Ubit vrček.
Z lahnim vrčkoni stopa  varno        Pri studencu! - Valčki čisti božje Dete po stežici,                      se smehljajo mu naproti.
zlati žar nebeške luči                      Skloni se - a vrček zdrkne —
mu poljublja rožni lici.                   in razbit leži ob poti.
Glavico, posuto s kodri,                  Rožno se zalije lice,
lahen rajski svit odeva,                    rnilo ustna se zaokroži:
iz oči neskončno lepih                     »Mamici ponesem vode,"
čistost najčistejša seva.                     de in že desnico proži.
Limbar beli ga pozdravlja,              V krilce zajme iz studenca,
cvet ob cvetu se mu klanja.            proti domu urno speje;
»Ave, ave, naš stvaritelj!"                pa posluša jasno petje,
palma vitka mu pozvanja.                ki izgublja se med veje.
In z usmevom ljubkonežnim           Že doma! — K Mariji stopi:
mali Jezušček odzdravlja;                 «Mamica, odpusti, prosim,
v levi vrček, a desnica                    vrček zdrknil je iz roke,
tuintamkaj blagoslavlja.                    saj lahko ti v krilcu nosim."
Ostrmi deviška mati in poboža Dete svoje, njena duša pa iskreno novo hvalnico zapoje.
S. Elizabeta