Brata


Ernest Jazbinšek

Brez pisnega dovoljenja Založbe oziroma avtorja je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.



Ernest Jazbinšek

»BRATA«

ROMAN

Nosilec avtorskih pravic: Ernest Jazbinšek

Samozaložba Ernest Jazbinšek

Ljubljana 2018

Lektoriranje: Milojka Mansoor

Naklada: 350 izvodov

Oblikovanje in prelom: Jetbom,

računalniške storitve in založništvo, Boštjan Retelj s.p.

Tisk: Tiskarna Repovž, Grosuplje

Fotografija naslovnice: Ljubo Motore

CIP ­ Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6­311.2



JAZBINŠEK, Ernest

Brata : roman / Ernest Jazbinšek. ­ Ljubljana : samozal. E. Jazbinšek, 2018



ISBN 978­961­94372­0­9



293652224

Ernest Jazbinšek





BRATA


Roman


Ljubljana, 2018

Dobrodošlica romanu BRATA

Ernest Jazbinšek je obenem preprost in prijeten sogovornik iskrenega

pogleda ter srčen človek, bogat po duši. Je tudi izjemen opazovalec in po-

slušalec pričevanj iz osebne, družinske in vaške zgodovine ter razgledan in izkušen pisec. »Brata« je njegov šesti roman – srčno napisana zgodba, ki

ohranja spomin na domače kraje in spomin na čas polpretekle zgodovine.

Gre za resnično okolje iz resnične zgodovine. Presenetljivi so njegovi živi opisi načina življenja v posavskih hribih, kot tudi življenja Fonza na tisoče kilometrov oddaljenem posestvu Fedja Postrugova. Zagotovo so deli zgodbe

tudi iz drugih virov, zlasti iz pisateljevega izvrstnega ustvarjalnega razmi-

šljanja, a v osnovi gre za prikaz načinov življenja in čustvovanj, kakršna so bila v avtorjevih krajih in še marsikje še kako resnična.

Skrbno, da bi svojemu Posavju ne delal krivice ali ga kako drugače spra-

vljal v slabo luč, avtor iz poglavja v poglavje niza pred nas življenjske zgodbe bratov Fonza in Štefana ter vseh okoli njiju. Roman s svojo iskrenostjo, živostjo in razgibanostjo pritegne, da skoraj ni mogoče odložiti branja v

enem mahu pred zadnjo piko. Odličnemu opisu krajev dogajanja, nič kaj

posebno daleč od pisateljevega rojstnega Zabukovja nad Sevnico, so v čast v romanu resničnostno naslikani najpoglavitnejši deli naše kulturne dedišči-ne. Pred nami zaživi v vseh svojih oblikah, tako materialna, kot socialna in duhovna. Iz vsake od njih vejeta izjemno poznavanje in občutenje kmečke

duše iz posavskih hribov. Roman ponuja razmislek o idejah in vrednotah, ki potujejo iz roda v rod, obenem pa izžareva spoštovanje do ljudi in njihovega trdega dela za preživetje na tem resnično zapostavljenem območju. V vsakem poglavju sta pokazani izjemna navezanost in ljubezen do zemlje. Eden

od obeh nosilnih knjižnih likov tudi tisoče kilometrov od doma zagrabi pest rodovitne črne zemlje, jo opazuje, stiska v pêsti in jo vonja, kakor da v roki drži nekaj svetega. Je značilen primer Posavca, trdno zvezanega z zemljo,

s katero v roki se je skoraj dobesedno rodil, jo gledal kot nekaj, s čimer je treba ravnati odgovorno in jo spoštovati. In kruh, naša cenjena kulturna

dediščina, ko ga držiš v roki, še toplega od krušne peči, ga poduhaš, … takrat si najsrečnejši človek na svetu – tako izrazi avtor hvalnico naši krušni dediščini in z njo ovrednoti stopnjo sreče človeka iz Borovnika, Posavca in marsikaterega bralca.

5

Knjiga razširja znanje, polna je modrosti, izkušenj in praktičnih znanj iz življenja hribovca, »od bukve, ki ne bo gorela, ker je oktobra še rasla, le smodilo in kadilo se bo od nje«, do pametnega vprežnega vola, ki je obvladal voziček in še kravo, ki teleg nikakor ni sprejela …

Potem spet praktičen prikaz iz socialne in duhovne dediščine, ki ni bila

vedno prijazna, posebej ne do žensk, ki kakor da so si nosečnost povzročile same, in ko je bila nasilna prekinitev nosečnosti za verne ljudi in Cerkev nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo, po drugi strani pa je prav Cerkev najbolj obsojala in zaznamovala mater z morebitnim nezakonskim otrokom,

pankrtom. In otrok niti krščen ne bo mogel biti … Uboga nedolžna dušica!,

pisatelj sočutno ilustrira ponižujoče ravnanje Cerkve. Verodostojen vpogled v sicer vseslovensko izkazovanje morale kaže tudi nadrobnost iz romana,

da je bilo obsojanja morebitnega nezakonskega očeta veliko manj, če sploh

kaj, kot pa neznosnega obsojanja matere. Če pa se je otrok rodil kot zakonski, je bil ponos predvsem v tem, da je bil otročiček moškega spola, če ne bi bil fant, pa so dražili, da bo gotovo punčka, ker sta jo toliko časa pacala. Odnos žensk iz Borovnika in še prenekaterih posavskih tašč do mladih snah je zelo poveden iz kratkega stavka: »Videla jo je nekje vmes, med snaho in deklo.«

Čut za dediščino prednikov kaže med mnogim drugim tudi pogrinjanje

zakonske postelje s pregrinjalom, ki ji ga je ob poroki izročila mama. Tako kot bi bil lahko resničen pričujoči roman, je opisana tudi hiša, glavni prostor v bivalni stavbi, prostor, v katerem se dogaja resnično življenje v družini.

Dragocenost romana so tudi nadrobni opisi inventarja in opreme kmečke

hiše in pojasnila manj znanih narečnih, skoraj že pozabljenih besed (bigel-ce, lahterna, kalanje, bergeše, debiče, tavrh, zrate idr.), besednih zvez, šeg in navad ter besednjaka iz naše polpretekle zgodovine (ljudska milica, rekvizicija idr.), natanko razloženih v opombah. Tudi zaradi tega ima roman

poleg leposlovne še etnološko vrednost.

Navdušuje poseben pisateljev čut za materni jezik. Poleg bogatega be-

sednega zaklada so čar knjige izvirno oblikovanje stavkov, besednih zvez,

primer in zaporedje besed ter raba izrazov, iz katerih se jasno in ponosno zrcali posavski podeželski človek. Človek, ki mu – tako kot pisatelju – njegovi hribi in jasen pogled na savsko dolino za vedno krožijo po žilah.

Dr. Ivanka Počkar, etnologinja

Brežice, novembra 2017

6

Posvetilo

Z romanom BRATA se želim pokloniti posavskim krajem v ozad-

ju Senovega, Blance in Sevnice ter se zahvaliti ljudem, ki so v teh za

življenje trdih razmerah vztrajali in v njih živijo še danes. Tistim, ki

imajo radi in spoštujejo to hribovsko pokrajino, njene gozdove, strmali

in lapornato ali kamnito zemljo. Tiste, ki jim pred desetletji niti visok

sneg ni preprečil, da kot otroci ne bi več kilometrov daleč in brez pomo-

či staršev vsak dan hodili v šolo … In onim, ki ljubijo svoj domači kraj,

spoštujejo svoj način govorjenja in s ponosom povedo, da so doma od

tam, »… kjer je ravnine le za vzorec«.

Tiste, ki teh krajev ne poznajo, pa vabim, da si vzamejo čas in se

podajo na vandranje po tem delu Posavja, spoznajo njegove lepote in

prijazne ljudi, se z višine ozrejo na savsko dolino in oddaljene Gorjan-

ce. Tako bodo spoznali, zakaj si je Fonza tako močno želel vrniti se v

svoj Borovnik!

Pri ustvarjanju romana sta mi z informacijami pomagala Viktor

Sovdat iz Blance in Ernest Sečen iz Brežic. Etnologinja dr. Ivanka

Počkar je napisala dobrodošlico romanu, Anita Labohar pa recenzijo.

Iskrena hvala!

Posebno zahvalo sem dolžan prijateljici Milojki Mansoor za pazlji-

vo lektoriranje, odpravljanje mojih slovničnih napak, pri čemer pa ni

posegala v moj posavski način izražanja.

Ernest Jazbinšek

7

V življenju si sami izbiramo službo,

družbo, tudi zakonskega partnerja in še marsikaj.

Za izbiro družine, v katero se rodimo,

pa poskrbi Usoda!

Uvod

Igre narave in njene zakonitosti so za nas vedno skrivnostne in nikoli

povsem dojemljive. In naj si znanost in modreci še tako prizadevajo, jih nikoli ne bodo povsem razumeli, razvozlali in obvladali. In prav je tako.

Zaradi te skrivnostnosti smo si tudi ljudje močno različni, te različnosti pa si ne znamo razložiti, lahko jo samo sprejmemo kot nekaj neizogibnega.

In ta različnost se kaže na nešteto načinov. Otroci istih staršev se razlikujejo po telesnih značilnostih in tudi po značaju. Pravimo, da je vsak človek svoj original, unikum.

Na otroke se prenesejo tudi lastnosti staršev, včasih preprosto preskočijo to prvo koleno in na površje pridejo v genih zapisane podobnosti s prababico

… In ravno značajske lastnosti v življenju puščajo različne, pogosto usodne sledi in uganke. Težka življenjska preizkušnja izbrusi naš značaj, občutek bližine smrti pa lahko marsikdaj vse popolnoma spremeni.

V romanu BRATA, ki je pred vami, boste naleteli na vse to … Vendar

brata, v žilah katerih se pretaka kombinacija krvi staršev, kljub vsemu ostaneta za vedno brata!

Roman BRATA sem umestil v ozadje Senovega, Blance in Sevnice, če-

prav se je zgodba v resnici dogajala približno trideset kilometrov stran. S

tem sem želel bralce spomniti na te zame lepe kraje, saj tudi sam prihajam s tega konca Posavja. Namenoma uporabljam nekatere izraze, ki so že zdavnaj izginili iz vsakdanje rabe.

Kraje Borovnik, Plazno, Repni Dol in Lahorca boste zaman iskali, so iz-

mišljeni. Izmišljena so tudi imena oseb, vsaka morebitna podobnost s kraji, imeni in dogodki pa je zgolj naključje.

11

I. V posavskih hribih

Miren tok življenja lahko poruši marsikaj, od ljubezni do vojne!

1. Neža

Plazno je skromno podeželsko naselje na levi, štajerski strani Save,

prej zaselek kot vas, pod bohorskimi hribi. Domačije stojijo na sončni, južni strani razgibanega in strmega pobočja, ki se dviga nad dolino Senovega, na severni pa se pokrajina izgublja v daljavo bohorskega hribovja. Na tem dolgem pobočju se je včasih, ob dolgotrajnem in obilnem deževju, zelo rad sprožil plaz, ki je odnesel vse: travnik, njivo, vinograd

ali sadno drevje. Včasih tudi kakšno odmaknjeno poslopje, barako,

senik, del posamezne domačije. Zato so ljudje ta del zemljišča pustili

neobdelan in narava je postopoma naredila svoje. Teren se je zarastel,

najprej z grmovjem, potem pa je tu in tam zraslo posamezno drevo: najprej breza, potem hrast, pa bukev, tudi kostanj. Korenine drevja so na gosto prepredle zemljino in jo utrdile. Tu in tam so se naredile globoke

zajede, grabni, po katerih odteka voda ob taljenju snega ali močnejšem

deževju. Čeprav plazovi že desetletja mirujejo, ljudje v ta naravni red

rastlinja ne posegajo več. Razumeli so opozorilo narave in ga v celoti upoštevajo. Nobene sečnje dreves, ne pasejo ovac ali koz, kvečjemu pobirajo kostanj in gobe. Prav ta plazovitost terena je vasi dala ime: Plazno. V Plaznem je enajst domačij, vendar so le štiri nekoliko bolj skupaj, vse druge pa so razmetane po posameznih za domačijo primernih grebenih ali pod njimi in med seboj oddaljene tudi skoraj cel kilometer.

Domačija Kužnikovih, po domače Tišlerjevih, stoji na obrobju vasi.

Postavljena je v zavetrje mešanih, hrastovih, bukovih in smrekovih gozdov, ki poleti dajejo prijeten občutek naravne svežine. Ob še tako hudi vročini tisti blagodejni hlad, ki prihaja iz nedrij teh gozdov, daje občutek prijetnega počutja. Tak hlad prinašajo tudi vetrovi, ki včasih potegnejo iz doline Save. V zimskem času pa so ti gozdovi naravni ščit. Ta ustavlja in umirja mrzle in silovite bohorske vetrove, ki prinašajo ne le

13

mraz, marveč tudi veliko snega, delajo trde zamete in povsem osamijo posamezno domačijo ali zaselek.

V gozdu za vasjo, malo odmaknjen od nekdanjega plazovitega sveta,

je izvir vode, ki kljub hudi vročini in morebitni dolgotrajni suši nikoli ne presahne. Količina vode, ki priteče izpod korenin treh mogočnih hrastov, se sicer občutno zmanjša, nikoli pa ne presahne. Tik ob izviru

je manjše korito, v katero po izdolbenem žlebu izpod korenin hrastov

curlja voda. To korito je namenjeno samo za gospodinjske potrebe treh

domačij. Tik ob njem stoji na kakšnih sedemdeset centimetrov dolgih

in petnajst centimetrov debelih, v zemljo zabitih kostanjevih sohah improvizirana miza. Namenjena je postavljanju brente, odlaganju perila med pranjem, tam je vedno tudi pollitrski kositrni lonček, v katerega si

po potrebi pod žlebom nastrežeš vode in si z njo pogasiš žejo.

Ta izvir ima še to dobro lastnost, da pozimi nikoli ne zmrzne. V žlebu se tudi v najhujšem mrazu ne naredi led, pa čeprav je po tleh okoli korita vse okovano z ledom.

Kakšne tri metre niže je še eno korito, izdolbeno iz debelega hrasta.

To korito, dolgo kakšne štiri metre, je namenjeno napajanju živine, sem

pa predvsem poleti prihajajo pit tudi številne živali iz gozda.

e f

Domačija Tišlerjevih stoji nekoliko pod robom pobočja. Ravno toliko, da je varna pred udarom severnih vetrov, ki zlasti pozimi silovito pridrvijo po bregu navzdol z bohorske strani. Domačijo obkrožajo travniki, zasajeni s sadnim drevjem, levo od nje in spodaj na nekoliko

položnejšem terenu pa travnike zamenjajo njive.

Hiša je velika, kombinirano zidana s kamnom in opeko, njen levi

konec pa je narejen iz debelih hrastovih brun. Nad vhodnimi vrati, težkimi, debelimi in z umetelno izrezljano podobo ure, ki kaže na pet do dvanajstih, je pritrjena hišna številka »Plazno 12«, poleg nje pa v bruno

urezana letnica 1860. Ta letnica nakazuje, kdaj je bila hiša zgrajena.

Do vhoda v hišo vodi pet od dolgoletne rabe zglajenih in na sredini

rahlo poglobljenih kamnitih stopnic.

14

Približno deset metrov stran stoji za te kraje kar veliko gospodarsko poslopje. Njegova velikost in velikanski kup gnoja pred njim nakazujeta, da je v štali večje število goveje živine in prašičev, občasno se sliši še meketanje ovac. Med vhodom v štalo in vogalom hiše je napeta močna

žica, na njej pa se po koleščku, vzetem iz škripca, premika dolga veriga,

na katero je priklenjen pes čuvaj. Veriga je tako dolga, da pes doseže

vrata v štalo govedi, na drugem koncu pa tudi vrata v klet, ki je napol

skrita pod hišo.

Družina Tišlerjevih je tu že nekaj generacij. Stari oče sedanjega gospodarja Jurija, ki ga vsi kličejo kar Jur, se je priženil k hiši. Bil je iznajdljiv, spoznal se je na les in počasi je delo na kmetiji začel dopolnjevati z mizarjenjem. Najprej je delal krste za umrle vaščane, potem kakšno

mizo ali stol, masivno in nerodno zibelko ali otroško posteljico in tako

naprej. Ko si je pri delu v gozdu poškodoval nogo, je delo na travnikih,

njivah in pri živini prepustil sinu, sam pa se je ukvarjal le še z mizarjenjem. Po nekaj letih so ga ljudje v vasi in okolici poznali kot mizarja in hiše se je prijelo domače ime Tišler. To ime se uporablja še danes, pa

čeprav je mizarjenje po smrti starega očeta povsem zamrlo.

Posestvo Tišlerjevih je sorazmerno veliko in gospodarno gledano je

med boljšimi. Največ je gozdov, nekaj blizu doma, še več pa v oddaljenem bohorskem hribovju. Na najbolj položnem delu so njive, travniki pa so tudi na bolj strmem. Sploh pa se ne za njihovo kmetijo ne za okolico ne da reči, da je to raven svet, kakršnega poznajo v dolini ob Savi.

Jur se je, kot so določili starši, poročil z Mico iz sosednje vasi. Rodili

so se jima trije otroci. Najprej Tona, tri leta pozneje Neža in po dveh

letih še Jernej. Tona je bil kot najstarejši predviden za bodočega gospodarja, za Nežo in Jerneja pa naj bi se našla primerna priložnost za poroko, seveda na dobro stoječo domačijo.

e f

Sredi noči se je Mica nekaj časa nemirno obračala in prestavljala na

postelji, potem pa sedla in na polici poleg vzglavja iskala podstavek s

svečo in vžigalice. Čeprav se je trudila, da pri tem ne bi motila Jurja v

15

spanju, se je ta vseeno zbudil. Nekaj časa je ležal mirno in čakal, da se Mica le umiri, potem pa je nejevoljno spregovoril.

»Le kaj, za vraga, počneš? Miruj vendar, saj smo sredi noči.«

»Nisem te hotela zbuditi, spi naprej,« je tiho zagodla nazaj. »Na ka-

hlo 1 moram, pa nikakor ne najdem bigelc 2 … ah, tule so …« se je oddahnila. Prižgala si je svečo na podstavku z ročajem in malo širšem navzgor zavihanem podnožju, ki so jo ponoči uporabljali za hojo po hiši.

Jur je nekaj tiho zagodel in se obrnil ter hitro nazaj zaspal. Ko se je

Mica vrnila, je že trdno spal. A ne prav dolgo. Mica je bila v postelji spet

nemirna, obračala se je in občasno pozorno poslušala v noč. Jurja je ta

njena nemirnost motila in ga dokončno prebudila.

»Kaj je spet narobe, zakaj ne miruješ in zaspiš? Kmalu bo jutro, potem boš pa spet godrnjala in celo dopoldne tečnarila,« se je oglasil z zaspanim glasom.

»Neža me skrbi!«

»Neža? Zakaj te pa skrbi, in to zdajle sredi noči?«

Mica mu ni takoj odgovorila. Razmišljala je, ali naj mu sploh omeni

svoje skrbi in sume, ali naj vse skupaj kar potlači v sebi, se umiri in utihne. Ampak vedela je, da bo te svoje sume le stežka ukrotila in da pravega spanca do jutra ne bo več.

»Veš, ko sem prej v lovpi 3 sedela na kahli,« je počasi začela, »se mi je zdelo, da iz Nežine kamre slišim glasove, … kot pritajen pogovor …

in smeh …«

»Pogovor in smeh?« je v dvomih ponovil Jur. »Zdajle ob enih pono­

či? Morda pa Neža govori v spanju?« je glasno razmišljal.

»Doslej nikoli ni govorila … Mogoče, … kaj pa vem. Kaj pa če ni

sama?«

»Če ni sama?« je spet ponovil za njo. »Kdo pa naj bi še bil? Pa menda ja ne misliš … Kakšen poba?!« Njegov glas je bil zdaj že povsem zbu­

1 V času dogajanja v romanu so na podeželju večinoma imeli stranišča na »štrbunk«. Običajno so bila postavljena ob gnojišču na drugem, oddaljenem koncu štale, zato so ponoči za svoje potrebe uporabljali nočne posode, kahle, ki so bile v kakšnem kotu v veži.

2 Bigelce: narečno, vžigalice, včasih tudi šibice.

3 Lovpa: lokalno pogovorno: veža. Prvi prostor, v katerega se je vstopalo z ganka, podesta, stopnic ali dvorišča. V nadaljevanju: veža.

16

jen, o zaspanosti ni bilo več ne duha ne sluha. »Zakaj pa nisi pogledala, ko si že bila tam skoraj pred njenimi vrati?«

»Takrat nisem niti pomislila … Potem v postelji … pa se mi je ta

misel kar sama prikradla … In ni me več izpustila iz svojih krempljev.«

Utihnila je, pospešeno dihanje pa je izdajalo, da je še vedno razburjena.

»Veš, Neža ima že dobrih devetnajst let. Ko sem bila jaz toliko stara,

so bili najini starši že dogovorjeni za poroko. Prav lahko bi bilo, da …

Nisem pa doslej opazila nobenega poba, za katerega bi kazala kakšno

zanimanje … Kaj pa vem …« so dvomi kar naprej prihajali na plan.

»Kaj takega se ne sme zgoditi, … to bi bila sramota za celo družino!« je Jur kar zasopihal. »Daj, vstani in pojdi pogledat, drugače ne bova imela miru in spanca.« Njegov glas je bil odločen in Mica je vedela, da ne bo odnehal, ali pa se bo sam odpravil preverjat sume, ki mu jih je natrosila.

Sedla je na rob postelje, spet tipala za šibicami, prižgala svečo in se

odpravila na kontrolo. Pri krušni peči se je s srajco zapletla v napol narejen koš, ki ga je Jur zvečer pustil v hiši. Potegnila je srajco, s tem pa podrla koš ter še nekaj orodja in v nočni tišini je močno zaropotalo, vsa tista podrtija pa je zasedla skoraj pol hiše. Najprej je morala vse to pobrati in

pospraviti izpod nog, šele potem je lahko stopila proti vratom v vežo.

e f

Neža je zvečer razburjena komaj čakala čas, ko bo oče nehal plesti

koš in bo napočil čas za spanje. Vedno je bilo tako, da so se odpravili

spat šele takrat, ko je oče končal svoje delo. In tudi danes ni bilo nič

drugače. Tona in Jernej sta očetu pripravljala in obrezovala leskove vitre, da so bile primerno tanke in mehke, oče pa jih je potem vpletal v koš. Mama in ona sta se ukvarjali z volno. Ona je cufala sprijete kosme

volne, mama pa je pridno vrtela kolovrat in na vretenu se je počasi, a

vztrajno nabirala volnena preja.

Končno je ura udarila dvakrat in oče je pozorno pogledal proti njej.

»Pol devetih je, čas, da gremo spat. Petrolej je drag in težko ga je dobiti, zima šele prihaja in predno je bo zmanjkalo, bomo lahko naredili še veliko vsega tega,« je pokazal na svoj koš in na kolovrat.

17

Poleg klopi ob krušni peči je postavil napol narejen koš, si s kolen otresel smeti in odločno vstal. Vsi so prenehali z delom, na hitro za silo

pospravili vsak svoje stvari, Neža je pometla smeti in jih vrgla v krušno

peč, fanta pa sta hitro izginila po stopnicah iz veže v svojo sobo na pod-

strešju 4. Oče Jur je še nekaj godrnjal v hiši, mama Mica je šla v kahlo v veži odtočit vodo, potem pa se je počasi vse umirilo in v hiši je zavladal

nočni mir.

Neža je ravno dobro prišla v svojo kamro 5 in se pokrila s kovtrom, ko je Sultan, privezan na dolgi verigi med štalo in hišo, začel glasno lajati.

Vedela je, kaj to pomeni. Malo je počakala, potem pa zlezla iz postelje

in stopila k oknu. Trajalo je le kakšno minuto, ko je zunaj pred oknom

zagledala temno senco. Trenutek pozneje je zaslišala dobro znano bobnanje s prsti po šipi. Hitro je odprla okno.

»Si le prišel. Bala sem se, da bo Sultan s svojim lajanjem dvignil očeta ali poba, da bodo šli pogledat, kaj se dogaja okrog voglov.« Med tem govorjenjem je njen nočni obiskovalec že zlezel skozi okno.

»Brrr, kako je mrzlo, hitro zapri okno,« je tiho zašepetal in si jo potegnil v objem.

»Oh, Niko, nikar ne tarnaj, saj te bom pogrela … Boš videl, kako toplo je pod mojim kovtrom,« se je zahihitala, mu ovila roke okrog vratu in se predala njegovim poljubom.

Med poljubljanjem mu je pomagala pri slačenju. Niko je sezul čevlje

in jih potisnil pod skončnik postelje, slekel je suknjič in volneni pulover

ter s klobukom vred oboje položil na pokrov skrinje, od koder je pulover zdrsnil na tla, pa v temi tega ni opazil. Slekel je še hlače in jih vrgel čez naslonjalo stola ob postelji, naslednji trenutek pa se že stiskal k Neži

pod odejo.

4 V tistih časih so fantje, sploh v številnejših družinah, večinoma spali na zasilnih ležiščih, danes bi jim rekli pogradi, pod stopom v živinski štali, včasih tudi v praznih jaslih, poleti pa v parni na senu.

Samo v premožnejših družinah je bila kje v hiši izjemoma tudi soba za fante.

5 Kamra: po navadi eden ali dva manjša, skromna prostora za spanje. Kjer je bilo več otrok, jih je v enem prostoru in na eni postelji spalo tudi več skupaj. Tu so praviloma spala domača dekleta.

18

e f

Niko je bil od Neže pet let starejši, postaven in vedno vesel fant iz

kakšne tri kilometre oddaljene Gorice, podobne manjše vasi, kot je bilo

Plazno. Poznala sta se še iz osnovne šole, saj je bil dober prijatelj njenega brata Tona. Po osnovni šoli sta se le redko videvala, največkrat pri maši, včasih v trgovini ali pri kakšnem kmečkem delu, kjer so si sosedje

priskočili na pomoč. Vendar so bila to le naključna srečanja, kratek pozdrav in sproščen smeh ob kakšni zabavni dogodivščini.

Potem pa se je zgodilo, da sta se zagledala drug v drugega.

Bil je čas trgatve, čas, ko so se ljudje pri sicer resnem in trdem delu

tudi veliko zabavali, smejali in ušpičili marsikatero neumnost. K temu

je pripomoglo veselje, da so v kleti pospravljali sočno letino grozdja, pa

tudi obilna hrana in marsikatera kupica vina, ki je hitreje pognala kri

po žilah.

Oba sta se po naključju znašla pri Muhovcu, lastniku večjega vinograda. Niko je bil brentar, Neža pa je pridno brala, trgala grozdje. Med brači in brentarji je bilo vedno veliko govora, zabavljali so drug čez drugega in se prešerno smejali. Vsake toliko se je v vinogradu oglasila pesem in takrat so složno zapeli vsi skupaj.

Že dopoldne pri malici, ko so sedeli na tleh ob vinogradu, se je Niko

v trenutku znašel poleg Neže in si jo tako od blizu ogledoval. Zdela se

mu je čedna in ko jo je primerjal z vsemi dekleti, pa tudi mlajšimi poročenimi ženskami, se mu je zdela nekaj posebnega, pa čeprav ni vedel, kaj je tisto, kar jo dela tako drugačno. S tal je pobral dolgo travo in z njo

rahlo žgečkal Nežo po vratu.

Neža je nekajkrat stresla z glavo in z roko segla na vrat, saj je bila

prepričana, da ji po vratu leze muha ali mravlja. Potem pa se je na hitro

obrnila in videla, da jo žgečka Niko. Požugala mu je s prstom in se na

široko zasmejala.

Odkrit in prešeren smeh je pri Niku še spodbudil zanimanje za

Nežo. Zdaj jo je še bolj pozorno opazoval in hitro ugotovil, da se je iz

tistega otroškega punčeta, ki jo je pred leti videval v šoli, razvila v čedno

in postavno dekle.

19

»Madonca, saj je že prava punca! Takrat, ko sem jaz končal osnovno šolo, je bila še prava smrklja … Kdo ve, ali je prosta ali ima kakšnega

poba …« se je takoj vprašal. Nekako podzavestno si je ob tem želel, da

se za Nežo ne bi zanimal še noben fant.

Ta dan je Niko vedno znova našel priložnost, da je z Nežo spregovoril kakšno besedo. Največkrat je brento postavil v vrsti, kjer je grozdje obirala Neža, namesto nje dvignil poln škaf grozdja in ga stresel v brento, včasih mu je potem ona pomagala, ko si je na ramena nalagal brento, polno grozdja. Pazljivo je poslušal njeno govorjenje, pri čemer ga je bolj

zanimala barva njenega glasu kot pomen besed.

Pozno popoldne, ko so delo končali in v kleti sedeli na improviziranih klopeh in ganterjih 6 med sodi, je ob slabi svetlobi s pogledom lovil njeno podobo, pri čemer mu je nekajkrat uspelo ujeti tudi njen pogled.

Vedno, ko sta se spogledala, se mu je rahlo nasmehnila, potem pa z očmi

že švignila naprej na drugo lice.

Njen brat Tona, ki je sedel poleg nje, ni ničesar opazil. Zatopljen je

bil v pogovor o letini grozdja, o tem, ali bo vino sladko ali kislo, kako se

bo prodajalo, in o podobnih resnih gospodarskih zadevah. Vse to ga je

zanimalo, saj so tudi sami imeli v bližini vinograd, res da precej manjšega od Muharjevega, pa vseeno so bile skrbi in razmišljanje o tem, kako bodo z letino vina prišli do kakšnega denarja, enake za vse, ki so imeli

kaj vina za prodajo. Tokrat je bila vsa usoda, ne le za prodajo vina, ampak tudi za druge stvari, še veliko bolj negotova kot prejšnja leta, saj je ustaljeni način življenja zmotila vojna.

e f

Ko so se najeti trgači in brentarji najedli in vse skupaj zalili z lanskim

vinom, so se hitro razšli. Domači, gospodar Muhar in njegova dva sinova, so ostali v kleti ter ob petrolejki pospravljali in pregledovali, ali je vse tako, kot mora biti. Bili so tudi utrujeni in vedeli so, da jih naslednji dan

čaka veliko dela s prešanjem in pomivanjem orodja in posode.

6 Gantner: lega za sode, najpogosteje hrastov ali kostanjev.

20

Neža, njen brat Tona in Niko so se skupaj odpravili proti domu. Njihova pot je bila nekaj časa skupna in pogovora ni zmanjkalo. Neža je hodila med njima, polmrak je dajal varno zavetje pred morebitnimi nezaželenimi Tonovimi pogledi. To je izkoristil Niko in se med pogovorom nekajkrat dotaknil Nežine roke, sicer tako le za bežen trenutek, pa vendar. Ti njegovi dotiki so bili čedalje pogostejši in kmalu je preprosto

prijel njene prste ter jih podržal v svoji dlani. Ni mu jih takoj odtegnila,

je pa povsem utihnila in molče hodila naprej.

Ko se je pot v Gorico odcepila, je Niko za trenutek postal in tako

mimogrede navrgel:

»To je bil danes prav prijeten dan in večer … Lepo smo se imeli, delo

je teklo brez neprijetnosti, ni bilo niti kakšne nesreče niti neumnosti.

Takle dan bi bil pripravljen takoj ponoviti!«

Tona se je strinjal s tem, Neža pa je po kratkem premolku, z malo

negotovosti v glasu, počasi in bolj potiho rekla:

»Ja, tudi meni se je vse skupaj dopadlo, zelo dopadlo … Posebno

tale večer …«

e f

Neži tisti dan trgatve ni dal več miru. Velikokrat so jo misli na Nika

in na vse, kar je govoril, naravnost obsedale. V nedeljo pri maši skorajda

ni sledila obredu, z očmi je švigala po cerkvi ter iskala njegov obraz in

postavo. Ko se je po obhajilu vračala izpred oltarja, ga je zagledala pod

korom. Korak se ji je skorajda ustavil in ženska, ki je bila tik za njo, jo je rahlo dregnila v hrbet, da je stopila naprej.

V tistem trenutku je imela občutek, da se je srečala z njegovim pogledom, po telesu ji je šinila do tedaj neznana toplota. Pogled je dvignila proti koru in se rahlo nasmehnila. Prepričana je bila, da ji je Niko vrnil

nasmeh.

Pri polnočnici na božični večer sta se spet srečala. Do začetka obreda je manjkalo še kakšnih dvajset minut, ko sta se skorajda hkrati znašla pred cerkvijo. Ob Neži je bila mama, tik za njima so hodili oče in oba

brata, Tona in Jernej. Pred cerkvijo so postali in čakali Jerneja, da je v

21

snegu malo stran ugasnil baklo, s katero so si osvetljevali pot. Tedaj pa se je ob njih znašla skupina šestih ljudi iz Gorice in med njimi je bil tudi

Niko. Ko je Neža stopala čez prag v cerkev, se je Niko znašel tik nje. V

roki je vrtel klobuk in kakor bi se hotel nečemu izogniti, se je rahlo sklonil k njej. Tako sklonjen ji je tiho zašepetal: »Nocoj si posebno lepa …

Rad bi prišel k tebi v vas.«

Neža je naredila korak naprej, iz žepa vzela robček, ga prinesla k

obrazu, kakor da si briše nos, in napol obrnjena proti njemu zašepetala:

»Ja, pridi!«

Med polnočnico je ves čas razmišljala le o tem, ali jo je slišal in razumel. Pomislila je, da morda tega ne bi smela storiti, vendar je bila v tistem trenutka želja po njegovi bližini močnejša kot vse drugo.

Ob novem letu je zapadlo veliko snega, zato Niko ni tvegal. Sneg ni

bil ovira za hojo do sosednje vasi, vedel pa je, da bi se v visokem snegu

sled pod njenim oknom preveč jasno poznala. Prav tako ni vedel, kje

sploh je njena kamra, ugank in nevarnosti, ki so ovirale pot do nje, je

bilo preveč, tako zanj kot za Nežo. Tveganje je bilo preprosto preveliko.

Potem pa sta se teden dni pred pustom srečala v trgovini. Niko je

čakal mamo, ki je trgovcu naročala reči za koline, Neža pa je ogledovala

kos blaga za predpasnik. Tik ob njej se je nenadoma znašel Niko, ki je

po rokah vrtel nov bič, kakor da ga ogleduje za nakup. Le nekaj trenutkov jima je zadoščalo, da ji je povedal, da pride s skupino v maškare in takrat se bosta dogovorila za nočni obisk.

Za pusta je močno snežilo. Kljub temu se je pri hiši zvrstilo nekaj

skupin maškar. Najprej otroci, zvečer pa odrasle maškare, tudi tiste iz

Gorice. S seboj so imeli muzikanta in Niko, dobro našemljen v dimnikarja, je Nežo kar trikrat zavrtel. Med plesom mu je povedala, katero je okno njene kamre. Zaradi lepšega je zavrtel tudi mamo.

Pa je kljub dogovoru morala na prvi obisk počakati vse do aprila, potem pa se je le prikazal pod njenim oknom. S prsti je pobobnal po šipi in Neža je v podzavesti takoj vedela, da je to Niko.

Malo se je obotavljala in mrzlično razmišljala, ali naj odpre ali naj

se naredi gluho. Vedela je, da se Niko ne bo zadovoljil le s pogovorom,

hotel bo več, veliko več, vse …In tega jo je bilo strah, pa čeprav si je tudi

22

neznansko želela, da bi jo stisnil, rada bi ga poljubila in, oh, … vse tisto, kar je obljubljala noč …

Potem je odločno vstala, odprla okno in Niko je bil v trenutku v kamri. Vse tisto, kar si je predstavljala v svojih mislih od trgatve naprej, se je uresničilo … Le da je bilo še veliko lepše in prijetnejše, kot si je slikala v svoji domišljiji ..

Niko je potem prišel še nekajkrat in vsaka noč, ki jo je prebil pri njej,

je bila nekaj posebnega. Vedno sta najprej potolažila nestrpnost in divje

norenje mlade krvi, potem pa sta se pogovarjala in pogovarjala … Za

spanje po navadi ni bilo časa, Niko pa je bil glede tega tudi previden.

»Če zaspim, se lahko zbudim prepozno in tvoji me lahko zasačijo

… Tega zdaj še nočem … Rad bi te še bolje spoznal, ugotovil, ali bi bila

zame primerna tudi drugače, ne le za nočno pohajanje … Morda, če me

boš imela resnično rada, jaz pa tebe, bi iz tegale lahko nastalo kaj bolj

resnega,« ji je dajal upanje, da se vse skupaj morda ne bo končalo le pri

taki skrivni ljubezni in prečutih nočeh.

Neža sama o ljubezni, ne tisti, ki je obnorela čustva in uničila njen

mir, ne o tisti, ki je dosegla, da ji je po glavi bučalo od razburjene krvi

in jo na koncu vso srečno pripeljalo do potnega telesa in čudne, sladke

utrujenosti, ni vedela ničesar. Niku je povsem verjela. Njegove besede

so bile zanjo nekaj skoraj svetega, še posebno tiste, ki so obljubljale, da

se lahko iz tega izcimi kaj več. Bila je že skoraj prepričana, da se bosta

poročila, pa čeprav ji česa takega ni nikoli naravnost obljubil.

Niko je bil v ljubezni že bolj izurjen. Že dve leti je hodil k drugemu

dekletu. Ta je tudi zdaj imela prednost pred Nežo, saj je bila iz iste vasi

kot on in je bilo vasovanje pri njej veliko bolj priročno. Tam si je nabral

tudi dovolj izkušenj, da se pri Neži ni izpostavljal nevarnosti, da bi z

njim zanosila. To ji je zagotovil že prvi večer in s tem zagotovilom se je

začela vsaka njuna skupna noč.

e f

Tudi ta večer se je med njima dogajalo vse tako kot vse noči prej.

Ko sta se končno umirila, sta se tiho pogovarjala, vmes pa se crkljala in

božala. Potem pa sta nenadoma zaslišala, da so se odprla vrata hiše in je

23

nekdo hodil po veži. Pozorno sta vlekla na ušesa in Neža mu je kmalu med zatajevanim smehom povedala, kaj se dogaja v veži.

»Nikar se ne boj, to so mama. Okrog ene ure jih vsako noč požene

pokonci. Scat morajo in v veži imamo zato na stolu pripravljeno kahlo.

Miruj in poslušaj … Kmalu bo zažuborelo …« se je hihitala in komaj

krotila smeh.

»Ja, zdaj pa slišim,« se je režal Niko, »takole je včasih klopotala

voda, ko smo otroci postavljali mlinčke v svoj potoček pod bregom,«

ga je smeh še naprej mučil. Pokrila sta se čez glavo in se smejala, potem

pa se za nekaj trenutkov odkrila in se polglasno pogovarjala in šalila.

Bila sta prepričana, da sta, če že ne popolnoma, pa vsaj dovolj tiho, da

mama ne bo zaslutila, kaj se dogaja v Nežini kamri.

Pa sta se očitno zmotila …

e f

Na lepem je v hiši 7 močno zaropotalo. Neža je v hipu zaslutila, da

prej nista bila dovolj tiha in da je mama njuno govorjenje morda slišala.

Spreletelo jo je: »Kaj pa, če pridejo pogledat in najdejo pri meni Nika?

Saj me bodo ubili!«

»Niko, kaj pa če pridejo mama? Hitro se skrij pod posteljo … Brž,

pohiti!«

Niko ni čakal niti trenutka. Smuknil je izpod odeje in se s težavo stla­

čil pod posteljo. V tistem utesnjenem prostoru ga je dušilo od prahu, po

laseh in obrazu se mu je lepila pajčevina, bal se je, da ga bo posilil kašelj

ali kihanje. Spomnil se je, da so vsa njegova oblačila razmetana na skrinji, hotel je reči Neži, naj jih skrije, pa ni bilo časa.

Vrata kamre so se odprla, v temo je posijala svetloba sveče, zaslišali

so se drsajoči koraki.

7 Podeželske, kmečke hiše so bile takrat grajene praviloma na podoben način, le velikost prostorov je bila močno različna, odvisno od premožnosti kmetije. Iz veže je bil na eni strani vhod v veliko hišo, glavni bivalni prostor, ki so mu rekli le hiša. Na drugi strani veže je bila po navadi mala hiša, v njej so praviloma živeli stari starši, preužitkarji. Če teh ni bilo, so v njej spala domača dekleta.

24

Mama je stopila v kamro in se povsem približala postelji. V slabi svetlobi se je ozirala po kamri in se skušala prepričati, ali so bile njene slutnje pravilne ali morda, hvala bogu, pretirane.

Prijela je kovter in do polovice razkrila Nežo. Ta se je delala, kakor

da se je nenadoma zbudila iz sna, in se kazala presenečeno, v resnici pa

je bila močno prestrašena.

»Kaj je, mama?« je spraševala.

»Kje je? Kam si ga skrila?« je mama vrnila vprašanje.

»Skrila? Kaj? Kako, skrila?« Neža je bila hvaležna, da se pri tisti slabi svetlobi ni videla njena huda rdečica, ki se je počasi izgubljala in prehajala v bledico. »Kaj pa naj bi skrila zdajle sredi noči, mama?«

Mama ji ni odgovorila, le pozorno je sledila svetlobi sveče in se razgledovala po kamri. Odgrnila je zaveso, za katero je imela na dveh policah in nekaj žebljih Neža svoja oblačila. Tudi tu je bilo vse tako kot vsak dan in mami se je na obrazu že zarisal zadovoljen izraz, ker se je motila

o morebitni nespameti Neže, in se je počasi odpravljala proti vratom.

Potem pa je obstala kakor okamenela.

Na naslonu stola ob postelji je v slabi svetlobi brleče sveče zagledala

nekaj temnega, kar jo je naravnost zbodlo v oči. Stopila je korak nazaj,

se sklonila in tisto temno reč prijela v roko. Bil je kos oblačila, iz katerega je ob strani visel usnjen pas.

Obstala je rahlo sklonjena in nejeverno gledala v temno reč v svoji

roki. Sveča v drugi roki je s svojim migetajočim plamenom metala čudno svetlobo in mama je le počasi spoznavala, da v rokah drži moške hlače.

»Moj bog, moške bergeše 8 … le od kod so se znašle … In čigave so

…« je mrzlično iskala odrešilni odgovor. »Ali ima kateri naših dedcev

kaj takega …« ji je še naprej rojilo po glavi. »Jur … nak, ne … Jernej?

Mogoče Tona?« se je še spraševala, pa hkrati vedela, kakšen bo odgovor.

»Neža!« je zavpila, kakor da bi se zgodilo nekaj neznansko hudega.

»Čigave so te hlače, od kod so se vzele?! Kje se skriva nepridiprav? Kje?

In kdo je, slišiš, čigave so?!« je vpila in tiščala hlače Neži pod nos.

8 Bergeše: pogovorno, bolj zaničevalno, moške hlače, največkrat slabše kakovosti, ponošene, take za vsakdanjo rabo in delo.

25

e f

Ko je mama vstopila v kamro, se je Neža delala, da mirno spi. Obrnjena v steno je s strahom čakala, kaj se bo zgodilo.

»Ali se je dobro skril ali ga bodo mama vseeno opazili?« ji je bučalo

po glavi. »In moj bog, kaj bo, če ga najdejo? Ubili me bodo, le kaj sem

neumnica storila?« je pomislila, še preden je mama potegnila odejo z

nje. S prestrašenim pogledom je sledila mami. Kar oddahnila si je, ko je

mama stopila proč od postelje in preiskovala nišo z njenimi oblačili. Še

bolj pa takrat, ko se je počasi odpravila proti vratom.

Potem pa je Neža v soju sveče na stolu zagledala Nikove hlače. Kri ji

je skoraj zaledenela po žilah.

»Hlače, Nikove bergeše, … na stol jih je vrgel … Morda jih mama

ne bodo opazili,« je bila hvaležna temu, da si je mama svetila le s svečo.

Vendar, njenih upov je bilo v trenutku konec. Mama je našla hlače in

zdaj ji jih je molila pod nos in skrajno strogo zahtevala od nje odgovor,

ki ji ga nikakor ni mogla dati. Nekako podzavestno je seveda vedela, da

se tako preprosto ne bo izmazala.

»Ko bi mama odšli iz kamre, … poklicali očeta, bi se medtem Niko

izmuznil …« je pomislila. Na mamina vprašanja o hlačah je le prestra­

šeno odkimavala in jecljala nekaj nerazumljivega.

Mama je bila vsak trenutek bolj besna. Potem se je hitro obrnila proti

vratom. »Jur … Jurja moram poklicati, … ta bo z gorjačo posvetil temu

… » je sklenila in se s hlačami v roki odpravila iz kamre.

V tistem trenutku je Neža vedela, da mora Niko kar se da hitro zapustiti kamro. »Če ga oče dobijo, … ubili ga bodo, ja, ubili!« je bila prepričana.

» Niko, bejž, hiter zbejž! « je že lezla iz postelje in odpirala okno. Niko se je izvlekel izpod postelje, z eno roko zagrabil čevlje, z drugo pa segel

po cunjah na skrinji. Tam ni bilo ničesar, segel je proti tlom in nekaj

zagrabil, ne da bi vedel, kaj pravzaprav to je. Neža je medtem že odprla

okno in Niko se je preprosto skobacal ven. Vse to sta počela brez besed,

zanje ni bilo časa.

26

Neža je zaprla okno in tipajoč lezla v posteljo. Z nogo je zadela ob neko cunjo, jo podzavestno prijela in stlačila pod vzglavnik na postelji.

Pokrila se je s kovtrom, v tistem pa je v veži že zaropotalo. Slišala je

očeta, kako preklinja, vmes se je oglašala mama, vendar ni razumela

njenih besed. In naslednji trenutek so se odprla vrata, v kamro je udarila

svetloba in jo za trenutek zaslepila.

e f

Mica je z migetajočo svetlobo sveče prihitela nazaj v hišo. Vrata v

vežo je pustila odprta in v hišo je za njo udaril mrzel zrak.

»Jur, groza! Poglej, kaj sem našla v Nežini kamri! Hlače, moške bergeše!« mu je pod nos pomolila hlače.

»Kaj? Kaj je to?« Jur ni bil prepričan, da jo je prav razumel, ko je

govorila o hlačah.

»Bergeše, moške bergeše!« je zasopihala nazaj. »V Nežini kamri

… Tam mora biti tudi dedec, to niso naše hlače … Groza!« se je Mica

dušila od jeze in razburjenja.

Jur je poskočil v postelji, kakor da bi ga pičila kača. Odvrgel je odejo,

sapa, ki je ob tem nastala, je upihnila svečo v Micini roki.

»Hudiča, zdaj pa še to …« je zaklel Jur. »Prižgi lahterno!9« je ukazal Mici.

»Ja, kako naj prižgem, … kje so šibice, … šibice moram najti …« je

iz teme prihajal njen razburjeni in jezni glas.

V popolni temi je tipala po polici ob steni, razburjeno sopihala in

iskala naprej. Najprej je pod roko začutila lahterno, z dlanjo je ob nekaj

zadela in vžigalice so padle na tla.

»Počakaj, bom jaz poiskal …« je tik njenih nog zagodel Jur in kleče

na tleh tipaje iskal vžigalice. Najprej je začutil Micino stopalo, tipal je

naprej in končno našel vžigalice.

»Dobro, Mica, … jih že imam,« se je oglasil kleče na tleh. Naslednji trenutek je temo že prerezala svetloba plamena vžigalice. Vstal je in 9 Lahterna, laterna: v teh krajih so prenosno petrolejko, ki so jo uporabljali za delo v štali, kleteh in pri hoji ponoči okrog doma, imenovali lahterna, redko tudi laterna.

27

prižgal lahterno in šele zdaj videl, da Mica še vedno tišči v roki moške hlače.

»Mu bom, hudiču potepinskemu, že pokazal … In Nežo bom pretepel kot psa, hudič salamenski …« je preklinjal in se z lahterno v roki bos odpravil proti veži, Mica pa za njim. V veži je hlastno segel nad vrata,

kjer je na dveh velikih žebljih vedno ležala njegova z železom okovana

gorjača. Pri tem se mu je preveč mudilo in gorjača mu je padla na tla. V

nočni tišini je močno zaropotalo in odmevalo po vsej hiši.

Preklinjaje je pobral gorjačo in naglo stopil v Nežino kamro, Mica pa

mu je sledila tik za petami. Jur je visoko dvignil lahterno in z enim samim pogledom zajel ves prostor, trenutek pozneje pa se je s pogledom ustavil na Neži, ki je ležala in si tiščala kovter pod brado.

»Kje ga imaš, kje se skriva hudič frdamanski?« je zarobantil in z gorjačo butnil ob tla, da je kar zabobnelo. »Kdo je, povej, smrklja pokvarjena!« njegovih hudih besed ni bilo konca.

Oče je stopil do postelje in, tako kakor prej mama, potegnil odejo z

Neže. Neža je bila prestrašena, šlo ji je na jok. Že mame se je bala, očeta

pa še neprimerno bolj.

»Ali me bo pretepel s tole gorjačo?« se je zgrozila. Proseče je pogledala mamo, pri njej je nekako pričakovala pomoč, če se bo oče s silo spravil nad njo. A mama je bila prav tako besna kot oče, s pogledom je

preiskovala prostor, vendar zaman.

»Vstani!« je zavpil oče in čakal, da se je skobacala s postelje. Neža je

začela drgetati po vsem telesu. V sami srajci je stala pred njim, čakala je,

kaj se bo zgodilo. Oče je pogledal vsak kotiček kamre, sklonil se je tudi

pod posteljo, vendar zaman.

»Prepozna sva,« se je Jur obrnil k Mici, »ušel je skozi okno. Hvala

bogu, da je zunaj hladno in to mu bo prav dobro delo, da se bo hudič

ohladil.« En sam pogled k oknu mu je povedal, da je obiskovalec pobegnil, saj okno ni bilo dobro zaprto, za to Neža ni imela časa.

»Hajde, gremo v hišo, bova tam obračunala,« je ukazal Neži in ji z

odločno kretnjo z roko pokazal, da ne misli čakati. Neža je bosa šla naprej, oče in mama pa za njo. Še prej je oče do konca zaprl okno in še enkrat preveril, ali sta oba kavlja zataknjena za kovinski zanki na okvirju.

28

V hiši je oče prižgal petrolejko pod stropom, ki je neprimerno bolje osvetlila prostor kot lahterna, ki jo je nosil v roki. In potem se je začelo zasliševanje. Starša sta za vsako ceno hotela izvedeti, kdo je bil njen nočni obiskovalec in kako dolgo se to že dogaja. Vendar se je Neža že

takrat, ko je Nika spustila skozi okno v mrzlo novembrsko noč, odločila, da ne bo spregovorila. Nika je hotela obdržati le zase ne glede na to, kaj bo oče počel z njo, ne glede na kazen, ki jo bo zaradi tega doletela.

Na očetova in mamina vprašanja ni odgovarjala, preprosto molčala

je. Bilo jo je sram in strah, gledala je v tla in se izogibala pogledu obeh.

Očetovi dolgi pridigi o tem, da si take nočne avanture pač ne bi smela

privoščiti, saj bi lahko bile posledice hude in dolgoročne, in pri teh letih

bi se tega že morala zavedati, je sama pri sebi sicer morala priznati, da to

povsem drži, vendar pa je bila na drugi strani tudi želja po Niku in tistih

nežnostih zelo močna. Premočna, da bi se jim odpovedala.

Potem je oče iz Nikovih hlač potegnil usnjeni pas. Neža je vedela,

kaj to pomeni, pa vseeno ni spregovorila. Morala se je skloniti čez stol

in naslednji trenutek je po njeni napeti zadnjici zarezal udarec s pasom.

Skozi tanko srajco ga je bilo čutiti tako, kakor da bi padel po goli zadnjici. Zastokala je, ni pa spregovorila. Pričakovala je naslednji udarec, takrat pa je oče jezno odvrgel pas v bližnji kot in skozi stisnjene zobe po­

časi izrekel besede, ki so jo še bolj zabolele kot močan udarec s pasom.

»Nak, ne bom te tepel, to bo namesto mene storilo življenje! Za

tole svojo nepremišljenost boš odslej pod strogim nadzorom mame ali

mene, naredil bom vse, da te bomo v treh mesecih oddali v zakon. Samo

tako bova z mamo lahko mirno spala!«

e f

Neža je to noč do jutra preležala v hiši na krušni peči. Pod sabo je

imela deko, ki jo je iz njene kamre prinesla mama, peč pa je dajala dovolj

toplote, da se je le proti jutru malo pogrnila s polovico odeje.

Neža vse do jutra niti za trenutek ni zaspala. Vse to dogajanje, od takrat naprej, ko so končali večerno delo in se je odpravila v svojo kamro, je v mislih nič kolikokrat obnovila. Še vedno si ni znala predstavljati, za­

29

kaj se je vse obrnilo tako hudo narobe, pa čeprav se je tako lepo začelo.

Nikovo bobnanje s prsti po okenski šipi je bilo tako polno pričakovanj

in obetov, da ga je v podzavesti še zdaj slišala. In vse njuno muckanje do

takrat, ko so se mama pojavili v veži.

»Bila sva neumna, tisto žuborenje v kahlo se nama je zdelo tako zabavno in smešno. In kam naju je to pripeljalo? Do zelo neprijetnega nadaljevanja in konca. Konca? Zame to ni konec, šele začelo se bo,« se je spomnila očetovih besed o kazni življenja in takojšnji poroki.

Udarec s pasom, Nikovim pasom, je bil boleč, zelo boleč. Ko se je

zdaj dotaknila zadnjice, je pod roko začutila klobaso, ki je ostala za

udarcem, dotik pa je bil boleč, pekoč. Ko je padel udarec, je bila glede

na očetovo jezo prepričana, da jih bo padlo še več. Ni se čudila, da jo

je udaril, bolj je bila presenečena, da je nehal. Je pa bolelo to, da jo je

pri dobrih devetnajstih letih sploh udaril. Nazadnje je bila tepena pri

trinajstih, ker se je, ko je pasla kravo, zaklepetala in zapletla v igro s sosedovim dekletom, medtem pa je krava ušla na njivo mlade detelje. Tam se je krava preobjedla, napenjalo jo je in le z veliko težavo in sosedovo

pomočjo so jo rešili, da ni poginila. In za kazen so sledili udarci z očetovo težko in žuljavo roko.

Tega se je zdaj dobro spominjala in očetu je za tisti tepež dajala prav,

tole nocoj pa … Tudi za to je počasi spoznavala, da je naredila neumnost, saj bi lahko zanosila in potem … Misel na morebitno nosečnost je bila vse bolj nadležna, vanjo se je z vso močjo zalezel strah in se razra­

ščal v njej kot nadležen plevel na vrtu.

In potem so jo napadle očetove besede: » Nak, ne bom te tepel, to bo

namesto mene storilo življenje! Za tole svojo nepremišljenost boš odslej pod strogim nadzorom mame ali mene, naredil bom vse, da te bomo v treh mesecih oddali v zakon. Samo tako bova z mamo lahko mirno spala! «

Oddali v zakon! Počutila se je, kot da bi oče govoril o kakšnem kosu

orodja, lesa ali živinčetu, ki ga namerava prodati.

Zjutraj, ko je šla z žehtarjem v štalo molst kravo, je ugotovila, kako

mrzlo je. Vsepovsod je bila slana, na drevju okrog hiše je bilo ivje in v

nos jo je zaščemelo od hladnega zraka. Pomislila je, kako je moralo zebsti Nika, ki je tiste dobre tri kilometre do doma moral narediti le v dol­

30

gih gatah in suknjiču. »Še dobro, da mu je vsaj čevlje uspelo zagrabiti

… Še njegov pulover, ki sem ga vtaknila pod vzglavnik, moram nekako

skriti … Najbolje bi bilo, da bi ga vrgla v peč … Samo volna ne gori rada

in smrdi …,« je iskala rešitev kako bi se znebila tistega, kar je v kamri

ostalo za Nikom.

Pri obilnem zajtrku je za mizo vladala popolna tišina. Oče in mama

nista spregovorila niti besede, Neža je sklanjala glavo in skrivala svoj

pogled, le Tona in Jernej sta se nekajkrat spogledala. Ponoči sta slišala

ropot in glasno govorjenje, nista pa ga razumela. Jernej je hotel iti pogledat, kaj se dogaja, pa ga je Tona ustavil.

»Miruj, nikar ne lazi, kamor ni treba. Če naju bodo potrebovali,

bodo že poklicali!« je z avtoriteto starejšega naravnost ukazal.

Ko se je oče najedel in je bila skleda prazna, je Neža začela pobirati

žlice in jih zmetala v skledo. Hotela je takoj oditi v kuhinjo,10 da bi vse skupaj pomila, pa jo je oče ustavil.

»Sedi in miruj!« je strogo ukazal. Neža je zardela in takoj nato prebledela, saj je vedela, da bo fantoma povedal, kaj se je dogajalo ponoči.

Tega jo je bilo sram in strah.

»Sinoči si je Neža privoščila hudo neumnost in sramoto!« je začel.

»Mama so ugotovili, da je pri njej neznani dedec. Tamle so njegove hla­

če, … ne vem, čigave so. Neža o tem molči, niti besede ni spregovorila.«

Malo je pomolčal in z zelo jeznim pogledom premeril vse po vrsti.

Fanta sta bila presenečena, Neža osramočena, mamo pa je, tako kot

očeta, razganjalo od jeze.

Potem je oče pogledal fanta. »Če vesta, čigave so hlače, mi to povejta. Morda bomo morali vedeti, kdo je njihov lastnik!« je pomenljivo poudaril. »No, oglejta si jih,« je zgovorno pokazal z roko.

10 Kuhinja je bila takrat resnično le prostor za kuhanje. Na skromnejših domačijah je bila črna kuhinja. Črna kuhinja so ji rekli zato, ker se je dim iz krušne peči prosto kadil po kuhinji in ker po navadi ni imela stropa, se je dim dvigal naravnost pod streho. V slemenu s slamo krite strehe je bil lesen dimnik, skozi katerega se je počasi valil dim. V črni kuhinji je bilo pozimi zelo hladno, marsikje ni bilo lesenega poda, ampak le steptana zemlja. Marsikje se je kuhalo le v krušni peči. Na boljših domačijah je bila bela kuhinja, kjer je bilo poskrbljeno za takojšnji odvod dima v dimnik, za kuhanje jedi je bil zidan štedilnik, marsikje s kotličkom za gretje vode. Te boljše domačije so imele poleg kuhinje tudi špajzo, shrambo za živila.

31

Tona in Jernej sta si ogledovala hlače in zmajevala z glavo. »Ne, oče, jaz nimam pojma,« je končno dejal Tona in sedel nazaj za mizo, enako

tudi Jernej.

»Tudi prav,« je tiho dejal oče. »Odslej bomo z Nežo ravnali takole,

zapomnita si to. Brez prisotnosti katerega od nas se ne bo ganila iz hiše,

ne v trgovino, ne k maši, ne k sosedom. Nikamor! Nikamor, sem rekel!

Vidva pa pazita, če se bo kdorkoli zanimal zanjo, kaj vprašal, govoril

ali kaj takega, mi takoj povejta. Če bosta zamolčala, bom obračunal z

vama!«

e f

Niko je bos in z neko cunjo in čevlji v naročju jadrno skočil skozi

okno in takoj stekel proč od hiše. Pri kozolcu kakšnih dvajset metrov

stran se je ustavil in pogledal nazaj proti hiši. V oknu, kjer je še pred nekaj minutami ležal pod posteljo, se je videla luč, na drugem koncu hiše pa je lajal pes. Sedel je na oje voza in si hitro nataknil čevlje ter oblekel

suknjič. Na glavo je potisnil pomečkan klobuk in to je bilo vse, kar je

rešil med begom.

»Madona, je mrzlo! In takle, v samih gatah in temle rekelčku 11 bom

napol zmrznil, preden bom doma. Gorica je nenadoma hudičevo daleč

proč,« je tiho bentil in se odpravil proti domu. Nekaj časa je hitro hodil,

potem je začel teči, a ni nič pomagalo, mraz se mu je zajedal vse globlje

v kosti.

Med hojo in tekom je razmišljal, ali se bo še kdaj odpravil k Neži.

»Ne, za živo glavo ne,« je takoj dozorela njegova odločitev, »čeprav je

prav prijetna, čedna punca. Tudi vse tisto, kar sem pri njej že doživel, ni

bilo slabo, ampak tja ne grem nikoli več.«

Potem pa se je na lepem vprašal, ali je bil nocoj dovolj previden. Spomnil se je, da ju je kar dvakrat potegnilo v vrtinec tistih dogodkov, ko je pravzaprav težko obvladovati misli in telo. »Takrat, ko začutim tisto

mehkobo in toploto, … takrat pozabim na vse … Saj, kdo bi pri tem

11 Rekelc: narečno, moški suknjič.

32

sploh obdržal trezne misli in po pameti uravnaval delovanje narave …

Vse preprosto izgine.«

»Ampak, kaj pa če … če … če bo punca zanosila …« ga je spreletelo. »Madona, saj to bi pomenilo, da bi se moral odpovedati Pavlici, …

čeprav sva že skoraj dogovorjena, … da se jeseni prihodnje leto poro­

čiva. Tudi najini stari se že dogovarjajo … O, madona, le kaj mi je bilo

bedaku, da sem rinil sem?« si je očital.

»Če se nama je kaj zapletlo, Tišlerjev stari ne bo popustil. Vem, da

ne. Preveč je ponosen, pankrta pri njegovi hiši nikoli ne bo!«

Proti domu ga je začelo tresti, ni bil povsem prepričan, ali zaradi

nočnega mraza ali zaradi skrbi, ki so ga vse bolj obdelovale. Doma se je

takoj zavlekel v posteljo, zeblo ga je za znoreti. Šele po kakšni uri se je

toliko ogrel, da je počasi zadremal. Še zjutraj, ko ga je prebudilo očetovo ropotanje po kuhinji, je imel občutek, da ga še vedno zebe.

e f

Jur in Mica sta se dopoldne sama veliko pogovarjala o pretekli noči

in morebitnih posledicah. Tega ju je bilo še posebno strah.

Bojazen, da bi Neža morda zanosila, ju nikakor ni izpustila iz oklepa.

Tuhtala sta, kaj narediti v tem primeru. Mica je vedela, da se je včasih

katera nosečnica odpravila nekam na Hrvaško, kjer so poskrbeli, da so

se znebili nezaželene nosečnosti. A to ni bilo le velik strošek, še huje je

bilo, da se je večina teh nasilnih prekinitev nosečnosti slabo končala.

Pogosto nesrečnica ni trpela le za dolgotrajno krvavitvijo in slabostjo,

ostala je neplodna in potem tudi brez želenih otrok, še huje pa je bilo, da

je rado prišlo do zastrupitve ali smrti zaradi krvavitve.

Tišlerjevi so bili verna družina. Nasilna prekinitev nosečnosti je bila

za verne ljudi in Cerkev nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo. Po

drugi strani pa je prav Cerkev najbolj obsojala in zasramovala mater z

nezakonskim otrokom, pankrtom. Družine, kjer se je kaj takega zgodilo, se je za dolgo prijelo slabo ime. V marsikateri pridigi je župnik izstrelil zlobno puščico ter tako po ovinkih opozoril na grešno ravnanje in sramoto.

33

Vsega tega sta se Mica in Jur dobro zavedala.

Neža je od takrat spala pri mami, oče pa v njeni kamri. Neža tega ni

prav razumela, se je pa tudi bala, da bi se Niko morda spet prikazal pod

oknom in namesto nje bi ga z gorjačo pričakal oče.



e f

Mama Mica je skrbno pazila na Nežo. Na vse, kar je počela, je bila

pozorna. Dovolj je bilo, da je malo pred drugimi odložila žlico, pa je

mama že posumila, da je z dekletom nekaj narobe. V pogovoru jo je večkrat spraševala, kako se počuti, ali je zdrava, in podobno. Tudi ponoči, ko sta spali skupaj v eni postelji, je poslušala njeno dihanje, morebitni

nemirni spanec in podobno. Skratka, ničesar ni spregledala.

Očetove besede o tem, da se Neža ne bo smela sama niti ganiti z domačije ali se s komerkoli sama pogovarjati, so bile kot zakon. Bila je pravzaprav sreča, da v tem že skoraj zimskem času kmečkih del, pri katerih bi si morali medsosedsko pomagati, pravzaprav ni bilo več. Tudi obiskov po vasi je bilo zelo malo. Vse to je pomenilo, da Nežinega »hi­

šnega pripora« na vasi nihče niti opazil ni. Z drugimi ljudmi je prihajala v stik le pri nedeljski maši, pa še takrat se je morala strogo držati v mamini bližini.

Približno tri tedne po nesrečni nočni dogodivščini pa je Neža postala nerazpoložena, izgubila je apetit in se dve noči v postelji nemirno vrtela. Pravega spanca ni bilo. Ko sta bila s Tonom sama pri malici, si

je odrezala zelo tanek košček kruha, kar je Tona takoj opazil. Ko jo je

vprašal, zakaj je tako malo, mu je odgovorila, da ne more, ker jo boli v

trebuhu.

Pri kosilu je spet hitro odložila žlico in Tona se je spet začudil, saj je

ponavadi pojedla skoraj toliko kot on ali kot Jernej.

»Neža, kaj te še vedno boli trebuh?« se je začudeno zagledal vanjo.

»Ja, še!«

Mama se je teh besed skoraj prestrašila. Pomenljivo se je spogledala z

očetom, vendar ni rekla niti besede. Ko sta po kosilu z Nežo pospravljali

po kuhinji, pa jo je le vprašala, o kakšnih bolečinah je govoril Tona.

34

»Ah, mama, bo že minilo, saj ni nič hudega. Najbrž sem kaj napačnega pojedla, zato nimam apetita in tule notri me tišči,« je pokazala na trebuh.

Mama je bila še naprej vsa v skrbeh. Potem pa je naslednje jutro pri

postiljanju postelje na Nežini strani na rjuhi zagledala krvav madež.

Skoraj bi zavpila od veselja. Do konca je postlala posteljo, potem pa odhitela v štalo, kjer se je Jur mudil pri živini.

»Jur, hvala bogu!« je spregovorila že na pragu.

»Kaj se je pa zgodilo, da se mu zahvaljuješ?«

»Prišlo je, najinih skrbi je konec!«

»Prišlo je, kaj?« si Jur ni mogel predstavljati, o čem govori Mica.

Nekaj trenutkov ga je gledala molče in si mislila, kako so moški neumni in ne razumejo, o čem enkrat na mesec govorijo ženske.

»Perilo je prišlo, perilo!«12 je skoraj zavpila.

»Kaj?« jo je začudeno gledal.

»Joj, Jur, Neža je dobila svoje stvari. Saj veš, kaj se zgodi pri ženski.

To pomeni, da ni noseča, kakšna sreča. Danes bom zato za južino h kisli repi skuhala klobase … To bo skoraj kot praznik,« ni mogla krotiti svojega navdušenja.

e f

Odrešitev, ki jo je prineslo Nežino čiščenje telesa, se je poznala še

drugače, ne samo po boljšem kosilu. Mama se je ta dan spet nasmejala,

tudi očetov obraz je izgubil svoj strogi videz. Njegov pogled ni več tako

ostro opazoval vsega okrog sebe, spet je nekaj besed spregovoril z Nežo

in jo pohvalil, ker je po svinjski štali po kidanju še temeljito pometla.

Ampak zdaj, ko sta se znebila hude skrbi, sta se starša začela resno

ukvarjati z drugim vprašanjem. Na vrsti je bilo iskanje primernega ženina za Nežo. Besede, ki jo je takrat tako grozeče spregovoril, ni hotel prelomiti, Neža se mora hitro poročiti.

»Ne bom dovolil, da bomo vsi skupaj kar naprej na preži in pazili, da

ne bo spet naredila kakšne neumnosti. Tega se bomo rešili samo tako,

12 Perilo: nekoč so menstruaciji rekli perilo.

35

da stopi pred oltar in zleze v posteljo k zakonskemu možu,« je trdo dejal Mici, ki se je že malo obotavljala o tem, ali takoj poroka ali ne.

Veliko sta se pogovarjala o primernih ženinih, potem pa se je Jur odločil, da bi bil Fonza Puntar iz Borovnika najboljša rešitev. Svojo odlo­

čitev je s premišljenimi besedami razložil Mici.

»Poglej, poba ne poznam prav dobro, nekajkrat sva se videla na kakšnem sejmu in tudi spregovorila kakšno besedo. Dobro pa poznam Luka, njegovega očeta. Večkrat sem kaj barantal z njim in nikoli, res

nikoli ni deloval nepošteno, kaj šele goljufivo.«

S pogledom je preveril, ali ga Mica posluša. Bil je zadovoljen, saj je

ugotovil, da pozorno sledi njegovim besedam.

»Tudi ti si ga videla, tudi na sejmu. Morda se boš spomnila, od njegove Štefe si pred leti kupila prašičke. No, pa to ni pomembno,« je njeno pozornost želel usmeriti drugam.

»Gori v Borovniku 13 imajo lepo in dobro stoječo kmetijo. Je sicer še

nekoliko bolj na bregu kot tale naša, ampak ima tudi nekaj zelo dobre

zemlje … Največ pa je pri tej kmetiji vredna hosta… V Borovniku rastejo hrasti, kostanj in bukev, više gori pod Bohorjem pa smreke, visoke, prave lepotice. Samo,« je sam prekinil svoje govorjenje, »Neže ne bomo možili z zemljo, ampak s pobom. Če je približno tak kot njegov

oče Luka, potem je to lahko res dobra partija. Kaj misliš, Mica?« jo je

resno pogledal, vendar mu ni odgovorila. »Povej mi, ali te pri tej moji

izbiri karkoli moti? Za Nežo morava poskrbeti, da pride v dobro hišo, ne

glede na to, zakaj zdajle hitiva s poroko. No, kaj boš rekla?« ni odnehal.

Mica sicer ni imela pomislekov, motilo jo je le to, da tako hitita. A

ko se je spomnila, kako jo je skrbelo tiste dni, ko je čakala na Nežino

perilo, je tudi ta pomislek potisnila daleč proč.

»Prav, Jur, če si prepričan, da je to dobra družina, da so pošteni in

delavni ljudje, kmetija pa je trdna, kakor si rekel, potem mislim, da nimamo boljše rešitve. Saj sem razmišljala, ali imamo tu v bližini kakšno priložnost, pa nisem nič pametnega našla.«

Malo je pomislila in počasi nadaljevala.

13 Vas Borovnik je dobila tako ime zato, ker je bil v bližini nekoč velik gozd samih borovcev. Zaradi udara strele je gozd pogorel, ime vasi pa je ostalo.

36

»Mislim pa, da je tudi bolje, če se poroči kam v bolj oddaljen kraj, kakor pa v tule blizu nas. Če bi bila preblizu, bi se lahko tudi midva vtikala v vsako reč, ki se bo dogajala v zakonu. In iz tega pogosto nastajajo sami prepiri, tudi odnosi med nama in Nežo bi se lahko hitro in močno

ohladili.« Čakala je na njegov odgovor, pa ga ni bilo. Jur je samo pokimal, da se s tem strinja.

»In veš, Jur, Neža ni taka pohlevna ovčka … Kar čudim se, da je vse

to, kar sva ji naložila, tako mirno in vdano sprejela … Tudi tvoj udarec

s pasom in grožnjo s takojšnjo poroko … Mislim, da po poroki z nama

ne bo imela več takih toplih stikov … Kaj vem, morda se motim, ampak

tak občutek pač imam.«

Jur se je strinjal z njo. Je pa dodal še svoj tehtni razlog, zakaj je iskal

ženina tako daleč proč. »Veš, če bi jo poročili kje tu blizu, nikoli ne bi

vedeli, ali ni ženin morda ravno tisti …, zaradi katerega to počnemo,«

je počasi razkrival svoje misli. »Še huje pa bi bilo, da bi se lahko pozneje, vrag si ga vedi, kdaj, spet spečala z njim. Še zlasti če ji tisti izbrani dedec ne bi povsem ustrezal … Mislim tako, … pri teh stvareh, … ta

skušnjava je hudič, zlepa ne popusti!«



e f

Štiri dni po začetku leta 1942 se je Jur zgodaj zjutraj odpravljal od

doma. Že prejšnji večer je v manjši koš postavil desetlitrsko steklenico najboljšega domačega vina ter jo dobro obložil z mehko otavo. Ob straneh je dodal še dve litrski steklenici svoje najboljše slivovke in ju

prav tako dobro zatlačil z otavo. Mica mu je na mizo prinesla dve veliki

meseni klobasi in zajeten kos črnega kruha.

