NARODNA GALERIJA KRATKA ZGODOVINA NG IN NAVODILO ZA OGLED RAZSTAVE 1. IZDAJA SPISAL FRANCE STELfi V LJUBLJANI 1933 IZDANJE NARODNE GALERIJE V LJUBLJANI NARODNA GALERIJA KRATKA ZGODOVINA NG IN NAVODILO ZA OGLED RAZSTAVE 1. IZDAJA SPISAL FRANCE STELfi V LJUBLJANI 1935 ZA ZALOŽBO ODGOVOREN ]. ZORMAN NATISNILI J. BLASNIKA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA D. D. V LJUBLJANI ODGOVOREN L. MIKUŠ \ 3 I ’ ZGODOVINA NARODNE GALERIJE Z ačetkom XIX. stoletja se je uvrstila slovenska likovna umetnost s takozvanim impresionizmom končno kot enakopraven aktiven činitelj v pravkar do zadnje popol¬ nosti se zaokrožujoči organizem slovenske narodne kulture. In v krogu impresionistov se je tudi prvič porodila želja po spoznanju zgodovinske preteklosti umetnosti med Slo¬ venci; bržkone iz podzavestne težnje, da sodobno, pogosto kot neaktualno, prevratno ali celo protiljudsko obtoženo umetnost opravičijo kot logičen in nujen pojav v razvoju narodne kulture. Prvi poskus uresničenja takega rodovnika je bila zgodovinska razstava slovenskega slikarstva XIX. stoletja (80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem) 1. 1910., ki jo je v svojem paviljonu v Ljubljani priredil Rihard Jakopič. Istodobno je tudi že doraščala prva gene¬ racija slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in umetnost¬ nih ljubiteljev. Pričetki zbiranja slikarskih del sodobnosti so se pojavili že prej po iniciativi župana Ivana Hribarja pri mestni občini ljubljanski, teh in pa slikarskih del pre¬ teklosti pa po iniciativi ravnatelja J os. Mantuanija v Na¬ rodnem muzeju. Vendar misel o smotrno zbrani in urejeni galeriji ni dozorela ne tu ne tam. V krogih vseh interesiranih činiteljev, likovnih umet¬ nikov. umetnostnih zgodovinarjev in umetnostnih ljubite¬ ljev je nazadnje ob koncu velike vojne dozorela edino prava misel, da je Slovencem potrebno več kakor enkratno na kaki razstavi zbran pregled gradiva za zgodovino sli¬ karstva in več kakor slučajno brez trdne sodbe skupaj znesena zbirka starih slik, namreč trajna, znanstveno iz¬ brana in po sodobnih načelih urejena galerija slik. ki naj bo stalna priča o razvoju in stanju umetnosti med nami. Odbor, ki je pod vodstvom slikarja Ivana Franketa snoval J na uresničenju te misli, je izdal na angelsko nedeljo 1918 prvi oklic na Slovence in že 18. oktobra 1918 se je vršil v magistratni dvorani v Ljubljani ustanovni občni zbor društva Narodna galerija in je izbral za predsednika Ja¬ neza Zormana. Mestni magistrat je dal društvu na raz¬ polago več prostorov v 1. nadstropju Kresije, kjer je NG že prihodnje leto odprla svojo prvo stalno razstavo. Ta prva stvarna osnova NG se je logično gibala v okviru ožjih interesov njenih ustanoviteljev in je bila predvsem galerija slovenskega impresionizma z vpoštevanjem njego¬ vih neposrednih predhodnikov do sedemdesetih let XIX. sto¬ letja nazaj. Na podlagi prvih življenjskih izkušenj mladega društva so bila na drugem občnem zboru 1920 prvič revi¬ dirana pravila. Ivot zunanji dokument stremljenj te prve NG je bil izdan 1. 1922. z uvodom Izidorja Cankarja album Slovenska moderna umetnost I. Slikarstvo. NG pa ni smela ostati pri konceptu galerije sloven¬ skega impresionizma in njegovega kroga in je prav od začetka zasledovala mnogo širše cilje. § 2. pravil je ugo¬ tavljal, da 'se NG zaveda, da je treba skrbeti za produkte likovnih umetnikov vseh dob in vseh časov na naših tleh in da mora ona prevzeti skrb za te predmete', da jih reši propada in pokaže njih duhovni zaklad, ki mu je manjkalo nege in okvira, v katerem bi pokazal vso svojo vrednost. Toda do tega cilja je bila še dolga pot. Zanimanje jav¬ nosti je bilo treba ponovno vneti in je NG 1. 1922. v ta namen priredila zgodovinsko razstavo slovenskega slikar¬ stva v srednji tehnični šoli na Mirju. Razstavi je prišla v prid tudi mlada gospodarska ustanova ljubljanskega vele¬ sejma, ki je ob svoji letni razstavi zbrala v Ljubljani ve¬ like množice ljudi iz vse Slovenije in je tako obisk dosegel lepo število 12.000 ljudi. Razstava je zavzemala 400 m 2 po¬ vršine in je pokazala 260 slik od zač. XVII. stol. do 2. pol. XIX. stol. Ta prvi poskusni pregled gradiva za zgodovino slovenskega slikarstva je javnost resnično ogrel in je odslej postala misel NG resnično popularna. Najvažnejše 4 pa je bilo, da se je zanjo ogrel vedno iniciativni stari pri¬ jatelj slovenske kulture, takratni pokrajinski namestnik v Sloveniji, Ivan Hribar in položil 1. 1923. temelj stavbnemu fondu NG. Še isto leto 1923. je bila izpopolnjena in pre¬ urejena galerija v Kresiji, vendar je bila tudi ta druga galerija še vedno v bistvu le galerija slovenskega impre¬ sionizma, čeprav je njegov rodovnik že bistveno izpopolnila. Za nadaljni razvoj NG je bil osnovne važnosti izredni občni zbor dne 31. I. 1924, ki je sklenil spremembo pravil tako, da se je odpravil umetniški svet, ukinil vpliv stanov¬ skih umetniških organizacij na sestavo odbora in so se točneje opredelili pogoji za pridobitev rednega članstva, za katero naj bo predpogoj ožji stik kandidata z likovno umetnostjo ikot raziskovavec, pospeševavec, ljubitelj ali ustvarjajoči umetnik. Za zaželjeni razmah NG pa je bila predvsem drugim potrebna primerna streha. Na to so se sedaj osredotočila vsa prizadevanja odbora. Pozornost se je obrnila končno na Narodni dom, ki je po vojni izgubil svoj narodno obrambni pomen in je stal že dalj časa precej neizrabljen in zanemarjen. Galerija je vzela sicer med tem v najem od mestne občine Jakopičev paviljon, ki pa ni bil zadosten za njene galerijske namene in ga je mogla porabljati samo za Razstavne svrhe. Postala pa je s tem nehote središče umet¬ nostne propagande v Ljubljani. Prvi korak za pridobitev Narodnega doma je bil napravljen z občnim zborom ND dne 20. nov. 1925, ki je vsled naklonjenosti predsednika dr. V. Ravniharja zagotovil NG večino v odboru. Kmalu nato so se 1. 1926. dogovorile NG., Slovenska Matica, Dru¬ štvo za humanistične vede in Društvo Pravnik za skupno akcijo, ki naj pridobi sredstva 1 za slkupno streho NG in ustanavljajoči se Znanstveni akademiji. NG je prevzela vodstvo vse propagande in zbiranja sredstev za obe insti¬ tuciji. Dne 1.1.1927 je izšel oklic, podpisan od najvidnejših zastopnikov slovenskega naroda; dne 9. maja pa se je vršila v Ljubljani slavnostna akademija, ki je manifestirala voljo 5 Slovencev po ustanovitvi Akademije in izgradbi NG. V propagandne svrhe je bila izdana brošura Naša največja kulturna naloga. Zelo je pospešilo akcijo za nove prostore za NG dejstvo* da se je morala januarja 1927 izseliti iz Kresije in prenesti svojo zbirko v Narodni dom, s katerim je sklenila 1. 