ORIENTACIJE PROTI VENERINIM
EKSTREMOM V PREDŠPANSKI ARHITEKTURI
MEZOAMERIKE*
Ivan Šprajc
87
IZVLEČEK
Prispevek obravnava orientacije proti
Venerinim ekstremom,kisoj'ih do sedaj odkrili
v predšpanski arhitekturi Srednje Amerike.
Opisuje določene značilnosti navideznega
gibanja planeta Venere, ki so bile vse do sedaj
neopažene in pojasnjuje njihov pomen za
arheoastronomsko raziskovanje (asimetrija
ekstremov zvezde danice v primerjavi z
ekstremi zvezde večernice in njihovo pojav-
ljanje, ki je vezano na letne čase). Avtor
zagovarja tezo, da se vse do sedaj znane
Venerine orientacije nanašajo na zvezdo
večernico in da jih je mogoče razlagati s
povezovanjem Venere z dežjem, koruzo in
plodnostjo, ki je značilno za srednjeameriška
ljudstva.
ABSTRACT
The paper presents the orientations to
Venus extremes discovered so far in pre-
Hispanic Mesoamerican architecture. Certain
characteristics of the apparent motion of the
planet Venus, so far unnoticed, are described
and shown to be relevant in archaeoastro-
nomical research (asymmetry of the morning
star vs. evening star extremes and their
seasonally-fixed occurrences). It is argued that
all the Venus alignments known so far refer to
the evening star and that they can be accounted
for by the conceptual relationship of Venus with
rain, maize and fertility in Mesoamerican world
view.
Znano je, da je imel planet Venera, ki je za Soncem in Limo najsvetlejše nebesno
telo, v predšpanskih kulturah Mezoamerike izreden pomen. Preteklo je že več kot stoletje,
odkar je nemški bibliotekar Ernst Förstemann (1886) interpretiral pet strani v
postklasičnem majevskem rokopisu, imenovanem Dresdenski kodeks, kot Venerino tabelo
in pravilno dešifriral glif, ki v pisavi Majev označuje ta planet. Förstemann je opazil, da je
seštevek dni, ki sestavljajo vsako stran tabele 584, kar skoraj natanko ustreza povprečnemu
trajanju Venerine sinodske dobe (583,92 dni), in da intervali, ki so navedem na vsaki
strani, približno ustrezajo obdobjem vidnosti in nevidnosti planeta v erü sinodski dobi.
Tabelo sestavlja pet strani, kajti 5 sinodskih dob Venere traja skoraj natanko toliko kot 8
tropskih let. Maji - tako kot tudi nekatera ljudstva Starega sveta, npr. Babilonci - so poznali
to razmerje, ki je bilo v njihovem koledarskem sistemu še zlasti natančno: podobno kot
stari Egipčani tudi mezoameriška ljudstva namreč niso skušala prilagajati formalnega
* Članek je prirejena verzija referata, jpredstavljenega leta 1990 na Tretji mednarodni konferenci
arheoastronomije »Oxford 3« v St. Andrewsu na Škotskem (Šprajc sa^-
88
Ivan Šprajc
koledarskega leta, ki je imelo vselej le 365 dni, dejanskemu trajanju tropskega leta, ki je
dolgo 365,2422 dni, z regularnimi periodičrumi interkaladjami (npr. s sistemom prestopnih
let, kot je pravilo v našem gregorijanskem koledarju). To pomeni, da so določeni Venerini
pojavi (npr. spodnja konjunkcija, prva vidljivost Venere kot danice po spodnji konjunkciji
ipd.) vsakih 89 let padli na iste dattime majevskega leta (5 x 584 = 8 x 365) in je büo
mogoče Venerino tabelo po izteku 8 let ponovno uporabiti.
Mnogi kasnejši raziskovalci, med njimi Eduard Seier (1904), Eric Thompson (1972)
in Floyd Lounsbury (1983), so ugotovili, da so to zakonitost poznala tudi druga
mezoameriška ljudstva, podrobneje so razložili funkcioniranje Dresdenske Venerine tabele
kot prediktivnega pripomočka in odkrili celo korektumi mehariizem, s katerim so Maji
občasno odpravljali napako, ki se je akxmiulirala zaradi razlike med kanoničnim (584
dni) in dejanskim trajanjem Venerine sinodske dobe (583,92 dni). Razen tega so številne
študije pokazale, da je imela Venera izredno pomembno mesto v mezoameriški mitologiji,
religiji, ritualu in pogledu na svet, čeprav je še vedno težko dotmieti vso kompleksnost
simboUzma, ki je obkrožal to nebesno telo.
Po drugi strani so arheoastronomska preučevanja v zadnjih dveh desetletjih razkrila,
da so bile mnoge stavbe v sakralni arhitekturi Mezoamerike astronomsko orientirane.
Izkazalo se je tudi, da se nekatere orientacije nanašajo na ekstreme gibanja Venere po
horizontu. Namen tega člaruca je:
- opozoriti na nekatera astronomska dejstva v zvezi z Veneriiümi ekstremi;
- predstaviti v zgoščeni obliki podatke o orientacijah, povezanih z Venero;
- dokazati, da se vse doslej znane orientacije, ki jih je moč povezati s planetom,
nanašajo na Venero kot zvezdo večemico;
- orisati, kakšen je bil najverjetnejši simboUčru pomen teh orientacij.
Z izjemo linij, ki so arhitektonsko izpričane v Templju 22 v Copanu, Honduras, in
ki ne ustrezajo ekstremom, čeprav so najverjetneje tudi služile za opazovanja Venere ob
določeruh trenutkih sinodske dobe (ClosseLaL 1984; Šprajc 1987-1988), se vse ostale doslej
znane orientacije, ki jih je mogoče razložiti z gibanjem Venere, nanašajo na planetove
ekstreme na horizontu. Zaradi tega se zdi potrebno najprej opisati nekatere značilnosti
Venerinega navideznega gibanja, ki so bile do nedavna povsem neopažene, a jih je treba
upoštevati v vsakršni razpravi o orientacijah proti planetovim ekstremom.
