčniši vošila naznanit, ampak tudi naj gorečniši in priserčniši zahvalo izreč v imenu naše družbe, pa tudi cele dežele, ktera — hvala Bogu! je edinost sv. vere skoz stoletja skorej neskaljeno ohranila. Vsi katoličani na Kranjskem Vam z nami vred vedo hvalo za to, kar ste za našo sv. katoliško Cerkev serčno in neprestrašeno si prizadjali, počeli in doveršili. Res je, naša dežela je bila vedno katoliška. Toda v naših dnevih, v sedanjih viharjih ni zadosti se katoličana klicati in imenovati, — treba je tudi djansko kazati, da je človek od vere prešinjen, neprestrašen ud vojskovavne cerkve. Vaša zasluga je, visoKorodni gosp. predsednik, da se ta zavednost budi v bolj obširnih krogih, ker ste med nami svetovnjaki pervi razpeli in povzdignili zastavo vojskovitega in darežljivega katoličana ter ste vstanovili to družbo, ki je središče našega nadaljnega prizadevanja. Hvaležna Vam je za to vsa naša dežela. Mi pa vošimo, naj Vam vsegamogočni Gospod nebes in zemlje milost dodeli, da še mnogo let nam na čelu premorete delati, kakor dozdaj, s krepko močjo in neskaljenim sercem. Ginjen je gosp. predsednik na to odgovoril, kako ga veseli to nepričakovano skazovanje, zlasti ker glo-bokejši pomen ima, pa da bode on vedno z veseljem in serčnostjo po vsi zmožnosti delal za sveto katoliško reč. Veselilo gotovo bode ude katoliške družbe zvediti, da v spomin izvoljenja in kronanja sv. Očeta bode družba 20. t. m. proti večeru napravila kratkočasen snid s petjem, govori itd., kakor unkrat, 16. rožnika je namreč obletnica izvoljenja, 21. rožnika pa obletnica kronanja sv. Očeta Pija IX. Tudi z beBednico ali resurzo se nr.predva, za ktero so stanovanja ravno tam najete, kjer je družbino stanovanje in bukvarnica, pa v gornjem nastropji. Kteri žele biti udje besednice, plačujejo po 30 kr. na mesec, ako so v Ljubljani, po 10 kr. pa, ako so zunaj. Ako se v besednici prične življenje in živo vdeleževanje, potlej bo družba čedalje veči krepost dobivala. Prašanja pri poslednji duhovski poskušnji. Etheologia morali: 1. Quomodo numerus pecca-torum actualium computandus sit, ostendatur 2. Ex-plicentur speciales virtutes, quae christiana in proxi-mum ca^itate continentur. 3. Qualis restitutio ob lac-sam alterius existimationem et honorem facienda sit, exponatur. — Etheologia dogmatica: 1. Quaenam auctoritas Romani Pontificis in decisionibus dogmaticis? 2. Demonstretur immaculata Conceptio B. M. V. 3. Ma-trimonium esse indissolubile, probetur. — E jure canonico: Qualem servent oportet parochus ejusque cooperator ad invicem relationem, ut respondere valeat uterque fini conditionis suae? 2. Cajus inde ab aliquot annis jam vinculo matrimoniali junctus pandit in con-fessionali, se propinato veneno accelerasse mortem Titi, prioris mariti uxoris suae Luciae, quod delictum usque-modo semper reticuerit. Quomodo procedendum con-fessario, a) ut certitudinem obtineat, matrimonium Ca-jum inter et Luciam esse invalidum, b) ut idem matrimonium, si invalidum fuerit, revalidetur? 3. Quando censenda ecclesia ita polluta, ut debeat reconciliari? — Iz duhovnega pastirstva: 1. Kako so pridigarji velikokrat sami krivi, da njih pridige malo sadu obrode ? 2. Kako se nezakonski otroci po novejši postavi (12. kimovca 1868) pozakonujejo? 3. Od kterih grehov, kazen in obljub navadni spovedniki tudi v svetem letu ne morejo veljavno odvezati? Ali imajo spovedniki v tein času kako posebno oblast zastran zakonskih zaderžkov ? — Pridiga od sv. Duha v dveh delih. Rek naj se vzame iz evangelija za binkoštno nedeljo, vpeljava in sklep naj se popolnoma izdelata, izpeljava pa naj se le suho osnuje? — Keršanski nauk za otroke: Kaj je v dveh poslednjih Božjih zapovedih zapovedano? Ex paraphrasi: Matth. 