1926. prvi obvezni dogovor in si je z intabulacijo zagotovila pro¬ store v njegovem nadstropju. Istočasno je odslej tekla akcija za fond Akademije in NG (fond AG) in za prireditev prostorov v Narodnem domu za razstavo. Celoi leto 1928. so se vršila dela v Narodnem domu; stroški so znašali 784.824 dinarjev; visi prostori ob Bleivveisovi cesti so dobili zgornjo svetlobo. 16. XII. 1928 pa je bila ob proslavi desetletnice NG odprta prva razstava v Narodnem domu; bila je to Narodna galerija v svoji tretji ureditvi, pa še vedno v bistvu le ga¬ lerija slovenskega impresionizma in njegove bližnje oko¬ lice, razširjena sedaj že tudi v povojno dobo. Akcija za fond AG je pobudila tudi prve ustanovitelje, ki so darovali v namen obeh institucij svote najmanj po 100.000'— Din. Bili iso to Alojzij Vodnik, Robert Kollmann, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, Mestna občina ljub~ l janska in Kmetska posojilnica. Po desetletnem vodstvu NG je 1. 1929. odstopil njen prvi predsednik Janez Zorman, ki je bil tedaj nastavljen za njenega prvega upravnika. Za predsednika pa je bil izvo¬ ljen 12. okt. 1929 dr. Fran Windischer, ki je s krepko roko vodil NG preko dobe gospodarske depresije do njene če¬ trte otvoritve, ko stopa pred Slovence 22. junija 1933 prvič v tistem idealnem obsegu kakor so ji ga zamislili ustanovi¬ telji v svojem uvodnem oklicu na angelsko nedeljo 1. 1918. z besedami: „... naj zbere in ohrani najboljše umetnine vseh časov, kar jih je ustvaril slovenski genij, in naj raz¬ krije vsemu svetu obstoj in bogastvo* naše vpodabljajoče umetnosti”. Organizacija gospodarske podlage NG nikakor ni bila lahka zadeva, a je sedaj, ko ima galerija vsaj načelno zago- 6 tovljeno redno pomoč mesta Ljubljane in kr. banske uprave, vsaj za skrajno silo urejena, kar pa ne pomeni dosti več kakor golo vzdrževanje zbirke in njene uprave. Nič lažja, ako ne težja, gotovo pa mnogo važnejša je bila organizacija zbirke razstavnega gradiva galerije. Pet¬ najstletna zgodovina te akcije nazorno kaže, koliko po¬ drobnega dela se skriva za na videz samo po sebi umevnih podjetjih in prireditvah, ki so imele samo namen ves narod opozoriti na obseg interesne sfere, v kateri je iskati gra¬ divo za bodočo galerijo. Če bi ne bila voditeljem galerijske akcije pravočasno prišla na pomoč istodobno dozorevajoča slovenska umetnostna zgodovina s profesorjem univerze Izidorjem Cankarjem na čelu, se nam danes zdi, da bi bila tako organizirana zbirka, kakor ž njo stopa galerija sedaj pred svet, še dolgo nemogoča. Poudarili smo že propagandni pomen, ki ga je imela 1 . 1922 . prirejena zgodovinska raz¬ stava slikarstva na Slovenskem. Še večji kakor propa¬ gandni pa je bil njen znanstveni pomen. Ob nji šele so bile stvarno ugotovljene razvojne stopnje slovenskega sli¬ karstva, po nji šele je bilo omogočeno kvalitativno vred¬ notenje posameznih umetniških osebnosti in dob in ob nji šele se je načela še tudi danes ne čisto dognana pravda o kulturno zgodovinskem postanku in razvoju slovenstva. Za to razstavo so prireditelji preiskali dobesedno vso Slovenijo in dosegli tolik pregled gradiva, kakor ga doslej slovenska umetnostna evidenca še ni imela. Pregled gradiva pa je prvi predpogoj smotrnega izbora, saj naj bi NG ne bila slučajna zbirka gradiva, ampak kar najmočnejši prerez skozi res¬ nično stanje slovenskega slikarstva kot zgodovinsko d o- ganjanje in ohranjeno kulturno spomeniško dejstvo. Za ugotovitev najpotrebnejših dejstev iz zgodovine slovenskega slikarstva je NG v sledečih letih priredila celo vrsto po¬ dobnih akcij in ž njimi ustvarila vsaj najnujnejše pred¬ pogoje za kolikor toliko pravilno oceno gradiva. L. 1925 . je bila na enako široki podlagi kakor zgodovinska razstava prirejena razstava portretnega slikarstva v Sloveniji. Po- novno je bila v ta namen preiskana vsa Slovenija in zbrano obilno gradivo. Razstava je obsegala 310 slik od konca XVI. stol. dalje do povojnega ekspresionizma. Še isto leto 1925 je bila prirejena kolektivna razstava Groharjevih del, po kateri šele je bil točno pojasnjen Groharjev umetniški razvoj in njegovo stališče v slovenskem impresionizmu. L. 1927. je bil izvršen nakup zbirke odlitkov po glavni! 1 , de¬ lih klasične antične skulpture, ki je imel poleg potrebe po taki zbirlki v univerzitetnem mestu predvsem tudi namen poživiti med Slovenci precej odmrli smisel za plastiko. L. 1928. je priredila NG. posmrtno kolektivno razstavo Ivane Kobilice, 1. 1929. pa ob šestdesetletnici kolektivno razstavo del Riharda Jakopiča. Obe sta kakor Groharjeva bistveno pripomogli do jasnejše sodbe o razvoju in vred¬ notah slovenskega novejšega slikarstva. Važen dogodek za NG je bila tudi 1. 1930. izvršena likvidacija Strahlove zbirke v Stari Loki, iz katere je 'kr. banska uprava naku¬ pila in izročila NG v varstvo vse, kar je ta smatrala za potrebno za svojo zbirko. Razstava teh predmetov v veliki ga’erijski dvorani je zopet precej poživila zanimanje za galerijski problem. S pridobitvijo dela Strahlove galerije 1. 1930. in ure¬ ditvijo pogojev prevzema slik iz Narodnega muzeja, Ško¬ fijskega muzeja in iz študijske zbirke Spomeniškega urada jt: bilo zbiranje gradiva v grobem zaključeno. Začelo se je delo na podrobnem izboru gradiva za razstavo in prireditev razstavnih prostorov. To delo je trajalo celi zadnji dve leti in je obsegalo temeljito obnovitev strehe na stavbi Narod¬ nega doma, prireditev razstavnih prostorov, nabavo okvirov in restavriranje izbranega gradiva, tki v danem stanju ni bilo sposobno za razstavo. Restavriranje se je izvršilo pod vodstvom akad. slikarja M. Sternena. Tako prirejeno gra¬ divo sta po navodilih posebnega odbora za ureditev galerije obesila upravnik NG Janez Zorman in akad. slikar Matej Sternen. 