VENERINI EKSTREMI
Venera je notranji planet, zaradi česar se navidezno nikoU zelo ne oddalji od Sonca
(največ okoli 46°) in je vidna samo zjutraj kot daruca ali zvečer kot večemica, največ nekaj
ur pred Sončevim vzhodom ali po Sončevem zahodu. Tako kot za ostale planete tudi za
Venero velja, da se njena dekHnacija (kotna oddaljenost od nebesnega ekvatorja) spreminja,
zato se njeno vzhajališče/zahajališče premika vzdolž vzhodnega/zahodnega horizonta,
pri čemer dosega severne in južne skrajne točke aU ekstreme (podobno kot Sonce ob
solsticijih). Datumi in velikosti ekstremov precej variirajo, vendar tvorijo - tako kot ostali
Venerini pojavi - osemletne vzorce. Ravnina Venerine orbite ne sovpada z ravnino ekliptike
(naklon Venerine orbite je danes 3,39°), zaradi česar so nekateri ekstremi 8-letnega cikla
večji kot ekstremi Sonca ob solsticijih.
O pomenu Veneriruh ekstremov v predšpanski Mezoameriki so razpravljah Aveni
(1975), Aveni, Gibbs in Härtung (1975) in Closs, Aveni in Crowley (1984). Zadnji trije
Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi Mezoamerike
Izseki vzhodnega in zahodnega horizonta, znotraj katerih vzhaja/zahaja Venera, vidna kot
danica/večemica, v primerjavi z izseki, znotraj katerih vzhaja in zahaja Sonce v mezoameriških
geografskih širinah. Pogled je od zgoraj na imaginarnega opazovalca v centru horizontalne
ravnine, omejene s krožno obzomico (matematični horizont) z azimutno razdelbo. Opazna je
asimetrija med ekstremimni pozicijami planeta, vidnimi na vzhodu in zahodu, (risba: Snežana
Hvala-Tecco) ¦ Zones of the eastern and western horizon, within which Venus as morning/
evening star rises/sets, compared to the simrise and sunset zones in Mesoamerican lahtudes. The
view is from the sky upon an imaginary observer at the center of the horizontal plane,
circumscribed by the mathematical horizon with azimuthal partition. Note the asymmetry in
magnitude of the planet's extremes visible in the east and in the west (drawing: Snežana Hvala-
Tecco). ¦ Segments de l'horizon est et de l'horizon ouest, a l'intérieur desquels se leve/se couche
Vénus, apparaissant comme étoile du matin/du soir, en comparaison avec les segments a
l'intérieur desquels se leve/se couche le Soleil dans les latitudes de l'Amérique centrale. C'est la
vue du dessus sur l'observateur imaginaire au centre de la surface horizontale, circonscrite par la
ligne de l'horizon circulaire (l'horizon mathématique) avec la partition azimutale. On peut noter
l'asymétrie entre les positions extremes de la planete apparaissant a l'est et a l'ouest (dessin fait
par Snežana Hvala-Tecco).
89
Ivan Šprajc
90
avtorji so opazili (ibid.: 234ss), da so bUi v 8. ir\ 9. stoletju r\.št. (poznoklasično obdobje)
vsi veliki severni ekstremi (kadar je deklinacija presegla 25,5°) vidni pozno aprila ali
zgodaj maja, torej so vselej nastopali v istem letnem času; še več, približno so sovpadaU z
nastopom deževne dobe. Nadaljnje raziskave (Šprajc 1987-1988; 1989; 1993) so pripeljale
do naslednjih ugotovitev:
- vsi Venerini ekstremi ohranjajo zvezo z določenimi letnimi časi;
- maksimalni ekstremi Venere kot danice in kot večemice so asimetričru, i.e.največji
ekstremi. vidru na vzhodnem horizontu, se po velikosti razlikujejo od največjih
ekstremov, vidnih na zahodnem horizontu.
V klasičnem (ca. 300-900 n.St.) in postklasičnem obdobju (ca. 900-1519) razvoja
mezoameriških kultur je Venera dosegala deklinadje večje od ca. /24°107 (do ca. /27,5°/)
izključno le, kadar je bila vidna kot zvezda večerruca, in sicer vselej nekaj časa pred
solstidji: med aprilom in jimijem (sevenü ekstremi) in med oktobrom in decembrom
(južni ekstremi). Maksimalni ekstremi, ki nastopajo v 8-lebiih intervalih, so vselej nastopali
med 2. in 6. majem (severni ekstremi) in med 2. in 7. novembrom (južni ekstremi)
proleptičnega gregorijanskega koledarja. Kadar pa je bUa Venera vidna kot danica, je
zmeraj dosegala ekstremne deklinadje po solsticijih. od konca decembra do februarja
(južni ekstremi) in od konca jurüja do avgusta (severni ekstremi), toda te rüso nikoU
presegle ±24°10' (Šprajc 1993: table 1 - treba pa je upoštevati, da so datumi v tej tabeli
julijanski!). To pomeni, da so bili največji ekstremi, vidni na vzhodnem horizontu, kar za
okoli 3° (približno 6 premerov Sončevega diska) manjši od največjih ekstremov, vidruh
na zahodnem horizontu; prav tako to pomeni, da se Venera kot danica v svojem gibanju
vzdolž vzhodnega horizonta nikoli ni premaknila občutno dlje kot Sonce ob solsticijih
(slika 1)!
