Pred Bogom smo vsi jednaki.
"p^» raljeviča Viljelma Oranskega, poznejšega kralja Holandskega, obiskal je ^Tfj^za časa njegove mladosti vojvoda Meklenburg-Streliški. Nekega dne se podata v bližnjo primorsko mesto, da bi si ondu ogledala ribji lov, kamor se je več ladij odpravljalo. Viljem je stal še na bregu, ko so na jednej ladiji napenjali jadra. V tem hipu pade mornarsk novinec, ki je hotel po-kazati svojo gibičnost, z jadra v morje. — Kraljevič to videč, vrže se, brez { da bi se pomišljal, z druzimi plavači VTed v morje, da bi otel nesrečneža. Ali vsi napori, da bi ga oteli, bili so zaman. Plemeniti kra]jeyic je bil sam v največej nevarnosti, da ga ne požro razburjeni morski valovi. Z velikira trudom se je posrečilo plavačem, oteti ga smrti.
Kadar ga prineso z mrtvim mladeničem vred na breg, očitali so mu ne-kateri izmed njegovega spremstva preveliko pogumnost, rekoč: ,,Kako more Vaša Visokost zastaviti svoje dragoceno življenje za priprostega človeka?" Ali Viljelm jim odgovori: „ Ali sem jaz pred Bogom več vreden, nego li oni mor-narski novinec? Jaz sem človek, in oteti je bilo treba človeško življenje. V onem trenotku, ko je padel nesrečnež v vodo, ni bilo časa gledati na stan in zato mi je bil mladeneč brat in človek, meni jednak."
Ker ni bilo mogoče utopljenca k življenju obuditi, storil je kraljevič vse, da bi njegovim ubožnim starišem zinanjšal žalost. Nakazal jim je lepo letno podporo, a sebi je postavil s tem dejanjem lep spomenik, da človeka, stoječega na višej stopinji kacega stanii,   zaljša najbolj zavednost,  da smo pred Bogom
VSi jednaki,                                                               C/z »Čeliineu preložU H. PodkrajSek.)