8 Iz takih praktičnih podlag in istočasno napredujočega znanstvenega raziskavanja domače umetnostne preteklosti je izrastlo duhovno ogrodje NG, za katero je sedanja zbirka prva vidna utelesitev. Kedor ve, kako težko je uresničiti v vidni ali otipljivi obliki duhovni lik, ideal kake zasnove, bo znal ceniti tisti veliki nevidni in nikdar točno ocenijivi napor, ki je bil vporabljen za uresničenja izdeala NG. Kajti odkrivanje, zbiranje in urejanje gradiva je končno mehaničen posel, stoji pa za galerijo, kakor stoji pred vami, drug posel, posel znanstvene ocenitve, estetske in kulturnozgodovinske pronicavosti, duhovno stvariteljski posel polne vrednosti torej, ki je iz nepregledne, doslej neocenjene množice .spomenikov dvignil tisto, kar naj go¬ vori za vse, kar je v zgodovini bilo, pa ni na razstavi. Da jc ta prvi izbor, ki je bil nedvomno najtežji, šele prva stopnja uresničitve ideala, ki stoji pred našo kulturno in umetnostno znanostjo, je razumljivo. Da pa zato ni nič manj realen, o tem nas prepričuje njegov sugestivni no¬ tranji, duhovni lik, ki se ogiblje za notranje neres¬ nične pojave /značilne bahavosti in poudarjanja zunanjega videza. Prva razstava NG, ki jo ©tvarjamo, zavzema 12 prosto¬ rov, ki meri jo skupa j 887 m 2 in predprostor vrhu stopnišča, v katerem se nahaja zbirka odlitkov glavnih del klasične antične plastike in ki meri 270 m 2 . Razstava slovenskega slikarstva obsega 215 oljnih ali tempera slik, 9 fresk in kopij po njih in en krilni oltar. Razstavo slikarstva dopol¬ njuje v gotski in baročni dvorani zbirka plastike teh dob, v mali dvorani pa 54 primerov slovenskega kiparstva naj¬ novejše dobe. Lastništvo teh predmetov je različno in so za omogočitev ideje NG prispevale vse ljubljanske javne zbirke. Relativno največji del je last društva NG. Sledijo mu kr. banska uprava Dravske banovine, knezoškofijski ordinariat, Narodni muzej, Spomeniški urad in mnogo za¬ sebnikov, med katerimi je na prvem mestu predsednik NG dr. Fran Windiischer. Mnogi živeči umetniki so dali za iz- 9 popolnitev zbirke sodobnega slikarstva na razpolago svoja dela. Sedam j,a razstava, ki (predstavlja zgodovinski razvoj slo¬ venskega slikarstva, se bo v prihodnjem letu izpopolnila z ureditvijo dveh pomožnih oddelkov, s katerimi bo zgodo¬ vinski in sodobni milje slovenskega slikarstva in duhovni obraz mnogih doslej ne zadostno karakteriziranih živečih slikarjev bistveno izpopolnjen, in sicer kabineta tujcev in razstave slovenske grafike. V kabinetu tujcev bo razstav¬ ljen izbor slikarskih del, ki so bila izvršena od tujcev za Slovenijo, dela potujočih tujih slikarjev v Sloveniji, po¬ sebno pa dela tistih tujih slikarjev, ki so s svojim delom kakor J. M. Kremser-Schmi dt vplivali na razvoj sloven¬ skega slikarstva. V razstavi slovenske grafike pa bodo zbrani primeri grafike Valvasorjevega kroga, rizbe sloven¬ skih slikarjev prejšnjih dolb, posebno pa grafično delo naših sodobnih slikarjev, in sicer grafika v najširšem smislu te besede, poleg umetniške samostojne grafike v ožjem smislu torej tudi risbe, akvareli, gvaš, kreda, pastel in podobno. Galerija ni tako enostaven organizem, kakor se pri obisku razstave na pogled vidi. Njen nič manj važen in bistven drugi, za navadnega obiskovavca nevidni del je njen arhiv. Tu je shranjeno vse gradivo, ki ga je NG zbrala tekom let svojega obstoja kot material za galerijo v širo¬ kem smislu, kar se pravi kot material za razstavo ali pa tudi samo za študij in informacijo. Ta arhivski material, katerega posamezni kosi bodo v bodoče mogoče našli celo stalno mesto v razstavi, ali pa bodo nastopali Ikiot važni deli posebnih razstav, ki jih bo NG od časa do časa prirejala, je po večini last NG ali pa ji je izročen vsaj v stalno var¬ stvo. Ob otvoritvi prve celoti) e razstave NG je lastništvo NG obsegalo 230 oljnih slik, 132 Ikipov, (od teh 82 antičnih odlitkov) in 746 grafičnih listov. Ustanovnih, rednih in podpornih članov je sedaj 320. 10 NAVODILO ZA OGLED RAZSTAVE radivo je razstavljeno v 12 oddelkih., a se da po svojem značaju razdeliti v štiri glavno skupine: 1. Gotika v oddelku L K nji spada kot zaključek tudi krilni oltar iz Mrzlave vasi, ki je razstavljen na začetku II. oddelka. Ča¬ sovno se giblje ta skupina od zač. XIV. do srede XVI. stol. 2. Barok v oddelku II., ki časovno objema gradivo XVII. in XVIII. stol., z religioznim slikarstvom pa sega še v prva desetletja XIX. stol. 3. Doba klasicizma in romantike v III. in IV. oddelku, ki obsega v profani umetnosti celo 1. pol. in sredo XIX. istol. in 4. Doba razmaha slovenske narodne duše v likovni umetnosti od sedemdesetih let XIX. stol. dalje do danes, obsegajoča oddelke V. do XII., slogovno pa reali¬ zem, impresionizem, ekspnesionizelm in druge ismeri XX. stol. I. ODDELEK: Z ostanki gotskega slikarstva je razstavljena tudi gotska plastika, ki bistveno izpopolnjuje umetnostni milje te dobe, ker sta bili slika in plastika na gotskem oltarju, ki je bil poleg stenskega slikarstva glavno torišče tedanje umetnosti, neločljivo združeni. Razstavljeni predmeti obsegajo odlomke in kopije stenskih slik, en krilni oltar in reliefe in kipe v lesu in kamenu. Najstarejši pred¬ met je negativni odtisk stenske slike sv. treh kraljev iz Vrzdenca iz zač. XIV. stol., ki nudi primer zgodnje- gotsbega čisto idealističnega slikarskega sloga, tehnično pa primer prvotne srednjeveške tehnike stenskega slikanja na podlago iz beleža. Ostanki stenskih slik novejše plasti na Vrzdencu so tehnično prave freske, Ikar je glavna tehnika gotske dobe, po slogu pa se v njih kaže jasna re¬ alistična tendenca po plastični podobi predmeta, ki se v teku razvoja vedno bolj stopnjuje in v glavi sv. P e t r a z B 1 e d a 11 iz srede XV. stol. in v freskah na Jezerskem iz konca XV. stoletja., ki so zastopane v kopijah, doseže re¬ alističen tip tudi v izrazu obrazov in kretnjah. Izboren pri¬ mer visoko kultiviranega dekorativnega organizma gotskih stenskih slikarij nam kaže aikvarelna kopija (M. Sternena, ki je izvršil tudi vse druge kopije) poslikanega gotskega oboka prezbiterija na Suhi pri Škofji Loki iz srede XV. stol. Kolikor tiče slogovno stremljenje in razvoj, zbirko spomenikov gotskega slikarstva dobro dopolnjuje zbirka plastik. Za zgodnji realistični slog, ki je še ves zd rž a n in se ogiblje vsakega preveč vsakdanjega izraza, je značilna lepa kamenita stoječa Madona (nekdaj z Detetom na desnici) iz konca XIV. ali zač. XV. stol. Poleg značilne gotske kom¬ pozicije stanja figure v izgibu črke S je odlična po svojem izrazu glava. Dobra kipa sr. XV. stol. sta sv. Mohor in Fortunat iz konjiške okolice. Tip poznogotskega rea¬ lizma obrazov je zastopan v obrazu reliefnega s v. Mi¬ ki a v ž a iz 2. pol. XV. stol. in v krasnem sedečem sv. Petru, ki je po svojem značilnem linearno dekora¬ tivnem sestavu gub odličen zastopnik baročno dekorativne pozne gotike. Kip sv. Ane S a m o tretje iz 1. 