V luči podatkov o padavinskem režimu v razUčnih delih Mehike (E. Garda 1987:
22-30, 62-70) se zdijo posebej zanimivi ekstremi večerruce, saj približno sovpadajo z
začetkom (severni ekstremi) in koncem (južni ekstremi) deževne dobe,' ki pogojuje trajanje
poljedelskega cikla. Kot bomo videli, orientacije ustrezajo maksimalnim ekstremom, ki
so, kot je büo omenjeno, posebno natančni časovni indikatorji.
V enem 8-letnem ciklu je mogoče opazovati 5 severnih in 5 južruh ekstremov Venere
kot večemice. Vzorec datumov in velikosti Venerinih ekstremov, kakršen se kaže v 8-
letnem ciklu, se skozi čas spreminja. Velja pa omeniti, da se zveza določenih ekstremov z
določeninu obdobji v letu ne spreminja skozi stoletja in celo tistočletja. Vzroke za to
konstantno sezonsko vezanost in asimetričnost Venerinih ekstremov najdemo v
kombinaciji astronomskih faktorjev, med drugim v naklonu Zemljine osi in raviüne
Venerine orbite glede na ravnino ekliptike ter v heliocentrični longitudi dvižnega vozla
Venerine orbite (podrobna astronomska razlaga je podana v: Šprajc 1989:231-233).
ORIENTACIJE PROTI VENERINIM EKSTREMOM
Doslej so bile orientacije proti Venerinim ekstremom najdene v ostankih arhitekture
majevskih naselbin Chichén Itzâ (izg.QCénicâPs), Uxmal (izg.ušmal), Santa Rosa Xtampak
(izg. štampak) in Nocuchich (Lzg. nokučič) na polotoku Yacatânu ter na osrednjemeWski
lokaliteti Huexotla (Lzg. uešotla).
1 Na kultumogeografskem področju Mezoamerike, torej v srednji in južni Mehiki in v severnem delu
Centralne Afrike, traja deževna doba od maja do oktobra.
91
Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi Mezoamerike
Chichén Itzâ. Med preučevanjem morebitnih astronomskih karakteristik
poznoklasične in zgodnjepostklasične stavbe, imenovane Caracol, so Aveni, Gibbs in
Hartimg (1975) odkrili, da nekatere liiüje kažejo proti severnim in južnim ekstremom
Venere na zahodnem horizontu. Azimuta pravokotnic na bazo spodnje ploščadi in na
bazo t.i. stilobatne ploščadi ustrezata azimutu največjega severnega ekstrema. Poleg tega
je bilo mogoče opazovati maksimalne severne in južne ekstreme Venere kot večernice
vzdolž diagonal oken 1 in 2. Naključnost teh sovpadanj ni verjetna: okrogli templji, kakršen
je Caracol, so namreč bili posvečeni bogu Quetzalcôatlu (izg. kecalkoatl), ki je v
mezoameriški nutologiji ekspUcitno povezan z Venero (Aveni et al. 1975:980).
Uxmal. V zvezi s tem poznoklasičrum majevskim mestom je Aveni (1975:184ss,
fig. 6, table 5) ugotovil, da ravna linija od zahodnega vhoda v gornji tempelj Pritlikavčeve
hiše preko centra Prostora za igro z žogo do glavnega vhoda v Zahodno grupo približno
ustreza smeri proti skrajnemu južnemu zahajališču Venere. Čeprav je namerna usmerjenost
te linije glede na Venero manj verjetna, velja vendarle omeniti, da zahodno pročelje templja
vrh stavbe, imenovane Pritlikavčeva hiša ali Prerokova piramida, krasita med drugim
tudi dva Venerina glifa.
Tudi za Guvernerjevo palačo, kije zamaknjena za okoli 15° glede na večino ostalih
orientacij v Uxmalu, je bilo argxunentirano, da je usmerjena proti Venerinemu ekstremu
(slika 2). Linija od glavnega vhoda proti jugovzhodu, pravokotna na fasado palače, teče
skoraj točno preko oddaljene vzpetine, ki rahlo izstopa iz sicer ravnega yucatânskega
2.
Pogled proti severozahodu na centralni del Uxmala, s Prerokovo piranüdo na desni in
Guvernerjevo palačo na levi. (fotografija: avtor) ¦ Central part of Uxmal viewing northwest, with
the Pyramid of the Magnician on the right and the Governor's Palace on the left (photo by the
author). . Vue dans la direction nord-ouest de la partie centrale de I'Uxmal avec la Pyramide du
Prophete sur la droite et avec le Palais du Gouverneur sur la gauche (photographie faite par
l'auteur).
92
Ivan Šprajc
horizonta. Terenske raziskave leta 1989 so pokazale, da je identifikacija te izbokline s
Strukturo 1 ali t.i. Veliko piramido na okoli 8 km oddaljenem najdišču Nohpat (Aveni
1975:183) napačna in da gre v resnici za glavno piramido ok. 4,5 km oddaljene in dotlej
še neregistrirane lokalitete, ki jo domačini poznajo pod imenom Cehtzuc (izg. kehcuk)
(Šprajc 1990). Smer od Guvernerjeve palače proti tej vzpetini naj bi ustrezala največjemu
južnemu ekstremu Venere na vzhodnem horizontu, vendar v tej trditvi (Aveni 1975:184)
ni bilo upoštevano dejstvo o asunetriji v velikosti vidivih ekstremov Venere kot danice in
večernice: azimut omenjene linije je namreč 118°13' (ibid.: table 5), medtem ko Venera,
kadar je bila vidna kot danica na vzhodnem nebu Uxmala, nikoli ni dosegla azimuta
večjega od 115°40'! Ne zdi se verjetno, da bi bili Maji, če so res želeli orientirati stavbo
proti južnemu skrajnemu vzhajališču Venere, napravili tako veliko napako, saj je ta
enakovredna kar 5-kratnemu premeru Sončevega diska.
