List 14.
Brana z valjarjem skljenjena,
de se žitno seme prav zavleče.
Gotovo se marsikterimu kmetovavcu čudno zdi, de žita tako malo pridelka d;ijo, akoravno se vsa-ktero žito razraste, de vsako zerno po več bilk in klasov napravi 5 in sleherni klas po 8, 13, 20 do 70 zern da.
54
Postavimo J de pse niču o zerno samo dva * klasa požene, in vsaki klas le 8, oba pa 16 zern dasta, kar na vsaki akoravno slabi zemlji vidimo; od kod pride tedej, de je kmetovavec vesel, ee mu mernik pšenične setve da 8 mernikov pridelka? Boje od slabiga semena, ki vse ne skali? ali od požrešnih ptičev, miš in drugih merčesov, ki semena pojedo? aliodnapčine za vlak ve semena? ali še od drugih vzrokov, kterih se kmetovavec za-more ogibati ali pa ne?
Vse to zasluži, de se dobro pomisli in pre-vdari, ker gotovo nobenimu kmetovavcu ni vse eno, ali namesto pet mernikov pšenice samo tri na oral seje, brez de bi si pridelk zmanjšal. Brez škode v pridelku perhranjeno seme je gotov dobiček. Torej naj mi bode dovoljeno razglasiti v ii reči storjene skušnje in dosežene spoznanja.
Kar seme zadene, naj bode nar lepši in zdrav pridelk, na suhim hranjeno, in ne v kaki skrinji zadušeno, ker le tako seme gotovo kali in zamore močno poganjati, obilni pridelk donesti. Pa ne de b.t moglo biti seme zadnjiga pridelka; večletne lastne skušnje so me prepričale, de leta staro pšenično, ovseno, proseno in ječmenovo seme obvarje žita bolj gotovo snetja, kakor vse nasvetovane priprave ali namakvanja semen. Tudi več let stare sočivne semena boljši plenijo kot zadnjiga pridelka.
Miši in ptiči poberejo nekoliko semena, zlasti žitniga; pa ta zguba se da močno zmanjšati, ko ne clo odverniti, če se z zemljo prav zakrije; še go-tovši pa s pripravo semena, ker v pepelu in apnu ovalaniga semena miši in ptiči ne vidijo, pa ga tudi zavoljo zoperne slasti ne jedo. Pripravljeno seme tudi naglejši kali, in svojo podobo premeni.
Iz vsih vzrokov, de se iz velike posetve malo pridela, je pa poglavitni: nepravna zavlakva semena pod zemljo.
V enih krajih je navada ozimine žita podo-rati, ker kmetovavci mislijo, de po tem manj po-zebejo, pa verjemite mi, ljubi bravci, de ravno narobe j e prav.
Žito pozimi ne gre pod zlo od mraza', ampak le če ga srež iz tal spuli, in če se koj po sreži z valjarjem spet k tlam ne pertisne. Ako je pa globoko vsejano, ga le malo iz globočine viin prihode, in kadar ga začne srež tergati, še to malo kali pri verhu od korenin odterga, de se po tem kal in koreninica posušite.
Vsak umen kmetovavec mora spoznati, de štiri do šest palcov globoko vsejaniga zernjale malo zamore pognati, veči del pa se pod težo zemlje zaduši in sognjije.
Spomlad je po ledinah posamesnih lepo stoječih žitnih stebel viditi, ki so zrastle iz stresenih na verhu zemlje ostalih zern, brez de bi jim bil mraz škodoval, in ki so bogato obrodile, v treh, pa tudi v desetih klaseh po 30 do JiOO zern na vsakim steblu donesle.
Iz tega spoznamo, de žitne semena dobro kale in rastejo, in de se tudi mraza ne vstrašijo, akoravno verh zemlje ostanejo in globoko va-njo ne pridejo.
(Konec sledi.)
58
Brana z valjarjem skl jen jena,
de se žitno seme prav zavleče.
(Konec.)
V  naših krajih je navada posejano žito z brano zavleči, ki ima zobe po 7 do 9 palcov dolge. Teža take brane stori, de gredo zobje 4, 6 in tudi še več palcov globoko, in vsako zerno semena, ki je padlo v tako globočino, je zgubljeno, ne more kaliti, ampak se zaduši pod preveliko težo zemlje. Od tega, ljubi moji, večidel pride, de gosto vse-jano žito le redko ozeleni.
V  notranjih krajih krajnske dežele zavlakvajo žita z v e j o, to je, z brano iz g 1 o g o v i h vej narejeno, ktero močno oblože s kamnjem, če je zemlja grobljasta ali kepasta, ali pa malo, če je zemlja razsipčna. S tako brano štirje merniki na oral zasejaniga semena veržejo toliko pridelka, kakor sicer pet mernikov z želesno brano zavleče-niga, če po setvi kmalo deževno vreme pride, de v zemljo zamešano in tudi verh nje ostalo seme skali. Ako pa po setvi suho vreme nastopi, le zamešano seme skali, verh zemlje ostalo pa leži brez de bi kalilo, dokler dež ne pride. Od tega pride, de so tamkej, posebno ob ajdi, viditi nektere stebla cvesti, druge pa vmes še le odganjati, in de vse ob enim ne dozori.
Ti prikazki razniga zavlakvanja semen so me na misel napeljali, orodje napraviti, s kterim s e s e m e pregloboko ne potopi, pa vender toliko zameša, de verh rahle zemlje ne obleži.
To orodje je brana navadne podobe, pa z gostimi lesenimi, po tri do štiri palce dolgimi zobmi, spredej z verigo za napreči, zadej pa na vsakim voglu z enim klepam (rinkam), kamor se navadni valjar natakne, tako, de valjar za brano gre. S tem orodjem se seme ob enim plitvo zavleče in zavalja; kar semena na verhu ostane, k z e m 1 j i p e r-tisne, de tako vse seme, enako kalivši, ob enim shaja.
Pred setvijo je dobro, brazde z navadno železno brano pretergati in njivo zravnati,  sicer  seme
v jamice na kiip in pregloboko pade, de potlej v šopeh stoji, ali pa se v globočini zaduši.
Tako brano z valjarjem si zamore lahko vsak umeten kmetovavec sam napraviti; pa tudi vsak kolar jo napravi s kovanjem vred za 4 — 5 goldinarjev.
S takim orodjem zavlečeni trije merniki pšenice ali ječmena, ali dva mernika in pol reži, ali štirje merniki ovsa bolj gosto zakrijejo njivo, kakor po navadi zavlečenih o mernikov pšenice ali ječmena, 4 mernike reži, in 6 mernikov ovsa.
Dragi moji! ali ni perhranjeno seme nar go-tovši pridelk? Naše potrebe so čedalje veči; zato
je pa tudi treba na vse strani misliti, z majhnimi potroški pridelke množiti in boljšati.        Dr. 6...