1510. je do¬ ber primer alpskega renesanskega sloga, ki uporablja na gotskih osnovah talko v obrazih, obdelavi teles kakor v gu¬ bah vedno več novih elementov. Za renesansko plastiko alpskih dežel izredno značilen je relief Marijine smrti iz prvih desetletij XVI. stol. (posebni tip glav in ureditve las, nov, svobodnejši način gubanja oblek). II. ODDELEK: Na začetku se nahaja po svojem značaju čisto osamljeni in razvojno k I. oddelku spadajoči k r i 1 n i oltar iz Mrzlave vasi. Po slogovni strani je on do¬ ber predstavnik severne renesanse v slikarstvu, kar velja za način stanja figur in posebno za figuro sv. Janeza Krst., dočim se v ostalih (sv. Peter, obraz sv. Miklavža, figura svetnice) čuti še mnogo gotskih spominov. 12 Ostalo gradivo tega oddelka nam v svojem največjem in najbolj učinkovitem delu predstavlja slikarstvo sloven¬ skega visokega baroka, ki obsega prvo polovico in posebno sredo XVIII. stol., ko doživi svoj največji razcvet v delih vrste slikarjev, ki jih opravičeno smatramo za do¬ mače, v svojih odmevih pa še tudi vso drugo pol. XVIII. stol. XVII. stol. pa, ki je kot doba prvega, raznim vplivam izpo¬ stavljenega in slogovno še ne točno opredeljenega slikar¬ stva v Sloveniji, kvalitetno pri nas precej drugovrstno, je zastopano s tremi portreti iz srede XVII. stol., ki jih pripi¬ sujejo Janezu Gladiču ( 1655 — 1665 ) in v katerih se jasno odraža vpliv severnega slikarstva, ki je bilo v por¬ tretni in žanrski stroki takrat pri nas precej merodajno. Sta¬ rejšemu baroku pripada še tudi Janez Mihael R a i n - w a l d (u. 1740 ) z lastnim portretom, pa tudi s svojim starej¬ šim delom, mučeništvom sv. Andreja, poznejši odlični za¬ stopnik našega baroka Franc Ilovšek ( 1700 — 1764 ). Osrednje mesto tega oddelka zavzema Janez Valentin Metzinger ( 1699 — 1759 ) s svojo sliko iz Goričan, Marija sprejema v nebesih sv. Frančiška Šaleškega. K goričanski seriji spadati tudi njegovi sliki Sv. F ranči šefe Sal. spoveduje plemiča in plemkinjo. Karakteristično baročno kompozi¬ cijo predstavlja njegova slika sv. Janeza Nep., slika Mariji¬ nega rojstva pa pripovedno, na tradicijonalini ikonografski podlagi bogato zasnovano k opozicijo. Metzinger je dobro zastopan tudi z 2 portretoma Leopolda grofa Lamberga. Poleg Metzingerja daje značaj temu oddelku Fr. 11 o v š e L s svojimi v tempera tehniki izvršenimi slikami božjega groba iz Mekinj. Za njegovo najboljše delo v olju, smatra¬ mo Sveto družino pri sv. Petru v Ljubljani, !ki bi bistveno izpopolnila baročno zbirko. Tretji in po svojem tempe¬ ramentu najjačji naših baročnih slikarjev, Fortunat Bergant ( 1721 — 1769 ) je doslej zastopan samo z zelo zna¬ čilnim in po karakteristiki močnim, dekorativno kompomi- niranim portretom kostanje viškega opata, a galerija trajno ne bo mogla pogrešati njegovih religioznih in žanrskih slik. 13 kakor tudi ne enega glavnih cerkvenih del (n. pr. Madone na Kopanju) četrtega vodilnih slikarjev te dobe v Ljub¬ ljani, Antona Cebeja (1722 — okr. 1770 ), ki ga slike sv. Leopolda, sv. Boštjana in sv. Urha po načinu sicer zna¬ čilno, po umetniški moči pa preslabo zastopajo. Kljub vsemu pa nam baročna dvorana zadostno kaže duhovno in for¬ malno enotnost baročne umetniške kulture na ozemlju, tki ga je takrat v smislu provincijalnega središča kulturno vo¬ dila Ljubljana, kakor tudi veliko notranjo moč te umetnosti. Zanimivo je opazovati že celo pri manj značilnem gradivu, ki je zbrano tukaj, kako so vsi štirje predstavniki sloven¬ skega slikarstva visokega baroka tudi v sebi zaključene osebnosti, ki se po svoje izražajo tako po temperamentu, s katerim oživljajo svojo snov, kakor po koloritu, tipiki ljudi in po svojem razmerju do kompozicionalnih problemov. Kot človek, ki po svoji religiozni umetnosti nadaljuje to, kar je dozorelo v imenovanih glavnih predstavnikih našega baroka, je zastopan v tem oddelku tudi še Leopold L a y e r ( 1752 — 1828 ), ki ga tu razstavljene slike Dolžni nov¬ čič, Kristus in prešestnica, Mučeništvo sv. Lovrenca in Mu¬ čeništvo sv. \ ida dobro karakteriizirajo po koloristični strani, po stilistični pa posebno po njegovem eklektičnem razmerju do Kremser-Schmidta. Slikarsko zbirko tega oddelka podobno kakor ono prej¬ šnjega srečno dopolnjuje izbor baročne plastike. Kajti tudi v tej kakor v gotski dobi sta živeli ti dve stroki likovne umetnosti v ozki zvezi druga z drugo in sta se v ce¬ lotnem učinku tedanje umetnosti bistveno podpirali. To so¬ žitje se je javljalo tako v sotrudništvu štukaturne plastike in slikanja v fresko tehniki v dekorativni stroki, kakor v sožitju lesene, kamenite in štukaturne plastike in oljnega slikarstva na mogočnih oltarjih. Obiskovavec bo celo ob ne več pristnem razmerju slik in plastike v tej dvorani priznal, da živita oba elementa drug od drugega in bi zbirka baroč¬ nih slik na svoji učinkovitosti in kulturno zgodovinski na¬ zornosti mnogo izgubila, če bi se odrekli plastiki. Razstav- 14 1 jeni kipi pripadajo 1 j u b 1 j a n s k im delavnicam 1. p o 1. in srede XVIII. 'S, to 1. (kipi' Henrika Lolira iz cerkve sv. Petra v Ljubljani) m a r i ib o r s k i delavnici sre d e XVIII. s t o 1. (odlikujeta 'se- ki pa sv. Pavla in sv. Ma¬ rije Magdalene J o s. H o 1 z i n g e r j a), ljubljanski frančiškanski delavnici tretjega desetlet ja XVIII. stol. (po ekspresiji svojega notranjega doživljanja in deko¬ rativni preračunjenosti ' visoko pomembna kipa Marije in Janeza Ev. izpod križa) in drugih. III. ODDELEK: S tem oddelkom se značaj v NG zbra¬ nega gradiva značilno 'spremeni. Cerkveni motivi, ki so do- sedaj prevladovali in v katerih se je uresničevala naj višja oblikovavna volja dob, se umaknejo v ozadje in skoro po¬ polnoma izginejo iz obzorja, v katerem se giblje umetniško ambiciozna delavnost. Portret, ki je igral v renesansi in ba¬ roku v svetni sferi eno glavnih vlog ustvarjanja, jo obdrži tudi naprej, spremeni pa se temeljito tako po obliki kakor po načinu izražanja. Dosedaj je služil izrazu odličnosti in proslave vpodobljenega, odslej ga slikar podaja stvarno, člo¬ veško, res samo kot njegov obraz in ne več kot laskanje vplivni osebi. Krajina, ki je doslej igrala v našem gradivu čisto podrejeno vlogo, pridobi sedaj samostojen pomen in se razvija od začetka XIX. stol. dalje vedno bližje idealu enega najintimnejših izrazov umetniških doživetij tega stoletja. Po prosvetijenjstvu, po socialnih izpremembah, ki so se začele izvrševati po francoski revoluciji in vojnah, ki so objele vso Evropo, se je spremenil do temeljev tudi socialni