»Pot je dolga, po tem vremenu pa še posebej, zato ti bo prav prišla

malica,« je odgovorila na vprašanje, zakaj vse to. Klobasi in kruh je

posebej zavila v domač lanen prtiček in pri tem razmišljala, ali naj mu

prinese še kakšno domačo dobroto. Predlagala mu je, naj si za na pot

natoči še liter vina, in Jur je storil tako.

Zjutraj je vse še enkrat pregledal, potem pa sedel k obilnemu zajtrku.

Ker se je odpravljal v zasneženo pokrajino, se je moral temeljito pripra­

37

viti, tudi z močnim zajtrkom. Med zajtrkom so se pogovarjali, kaj naj fanta ta dan počneta doma. Kljub dokaj debeli snežni odeji je bilo dela

vedno dovolj, samo videti ga je bilo treba, kakor je imel Jur navado pomodrovati.

Že tri dni je po malem snežilo. Padal je suh, droban sneg, ki se je

nalagal na približno štirideset centimetrov debelo podlago. »Kljub tridnevnemu smetenju,« je godrnjal Jur, »se je novega nabralo le dobrih deset centimetrov.« Temperature so bile krepko pod ničlo in pri hoji je

pod nogami pošteno škripalo. V nos je ščemelo od suhega mrzlega zraka, v ušesa je grizlo, še posebej ko je zapihal tanek veter izpod Velikega Javornika.

Jur se je za pot primerno oblekel in obul. Ko si je v veži tik pred odhodom oprtal koš na ramena, ga je Mica kar s ponosom pogledala. Bil je pravi kmečki dedec, pripravljen za nekajurno hojo v zimskih razmerah.

Obut je bil v težke čevlje iz surovega usnja, ki so bili nič kolikokrat

premazani z mastjo za obutev. Bili so tako preparirani, da se tudi pri

hoji po južnem snegu niso premočili. Podplati so bili okovani z žeblji

in robnimi okovnicami, tako da je bil korak varen tudi na zmrznjenem

snegu. Obut je bil v debele nogavice, spletene iz domače volne, ki so

varovale pred hudim mrazom.

Oblečen je bil v debele hlače, toplo srajco in debel volnen pulover,

čezenj pa kratek površnik. Za vratom je imel doma spleten šal in na rokah debele, prav tako doma narejene rokavice. Na glavi mu je čepela kučma, narejena iz kožuščkov polhov, ki sta jih v nekaj letih nalovila

fanta, sosedov Miha pa jih je sešil v pravo polhovko. Za morebitno hojo

v vetru je lahko izpod kučme potegnil ščitnike za ušesa. V rokah je držal

debelo gorjačo, iz katere je na spodnjem koncu gledala skoraj centimeter dolga železna konica. Tudi spodnji del gorjače je bil okovan z železom, iz katerega so gledale pol centimetra dolge in debele konice. Ta gorjača mu je že nekajkrat pomagala, da se je obranil popadljivih psov.

Sinoči, ko je Mici razlagal svoj načrt, jo je bilo kar malo strah zanj.

Odločil se je, da se bo izognil dolinski cesti, in jo bo raje mahnil po pobočnih poteh za vasmi in tik pod gozdom.

38

»Če grem spodaj po dolini, bom zanesljivo naletel na patrulje Nemcev. Težko jim bom razložil, kam grem in zakaj imam vse te dobrote v košu. Lahko mi preprosto vse poberejo, mene pa odpeljejo na Videm

in zaslišujejo ure dolgo,« je prepričljivo govoril. »Tam gori na prečnih

kolovozih in stezah pa patrulj zanesljivo ne bo.«

»Ampak,« je bila Mica zaskrbljena, »tam gori boš gazil po snegu, to

bo naporna pot … in zavlekla se ti bo. Boš videl, da imam prav.«

»Seveda bo napornejša kot tista po dolini,« se je nerad strinjal, »ampak je pa veliko krajša. Če se spustim v dolino, naredim velik ovinek do druge doline, potema pa spet dolge kilometre po dolini. In nazadnje bi

se moral iz doline po ovinkih spet na dolgo vzpenjati gor proti Borovniku. Hodil bi dobesedno okoli riti v varžet,14 kot smo temu vedno rekli.

Če pa grem takole pobočno po tistih kolovozih, ki vodijo od vasi do

vasi ali včasih samo med hišami, si močno skrajšam pot,« je skušal biti

prepričljiv. Pogledal je Mico, ki mu očitno ni povsem verjela, saj je ves

čas zmajevala z glavo.

»Poglej, Mica,« se ji je nasmehnil, »čeprav je sneg, je tudi med ljudmi v teh vaseh še vedno veliko medsebojnih stikov. Nič drugače ni kot tu pri nas v Plaznem. Obiskujejo se, otroci hodijo v šolo tudi po uro daleč, ženejo kravo k biku in podobno. Od hiše do hiše vodijo gazi, morda je kje pot tudi zorana za vožnjo s sanmi. Če bo treba kje stopiti v celi

sneg, me pa tudi ne bo konec, ne skrbi,« se je zadovoljno nasmehnil.

e f

Jur je iz domače hiše odšel po ozki gazi do konca vasi Plazno, potem

pa stopil v še ožjo gaz, ki so jo naredili šolarji. Teren je dobro poznal in

natančno je vedel, kje mora iz gazi stopiti v cel sneg, kje se bo njegova

pot spet združila z gazjo in kam ga bo pripeljala. Vse to je prehodil že

kdo ve kolikokrat, poleti, pozimi, kot mlad fant tudi ponoči in v trdni

temi.

Med potjo je imel priložnost, da je o vsem, kar ga je pripeljalo do te

poti, temeljito razmislil.

14 Varžet: pogovorno, narečno: žep.

39

»Neža, presneta punca, kako le si upa v kamro spustiti poba!« je jezno udaril z gorjačo po tleh. Povsem je pozabil, da sta z Mico, ko je bila toliko stara kot Neža zdaj, že čakala na prvega otroka, Tona. No, kmalu

mu je tudi to prišlo na misel in tedaj se je njegova togota malo polegla.

»Saj to se ni zgodilo le pri nas, tega so polne bogate hiše in tudi revne

bajtarije,« je nekaj globoko v njem zašepetalo, vendar ga ni pomirilo.

Mislil je namreč, da bi se lahko zgodilo tisto usodno in bi pri Tišlerjevih

imeli opraviti s pankrtom.

Spet ga je podžgala misel na to, kar bi za družino pomenilo hudo sramoto. Silno ga je jezilo, ker iz Neže nikakor ni mogel izvleči ničesar, kar bi mu vsaj namignilo, kdo je bil nočni obiskovalec. Spomnil se je tudi,

kako ga je zabolel udarec s pasom po Nežini riti.

»Ampak, punca ni kakšna razvajenka! Hudičevo jo je moralo zaboleti, saj sem udaril z vso jezo in močjo, pa je vseeno čakala še naslednji udarec.« Bil je kar malo ponosen na Nežo, čeprav se je močno spozabila

in se potem uprla tudi njemu. »Prav je, da nisem nadaljeval s tepežem,

zdaj vem, da ne bi ničesar dosegel, samo še bolj bi se mi uprla. Verjetno

tudi temu, da se bo hitro poročila,« je bil skoraj prepričan, kam bi lahko

pripeljal že naslednji udarec s pasom. »Ampak tisti pas, … tisti pas je

bil iz hlač tistega … tistega … falota … Mogoče je to še najbolj pravično, bolj kot če bi jo našeškal s svojim ali s tole gorjačo,« je spet jezno zamahnil z gorjačo.

Potem je misli preusmeril v cilj svoje poti. Vse bolj se je zavedal, da

uspeh ni že vnaprej zagotovljen.

»Kaj pa vem, kako bo to sprejel Luka … Že od jesenskega sejma na

Blanci ga nisem videl. Pa, pošteno povedano, niti pomislil nisem nanj

… Vse do zdaj, ko mi je Neža zakuhala tole godljo. Ne verjamem, da se

bo zdaj sama umirila, če je enkrat okusila … Hja, ko te to enkrat prime,

te zlepa ne izpusti … Tudi leta niso sama po sebi zanesljivo zdravilo

proti temu. Saj midva z Mico … Res da bolj poredko, ampak za rit jo pa

še vedno z veseljem primem,« so mu misli s predvidenega pogovora z

Luko ušle čisto drugam.

»Ja, Luka ima sina, mislim, da ga kličejo Fonza ali tako nekako …

Je kar prave starosti, malo starejši od Neže. Vem, da je najstarejši, zato

40

bo kot gospodar nasledil Luka in s poroko bi Neža postala gospodinja dobro stoječe kmetije, pa čeprav še malo bolj v hribih in pod zavetjem

Bohorja, kakor je tole naše Plazno. Je pa tudi tako daleč od našega Plaznega, da bo tam gori povsem varna pred morebitno skušnjavo, da bi s tem nočnim tičem še kdaj nadaljevala … Vem pa tudi, da se niti midva

z Mico niti naša poba v njeno življenje ne bomo mogli kaj dosti vpletati.

Punca bo morala na hitro dokončno dozoreti in se spopasti s težavami

zakonskega življenja in gospodinje.« V mislih si je kar dobro predstavljal, kako bo vsem tem rečem kos Neža.

Minila je že skoraj ura, odkar je odšel zdoma. Na grebenu, tik preden se je gaz spustila v manjšo globel, poraslo z gozdom, je postal ter se zagledal v pokrajino pod sabo. Medtem je prenehalo snežiti, oblaki

doli proti južni strani so se tanjšali, izpod njih so se začeli kazati obrisi

pokrajine pod njim. Oprl se je na gorjačo in s pogledom raziskoval, kar

se mu je ponujalo.

»Aha, tamle so Racmanovi, … tistole je pri Kirbišu, … tamle malo

niže pa so Zdančne,« je ugotavljal. Vse to je dobro poznal, velikokrat

se je mudil v teh krajih. Včasih zato, ker je prodajal ali kupoval kakšno

živinče, drugič ga je z ljudmi sklepal posle z lesom, včasih je kdo od njih

prišel za kakšno posebno priložnost, koline, poroko, tudi sedmino, k

njemu kupit vino.

Ko je tako opazoval pokrajino, po kateri so bile posejane posamezne

domačije ali kvečjemu majhen kupček hiš, se je začudil, da so se z bohorske strani proti Savi vlekli dolgi grebeni, med njimi pa ozke ali tudi nekoliko širše globeli.

»Poglej, no, saj je videti, kot da bi velikanski maček popraskal po

pesku in s kremplji naredil tele brazde … Hudiča, tega nisem še nikoli

opazil, čeprav sem bil tule ali kje v bližini v različnih letnih časih in vremenu.« Pogled je dvignil in ga uprl v daljavo, tja čez Savo, na kranjsko stran. Potem je levo proti Brežicam zagledal gost umazan oblak dima,

ki se je počasi vlekel nekam tja, kjer naj bi bil Videm. »Vlak, vlak se

bliža,« je ugotovil. »Če bi bila odjuga, bi čez čas do mene prišel tudi

pisk lokomotive, morda bi celo slišal, kako zarohni izpuh nakopičenega

dima in pare.«

41

Zamahnil je z roko in se počasi spuščal v zajedo med grebenoma.

Spet se je spomnil na Luka.

»Luku bom moral kar odkrito povedati, zakaj želim, da se Neža takoj omoži. Samo z odkritim pogovorom se lahko zanesem nanj. Tako kot pri barantanju za kravo ne smem zakrivati njenih pomanjkljivosti,

to pa še bolj velja zdaj, ko gre za usodo moje hčere, moje Neže. Saj je

naredila neumnost, to bom priznal, je pa vseeno dobra punca, v redu

človek, ne pa kot stara in iztrošena buša 15, primerna le za zakol,« je po svoji kmečki pameti delal primerjavo in se pripravljal na pogovor.

Z naslednjega grebena, kjer je skoraj pol ure gazil po celem snegu, je

prišel na širšo cesto, na kateri so se poznale sledi sani in konjskih kopit.

Vedel je, da cesta vodi navzdol proti Blanci, njegov cilj pa je bil v nasprotni smeri, proti Bohorju, zato je krenil v to smer. Cesta se je kmalu spet zožila, potem pa se je od nje odcepila širša gaz, ki je vodila v zaselke pod

Bohorjem. Tu je bil tudi Borovnik in tam njegov cilj, domačija Puntarjevih.

Nekaj časa je hodil po gazi in razmišljal o Neži, Luku, domačih hi­

šnih delih in skrbeh, potem pa so ga iz misli zdramili otroški glasovi.

Pozorno je prisluhnil. Ti glasovi so se nekaj časa dobro slišali, potem

nekam utonili, pa se čez čas spet vrnili. Opazil je, da je vsake toliko časa

v snegu ob strani gazi povaljan sneg, pa čez čas spet. Vedel je, da te sledi

puščajo razigrani otroci, ki se radi mečejo v mehak sneg.

Tedaj jih je zagledal. Sto metrov pred njim so hodile štiri otroške postave. Pospešil je in jih kmalu dohitel.

»Dober dan, otroci!« jim je zaklical, ko je bil že tik za njimi.

»Dober dan, stric!« so se presenečeno ozrli in mu v zboru v en glas

odgovorili.

»Ja, kaj pa vi delate tule sredi dopoldneva?«

»Iz šole gremo!«

»Iz šole? Ali ni to nekoliko prezgodaj?«

»Ja, res smo ponavadi v šoli veliko dlje,« mu je odgovoril fant, ki je

bil videti najstarejši, »ampak danes je gospod učitelj zbolel in nas je poslal domov. Tri dni nam ni treba v šolo,« je zadovoljno razlagal.

15 Buša: pogovorno, stara, iztrošena krava.

42

Otroci so ga zvedavo gledali, niso pa kazali kakšnega strahu pred njim. Bili so trije fantiči in deklica, stari tam nekje od deset pa do kakšnih trinajstih let. Hitro so se razgovorili, na vsa vprašanja so mu takoj odgovorili, največ besede pa je imel najstarejši, Mirko mu je bilo ime.

Na vprašanje, od kod so doma, sta Mirko in deklica odgovorila, da iz

Borovnika, druga dva pa sta povedala le hišno ime.

»No, dobro, potem bomo pa mi trije skupaj potovali vse do vajine

vasi. Tudi jaz sem namenjen v Borovnik,« jim je povedal. »Ali poznaš

Puntarjeve?« je vprašal Mirka.

»Seveda poznam, saj smo skoraj sosedje,« je glasno odgovoril. »In

teta Štefa mi vedno, kadar pridem kaj povedat ali vprašat, odreže kos

kruha,« so se mu zasvetile oči.

Hodili so že skoraj pol ure, ko jih je vprašal, ali so kaj malicali v šoli.

Bine in deklica Rozi sta pokimala, Mirko in drugi fant pa sta le molče

pogledala stran. Iz tega je sklepal, da tadva nista imela ničesar za malico. Ko je še malo povrtal, je Mirko izdal, da za malico v šoli včasih odnese le nekaj suhih jabolčnih krhljev ali suhih hrušk, največkrat pa

še tega ne.

Jur se je v hipu odločil. Z ramen je snel košek, odvil prtička in v rokah sta se mu znašli klobasi in zajeten kos kruha. Iz žepa je potegnil nož in eno klobaso razrezal na četrtine, od kosa kruha pa tudi odrezal štiri

manjše kose ter jih ponudil otrokom.

»Klobasa!!!« so se hkrati oglasili vsi štirje. »In kruh!« je dodal Mirko.

Gledali so ga kot deveto čudo, z velikimi očmi, polnimi začudenja

in nejevere.

»Ampak stric, nam boste dali kruh in klobaso?!« Mirko nikakor ni

mogel razumeti tega, kar se je dogajalo pred njegovimi očmi. »Zakaj pa,

saj nismo ničesar naredili, saj nismo zaslužili, stric!«

Jur jim na to začudenje in presenečenje ni odgovarjal. Šele ko jim je

tretjič ponudil, je Bine segel in vzel svoj kos klobase in kruha ter hitro

zagrizel nanj. Sledili so mu še preostali trije, se mu zahvalili in v trenutku je med njimi zavladala popolna tišina.

43

Vendar je Mirko jedel le kruh. Pri tem je mižal, kos klobase pa najprej stiskal v pesti, potem pa jo vtaknil v žep suknjiča. Jur je to opazil, a ni takoj spregovoril. Počakal je, da so pojedli, tudi Mirko je do zadnje

drobtinice pospravil svoj kos kruha.

Jur je že dvignil košek na rame in za otroki stopil po gazi. Še vedno ga

je mučilo vprašanje, zakaj Mirko klobase niti pokusil ni, kaj šele, da bi

jo pojedel. Po nekaj minutah hoje ga je vprašal, zakaj se je tako odločil.

Mirko je močno zardel, ni pa mu odgovoril. Namesto tega je segel v

žep, potegnil vem kos klobase in mu jo ponudil nazaj. »Nate!« je komaj

slišno spregovoril.

»Ne, ne,« je ugovarjal Jur. »Ta kos klobase je tvoj, tebi sem ga dal.

Samo ne razumem, da ga nisi pojedel tako kot preostali trije, temveč si

ga spravil v žep. Tega ne razumem, drugače pa je to tvoja klobasa.« Ob

tej fantovi zadregi se je v trenutku tudi sam počutil nepoštenega, kakor

da bi hotel fantu izmakniti nekaj njegovega.

Tedaj se je oglasila Rozi. »Stric, Mirko ima doma bolno sestro …

Niti v šolo ne more, zdaj, ko je zima, pa sploh ne. In bolj revni so, zato je

klobaso najbrž namenil sestri namesto sebi. Ali ne, Mirko?«

Mirko ni odgovoril. Močno je zardel, sklonil glavo in se obrnil proč

ter tako skril svoj obraz pred radovednimi pogledi. Jur se je naredil, kot

da ni ničesar opazil, in speljal pogovor drugam. Je pa občasno pozorno

pogledal Mirka, ki se je čez čas spet normalno vključeval v pogovor.

Skupina otrok se je počasi manjšala. Od časa do časa je kateri zavil

na posamezno gaz in nazadnje sta ostala le Mirko in Jur. Jur je ves čas

skrbel, da so se pogovarjali o Borovniku in Puntarjevih. Tako je izvedel

marsikaj, o čemer se mu prej ni niti sanjalo.

Mirko, ki je ves čas hodil spredaj, se je ustavil in pokazal na hišo, ki

se je le malo videla izza drevja.

»Tamle sem doma. Zdaj grem, da bom naklal drva za jutri, pa narezati moram slame in krme in narediti mešanico za Lisko. Potem pa bom od korita nanosil še vode, da se ne bodo jutri s tem trudili mama.

Poleti mama prinesejo vodo v brenti, zdaj pa je prenevarno. In brenta

je zame prevelika, zato vodo nosim kar v lesenem vedru, tistem ki so

44

ga oče uporabljali za trganje grozdja.« Mirkov glas je bil zaskrbljen in nekako preveč odrasel za njegova leta.

Potem pa se je nenadoma na široko nasmehnil.

»Stric, stokrat boglonaj za tisto klobaso. Iz tega in krompirja bodo

mama skuhali tako južino, kakor je nismo imeli niti za božič. Vem, da

se bo potem tudi Jelica veselo nasmehnila.« Ko je končal, je prijel Jurja

za roko in mu jo hotel poljubiti.

Jur je bil naravnost šokiran. Normalno se mu je zdelo, da so se otroci zahvalili, tudi Mirkovo odločitev, da je klobaso prihranil za domov, ampak take hvaležnosti, da bi mu poljubil roko, ne, tega pa ne. Odločno

je odmaknil roko in fanta pogladil po glavi, potem pa ga prijel za ramo.

»Mirko, tvoj boglonaj popolnoma zadošča … Poljubljanje roke pa

ne … To naredimo le škofu ob sveti birmi, drugače pa nikoli. Vidim, da

si dober fant, že po tem, da neseš klobaso domov mami … za sestro in

mamo … To je zelo lepo od tebe in tvoja velika žrtev. Sem pa vesel, da

sem v teh krajih našel takega junaka, kot si ti,« je bil Jur očitno ganjen.

»Morda se bova še kdaj videla, če te ne bom opazil, me spomni na to,

da se poznava. Velja? Zdaj pa zbogom!« mu je pomahal in se odpravil

naprej po gazi proti Puntarjevim.

Toda že po nekaj korakih se je ustavil in zaklical za fantom.

»Mirko, počakaj … pridi sem …« je med govorjenjem že odlagal

košek. Iz otave je izbrskal prtiček s klobaso in jo potisnil v roke fantu,

ko se je ta znašel tik ob njem.

»Na, še tole vzemi … Jaz ne potrebujem več … Mama bodo pa to že

znali uporabiti …« si je med govorjenjem že nalagal košek in stopil naprej po gazi. Čez čas se je obrnil in videl, da fant še vedno stoji na mestu ter v eni roki drži prtiček s klobaso, z drugo pa si briše solze. Pomahal

mu je, hitro stopil naprej in si tudi sam obrisal solzne oči. Neizmerna in

iskrena hvaležnost skromnega fantiča iz revne družine tu gori v Borovniku ga je močno ganila. Prebila je njegovo trdo lupino grobe kmečke grče. Bil je vesel, ker je imel do Puntarjevih še nekaj sto metrov in s tem

dovolj časa, da se je zbral in umiril.

45

e f

Ko se je približal hiši, se je od nekod vzel domači pes. Srdito je lajal,

vendar se mu ni približal na več kakor dobrih pet metrov. Postopoma

se je umikal po gazi proti hiši, ves čas lajal in obdržal približno enako

oddaljenost.

Pred hišo je Jur postavil košek na klop, poleg odložil gorjačo, si z

obtrkavanjem temeljito očistil sneg s čevljev, potem pa se po treh stopnicah že znašel pred masivnimi vhodnimi vrati. Odprl jih je in vstopil v široko vežo in v obraz mu je puhnil topel zrak. Oziral se je okrog, saj

ni vedel, katera od treh vrat, ki so vodila iz veže, naj odpre, tedaj pa so se ena že odprla in pred njim se je znašla priletna ženska.

»Dober dan želim, saj sem prišel k Puntarjevim, ali ne?«

»Ja, prav ste prišli. Kaj pa je?«

»Iščem Luka Puntarja, ali je doma?«

Ženska ni takoj odgovorila. Pozorno ga je ogledovala, presojala, kam

naj ga vtakne, saj se ji je zdel nekoliko znan, vendar ni bila povsem prepričana, ali je tisti, na katerega jo spominja, ali se morda moti.

»Ja, … je … No, ni ravno v hiši, …je pa doma, ja.« Malo je pomol­

čala, ga še naprej pozorno opazovala, potem pa vprašala, kar jo je zanimalo.

»Ali ste vi morda tisti Jur iz … kako se že reče tisti vasi tam nekje

nad Senovim?«

»Ja, Jur Kužnik, po domače Tišlerjev iz Plaznega sem. Večkrat sva

se srečala na sejmih, ponavadi na Blanci,« je potrdil njeno ugibanje in

dopolnil tisto, česar se sama ni spomnila. Ženski je ponudil roko in bil

deležen krepkega stiska.

»Saj se mi je zdelo, da ste, … ampak povsem prepričana pa nisem

bila,« se je izgovarjala. Potem pa je izstrelila vprašanje.

»Ampak kaj se je tako pomembnega zgodilo, da ste se v tem vremenu podali sem gor? Ali je kaj hudega?«

Jur se je malce v zadregi prestopal in ni takoj odgovoril. Iskal je besede, s katerimi bi se izmotal iz nepričakovane zagate. O svojem namenu se je želel najprej pogovoriti z Lukom, šele potem tudi z njo, Štefo.

46

Luka je dobro poznal, prepričan je bil, da se bosta kot dedca veliko bolje razumela in lahko rešila tudi vprašanja dote in premoženja sploh. Šele

potem bi po njegovem mnenju bil primeren pogovor tudi z njo, mamo

morebitnega ženina.

»No, nič hudega ni, … ne prinašam slabih novic … Rad pa bi se o

nečem odkrito pogovoril z Lukom … No ja, tudi s tabo … in na koncu

tudi dogovoril …« se je nekako izmikal in jo nehal vikati.



e f

Po prvem pozdravu dveh dobrih znancev Luka ni skrival svojega

začudenja, da je Jur prišel k njim v Borovnik v tem zimskem in neprijaznem času. Že ko ga je Štefa poklicala iz delavnice pri štali, kjer je urejal orodje, se mu je po glavi motalo cel kup vprašanj, kaj bi lahko bilo tako

nujnega. Od takrat, ko je Jurju prodal brejo telico, je minilo že toliko

časa, da to ni moglo biti razlog njegovega obiska. Na misel mu je prišlo

le še to, da se je zgodilo kaj nepričakovanega in hudega, pa Jur potrebuje

njegovo pomoč. »Če me bo prosil za denar, ga bom moral žal zavrniti,

… saj so tile časi preveč negotovi, da bi komurkoli posojal denar …« se

je že med potjo v hišo odločil, kakšen bo njegov odgovor na morebitno

prošnjo za posojo denarja.

»Luka, s tabo bi se rad pogovoril o neki zelo pomembni stvari. Ne

vem sicer, ali te bo to sploh zanimalo, še manj pa, kakšen bo tvoj odgovor. Ne glede na tvoj odgovor pa bi rad izpolnil obljubo, ki sem ti jo dal takrat, ko sem kupil tisto telico. Zdaj ima že drugega teleta. Zdrava je

in dobra mlekarica, le na vožnjo smo jo težko navadili,« je počasi razlagal in tako pridobival čas za tisto najpomembnejše. » Teleg 16 nikakor ni sprejela kot nekaj nujnega, na srečo pa smo imeli pametnega vola,

ki je obvladal voziček in še njo zraven,« se je sam nasmehnil svojemu

pripovedovanju.

Med govorjenjem je Luka popeljal ven in mu pokazal vsebino koša

na klopi pred hišo. »Medtem ko se bova midva pogovarjala, naj fanta

16 Telege: lesena priprava za vpreganje goveje živine v paru. Za vpreganje le enega živinčeta se je uporabljal jarem.

47

pretočita tole vino v manjše steklenice … Pazita naj, da ne bo ta desetlitrska steklenica počila … Je mrzla in polna … Tole je moje najboljše vino, boš videl, da se na hvalim kar tako, brez razloga.«

Luka je že povsem pozabil na njegovo obljubo, dano ob barantanju

za živinče. Pravzaprav je vse skupaj jemal le kot prazne obljube, kakr­

šnih je bilo na sejmih danih nič koliko, le redke pa so se potem tudi

uresničile. Zahvalil se je Jurju, potem pa pokusil še slivovko.

»O, madonca, pa je res imenitna! Taka mehka je, prav nič ne zapeče.

Mislim, da bom tole dal kar Štefi, za kakšne gospodinjske reči bo imenitna. Boglonaj, Jur. Zdaj pa stopiva v hišo in se pogovoriva o tistem, kar te je pripeljalo sem gor v Borovnik,« ga je potisnil v vežo.

»Štefa, nareži malo za malico … Pa moj orehovec prinesi … Poba

naj pretočita vino iz flaše v košu, … pa previdna naj bosta,« je naročal

Štefi. »Ja, pa še tole,« se je ustavil na pragu v hišo, »nihče naj naju ne

moti, dokler ne končava pogovora … Samo ti prinesi, kar sem ti naro­

čil,« je dajal navodila in zaprl vrata.



e f

Sedela sta za veliko in masivno mizo, v veliki hiši s sorazmerno velikimi okni, ki so kljub zimskemu času dajala občutek svetlega prostora in kraja resničnega bivalnega prostora kmečke družine. Vse je kazalo,

da je to prostor, v katerem se dogaja resnično življenje v družini. Nad

mizo je na velikem kavlju visela petrolejka z velikim belim odbojnim

krožnikom, nad njo pa se je na stropu poznal črn krog, ki je nastal od

dima v luči zgorelega petroleja. Na straneh ob steni so bile za mizo masivne klopi, na drugih dveh straneh pa težki in udobni stoli z naslonom za hrbet.

Levo od vrat je bila velika krušna peč s pečnicami temno rjave barve,

na katerih je bilo reliefno upodobljeno jagnje božje z banderom, nad

njim pa velik križ. Od peči se je širila prijetna toplota, ob njej pa so bile

postavljene masivne hrastove klopi z naslonom za hrbet.

V kotu nad klopjo za mizo je bil tako imenovani božji kot. Na trikotni polici, ki je zapolnjevala kot, je stal kipec svete družine, nad njo pa 48

se je vil lok iz krep papirja narejenih rož. Na vsaki strani police je visela velika nabožna podoba. Na desni podoba Marije z detetom v naročju,

na levi pa podoba s svetega križevega pota. Tik ob tej podobi je visel ro­

žni venec, molek z velikimi črnimi kroglicami, na koncu pa velik lesen

križ temno rjave barve.

Ob steni je stala velika zakonska postelja, ob njej pa manjša omarica,

na desni strani od vrat je bila velika omara, ob njej pa predalnik z velikim ogledalom.

Jur je vse to zajel z enim samim pogledom. Najbolj sta mu je v oči

padli prav postelja in omarica ob njej.

»Hja, poglej no, takole omarico bi si pa namesto police lahko privo­

ščila tudi midva z Mico,« se mu je utrnila misel, a jo je takoj odgnal, saj

so ga obsedale drugačne misli.

»Luka,« se je najprej rahlo odkašljal in se zazrl naravnost v sogovornikove oči, »ne vem, kaj si misliš o meni in o moji družini, mislim pa, da v vseh teh letih, odkar se poznava, med nama ni bilo nikoli ničesar

takega, kar bi oviralo medsebojno zaupanje, ali ne? Pri poslih z živino

in lesom sva bila velikokrat različnega mnenja, tudi tako različnega, da

posla preprosto nisva sklenila. Kadar kaj prodajaš, poudarjaš tisto, kar

upravičuje višjo ceno, ča pa si v poslu kot kupec, želiš ceno čim bolj zni­

žati. Ampak to je nekaj povsem normalnega, ali ne?«

Jur je za nekaj trenutkov utihnil in pozorno ocenjeval, kaj bo na te

njegove besede dejal Luka. Ta pa je le nemo prikimal in čakal, da bo

slišal, kaj ima Jur še v mislih. Iz doslej povedanega mu še vedno ni bilo

jasno, kaj ga je prignalo sem gor.

Med tem medsebojnim ocenjevanjem je v hišo prišla Štefa. Na deski, ki je služila namesto krožnika, je bila narezana malica in polovica zmesnega kruha, v drugi roki pa je nosila steklenico orehovca. Oboje

je postavila na mizo, iz predalnika vzela kozarčka in ju napolnila ter

postavila prednju.

»Jur, prigrizni. Dolgo si že na poti, gotovo ti bo prijalo. Še prej pa

zmoči grlo z orehovcem.«

49

Jur je nato ponujanje le odkimal. »Pozneje, Štefa, pozneje! Najprej pogovor, potem pa … vse te dobrote.« Štefa ga je le začudeno pogledala, skomignila z rameni in molče odšla iz hiše.

Končno je Jur spoznal, da ne more več odlašati, saj bo sicer ustvaril

vtis, da pripravlja nekaj nepoštenega, goljufivega. Takega vtisa pa ni želel zbuditi v Luku.

»Luka, ti imaš dva sinova, ali ne? In koliko sta stara?«

Luka ga je začudeno pogledal, malo počakal, potem pa le odgovoril.

»Ja, dva poba sta, Fonza in Štefan. Prvi je star petindvajset, drugi pa

dvaindvajset let. Zakaj te pa to zanima?«

»Poglej, Luka, jaz imam hčer, Neža ji je ime. Stara je skoraj dvajset

let. To so tista leta, ko kri najbolj nori … Razumeš?«

Med njima je za nekaj trenutkov, morda tudi kakšno minuto, zavladala popolna tišina, le gledala sta se. Luka še vedno ni razumel, čemu tak uvod, Jur pa je ugibal, ali je pogovor prav začel, ali je v sogovorniku

zbudil le negotovost ali tudi nekaj radovednosti.

»Luka, moja Neža je pred kratkim naredila neumnost … Hm, Mica

je ponoči iz njene kamre slišala glasove, ki jih tam ne bi smelo biti …

Šla je pogledat, kaj se dogaja, in na stolu našla moške bergeše ter jih odnesla… Poba se je očitno skril pod posteljo, ko pa sem čez nekaj minut prišel v kamro jaz, jo je že podurhal … Tako so za njim ostale le njegove

bergeše … Neža za nobeno celo, tudi ob krepkem udarcu po riti, ni hotela izdati, kdo je bil pri njej … Počakali smo, da je minil dober mesec, in se je punci normalno zgodilo perilo. Z Mico sva si močno oddahnila,

da ni noseča, in se odločila, da dekleta takoj poročiva. Ker pa ne vemo,

kdo je bil tisti grešnik, se nama zdi najprimerneje, da se poroči v bolj

oddaljen kraj … Tako se bomo znebili nevarnosti, da bi se neprimerno

početje nadaljevalo.«

Jur si je oddahnil, ker je povedal najtežje. Ja, in tudi nekoliko sramotne so se mu zdele ta besede, s katerimi je razlagal Luku, v kaj je sebe in družino spravila Neža.

»In pri tem, kje najti primerno priložnost za poroko, sem se spomnil

nate in na tvoja poba. Vem, da ste delavni ljudje in dobri gospodarji,

kmetija je trdna, živina in gozdovi so vaše pravo bogastvo. Neža bi tako

50

prišla v dobro hišo, sama pa je tudi delavna in mirna, do zdaj nam ni povzročala nikakršnih neprijetnosti ali špetirov, ne doma ne na vasi.«

Pozorno je gledal Luko in iskal odziv na njegovem obrazu. Pa ni kaj

prida opazil, le takrat, ko je omenil Nežino neumnost, so se mu ustnice

nekoliko raztegnile, ko pa je omenil, da vidi možnost za poroko pri njih,

se je obraz spet močno zresnil.

»Tako, Luka, jaz sem povedal svoje, zdaj pa čakam tvoje besede.

Vprašaj, karkoli hočeš, o ničemer se ti ne bom zlagal. Ja, še tole ti moram povedati. Tudi če boš odklonil poroko ali morebiti že sam pogovor o njej, med nama to ne bo povzročilo nobene zamere. Razumeš, nobene

zamere!«

Luka ga je med njegovim govorjenjem le pazljivo poslušal in niti za

hip ni umaknil svojega pogleda. Ko je Jur končal, je minuto, dve, še vedno vztrajal v enakem položaju in z enakim izrazom na licu. Potem pa se je njegov resni obraz počasi začel spreminjati. Njegova resnost se je

mehčala, tako kakor se pod spomladanskim soncem mehča trda skorja

na snegu.

Nekoliko je stisnil obrvi, v njihovih kotih so se zarisale rahle gubice,

ki so izginjale v smeri senc. Prej trdno stisnjene ustnice so popustile in

se v kotičkih počasi, zares počasi podaljšale in rahlo zasukale navzgor,

brada pa je nekoliko manj vpadljivo štrlela naprej. Potem pa se je nenadoma zaslišal globok vzdih olajšanja. Trenutek pozneje se mu je obraz razpotegnil v sproščen nasmeh in temu je takoj sledilo njegovo glasno

izraženo olajšanje.

»O, madonca, Jur, poroka, praviš? To te je prignalo sem gor v Borovnik? Jaz sem pa mislil, da imaš veliko bolj resen problem,« se je na glas zahahljal. »Veš, mislil sam, da si v kakšni gospodarski ali finančni

težavi, da bi si rad izposodil denar. Ves čas sem iskal rešitev, tuhtal sem,

kako naj ti razložim, da danes, v teh vojnih časih, denarja pravzaprav

ni varno posojati. Niti med prijatelji, kakor sva midva, se to ne počne.«

Spet je za nekaj trenutkov utihnil, potem pa prijel kozarček z orehovcem in pomignil še Jurju.

»Daj, spijva vsak po enega, potem pa se pogovoriva o poroki najinih

otrok!«

51

Jur je odločno odkimal. »Ne, Luka, najprej pogovor … Tole je preresna stvar, da bi jo premlevala pod vplivom žganja. Pogovarjala se bova midva, usodo najinega pogovora in dogovora pa bosta morda nosila najina otroka in še kakšna generacija več. Ne zameri, ampak tako sem se odločil že doma in tako tudi zdaj mislim.«

Luka je vseeno izpraznil svoj kozarček, ni pa silil Jurja, naj stori enako. In začel se je zelo resen pogovor o usodi njunih dveh otrok.

e f

Luka je imel cel kup vprašanj. Najprej o Neži. Zanimalo ga je vse,

predvsem pa njena pripravljenost in spretnost za delo.

Njeno neumnost s pobom v kamri je vzel kot nekaj normalnega. Kar

zamahnil je z roko: »Kaj bi se delali svetnike, tudi mi smo v mladih letih brenčali naokoli. In če se je kje pokazala priložnost, včasih na kakšni veselici, včasih pri kožuhanju, tudi bedenje pri mrliču je bilo dobro, smo

jo izkoristili do konca, ali ne?! In vedno smo za to potrebovali dekle, ki

je bilo voljno … Ali se vsaj ni preveč branilo … Pa nikoli nismo prej

obljubljali poroke!«

Njun pogovor je trajal dobro uro. Ko sta se končno dogovorila o

vsem pomembnem, tudi o premoženjskih stvareh, je tudi Jur končno

izpraznil svoj kozarček. In Luka se mu tudi ni odpovedal.

Potem je Luka poklical v hišo Štefo ter ji zelo na kratko povedal, o

čem sta zaprta v hišo govorila z Jurjem.

»Štefa, Jur je prišel v našo hišo z zelo dobrim in pametnim predlogom. Doma ima hčer Nežo, staro dvajset let, to pa je čas za poroko, saj veš, da je tako. Tudi zdaj, med vojno, se ta del življenja ne bo ustavil.

Ljudje se bodo še naprej rojevali, poročali in umirali … Tega zadnjega

bo še največ, … žal …« je pribil.

Štefa ni spregovorila niti besede, le pozorno ga je poslušala in sem ter

tja s pogledom ošvrknila Jurja. Videlo se ji je, da je presenečena, vendar

ni kazala nasprotovanja.

»In naš Fonza je tudi že dovolj star, da si začne pripravljati gnezdo

… On bo kot lastnik kmetije nasledil naju dva … In jaz ne mislim tr­

52

moglaviti tako, kot so moj oča, ki so mi šele na britofu izročili zemljo

… Saj veš, da sva se o tem pogovarjala, že preden je k nam prirohnel

Nemec, v teh negotovih časih pa mislim, da je to še pomembnejše. Zato,

Štefa, jaz mislim, da je edino pametno sprejeti Jurjev predlog in mlada

dva spraviti skupaj. Kaj o tem misliš ti?«

Štefa ni takoj odgovorila. Namerno ju je pustila čakati, ne zato, ker

bi predlogu nasprotovala, hotela se jima je vsaj malo maščevati, ker sta

se o tem pomembnem koraku pogovarjala sama. »Kaj dedci mislijo, da

so edini pametni na tem svetu … Tudi me ženske imamo kaj soli v glavi

in besede pri tem, kako bomo postlali otrokom,« se je hudovala sama

pri sebi. »Kaj pa bi naredila zdaj, če bi jaz temu nasprotovala?« se je

vprašala in se nasmehnila tej misli. »Ah, kaj, potegnila bi skupaj in me

povozila kot polža na cesti,« ji je bilo jasno, kako bi se njeno morebitno

upiranje končalo.

»Hm, Fonza … ja, res bi bil primeren za to … Samo, doslej ni kazal

nikakršnega posebnega zanimanja za punce, slišala pa sem ga, ko je pobom razlagal, da se pred tridesetim letom ne misli ženiti. Luka, mislim, da boš moral biti previden … Na silo ne boš dosegel ničesar, saj je končno tvoj sin,« je opozarjala na previdnost.

Luka je samo prikimaval njenim besedam. Jur pri tem ni sodeloval,

le molče ju je opazoval in si mislil: »Svoje sem povedal, zdaj pa se odločita vidva. Tudi to, kako bosta prepričala poba za poroko. Se bosta že česa domislila.«

Da bi se Luka in Štefa laže dogovorila, se je hotel za nekaj časa umakniti in ju pustiti sama. Vstal je in se odpravil proti vratom.

»Grem malo odtočit in se prezračit, vidva pa se pogovorita. Počakal

bom zunaj, ko se bosta odločila, me pa pokličita,« je odšel, še preden bi

mu lahko rekla, naj ostane.

Njuno dogovarjanje je trajalo le nekaj minut, potem pa je Luka stopil

k njemu na podest pri vhodnih vratih.

»Stopi v hišo. Štefa bo prinesla še liter tvojega vina, malo bomo pomalicali, potem pa pokličemo Fonzo in se o zadevi dogovorimo. Pri nas boš ostal na južini, potem pa te čaka pot nazaj domov.«

Med malico so se živahno pogovarjali o vsem, razen neposredno o

poroki njihovih otrok. Največ pa o razmerah, ki jih je povzročila vojna.

53

e f

To je bilo že drugo leto svetovne vojne. Ta je med ljudi sejala negotovost, strah in skrbi, pa čeprav v teh hribih kakšnih resnično slabih izku­

šenj z okupacijskimi silami na srečo še niso imeli. Zato pa so govorice,

pripovedovanje o dogodkih, ki se morda v resnici sploh niso zgodili, burili domišljijo in zbujali strah. Bali so se, kdaj bodo nemške enote prišle v vas, pobrale živino in druge pridelke, bali so se tudi mobilizacije mo­

ških, zlasti mlajših. Še posebno veliko strahu in negotovosti je med ljudmi povzročilo pripovedovanje o množičnem izseljevanju celih družin.

Nemška oblast je takoj po okupaciji ljudem obljubljala možnost preselitve na ozemlje tretjega rajha. Tam naj bi v last dobili dobro obdelovalno zemljo, obljubljali so možnost dobro plačane zaposlitve v industriji. Svoje obljube so podkrepili s solidno preskrbo z živili na živilske karte. Tako so tudi najrevnejši na karte lahko dobili sladkor in olje, ki ju

prej skorajda niso poznali. Tudi moka in druge življenjske potrebščine

so se dobile na karte, količina je bila odvisna od številčnosti družine. In

ravno pri najrevnejših so bile družine največje, tudi tja do deset otrok.

To je revnim dajalo nekaj malega upanja, da bi v rajhu resnično lahko

živeli človeka vredno življenje.

Najprej so se tisti najbolj revni sami odločali za izselitev v rajh. Usode teh ljudi, ki so jih preprosto naložili na vlak, brez vsakega pojasnila in z le najnujnejšimi osebnimi stvarmi, odpeljali v neznano, ljudje niso

poznali. Prav tako ne kraja, kjer naj bi bil njihov cilj.

Okupator je kmalu pokazal tudi drugačno, ne le prijazno plat. Nem­

ška oblast je hitro preimenovala vse kraje, povsem spremenila dotedanji

način delovanja državnih uradov, v šoli so uvedli obvezno učenje nem­

ščine in še marsikaj, kar je ljudi jezilo, predvsem pa močno zbegalo in

prestrašilo. Kmalu so začeli mobilizirati mlajše moške in jih pošiljati v

neznano. Pri tem so postavljali pogoj: ali greš v nemško vojsko ali bomo

izselili vso družino.

Na pozno jesen minulega leta so domov že začela prihajati prva pisma ljudi, ki so privolili v izselitev. Sporočali so, da niso dobili obljubljene zemlje in kmetij, marveč morajo delati v industriji, predvsem v proi­

54

zvodnji vojaške opreme in orožja. Tudi plačilo in njihov splošni položaj sta bila daleč od tistega, kar jim je bilo obljubljeno. Bili so preprosto na

prisilnem delu, brez vsakršnih osebnih pravic. Položaj teh ljudi je bil

čedalje slabši, pogosto so jih selili iz kraja v kraj, iz tovarne v tovarno. Če se je kdo kaj upiral, je za njim hitro izginila vsakršna sled.

Nemška oblast je v življenje ljudi posegla tudi drugače. Začeli so sistematično izseljevati izobražence in njihove družine. Prvi so bili na vrsti učitelji, duhovniki in drugi izobraženci. Izseljevali so cele vasi, ljudje so lahko vzeli s seboj le najnujnejše stvari, vse drugo pa so morali pustiti

doma. Tudi dobrin na karte je bilo čedalje manj.

Zaradi vsega tega je bilo ljudi čedalje bolj strah, postajali so previdnejši. Veselih trenutkov je bilo čedalje manj, o brezskrbnosti ni bilo mogoče več govoriti.

Zato so bili tudi pri tako pomembnih odločitvah, kot je poroka, še

bolj previdni in preudarni, hkrati pa so želeli tudi poskrbeti za normalno družinsko življenje po vojni. Bili so prepričani, da se bo kmalu kon­

čala in da bodo po vaseh spet zaživeli tako kot prej, preden je vojna v

njihovo življenje prinesla strah in negotovost.

O vsem tem sta ta dan razmišljala Štefa in Luka Puntar, svoje je v

pogovoru dodal tudi Jur. Čeprav so govorili o splošnih nevarnostih in

skrbeh, ki jih je v deželo prinašala vojna, pa so imeli v mislih predvsem

svoja otroka, saj so v resnici odločali o njuni usodi.



e f

»Fonza, Jurja poznaš, ali ne? Večkrat sta se videla na sejmu, pred leti

smo skupaj vozili les izpod Javornika,« je Luka začel pogovor, ko se jim

je po malici pridružil Fonza. V hiši so sedeli sami trije, Štefa pa se je

motala po kuhinji in pripravljala južino.

Fonza na očetove besede ni odgovoril, le pokimal je, da je res tako.

Sam pri sebi je bil začuden, zakaj so ga mama poklicali šele zdaj, dobri

dve uri po tistem, ko je prišel Jur. Bil je prepričan, da sta kaj barantala,

morda za kakšno živinče, les ali celo za kakšno parcelo v gozdu. A se s

tem ni kaj dosti obremenjeval.

55

»Fonza,« je spet povzel Luka, »z Jurjem smo se ta čas zelo resno pogovarjali in dogovorili, ne le midva, tudi mama so bili zraven in se z

dogovorjenim strinjajo,« je premišljeno in počasi razlagal. »Zdaj pa je

čas, da v tem pogovoru damo besedo tudi tebi … O tebi smo se namreč

pogovarjali … No, ne le o tebi, … vseeno pa …« Luku se je govorjenje

nekako zatikalo. Previdno je izbiral besede, očitno je želel pri Fonzu

najprej zbuditi radovednost in šele potem povedati najpomembnejše.

»Fonza, naš današnji pogovor je bil predvsem … No, kako naj re­

čem, pogovarjali smo se o tebi.« Kar oddahnil se je, ker je končno začel

govoriti o tej za Fonza tako pomembni zadevi. »Star si petindvajset let,

tole pa so zelo nezanesljivi časi, vojna je, hitro se lahko vse obrne …

Zato se nama z mamo zdi, da bi bilo prav, da si ti, kot bodoči gospodar

domačije, čim prej ustvariš družino. Jur ima hčer, stara je dvajset let, in

zdi se nam prav, da se vidva poročita. Ona bi se preselila k nam, prevzela bi veliko dela na njivah in v svinjaku, močno bi razbremenila mamo,

… ki jih, tako kakor mene, čedalje bolj težijo leta.« Pozorno je pogledal

Fonza v obraz in čakal njegov odgovor. »No, kaj misliš ti?«

Fonza je ob predlogu, da bi se oženil, le visoko dvignil obrvi, se rahlo

presedel in to je bilo vse. Ko je oče Luka končal, ga je nekaj trenutkov

pozorno opazoval, potem pogled prenesel na Jurja, pa spet na očeta.

»Oženil naj bi se, pravite?« je počasi vprašal. »Oženil? Z žensko,

ki je najbrž nisem še nikoli videl? Pa se vam to res zdi prav?« S pogledom je naravnost zavrtal v očeta. V njegovem glasu ni bilo zaslediti ne ugovarjanja ne privolitve, le resno vprašanje. »Pa, oče, saj če kupujete

vola, ki ga boste pripregli v telege k drugemu, prej marsikaj dobro premislite. Biti morata približno enako močna, ne smeta se bosti med sabo, pomembno je, ali sta vajena voziti na priročni ali odročni strani, in še

marsikaj,« je kot kmečki fant opozarjal očeta, kaj vse je pomembno, da

se dobi ubogljiv, delaven in medsebojno usklajen par volov.

»Za mojo poroko se pa kar tako sami dogovorite! Oženil naj bi se,

ne da bi dekleta sploh videl, ne da bi se poznala, naj bi ustvarila novo

družino, kakor pravite?!« Ni se jezil, le povedati je hotel očetu in Jurju,

da z njim ne moreta kar tako barantati.

56

»Hja, Fonza,« mu je odgovoril Luka, »danes sva še midva z mamo

gospodarja in zato morava midva razmišljati o tem, kaj bo čez leta z

našo domačijo. Dolgoročnosti vi mladi za zdaj še ne vidite … Prednost

dajete tistemu, kar se vidi danes …« Za nekaj trenutkov je utihnil, se

zagledal ven skozi okno, potem pa nadaljeval s svojo mislijo.

»Tudi midva z mamo sva izvedela, da se bova poročila, šele teden

dni pred oklici v cerkvi. Najini starši so se vse dogovorili in prav je bilo

tako. Tisto, kar bo pri tebi drugače, pa je, da bo Jur prihodnjo nedeljo

pripeljal Nežo sem gor, da se bosta spoznala. Šele potem bomo ljudem

dali vedeti, da se boš oženil,« so njegove besede zvenele tako, kakor da

je Fonza deležen posebne ugodnosti in časti, da bo svojo bodočo ženo

lahko videl in spoznal nekaj tednov pred poroko.

»In če se jaz s tem ne bi strinjal?«

Luka ga je gledal močno začuden in presenečen.

»Če se ti ne bi strinjal?« je Luka nejeverno ponovil Fonzove besede.

»Potem, … potem bi se pogovorila tudi midva sama, kakšen bi bil rezultat, ti pa raje ne govorim. Predvsem pa ne zdajle, ko se še nisi odločil.

Če te zanima kaj o Neži, vprašaj zdajle, ko ti lahko odgovori Jur. Jaz ti

lahko povem samo to, da Jurja dobro poznam in vem, da je dober in po­

šten človek. Prepričan sem, da je taka tudi Neža. Pomembno pa je, da je

delavna, da bo znala gospodinjiti, razumno urejati stvari na njivah in v

svinjaku, da ne bo prepirljiva in obrekljiva,« je našteval vse tisto, kar se

je njemu zdelo pomembno pri nevesti, ki bi prišla v hišo.

Fonza na vse to ni rekel niti besede, Luka pa je svoje razmišljanje

obrnil v drugo smer.

»Tudi Jur dobro pozna le mene, nekaj manj še mamo, tebe pa le tako

na videz. Videl te je sicer takrat pri spravilu lesa, ampak od tedaj so minila že tri leta … Pa tudi takrat se ni kaj dosti zanimal za druge, ampak je skrbel, da so njegovi delavci opravili vse, kar je bilo treba. In da ni bilo kakšne nesreče … Saj veš, kaj bi ti pravil …« se je nekoliko umiril, pa

kmalu spet nadaljeval.

»In Neža … Neža tudi nič ne ve o tebi, pa se s tem, da se poroči in

priseli sem k nam, tudi strinja. Že to pove, da je pametna ženska, ne pa

kakšno frfrasto debiče 17.« Zagledal se je v Fonza.

17 Debiče: nekdaj pogovorno: dekle, deklica.

57

»No, kaj boš rekel?«

»Jaaa, oče, nič nimam proti, če sta se vidva z mamo o tem že odlo­

čila. Dokončno pa se bom odločil, ko jo bom videl, tole Nežo, kakor

pravite, da ji je ime.« Fonza je te besede izgovoril počasi, kakor da prej

prežveči vsako posebej. Potem je vstal, pokimal očetu in Jurju in odšel

iz hiše.

58

2. Puntarjevi

Luka in Štefa sta bila že štiri leta poročena, otrok pa še nista imela.

Ker so se tako kot ponavadi o njuni poroki dogovarjali in dogovorili

le starši, sama pa pri tem nista imela druge besede kot tisti »ja« pred

oltarjem, je predvsem Lukova mama Franca sumila, da njun zakon ne

deluje tako, kot bi moral. Po dveh letih zakona je o tem začela previdno

spraševati Luka, vendar o tem ni hotel spregovoriti niti besede. Pa se je

mama Franca odpravila do Štefine mame Johance in njo spraševala vse

mogoče. Zanimalo jo je predvsem, ali se ji je Štefa kaj potožila, da se je

Luka v postelji izogiba ali pa morda ona njega. Vendar se je ta pridušala,

da ji hči o čem takem ni ničesar rekla.

Franca je vrtala naprej. Zdaj se je bala, da so v hišo morda dobili

neplodno žensko, jalovko, kot so temu rekli. Spraševala je, ali je še pri

kateri družini, kjer so poročeni Štefini sorodniki, problem z otroki. Po

tem pogovoru, v katerem ji je Johana povedala, da je pravzaprav povsod

polna hiša otrok, ponekod več, kakor jih lahko prehranijo, in so zato

morali od hiše za hlapce in dekle, je Štefo začelo skrbeti, da je s tem kaj

narobe pri Luku.

Potem pa se je končno le zgodilo. Štefa je zanosila in devetega novembra leta 1917 je po skoraj desetih urah muk na svet privekal fanti­

ček. Pol ure po rojstvu ga je iz njune kamre Luka ves ponosen prinesel

pokazat v hišo, kjer so na to čakali oče, mama in tri radovedne sosede.

Lukov ponos je bil predvsem v tem, da je bil otročiček moškega spola,

saj so ga med Štefino nosečnostjo nekateri dražili, da bo gotovo punčka,

ker sta jo »toliko časa pacala«.

Luka in Štefa sta hotela dati otroku ime Peter, ker pa je tri leta pred

tem umrl cerkveni ključar, po imenu Alfonz, je župnik pri krstu otroka

preprosto krstil za Alfonza in to ime vpisal v krstne knjige. Župnikova

avtoriteta je bila tako velika, da si nihče, niti botra, ni upal ugovarjati

njegovi odločitvi. In tako so pri Puntarjevih končno imeli otroka, sina,

bodočega gospodarja Alfonza, skrajšano so ga kot otroka klicali Fonzi,

pozneje pa Fonza.

59

Fonza je bil že kot otrok miren in tih. Kot dojenček je bil zadovoljen z maminim mlekom in kolikor toliko suhimi cunjicami na ritki, potem

pa se je najraje zamotil sam. Včasih je Štefa rekla, da sploh ne ve, da že

ima otroka. Štefa ga je imela pri prsih dobri dve leti, ko pa je drugič zanosila, je bilo tega konec. In takrat se je Fonzi pokazal kot zelo vztrajen in zahteven otrok. Kar naprej je rinil Štefi v naročje ter odpenjal njeno

bluzo ali obleko in se hotel dokopati do njenih dojk. Ker mu ni več uspelo, je po celo uro jokal na ves glas, tako da so vsi v Borovniku vedeli, kaj si želi.

Tudi drugi otrok Luka in Štefe je bil fantek. Po njej so mu dali ime

Štefan, tokrat tudi župnik ni imel svojega predloga. In pri drugem fantku se je pokazalo, kako drugačen bo od svojega starejšega bratca.

Štefan je bil kot otrok izjemno zahteven in nemiren. Veliko je prejokal, ker je pač hotel biti v maminem naročju, vedno je hotel biti v središču pozornosti. Ko ga je odnesla s seboj na njivo in je v košu spal, je imela mir, ko pa se je zbudil, je vpil na vse grlo. Splazil se je iz koša in

kobacaje prilezel do nje. Dolgo se je upiral, da bi nosil hlače. Pogosto jih

je slekel in potem v sami srajčki 18 in z nago ritko letal ter se igral okrog hiše. Ko ga je Štefa vprašala, kje je pustil hlače, je imel pripravljen vedno enak odgovor: » Tam.« Tisto » tam« je bilo bog vedi kje vse in Štefa je morala pregledati okolico hiše, včasih stopiti na njivo ali travnik, na pod ali v štalo, da je našla hlače. Šele ko se je jeseni ohladilo in ga je

zeblo v golo ritko, se je sprijaznil tudi s hlačami.

Ta njuna različnost se je z leti še poglabljala. Medtem ko se je Fonzi

včasih cele ure sam igral na kupu peska ali lazil po hlodih pod mogočnim orehom pred hišo in se je v hiši prikazal le, ko je bil lačen ali žejen, je bil Štefan nekaj povsem drugega. Ves čas se je držal Štefe, jo zaposloval s svojimi vedno novimi vprašanji in zahtevami. Nikoli ni imela miru pred njim. Ni ga zanimala igra s Fonzijem, niti z drugimi otroki. Zadovoljen je bil le s Štefino ali za silo tudi z Lukovo družbo. Fonza ni veliko govoril ali spraševal, v svojih odgovorih je bil vedno kratek in jedrnat,

Štefan pa je kar naprej čebljal.

18 V tistem času so na podeželju tudi fantki, tja do drugega ali tretjega leta, nosili kiklice. Tako so tudi potrebo opravljali brez pomoči odraslih, preprosto so počepnili in kjerkoli naredili kupček.

60

Nekako po desetem letu se je Fonza začel veliko zadrževati pri Luku v štali. Vse, kar je bilo povezano s kravami in volmi, je bilo zanj zanimivo. Prav tako je hotel pomagati pri urejanju voza za vožnjo, pozorno je gledal očeta, kako kleplje koso, in še marsikatero delo je bilo zanj pravi

magnet. Ko so se starejši pogovarjali o gospodarskih stvareh, je pozorno poslušal, nikoli pa se ni v takem pogovoru oglasil. Namesto tega je kdaj pozneje očeta spomnil na to, kaj je v pogovoru o neki zadevi dejal

pred časom. Tako ga je včasih spravil v kar neprijeten položaj. Luka je

vedel, da si je poba vse dobro zapomnil, sam pa je res spremenil mnenje

o čem. To je pobu tudi priznal in skušal na njemu primeren način pojasniti, zakaj je tako.

Fonza ni ravno z veseljem hodil v šolo. Bil je prepričan, da je tisti čas

v šoli preprosto zapravljen in da bi bilo bolj koristno, če bi v tem času

kaj delal doma. Ko ga je oče vprašal, zakaj tako misli, je bil kratek in

jedrnat.

»Oče, od tistega sedenja v šoli ne bo kruha, ali ne? Za kruh je treba

orati njivo, sejati, žeti in mlatiti pšenico, šele to da moko za kruh!«

Štefana delo v štali ni zanimalo. Zelo rad se je izognil kakšnemu

delu, ki mu ga je naložil oče. Ko je moral ob sobotah popoldne pomesti

po dvorišču pred hišo in štalo, je vse skupaj opravil površno, samo da je

hitro končal. Je pa v nasprotju s Fonzom rad hodil v šolo. Tam je imel

svojo družbo treh drugih fantov, skupaj so ušpičili marsikatero neumnost. Njegova velika želja je bilo rabutanje sadja, pa čeprav hruške še niso bile zrele, pomembno je bilo le, da so jih sklatili z drevesa. Drugo,

čemur se ni mogel upreti, pa je bilo nagajanje deklicam. Včasih so pobje

katero tako dražili, da so jo spravili v jok, potem pa so se iz tega norčevali. Zaradi vseh teh neumnosti je bil v šoli velikokrat tepen od učitelja.

Tudi pri verouku se je nenehno vrtel, zdelo se mu je, da je pravi junak,

če je v cerkvi komu pokazal jezik.

Luka in Štefa sta bila zaradi teh Štefanovih neumnosti pogosto v neprijetnem položaju. Morala sta se opravičiti učitelju in župniku. Luka je prosil učitelja, naj fanta prime kar se da trdo, ta pa mu je odvrnil, da

mora za to poskrbeti predvsem sam doma. In tako jih je Štefan za isto

61

neumnost dobil po riti v šoli in nato še doma. Vendar fanta to ni kaj dosti spremenilo, tak je pač bil.

Fanta sta počasi odraščala in Luka in Štefa sta upala, da se bo s tem

primerno spremenilo tudi Štefanovo obnašanje. Po stari navadi je bil

Fonza kot starejši predviden za bodočega gospodarja. To mu je zlasti

Luka velikokrat omenil, vedno pa ga je tudi opozoril, da to še ne pomeni, da bo lahko prav kmalu začel o čemerkoli sam odločati.

»To, Fonza, da boš za mano gospodar ti,« mu je umirjeno razlagal,

»pomeni, da imaš že zdaj veliko večjo odgovornost kot Štefan. Moraš

se naučiti gospodariti, ravnati z živino, njivami in podobno. S svojim

ravnanjem moraš skrbeti za ugled Puntarjevih. Od tega, kako te bodo

ocenjevali ljudje v vasi in okolici, bo odvisno tudi to, kako dobro se boš

oženil. Samo v hišo z ugledom bo prišla taka, ki ima ugled tudi sama, ki

bo prinesla bogato doto in pridne roke, ne pozabi tega!«

e f

Medtem ko je bilo med fantoma v otroštvu tudi veliko medsebojne

tekmovalnosti in nagajanja, je z leti vse to počasi izginjalo. Namesto

tega sta se nezavedno začela dopolnjevati. Ker je bil Fonza umirjen in

redkih besedi, za svoja leta zelo resen, je s svojim, ravno nasprotnim

ravnanjem, Štefan vse to nadomestil. Štefan je vsak dogodek izrabil za

to, da je stresel kakšno šalo, veliko je govoril in iskal priložnost za svoje

veselo razpoloženje.

Tam nekje pri šestnajstih letih je Štefan nekajkrat poočital Fonzu, da

bo kot starejši podedoval domačijo. In Fonza mu je odgovoril na njemu

lasten način.

»Hja, Štefan, podedoval bom domačijo, praviš? Najbrž res, ampak

zato moram že zdaj razmišljati povsem drugače kot ti. Če bom podedoval domačijo, bom zato moral krepko seči v žep, da bom izplačal tebe, ali ne? Če pa hočeš, se lahko tudi dogovoriva, da vse to prepustim tebi, a

prej moraš z delom in resnostjo prepričati očeta, da boš resen gospodar.

Hočeš to poskusiti?«

62

»Nak,« je odsekano odgovoril Štefan, »pa imam že raje brata, bogatega kmeta, kamor bom pozimi lahko prišel na koline in sedet za toplo peč.«

Tega pogovora nista načela nikoli več. Namesto tega so se med njima

razvijale vse bolj pristne, bratske vezi. V letih, ko je bil Fonza pri vojakih, je Štefan zelo resno prevzel tudi njegov del dela in nalog. Samo v tem času se je povsem podredil očetovi volji, nikoli ni niti z besedo ali

kretnjo nakazal, da bi pri odločanju o gospodarskih stvareh želel imeti

svoj vpliv. Ko so ga fantje na vasi zaradi tega podražili, jih je zelo na

kratko utišal.

»Gospodar so oče, za njimi je na vrsti Fonza. Jaz s svojim delom

vračam očetu in mami vse, kar sta doslej storila zame, Fonzu kot bodočemu gospodarju pa sem v času njegove vojaščine dolžan ohranjati domačijo vsaj takšno, kakršna je bila ob njegovem » ajnrikanju 19«.

Štefan bi moral na služenje vojaščine oditi sredi leta 1941, vendar

se je aprila, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo, vse skupaj popolnoma

zmešalo. Jugoslavija je kapitulirala, fantje, ki so bili pri vojakih, pa so se vračali domov.

Potem pa se je še ponesrečil pri vožnji sena. Z malo bolj oddaljenega

travnika so po zelo slabih poteh peljali močno naložen voz sena. Pot je

bila močvirnata, blatna, kotanjasta, voz je premetavalo in nevarno nagibalo enkrat levo in nekaj metrov naprej že v desno. Kotanje na slab kilometer dolgi poti so vsako leto zasipavali s kamenjem, vendar je kamenje v močvirnem svetu vedno kar izginilo.

Pri vpreženih volih je bil Luka, da je skrbel za počasno premikanje

voza, Štefan in dva sosedova fanta pa so pazili, da se voz ne bi prevrnil.

Včasih so ga podpirali, drugič spet so se obešali na veje, ki so bile čvrsto

pritisnjene pod žrdjo, in tako kot protiutež preprečevali prevračanje.

Bili so že skoraj na koncu nevarnega dela poti, ko se je vol ustrašil ne­

česa v grmovju ob poti in močno pritisnil proti desni strani poti. Kolo

voza je zapeljalo na dvignjen rob in voz se je začel počasi prevračati na

levo. Štefan je to videl, priskočil je in ga hotel podpreti. Toda bil je za hip 19 Ajnrikanje: pogovorno – odhod k vojakom.

63

prepozen, voz se je že močno nagnil in v trenutku se je prevrnil na levi bok, Štefan pa je ostal pokopan pod njim.

Oče je priskočil in ga ves v skrbeh klical. Štefan se je oglasil, potem

pa so morali skoraj polovico sena zmetati z voza, preden so ga lahko

postavili na kolesa in rešili Štefana. Staknil je zlom več reber in resne

odrgnine po rebrih in pod kolenom desne noge. Zaradi svoje trme je

šele četrti dan privolil, da so ga odpeljali k zdravniku. Ta poškodba ga

je za nekaj časa naredila povsem nemočnega. Tako bi bil tudi zaradi te

poškodbe vsaj za nekaj časa rešen služenja vojaščine.

e f

Razlika med bratoma je bila tudi v tem, da se Fonza ni kaj prida brigal

za dekleta, Štefan pa je frčal za vsako kiklo. Kar naprej je kazal zanimanje za katero od deklet iz vasi ali okolice, pa zaradi svoje frfotavosti ni bil kaj prida uspešen. Saj so se dekleta v njegovi družbi dobro počutila,

rada so se smejala njegovim šalam, rad in dobro je plesal, ampak s tem

je bilo razumevanja in zanimanja deklet zanj tudi konec. To ga je sicer

jezilo, bil pa je mlad in brezskrben, zato je na vse skupaj hitro pozabil in

kmalu spet pozornost namenil kakšnemu drugemu dekletu.

Tako je bilo pri Puntarjevih v prvih mesecih vojne. Čeprav je zlasti

Štefan včasih godrnjal, da so tako daleč v hribih pod Bohorjem, da jih

je le huda nuja ali sejem povlekel v dolino, pa so bili zdaj te svoje odmaknjenosti zelo veseli. Slišali so pripovedovanja ljudi, kaj se dogaja v dolini, na Krškem polju, in v vaseh tja gor proti Obsotelju in Kozjanskemu, vendar do njih te nadloge niso prišle. Le enkrat je v Borovnik bolj po

nesreči zašla nemška patrulja. Prav takrat pa se je kot od boga poslana

pojavila huda nevihta. Dež je silovito padal, veter izpod Bohorja je bil

tako močan, da je podiralo drevje. Vse poti so hitro postale podobne

hudournikom in patrulja se je premočena in premražena hitro vrnila v

niže ležeče kraje.

Štefa in Luka sta bila že v tistih letih, ko je njuna delovna moč počasi

pešala. Luka jih je štel že skoraj šestdeset, Štefa pa triinpetdeset. Kar

naprej se je pri enem ali drugem oglašala kakšna bolezen, ki so jo po

64

svojih močeh zdravili z domačimi zdravili, čajem, obkladki s kisom, kot univerzalno zdravilno sredstvo pa je bil vedno pri roki kozarček doma­

čega šnopsa.

Prav zato sta bila obiska Jurja in njegovega predloga za poroko Fonza

oba skorajda vesela. Ne le zaupanje v to, da je Neža dobro in pošteno

dekle in da bo v hišo prinesla tudi dobro doto, ampak predvsem upanje,

da bo s to poroko zagotovljena nova moč pri delu in nadaljevanje družine, je Luka po dolgem pogovoru z Jurjem prepričalo, da je to najboljša priložnost. Te pa seveda ne bi bilo dobro izpustiti iz rok.

Ko je Jur odšel in sta se Fonza in Štefan odpravila krmit polno štalo

govedi, ovac, zajcev in kokoši, je Fonza Štefanu povedal, kaj sta se starša

dogovorila z obiskovalcem.

Štefan se je začudeno zastrmel vanj.

»Kaaaj, oženil se boš? Pa tako hitro? Ali jo vsaj poznaš, ali jo boš videl šele pred oltarjem?« ni mogel razumeti, da mu je Fonza to povedal tako mirno. »Če bi se jaz ženil, bi me razganjalo od radovednosti, kaj

bom dobil v posteljo, on pa mi tako mirno razlaga, kakor bi govoril o

tem, da bo, … da bo strigel ovco,« je začuden čakal Fonzov odgovor na

svoja vprašanja.

»Štefan, ne nori, no,« ga je miril Fonza. »Zdaj smo se le pogovarjali

… Prihodnjo nedeljo pridejo na kosilo … Takrat jo bom videl in takrat

se bomo tudi vse dogovorili,« je končal.

»O, madonca, upam da je v redu babnica, samo taka je primerna za

Puntarjeve,« je bil prepričan Štefan. »Si jo bom dobro ogledal in ti povedal, ali je taka,« se je namuznil in odšel po koš nastilja. Vmes je zmajeval z glavo in si ves čas ponavljal, kakor da še vedno ne verjame, da je vse to res.

»Madonca, Fonza se bo oženil … oženil … oženil … in najpozneje

čez leto dni boš stric, Štefan. Stric Štefan! Fino se sliši.«

e f

Štefa je že prejšnji dan spekla orehovo potico, Luka je zaklal težkega

petelina za močno juho z rezanci in obilno porcijo mesa za kosilo.

65

Zvečer je bila pošteno utrujena od vsega tega dela, nekoliko pa jo je tudi skrbelo, da je na kaj pomembnega morebiti pozabila.

»Upam, da sem vse pripravila tako, kot mora biti, da ne bosta Mica

in Neža dobili vtisa, da smo neurejeni in površni,« je potarnala, ko se je

utrujena spravila v posteljo k Luku.

V nedeljo zjutraj ni šla k maši, temveč je doma pripravljala kosilo.

Gledala je, da se je juha kuhala zelo počasi, še enkrat preverila, ali so

rezanci zadosti suhi in na tanko narezani, in vse skupaj nič kolikokrat

ponovila.

Skuhala je tudi nekaj mesenih klobas, kot prilogo h klobasam pa pripravila na domači ocvirkovi masti dušeno kislo zelje. Temeljito je po­

čistila po hiši, zakonsko posteljo pa pogrnila s pregrinjalom, ki ji ga je

ob poroki izročila mama. To pregrinjalo je bilo na postelji le za božič in

veliko noč, drugače pa ga je čuvala kot največje bogastvo. Izjemoma je

bil na mizi prt iz domačega, že beljenega platna, z izvezenim motivom

srca Jezusovega in križa. Ta prt je sama izvezla drugo zimo, ki jo je pre­

živela pri Puntarjevih.

Prihod Jurja, Mice in Neže je bil dogovorjen okrog enajste ure. Ko

je imela vse pripravljeno, se je tudi Štefa primerno uredila, enako pa je

zahtevala od vseh treh moških.

e f

Tišlerjevi trije so se za vožnjo s sanmi na konjsko vprego primerno

zimsko oblekli. Jur si je sani in par konj sposodil od soseda, ki mu je bil

dolžan kar nekaj uslug. Drugače mu sosed konjev zanesljivo ne bi posodil, ampak vedel je, da je dolžan, in to je upošteval. Jur pa tudi ni hotel, da bi bil pri njihovem zelo družinskem in osebnem pogovoru prisoten

kdorkoli drug kot družinski člani, zato je hotel le konje in sani, ne pa

tudi voznika.