Orientacija je najverjetneje funkcionirala v nasprotru smeri: okoli leta 900 n. št., ko
je büa sezidana Guvernerjeva palača (Kowalski 1987: 51), je bilo mogoče s piramide v
Cehtzucu opazovati Venerin zahod za palačo, kadar je planet dosegel največje severne
ekstreme.^ Takšno hipotezo podpirajo ekonografski elementi, ohranjeni na Guvernerjevi
palači: na bogato okrašeni fasadi te stavbe, ki so jo nekateri raziskovalci in popotruki
proglasili za najlepši arhitektonski objekt predkolumbovske Amerike, najdemo preko
300 Venerinih simbolov, ki krasijo ličnice stUiziranih podob boga Chaca (izg. čak). Glede
na to, da je bil Chac bog dežja (med yucatânskimi kmeti je to še vedno eno
najpomembnejših božanstev), kaže opozoriti na že prej omenjeno dejstvo, da so
maksimahii ekstrenu Venere kot večernice, vidni v začetku maja, oznanjali nastop deževne
dobe! Chacova obličja so razporejena v skupinah po pet, na dveh podobah ob severnih
vogalih palače pa vidimo tudi število 8, zapisano na majevski način s črto in tremi krožci;
pet in osem sta seveda Venerini števili par excellence: spomnimo se, da so Venerine
sinodske dobe komenzurabilne z majevskimi koledarskimi leti v razmerju 5 proti 8.
Podrobnejša argimientacija je bila podana na drugem mestu (Šprajc 1993:45ss).
Santa Rosa Xtampak. Tako imenovana Velika palača na tej poznoklasični majevski
lokaliteti ima enako orientacijo kot Guvernerjeva palača v Uxmalu (Aveni 1982:14), zato
je utegnila biti prav tako orientirana proti največjim severnim ekstremom Venere kot
večernice. Žal pa v tem primeru manjkajo dokazi, da je bila takšna orientacija v resnid
namerna.
Nocuchich. Struktura 2 tega poznoklasičnega najdišča gleda proti jugovzhodu
(Pollock 1970:45ss, fig. 54). Meritve s teodolitomMeta 1989 so pokazale, daje orientirana
okoli 28° južno od pravega zahoda,^ kar približno ustreza smeri proti maksimahiim južnim
ekstremom Venere ne zahodnem horizontu. Tudi v tem primeru ne moremo izključiti
možnosti, da je to sovpadanje naključno, velja pa opozoriti, da samo ime najdišča nemara
namiguje na Venero: Nocuchich pomeni v yucateski varianti jezika Maya »Veliko oko« in
spominja na Nohoch Ich, eno izmed etnološko dokumentiranih imen za Venero med
Maji v BeHzeju (Thompson 1930: 63).
2 Ker je kotna širina Guvernerjeve palače, kot je vidiui s Cehtzuca, 1°15', je Venera zahajala za stavbo
ob dveh ali treh severnih ekstremih vsakega 8-letnega cikla.
3 Tehnika meritev orientacij s teodolitom in z astronomsko referenco, nujna v arheoastronomskih
preučevanjih, je opisana v: Šprajc 1990:45^.
4 Natančne orientacije ni bilo mogoče ugotoviti, ker so merljive stene te stolpu podobne zgradbe
sorazmerno kratke.
93
Orientacije proti Venerinim eksti-emom v predŠDariski arhitekturi Mpznamprikp
3.
Orientacija templja El Circular v Huexotli. (po načrtu v: M. T. Garcia G. 1987: 19; risba: Snežana
Hvala-Tecco) ¦ Orientation of El Circular temple at Huexotla (plan after M. T. Garcia G. 1987:19;
drawing: Snežana Hvala-Tecco). ¦ Orientation du temple El Circular a Huexotla (dessin fait,
d'apres le plan dans; M. T. Garcia G. 1987; 19, par Snežana Hvala-Tecco).
Huexotla. Ena izmed stavb v Huexotli, postklasičnem najdišču južno od mesta
Texcocoin vzhodno od mehiške prestolnice, je tempelj krožnega tlorisa, imenovan El
Circular. Objekt ima dostop z vzhodne strani, kjer moli na površje tudi severna balustrada
stopnišča substrukture. Gradbeni fazi rtimata enake orientacije (slika 3). Na osnovi meritev,
ki sta jih leta 1988 opravila A. Ponce de Leon in avtor, je mogoče sklepati, da je bila
zgodnejša faza stavbe orientirana proti maksimalnim severnim ekstremom Venere kot
večemice. Hipotezo podpirajo naslednji podatki.
Edina vidna balustrada substrukture ima azimut 118°16'. V vzhodni smeri se azimut
ne zdi astronomsko signifikanten. Deklinacija 26°52', ki ustreza azimutu v nasprotni smeri,
pa sovpada z vrednostjo največje Venerine severne deklinadje sredi 12. stoletja n.St.;
arheološka datacija postavlja zgodnjo fazo stavbe med 1150 in 1350 n. št. (M. T. Garda G.
1987:82,100).
V skladu s PoUockovo (1936:159ss, 147, table 5) klasifikacijo okroglih stavb pripada
El Circular v Huexotli tipu 5, ki je eden izmed tipov, povezanih s kultom Quetzalcöatla.
To zvezo potrjuje dejstvo, da na poslikani keramiki, ki jo je v okolici našel Batres (1904:6),
prevladujejo motivi prerezane morske školjke, kakršni se sicer pojavljajo kot stalni
Quetzalcoatlovi atributi. Znana asociacija tega božanstva z Venero seveda podpira
orientacijsko hipotezo.
Zanimiv argument v podporo domnevi, da se orientacija nanaša na zahodni
94
Ivan Šprajc
4.