in življenj¬ ski ideal ljudi. Za nove sloje brez blestečih naslovov in po¬ dedovanih časti, za sloje 'brez velikih, svet preobračajočih dejanj, za ljudi skromnega življenjskega okvira ustvarja se¬ daj umetnik in jih take tudi vpodabl ja. V velikem svetu .je ta prevrat spremljal tudi prevrat v umetnosti, ki si je po¬ stavila za cilj dosego tistega ideala, ki ga je o antični umet¬ nosti začela od 2. pol. XVIII. stol. dalje ustvarjati znanost. Namesto baroka in rokokoja, ki sta bila logična posledica 15 stoletnega doslednega razvoja umetnostnih problemov, je sedaj stopil klasicizem, ki je stremel za obnovitvijo klasične antične umetniške kulture po vsebini, slogu in izra- zilih. Mirno Slovenije so šli ti veliki tokovi kakor bi se bili vršili nekje na drugem planetu. V našo domačo umetnost so le posredno vrgli nekoliko sence, predvsem po tem, da se je spremenil kolorit v smislu večje enostavnosti, da se sem- intje pojavi v oblikovanju obrazov kak klasičnemu soroden profil in po tehniki pastela, ki je deloma tudi vplival na kolorit oljnega slikarstva. Odmevi tega sloga so vidni sem- intje v delu Jame z a Potočnika ( 1752 — 1834 ), kate¬ rega sv. Jurij na začetku tega oddelka (kaže še tudi na zvezo njegovega cerkvenega slikarstva z baročnim, dalje v delu Andreja Herrleina (ok. 1739 — 1817 ), ki je pa v zbirki nezadostno zastopan (posebno kot portretist). Dunaju pa smo dali Slovenci klasicističnega slikarja velikega for¬ mata v Francu Kavčiču (Caucig 1762 — 1828 ), če- gar veliko delo Fokion in žena zavzema v tem oddelku prvo mesto. Tudi v krajinarstvu smo dali Dunaju in severnim av¬ strijskim deželam odličnega predstavnika vLovru Janši ( 1749 — 1812 ), ki je zastopan z idealno krajino z vodopadom. Le posredno je oplodil klasicizem tudi slovensko slikarstvo in sicer šele v naslednji dobi, ko se je pojavil pri nas v me¬ ščanskemu okusu prilagojeni poenostavljeni obliki t. zv. Bi e d e r m e i e r j a. Njegov glavni zastopnik je v ti dvorani poleg Cauciga na j učinkovitejši umetnik Matevž Lan¬ gus ( 1792 — 1855 ). Njegov umetniški pomen je predvsem v njegovih portretih, katerih dobri primeri so tu njegov lastni portret, portret njegove žene, zakonska dvojica Karinger in gospa Maličeva. Odkrivajo nam človeka, ki iskreno podaja svoj model, ki se mu sicer včasih nekoliko polaska, a se vidi, da mu to ni v krvi. Langus je izjemoma slikal tudi pri- prosto občutene pokrajine po naravi, ki jih je primerno poživljal s figurami, kakor je to zahteval takratni okus; rad jih je slikal tudi v ozadjih portretov; prav iskreno in po iz¬ boru izreza prav učinkovito pa je slikal krajine njegov so- 16 dobnik Franc Kurz pl. Gol d e n s tein (180?—1878), ki je dolgo deloval v Sloveniji. Značilne so v tem oziru vse> tri njegove tu razstavljene krajine (Kamnik, Sv. Janez oib Bohinjskem jezeru in Spil ja). Soroden mu je po svo¬ jem razmerju do krajine in po njenem izrazu Anton Hayne (1786—1853), ki je izastopan z dvema slikama. Do¬ bro so predstavljeni v preprosti stvarnosti Janez Po¬ točnik kot portretist. Vincenc D o r £ m e i s t e r (1774 do 1839) z dvema portretoma in Layerjev posinovljenec Josip E g a r it n e r (1809—1849) z iskreno naslikanim lastnim portretom. IV. ODDELEK je dopolnilo prejšnjega. Prvo mesto za¬ vzema poleg Cauciga kvalitativno najboljši slikar Slovenec 1. polovice XIX. stoletja Josip Tominc (1790—1866), ki je zastopan z odličnim skupinskim portretom dam iz rod¬ bine baronov Mosconov, s portretom gospe s kamelijo in por¬ tretom očeta. Soroden mu je in podobno kakor Langus po svojem nagnjenju predvsem portretist je Mihael Stroj (1803—1871), ki je bil kakor Tominc šolan v Italiji. Značilni zanj so tu razstavljeni portreti in Orientalka. Po duhu, v katerem slika svoje portrete, soroden a po barvnem občutju skoro nasproten mu je v svojih skromnih delih pogosto prav intimni Pavel Kiinl (1817—1871). Po svoji preprosti resničnosti mikavna je tudi njegova sličica Ljubljane. Temperamentnejši in bolj svetski pa je njegov sodobnik Anton K a r i n g e r (1829—1870), ki je bil predvsem kra¬ jinar in ga njegova Gorska pokrajina dobro označuje v is je- govem še čisto romantičnem in še vedno ne čisto neposred¬ nem razmerju do narave. Dober je tudi njegv lastni por¬ tret. Prvi pomembni krajinar, ki je res živel samo na¬ ravi kot turist in umetnik in s tem dal pri nas sredi XIX. stol. največji izraz novemu razmerju človeka do naravnih lepot, je bil Korošec Marko Pernhart (1824—1871). Slika Cerkniško jezero nam ga skromno kaže kot slikarja velikih panoram, ki so bile njegovo življenjsko delo, Klan- 17 ško jezero pa nam ga odkriva kot slikarja pokrajinskih raz-, položenj, za katera so se njegovi sodobniki toliko navduše¬ vali. Simpatičen portretist je Ludovik Četi n o v i č , ki je deloval okr. 1. 1840 mimogrede v Ljubljani, ki pa nima ožje zveze z našim slikarstvom. Zastopan je s portretoma Franca Ks. in Rozalije Eger. V. ODDELEK: Značaj gradiva v tem oddelku je zopet močno spremenjen; navidez celo bistveno spremenjen; ven¬ dar če ga bližje pogledamo v luči celotne slike slikarstva XIX. stol., ise nam realizem odkrije kot samo nova vari¬ anta ali izpopolnitev latentno že zastopanih teženj. Bolj ka¬ kor brata Šubica zvezan s tradicijo, čeprav na videz močno različen od nje je Ivan Franke (1841—1927(. Njegove krajinske slike, ki so tu razstavljene, nam ga kažejo v nepo¬ srednem naivnem razmerju do narave, ki ga v mladih letih nekam objektivno zanima, v starih pa jo gleda v romanti¬ čnem svitu idealiziranega spomina. Stvarno razmerje do predmeta odkrivata tudi portreta Gospe in njegov lastni. To novo razmerje do predmetnega sveta, razmerje oproščeno vsake romantične ali pretirane čuvstvene primesi je odslej tisto plodno razmerje, ki postane merodajno za napredek, po¬ globitev in relativno osamosvojitev slovenskega slikarstva sledeče dobe. Franke sam še ni cisto prost romantične tradi¬ cije in estetike, posebno ne v svojih cerkvenih delih, ki so umetniško, kakor pri vseh njegovih prednikih prve polovice XIX. stol., manj zanimiva kakor svetna in umetniško priče¬ valno skoro ne prihajajo v poštev. Tudi brata J a n e z (1850—1889) in Jurij Šubica (1855—1890) sta še v mar¬ sikaterem oziru pod vtisom te tradicije, vendar bolj Janez kakor bolj realistično razpoloženi Jurij. Posebno velja to za cerkveno slikarstvo, ki je z njima začasno zopet doseglo stopnjo umetnosti in ne samo' umetne obrti kakor pri večini njunih