Vožnja s sanmi je bila po dolinski cesti preprosta in prav nič naporna

za konje. Nekoliko manj so uživali oni trije na saneh. Rahlo jih je premetavalo, predvsem pa je mraz neprijetno grizel v obraz. Po uri vožnje je bila Mica že nestrpna, kdaj bodo končno prišli v ta Borovnik. Zeblo

66

jo je v noge, zato je morala dvakrat s sani ter kar na sredi ceste počepniti in odtočiti vodo.

Vožnja v hrib je bila napornejša za konje. Cesta je bila ponekod dobro zorana, drugod pa je bil zorani del preozek in so sani z eno stranjo v gazi in z drugo po naoranem snegu slabo drsele, oni pa so na tako nagnjeni klopi sedeli »kakor kure na lojtri,« je vožnjo ocenila Mica.

Kakšnih tristo metrov pred Puntarjevimi je bilo pri domačiji tik ob

cesti konec široke gazi in Luka je sani zapeljal pod kozolec. Niso še dobro sestopili, že se je prikazal gospodar Gračnar.

»Ste pa kar točni,« je dejal namesto pozdrava. »Luka je dejal, da

boste prišli okrog enajstih, pa še ni toliko ura. Konja bomo dali v štalo,

da se ne bosta prehladila. Jaz sem Gračnar, Luka je moj bratranec,« je

ponudil roko Jurju.

»Jur, tole je moja Mica, pa hči Neža,« je Jur predstavil vse tri. »Luka

mi je obljubil nekaj takega,« je pokazal na konje. »Niso moji, če se prehladita, me bo sosed dal iz kože,« je že izpregal enega, Gračnar pa drugega in izginila sta v nekaj metrov oddaljeno štalo.

Mica je pobrala s sani, kar so imeli za sabo, in ko se je Jur vrnil iz

štale, so takoj krenili po ozki gazi do Puntarjevih. Tam so jih že čakali.

Luka je postregel s slivovko, Štefa pa je ponudila črni kruh in tople mesnate ocvirke.

V hiši so se posedli okrog mize, potem pa sta Luka in Jur povedala,

zakaj so se znašli skupaj. Neža in Fonza sta se le na kratko pozdravila,

sicer pa sta bila ves čas povsem tiho. Jur je omenil tudi pomembne premoženjske stvari, ki se bodo zgodile ob poroki, predvsem tisti del gozda na Velikem Javorniku, ki bo po poroki pripisan kmetiji Puntarjevih.

Kaj bo še drugega k hiši prinesla Neža, pa je povedala Mica. Vse to je

trajalo pol ure, potem pa sta Luka in Jur hotela slišati še, kaj o načrtovani poroki menita Fonza in Neža.

Na vprašanje, ali se strinja s poroko čez pet tednov, je Fonza samo

pokimal, ni pa spregovoril. Neža pa je na isto vprašanje odgovorila z

drugim, zelo neprijetnim vprašanjem. »Kaj pa lahko drugega narediva

kot da se strinjava, če pa ste se vse že dogovorili?«

67

e f

Neža je zjutraj, ko je sedala na sani, tiho rekla Tonu, ki je stal tik nje.

»Takole smo včasih naložili v kurnik in odpeljali na sejem svinjo, da

smo jo tam prodali. Zdaj peljejo mene, ki sem očitno že prodana!«

Ves čas vožnje do Borovnika je bila tiho, niti oče niti mama je nista

mogla zaplesti v pogovor. Razmišljala je, ali so bile tiste noči z Nikom

vredne tega, kar se ji dogaja zdaj. In, bog si ga vedi, kaj jo v resnici čaka

tam gori, kamor se peljejo. Kakšen je ta Fonza, kakšni so sploh ljudje

v tej družini. Puntarjevi? Kakšno ime je to, od kod neki so se vzeli, da

imajo tak priimek? Ali me bodo gledali kot kurbo, saj so jim oče gotovo

povedali, zakaj se moram tako hitro poročiti, ali pa bodo z mano ravnali

kot s človekom? Kdo ve, ali me bodo jemali kot člana družine ali kot deklo? Je tista hosta na Velikem Javorniku plačilo za moje mesto ob mizi in v postelji ali le odškodnina za to, da me bodo vzeli pod streho?« so se

ji kar naprej zastavljala nova neprijetna vprašanja.

»Hja, Niko, tiste prijetne noči si ti že plačal … V samih gatah si v

mrzli noči moral priti do doma … Gotovo trije kilometri do tvoje Gorice niso bili še nikoli tako dolgi … Ampak ti si plačal samo enkrat, jaz pa bom plačevala vse življenje … Ja, pa se je splačalo, to bi naredila še

enkrat … ali stokrat, če bi bila priložnost,« se je tiho nasmehnila sama

sebi in se tako sprijaznila s posledicami skritih noči.

Pri Puntarjevih ni opazila kakšnih pomenljivih pogledov, pogovor je

tekel povsem normalno. Videla je, da sta zlasti oba očeta resnično prijatelja, mama Štefa pa je bila tudi videti prijazna in skrbna gospodinja in predvsem dober človek.

In Fonza? Pozorno ga je opazovala. Bil je videti kar prijeten moški,

približno take postave kot Niko, le da je bil povsem tiho, kar ni bila ravno Nikova lastnost. Oddahnila si je, ko je videla, kakšen je, pa se ob tem spet nasmehnila.

»Zares ga bom spoznala takole šele čez mesece, leta … Ni pa videti

kakšna hudoba ali nakaza,« se je tolažila. »Če pa bi že imela možnost

izbirati, bi si raje izbrala onega drugega … Štefana. Bolj mi je všeč, pa

ne vem ravno, zakaj … Zdi se mi bolj užiten. Ja, užiten,« se je komaj

zadržala, da se ni zasmejala ob tej svoji oceni.

68

Drugo jutro jo je v štali pri molži krave Tona povprašal, kako se je obnesel prejšnji dan. Je zadovoljna z dogovorom, da se poroči tja gor v

Borovnik, in kaj misli o ženinu.

Nehala je molsti, se zagledala Tonu v obraz, potem pa počasi povedala svoje mnenje.

»Šla bom v še večje hribe, kot so tule. Ampak to je bilo že prej vse

dogovorjeno … Ženin, praviš?« Malo je pomolčala in skomignila z rameni. »Tako, izgleda kar v redu, … je pa zelo tih, mislila sem že, da je mutast, potem pa je le spregovoril nekaj besed.« Spet je skomignila z rameni. »Bi pa raje videla, če bi mi določili mlajšega brata, ta se mi je vsaj nekajkrat nasmehnil, ko sem odhajala, pa mi je rekel, da je Fonza čisto

v redu človek … Ja, bolje bi bilo, če bi bil oni drugi … Ampak tako pač

je!« se je z glavo spet naslonila na vamp krave in nadaljevala z molžo.

e f

Tisti večer po spoznavnem srečanju Fonza in Neže je pri Puntarjevih potekal povsem običajno. Fonza in Štefan sta se ure dolgo mudila v štali. Ne glede na dogodek, pomemben za Fonza in družino, je bilo treba v štali urediti vse tako kot ponavadi. Štefan si je sicer želel pogovora, a Fonza je na njegova vprašanja le prikimaval ali odkimaval, z besedami

je bil še bolj skop kot sicer. Štefan je po tem ugotovil, da le ni tako ravnodušen, kot se je kazal navzven. To se je njemu zdelo povsem normalno in bil je kar malo začuden, da Fonza tudi tako pomemben dogodek, kot

je predvidena poroka in prvo srečanje z nevesto in bodočo ženo, ni pripravil do pogovora.

In Štefan seveda ni mogel iz svoje kože. V hiši je za mizo pozorno

opazoval Nežo, njeno obnašanje in besede, ki jih je izrekla v pogovoru z

mamo in očetom. Še bolj ga je zanimalo, kako se je rokovala in spregovorila nekaj besed s Fonzom. Ko jo je tako opazoval, se mu je iz trenutka v trenutek zdela bolj prijetna in čedna. O tem je premišljal tudi potem v

štali. Ko pa sta odhajala proti hiši, ni več vzdržal.

»Fonza, no povej mi, kako se ti je zdela Neža?« je vprašanje kar

samo zletelo iz njega.

69

»Kako se mi je zdela? Čisto normalno, ženska pač … Njena govorica ja malo drugačna kot naša tu v Borovniku … Drugače pa nič posebnega,« je bil kot vedno kratek Fonza.

»Hja, nič posebnega, praviš? Moram ti odkrito priznati, da mi je tokrat hudičevo žal, ker nisem jaz Puntarjev starejši. Ne toliko zato, ker bi potem postal bodoči gospodar … Žal mi je zato, ker se boš zdaj ti oženil

z Nežo, ne jaz! Ob taki priložnosti bi takoj pozabil na svojo prisego, da

se zlepa ne bom ženil. Ti povem, zakaj?« je postrani pogledal Fonza.

»Zato, ker je tale tvoja Neža hudičevo lepa babnica, vredna greha!« se

je, tako kot je bila njegova navada, na ves glas nagajivo zarežal.

e f

Oklic poroke je v Borovniku povzročil velikansko presenečenje. Še

bolj pa ugibanje, kaj je to za ena Neža Kužnik, saj o njej nihče ni vedel

prav ničesar. To je ljudi še najbolj motilo. Po navadi pred poroko ljudje

do kosti oberejo oba, nevesto in ženina. Prizaneseno ni niti njunim dru­

žinam. Iz oddaljenega spomina potegnejo vse, kar lahko pride prav kot

vsaj malce privoščljivo obiranje in zagotavljanje, da se je taka poroka

pač morala zgoditi, ali pa napovedovanje, da bo v zakonu močno škripalo in včasih tudi ropotalo.

Tokrat pa so ostali brez » štofa«, kot se je jezila Milka. Stara vdova, sicer zelo pobožna in dežurna v farovžu in v cerkvi, je bila najbolje pou­

čena o vsem, kar se je dogajalo v Borovniku, in vse to je vedno z užitkom

in obogateno s sočnimi dodatki pripovedovala naprej.

Jezilo jo je, ker o Fonzu ni imela kaj slabega povedati, saj nikoli ni

bil udeležen pri kakšni neumnosti. Morala se je zateči k drugim »novicam«. Pri tem so ji pomagale Štefanove neumnosti, ki pa so bile vse bolj ali manj nedolžne, na voljo so bili le še dogodki iz družinske preteklosti.

Fonza je bil tudi ob tej priložnosti še naprej redkobeseden in previden. Ko so ga fantje vrstniki spraševali o poroki in Neži, je le skomignil z rameni in ostal brez besed. Najraje pa se je umaknil v samoto.

Poroka in ohcet štirinajstega marca 1942 sta minili brez posebnosti.

Tako Tišlerjevi kakor Puntarjevi so se potrudili in naredili zares bogato

70

ohcet, z obilo hrane in še več pijače. Štefan je bil eden glavnih pri zganjanju norčij in predvsem pri plesu. Na ples je popeljal prav vse ženske, tako z Nežine kakor s Puntarjeve strani. Ker Fonza ni maral plesa in se

je z Nežo bolj nerodno zavrtel le nekajkrat, jo je pa zato večkrat k plesu

spravil Štefan. Kljub veliko popitega vina pa je znal oceniti, kdaj je dovolj, in nikoli ni izgubil razsodnosti in občutka primernega obnašanja.

e f

Neža se je že takrat po pogovoru pri Puntarjevih povsem sprijaznila

s tem, da se bo po poroki preselila v Borovnik. Ko je odhajala k poroki,

je bila sama pri sebi močno presenečena, ker ni čutila kakšnega hudega

razburjenja. Imela je občutek, da se odpravlja k slovesni maši, ko pa so

se zvečer pripeljali v Borovnik in jo je mama Štefa pričakala s kosom

kruha ter jo tesno objela, je bila skoraj vesela, da se je umaknila iz Plaznega.

Prvič je pri Puntarjevih legla k počitku šele v nedeljo zvečer, ko so

vsi svatje odšli, potem pa sta z mamo Štefo pospravili, kar je ostalo od

pojedine, moški pa so iz hiše znosili odvečne mize, stole in klopi ter

nazaj postavili široko zakonsko posteljo. V hiši sta nenadoma nastala

popoln mir in tišina, skoraj ni mogla verjeti, da so še dobro uro pred tem

tu vladali veselje, harmonika in vriskanje.

Ko je prišla v kamro, ki je bila namenjena njima, je Fonza že ležal v

postelji, ni pa spal. Svečo je postavila v vdolbino v zidu tik ob postelji

in se slekla do srajce. V kamri je bilo hladno, gašper, nizka železna peč, očitno že nekaj časa ni bil zakurjen.

Pogledala je Fonza in neodločno vprašala.

»Kje bom ležala: pri steni ali tu pri robu postelje?«

»Pri steni … Jaz bo vstajal prvi … Skobacaj se čezme, svečo bom jaz

upihnil.«

»Prav, če tako hočeš!«

Hitro je splezala čezenj in se pokrila s kovtrom. Fonza je počakal še

nekaj trenutkov, da se je umirila, potem pa se rahlo dvignil na komolec

in upihnil svečo. Zagodrnjal je še: »Lahko noč!« in ji obrnil hrbet.

71

Postelja je bila ozka, odeja tudi in to je Nežo prisililo, da se je stisnila k njemu in se tako grela. Zaradi ozke postelje in odeje se je čez nekaj dni

potožila mami Štefi in dobila zelo jasen odgovor.

»Postelja je ozka, praviš? Seveda, tudi najina je le nekaj malega širša,

pa sva v njej včasih imela tudi otroka. Tu se ne da nič pomagati. Za odejo pa se lahko lotiva in ji s šivanjem dodava nekaj starih odej, tako da bo primerno široka za dva.

e f

Naslednji dnevi so bili za Nežo zanimivi in polni spoznavanja, ne le

hišnih navad in opravil, marveč tudi ljudi iz vasi. Kar naprej so prihajali

na pogovor, nekateri so priznali, da si želijo spoznati novo sosedo in

vaščanko, drugi so imeli vse mogoče izgovore, kaj jih je pripeljalo k hiši.

Mama Štefa je vse to dobrovoljno sprejemala, oče Luka pa je imel

tega hitro dovolj.

»Pa kaj, za hudiča, nimajo kaj početi doma ali kaj? Samo firbec jih

žene, da prihajajo za vsak pasji drek. Neža, najbolje bi bilo, da bi se za

eno dopoldne postavila tam pri kapeli in naj si te ogledajo, da bomo

imeli doma mir!« je stresal slabo voljo.

Fonza in Neža se s tem nista obremenjevala. Fonza sploh, kot da ni

niti opazil, da hodijo ljudje iz vasi k njim kot na božjo pot, Neža pa je nekaj takega tudi pričakovala. Štefan pa je pri vsem tem prav užival. Vsak večer je prešteval, koliko ljudi in s koliko domačij je že napaslo firbca in

koliko jih lahko še pričakujejo.

Enako je bilo tudi prvo nedeljo po maši. Že v cerkvi so stegovali vratove in si ogledovali Nežo, ki je sedela poleg Štefe, po maši pa so kot v procesiji prihajali k Luku in Štefi, jima segali v roke in spregovorili kakšno besedo, pri tem pa ves čas pozorno ogledovali Nežo ter ji tu in tam navrgli tudi kakšno besedo ali dve.

e f

Neža je bila že več kot mesec dni pri Puntarjevih, vendar se Fonza še

vedno ni zmenil zanjo kot ženo, žensko. Postajala je razočarana, čedalje

72

pogosteje je pomislila na noči, ko je k njej prihajal Niko. Razmišljala je, ali naj to, da se je Fonza niti ne dotakne, omeni mami Štefi, pa se je

premislila.

»Saj bo mislila, da sem kakšna lahka hotnica. Še zlasti ker ve, zakaj

se je bilo nujno tako hitro poročiti. Malo bom še počakala, menda bo pa

ja tudi njega enkrat prijelo …«

Fonza si jo je vsak večer, ko se je slačila in spravljala spat, pozorno

ogledoval. Bila mu je všeč, a v podzavesti se je bal, da ga bo morda zavrnila, potem se bo pa še toliko bolj neumno in neprijetno počutil kot zdaj, ko ji je vsak večer obrnil hrbet in zaželel lahko noč. Zjutraj pa je

vstajal pred njo, šel k živini in jo je potem videl šele pri zajtrku.

Sicer pa s Fonzom ponoči ni bilo nikakršnih sitnosti. Zvečer ji je obrnil hrbet, po navadi je celo noč preležal v enakem položaju, obrnil se je le izjemoma. Smrčal skorajda ni, včasih je glasno prdnil, kar se je zgodilo tudi njej. Kadar je čez dan popil malo več jabolčnika, mu je ponoči zasmrdelo iz ust in takrat je bila zadovoljna, da ji kaže hrbet, in to so bile tako rekoč vse njene težave s Fonzom. Ker pa je bila vse življenje navajena ležati sama, se je zdaj le s težavo navajala na spanje v dvoje.

Način njenega uvajanja in življenja v družini Puntarjevih, njihovo

sprejemanje, dogovarjanje o delu in podobno jo je delalo zadovoljno, ne

pa srečno. Manjkalo ji je tisto, kar je kot mlada žena pričakovala od zakonskega moža. Pogrešala je njegovo poželenje in dejanja zadovoljitve, kar je zahtevala njena mlada kri.

Potem pa se je vendarle zgodilo tudi to …

e f

Fonza je trdno spal, obrnjen na hrbet. Sanjalo se mu je, da s Štefanom na bregu podirata košato bukev, ki kljub temu, da sta jo že povsem spodžagala, nikakor noče pasti. Tega ni razumel, potem pa je nenadoma

začutil nekakšen pritisk na zgornjem delu svojih stegen. Napol zbujen

ni bil povsem prepričan, ali je to še del sanj ali se mu to v resnici dogaja.

Le počasi se je prebujal in zdelo se mu je, da se tisti pritisk na njegova

stegna resnično dogaja. Z roko je šel tja dol in se hotel prepričati, zakaj

73

ta občutek. Potem pa je z roko zadel ob nekaj toplega, mehkega, pa vendar čvrstega. Samo še majhen gib in pod prsti je začutil kocine. To ga je v trenutku popolnoma zbudilo.

»O, madonca! Neža leži napol na meni … In moji prsti se igrajo z

njeno …« ga je v hipu spreletelo. In to je bila njegova zadnja trezna misel, potem pa je nadaljevanje prevzelo njegovo mlado telo, misli so ga zapustile, odtavale kdo ve kam …

S prsti je spoznaval ta del njenega telesa, prešel na stegna, od tam na

njeno napeto rit. Vse, kar je začutil pod prsti, je bilo zanj novo, razburjenje v njem je skokovito naraščalo. Njegove gate so postajale premajhne, zbujeni tič jih je hotel kar pretrgati.

Vse to je v spanju začutila ali morda le zaslutila tudi Neža. Počasi se

je začela prebujati, ko pa je začutila njegovo roko, ki je trdo stiskala njeno rit in si jo neustavljivo vlekla bliže, je bila v hipu budna.

»No, končno si se spomnil, zakaj smo ženske na svetu …«

Z roko je prijela njegovo, ki ji je še vedno trdno stiskala rit, globoko

je zavzdihnila, potem pa se začela ukvarjati s trakcem v njegovih gatah.

Končno ji je uspelo odvezati trak, roka je izginila v gatah in se začela ukvarjati z njegovim premoženjem. Zdaj so tudi njo zapustile misli, sledila je le podzavestni želji svojega telesa, ki sicer še ni bilo povsem

pripravljeno na združitev, bilo pa je na dobri poti k temu.

Neža je zavlačevala, hotela je, da se bo njeno telo povsem prebudilo,

da jo bodo pred združitvijo oblili sokovi, da jo bodo po vsem telesu obvladovali mravljinci in bo vse telo preprosto hrepenelo po njem. Malo pa je bilo v njej tudi maščevanja Fonzu za ta dolgi mesec, ko jo je pustil

povsem vnemar, kot da zanj ni obstajala.

Končno sta se predala naravi, misli so izginile, sledila sta zgolj še svojim nagonom in ritmu, ki ga je narekovala vzburjena kri. Kako dolgo je trajalo, nista vedela, potem pa je Neža ob izkušnjah, ki jih je imela z Nikom, začutila, da se Fonzi bliža konec. Takrat se ji je za trenutek oglasila misel, pravzaprav vprašanje, ali je že prvič primerno za spočetje otroka.

Podzavestni odgovor je bil nikalen, tega preprosto ni želela.

Burno gibanje njunih teles, ko se nista zavedala prav ničesar v svoji

okolici, je nenadoma pretrgala z neprijetnim vprašanjem, ki ga je z zadi­

74

hanim glasom skozi od strasti stisnjeno grlo le s težavo izgovorila Fonzu skoraj na uho.

»Ali si … uh … že … prvič želiš … ah … otroka …«

»Ne …« je zadihano odgovoril Fonza, ni pa prenehal suvati vanjo.

»Potem pa nehaj … takoj, … drugače bo prepozno …« mu je odgovorila in ga že začela odločno odrivati od sebe.

Fonza sicer ni povsem dojel, zakaj je na njeno vprašanje odgovoril z

ne, niti tega, zakaj mora prekiniti nekaj najlepšega, kar se mu je doslej

zgodilo, pa jo je kljub temu ubogal.

Zadihana in prepotena sta obležala drug ob drugem in se le počasi

umirjala. O tem, kar se je zgodilo, nista spregovorila niti besede. Fonza

se je kmalu spet obrnil in ji pokazal hrbet, Neža pa si je leže na hrbtu

priznala, da bi tudi ta del zakona s Fonzom lahko bil kar prijeten, le večkrat bi se moral spomniti na to.

Vendar, kljub obojestranskemu zadovoljstvu je morala Neža na njuno zakonsko zabavo spet čakati in čakati. Fonza je bil glede tega pravi hlod, kakor ga je sama pri sebi ocenjevala Neža. Ugotovila je, da mora

sama poskrbeti, da se sploh kaj zgodi. In to se je potem do avgusta zgodilo le še dvakrat …

75

3. Nemška patrulja

Okrog desete ure, osemnajstega avgusta leta 1942, se je v Borovniku

po nekaj mesecih spet prikazala nemška patrulja. Enota je štela skoraj

petdeset vojakov, vodil jo je kapetan, ki ga je na motorju s prikolico vozil vojak. V enoti je bil kot tolmač tudi mobilizirani Slovenec iz obsoteljskega območja, ki je dobro govoril nemško.

Ob prihodu v vas so najprej preverjali, ali v vas prihaja » banda«, kakor so nemške oblasti poimenovale odporniške partizanske enote. To nalogo sta nižji podoficir in tolmač opravljala tako, da sta o tem spraševala predvsem otroke. Otroci so bili po njihovih izkušnjah za zbiranje tovrstnih informacij najprimernejši. Najprej zato, ker pri njih še ni bila

vcepljena in razvita narodna in odporniška zavest, poleg tega pa so otroci tudi najbolj iskreni in naivno klepetavi. Za čokoladico ali nekaj kock sladkorja so bili pripravljeni odkrito govoriti prav o vsem. Te metode so

se posluževali povsod, ne le v tem delu okupiranega ozemlja.

Vendar se je to prizadevanje izkazalo kot neučinkovito. Tega, da se

je pri neki hiši v vasi že nekajkrat ustavil kurir kozjanske čete in da so

posamezniki »bandi« že dali nekaj hrane in oblačil, otroci niso vedeli,

ker je bilo vse skupaj strogo varovana skrivnost. Niti družinski člani pri

teh hišah niso bili seznanjeni s tem.

Nemška patrulja se je nenadoma znašla tudi na dvorišču pri Puntarjevih. Zunaj pred hišo se je slišalo nerazumljivo govorjenje več oseb in ko je Luka stopil skozi vrata, se je v trenutku znašel sredi vojakov.

Njihovega govorjenja ni razumel, takoj pa mu je bilo jasno, da to ni vljudnostni obisk.

Globočnik, tako se je pisal tisti mobiliziranec, ga je poklical in popeljal h kapetanu. Najprej je hotel vedeti, koliko jih je pri hiši, koliko so stari in podobno.

Tedaj so bili poleg Luka doma le še Štefa, Fonza, Neža in obe dekli,

Angela in šestnajstletna Katica. Štefan, hlapca Drago in Lovro so bili

na travniku, pol ure oddaljenem od domačije, kjer so že tri dni kosili in

sušili seno. Tja so jim vsak dan odnesli hrano, sicer pa so delo opravljali

sami, brez pomoči drugih, spali pa so na senu v seniku. Njih je Luka

76

Globočniku modro zamolčal. Vedel je namreč, da nemška oblast pri družinah, kjer je več kot en moški, mlajši od štirideset let, enega praviloma takoj mobilizira.

S podatki o članih družine so se Nemci hitro zadovoljili, sledilo je

zasliševanje o banditih. O čem takem ne Luka niti kdorkoli drug niso

vedeli ničesar, zato tudi navzkrižno spraševanje ni pomenilo nikakršne

nevarnosti, da bi se kdo zagovoril.

Potem pa je nemška enota zahtevala živila, predvsem mast in moko.

Štefa je morala pokazati shrambo živil, pregledali so tudi škrinje z žitom na podstrešju, na » dilah 20«.

Podoficir, ki je z Globočnikom opravljal ta pregled, je takoj pokazal

na dva škafa masti, tri velike kose prekajenega špeha in tri velike vreče

moke. Vse to so vojaki znosili pred hišo. Potem je kapetan zahteval še

meso, ki pa ga v resnici niso imeli. Namesto mesa so si v svinjaku ogledali prašiče in takoj zaklali dve veliki svinji ter jima odstranili drobovino in jo odvrgli na gnoj. Štefa je morala takoj pripraviti jetra, na hitro speči nekaj mesa, zraven postreči s kruhom in več litri jabolčnika. Ko so

se vojaki najedli, je Globočnik spraševal, kdo v vasi ima konje. Ker konj

ni bilo, je moral Fonza v lažji voz vpreči dva vola. Na voz so naložili obe

zaklani svinji, mast, špeh, moko in petdesetlitrski sodček jabolčnika.

Na Lukovo vprašanje, kam bo moral Fonza vse to peljati, je Globočnik

odgovoril zelo osorno in na kratko.

»Na Videm, v komando!«

»Ampak to bo trajalo vsaj dva dni,« je ugovarjal Luka, »in živina ne

bo vzdržala tako dolge poti.«

»Pa kaj potem, tudi če traja ves teden!« je Globočnik odgovoril

v vlogi močnejšega. Fonza je lahko vzel le svoj suknjič, potem pa je v

spremstvu dveh vojakov moral takoj odpeljati.

20 Dile: lokalno pogovorno: prostori pod streho hiše, kjer so bile po navadi skrinje z žitom, kamra za prekajevanje, omare za oblačila, ki v posameznem letnem času niso bila v uporabi, in različna krama.

77

e f

Fonza je tiho stopal ob vpregi volov. Skrbelo ga je, kako bo živina

prenesla tako dolgo pot. Na voz ni utegnil naložiti niti sena za krmljenje

volov, razmišljal je, kje od poti so korita za napajanje živine. Avgustovska vročina nikoli ni bila dobrodošla za govejo živino, temu so se vedno izogibali, kolikor se je dalo. Seno in druge stvari so po navadi prevažali proti večeru, ko je živina laže prenesla naporno vožnjo, poleg tega pa je bilo tudi manj nadležnih obadov. Tokrat je bilo povsem drugače.

Od Borovnika se je cesta v številnih ovinkih spuščala v dolino. Po

klancih navzdol je moral Fonza paziti, da je hitrost voza primerno uravnaval z zaviranjem, » žlajfanjem 21«, saj goveja živina hodi počasi, telege pa tudi ne zadržujejo voza.

Po dobri uri vožnje je Fonza ugotovil, da desni vol na desno sprednjo

nogo šepa. Tega se je bal. Na makadamski cesti je bil pesek kljub pogosti vožnji z vozovi, katerih kolesa so bila okovana z železnimi šinami 22, grob in oster. Parklji goveje živine praviloma niso bili podkovani, mehke blazinice parkljev so bile izpostavljene veliki obrabi in pri nekaterih živalih je že kilometer vožnje po makadamu povzročil obrabo in šepanje. Na to težavo je hotel opozoriti vojaka, ki sta ga spremljala, vendar sta le skomignila z rameni in moral je nadaljevati vožnjo. Šepanje je bilo

čedalje bolj izrazito in hoja vse počasnejša.

Fonza je ustavil in si ogledoval poškodovan parkelj. Blazinica je bila

povsem obrabljena, na nekaterih delih je opazil sledove krvi. To je pokazal vojakoma, ki vsega sicer nista razumela, dojela pa sta, da s tako po­

škodbo vol ne bo sposoben dolge vožnje, ki je bila še pred njimi. Vendar

je kljub temu sledilo le osorno povelje.

»Los, weiter!«

Po približno dveh urah zelo počasne vožnje so prišli na ravninski del

poti. Cesta se je le še blago spuščala po dolini, vendar je bilo že samo

do Blance še zelo daleč. Fonza je pri koritu napojil živino, malo pozneje

21 Žlajf: lokalno pogovorno: zavora na vozu.

22 Šina: lokalno pogovorno: vozna površina lesenega kolesa voza je bila okovana z vsaj pol centimetra debelim železnim okovjem, šino.

78

pa si pri bližnji hiši izprosil kos žakljevine in vrv. Z žakljevino je volu povil parkelj in krenili so naprej proti Blanci. Vol je prve korake naredil

sila previdno, tipaje, potem pa le stopil nekoliko odločneje, še vedno pa

je vidno šepal. Žal žakljevina ni dolgo vzdržala. Na najbolj obremenjenem mestu se je hitro obrabila in vol je spet močneje šepal. Fonza je s preostankom žakljevine skušal znova zaščititi parkelj, rezultat pa je bil

le kratkotrajen. Po dobrem kilometru je od žakljevine ostalo le nekaj

nekoristnih flik.

Fonza je volova šepajoča hoja močno skrbela. Ob pogledu na krvavo

blazinico parklja se je počutil krivega za trpljenje živine, ni pa mogel

storiti ničesar. Bil je prepričan, da živinče dolge poti do Vidma nikakor

ne bo zmoglo. »Tudi domov … Če ga takoj izprežem, teden dni ne bo

sposoben prehoditi poti po cesti nazaj do Borovnika … Morda bi ga

spravil domov po bližnjicah, čez travnike in hosto. Nikakor pa ne bo

zmogel poti vprežen v voz,« je ocenjeval.

Po dolini od Pokleka proti Blanci, stisnjeni med bregova na obeh

straneh ceste in strugo potoka Blanščica, je vozil tako, da je vol z obrabljenim parkljem stopal po mehkejšem, s travo poraščenem robu ob cesti. Pri tem se je dvakrat zgodilo, da je s kolesom zapeljal nevarno na

rob ceste in bi se voz lahko celo prevrnil.

Končno so prišli do Blance. Na križišču so zavili levo proti Rajhenburgu, potem pa je Fonza zavil desno na sejmišče in ustavil. Zapeljal je v senco košate hruške in začel izpregati vola. Vojaka sta žlobudrala po

svoje, eden je snel puško in z njo nameril v Fonza, ta pa je le odločno

odkimaval in kazal na poškodovani parkelj.

Vojaka sta končno le uvidela, da vol resnično ni sposoben za nadaljnjo vožnjo. Nekaj sta se dogovarjala med sabo, potem je eden odšel neznano kam, drugi pa je pozorno opazoval Fonzo, ki je izpregel vola in ju privezal k hruški. Kljub vojakovemu nasprotovanju se je odpravil do

bližnje hiše in si pri gospodarju izprosil koš sena, potem pa po enega

vola odpeljal k bližnjemu koritu vode, da sta se napojila.

Čez čas se je vojak vrnil in nekaj pojasnjeval drugemu. Ta se je zdaj

umiril. Od gospodarja sta zahtevala nekaj hrane zase in za Fonza, potem pa sta mirno sedela na vozu in pozorno opazovala dogajanje v oko­

79

lici. Pozno popoldne so se z manjšim tovornjakom pripeljali trije vojaki in z voza preložili na tovornjak obe zaklani svinji, mast, špeh, jabolčnik

in moko ter se odpeljali. Oba vojaka, Fonza in živina so ostali na sejmi­

šču. Tam so prenočili, zarana zjutraj pa je znova pripeljal tovornjak. Na

njem je bila desetina vojakov in tudi Globočnik.

Globočnik je najprej oštel Fonza, da se igra z »vojaškimi zadevami«,

zelo resnimi stvarmi.

»Ampak, nič se ne igram,« je Fonza zmajal z glavo in pokazal na

vola pri hruški. »Tisti ta lisasti ima močno poškodovan desni prednji

parkelj, hoje po makadamu nikakor ni sposoben … Poglej ga, še zdaj,

ko stoji tamle na travniku, se na desno nogo sploh ne opira.« Nikakor

ni mogel razumeti, da se lahko kdo takole izživlja nad živaljo. »Pridi,«

mu je pomignil z roko, »sam poglej, kako močno je poškodovan, potem

mi boš verjel, da se nič ne igram … z vojaškimi stvarmi.«

Globočnik je šel nerad za njim. Fonza je dvignil sprednjo desno nogo

vola, Globočnik pa je obrabljeno in ponekod rahlo krvavečo blazinico

le mimogrede pogledal. Kaj se dogaja z volom, ga očitno ni zanimalo,

bal se je predvsem, da bo zaradi tega sam deležen ne samo kapetanovih

ostrih besed, ampak še česa hujšega.

»Dobro, dobro …« je zagodel. »Mene so poslali sem zato, da preverim, ali si še vedno tu … Zdaj boš šel z vojaki.«

Fonza ga je začudeno pogledal. »Šel z vojaki? Kam pa in zakaj, saj

nisem nič napačnega …«

»To ni moja stvar … Šel boš z vojaki na komando na Vidmu. To je

vse, kar vem. Alo, spokaj, takoj boste odšli,« je zviška pogledal Fonza in

stopil k desetniku, ki je vodil skupino vojakov.

Fonza je tokrat prvič začutil, da gre nekaj močno narobe. Doslej ga

ni bilo strah, tudi takrat ne, ko je vojak nameril puško vanj. Skrbelo ga je

le za vola. Zdaj pa je nekaj v njem zatrepetalo, usta so nenadoma postala

suha, loteval se ga je strah.

Stopil je do voza, vzel svoj suknjič in se brez razmišljanja vrnil k volom. Tistega lisastega, katerega poškodba je bila kriva za ves ta zaplet, je pobožal po čelu in ga počohljal za rogovi. Vol mu je to vrnil tako, da mu

je s svojim hrapavim jezikom obliznil roko. Fonza je drugega pobožal

po hrbtu in nalahno lopnil po zadnjem boku. Ni vedel, zakaj, ampak

80

zazdelo se mu je, da se poslavlja od njiju. Popravil je še koš, v katerem je bilo še nekaj malega krme, v tistem pa je Globočnik že zaklical.

»Hej, pridi sem, alo, takoj! … Enota odhaja, povedal sem ti, da greš

z njimi.«

Desetnik je pomignil enemu od vojakov in ta je stopil k Fonzu ter ga

dregnil s kopitom puške.

»Los, schnell, los!«

Fonza v tistem trenutku ni vedel, kaj je napačnega storil, da mora

zato z vojaki na komando v kilometre oddaljeni Videm.

»Ubogljivo sem vozil vse do sem … Saj bi še naprej, ampak vol ni

sposoben za hojo po makadamu … Takole obutemu v čevlje z debelimi

podplati, ni jasno, da je pesek grob in oster, če hodiš bos, pa ni več šale

… Zaradi uboge živali sem se moral ustaviti … Zdaj bo pa cel hudič

zaradi tega,« je kot svoj edini prekršek videl v svojem za kmeta edino

primernem ravnanju z živino.

Vojaki so ga takoj potisnili v sredino in moral se je prilagoditi njihovemu hitremu načinu hoje. Nekajkrat se je čez ramo še ozrl, dokler ni tudi vrh hruške izginil za ovinkom. Zdaj je imel globoko v sebi zelo

neprijeten občutek. Nekaj ga je stisnilo v prsih, tako kakor takrat, ko je

odhajal na služenje vojaškega roka …

»Pa kaj, ali se tudi zdaj za dolgo poslavljam od tega kraja, ki niti ni

moj … Tu so moji le živina in voz …« Potem pa se mu je od nekod pritihotapila silno neprijetna misel.

»Kaj pa, če me bodo mobilizirali? Saj to počnejo … Pri nas tam gori

v Borovniku se kaj takega še ni zgodilo, zdaj pa sem jim sam prišel v

roke. O, hudiča, kaj se mi bo res zgodilo tisto najslabše in najhujše na

svetu?«

Ta misel ga ni več izpustila iz svojega objema. Postajal je čedalje bolj

zaskrbljen in živčen, koraki so bili čedalje težji. Začel je opazovati okolico in prešinila ga je misel, da bi ob prvi primerni priložnosti pobegnil. A cesta, po kateri so hodili, mu ni dajala veliko upanja, da bi mu kaj takega

uspelo. Na desni je bil z grmovjem in trnjem zaraščen ozek pas, takoj

pod njim železniška proga in pod bregom za njo struga Save. Cesta je

ponekod potekala po samem robu, drugod se je odmaknila tudi do deset ali več metrov.

81

»Ne, tu doli nimam nikakršnih možnosti, da jim uidem. Tudi če

skočim v tole grmovje, je vprašanje, na kaj bom naletel tam … Lahko se

zapletem v trnje, iz katerega se ne bom mogel izmotati … In če pridem

do struge Save, kaj pa potem? Takole s ceste me bodo brez težav sledili

in posebno na čistini proge … ustrelili kakor zajca!« je ob oprezanju

desne strani ceste ugotavljal, da tam zanj ni rešitve.

Na levi strani ceste pa je bil teren položen, le počasi se je dvigal navzgor. Tu so bili s sadnim drevjem zasajeni travniki in njive. V resnici je bil to brisan prostor, ki mu ob begu ne bi dal nikakršne možnosti, da

bi se kam zamaknil in skril. Hiše in druga poslopja so bili posejani na

redko in vse je bilo odmaknjeno predaleč od ceste, da bi lahko varno

pritekel do tja.

»Ne, tukaj jim ne morem pobegniti … Počakati moram, morda se

bo čez čas ponudila možnost … Biti moram previden in potrpežljiv,«

mu je kljub veliki skušnjavi in želji, da bi pobegnil, narekovala njegova

previdna kmečka narava.

Po dobri uri hoje je desetnik ukazal počitek. Vojaki so posedli na rob

ceste, iz torb vzeli vsak svoj prigrizek in malicali. Desetnik je ukazal

enemu od vojakov, da je del svoje hrane dal tudi Fonzu. Ta je najprej

odkimal, da ni lačen, ampak že en sam pogled na kos suhega kruha je bil

dovolj, da je segel po njem in zagrizel vanj. Kruh je bil trd in kiselkast,

imel je čuden vonj, ki ga ni poznal, a bil je vendarle kruh. Bil je hrana

in Fonza je hrano vedno zelo spoštoval, saj je vedel, kako težko jo je

pridelati.

Dvajset minut počitka je bilo dovolj, krenili so naprej. Kmalu je polj

na levi zmanjkalo, zdaj se je namesto njih začel breg, zaraščen z grmovjem, bodičasto akacijo in podobnim rastlinjem. Šli so mimo cerkvice nad cesto, sledil je odcep ožje poti, stisnjene v nekakšen graben. To je

opazil šele takrat, ko so bili že mimo. Potem so prišli do prvih hiš vasi

na levi strani ceste. Za njimi se je spet nakazovala dolina, ozka dolina.

Tukaj je Fonza računal na pobeg, vendar so ga vojaki tako tesno obstopili, da ni mogel narediti niti koraka po svoji volji. Tudi teren na desni strani ceste ni dajal nikakršne možnosti za pobeg. Tu je bila železnica

nekoliko niže pod cesto, vmes pa neprehodno grmovje in trnje. Malo

naprej so hiše izginile, z njimi pa tudi njegovo upanje za pobeg. Potem

82

so se bližali Rajhenburgu. Fonza je vedel, da se tu nekje odcepi cesta proti Senovemu, kjer se je vozil takrat, ko se je ženil.

»Mogoče tu, … potem pa po dolini navzgor, … vendar ne po cesti,

ampak po bregovih ob cesti. Če pridem do Plaznega, me bodo Jur, Mica

in njihova fanta za nekaj časa kam skrili, potem pa jo bom pocedil domov v Borovnik,« je delal načrte in obetavna pričakovanja.

Vendar iz vsega tega ni bilo nič. Ko so prišli v Rajhenburg, so ga vojaki spet tesno obstopili, desetnik pa jih je popeljal do hiše, kjer je bila nemška straža. Zaprli so ga v klet. Edino, zelo majhno okno kleti je bilo

tako blizu straže, da bi stražarja skozi okno skoraj lahko prijel za nogo.

Uro pozneje je pred hišo pripeljal nemški tovornjak s ponjavo. Fonza

se je moral s skupino vojakov povzpeti nanj in odpeljali so se na Videm.

e f

Tu se je končalo Fonzovo svobodno življenje. Z Globočnikovo pomočjo so popisali vse njegove podatke in naslednji dan so ga vtaknili v uniformo armade tretjega rajha. Fonza Puntar, kmečki fant, pričakovan naslednik in gospodar domačije Puntarjevih v Borovniku, je izginil, poniknil. Namesto njega se je pojavil Alfonz Puntar, vojak nemške okupacijske vojske, z vojaško izkaznico in skromno opremo. Njegovo

domačo govorico je zamenjala njemu nerazumljiva nemščina, stroga

povelja … Nemščine in odzivanja na povelja se je moral hitro učiti, sicer

bi sledile ostre kazni, tudi grožnje z vojaškim sodiščem, ki je prekrške

kaznovalo tudi z usmrtitvijo s streljanjem …

Vojaki, ki so ostali na Blanci, so takoj ubili oba vola, ju razsekali na

četrtine, vampe pustili pod hruško, glavi pa med smehom postavili na

voz in se ob njem fotografirali ..

83

4. Iskanje Fonza

Pri Puntarjevih doma je po Fonzovem odhodu zavladala resna zaskrbljenost. Štefa je najprej obžalovala vse, kar je odpeljala nemška vojska. Škoda se ji je zdelo zlasti obeh svinj, ki so ju imeli predvideni za koline, eno ob božiču in drugo za konec januarja. Vendar so potem ob­

žalovanje za vsem pobranim hitro nadomestile skrbi za Fonza.

Luka je ob njenem tarnanju za prašičema in špehom le zamahnil z

roko. Tudi njemu se je prvi trenutek zdelo, da je izguba para volov, težkih, močnih in ubogljivih za vožnjo, zelo huda, pa se mu je ob tem v mislih takoj pojavil strah za poba.

»Naj nam, hudiči zeleni, poberejo vse … Samo poba naj mi vrnejo,

pa bo šlo življenje naprej tako, kot mora iti,« si je dopovedal.

Katico so naslednji dan poslali po Štefana na oddaljeni travnik. Luka

ji je pred odhodom zabičal, da mu ne sme ničesar povedati o tem, kar se

je prejšnji dan dogajalo pri njih. Tako je Štefan šele potem, ko je prišel

domov, izvedel, kaj se je zgodilo. V svoji zagretosti se je hotel takoj odpraviti iskat Fonza in vole z vozom vred.

Zaradi tega razmišljanja je Luka najprej močno zarohnel nad njim.

»Štefan, nikamor ne boš hodil, si razumel, nikamor?! Doma boš, niti

na travnik ali njivo te ne pustim, pa četudi te moram privezati v štalo

namesto volov!« se je kar dušil od jeze in razburjenja.

Štefan ga je presenečeno gledal. Tako hudega in razburjenega ga v

svojem življenju še ni videl. Luka se je hitro umiril, vedel je, da s tako

ihto poba ne bo zadržal doma.

»Štefan, teh mojih besed ne jemlji dobesedno, … čeprav … Dovolj

je, da smo izgubili Fonza, ni treba, da še tebe … Bojim se, da je Fonza,

… da ga je vzela vojska … Imeli smo srečo, da jih do zdaj sem gor še ni

bilo … Na njihovo spraševanje, koliko nas je pri hiši, smo tebe zamolčali, ker si bil na srečo v Podlesju. Govorijo, da povsod, kjer sta pri hiši vsaj dva mlajša od štirideset let, mlajšega takoj mobilizirajo v svojo armado

…« je tokrat njegov jezni glas nadomestilo zaskrbljeno govorjenje.

»Če bi bil doma, … kdo ve, kaj bi se zgodilo … Ko so zahtevali,

da gre z volmi na vožnjo Fonza ne jaz, kakor sem se odpravljal, me je

84

že močno zaskrbelo za Fonza … Zdaj pa, v nekaj dneh bodo preverili podatke o naši družini in se bodo morda celo vrnili, ker bodo hoteli še

tebe …«

Njegova jeza je počasi povsem izginila, bil je le še zaskrbljen. Malo se

je pomiril tudi zato, ker ga je Štefan tako pozorno poslušal in mu tokrat

izjemoma ni segal v besedo.

»Če Fonza jutri ali najpozneje pojutrišnjem ne bo nazaj, na vole pa

tako ne računam več, bosta šli na poizvedovanje in iskanje mama in

Neža. Ženske so v takem primeru veliko bolj primerne in tudi varne.

Če pa se tam doli prikažeš ti, te bodo takoj pohopsali … Verjemi mi.

Nočem te držati pod perutjo, ampak vojna je hudič! Tu odpove vse normalno razmišljanje in pričakovanje, močnejši ima vse niti v svojih rokah in počne, kar ga je volja. Žal!« Svojo zaskrbljenost in strah je skušal prikrivati z umirjenim glasom, ki pa kljub prizadevanju ni bil tak kot po

navadi.

e f

Dva dni pozneje sta se Štefa in Neža odpravili poizvedovat za Fonzom. Do Pokleka sta šli po bližnjicah, saj ni bilo verjetno, da bi se do tam s Fonzom zgodilo kaj neprijetnega. Doli v dolini pa, … kaj se ve …

Na Blanci sta šli najprej v gostilno. Nekaj malega sta pojedli po poti,

zdaj pa sta si morali pogasiti žejo. Štefa je previdno spraševala, ali se je

v zadnjih dneh na Blanci dogajalo kaj nenavadnega, vendar jo je birt le

neprijazno pogledal in brez odgovora odšel od mize.

Štefa je na Blanci poznala šuštarja. Vedela je, da bo on najbolj zanesljivo vedel, ali se je s Fonzom kaj dogajalo na Blanci. Ko sta šli proti njegovi hiši, sta pod hruško na sejmišču ob cesti zagledali lojtrni voz.

»Mama, poglejte,« jo je opozorila Neža, tistole tam je najbrž naš

voz. Le kje so Fonza in vola?«

Štefa je s pogledom le na hitro ošinila voz. Zdelo se ji je, da ima Neža

prav, globoko v prsih jo je stisnilo, vendar ni odgovorila, le pogumno je

stopila naprej proti čevljarjevi hiši. In tam jo je čakalo tisto najhujše, kar se je lahko zgodilo.

85

»Ja, pred dnevi je bilo tule ob cesti zelo živahno,« je šuštar takoj odgovoril. »Nisem vedel, da gre za tvojega poba, vole in voz. Je pa do tja

pripeljal voz z vpreženima voloma, eden zaradi poškodovanega parklja

ni mogel več hoditi, zato je poba zapeljal na travnik sejmišča. Kmalu

potem je prišel vojaški tovornjak, nekaj so prelagali z voza na tovornjak

in se odpeljali. Poba in vola so tam prenočili, seveda pod stražo. Zjutraj je spet prišla vojska, poba je odmarširal z vojsko proti Rajhenburgu, vola pa so pobili in meso odpeljali. Voz pa je ostal tam …«

Med pripovedovanjem je Štefa nekajkrat zastokala, močno pa je prebledela takrat, ko je slišala, da so Fonza odpeljali s seboj. Vedela je, da tu na Blanci nimata več kaj početi. Odšli sta na železniško postajo in se z

vlakom odpeljali na Videm.

Na komandi sta imeli najprej težave, ker stražarjem nista znali dopovedati, kaj želita. Naj se je Štefa še tako trudila, da bi s kretnjami razložila, da išče sina, ni nič pomagalo. Trajalo je več kot pol ure, preden so se odločili, da pokličejo civilista, ki ju je razumel in se je lahko pogovarjal

z njima.

Vendar je bilo njegovo razlaganje dogodkov povsem drugačno, kot

sta si želeli.

»Fonza Puntar? Alfonz? Koliko je star, opišita mi ga,« je zahteval.

Štefa je bila čisto iz sebe in podatke o Fonzu je dajala Neža. Vendar

vsi ti podatki pri sogovorniku niso zalegli. Šele potem, ko je omenila,

kaj vse so pripeljali z njihove domačije in da so tisti dan ubili tudi dva

težka vola, je ugotovil, za koga gre.

»Ja, tisto je torej vajin Alfonz,« se je oddahnil. »Jaz z njim nisem

imel opravka, to so počeli drugi, nazadnje Globočnik. Bil je cel hudič,

ker ni imel nobenega svojega dokumenta, ničesar, s čimer bi lahko dokazal, kdo je, koliko je star in podobno. Šele potem, ko ga je videl desetnik, je povedal, kje so prvič naleteli nanj. Poklicali so Globočnika, ki je bil s kapetanom in enoto pri vas in je kapetan ukazal, da mora fant

peljati nabrano v dolino.«

Pustil ju je sami pred stražarnico in izginil v stavbi poleg nje. Čez

nekaj minut se je vrnil, ob njem pa je bil Globočnik, Slovenec, tolmač,

ki je bil pri njih oni dan, ko je Fonza odpeljal vse nabrano.

86

»Dobro, ti ženski poznam, bom jaz videl, kaj hočeta,« je Globočnik odslovil človeka, ki ga je poklical.

»Kaj hočeta, kaj iščeta tu v postojanki? Kdo vaju je poslal sem?« je

grobo spraševal Štefo.

»Prišli sva zaradi Fonza, mojega sina, tole je njegova žena …« je s

prosečim glasom odgovorila Štefa.

»Tu ni nobenega Fonza, to je vojaški objekt, kjer civilisti nimate kaj

početi, razen če vas oblast pokliče.« Govoril je vzvišeno, s pogledom je

potoval po dvorišču in se izogibal srečati z očmi Štefe in Neže.

»Ampak, kje je Fonza, moj Fonza? Hočem ga videti in prositi, naj ga

izpustijo domov. Nič napačnega ni storil, dober in pošten fant je, priden kmečki delavec. Mi nismo vaši sovražniki, smo le navadni kmečki ljudje, tam gori visoko pod Bohorjem,« je Globočniku segla v besedo

Štefa. »Prosim, pomagajte mi priti do sina, kot boga vas prosim!« je

sklenila roke in jih dvignila h Globočniku.

Zdaj se je ta končno ozrl nanjo. Nekaj časa je le odkimaval z glavo, si

čohljal brke in pogledoval zdaj eno, zdaj drugo žensko pred sabo. Zdelo

se je, da je v zadregi. Potem se je odločil, da bo končal pogovor.

»Sina bi rada videla, in ti moža? To ne bo šlo, on je že kdo ve kje …

daleč proč,« so njegove besede trgale Štefi srce.

»Kako, daleč proč?«

»Tako je, daleč proč. Kje to je, ne vem in ne smem o tem govoriti. Preprosto vama povem, da je bil mobiliziran v vojsko tretjega rajha, dobil je ustrezne vojaške dokumente in zdaj je že v centru, kjer bodo iz

njega naredili zglednega in hrabrega vojaka!« je s ponosom poudaril

zadnje besede.

»Ampak … jaz … jaz hočem sina nazaj … Kje je kakšen gospod

oficir, ki bo lahko poskrbel za to? Prosim!« je spet sklenila roke kot pri

molitvi.

Globočnik jo je dolgo molče opazoval. Kdo ve, kaj se mu je motalo

po glavi, ali je razumel materino bolečino ali je v njej videl nasprotnico, ki bi rada tretjemu rajhu, najmočnejši državi, ne le v Evropi, ampak na svetu, kakor so jim dopovedovali, speljala mladega, krepkega fanta.

Fanta, ki bo v vlogi vojaka pripomogel k zmagi rajha in firerja. Potem se

87

je spet ozrl po dvorišču in videl, da od tam dogajanje pred stražarnico opazuje trojica oficirjev.

V tistem trenutku se je njegovo obnašanje spremenilo. Dosedanje

uvidevnosti in potrpežljivosti je bilo v hipu konec. Vzravnal se je, na

obrazu so se mu zarisale stroge poteze, pogled je postal namrščen in

hladen.

Nagnil se je nekoliko naprej, priprl oči in tiho spregovoril.

»Poslušaj, ženska, takoj odidita, dokler je še čas. Z vama sem se pogovarjal, ker sta pač ženski, drugače … Če nočeta zapasti v sitnosti, se takoj poberita domov in prosita boga, da bo tvoj sin, Fonza ali ne, ostal

živ do naše zmage. Če se še enkrat prikažeš tu, te bo začel zasliševati

oficir gestapa, naše resne in spoštovane policije. Zdaj pa ven!« je zasikal

in nekaj v nemščini rekel stražarju.

Stražar je salutiral, da razume, poklical še enega vojaka in oba sta s

puškinimi kopiti izrinila ženski izpred stražarnice.

Tako se je neuspešno končalo iskanje Fonza. Štefa in Neža sta se z

vlakom odpeljali nazaj do Blance in se pozno ponoči, lačni, žejni, na

smrt utrujeni, žalostni in razočarani vrnili v Borovnik. O Fonzu potem

dolgo ni bilo ne duha ne sluha …

e f

Čas je po tistem, ko so Puntarjevi tako nesrečno izgubili Fonza, voz

in par volov, Puntarjevim tekel zelo počasi. Izguba Fonza je močno zarezala v njihovo življenje.

Pogovor med njimi je skoraj prenehal. Vse, razen tistih nujnih besed, potrebnih za dokaj normalno opravljanje del, se je nekako zdelo neprimerno. Štefa in Luka sta bila še posebno prizadeta, saj sta izgubila svojega sina, prvega, preudarnega in resnega fanta. Upanja, da se bo fant vrnil, nikakor nista opustila, čeprav so tudi do Borovnika prihajale

vesti, da so katerega od mobiliziranih pripeljali domov v krsti.

Štefa je kot mama pogosto nemo obsedela pred hišo in s pogledom

počivala na stezi, ki se je spodaj v dolini izluščila iz gozda in se čez travnik in med njivami počasi vzpenjala proti hiši. Pričakovala je, da se bo 88

na njej prikazal Fonza in ji pomahal v pozdrav. Razmišljanje o Fonzu, kje je, kako se mu godi in kdaj se vrne, je največkrat prešlo v gorečo

molitev in priprošnje.

Luka je kot moški spet drugače gledal na to, kar se je zgodilo. Z veseljem je prisluhnil tistim, ki so trdili, da se bo vojna hitro končala in da bo Fonza spet sedel na svoj stol ob veliki mizi v hiši.

Šopirjenje nemške vojaščine, ki se je kazalo tudi v vzpostavljanju sistema civilne oblasti in uradnikov, preimenovanju krajev v nemške oblike, uvajanju nemščine v šole in delitev hrane na karte, vse to je zbujalo občutek, da računajo na hitro zmago. Vendar se Luka s tem ni ukvarjal

niti v mislih, sploh pa se ni vključeval v pogovore o tem, kdo in kdaj bo

znan kot zmagovalec. Želel si je le, da se vrne Fonza. Tako je vsaj kazal navzven, v resnici pa je bil veliko bolj zaskrbljen. Teh skrbi ni kazal, tudi Štefo je pri vsakem njenem tarnanju tolažil in bodril, da bo Fonza

kmalu doma. Ob tem pa je marsikatero noč prebedel, se spraševal, ali je

fanta pravilno pripravil, ne na vojno, ki je ni niti slutil, še manj pa hotel, marveč na vsakdanje življenje na kmetih. K tej pripravljenosti so spadale tudi resne skrbi, ki jih mora odrasel človek, moški pa sploh, znati obvladovati in premagovati.

»In če sem ga o teh stvareh dovolj in pravilno poučil, potem bo zmogel tudi kakšen teden dni v vojni,« se je spraševal in tolažil hkrati.

Štefan pa je Fonza močno pogrešal kot družabnika. Prej se sploh ni

zavedal, kako dobro sta se dopolnjevala pri delu. Tudi pri pogovoru,

pa čeprav je bil Fonza tisti, ki je največkrat le poslušal ter tu in tam s

kakšno trezno in razsodno besedo povedal tisto, za kar je on porabil

množico besed. Že po tednu dni je spoznal in si priznal, da v Borovniku

nima pravzaprav nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal. Zdaj, ko mu

je oče Luka zapovedal, da se mora strogo držati doma, pa je bilo dejstvo,

da ob sebi nima Fonza, še toliko težje.

Neža je že od tistega dne, ko sta ga z mamo Štefo zaman iskali po

Blanci in Vidmu, veliko razmišljala o njem. Z mamo je delila tista najbolj črna pričakovanja in bojazni. Zdaj, ko je bilo na postelji nenadoma toliko prostora, ji je kar nekako manjkalo tiščanje k njegovemu telesu,

ki se ji je takrat zdelo tako odveč.

89

To razmišljanje jo je vsakokrat pripeljalo do spoznanja, da Fonza sploh ni slab človek.

»Le malo več bi moral govoriti … No, in tistega v postelji bi se moral

večkrat spomniti,« se je nezavedno nasmehnila. »Samo trikrat, pa pet

mesecev poročena … In še za to sem bila pravzaprav jaz kriva … On pa,

… tako leseno se je obnašal, da se bog usmili …« Na misel ji je prišlo,

kako ga je po tretjem »norenju« v postelji, ko sta se že povsem umirila,

vprašala, zakaj se tega večkrat ne spomni.

»Jaaa, Neža, saj se spomnim, ampak …«

»Ampak, kaj?«

»Nočem, da bi te bolela glava!«

»Bolela glava? Kako to misliš?«

Spet je odlašal z odgovorom. Dregnila ga je s komolcem.

»No, povej, no!«

»Tako, … ko poslušam poročene dedce, … razlagajo, da njihove

ženske pogosto boli glava … Vedno takrat, ko se njim zahoče …« je

počasi razlagal. »Jaz pa … nočem, da bi te bolela glava, … škoda bi te

bilo, … zato se raje obrnem stran … in zaspim.«

Takrat je videla, kako naiven je in kako resno jemlje vse, kar ljudje

govorijo. Najprej je prasnila v smeh, potem pa se je hitro zresnila.

»Fonza, to si ljudje samo izmišljajo, ne smeš vsega verjeti. Veš, ženskam res ni vedno do tega norenja, kot temu praviš ti, zato si izmislijo različne težave, zakaj ne … In glavobol je najboljši izgovor. Pa ne samo

za to, tudi kadar kdo ni razpoložen za pogovor …« In to je bil njun zadnji pogovor in ukvarjanje s »tistim norenjem«.

Vendar kljub vsem tem skrbem zaradi Fonzove neznane usode se je

v družini Puntarjevih življenje počasi le začelo vračati v približno nekdanji tir. O Fonzu so čedalje manj govorili, zaradi para delovnih rok, ki je zdaj manjkal, so morali drugi prevzeti več in drugačno delo, na njegovem mestu za mizo pa je pri jedi sedel Štefan. To pa seveda ni pomenilo, da so nanj kar pozabili in se mu za vedno odpovedali. Upanje na skorajšnji konec vojne in Fonzovo vrnitev je tlelo v vsakem od njih, le da

je postajalo čedalje bolj intimno, nekaj, o čemer niso govorili in si razkrivali med seboj, pa čeprav so bili družina. Taki so pač bili Puntarjevi.

90

e f

Na travniku, kakšnih dvesto metrov pod hišo, je rastla visoka hruška

s tremi vrhovi in bolj vitko, visoko krošnjo. Njeni sadeži so bili sočni in

neverjetno sladki, podolgovati, prelivajočih se barv, od zlato rumene do

ognjeno rdeče. Ker so bili sadeži tako sladki, so ji rekli medena.

Hruška je imela to slabo lastnost, da se njeni sadeži zlepa niso ločili

od vejic, morali so jo otresati in klatiti s preklo. Druga slaba lastnost pa

je bila, da je trajala največ teden dni, potem pa je bila premehka za kakr­

šnokoli rabo. Ko je hruška povsem dozorela, je postala preveč mehka in

ko je padla na tla, se je preprosto razletala. Sadeže so Puntarjevi sušili

za krhlje ali jih namakali za kuhanje žganja, za kaj drugega pa niso bili

uporabni.

Luka je ob ogledovanju ugotovil, da je primerno zrela, in se odločil,

da jo bo otresel. Pod hruško je pokosil in pograbil, k deblu pa prislonil

dolgo lestev, da je dosegel prve veje. Z dolgo preklo v roki se je povzpel

na hruško ter začel otresati in otepavati njene sladke sadeže.

Na enem vrhu je končal, pomaknil se je na drugo stran in začel otresati drugi vrh. Kmalu je videl, da z otresanjem tudi tu ne bo veliko dosegel, spet bo moral uporabiti svojo dolgo preklo. Stoje na debeli stranski veji in naslonjen na vrh za sabo je otepal vejo za vejo. Na eni teh debelih vej pa je bilo, skrito njegovim očem, sršenje gnezdo. Samo trikrat je udaril po veji, pa se je iz gnezda že zapodila množica sršenov.

»O, madona, sršeni. Takoj dol, morda me ne bodo opazili,« je izpustil preklo in se začel pomikati po vejah navzdol proti lestvi. Vendar ni prišel daleč. Okrog gnezda na veji je bilo čedalje več zoprnega brenčanja, rumena množica je delala čedalje večje kroge in iskala sovražnika.

V trenutku se je zapodila proti njemu, ki je hitel po vejah proti lestvi. Do

lestve je imel le še dober meter, največ dva, ko mu je zabrenčalo okrog

glave. Čeprav je vedel, da z otepanjem ne bo ničesar dosegel, samo še

bolj jih bo razdražil, se jih je podzavestno začel otepati. Zadaj na vratu

je začutil pekočo bolečino, trenutek pozneje na eni roki, pa na drugi,

… pa na obrazu in skozi srajco na rami. Zdelo se mu je, da ni več delčka

telesa, kamor ga ni pičil sršen, najhuje pa je bilo na obrazu. Začel se jih je 91

otepati z obema rokama, hkrati pa je panično poskušal zbežati z drevesa. V nekem trenutku je izgubil ravnotežje in zgrmel je pet, šest metrov globoko proti travniku. Vmes se je odbil od veje, priletel na lestev in od

tam z glavo naprej na tla. Obležal je z glavo na tleh in bokom naslonjen

na lestev, iz glave je krvavel, vrat je bil nenormalno ukrivljen nazaj, sr­

šeni pa so še kar naprej plesali okrog njega in se besno zaganjali vanj. A

tega že ni več čutil … Luka Puntarja ni bilo več med živimi. Udarec v

glavo in zlom vratu sta končala njegovo življenje.

Štefa je doma pripravila dopoldansko malico. Za mizo v hiši so bili

zbrani že vsi, samo Luka je še manjkal.

»Katica, skoči in ga pokliči, doli pri hruški medeni je,« je Štefa poslala mlado deklo, naj ga pokliče. Nekaj minut pozneje je dekle vse zadihano in prestrašeno priteklo nazaj v hišo.

»Oče Luka … so padli s hruške … tako čudno ležijo …« je komaj

zmogla povedati, kaj je videla pod hruško.

92

II. V vojnem času

Na svetu se hkrati dogajajo veselice, nasilje, vojne, ljubezen, rojevanje

in umiranje, zakoni narave pa se ne pokoravajo drugim ukazom.

1. Fronta in ujetništvo

… Prvo noč je Fonza preživel na Vidmu. Besede, s katerimi mu je

Globočnik pojasnil, da je mobiliziran v mogočno nemško vojsko, in ga

opozoril, naj ne počne neumnosti, naj uboga in se prilagodi razmeram,

v katerih se je znašel, so bile zanj zadnje slovenske na Vidmu. Zadnje,

ki jih je razumel. Vse drugo je bilo le grobo in odsekano dajanje povelj

v nemščini, ki njemu niso pomenila nič. Popolnoma nič, saj ni razumel

niti besede. Z očmi je sledil drugim vojakom in njihovemu obnašanju.

Tako je prišel do večerje, se potem zavlekel na umazano in smrdeče le­

žišče in naslednje jutro dobil zajtrk. S pogledom je iskal Globočnika,

vendar zaman. Takoj po zajtrku so morali na tovornjak s ponjavo, ki je

odpeljal po vijugasti cesti ob Savi navzgor. Izpod ponjave ni videl ven in

sploh ni vedel, kod se vozijo, sicer pa tega terena tako in tako ni poznal.

Tako je zamudil tudi pogled na Blanco, skozi katero se je tovornjak po­

časi pomikal. Nekje pri Sevnici so pobrali še štiri mobilizirance in »tolmača«. Vozili so se proti Celju, mobiliziranci pa so prestrašeni ugibali, kje se bodo ustavili in kaj jih čaka.

Potem pa se je malo pred Rimskimi Toplicami zgodilo nekaj, kar jih

je močno prestrašilo in jih opozorilo, da so za Nemce le številke in da bo

vsakršno neprimerno obnašanje resnično strogo kaznovano.

Cesta pred Rimskimi Toplicami je še bolj vijugasta kot sicer. Skupaj

je vozilo v koloni pet tovornjakov, na dveh so bili samo vojaki, na dveh

mobiliziranci pod stražo, za enega pa niso vedeli, kaj skriva pod ponjavo. Na ostrem levem ovinku se je kolona nenadoma ustavila, nasproti sta jim pripeljala dva vojaška tovornjaka. Za srečanje je bilo nujno po­

časno umikanje povsem na rob ceste, pomikanje naprej in nazaj, pa spet

naprej. In med počasnim premikanjem in umikanjem vozil je eden od

93

mobilizirancev na tovornjaku pred njimi izkoristil manjšo pozornost stražarjev ter poskušal pobegniti. Skočil je s tovornjaka in se pognal čez

rob ceste v globino, na dnu katere je tekla Savinja.

Sledilo je oficirjevo ostro povelje in na robu ceste se je v trenutku

postavila vrsta vojakov, oboroženih s puškami, povsem na rob ceste

so legli trije mitraljezci. Nekaj trenutkov, morda tudi minut, je bilo vse

tiho. Oficir je čakal, da se bo spodaj v globini kaj premaknilo. Ko se je iz

grmovja pognal begunec, je hkrati zaropotalo vse orožje, najbolj zlove­

šče so lajali mitraljezi.

Koliko časa je trajalo streljanje, Fonza ni znal ugotoviti, zdelo se mu

je, da neskončno dolgo. Ko je orožje utihnilo, so morali vsi mobiliziranci stopiti na rob ceste in si ogledati rezultat streljanja.

Doli v globini je na belem produ Savinje ob manjši skali ležalo truplo

begunca oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Bilo je povsem izmaličeno, razpoznavna je bila le ena noga, vse drugo pa je bilo z razdalje videti kot krvava masa nečesa, kar je bilo pred nekaj minutami še človek.

»Tole, kar vidite pod sabo ob reki,« je s kričečim glasom vpil oficir,

tolmač s prestrašenim glasom pa prevajal, »čaka vsakega od vas, če se

bo upiral volji firerja in danemu povelju. Naša vojska je tako močna in

številna, da se za življenje posameznika niti ne zmeni. Če kdo ne verjame, naj skoči čez rob ceste,« je z orokavičeno roko in zlobnim nasme­

škom na obrazu pokazal v dolino pod cesto.

Mobiliziranci so tiho sedli nazaj na tovornjake ter se le pomenljivo in

prestrašeno spogledovali. Dogodek je očitno pretresel tudi vojake, saj

se vse do Celja sploh niso pogovarjali.

V vojašnici v Celju je bilo veliko vojakov in tudi novih mobilizirancev. Naslednji dan so še enkrat preverjali podatke vsakega od njih, bilo jih je skoraj petdeset, zvečer pa so jih naložili na vlak. In tako se je sredi noči začelo Fonzovo dolgo, neželeno potovanje po Evropi in njenem

okupiranem ozemlju ...



94

e f

Mobiliziranci so bili nabrani od vsepovsod, od Trbovelj do Brežic, Celja in okolice, pa vse tja do Slovenskih Konjic. Največ je bilo kmečkih fantov s podeželja, nekaj delavcev, trije še mladi gimnazijci in trije študenti.

Na trdi klopi poleg Fonza se je znašel študent Nace iz Celja. Bil je objokan, kar naprej je zmajeval z glavo in se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da prisilno odhaja kdo ve kam. Počasi so drug za drugim, naslonjeni na naslon klopi ali na ramo soseda, zaspali. Spanec je bil blagodejni počitek in nabiranje novih moči za dan, ki jih je čakal. Nekateri so spali

mirno, kot da bi bili doma v svoji postelji, drugi so se nenehno zbujali,

trzali z rokami ali izgovarjali nepovezane besede.

Tako spanje je imel tudi Fonza. Nekje proti jutru je vlak na hitro zaviral in Fonza je potegnilo naprej, da bi skoraj padel s klopi. Zakrilil je z rokami in z vso močjo zagrabil za koleno študenta Naceta ob sebi. Oba

sta se povsem predramila in se začela tiho pogovarjati.

»Jaz sem Fonza, pa ti?«

»Nace,« je tiho odgovoril. Sledil je trenutek tišine. »Sem iz Celja,

kaj pa ti?«

»Iz Borovnika, na oni strani Bohorja.« Spet tišina. »Ti si videti zelo

mlad, koliko si star?«

»Devetnajst, devetnajst sem jih imel pred tremi tedni,« je s težavo

odgovarjal. »Študent … prvi letnik prava sem končal junija … Zdaj pa

tole … Po neumnosti in podlem ovaduštvu,« ga je od jeze in razočaranja nad ljudmi in življenjem kar dušilo.

»Jaz sem kmet, … petindvajset let, … pet mesecev sem poročen …«

Utihnila sta in v mislih premlevala vsak svojo nesrečno usodo.

Njuno zamaknjenost v dogodke zadnjih dni in ugibanje, kaj čaka to

skupino nesrečnikov, je zmotil prihod dveh vojakov, ki sta prišla zamenjat dotedanja stražarja. Vsi štirje so se nekaj minut glasno pogovarjali in s pogovorom prebudili večino mobilizirancev. Ti so se drug za drugim začeli pretegovati in v zgodnjem svitu pogledovati skozi okno vlaka ter ugotavljati, kod in predvsem kam se vozijo. Vlak se ni ustavljal, tudi

v Mariboru ne.

95

Mobiliziranci so smeli drug za drugim na stranišče, potem pa brž nazaj na svoj sedež. Stražarja jim nista dovolila, da bi kdorkoli stal. Bili

so lačni in žejni in so to skušali dopovedati stražarjema.

»Naj jima nekdo dopove, da smo lačni, predvsem pa žejni,« se je

oglasil približno štirideset let star moški, očitno najstarejši od vseh mobilizirancev. Ali zna kdo nemško?« je pogledal po vlaku.

Vprašani so se le spogledovali in odkimavali. Čez čas se je oglasil

Nace, ki je sedel poleg Fonza.

»Ja, nekaj znam, ampak to nam ne bo prav nič pomagalo.«

»Povej jima, da smo lačni in žejni, ne morejo nas takole voziti v nedogled,« je pomignil tisti starejši.

Nace je vstal in nameraval stopiti k stražarju. Ta ga je osorno ustavil

in vanj uperil puško.