Pogled vzdolž balustrade zgodnje faze templja
El Circular v Huexotli proti severozahodu; v
ozadju je hrib Tres Padres, (fotografija: avtor) ¦
View along the balustrade of the substructure
of El Circular at Huexotla in a nothwestem
direction, with the Tres Padres mountain in the
background (photo by the author). ¦ Vue, dans
la direction nord-ouest, le long de la balustrade
de la phase primaire du temple El Circular a
Huexotla, avec la montagne Tres Prades en
arriere plan (photographie faite par l'auteur).   ;
horizont, predstavlja tudi odnos med stavbo in okoliško topografijo. Os balustrade,
podaljšana proti zahodu, vodi do vrha Tres padres, najvišje gore, ki je vidna na
severozahodnem horizontu in ki leži severno od mesta Méxica, kakih 30 km od Huexotle
(sliki 3 in 4; podaljšana proti vzhodu, ista os ne gre preko nobene izstopajoče točke
horizonta).
Nekatere raziskave, opravljene v zadnjih letih, so dokazale, da je vrsta predšpanskih
templjev v osrednji Mehiki orientiranih proti prominentnim hribom v njihovi okolici in
da so te orientacije večinoma tudi astronomsko signifikantne (d. Ponce de Leon 1983;
Tichy 1983; Aveni et al, 1988). To pomeni, da so morala biti mesta za izgradnjo
ceremonialnih stavb skrbno izbrana, najbrž na osnovi določenih principov geomantike
ali »posvečene geografije«, v katerih so bili vključeni astronomsko-koledarski razlogi,
verovanja v zvezi z lokalnimi karakteristikami naravnega okolja in verjetno mnogi drugi
dejavniki (Carlson 1981; Broda 1991a, b). Čeprav še vedno ne razumemo dobro, kako je v
resnici funkcionirala celotna kombinadja teh pravil, je vendar nesporno dejstvo, da so
imele gore izredno važno vlogo v predšpanskih verovanjih Mezoamerike, zlasti v
pojmovanjih, ki so zadevala dež in rodovitnost in ki so med indijanskinü skupnostmi še
danes zelo živa (Broda 1982; 1987; 1991b).
Zelo konkreten je podatek, da so na hribu Quauhtépetl, danes imenovanem Tres
Padres, Azteki v mesecu Atlcahualo žrtvovali otroke (Sahagiin 1985:98 - knj. 2, pogl. 20;
Broda 1971:273; 1991a: 84ss). To je bil samo eden v vrsti ritualov, ki naj bi bili zagotavljali
pravočasen nastop deževne dobe in ki so se začeli v mesecu Atlcahualo (ta je v času
špariske osvojitve sovpadal z drugo polovico februarja in začetkom marca). Arheološki
ostanki, najdeni na vrhu omenjenega hriba, potrjujejo historična poročila (Sanders et al,
1979: map 18).
V lud teh podatkov se zdi močno verjetno, da je bil El Circular v Huexotli postavljen
Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi Mezoamerike
95
na skrbno izbranem mestu, od koder je smer proti najvišji gori na severozahodnem
horizontu označevala skrajno severno zahajališče Venere kot večernice (gl. tudi: Šprajc
1993:48ss).
SKLEPNA RAZMIŠLJANJA
Razlog za majhno število doslej ugotovljenih orientacij proti Venerinim ekstremom
je stanje raziskanosti, ki je še vedno nezadostna, po drugi strani pa tudi slaba ohranjenost
nmogih arhitektonskih objektov. Omenjeno je bilo, na primer, da je tudi piramida ovalnega
tlorisa v Paalmulu, majevskem najdišču v vzhodnem delu polotoka Yucatâna, orientirana
proti Venerinemu ekstremu; stopnišče je usmerjeno proti severozahodu, vendar je danes
tako porušeno, da natančne meritve riiso mogoče (Aveni - Hartimg 1978).
Glede na razpoložljive podatke imajo okrogli Quetzalcoatlovi templji na polotoku
Yucatânu stopnišče na zahodni strani, medtem ko v osrednji Mehiki gledajo proti vzhodu -
(Pollock 1936:160). Tudi Guvernerjeva palača v Uxmalu, očitno povezana z Venero, ima
dostop z vzhodne strani. Kljub tem razlikam je mogoče trditi, da se vse doslej preučene
orientacije, ki jih je mogoče razložiti s planetom Venero, nanašajo na večernico, vidno na
zahodnem horizontu. Kaže torej, da položaj vhoda ali stopnišča rü bil določen s smerjo, v
kateri je bilo mogoče opazovati astronomski pojav, ki je pogojeval orientacijo stavbe.
Obravnavane orientacije v arhitekturi so samo en izraz kompleksnih verskih
pojmovanj, ki so obkrožala planet Venero v predšpanski Mezoameriki. Čeprav je dobršen
del Venerinega simbolizma znan že dolgo časa, je šele študija Clossa, Avenija in Crowleya
(1984) razkrila, da je bil ta planet v mezoameriškem pogledu na svet konceptualno povezan
tudi z dežjem in koruzo. Kasnejše raziskave (Šprajc 1989; 1993) so pokazale, da je mogoče
njihove zaključke podpreti z obiljem arheoloških, etnoloških, ikonografskih in
zgodovinskih podatkov, ki vrhu tega izpričujejo, da je bü t.i. kompleks Venera-dež-koruza
povezan v prvi vrsti z večernim aspektom planeta. Prav tako je büo argumentirano, da ta
pojmovanja temeljijo na opazovanjih naravnih dejstev, namreč sovpadanja ekstremov
Venere kot večernice z začetkom in koncem deževne dobe, torej z dvema letnima
klimatskima spremembama, ki sta v Mezoameriki ključnega pomena, saj pogojujeta setev
in žetev koruze in obilnost pridelka. Oba trenutka v letu sta za kmetovalce tega področja
še vedno izredno pomembna. Tudi mnoge predšpanske koncepcije se še vedno ohranjajo
v odročnih indijanskih skupnostih, tako da imajo etnološki podatki ogromen pomen tudi
v pojasnjevanju vloge, ki jo je pred prihodom Špancev imela Venera v verovanjih,
povezanih z dežjem, koruzo in rodovitnostjo (çf, Šprajc 1993). Kot primer si na tem mestu
oglejmo samo naslednji napev, ki ga je zabeležil K. T. Preuss (1912: 230) med Indijanci
Cora v zahodni Mehiki:
Von Norden komme tanzend und (trage als Krone) deine jüngeren Brüder.