prednikov, sodobnikov in naslednikov. V Janezo¬ vih delih, ki jih je razstavljenih precejšnje število, so oči vidni razni vplivi, ki jih je vse svojstveno porabil, tako 18 vpliv benečanskega slikarstva, vpliv H. Makarta, s katerim je veliko skupno delal, pa tudi Anselma Feuerbacha (Dekle na balkonu, Medeja). Zelo mikavne so njegove -skice, posebno romantične pokrajine z učinkovito zajetim razpoloženjem (Rimska krajina). D-očim je v izdelanih -slikah nekam gladko enostaven, je v svojih s širokimi potezami neposredno za¬ jetih skicah topel in pogosto po doživetju motiva naravnost velik, tako da bi nas milk-alo prišteti ga k predhodnikom impresijoniizma (n. pr. slovenska „K-rajina“ ob vhodu v sle¬ deči odelek), če ne bi vedeli, da teh skic ni nikdar smatral za dozorela ampak vedno le za pomožna -dela. Za polpre¬ tekli in tudi deloma še za sedanji okus pa te skice daleč odtehtajo njegove izdelane slike. Po svoji preprosti res¬ ničnosti zares velika sta tudi realistična portreta njego¬ vega očeta in matere. Mnogo neposrednejši po svojem rea¬ lizmu in mnogo bližji naslednji skupini slovenskih sli¬ karjev pa j-e z mnogimi deli Jurij Šubic. Romantična vsebina s® pri njem že nekoliko umika pred umetniškim problemom vsebinskega razpoloženja, podanega pogosto z načinom, ki se resnično približuje impresionističnemu. Zna¬ čilna je tu na meji obeh -smeri se nahajajoča Sama, po¬ sebno pa znana slika v polni -solneni razsvetljavi Pred lo¬ vom in študija za -njem interje-r, ki je prava mrtva narava, ki bi tudi brez poznejše fi-gu-re popolnoma zadostovala svoji umetnostni nalogi. Z veliko ljubeznijo in finim barv¬ nim občutjem je naslikana mati slikarja Hynajsa. VI. ODDELEK: V tem prostoru vodi Anton Ažb^ (1862—1905), ki je stopil na plan ob nepričakovani smrti bratov Šubicev in ki je postal -s svo jo slikarsko šolo v Mona- kove-m in svojim osebnim vplivom neke vrste oporna točka novega slovenskega slikarstva. Njegovi začetki segajo, ka¬ kor oni bratov Šubicev ali Groharja ali Sternena in mnogih drugih, v -domače slikarsko rokodelstvo, katerega niti se -ste¬ kajo v simpatični osebnosti Janeza Wolfa (1825 do 1884). Umetniško se je oblikoval Ažbe v monakovs-kem 19 osredju, v katerem je igral pozneje zelo vidno vlogo (Soute- mel j t. zv. jogendstiia). Y njegovi družbi in deloma v nje¬ govi šoli ise je oblikovala tako rekoč cela generacija nasled¬ nje slovenske slikarske dobe, impresiomzma. Kot so¬ lidnega slikarja prav nič irevolucijonarnih stremljenj a simpatičnega po svojem doživljanju posebno v nedo¬ vršeni Pevski vaji nam ga pokaže Glava kmeta in Za¬ morka. Čisto drugačen, temperamenten kakor najzagrize- nejši impresionist v svoji stvariteljski ekstazi pa je Ažbe y čisto drugače, s širokimi, navidez neorganiziranimi pote¬ zami naslikani sliki Y haremu. Čeprav se Ažbe ni povzpel do slikanja v prosti naravi, ki je bistven predpogoj za impre¬ sionista, je po ti sliki razumljivo, da je vseeno mogel vpli¬ vati in je tudi vplival na svoje mlajše in drugače usmerjene slovenske slikarje. Ob njem sta se razvila kot svojevrstno spremstvo slovenskega impresionizma in Ažbetu enako v re¬ dil);] druga F er do V e s c 1 (roj. 1861) in Ivana Kobilca (1862—1926). Oba sta do neke mere vzporedna v slikarskem značaju in razvoju Ažbetovemu, čeprav po osebnih težnjah in temperamentu močno različna od njega, tako da imamo opraviti s tremi vzporednimi a globoko različnimi umetni¬ škimi osebnostmi. Ivana Kobilca je ostala na svojem potu bližje svojim monakovskim začetkom kakor Yesel. Njena temno slikana dela prve dobe, med katerimi zavzema odlično mesto Kavopivka in Žena z ogrinjalom, so se po¬ zneje pod Veselovim vplivom, ki jo je napotil k slikanju v prosti naravi, umaknila svetlo, pogosto v polni solnčni svet¬ lobi slikanim delom, za katera je značilno tu razstavljeno Poletje. Ferdo Vesel pa je preveč temperamenten, da bi mogel ostati pri enkrat doseženem načinu, saj že tehnično neprestano poskuša, kaj ne bi tudi po umetniškem! hotenju. Tudi predmete svojih slik je v življenju opetovano menjal in je njegova zbirka del na vsi razstavi tako po tehniki, slogu slikanja kakor tudi po predmetih, ki jih obdeluje, ena najbolj raznolikih. Prva dela ga vežejo z monakovskim miljejem in njegovi interjerji s prizori iz domačega kmeč- 20 kega življenja po svoji umetnostni tematiki nehote spomi¬ njajo na tematiko Ažbetove Pevske vaje. Tudi njegova Osveta, Kompozicija (Umetnikova usoda), Kranjica in pod. spadajo v ta krog. Drugačne pa so iz novejše dobe njegove skromne a impresionističnim priličene, čeprav ne doktri¬ narno impresionistično slikane krajine (Potoček itd.). V skromni a neizrečeno živi glavi svoje žeine in v toplo do¬ mačo atmosfero zavitih čudovito stvarnih klobasah v Tiho¬ žitju pa se nam kaže mož, ki is suverenim znanjem vpodab- lja vse, kar ga slikarsko mika. Podobo te dobe slovenske umetnosti izpopolnjuje L u d o v i k Grilc (1851—1910). Čisto svojevrsten pa je v tem oddelku Josip Pet¬ kovšek (1861—1898). V svojem delu se je po svoje naslo¬ nil na francoski realizem 2. pol. XIX. stol., katerega je oplodil s svojo posebno, globoko tragično duševnostjo, kar jo vplivalo tudi na njegovo oblikovnost, ki je nekam trpko trda, grenko resnična in globoko otožna. Njegova dela so v dobi, ko še nismo preživeli popolnoma modernega hotenega primitivizma, nekam čudno aktualna in kakor učinkovita slika Doma ali Beneška kuhinja nepozabna. Po svojem po¬ etičnem občutju pri nas svojevrstna in neposredna je tudi mala njegova Krajina. VII. ODDELEK: Navidez se je zopet temeljito spremenil značaj in duh slovenskega slikarstva, tako se nam zdi pred tu razstavljenimi deli Riharda Jakopiča (roj. 1869) in Ivana Groharja (1867—1911); toda zopet le na vi¬ dez in sicer še bolj navidez kakor pri nastopu slovenskega realizma. Že po razpoloženju do narave je od realizma, ki je bil umetniško gonilo vseh naših slikarjev druge polo¬ vice XIX. stol., kolikor niso delali za namene, ki so na¬ ravnost zahtevali drugačno razmerje do umetniške naloge, samo en korak do impresionizma, ki je v bistvu realizem stopnjevan do naturalizma. Že pri bratih Šubicih, posebno Juriju, in pri Ažbetu kalkor pri Veselu in deloma Kobilci smo srečali elemente, ki ali po načinu slikanja ali radi slikanja pred naravo samo polagoma logično vodijo tl o 21 zadnjega koraka, ki ga je storil teoretični impresionizem, slikanja optične, v očesu zaznane slike resničnosti in enkrat¬ nemu pogledu ustrezajočega