-----    207------
Marnja brez imena.
Zložila Luiza Pesjakova. Prekrasna slovesnost pripravlja se zdaj, Zatoraj je zemlja cveteča ko raj ; Zelena dobrava je cerkev visoka, In v njej bode sklenjena slavna poroka. Skoz kuplo drevesno leskeče se žar, In pod-njo se mahovi vzdiga oltar; „Mučence" in ,,šmarnice", cveti premladi, Ga sklepajo zvesto, po stari navadi. Izurjeni pajki marljivo hite In tkajo odejice s čipkami še, Da ž njimi oltarno pokrivajo steno, Prelepo cvetečo, smaragdno zeleno. Krog stene „kadulje" obilno rasto, „Vijole in „sivke" vonjavo treso, Na „lučnikih" svitle kresnice žarijo, ^ In „zvončki" sreberni k poroki zvonijo. Lej! „kapica farska" že v cerkvi stoji In ravno se bližajo pirniki vsi. Nevesta, ko prva hodeva v svetišče, In s svojimi gledi le tal sedaj išče. Nevesta je — „roža", kraljica cvetic, Najlepša na zemlji premladih novic. *) Iz zore je vezeno nje oblačilo, Napolnjeno mično z dišavo je milo; In jutranje rose presvitli okras Se bliska na čelu in lišpa obraz. In polno ljubezni je srce goreče Prekrasne in mile neveste cveteče ; Da! ona najviše lepote je cvet, Zato se jej čudi z veseljem ves svet. Al take neveste dostojin, veljaven Je tudi nje ženin premiii in slaven. Napevi njegovi soglasja so vzor, Nebeško odmevajo angeljski zbor; Milina carovna, urok poezije, Po petji presladkem nam dušo obsije, In njemu, ki vnema vsaktero srce, Slovečemu pevcu je — slavček ime. Soglasje in skladnost, lepota, vonjava, Si veze enake že vid'la narava? — Poročina priča, prečisto nebo Je z redom bliščečim obdana lepo, Prijazno nevestna mladiča pozdravlja In svatnino jima prelepo napravlja. Vseh čudežev teto obdaja zaklad, Ker teta kraljevska je mlada spomlad. Skerjancem, ki slavčku so bili snubači, Sledujejo „svalniki", hrabri vojači, Družice pripeljejo, deve lepe, Prebelo oblečene „lilje" svitle.
*) Novica = nevesta.
In druzih še svatov krdelo zvrstuje Se v cerkvi in Stvarnika cvetja hvaluje. Brhkost in soglasje ste združeni že — Od zakona lepšega zemlja ne ve. — —
V   dvorani zeleni bo zdaj veselica In tje se podaja cveteča množica. Zamaknjena »solnčnica" sama sedi In njej se pripognejo »tulpani" vsi, Al ona se vedno po priči ozira
In svoje poglede na red le upira. Temotno se »mačehi" bliska oko, Treseča »sirotica" hodi za njo; »Lisjaki", mladenči visoke postave, Odkimajo smilno čeladaste glave.