Von Norden komme tanzend mit Blauelsterfedem.
(...)
Von Norden (konune tanzend) mit Turas-Blumen.
Trage Cempasuchil-Blumen.
Trage Zacalosuchü-Blumen.
Trage Tsakwas-Blumen.
Wolken trägst du als Krone.
Das Weiße trägst du als Krone.
Leben trägst du als Krone.
Ivan Šprajc
96
Vrste cvetja, ki se omenjajo, so na drugem mestu navedene kot bratje boga Sautarija,
ki je personifikacija Venere kot večemice, razen tega pa jih Indijanci Cora povezujejo z
deževno dobo (Preuss 1912:94, LXIss, LXXXI). Poetična pripoved se ujema s klimatskimi
in astronomskimi dejstvi: kadar je Venera vidna kot večemica, njen severni ekstrem
oznanja prihod deževne dobe; ko pa se v naslednjih dneh začne polagoma vračati proti
jugu, to njeno gibanje sovpada z vse bolj naraščajočim deževjem. Zato Sautari, ko prihaja
s severa, »prinaša« oblake, dež in, konec koncev, življenje.
Maksimalrri Venerini ekstrenü vedno padejo na skoraj iste datume tropskega leta
(začetek maja in začetek novembra) in dokaj natančno omejujejo deževno dobo in
poljedelski ciklus, v čemer je treba iskati najverjetnejši razlog za njihov posebni pomen,
izpričan v orientacijah. O važnosti teh datumov govori tudi vrsta drugih orientacij, ki se
nanašajo na vzhajališča in zahajališča Sonca: dneve okoH 3. maja in 3. novembra registrirajo
orientacije, ki sodijo v t.i. »dmžino 17°« in ki so v 237, 311ss; gre za odklone okoli 17°
sevemo od pravega zahoda oz. južno od pravega vzhoda). Pri ovrednotenju pomena teh
datumov nam zopet priskoči na pomoč etnologija: dnevi okoli 1. novembra (Vsi sveti.
Verne duše) so med današnjimi Indijanci zelo veUk praznik, še pomembnejša pa so slavja
ob Dnevu sv. križa, 3. maja, ko se opravljajo obredi za dež; to je pravzaprav najpo-
membnejši indijanski letni praznik, in čeprav je Cerkev pred leti prestavila praznik sv.
križa s 3. maja na 14. september, se v Mehiki zaradi tradicionalne populamosti še vedno
slavi 3. maja. To je še en argument v prid domnevi, da gre za kontinuiteto iz predšpanskih
časov, da se torej v krščanski »preobleki« skriva datum, ki je imel že za nekdanje poljedelce
Mezoamerike veHk pomen in ki je ovekovečen tudi v orientacijah v sakralni arhitekturi.
Povsod po svetu verovanja pripisujejo velik pomen nebesnim telesom. Ciklične
spremembe v naravnem okolju se ponavljajo v istem ritmu kot spremembe na nebu, toda
le-te so veliko bolj regularne in stabihie. Zaradi teh pravihiosti je nebo postalo podoba
dovršenega reda božanske popolnosti, kot logična posledica takšnih pojmovanj pa so se
seveda oblikovala tudi verovanja, da nebesni pojavi določajo razvoj dogodkov na Zemlji.
Če je v Mezoameriki Venera kot večemica veljala za enega izmed dejavnikov, odgovornih
za ustrezno odvijanje cikličnih sprememb v naravnem okolju, je treba orientacije proti
njenim ekstremom razimieti kot še eno manifestacijo poskusov starih Mezoameričanov,
da poustvarijo in ovekovečijo kozmične principe in nebeški red v svojem zemeljskem
okolju.
BIBLIOGRAFIJA
AVENI, Anthony F.
1975 Possible astronomical orientations in ancient Mesoamerica. In: A. F. Aveni, ed.,
ArchaeoastTonomy in pre-Columbian America, Austin: University of Texas Press, pp. 163-
190.
1980 Skywatchers of ancient Mexico. The University of Texas Press.
1982 Archaeoastronomy in the Maya region: 1970-1980. In: A. F. Aveni, ed., ArchaeoastTonomy
in the New World, Cambridge: Cambridge University Press, pp. 1-30.
AVENI, A. F. - E. E. CALNEK - H. HÄRTUNG
1988 Myth, environment, and the orientation of the Templo mayor of Tenochtitlan. American
antiquity 53(2): 287-309.
Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi Mezoamerike
97
AVENI, Anthony F. - Sharon L. GIBBS - Horst HÄRTUNG
1975 The Caracol tower at Chichen Itza: an ancient astronomical observatory? Science 188(4192):
977-985.
AVENI, Anthony F. - Horst HÄRTUNG
1978 Los observatorios astronômicos en Chichén Itzâ, Mayapân y Paahnul. BoJetin dela Escuela
de Ciendas Antropolôgicasdela Universidadde Yucatan 6, no. 32:2-13.