10, 23 —42. Hebr. 4, 1—13. Tepež na Jancjem in Vevčah daje časnikom še zmiraj dokaj opraviti. Ker neki ljudje kakor kdaj na Ježici, tako tudi tukaj po vsih kotih love „duhove," kteri, češ, so skrivni začetniki tepeža, in poštene može tudi po imenu gerdijo, sta doktorja ^leiweis in Kosta razglasila, da hočeta zlobne obrekovavce na odgovor klicati, in to je blezo pomagalo. Kaj pa hočemo reči o pismarjih in farizejih, ki so spodobnost tako do čistega zavergli, kakor zlasti starka „Presse," da to obžalovanja vredno dogodbo na duhovstvo zvračajo!! Pa kaj čemo? Farizejski pisarji so celo Zveličarja tožili, rekoč: „Ljudi šunta." Zato je tako dandanašnji, ker farizejsko pismarstvo po svetu preveč vere in podpore ima. O teh zadevah je društvo „S!ovenija" poslalo „pro-memorijo" na Dunaj do ministerstva, preiskovavci so sc izpustili, in zaupljivo se bo o svojem času zvedila resnica vsih dogodkov. Iz slov. Bistrice se nam naznanja, da ondotnemu nemškemu zboru, ki je imel slovenske tabore posnemati in so ga žc dolgo prej časniki ogromno naznanjali, je čisto spodletelo. Kakor je predsednik sam omenil, se jih ni bilo toliko zbralo, kakor so želeli. Ptujih iz Gradca, 'Maribora, Ptuja, Celja, Ljutomera in Konjic je bilo kakih 300, iz Bitrice in okolice kakih sto kmetov; iz okolice, na ktero so se zanašali, jih je bilo k večemu 20, in še ti sami terdi nemškutarji. Perva reč je bila jed in pijača, in po obedu se je razgovarjalo o sledečih pra-lanjih : 1. Ali bi se spodnji del Stirske ločil in združil s Kranjskim in drugimi deli Slovenskega v „Slovenijo?" 2. Ali so dozdanje verske postave res napredek in ali je potrebno, da se ostro izpeljajo (vresničijo) in kon-kordat čisto odpravi? 3. Ali zbor za potrebno^ spozna, da se politiška društva, posebno v spodnji Štirski, vtemelijo v duhu vstave, in ali pričujoči obljubijo k temu svojo pripomoč? 4. Ali bi se zbori „verfassungsfreundov" v spodnjem Stajarskein redno ponavljali, in kdc bi prihodnjič taki zbor bil? V oziru na te vprašanja se je dosti prazne slame mlatilo, namlatilc se pa še pleve niso, akoravno so nekteri ,,lichtfreundi" precej težke cepi itneli, s kterirai so tolkli po Slovencih, po konkordatu in po duhovnikih. Le toliko smemo še reči: „v Bistrici so se res Nemci in nemškutarji zbrali," in to je vse, opravili niso nič, le okidali so sami sebe. Iz Maribora /1. Naj vam povem, kakov vtis da so napravili na nas žalostni glasovi o tepežu med narodom in med „turnarji" pri vas na Kranjskem. Berž s perva je vsakdo rekel : to velja za tabor v Vižmarjih. Ce je to res, da so bili, kakor se poroča, turnerji od več strani svarjeni, da naj ne gredo na kmete , in so vendar le šli, in sicer oboroženi m spremljani od oboroženih: je pač belodano, da so nevarnost slutili. Se ve, ko bi bili ljudje na kmetih tako prekanjeni politikarji, kakor so njih nasprotniki, bi bili svojo nevoljo in razkačenost berzdali in nastavljeni priložnosti se uganili; pa kaj, ko prosti ljudje nimajo zapetega serca in premalo politiške kervi, temuč naj raji govore in delajo , kar ravno mislijo, in torej dostikrat nespremišljeno in pregrešno. —-Ali ni pa tudi nespremišljeno in prešimo, da se prosti narod in to zdaj, ko je narodna zavest vsa živa, ko se v višjih krogih morebiti ravno iščejo pota do porazura-ljenja z vsemi narodi, kakor to sam presvitli cesar v prestolnem govoru povdarjajo, da se — pravimo — ravno v te m času in v tacih