izrezka iz neskončne narave. Impresionisti sami tudi niso tako brez priprav prišli do svo¬ jih končnih načinov kakor nam jih kažejo njih zrela dela na razstavi. Posebno Grohar je prešel vse stopnje od umetniškega rokodelstva in verske romantike do končnega iz čisto umetniških (Stremljenj izvirajočega slikarskega vpo- dabljanja sveta. Zunanja pomoč pri tem razvoju mu je bilo spoznanje takrat močno razglašene Segantinijeve umetnosti, katere upliv je očividen tako v izboru motiva kakor tudi v načinu slikanja v slikah Koprivnik in Pomlad. V drugih njegovih delih, v Hribčku, Jesenskem solncu, Na sedlu itd. je vidna zveza s slovenskim impresionizmom prvega deset¬ letja, kakor ga srečujemo v delih Jakopiča, Jame in deloma Sternena. Nedosegljiv slikar atmosfere pa je Grohar v Cve¬ toči jablani, Stari Loki in Sejavcu. S tem pa se je približal svoji zadnji umetniški podobi, ki je v impresionističnem miljeju snovala učinkovite kompozicije kakor nam eno predstavlja nedovršena slika Snopi. Iz istega duha kakor Grohar je zrast el Jakopič, ki je postal nešportni vodja slovenskega impresionizma. Njegova vloga v tem pokretu je do neke mere sorodna oni Vesela v Ažbetovi skupini. Tudi Jakopič ni enostaven v svojem razvoju, kakor bi se to na videz mogoče zdelo, ampak zelo mnogovrsten. Tehnično si¬ cer ne poskuša toliko kakor Vesel, vseeno pa je v svojem sli¬ karstvu preživel toliko navidez neskladnih stopenj kakor nihče njegovi] 1 tovarišev. Od začetka je bolj kot drugi živel s teoretičnim impresionizmom, ki mu kakor nobenemu Slo¬ vencu ni popolnoma ustrezal. Ta kolikor toliko objektivni impresionizem zastopata na naši razstavi sliki Breza, ki je zelo značilna za mladega Jakopiča in Zima, ki je tudi po svoji razpoloženjski vsebini značilno delo zgodnjega slo¬ venskega impresionizma. V poznejših delih postaja Jakopiču kakor Slovencem impresionizem sploh izrazilo za njih do¬ življanje narave, ki se pri Jakopiču stopnjuje do čuvstveno 22 predelanega impresionizma in končno do skoro absolutne individualne barvne prepesnitve danega naravnega motiva. Značilne slike te njegove razvojne stopilj'e »o Zeleni pajčo¬ lan, Križevniška cerkev, Dama s cvetjem, Pri klavirju in sorodne. Njegov koloristični svet postaja vedno bolj abso¬ luten kakor to kaže njegova Krajina iz zadnje razvojne dobe, dočim se njegovo zanimanje v zadnjih letih obrne celo ki čisto neimpresionističnim kompozicionalnim temam in se vse življenjsko prizadevanje Jakopiča nazadnje zdi samo veliko prizadevanje za izraz njegovega globljega razmerja do sveta, ki mu ga goli teoretični impresionizem ni mogel zadovoljiti. VIII. ODDELEK: Ta oddelek si delita Matija jama (roj. 1872 ) in Matej Sternen (roj. 1870 ), ki predstav¬ ljata drugi pol slovenskega impresionizma. Glavna razlika do onih dveh je v tem, da je pri njih razmerje do predmeta mnogo bolj neposredno kakor pri onih dveh, vsekakor tudi mnogo manj teoretično. Izpopolnitev sredstev je nekako glavno merilo njunega napredka. Bližji Groharjevemu in Jakopičevemu stališču do problema je nedvomno Jama, tki se tako po tehniki (lopatica) kakor po zunanjem izrazu vpo- dobljenega v zgodnjih delih pogosto skoro' popolnoma pri¬ bližuje onima dvema. Jama je posebno v starejših delih skoro izključno krajinar, kar dobro ilustrirajo Diimstein, Vrbe, Partija ob Amperi, Obdonavska krajina, Mauten ob Donavi itd. Jama, ki je v svojem novejšem delu izredno iz¬ popolnil svoj način, izbira svojemu namenu primerna slu¬ čajna razpoloženja v naravi in jim virtuozno prilagaja mno¬ govrstne načine svojega impresionističnega izražanja. Iz no¬ vejše dobe so v tem oziru značilne njegove slike Dolina Save, Beograd s Save, Bled, Cvetlice na oknu, Pastir. Kopalci, ki skoraj vse pomenijo približno toliko načinov kolikor nalog. Čeprav se Jama v svojih novejših delih pogosto po¬ služuje tudi človeške figure ali za svoj namen vpodablja celo njo samo kot portret ali pojav v dani razsvetljavi 2 "> (Kmečko dekle), se njegovo razmerje do narave radi tega v (bistvu ni prav nič izpremenilo in je ostalo mnogo stvar- nejše kakor ono Jakopiča ali Grobarja. Tudi Sternen, ki je po -svojih temah manj izrazit impresionist kot ostali in igra pri njem posebno ženski akt kot predmet eno glavnih vlog, je bil v svojih začetkih popolnoma pod vtisom teo¬ retičnega impresionizma zgodnjega Jakopiča ali Groharja. Pozneje je postal, kar je bržkone njegovo globlje bistvo, nekak realist z impresionističnimi sredstvi, kateremu je predmet vedno ohranil svojo stvarno veljavo in se je nje¬ gova svobodna poteza čopiča vedno do precejšnje -mere pod¬ rejala vpodobljenim predmetom. Dobro ga označujejo v njegovi zreli razvojni fazi Žena s korzefom, Ležeči akt, Črnolaska na divanu, Na divanu, Devin, čitajoča itd. V dveh prostorih zbrani štirje glavni predstavniki slo¬ venskega impresionizma so nam zopet nazoren primer za to, kako v umetnosti kljub skupnim idealom, skupni šoli in enako usmerjenim stremljenjem končno odloča le tempera¬ ment in prirodna nadarjenost umetnikova. Tisi štirje so v svojih zgodnjih dobah ustvarjali dela, ki so -si na videz do zamenjave podobna, v svojih zrelih delih pa se kljub -so¬ rodnemu načinu obdelave ločijo tako določno, da tudi po¬ vršen opazovalec ne bi mogel zamenjati njihovih -del. Jako¬ pič in Grohar sta nedvomno iskatelja, pri tem pa globoko lirični naturi, pri katerih čuvstvo skuša postati gospodar nad njihovimi deli. Jama in Sternen sta realnejši naravi, od katerih pa je Jama gotovo bližji onima dvema, dočim je Sternen nedvomno največji realist med njimi vsemi, in mu je predmet vsaj tako važen kakor način obdelave, -s katero izrazi, kako ga je gledalo njegovo oko. IX. ODDELEK: Zopet nov svet, bo rekel površen opa¬ zovalec, ko bo stopil v ta prostor. Pa ni nov -svet, ampak je samo svet drugačnih, ne tako enotno do sveta usmerjenih ljudi kakor so impresionisti. Med umetniki, ki so -s svojim delom zastopani v tem oddelku, je samo toliko zunanje vezi, 24 da se njih dela zunanje prenašajo kot neke vrste enako¬ pravna družba. Notranjih sorodnosti med njimi pa je tako malo, da bi bilo največje nasilje, če bi jim jih hoteli vsiliti. Najstarajši med njimi je Ivan Vavpotič (roj. 1877 ), ki je eden najvidnejših predstavnikov umetniške generacije, ki se je v raznih smereh razvijala vsporedno impresionizmu. Zunanje bi se še dala dobiti neka vez med njim in onim radi njegove čisto plein-airistične obdelave, ki ( pa se pri nje¬ govih delih kmalu