BATRES, Leopoldo
1904 Mis exploradones en Huexotla, Texcocoy monticulo de »El Gavilän«. Mexico.
BRODA, Johanna
1971 Las fiestas aztecas de los dioses de la Uuvia: ima reconstrucciôn segun las fuentes del siglo
XVI. Revista espaüola de antwpologia americana 6: 245-327.
1982 El culto mexica de los cerros y del agua. Multidisciplina 3(7): 45-56.
1987 Templo Mayor as ritual space. In: J. Broda - D. Carrasco - E. Matos M., The Great Temple of
TenochtiÜan: Center and periphery in the Aztec world, Berkeley - Los Angeles - London:
Urüversity of Califonüa Press, pp. 61-123.
1991a The sacred landscape of Aztec calendar festivals: myth, natiu-e and society. In: D. Carrasco,
ed.. To change place: Aztec ceremonial landscapes, Niwot: University Press of Colorado,
pp. 74-120.
1991b Cosmovision y observaciön de la naturaleza: el ejemplo del culto de los cerros en
Mesoamérica. In: J. Broda - S. Iwaniszewski - L. Maupomé, eds., Arqueoastronomia y
etnoastronorrüa en Mesoamérica, Mexico: Uruversidad Nacional Autônoma de Mexico,
Instituto de Investigaciones Histôricas, pp. 461-500.
CARLSON, John B.
1981 A geomantic model for the interpretation of Mesoamerican sites: an essay in cross-cultural
comparison. In: E. P. Benson, ed., Mesoamerican sites and world-views, Washington:
E>umbarton Oaks, Trustees for Harvard University, pp. 143-215.
GLOSS, Michael P. - Anthony E AVENI - Bruce CROWLEY
1984 The planet Venus and Temple 22 at Copan. Indiana9 {Gedenkschrift Gerd Kutscher, Teill) :
221-247.
FÖRSTEMANN, Ernst W.
1886 Modißcadones aJ sistema de dasiffcadôn cUmâtica de Koppen, 4a. ed. Mexico (1. izdaja:
1964).
GARCL\ GARCIA, Maria Teresa
1987 Huexotla: Un sitio del Acolhuacan. Mexico: Instituto Nacional de Antropoloogia e Historia
(»Colecciön Cientifica« 165).
KOWALSKI, Jeff Karl
1987 TheHouseof the Governor: A Maya palace of Uxmal, Vi/cafan, Mewbo. Norman - London:
University of Oklahoma Press.
LOUNSBURY, Floyd G.
1983 The base of the Venus table of the Dresden Codex, and its significance for the calendar-
correlation problem. In: A. F. Aveni - G. Brotherston, eds.. Calendars in Mesoamérica and
Peru: Native American computations of time, BAR International Series 174, pp. 1-26.
POLLOCK, H. E. D.
1936 Round structures of aboriginal middle America. Carnegie Institution of Washington
Publication no. 471.
1970 Architectural notes on some Chenes ruins. In: W. R. BuUard, ed.. Monographs and papers in
Maya archaeology (Papers of the Peabody Museum of Archaeology and Ethnology (A), pp.
1-87.
PONCE DE LEON H., Artiiro
1983 Fechamiento arqueoastronönüco en el altiplano de Mexico. In: A. F. Averu - G. Brotherston,
eds.. Calendars in Mesoamérica and Peru: Native American computations of time, BAR
International Series 174, pp. 73-99.
Ivan Šprajc
98
PREUSS, Konrad Theodor
1912 Die Nayarit-Expedition. Erster Band: Die Religion derCora-Indianer. Leipzig: B. G. Teubner.
3AHAGUN, Bernardino de
1985 Historia general de las cosas de Nueva Espana, 6a. ed. Mexico: Editorial Pomia.
SANDES, William 1. - Jeffrey R. PARSONS - Robert S. SANTLEY
1979 The basin of Mexico: Ecologicalprocesses in the evolution of a civilization. New York - San
Francisco - London: Academic Press.
SELER, Eduard
1904 Venus period in the picture writings of the Borgian Codex Group. In: C. P. Bowditch, ed.,
Mexican and Central American antiquities, calendar systems, and history (Bureau of
American Ethnology Bulletin28), pp. 353-391.
ŠPRAJC, Ivan
1987-1988 (1992) Venus and Temple 22 at Copan: revisited. Archaeoasuvnomy The journal of the
Center for Archaeoastronomy \0:88-97.
1989 Venus, lluvia y maiz: el simboUsmo como posible reflejo de fenômenos astronômicos. In:
Memorias delSegundo Coloquio IntemadonaldeMayistas: 17-21 de agosto de1987, Mexico:
Universidad Nadonal Autônoma de Mexico, Institute de Investigadones Filologjcas, Centre
de Estudios Mayas, vol. \, pp. 221-248.
1990 Cehtzuc: a new Maya site in the Puuc region. Mexicon 12(4): 62-63.
1991 Arheoastronomija. Ljubljana: Slovensko arheološko društvo.
1993 The Venus-rain-maize complex in the Mesoamerican world view: part I. Journal for the
history of astronomy!'^: 17-70.
s.a.   Venus orientations in ancient Mesoamerican architecture. In: C. L. Ruggles, ed.,
Archaeoastronomy in the 1990s, Loughborough: Group D Publications (v tisku).
THOMPSON, J. Eric S.
1930 Ethnology of the Mayas of southern and central British Honduras. Field Museum of natural
History, Publ. 274; Anthropologicad series, vol. 17, no. 2, Chicago.
1972 A commentary on the Dresden Codex. Memoirs of the American Philosophical Society 93,
Philadelphia.
TICHY, Franz
1983 El patron de asentamientos con sistema radial en la meseta central de Mexico: »sistemas
ceque« en Mesoamerica? Jahrbuch für Geschichte von Staat, Mrtscha/t und Gesellschaft
Lateinamerikas 20: 61-84.