okolišinah slovenski narod skušat hodi, in to od turnarjev, ki so že večkrat se bili prepričali, da njih misli niso misli slovenskega ljudstva! In tako delajo sinovi večidel kranjskih, slovenskih mater, ter se ne bt je grozne nesreče, k kteri tako rekoč mimo grede — na sprehajašču — svojemu bližnjemu, svojim rojakom in deželanom priložnost dajo? — Zares žalostne znamnja, da je toliko pobojev, se stranke dražijo, čedalje bolj divjaštvo med nami nastaja, ter utegnemo še dosti britkega doživeti. Bog daj, da se najde prebrisana glava, ki bi v merodajnih krogih na Dunaji pokazala pravo pot k spravi med narodi in deželami! Naj vam povem, kar se je tukaj nedavno zgodilo, in boste vidili, da v resnici naj gerši divjaštvo razsajati začenja. — Marib. slovenska čitalnica si je napravila bila veselico v prijazni dolini pod Pohorjem v Hočki lari. Kakor v enacih priložnostih, se je tudi tukaj po-pcvalo, napivalo in govorilo. Na večer, bilo je že temno, ko pridejo čitalničarji, mirno in veselo damo grede, iz vasi na veliko cesto, poči pištola in iz obeh strani leti kamenje po gostih, in kmalu priderč, kot živi razbojniki, nasprotne stranke hudobneži in začn — dcdina liberal-centrališke sisteme — so imele za nasledstvo novo ♦to. Lepa osnova, da naj se deržava od znotraj na ven zida, se je odstranila. Ne da bi se bile historiške last-ni je v poštev vzele, in se stanovitno zidalo na opravičene vošila in s pismi poterjene pravice, je nezmožni liberalizem naj prostejše polje dopustil pohlepi po doktrinar-skih tujih kopitih. Vse nasprotne vetrove so iskali v začetku z „liberal-nimi" koncesijami na stroške Cerkve utolažiti. Ta politika se ni poterdila. Tisti, ki so jih hotli tako pridobiti , so z vsako zmago svoje tirjanja više napenjali ter jim poslednjič tudi naj bolj liberalna vlada ne more več nasledovati. Temu nasproti pa je bilo katoliško prebi-vavstvo nemilo žaljeno in vest vernikov je v nevgodni razpor prišla z naredbami, ktere deržava spolnovati zapoveduje in ktere zavrača naj vikši cerkveni poglavar. V zunanjih deželah pa je že davno pod klop veržen tisti liberalizem, kteri se hvali s cerkvi nasprotnimi kremljicami, in našemu ministru za zunanjstvo bi bilo veliko več koristilo, ako bi bil mogel povdarjati, kako zadovoljni so avstrijanski narodi in kako zložno delajo, namesto da je moral razglasiti nerodovitno dopisovanje z Rimom. Zastran hinavskega vpitja zoper duhovstvo, ievdal-stvo itd. pravi „Vtld.": Nova čra na steno mala strašilo reakcije. Nekdaj so po nemškem otroke strašili s tur-činom, zdaj pa — se ve, da tudi lc otroke — strašijo s fevdalstvora in ultraraontanstvom. Ako beremo n. pr. mahedranje „N. Fr. Pr.", kadar koli zadene na cerkveno polje, smo res v zadregi, ali naj bolj milujemo vredništvo ali bravce tega lista. Sej je „N. Fr. Pr." na gladki poti jim dopovedovati, da katoličanstvo hoče Avstrijo nekako v drugi Paraguay spremeniti ! Cerkev pa hoče le samo to, da se priznajo njene pravice. Ona tirja vpliv do nravne izreje pri otroku, ker je njena naj svetejši naloga otroka v verskih naukih vterditi in mu s tem zanesljivo zvezdo oskerbeti za temno noč tega sveta. Hoče mar cerkev oliko v vedah vtesniti? Kaj še! Sej je vender nad vsaki dvora znano, da stavna učenost, velika zmožnost in rodovitna iznajdljivosti se prav dobro zlaga z globoko vernostjo. Ne veliki, ampak meseni duhovi so sovražniki cerkve. Ako piše „Vtld." bolj rezno in postavno, pa „Wdr." šiplje in pravi med drugim: Sesija „zwangslagovska" je sklenjena, zborniki grejo med svoje pošiljavce, če bodo ondi z zadovoljnostjo