»Halt!«

Nace se je umaknil korak nazaj in mu skušal dopovedati, da so pač

lačni in žejni. Vojak ga je poslušal, predvsem presenečen, da tako tekoče

govori nemško.

»Si ti Nemec?«

»Ne, Slovenec sem, tukaj sem doma.«

»Ampak govoriš pa po naše.«

»Učil sem se, študent sem.«

»Dobro, kaj hočeš?«

»Lačni smo in zelo žejni. Prosimo vsaj za vodo, če ni hrane!«

Vojak je odločno odkimal.

»Vodo in hrano boste dobili, ko pridemo tja, kamor smo namenjeni.«

»In kje je to, kako dolgo se bomo še vozili?« je spraševal Nace.

Vojak je le skomignil. »Ne vem, jaz sem le vojak. Boš že videl!«

S tem odgovorom je bilo njegove prijaznosti konec.

»Sedi nazaj, takoj!« Besede je podkrepil tako, da je spet nameril pu­

ško v Naceta.

Vozili so se še kakšni dve uri, ob dveh vmesnih postankih niso prišli

ne do hrane ne do vode. Končno se je vlak ustavil. Okolica postanka je

nakazovala, da so na industrijskem tiru. Do vagona je prišel oficir, ob

njegovih nogah je hodil pes, nemški ovčar, brez nagobčnika. Oficir je

96

nekaj govoril stražarju v vagonu, potem pa odšel, k vagonu pa je prišla enota vojakov.

Stražar je poklical Naceta. »Tukaj boste izstopili, potem pa vas

odpeljemo v kasarno. Tam boste dobili vodo in hrano. Povej jim,« je

namignil na ljudi v vagonu, »naj ubogajo povelja. Vsaka samovolja bo

pomenila hud prekršek, za morebitni poskus pobega pa sledi streljanje

brez opozorila.«

Sledil je kilometer hoje, potem pa so prišli v ograjen prostor, kjer je

bilo polno vojaščine. To je bil zbirni center za mobilizirance iz različnih

delov okupiranih držav.

Tu so si po dvajsetih urah vožnje od Celja pogasili žejo, dobili so

topel obrok hrane, potem pa so jih začeli razporejati v tri različne skupine. Fonza in Nace sta bila v isti skupini, poleg njiju še deset drugih.

Prenočili so pod milim nebom, ob petih zjutraj so jih že zbudili, dobili

so zajtrk, in jih takoj nato natrpali na tovornjake in odpeljali. Ko je Nace

vprašal, kam jih peljejo, ga je desetnik le grdo pogledal. Ves dan so se

vozili, vmes so se dvakrat ustavili pri večjih enotah, se na hitro najedli

in se peljali naprej.

V mraku so se ustavili na robu nekega mesta, kjer je bilo velikansko vojaško taborišče. Namestili so jih v velike šotore, v katerih je bilo kakšnih sto poljskih ležišč. Naslednje jutro pa se je začelo njihovo resnično vojaško življenje. Naprej so jim razdelili vso opremo, tudi puške, vendar brez nabojev.

Četo, v katero so določili Fonza in desetino iz Celja, so določili v pehoto, poleg njih so bili še mobiliziranci iz dela Hrvaške, Češke in Poljske. Njihov komandir je bil kapetan Reichman, star kakšnih trideset let, visoke in močne postave. Do vojakov je bil izjemno strog in zahteven,

pri tem pa ni delal razlike med novinci ali drugimi vojaki z daljšim sta­

žem. Vsi podrejeni, podoficirji in vojaki, so se ga bali in kjer je bilo le

mogoče, so se ga na daleč ogibali. Komandir voda, v katerem sta bila

skupaj s Nacetom, je bil desetnik Wagner, od Fonze nekaj let starejši

Dunajčan.

To vojaško življenje je bilo ena sama muka. Dnevni pohodi na pribli­

žno deset kilometrov oddaljeno planjavo, vadišče, seveda ves čas pod

97

bremenom vse opreme. Suho hrano za čez dan so dobili v taborišču in jo nosili s seboj. Na vadišču so morali premagovati različne ovire, teči,

se plaziti po trebuhu, po blatu in čez manjše rečice, jurišati v napadu

in se braniti, se spopadati prsi ob prsi. Z bajoneti na puškah so včasih

ure dolgo napadali slamnate lutke, jih nabadali in spet napadali … Vsak

dan so vadbo zaključili s streljanjem na tarče, potem pa pešačili nazaj

v svoj tabor. Šele v taborišču so dobili topel obrok hrane, potem pa na

smrt utrujeni popadali na svoja trda ležišča in naslednji dan znova …

Skoraj vsak dan so ugotovili, da je kakšna enota, s katero so se prej­

šnji dan na urjenju spopadali ali se drugače srečevali, ponoči preprosto

izginila. V soseščino so prišli neznani novinci. S tistimi, ki so odšli, se

potem niso več srečevali.

»Madona, saj nas usposabljajo in gonijo samo zato, da bi nas naučili

ubijati!« se je pridušal Polde s Kozjanskega. »In v to norijo sem padel

jaz, ki v življenju nisem ubil niti ene živali … Še kuri je morala namesto

mene žena odsekati glavo. Zdaj pa tole,« je bil zgrožen, pa je naslednji

dan spet jurišal na slamnate lutke.

Fonza je bil zadovoljen, da je bil v enoti tudi Nace. Ta je prevajal povelja in jih učil nemščine.

»Fonza, dobro si zapomni povelja, čeprav se ti bo zdelo, da jih ne

razumeš. Od tega je lahko odvisno tudi, ali bomo preživeli ali ne … Če

česa ne boš razumel, ti bom jaz pojasnil … Če bom seveda kje v bližini

in če bo čas za to …« Med kratkim počitkom je Fonza učil nemških

besed, od povelj do osnovnih besed.

Wagner je hitro spoznal, da Nace razume in govori nemško, bil pa je

tudi toliko pameten, da je vedel, da bo njegovo poveljevanje vodu odvisno od tega, ali ga vojaki razumejo ali ne. Zato je poskrbel, da je bil Nace vedno kje v njegovi bližini, in mu pomagal pri poveljevanju vodu.

Wagner v resnici ni bil slab človek. V vojaško življenje je bil prisiljen

tako kot stotisoči drugih. Pred vojno je bil pek in se je že od otroštva v

očetovi pekarni ukvarjal samo s peko kruha in drugih pekovskih dobrot. In namesto da bi prevzel očetovo obrt, je pri triintridesetih letih po sili razmer postal vojak, desetnik, priganjač drugih vojakov.

98

e f

Po treh tednih urjenja so jih sredi noči zbudili. Hitro so morali pobrati svoje stvari, naložili so jih na tovornjake in odpeljali so se v neznano. Pa saj so bili tudi dotlej v neznanem kraju. Nikjer ni bilo niti enega napisa, kažipota, civilistov. Starešine, od višjih oficirjev do najnižjih v

vodih, so na morebitno vprašanje, kje so, le osorno odgovorili: »V armadi tretjega rajha!«

Vozili so se dobro uro, potem pa se ustavili sredi večje vasi. Vas so

obkolili, dobili so povelje, da brez opozorila streljajo na vsakogar, ki bi

hotel zapustiti vas. Potem sta se sredi vasi nenadoma prikazala dva gestapovca. Ukazala sta, da morajo vse vaščane prignati na sredo vasi. Iz množice sta izbrala štiri mlajše moške, ki so jih postavili ob steno večjega poslopja. Izbrala sta skupino desetih vojakov in jim izdala povelje za streljanje te četverice. Potem sta pripeljala dva prazna tovornjaka, nanju

so nagnali vaščane in jih takoj odpeljali. Toda za Fonza in druge nove

vojake je sledilo še nekaj veliko bolj nerazumljivo hudega.

Dobili so povelje, da morajo vse hiše v vasi požgati. In tu se je videlo,

kakšen človek je bil njihov desetnik Wagner. Z izbiro vojakov, ki so morali požigati hiše, je odlašal, ko pa jih je končno le določil, je odlašal z izdajo povelja za požiganje. Šele potem, ko ga je kapetan trdo ozmerjal,

se je požiganje začelo. Ko so se pol ure pozneje odpeljali iz goreče vasi,

je sedel na klopi v tovornjaku in jokal kot otrok.

To je bila prva kruta akcija, v kateri je sodelovala tudi skupina mobilizirancev, v kateri sta bila Fonza in Nace, na njihovo žalost pa ne tudi zadnja. S temi akcijami so jim hoteli dokazati, da so postali brezimni

pripadniki armade tretjega rajha. Ta vojska je bila mešanica prisilno

mobiliziranih vojakov iz številnih okupiranih držav, skupna sta jim bila

le kruto poveljevanje in sovraštvo domačega prebivalstva, nad katerim

so se morali znašati. Včasih se je zgodilo, da se je kdo uprl krutemu povelju, in po navadi je bilo tako, da so upornika pred množico vojakov takoj ustrelili.

Naslednja dva meseca so jih kot mobilno vojaško enoto selili iz kraja

v kraj. Vojaških spopadov z oboroženim sovražnikom niso imeli, upo­

99

rabljali so jih predvsem za zastraševanje civilnega prebivalstva in rekvi-zicijo.23 Pri tem so se pomikali čedalje bolj proti vzhodu in se novembra znašli globoko na Češkem, konec decembra pa v Ploštenu na Poljskem,

blizu ukrajinske meje.

e f

Fonza je v teh mesecih veliko razmišljal o svojih ljudeh in Borovniku. Kot kmečki fant je razmišljal predvsem o tem, katera dela zdaj opravljajo doma, kako so njegov odhod sprejeli mama, pa oče, Štefan

in končno njegova mlada žena Neža. Na začetku je upal, da se bo vojna

hitro končala in da bo v nekaj tednih že zanesljivo doma. Toda z vsakim

dnem je bilo tega upanja manj. Spoznaval je, kakšna velikanska sila je

ta nemška armada, v njegovo zavest se je počasi naselilo spoznanje, da

tej vojski ni mar za človeške žrtve, ne med civilisti ne med vojaki. Šlo je

preprosto za bolno idejo zasesti Evropo in ji zagospodariti. Vasi, mesta

in pokrajine, ki jih je ta armada zasedla, so takoj začeli urejati na svoj

način, nad civilnim prebivalstvom so zganjali neverjeten teror, vsako

najmanjšo upornost so kruto kaznovali. Včasih so mimo njih vozile dolge kompozicije živinskih vagonov, iz katerih so se slišali človeški kriki.

Vedeli so, da je to preseljevanje množice ljudi, govorilo se je o Židih in

Ciganih, ni se jim pa niti sanjalo, kam jih selijo. In Fonza je bil besen na

vse, tudi nase, ker je z vsakim dnem bolj postajal del tega norega početja.Z Nacetom sta postajala dobra prijatelja. Ni šlo le za to, da sta bila odvisna drug od drugega, marveč je Fonza nekako čutil, da je Nace zelo

podoben Štefanu. Tudi Nace je tako kot Štefan govoril veliko več kakor

on, ki jev glavnem le poslušal. V nasprotju s Štefanom pa je Nace kazal

spoštovanje do Fonza, že zaradi let, ki so ju ločila. In kmalu je spoznal,

da imajo sicer redke Fonzove besede svojo težo. Na tisto, kar je rekel

Fonza, skoraj nikoli ni našel razloga za ugovarjanje.

Kljub očitnemu prijateljstvu pa sta se šele po daljšem času začela pogovarjati tudi o osebnih stvareh. Prvi je začel Fonza.

23 Rekvizicija: prisilno jemanje premičnin, živil, vozil in podobnega za potrebe vojske. Včasih z obljubo odškodnine, ki po navadi ni bila izplačana.

100

»V tej vojski sem pristal čisto po naključju. Druga patrulja, ki je sploh prišla v našo vas, si je nabrala hrane, jaz pa sem jo moral z volmi

odpeljati v postojanko. Vendar, razdalja je bila za vole prevelika in eden

si je kmalu obrabil blazinice na parklju,« je nazorno pokazal na svoje

stopalo. »Ko ni mogel več hoditi, sem ustavil … In tam so me potem ti

hudiči pobrali … Vola in voz pa so ostali. Gledal sem, ali bi jim lahko

ušel, pa ni bilo mogoče … In zdaj moram kot nemški vojak početi grdobije nad nedolžnimi in miroljubnimi ljudmi, kakršen sem bil še pred meseci tudi sam.«

Utihnil je in malo pomislil, potem pa z jezo v glasu nadaljeval.

»Doma bi moral delati na zemlji, pobirati pridelke, nasekati drva za

zimo … In šele marca sem se poročil … Neža ji je ime … Jaz se pa klatim tule …« je končal svoje nenavadno dolgo govorjenje.

Nekaj dni pozneje mu je Nace razložil, kako se je sam znašel takrat

v kasarni v Celju.

»Ti si se znašel v vojski po nesrečnem naključju … Jaz pa sem tule

zaradi očeta, svojega očeta!« je jezno zamahnil z roko.

»Kako?« je zanimalo Fonzo.

»Kako? Po neumnosti. Ta prekleta pijača!« je zavil z očmi. »Oče se

ga je v gostilni napil in čvekal neumnosti. Bentil je, da bo Nemčija hitro

izgubila vojno, da je Evropa pač prevelik zalogaj zanjo. Nikoli se ni zanimal za politiko ali kaj takega … Takrat pa, pol litra preveč in jezik ni poslušal pameti … Za sosednjo mizo je sedel moški, ki je vse vlekel na

ušesa in ga ovadil. Naslednje jutro, ko je očeta od pijače še bolela glava,

je bila nemška policija že pri nas.«

Utihnil je, zmajeval z glavo, kakor da še zdaj ne verjame, kako hitro

se je vse skupaj dogajalo.

»Odpeljali so ga na policijo. Tam so ga zasliševali, ga pretepli kakor bika, ker pa resnično ni vedel ničesar uporabnega, so ga privlekli domov. Oče je invalid, brez leve roke nad komolcem, zato za njih ni bil

uporaben. Namesto njega so pohopsali mene … Ti prekleti hudiči! In

namesto da bi zdaj že grel šolske klopi in se učil paragrafe, zdaj tule,

v vojaški uniformi, ki jo sovraži na milijone poštenih in miroljubnih

ljudi, počnem stvari, ki se jih bom vedno sramoval … Upam, da se bo

101

očetova napoved o koncu vojne uresničila, pa čeprav bom zdaj tudi jaz osovražen, osramočen, poraženec … Če bom seveda sploh še kdaj videl

Celje!« se mu je zatresel glas.



e f

Kljub razmišljanju o domu in svojih ljudeh se Fonza ni odločil, da

bi pisal domov. V prvih mesecih tega niti ni smel in niti mogel storiti.

Najprej zato, ker sploh ni vedel, kje je. Ni mu bilo jasno, ali je v Avstriji, Nemčiji ali kje drugje. S civilnim prebivalstvom ni prihajal v stik, tudi

če bi hotel, ne bi mogel priti do pisma in znamke ali dopisnice in potem

napisano oddati na pošto.

V mislih si je večkrat sestavljal pismo, ki bi ga poslal domačim. Ni

pa vedel, ali bi pisal mami, očetu ali morda Neži. Pisanja se ni veselil

tudi zaradi svoje trde roke in grde pisave, predstavljal si je tudi, da bi mu

pismo napisal Nace.

Nekaj dni pred božičem se je njihova brigada znašla v Ploštenu, večji

vasi na Poljskem. Tu niso živeli v tako hudi osami v vojaškem taboru,

lahko so šli tudi v vaške gostilne. Med vojaki je krožila vest, da je tu

njihov zadnji počitek, preden jih bodo poslali na fronto v Ukrajino, od

koder praviloma ni vrnitve.

Potem so vojakom sporočili, da lahko za božič pišejo domov. Za po­

što, ki bo do oddana do dvaindvajsetega decembra, ni treba plačati po­

štnine.

Vse to je spodbudilo tudi Fonza, da se je odločil pisati domov. Potem

ko je nekajkrat poskušal pisati, je obupal in prosil Naceta za pomoč. In

tako je iz Ploštena domov v Borovnik romalo njegovo edino pisanje.

Dragi moji domači!

Pišem vam zato, da boste vedeli, da sem še živ. Trenutno sem na Polj-

skem, menda bomo kmalu poslani na fronto, tam pa bog mi pomagaj.

Veliko mislim na vas, mama, oče, Štefan in tebe Neža, in na Borovnik.

To razmišljanje mi daje moč in pogum, da sploh še vztrajam.

102

Bodite zdravi, molite za mene in za čimprejšnji konec vojne, da se kmalu vrnem domov.

Naslova vam ne bom pisal, ker ga nimam in se ves čas premikamo. Edi-

no, kar vem, je, da spadam pod tretjo armado, 73. pehotni polk.

Zbogom!

Fonza

e f

Jutro drugega januarja leta 1943 je bilo neverjetno mrzlo, blizu

minus dvajset stopinj. Trideset centimetrov visok sneg je bil močno

zmrznjen, škripalo je pod nogami in od mraza je rezalo v ušesa in nos.

Vojaki so preklinjali, ker so jih zjutraj nagnali k umivanju na velikem

prostoru med šotori, ki so jih ponoči vsaj kolikor toliko varovali pred

mrazom. Umivanju je v takem mrazu sledilo še dvajset minut telovadbe, metati so se morali na tla in delati sklece. Za to početje so bili vsi razen poveljujočega osebja prepričani, da je povsem nesmiselno. Ves čas so obupani pogledovali tja proti kuhinji in razmišljali, kdaj in kaj bodo

dobili za zajtrk.

Fonza si je v mislih predstavljal, kako mama postavljajo na mizo

skledo zabeljenih koruznih žgancev, njemu pa tudi skodelico vročega

mleka. A te predstave je bilo konec, ko so po čakanju v dolgi vrsti dobili

le kos vojaškega kruha in nekaj takega, kar naj bi bilo podobno salami.

Tisto, kar bi moral biti čaj ali kava, pa je bila le topla nesladkana voda, z

nekaj okusa po knajpovi kavi.

Sicer pa se je življenje v vojaškem taborišču že navsezgodaj začelo

nenavadno živahno. Že dva dni prej so na železniško postajo ob robu

vasi prihajali prazni vagoni, oficirji so tekali sem in tja, vrstili so se sestanki štabov, preverjala se je tehnična oprema, radijske in telefonske zveze, orožje, v velike zaboje so zlagali medicinsko opremo. Prav tako

so pakirali živila in rezervna oblačila.

Vse to hitenje je pri vojakih zbujalo neprijeten občutek. Vedeli so, da

to pomeni premik na nove položaje in bojazen, da se jim bliža odhod na

103

fronto, je bila čedalje večja. Sem in tja je kdo trdil, da je od katerega od oficirjev ali vojakov, ki so delali blizu štabov in pri višjih oficirjih, dobil ali mimogrede ujel informacijo, da se bodo v nekaj dneh premaknili na

fronto v Ukrajino.

Nace je o tem želel govoriti z Wagnerjem, ki je ob svoji umirjeni naravi in očitni prizadetosti zaradi krutosti nad civilnim prebivalstvom med vojaki veljal za enega izmed njih. Vendar ni izvedel nič novega. Je

pa iz njegovega zaskrbljenega obraza in nekakšne pobitosti lahko sklepal, da se zares pripravlja nekaj neprijetnega in slabega za vojake.

Sredi dopoldneva so se z vso svojo opremo postrojili na velikem prostoru pred šotori. Šele tedaj se je videlo, kako veliko vojakov je zbranih na enem mestu. Razvrščeni so bili po četah in bataljonih in po svojih

specialnostih.

Teren se je rahlo dvigal in pred Fonzom, ki je bil v pehoti in zato povsem v ozadju, se je kot šahovnica pokazala cela slika.

»O, madona, groza, kako veliko nas je. Kaj misliš, koliko?« je vpra­

šal Naceta, ki je stal poleg njega.

»Koliko? Kdo ve, vsaj pet tisoč ... Ampak to me prav nič ne briga,

skrbi me, kaj nameravajo z nami … V tem mrazu … Bojim se, … eh, vsi

se bojimo, da nas bodo poslali na fronto!« je butnilo iz njega.

Trenutek pozneje se je iz zvočnikov oglasil feldmaršal Muhle.

Vpil je nekaj o tem, kakšna čast jih čaka, ker se odpravljajo nad rdečega sovraga, da bodo s svojimi pestmi pokazali, kateri narod je najmočnejši, ter tako izpolnili obveznost do firerja in tretjega rajha. Na srečo so zvočniki močno hreščali, da večine njegovega govora niso razumeli.

Kljub temu pa jim je bilo jasno, da jih res pošiljajo na bojišče, na fronto.

Tja, od koder praviloma ni rešitve.

e f

Uro pozneje so že korakali proti tri kilometre oddaljeni železniški

progi. Čakali so jih potniški in tovorni vagoni. Vojake so natrpali v vagone in ko je bila kompozicija polna, je takoj odpeljala, postavili so nove vagone in spet in spet. Vsaka kompozicija je imela dva vagona za oficirje

in štab.

104

Fonzova skupina je imela to srečo, da so se vkrcali v potniški vagon.

Bil je nabito poln, tako da so sedeli tudi na tleh med sedeži, pa vendar

je bilo to veliko boljše kakor vožnja v tovornih vagonih. Gretja ni bilo,

edina toplota, ki se je nekoliko upirala mrazu, je prihajala od njihovih

teles. Po okenskih šipah se je nabiral led, ki je onemogočal pogled po

pokrajini, skozi katero so se vozili. Od dihanja in drugih vonjav iz nagnetene množice ljudi je bil v vagonih strahovito slab in zadušljiv zrak, zato so morali od časa do časa odpreti vrata vagona in ga tako vsaj malo

prezračiti.

Prvo uro vožnje je bilo med njimi še veliko pogovora, namenjenega

zlasti ugibanju, kam se peljejo in kaj jih tam čaka, potem pa so počasi

utihnili in slišal se je le še ropot koles vlaka. Po nekaj urah je večina

zaspala. Naslonili so se drug na drugega, med spanjem je kdo omahnil

v naročje sosedu. Telesa so bila prepredena na križkraž in so bila videti

kot snopi žita, ki jih je na njivi razmetal viharni veter.

Vožnja je trajala cele tri dni. Vmes so imeli dvakrat na dan postanek.

Tisti iz tovornih vagonov so šele med temi postanki lahko opravili svojo potrebo in potem so za njimi v snegu ostale dobro vidne sledi.

K vlaku je pripeljala poljska kuhinja, sledilo je čakanje v vrsti za topel

obrok hrane, potem pa nazaj na vlak. Ker je Wagner predvideval, da si

bodo tisti iz tovornih vagonov hoteli priboriti prostor v potniških vagonih, je k vsakim vratom postavil po tri vojake za stražo. To se je izkazalo za upravičeno in stražarji so odprli vrata šele na Wagnerjevo povelje.

Pozno zvečer tretjega dne se je vlak dokončno ustavil. S tovornjaki

so jih prepeljali »sredi ničesar«, kakor je nekdo poimenoval kraj, kjer

so se znašli. Nekje z neznane oddaljenosti je do njih prihajalo bobnenje

topov, na obzorju proti jugu se je vlekla črta rdečkaste svetlobe, posledica eksplozij bomb in granat.

»Pripeljali so nas na fronto, hudiči zeleni!« je ugotavljal in preklinjal

knap iz Hrastnika.

Z menažkami v rokah so se postavili v dolge vrste za topel obrok

hrane, potem pa zaviti v šotorska krila prebili noč pod milim nebom,

v pol metra debeli snežni odeji. Noč je bila zelo mrzla in Fonza še nikoli v življenju ni tako trepetal od mraza kakor tokrat. Da bi se kolikor 105

toliko zavarovali pred neznosnim mrazom, so se stisnili drug k drugemu in tako sta bili vsaj dve strani telesa nekoliko zaščiteni. Kljub temu v takem mrazu niso zares zaspali, bolj kot ne so le dremali, se ves čas

nemirno premikali in podzavestno iskali položaj, v katerem bi se bolje

počutili. To premikanje pa je imelo le povsem nezaželen učinek: pod

šotorsko krilo je prihajal še bolj mrzel zrak … In spet iskanje nemogo­

čega ugodnejšega položaja. V tem polsnu so ves čas slišali oddaljeno

grmenje topov, pod sabo so občasno začutili rahlo drgetanje zmrznjene

in zasnežene zemlje.

Ob desetih dopoldne so jih že spravili na tovornjake in odpeljali v

smeri grmenja topov, ki je iz trenutka v trenutek postajalo močnejše in

razločnejše.

Nenadoma je nekaj več kot sto metrov od tovornjaka, na katerem je

bil Fonza s svojo enoto, priletela granata. Strahovito je počilo, v zrak

je vrglo velikansko količino snega in zmrznjene zemlje, ki sta trenutek

potem že škropotala po ponjavi. Tovornjak se je v trenutku ustavil, zaslišali so povelje in se kot nori pognali s tovornjaka. Pokrajina, v kateri so se znašli, je bila ena sama ravnina, nikjer ni bilo niti sledu o kakšni

vzpetini ali hribčku, samo ravnina, pokrita z debelo snežno odejo. Sneg

je bil razrit od kolesnic tovornjakov, gosenic tankov in številnih eksplozij bomb in granat. Znašli so se na fronti, blizu kraja, kjer je divjala topovska bitka. Utonili so v globokem snegu, vendar je kapetan Reichman že izdajal nova povelja. Sklonjeni so se pognali po gazi, ki so jo pred

njimi naredili tovornjaki in druga vozila. V teku in ob čedalje močnej­

šem grmenju topov so se znašli ob množici vojakov in kdo ve kako dolgi

vrsti topov, ki so bruhali ogenj.

Takoj so jih pognali naprej. Rohnenje topov je bilo čedalje hujše, čedalje pogosteje je kje v bližini eksplodirala granata in za trenutek preglasila ves drug hrup. V trenutku so se vrgli na tla, trenutek pozneje pa je spet zarohnel Reichman in jih pognal naprej.

Spet so pred seboj zagledali temnejšo črto, ki je izginjala v snegu in

se znova prikazovala iz njega.

»Madona,« je zaklel Nace, »tole je naša obrambna črta …« Fonza

drugih njegovih besed ni slišal, preglasila jih je nova eksplozija. Tudi

106

Reichmanovih povelj niso slišali, videli so le, da jih s kretnjami rok poganja naprej. Brez razmišljanja so ga ubogali in se bližali temni črti pred seboj. Predno so prišli do tja, jih je Reichman popeljal levo in na koncu

črte so polegli v sneg.

Wagner jim je ukazal, naj v sneg izkopljejo kanal, tako, da izkopan

sneg namečejo predse in se skrijejo za njim. Tako so potem ležali nekaj

ur. Bili so premraženi, mokri od snega, lačni in prestrašeni. Pozneje so

dobili topel obrok, razdelili so jim zalogo suhe hrane za dva dni, potem

pa so naprej čepeli ter čakali, ne da bi vedeli, kaj.

Prenočili so na položaju, skriti za kupi snega pred seboj. Na vsako

uro se je menjavala straža, ki je predvsem opazovala nočno pokrajino

okrog sebe.

Potem pa je nenadoma odjeknil strel, ki je v zgodnji jutranji tišini

deloval kot eksplozija, stražar, ki je bil dvignjen nekoliko čez rob snega,

pa se je zvalil z luknjo v glavi.

»Pazi, ostrostrelci, povej naprej!« je po bojni črti prišlo povelje. Zaspanosti je bilo v trenutku konec in vsi so pozorno opazovali belo planjavo pred seboj. Pol ure pozneje je spet počilo, pet metrov stran od Fonza se je zgrudil narednik, ki je ravno poročal po telefonu, da je vse

mirno.

Potem pa je mirna bela planjava pred njimi v trenutku oživela. Nekaj

belega se je premikalo po tleh in naj si še tako pozorno opazoval, nisi

mogel ničesar razločno videti.

»Bajonete na puške in pripravite bombe!« je ukazal Reichman.

»Rusi bodo jurišali!« je še zaklical, ko se je z bele planjave že zaslišalo

strahotno kričanje. »Huuuraaa! Huuuraaa!«

Fonza je videl, da se mu tik pred očmi iz snega dvigajo bele postave

in se poganjajo proti njemu, od njih je prihajal tisti grozni krik … Levo

in desno od njega so pokale puške, eksplodirale so ročne bombe, slišalo

se je kričanje njegovih soborcev.

Nenadoma se je tik pred njim iz snega dvignila močna, kaj močna,

velikanska postava, vsa v belem, le bajonet, nasajen na puško, ni bil bel,

temveč se je lesketal v nedoločni barvi. V trenutku se je zavedel, da je ta

postava ruski vojak, ki se bo v neustavljivem naletu z višine vrgel nanj.

107

»Ubraniti se ga moram, drugače bo po meni!« mu je še zaoralo po glavi, potem pa ni bilo več časa za razmišljanje. Ostajalo je le še z nagonom po samoohranitvi vodeno ravnanje.

Visoka postava se je kriče vrgla proti njemu, ki je v snežnem jarku

ležal na boku. Videl je, kako se mu strahovito hitro bliža konica bajoneta, nad njim pa tista bela masa. Instinktivno je premaknil puško z bajonetom, zadel ob nekaj trdega, da je zazvenel kovinski zvok. Hkrati ga je speklo po obrazu, od leve obrvi čez nos in naprej po desnem licu, trenutek zatem pa je začutil udarec po levi strani glave in zagrnila

ga je tema.

e f

Juriš ruskih vojakov je trajal kratek čas, čeprav se je Nacetu zdelo, da

se vleče že celo večnost. Nerazumljivo in neznano kričanje, ki je naznanjalo boj na življenje ali smrt, vmes pokanje pušk in eksplozije bomb, vse to se mu je vleklo v nedogled. Kriki ranjenih na eni in drugi strani,

grgranje v smrtnem krču, pokanje kosti z zvokom, ki je bil najbolj podoben lomljenju suhih vej … Vse to se je mešalo v en sam hrup … Potem je kričanje potihnilo, namesto tega se je slišalo le še sopihanje bojujočih

se vojakov.

Vso to zmešnjavo zvokov je presekal žvižg piščalke, ki je prihajal izza

snežnega nasipa. Ruski vojaki so se začeli hitro umikati, nekateri so s

seboj vlekli ranjene soborce, drugi pobirali odvrženo orožje, vsi pa so se

hitro in molče oddaljevali. Še trenutek in njihove v belo oblečene postave so se izgubile v snežni belini.

Nekaj nemških vojakov se je neučakano pognalo za njimi, še preden

se je zaslišalo povelje, naj ostanejo na položaju. In tisti neučakani, ki so

se pognali za bežečim sovražnikom, so drug za drugim, zadeti od strela

ali bajoneta, padali v sneg in tam za večno obležali. Ta ruski napad je

trajal le nekaj kratkih minut, pa je vseeno upihnil življenje nekaj deset

vojakov.

108

Ko se je spopad začel, je bil Nace le kakšnih deset metrov oddaljen od Fonze, žar boja pa ga je popeljal še skoraj sto metrov bolj na desno od

tam, kjer je bil takrat, ko so se iz snega začele luščiti postave napadalcev.

Nekaj minut po ruskem umiku so začeli ugotavljati, koliko žrtev jim

je prizadel ta napad. Iz jarka so pobirali ranjence in jih nosili k šotoru

sanitete, takoj za jarkom pa so v vrsto polagali mrtve. Teh so našteli

triinpetdeset, huje ranjenih skoraj sedemdeset, le redki pa so jo odnesli

brez poškodb.

Ko so pobrali svoje ranjence in mrtve, so isto naredili tudi z Rusi.

Ranjence so nosili v bližino sanitetne enote, mrtve pa so zmetali na kup

kot drva. Našteli so dvainosemdeset mrtvih in samo dvanajst ranjenih.

Nace je s pogledom iskal Fonza. Bil je prepričan, da se je izvlekel s

kakšno manjšo rano in da pomaga prenašati ranjence. Klical ga je, vendar zaman, odgovora ni bilo. Prebil se je do sanitete in ga iskal tam, tudi zaman, namesto njega je našel pet drugih ranjenih Slovencev.

Pripravljal se je, da bo pogledal še pri mrtvih, takrat pa je prišlo drugačno povelje in moral je na položaj na povsem drug konec jarka.

Vojaki, ki so pobirali ranjence, so naleteli na Fonza, ki je ležal pod

mrtvim ruskim vojakom. Ta je bil nasajen na bajonet, Fonza pod njim

pa je še vedno stiskal kopito puške z bajonetom. Fonza je bil ves oblit s

krvjo, na obrazu se je videla ureznina, iz katere mu je tekla kri. Vendar je

sanitejec, ki je vodil skupino vojakov, zaradi obilice krvi na hitro ocenil,

da je mrtev, odnesli so ga ter ga položili med mrtve.

Vsa pozornost in skrb je bila namenjena ranjencem in pripravi

obrambe za morebiten ponovni napad Rusov, za mrtve pa se ni nihče

zmenil. Za popis in prepoznavo bo dovolj časa pozneje, zdaj so bile pomembne druge stvari.

e f

Fonzu se je zazdelo, da od nekod daleč do njega prihajajo nepoznani

glasovi, ki so se počasi izgubili neznano kam in se čez čas spet vrnili.

Ničesar se ni spomnil, zdelo se mu je, da je nekje med sanjami in resničnostjo. Počasi so se mu vračali fizični občutki. Zdelo se mu je, da se 109

nečesa ali nekoga močno tišči, vsa njegova prizadevanja, da bi ugotovil, kaj je tisto, so bila zaman.

Potem se je začel vanj plaziti neprijeten občutek mraza. Trudil se je,

da bi odprl oči, vendar mu je že samo poskus, da bi dvignil obrvi, po

vsem obrazu povzročil bolečino, zato raje ni več poskušal. Potem pa so

glasovi iz okolice postajali čedalje bolj jasni in glasnejši.

Od nekod je do njega priplavala beseda »Rusi« in ta je v njem spro­

žila miselno reakcijo. Spomnil se je njihovega kričanja huuuraaa, trenutek pozneje tudi velikanske postave, ki se je dvigala iz snega tik pred njim … Pa pogleda na goli bajonet, ki se mu strahovito hitro bliža … Še

udarca v levo stran glave. Od tod naprej so bila vsa njegova prizadevanja, da bi se spomnil še česa, povsem zaman.

Znova je skušal odpreti oči in spet ga je zabolelo po vsem obrazu.

Hotel je potipati, zakaj ga boli, a ni mogel dvigniti roke. Poskusil je z

drugo, pa tudi te ni mogel premakniti. Ugibal je, zakaj, potem pa ugotovil, da mu nekaj tišči roke k tlom. Zdaj se je v mislih ukvarjal z rokama in desno poskušal osvoboditi pritiska. Šele po petem poskusu mu jo je

uspelo potegniti izpod neznanega bremena. Ponesel jo je proti obrazu

in se hotel prepričati, od kod bolečina, ki je preprečevala, da bi odprl

oči. Ko se je z roko dotaknil obrvi, ga je zabolelo, v roki pa ni imel pravega občutka. Namesto tega je v njej začutil zoprne mravljince, ki so se širili

od komolca proti dlani in mu povsem omrtvili prste. Malo je počakal.

Mravljinci so postajali manj nadležni in se počasi povsem izgubili.

Zdaj je z roko spet segel proti obrazu in povsod je naletel na neko

toplo mokroto. Ko si je obliznil ustnice, je v ustih je začutil slan in sladkast okus. »Tole bo kri. Ali krvavim?« Na levi obrvi je pod prsti začutil več mokrote, že samo rahel dotik mu je povzročil močnejšo bolečino.

Isti občutek je imel ob dotiku nosu in desne strani obraza.

Potem je spet pomislil na bajonet. »Torej me je z bajonetom porezal

po obrazu. In kje sem zdaj?« se je vprašal. Čutil se je utrujenega in po

svoje bi mu ležanje na hrbtu in popolno mirovanje prijalo, samo če ne

bi bilo tistega mraza, ki je od spodaj nadležno prihajal skozi oblačila.

Zbiral je moči in se s težavo nekoliko obrnil na levo stran, potem pa

110

hotel sesti. Toda zaradi teže, ki mu je ležala na levi roki, ni šlo. Po več poskusih je končno le sedel in se ozrl okrog.

»Madona, med samimi mrliči ležim!« mu je zaoralo po glavi. »Ocenili so me za mrtvega … Še dobro, da sem se zavedel, drugače, … drugače bi zmrznil tule …« Trupla so bila položena drugo tik drugega, med njimi ni bilo nič prostora. Zdaj je razumel, kaj mu je ležalo na rokah in mu preprečevalo, da bi sedel.

Počasi se je postavil na noge, v glavi se mu je za trenutek zvrtelo, iz

rane nad levim očesom se mu je močneje pocedila kri, bolečina na vsem

obrazu je zoprno kljuvala. Tako majaje se se je oziral naokrog in precej

daleč proč zagledal večje število ljudi. Napotil se je proti njim, se po nekaj korakih ustavil, si obrisal kri z desnega očesa, malce postal, pa spet naredil nekaj korakov. V glavi mu je butala bolečina, občasno se mu je

spet zavrtelo.

Bil je morda še kakšnih petdeset metrov oddaljen od skupine vojakov, ko ga je nekdo zagledal. Nekaj je zaklical, a Fonza njegovih besed ni razumel, trenutek pozneje se je proti njemu zagnala skupina vojakov.

Obstopili so ga, eden ga je podprl in odpeljali so ga v šotor sanitete.

Bolničar mu je očistil rane, mu v rano na desni strani obraza naredil

tri šive in ga temeljito povil. Fonzu je vse to dobro delo, bil je vesel, da se je izkopal iz gomile mrtvih, posebno mu je prijala velika porcija toplega

čaja, ki mu je po vsem telesu počasi preganjal neprijeten hlad. Dobil je

nov zgornji del uniforme, njegova močno krvava bluza pa je končala na

ognju sredi taborišča. V tem trenutku se je počutil najsrečnejšega na

svetu. Mu je pa preveza na obrazu močno oteževala pogled. Prekrit je

bil tako rekoč ves obraz, delno prosto je ostalo le desno oko.

e f

Zvečer se je iz patrulje vrnil Nace. Ko mu je Fonza razlagal, kako se je

izkopal iz kupa mrtvih, je samo odkimaval z glavo, kot da ne more verjeti. »Saj sem te iskal med ranjenci, ko pa sem nameraval nadaljevati še med mrtvimi, so me poslali na nov položaj, potem pa še v patruljo …«

Najprej ga je pogledal zelo resno, potem pa se obešenjaško zarežal. »Si

111

pa neuničljiv … Kakor huda kopriva … Pa saj od Bohorca česa drugega tudi ni pričakovati,« je njegov smeh veljal kot odraz veselja nad Fonzovo rešitvijo, hkrati pa tudi kot občudovanje njegove trdnosti. Hitro se je spet zresnil.

»Je pa tole pravi hudič, tale vojna in fronta. Poglej, šele drugi dan

smo tule sredi ničesar … Sama ravnina, … bela ravnina … In že smo

prestali prvi juriš Rusov, ti si bil vržen med mrtve, pa si se izmazal, jaz

pa sem v tem času prehodil vsej dvajset kilometrov … Noge me bolijo

kot hudič, čevlji so vsi premočeni, lačen in premražen sem … Ampak

kljub vsemu sem vesel, da sem nazaj v taborišču. Upam, da bom kmalu

na vrsti za menažo, potem pa spanje, … pa čeprav na golih tleh …« se

Nace nikakor ni mogel ustaviti v naštevanju bridkih izkušenj drugega

dne na fronti v Ukrajini.

e f

Fonza je po prvem spopadu z Rusi dober teden preživel v ozadju izpostavljenih enot, potem pa so ga poslali nazaj. Bil je zadovoljen, ker se je spet znašel ob Nacetu, Wagnerju in sploh v svoji četi. Tudi Reichman

se zdaj, ko so bili tik za prvo frontno črto, do vojakov ni obnašal več

tako vzvišeno in predvsem veliko manj kruto. Vojaki so se nekaj časa

spraševali, kaj je vplivalo naj, da je postal občutno bolj človeški, potem

pa so izvedeli, da so v neki enoti ob spopadu z Rusi našli tri oficirje mrtve, pa čeprav sploh niso bili v stiku s sovražnikom.

»Vidiš ga, hudiča,« je vest komentiral Fonza, »za svojo rit se boji. V

splošnem streljanju se mimogrede lahko sproži strel v napačno smer in

oficirja vrag vzame.«

Po nekaj dneh se je brigada pomaknila kakšnih sto kilometrov naprej v notranjost Ukrajine. Čeprav so se pomikali proti jugovzhodu, kjer bi pričakovali milejše vreme, se to ni zgodilo. Nasprotno!

Zima je bila čedalje hujša, vse skupaj pa se je poslabšalo tudi zaradi

slabe oskrbe s hrano in oblačili, obutvijo pa sploh. Uniforma, ki so jo

dobili decembra na Poljskem, je bila oguljena, marsikje strgana in za­

šita, čevlji z obrabljenimi podplati, usnje, ki se je prej uspešno upiralo

vlagi, jo je zdaj naravnost vpijalo.

112

Potem je Wagner za svoj vod pri tankistih izmaknil škatlo strojne masti. Z njo so si temeljito premazali čevlje in mast je vsaj nekaj časa

uspešno odbijala vlago. »Vsaj nekaj koristnega od njega,« se Nace ni

mogel vzdržati komentarja.

Mraz je bil čedalje hujši. Snežilo sicer ni ves mesec, zato pa je bril

neznansko hud veter. V tisti ravnini ni bilo mogoče najti nikakršnega

zavetja, ne le pred Rusi, tudi pred vetrom ne. Edino zavetje so si ustvarili s svojimi telesi tako, da so se ob mirovanju zbili v gručo in se tiščali skupaj. A kot zakleto so se kar naprej pomikali, se včasih branili in že

pol ure pozneje napadali. Zakon preživetja je zahteval, da so se premikali v skupini, kdor je zaostal, je bil izgubljen, ali so ga pokončali Rusi ali pa je preprosto zmrznil.

Fonza se je v tem neznanskem mrazu velikokrat zatekel v razmišljanje o tem, kako je doma, in se v mislih skušal kar prestaviti tja. Največkrat se mu je pri tem misel ustavila pri mami. Včasih si je predstavljal, da mu bo vsak čas prinesla topel čaj ali nove volnene nogavice, drugič

je že kar zavonjal njene koruzne žgance, zabeljene z mesnatimi ocvirki.

Ampak vse to ga v resnici ni obvarovalo pred kruto zimo. Ozebel

je; najprej v ušesa, potem v prste leve roke. To se mu je zgodilo, ker mu

je med spanjem nekdo ukradel rokavico in je potem dober teden ostal

brez nje, potem pa jo je snel z roke mrtvega nemškega vojaka. Kadar

je bil na straži, pa tudi sicer, skoraj ni umaknil prstov s puške, ki je bila

hudičevo mrzla.

Ozeblino pa je staknil, ko je med počitkom zaspal, držal za tisto prekleto železo, kakor je rekel puški, in prsti leve roke so mu primrznili na cev puške. Ko je prišlo povelje za odhod, ni mogel izpustiti puške, tako

močno prilepljena se je držala njegove roke. Wagner se je že pripravljal,

da bo preprosto udaril po roki, takrat pa je vojak, Čeh po rodu, to preprečil.

»Nikar, zlomil mu boš roko ali pa vsaj olupil kožo s prstov.« Iz puške

je odstranil naboje, potegnil iz žepa neko krpo in jo prižgal. S to gore­

čo krpo je nekoliko ogrel cev puške in zmrzal je toliko popustila, da je

Fonza, sicer še vedno z bolečino, le izpustil puško.

113

Potem pa mu je Čeh začel roko ribati s snegom. Prve minute Fonza ni čutil ničesar, ko pa je ta masaža povzročila, da je v roki začela krožiti

kri, so se oglasile nepopisno hude bolečine. Nace mu je trdno prijel

roko nad komolcem in Fonza prepričeval, naj potrpi, saj je to edini na­

čin, da mu rešijo roko.

»Verjamem, da te boli, ampak drugače ti bo roka odmrla … Odrezali ti jo bodo in potem, … kdo ve, ali boš v tej zimi sploh preživel. Če boš, pa boš za vse življenje ostal brez roke!«

Počasi je bolečino popuščala, roka je postajala toplejša, še vedno ga

je bolela, občutljivost prstov pa je bila komaj zaznavna.

Za to dejanje je bil Fonza temu Čehu neskončno hvaležen. V zahvalo

mu je dal dve svoji cigareti, ker tako in tako ni kadil. Tega njegovega

darila je bil Čeh zelo vesel in zdaj sta bila drug drugemu neskončno

hvaležna. Nace se je temu smejal in Čehu še sam odstopil cigareto.

»Ti pa ne drži več cevi, primi raje za les,« se je režal Fonzi, »ker nimaš tako bogate zaloge cigaret.«

e f

Brigada je lezla čedalje globlje v notranjost Ukrajine. Kolikor globlje

so bili na ozemlju Ukrajine, toliko hujši boji so jih čakali. Včasih so se

kot del armade spopadali z velikansko močjo Rusov, ki so jih ali obstreljevali s topovi in tanki ali pa jurišali nanje. Ti juriši so bili največkrat nepričakovani, tam in takrat, kjer ni bilo videti nikakršne možnosti za

to. Rusi so bili pogosto vkopani v globok sneg, potem pa so kar na lepem

kot zveri planili nanje.

Ves ta čas in ob tem prodiranju v notranjost Ukrajine pa nikoli niso

prišli v stik s civilnim prebivalstvom. Na vsakih toliko kilometrov, včasih dvajset, drugič še več, so sicer naleteli na ruševine zgradb, ki so dokazovale, da je bila nekoč tukaj naselbina ali vsaj domačija. Rusi so, ko so se umikali, civiliste izselili, hiše pa minirali in požgali. Tako nem­

ška vojska od civilistov ni mogla izsiliti nikakršnih informacij, po drugi strani pa v tej hudi zimi ni našla niti najmanjšega zavetja. Ostali so le ravnina, pokrita z debelo snežno odejo, strupeno mrzel veter in hud

mraz.

114

Zaradi dotrajanosti opreme in slabe oskrbe so bili vojaki podhranjeni in tako, nevajeni hude zime, še bolj občutljivi na mraz. Borili so se le zato, ker so vedeli, da se morajo, sicer bi jih njihovi lastni oficirji, esesovci in gestapovci, ki so bili v vseh enotah, neusmiljeno postrelili,

ali pa bi jih poklali Rusi. To za veliko večino vojakov ni bil boj iz prepričanja, marveč le zaradi nuje. Ker so se po sili razmer pač znašli v tej mrzli deželi, z vseh strani izpostavljeni Rusom, so sprejeli načelo »ubij

ali pa boš ubit!«.

e f

Meseci najhujše zime so končno le minili. Bližala se je pomlad in s

tem otoplitev, ki so jo vojaki silno težko pričakovali. Nadejali so se, da

bo s pomladjo konec vojne, ali pa bo vsaj njihova oskrba spet postala

normalna.

Vendar so bila vse to le prazna pričakovanja preprostih vojakov, ki

so si želeli le preživeti in se vrniti domov, k svojim ljudem, v svoje kraje.

Od vojakov, ki so bili januarja pripeljani na fronto v Ukrajini, so bili

konec marca v tej četi živi le še štirje: Fonza, Nace in dva Poljaka. Ja,

pa Wagner in Reichman, ki je v tem času napredoval v čin polkovnika.

Vsi drugi so ali padli, bili kot težji ranjenci umaknjeni v ozadje fronte,

nekaj pa so jih Rusi tudi ujeli. Četo, v kateri je bilo po navadi okrog sto

dvajset mož, so ves čas dopolnjevali z novinci zelo različnih narodnosti

in starosti. Bili so pravzaprav iz vseh držav, ki jih je Nemčija okupirala.

Zgodilo se je, da novinci v četi niso preživeli niti tedna dni. Prišli so, se

zapletli v bitko in to je bil že tudi njihov žalostni konec.

Fonza in Nace sta bila čedalje bolj navezana drug na drugega. Vse

gorje, ki sta ga doživljala, sta si lajšala le z medsebojnim bodrenjem in

pogovorom. Fonza se je sicer že kar dobro naučil nemščine, vendar je

poleg Naceta spregovoril kakšno besedo le še z Wagnerjem. Pa še z njim

skoraj edino o tem, kaj in kako morajo ravnati, da bodo preživeli to neumno in kruto morijo. Nenehno dopolnjevanje čete z novimi vojaki je preprečevalo, da bi se z njimi Fonza vsaj dobro seznanil, kaj šele spoprijateljil. Ko je videl, kako hitro mnogi umirajo, si tega niti ni želel.

115

»Žal mi je za vsakogar, ki tule po nepotrebnem izgubi življenje, če pa bi bil moj prijatelj, bi me to še toliko bolj bolelo,« je imel pripravljen

odgovor na vprašanje, zakaj se z novinci tako nerad pogovarja.

Fonzu je njegova prirojena redkobesednost zdaj kar prav prišla. Z

Madžari, Čehi, Poljaki, Belgijci in še kom se tako ne bi mogel pogovarjati. Nuja sporazumevanja in Nace sta ga naučila najnujnejše v nemščini in to mu je za zdaj kar zadoščalo. Ga je pa domotožje večkrat stisnilo pri

srcu. In njegova kmečka natura.

Ko sta z Nacetom sedela na zidu porušene stavbe in se ozirala po

zasneženi ravnini, se je obrnil k Nacetu.

»Ti, nikoli si nisem predstavljal, da je tale naš svet narejen tako različno. V našem Borovniku je že sto kvadratnih metrov ravnine nemogoče najti, pa poglej tule … Vse ravno, rekel bi, da tu niti krtine ni …«

»Ja, okolica Celja sicer ima nekaj ravnine, ampak … Ko sem včasih

z očetom šel v Žalec k njegovemu bratu, se mi je zdelo, da je ravnina

Savinjske doline neskončna … Če pa jo zdaj primerjam s temle tu, bi

rekel, da je ni niti za pošten vrt v Ukrajini,« se mu je kar stisnilo grlo.

»Včasih takole pomislim, kaj neki je pod snegom.«

»Kako, kaj je pod snegom?«

»No, takole … Ali so travniki, njive … In kaj je na njivah … Gotovo

žito … Si predstavljaš, kako je videti takole veliko polje … in na njem

valovi zrela, zlata pšenica …« je umolknil in si skrivaj obrisal oči.

Ko se je končno v Ukrajino priplazila pomlad, pravzaprav je kar planila vanjo, so se za nemško vojsko začele druge težave.

Taljenje velikih količin snega na zmrznjenih tleh in ob tem še tri tedne neprekinjenega deževja je iz belih planjav naredilo velikanske površine razmočene zemlje. Vode je bilo veliko, ni pa bilo dovolj grabnov, kjer bi lahko odtekala. Vsa ta velikanska množica ljudi, tankov, tovornjakov in druge mehanizacije je povzročila, da je iz tega nenadoma nastalo tudi do trideset centimetrov visoko morje blata. Lepljivega, drse­

čega, vsiljivega. Blato je bilo povsod!

Premikanje tankov je bilo upočasnjeno, tovornjaki so rjoveli in se le

po polževo premikali, vozila za premikanje težkih topov prav tako.

116

Fonza je bil s svojo četo dodan kot pehotna podpora tankovski brigadi. V sklonjeni drži so tekali za tanki in se v neznosnem hrupu sporazumevali le z gibi rok. Fonzu sicer ni bilo jasno, zakaj to tekanje, saj nikjer niso naleteli na Ruse, bili pa so nezaščiteni pred kanonado nasprotnih

tankov. To je bila pravzaprav tankovska bitka, pehota pa je bila le v pripravljenosti zaradi morebitnega napada ruske pehote.

Ko je tako tekel, je dokaj daleč pred njim mina zadela tank. Vrglo ga

je dobesedno v zrak, hip pozneje pa je Fonzu nekaj priletelo v stegno

desne noge. Noga mu je v trenutku odpovedala, klecnil je v globoko

blato in obležal povsem brez moči. Vedel je samo to, da je ranjen v nogo,

kaj in od kod ga je zadelo, pa se mu niti sanjalo ni. Tedaj je zaslišal, da se mu od zadaj približuje nov tank. Pogledal je in videl, da vozi naravnost

proti njemu.

»Madona, tale me bo zmečkal kot muho!«, ga je spreletelo. Nagonsko se je s skrajnimi močmi zatrkljal kakšnih deset metrov v desno in videl skozi zaveso blata gosenice tanka, ki so ga zgrešile le za dober meter.

»Fonza, tole je tvoje novo rojstvo!« mu je zazvonilo v glavi. Oprt na

eno roko je sedel v blatu in z drugo roko krčevito mahal. Opazili so ga

in ga umaknili z bojišča. V šotoru sanitete so ugotovili, da se mu je v stegno zapičil kos železa, ki je ob eksploziji tanka frčalo daleč naokoli. Brez narkoze so mu odstranili tisti kos železa, mu skoraj deset centimetrov

dolgo rano za silo očistili in jo čisto preprosto povili. Odnesli so ga iz

šotora, od tam naprej pa je bil prepuščen le svoji iznajdljivosti. Na srečo

je bilo prizadeto le meso stegna, kost pa je ostala nepoškodovana.

Fonza je bil zaradi te rane za tri tedne umaknjen v ozadje fronte. Že

drugi dan so ga določili v kuhinjo, kjer je vse dni pral umazan krompir.

e f

Junij 1943. Fonza je bil po dveh mesecih spet v svoji četi. Razveselil

se je, ker je bil tam še vedno Nace, poleg njega tudi Wagner, polkovnik

Reichman pa je bil prerazporejen drugam. Vsi drugi so bili ali preme­

ščeni iz drugih enot ali pa novinci, ki so jih kar naprej dovažali.

117

Zdaj, ko je bilo v deželi že zgodnje poletje, sta Fonza in Nace vso to razsežnost Ukrajine gledala s še večjim začudenjem. Spomladi, ko je

skopnel sneg, ko je odtekla odvečna voda, blato pa je postalo spet prava zemlja, se je prebudila narava v vsem svojem razkošju. Očitno se ni zmenila za sovraštvo med ljudmi, ki so s svojimi dejanji uničevali vse

okrog sebe.

Zelenje je sililo iz zemlje tudi tam, kjer so zevale velikanske jame,

ki so jih naredile eksplozije min, topovskih granat ali letalskih bomb.

Včasih je bilo videti, kot da se narava preprosto norčuje iz vojskujočih

se ljudi. Ob globokih brazdah, ki so jih v rodovitno črno zemljo zarezale

gosenice težkega tanka, je pognalo drobno, nežno cvetje ali se je razbohotil grm njima neznane rastline, v katerem je cvetje povsem zakrilo listje. Drugič spet je tik ob zaplati zemlje, počrnele od prelite krvi, cvetela regratu podobna rastlina ali dišeč jasmin.

»Vidiš, tole je pognojila kri padlih ali ranjenih vojakov … Naravi je

vseeno, s katere strani fronte …« se Fonza včasih ni mogel zadržati, da

ne bi pokomentiral teh čudežev neustavljive in z darovi bogate pomladi.

Pomlad je povsem spremenila podobo pokrajine. Pozimi je sneg z

zameti navidezno izravnal in preoblikoval velikanske površine v eno

samo ravnino. Zdaj pa so se pokazali številni jarki, porasli z grmovjem

ali trnjem, spet drugod je njuno oko zaznalo vzpetine, pa čeprav si takega poimenovanja po vzorcu slovenske dežele niso zaslužile.

Fonza je kot kmečki fant z občudovanjem gledal vse to. Nič kolikokrat je zagrabil pest rodovitne črne zemlje in jo opazoval, stiskal v pesti in jo vonjal, kot da v roki drži nekaj svetega. Zemljo, s katero v roki se

je skoraj dobesedno rodil, je gledal kot nekaj, s čimer je treba ravnati

odgovorno in to spoštovati.

»Veš, Nace,« mu je nekoč odgovarjal na vprašanje, zakaj tako zami­

šljeno gleda in mane v roki prgišče zemlje, »tole je zame kot kos kruha

… Kruh pa je zame sveta stvar … Brez zemlje ni pšenice ali rži, brez nje

pa ne kruha … In kruh, ko ga držiš v roki še toplega od krušne peči, ga

poduhaš, … takrat si najsrečnejši človek na svetu. Vsaj jaz sem se vedno

počutil tako.«

Trenutno so bili v nekoliko vzhodnejšem delu Ukrajine, kje točno,

pa niso vedeli. To so seveda natančno vedeli oficirji, do navadnih vo­

118

jakov pa te informacije niso prišle. Ti so bili, preprosto povedano, le

» kanon futer« 24

Rusi niso pri svojih premikih uničevali samo hiš, mostov, cest in podobnih objektov, marveč tudi vse napise, kažipote in podobno. S tem so močno oteževali orientacijo nemške vojske na terenu in ob premikih.

Včasih so Nemci kljub temu naleteli na kakšen kažipot ali napis kraja,

pa se je potem pokazalo, da so bili to le triki Rusov pri zavajanju sovra­

žnika.

Zdaj, ko je bilo vse zeleno in poraslo z bujnim zelenjem, je Fonza

z občudovanjem gledal velikanske travnike ali njive. V vetru valujoča

trava ga je kar ponesla v to, da si je zaprtih oči predstavljal, da je doma,

da vonja dišečo travo doli v dolini pod hišo … Včasih si je znal tudi

predstavljati, kako so te neizmerne njive posejane z žitom, in se samo

spraševal, kako vse te velikanske površine obdelujejo.

»Z vpreženo kravo zagotovo ne … Ta bi potrebovala ves dan, da bi

naredila brazdo od enega konca njive do drugega …« si je dopovedoval.

»Ampak kako strahovito velika škoda je, da zdaj to črnico orjejo gosenice tankov, teh in onih, in namesto da bi jo obračali in rahljali plugi, to počnejo granate … in pri tem poskrbijo za gnojenje s krvjo in trupli

… Tisoči trupel … Bog si ga vedi, kdaj bo spet tu oral plug in se bo na

njej krivil hrbet kmeta,« je z nagubanim čelom razlagal Nacetu.

Šestindvajsetega julija so se premikali skozi nepregledne travnike,

slab kilometer stran pa se je širil temen gozd. Bili so večja enota, ki je

hitela za petnajstimi tanki. Ti so bili že daleč spredaj postavljeni čelno

nasproti tistemu gozdu. General Ludeck je predvideval, da se v gozdu

skriva ruska vojska, zato ga je nameraval s tankovskim obstreljevanjem

preprosto izbrisati. Take skrajnosti so bile sploh njegov način delovanja.

Govorilo se je, da tudi Rusi vedo, da za njim nimajo kaj iskati, ne tehničnih stvari niti ranjencev. Teh, tako kot tudi ujetnikov, enote, ki jim je poveljeval, preprosto nikoli niso imele.

Le nekaj minut potem, ko so tanki začeli nabijati proti gozdu, so jim

izza gozda odgovorili Rusi. Obstreljevanje je trajalo skoraj tri ure, potem pa je nenadoma utihnilo. Ves ta čas so po terenu na nemški strani 24 Kanon futer – topovska hrana: ta izraz za vojake v najbolj tveganih in nevarnih razmerah voj-skovanja se je uveljavil že v prvi svetovni vojni, zlasti ob soški fronti, v bitki na Somi ipd.

119

hodile patrulje in iskale morebitne ruske vojake, ki so se spretno umikali pred njimi.

Patrulja je tako naletela na zemljanko, ki je Rusom pred umikom ni

uspelo dokončno zaminirati in pognati v zrak.

Zemljanka je bila izkopana globoko v zemljo, nad njo pa narejena

zaščita iz debelih brun ter skoraj dva metra nasute zemlje, tako da je

bilo vse skupaj videti kot manjši hribček. Po celem hribčku je bilo za

kamuflažo nasajeno grmovje.

V zemljanko se je takoj naselil štab operative, na vrhu pa so uredili

gnezdo s tremi močnimi mitraljezi, ki so tako dvignjeni nad ravnino

imeli dober pregled in obvladovali okolico. Za pomočnika mitraljezca

je bil v izmeni določen Fonza.

e f

Popoldne so Fonzu in mitraljezcu Gerdu prinesli obrok, kuhan

krompir, poleg katerega so v čorbi plavali tudi kosi zelja in še nečesa, kar

naj bi spominjalo na močnik. Medtem ko sta se naslonjena na grm za

njima razgledovala po okolici in jedla, je k njunemu mitraljezu legel pomočnik drugega mitraljezca. Tako so ravnali vedno, ko so dobili obrok hrane in s tem zagotovili, da je bilo ves čas poskrbljeno za nadzorovanje

okolice.

Gerd in Fonza sta zadovoljna ugotavljala, kako jim prija tišina, ki je

bila po treh urah tankovskega obstreljevanja skorajda moteča.

»Če bi bila še tale čorba malo bolj užitna, bi ob tej tišini in prijetnem

soncu mislil, da sem na počitnicah,« je ugotavljal Gerd, sicer študent.

»Ja, prav imaš, pa še uživala bi, če …« mu je odgovarjal Fonza, ki pa

svojih besed ni končal.

Po daljši prekinitvi obstreljevanja je z ruske strani, tam izza gozda,

priletela le ena tankovska granata in po golem naključju padla v vhodno

luknjo zemljanke. Silovito je počilo, tisti griček iz zemlje in brun nad

zemljanko je razmetalo daleč naokoli ...

120

e f

… Fonza je počasi začel prihajati k zavesti. Po glavi mu je neverjetno

močno šumelo, ko je oprl oči, se je vse vrtelo okrog njega. Poskušal je

vstati, pa nekako ni našel trdne opore, na katero bi se oprl in vstal. Ni

vedel, kje je, od kod se je vzel in kaj počne tu.

Za nekaj časa ga je spet zmanjkalo, verjetno je zaspal. Potem se je

spet začel ogledovati okoli in se trudil, da bi vstal, vendar zaman. Končno je ugotovil, da je vse naokoli njega eno samo trnje in grmovje. Dolgo se je mučil, preden se je ves opraskan in popikan od trnja in grmovja

skobacal iz grmovja in stopil na trdna tla, potem pa je najprej pogledal

samega sebe. Bil je ves popraskan, iz številnih ranic na rokah mu je mezela kri, peklo ga je po obrazu, bolelo v križu … In sploh, bil je tak, kot da bi ga zdelala huda ura.

Oblačila na njem so bila strgana, kosi so vseli z njega kot s strašila na

njivi prosa. Ko se je otipaval po uniformi, je pod roko začutil nekaj mehkega. Prijel je in pogledal, pa nikakor ni mogel dojeti, od kot to. Potem je le ugotovil, kaj drži v roki. Bil je kos človeškega črevesa, iz katerega je smrdelo po dreku. Z gnusom je to odvrgel in slekel še tisto malo bluze,

ki se je še držala na njem. Pri velikem trnovem grmu je stal v strganih

hlačah in do konca uničeni srajci. Bil je ne le strgan in s številnimi ranicami, ampak tudi na moč utrujen.

Bližal se je večer, zdelo se mu je, da je vsepovsod okrog njega popolna

tišina, slišal je samo nerazumljivo šumenje in zvonjenje v glavi. Opustil

je razmišljanje o tem, kaj se mu je zgodilo, legel je v travo in takoj zaspal.

Zjutraj ga je zbudilo sonce, ki mu je sijalo naravnost v obraz. Sedel

je, bilo mu je hladno in zelo žejen je bil. Po glavi mu je še vedno zvonilo,

vendar ne več tako močno. Skušal je ujeti še kakšne druge zvoke, vendar ni slišal ničesar.

Odpravil se je iskat vodo. Kakšnih petdeset metrov stran od grmovja

je zagledal velikansko jamo, poleg nje sta ležali debeli bruni. Naredil je

še nekaj korakov in naletel na tri trupla, malo naprej je ležala skrivljena

cev mitraljeza.

Zdaj se je počasi začel spominjati dogodkov prejšnjega dne. Ne tako,

kot se je dogajalo, bili so le drobci, časovno močno pomešani. Spet se

121

je vrnil tja, kjer je ležala cev mitraljeza. Zdaj se je spomnil, da je bil tudi sam v posadki na mitralješkem gnezdu.

»Samo, kje je zdaj to … Tukaj je bil tak velik kup zemlje … Ja, in

grmovje je bilo … Ne, to ni tisto grmovje, kjer sem se zbudil včeraj …«

Šel je v drugo smer in tam zagledal še nekaj zveriženih in razmesarjenih

trupel, od katerih se je širil ogaben vonj.

»Najbrž je tole tista zemljanka … Nekaj nas je zadelo in razmetalo

na vse konce sveta.« Iskal je naprej, iskal je predvsem vodo, bil je žejen

za crkniti. Potem se je nenadoma spomnil na Naceta.

»Nace, kje je Nace, … moj Slovenec iz Celja … Moram ga najti …

Samo, če ga je zadelo, je mogoče odfrčal kdo ve kam … Pa vseeno ga

moram najti … Saj je moj edini prijatelj … No, tudi Wagnerja bi rad

našel …« so se mu nekontrolirano vrtele misli. Taval je okrog, zaman

iskal vodo, hrano in Naceta. Postal je utrujen, spet je legel v travo in v

trenutku zaspal.

Ko se je zbudil, je bilo že pozno popoldne, sonce je bilo na čisto drugi

strani kot prej.

»Kmalu bo večer … Moram najti vodo … Mogoče tam, kjer je tisto

grmovje, tam je lahko kakšen graben, ki jih je tu polno, … in v grabnu

je mogoče voda,« se je tolažil.

Povsem je spregledal, da se je med svojim kolovratenjem že močno

oddaljil od zemljanke, tudi na Naceta je pozabil. Naletel je na graben,

zaraščen z visoko travo in grmovjem. Nekaj časa je hodil ob njem, potem pa je iz grmovja na dnu pritekel zajec in jo ubral skozi travo.

»Morda je pa tamle voda … Zajec je pametna žival, … tudi ukrajinski,« se je nasmejal sam svoji misli ter zlezel po bregu v graben in skoraj padel v vodo.

Napil se je in se močno oddahnil. Sklenil je, da grabna ne bo zapustil,

da bo tu prespal. »Če nimam hrane, imam vsaj vodo!« je bil skoraj vesel in legel le meter stran od vode.

Naslednji dan je spet taval naprej. Hodil je ob grabnu, saj je bila tu

zanesljivo voda. Proti večeru je spet naletel na večje število trupel. Najprej se jim je hotel izogniti, potem pa mu je nekaj reklo: »Stopi bliže, saj so mrtvi … Nič ti ne morejo … Morda boš našel kaj za pod zob!«

122

Začel je pregledovati platnene torbe mrtvecev in že pri tretjem naletel na suh kruh. Brez pomisleka je ugriznil vanj, pogledal v nebo in s polnimi usti zamrmral.

»Hvala bogu, našel sem hrano … Voda v grabnu in tale kruh … Več

si nisem želel …«

Sedel je na tla in jedel. Ko je bila najhujša lakota mimo, je pregledoval naprej. Iz torb je pobiral vse, kar bi lahko pojedel. Tu je bil kruh, veliko kruha, tri konzerve, ki pa jih ni mogel odpreti, nekaj tablic čokolade, zemljevid in še nekaj drugih papirjev. Pogledal je papirje, pa ni ničesar

razumel, ugotovil je le, da tisto, kar bere, ni nemščina. Našel je tri odeje

in ob tem se mu je obraz razpotegnil v širok nasmeh.

»Nocoj se bom pa lahko zavil v odeje … Ne bo me zeblo kot sinoči

…« Potem je zagledal mrtvega vojaka, ki je v roki držal neaktivirano

bombo.

»Poglej ga, tale je umrl, ko se je še pripravljal na boj,« je do mrtvega začutil kar malo spoštovanja. Ko si jih je zdaj še enkrat ogledal, je ugotovil, da so vsi umrli zaradi zadetkov iz strelnega orožja. »Najbrž

je bila zaseda, pa so jih z mitraljezom popokali kakor, … kakor tarče na

vadišču.«

Vrnil se je k tistemu z bombo.

»Poglej, Fonza, tale je čisto tvoje velikosti … Kaj pa, če bi si vzel

njegova oblačila … Tole sploh ni več srajca, hlače so polne lukenj …«

Nič več ni razmišljal, kar slekel je mrtvega in oblekel njegovo uniformo.

Potem je sede na tleh pomeril še njegove čevlje in na lepem se mu je

zazdelo, da je preskrbljen z vsem.

»Imam hrano, voda je v grabnu, odeje, oblečen sem … Kaj hočem

še več …« Pogledal je po okolici, legel in končal svojo misel. »Samo da

me ne najdejo prehitro … Ta zeleni ali Rusi … Najraje bi se odpravil

kar domov …«

To noč je mirno spal. Sanjalo se mu je o mami, Borovniku, ležal je

poleg Neže v ozki postelji, se nekajkrat pogovarjal z Nacetom, pa se spet

preselil v Borovnik.

Zjutraj ga je zbudilo ptičje petje. Pomel si je oči in na veji nekaj metrov stran zagledal nepoznanega ptiča, ki je neutrudno prepeval svojo slavo jutru.

123

»Poglej, danes pa veliko bolje slišim kot včeraj, tudi neprijetnega zvonjenja in šumenja po glavi skoraj ni več,« se je nasmehnil v novo

jutro.

e f

Fonza se je najprej nekaj časa ukvarjal s tistimi konzervami. Ko je

ugotovil, da jih ne more odpreti, jih je jezno zalučal proč. Potem se je

najedel suhega kruha in napil vode, si natočil čutaro, ki jo je našel pri

padlem vojaku. Izpraznil je platneno torbo, vanjo vtaknil kruh, spet pobral dve konzervi in ju dal v torbo. Dodal je še čokolado, dve je medtem že pojedel, s pasom druge torbe povezal v rolo zvito odejo, še enkrat

pogledal mrtve vojake in zdaj je bil pripravljen za odhod.

»Naprej, samo kam?« se je vprašal. »Ob tem jarku, v katerem je voda

in je obrasel z grmovjem, za katero se lahko tudi skrijem … pred ljudmi

ali prehudo sončno pripeko !« Na palico, ki jo je odlomil od grma, je

nataknil odejo, si čez ramo nadel torbo in krenil.

Hodil je več ur, koliko, ni vedel, se občasno ustavil, nekaj malega pojedel in popil, počival, pa spet hodil. Kam gre, sploh ni vedel, vedel je samo to, da želi priti čim dlje od zemljanke, ki je verjetno postala tudi

grob njegovega prijatelja, dobrega prijatelja Naceta.

Jarek je naredil oster ovinek v desno. Kaj je tam, ni videl, to mu je

preprečevalo visoko grmovje. Ustavil se je in nekaj trenutkov razmi­

šljal, kaj naj naredi.

»Lahko grem le ob grabnu, nekam me bo že pripeljal … Pravijo, da

je na koncu Ukrajine celo morje …« se je nasmehnil ob misli, kot da

bi vedel, da je pred njim res morje, potem pa odločno stopil naprej ob

kanalu.

Ko je stopil izza ovinka, ga je nekaj, ni vedel, kaj, zmotilo. Čutil je, da

nekaj ni v redu. Imel je občutek, da ni sam, čeprav je bila tišina enaka

kot prej. Malo je postal, naredil še deset korakov, tedaj pa je njegova

okolica oživela. Obstopilo ga je vsaj dvajset postav, zaraščenih v obraze,

s puškami uprtih vanj in jeznih pogledov.

124

Iz rok je izpustil odejo in palico, na katero se je pri hoji opiral, ter visoko dvignil roke.

Eden tistih mož okrog njega je s puško butnil v torbo, na njegov znak

mu jo je drugi snel z rame in mu jo izročil.

Potem so ga ogovarjali, pravzaprav so ga najbrž nekaj spraševali, pa

ni razumel niti besede. Pozorneje si je ogledoval tistega, ki je očitno poveljeval tej skupini, in na njegovi kapi zagledal rdečo zvezdo.

