Listek. Velika in majlma kraljica. (Prevel iz franc. M. T. Savinjski.) (Dalje.) Ljudevit XVI. ji pritrdi, obrne se poln veličanstva in prljaznosti k Marjetici ter \i re6e resnobno, a vendar nepopisljivo prisrčno: »Vstani majhna kraljica, bodi srčna, da boš mogla prenašati srečo, kojo ti je Bog sam naklonil. Ti imaš dom v srcu svoje kraljice. Imej pa tudi ti skrb, da najde tudi kraljica dom v tvojetn srcu, v ljubezni in hvaležnosti tvoji!« . . . Pogovor je bil končan. Še isti dan je poslal kralj v domačo vas Marjetice, poizvedovat o njenej preteklosti. Gotovo so bila vsa poročila prav ugodna za dekletce, kajti Marjetica ali «Mala kraljica,« kakor so jo imenovali često tudi tukaj, ostala je odsihdob na gradu ter ondi preživela najsrečnejSe dni. Še bolj kakor izredna telesna lepota jo je dičila pobožnost in nedolžnost srca, združena z redko duševno nadarjenostjo. Kljubu temu, da je bila prisiljena več tednov hoditi po vaseh od hiSe do hiSe, obvarovala jo je božja roka vsakega pohujšanja in vsake spačenosti, da je ostala pohlevno, krotko de- kletce; njena čista duša ni poznala surovostij, ne drznostih, koje nas tolikokrat tako neprijetno dirnejo o pogledu beraških otrok, ne le ker značijo podlost in neotesanost, ampak ker so Cestokrat že znamenja prihajajoče popačenosti in hudobnosti. Veliko }e bilo spoštovanje Marjetice do kraljice. Zvesto je sledila vsem njenim stopinjam in večkrat, ko ni mogla več premagovati kipečih čutil hvaležnega srca, segla je skrivaj po robu kraljičine obleke ter ga v iskrenej navdušenosti pritisnila na žareče ustnice. In kako bi tudi novo življenie ne uplivalo merodajno na hvaležno in nežno dušo toli blagega otroka, saj je bilo popolnem drugačno od prejšnjega. Še pred kratkim je bila v oblasti trdosrčnega moža, ki \e svojo kruto neusmiljenost tako zvito prikrival pod krinko usmiljene darežljivosti — potem pa je več tednov beračila lačna, zaničevana, ne imajoč ne strehe, ne posteljce od mesta do mesta, od vasi do vasi; povsod je iskala dela in zaslužka v službi — a povsod so jt z zaničevanjem trdosrčno pokazali vrata — oh kako neizrekliivo nesrečno se }e čutilo revno srčece Se tako mladega, ubogega otroka, s kako nepopisnim hrepeneniem, nedosegljivo bolestjo je koprnelo po Ijubeči materi, pri kojej je imela sicer borno, a vendar varno zavetje. Po ure in ure je klečala često v kakej osamelej kapelici ali cerkvici — saj se ji ni nikamor mudilo — jokala, da bi se je kamen usmilil, klicala ime drage matere ter ihteč v gorki molitvi prosila Boga, naj ji da najti skromen, varen prostorček, naj jo dovede do usmiljenih dobrih ljudij. In kako nepričakovano jo je uslisal Vsegamogočni; naSla je domovino, in še kakšno, našla je mater, in kakSno mater! Ne, ne kmetica ali bogata meSčanka, niti ne žena kakega uradnika ali premožnega posestnika, — kolika dobrota bi bila že to, ne, najimenitnejSa gospa vse države, Marija Antoaneta, sama kraljica francoska, ki je bila prav tedaj na vrhuncu svoje sreče, slave, krasote in časti, hotela je biti njena mati. S koliko velikodušnostjo, ljubeznivostjo se je ona ponižala do revne, bedne beračice! S koliko tolažbo so napolnile revno sirotico, ki že leta in leta ni slišala drugih nego surovih izrazov, besede: »Našla si domovino v srcu svoje kraljice.