sprejemam, je pač prašanje,.. hiša je vidila pri razhodu na steni svoj „manc-tekel" goreti in v zanesljivost predsednikovega sklepnega govora je donela ihta nastopajočega viharja. Našteva dalje nezaceljene rane in pravi se: »Vračajo se domu ko vitezi redov, ko liferanti in sekcionsšeti in z zadovoljče-kom (Fleisszettel) vladinim." Take razdvojbe liberalcev med seboj so nam tehten nauk, koliko velja liberalska hvala ali graja in koliko stanovitnosti je v vsem posvetnem. In naj bi mi tako pisali kakor uni, arciliberalni (?!) ,,Tagbl." in marsikteri »konštituclerji" bi vse beriče in policaje na pomagaje klicali. Vesoljni zbor. Bolj ko se vesoljni cerkveni zbor bliža, bolj se hinavci in zajci plašijo že naprej njegovih sklepov. Zakaj? Zato, ker se boje resnice. V cerkvi je resnica in pravica, v vesoljnem zboru je nezmotljivost: česa se je tedaj bati? Ako zbor sedanje zmote pojasni in svetu odkrije, je to mar nesreča? Rana se mora poznati in viditi, da se ozdravi. ,,Wanderer" in njemu enaki pajdaši menijo, da so cerkvene postave omahljive kakor so posvetne, ki se velikrat danes dajo, jutri pre-kličejo. Možje liberalci menijo, da v cerkveni zbor vtikati se ima vsakdo pravice, bodi si mandarin ali efendi, katoličan ali drugoverec, prijatelj ali nasprotnik katoliške cerkve. Na tako slabih nogah cerkev ne stoji: Kristus jo je na skalo zidal in na skalo je postavljeno to, kar ona po navdajenji sv. Duha v vesoljnih zborih sklene. Naj le berskajo novi časnikarski farizeji in pismouki zoper Rim s »Freistiitte, wo aberwitzige Ver-schworungen gegen menschenwiirdige Zustiinde und auf-geklarte Gesittung (kakor v novi Italii, kaj ne?) gedul-dct \verden!" Cerkev zato ne bode prašala ne krivo-vercev in sovražnikov in ne „Wandererjev," kaj ima skleniti. Cesar Ferdinand je podaril 300 gl. za misijone v srednji Afriki. — Sa Francoskem so bile poslednje tedne volitve, ki se menda Napoleonu niso čisto po godu zverševale. Viharji in valovi so spremljali govore zborniških po-nudencev in novakov. Ako »Tagblatta" ne bomo vse preveč pohujšali, naj povemo, da tudi škofje se niso umikali volitvenim gibanjem in njih veliko je dajalo pastirske liste v tem oziru do duhovstva. Montpellier ski škof n. pr. je obravnaval prašanje: »Kteri delež more in mora imeti duhovstvo privolitvah?44 »Nobenega ne," se bo odgovarjalo; »duhoven naj ostane pri svojih du-hovskih opravilih." On ne smč »iz sakristije," on — mož Božji — se ne sme med svet mešati, in on — mož vsih — ne sme mož strank postati." Tako se ugovarja. Toda, če je to tako, pravi škof, potem je cel oddelik olikanih in svojo domovino ljubečih ljudi obsojen, da se ne sme osocfe svoje dežele vdeleževati. Po tem načelu čistega izločenja bi ne smel duhoven iz svoje cerkve, da vživa pravico glasovanja; — ako pa hočemo ravno-sledni biti, bi tudi ne smel cerkve zapustiti takrat, kadar je treba davkarju davek odštevati. Ako je to potreba, da se duhoven tako Čisto loči, zakaj se pa vanj tiši tolikrat, da naj zdai na to, zdaj na uno stran s svojo veljavo pomaga? »Nikar ne imejmo dvojne mere! ne odrivajmo duhovna od spolno-vanja njegove dolžnosti, ako menimo, da njegov vpliv bi nam utegnil manj prijeten biti; ne vlecimo pa ga iz njegove samotnosti, berž ko mislimo, da nam zamore Koristiti." »Duhoven je mož za vse," se dalje govori. Gotovo! vender pa se moramo porazumiti; on je mož za vse, to je, on je vsim brez razločka dolžan svojo postrežbo, svojo vdanost, resnico, pravico in ljubezen. Toda, ker je tako iz dolžnosti mož vsih, hočete iz njega narediti kar mašino za njegove duhovske