»Tole so pa zagotovo ruski vojaki. Hudiča, kaj bo pa zdaj z mano?«

ga je močno zaskrbelo.

Pretipali so ga, očitno so iskali orožje, ki pa ga ni imel. »German …

German …« so bile edine besede, ki jih je razumel. »Torej me imajo

za Nemca … Ampak jaz to nisem, … sem le proti svoji volji v njihovi

armadi. Kako, za hudiča, jim bom to dopovedal?«

Odgnali so ga nekaj sto metrov naprej, tam je bil nekakšen štab in

kakšnih tristo vojakov.

Odvlekli so ga v šotor ter vsebino žepov in torbe zložili pred oficirja,

ki je sedel za mizo. V žepih ni bilo drugega kot pet pomečkanih cigaret,

v notranjem žepu bluze pa vojaška izkaznica, za katero Fonza do takrat

sploh ni vedel.

»Ferol West. Nederland!« je oficir prebral iz vojaške knjižice. »Ferol West!« je ponovil in pokazal nanj.

Fonza je razumel le toliko, da oficir trdi, da je on Ferol West. Odkimal je in odgovoril: »Nein, Fonza Puntar.«

»Ferol West, Nederland armade!« je jezno ponovil oficir.

Tisti dan se ni zgodilo nič več. Zvezali so mu roke na hrbtu in ga odgnali v nekakšno jamo, na robu katere so stali trije stražarji. Ko se je že skoraj znočilo, so mu prinesli nekakšno čorbo, brez žlice. Moral je sesti

na tla, levo roko so mu privezali h kolu, v desno pa potisnili posodo s

čorbo. Popil je tekočino, z roko pobral še ostanke zelja in jih z apetitom

pojedel.

Naslednja dva dni so ga trikrat prignali v šotor, za mizo je vedno

sedel isti oficir in mu kar naprej ponavljal: »Ferol West, Nederland!«,

Fonza pa je vedno znova odkimal in ponavljal: »Ne, Fonza Puntar!«

125

Odgnali so ga nazaj v jamo, ga spet privezali h kolu in tam je vsak dan dobil po dva obroka hrane.

Tretji dan je v šotor prišel majhen možakar in ga ogovoril v njemu

neznanem jeziku. Razumel je le Ferol West in Nederland, Fonza pa mu

je kot vsak dan odgovoril, kdo v resnici je.

Potem je moški spregovoril nekaj besed z oficirjem, ta mu je pokimal, in zdaj je možak spregovoril v nemščini. Hotel je vedeti, zakaj zanika, da je Ferol West in nizozemski vojak.

Fonza se je ob teh njegovih besedah močno oddahnil. V svoji slabi in

polomljeni nemščini mu je povedal svoj del resnice.

»Ne, jaz ne Nizozemska … Jaz Slovenija, Jugoslavija … Nemška

armada vzela doma … Pod nujno! Moja obleka ni več … Vzel obleka

nizozemska soldat. Jaz ne Ferol West, jaz Fonza Puntar.«

Tisti moški ga je poslušal, prikimaval njegovim besedam, nekaj spregovoril oficirju za mizo, na njegov odgovor je le molče prikimal, in to je bilo vse.

e f

Fonza ni štel dni, kako dolgo so ga zadrževali v tem taboru. Dan je bil

enak dnevu, vsak dan zasliševanje, zasliševanje … Zdaj je že vedel, da

je vojni ujetnik enote Rdeče armade in da ugotavljajo, ali je sodeloval v

kakšnem spopadu, v katerem so Nemci zajeli ruske vojake in nad njimi

izvajali pokole ali trpinčenje. Ves čas je kaj takega zanikal, problem pa

je bil, ker tudi sam ni znal navesti krajev, kjer se je boril. Prav zato njegovim, tudi najbolj resničnim besedam, Rusi nikoli niso zares verjeli.

Pri Rusih je še vedno veljal za pripadnika nizozemske vojske v sestavi nemške armade, ki se spretno izgovarja in predstavlja kot prisilno mobiliziran pripadnik povsem drugega naroda. Naroda, o katerem so

vedeli, da je na strani tistih, ki se borijo proti Nemčiji.

»To, da zanikaš svojo pripadnost vojski Nizozemske in se predstavljaš kot pripadnik Jugoslavije, je samo tvoj trik. Zdaj, ko veš, da se ta bori na naši strani, bi tako rad dosegel, da te izpustimo. Dokaži to, kar

trdiš!« mu je ob njunem zadnjem srečanju dejal tolmač.

126

Potem pa so ga nekega dne naložili na tovornjak in ga odpeljali. Po dobri uri vožnje so na tovornjak naložili še večje število ujetnikov različnih narodnosti, med njimi pa žal ni bilo nikogar iz Slovenije. Vozili so jih še ves dan in končno se je Fonza, dobro leto po tistem, ko je z volmi

odpeljal voz zaplenjene hrane proti Vidmu, znašel v velikem ruskem taborišču za vojne ujetnike.

Tu je spet sledila cela množica zaslišanj, tudi poskusi s ponudbo v

nizozemskem jeziku, ki pa ga resnično ni razumel, zato se sploh ni odzival.

Življenje v taborišču je bilo nevredno ljudi. Živeli so na prostem, v

skupinah po sto ljudi. Njihov prostor je bil označen z vogalnimi količki,

zapustiti so ga smeli le, kadar so jih prišli iskat stražarji ali če je stražar komu dovolil, da je šel do jame, ki so jim nadomeščale latrine.

Umili so se le takrat, ko je deževalo. Vsak dan so jih zasliševali, za

morebitni disciplinski prekršek pa je bil jetnik naslednji dan za kazen

povsem brez hrane.

e f

Konec novembra je v taborišče vojnih ujetnikov prišla večja skupina

oficirjev Rdeče armade. Najprej so si ogledali, kako je taborišče urejeno, kakšen režim in red veljata v njem, se pozanimali, kakšne težave jim povzročajo ujetniki, in podobno. Z videnim in slišanim so bili zadovoljni, še bolj pa s pogostitvijo, ki so jo pripravili zanje.

Po obilnem kosilu in izdatni količini vodke so od intendanta taborišča hoteli slišati mnenje o tem, kateri od ujetnikov bi bil primeren za delo na njihovih posestvih. To, da bodo prišli do delovne sile za svoja

posestva, je bil očitno tudi pravi razlog za obisk taborišča.

Intendant si je vzel nekaj časa, potem pa se je vrnil s seznamom ujetnikov, za katere so njegovi pomočniki menili, da so primerni za tako delo. Na seznamu je bilo več kot šestdeset imen. Ko pa je nekdo omenil,

da so na posestvih v glavnem le ženske in otroci in so lahko izbrani le

ujetniki, ki po svojem značaju in obnašanju kažejo na to, da predvsem

za ženske ne bodo pomenili nikakršne nevarnosti, se je seznam močno

skrčil.

127

Ujetnike, ki so tudi potem ostali na seznamu, so pripeljali v jedilnico in gostje so si jih lahko podrobno ogledali. Med njimi je bil tudi Fonza.

Intendant je povedal, da je bil zajet kot vojak nizozemske vojske, da pa

ves čas trdi, da je bil mobiliziran nekje na Balkanu.

Edini, ki je znal govoriti tudi nemško, je bil polkovnik Fedja Postrugov. Od Fonza je izvedel le to, da je doma s kmetije, in to mu je zadoščalo, da se je odločil zanj. Poleg njega so gostje izbrali še približno dvajset ujetnikov, vendar polkovnik Postrugov ni hotel več kot enega, in to je

bil Fonza.

Potem ko je Postrugov izbral Fonza, so tega za silo ostrigli, dali so

mu škarje in košček ogledala, da si je skrajšal goščavo na obrazu, ki mu

je zrastla od julija in dogodka z zemljanko. Ko je gledal tisti kup las in

brade tam na tleh pred sabo, kar verjeti ni mogel, da je vse to padlo z

njega.

Naslednje jutro je Fedja Postrugov pri intendantu podpisal dokumente o prevzemu Ferola Westa kot dodeljenega delavca, vzel njegovo vojaško izkaznico na ime Ferol West, potem pa sta se odpeljala. Na tovornjaku, ki ga je vozil starejši vojak, je bilo naloženega veliko najrazličnejšega tovora. To je bilo predvsem različno kmetijsko orodje, ki ga je Fedja nabral, kdo ve, kje vse.

Pred odhodom je Fonza spet dobil uniformo nizozemskega vojaka,

torbo in čevlje, ki so bili sicer nekoliko preveliki, a bili so novi. Fonza ni vedel, ali naj se veseli, da tako zapušča taborišče ujetnikov, ali naj ga to

skrbi. Niti sanjalo se mu ni, kam ga bo peljala pot, vedel je le, da gre na

kmetijo za delavca, ne pa tudi za kako dolgo in kakšne razmere sploh so

tam. Bilo pa mu je jasno, da tako in tako nima izbire, saj je bil preprosto

vržen v velikanski mehanizem vojnih ujetnikov in njihove negotovosti.

Bil pa je tudi prepričan, da na tako krute življenjske razmere, kot jih je

doživel v tem taborišču, ne more več naleteti.

V teh treh mesecih, ko je bil v taborišču, je še občutno shujšal. Dobili

so le po dva skromna obroka hrane, med drugim vsak dan enako čorbo

s po nekaj kosi krompirja in zelja ter grudicami iz moke. O kakršnikoli

zabeli ali soli ni bilo niti sledu. Poleg tega ga je prvih deset dni, dokler

se njegovo črevesje ni navadilo na tako hrano in postano vodo, ki so jo

128

zajemali iz velike mlakuže ob robu taborišča, zdelovala driska. Za vsak morebitni prekršek pravil ali discipline pa so bili ujetniki kaznovani še

z dnevom brez hrane.

»Na, poglej ga hudiča, tule sem živel še veliko slabše kot v drugi liniji fronte. Tam je bilo vsaj krompirja malo več, pa občasno mesna konzerva …« je godrnjal, ko se je skobacal na tovornjak in pogledal nazaj na kotanjo s postano vodo, po kateri je plavala zelena koprena alg. »In

sranja je bilo veliko manj … Zato pa je bilo strahu toliko več, saj nikoli

nisem vedel, kje bo počilo ali od kod bo priletela granata.«

Vožnja s tovornjakom je trajala dva dni. Vmes so se ustavljali v taborih Rdeče armade, se tam najedli in prespali, natočili goriva in dobili malico za po poti, potem pa spet utonili v velikansko ravninsko planjavo, ki se je že pripravljala na zimo. Fonza se je že samo zaradi te hrane in spanja, ko se je lahko pokril z odejo, počutil skoraj srečnega.

Prvi dan je sedel na kupih tovora, kjer ga je močno premetavalo in

tudi zeblo. Od časa do časa je odmaknil ponjavo in skozi špranjo opazoval pokrajino, ki je ostajala za njimi. Pa se je tega kmalu naveličal.

Pokrajina je bila ves čas enaka, le tu in tam se je na ravnini travnikov in

zapuščenih polj pojavil gozd ali manjša reka in to je bilo tudi vse, kar je

ujel s pogledom.

Naslednje jutro ga je Postrugov poklical ter ga posedel poleg sebe v

kabino tovornjaka. Zdaj se je Fonzu ta monotona pokrajina zdela veliko

bolj pestra in zanimiva, pa čeprav si polkovnika v svoji polomljeni nem­

ščini ni upal ničesar spraševati. Zdelo pa se mu je, da so gotovo globoko

v zaledju, kamor doslej nemške enote še niso prodrle, saj se drugače ne

bi vozili sredi dneva in brez vojaškega spremstva.

Ta dan proti popoldnevu so se vozili tudi med polji, ki so kazala, da

so bila še to leto obdelana. Niso bila le poraščena s plevelom, ampak

gola, po čemer je sklepal, da so z njih pred časom odpeljali pridelke. Na

njivah so bile ponekod velike kopice slame. Fonza je sklepal, da so kar

na njivah omlatili žito, slamo pa pustili naravi.

Potem so zavili v gozd, ki ga je že dobro uro prej videl na desni strani

poti, po kateri so se vozili. Vožnja po gozdu se je vlekla in vlekla, zdelo

se je, da hoste ne bo nikoli konec. Nenadoma so se iz gozda pripeljali na

129

velik travnik, v daljavi pa se je videlo visoko drevje, ki so se mu počasi bližali. Fonza je predvideval, da je spet gozd, pa ni bil. Bilo je sadno

drevje, za katerim so se skrivala številna nizka poslopja. In to je bil cilj

njihove vožnje: domačija polkovnika Fedja Postrugova.

e f

Tovornjak je komaj dobro pripeljal pred hišo, ko se je iz nje vsula cela

gruča ljudi.

»Fedja, Fedja!« so bili navdušeni. Takoj ko je Fedja stopil iz kabine,

se mu je v objem vrgla močnejša ženska približno njegovih let. Krepko

sta se objela, trenutek pozneje je objemal mlado dekle, za njo še močno

kuštravega fantka. Na kratko se je objel z vsemi po vrsti in z vsakim

spregovoril nekaj besed, potem pa so vsi skupaj izginili skozi portal v

notranje dvorišče.

Fonza in Vanja, voznik tovornjaka, sta ostala sama in se v zadregi

spogledovala, saj nista vedela, kaj sledi. Voznik je začel odvezovati vrvi,

s katerimi je bila pritrjena ponjava. Očitno se je pripravljal, da bo takoj

izpraznil tovornjak, takrat pa se je na vratih že prikazal Fedja.

Z roko jima je pomahal in zaklical: »Vanja, Fonza!« Stopila sta za

njim v prostorno notranje dvorišče, kamor so v tistem trenutku že postavljali dolgo mizo, nanjo pa so ženske prinašale posode s hrano in steklenice s pijačo.

Dekle je prišlo z umivalnikom in brisačo. Najprej je stopilo k Fedju,

ki si je temeljito umil roke, potem sta morala to storiti še voznik Vanja

in Fonza. Takoj nato pa jim je starejša ženska na lesenem krožniku ponudila nekaj zelo dišečega. Vanja in Fonza sta le začudeno gledala, kaj se dogaja, takrat pa je Fedja že segel po ponujeni dobroti. Med prsti se

mu je pocedilo, potem pa je z užitkom zagriznil in od ugodja kar zavil

z očmi.

Fonza je že komaj požiral sline, ko je ženska ponudila tudi njemu.

Zadišalo mu je po pečenih jabolkih, ko pa je zagriznil, se mu je po prstih

pocedil med. »Pečena jabolka, v medu!« so se mu v trenutku zasolzile

130

oči in pomislil je na mamo, ki je vsaj enkrat na leto otrokom spekla jabolka in hruške, vendar nikoli v medu.

Za pečenimi jabolki je bila na vrsti vodka. Fonza žganja nikoli ni

maral, tokrat pa si ni drznil odkloniti česa takega, kar so mu ponudili.

Spil je prvi, pa drugi kozarec, naslednji kozarec pa vseeno s strahom

odklonil.

Fedja je nekaj govoril, Fonza ni ničesar razumel. Potem mu je Fedja pomignil z roko, naj pride bliže. Predenj so se postavili tista ženska, dekle in fantič, Fonza je razumel samo njihova imena: Nataša, Ninočka

in Miša ter svoje ime Fonza. Po njihovem medsebojnem obnašanju je

sklepal, da so to njegovi družinski člani. Posebno Ninočka in Mišo sta

ga zvedavo ogledovala, Nataša pa je na Fedjeve besede le prikimavala.

Fedja je poklical k sebi starejšo, obilno žensko.

»Olja, imaš toplo vodo?«

»Seveda, Fedja, tisti velik kotel, kot vedno.«

Pomignil je proti Fonzu. »Vrzi ga v kad, naj se okoplje. Smrdi, da se

mi je v kabini kar obračalo, ko je sedel pri meni. Uniforme pa ne zavrzite, temveč jo temeljito operite, morda jo bo še potreboval.«

Fonzu se je od tistih dveh kozarcev vodke že malo vrtelo, želel si je

vzeti še eno pečeno jabolko, pa si ni upal. Potem je k njemu pristopila

starejša ženska Olja, ga prijela za rokav in pomignila, naj gre z njo. Odpeljala ga je čez dvorišče in pred njim vstopila v temni prostor z nizkim stropom. Zrak v prostoru je bil zadušljiv, s polno vodne sopare. Ko so se

mu oči privadile na slabo svetlobo, je opazil, da je sredi prostora velika

lesena kad, v kotu pa je pod velikim kotlom gorel ogenj.

Zdaj je ženska začela iz kotla zajemati vodo in jo zlivati v kad. Pokazala mu je, naj se sleče in zleze v kad. Fonza je zmajeval z glavo, pred njo se ni nameraval slačiti, na umivanje v kadi ni niti pomislil. Vendar

ženska ni odnehala. Potisnila ga je povsem do kadi in mu začela slačiti

uniformo. Postalo mu je jasno, da bo moral narediti, kar zahteva. Pokimal je in ji z roko pokazal vrata in razumela je, naj odide. Nasmejala se je, nekaj govorila in odšla.

Fonza je še nekaj trenutkov počakal. Bal se je, da se bo ženska vrnila

in ga ujela golega, potem pa ga je misel na kad tople vode premamila.

131

Hitro se je slekel in zlezel v kad. Voda se mu je prvi trenutek zdela prevroča, spekla ga je po nogah. Potem pa je počasi sedel na dno kadi in vroča voda mu je segala skoraj do vratu, noge je moral imeti nekoliko

pokrčene v kolenih.

Po minuti, dveh, se je navadil temperature vode, preplavljati ga je za­

čel prijeten občutek, le na rani desnega stegna je še vedno čutil vročino.

»Saj ne morem verjeti, da se mi vse skupaj ne sanja,« je pomislil.

»Še dva dni nazaj … Tista zeljna čorba v taborišču … Sranje čez rob

jame kar na odprtem, da me je lahko opazovalo kakšnih tisoč ljudi …

Voda iz mlakuže, na kateri je plavala zelena smetana … Zdaj pa se kopam v kadi vroče vode … Tega še doma v Borovniku nisem imel na voljo … Moj bog, Fonza, glej, da se ne boš zbudil iz sanj in se spet znašel

tam v logorju.«

Vsak trenutek se je počutil bolje. Utrujenost, ki se je dobro leto nabirala v njem, prestani strah, lakota, mraz, rane, dolgi marši pod polno opremo in ob eksplozijah bomb in granat, vse to je počasi izginjalo iz

njega. Namesto tega ga je preplavljala toplota vode, postajal je zaspan,

vse misli na včeraj in na jutri so izginile … Tu je bilo le še ugodje telesa

in glava brez misli. Z neznanskim užitkom se je začel drgniti po vsem

telesu in s sebe spirati umazanijo, ki se je dobro leto dni nabirala na

njem. Potem pa se je preprosto predal ugodju tople vode.

Ni vedel, ali je v resnici zadremal ali pa si je to le predstavljal. Potem

so se odprla vrata, vstopila je tista ženska. V rokah je nosila oblačila in

jih odložila na klop ob kadi. Pomignila mu je, da je dovolj kopanja, in

spet izginila skozi vrata.

Fonza je nerad zlezel iz kadi. Z vrha kupa oblačil je vzel grobo brisa­

čo iz domačega platna in se obrisal. Od tople vode in drgnjenja z grobo

brisačo se mu je koža rdeče obarvala, počutil pa se je božansko. Oblekel

je skoraj belo platneno srajco, si nataknil temno sive hlače, ni pa vedel,

kaj naj naredi z vrvjo in še enim kosom oblačila, ki ga je spominjalo na

njegov lajbelč 25 iz Borovnika.

V tistem je vstopil star, sključen možakar. V pritajeni svetlobi, ki je

prodirala skozi majhno okno, na katerem je bila namesto šipe napeta

25 Lajbelč: pogovorno; telovnik iz blaga.

132

neka čudna opna, ga ni dobro videl. Možak je prišel tik njega, si ga od blizu ogledoval in prikimaval.

Tedaj mu je stresel roko in spregovoril. »Anatol, Anatol, Anatol,« in

z roko pokazal nase.

»Fonza, Fonza,« mu je odgovoril z enako kretnjo.

Anatol je predenj postavil nizek stolček na treh nogah, podoben tistemu, ki so ga v Borovcu uporabljali za molžo krav. S kretnjo mu je pokazal, naj sede, potem pa mu z velikimi škarjami močno postrigel

lase in brado. Čeprav je Fonza že takrat v logorju mislil, da se je dobro

postrigel, je zdaj spet začudeno gledal kup brade, brkov in las, ki jih je z

njega odstranil Anatol.

Po striženju mu je možakar okrog pasu ovil vrv in jo zavezal ter mu

s kretnjo pokazal, naj čez glavo obleče lajbelč. Ko si je Fonza nameraval

obuti čevlje, je možakar odkimal in predenj potisnil obuvalo iz koruznega ličkanja, kakršno je imel obuto tudi sam. Potem si ga je tako oble­

čenega resno ogledoval, pokimal in se nasmehnil. Prijel ga je za roko in

skupaj sta odšla v sosednjo stavbo.

e f

Vstopila sta v velik prostor, kjer je bilo vsaj deset ljudi, pravzaprav

samih žensk različnih starosti. Edini moški med ženskami so bili stari

Anatol, voznik Vanja in Fonza. Iz sosednjega prostora je do njih prihajal

Fedjev močan glas, od časa do časa so se zaslišali tudi ženski glasovi.

Anatol je Fonza popeljal k dolgi mizi, za katero je bilo prostora vsaj

za dvajset ljudi. Potisnil ga je na klop poleg Vanja, Anatol pa je sedel

njemu nasproti. Tako so sedeli in se ogledovali, Vanja in Anatol sta se

čez kakšnih petnajst minut že živahno pogovarjala, potem pa so ženske

neverjetno hitro na mizo nanosile posode s hrano.

Fonza je nad vsem tem kar strmel, saj ni in ni mogel verjeti svojim

očem. Nenadoma je začutil živalsko lakoto. Ni vedel, kaj pravzaprav je,

zanj je bilo v tistem trenutku pomembno le to, da je pred njim na mizi

hrana, ki si jo lahko privošči po mili volji, Anatol pa mu je natočil veliko

kupo vodke.

133

Vendar je Fonza med prvim basanjem s hrano neki notranji glas opozoril, da mora biti pri jedi previden. Od nekod se mu je prikradel spomin na dogodek iz njegovega otroštva. Imeli so koline in ko so mama na mizo postavili veliko skledo pečenke, ki je omamno dišala, oče pa mu

je rekel, da se lahko naje po mili volji, se je prenajedel pečenke. Četrt

ure pozneje mu je postalo slabo, stekel je na gnojišče in tam vse skupaj

izbruhal. Ob tistih kolinah si potem ni upal več najesti se do sitega.

»Bodi previden, Fonza,« se je opozarjal, »da ne boš tudi tokrat kozlal. Tvoj želodec je skrčen, mastne hrane ni vajen … Jej počasi, saj je tega še tudi za jutri dovolj.«

Najedel se je sicer do sitega, ne pa preveč. »Moj bog, lani avgusta

sem bil nazadnje sit!« se je spomnil in nekontrolirano so ga oblile solze.

Po večerji ga je Anatol odpeljal v nizko leseno kočo in mu pokazal,

kje bo spal. V prostoru so bila štiri ležišča, eno je uporabljal Anatol. Ko

je Fonza legel in se pokril z odejo, v resnici je bila to ustrojena konjska

koža, ga je v trenutku zdelala utrujenost. Nameraval je zmoliti očenaš,

ampak lepih, kaj lepih, bajnih dogodkov je bilo ta dan preveč … Dan se

je končal z obilno večerjo pa dvema kupicama vodke in njegovo telo je

klonilo, molitev je počakala na pozneje.

134

2. V Borovniku

Po nesrečni smrti moža in očeta Luka se je na domačiji Puntarjevih

začelo vse nekako kvariti. Smeh in veselje sta povsem izginila, zdelo se

je, da ju nikoli sploh poznali niso. Pogovori med mamo Štefo, Štefanom

in Nežo so bili kratki, vezani resnično le na najnujnejše, da so stvari

sploh nekako potekale.

Povsem so izginili pogovori o prihodnosti. Načrtov si že za to leto

niso povedali, o prihodnjem letu pa kot da bi bilo greh govoriti. Tudi

ko so imeli tavrharje,26 so ti podzavestno sprejeli način obnašanja domačih in so se pogovarjali le o resnih stvareh, v prisotnosti domačih so opuščali šale ali petje. Zato so v Borovcu govorili, da je pri Puntarjevih

»dobra volja crknila«.

Štefa se po Lukovi smrti nikakor ni mogla pobrati. Najprej je zahtevala od Štefana, da takoj podre tisto hruško, kar je sicer obljubil, ni pa tega tudi naredil. Ko ga je mesec pozneje na to spomnila, ji je odločno

dejal, da tega ne bo naredil, »… saj očeta to ne bo vrnilo, hruška pa nam

bo še koristila«. Odgovor jo je tisti trenutek pojezil, vendar je kmalu

priznala, da ima Štefan seveda prav.

Ko se je bližala jesen, se je Štefan želel pogovarjati o tem, kaj, kje in

kdaj bi sejali, katere njive naj ostanejo za oranje spomladi. Štefa se o tem

ni hotela pogovarjati, čeprav sama ni vedela, zakaj. Prizadelo jo je, ker

se ji je zdelo, da poba na vse skupaj gleda tako, kot da se pri njih ni zgodilo nič hudega. Pa se seveda je. Najprej je izginil Fonza z voloma vred, potem pa še Luka!

»Saj nas je nenadoma pol manj kot prej!« je ugotavljala. Neže zdaj,

ko ni bilo Fonza, nekako ni več štela za pravo članico družine. Videla jo

je nekje vmes, med snaho in deklo. Saj je bila pridna in delavna, ampak

tistega pravega razloga, zaradi katerega je prišla v hišo, ni bilo več, zato

se ji je zdelo, da tudi Neže ne bi bilo treba.

»No, za delo ja, … veliko mi pomaga, … po njivah se pase ona, jaz le

bolj gospodinjim, kuham in se potikam po hiši … Samo, za tako delo bi

26 Tavrh, tabrh, tavrharji: dnina, delo ali delavci, ki pridejo za plačilo delati za en dan.

135

lahko najeli deklo, to je brez vseh naših obveznosti, Neža pa …« Čakala je tudi, ali bo Neža dala kakšen znak, da je noseča. Pet mesecev, ko sta

s Fonzom spala skupaj, je bilo dovolj časa, da bi se kaj takega zgodilo.

Pa ni bilo nič s tem, zato se ji je Neža zdela še toliko bolj nepotrebna pri

hiši.

O Luku se ji je velikokrat sanjalo. Če se je po takih sanjah zbudila,

tisto noč ni več zaspala, zjutraj pa je vstala utrujena in sitna. Namesto da

bi spala, je premišljevala o njunem skupnem življenju, o svoji mami Johanci in njenih nasvetih za življenje. Čeprav so se ji takrat nasveti zdeli povsem nepotrebni, je zdaj, po skoraj štiridesetih letih, ugotavljala, da

je številne nasvete vendarle upoštevala. »Večino, ne pa vseh … Morda

bi jih morala še več?« se je spraševala.

In Fonza! Čakala je njegovo pošto, sporočilo, da je z njim vse v redu.

Molila je, da bi se vojna čim prej končala in da bi se njen sin vrnil. Ko je

opazovala Štefanovo obnašanje, si je vedno skušala predstavljati, kako

bi pri posameznih rečeh ravnal Fonza, in to primerjala s Štefanom. Pri

tem primerjanju je vedno dajala večjo veljavo Fonzu, pa čeprav je pozneje morala priznati, da tudi Štefanovo ravnanje ni bilo napačno.

Zima leta 1942 je bila huda in dolga. Snega je že novembra nametalo

skoraj pol metra, potem ga je sonce sicer nekaj pobralo, ne pa vsega.

Decembra ga je zapadlo še pol metra in vztrajal je vse do jožefovega, po

senčnih legah še dalj.

Tista dva prašiča, ki so ju vzeli Nemci, je Štefa nekako pogrešila, zaklali so pač enega manj kot po navadi. »Pa saj nas tudi ni polna hiša, bo že vseeno dovolj mesa in špeha,« je računala.

Pozimi je hlapec Lovro neko noč preprosto izginil, z njim pa tudi

velik kos špeha in pisker masti z ocvirki. To jo je silno presenetilo in

pojezilo.

»K hiši je prišel kot pastir, bil je pošten in priden delavec, zdaj pa

kar takole izgine in z njim špeh in mast,« je bentila in skoraj ni mogla

verjeti, da je vse to res. Tečnarila je in zahtevala, naj se Štefan odpravi

k Lovru domov in zahteva od njega, da se vrne z mastjo in špehom ali

brez njega.

136

Po tednu dni je Štefan le popustil in se odpravil na Lovrov dom.

Doma sta bila le še oče in sestra, mama je že umrla. Tega, kar jima je

razlagal Štefan, nista mogla verjeti in razumeti. Prisegla pa sta, da ga

domov ni bilo.

»No, pa imamo hudiča, še en par rok manj za delo,« je ugotovila, ko

je Štefan povedal, da je bila njegova pot zaman.

Potem je zbolela še dekla Cita. Zdeloval jo je hud kašelj in ko je po

treh tednih bolezni Štefan šel k zdravniku v Sevnico, mu je ta po opisu

njenega stanja preprosto dejal, da ima jetiko in da bo v kratkem umrla.

In res, na veliki petek so jo pokopali.

Zdaj je bilo na veliki kmetiji v hribih pod Bohorjem skoraj pol manj

ljudi kot pred letom dni. Ostala sta jim le še dekla Katica in starejši hlapec Drago. Štefa je vedela, da bodo imeli zelo veliko dela, in že samo zato je bila slabe volje. Sitnarila je po hiši, prepiri med njo in Štefanom

so bili čedalje pogostejši. Štefan je imel navado, da je naravnost povedal, kar je mislil, potem pa je preprosto odšel in jo pustil v jezi in brez možnosti, da bi mu z besedami vrnila.

Upanje, da se bo Fonza kmalu vrnil, Štefe ni zapustilo. Za ta namen

je plačala mašo, pri molitvi ob nedeljskem kosilu je vedno dodala še

očenaš za konec vojne in Fonzovo srečno vrnitev.

Potem pa je marca prišlo pismo, ki ga je pred božičem Fonzu v daljnem Ploštenu na Poljskem napisal Nace. Ko ga je odpirala, so se ji roke tako tresle, da ga ni mogla prebrati. Toda tisto, kar je bilo napisano v pismu, jo je še dodatno prestrašilo. Sporočal jim je, da bo verjetno kmalu odšel na fronto, v neznansko hudo nevarnost.

Fronta! Saj ni dobro vedela, kaj to je, ampak ljudje so govorili, da se v

prvi svetovni vojni s fronte niso vračali drugače kot v trugah … Ali pa

še to ne … Prišlo je le črno obrobljeno pismo …

Tiste besede, da misli na njih in na Borovnik, so jo nekoliko tudi

pomirile in predvsem z njimi se je pozneje tolažila. Grožnjo z odhodom

na fronto je namenoma odrivala iz svoje zavesti. Na sanje pa ni mogla

vplivati. In v sanjah so se ji pogosto vračale tiste besede o fronti, ki jih je naravnost sovražila.

137

Ker potem ni bilo več Fonzovih pisem, so ljudje čedalje pogosteje govorili, da je gotovo že padel, da ga je fronta pogoltnila in da njegove

kosti trohnijo kdo ve kje, daleč od doma, v neznani deželi.

Pa vendar, njeno materinsko srce kljub vsem tem govoricam ni nehalo upati. Fonza je še vedno imela za živega, upanje je ni zapustilo. Velikokrat je pogledala na stezo, ki se je v dolini kazala iz hoste in se med njivami vila do hišnega praga. Na njej je pričakovala znano Fonzovo

postavo.

e f

Prve mesece po Fonzovi mobilizaciji in očetovi smrti se je Štefan v

dobršni meri podrejal maminim zahtevam. Tudi njemu je bilo hudo,

ker so tako hitro izgubili oba.

Čeprav sta bila s Fonzom že od otroštva zaradi malenkosti pogosto

v sporu, ga je zdaj močno pogrešal. Oče pa, ja, oče je bil pač starejši

možak, čigar besedo je bil vajen spoštovati in ubogati, pa čeprav se mu

je to zdelo še tako neumno. Zdaj pa je kar na lepem on postal tisti, ki je

moral sprejeti marsikatero odločitev, pa čeprav še včeraj o čem takem

niti razmišljal ni. Nehote je postajal gospodar domačije Puntarjevih, saj

se na mamino odločanje ni mogel zanašati.

A njegov značaj je bil zelo drugačen od Fonzovega. Po naravi je bil

veseljak in družaben človek, rad se je smejal in veliko govoril. Zdaj pa je

mama v hiši zahtevala le resne pogovore, nič smeha in veselja, na vasi pa

tudi ni imel prave družbe. Kljub maminim ostrim pogledom je prav on

začel glasno govoriti, včasih je stresel kakšno šalo, se nasmejal in si med

delom okrog vogalov tudi požvižgaval.

Takrat, ko je čez noč izginil hlapec Lovro, ga je zaskrbelo, kako bodo

brez njega spomladi opravili vse delo, pa se s tem ni dolgo ukvarjal. Bil

je prepričan, da bo z lahkoto dobil drugega hlapca. Čez nekaj mesecev

mu je prišlo na uho, da je Lovro morda v hosti, v Kozjanski četi, v partizanih. Tega mami ni omenjal, ga je pa skrbelo, da bi se zaradi tega lahko Nemci spet znesli nad njimi. Na srečo se to ni zgodilo.

138

Potem je umrla dekla Cita in prišlo je še Fonzovo pismo. Vest o tem, da je Fonza na Poljskem in da najbrž odhaja na fronto, je bila v Borovniku glavna tema pogovorov. Večina takih pogovorov se je končala s slabo napovedjo za Fonza. Ljudje so bili pač prepričani, da s fronte ni vrnitve.

Štefan se je takemu mnenju upiral, v podzavesti pa ga je tudi on sprejemal kot nekaj najbolj verjetnega.

e f

Prišla je pomlad in z njo veliko dela. Ker se mama še vedno ni hotela

kaj dosti pogovarjati o gospodarskih zadevah, je Štefan iskal sogovornika v Neži. V letu dni, odkar je prišla v njihovo hišo, je dodobra spoznala vas in ljudi v njej, pa tudi kmetijo Puntarjevih. Poznala je posebnosti

posameznih njiv, delala načrte za svinjak, pametno ocenila, kdaj in

kako kaj narediti, da bo rezultat čim boljši.

Teh njenih sposobnosti je bil Štefan zelo vesel. Priznaval si je, da mu

veliko znanja in izkušenj še manjka, da bi lahko sam dobro gospodaril

na tako veliki kmetiji in za tako razsodnim gospodarjem, kot je bil oče.

Prav zato se je z Nežo pogovarjal o vseh stvareh, tudi o čisto moških in

o gospodinjskih problemih.

Kmalu se je tudi zgodilo, da je Nežo predvsem poslušal, še bolj pozorno pa opazoval. Kadar se je razgovorila o določeni stvari, jo je to preprosto zaneslo. Oči so ji drugače zažarele, v obraz je rahlo zardela,

njen glas je zazvenel drugače in prepričljivo. Njen smeh mu je zvenel

čedalje bolj privlačno, napete in rdeče ustnice so kot magnet privlačile

njegove oči.

Ko je delala na njivi, se je njegov pogled pogosto ustavil na njeni postavi. Život pod obleko je bil čvrst, ko se je sklonila k delu pri tleh, je izstopala njena napeta zadnjica, kikla pa je nekoliko razgalila njena stegna. Takrat je povsem pozabil na vse okrog sebe, oči nikakor ni mogel odtrgati od nje.

Štefan se te Nežine privlačnosti ni takoj zavedel. Zdelo se mu je povsem normalno, da se veliko pogovarja z njo, privlačil ga je pogled na 139

vsaka razgaljena ženska stegna in napeto rit, od dela razgret obraz ali pogled v globoko razpet ovratnik ženske bluze.

Potem pa se mu je neke noči sanjalo o Neži. Sanjalo se mu je, da se je

po delu na njivi vsa razgreta in prašna pred hišo umivala. Prišel je mimo

in prosila ga je, naj ji umije hrbet. In bolj ko jo je umival, bolj se je slačila.

Preden pa je do konca odvrgla obleko, se je zbudil.

Te sanje so bil vzrok, da to noč ni več zaspal. Razmišljal je o Neži.

Spomnil se je, kako je Fonzu že takrat, ko so jo pripeljali pokazat, dejal,

da je fejst babnica, vredna greha. Vendar se je potem zavedal, da je Fonzova žena, zato se ni nikoli več ukvarjal z njeno privlačnostjo.

»Do nocojšnjih sanj sem jo gledal le kot njegovo žensko … Pa je to

res? Ali nisem že velikokrat pasel oči na njeni riti, se predolgo pogovarjal z njo … Ne zaradi problemov, ampak zato, ker mi je čedalje bolj všeč njen glas? In tiste rdeče ustnice … Z njih sem pil besede, ki jih je

izgovarjala …« se mu je podilo po glavi.

»Madonca, Štefan, strezni se. Neža je Fonzova žena, prisegla sta si

pred oltarjem … In Fonza, Fonza je še živ, samo kdo ve, kje … Ne pozabi, da si njegov brat, ne pa tekmec za njegovo babo!«

To razmišljanje ga je pripeljalo do trdnega sklepa, da na Nežo ne

sme več gledati kot na žensko, ampak le kot na bratovo ženo, članico

družine, pridno in zvesto delavko na domačiji. Vendar že tisti trenutek,

ko je to sklenil, ni bil povsem prepričan, da bo tako tudi ravnal.

e f

Nekaj časa po tisti noči se je izogibal temu, da bi se z Nežo kaj veliko

pogovarjal, tudi opazoval je ni več tako kot prej. Njegov sklep, da se bo

do nje pač obnašal tako, kot se mora obnašati do bratove žene, je še vedno deloval. Vendar ni vzdržal dolgo, saj je s časom izgubljal svojo moč.

Po nekaj tednih je Nežo spet videl predvsem kot mlado, čedno žensko,

ki mu je burila domišljijo mladega moškega.

Neko jutro je bil v štali, ko je prišla molst krave. Stal je pri vratih in jo

opazoval, kako je sedla na nizek trinožni stolček, si potegnila rob kikle

visoko po stegnu in med noge stisnila žehtar ter začela molsti. Ko je

140

končala pri eni kravi, je mleko prelila v pripravljeno vedro in se spravila k drugi kravi. Spet je ponovila vse tako kot prej, ob tem pa je mimogrede pogledala proti njemu. Videla je, da kot hipnotiziran bulji v njena napol razgaljena stegna.

»Kaj je, kaj gledaš?«

Štefan se je stresel, obrnil pogled drugam in zmedeno zajecljal.

»Kaj gledam … nič, kaj pa naj bi … gledal .. «

Neža se je naredila, kot da je z odgovorom zadovoljna, si s kiklo zakrila bedro in molzla naprej. Pri tem je nekajkrat pogledala proti njemu, ki je še vedno stal na istem mestu ter s pogledom krožil po štali, in se

rahlo nasmehnila. Za ta dan je bilo to vse.

Nekaj dni pozneje pa se je Štefan umival pri kapnici. Bil je brez srajce, Neža pa je stala nekaj metrov stran in ga opazovala.

»Kar čeden si …« se je nasmehnila sama pri sebi, »škoda je le, … da

nisi na Fonzovem mestu …«

Obrnila se je in odšla, šele takrat pa jo je opazil Štefan.

To njuno medsebojno opazovanje na skrivaj se je nadaljevalo. Oba

sta se pri tem počutila kriva, imela sta slabo vest. Vedela sta, da to, kar

počneta, ni primerno, da tega nikakor ne bi smela početi. Med njima je

stal Fonza in njena prisega večne zvestobe.

»Ja, Fonza, bog vedi, kje je … In ali sploh še je?« se je spraševala

Neža. Tudi ona je sklenila, da ne bo več pogledovala proti Štefanu, pa

na sklep tudi takoj pozabila.

Ne samo, da ga je rada gledala, uživala je že v tem, ker je vedela, da

jo tudi on opazuje. Včasih je sama poskrbela, da jo je opazil in pasel oči

na njej. Bilo je pač poletje in zaradi vročine so se ljudje oblačili drugače,

bolj pomanjkljivo. Neža si je le redkokdaj zapela vse gumbe na bluzi,

raje je pustila, da se je že na daleč zaslutilo, kaj je pod odpetimi gumbi.

Kadar ji je bilo vroče, je prijela rob kikle, ga potegnila malo navzgor in

z njim mahala, da je delala veter in si hladila stegna. Takih drobnih trikov, s katerimi si je zagotovila njegov pogled, je bilo še veliko. In z vsemi je dosegla svoj namen, pritegnila je njegovo pozornost in požiranje z

očmi.

141

Zvečer, ko je legla v svojo posteljo, ki se ji je že nekaj časa zdela veliko preširoka, je tudi večkrat pomislila na Štefana kot na svojega Fonza.

»Stara sem enaindvajset, leto dni poročena, … pa vseeno vedno

sama v postelji …« je pomislila z grenkobo. »Kje so zdaj tisti časi, ko

je Niko poskrbel, da mi ni bilo dolgčas … Čisto drugače kot Fonza …

Štor nerodni! Pa bi mi zdaj kar prav prišel, bi ga že navadila!« se je nasmehnila, prepričana, da bi ji resnično uspelo.

Ob mislih na noči z Nikom in tiste tri prave s Fonzom se ji je telo kar

samo od sebe ogrelo. Postala je nemirna, se obračala v postelji in z roko

segla v mednožje. To ji je dobro delo, prav tako tudi, ko se je božala po

prsih in se igrala s trdo bradavico.

Vendar se je vsak tak večer končal z nemirnim spanjem, včasih tudi s

sanjami, ki so nadaljevale tisto, kar je bilo prej prisotno v mislih.

e f

Štefana so vse te misli na Nežo, njeno mlado in čvrsto telo, delale čedalje bolj nemirnega. Preklinjal je usodo, ker je z doma odpeljala Fonza, ne njega. Tudi zaradi Neže si je želel, da bi se Fonza končno vrnil domov

in ga tako rešil pred skušnjavo. Nekoč mu je ob tem nočnem tuhtanju

kot rešitev iz zagate prišla na misel tudi želja, da bi končno dobili obvestilo o tem, da je Fonza padel in za večno ostal nekje daleč v tujini.

Kar stresel se je. Misel je odgnal, počutil se je osramočenega sam

pred sabo.

»Zaradi babe si zdaj želim, da ne bi imel več Fonza, edinega brata!

Štefan, strezni se, ne bodi tako brez vesti in časti!« Ta streznitev pa je

delovala le nekaj dni in noči, potem pa se mu misel na to, da Fonza ni

več med živimi, ni več zdela tako nemogoča in pregrešna.

e f

Nekako sredi septembra so kosili otavo. Bili so lepi, topli dnevi in

otavo so v nekaj dneh zvozili domov. Zmetali so je na pod, od tam pa jo

je bilo treba zmetati še naprej v zgornji del parne, ki je bil vedno name­

142

njen otavi. Potem je začelo deževati, dela zunaj ni bilo, zato sta se Neža in Štefan namenila premetavati otavo. Najprej pa je bilo treba od tam

odmetati seno in narediti prostor za otavo.

Po navadi so to delo opravljali moški, tokrat pa je bil hlapec Drago za

tako delo neuporaben. Pri čiščenju trnja ob robu travnika se je močno

popraskal. Levo roko je imel vneto in gnojno, močno otečeno in povsem neuporabno. Zato se je namesto njega dela lotila Neža.

Uro dela v parni, premetavanje sena v zatohlem in prašnem ozračju

ju je utrudilo, zato sta sedla in malo počivala. Potem se je Štefan odpravil in prinesel steklenico vode in delala sta naprej. Pol ure pozneje sta vsa premočena od potu končala, tudi otava je bila na svojem mestu.

Ko sta premetavala seno, se je prevrnila lestev, po kateri sta prej prilezla v ta del parne. Zdaj sta se morala spustiti po senu navzdol na pod.

Najprej se je spustil Štefan, potem pa zaklical Neži, da je zdaj ona na

vrsti.

»Spusti se, ujel te bom, da ne boš priletela naravnost na gole deske

in se potolkla. Spusti se po trebuhu,« ji je svetoval in se pripravil, da jo

ujame v roke.

»Ja, prav,« je prišel glas od zgoraj, »prihajam!«

Zgoraj na senu je zašumelo, potem pa se je v žlebu na senu prikazala

Neža. Spuščala se je po trebuhu, drsenje po senu pa ji je zavihalo kiklo

do podpazduh. Hlač ni nosila in tako se je v Štefanove roke pridrsala z

golo ritjo. Lovil jo je v naročje in tik pred očmi zagledal njeno nago rit,

z rokama pa je ujel in zdaj objemal njeno razgaljeno telo.

Ko jo je ujel tako razgaljeno, se je v njem zbudila samo še mlada mo­

ška narava. Sunek padca njenega telesa v njegovo naročje je bil tako mo­

čan, da sta oba padla po tleh. Štefanove roke so si jo močno stisnile v

objem, potem pa začele drseti po golem telesu.

» Nehaj, Štefan, kaj si nor! « je neprepričljivo protestirala Neža.

Štefan njenih besed ni niti slišal niti razumel, naval krvi v glavo je

bil premočan. Z roko je segel v njeno mednožje, ga v celoti prekril in

gnetel, z drugo roko pa si je že odpenjal hlače in trenutek pozneje sta se

na majhnem kupu sena tam na podu predala strastem in oblasti mlade

krvi.

143

To se je zgodilo leto in pol po njeni poroki, dobro leto potem, ko so ji vzeli Fonza, in takrat, ko je Fonza tolkel lakoto in v nečloveških razmerah živel v ruskem taborišču za vojne ujetnike.

e f

Neža noč po tem dogajanju na podu dolgo ni mogla zaspati. Po telesu so ji še vedno švigali prijetni občutki, na trenutke se ji je zdelo, da plava nad oblaki. Tista čudna utrujenost v udih ji je prijala, podzavestno

si je želela, da bi trajala in da bi se vse še kdaj ponovilo …

Vendar pa se ji je vsakokrat takoj oglasila tudi slaba vest. Vedela je, da

se to ne bi smelo zgoditi, da bi se morala Štefanu odločno upreti.

»Jaz sem poročena z njegovim bratom, ne on! Jaz bi morala reči NE,

se mu izmuzniti iz rok, čeprav tudi on ne bi smel … Ampak vem, da

moški takoj pozabijo na vse ovire, samo da dobijo babnico podse,« je

iskala opravičilo za njuno ravnanje.

»Vendar nisem imela moči. Kako naj bi se uprla tako močnemu mlademu moškemu … Še na misel mi ni prišlo. V trenutku, ko me je prijel tam doli, sem bila povsem brez moči … Bilo je tako, … tako kot pri

Niku. Povsem brez moči sem lahko le sledila temu, kar se je dogajalo

…«Potem pa je vendarle zmagala vest v njej. Skoraj prisegla si je, da se bo

odločno uprla, če se ji bo kdaj hotel Štefan spet približati.

»Zabrusila mu bom, da sem prisegla Fonzu in da prisega velja tudi,

če ga trenutno ni doma. Saj sem obljubila do konca življenja, ali kako se

je tisto že glasilo?« se ni dobro spomnila besed, s katerimi je prisegla

zakonsko zvestobo.

»In kako naj Štefana jutri zjutraj pogledam, ko bom prišla v štalo z

žehtarjem na molžo? Pa potem pri zajtrku za mizo, ko bodo mama molili za blagoslov jedi in dneva? Če ga bom pogledala, bom zardela, ali pa prebledela, zatresla se mi bo roka z žlico.«

Tuhtala je naprej, misli pa so jo pripeljale tudi do tega, da je priznala,

da si je tega s Štefanom v resnici tudi sama zaželela. Spomnila se je, kako

je takrat, ko so jo pred poroko pripeljali sem gor na ogled in spoznava­

144

nje, naslednje jutro Tonu v štali povedala, da bi bila bolj zadovoljna, če bi ji izbrali Štefana kot Fonza.

Potem pa jo je presenetila še ena, od vseh dosedanjih najhujša misel.

»Kaj pa, … lahko bi se zgodilo, … ker so mi misli povsem odpovedale, … kaj če … če sem zanosila!« Njene zaspanosti je bilo v trenutku konec. Ob sami misli na to nevarnost jo je streslo po vsem životu. Sedela je na postelji in strmela v temo, v glavi ji je razbijalo, na čelu je začutila mrzel pot. Misli so ji povsem zablokirale, samo beseda »noseča« ji je

tolkla v glavi, ji stiskala prsi in zdelo se ji je, da se bo zadušila.

»Pa saj menda ni bil tudi on povsem iz sebe … Gotovo je vedel, kdaj

mora nehati, … upam vsaj.« Potem se je skušala spomniti, kako sta

končala, pa je bilo vse zaman. V spominu je lahko obudila le začetek, …

naprej pa ne, … samo burno divjanje krvi in …

Končno je misli preusmerila v to, kako bi ravnala, če bi se res zgodilo

tisto najhujše. Kot rešitev so se ji ponujale možnosti, a je vsako takoj

tudi zavrgla. Najprej je pomislila, da se preprosto obesi in s tem vse skupaj, kar se nje tiče, konča. »Nak, tega pa ne! Da bi si zaradi otroka, ki bi morda rasel v meni, vzela življenje? Avša, zakaj sploh pomisliš na to. S

tem bi ubila tudi otroka, ki resnično ni nič kriv za mojo neumnost. Pa

tudi sicer … Pri svojih enaindvajsetih letih sem se pripravljena boriti za

vsako uro življenja, pa naj se zgodi, karkoli že hoče …« je z mislijo na

samomor dokončno opravila.

»Kako bi lahko naprej živela tu … pri Puntarjevih?« je bilo naslednje zoprno vprašanje. »Mama Štefa bi me živo požrla … Že zdaj, odkar ni Fonza, bi me najraje spravila med dekle … To vem, čeprav ni rekla nič takega, se pa zadnje čase do mene obnaša tako kot do Katice.

Ne, mislim, da tu ne bi mogla vzdržati prav dolgo.

»In kaj bi lahko rekla Fonzu, ko bi se nekega dne prikazal na doma­

čih vratih?« jo je spreletelo. »Ob taki novici, ki bi jo slišal, bi bilo njegove mirnosti najbrž takoj konec. Bi me prebutal kot vola ali me morda povsem ignoriral, kot da me sploh ni?« Naj si je še tako prizadevala,

si je nazadnje morala priznati, da Fonza premalo pozna, da bi si lahko

predstavljala njegovo ravnanje ob tako neprijetni zadevi. »Morda bi me

preprosto spodil iz hiše? Ja, najbrž bi naredil tako!« je bila skoraj prepričana.

145

Potem pa se ji razmišljanje ustavilo pri Štefanu, sokrivcu nečastnega dejanja. Kakorkoli je obračala stvari, se je vedno znova vrnila na to, da

bi ji moral pomagati, da bi se nekako izvlekla iz te zagate. Dokler ni Fonza, je moral biti po sili razmer gospodar domačije.

»Mama Štefa dobro vedo, in ženska je dovolj pametna in odgovorna,

tudi do kmetije, da bi brez moškega v hiši kmetija hitro propadla, Fonzova vrnitev pa je še kdo ve kako daleč, … če se sploh bo vrnil. Zato bi med njimi in Štefanom gotovo močno zaropotalo, potem pa bi se mama

sprijaznili, da Štefana nujno potrebujejo. Vsaj dokler se ne vrne Fonza

… Potem pa, kdo ve …« Vedela je, da pri tako pomembnih rečeh, kot

je obstoj kmetije, se čustva, jeza in tudi sramota, morajo umakniti treznim, praktičnim rešitvam.

»In če bi morala jaz od hiše, bi od njega zahtevala, da poskrbi za

otroka in zame!«

V iskanju rešitve ob morebitni nosečnosti ji je prišlo na misel tudi, da

bi se umaknila domov v Plazno. Vsaj za nekaj časa.

»To najbrž ne bi bilo mogoče … Oče in mama take sramote ne bi

sprejela … Že samo zaradi Nikovih hlač sta me poročila sem gor, daleč od doma. Če pa bi se zdaj prikazala z velikim trebuhom in hotela nekaj časa ostati doma … Ne, to ne bi šlo! Tona bi morda to še sprejel

… Onadva pa nikakor ne! In gospodarja sta še vedno prav onadva,« je

misel na Plazno zavrgla kot nekaj nemogočega.

V razmišljanju o morebitnih nezaželenih posledicah nepremišljenega predajanja užitkom je čas ponoči hitro tekel. Spanca ni bilo od nikoder, pa si ga tudi želela ni. Bala se je, da bodo sanje prikazovale samo posledice, ki bodo povsem spremenile njeno življenje.

Ko je vse to pretuhtala, se je pokazal njen uporen, trden in k dobremu nagnjen značaj.

Zamahnila z roko, češ, za nazaj ne morem ničesar več spremeniti.

»Saj še ne vem, ali sploh sem noseča. Upam, da nisem! Kaj bi si zdaj

samo zaradi suma, da bi se to utegnilo zgoditi, delala toliko skrbi. Če se

bo to zares zgodilo, bom takrat iskala rešitev iz zagate, zdaj pa mi nič ne

pomaga, če si populim vse lase!«

Ta misel ji je malo pomirila živce.

146

»Moram pa poskrbeti, da se kaj takega, ne s Štefanom ne s kom drugim, ne bo nikoli več zgodilo …« je trdno sklenila, se obrnila na bok in nekoliko pomirjena kmalu zaspala.

e f

To popoldne in zvečer tudi Štefan ni bil miren. Razmišljal je o dogodku na podu. Po eni strani je bil to neznanski užitek in zadovoljstvo, da si je prisvojil Nežo, mlado in hudičevo čedno babnico, temu zadovoljstvu nasproti pa se je vztrajno postavljala zavest, da se to nikakor ne bi smelo zgoditi.

»Neža je Fonzova žena, ne pa kakšna prosta flenča, za katero se ne

zanima noben moški! To si ja dobro vedel, pa si vseeno nizkotno izkoristil njegovo kruto odsotnost in … povsem brez premisleka storil tisto, česar ne bi smel!«

Vendar so bili spomini na užitke močnejši od slabe vesti. Pred očmi

se mu je kar naprej ponavljala slika njene gole zadnjice, v roki je še vedno čutil žgečkanje njenih sramnih kocin in toploto, ki se je od tam selila po vsem njegovem telesu.

Kljub temu se je med delom pri živini občutek slabe vesti in zavedanja hude napake oglašal čedalje močneje. Zato tisti večer z Nežo ni spregovoril niti besede. Tudi pri večerji, ko je kot vedno sedela v njegovi

neposredni bližini, je pazil, da se njuna pogleda ne bi srečala.

Potem pa je prišla noč in z njo dolge ure razmišljanja o dogodku in

morebitnih posledicah.

Najprej je več kot o Neži razmišljal o Fonzu. Bilo je čudno, a spomin

se je začenjal s tistim večerom, ko mu je Fonza povedal, da so se starši

odločili, da se bo poročil.

Štefanu se to, da sta odločitev sprejela oče in mama, Fonza pa se je

v to preprosto vdal, nekako ni zdelo normalno, pa čeprav je vedel, da

se večina zakonov sklene tako. Ko ga je Fonza vprašal, kako bi pa on

ravnal, če bi ga starša soočila z enako novico, mu je moral priznati, da bi

najbrž ravnal enako.

Ko je potem zagledal Nežo, se mu je v trenutku zdela taka, da ob njej

sploh ne bi razmišljal, ali se poročiti ali ne. Zvečer je to sicer z drugimi

147

besedami dal vedeti Fonzu. In mu bil po svoje kar nevoščljiv, da bo dobil v posteljo tako mlado in čedno babnico.

Ampak bolj ko se je z mislimi ukvarjal s Fonzom, bolj se mu je ogla­

šala slaba vest in naraščal občutek krivde in zavedanja, da je storil sramotno dejanje.

»Saj, če bi bil Fonza tule doma, pa bi se med nama z Nežo vseeno

vžgala ljubezen, Fonza pa bi se temu lahko uprl in preprečil, pa tega ne

bi naredil … No, potem to ne bi bila tako hudičevo huda napaka,« si je

na zalogo pripravljal izgovore.

»Takole pa, … ko dobro vem, da je proti svoji volji odšel zdoma in je

zdaj bog vedi kje daleč … Neže niti pogledati ne bi smel tako kot žensko … Kot pridno delavko ja, kot babnico pa nikakor. V njej bi moral vedno videti Fonzovo ženo, … članico družine, … gospodinjo … Če

bi se kdo smukal okrog nje z namenom, da jo povalja, bi moral biti jaz

tisti, ki bi posegel vmes, mu preštel rebra in ga za vse čase ozdravil takih

namenov … Saj sem vendar Fonzov brat!«

Nehote se je vprašal, kako bi ravnal Fonza, če bi bili njuni vlogi zamenjani. Brez razmišljanja je bil prepričan, da Fonza ne bi ravnal tako, kot je on, temveč bi častno in odgovorno upošteval meje primernega

ravnanja.

»Ampak jaz nisem Fonza!« mu je boleče zarezalo v mislih.

»In nikoli nisem bil tak kot on … Pa saj tudi ne bi hotel biti … Kaj

vem, zakaj, ampak tako pač je … On je Fonza, jaz sem pa Štefan …

Tako je bilo in vedno bo!« je s tem malo potlačil misel, kako drugače bi

ravnal Fonza.

Zdaj je podzavestno začel iskati razloge in opravičila, ki so pripeljali

do tega, kar se je zgodilo z Nežo. In pri tem je iskal tudi take, s katerimi

je lahko vsaj del krivde pripisal Neži. In tega je našel cel kup.

»Hja, včasih se je obnašala tako, kot bi naravnost želela, da si jo pozorno ogledujem … kot žensko. Na njivi se je sklanjala tako globoko, da sem ji lahko pod kiklo videl do polovice beder … Ko ji je bilo vroče, je

vpričo mene z robcem segla pod bluzo in si brisala pot med joški … Ko

se je kakšno nedeljo oblačila za k maši, je v sami srajci hodila po hiši in

kuhinji … Včasih tudi tik mene …«

148

Zdaj, ko je zašel med razloge, ki so njemu zmanjševali krivdo za to, da se je spečal z Nežo, je brskal naprej. In to brskanje ga je spet pripeljalo do Fonza.

»V vsem tem času, odkar je zdoma, nam je le enkrat pisal in sporočil,

da je živ! Gotovo pa je imel priložnost napisati še kakšno sporočilo, pismo ali dopisnico, pa tega ni naredil … To najbrž pomeni, da mu ni veliko za nas …Tudi za Nežo ne. Pa bi mu moralo biti … Hja, in kako naj bi potlej vsi skupaj vedeli, kje je in kako živi. Predvsem pa, da je še živ! Ni

dovolj, da mama vsak dan molijo, pisati bi nam moral!« je zdaj že prišel

do sklepa, da se je tisto med njim in Nežo zgodilo le po Fonzovi krivdi.

Ko je bil že skoraj prepričan, da je v Fonzu našel pravega krivca, pa se

je globoko v njem spet oglasila vest, zoper katero ni našel prepričljivega

ugovora in je vse svoje prejšnje izgovore preprosto postavil na laž.

»Ne, Štefan, kakorkoli obračaš stvari in prenašaš krivdo na Nežo in

Fonza, je največja odgovornost za dejanje na tebi! Ti si jo ujel v roke, ti

si jo stisnil k sebi in ti si preslišal njeno ugovarjanje, Nehaj Štefan, kaj si nor! Spametuj se, prosi boga, da ne bo posledic, za naprej pa se Neže kot ženske izogibaj kot hudič križa!«

S tem opozorilom vesti in trdno obljubo, da bo tako tudi res ravnal,

je Štefan končal razmišljanje o popoldnevu na podu in končno le zaspal.

149

3. V stepi

Zjutraj je Fonza zbudilo cukanje za stopalo. Ob ležišču je stal Anatol

in mu nekaj dopovedoval. Ni ga razumel, sklepal pa je, da mora vstati.

S težavo se je postavil na noge in se za Anatolom odmajal ven. Zunaj se

je stresel od mraza, Anatol mu je namignil na vedro z vodo, na kateri je

bila tanka skorja ledu. Fonzu ni bilo do umivanja s to ledeno vodo, takrat pa je Anatol preprosto zagrabil vedro in z zamahom vso vodo polil po njem.

Fonza je v trenutku minila zaspanost, še vedno pa je čutil posledice

sinočnje obilne večerje in preveč popite vodke. Alkoholne pijače nikoli

ni maral, sinoči pa sta ga v pitje zapeljala Vanja in Anatol in seveda neizmerna sreča, ker je do takih nepričakovanih dobrot sploh prišel.

Prve dni pri Fedju se je s Fonzom ukvarjal le Anatol. Vodil ga je po

stavbah, mu poskušal razložiti namen posameznega prostora in podobno. To je bilo prvo in praktično spoznavanje ruskega jezika. Tistim nekaj osnovnim besedam, ki se jih je Fonza naučil v treh mesecih življenja v taborišču, jih je v teh dneh dodal še nekaj. Pri tem pa je bilo učenje

veliko prijetnejše kot v taboru.

Anatol mu je pokazal kakšen predmet, prostor, naredil kretnjo ali kaj

podobnega in pri tem počasi in razločno izgovarjal ustrezno besedo. V

taboru se je besed učil s pomočjo udarcev s palico, kazenskim opravljanjem najbolj umazanih del ali odtegnjenim obrokom hrane.

e f

Dober teden pozneje je spet prišel Fedja. Ko so poklicali Fonza, je

Fedja že sedel na sedežu lahkega voza, trojke, v katerega so bili vpreženi

trije živahni konji. Pomignil mu je, naj prisede. Zadnje priprave pred

vožnjo je pri konjih urejala velika in obilna ženska Dunja. Ko je končala, je Fedja pognal, konji so kar planili z dvorišča, Fedja pa se je na ves glas zasmejal. Videlo se je, da uživa, ko konji dirjajo.

Po četrt ure hitre vožnje je malo upočasnil, še vedno pa je pustil, da

so konji sami izbirali hitrost vožnje. Zdaj je Fedja v svoji skromni nem­

150

ščini, ki ni bila veliko boljša od Fonzove, pa je vseeno zadoščala, da sta se za silo sporazumevala, razložil, kam se peljeta.

Posestvo Postrugovih je bilo veliko, razdeljeno na tri velike dele. Poskrbeli so, da je bilo med temi gospodarskimi deli veliko gozda, ki je bil pravzaprav četrti, največji del. Najbrž jih prav zaradi teh obširnih

gozdnih površin nemška vojska niti ni našla.

Največji del je bil v mirnem času namenjen pridelavi žita. Nekaj tega

so prevozili ob prihodu domov, kjer so tudi med vojno imeli posejano

pšenico. Drugi del je bila razsežna stepa, travniki, kjer so pred časom

kosili travo za več kakor tristoglavo čredo goveda. Tretji del pa je bil

namenjen reji konj. In tja sta se zdaj peljala.

»Nekoč smo imeli več kot sto konj, zdaj jih je le še kakšnih štirideset.

Preostalo je vzela Rdeča armada. Konje smo imeli za delo, za jahanje

in potovanje po posestvu. Z njimi smo tudi redno oskrbovali vojsko.

Samo s hitrimi konji lahko kam prideš,« je ponos na konje kar žarel iz

njega.

e f

Po dobri uri vožnje sta se ustavila pred velikim oborom, v katerem

je bilo kakšnih petnajst konj. Fedja mu je povedal, da bo do nadaljnjega

živel tu. Ta del posestva je vodila Katjuša, njegova petdesetletna sestrična, poleg nje pa so bile še štiri druge ženske.

Tako se je Fonza v nekaj dneh po rešitvi iz taborišča za vojne ujetnike znašel v povsem novem okolju. S konji dotlej ni imel nikakršnih izkušenj, v resnici se jih je bal. Zakaj, pravzaprav ni vedel, saj nikoli ni

imel opravka z njimi. Najbrž je bil to edini razlog za ta strah. Doma je

bil vajen le dela z govejo živino, konji pa so se mu zdeli nekaj povsem

drugega.

Zdelo se mu je, da je v teh čvrstih in gibčnih telesih nakopičene toliko moči in hitrosti, da ju človek preprosto ne more obvladovati. Tudi njihovi dolgi zobje mu niso dajali nikakršnega poguma. Je pa hkrati ob­

čudoval njihove lepe živote, še zlasti tedaj, ko so s ponosno dvignjeno

glavo tekali po travniku ali oboru. Pod kratko in svetlečo se dlako se je

151

skrivalo toliko energije, toliko napetih mišic, ki so samo čakale trenutek, da so se lahko sprostile.

Katjuša pa se na ta njegov strah pred konji ni ozirala. Moral je delati

med njimi, se jih navaditi krtačiti in drugače negovati, jih sedlati, vpregati v enojne ali trojne vprege, nagnala ga je celo, da se je naučil jahati.

Pri tem ga je rana v desnem stegnu neusmiljeno spominjala na dni na

fronti, pa vseeno se Katjuši ni upal niti ugovarjati, kaj šele upreti.

Katjuša je bila sploh nekaj posebnega. Na pristavi je gospodarila kot

izkušen moški, razporejala delo in se vsakega tudi sama lotila. Včasih

je kuhala, drugič rila po zemlji za pridelavo zelenjave, v roke je prijela

velikansko sekiro in z močnimi udarci sekala drva, da so ostanki lesa

leteli naokrog. Hodila je na lov in se domov vedno vračala otovorjena z

ulovom srnjadi, zajcev, lisic ali perjadi. Fonza pa je najbolj presenetila s

tem, se je sama lotila kastriranja mladih štiriletnih žrebcev. To nevarno

delo je opravljala tako sproščeno, kot da bi lupila krompir.

Konji so bili do zime napol na prostem. Staja je bila zaprta le s treh

strani, ena stran pa je bila povsem odprta. Ko je prišel tja Fonza, so bile

samo tri visoko breje kobile in štiri z žrebeti do enega leta starosti v

povsem zaprtem hlevu.

Ko se je začela prava zima, je bilo neznansko veliko dela. Vsak dan

čistiti hlev, krtačiti konje, pripeljati velike količine sena s sanmi iz kopic na oddaljenih travnikih, vsak dan vpreganje in učenje vožnje ter sprehajanje po oboru, vse to je tajalo od zgodnega jutra do poznega večera.

Katjuša je bila zelo stroga ženska. Ugovorov ni trpela, z bičem je

ošvrknila tudi katero od žensk, ki so delale tam. Ob vsem tem pa je bila

tudi pravična, za dobro opravljeno delo je glasno izrekla pohvalo ter poskrbela za dodatek pri hrani ali vodki.

Fonza se je z vso vnemo lotil dela. Čeprav se je konj bal, je kmalu

ugotovil, da je strah odveč. Razen enega žrebca so bili vsi prijazne živali,

samo primerno lepo je bilo treba ravnati z njimi. Do pomladi se je navadil vsega, tudi jahati brez sedla.

Velik in bleščeče črn žrebec je bil nekaj posebnega. Vedno je bil lo­

čen od odraslih, ali kobil ali kastriranih konj. V njegovi bližini so lahko

bile le breje kobile in mlada žrebeta, stara več kot dve leti. Bil je pravi

152

lepotec in obnašal se je, kot da se tega tudi sam dobro zaveda in se s tem postavlja.

Vedno se je pasel kje na samem, pri paši ni trpel ob sebi nobenega

drugega konja. Za opozorilo je najprej zarezgetal, potem je nekajkrat

močno udaril s kopitom prednje noge ob tla, da je kar zabobnelo. Če

tudi to ni odgnalo vsiljivca, se je dvignil na zadnje noge in spet zarezgetal. Nazadnje pa se je zagnal v konja, ki ga ni maral, ter ga začel ščipati v zadnje stegno ali pod trebuh.

Sicer pa je tudi Fonza spoznal, da ni sovražen do ljudi, le palice ni

smel imeti v rokah. Pustil se je krtačiti, božati po glavi, rad je z dlani

pobral košček kruha, jabolko ali hruško.

Nekaj povsem drugega pa je bilo, če je v svoji bližini zavohal kobilo,

ki je bila godna za pripust. Prav zato so imeli na samem sredi gozda

manjši obor, razdeljen na dva dela, ločena z močnimi debli.

Tja so dan pred pripustom pripeljali žrebca. Vendar si je to, kaj ga

čaka v tem oboru, očitno dobro zapomnil. Doma mu je Fonza brez te­

žav nataknil aftro,27, Katjuša je zajahala drugega konja, vzela v roke vrv od aftre in žrebec ji je poslušno sledil. Ko ga je pripeljala v bližino obora, pa je začel poplesavati, visoko je dvignil glavo in strigel z ušesi. Vendar

ga je Katjuša obvladovala brez težav.

Ko so naslednji dan v drugi del obora pripeljali za pripust godno kobilo, se je njegovo obnašanje v trenutku povsem spremenilo. Začel je dirjati po oboru, rezgetal je, se postavljal na zadnje noge, brcal, da so

kepe zemlje letele daleč naokoli. Potem je s kopiti tolkel po pregradi,

ki ga je ločevala od kobile, da so iveri letele vse naokrog. Pregrada je

vzdržala le za dva, največ tri pripuste, potem pa je bilo treba ves les zamenjati.

Po pripustu je spet postal krotek, lep in ponosen konj.

27 Aftra: iz vrvi narejeno oglavje, ki je obsegalo glavo od vrha do gobca. Pri gobcu je bila pripeta debelejša vrv, s katero so vodili ali privezovali konja.

153

e f

Spomladi so konje spustili na velike ograjene travnike. Živali so v

svobodnem velikem prostoru vidno uživale. Dirjale so z visoko dvignjenimi glavami, včasih se je ob ogradi zapodil cel trop, drugič spet posamezno ali v paru. Fonza se je čudil in hkrati občudoval ta elegantna, pa z močnimi mišicami preprežena telesa.

Fonza je ostal na pristavi s konji. Navadil se je vsega dela, strah pred

konji je izginil. Potem ko je že dobro spoznal okolico, je včasih sam šel

po seno, na pregled ograd ali odjahal po katerega od konj in ga prignal

domov. Zdaj je z užitkom tudi zajahal, čeprav ga je rana v nogi pri tem

še vedno bolela.

Katjuša mu je čedalje bolj zaupala. Spočetka je vedno preverjala,

kako je opravil svoje delo, zdaj pa tega ni več počela.

Na pristavi je bil drugo zimo, ko so neke jasne mesečne noči začeli

konji noreti po ogradi in odprtem delu staje. Fonza je spal v prostoru, ki

je z eno steno mejil na stajo, zato je nemir konj prvi začutil, ni pa si ga

znal razložiti. Nekaj minut pozneje se je nemir spremenil v pravi ropot

in rezgetanje prestrašenih živali. Odprl je vrata in v bližini kakšnih petdesetih metrov zagledal odsev svetlečih se oči treh volkov.

Zdaj mu je bilo jasno, zakaj so konji tako nemirni. Stopil je nazaj

v svojo čumnato, s police ob vratih vzel vojaško puško, v žep vtaknil

pest nabojev, potem pa kar izmed odprtih vrat ustrelil v smeri sijočih

oči. Zaslišal se je cvileč glas, oči so izginile, malo pozneje pa se z druge

strani staje oglasilo tuljenje večjega števila volkov.

Fonza je v svetlobi mesečine pohitel v tisto smer, takrat pa se mu je

pridružila že tudi Katjuša. Oba sta hitro streljala tja, od koder je prihajalo zavijanje volkov.

»Za nocoj sva jih pregnala,« je zadovoljno ugotavljala Katjuša.

»Zjutraj bova pogledala, ali sva tudi katerega ubila … Če ga seveda ni

krdelo tudi pospravilo … Odvisno od tega, kako lačni so,« je govorila

kot izkušen človek, vajen življenja v bližini divjih zveri.

