Kronika MILAN KLEČ, KRESNICE primera: kjerkoli / sem včeraj / opazil črede, / je bil gozd / napet — in še — Milan Kleč je izdal svojo prvo pes- kako sem odskočil; / ptič je bil večji / Književnost niško zbirko Maroža leta 1976 pri od zemlje (pesmi Črede, str. 18 in Zem- Študentskem kulturnem centru, letos pa Ija, ptič, str. 24). je pri Cankarjevi založbi izšla njegova v svetu, ki je oblit z magično močjo druga knjiga Kresnice. Zelo lepo jo je skrajno naravnih stvari, je seveda težko opremila Darja Prelec. zadržati avtonomnost lirskega subjekta. Kresnice so lepa pesniška knjiga z zato prihaja do nenehnih soočenj opisa- opredeljeno poetiko. Kleč je razprostrl nega poetičnega sveta in suverene, celo svojevrsten pesniški svet elementarne agresivne subjektivnosti, ki težko za- narave, v katerem poteka zanimiva pušča antropocentrični položaj. Ta di- antropološka dinamika. Narava, ki jo namična situacija Klečevi poeziji orno- evocirajo pomenska polja besed, kakor goča, da ne zaide na raven modnih in so gozd, smreka, potok, nebo, ovce, naivnih evropskih imitacij vhodnjaške jeleni, ptice, pa tudi žena, koža in mla- haiku poezije ter jo načeloma drži v denič, namreč ne pomeni določene območju klasične novoveške razpolov- substance v smislu objektivne stvar- ljenosti na subjekt in objekt. Klečeva nosti, ki je razpoložljiva človeku kot poezija je v tem primeru prav to: ne- subjektu sveta, marveč je ta narava nehna težnja po skladnosti, težnja po absolutna enota, v katero je potopljen čimbolj kristaliziranem izrekanju narav- človeški svet; z njo se razrašča in upa- nega, enotnega, sklenjenega sveta. Bi- da. Vendar pa takšen položaj nikakor vanjski ekvivalent je seveda mogoče ne kaže na neko doseženo skladnost in- najti predvsem v erotiki in bistvena telektualnega značaja, na pesniški beg pesniška tema v Kresnicah je erotika, ali zavestno rešitev iz nevarnih eksi- čista in silovita: kaj delaš / v moji sobi stencialnih območij; nikakor, gre le za danes, / zanetila / bova gozdove, / da- apriorno prirodno skladnost na podlagi nes je prenevarno, / da bi se srečali / iracionalnih odnosov med naravnimi najini srni / / kaj delaš / v moji sobi, / temelji življenja. V takšni duhovni si- obrni se / in plani domov / / danes bi tuaciji je življenje seveda niz skrivnosti, gorela / polja, / danes bi naju / slekle poezija pa je začudenje. Oglejmo si dva smreke, / ki se nama spreletavajo / med 1146 1147 dlanmi, / obrni se / in zbeži domov (Danes v moji sobi, str. 35). Tokrat je ljubezen rešena emocionalnih in refleksivnih preokupacij, zato pa je napolnjena z žgočo elementarnostjo. Bistvena beseda za ta pesniški predel je golota. Vendar pa konkretna eksistencialna problematika v tako zastavljenem pesniškem svetu ni povsem eliminirana. Tesnoba, pa tudi suveren individuali-zem kot dve skrajnosti Klečevih bivanjskih leg sta le pesniško transformirani v skrivnostno dogajanje naravnih stvari, zato se pojavljata v luči nedoumnih obredov (Pes, Ženska je odpovedala, Nagi mož). Sredstvo, ki skuša uravnavati pretirano subjektnost, je ironija (Tega svet še ni doživel). In le redko je mogoča tako evforična lega, kakršno ubeseduje na primer pesem Praznik, pogostejša je avtonomna skladnost naravnih intenzitet, kot jo izpričuje zadnja pesem Kopja: zdaj je na hribu / jelen, / tudi na sosednjem, / podajata si kopja, / ki kot strele / letijo skozi zrak (str. 82). Zbirka Kresnice je pomembna knjiga mlajše slovenske poezije. Edino, kar ji je mogoče očitati, je premajhna preciznost izraza, ki mu je avtor sicer našel monoliten in primerno zakrit himničen ton. Njen diahroni pomen v sodobni slovenski poeziji pa je mogoče ugledati v luči intimne pesniške akcije, ki hoče prebiti mejo konkretizma, reizma in ludizma ter stopiti v zanesljivo območje svežih semantičnih stanj. Milan Kleč namreč poezije ne vrača le k deintelek-tualizirani in rudimentarno čisti leksiki, Milan Kleč, Kresnice zelo neprisiljeno, z izvirno metaforiko ji vrača tudi pomen klasične izpovedi.