opravila in mu zabraniti svojo misel imeti, mu prepovedati, da svoj vpliv rabi... To se pač pravi izločevanje pretirati... Prikupujete se fajmoštru, ako vam njegova beseda koristi, ne zapirajte ga tedaj v sakristijo, kadar se bojite, daje njegov vpliv tem ali tem osnovam nevgoden. „Se sme duhovstvo volitev vdeleževati ? Mora se vdeleževati, ker njegov častni in vestni glas zamore koristi vere in der-žave služiti. Kakošno dolžnost ima duhovstvo v oziru na volitve? Podučiti mora vernike, da naj po svoji vesti volijo. Ob kratkem, ako je duhoven za svoj lastni glas le pred svojo vestjč odgovoren, je tudi cerkvi in cerkvenim koristim odgovoren za svoj vpliv, kterega bi bil po svoji službi do volitev zamogel imeti." Rasne novice. Na gornjem Avstrijanskem je bila neki petek šolska skušnja, kakor piše »Linzer Blatt." Gospod okrajni glavar je to reč kaj ginljivo obravnaval, prav na silno govoril od prave vere in čednosti, naročil si je pa v pivarnici kosilo z mesnimi jedrni. Cela vas se čudi »ginljivo- lepemu zgledu," otroci pa se ne morejo načudovati, kako da novi »gospod dekan" (tako namreč tudi posvetnega gospoda imenujejo) petek z mesnimi jedrni posvečuje. — rancosko se menda zopet močno za vojsko okovarja. w— »Tagbl." kliče svojim nasprotnikom: »Poglejte tje na Španijo!" ... No tak' poglejmo, no! Naj novejši naznanila pravijo: Na Španjskem se razpleta nova svoboda po svoji denarski strani; zemeljski davki povikšani; vradnikom 5 do 50 odstotni davek; za 33 odstotkov se znižajo letni obrestni dohodki na 5 let. Tako je svetoval eden pervih liberalcev... Poglej, poglej na Španjsko, berlavi ,,Tagb.,' ki le tam srečo in svobodo vidiš, kjer se Cerkev tlači! Iz LJubljane. Ljubljanski „Kenieinderath" je osnoval o poslednjih dogodbah promemorijo do mini-sterstva, v kteri zraven šolstva, domačinov, vlade, še posebno po duhovstvu maha in ga kriviči, da se je le čuditi. Naj vedo gospodje, da duhovni bomo tirjali »dokazov." Kdor ne more krivičenja skazati, ostane »obre-kovavec." Več drugi pot. MMuhorahe hpre menihe. V teržaski škofii. C. g. An t. Aleš, duh. pom. pri sv. Jakopu v Terstu, je prestopil v križanski red. Č. g. Kajetan Roko ni je prestavljen iz Buj v Terst za laškega pridigarja k sv. Antonu Padv, č. g. M. Sila z Občine v Terst k sv. Jakopu. Dobrotni darovi* Za sv. Očeta. V knez. škof. oddano: Iz dekanije Radolice, Ribno 1 staro dvajset., 30 gl. v pop. in 20 kr. drob. — Iz Smarije 5 gl. v pop. — Iz novomeške dek. 1 cek. v zlatu, 58 kr. st. den. v sr., 7 gld. 75 kr. sr. nov. d., 24 gl. v pop. in 20 kr. drob. —„Fara Velesovo 1 gl. star. d. in 6 gl. nov. d. v sr. — Sentjuri 52 gl. v pop. — Trata 5 gl. 50 kr. v pop. (Popravki v 20. in 21. listu: Iz dek. Moravče naj se pristavi še: 20 ba-jokov v zl.; v fari Obloke pristavi: pol sovvrd. v zl.: po nekem o. redovniku, naj se bere: 1 cekin v zlatu, namesto 1 gl.; pri ekspoz. Suhor beri 33, namesto 30 kr.; Neimenovan — beri 9 gl. 9 kr. star. d. v sr. v 4 križavcih in 1 st. dvajs. Pri dek. Kamnik naj se bere: 30 gl. v pop., 25 kr. sr. nov. d. in 53 kr. sr. st. den. Za tem pride Kopanj: 44 z\. 72 kr. v pop., 20 kr. st. d. v sr., kar je bilo pod Kamnik djano.) Za pogorelce v Gabrii v Blagoviški fari. G. Mat. Gerber bukvovez 2 gld. — Keršenica M. J. 1 staro in 1 novo dvajsetico. — »Kdor precej da, dvakrat dd" 1 gl. — Iz št. peterskega predmestja 5 gl. 20 kr. — M. BI. 1 gold. — Preč. gg. dr. Jož. Ulaga in Jož. Flek v Mariboru vsak 1 gl. — Gospd Fr. Šupevec 10 gl. Odgovorni vrednik: Laka Jerai). — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.