Vrnila sta se v stajo. Konji so bili nagneteni v enem koncu, bili so prestrašeni in močno vznemirjeni. Katjuša jih je začela pomirjati z govor­

154

jenjem in božanjem, isto je počel tudi Fonza. Pomešala sta se mednje in četrt ure pozneje je bila to povsem drugačna množica živali. Vendar

le, dokler sta bila med njimi. Ko sta se odpravila iz staje, so postali spet

vznemirjeni.

Fonza je iz svoje čumnate prinesel svoje odeje, si blizu vhoda v pokriti del staje na kupu sena naredil zasilno ležišče in legel. Zdaj so se konji hitro spet umirili. Nagnetli so se okrog njegovega ležišča. Ni takoj

zaspal. S puško v roki je poslušal, kaj se dogaja v staji, in vlekel na ušesa, ali se morda volkovi spet oglašajo.

Konji okrog njega so prhali, slišal je topot njihovih kopit in prestopanje po trdi zemlji, potem pa je počasi zaspal. Zjutraj, ob prvem svitu, se je zbudil in tik nad sabo zagledal kinkajočo glavo starejše kobile. Vstal

je in šele ko je spregovoril, so se tudi konji »zbudili«. Začeli so prhati,

ga ovohavali, mu z labrami segali po roki, potem pa so hitro zapustili

stajo. V nekaj minutah je bila vsa čreda že v ograjenem prostoru, v staji

pa je ostal sam.

Pozneje sta s Katjušo pregledala okolico. Iskala sta morebitnega zastreljenega volka, čeprav je bila Katjuša prepričana, da ga ne bosta na­

šla. Na mestu, kamor je Fonza prvič ustrelil, sta našla mrtvo starejšo

volkuljo, tam, od koder se je pozneje oglašalo zavijanje volkov, pa sta na

treh mestih našla le v krogih poteptan in krvav sneg.

»Vidiš,« je poznavalsko razlagala Fonzu, »tule sva nekaj zastrelila.

Ko se je pojavila kri, so volkovi planili po ranjenih živalih, jih raztrgali

in požrli. Tako se zgodi, ni pomembno, ali je brat ali mati … Takrat

vse postane le še hrana.« Malo je pomolčala, potem pa se zagledala v

smreko pred sabo in končala svojo misel: »Tako so ravnali tudi ljudje v

tej in vseh prejšnjih vojnah. Postali so prave zveri v najslabšem pomenu

besede!«

Čez dan si je Fonza v staji pod streho naredil pograd. To zimo je potem vse noči preležal na tistem ležišču in stražil pred morebitnim ponovnim napadom volkov. Tega sicer ni bilo, velikokrat pa se je v nočni tišini iz oddaljenega gozda slišalo njihovo zavijanje. Ob vsakem takem

oglašanju so se konji vznemirili. Fonza jih je začel ogovarjati, njegov

glas pa je deloval čudežno, kot hipnoza. Konji so se nagnetli pod njego­

155

vim pogradom in se počasi umirjali, tudi če se je trop volkov še vedno oglašal. Vsa množica konj pod njim pa je tudi dobro ogrevala njegovo

prenočišče. Katjušo je prepričal, da so z višino do metra in pol ogradili

do takrat odprti del staje, vsak večer pa so pred odprtino potisnili enako

visoka vrata.

Vsako leto je prišla na pristavo skupina vojakov Rdeče armade. Iz

črede konj so izbrali od deset do petnajst mladih, zdravih in čvrstih,

vajenih jahanja in jih odpeljali. Fonza je pri tem vedno čutil neko čudno otožnost. Živali, ki so odhajale s pristave, so bile tako ali drugače obsojene na trpljenje, garanje kot jezdne ali vprežne živali, izpostavljene hrupu spopadov in pomanjkanju vsega: hrane, vode, počitka ali tudi ustreznega ravnanja z njimi.

Jeseni naslednje leto po napadu volkov je Fonza doživel tudi izku­

šnjo z velikanskim medvedom.

Jahal je na oddaljeni travnik in ženski, ki je tam pasla čredo desetih konj, nesel hrano za naslednjih nekaj dni. Bil je zamišljen, kobila je sama prilagajala svojo hitrost, on jo je le usmerjal tja, kamor sta bila

namenjena. V zmernem kasu je kobila pritekla izza skupine dreves na

večjo čistino, kjer so bili postavljeni panji čebel, potem pa se je nenadoma ustavila in se dvignila na zadnje noge. Fonza se je s težavo obdržal na njenem hrbtu. Pogledal je naokrog in pri panjih, kakšnih petdeset

metrov naprej, zagledal velikega medveda, ki je kot za šalo razmetaval

iz šibja spletene panje in se sladkal z medom. Očitno ga je to povsem

zaposlilo, v njegovo smer je pogledal šele takrat, ko je kobila preplašeno

zarezgetala.

Fonza se je na široko ognil panjev in zdaj vso pot pozorno opazoval

okolico, po kateri se je gibal.

Ta dva dogodka sta mu dala veliko misliti. Spoznal je, kako dobre

instinkte imajo konji. To jim omogoča, da s svojimi čuti pravočasno

zaznajo nevarnost, prisotnost živali, ki lahko pomenijo resno grožnjo.

Hkrati pa je Fonza spoznal, da so konji, te plemenite živali, tudi ranljivi.

Hitro jih lahko premaga strah in koliko jim v takem trenutku pomeni

umirjena beseda in božajoča človekova roka.

156

To razmišljanje ga je spomnilo na domači Borovnik. Tam sicer niso imeli konj, je pa imel podobne izkušnje z drugimi domačimi živalmi.

Ne samo močna navezanost psa na človeka, spomnil se je tudi, kako je

lahko že samo z besedo, brez biča ali štrika na rogovih, umiril in usmerjal par še tako težkih volov.

Takih in podobnih dogodkov, v katerih se je pokazala resnično močna medsebojna navezanost živali in človeka, pa tudi nepremagljive zakonitosti narave, je doživel še veliko. Po vsakem od teh mu je bilo še bolj jasno, kako je človek majhen in nemočen proti naravi, kako močno

je odvisen od nje, pa tudi to, kako mu živali, rastline, skratka NARAVA,

vrača vse, kar počne z njo.

e f

Na tej oddaljeni in povsem izolirani pristavi posestva Fedja Postrugova še v začetku junija leta 1945 niso vedeli, da je konec vojne. Ugotovili so sicer, da na nebu ni več letal, utihnilo je tudi zelo oddaljeno grmenje topov, a to je bilo vse. Prav tako je bilo tudi na Fedjevi domačiji.

Potem pa je konec junija na pristavo prišel Fedja. Pripeljal se je s

trojko, ob njem je sedel sin Miša.

Fedja se je pozdravil z vsemi na pristavi. Vsakega posebej je krepko

objel in poljubil na obe lici. Potem se je za nekaj časa s Katjušo zaprl v

sobo, malo pozneje pa se je zadovoljen pojavil pri oboru s konji.

Ponosno je gledal, kako se podijo, nekaj zaklical in klicu so se takoj

odzvale tri starejše kobile. Kot otroke jih je pobožal, si njihove glave

stisnil v naročje, z dlani so mu pobrale nekakšen priboljšek, potem pa

se spet zapodile v dir.

Po obedu je povedal, da se naslednji dan vrača na posestvo.

»Vojne je konec! Sovraga smo potolkli do konca in zdaj lahko spet

brez skrbi obdelujemo svojo ljubljeno črno ukrajinsko zemljico! Dala

nam bo kruha, ki smo ga stradali ta vojna leta. In pognojena s krvjo

naših junaških bratov bo stoletja bogato rodila.« Ponosno je dvignil veliko kupo vodke. »Katjuša, hvala tebi in tvojemu delovnemu kolektivu, ker ste v tej samoti vzredili črede konj, ki so bili v korist Rdeči armadi in

ponos meni in Ukrajini. Na zdravje!« je vzhičeno zaklical in izpraznil

velik kozarec.

157

e f

Naslednji dan se je Fedja vrnil domov na osrednji del posestva, z

njim je odšel tudi Fonza. Kar malo težko se je ločil od skupine petih

žensk, s katerimi se je družil, garal in se pogovarjal skoraj polna tri leta.

Pred odhodom je šel še v obor in se poslavljal od svojih resničnih prijateljev, konjev, in velikega, silno kosmatega psa, ki ga je Katjuša od nekod pripeljala po napadu volkov. Te živali so mu delale družbo, z njimi se je

pogovarjal, tudi po slovensko, one pa so mu vedno obilno vračale njegovo pozorno in prijazno ravnanje z njimi.

Ko je Fedja povedal, da je konec vojne, je v Fonzu vse zamigotalo.

Najraje bi od veselja po domače zavriskal, pa si tega v prisotnosti Fedja

ni upal. Pričakoval pa je, da bo zdaj, ko je konec vojne, lahko kmalu

odšel domov. Toda čakalo ga je velikansko razočaranje. Fedja ga je le

prestavil s pristave na osrednje posestvo, o njegovi vrnitvi domov pa ni

rekel niti besede.

Tu, na osrednjem posestvu, se je Fonza zdaj srečal z velikanskimi

polji jare pšenice, posejane aprila. Rast je bila hitra, pogled na valovanje

ga je prevzel in očaral. Ob tem so mu čedalje močneje prihajali naprej

spomini in želja po domačih krajih. Teh ravnin se je že močno naveličal,

neizmerno si je želel spet stati v Borovniku ter tako z vrha pogledati

proti dolini, zaslišati pisk vlaka v oddaljeni savski dolini in slišati slovensko besedo.

Ko je nekaj dni po vrnitvi na osrednji del posestva vprašal Fedja,

kdaj bo lahko odšel, je ta le zmajal z glavo.

»Ti si vojni ujetnik … Pripadnik nekdanje nemške armade, … zlo­

činske vojske …«

»Ampak Fedja, jaz nisem Nemec! Nasilno so me mobilizirali, … kot

še mnoge druge … Saj to vendar veš,« je ugovarjal.

»Vseeno, ko si bil zajet, si bil pod poveljstvom nemške armade …«

»Prihajam od tam, kjer je bila nekoč Jugoslavija … Kaj je tam danes,

ne vem … Povej mi, ali je bila na strani Nemčije ali Rusije,« se ni dal

Fonza.

158

Pred Fedjem nikoli ni imel pravega občutka strahu, le spoštovanje.

Fedja nikoli tudi ni deloval zastrašujoče, bil pa je nesporna avtoriteta.

Tudi zdaj se Fonza ni želel upirati tej avtoriteti. Nasprotno, še vedno

mu je bil zelo hvaležen, da ga je rešil iz pekla taborišča za vojne ujetnike.

In za to hvaležnost je svoje delo na njegovem posestvu tako zagnano

in zvesto opravljal. Ampak zdaj, zdaj je vojne konec, terorja Nemčije

ni več, zdaj bi ga morali poslati domov, ne pa še naprej zadrževati kot

vojnega ujetnika.

»Fonza, Jugoslavija … Ta se je uradno brez odpora vdala Nemčiji …

Kralj je pobegnil in pustil ljudstvo samo … Ljudje so se sami organizirali in odločno tolkli po Nemcih …« Fedja ni skrival resnice.

»Ampak ti, ti si vojak Kraljevine Nizozemske, ki ni bila posebno odločna …«

»Ne, Fedja, s Kraljevino Nizozemsko nimam ničesar. Saj niti ne

vem, kje ta kraljevina je … Samo uniformo sem oblekel, ker je bila moja

povsem uničena … Nič drugega!«

»Tako praviš ti … Edini dokument, ki si ga imel ob zajetju, pa je

vojaška knjižica na ime Ferol West. Za nas si ti pripadnik vojske Kraljevine Nizozemske pod poveljstvom nacistične Nemčije,« ni popustil Fedja.

»In da boš vedel, še dolgo bo trajalo, da boste nemški vojni ujetniki

izpuščeni domov … Pogajanja o tem se niso še niti začela … Kaj bodo

prinesla, pa si ni mogoče niti predstavljati,« je končal njun pogovor.

e f

Fonza je bil zdaj na delu na osrednjem posestvu. Tu se je srečal s povsem drugačnimi opravili kot pri konjih, delo ga je v resnici bolj veselilo, saj je bilo povezano z zemljo, s kmetovanjem. S kosilnico, ki so jo vlekli

konji, je kosil velikanske površine travnikov, potem pokošeno na enak

način obračal in grabil, pri žetvi pšenice pa je videl velikanske traktorje

in mlatilnice.

»Takole velike mlatilnice v Borovniku niti obrniti ne bi imel kje,« se

je nasmejal. »In v eni uri bi omlatil vso letino v Borovniku.«

159

Sčasoma se je tudi sam moral naučiti dela z vsemi temi stroji. Spraševal se je, kdaj, če sploh kdaj, bo vse to prišlo tudi v njegov kraj.

Minilo je leto 1945, pa naslednje, Fonza pa še vedno ni mogel domov. Pa ne samo to. Prav ničesar ni vedel o tem, kako so se stvari urejale po končani vojni. Vedel je le, da vojne ni več, ko pa je Fedja spraševal,

kdaj bo smel domov, je vsakič dobil odgovor, da stvari še niso urejene.

Letina žita 1946 je bila bogata. Žetev in mlačev sta trajali skoraj mesec dni. Fonza je bil ob tem presenečen, ker so bile za veliko večino dela še vedno le ženske. Ni mu bilo jasno, zakaj. Nekega dne je o tem pobaral

Fedja. Nekaj časa ga je zamišljeno gledal, potem pa mu z glasom, močno

nabitim s čustvi, počasi razložil.

»Fonza, za to je kriva vojna … Naši sinovi, ki so padli v vojni, se

štejejo v stotisočih, presegajo milijon … Milijon! In borci so prihajali

iz vseh okolij … Delavci, študenti, inteligenca, ženske, moški, mladi in

stari … Nešteto jih je bilo tudi iz kmečkega okolja.«

Zajel je sapo, se zagledal nekam v neznano, potem pa počasi nadaljeval.

»Na našem posestvu je bilo pred vojno skoraj štirideset moških …

Od družine Postrugov smo ostali živi le trije moški … Poleg mene še

stric pri šestdesetih in bratranec, ki je bil star komaj sedemnajst, pa je

konec vojne dočakal v Berlinu … No, in tu je še moj Miša …« Spet je

obmolknil, na obrazu pa se mu je videlo, da težko govori o tem.

»Ko si ti prišel k nam, je bil edini moški stari Anatol, zdaj vas je pet.

Pet parov krepkih rok. Samo pet …« Utihnil je, počasi vstal in odšel na

vrt, kjer je obstal naslonjen na hruško.

e f

Spomladi leta 1947 je Fonza še vedno živel na Fedjevem posestvu.

Zdaj se je že toliko navadil ruskega jezika, da se je lahko pogovarjal tudi

z drugimi, ne le s Fedjem. Pri pogovoru z njim je mešal ruske in nemške

besede, pa sta se vseeno dobro razumela. Še vedno pa je čakal, kdaj bo

končno napočil čas, ko ga bodo sovjetske oblasti, tako so se zdaj imenovale, končno le izpustile. Kadarkoli je o tem vprašal Fedja, je bil odgo­

160

vor vedno enak: pogajanja o tem še niso končana. S kom se pogajajo in kdo, tega Fonza nikoli ni izvedel.

Nekega deževnega dopoldneva je Olji, prav tisti, ki ga je ob prihodu sem nagnala kopat se v kadi, nanosil drv za kurjenje pod velikim kotlom. Bila mu je hvaležna in mu ponudila vodko. Ker je odklonil, je

predenj postavila lonček medu, ki se ga je z veseljem lotil. Potem se je

med njima razvil pogovor, mimogrede pa je Fonza omenil tudi Fedja.

»Fedja, praviš? Dober človek, čeprav ga je življenje močno teplo,« je

začela Olja.

»Bil je poslan na študij, hotel je biti inženir … Ali nekako tako se

temu reče … Je pa bilo povezano z vojsko … Bil je v Kijevu, pa v Moskvi, nekaj časa tudi nekje na Dunaju, mislim … Potem pa so doma preplašeni konji do smrti poteptali očeta in Fedja se je moral vrniti domov in prevzeti posestvo, saj je bil edini dedič … Na hitro se je oženil, žena

je umrla na porodu … Ostala mu je Ninočka …« je posmrkala Olja.

Malo je pomislila, pa nadaljevala.

»Ninočko sem mu negovala jaz, dokler se ni drugič poročil … Z Natašo … in z njo ima sina Miša. Saj se z Natašo razumeta, srečen pa naš Fedja ni več, vem, da ni. Dobro ga poznam. V njegovih očeh ni nikoli

več tistih iskric, kot so bile s prvo ženo … In potem je prišla vojna. Šel je

v Rdečo armado, z njim so šli vsi delavci … Ostal je le ostareli Anatol …

In vsi, ki so šli takrat z njim, so padli … Štirinajst jih je padlo v eni sami bitki, Fedja pa je bil ranjen. Eh, zdaj pa se spet trudi, da bi posestvo oživelo tako, kot je bilo živahno pred vojno. A to se bo zgodilo šele takrat, ko bo Miša odrastel,« je utihnila in spet posmrkala.

Poleti sta Fonza in Fedja sedela pod košato hruško in se pogovarjala

o vsakdanjih stvareh. Pogovor je spet zašel na vojni čas, na stotisoče po

nepotrebnem padlih na obeh straneh. Fonzu se nekako ni zdelo, da bi

bil Fedja sadist, da bi užival pri ubijanju, kogarkoli, čeprav sovražnika.

Nekaj ga je spodbudilo, da je Fedju postavil vprašanje, ki mu je tisti

trenutek prišlo na misel.

»Fedja, vem, da je ubijanje hudo dejanje. … Še najlažje je najbrž izstreliti granato s tanka ali topa. Veš, da leti kilometre daleč, računaš na to, da bo najbrž ubijala, a žrtve ne vidiš in nikoli ne boš poznal njenega

161

učinka … Najhujše pa je ubijanje iz bližine … Ko se srečaš s pogledom tistega, čigar življenje boš naslednji trenutek utrnil … Ali pa on tvoje.«

To je poznal, pa čeprav se na srečo ni velikokrat znašel v podobnem

položaju.

»Ali si bil ti kdaj v takem položaju, da si moral ubijati tako na blizu

in ti je bilo potem žal?«

Fedja je ob teh Fonzovih besedah rahlo prebledel, njegove oči pa so

izgubile svoj lesk. Ni takoj odgovoril, samo pokimal je in naprej molčal.

»Ja, sem … bil …« je spregovoril zadihano, kakor da bi pravkar pri­

šel visoko po stopnicah. »Velikokrat ,… pa vseeno je bilo najhuje takrat

…« je za minuto, dve utihnil, potem pa s spremenjenim glasom nadaljeval.

»V zaledju fronte smo pregledovali teren. Nenadoma se je na nas

vsul rafal iz mitraljeza, pokosil je skoraj pol moje čete … Petnajst jih

je obležalo … Mitraljez pa je še kar naprej regljal … Našel sem rahlo

vdolbino v terenu in se po trebuhu plazil naprej, moji pa so s streli s treh

položajev motili mitraljezca. Ni me opazil, ker je bil pozoren nanje.«

Utihnil je, se presedel na klopi in spet usmeril pogled v neznano.

»V trenutku, ko je streljal drugam, sem se mu dvignil izza hrbta in

pritisnil na petelina. Streljal sem, dokler ni zmanjkalo nabojev, šele potem sem pogledal v jarek mitraljezca. In kaj sem zagledal tam? Groza!

V jarku je bila skupina sedemnajstih ranjencev, mitraljezec pa skoraj

otrok, največ sedemnajst let star fantič! Če bi takrat imel še en naboj, bi

ga poslal sebi v glavo,« je zadihano končal.

Čez nekaj minut je dodal:

»In stvar je še hujša, ker sem za to morilsko streljanje, jaz temu tako

pravim, saj drugačne besede ne najdem, dobil odlikovanje. Odlikovanje

za umor osemnajstih ljudi. Zaradi tega me pogosto preganjajo hude sanje in potem zbogom noč, spanja ni več!«

Fonzu je bilo žal, da je Fedja to vprašal in ga spomnil na ta zanj tako

strašen dogodek. Vendar pa mu je Fedja nekaj dni pozneje sam dejal, da

se zdaj ko mu je to povedal, bolje počuti.

»Tega, kar sem povedal tebi, nisem še nikomur niti omenil. In morda bom prav zato zdaj bolj mirno zaspal, z manj strahu, da se mi bo spet sanjalo o tem.«

162

e f

Fedja je bil s Fonzom čedalje bolj zadovoljen. V njem je našel zanesljivega delavca, ki se nikoli ni pritoževal. Fonza je bil zadovoljen z vsem, s hrano, z delom, ki ga je opravljal, z ljudmi, s katerimi je sodeloval in si

delil življenjski prostor, z oblačili in obutvijo.

Morda je bil ravno v tem razlog, da je še vedno čepel na njegovem posestvu. Tisto, kar je Fedja govoril, ko je Fonzu odgovarjal na vprašanja o vrnitvi domov, ni bilo res. Že od konca leta 1945 so se vojni ujetniki

vračali v manjšem številu, od leta 1946 pa tudi množično. Razlogov za

to je bilo več. Eden je bil tudi v tem, da je bilo na tisoče ujetnikov za

sovjete tudi veliko materialno in organizacijsko breme. Samo nastanitev, v glavnem v barakah, in še tako skromna prehrana, je pomenilo velikanske stroške za državo, izčrpano zaradi vojne. Po drugi strani so

za ta program morali nameniti veliko organizacijskih, zdravstvenih in

drugih kadrov, tudi vojakov v vlogi stražarjev.

Vse te podatke o vračanju ujetnikov je Fedja zatajil in Fonzu postregel z izgovori na počasno meddržavno pogajanje. Začel ga je nagovarjati, naj ostane pri njem. Obljubljal mu je plačo, celo hišo in del posestva, na katerem bi si lahko ustvaril svoj dom.

Vendar Fonza o tem ni hotel niti slišati. Ves čas je imel v mislih le to,

da se vrne domov v Borovnik, med svoje ljudi. Čedalje pogosteje se mu

je sanjalo o domačem kraju. V svoji okolici je iskal kakšen griček, vzpetino, krtino, kot je dejal sam, iz katerega bi se lahko razgledal po okolici.

Fedja je poskušal še drugače. Med svojimi ljudmi je imel celo mno­

žico žensk, tudi mlajših in čednih. Računal je, da bi katera premamila

Fonza, potem pa bi ga laže priklenil na ukrajinsko zemljo. Za zapeljevanje je nagovoril dve mlajši deklini, ki sta vedeli, da moških zelo primanjkuje, zato sta bili takoj pripravljeni zapeljevati Fonza. Pa se je vse skupaj hitro končalo. Fonza jima je kar naravnost povedal, da ga kot ženski

zanimata toliko kot lanski sneg.

Fedja se je počasi tudi zbal, kje bo našel primernega moža za svojo

Ninočko. V zelo resnem in dolgem pogovoru je tudi to ponudil Fonzu,

ki pa je ponudbo z izbranimi besedami odločno zavrnil.

163

Po tej Fedjevi ponudbi je Fonza resno razmišljal, da bi poskusil kar pobegniti. Veliko je razmišljal o tem, v mislih je načrtoval pobeg, pa je

pri vsakem načrtu takoj ugotovil, da nima nikakršne možnosti, da bi

mu to uspelo. Razlogov za neuspeh je bilo več kot zamisli.

Vedel je, da ima Fedja kot odlikovan polkovnik Rdeče armade dobre

zveze, tako v vojski kot pri policiji in bi takoj sprožil obširno iskalno

akcijo. Iskalno akcijo pa bi moral sprožiti, ker je bil odgovoren zanj. Po

drugi strani sam ni vedel niti tega, kje približno se nahaja. Ja, Ukrajina,

ampak kje ja ta Ukrajina in kje v Ukrajini je on! O tem ni vedel ničesar.

Tudi to, kaj je zdaj z nekdanjo Jugoslavijo, je Fedja pred njim skrival kot

gad noge. Ničesar ni vedel, zato se je sprijaznil, da mora opustiti misel

na beg.

Namesto tega se je odločil, da bo na sovjetsko oblast napisal pismo

za vrnitev v domovino. Vendar so ga pri tem dogodki prehiteli.

164

4. Spet pregreha

Obljube, ki sta si jih vsak zase dala Neža in Štefan tisto noč po predaji

ljubezni na podu, so nekaj časa držale. Oba sta se delala, kot da se med

njima ni nič zgodilo, se nekaj časa izogibala celo medsebojnim pogovorom, tudi tistim, ki so se dotikali načrtovanja in opravljanja dela. S tem se je v družino spet vrnilo turobno vzdušje, ki ga je prej s svojo vedrostjo in gostobesednostjo razbijal le Štefan.

Vendar je bil to le zunanji videz, s katerim sta oba želela prepričati drug drugega o svoji ravnodušnosti. V resnici pa je tisti dogodek le sprožil plaz, ne toliko želje po spolni zadovoljitvi, kakor po nečem veliko globljem, po resnični ljubezni, ki se je kljub zatajevanju razraščala kot nadležen slak po vrtni gredi.

Dnevi, ko se je po tisti pregrehi Neži bližal čas rednega mesečnega

čiščenja telesa, so bili zanjo strahotno dolgi. Iz dneva v dan je bila bolj

zaskrbljena in razdražljiva. Pravega spanca ni več poznala. Ponoči se je

pogosto prebujala, se vrtela po postelji in se zjutraj zbudila bolj utrujena, kot je zvečer legla v posteljo. Izgubila je apetit, kar je spravila vase, je bilo bolj zato, ker je vedela, da za delo, ki jo čaka čez dan, potrebuje tudi

hrano, drugače bo oslabela, delo pa bo opravljeno bolj za silo.

Ko se je končno zgodilo, menstruacije še nikoli ni bila tako vesela

kot tokrat. Pravzaprav jo je doslej vedno spravljala v slabo voljo, tokrat

pa je bilo ravno narobe. Delo se ji tistega dne sploh ni zdelo zahtevno ali

težko, bila je dobe volje in kar naprej se ji je smejalo. Zvečer je komaj čakala, da je legla v posteljo, in po skoraj treh tednih je spet mirno zaspala ter se zbudila šele ob prvem svitu.

Razmišljala je, ali naj pove Štefanu, da ni več strahu pred nosečnostjo. Po svoje se ji je zdelo, da bi mu to morala povedati in tako tudi njega rešiti skrbi, po drugi strani pa niti ni vedela, ali si on s tem sploh

dela kakšne skrbi.

»Saj dedci to po navadi jemljejo kot nekakšno kazen za ženske, kot

da bi si nosečnost povzročile same. Bog vedi, ali sploh še ve, kaj sva po­

čela takrat na podu, ali pa je na vse skupaj že pozabil in si zdaj kaj takega

privošči kje drugje …« jo je glodala negotovost. Če bi vedela, da se

165

Štefan hodi tolažit kam drugam, bi ga z veseljem puščala v negotovosti, tako za kazen.

Vendar prav dolgo ni vzdržala. Novico, da ni noseča, je morala nekomu povedati in edini, ki je to smel izvedeti, je bil Štefan. V Borovniku ni imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala tako osebno zadevo, sploh pa ne,

ker bi s tem izdala tudi skrivnost, da si je privoščila dedca, pa čeprav je

bil Fonza daleč proč.

Popoldne, ko sta pobirala hruške na travniku za štalo, se je naslonila

na drevo in ga nekaj minut gledala, kako zvesto je pobiral sadeže, pomešane med travo.

»Štefan, nekaj ti moram povedati …« se je tiho oglasila, ko je s polno cajno hrušk šel mimo nje proti skoraj polnemu košu.

Štefan se je ustavil sredi koraka, jo pogledal v obraz, potem pa mu je

pogled na hitro zdrsnil po njeni postavi.

Neža je opazila njegov hitri pogled. »Torej ve, kaj bi se lahko zgodilo,

in le ni povsem ravnodušen … Zaveda se sitnosti, ki bi naju doletele,«

ji je odleglo.

»Ja,« je zategnjeno odgovoril, »kaj pa?«

»Dobila sem … tiste stvari,« je namenoma zavlačevala z najpomembnejšim sporočilom. »Negotovosti je konec, … nisem noseča!«

Kar oddahnila si je, ker je končno to povedala. Zdelo se ji je, da je šele

zdaj, ko je to spregovorila tudi Štefanu, postalo resničnost.

Štefan jo je nekaj trenutkov nepremično gledal, počasi pokimal,

za trenutek ukrivil ustnice v nakazan nasmeh, pa se takoj spet zresnil.

»Hvala bogu, da se je tako izteklo, … drugače … Prav, da si mi povedala, zdaj bom ponoči spet lahko spal,« je govoril čedalje tiše in z nenavadno globokim glasom, potem pa stopil naprej in hruške stresel v koš.

Za trenutek je postal ob polnem košu, se zagledal nekam v daljavo,

potem pa pogledal Nežo.

»To je gotovo še bolj kot mene razbremenilo tebe, ali ne?« Čakal je

njen odgovor, pa je le nemo pokimala.

»Daj, pomagaj mi dvigniti koš … Tole odnesem, zmeljem in dam

v prešo …« je nadaljeval, kakor da se nista pravkar pogovarjala o usodnih stvareh njunega življenja.

166

e f

Po tem edinem pogovoru o svojem nespametnem ravnanju se v svojih pogovorih nista več dotikala česarkoli, kar bi lahko pomenilo tudi namigovanje na to. Sčasoma sta se kljub tistemu intimnemu dogodku

navadila povsem normalno pogovarjati, delati načrte in skupaj opravljati delo. Tudi tedaj, ko sta bila pri delu ali drugače povsem sama, iz njunega obnašanja nihče ne bi razbral, kaj se je takrat pletlo med njima.

Sčasoma je Neži postajalo čedalje bolj jasno, da sta takrat prestopila

vse meje dovoljenega in za njuno sorodstveno povezavo primernega obnašanja. Zdaj je razmišljala predvsem o tem, ali bo sploh kdaj sposobna o svoji pregrehi spregovoriti s komerkoli. Pri spovedi je to zamolčala in

ob obhajilu zaradi tega ni čutila nikakršnega nelagodja.

Večkrat je pomislila, kako bi se na morebitno njeno priznanje odzval

Fonza. Bilo ji je jasno, da bi se razhudil, pa naj bo še tako mirnih živcev.

Nekaj časa je bila prepričana, da svoje prisege, da se kaj takega ne

bo nikoli več zgodilo, ne bo prelomila. Čeprav je bila mlada, nekako ni

čutila želje po intimnem stiku z moškim, v mislih ali sanjah se ji niso

prikazovale noči z Nikom ali strastne minute s Štefanom, s Fonzom pa

sploh ne.

Toda potem se je nekajkrat ujela, da povsem nezavedno posluša njegov glas. Ne, ni je zanimalo, kaj in s kom govori, pozornost je namenila le njegovemu glasu. Ko je to ugotovila, se je kar stresla od presenečenja

nad sabo in svojim početjem. Okarala se je in si zapovedala, da tega ne

sme početi.

Pa vse to ni prav veliko pomagalo. Kmalu je ugotovila, da spet prislu­

škuje njegovim korakom. Po njegovih korakih je želela ugotoviti, kak­

šne volje je, je morda utrujen, slabe volje ali zaskrbljen?

Štefan se ji je spet začel prikazovati v sanjah. Sprva redkokdaj, potem

pa čedalje pogosteje. Vendar nikoli kot ljubimec, marveč sta se znašla

skupaj le pri povsem vsakdanjih delih in pogovoru, včasih pa ga je videla ali slišala celo kje od daleč. Toda tu v sanjah je bil z njo Štefan, skoraj nikoli pa Fonza.

Neko noč, ko se je po takih sanjah zbudila, se je prisilila v razmišljanje o Fonzu. Potem pa, ko si ga je poskušala predstavljati, se spomniti 167

kakšne posebnosti pri njegovi zunanjosti, je ugotovila, da se ne spomni ničesar takega, značilnega. Ničesar, s čimer bi ga na hitro in razločno

opisala. Edino, kar se ji je pri tem vsiljevalo, je bilo to, da je izjemno

redkobeseden in miren. Ko so ji misli preskočile na Štefana, pa je v trenutku vedela cel kup podrobnosti, zaradi katerih bi ga spoznala tudi v veliki množici ljudi.

»Ne, Neža, ne dovoli, da se ti Štefan spet vrine v življenje … kako

drugače, kot pač mora biti … Tvoj svak je, tega se ne da spremeniti. In

ker ni Fonza, je tudi edini moški v družini, skorajda gospodar kmetije.

To je, drugače pa ga izbriši … Ko se bo vrnil Fonza, si bo Štefan moral

urediti življenje drugje, si ustvariti družino …«

Ob misli, da bi si Štefan ustvaril družino, jo je nekje globoko v notranjosti zabolelo, kar stresla se je. Potem ji je nekako uspelo pregnati razmišljanje o Štefanu in zaspala je, tokrat brez Štefana v sanjah.

Ni pa s tem bilo konec njene pozornosti do njega. Še vedno je poslušala njegov glas ali korak ali pa ga povsem brez potrebe ošvrknila s pogledom. Bil je tu, v njeni podzavesti, ves čas, kljub zavestni odločitvi,

da tega noče.

Pozno jeseni, že proti koncu novembra, pa je Neži nepomemben dogodek povsem pokvaril njene načrte o tem, da Štefana povsem izbriše iz svojega osebnega življenja.

Štefan in Katica sta ves dan grabila listje v malo oddaljenem gozdu,

ki so ga že leta dolgo negovali in uporabljali predvsem kot steljnik. Proti

večeru sta se vračala domov. Neža ju je opazila, ko sta po stezi prihajala

iz gozda in se med njivami bližala hiši. Bila sta dobre volje, še zlasti Katica, ki se je tako glasno zasmejala, da se je slišalo do doma.

»Kdo ve, kaj ji je pravil, da se tako prešerno smeji … Kot da ni utrujena od celodnevnega dela v steljniku …« se je začudila. Nenadoma ji je neka do takrat povsem neznana misel zarezala v dušo.

»Katica … Kaj pa če … če si je pri njej našel … Dekle je staro skoraj

osemnajst … Štefan pa gospodar … Dovolj je izkušen, da bi lahko premamil takole mlado dekle, ki je v resnici odvisno od njega … Lahko je to vzrok njenega tako veselega smeha. Ja, pa saj se tudi on ne drži ravno

kislo …«

168

Ko si je opomogla od te nenadne misli, pa se je začela resno spraševati, zakaj bi jo morebitno ljubimkanje med Katico in Štefanom tako zelo motilo. In sredi tega razmišljanja jo je kot strela z jasnega presenetilo

spoznanje.

»Štefan … Jaz ga imam rada! Resnično rada! In to ne zaradi tistega

na podu ali želje po ponovitvi … Rada ga imam tako … Njegov glas,

korak, smeh, pogled, … kaj vem, kaj še … Vse, Štefana, celega in vedno.

Ja, zdaj vem, da je tako!«

Nad to svojo ugotovitvijo je bila presenečena, zgrožena, predvsem

zato, ker si je dotlej večkrat prisegala, da se zanj ne bo več zmenila. Pa

tudi zato, ker ni tega zaslutila že kdaj prej. Lahko bi preprečila razraščanje teh čustev, ali pa si tudi priznala, da tako pač je.

e f

Štefan si je takrat, ko mu je Neža tam pod hruško povedala, da ni

noseča, resnično močno oddahnil. Čeprav je mislil, da se je pravočasno umaknil, o tem ni bil povsem prepričan. V tistem navalu strasti in neukrotljivega poželenja bi ga lahko zaneslo … Tako kot ga je, da se je

takrat sploh tako strahovito spozabil. Ampak, ko je držal v rokah njeno

mlado in čvrsto, skoraj nago telo, so v trenutku izginile vse ovire, ki se

jih je sicer dobro zavedal.

Po tistem pogovoru sta se oba obnašala kot prava otroka. Ti se večkrat prepričujejo, da če mižiš in si tako dopoveduješ, da se nekaj ne bo zgodilo, se to potem resnično ne zgodi. Ampak resnično življenje teh

otroških igric pač ne upošteva. Žal nikjer in nikoli!

Štefan kljub sprotnemu velikemu zadovoljstvu, ker je osvojil Nežo,

pa čeprav le za enkrat in na umazan način, ni dolgo užival. Sprva samo

zaradi prebujene vesti, potem pa ga je glodala nevarnost, da bi morda

lahko zanosila. Ob tej možnosti so ga spreletavali mravljinci. Ne samo

zaradi tega, kako bo pogledal v oči Fonzu in mami, kako bo kos hudobnim jezikom, veliko bolj ga je mučilo vprašanje, kako bo vse to prestala Neža.

Sam pri sebi je naredil načrt, da bo počakal, da se vrne Fonza, potem

pa mu bo priznal, kaj je storil. Kaj bo potem, ga ni močno skrbelo. Bil

169

je prepričan, da se bo po prvem izlivu jeze in razočaranja nad njim in Nežo Fonza potem spet obnašal povsem normalno. Normalno? »No ja,

tako da ne bo naredil kakšne hude neumnosti, če mu bom zagotovil, da

se bom pobral od doma. Jaz pa jo bom mahnil na Senovo ali v Sevnico,

se tam zaposlil in se nekaj časa izogibal doma.«

Zdaj, ko je vedel, da Neža ni noseča, si je močno oddahnil. Saj je krivda še vedno bila na njegovem hrbtu, usodnih otipljivih posledic pa le ni bilo. »Vsaj to! Vse drugo pa ostane tako, kot mora biti: priznanje Fonzu

in takojšnji umik od doma!«

Potem pa so ga kmalu začele spet obletavati misli na Nežo. In bolj

ko je razmišljal o njej, bolj je spoznaval, da mu že od vsega začetka, od

tiste nedelje, ko so jo pred poroko pripeljali pokazat, pomeni nekaj več

in drugačnega kot svakinja, bratova žena.

»Bila mi je preprosto všeč, zelo všeč … Ne toliko kot čedna ženska,

ampak bolj … in drugače. Kako naj si to razlagam, ne vem, … in zakaj,

tudi ne. Je nekaj povsem drugega kot vse ženske, ki sem jih doslej poznal, … tudi tiste, pri katerih sem doslej preležal prijetne noči …« je iskal prave besede za svoje občutke do Neže.

Zdaj, ko Neža ni kazala nikakršnega zanimanja zanj, pazila pa je, da

njenega obnašanja, ki si ga je prej razlagal kot izzivanje, tudi ni bilo več,

se je laže krotil in se tudi sam obnašal do nje tako, družinskim razmeram primerno.

Spet sta se pogovarjala samo o delu, načrtih za naprej, upoštevala sta

mamino muhavost in tudi Fonza, kot bi bila prepričana, da se jutri vrne

s fronte.

Štefanu se Neža zdaj ni več prikazovala ne v mislih ne v sanjah kot

poželjiva ali poželenja vredna ženska, nikoli ni vzburila njegove krvi.

Kljub temu ali pa ravno zato, ker je vedel, da je zanj nedosegljiva, ga

je čedalje močneje obsedalo čustvo, ki ga doslej v resnici ni poznal.

Postajal je čedalje bolj odvisen od nje in tistega nepoznanega, pa tako

vztrajnega čustva. In to je končno pripeljalo do njegovega spoznanja in

priznanja, da jo ima preprosto rad.

»Ja, Štefan, neumen kmečki poba iz Borovnika, zdaj končno veš in

si vsaj sebi priznal, da imaš Nežo rad. Ja, RAD!« si je ob tem spoznanju

170

kar oddahnil. »Zdaj pa moram poskrbeti, da ji s tem ne bom povzro­

čal težav, ko se vrne Fonza, pa se moram na hitro pobrati od doma, da

bomo imeli vsi trije mir pred mano!«

e f

Nekaj dni po novem letu 1944 je bilo usodnih za oba, Nežo in Štefana. Pravzaprav še bolj za Fonza in vso družino Puntarjevih. Le da so bile posledice po eni strani dobre, po drugi pa hude. In dolgoročne …

… Bilo je v nedeljo dopoldne, Neža je ravno odhajala k maši. Štefan

je stal pred štalo in gledal, kako se počasi oddaljuje po gazi proti hosti.

Že pol ure prej je opazil, kako se po bregu nad gazjo z doma narejenimi sankami zabavajo otroci. Po zmrznjenem snegu so drveli navzdol, se nekaj metrov pred gazjo ustavili in krenili nazaj v breg. Vmes so se

spodbujali, vriskali od veselja in pihali v prezeble roke.

In ravno takrat, ko je po stezi odhajala Neža, sta se po bregu s sanmi

peljala dva fantiča. Nenadoma ju je zaneslo nekoliko v desno, potegnilo

ju je v žleb, ki je ostal od presahlega potočka. In Neža se je bližala ravno

tistemu delu gazi, kamor se je iztekal konec žleba.

Štefan je bil v trenutku prepričan, da fantka ne bosta mogla ustaviti

sank, da bosta priletela naravnost v gaz ali pa ju bo morda celo vrglo

čeznjo. Ker se je zbal, da se bosta zaletela v Nežo, je glasno zavpil, da bi

jo opozoril. »Neža, pazi!« A vpitje otrok je bilo glasnejše, zato ga Neža

ni slišala.

Fanta sta pridrvela do gazi, tik pred njo ju je odbilo od tal, poletela

sta po zraku in priletela naravnost v Nežo. Štefan je videl le še to, da

je padla, potem pa se kakor nor pognal po bregu navzdol. Ni tekel po

gazi, ubral jo je kar naravnost, po celem snegu. Zmrznjen sneg ga je v

glavnem držal, včasih se mu je udrlo do kolen ali še čez, vendar ga to ni

ustavilo. Tekel je naprej navzdol. Tisti metri po bregu navzdol se mu še

nikoli niso zdeli tako neskončno dolgi.

Končno je skočil v gaz, še tri metre, in znašel se je na kraju nesreče.

Eden od fantičev se je v tem času že skopal iz gazi nazaj na breg in hitel

navzgor proti skupini otrok, ki je stala na vrhu brega, od koder se je prej

171

spustil s sanmi. Drugi je bil še vedno v gazi. Trudil se je, da bi izpod Neže potegnil vrv, privezano na krivine sani. Vendar je bila Nežina teža

prehuda zanj.

Ko se jima je približal Štefan, se je fantič boječe umaknil.

»Stric, jaz nisem nič kriv … Preveč je letelo … Zdaj pa bi rad le sanke … Niso moje, moram jih pripeljati nazaj …« je hitel pojasnjevati in s strahom gledal Štefana.

Štefanu ni bilo mar za fantiča. Pokleknil je k Neži, ji dvignil glavo in s

tem izpod nje osvobodil vrv sank. Neža mu je obležala v rokah povsem

mlahava, ni kazala nobenega znaka življenja.

»Neža, Neža!« jo je klical in ji z obraza odmaknil šop las. Izpod njih

se je tik ob ušesu pokazala rana, iz katere je rahlo krvavela.

Ko je Štefan zagledal kri, ga je zajela panika. Ni vedel, kaj naj naredi,

da se bo Neža zbudila. Prvi trenutek se je zbal, da je umrla. »Ampak ne,

Neža že ne! To je vzdržljiva ženska izpod Bohorja. Samo onesvestila se

je,« se je tolažil. V naročje si je položil njeno glavo, jo rahlo trepljal po

licu in jo kar naprej klical.

»Hitro domov z njo!« se mu je utrnilo v mislih. »Mama ji bodo pomagali … Zagotovo poznajo kaj takega, kar jo bo hitro zbudilo.« Vstal je, vzel Nežo v naročje in pohitel po gazi navkreber proti domu. Ne da

bi se tega zavedal, so med hitro hojo in lovljenjem sape iz njega vrele

besede, namenjene Neži, in samo njej.

»Neža, Neža moja, nikar mi ne umri. Premlada si … in preveč te

imam rad, … pa čeprav te ne bi smel … Obljubim ti, da bom odšel od

doma in te ne bom več nadlegoval, … nikoli več,« je zaradi teže v rokah, klanca in negotovih korakov po zmrznjenem in shojenem snegu sopihal in med posameznimi sunkovitimi vdihi sape polglasno razkrival svoja čustva.

»Mama, mama!« je zaklical, ko je s težavo odpiral težka vhodna vrata. »Mama, pomagajte Neži,« je skoraj zakričal, ko je iz kuhinje prišla mama Štefa.

»Moj bog, Štefan, kaj se je pa zgodilo? Zakaj jo nosiš in si tako prestrašen?«

172

»Doli na gazi sta se vanjo s sankami zaletela dva pobiča … Sanke so ji priletele v glavo …« je njegovo govorjenje prekinjalo sunkovito dihanje, »krvavi in v nezavesti je …Upam, da je samo nezavest … Obudite jo, mama, … prosim … Nikar ne dovolite, da … jo izgubimo!«

Mama Štefa ga je začudeno pogledala, saj ni razumela, zakaj tako paničari. »Tisto malo krvi pa res ni razlog, da se obnaša kot otrok,« je še pomislila, potem pa se posvetila Neži, ki jo je Štefan še vedno držal v

naročju.

Odprla je vrata v Nežino kamro. »Daj, položi jo na posteljo in pokliči Katico … V svinjski kuhinji je … Reci ji, naj mi prinese kis …«

je odločno ukazala in mu z zamahom roke pokazala, da jo mora takoj

ubogati.

Štefan je naredil, kar mu je ukazala mama, ko pa se je čez čas hotel

vrniti v kamro, ga je mama, takoj ko je odprl vrata, nagnala proč.

»Štefan, pusti nas same … Tule nimaš kaj početi … No, kaj stojiš,

zapri vrata!«

Ubogal je, šel v kuhinjo in čakal, kdaj bo prišla mama … Ali vsaj

Katica. Živčno je hodil gor in dol, vlekel na ušesa, vendar skozi debel

zid ni slišal ničesar.

Zdelo se mu je, da ta molk in negotovost trajata že celo večnost, ko

so se končno le odprla vrata in je v kuhinjo stopila mama. Naredil je dva

koraka proti njej, potem pa ga je sredi koraka ustavil mamin predirni

pogled.

»Z Nežo je vse v redu … Izgubila je zavest … Zdaj je budna, pa še

vedno nekoliko omotična …« je mama odgovorila na njegovo nemo

vprašanje, potem pa se zagledala vanj. Še vedno ni razumela, zakaj je bil

zaradi tistih nekaj kapljic krvi tako zmeden.

Nekaj ji je prišlo na misel, pa je takoj odvrnila to misel. Zamahnila

je z roko.

»Tisti udarec v glavo … Imela je srečo, nekaj centimetrov više in

nazaj, pa bi bilo lahko konec … Zdaj bo danes morala počivati, jutri pa

bo spet naša Neža,« je med govorjenjem že šarila po štedilniku. S tem

je pokazala, da si nima smisla delati skrbi, da je to pač nekaj, kar se na

kmetih dogaja vsak dan.

173

Štefan tega seveda ni razumel tako. Zdelo se mu je, da se mama nikakor ne bi smela obnašati tako malomarno do Neže. Sam je bil še vedno živčen in zaskrbljen, čeprav so ga mamine besede močno potolažile. Šel

je ven, sedel na visok prag kleti ob štali in skušal v mislih obnoviti ves

dogodek. Pogledal je na breg, vendar tam ni bilo več otrok. Očitno so se

po nesreči ustrašili in se razbežali vsak na svoj dom.

Njegovo obnavljanje dogodka je bilo uspešno le do tam, ko se je zna­

šel ob nezavestni Neži, od tam naprej pa se ni spomnil ničesar več. Vedel je samo to, da je z njo v naročju hitel kar se je dalo hitro in kako ga je mama odpravila iz kamre. Vendar, ko se je sede na pragu počasi umirjal, so se v njegov spomin začele počasi, tako po delih, vračati njegove besede, ki jih je izgovarjal med hitenjem proti domu. Pa ni bil povsem

prepričan, ali je vse to resnično tudi izgovarjal ali je imel to le v mislih.

»In če sem to resnično tudi izgovarjal … Ali je Neža v nezavesti to

tudi slišala?« ga je presenetilo. »In če je slišala, ... kaj bo to pomenilo

med nama …?«

Odgovorov na ta in še številna druga vprašanja, ki so ga zagrnila tam

na pragu kleti, ni imel. Bili so skrivnost prihodnosti …

Kmalu potem se je pri njih oglasila Klavžarjeva Tilčka, mama enega

tistih dveh fantičev. Zanimalo jo je, kako je z Nežo, in se opravičila za

nesrečo.

»Pepček je pritekel domov ves iz sebe … Govoril je le o tem, kako

se je zaletel v nekoga … Trajalo je kar nekaj časa, da nam je malo bolj

umirjeno in razločno povedal, kaj se je zgodilo. Kako je z Nežo, saj

menda ni kaj hujšega?«

»Ne, nič hudega ni,« jo je potolažila mama Štefa. »Sanke so ji priletele v glavo, malo je manjkalo, pa bi jih fasala v sence … Izgubila je zavest, Štefan jo je prinesel domov, zdaj pa počiva. Jutri bo že čisto normalna. Pepčka pa potolaži, da se poba ne bo preveč sekiral.«

e f

Nekaj dni pozneje je Štefan sedel pri kotlu in kuhal žganje. Mama

mu je po Neži poslala južino, saj je ravno dobro napolnil kotel in je mo­

174

ral paziti, da ne bi ogenj ugasnil ali se premočno razgorel. Oboje bi lahko pomenilo, da bi vsebino kotla moral zavreči.

Neža mu je na zasilno mizo, narejeno iz masivne klade, postavila

skledo kislega zelja s koruznimi žganci, priložila še veliko skodelo čaja,

potem pa kar ni hotela oditi. Ko se je Štefan že pošteno lotil jedi, ga je

presenetila z vprašanjem.

»Štefan, ne vem, ali je res … ali se mi le dozdeva … Zadnjič, ko se

mi je zgodila tista nesreča … Ali si takrat, ko si me nesel domov, res …

hmm … ali … si govoril, … da me imaš rad?!« je končno povedala do

konca.

Štefan je za trenutek ostal kot omrtvičen. Sedel je na nizkem čoku in

se tako od spodaj gor zastrmel v njen obraz. Odkimal je, spustil žlico v

skledo in počasi vstal. Še vedno je imel oči kot prilepljene na njen obraz.

Stopil je korak bliže, se ustavil in spet odkimal. Bil je v strahotnih dvomih, kaj naj naredi. Ali naj vse skupaj zanika, ji zatrdi, da se ji je vse skupaj le bledlo, ali naj ji prizna … Priznanje bi pomenilo tudi priznanje, da jo ima zares rad, pa čeprav oba vesta, da ne bi smelo biti tako.

Spet je odkimal in stopil še korak bliže. Hotel je spregovoriti, vendar

so bila usta tako suha, da sprva ni zmogel niti besede. Odhrkal se je,

spet odkimal in bil prepričan, da ji bo vse skupaj zanikal.

»Neža, … ne …« je začel, pomolčal in jo gledal naravnost v obraz.

Ob njegovi besedi »ne« je trznila, zdelo se mu je, da je prebledela, medtem ko je čakala na njegovo nadaljevanje.

To, kar je videl, ali se mu je zdelo da vidi, je bilo dovolj, da so iz njegovih ust prišle drugačne besede, kot jih je želel v resnici spregovoriti.

»Neža …« je ponovil in še vedno odkimaval, »ja, prav si slišala …

Rad te imam, … zelo rad, … drugače kot bi te smel imeti … Veliko razmišljam o tebi … In čim bo mogoče, bom odšel od doma, da boš imela mir pred mano … in jaz tudi … pred sabo,« je med odkimavanjem govoril drugače, kot je imel v mislih.

Neža je dvignila roko in ga s kretnjo ustavila v govorjenju.

»Ne govori več … To je vse, kar sem želela slišati … Grem, … o tem

moram razmisliti, … Štefan.« In je odšla ter ga pustila v dvomih.

175

Ne ta dan ne naslednjih nekaj dni o pogovoru med kuhanjem žganja nista spregovorila niti besede. Obnašala sta se, kot da se ni zgodilo nič

takega, kar bi ju pretreslo, jima vzelo mirno spanje in ju podnevi begalo

pri vsakdanjih opravilih.

In neko noč …

e f

Neža je zvečer, ko je legla v posteljo, nekaj minut razmišljala o delu

tega dne, preskočila na tisto, kar jo čaka naslednji dan, si globoko oddahnila in kmalu zaspala.

Njen spanec je bil miren in krepčilen. Vendar ne dolgo. Najprej se ji

je sanjalo o Fonzu, pa ga je hitro spodrinil Štefan. Ni vedela, kje sta, bila

sta le dobre volje in se ves čas smejala. Štefan jo je nenadoma prijel za

roko in jo nagovarjal, naj mu dovoli poljub. »Če te lahko kušnem, … ti

bom na sejmu kupil novo rutko … Tako, kot si želiš, … tako dragoceno

…« je govoril in jo potegnil bliže k sebi.

Kaj je bilo naprej, Neža ni vedela. Sanje so se končale, v trenutku

je bila povsem budna. Hitro je dihala, podzavestno se je pobožala po

roki, za katero jo je v sanjah držal Štefan, potem pa je začela razmišljati

o njem. In bolj ko je razmišljala, bolj ji je bilo jasno, da ga pogreša, da si želi njegove roke okrog pasu, poslušati njegov tihi šepet ob svojem ušesu … In želi si njegov poljub, ne zaradi obljubljene rutke, temveč zato, ker bi bil njegov.

Spomnila se je dogodka na podu, ga v mislih obnavljala in nenadoma

je začutila, da jo po telesu spreletavajo čudni mravljinci, ki se kopičijo

tam doli, v mednožju. Roka ji je kar sama zdrsnila tja dol in se božajoče

začela premikati sem in tja. Začutila je toplo mokroto. Hrepenenje po

Štefanu je zmagalo nad prisego, ki jo je pri oltarju dala Fonzu, nad vsemi obljubami, da se bo izogibala Štefanu, nad morebitnimi očitki mame Štefe in hudimi jeziki v Borovniku.

Vstala je iz postelje in taka vsa razgreta ter vzburjena odšla v Štefanovo sobo in ga zbudila z božanjem po obrazu …

176

e f

Da se med njima nekaj dogaja, je prvi opazil Drago. Bil je toliko star

in izkušen možak, da je kmalu zaznal spremembo v Štefanovem obna­

šanju. Med delom je postajal zamišljen, včasih ga je moral tudi po trikrat vprašati, da je dobil njegov odgovor, drugič spet se je brez pravega razloga nasmehnil. Kakšno jutro je kazal vidno zaspanost, nikoli, zares

nikoli, pa ni pokazal slabe volje, kakršna se je v preteklih mesecih pogosto zrcalila na njegovem obrazu.

»Štefana nekaj meče,« je ugotovil sam pri sebi in se nasmehnil.

»Mogoče, ja mogoče pa si je kje le našel tolažbo, primerno za fanta štiriindvajsetih let. Kje bi le to lahko bilo?« je ugibal, potem pa zamahnil z roko, češ da ga to pač nič ne briga.

Vendar ga firbec ni izpustil iz svojih krempljev. V Borovniku je naštel

kar pet takih deklet, za katera je veljalo, da nimajo fanta. Zdelo pa se mu

je, da nobena od njih ne bi ustrezala Štefanu. Zakaj, pravzaprav ni vedel.

Potem mu je na misel prišla Katica.

»Katica? Ja, lahko bi bila … Štefan je ravno prav starejši od nje, pa še

trenutno gospodar … Takega dekleta se s položaja, ko je veliko ali skoraj vse odvisno od osvajalca, da premamiti … Samo malo moraš obljubiti, pa dobiš, kar želiš,« so mu šepetale izkušnje.

»Vendar to ne bi bilo ravno primerno za Puntarjevega, nekako niso

taki,« se je tolažil, da tudi Štefan ni izkoristil »pravice močnejšega«.

Kljub temu je pozorno opazoval pogovore in stike med Štefanom in Katico in hitro ugotovil, da med njima res ne more biti nič takega.

Potem pa je, opazovaje obnašanje Štefana, kmalu posumil, da se

stvari najbrž dogajajo drugje, pri Neži.

Opazil je, da sta se pogosto nekaj pogovarjala, se za kratek trenutek

izognila očem drugih, njuni medsebojni pogovori so bili večkrat tihi,

tako da jih nihče ni slišal in razumel.

To misel je najprej zavrnil kot nemogočo. Vendar, po mesecu opazovanja je bil že skoraj prepričan, da je res.

177

Drago je bil pri hiši že skoraj petdeset let, sem je prišel kot osemletni pastirček, zato se mu je zdelo, da ima pravico Štefana opomniti, kaj več

kot to pa nikakor ne. Čakal je na primerno priložnost.

V začetku aprila, ko se je zima že dokončno poslovila, je bilo zelo

veliko dela, tako na travnikih kot na njivah. Travnike je bilo treba temeljito pregrabiti, zravnati krtine, ki jih je čez zimo naredil krt, jih očistiti grmovja, ki se je med letom vsiljivo razraslo, na njive, določene za oranje, pa navoziti gnoja. Počakati je bilo treba samo še, da se njive dovolj osušijo. Temu potem sledita oranje in spravljanje semena v zemljo.

Drago je grabil travnik blizu meje s sosedom, ko pa je prišel izza skupine dreves, je tam naletel na Štefana in Nežo. Neža je bila naslonjena na hrast za seboj, Štefan pa jo je držal okrog pasu in si jo pritiskal v objem, ni pa videl, ali sta se tudi kuševala. Očitno sta bila tako zaposlena sama s seboj, da ga nista opazila, sam pa je presenečen obstal kot vkopan. Potem ju je s kašljanjem opozoril nase.

Ko je Neža zaslišala njegov kašelj, je odskočila, kot da bi jo pičila

kača, Štefan pa je obstal na mestu in se zagledal v Draga. Ta se je hotel

umakniti, pa ga je ustavil Štefanov glas.

»Drago, nikamor ne hodi! Počakaj, da se pogovorimo!« Štefanov

glas je bil tako ukazovalen, da ga je kar prikoval na mesto.

Štefan je pomignil Neži, naj pride bliže. Obotavljaje ga je ubogala in

se postavila tik njega.

»Drago, najbrž misliš da tole, kar si videl, ni ravno primerno, ali ne?

To je po svoje res,« je Štefan počasi začel opravičevati njuno ravnanje,

»ampak, midva sva mlada … in, kako naj ti povem? Ja, imava se rada,

pa čeprav se ne bi smela imeti. In tega ne bi smela zaradi Fonza, samo

zaradi njega!«

Stopil je bliže k Dragu.

»Za Fonza pa ne vemo, kje je … In ali sploh še je … Ali, bog ne daj,

da je morda že padel kje v tujini. Najbrž bi morala midva še počakati,

ampak tega nisva več mogla …«

Drago je le pokimal in se spet obrnil, da bo odšel. Spet ga je ustavil

Štefan.

»Drago, počakaj! Poznaš me od plenic naprej, jaz pa tebe spoštujem

… Rad bi te prosil, … ne ukazal, ampak prosil, da o tem ne govoriš

178

naprej … Jaz bom mami ob primerni priložnosti povedal sam … Če pa se vrne Fonza, je samo moja dolžnost, ja, in Nežina, da mu to sama

poveva. Rad bi vedel, ali lahko računava na tvojo molčečnost? Prosim!«

Drago se je znašel v veliki zagati. Pri Puntarjevih je bil že od svojega

otroštva in pri tej starosti se ni imel kam več umakniti. Vedel je, da bo

tukaj dočakal tudi svoj konec. Po drugi strani pa ga je močno zabolelo,

ker je ugotovil, da je Štefan posegel po Fonzovi ženi. Tega ni pričakoval

in to je bilo po cerkvenih zakonih in človeški morali strogo prepovedano. Če bo to kje sčvekal, se mora posloviti od domačije Puntarjevih, kam naj gre, pa ni vedel.

»Vsaj Štefi bi moral povedati,« se mu je tisti trenutek zazdelo kot

nekaj nujnega, vendar je že takrat vedel, da tega ne bo storil.

Pokimal je Štefanu, pogledal Nežo, ki je stala tik njega, potem pa

zelo počasi in s težavo spravil z ustnic.

»Prav, če tako hočeta … Povem vama pa, da to ni pošteno … Do

Fonza, mame in pokojnega očeta … Do časti družine … Tudi vama bo

škodilo, močno škodilo!« Obrnil se je in počasi odšel po travniku.

e f

Štefan in Neža sta svoje razmerje čedalje manj pozorno skrivala. Pri

spomladanskih delih je bilo veliko medsosedske pomoči. Ljudje, ki so

prihajali k Puntarjevim, so opazili marsikaj. Pogosto tiha izmenjava besed med Štefanom in Nežo, dolga izmenjava pogledov, Štefan se je drugače obnašal, kadar je bila v bližini Neža, in še marsikaj, vse to je kmalu spodbudilo ugibanja po vasi. Pravzaprav bolj prepričanje kot ugibanje.

Ko pa je nekdo navrgel sum, da se med njima dogaja nekaj več, kot bi

se smelo, se je sum, pravzaprav že kar trditev, med ljudmi razširila hitro

kot požar po suhem listju. Zdaj so se ob nedeljah pri maši moški, ki so

videli Štefana, le muzali, zlasti ženske pa so radovedno opazovale Ne­

žino postavo in čakale, kdaj se bo pokazal rezultat tega prepovedanega

razmerja.

179

e f

V začetku junija se je Neža počutila nekako drugače kot sicer. Kaj

je tisto drugače, ni znala opisati, vedela je le, da nima apetita, včasih jo

je za nekaj minut zapekla zgaga, mleko, ki ga je sicer imela rada, pa ji je

naravnost zasmrdelo. Potem pa se je v nedeljo, ko se je po maši preobla­

čila v vsakdanje cunje, nenadoma spomnila, da že dva meseca ni imela

mesečnega perila.

Sedla je na posteljo in se skušala spomniti, ali je to res ali je le pozabila. Kmalu si je priznala, da se ne moti, ampak se tako kaže posledica njenih obiskov v sobi pri Štefanu.

Potrebovala je nekaj časa, da se je sprijaznila s to ugotovitvijo. Vedela

je, da je zdaj konec njunega skrivanja in upanja, da tega nihče ne bo opazil. Če je to opazil Drago, so morda že tudi drugi. Počasi se je odpravila k Štefanu pod kozolec, od koder je slišala njegovo klepanje kose.

»Štefan, povedati ti moram nekaj, kar se močno tiče naju obeh … in

cele hiše,« je začela po ovinkih.

»Ja, in kaj je tako pomembnega?«

»Tole!« se je zgovorno pogladila po trebuhu.

»Tole … kaj? Ne razumem!«

»Pa boš moral razumeti.« Prijela ga je za roko in si jo položila na

trebuh.

»Noseča sem!« je zdaj povedala tako naravnost, da bolj ne bi mogla.

»Noseča?« jo je pogledal kot deveto čudo. »Kako noseča? Saj sva

ja vedno pazila … Vedno si me že vnaprej opozarjala … Pa si prepričana?«

Kislo se mu je nasmehnila.

»Sem, na žalost. Igračkanja in skrivanja je konec. Kaj bova zdaj?«

Njen glas je bil zelo zaskrbljen, le malo je manjkalo, pa bi zajokala.

Štefan je odložil koso, vstal in pristopil k njej. V eno roko je ujel njene

dlani, z drugo pa jo je pobožal po licu. Tako jo je držal nekaj časa, potem se ji je rahlo nasmehnil in mirno, tiho dejal.

»Neža, draga moja, ne skrbi. Da se to lahko prej ali slej zgodi, sva se

zavedala od vsega začetka. To naju bo prisililo, da poveva najprej mami,

180

potem tudi drugim ljudem. Čim se vrne Fonza, se od doma ne bom pobral le jaz, odšla bova oba. Našel si bom službo, v rudniku, v Sevnici

ali kje drugje. Borovniku bova preprosto rekla zbogom.« Potegnil si jo

je v objem.

»Jaz sem tega vesel … Čeprav se je zgodilo malo prezgodaj … Rad

bi, da se veseliš tudi ti, pa čeprav bodo jeziki obdelovali predvsem tebe.

Prej ko bova povedala mami, prej bo konec skrivanja in negotovosti,

verjemi mi, prosim te!«

e f

Neža se je to nedeljo lotila priprave kosila brez pravega veselja. Bila

je zelo zaskrbljena in raztresena. S težavo je počela vse, kar je bilo potrebno, da bo jed taka, kot mora biti za nedeljsko kosilo. Želela si je, da bi kosilo čim prej dokončala in se pobrala v kamro, hkrati pa se je bala

trenutkov, ko bosta po kosilu mami Štefi morala povedati kruto resnico.

Mirno so pojedli, Neža pa se jedi skorajda ni dotaknila. Katica je pobrala posodo in odšla v kuhinjo pomivat, Štefan in Neža pa sta obsedela za mizo. Mama se je odpravljala, da bo šla v svojo sobo in po kosilu malo

legla.

»Mama, počakajte malo,« jo je ustavil Štefan. »Nekaj bi se morali

pogovoriti.«

»Pogovoriti? Danes, v nedeljo … po kosilu?«

»Ja, mama!«

»Prav, če je tako nujno, da ne more počakati.« Sedla je nazaj in se

zagledala v Štefana.

»Mama,« je z zamolklim glasom začel Štefan, »kmalu bo dve leti,

odkar so odpeljali Fonza. To je dolgo … in kdo ve, kaj vse se mu je zgodilo … Če je šel res na fronto …«

»Štefan, pusti to … Nikar …« mu je segla v besedo Neža.

»Ja, prav imaš …« jo je pogledal in pokimal.

»Mama, v tem času se je tudi doma marsikaj zgodilo in spremenilo

… Ne samo zaradi očeta …« Videlo se je, da hoče pridobiti nekaj trenutkov časa, da išče primerne besede, s katerimi bo mami povedal tisto, 181

kar ni bilo primerno. Pogledal je Nežo, ki se je živčno presedala na stolu poleg njega, potem pa se spet obrnil k mami.

»Mama, v tem času … sva midva, … midva z Nežo … Rada se imava in pričakujeva otroka!« je hitro vrgel iz sebe in prijel Nežo za roko.

Mama Štefa je nekaj trenutkov ali minut, Štefanu so se zdele neskončno dolge, sedela povsem nepremično. V obraz je počasi spreminjala barvo, postajala je vse bolj bleda, ustnice so ji rahlo zadrgetale. Potem je globoko vzdihnila, pogledala v kot na razpelo in počasi prenesla pogled na Štefana.

»Aaaa taakooo?!« je zategnila. »To sta storila … Torej sta Fonza

že prištela k mrtvim? Kako sta mogla … Ti, Štefan, Puntarjev! In ti,

Neža, tako hitro si pozabila na obljubo, ki si jo dala pred oltarjem, pred

pričami in bogom!«

Bila je bleda, v očeh so se ji kopičile solze, pa se niso razlile po licih, ki so z vsakim trenutkom dobivala več globljih brazd. Molče je pogledovala enkrat enega, pa spet drugega. Ta njen molk je bil močno obtožujoč, deloval je kot udarci z bičem in dlje ko je trajal, bolj boleče je deloval.

Potem pa je končno le spregovorila: » Ni še minilo dve leti odkar so nam

odpeljali Fonza, … vidva pa sta se že skurbala! « Utihnila je in obsedela s stisnjenimi ustnicami.

V hiši je zavladala popolna tišina, še tiktakanje stenske ure je bilo

moteče glasno. Vsi trije so molčali, kakor da bi čakali, da se bo oglasil

kdo drug … Morda Fonza ali oče Luka … Pa jim je v ušesih odmevala

le moreča tišina.

Potem se je mama spet oglasila.

»Naredila sta mi veliko sramoto, … Fonzu pa hudo krivico … In

otrok, … niti krščen ne bo mogel biti … Uboga nedolžna dušica!« S

hitro kretnjo si je obrisala solzo, ki ji je nekontrolirano zdrsnila po licu.

»Kako bosta to sramoto povedala in opravičila pri ljudeh in ti pri

tvojih starših v Plaznem, ne vem. In opravičilo Fonzu, ko se bo vrnil …

Vem, da se bo … Bog vama pomagaj, potrebna bosta njegove pomoči in

dobrote!« Vstala je, se za dolgo zazrla v Štefana, Neže ni več pogledala,

in s težkimi koraki počasi zapustila hišo.

182

e f

Ljubezensko razmerje Neže in Štefana ni dolgo ostalo skrito. Potem

ko sta ga razkrila mami Štefi, se nista več pretirano skrivala. V četrtem

mesecu nosečnosti se je Neži okrogel trebušček že tudi močno poznal,

še zlasti zato, ker je bila sicer po naravi vitke postave.

Prvi neprijetni pogovor je imela z domačim župnikom. Ko je šla k

spovedi, se zlepa ni zadovoljil s tem, kar mu je bila pripravljena povedati

kot spovedniku. Vrtal je vanjo z dodatnimi zahtevami o odkritosrčnosti, vmes razlagal o moralnih vrednotah, o spoštovanju danih obljub in priseg in še marsikaj. Končno ji je le podelil odvezo, za pokoro pa ji je

naložil veliko molitev rožnega venca. Preden je odšla iz spovednice, ji je

naročil, naj se dva dni pozneje oglasi pri njem v župnišču.

Neža je dobro vedela, da sta razlog za dolgo spovedovanje in obisk

v župnišču njena nosečnost in razmerje s Štefanom. Na pogovor z župnikom se je dobro pripravila, vsaj mislila je tako. Zavrnila je Štefanov predlog, da gre na pogovor tudi on.

»Ne, Štefan, … sama grem. Župnik bo obdeloval predvsem mene,

pa čeprav sva kriva oba. Ampak tako pač je! Za tovrstne prekrške smo

vedno krive ženske, moški le redkokdaj. Bom že zmogla,« je prepričevala sama sebe.

Župnik je bil starejši, dobro poznan kot strog, pa tudi pravičen človek. Neža doslej ni imela z njim kakšnih posebnih stikov, največ pravzaprav ob pogrebu očeta Luka. Tisto običajno, redne spovedi, obiskovanje maš, blagoslov njihovega doma in največji krščanski pazniki, vse to je minilo brez pravih osebnih stikov.

Tokrat pa je bilo povsem drugače. K njemu je šla na zagovor, ker je

prekršila zakonsko obljubo zvestobe možu, Fonzu. In sad te prekršitve

raste v njej.

Župnik je po običajnem pozdravu sedel za mizo, njej pa ni ponudil

stola. Stala je pred njim in se tako že vnaprej čutila kot podrejena, ponižana.

»Neža Puntar,« je takoj začel s strogim glasom, »naročil sem ti, da

se oglasiš pri meni, ker v spovednici, v posvečenem prostoru, v cerkvi,

183

moram opraviti le spoved, podeliti odvezo in naložiti pokoro. Tvoj prekršek pa presega vse te stvari, daleč, močno jih presega. Poročena si s Fonzom, zdaj pa si zašla v grešno razmerje z njegovim bratom … To

meji na incest, krvoskrunstvo … Pravzaprav je krvoskrunstvo …« je

bil iz trenutka v trenutek bolj razburjen. »Česa takega v svoji fari še nisem doživel, pa sem tukaj že dolga leta.«

Neža je tiho in ponižno stala pred njim in čakala, kaj vse ji bo še očital. Odgovora na našteto ni imela, pravzaprav odgovor ja, ne pa opravi­

čila … Razen tega, da je mlada in živahna …

»In Štefan … Puntarjevi so spoštovana družina, verni, pobožni, to

je bolj pravilno … In zdaj on s svojim dejanjem umaže družinsko dobro

ime … Podleže tvojemu grešnemu zapeljevanju!« je bil neusmiljen.