BESEDA O AVTORJU
Ivan Šprajc. mag., etnolog in arheolog,
raziskovalec na IN AH, Subdirecdon de registre
pubHco de monumentos y zonas arqueologicos
v Mexicu.
ABOUT THE AUTHOR
Ivan Šprajc. M.A., ethnologist and
archeologist, researcher with INAH, Subdi-
recdon de registre publico de monumentos y
zonas arqueologicos in Mexico.
99
Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi Mezoamerike
SUMMARY
ORIENTATIONS TOWARDS VENUS' EXTREMES IN PRE-HISPANIC
MESOAMERICAN ARCHITECTURE
Recent archaeoastronomical research in Mesoamerica has shown that some
orientations and ahgnments in prehispanic architecture relate to the planet Venus,
particularly to its extremes on the horizon. However, certain characteristics of the apparent
planet's motion have so far received little attention or have been completely ignored,
even if they should be taken into account in any coiKideration of the orientations to
Venus extremes.
The rising and setting points of Venus visible as morrung or evening star move
along the eastern and western horizon, respectively, reaching northerly and southerly
extremes. Dates and magnitudes of the extremes vary considerably, but Üiey exhibit (like
other Venus phenomena) 8-year patterns. Some Venus extremes in an 8-year cycle are
greater than solstitial extremes of the Sim, but they are all seasonally fixed. Particularly
interesting are the evening star extremes visible on the western hirizon: occurring between
April and June (northerly extremes) and between October and December (southerly
extremes), they approximately coincide witii the onset and with the end of the rainy
season in Mesoamerica. The maximum extremes visible on the western horizon are for
about 3° greater than tiie maximum extremes visible on the eastern horizon.
The orientations to Venus extremes have been so far discovered in the Late Classic
and Early Postclassic architecture of Chichén Itzâ, Uxmal, Santa Rosa Xtampak, Nocuchich
and Huexotla. The intentionality of these orientations is, at least in some cases, strongly
supported by additional evidence, independent of the astronomical argument. AU of the
orientations known so far refer to the maximum extremes attained by Venus as evening
star.
The sigiüficance of tiiese aMgrments can be explained in terms of Venus symboUsm
in Mesoamerican world view. It was shown that the planet was conceptually associated
with rain, maize and fertihty (Closs et al. 1984). Further research has demonstrated that
tiie primary importance in the so-called Venus-rain-maize complex was attributed to the
evening star (Šprajc 1993). Venus orientations exhibited in architectural remains represent
but one manifestation of this complex set of ideas, whose observatiorwl basis may have
been precisely tiie concomitance of the everung star extremes with two crudal armual
climatic changes, which delimit the agricultural cyde.
RESUME
LES ORIENTATIONS VERS LES POSITIONS EXTREMES DE LA PLANETE
VÉNUS DANS L'ARCHITECTURE PRÉHISPANIQUE DE L'AMÉRIQUE
CENTRALE
Une recherche archéologico-astronomique récente en Amérique centrale a montré
qu'il existait un rapport entre certaines orientations, certains alignements de l'architecture
Ivan Šprajc
100
préhispanique et les positions extremes sur l'horizon de la planete Vénus. Quoi qu'il en
soit, certaines caractéristiques de la trajectoire observable de la planete ont été jusqu'a
maintenant peu étudiées, lorsqu'elles n'étaient pas completement ignorées, alors meme
qu'on aurait du en tenir compte pour tout examen attentif des orientations en rapport
avec les positioris extremes de Vénus.
Le levant et le couchant de Vénus, visibles lorsque l'étoile du matin ou du soir se
déplace le long, respectivement, de l'horizon est ou de l'horizon ouest, atteignent
septentrionalement et méridionalement les extremes. Dates et magiütudes des extremes
varient considérablement mais ils présentent (comme les autres occurrence de Vénus)
des développements qui se réiterent tous les huit ans. Au cours d'un cycle de huit ar\s,
certains extremes de Vénus sont plus importants que les extremes du soleil au moment
des solstices, mais tous sont régis par les saisons. Les positions extremes de l'étoile du
soir observables sur l'horizon ouest sont particulierement intéressantes. Atteintes entre
avril et j\iin (pour les extremes au nord) et entre octobre et décembre (pour les extremes
au sud), elles coincident approximativement avec le déclenchement et la fin de la saison
des pluies en Amérique centrale. Les extremes maximimi observables sur l'horizon ouest
dépassent d'environ 3 degrés les extremes maximxmi observables sur l'horizon est.
Des orientations en fonction de Vénus ont été découvertes a ce jour dans
l'architecture de Chichén Itzâ, Uxmal, Santa Rosa Xtampak, Nocuchich et Huexotla, pour
les périodes du classique tardif et du post-classique précoce. Le caractere intentionnel de
ces orientations est, tout au moins dans certains cas, fortement appuyé par des éléments
de preuve supplémentaires, indépendants du domaine astronomique. Toutes les
orientatior« cormues a ce joui se réferent aux positions extremes maximum que Vénus
atteint en tant qu'étoile du soir.
La signification de ces alignements peut etre comprise comme im symbolisme lié a
Vénus dans la conception méso-américaine du monde. Il a été démontré que la planete
était conceptuellement associée a la pluie, au mais et a la fertilité (Closs et al., 1984). Une
recherche approfondie a démontré que la prééminence dans ce qu'on nomme le complexe
Vénus / pluie / mais était attribuée a l'étoUe du soir (Šprajc 1993). Les orientations en
fonction de Vénus nüses en évidence dans des vestiges architecturaux ne représentent
qu'ime mariifestation d'im ensemble complexe de notions. Celui-ci se fonde peut-etre
sur l'observation de la concomitance des positions extremes de l'étoUe du soir avec deux
changements climatiques annuels cruciaux, qui ponctuent le cycle agricole.