V  obleki bagreni bi »klinček" premlad Medleči »narcisi" približal se rad,
Al zmiraj zapirajo pot in stezice »Koprive" in „neže", bodeče samice. „Perunika nemška" se srečna štema, Ko »vePki odolin" se malo smehlja^; »Naprstec" pregleda rastline cveteče In bratu rudečemu tihama reče: »Potočnica modra je lepa, zares!" »Marjetica" misli: „še lepša sem jez." Od čuda je „zlatica" skorej prevzeta, Da »blušec" le „duš'ci" ljubezen obeta; .,Potonika" krasna ponosno stoji In ž njo »purpelica" za stavo cveti; »Ostrožnik" zaljubljeno „milico" gleda,
Šaljivo jo draži dišeča „reseda." »Grebenčki", »klobučki",,,jasmini"in,,vres" Povabijo poljske rastline na ples; Z metulji se sučejo vrtne cvetice, Da tal se dotikajo komaj nožice.  — »Senice" prepevajo k plesu na glas, »Rogači" in »prosnice" godejo bas, »Kobilce" in »murni" cvrčijo pravilno In ^raačica" mero jim daja posilno »Komarji" in »čmrlji" šumijo okrog, »Moškatnik" in »minica" trobita rog, Na bobniče bijejo »južnice suhe" In cimbal prebirajo   »brencelj"   in »muhe"; Poje se jim družijo »tašice" še, In »sčinkovci" v zboru lepo žvrgole. Zdaj v kolu prelahkem in divje vrtečem, Se suče vse urno v zavoji gorečem, Se ziblje, se vije in v skupe hiti, Da „z?jalkam" se čudno po  glavah vrti. —
Plesavke so trudne in trudni plesavci, Orkestra omagajo skor prebivavci, »Trobentica" tuli k pokoju sedaj, In kmali ponehata godba in raj. »Zlatičnaste veternce" koj priletijo In lica žareča rajavcem hladijo, Ki spehani, slabi na mahu sede In kterim zdaj strežejo sužnje zveste: Za sladko krepčalo »bučele" skrbijo In s čašami polnimi v krogu hitijo.
V  olimpu ambrozja in nektar sloveč, Tako nista bila bogovom vsem všeč, Ko vgretim, utrujenim svatom to pilo Preslastno, krepčavno, hladivno in milo. Z nadušbo zdravljica se vneta glasi: »Živi naj nevesta, naj ženin živi!"
Al »roža" napitnice jim ne ozdravlja, In slavček vljudnosti tud? ne opravlja; On vidi in čuje le rožo lep6 In njega srečuje le njeno ok6.
-----    208    -----
Zamaknjena v njuno ljubezen gorečo, Živita le sebi, le čutita srečo; Pri znožji nevesti zdaj ženin sloni In sladko priznanje jej spet ponovi: „Le ti si življenje, le ti si svitloba, In tebe le ljubim in ljubim do groba; Povej, da si moja, da meni cvetiš, Da v večni ljubezni le za me goriš!" Treseča posluša ga roža preblaga, In srce od sreče jej skorej omaga, Septaje besede izusti sladke: „Te ljubim nezmerno in vedno le te!"
Zakaj že vtihujejo mili glasovi, Zakaj iz oblakov hitijo vozovi, Vozovi, ki vodi je lahki hladan Iz kraja zahodnjega semkaj poslan? Vozovom meglenim, zakaj ljubeznjive So lastovke vprežene, nepremagljive?  — Vladavka kraljevska, ki lišpa zaklad Vseh Čudežev, „teta", sprelepa spomlad, Bo svatnino krasno sedaj zapustila, Se bode na trate predaljne selila. Na trate cveteče, na trate svitle, Na trate, kjer „aloe" žlahne raste, Kjer krepka platana ponosno se vzdiga, Kjer lotus in palma in lokvanj jej miga. Kaj ženin nesrečni, kaj bodeš počel, Ti, ki si še ravno bil tako vesel? Brez spomladi rožici moč ni cveteti In teta ti more nevesto odvzeti — In ž njo tebi vzela blaženstva bo vir, Svitiobo, življenje, veselje in mir! — — O pevaj zdaj slavček, prepevaj ubogi, Ce tudi puščave ti rajski so logi, Ce tudi samoten, brez sreče živiš, Ce tudi jo vedno nazaj si želiš. Po petji naj čuti se tvoji glasijo, In naj hrepeneče po svetu donijo, Le pevaj brez konca, ker petje je vek, Tolažba premočna, balzamovi lek. Poje po nevesti žaluj, po nemili, Ki koj se udala osode je sili, Razsipaj vse v pesmice tvoje gorje — Saj petje tudr solzno olajša srce.