»No, kaj mi imaš povedati v svoje opravičilo?«

»Gospod župnik,« je začela, pa jo je stisnilo v grlu, »gospod župnik,

vem, da ni opravičila … Opravičila, ki bi zadovoljilo Vas in Gospoda

stvarnika. Edino, kar vam lahko rečem, je, da Fonza že dve leti ni …

Odpeljali so ga avgusta … Konec leta 1942 smo dobili njegovo doslej

edino sporočilo, … da odhaja na fronto. Zdaj smo leto in pol pozneje,

pa ni od njega nobenega glasu …« so besede kar vrele iz nje.

»Saj dobro veš, da je vojna … in v vojni ni mogoče pisati, kadar se

ti zahoče … Če ni pošte, še ne pomeni, da je mrtev … Pa tudi če bi bil

mrtev, bi morala spoštovati njegov spomin in žalovati za njim, ne pa se

vdajati pregrešnemu življenju.«

»Gospod župnik, ne vem, kako naj vam povem … Upam, da ni mrtev, ampak jaz sem, … jaz sem mlada in ne znam živeti kot nuna v samostanu. Pregrešila sem se, tega se ne da popraviti … Lahko le priznam in se pokesam.« Ni bila prepričana, da je župniku povedala tisto, kar bi ga

naredilo manj strogega.

»In kako misliš, da bo otrok živel s to sramoto? Niti zakramenta svetega krsta mu ne bom mogel podeliti!«

»Gospod župnik, pri tem pa vas prosim za usmiljenje. Otrok, ki

prihaja, ni kriv za napake svojih staršev, ali ne? To bo nedolžna dušica,

prosim vas, nikar ji ne odrekajte krsta in s tem sprejetja med kristjane.

Meni naložite, karkoli hočete, samo prosim vas, ne kaznujte otroka.«

184

Po licih so ji začele polzeti solze, ki se jih ni zavedala. Ta trenutek je mislila le na to, kako naj izprosi župnikovo usmiljenje za še nerojenega

otroka. Pokleknila je pred mizo in s sklenjenimi rokami proseče gledala

človeka na drugi strani mize.

Ni vedela, koliko časa je vztrajala v klečečem položaju, preden je zaslišala njegov glas, ki ni bil več tako strog kot prej.

»No, Neža, vstani … Nikar ne kleči pred mano, … kleči se pred bogom … Jaz sem samo človek, sem pa v službi svete cerkve in vodijo me njena načela in pravila … Tako moram ravnati in tudi pri tvojem otroku velja isto.«

Utihnil je, ji z roko pokazal naj vstane, potem pa ji z naslednjimi besedam vlil nekaj upanja.

»Za danes sva končala. Pojdi domov in razmisli o vsem … Ne pozabi na moža Fonza, naj bo živ ali mrtev, je tvoj mož, pred ljudmi in pred bogom. Otrok … otrok pa še ni rojen, … do takrat pa … bomo videli,«

ji je z roko nakazal, naj odide.

e f

Ljudje v Borovniku, posebno starejše ženske, so se zgražali nad tem,

kar se je zgodilo pri Puntarjevih. Nekateri so modrovali, da so kaj takega od Neže pričakovali, saj navzven nikoli ni kazala posebne žalosti zaradi Fonza, niti takrat, ko so dobili njegovo sporočilo, da bo šel na

fronto.

Drugi spet so nekako opravičevali ravnanje obeh, češ: »Mlada sta,

kri ne pozna ovir, da ne bi podivjala!«. So pa tudi ti menili, da se ne bi

smela spečati ravno s Štefanom, Fonzovim bratom. Štefana so veliko

manj obsojali.

Mama Štefa je od tiste nedelje s Štefanom govorila le takrat, ko je

bilo to nujno zaradi gospodarjenja na kmetiji. Drugače pa se je povsem

umaknila v osamo. Na vasi ni bilo nikogar, ki bi mu zaupala svoje skrbi,

razočaranje in žalost. Med takimi ni bilo niti Lukovega brata Tevža, pa

čeprav sta se drugače dobro razumela. Zdelo se ji je, da je s tem, kar se je

zgodilo med Štefanom in Nežo, izgubila oba sinova.

185

Fonza so ji sicer odpeljali že pred dvema letoma, pa je vendar še vedno upala, da je živ in da se bo nekega dne vrnil domov, to dejanje pa ji je na čuden in krut način povedalo, da sta ga Štefan in Neža že imela za

mrtvega. In s tem je v resnici izgubila tudi Štefana, pa čeprav je še vedno

vsak dan slišala njegov glas in korake, ga srečevala v hiši, sedela z njim

za isto mizo.

Z Nežo od tiste nedelje ni spregovorila niti besede več. Kadar ni bilo

mogoče drugače, ji je sporočilo poslala po Katici ali Štefanu. Tudi na

Nežino »Dobro jutro!« nikoli ni odzdravila, niti kakorkoli drugače pokazala, da jo je slišala. Mama je še vedno kuhala in pospravljala po hiši, namakala perilo za pranje, ki ga je potem oprala Neža ali Katica. Vse je

nekako teklo, le pogovora med njimi ni bilo več.

Župnik, s katerim bi se sicer rada pogovorila in pri njem iskala tolažbo, je bil zanjo preveč oddaljen, da bi šla k njemu med tednom, po nedeljski maši pa ni bilo primerno, da bi se mu vsiljevala. Tega ni počela

tudi zato, ker bi v tem ljudje in njihovi zlobni jeziki našli dodatno mo­

žnost in obirali še njo.

Štefan in Neža sta zdaj povsem javno kazala, da živita skupaj. Po

dveh, treh mesecih je tudi opravljanje Puntarjevih po vasi nekoliko zamrlo in glavna tema pogovorov je bila vojna, strahote, o katerih so kro­

žile govorice, in skupne želje, da bi bilo tega čim prej konec. Fonza so ob

tem le poredko omenjali.

e f

Nežina nosečnost se je bližala koncu. Bila je huda zima, nametalo

je veliko snega in vse to ji je njeno stanje le še oteževalo. Ker je bila to

njena prva nosečnost, se je želela o tem tudi pogovarjati, vendar je vse

ostalo le pri želji. V Borovniku ni imela nobene prijateljice, s tistimi, ki

so ob novici, da se je zapletla s Štefanom, imele najbolj oster jezik, pa se

ni hotela pogovarjati.

Zdaj ji je bilo silno žal, da je do Plaznega in mame tako daleč, čedalje

bolj pa je pogrešala tudi pogovor z mamo Štefo. Čeprav je večkrat po­

186

skušala, pri njej ni dobila niti besede v odgovor. Počasi se je sprijaznila, da bo tako tudi naprej.

Katica je bila zares pridna delavka, ubogljiva in poslušna. Pri opravilih v svinjaku in vsem, kjer je bilo treba hoditi zunaj, po poledenelem in zbitem snegu, je ona prevzela vse delo. Neža se je zadnji mesec nosečnosti pravzaprav posvetila le še lažjemu delu in pripravam na porod.

Za otroka je sama šivala srajčke, iz edinih treh flanelastih rjuh, ki jih je

prinesla v svoji doti, je naredila pleničke.

Nekaj dni pred božičem je poslala Štefana v dolino k babici. Prosila

jo je, naj se oglasi pri njih, saj je le od nje lahko dobila vse informacije,

navodila in nasvete.

Babica Tilka je prišla takoj po novem letu. Pri svojih šestdesetih letih je težko prisopihala v Borovnik. Najprej je potrebovala dober čaj in izdatno malico, potem pa se je posvetila Neži. Pregledala jo je, jo temeljito izprašala o telesnem počutju. S slišanim je bila zadovoljna.

»Se vidi, da si kmečka ženska, vajena vsega, kar se pač lahko zgodi na

kmetih. Prav je, da nosečnosti ne jemlješ kot bolezen, to je nekaj veliko

lepšega,« se je spodbudno nasmehnila. »Ja, je pa seveda povezano tudi

z neprijetnimi stvarmi. Ampak na to boš kmalu pozabila, pomembno je

le, da je z otrokom vse v redu.« Pred odhodom je napovedala približni

datum poroda.

»Takole … še približno tri tedne, … lahko kakšen dan prej ali pozneje … Ta čas delaj vse, razen dviganja težkih stvari in globokega pripogibanja,« se je nasmejala, »saj tega ti tale Puntar tako ne bo dovolil,«

jo je pobožala po trebuhu. »Če bi se kaj čudno počutila, naj pride Štefan pome, … drugače pa pridem sama. Morda bom prezgodnja, … bom pa kakšen dan počakala.«

Tilka je prišla dvajsetega januarja proti večeru, dvaindvajsetega ob

petih popoldne pa je Neža rodila fantka.

Babica Tilka je ocenila, da porod ni bil težak, drugačnega mnenja je

bila seveda Neža, Katica pa se je zaradi muk, ki jih je videla pri porodu,

pridušala, da bo poskrbela, da nikoli ne bo rodila.

Štefana je razganjalo od veselja, ko je v roke prijel sina, ob tem pa videl, da sta tako otrok kot Neža zdrava in dobrega počutja. Sina je takoj 187

odnesel pokazat mami Štefi, ki je otroka pogledala s solzami v očeh, ni pa ga vzela v roke.

»To se ne bi smelo zgoditi … Sam dobro veš,« je očitajoče rekla Štefanu.

Z otrokom in Nežo je bilo tudi naslednje dni vse v redu. Nastal pa

je resen problem, ko so hoteli otroka odnesti h krstu. Nežina mama je

že pred porodom napisala v pismu, da mu ne namerava biti botra. Sporočila je tudi, da se je za botrstvo odločil njen brat Tona, kar je bilo zelo nenavadno. Moški so bili botri pri birmi, pri krstu pa ne.

Župnik sprva ni hotel niti slišati o krstu. Otroka je sicer vpisal v matično knjigo, ne pa tudi podatka o očetu. V tednu dni je bil Štefan trikrat pri njem, vendar je župnik vztrajal pri svojem. Potem pa je iz Plaznega

prišel Tona. Otroka so Tona, Neža in Štefan preprosto odnesli v cerkev

in vztrajali, dokler ni župnik popustil in otroka krstil. Ime so mu dali po

Nežinem očetu Juriju.

Ko je bilo to opravljeno, sta Neža in Štefan obljubila, da bosta župni­

šče tri leta oskrbovala s suhimi drvmi za kurjavo.

Ko so se domov vrnili s krščenim otrokom, se je nekoliko omehčala

tudi mama Štefa. Otroka je prvič prijela v roke, ga pokrižala in se mu

nasmehnila.

»Jurček, zdaj si tu pri Puntarjevih, čeprav te ne bi smelo biti … Pravzaprav, ti ja, samo … v drugačnih okoliščinah …«. Očitajoče je pogledala Štefana in tokrat po dolgem času tudi Nežo.

e f

Vojne je bilo nazadnje le konec. Vzela je velik davek, samo iz Borovnika je zmanjkalo pet moških. Šest jih je odšlo v hosto, med njimi tudi hlapec Lovro, od tega se štirje niso vrnili. Edini, ki je po sili razmer slu­

žil v nemški vojski, pa je bil Fonza, o katerem še vedno ni bilo nobene

sledi.

Že poleti, kmalu po osvoboditvi, so se za Fonza začeli zanimati oblastni organi nove države. Prišli so domov k Puntarjevim ter na dolgo lo­

čeno zasliševali mamo Štefo, Štefana in Nežo. Najprej niso verjeli, da je

188

bil mobiliziran brez svoje volje. Šele po pogovoru z več sosedi so nekako sprejeli to kot možnost, ne pa kot končno dejstvo.

S tem pa zasliševanja še zdaleč ni bilo konec. Hoteli so vedeti, kje je

bil Fonza med vojno, v katerih bitkah je sodeloval, in podobno. Da se je

oglasil le konec leta 1942, niso verjeli. Mama Štefa jim je pokazala tisto

pismo, pa so ji ga odvzeli.

Čeprav je bilo vojne konec, tudi potem o Fonzu ni bilo nič novega.

Mama Štefa je bila še vedno prepričana, da se bo vrnil.

Nasprotno kot mama pa sta bila Štefan in Neža prepričana, da je za

vedno ostal na kakšnem bojišču. Vedela sta, da je nejasna usoda Fonza

nepremostljiva ovira za njuno tako želeno poroko. Brez njune poroke pa

bo sin Jurček v evidenci voden kot nezakonski, torej kot pankrt.

Odločila sta se, da bosta poskusila doseči, da Fonza razglasijo vsaj za

pogrešanega. Oktobra je šel Štefan na občino, od tam pa so ga napotili

na vojaški odsek, pa na ljudsko milico 28 in tako naprej. S tem se je spet obudilo zanimanje za Fonza in sledilo je novo zasliševanje. Pojasnili so

mu, da pred koncem leta 1946 nikogar ne morejo razglasiti za pogre­

šanega. Za mrtvo pa lahko razglasijo samo osebo, za katero so znani

podatki o smrti, pa tudi to morajo potrditi vsaj tri priče.

Življenje v družini Puntarjevih je sicer teklo tako kot pri drugih.

Dela je bilo veliko, prodati niso mogli tako rekoč ničesar, veljal je sistem

obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, ki jim je še zmanjšal razpoložljivi

letni pridelek. Davki oziroma štibra, kot so temu rekli na kmetih, so bili po njihovem prepričanju naravnost oderuški.

Avgusta 1946 je umrl hlapec Drago. Štefan je zaman iskal drugega

hlapca, uspelo mu je dobiti le trinajstletnega pastirja. Z njim sicer ni

bilo skoraj nič stroškov razen hrane, oblačil in obutve, je pa fant moral

obiskovati osnovno šolo, tako da je bil večino leta na voljo za delo le v

popoldanskih urah.

Katica si je našla fanta, se ob pustu 1947 poročila in odšla. Nadomestila zanjo niso našli. Tako so za delo na Puntarjevi kmetiji ostali le mama Štefa, ki je opravljala hišna dela, za vse drugo pa le Neža in

28 Ljudska milica: v času dogajanja se je za policijo uporabljalo ime ljudska milica, pozneje samo milica, delavci pa so bili miličniki. V nadaljevanju bom uporabljal imeni milica in miličnik.

189

Štefan. Naravnost garala sta, vendar sta bila z delom vedno v zaostanku. Da bi se mama Štefa lahko več ukvarjala z varstvom otroka, sta ji za pomoč v kuhinji in okrog hiše najela starejšo žensko, ki pa je imela

»lepljive prste« in so jo hitro odpravili od hiše.

V družini Klopčarjevih so bili doma trije odrasli fantje, zemlje pa so

imeli premalo za normalno preživljanje. Z njimi se je želel Štefan dogovoriti, da bi eden od fantov prišel k njim za hlapca, vendar je bil oče Klopčar trd pogajalec. Za protiuslugo je zahteval najem njive in travnika v bližini njihove hiše. Štefan ni videl drugačne rešitve in tako so lepo njivo in travnik nekaj časa uporabljali Klopčarjevi, njihov Ferdo pa je

pridno delal pri Puntarjevih.

Štefanovo nenehno sitnarjenje in zahteva, naj Fonza razglasijo za pogrešanega, sta končno obrodila sadove. Januarja 1947 je Štefan dobil uradno obvestilo, da je v zveznem uradnem listu 29 v seznamu pogrešanih oseb objavljeno ime Alfonz (Fonza) Puntar. Tega obvestila sta se Štefan in Neža razveselila, saj sta v tem videla možnost, da se bosta lahko kmalu poročila. Mami tega nista niti omenila, saj ji nista hotela uničiti

njenega trdnega prepričanja, da je Fonza živ in da se bo nekega dne vrnil domov.

e f

V letu 1948 je bilo za družino Puntarjevih več usodnih dogodkov.

Januarja je Neža ugotovila, da je spet noseča. Tega nista želela, pa se

je vseeno zgodilo. Novico sta zadržala zase, dokler se ni začel spreminjati videz njenega života.

Ko sta mami Štefi to omenila, je le molče zmajala z glavo in odšla iz

hiše. Štefan se je upravičeno bal, da se bo mama zdaj spet povsem potegnila vase in znova nehala govoriti z njim.

Zadnje leto se je veliko ukvarjala z Jurčkom in pri tem pogosto povsem pozabila na jezo zaradi Štefanove grešne ljubezni z Nežo. Jurčka je sprejemala kot svojega vnučka, čeprav ni bil rojen tako, kot si je želela.

In ko se je ravno nekoliko otoplila in Neži že privoščila tudi kakšno

besedo, se je znova bližalo rojstvo otroka. Spet spočetega v prepovedani

29 Zvezni uradni list: Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije.

190

ljubezni! V kurbariji po maminem prepričanju. Za mamo Štefo je bilo to že prehudo.

Že nekaj časa so jo zdelovale resne težave z revmo. Čedalje teže se je

vzravnala v križu, prsti na levi roki so ji ostajali pokrčeni. Ni hotela iti

k zdravniku, na to je imela vedno enak odgovor. »Stara sem in tole so

posledice težkega dela v mlajših letih … Doktor ne more popraviti tega,

kar se je nabralo v letih. To bo naredila le zemlja!«

Zdaj pa, ko je vedela, da se bo rodil še en otrok, jeze in razočaranja

nad Štefanom in Nežo ni izkazovala navzven, kuhala jo je v sebi in izgubila vse veselje do življenja. Niti Jurček ji ni več pomenil nečesa lepega, prijetnega. Hitro je shujšala za kakšno kilo, v obraz pa se je vidno starala. Po čelu in obrazu so se ji zarezale globoke brazde, obraz je postajal prsteno bled.

Neža je Štefana nagnala, da je vseeno šel k zdravniku. Ta ga je zbrano

poslušal in obljubil, da se bo v kratkem oglasil. Tri tedne pozneje je res

prišel. Vzel si je čas in mamo temeljito pregledal. Ko je končal, je poklical Štefana in mu brez olepševanja povedal, kako in kaj.

»Vaša mama je in ni bolna. Fizične težave izvirajo iz kroničnega

revmatičnega obolenja, tu ni pomoči. Take so pač posledice dela in

življenjskih razmer v preteklosti.« Njegove besede so Štefanu zvenele

zelo grobo. Toda najhujše je šele prihajalo.

»Mama pa je resno bolna, … kako naj povem, … tako notranje …

Zelo je žalostna in razočarana nad življenjem … Strahotno pogreša

moža Luka in sina Fonza … Živi le še zato, ker je prepričana, da se bo

Fonza nekega dne vrnil, želi ga dočakati … Ne vem, kaj se ji je zgodilo,

da je tako razočarana … Ni ji več do življenja, v resnici si želi umreti, in tudi bo. Hitro, prehitro, žal! « ni skrival svojih ugotovitev in predvidenih posledic.

Izkazalo se je, da je imel zdravnik povsem prav. Tri tedne pozneje

mame zjutraj ob običajni uri ni bilo v kuhinjo. Neža je šla pogledat, kaj

je z njo, in jo našla mrtvo.

Le dobre tri tedne pozneje, šestindvajsetega julija, je Neža rodila deklico, ki so ji dali ime Anica. Tokrat je morala Neža že drugi dan po porodu opravljati vsa dela, samo v svinjak je Štefan ni pustil.

191

Tako je julij iz Puntarjeve hiše vzel mamo Štefo, vanjo pa je v podobi Anice prišlo novo veselje, tisto, kar staršem vedno pomeni veliko srečo.

e f

Štefana je mamina smrt zelo prizadela, veliko bolj kot očetova. Očetova smrt je bila posledica povsem nenadejane nesreče, na mamino smrt pa ga je opozoril zdravnik. In to se mu je zdelo veliko hujše.

Zdaj si je očital, da je mama umrla zaradi njegove ljubezni do Neže.

Veliko je tuhtal o zdravnikovih besedah. » Ni ji več do življenja, v resnici si želi umreti, in tudi bo! « so mu boleče odmevale v glavi.

»Seveda je bilo za mamo kruto, da so v mesecu dni izgubili Fonza

in moža, in nenadoma sem jim ostal le še jaz. Potem pa … sva jim z

Nežo povedala, da sva se zapletla in da pričakujeva otroka … To jih je

dotolklo … Jaz sem bil tisto hudo razočaranje, ki jim je vzelo voljo do

življenja …« kar ni mogel iz tega.

»Jurčka so nekako sprejeli … kot svojega vnučka … Hvala bogu,

niso se maščevali otroku, kot bi se marsikdo … Neži pač … Počutila

se je kot popolni tujec … Ko so izvedeli, da bo še drugi otrok, so se mu

pravočasno umaknili … Torej so zares izgubili voljo do življenja.«

Ob tem razmišljanju je postajal čedalje bolj prepričan, da mamina

smrt ni bila resnično povsem naključna, temveč si jo je mama s svojim

dopovedovanjem, da ji zaradi njegovih pregreh z Nežo preprosto ni več

do življenja, nekako sama priklicala.

»Uboga mama, vi ne veste, da sem vas imel silno rad … Ampak

Nežo tudi, čisto drugače, pa vendar bi bil pripravljen za obe dati tudi

svoje življenje. Zbogom, mama, počivajte pri svojem Luku, morda vas je

pričakal tudi Fonza … Jaz pa še pridem … Kdo ve, kdaj!« je razmišljal,

ko je sam sedel pri parah, na katerih je spokojnega obraza ležala mama.

e f

Oktobra je Štefan dobil poziv na sodišče. Z Nežo sta zaskrbljeno

ugotavljala, kaj bi lahko bil razlog za ta poziv. Edini razlog, ki sta si ga

znala predstavljati, je bilo morebitno urejanje dedovanja po pokojnih

192

starših. To od leta 1942, ko je umrl oče, še ni bilo urejeno, čeprav je minilo že šest let. Res je, da tega tudi nihče ni zahteval, čudno pa bi bilo, da bi ta postopek sprožila občina. Preden je šel na sodišče, sta se z Nežo

dogovorila, da bo predlagal, naj sodišče z odločitvijo počaka, dokler ne

bo ugotovljeno, kaj je s Fonzom.

Toda tam je Štefana čakalo drugačno presenečenje.

Starejši sodnik s kozjo bradico in brčicami je bil sam v sobi, v katero

je Štefan boječe vstopil. Na Štefanov spoštljiv pozdrav je le površno odgovoril, potem pa je začel podrobno preverjati podatke o družini. Zanimalo ga je vse: od osebnih podatkov staršev, datuma njune poroke, rojstna datuma Fonza in njega, datuma smrti staršev. Pri marsikaterem

od teh vprašanj je moral Štefan najprej pošteno pomisliti, preden je lahko z gotovostjo pravilno odgovoril. Sploh tisti podatki o starših, datumi rojstva in dan poroke so mu delali težave. Pri njih doma so kot osebne

praznike šteli le god, vse drugo pa se jim je zdelo nepomembno.

Po tem spraševanju je prišlo na vrsto sodnikovo spraševanje o Fonzu, kdaj in kako je bil mobiliziran, kdaj in kolikokrat se je oglasil, in podobno. Pokazal mu je Fonzovo pismo, tisto, ki ga je mami odvzela

policija takrat, ko so brskali po Fonzovi mobilizaciji. Pisavo v pismu je

dobro poznal, saj ga je prebral kdo ve kolikokrat. Je pa tudi sodniku takoj povedal, da je to pismo pisal nekdo drug, ne Fonza osebno, saj je bila njegova pisava prava kracarija proti tej v pismu.

Sledilo je zasliševanje, zakaj je pravzaprav zahteval postopek za razglasitev Fonza za pogrešanega in pozneje za mrtvega.

Štefan se je znašel v zagati. Če je hotel sodniku odgovoriti po resnici,

mu je moral razkriti tudi svojo ljubezen s Fonzovo ženo. To pa je bilo

tisto, kar je imel za povsem svojo, osebno zadevo. Še bolj pa tega ni želel

razkrivati tujim ljudem zaradi mamine smrti in občutka svoje krivde za

to. »Pa vendar, sodnik ni kar tako nekdo s ceste, ki bi to spraševal iz

golega firbca … ali zato, da me bo zaradi tega potem zajebaval,« si je

dopovedal. »In če to zahteva, mu pač moram povedati.«

»Ja, gospod 30 sodnik,« je začel, pa ga je sodnik takoj popravil.

30 V času po osvoboditvi, od leta 1945, je bil za nagovarjanje ljudi uveden naziv »tovariš, tovariši-ca«, besede »gospod, gospa« so bile v celoti umaknjene iz rabe, v uradnih zadevah celo prepovedane. V nadaljevanju bom zato uporabljal takratni način nagovarjanja.

193

»Ne gospod, tovariš, zdaj smo vsi tovariši!«

»Prav, pa tovariš sodnik,« se je popravil, »torej, tole je takole …«

mu je hitro zmanjkalo besed.

»Počasi, počasi, umirite se, tovariš Puntar,« ga je pomiril sodnik.

»Jaz, no… midva … Ko so Fonza odpeljali, je bil le pet mesecev poročen … Otrok še ni bilo … Ampak, midva z Nežo, njegovo ženo, sva si počasi postajala všeč … in tako, … saj veste, … ona je zanosila …« se

je pošteno potil pred sodnikom.

Počasi se je zbral in nadaljeval.

»Ker se je Fonza oglasil samo s temle pismom in sporočil, da najbrž

odhaja na fronto, … tam pa je bila prava klavnica, kakor pravijo ljudje

… sva predvidevala, da ga ni več … med živimi, … saj bi drugače po

tolikem času gotovo že prišel domov ali se vsaj oglasil s pismom. Ker se

to ni zgodilo, sva mislila, da je mrtev … Bog ve, kje … Če je tako, bi se

midva lahko poročila … in najina otroka bi imela oba starša, … ne bi

bila pankrta!« je butnilo z njega.

Sodnik ga je poslušal povsem mirno, si nekaj zapisoval in čakal, da

je končal.

»In kmetija, če bi bil brat mrtev, bi bili vi edini dedič in lastnik kmetije, ali ne?«

Ob teh besedah ga je Štefan debelo pogledal in ostal nekaj trenutkov

brez besed.

»Kmetija? Kmetija … Ta mi sploh ni mar… in Neži tudi ne… Če bi

bil Fonza živ, bi se mu z Nežo takoj umaknila s kmetije … Šel bi v službo … na Senovo v rudnik ali v Trbovlje, … kamorkoli … Kmetija?« se je čudil in zmajeval z glavo.

Njegova reakcija je prepričala sodnika, da govori pošteno in po resnici. V roke je vzel papir, se zagledal vanj, pa v Štefana, pa spet v papir.

Potem je počasi povedal, kaj piše na papirju.

»Tovariš Puntar, tole je sklep Zveznega ministrstva za notranje zadeve, v katerem piše, da je bilo poizvedovanje za Alfonzom (Fonzom) Puntarjem iz Borovnika številka 12 neuspešno. Poizvedovanje je od

oktobra leta 1945 potekalo prek Mednarodnega Rdečega križa v Švici

in nikjer niso našli sledi za pogrešanim. Zato je sodišče izdalo sklep,

194

s katerim je Alfonz (Fonza) Puntar razglašen za mrtvega. Sklep nosi datum šestnajsti september 1948. S tem je zadeva zaključena.«

Štefan je še nekaj minut potem, ko je sodnik končal, sedel pred njim

kot ohromljen. Besede so le počasi prihajale vanj, v njegovo notranjost,

dušo. Potem pa so ga na lepem nekontrolirano oblile solze. Ni vedel,

zakaj, ali zato, ker je s tem uradno pokopano tiho upanje, ki je še vedno

tlelo tudi v njem. Upanje, da je Fonza, njegov edini brat, še vedno živ, da

je bilo mamino prepričanje upravičeno. Ali pa so bile to solze odrešitve

in zadovoljstva, ker bo s tem lahko končal življenje na koruzi z Nežo,

lahko se bosta poročila in otrokoma z vso pravico izbrisala pečat nezakonskih, zasmehovanih in zasramovanih pankrtov.

»Naj bo kakorkoli, … te hude negotovosti je konec. … Z Nežo bova

lahko uradno postala mož in žena, … kar sva v resnici že nekaj let. Hvala bogu!«

S sodišča je odšel kot omotičen. V žepu je imel prepis sklepa, ki mu

ga je prebral sodnik, in potrdilo, da je plačal obvezno takso.

e f

Doma je Neža nič kolikokrat prebrala sklep, napisan v srbohrvaškem

jeziku, ki ga je sicer slabo razumela, verjela pa je tistemu, kar ji je povedal Štefan, in žigu na dokumentu.

Novica o tem, da je Fonza spoznan za mrtvega, se je neverjetno hitro

razširila po Borovniku. Neža ni vzdržala. Že naslednji dan je šla domov

v Plazno, da je mami in Tonu pokazala papir.

»Mama, zdaj se bova s Štefanom lahko poročila, uradno na občini

in v cerkvi. Naš župnik pa bo moral v matično knjigo vpisati Štefana kot

očeta najinih otrok. Končno bom imela otroka, ne pa pankrtov, kot ste

doslej tudi vi mislili o njih!«



195

III. Navidezna rešitev

Rešilna bilka utapljajočemu ne daje samo upanja za rešitev,

marveč zaradi neizmerne želje do življenja v njem instinktivno

sproži nesluteno moč in sposobnosti.

1. Na Nizozemsko

Maja leta 1948 so sovjetske oblasti podpisale sporazum z Mednarodnim Rdečim križem, Francijo, Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo, da bodo do konca leta vrnile vse vojne ujetnike.

Malo pozneje je Fedja dobil odlok, da mora do prvega julija na dolo­

čeno zbirno mesto v Kijevu pripeljati njemu dodeljenega delavca, vojnega ujetnika, državljana Kraljevine Nizozemske, Ferola Westa. Ferol West mora biti oblečen v uniformo, v kateri mu je bil izročen, z vsemi

razpoložljivimi dokumenti. V primeru zamude ali neizročitve ujetnika

grozi lastniku posestva do pet let zapora.

Ko je Fedja prebral pošto, ki mu jo je proti podpisu izročil kurir oblastnega vojnega organa, je sočno zaklel. Zdelo se mu je krivično, da mu jemljejo človeka, s katerim je bil zadovoljen ne samo kot z delavcem,

marveč tudi tako, po osebni in človeški plati.

»In to meni, ki sem se skoraj štiri leta bojeval, bil dvakrat ranjen in

v vojni izgubil vse moške sorodnike! Vojski smo v preteklih časih pred

vojno in med njo dali vsaj sto konj, kdo ve koliko govedi in še marsikaj.

Zdaj pa sem postavljen v enak položaj kot vsak kulak ali mužik, ki se je

med vojno skrival za ženskim krilom ali se delal bolnega, samo da se je

izognil neposredni vojni nevarnosti!« Kar dušilo ga je od besa. »Čisto

so pozabili na očeta … posestnika, pa tudi revolucionarja … hudiči!«

Fonzu ni takoj povedal, kakšno pošto je prejel. Niti Nataši ne, ker

se je bal, da bo ženska takoj sčvekala naprej, najprej Ninočki, potem

Olji, od nje pa bo takoj izvedel Fonza. To mu je hotel povedati sam, še

pred tem pa ga še enkrat povprašati, ali se je premislil in bi se poročil z

njegovo Ninočko.

196

Potem pa je počasi spoznaval, da ne bo pošten do Fonza, če mu bo prikrival novico. Dobro je vedel, kako zelo si želi vrniti se domov, tja

na tisti čudni Balkan. O teh rečeh je dolgo v noč premišljeval na leseni

verandi, pred svojo spalnico, ki je že dolgo ni delil z Natašo.

Naslednje jutro je poklical k sebi sina Miša.

»Miša, osedlaj konja in odjahaj do Izvira, kjer Fonza spravlja seno.

Reci mu, naj pusti delo in pride takoj domov. Vzemi še enega konja zanj.

Si razumel?«

»Ja, ata, sem. Že hitim!«

Popoldne sta bila Miša in Fonza doma. Fonza se je temu, naj pusti delo in pride domov, močno čudil. Miša je spraševal, zakaj se tako mudi, pa fant ni ničesar vedel. Potem je razmišljal, kje je morebiti naredil napako, zaradi katere ga zdaj Fedja na hitro kliče na odgovornost.

Naj je še tako napenjal možgane, se ni spomnil ničesar takega. Z dokaj

neprijetnim občutkom je stopil na verando, kjer je sedel Fedja.

»Bog, Fedja!« njegov pozdrav ni bil povsem miren, »Miša je prišel

pome k Izviru. Kaj je narobe in kje sem kaj zagrešil?«

»Bog, Fonza! Sedi.« je z roko pokazal na masiven stol na nasprotni

strani mize, potem pa se spet pogreznil v molk.

Fonza je sedel in čakal. Po glavi so se mu še vedno podila vprašanja,

kaj je napačnega naredil ali česa morda ni opravil.

Fedja se je nenadoma premaknil, kot bi se zbudil iz globokega sna.

»Vodko? Ne, saj vem!« je pokimal, nalil sebi in postavil steklenico

na mizico poleg sebe. Dolgo je molče gledal Fonza.

»Fonza … in Fedja, precej podobni imeni … Če bi bila brata, …

tako pa … golo naključje,« je zamahnil z roko. Fonza je le skomignil z

rameni in čakal, da bo Fedja nadaljeval.

»Fonza,« se je končno spet oglasil Fedja, »ali si se kaj premislil glede moje Ninočke? … Bi se poročil z njo …. Mislim, da ne?!«

»No, prav … Vem, zakaj ne … Tega ni kriva Ninočka, njen videz,

starost, to da je Ukrajinka, ali ne?« Počakal je na Fonzovo prikimavanje, globoko vzdihnil, potem pa vzel v roke papir, ki je ležal pred njim na mizi. Pogledal je pisanje, pa Fonza in spet papir. Še enkrat je vzdihnil.

197

»Sprašuješ se, zakaj sem te poklical z dela, ali ne? Iščeš svojo napako, pa je ne najdeš?« Spet je pomolčal, potem pa odprl pisanje, ga razgrnil

po mizi in s težavo nadaljeval.

»Včeraj sem od oblastnega vojaškega organa, komiteja, dobil tole

pisanje. Zahtevajo, da te do prvega julija pripeljem v center za vojne ujetnike v Kijevu. Mislim, da to pomeni, da te bodo vrnili na Nizozemsko

… Ali pa na tvoj Balkan, kaj pa vem.«

Fonza je ob teh njegovih besedah obsedel kot od strele zadet. Ni mogel verjeti svojim ušesom.

»Torej se je vojna tudi zame zares končala … in lahko se bom vrnil

domov v Borovnik … Hvala bogu, še je nekaj pravice na tem svetu.«

Fedja, ki mu je to povedal, bi najraje objel in poljubil, tako se je razveselil. Pa se ni ganil, le z glasom, ki se je komaj prebijal skozi njegovo grlo, je ponavljal:

»Hvala, hvala, hvala, Fedja!«

»Takole, Fonza, zdaj končuješ svoje delo pri meni, … in odhajaš

domov … Končno, si najbrž misliš. Meni je žal, da odhajaš … Pošten

človek si, priden za delo … Kaj si ti misliš o meni in o teh ljudeh, ki so

bili toliko časa tvoja družina, je skrito le za tvojim čelom in v prsih …

Rad bi te videl skupaj z Ninočko, pa si se odločil drugače. Tudi prav!

Razumem te, tvoja želja po domačem kraju je močnejša od vseh drugih.

Najbrž bi tudi jaz ravnal enako, če bi bil v tvoji koži.«

e f

Za Fonza je bilo s tem pogovorom konec njegovih obveznosti za

delo, a tega ni upošteval. Trije tedni do odhoda so bili predolgi, da bi

jih prestal v brezdelju. Pa tudi Fedja in posestvo z vsem skupaj je imel

preveč rad, da ne bi v tem času naredil še kaj koristnega. Šel je nazaj na

travnik pri Izviru in ves teden trdo delal pri spravilu sena.

Doma mu je Olja spet pripravila razkošno kopel v veliki kadi, potem

pa je vse dni do odhoda obedoval s Fedjevo družino, ne pa več med preostalim osebjem. Tega sicer ni maral, ni pa se mogel upreti Fedjevemu ukazu.

198

Slovo od ljudi in posestva je bilo kar težko. Zadnji večer po večerji sta se s Fedjem presedla v veliko sobo, v kateri so obedovali posli. Tam

se mu je Fedja zahvalil za pridno in odgovorno delo. Za spomin mu je

podaril lepo pipo, pa čeprav Fonza ni kadil.

»Takrat, ko sem te v taborišču za vojne ujetnike zagledal med tistimi,

ki so jih ocenili kot brezgrešne, si bil sama kost in koža, zanemarjenega

videza, lasje in brada so bili ena sam kosmatija. Med vožnjo v kabini tovornjaka je od tebe strahotno zaudarjalo, zato sem naročil Olji, da te po­

šteno okopa.« Za trenutek je premolknil in opazoval ljudi okrog mize.

»Anatol, bog mu grehe odpusti, pa te je na premeten način učil govoriti prvih besed po naše, po rusko. Kdo ve, kolikokrat ti je moral pokazati kakšno stvar, da si jo potem znal poimenovati. Približno tako je ravnala tudi Katjuša. Ko mi je Anatol to razlagal, me je kar razganjalo od smeha. Sem pa kmalu ugotovil, da je bil to dober način učenja.« Utihnil

je, si napolnil kupico vodke in vstal izza mize.

»Fonza, jutri zgodaj odrineva. Od ljudi se poslovi nocoj, jutri ne bo

časa. Če pa se hočeš prepričati, kakšne so ukrajinske ženske tudi tako,

zares ženske, si nocoj izberi katerokoli hočeš, … razen Ninočke … Natašo pa že lahko …« Glasno se je zasmejal, izpil vodko in odšel iz prostora.

Naslednje jutro sta zarana odpotovala. Fedja je bil oblečen v slovesno uniformo polkovnika Rdeče armade, Fonza pa v uniformo vojaka nizozemske armade.

Prvi dan sta potovala s trojko. Vpreženi so bili Fedjevi najljubši konji, trije petletniki, črni, da se je vse iskrilo. Prvo uro je vozil Fedja, potem pa je vajeti prepusti vozniku.

Med potjo sta veliko govorila. Fedja je opazil trzanje Fonzove desne

noge. »Tole mora biti od kakšne poškodbe, morda rane? Opazil sem že

velikokrat, pa te nisem nikoli vprašal … No, kaj je bilo?« ga je zanimalo.

Potem je pozorno poslušal Fonzovo pripovedovanje o tem, kako je

staknil tisto železo v nogo.

Pozno popoldne sta presedla na vlak in naslednji dan malo pred poldnem izstopila v Kijevu.

199

Tik pred prihodom v Kijev je Fedja nenadoma pogledal Fonza in ga presenetil.

»Veš, žal mi je, da odhajaš … Saj veš, da sem te pregovarjal, … čeprav pošteno povedano, se mi zdi kar prav, da si se tako odločil,« je govoril zelo počasi. »Veš, bojim se, da jaz ne bom več dolgo gospodar

… Posestvo bodo podržavili in iz tega bo nastal kolhoz. To so v zadnjih

petindvajsetih letih naredili že številnim gospodarjem, mene pa so pustili pri miru. Razlogov za to je več.«

Malo je počakal, kot da bi iskal prave besede.

»Veš, moj oče je bil revolucionar … To je čudno, posestnik, velik

posestnik, pa tudi revolucionar … Bil je prijatelj z Leninom … Potem

pa se je umaknil na posestvo, Rdečo armado je zalagal s konji, govedom

in žitom … In to po njegovi smrti počnem tudi jaz … Nisem pa prepri­

čan, da bo še dolgo tako …Stalinu ni zaupati!« Zmanjkalo mu je besed.

O tem ni spregovoril niti besede več.

Fedja je na železniški postaji ustavil prvega vojaka, na katerega sta

naletela, potem pa so stvari hitro tekle naprej.

Dobila sta vojaški avto in voznika, ki ju je najprej odpeljal na kosilo

v imenitno restavracijo. Fonza se je počutil zelo neprijetno, saj se je vse

svetilo, okrog so hodili le imenitno oblečeni ljudje. Ko je o tem potarnal

Fedju, se mu je ta le nasmehnil.

Kosilo so jima postregli v manjši sobi, v kateri sta bila edina gosta.

Jedi je naročal Fedja, za popolno presenečenje pa je poskrbel, ko se je

namesto običajne vodke ali druge žgane pijače na mizi znašla steklenica

rdečega vina. Po šestih letih je Fonza spet okusil vino! Zdelo se mu je

božansko dobro, njegova rdeča barva pa ga je spomnila na vino iz domačega vinograda, prislonjenega na strm breg v Borovniku.

e f

V zbirnem centru se je moral Fedja hitro posloviti. Poslavljala sta se

kot tesna prijatelja, skoraj sorodnika. Tesno sta se objela, se potrepljala

po hrbtu, Fedja je zamrmral besedo »Zbogom!«, se obrnil in na hitro

odšel. Na koncu hodnika se je še enkrat obrnil, pomahal z roko Fonzu,

ki je gledal za njim, in izginil po stopnišču navzdol.

200

Zdaj je bil Fonza spet popolnoma sam, med množico neznanih ljudi, podobno kot takrat, ko je od tiste uničene zemljanke odtaval ob grabnu

potočka.

Kmalu pa so se spet začele težave, na katere je v teh letih pri Fedju že

pozabil. Na hodniku je neka starejša ženska začela klicati: Ferol West.

Šele potem, ko je vsaj petkrat zaklicala to ime, se je Fonza spomnil, da

kličejo njega.

Šel je za tisto žensko in se znašel v pisarni, v kateri je za dolgo mizo

sedelo več ljudi. Trije so bili v uniformi, drugi v civilnih oblekah. Potem

ga je neka ženska z našitkom rdečega križa na prsih začela ogovarjati v

njemu neznanem jeziku. Samo debelo jo je gledal, razumel ni niti besede, razen večkratnega ponavljanja Ferol West, čeprav so se mu nekatere besede zdele podobne nemščini, pa vendar to niso bile.

Po nekaj minutah neuspešnega ogovarjanja ga je ogovorila z ruščino.

Ugotovil je, da ga spet ogovarjajo kot Ferola Westa, sam pa je zatrjeval,

da je njegovo ime Alfonz, Fonza Puntar. Tega ogovarjanja z imenom

Ferol West se je v teh letih pri Fedju povsem odvadil, saj je bil tam le

Fonza. Kdo ve, kolikokrat je spet ponovil svojo zgodbo, od kod izhaja,

kako je prišel do vojaške knjižice nizozemskega vojaka, vendar je bil za

te ljudi pomemben le papir, vojaška knjižica armade Kraljevine Nizozemske na ime Ferol West.

V teh pogovorih so mu velikokrat omenjali imena Tito, Ranković,

Kardelj, govorili o komunistični partiji in podobnem, vendar se mu niti

sanjalo ni, o čem govorijo. Prav zato mu niso verjeli, ko je trdil, da je iz

Jugoslavije. Bili so prepričani, da bi v tem primeru vedel za Tita, Kardelja, Jajce in podobno. Prav nič ni bilo nikomur mar, da je bil mobiliziran avgusta 1942 in od takrat naprej v nemški vojski, zadnja štiri leta pa

je živel v popolni informacijski osami pri Fedju, globoko v notranjosti

Ukrajine. Tam ni bilo časopisa, ni prihajal v stik z nikomer drugim kot s

preprostimi podeželani, ljudmi s posestva Fedja Postrugova.

e f

Tretji dan se je v njegovo zasliševanje vključila starejša ženska. Predstavila se mu je kot Antonia Lutz, predstavnica mednarodnega Rdečega 201

križa. Pred tremi meseci je že drugič prišla iz Švice, da bi vodila pogajanja s Sovjetsko zvezo glede predaje več tisoč vojnih ujetnikov. Kijev je bil njena zadnja postaja tokratnega trimesečnega bivanja v Sovjetski

zvezi.

Ko je ugotovila, da Fonza za silo razume nemščino, se je potem z

njim pogovarjala le v nemščini in tako preprečila, da bi pogovore razumeli in se vanje vtikali tudi predstavniki domače oblasti.

Antonija je podrobno izprašala Fonza, kako se je znašel v Kijevu.

Njegova zgodba se ji je zdela verjetna, je pa hitro ugotovila, da predstavniki lokalnih oblasti niso zainteresirani za njegovo vrnitev. Nasprotno, iskali so razloge, zaradi katerih bi ga zdržali. Vedela je, da bi to pomenilo obsojenost na njegovo stalno življenje v Sovjetski zvezi, skoraj gotovo pa bi ga deportirali kam globoko v notranjost, morda vse tja do Sibirije.

O tem se je v hotelu, kjer je stanovala, pogovarjala le s svojo tajnico.

»Sonia, mislim, da govori resnico. Ne najdem razloga, da bi se kot

državljan Nizozemske lažno izdajal za Jugoslovana. Nizozemska je bogata država, življenjski standard sploh ni primerljiv, še zlasti zdaj, po vojni. Jugoslavija je razbita, osiromašena, ni industrije, delovnih mest.

Kmetijstvo je revno, del pridelkov morajo dajati državi. Ne, to ne bi bilo

razumljivo,« je nizala svoje pomisleke.

»Kaj pa, če je storil kakšna grozodejstva, pa se zaradi tega boji kazenskega pregona?« je Sonia iskala dodaten razlog.

»Ne verjamem! Deluje preveč odkrito … To sem preverila, ko sem

ga spraševala o družinskih zadevah. Dejal je, da je bil na sveže poročen,

le pet mesecev, preden so ga mobilizirali. Na vprašanje, ali misli, da ga

doma čaka otrok, je nejeverno odkimal. Priznal je, da je v tem času z

ženo spal le trikrat … Saj veš, kaj to pomeni …«

Antonia ni odnehala in tri tedne pozneje so Fonza skupaj s sto petdesetimi vojnimi ujetniki iz Nemčije, Belgije in Nizozemske vkrcali na potniški vlak, namenjen v Amsterdam. Ob tem je imela občutek, da je

rešila številna življenja, prisegala pa si je, da se sem ne bo vrnila nikoli

več. Oblasti v Sovjetski zvezi so se ji zdele prestroge, preveč usmerjene

zgolj v iskanje sovražnika, nekdanjega vojaškega, pa tudi nasprotnika

sedanjega socialističnega sistema. Poleg tega se tudi sama zaradi svoje

dejavnosti nekako ni počutila več varno.

202

e f

Po prihodu v Amsterdam, bilo je sredi septembra, se je za Fonza za­

čelo novo obdobje zasliševanj, preverjanj, sumov in negotovosti.

Nesrečna knjižica nizozemskega vojaka Ferola Westa bi bila lahko

zanj tudi usodna. Sumili so ga, da je sodeloval pri poboju vojaške enote,

v kateri je bil ta Ferol West. Nikogar od pripadnikov enote namreč ni

bilo med živimi, Fonza pa ni vedel povedati ničesar o tem, kje je naletel

na pobito enoto. Edino, kar je vedel, je bilo to, da se je zgodilo nekje

na ukrajinskem ozemlju in verjetno julija, morda tudi v začetku avgusta 1943, o tem ni bil prepričan. Tu se je njegovo poznavanje podatkov končalo.

Ker ni znal njihovega jezika, se je za silo lahko pogovarjal le v nem­

ščini. Tudi ta jezik je obvladal le za silo, zato je bilo kar nekaj nesporazumov in nejasnosti. Marsikatera od teh je zbujala sum o resničnosti njegovih navedb.

To prvo obdobje, ko skoraj ni minil dan, da ga ne bi kdo zasliševal

ali kako drugače preizkušal, je trajalo dober mesec. Preživel ga je v posebnem delu kasarne, kjer so bili nastanjeni izključno vrnjeni nekdanji pripadniki nemških enot.

Tukaj je Fonza spoznal še eno obliko pokvarjenosti ljudi.

Med vso to množico so bili tudi taki, ki so na različne načine želeli iz

sotrpinov izvleči zaupne in zanje neprijetne informacije. O teh informacijah so poročali policiji, jih pri tem še po svoje prikrojili in s tem želeli za sebe izposlovati različne ugodnosti, morda tudi hitrejšo ugoditev njihovim željam, to je vrnitev domov. Fonza na srečo ni imel česa skrivati, prav pa sta mu prišli tudi zaprtost vase in prirojena redkobesednost.

e f

Proti koncu oktobra je Fonza prevzel Rdeči križ Nizozemske. To je

pomenilo, da je tistega policijskega režima in preverjanja konec, vendar

njegov pravi status še vedno ni bil znan. Uradno je bil še vedno Ferol

West, le da so k temu imenu dodajali vprašaj.

203

Rdeči križ je takoj začel urejati njegovo vrnitev v Jugoslavijo. Pisali so jugoslovanskemu Rdečemu križu, vendar je trajalo, preden je prišel

odgovor. Iz njega je bilo mogoče razbrati, da Jugoslavija nima nikakr­

šnega interesa za vrnitev tistih, ki so bili mobilizirani v nemško armado.

Konkretno o Fonzu Puntarju pa niso napisali niti besede.

Fonza je bil ves ta čas ne le prestrašen, temveč naravnost nesrečen.

Zdelo se mu je, da je z vsakim dnem manj možnosti, da se bo sploh še

kdaj vrnil domov v svoj Borovnik. To je bil razlog, da se zdaj, ko je imel

to možnost, domov ni oglasil s pismom.

»Kaj bi se jim oglašal, ko pa se lahko zgodi, da bom za večno ostal

kdo ve kje v tujini. Morda obsojen za nekaj, česar nisem storil … Jugoslavija pa se me zato, ker sem bil v nemški uniformi, zdaj otepa … Če pa me sprejmejo, bom lahko takoj romal v zapor …Tako mi namreč govorijo na Rdečem križu …« je že skoraj obupaval.

K njegovemu slabemu počutju je svoj del prispeval tudi neznosen

dolgčas. Saj ni imel kaj početi. Že tam v kasarni je prosil, naj mu najdejo

kakšno delo, tudi čiščenje stranišč bi bilo boljše kot nič. In to željo je

izrazil tudi v nastanitvenem centru Rdečega križa. Vendar dela ni bilo,

zdelo se mu je, da bo umrl od dolgega časa. In to brezdelje, prekinjano le

s pogovori z ljudmi z Rdečega križa, se je vleklo in vleklo ves november

in december in že je bil tu januar naslednjega leta.

e f

Potem pa se mu je le uresničila velika želja. Januarja 1949 je bil na

svoje veliko zadovoljstvo končno dodeljen na delo pri tovarnarju kmetijske mehanizacije Nillsu Horsnerju.

Nills Horsner je bil visok, suh, rdečelas mož, star nekaj več kot štirideset let. Njegovo podjetje je bilo v vasi Nerdeck blizu Utrechta. Proizvodni program tovarne je ponujal orodje in stroje za kmetijstvo, od ročnega orodja, do traktorjev in vseh mogočih priključkov zanje. Zaposlenih je imel kakšnih petdeset delavcev – strojnikov, orodjarjev, mehanikov in serviserjev.

Fonzo je k njemu pripeljala predstavnica Rdečega križa. Njen pogovor z Nillsom je trajal vsaj pol ure, Fonza pa je medtem sedel v majhni 204

čakalnici. Ko je ženska odšla in sta z Nillsom ostala sama, si je Nills spet vzel uro časa, da mu je Fonza v mešanici nemščine in nekaj malega nizozemščine razložil svojo življenjsko zgodbo. Ni vedel, kaj mu je o njem povedala predstavnica Rdečega križa, pa ga to niti ni zanimalo. Povedal

je pač to, kar se mu je zgodilo v teh letih, odkar so ga odvlekli od doma.

Nillsa je zanimalo, kaj zna delati oziroma kaj bi rad delal. Fonza ni

skrival, da se je doma ukvarjal izključno s kmetovanjem na hribovski

kmetiji, v Ukrajini pa tudi ni bilo veliko drugače. Le da je tam delal tudi

na velikanskih in nerodnih kmetijskih strojih.

Nills je bil s povedanim očitno zadovoljen. Povedal je, da sicer ne

potrebuje novega delavca, zaposlil ga je le na prošnjo Rdečega križa kot

humanitarne organizacije, kjer je baje izrazil željo, da bi rad kaj koristnega delal.

»Najprej boš skrbel le za čistočo v naših proizvodnih prostorih …

Čistilec boš, pa saj je tudi to koristno in nujno delo. Ker pa ne vem, kako

dolgo boš pri meni in kako se boš znašel pri delu, ti ne morem ničesar

obljubljati,« je bil Nills kratek in jasen.

»Stanoval boš v sobi nad skladiščem, hrano boš dobival v naši menzi, ob nedeljah pa ti bo kuhala moja žena Anna. Delovno obleko dobiš pri meni, obutev tudi. Dobival boš nekaj plače, z njo lahko počneš, kar

hočeš,« je Nills še kar našteval.

»Pijače med delom ne dovolim, v nedeljo, ko je prosto, pa kakor ho­

češ … Samo nereda ne smeš delati … Moja hiša je na koncu dvorišča,

imam triletnega sina, žena pa …« ni končal stavka.

Potem ga je popeljal po tovarni, nazadnje v njegovo sobo. Ta dan je

imel Fonza prost, vendar je bil uro pozneje že v proizvodnih prostorih.

Starejši moški mu je pokazal, kje je shramba čistil in orodja, ki ga potrebuje, potem pa ga je pustil samega.

Fonza se je takoj lotil dela. Bil je neznansko vesel, da lahko kaj počne, ne pa le gleda skozi okno in se guli posamezne besede tujega jezika.

e f

Plačo je dobival vsako soboto ob koncu dela. Ni bila velika, vendar

po toliko letih, ko ni imel nikakršnega denarja, se mu je vsak gulden

205

zdel pravo bogastvo. S prvo plačo si je kupil nekaj oblačil in pribor za britje, preostanek pa je skrbno spravil.

Nills si je vsakič ob izplačilu zaslužka vzel čas in se malo pogovoril

z njim. Z njegovim odnosom do dela je bil zadovoljen. Fonza se je po

dveh tednih dela sam odločil, da je poleg proizvodnih prostorov čistil

tudi celo, zares veliko dvorišče. Pri tem je pogosto naletel na Nillsovega sina in starejšo žensko, Nillsovo mamo. Fantek Marcel se ga je kot popolnega tujca bal in stekel proč, potem pa ga je z varne razdalje

z zanimanjem opazoval. Mamo Frido je Fonza spoštljivo pozdravljal

in vedno dobil prijazen odgovor. Nillsova žena Anna je bila čedna in

prijazna ženska, bila je visoko noseča. Nedeljski zajtrk mu je pustila na

stopnicah, ki so vodile v njegovo sobo, po kosilo in večerjo pa je prihajal

sam. Poleg obroka je bil vedno deležen še kakšnega priboljška, tisto, kar

mu je pomenilo več kot hrana, pa sta bila njena prijaznost in nasmeh.

Ko je mesec pozneje Anna rodila, je za hrano skrbela Nillsova mama

Frida.

Dva meseca pozneje je Nills Fonza poskusno vključil v proizvodnjo.

Na začetku za preprosta dela, pozneje pa kot pomočnika v montažo. To

je pomenilo, da je prinašal in odnašal material in orodje, včasih kje kaj

poprijel in tako naprej.

Fonza so kot pridnega in mirnega delavca tudi drugi zaposleni kar

dobro sprejeli. Cenili so njegov odnos do dela, pa tudi trud, da bi se

naučil vsaj osnovnih besed nizozemščine. Poskrbeli so, da se ni počutil

zapostavljenega, med malico so ga vključevali v pogovor, ga kaj vprašali,

in tako je počasi izginjal njegov neprijetni občutek nezaželenosti, ki ga

je kot popolni tujec spočetka pričakoval.

Vendar je bilo tako le pri Horsnerju, pa tudi predstavniki Rdečega

križa so ga redno obveščali o prizadevanjih za vrnitev domov. Veliko

bolj zapleteno je bilo pri upravnih organih, še bolj pa na jugoslovanski

strani. Na njihovo dopisovanje z jugoslovanske strani ni bilo odgovora,

kar je jasno kazalo, da ga tam še vedno obravnavajo le kot pripadnika

poražene nacistične vojske in ne kažejo nikakršne želje po njegovi vrnitvi domov.

206

Pri upravnih organih na Nizozemskem je bila vložena njegova pro­

šnja za izdajo vsaj začasnih osebnih dokumentov na njegovo pravo ime

Alfonz Puntar, vendar se je kar naprej kje zatikalo in se postopek nikakor ni odvijal v želeno smer. Imel je le status s prijavo začasnega bivali­

šča, še vedno z imenom Ferol West.

207

2. Požar

V torek popoldne, dvanajstega septembra, je Fonza počival v svoji

sobi nad skladiščem. Pred njim je na mizi ležala knjižica za lažje učenje

nizozemščine, vendar so njegove misli tavale drugod in se niso ukvarjale z učenjem. Kot že tolikokrat doslej je razmišljal, kako lepo bi bilo, če bi se namesto tega, da se dolgočasi v tej sobici, doma v Borovniku

ukvarjal s kmečkimi deli.

Njegovo razmišljanje je nenadoma zmotila sirena gasilskega avtomobila. Pogledal je skozi okno in videl, da je dvorišče zavito v dim. Stekel je na dvorišče, kjer je mrgolelo ljudi. Videl je, da gori stanovanjska hiša Nillsa Horsnerja.

Sem in tja po dvorišču je hitelo kakšnih petnajst gasilcev, poleg njih

pa vsaj še toliko civilistov. Ob steni tovarniške hale so bili v gručo zbiti

Nills, žena Anna s fantkom v naročju in mama Frida. Ravno takrat, ko

se jim je približal Fonza, je gasilec spraševal Nillsa, ali je v hiši še kdo ali so se vsi umaknili.

Tedaj je zavpila žena Anna: »Julia, Julia! Moj bog, dojenček je v stavbi! Kako sem mogla zbežati, … otroka pa pustiti … Nills, reši punčko!«

Med prisotnimi je završalo. Hiša je bila že močno v plamenih, gasilci

so se zavzeto trudili le še s tem, da bi požar omejili, da se ne bi razširil

na sosednje stavbe.

Fantka je iz Annih rok vzela mama Frida, Anna pa se je zapodila v

vodjo gasilcev in prosila, naj rešijo njeno hčer.

Vodja gasilcev je zmajeval z glavo. »Ogenj je premočan … V stavbo

ni mogoče vstopiti, … prenevarno je …«

Nills je tekal sem in tja kot nor, se poskušal sam približati stavbi, a ga

je vročina odvrnila od te namere. Držal se je za glavo, po licih pa so mu

polzele solze.

Fonza je le nekaj trenutkov opazoval dogajanje in ocenjeval, ali je

ogenj res tako razširjen, da ni mogoče vstopiti v stavbo. »Otroka je treba rešiti!« je pomislil. »Gasilci bi to morali narediti, saj so opremljeni

… Ali naj poskusim sam? Mudi se! « se je vprašal in si že odgovoril.

208

Spet je pogledal po Nillsovi družini. Mama Frida je bila ogrnjena z debelo odejo, pod katero je tiščala tudi fantka. Fonza se je v trenutku

odločil.

Priskočil je k mami Fridi in ji z ramen strgal odejo. Tik nje je stalo

vedro vode. Ne da bi razmišljal, je odejo potisnil v vedro, si jo mokro

vrgel čez glavo in vprašal Anno.

»Kje je otrok, v katerem prostoru?«

»Druga vrata desno!« je namesto Anne odgovorila Frida.

Fonza ni več razmišljal. Nizko sklonjen, čez glavo pokrit z odejo, od

katere je tekla voda, se je zapodil proti hiši. Ni se zmenil za klice gasilcev, naj tega ne počne.

Znašel se je na hodniku. »Druga vrata desno, je rekla!« Z roko je

tipal po steni in hitel po hodniku. »Prva vrata … še malo naprej …

tule bo …« Odprl je vrata in se znašel v prostoru, kjer še ni bilo veliko

dima, ki pa je za njim že silil skozi odprta vrata na hodnik. Hitro jih je

zaloputnil. V posteljici je zagledal otroka, ga zagrabil z odejo vred in ga

stisnil pod svojo odejo.

Še enkrat je močno vdihnil in odprl vrata na hodnik. V trenutku ga

je objela neznosna vročina, vse okrog njega je prasketalo in bučalo od

plamenov, v oči ga je zapeklo od dima, da je bil v trenutku kot oslepel.

»Fonza, beži na levo … do izhoda so še ena vrata … pohiti!« so mu

narekovale misli. Tako na slepo se je pognal, kolikor je mogel hitro, z

levico tipal po steni, pod desno roko pa stiskal odejo z otrokom.

Zdelo se mu je neskončno dolgo, preden je na levi strani zmanjkalo

stene, zdelo se mu je, da skozi bučanje plamenov sliši množico glasov.

»Ali sem že zunaj? … Hitro proč od hiše … Ko bi vsaj kaj videl …

o hudiča, zdaj še tipati nimam kje …« je na slepo tekel proč od prasketanja ognja in vročine. Nasproti mu je prihajala množica glasov in to je bilo edino, kar mu je sporočalo, kam naj teče.

Ni vedel, koliko je daleč pritekel, levico je imel stegnjeno naprej, pod

desnico pa je še vedno tiščal otroka. Odprl je oči, še ga je žgalo, ampak

kljub ščemenju je pred sabo videl dnevno svetlobo in oddaljene silhuete

ljudi.

209

»Hvala bogu, rešen sem … zunaj …« si je šepetal, takrat pa je zaslišal kričanje ljudi in trenutek pozneje ga je nekaj strahovito lopnilo po glavi in zagrnila ga je tema … padel je v nič …



e f

Ko se je z vhoda pokazal Fonza, je med ljudmi završalo.

»Kje ima Julio?« je čez vse zavpila Anna, Nills pa se je kakor nor

zapodil proti njemu. Fonza je naredil pet … sedem …deset korakov,

takrat pa je v ostrešju goreče stavbe močno zahreščalo. Gori v slemenu

se je pokazal velikanski roj isker, del slemena se je odlomil in padal proti

Fonzu, ki v teku, zaslepljen od dima in vročine ter nizko sklonjen, ni

vedel, kaj se dogaja nad njim.

Nills je zavpil Fonzu, naj pazi, takrat pa je sleme že padlo na Fonza. V

trenutku so ga zakrile iskre, dim in ogenj. Gasilci in Nills so bili v hipu

pri njem.

Odeja in obleka sta goreli, smodili so se mu lasje, desno roko pa je še

vedno držal nad zavitkom otroške odeje, tako kot koklja drži perut nad

piščanci.

Nills je zagrabil odejo z dojenčico, gasilci so pogasili oblačila na Fonzu in ga hitro potegnili izpod gorečega ostanka slemena. Z otrokom je bilo vse v redu, samo krčevito je jokal. Mama Frida je poskrbela, da so

punčko z jokajočo mamico hitro odpeljali v zdravstveno ustanovo.

Fonza so zaman poskušali obuditi, takoj so ga odpeljali reševalci.

Uro pozneje so bili pri Nillsu policisti, ki so zahtevali podatke o Fonzu.

Požar je bil medtem že obvladan, hiša pa je pogorela do temeljev.

210

3. Počasno pobiranje

Naslednji dan je šel Nills v bolnišnico. Hotel je poizvedeti, kako je s

Fonzom. Povedali so mu le, da je njegovo stanje zelo resno. Ima počeno

lobanjo, staknil je hud pretres možganov, opekline po zadnjem delu glave in po hrbtu. Kaj je z njegovimi pljuči, ki so bila izpostavljena velikim količinam vročega dima, še niso vedeli.

»Vroči zrak mu je lahko poškodoval pljuča, bronhije … Lahko so

mu popokali pljučni mehurčki, nekaj gotovo, koliko, pa ne vemo … S

prisilno ventilacijo pljuč smo želeli čim hitreje očistiti pljuča ostankov

dima in plinov … Krvna slika pa je obetavna,« mu je razlagal predstojnik oddelka.

»Mi pa ne gre v glavo, kaj je ta človek počel, da se je znašel v takem

tveganem položaju … Saj so bili tam tudi gasilci, ali ne?« je nadaljeval

zdravnik in prestavljal liste v Fonzovi mapi.

»Reševal je mojega otroka, … dojenčico, staro pet mesecev,« je solznih oči pojasnil Nills. »Gasilcem se je zdelo prenevarno, da bi reševali otroka, on pa ni pomislil na nevarnost … Pokril se je z mokro odejo in

se zapodil v gorečo stavbo … In se vrnil z otrokom … In ko smo že vsi

mislili, da je nevarnosti konec, ga je pokopalo goreče sleme … Ampak

otroka je vseeno rešil. Zame bo večno junak in jaz njegov večni dol­

žnik!«

Fonza je bil dva tedna v nezavesti, potem pa so ga držali v umetni

komi. Pretres možganov je bil očitno še hujši, kot so sprva predvidevali

zdravniki. Preiskave so pokazale, da so v možganih nastale resne po­

škodbe, ki bi lahko pustile dolgotrajne posledice.

»Ta človek je neverjetno močan,« je Nillsu razlagal predstojnik,

»drugače tega udarca ne bi preživel. Počena je lobanja, pretres možganov … in opekline, kdo ve, kaj se bo še pokazalo … Samo upamo lahko, da se bo s pomočjo svoje trdne narave in umetne kome zbudil brez hudih posledic…« ni skrival bojazni.

»In ko se bo zbudil, ne vemo, ali bomo dobili nazaj normalnega človeka ali … ali le živo rastlino v človeški podobi!«

211

e f

Skoraj dva meseca po požaru so ga zbudili iz umetne kome. Ničesar

se ni spominjal in tudi govor je bil prizadet.

»Očitno se ne spomni ničesar. Vse, kar dobimo od njega, so vedno

iste besede: »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar,« je Horsnerju razlagal zdravnik. »So se mu pa v tem času opekline na glavi in hrbtu na srečo kar dobro pozdravile. Ker je bil v komi, nam ni povzročal nobenih težav. Veliko časa je preležal na trebuhu, kar je pospešilo celjenje opeklin, še zlasti tistih na hrbtu. Naredili smo plastično operacijo, prenesli kožo z njegovih stegen. Če bi bil pri zavesti, bi bilo s tem veliko več težav. Žal pa mu bodo sledi opeklin za vedno ostale ... Tako mu bo tudi

požar ostal za vedno v spominu.«

e f

Fonzu se je zazdelo, da do njega od nekod prihajajo neznani glasovi.

Prihajali so v valovih. Zdelo se mu je, da so povsem blizu njega, takoj

zatem pa so se začeli izgubljati in povsem izginili. Kar utonil je nekam,

pa se spet znašel tam kot prej.

Ležal je v neznanem prostoru, vse okrog njega je bilo tuje in hladno.

Hotel je potipati tisto neznano, pa ga roka ni ubogala, tudi druga ne. Potem so tišino okrog njega zmotili glasovi, ki bi lahko prihajali od ljudi.

Tako se mu je vsaj zdelo, čeprav ni vedel, zakaj naj bi bilo tako.

Pred sabo je zagledal neznan obraz, kar ustrašil se ga je.



»Pa menda nima bajoneta?!« je zaslišal čuden glas. Kaj je bajonet, ni

vedel. Potem se je tisti obraz umaknil, prikazal se je drug, od katerega

so prihajali spet povsem neznani glasovi. Oči so mu neustavljivo lezle

skupaj, slike in glasovi so ves čas nekam izginjali …

Čez čas se je spet znašel tam, kjer je že bil, le da ni vedel, kje je to in

kaj počne tam. Obrnil je glavo in zagledal nekaj, kar se mu je zdelo, da

je nekoč zdavnaj že videl. Od tistega so spet prišli neki čudni glasovi,

na čelu je začutil nekaj prijetno hladnega. Prijalo mu je in da ne bi prehitro minilo, je zaprl oči. Tisto hladno je ostalo na čelu in globoko si je oddahnil.

212

Prijetni občutek na čelu je izginil, tudi glasovi so bili čedalje tišji in potem končno izginili.

Še enkrat se mu je to ponovilo. Potem je zaslišal nekaj, kar se mu

je zdelo zelo znano. »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!« je

priplavalo do njega.

»Ali je tole moj glas, sem to rekel jaz?« Prisluhnil je, pa je bila samo

še tišina. Potem pa spet isti glasovi. »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!« Zdelo se mu je zabavno in ponovno: »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!« In kadar si je to zaželel, je zaslišal tiste glasove

»Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!«. Zdaj je bil že prepričan,

da so to njegovi glasovi. V to so se mešali drugi, neznani glasovi, ki so

se mu zdeli podobni njegovim, vendar ni ničesar razumel. Potem ga je

spet potegnilo v nekaj, čemur se ni mogel upreti.

e f

Tako so tekli dnevi, ko je nemočen ležal v bolnišnici. Vsa prizadevanja, da bi se odzval na govorjenje, so bila zaman. Kadar se je oglasil, je ponavljal le tiste besede: »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!«

»Upamo lahko le, da amnezija ni popolna in stalna … Potrebujemo

potrpljenje, veliko potrpljenja. Vsako pretiravanje ali kar bi dojemal kot

pritisk, grožnjo, mu lahko samo škoduje. Morda mu obisk Horsnerja

lahko obudi spomin kot asociacijo na obraz ali dogodek, povezan z

njimi.« Avtoritativnemu mnenju predstojnika oddelka v bolnišnici ni

ugovarjal nihče.

Poklicali so Horsnerjeve, ki so se zvrstili ob njegovi postelji. Nills,

Anna in mama Frida so se nekaj časa vsak dan menjavali pri njegovi

postelji. Obnašali so se zelo različno. Medtem ko je Anna v glavnem

jokala, je Nills cele ure sedel povsem molče, mama Frida pa mu je brala.

Karkoli. Včasih so bili to časopisi, drugič je s seboj prinesla knjigo. Ker

je vedela, da Fonza slabo razume nizozemsko govorico, je prinesla čtivo

v nemščini. Vendar so bili ti obiski brez vsakršnega učinka, zato so jih

opustili.

213

e f

Iz bolnišnice so poleg Horsnerja poklicali tudi predstavnike Rdečega križa. Ženska, ki se je pri Rdečem križu veliko ukvarjala z njim, je poznala zgodbo, s katero je pojasnjeval, zakaj ga imajo za Ferola Westa,

in so zaradi tega nanj močno pritiskali takrat v ruskem taborišču za ujetnike.

Nills, sodelavka Rdečega križa in bolnišnična psihiatrinja so mu govorili v nemščini in opazovali, kako se bo odzval. Včasih je sicer nekaj govoril, vendar ga zaradi neznane govorice nihče ni razumel. Edino, kar

so razumeli, so bile tolikokrat ponovljene besede: »Njet, njet, njet Ferol West … Fonza Puntar!«

e f

Tako so se z njim ukvarjali dober mesec. Potem so pri Rdečem križu

našli naslov upokojenega novinarja, Maksa Kanca, Slovenca po rodu.

Na Nizozemsko je zataval po prvi svetovni vojni, se tu ustalil in si ustvaril družino. Zdaj je živel le dvajset kilometrov stran od Utrechta.

Povabili so ga v bolnišnico in ga prosili za pomoč. Takoj je bil za to,

bal se je le, da je njegova slovenščina po desetletjih življenja na Nizozemskem že kritično slaba. Predstojnik oddelka ga je potolažil, naj si glede tega nikar ne dela skrbi.

»Naš pacient je zdoma od drugega leta vojne in kaj veliko priložnosti

za pogovor v svojem jeziku prav gotovo ni imel. Z vašimi besedami bi

mu radi obudili spomin.«

Maks Kanc je vsak dan prihajal v bolnišnico. Sedel je ob postelji in

govoril v slovenščini. Večkrat je prinesel tudi knjigo in bral na glas. Včasih je ob tem branju Fonza postal nemiren, obračal je glavo, kot bi želel bolje loviti glas, ki mu nekaj govori. Spet drugič je delal sunkovite gibe

z rokami, zaradi nemirnih nog je večkrat zbrcal odejo s sebe. Vendar

pravega rezultata, da bi se mu vrnil spomin, ni in ni bilo.

214

To je trajalo že mesec dni in Kancu so rekli, da lahko neha prihajati v bolnišnico. Vendar pa se je v tem času že navadil, Fonza mu je bil všeč,

ganila ga je njegova življenjska zgodba.