* Gledala je nepopisni sijaj kraljevskega dvora, ki je obdajal kraljico, njeno prekrasno zunanjost, neizmerno dobrotljivost, s kojo se je vsmilila revnega otroka. Vse skupaj je očaralo Marjetico tako, da se je često vprašala, ali so vse le prelepe sanje, iz kojih se utegnem vzbuditi, ali je resnica? Ni bilo torej čuda, da ie noč in dan mislila le na svojo kraljevo mater, da se je vse njeno mišljenie in čutenje gibalo le krog nje ter da je nosila podobo Marije Antoanete z neizmernim spoStovanjem in gorečo, neizrekljivo ljubeznijo v svojem srcu. Marija Antoaneta je zvesto izpolnjevala svoio obljubo ter skrbela, da }e imela zapuščena sirota odslej svoi dom, kojega je bila toli britko pogrešala. Ne le enakost otrokova s kraljico in Ijubko vedenje Marjetice, temveč neka skrivnostna moč ogrevala ii je srce; sama ni vedela, zakaj jo ljubi tako prisrčno. Vselej se kraljica čarobno nasmehlja, ako ji Marjetica v svoji priprostosti, a s prirojeno ji ljubeznjivostio skazuje otroSko udanost in spoštovanje. Vendar ji veleva modrost in izkuSnja, da kraljevi dvor ni oni vrt, na kojem bi se lepo razcvitala ta lilija nedolžnosti, kjer bi ta nežna viiolica ponižnosti in pohlevnosti neoskrunjeno ohranila svoj plemeniti duh. Vedela je, kolika nevarnost bi bila za Marjetico, ako bi premenila revSčino in uboštvo svoje koj z bliščobo in svitora, ki je obdajal kraliico. Obvarovati jo je hotela z materino ljubeznijo onih skušnjav prevzetnosti in napuha, koje bi bilo neizogibno neizvedeni, zaupljivi in povrh s toliko telesno lepoto obdarovani deklici, ki se ie bila v malo dneh prikupila vsakemu, kdorkoli jo je videl. »Naj velja, kar hoče«, tako ugiba kraljica, »Marjetico hočem rešiti preteče nevarnosti, da mi ostane nepopačena, ponižna in dobra, kakor jo je ohranila božja roka do danes.« Komaj pride v prestolno mesto Pariz, ukrene vse, da spravi mlado svojo varovanko v zavod, ki je bil v obče poznat kot najbolji samostan vsega glavnega mesta. Tukaj naj se odgaja Marjetica pred vsem v strahu božjem, da bo nekoč dovolj pripravljena in krepostna, ko se prične za njeno srce boj skušnjav in britkostij življenja, ki čakajo več ali manj slehernega človeka, tu naj vsprejme vse druge nauke, namreč pouk, primeren njeni nadarjenosti in izrednim talentom, s kojimi jo je stvarnik obdaril toli bogato. Ko bo prišla v življenju na razpotje, naj si izvoli sama stan, v kojega jo vleče nagnjenje srca, ki bode istoveten z voljo Vsevečnega. Le kam se bode čutila poklicana po skrbnem izpraSevanju svoje vesti, edino le verska načela in razlogi zdrave pameti naj bodo odločilna za njeno prihodnjost. To je želela in hotela blagodušna kraljica. Marjetica je imela izvrstno glavico, toliko rahločutnost srca in pleraenitost duše, da so se ji samostanske sestre na tihoma čudile. Učenje je bilo nje veselje in sreča; že v kratkem času je bila naiboljSa gojenka vsega zavoda. Nje iskrena ljubezen in goreča nav- dušenost za kraljevo svojo zaščitnico priganjala ]o je noč in dan, da se je trudila z vsemi duševnimi in telesnimi močmi, hrepenela po najviSjem, naiboljšem, kar je le sploh bilo dosegljivo za njo; le kraljico želi razveseliti, le nje zadovoljnost zaslužiti; ne slavohlepje, ne oSabnost, le hvaležnost ia zvestoba njenega srca ]e vžigala v njeni duši koprnenje, skazati se vredno velikoduSne svoje dobrotnice z odličnim znanjem, plemenitostjo duha in mišljenja, blagodušnostjo djanja in nehanja. (Dalje prihodnjič.) Smešničar. Stari Jura pride v štacuno k Matijčku in pravi: »Prosim gospod Matijček, naj mi dajo zelene očali!« Matijček: »Jura! Cemu pa Vam bodo zelene očali?« Jura: >Nimam več sena — a krava mi noče vefi dojiti. Natakniti hočem zdaj kravi zelene očali, polagal bodem zopet slamo, a krava si bode mislila, da je sen6, in dojila bode zopet«