izkaže kot rutina, ki se nikdar ne po¬ vzpne preko realističnih ciljev do globljih ali celo samo artističnih, ki se jih impresionisti ne izogibljejo. Za njegovo zgodnjo in nekam prepričevalnejšo maniro sta značilna kom¬ pozicija Na koru in portret komponista Gerbiča. Za njegovo novejše slikanje so značilni Aleja, Rut, Tihožitje in zanj kot popularnega portretista Oton Župančič. Po starosti se mu pridružuje s svojimi portreti in zase vsebinsko značilno Slepo Franc Trat n i k (roj. 1879 ), ki sie po svojetm oljnem slikarstvu, katero predstavljajo ta dela, podreja črti, ki jo je naznanil Jakopičev ekspresivni impresionizem. Tratnik je s svojimi grafičnimi deli in tu razstavljeno Slepo deloma so¬ rodno z Jakopičevimi stremljenji nakazal prehod od impre¬ sionizma k linearnemu in barvnemu ekspresionizmu povojne dobe. Njemu se približuje s svojimi deli G. A.Kos (roj. 1896 ), ki pa je s svojimi novejšimi deli zavzel novo mo¬ numentalno dekorativno smer, ki je dobro označena v Možu s papigo in Tihožitju. Za njegovi novi in prejšnji slog pa je poučno primerjanje kompozicije z aktom od hrbta iz 1 . 1924 (Kopalke) in Aktom iz 1 . 1952 . V povojnem slovenskem sli¬ karstvu zavzema G. A. Kos vsekakor najosehnejšo čeiprav nekam hladno noto. Po svojem splošnem liričnem razpo¬ loženju do predmetov, ki jih slika, spada v ta oddelek ne¬ dvomno tudi Božidar Jakac (roj. 1899 ), ki je sicer v prvi vrsti grafik in slikar v pastelu in čegar način slikanja v olju se dobro pridružuje epigonom impresionizma, iz ka¬ terega je Jakac duhovno izšel. Za njegovo zgodnjo grafičnim idealom prilagojeno maniro je dober primer portret Saeve- 25 ruda, za novejšo, ki računa bolj s slikarsko impresionistični¬ mi težnjami, pa portret gospodične Roh rman no ve. Če.prav najmlajši generaciji slovenskih umetnikov pripadajoč je Fr. Pavlovec (roj. 1897) dobro dopolnilo odmevov slo¬ venskega impresionizma, kateremu je soroden po svojem li¬ ričnem razpoloženja in po tem, da išče svojega izraza skoro i z ki j učno po krajini. Njegov način je nekak izčiščen impre¬ sionizem, ki izbira iiz danega motiva najnujnejše, a to v resnično poeti no učinkujoči meri. Dober primer je Pogled na Vržjie. X. ODDELEK: V tem oddelku so zbrana izbrana dela slovenskega nove jšega kiparstva. Zastopani so A. G a n g 1 1 z osnutkom za Vodnikov spomenik, Ivan Zajec s Ko¬ zakovimi sanjami, Adamom in Evo>, Satirom in glavo žene, Al. Repič s Slepim beračem. Lojze Dolinar z Ma¬ terjo z detetom, portretom A. Vodnika, Črno glavo in Trpe¬ čim rodom, J os. Vrtani ja s Tolažnico v zadnjem boju, Fr. Berneker z Glavo žene, Katastrofo in Žrtvami, Ivan Napotnik z Egipčanko I in II in Materjo z otro¬ kom, Fr. Štefic s sv. Janezom Krst.. Fr. Kralj s por¬ tretom R. Kollmanna in Madone, Tone Kral j s Kristu¬ som in Hrepenenjem. Tine Kos z Ženskim aktom. Ma¬ terjo z otrokom, Počitkom, Sedečim dekletom, Južino itd., K. B u 1 o v e c z Glavo deklice. Fr. Gorše s Paglavcem. Loboda z Materjo z detetom in Niko Pirnat z Ašker¬ cem. Kiparski oddelek nam kaže sicer razne osebnosti in razne smeri, dokazuje nam pa obenem, da se je sodobna plastika daleč odmaknila od tistega idealnega razmerja med seboj in slikarstvom, ki smo ga ugotovili tudi v naši razstavi za dobo gotike in baroka. Ker pomembnejša plastična dela nastajajo'po večini za dana naročila, je razumljivo, da v tej razstavi ni večjih samostojno pomembnejših del, ampak; le več ali manj značilni primeri za smer posameznih umetni¬ kov. V zadnjem času se opaža predvsem precejšen vpliv Me- štroviča na slovensko plastiko, o čemer pričajo dela naj- 26 uspešnejšega in ■najmnogovrstnejšega sodobnega slovenskega kiparja Lojzeta Dolinarja. Fr. Kosa, Nika Pirnata, Fr. Gor- šeta in Lobode. XI. ODDELEK: Tu pa že odločno prestopimo prag med predvojnim slovenskim slikarstvom, v katerem je vodil im¬ presionizem, in povojnim slikarstvom. Pravi ekspresio¬ nizem, ki se je prva leta po vojni glasno uveljavljal pri nas, je zastopan samo z značilno linearno' ekspresionistično kompozicijo Križanje Toneta Kralja (roj. 1900). Si¬ cer pa v tem oddelku gospoduje V eno Pilon (roj. 18%) z vrsto svojih zrelih slik iz parižke dobe, katerimi se pozna vpliv sodobnega klasicizma in primitivizma, ki pa so vse no¬ tranje resnično uravnovešene. Njegovo prvo ekspresioni¬ stično kubistično smer zastopata Tihožitje iz 1. 1922 in Žena 1923. Če danes gledamo tega Pilona, mu moramo priznati, da je bil prvi med našimi slikarji, ki se je odločno oprijel se¬ daj toliko iskane nove stvarnosti, novega realizma, ki pa je svojo prvotno kubistično zasnovano obliko zamenjal pozneje s prosto po klasicistični umerjeno (Benetke itd.). Istemu geslu stvarnosti se priznava s svojimi dvemi deli Hišo ob vodi in Zimsko krajino tudi Fr. Stiplovšek (roj. 1896), ki pa je v primeri s sočnim Pilonom nekam pust in narejen. Na drug način pa podajata nekako v luči že preživelega ekspresionizma prve dobe, kakor ga je zastopal nekdaj Kokoschka in sorodni slikarji, svet prav mikavni sliki Draga Vidmarja (roj. 1901), Žena s tulipani in Nandeta Vidmarja (roj. 1899) Pomlad (1951). Mira Pregelj pa se v svojih tihožitjih in kompozicijah peča še izključno s teoretičnimi problemi kompozicije skupin in plastičnega izraza. XII. ODDELEK: V tej zadnji sobani gospodujeta ne¬ dvomno najpomembnejša povojna likovna umetnika Slove¬ nije France (roj. 1895) in Tone Kralj (roj. 1900). F ranče je značilno zastopan z Rodbinskim porteretom. Pri 2? vaškem vodnjaku, starejšimi Žanjicami in sodobno stvarnim Št. Jakobskim predmestjem v snegu. T on e pa enostransko s sicer eno največjih kompozicij čete zbirke Zadnjo večerjo, ki ga označuje kot cerkvenega slikarja. Nandeta Vi¬ dmarja Počitek in Draga Vidmarja Pokrajina, Rože in Tulipani izpopolnjujejo sliko o njuni umetnosti, ki je deloma zastopana že v prejšnjem oddelku. Predmestno dekle, Splavarji in portret Mihe Maleša Olafa Globoč¬ nika (roj. 1904 ) zaključujejo dosedanjo zbirko NG in na¬ kazujejo sodobno monumentalno kompozicionalno smer, ki ji pripada tudi novejše delo Toneta Kralja in ki kaže, da hrepeni naše zadnje slikarstvo od intimnega miljeja in for¬ mata k velikemu, v prostoru vezanemu, in zato v malem prostoru učinkuje nekam suho in prazno. V VEŽI VRHU STOPNIŠČA je shranjena zbirka gipsa- stili odlitkov po klasičnih originalih antične umetnosti, ki jo je NG. nabavila v umetniško pedagoške svrhe. "f Kf-J NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000523486