»Končno pa,« je svojo pripravljenost pojasnil psihiatrinji, »gotovo

bi bil tudi meni kdo na tak način pripravljen pomagati. Ker pa je verjetno moj rojak, je to tudi moja dolžnost. Saj kot upokojenec tako nimam početi kaj pametnega.«

Potem pa je neko dopoldne Fonza, ko se je prebudil iz spanja, spregovoril s povsem spremenjenim in jasnim glasom.

»Štefan, ali si že nakosil deteljo za kravo?« Med govorjenjem je obrnil glavo proti Kancu in ta je imel občutek, da s pogledom naravnost vrta vanj.

»Fonza, dobro jutro! Jaz nisem Štefan, sem pa vesel vaših besed.«

Segel je po Fonzovi roki in ta mu je nepričakovano čvrsto vrnil prijem. Zdaj se je za dolgo zagledal Kancu v obraz, odkimaval, potem pa počasi, tiho spravil iz sebe:

»Ne, … ti nisi Štefan … moj brat … Kdo pa si … in kje sem…?«

Kanc mu je previdno pojasnil, da je v bolnišnici, in medtem se je

Fonza spet izgubil nekam v neznano. Ni sicer zaspal, oči pa niso bile

več tako jasne kot prej, vendar ni izpustil njegove roke. Kanc je pozvonil in zdravnici, ki je prišla v sobo, povedal, kaj se je zgodilo pred nekaj minutami.

Ta dogodek je bil začetek izboljševanja zdravstvenega stanja. Psihiatrinja je naredila program, po katerem naj bi se nadaljevalo obujanje spomina. Poskusili so tudi tako, da mu je Horsner pokazal fotografije,

posnete med požarom.

Fotografije goreče hiše in množice gasilcev so prvi trenutek pri

Fonzu povzročile šok in živčno reakcijo. Fotografija, ki je prikazovala

njega, kako z otrokom pod odejo teče stran od hiše, pa mu je očitno v

trenutku obnovila spomin na tisto popoldne.

»O …ott …ot . rook … je reee … rešen?« je vprašal očitno s strahom.

215

»Ja, Fonza, je! Vi ste rešili deklico Julio. Poglejte, tega otroka ste re­

šili vi!« mu je odgovoril Kanc, Nills pa mu je v roke potisnil fotografijo

dojenčice.

Fonza je nekaj časa nepremično zrl v fotografijo, potem pa jo ponesel

k ustnicam in jo poljubil.

e f

Fonzu se je zdaj počasi in v nedoločenih intervalih obujal spomin.

Še so bili trenutki, ko se je natančno spomnil dogodkov iz zgodnje mladosti, ni pa se spomnil svojega priimka ali dogodka iz včerajšnjega dne.

Težko je govoril, težave je imel predvsem pri oblikovanju posameznih besed. Pri govorjenju je včasih nekontrolirano pomešal slovenske, nemške in ruske besede, tu in tam tudi kakšno nizozemsko. Trudil se je,

da bi si obudil spomin na preteklost, in počasi je le napredoval.

Ves ta čas je tekla tudi njegova telesna rehabilitacija. Hud pretres

možganov in opekline so močno prizadeli njegovo telesno stanje. V

času, ko je bil v nezavesti ali komi, so fizioterapevtke vsak dan skrbele za

razgibavanje rok in nog. Pozneje, ko se mu je nekoliko povrnil spomin,

so ga spodbujale, da je tudi sam razgibaval roke in noge. Z napredovanjem spomina se je pogosto sam spomnil, da je razgibavanje nujno, in ponavljal vaje.

Po treh mesecih sta se njegovo zdravstveno stanje in sposobnost sporazumevanja toliko izboljšala, da so ga odpustili iz bolnišnice. Čeprav se je Horsner ponudil, da ga vzame k sebi domov, se v bolnišnici s tem

niso strinjali. Poslali so ga v ustanovo za rehabilitacijo v Utrechtu.

Tam so po testiranju fizičnih in mentalnih sposobnosti izdelali poseben program rehabilitacije. Še vedno je bil spomin včasih resen problem, veliko manj pa sporazumevanje. Pri hoji mu je včasih zmanjkalo ravnotežja. Moral je uporabljati palico, a te se je hotel čim prej znebiti. K

njemu je še vedno hodil Kanc in ga spodbujal, naj mu pripoveduje svojo

zgodbo, vse od mobilizacije do nesrečnega požara.

To je bila za Fonza zanimiva in težka naloga, vendar se je je oprijel

z vso vnemo. Počasi, s pogostimi zmešnjavami v časovnem zaporedju

dogodkov, je obnavljal, kaj vse se mu je zgodilo. Da bi laže pripovedoval,

216

si je včasih na papir zapisal nekaj besed o dogodku, ki se ga je spomnil, in naslednji dan o tem pripovedoval Kancu. Ker je potožil, da mu je zelo

dolgčas, so ga vključili v delovno terapijo, kjer je neverjetno hitro obvladal preprostejše delovne operacije. Najraje je delal z lesom, pri tem je včasih kar pozabil na čas.

e f

Junija 1950 je bil končno odpuščen tudi iz ustanove za rehabilitacijo.

Ko se je bližal ta čas, je bil silno zaskrbljen. Bal se je, da ga bodo spet namestili v center Rdečega križa, kjer bo prepuščen sam sebi. O postopkih za njegovo vrnitev domov v Jugoslavijo ni vedel ničesar, razlagali so mu le, da z jugoslovanske strani ni nikakršnega odgovora.

Horsner ni pozabil, da je Fonza v požaru tvegal svoje življenje in mu

rešil otroka. Prostovoljno se je ponudil, da ga vzame k sebi domov ter

prevzame vso odgovornost zanj, od stanovanja in hrane, ponudil mu

bo tudi ustrezno delo v svoji tovarni. Tako je državi in Rdečemu križu

ostala le skrb, kako ga čim prej poslati v Jugoslavijo, vse drugo pa je

prevzel Horsner.

Rdeči križ Nizozemske si je še vedno prizadeval, da bi od jugoslovanskih oblasti dobil odgovor glede Fonzove vrnitve v Jugoslavijo, vendar je bilo vse zaman. Informacija o nezaželenem vračanju mobiliziranih

v nemško vojsko v začetka leta 1949 je bila edina, ki so jo dobili. Potem

kljub večkratnemu pisanju na jugoslovanski Rdeči križ niso dobili nikakršnega odgovora več.

Rdeči križ se je obrnil na zunanje ministrstvo s prošnjo za diplomatsko posredovanje. Šele po nekaj mesecih so dobili odgovor, da bo diplomacija navezala stike z jugoslovanskimi oblastmi, da pa zapletene mednarodne razmere, v katere je vključena Jugoslavija, ne napovedujejo hitrega posredovanja.

S tem sta se Fonza in Rdeči križ pač morala sprijazniti.

217

e f

Horsner je tri mesece po požaru kupil drugo hišo v neposredni bližini tovarne in v njej je zdaj živel tudi Fonza. Fonza in Horsnerjevi so postali pravi prijatelji. Niti za trenutek niso pozabili, kaj je storil zanje. Ko se je vrnil iz centra za rehabilitacijo, so ga namestili v lepo sobo v novi

hiši. Tudi za hrano je poslej skrbela Anna, jedel je z družino za njihovo

mizo, skratka, postal je skoraj član družine.

Spet je bil zaposlen pri Horsnerju. Delal je v montaži in ob resnih

delovnih nalogah hitro napredoval. Zdaj, ko se je čutil koristnega, se v

mislih ni več ukvarjal s poškodbo pri požaru. Telesno se je hitro krepil,

le opeklina na hrbtu mu je občasno še povzročala bolečine. Zadaj na

glavi je površina v velikosti približno pet krat sedem centimetrov ostala

brez las, če se je zadrževal na soncu, pa je postala temno rdeča in ga

neprijetno pekla. Spomin se mu je skoraj v celoti povrnil. Ostajale so

le določene bele lise, ki so mu posamezne dogodke začasno zbrisale iz

spomina, že naslednji dan pa se mu je spomin spet vrnil.

Še vedno je moral redno hoditi na kontrolo v bolnišnico, kjer so bili z

njegovim zdravstvenim stanjem več kot zadovoljni. So mu pa pojasnili,

da mu lahko kratke izgube spomina ostanejo, vedno bo tudi čutil opeklino na hrbtu.



e f

Junija 1951 so Fonzo in Horsnerja uradno poklicali na sedež Rdečega križa v Utrechtu. Ko sta prebrala vabilo, sta bila prepričana, da ju tam lahko čaka le dobra novica: Fonzova vrnitev domov. Fonza je razmišljal

samo o tem, kdaj bo lahko odpotoval, in po dolgem času so ga misli na

dom spet popolnoma zaposlile.

Nills ga je sicer že ves čas, odkar je bila končana rehabilitacija, nagovarjal, naj ostane v Utrechtu in si tu ustvari svoj novi dom. Ponudil mu je partnerstvo v podjetju, kar bi mu zagotovilo materialno varnost

in povsem samostojno življenje, vendar Fonza o tem ni hotel niti slišati.

218

»Nills, hvala za ponudbo, vendar … Ne, hvala, mene še vedno, pravzaprav čedalje bolj vleče domov … V Slovenijo, v moj Borovnik … ,« se je zamislil. »Poglej, saj Nizozemska je dobra država, … tu se živi bolje

kot pri nas … Mi smo pravi reveži proti vam. V teh letih ste poskrbeli

zame, bog vedi, kaj bi se sicer zgodilo z mano … Ampak,« je iskal primerne besede v svojem skromnem besednem zakladu nizozemščine,

»jaz sem naravnost lačen pogleda na hribe … Želim si delati na skromni zemlji, se nadihati zraka v gozdu … Lahko si misliš, da sem malo trčen, ampak ta želja po vrnitvi domov bo vedno v meni!«

Nills je spoznal, da ga na Nizozemskem zadržujejo le še administrativne ovire, zato ga je nehal nagovarjati. Kljub temu pa mu je med vo­

žnjo do Rdečega križa to spet ponudil, pa čeprav je že vnaprej poznal

njegov odgovor.

Toda na Rdečem križu ju je čakalo velikansko razočaranje. Sporočili

so, da bodo čez mesec dni nehali skrbeti zanj in od takrat bo moral zase

skrbeti sam.

»Poglejte, gospod West, mi smo naredili vse, kar je v naši moči. Z

jugoslovanske strani ni odgovora, niti na diplomatska prizadevanja ne.

Poznamo njihovo uradno stališče, da so mobiliziranci v nemško vojsko

še vedno razumljeni kot pripadniki poražene vojske, in zaradi tega se

vrnitev odmika. Kdo ve, kako dolgo bo to še trajalo. Zdaj, po ostrem

zapletu s Sovjetsko zvezo, je vse še manj obetavno,« mu je sekretarka

organizacije brez olepšav opisala položaj.

Fonza je bil naravnost šokiran. Česa takega ni pričakoval, niti od jugoslovanske strani niti od Rdečega križa.

»In kaj naj zdaj naredim? Živim takole pod drugim, tujim imenom,

v tuji državi … Kako dolgo mi bo to še omogočeno?!«

Pogovor je trajal še dobro uro. Vmes so pregledovali zbrano dokumentacijo, jasno pa so mu povedali, da je status, kakršnega ima na Nizozemskem, mogoč le še do konca decembra leta 1952.

»Edina možnost, ki jo vidim, je, da z nizozemskim potnim listom, ki

ti bo prenehal veljati konec decembra prihodnje leto, odpotuješ domov

v Jugoslavijo. Ko pa boš enkrat tam, se prijavi policiji in začni dokazovati, da si Fonza Puntar, njihov državljan, ki si bil po proti svoji volji mo­

219

biliziran in se domov vračaš šele po desetih letih,« je logično razmišljal Horsner.

»Ampak, kako? Toliko je nejasnosti že tukaj, kaj šele v Jugoslaviji …

Tam me lahko preprosto zaprejo in obtožijo sovražne dejavnosti med

vojno!« je Fonza stisnilo od strahu.

O tem so se potem še velikokrat pogovarjali doma pri Horsnerjevih

in na Rdečem križu. In z vsakim pogovorom se je zamisel o napol legalni vrnitvi domov zdela edina mogoča in čedalje bolj realna.

Nills se je osebno resno lotil priprav na vrnitev. Prek znanca je navezal stik z vplivnim policijskim uradnikom in pri njem preverjal, ali bi taka vrnitev pomenila tudi kršitev njihove zakonodaje.

»Ne, odhod iz države ni kaznivo dejanje, drugače je z ilegalnim

prihodom … Vprašanje pa je, kako bodo njegov potni list razumeli v

Jugoslaviji. Sicer pa, ko bo enkrat pri njih, ga lahko vrnejo kvečjemu v

Republiko Avstrijo, ker bo vstopil čez njihovo mejo. Kaj ga čaka doma,

ni mogoče napovedati, saj njihove dejanske politične in gospodarske

razmere premalo poznamo.«

e f

Nills je videl, da je Fonza zdaj še bolj obsedla misel na njegov rodni

Borovnik, na vrnitev domov. Nehal ga je nagovarjati, naj si uredi državljanstvo in ostane v Utrechtu. Zagotovljena zaposlitev in pomoč pri vsem, kar bi potreboval, pri Fonzu nista več šteli. Saj je bil Nillsu močno

hvaležen za prvo zaposlitev in za vse, kar je zanj storil po požaru, vendar

je bila želja po vrnitvi močnejša od vsega drugega.

Pri slovesni silvestrski večerji leta 1951, ko se je zbrala vsa Nillsova

družina, tudi Nillsova sestra in njen mož, je ob zdravici, ki jo je moral

povedati vsak od odraslih ljudi, Fonza v polomljeni nizozemščini, močno pomešani z nemščino, povedal, da se je dokončno odločil vrniti se v Jugoslavijo.

»Saj vem, da bi mi Nills in drugi še naprej pomagali, … mama Frida

bi se pogovarjala z mano in popravljala moje napake … Anna bi me

220

razvajala z odlično hrano, Julia pa bi me vlekla za ušesa in nos,« se je na glas zasmejal, a se tudi hitro zresnil.

»Vendar, vem da me razumete, … tudi vi bi se želeli vrniti, če bi vas

kdo na silo odvlekel kam daleč …. Če pa bi vam to bivanje drugje povzročalo toliko gorja, kot ga je meni, pa sploh.« Spet je naredil premor, odpil požirek vina, potem pa se obrnil k Nillsu.

»Nills, vem, da bom to svojo odločitev zmožen izpeljati le z tvojo

izdatno pomočjo. Gre, kaj jaz vem, za kaj vse … In prosim te za pomoč.

Saj lahko računam nate, ali ne, dragi prijatelj?«

221

IV. Po desetih letih

Le tisti, ki se po dolgem času vrača v svoj domači kraj, ob tem spozna

pospešen utrip srca, drhtenje rok in sladko solzo radosti.

1. Domov, domov …

Z vlakom, ki je vozil iz osrednje Nizozemske čez Zvezno republiko

Nemčijo, neuradno so ji rekli tudi Zahodna Nemčija, in skozi Avstrijo

v Jugoslavijo, je junija 1952 že več dni potoval moški. Čeprav se je očitno vozil proti vnaprej določenemu cilju, se je že nič kolikokrat presedel z vlaka na vlak. Po zunanjem videzu mu je bilo težko določiti starost,

videlo pa se je, da je bilo življenje z njim neprizanesljivo, da ga je marsikdaj oplazila njegova kruta gorjača.

Te dni je pravzaprav živel, bival na vlakih, po peronih in čakalnicah

na železniških postajah. Pot ga je izčrpala, naredila naveličanega vsega,

tudi samega sebe in življenja.

Na pogled je bil zanemarjen, obleka pomečkana, umazana od saj

parnih lokomotiv, različne maščobe, ki je po malici številnih potnikov

ostala na sedežih v vagonih, in vse druge umazanije.

V obraz je bil shujšan, z globokimi brazdami tam, kjer jih moški njegovih let ne bi smel imeti. Čez levo obrv, čez nos in naprej po desnem licu se mu je vlekla brazgotina, ki je bila očitno posledica rane. Brazgotina je bila rahlo temnejše barve kot preostala koža na obrazu, ko pa je bila nekaj časa izpostavljena sončnim žarkom, je postala temno rdeča,

mestoma skoraj vijoličasta.

Na glavi je imel ves čas temno siv klobuk, ves pomečkan, njegovi krajci so zdaj le še spominjali na nekdanjo obliko. Klobuka ni snel niti takrat, ko je v kolodvorski restavraciji sedel k obedu. Včasih, ko je

v kupeju vozečega vlaka, pomaknjen in naslonjen v kot zaspal, pa se je

vendarle zgodilo, da se mu je klobuk premaknil postrani, lahko tudi

zdrsnil v naročje. Takrat se je na temenu glave pokazala nekaj centimetrov velika lisa brez las. Koža na tem delu je bila zgubana, svetleča se in 222

nenormalne temno rdeče barve. Ob pogledu na to liso se je opazovalcu zazdelo, da je to posledica hude opekline.

Od časa do časa je vstal in šel na hodnik vagona, se sprehodil od enega konca do drugega, izginil v sanitarijah in se spet vrnil na svoj prostor v kupeju. Med hojo je na desno nogo rahlo šepal. Ta noga mu je med

sedenjem, tudi kadar je zadremal, večkrat nenadoma trznila. Če se je

to zgodilo, ko je bil buden, se mu je obraz za trenutek skremžil kot od

hipne bolečine. Po tem trzaju se je vedno prijel za desno stegno in nato

malo podrgnil, kot da ga hotel masirati ali popraskati zaradi srbenja.

Vedno, ko je presedel na drug vlak, ki ga bo popeljal kilometre bliže

končnemu cilju potovanja, je poskušal najti sedež pri oknu, tako da je

bil s hrbtom obrnjen v smeri vožnje. Če je bil ta sedež že zaseden, je največkrat potnika vljudno prosil, ali mu ga je pripravljen prepustiti. Skoraj vedno mu je uspelo, sicer pa je čakal, da se je sedež izpraznil, in ga je

potem željno takoj zasedel sam.

Ko ga je neki potnik vprašal, zakaj želi sedeti ravno tam, mu je zelo

preprosto odgovoril.

»Takole lahko bolje opazujem pokrajino, ki beži mimo vlaka. Kadar

gledam v smeri vožnje, pa se mi zdi, da mi slike pokrajine, stavb in vsega, tako hitro prihajajo nasproti, da jih ne morem zaznati.«

e f

Na vlak je sedel v Utrechtu, na Nizozemskem. Tja ga je pospremil

Nills Horsner iz vasi Nerdeck blizu Utrechta. Nills je organiziral in pla­

čal vse njegovo potovanje. Ko ga je zapeljal na vlak, mu je v roke potisnil

cel šop vozovnic, nekaj deset guldnov in dvesto nemških mark. »Da

ne boš trpel žeje in lakote, ker bo potovanje dolgo in naporno … Pa

kakšno sobo si privošči vmes in se dobro naspi!«

Nills in njegova žena Anna sta prej temeljito preštudirala njegovo

načrtovano potovanje. Nillsov prijatelj, železničar, je podrobno pregledal vozne rede železnic Nizozemske, Zahodne Nemčije in Avstrije.

»Mislim, da bi moral biti v Jugoslaviji v kakšnih petih, največ sedmih

dneh. Za Jugoslavijo pa ne vem, pravijo da je tam vozni red bolj tako

223

– tako, bolj za obesiti na steno, kot da bi vlaki zares vozili tako, kot je zapisano.«

Potem pa se je pokazalo, da so vozni redi tudi v Nemčiji in Avstriji dokaj nezanesljivi. Nekatere proge, ki so bile med vojno močno po­

škodovane ali povsem uničene, so še obnavljali, zato je bil promet zelo

počasen. Marsikje je bil kakšen odsek tudi zaprt in promet je tekel po

obvoznih progah, kar je potovanje še upočasnilo.

Nills mu je dalj časa urejal dokumente, brez katerih ni smel na pot.

Zdaj je imel v rokah začasni potni list Kraljevine Nizozemske, cel kup

potrdil in dokumentov nizozemskega in mednarodnega Rdečega križa,

zdravniška spričevala iz bolnišnic, psihiatrične klinike in rehabilitacijskega centra, nizozemskega ministrstva za zunanje zadeve, tudi dopise na jugoslovansko vlado in edini kratek odgovor z jugoslovanske strani.

Ob vsej tej množici dokumentov pa je moral biti posebno pri prehodu

meje pripravljen na številne birokratske zaplete. Teh je bilo največ pri­

čakovati v Jugoslaviji, kjer so bili še vedno zelo nezaupljivi do tujcev.

Dokumenti so bili izdani na ime Ferrol West, njegovo pravo ime, s katerim se je želel vrniti domov in za katero ni imel niti enega uradnega dokumenta, pa je bilo Alfonz, Fonza Puntar.

Vendar mu vse te pričakovane težave ob odhodu vlaka iz Utrechta

niso kratile veselja, ja, tudi sreče, da se končno vrača domov. Po dolgih

desetih letih, ki so bila polna predvsem trpljenja, lakote, mraza, smrtne

nevarnosti, bolečin, tudi domotožja … Ljudje, s katerimi se je srečeval,

so včasih umirali hitreje kot enodnevne mušice. Spoznaval je dobre in

poštene, pa tudi pokvarjene, hinavske, izdajalske … Temu se zdaj ni

več čudil, saj je bilo v tem loncu mešanice narodov in narodnosti, ras,

kulturnih navad in vrednot, v vojnem času, pa tudi prva leta po vojni,

nemogoče pričakovati tako veliko srečo, da bo naletel le na dobre in

poštene ljudi. Med njimi so bili taki, za katere bi dal življenje, eh, pa tudi taki, ki niso bili vredni tega, da sploh živijo.

Stal je pri oknu in gledal, kako izginja nizozemska pokrajina. Bila je

sicer dobra, rodovitna, s pridnimi, delovnimi ljudmi, v njegovih očeh pa

je imela eno samo napako. Da je to napaka, je bilo zasidrano v njegovem

srcu, krvi, mislih in spominu, v slehernem dihu. In ta napaka je bila v

224

podobi pokrajine. Tukaj okrog njega je bila ena sama RAVNINA, on pa je skoraj umiral od želje, da bo kje zagledal hrib!

»Moj bog, hrib, ta čudež narave, ki ga je bog prihranil le za nas, za

moj kraj, za tisti konec, kjer sem ugledal luč sveta!«

V misli si je želel priklicati posavsko hribovje, kamor je namenjen.

Sedel je in zaprl oči. Misli so mu počasi izpuhtele, v monotonem nihanju vagona so mu oči kar same zlezle skupaj, zadremal je in v sanjah mu je ropot kolesja vlaka pod njim šepetal magične besede: domov …

domov … domov …

Ta monotoni ropot koles vlaka ga je zazibal v dremež in mu v sanjah

priklical dogodke od otroštva naprej. Z neverjetno hitrostjo, ki so je

zmožne le sanje, se mu je zvrtelo nešteto dogodkov in podrobnosti …

Mamine mehke roke in dobrote iz njene kuhinje,… pa mikastenje s Štefanom, … očetovi nasveti za življenje, … »norenje« z Nežo v ozki postelji, … odmetavanje visokih zametov snega, … košnja trave ob prvem svitu, … nemška govorica na domačem dvorišču, … zadnje čohljanje

vola na sejmišču na Blanci …

Ko ga je malo pozneje zbudil sprevodnik, ki je pregledoval vozovnice, se prvi trenutek sploh ni znašel. Sanje, ki so mu v časovno pomešanih utrinkih obnavljale dogodke njegovega življenja, so bile kruto in prehitro prekinjene. Vse je izginilo, kot da bi se razpočil milni mehurček.

Zmedeno je gledal okrog sebe, skoraj zabolelo ga je v prsih, tako močno

je pogrešal šepet ropota koles vlaka, ki mu je med spanjem ponavljal:

domov, … domov, … domov … Za trenutek ni vedel, kje pravzaprav

je, kaj tu počne … Toda to je trajalo le trenutek, potem pa se je zavedel,

da potuje domov, tja v domači Borovnik, kjer bo objel mamo in očeta,

Štefana in Nežo … Kjer bo po desetih letih spet slišal svojo domačo govorico, se izpred hiše zagledal v dolino, napasel oči na obdelanih njivah in zavonjal pravkar posušeno seno …

Ob teh mislih se mu je obraz spet razpotegnil v nasmeh, oči so se mu

zasvetile povsem drugače kot prej, srce pa mu je poskočilo v hitrejšem

ritmu. Zdaj si je tudi sam ponavljal besede, ki mu jih je ponujal ritem

koles: domov, … domov, … domov …

225

e f

Pri prestopu meje med Nizozemsko in Nemčijo ni bilo nikakršnih

težav. Policist in carinik sta do njega prišla, ko je vlak vozil že po nem­

ških krajih. Rutinski pregled potnih listov, policist je preveril le, ali se

fotografija ujema s potnikom, in to je bilo vse. Carinik ob njem je le s

pogledom preveril, koliko je prtljage, in že sta se pomaknila v naslednji

kupe.

»No, pa se spet vozim po Nemčiji,« mu je nenadoma prišlo na misel. »Vozil sem se že dvakrat … Druga vožnja, z mednarodnim Rdečim križem, ki me je prevzel od Rusov pred štirimi leti, je bila polna upanja,

pričakovanja rešitve in hitre vrnitve domov … Pa se ni tako hitro uresničilo …« Obraz se mu je zresnil, čezenj se je potegnila temnejša senca, nagubalo se mu je čelo in nekaj trenutkov je nepremično zrl predse.

»Ja, pa saj ni bilo tako hudo … Ampak štiri leta, … štiri dolga leta,«

je zmajeval z glavo, kakor da ne verjame, da je res minilo toliko časa.

»Ampak tista prva vožnja … od Celja naprej, … trpljenju nasproti,«

je ob tej misli kar otrpnil. In ne da bi to hotel, so ga tokrat namesto sanj

zasuli spomini na osemnajsti avgust leta 1942 in tisto, kar je sledilo …

Izpred domače hiše je krenil s parom volov na vožnjo v dolino in potem

prepotoval dolgo, trnovo pot. Težki, kruti dogodki so mu gubali čelo,

vmes se mu je občasno, ob podoživljanju česa prijetnega, na obrazu zarisal sproščen nasmeh … A teh trenutkov nasmeha je bilo bore malo …

e f

Iz tega razmišljanja je Fonza zdramilo hitro ustavljanje vlaka. To je

bil njegov drugi dan na vožnji. Od Utrechta je že štirikrat presedel na

drug vlak, tudi do deset ur čakal v postajni čakalnici, šel vmes v restavracijo na obed in spet čakal in čakal … To čakanje se mu je vleklo v nedogled, delalo ga je živčnega in naveličanega vsega – vožnje, presedanja in množice neznancev.

Čeprav je okrog njega vrvela množica ljudi, ki so hiteli sem in tja, se

je počutil silno osamljenega. Na vlaku je včasih s sopotnikom sprego­

226

voril nekaj besed, vendar so zaradi njegove polomljene nemščine ljudje hitro ugotovili, da je tujec. Čeprav jim ni razlagal, kaj ga je kot tujca

pripeljalo v Zvezno republiko Nemčijo, so vsi sogovorniki nepojasnjeno

hitro utihnili in ga nekako ignorirali. To ga je še bolj ujezilo.

»Zdaj, ko je vsega tega zverinskega klanja, ki ste ga povzročili vi,

Nemci, konec, ko vas najbrž težita vest in krivda, se mene in na tisoče

podobnih, ki smo trpeli, ubijali in umirali za vas, sramujete in delate,

kot da nas preprosto ni. Pa smo, hudiča, smo in bomo … še dolgo …«

To svojo jezo je usmerjal na vse ljudi, Nemce, čeprav se je dobro zavedal, da je vojno zakuhal tisti blaznež Hitler in je po nedolžnem trpelo, ubijalo in tudi umiralo velikansko število Nemcev.

Ob progi, ki je vodila v Köln, je bilo eno samo veliko gradbišče. Še

so se videle ruševine, ki jih je pustila vojna, poleg njih pa so hitro rasle

nove stavbe. Bilo je veliko stanovanjskih stavb, visokih blokov, blizu

njih pa so nastajale tovarniške hale in podobni industrijski obrati. Takega razdejanja na Nizozemskem ni bilo in ko je to opazoval, je ugotavljal, da vojna resnično ni divjala le v Ukrajini, Rusiji, na Poljskem in v drugih okupiranih državah, temveč je z repom silovito udarila tudi po

vsej Nemčiji.

»Madonca, tudi nemški narod je plačal strahovit davek bolnih idej

tistega norca Hitlerja in njegovih somišljenikov … Žal pa je sojenje v

Nürnbergu zajelo le nekatere od njih, veliko jih je z nakradenim bogastvom pravočasno pobegnilo, … daleč po svetu …« so mu gradbišča ob progi sprožila misli o posledicah vojne.

Ko je stopil z vlaka, si je najprej ogledal vozni red vlakov naprej do

Münchna. Ob pregledovanju voznega reda se je odločil, da bo prespal

v Kölnu in naslednji dan potoval naprej. Predvsem se je želel znebiti

prepotenih in umazanih oblačil, se okopati in dobro naspati. V bližini

postaje je našel trgovino, v kateri si je kupil nova oblačila, le klobuk je

obdržal, potem pa dve ulici naprej našel hotel.

Topla voda v kadi je naravnost vlekla z njega neprijeten občutek prepotenega telesa, z njo sta izginjali utrujenost in slaba volja. Obril se je in se odpravil v restavracijo na večerjo. Neverjetno mu je prijala in namesto da bi šel takoj v posteljo, se je odpravil na sprehod po mestu.

227

Kölna seveda ni poznal, pa se mu tudi ni zdelo pomembno. kod hodi.

Na lepem ga je prevzela želja, da naredi nekaj kilometrov, pa čeprav le

po asfaltu in povsem neznanih ulicah. Hodil je med množico ljudi, ki

so hiteli sem in tja, se ustavljal pred izložbami trgovin, stopil na kozarec

piva in hodil naprej.

Ta hoja, gibanje med neznanimi ljudmi, ko se zanj ni zmenil nihče,

četudi se je srečeval z njimi tako na tesno, da se je marsikoga tudi dotaknil, mu je zelo prijala, čeprav ni vedel, zakaj. Tudi na rano v desnem stegnu in občasno zbadanje je povsem pozabil. Iz njega je neopazno izginila napetost, ki jo je čutil na vlaku. Zdaj je vedel, da se je v kupejih počutil utesnjenega. Tu pa so mu široke ulice dale dovolj zraka za dihanje, množica ga ni motila pri njegovem razmišljanju. Ko se je naveličal, je sedel v taksi, vozniku dal naslov hotela in pol ure pozneje je bil že v

postelji.

In prav misli so bile njegova spremljevalka med sprehodom. Razmi­

šljal je, koliko poti ga še čaka, kako bo lovil vlake, ali naj še kje prenoči

ali naj stori vse tako, da bo čim prej doma v Borovniku.

Pri tem razmišljanju pa ga je presenetila misel, da se lahko zgodi, da

bo svoboden le toliko časa, dokler je v tujini. Kaj ga čaka na oni strani

jugoslovanske meje, ni mogel vedeti, niti tega ne, kako je zdaj tam. V časopisih je pisalo marsikaj, vendar ga je Nills prepričeval, naj raje ne bere časopisov, saj si bo lahko marsikaj povsem napačno razlagal. V zadnjih

mesecih, potem ko se je odločil, da se ob vseh neznankah vrne domov,

mu je Nills pogosto povedal kaj o prebranem, vendar je vedno dodal,

da to pač pišejo novinarji, ki bodisi živijo daleč stran od jugoslovanskih

meja ali pa so tja poslani z namenom, da domov posredujejo določene

informacije.

»Veš, slišal sem, da se marsikaj namenoma prikazuje kot slabo ali

celo kritično … Kdo ve, v čigavo korist,« je odkimaval.

e f

Preden je zaspal, je že sklenil, da bo iskal najhitrejšo povezavo od

Münchna do Dunaja.

228

»Na Dunaju si bom spet najel sobo in tam prespal. Vem sicer, da bli­

že ko bom domu, manj bo mirnega spanca. Vem, da bo tako. Tisti večer,

ko sem se odločil, da se vrnem domov, potem skoraj nisem zaspal … Pa

tega ni bil kriv kakšen kozarec pijače … Ne, bil sem preprosto preveč

razburjen …«

Potovanje do Dunaja se mu potem ni tako dobro posrečilo, kot si je

želel. Skoraj celih devet ur je prebil na glavni postaji v Münchnu. Tako

je na Dunaj prišel z enodnevno zamudo, malo pred enajsto uro dopoldne. Mednarodni vlak, ki je peljal v Maribor, Zagreb, Beograd, v Jugoslavijo torej, mu je ušel pred dvema urama. Odločil se je, da se bo na Dunaju dobro spočil, naslednji dan pa končal svoje potovanje domov.

V hotelu blizu postaje je najel sobo, za dve uri zaspal, potem pa spet

krenil na brezciljno pohajkovanje po mestu. Presenetile so ga veličastne

stare stavbe. Na nekaterih so se še močno poznale poškodbe iz vojnih

časov, druge spet so bile že lepo urejene, obnovljene.

Proti večeru je sedel v parku, bogatem z drevjem, in nenadoma se

je spomnil, da je bil njegov nekdanji narednik Wagner doma z Dunaja.

»In bil je pek, če se ne motim … Kdo ve, kaj je z njim, ali se je prebil

skozi vojno ali ne … Wagner je bil dober človek, le da takrat nihče ni

smel biti dober …« Z mislijo na Wagnerja je odšel iz parka. Na poti do

hotela je zagledal policista, ki je nadziral promet. Brez razmišljanja je

stopil k njemu in ga vprašal, ali morda ve za pekarno Wagner.

»Pekarna Wagner«? Ne, morda Wagner in brat?«

»Ne vem, … morda tudi tako? Prosim, ali veste zanjo?«

»Jaaa, Pekarna Wagner in brat … tamle onstran ulice zavijte desno,

potem tristo metrov naravnost in tam boste,« je bil policist natančen.

Fonza je brez težav našel pekarno. Postal je na pločniku pred njo, se

malo razgledoval po ulici, potem pa vstopil in se oziral po prostoru, ali

bo zagledal kakšnega starejšega moškega. Pred njim so bile še tri stranke, stregla pa je ženska okrog petdesetih let.

»Želite, prosim?« ga je prijazno ogovorila, ko je postregla tiste pred

njim.

Fonza se je v trenutku zmedel. Bilo mu je žal, da je sploh prišel, obrnil se je, da bi odšel, pa ga je ženska znova ogovorila.

229

»Želite kruh, morda pecivo, mleko?« je z roko pokazala na vitrino.

»Ne, … pravzaprav … oprostite …« se mu je zapletlo še tisto slabo

znanje nemščine.

»Tujec?« je bilo naslednje vprašanje.

»Ja, … ja …« se je nekoliko zbral. Pogledal je naokoli, še vedno sta

bila sama v lokalu. Oddahnil si je.

»Tole je Pekarna Wagner?«

»Ja, Wagner in brat,« ga je popravila.

»Je gospod Wagner, … ne vem imena, samo Wagner, … vojak v

nemški vojski, … ga lahko vidim?« je končno spravil iz sebe.

Ženska za pultom je prebledela.

»Policija?« je s strahom vprašala.

»Ne, ne, ne policija. Bil sem v njegovi enoti, na fronti … v Ukrajini.«

»Počakajte, počakajte malo!« Stopila je k vratom, obrnila ploščico z

napisom Zaprto in zaklenila vrata.

»Počakajte, prosim, počakajte …« je ponavljala in izginila skozi vrata v ozadju.

Fonza je bil prestrašen. Bal se je da je s tem, ko je vprašal za Wagnerja, dregnil v nekaj neprijetnega, umazanega … »Kaj pa, če je storil kaj hudega, zdaj bom pa še jaz padel v ta drek … Pa kaj za vraga mi je bilo

treba riniti sem in spraševati … Mar bi šel v hotel in zdajle že v miru

počival …« se je še jezil nase, ko se je ženska vrnila, za petami pa ji je

sledil starejši moški.

Moški je stopil izza pulta in se ustavil tik Fonza. Oči je ostro zapičil

vanj in ga premerjal od vrha do tal. Obrnil se je k ženski, pa spet k Fonzu.

»Vi sprašujete po Wagnerju, Ottmarju Wagnerju? Zakaj?«

Fonza se je medtem že premislil, hotel je kar oditi in pozabiti na

vse skupaj. »Ja, pozabiti … pa bosta tudi ta dva pozabila?« je zavrtalo v

njem, globoko v želodcu pa je začutil trdo kepo.

»Nič, … nič, … oprostite, … grem …« je naredil dva koraka proti

vratom, pa ga je prehitel moški. V trenutku je stal med njim in kljuko.

»Ottmar Wagner vas zanima? Zakaj?«

230

Fonza je vedel, da se ne bo izmazal iz te godlje, ki si jo je sam zakuhal, in to povsem po nepotrebnem.

»Jaz sem Fonza Puntar … Bil sem vojak v enoti narednika Wagnerja

… Na fronti v Ukrajini … Nazadnje sva se videla julija 1943 … Zdaj

potujem skozi Dunaj … In spomnil sem se, da je bil doma na Dunaju …

Pekarna Wagner …« je Fonza krotil svojo živčnost in strah.

»Policija? Niste s policije?« je hotel vedeti moški.

»Neee, samo … fronta 1943, … v Ukrajini …«

Moški in ženska sta se spogledala, potem je moški pokimal in odklenil vrata.

»Jaz sem Willi, brat Ottmarja Wagnerja, to je moja žena … To je

družinska pekarna …« si je oddahnil in mu ponudil roko. »Samo, da

ni nič narobe … Oprostite, prosim!«

Fonza se je živčno prestopal na mestu. Ni vedel, ali naj sprejme roko

ali pobegne skozi odklenjena vrata.

»Fonza, … Fonza Puntar … Tudi vi oprostite,« je boječe stresel

roko.

Najhujši trenutki negotovosti in strahu so bili mimo. Spet sta zaklenila vrata in Fonza povabila v prostor zadaj za lokalom. Willi je povedal, da se je brat vrnil že leta 1944. Bil je hudo ranjen, izgubil je desno roko

tik pod ramenom in desno oko.

»Z ženo sva skrbela zanj, bilo je zelo hudo. Potem pa je februarja

1945 tik ob naši hiši eksplodirala letalska bomba, ki je bila tam že skoraj

dve leti. Našo hišo in tri druge sosednje je vrglo v zrak in z njo najina

dva otroka in Ottmarja, ki so bili tedaj sami doma,« so se mu med pripovedovanjem zasolzile oči.

»Midva z ženo sva bila tule v pekarni, doma pa je na mestu hiše, najinih otrok in Otmarja zazijala široka in globoka jama. Dve leti po koncu vojne so se razširile govorice, da je bil Ottmar udeležen v nekem streljanju ranjencev. Doslej še nismo dobili obvestila, da je zadeva zaključena, zato sva se bala, da ste morda s policije. Lahko pa bi prišel tudi kdo iz

družin, nad katerimi je storil kaj hudega … V vojni se je to zanesljivo

dogajalo … tudi Ottmarju.«

Zdaj, ko so nejasnosti razčistili, so se v miru pogovarjali o Ottmarju.

Fonza je ostal pri njima na večerji, potem pa sta ga spremila do hotela.

231

Wagnerjeva usoda mu dolgo ni šla iz glave. Še vedno mu je bilo žal, da je šel tja v pekarno, po drugi strani pa je bil vesel, da je tako spoznal

usodo vsaj nekoga iz svoje nekdanje enote nemške vojske.

e f

Vse od Utrechta je v glavnem potoval v prvem razredu. Skoraj vso

pot od Dunaja naprej je bil v kupeju sam, kar mu je zelo ustrezalo. Tako

se je lahko povsem predajal svojim mislim, njegova pretirana živčnost

ni motila nikogar, niti ni zbujala radovednosti. Bila je povsem neopažena, samo Fonza je močno zdelovala. Ko je vlak prevozil mejno črto, so se mu od živčnosti tresle roke, potem pa se je le nekoliko umiril in čakal

na mejno kontrolo.

Pri prehodu državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo Fonza ni imel

nikakršnih težav. Policist na vlaku je pozorno pregledoval njegov potni list Kraljevine Nizozemske, preverjal poteze obraza na fotografiji in na sedežu pred sabo, potem pa ga brez besed vrnil Fonzu. Carinika je

zanimala vsebina manjšega kovčka in priročne torbice. Razen osebnih

stvari je bilo v kovčku le še nekaj tablic čokolade in zavitkov različnih

bonbonov.

Ko sta policist in carinik odšla naprej po vlaku in je končno spet ostal

sam v kupeju, bi najraje zavriskal.

»Fonza, moj bog, Fonza, po desetih letih si spet doma … Ne še čisto

doma, … ampak vendar, v Sloveniji, … ki si jo takrat moral zapustiti in

se tako dolgo potepati drugod … Zdaj bom spet lahko govoril po naše

… Saj bom imel nekaj težav, vem, da bo tako, … ampak to bo hitro minilo … Jutri bom že zares doma v Borovniku, … mojem Borovniku!«

Sedel je v kotu kupeja, po licih so mu polzele debele solze, ki pa v

nasprotju z mnogimi v preteklih desetih letih tokrat niso bile grenke …

Bile so le slane, … drugače pa solze sreče. Da, solze sreče!



e f

V Mariboru je izstopil. Ura na peronu je kazala devetnajst in šestintrideset minut, ko je z vlaka stopil na trdna tla.

232

»Tale štiriindvajseti junij in uro, ko sem spet stopil na naša, slovenska tla, si bom zapomnil za vedno!« Globoko je vzdihnil in se oziral naokoli. Poleg njega je izstopilo le še šest potnikov, ki so že hiteli proti

izhodu. Hreščeči moški glas je po zvočniku napovedoval, da vlak čez

dvajset minut odpelje naprej proti Celju, Zidanemu Mostu, zveza za

Ljubljano, vlak pa nadaljuje pot proti Zagrebu in Beogradu.

»Kdo ve, ali bi bilo bolje, da bi takoj nadaljeval pot do Zidanega Mosta, tam presedel na lokalnega do Sevnice, ali kar tu uredim vse, kar je povezano z vrnitvijo domov? Ampak, kje bom pa v Sevnici prespal, da

bi pa ob tej uri hodil domov, pa tudi ni pametno. Je že prav, da ostanem

v Mariboru,« je tehtal, kaj naj naredi.

Postal je nekaj trenutkov, potem pa se odločil, da bo ravnal tako, kot

sta načrtovala z Nillsom.

Ustavil je prvega železničarja.

»Oprostite, ali mi lahko poveste, kje je tu najbližja policijska postaja?« Govoril je počasi, besede, njegove slovenske besede, so mu šle stežka in okorno z jezika.

»Policijska postaja?« se je začudil železničar. »Vi pa niste domačin,

ali ne? Ste tujec?«

Fonza ga je začudeno gledal. »Kaj sem pa rekel takega, da je takoj

posumil, da nisem domačin? Ali res tako slabo govorim slovensko, da

me takoj pogruntajo?«

»No ja, prihajam iz tujine. Kaj pa sem rekel napačnega …?«

»Policija, rekli ste policija, ali ne? Pri nas zdaj nimamo več policije,

zdaj se ji reče ljudska milica. Pa saj je vseeno,« je zamahnil z roko.

»Če bi radi prijavili, da ste na vlaku kaj izgubili ali so vas okradli,

potem lahko to uredite tamle,« je pokazal neka vrata na peronu. »Če

želite urediti kaj drugega, pa morate na postajo milice v mestu. Od tod

zavijte levo, približno tristo metrov naprej po tej glavni ulici. Ne morete

je zgrešiti,« je možak z roko pokazal smer in šel naprej.

Fonza je še gledal za njim, v tistem pa se je vlak, s katerim se je pripeljal, premaknil in odpeljal.

»Tako, vlak je odpeljal. Zdaj nimam kaj več razmišljati. Grem tja na

tisto … ljudsko milico … Čudno ime za policijo …« Počasi je stopil na

ulico in odšel v smeri, ki mu jo je pokazal železničar.

233

e f

Prišel je na postajo ljudske milice, kjer sta se dva miličnika prerekala

s pijanim civilistom. Malo je postal, potem pa se obrnil in odšel ven.

»Tega prepira ne bom prekinjal … Grem nekaj pojest in si uredit

prenočišče, potem pa se lahko vrnem sem.«

Ogovoril je starejšo žensko in jo vprašal za najbližji hotel. Čez četrt

ure je bil v recepciji, uredil je prijavo in šel v sobo. Bilo je nekaj težav,

preden mu je receptor zamenjal nekaj nemških mark za dinarje. Fonza

si je z zanimanjem ogledoval bankovce za pet, deset in dvajset dinarjev.

Bili so povsem drugačni kot tisti v prejšnji državi.

Zdaj se mu nekako ni dalo hoditi nazaj na postajo ljudske milice,

preveč je bil lačen. »Zdajle moram večerjati … Jutri, ko bom šel na železniško postajo, se lahko mimogrede ustavim še na postaji ljudske milice

… Ali pa vse skupaj uredim v Sevnici … Ja, mislim da bo to najbolje,

saj tja dol tudi spadam.« Načrt, ki sta ga naredila z Nillsom, je opustil.

Receptor mu je povedal, kje se bo lahko dobro najedel, in pol ure

pozneje je po desetih letih spet z užitkom jedel telečjo obaro z ajdovimi

žganci. Za povrhu je naročil še tri palačinke z orehi. Zdelo se mu je, da

je prava pojedina, imenitno se je počutil in odšel naravnost v sobo.

234

2. Šokantna resnica

Naslednje jutro, v sredo, petindvajsetega junija 1952, ob pol osmih je

bil že na železniški postaji. Ker je sinoči pozabil na obvezno prekinitev

vozovnice, si je pri blagajni kupil novo. Vlak je bil nabito poln, ne le sedeži, zdelo se mu je, da si ljudje preprosto hodijo po nogah.

»Madonca, kaj je en sam vlak, da je taka gneča?« se mu je vsiljevalo vprašanje. Po treh postajah se je vlak nekoliko izpraznil, dobil je sedež, sicer trd lesen, ampak vendar. Z zanimanjem je poslušal pogovore potnikov, pa jih zaradi značilnega dialekta, tako drugačnega od tistega

v njegovem kraju, skorajda ni razumel. Sprevodnik ga je opozoril, da

mora v Zidanem Mostu presesti, saj je vlak namenjen v Ljubljano.

Pri presedanju v Zidanem Mostu se je mudilo. Ker je slišal, da prestopajo tudi trije drugi potniki, se je držal njih in z njimi kar čez tire pohitel na vlak, ki je pripeljal iz Ljubljane. Komaj so dobro vstopili, že je

vlak potegnil s postaje. V Sevnici je izstopil in se zmedeno oziral okoli

sebe. Ura je bila skoraj enajst.

Vožnja od Maribora do Sevnice je trajala malo manj kot tri ure, kar

se mu je zdelo neverjetno dolgo, čeprav mu je na vlaku čas hitro minil.

Med vožnjo je z velikim zanimanjem opazoval pokrajino, ki je švigala

mimo. Primerjal jo je s tisto na Nizozemskem, a je kaj hitro ugotovil, da

se tako močno razlikujeta, da nima kaj primerjati.

Spomnil se je, kako je bil vesel, ko so se med vožnjo skozi Nemčijo

najprej v daljavi, potem pa čedalje bliže, prikazovali hribi. Hribi, ki si jih je po desetih letih tako močno želel vsaj videti, potem pa stopiti na strmino in se od tam zazreti v pokrajino pod seboj. Vožnja skozi Avstrijo mu je te hribe ponekod povsem približala. Skoraj se je že počutil tako

kot doma, pa mu je še vedno delovalo nekoliko tuje.

Šele na vožnji od Maribora proti Sevnici je začutil, da je zares na domačih tleh. Obdajali so ga ljudje s slovensko govorico, napisi na železni­

ških postajah so mu v prvem delu zaradi pisave delovali domače, zaradi

cirilice pa ga je drugi del napisa neprijetno spominjal na Ukrajino.

Ampak prave občutke je dobival šele od Celja naprej. Vlak je vozil po

kotlini in na zadnjih kilometrih pred Zidanim Mostom je imel občutek,

235

da bi se na obeh straneh proge lahko dotaknil skal, ki so kipele navzgor.

Ko so zapustili Zidani Most, se je na desni strani kotlina začela odpirati

in lahko si je predstavljal, kaj raste na njivah, ki so s svojim mozaikom

oblik in barv burile njegovo domišljijo, domišljijo posavskega hribovskega kmečkega človeka.

Toda zdaj je bil na železniški postaji v Sevnici, na cilju svoje vožnje

od daljnega Utrechta naprej. Odgnal je misli na tisto, kar je videl med

vožnjo, in se radovedno oziral naokrog. Na tej postaji je sicer bil že večkrat, vendar se mu je zdaj zdelo vse drugače kot takrat, pred leti.

»Oprostite, kam naj grem, da bom prišel na občino?« je vprašal odpravnika vlakov.

Zdaj je s kovčkom v roki in s torbico na rami stopal proti trgu. »Včasih se mi tale pot ni zdela tako dolga … Najbrž zato, ker je že tako dolgo nisem prehodil.« Z zanimanjem je opazoval, kaj se je v tem času

spremenilo. Vse se mu je sicer zdelo drugače kot nekoč, vendar si ni znal

odgovoriti, kaj je tisto drugačno.

Končno je po klančku mimo gostilne Plauštajner prišel na trg. Spet

je moral vprašati, kje je občina. Ko je s trga stopal skozi obokan vhod na

dvorišče občine, so ga prevevali čudni občutki, ki si jih ni znal razjasniti.

»Ah, to je zaradi živčnosti … Tu bom končno uredil vse formalnosti, da bom spet dobil osebno izkaznico in bom resnično samo še Fonza Puntar, ne pa tisti … Ferol West, za katerega sem veljal zadnjih devet

let.« Odločno je stopil naprej in se potem, ko je odprl troja napačna

vrata, znašel pred vrati, na katerih je pisalo Matični urad.

»Tole iščeš, Fonza, tule boš vse uredil!« Malo je postal pred vrati,

potem pa potrkal. Zdelo se mu je, da je slišal besedo »naprej«, zato je

pogumno vstopil in glasno pozdravil.

Znašel se je pred visokim pultom, za katerim je sedela ženska. »Kaj

želite?« je vprašala, ne da bi dvignila glavo in ga pogledala.

»Uredil bi si prijavo …«

»Izpolnite tale list z vsemi podatki,« je priletel ukaz izza pulta, hkrati se je pred njim znašel list papirja.

Fonza je zmedeno gledal tisti list. Vpisal je tiste svoje podatke, ki

jih je poznal, o nekaterih, ki jih je zahteval obrazec, pa ni imel pojma.

Obrazec je porinil proti ženski za pultom.

236

»Dajte mi osebno izkaznico!« je zahtevala.

»Oprostite, nimam osebne izkaznice.«

»Nimate osebne izkaznice? Kako nimate osebne izkaznice?« je

vprašala in končno dvignila glavo iznad papirjev, ki jih je imela pred

seboj. »Osebno izkaznico ima ja vsaka polnoletna oseba. Zakaj je nimate? Ste jo izgubili, vam jo je kdo ukradel? Ste prijavili izgubo ali krajo?«

kar ni nehala spraševati.

»To ne, … samo jaz … Bil sem odsoten skoraj deset let … Namesto

osebne izkaznice imam potni list … Potni list Kraljevine Nizozemske.

Zdaj pa bi rad … rad bi dobil naše dokumente … Tudi osebno izkaznico …« se je živčno prestopal pred pultom in strogim pogledom ženske.

»Odsoten deset let, … potni list Kraljevine Nizozemske … Saj to ne

more biti res …« je zamomljala ženska in ga nejeverno gledala, Fonza

pa ji je le nemo prikimaval.

Ženska je globoko zajela sapo in še naprej zmajevala z glavo.

»In kdo ste, … kako se pišete?« Tistega obrazca še pogledala ni.

»Moje pravo ime je Alfonz Puntar … Samo potni list …«

»Ja, potni list Kraljevine Nizozemske … Dajte mi ga!«

Potni list je vzela v roke in ga z zanimanjem ogledovala. Obračala

ga je, odpirala in pregledovala po posameznih straneh. Vrnila se je na

prvo stran in površno preletela vpisane podatke. Potem jih je še enkrat

prebrala in pri tem visoko dvignila obrvi, s pogledom na hitro ošinila

Fonza. Zdaj je vzela v roke obrazec, ki naj bi bil namenjen za prijavo.

Pozorno je prebrala podatke, napisane z njegovo komaj čitljivo pisavo, pogledala podatke v potnem listu in spet obrazec.

»Ampak …« je pogledala Fonza, »saj tole so povsem drugi podatki

… Kaj se pa greste, … to je kaznivo …«

»Kaznivo? Zakaj pa?« se je začudil.

»Seveda je kaznivo! Izdajate se za povsem drugo osebo … Enkrat

Alfonz Puntar … V potnem listu pa berem Ferol West … In povsem

različni datumi rojstva … Kaj vse to pomeni … S tem nimam kaj početi, edino ljudsko milico moram poklicati …«

Ženska je bila vsa iz sebe. »Že to je bilo dovolj, da nadomeščam

Francko, ki sicer dela tukaj na matičnem uradu in je trenutno na dopu­

237

stu … Zdaj pa naj se znajdem v vsej tej zmešnjavi ... Nikoli v življenju še nisem videla potnega lista tuje države, … še jugoslovanskega nisem

držala v rokah. Vse, kar znam prebrati in si razložiti, so tile podatki o

priimku in imenu ter rojstni podatki ... Pa še pri tem pravzaprav ne vem,

kaj je priimek in kaj ime … Ferol West … Lahko je eno ali drugo …«

Čez čas se je malo umirila. Dopovedala si je, da ne sme delati panike,

ampak se temeljito pogovoriti in ugotoviti, kaj pravzaprav tale možak

resnično hoče od nje. »Če bo zadeva prehuda zame, bom šla do tajnika

Ključnika, pa naj on rešuje te stvari … Tudi ljudsko milico naj pokliče

on, če misli, da je to potrebno,« se je potolažila.

»Dobro, povejte mi še enkrat, kdo pravzaprav ste, kaj želite in zakaj

so tile podatki tako različni!« Vstala je in se čez pult od blizu zagledala

Fonzu v obraz.

Fonzu je bilo jasno, česa in zakaj ženska ne razume.

»Moje pravo ime je Alfonz Puntar. Rodil sem se devetega novembra

leta 1917 v Borovniku številka 12 …« je s težavo začel. »Potem so me

avgusta 1942 mobilizirali Nemci … Na fronti v Ukrajini so me ujeli

Rusi … Oblečen sem bil v uniformo nizozemskega vojaka in v njej je

bila njegova vojaška knjižica … na ime Ferol West … Zato so me Rusi

imeli za Nizozemca in me leta 1948 izročili mednarodnemu Rdečemu

križu … Ker nisem imel nobenega drugega dokumenta, so me tudi Nizozemci vodili kot Ferola Westa, čeprav so vedeli, da je ta padel na fronti … Da sem se lahko vrnil v Jugoslavijo, so mi izdali začasni potni list na ime Ferol West, jaz pa zdaj želim osebno izkaznico na moje pravo

ime in se spet prijaviti doma v Borovniku številka 12 …«

Govoril je počasi; ne samo zaradi ženske, ki ga je gledala s široko odprtimi očmi in usti, ampak tudi sam ni vedel, kaj naj pove, da bo ženska lahko naredila tisto, kar si on tako močno želi.

»To je vse, kar imam povedati … in kar želim od vas … Rad bi se

čim prej vrnil domov v Borovnik med svoje ljudi!« Ko je to izgovoril, se

mu je glas močno zatresel.

Ko je utihnil, ga je ženska še nekaj časa gledala kot tele v nova vrata.

Potem je počasi pokimala, sedla na svoje mesto in znova prebirala podatke v potnem listu in na obrazcu za prijavo. Zdaj je nekako že razumela, da mora poiskati podatke o Alfonzu Puntarju.

238

»Ja, Alfonz Puntar … Borovnik številka 12 … To moram najti in

potem … potem se pogovoriti s Ključnikom. On bo že vedel, kako naprej,« si je oddahnila.

»Vaše podatke moram poiskati v knjigah … V rojstni matični knjigi

… To bo malo trajalo, počakajte zunaj na hodniku,« je odpravila Fonza

in se zaklenila v pisarno.

V vzidanih omarah je iskala in končno našla rojstno matično knjigo

za Blanco in okolico z vpisi za leto 1917. Počasi je listala in iskala deveti

november 1917. Na ta dan so bili vpisani podatki štirih oseb, tretji, na

katerega je naletela, je bil Alfonz Puntar, Borovnik številka 12. Preverila je podatke z njegovega obrazca in jih primerjala s temi v rojstni knjigi.

Povsem so se ujemali. Močno si je oddahnila.

»No, pa je možakar govoril po resnici. Zdaj je treba razvozlati samo

še tole s potnim listom Kraljevine Nizozemske na ime Ferol West. Kako

čudna imena imajo v tujini … Ampak to bom predala Ključniku, on bo

že vedel, kaj je treba storiti.« Bila je že skoraj prepričana, da je opravila svoje delo, potem pa je s pogledom sledila vpisom do konca vrste.

Toda ko je pogledala in prebrala podatek v koloni na koncu strani, jo

je neprijetno spreletelo. Tam je namreč pisalo, da je bil dotični Alfonz

Puntar s sklepom sodišča z dne šestnajstega septembra1948 razglašen

za mrtvega.

»Kako razglašen za mrtvega, če pa je tule na hodniku pred mojimi

vrati … To mora biti pomota …« Kri ji je butnila v glavo, še enkrat je

pregledala vpise, preverila, ali so resnično v isti vrsti ali so morda zgre­

šili vrsto. Vse je bilo v redu. Rojstna matična knjiga je imela z razločnimi

vodoravnimi in navpičnimi črtami ločene prostore za vpis posameznih

podatkov. Primerjala je pisavo vpisa in ugotovila, da je sklep sodišča

vpisala Francka, ki je veljala za zelo natančno in zanesljivo.

Še enkrat je preverila vse vpise, obrazec, ki ga je izpolnil Puntar, in

potni list, ki ji ga je izročil. Vse je bilo v redu, samo zaznamba na koncu strani, tista o razglasitvi za mrtvega, tista je vse skupaj postavila na glavo.

»Tej zmešnjavi jaz ne bom kos … Grem h Ključniku, … takoj, tudi

če je sredi kakšnega pogovora,« je bila odločena.

239

Zaprla je veliko rojstno matično knjigo, potni list in obrazec dala v večjo kuverto, potem z vsem skupaj v naročju pri drugih vratih odvihrala iz pisarne. Zasopihana je prišla v tajništvo h Ključniku.

e f

»Rezi, kje je tovariš Ključnik? Je v pisarni?« Ni čakala na odgovor,

takoj je stopila k vratom in prijela za kljuko.

»Angelca, stoj! Ni sam, ima pogovor …« je tajnica še govorila, ko je

Angelca že izginila skozi vrata in jih zapirala za sabo.

»Oprostite, nisem dovolila … Rekla sem, da ste zasedeni …« se je

opravičevala tajnica, ki je vstopila tik za njo.

»Tovariš Ključnik, vidim, da ste zasedeni, tajnica mi je to povedala.

Samo tole,« zaradi razburjenja je komaj govorila, »tole morate videti

… takoj in odločiti, kaj naj naredim … Res je nujno, boste videli,« je

bila prepričljiva.

Za mizo, pred katero se je znašla, je sedel visok moški blizu šestdesetih let. Pred sabo je imel kup papirjev, na drugi strani mize pa je sedel mlajši moški z nekaj papirji v rokah.

»Dobro, Župin, … te pokličem pozneje … Najprej moram pogasiti

tole nujno zadevo …« je pomignil na Angelco z veliko knjigo v rokah.

Ko sta ostala sama, je strogo pogledal Angelco. »Da si takega vpada

v mojo pisarno nikoli več ne dovolite … Tudi tole vas lahko stane disciplinskega postopka.« S strogim pogledom je premeril uradnico pred sabo, hotel je nadaljevati, pa ga je pogled na njen silno resni obraz pri

tem ustavil.

»No, kaj je tako hudirjevo nujnega?«

»Tole, tovariš tajnik …« Predenj je odložila stvari iz naročja. Odprla je rojstno matično knjigo ter nanjo položila potni list in obrazec za prijavo.

»Pred pol ure je k meni prišel moški, ki se je želel prijaviti … Pravi,

da je deset let živel v tujini … Predložil je potni list Kraljevine Nizozemske in izpolnil list za prijavo,« je hlastno razlagala. »Potem mi je razlagal svojo zgodbo, ki gre približno takole … « Po spominu je po­

240

novila njegovo pripoved. Za trenutek je utihnila, potem pa potrkala po odprti strani debele knjige in hitro nadaljevala.

»Do tod je še vse v redu, … čeprav, kdo ve, ali mu smemo vse verjeti,

potem pa sem ugotovila, da ima v potnem listu res tisto drugo, tuje ime,

ne pa tistega, kot trdi, da se v resnici piše … Pogledala sem v rojstno

matično knjigo, tam so zapisani natančno taki podatki, kot trdi on, …

na koncu pa piše, da je bil šestindvajsetega septembra 1948 razglašen

za mrtvega! Ja, prav ste slišali. Oseba, ki je uradno mrtva, zdajle stoji

na hodniku pred matičnim uradom, tovariš tajnik! Nisem vedela, kaj

narediti, zato sem s tem priletela do vas …«

Zadihana je utihnila. Z očmi je švigala od Ključnika do dokumentov

in spet nazaj na njegov obraz.

Ključnik je med njenim govorjenjem najprej pomislil, da po nepotrebnem zganja paniko. Ker je na matičnem uradu le začasno nadome­

ščala Francko, ki je bila na dopustu, in s tem delom ni imela izkušenj,

se temu ni preveč čudil. Toda ko je končala, se je tudi njemu močno

pospešil srčni utrip.

Najprej je temeljito preveril, ali vse tisto, kar mu je razlagala uradnica, drži, ali je morda kaj pomešala. Toda ne, vse je bilo tako, kot je trdila.

Zdaj je povsem razumel njeno razburjenost, za trenutek se je tudi njemu

zazdelo, da se mu je malce zamajal stol.

»Hudiča, saj za to, da se nekdo razglasi za mrtvega, mora biti izdan

sklep sodišča! Sodišče pa menda tudi ne izdaja sklepov kar tako, na pamet,« so bile njegove prve misli.

»Pustite mi te stvari na mizi. Vse moram lepo v miru še enkrat preveriti,« se je hotel na hitro znebiti Angelce. »V arhivu mi poiščite sklep sodišča, na podlagi katerega je tale zaznamba … Izpišite si opravilno

številko, pojdite v tajništvo predsednika občine in naj vam tajnica pomaga iskati.« Pogledal je Angelco, ki je stala pri vratih.

»Pa ste občanu povedali za ta sklep sodišča?«

»Neeee, še preden sem to ugotovila, sem ga poslala iz pisarne. Rekla

sem, da moram pregledati dokumentacijo. Zdaj pred matičnim uradom

čaka, da ga pokličem nazaj.«

»Prav ste storili, prav. Naj še čaka … Jaz ga bom povabil k sebi v pisarno … Samo najprej moram …« je zamahnil z roko.

241

»Angelca, to njegovo zgodbo, ki ste mi jo povedali, … napišite jo in mi jo opremljeno s svojim podpisom prinesite. Čim prej!« Počakal je,

da je pokimala, da razume, kaj ji je naročil. »Ja, še nekaj. O tem nič ne

govorite nikomur, razen tajnici …« Ko ji je to naročal, je že vedel, da se

bo čez nekaj minut po občini govorilo le še o tem.

In res. Čez nekaj minut so za to novico vedeli že v vseh pisarnah.

Potem se je začelo množično sprehajanje po hodniku mimo matičnega

urada in ogledovanje tam stoječega Fonza.

Pol ure pozneje je imel Ključnik pred sabo na mizi sklep sodišča, s

katerim je Alfonza Puntarja razglasilo za mrtvega. Nekajkrat ga je pozorno prebral in iz obrazložitve je ugotovil, da je predlog, najprej za razglasitev pogrešanega, potem pa za mrtvega, podal njegov brat.

Zavrtel je telefon in govoril s predsednikom sodišča. Potreboval je

pravni nasvet, kako naj ravna, da ne bo padel iz ene zoprne situacije

v drugo, še bolj zoprno, ali naredil kaj nezakonitega. Dobil je načelno

jasen odgovor, da se preklic sklepa sodišča odpravi lahko le z enakovrednim drugim sklepom sodišča. Sodišče za to potrebuje izjave dveh verodostojnih prič. Poklical je komandirja ljudske milice in izvedel, da

občanu za zdaj ne morejo očitati kršitve zakonodaje. Šel je k predsedniku občine in ga seznanil z neprijetno zadevo. Od tam je odšel zelo slabe volje.

»Ja, Ključnik, tole ni prijetno in lahko delo … Je pa to tvoje področje

… Matične zadeve spadajo k tebi. Uredi zadevo, pa glej, da ne bomo padli v še večjo godljo,« je predsednik vso odgovornost naložil na njegova ramena.

Ko se je vrnil v pisarno, ga je na mizi že čakal list, na katerega je Angelca po spominu zapisala dogajanje, kot ji ga je opisal Puntar.

e f

Fonza je bil čedalje bolj živčen. Stal je na hodniku pred zaklenjenimi vrati matičnega urada in zaman čakal, da ga uradnica pokliče in mu uredi zadeve, zaradi katerih je prišel sem na občino.

Malo pozneje so se na hodniku prikazale tri ženske. Šle so povsem

tiho in počasi mimo njega, ga vmes pozorno pogledovale in izginile za

242

vrati malo naprej po hodniku. Čez nekaj minut so se spet vračale tja, od koder so prej prišle. Spet je bil deležen njihovih pozornih pogledov,

niso pa spregovorile niti besede.

Le nekaj minut pozneje se je začelo množično sprehajanje mimo njega. Najprej je mislil, da je na koncu hodnika morda menza in hodijo na malico. Ko pa je pogledal na uro, je ugotovil, da se pravzaprav bliža

konec delovnega dne, tako je vsaj sklepal po napisu na vratih matičnega

urada. Ker sprehodov še nekaj časa ni bilo konec, je pomislil, da se sprehajajo predvsem zato, da si ogledujejo njega.

»Ampak zakaj, hudiča, bi pa bil tako zanimiv? Na meni menda ni

nič posebnega. To, da sem prišel iz Nizozemske … To menda ja ni kaj

takega, kar bi bilo zanje tako pomembna zanimivost. Sploh pa, kako bi

lahko to ugotovili?«

Sprehajanje po hodniku mimo njega je počasi pojenjalo, še vedno pa

je zaman čakal na uradnico z matičnega urada.

Minilo je pol ure, ko se mu je zazdelo, da v pisarni nekdo hodi in

premika stol. Počakal je nekaj minut, potem pa potrkal, vendar zaman.

Zdaj že ni bil prepričan, ali je tiste glasove resnično slišal ali si jih je le predstavljal.

Že je obupaval in po tihem preklinjal. »Pa kaj zdaj v Jugoslaviji resnično vse teče tako hudičevo počasi … Saj če nima časa, bi mi lahko to povedala …« se je jezil na uradnico in njen način dela.

»Ali naj sploh še čakam ali naj danes vse skupaj pustim, se z vlakom

zapeljem do Blance in tam najdem koga, da me s konjem odpelje bliže

doma … V Borovnik bi se rad vrnil peš, tako kot sem pred leti od tam

odšel … Verjetno pa ne bom hodil naokoli po cesti, temveč po bližnjicah … O tem se bom odločil, ko bom tam …« se je že videl, kako se bliža domu. Sam pri sebi je sklenil, da bo počakal največ do pol treh,

potem pa odide in se vrne naslednji dan.

e f

Malo po drugi uri je po hodniku proti njemu hitela tista uradnica

z matičnega urada. »No, končno si se le našla…« si je mislil, ko jo je

zagledal.

243

»Tovariš, … še ste tu, … hvala bogu,« si je vidno oddahnila. »Nekaj se je silno zapletlo, oprostite, ker me tako dolgo ni bilo. Pojdite z mano,

prosim!«

Fonza je pobral svoje stvari in krenil za njo. »Kam me pa peljete?«

ga je zanimalo.

»Greva k mojem šefu, tajniku občine … On bo uredil zadevo.« Hodila je hitro in vmes pogledovala proti njemu.

Potrkala je na visoka vrata in vstopila, ne da bi čakala odgovor.

»K tovarišu tajniku Ključniku …« je pokimala ženski za pisalno

mizo, odprla vrta in pokazala Puntarju, naj vstopi.

Fonza je stopil v dokaj veliko pisarno in se začudeno zagledal v ljudi,

ki so ga očitno čakali. Okrog podolgovate mize je sedelo pet ljudi, dva

prazna stola na drugem koncu mize pa sta očitno čakala njega in uradnico z matičnega urada.

Na koncu mize je sedel visok, starejši moški, desno od njega uniformiran miličnik, levo ženska z blokom in svinčnikom v rokah, poleg nje moški blizu petdesetih, poleg miličnika pa mlada ženska.

»Sedite, tovariš, da se posvetimo vaši … hm … zadevi … Najbrž ste

začudeni, ker nas je toliko, ampak boste razumeli … Jaz sem Ključnik,

tajnik občine, in zadeva, ki jo moramo rešiti, spada v moj resor.«

Utihnil je in se zagledal v papirje pred seboj.

Fonza je sedel, torbico položil na mizo, nanjo še klobuk, kovček pa

postavil na tla poleg noge.

»Če sem prav razumel tovarišico Zimic,« je pokazal na uradnico z

matičnega urada, »ste se vrnili iz tujine … Nimate nobenega svojega

dokumenta, imate pa potni list Kraljevine Nizozemske, vendar na drugo ime … Je tako?«

»Ja!« je pokimal Fonza.

»Potem je to precej zapletena zadeva … Čeprav mi je Zimičeva po

spominu povedala nekaj najpomembnejših stvari, vas prosim, da svojo zgodbo poveste vi po svojih besedah … Zimičeva je lahko tudi kaj napačno razumela, preslišala ali pozabila … Vaše besede nam bodo

povedale največ …« je umolknil in s tem želel dati besedam še večji

pomen.

244

»Ja, še tole moram povedati. Tale naš pogovor spada v uradni postopek, zato se bo o njem naredila tudi zabeležka, pisala jo bo tovarišica Ledbar,« je namignil na žensko z notesom v rokah. »Zdaj pa prosim,

tovariš, povejte nam svojo zgodbo.«

Fonza je bil iz trenutka v trenutek bolj živčen. Že to, da je bilo za

mizo toliko ljudi, je bilo zanj silno neprijetno, zdaj pa naj jim na kratko

razlaga svoje zapleteno življenje …

»Le kaj je tako hudičevo zapletenega, da morajo pisati zabeležko …

Saj ne želim od njih nič drugega kot osebno izkaznico in prijavo doma

v Borovniku številka 12 … Zdaj pa ves ta cirkus!« Imelo ga je, da bi kar

vstal in odšel, njih pa pustil za mizo … Ampak vedel je, da tako najbrž

ne bo dobil osebnega dokumenta … In je začel …

e f

Fonza se je najprej odkašljal. Med uvodom tajnika občine je sam pri

sebi sklenil, da bo pri razlaganju svoje zgodbe kar se da kratek. »Z Nillsom nisva predvidevala, da me bodo tako neprijazno, birokratsko sprejeli. Zdaj pa, Fonza, povej samo nujne stvari, drugače bo spet hudič.«

»Moje ime je Alfonz, Fonza Puntar, rodil sem se devetega novembra

1917 v Borovniku številka 12, občina Sevnica.«

»Počakajte, počakajte,« ga je prekinil Ključnik. »Tega sicer nisem

posebej poudaril, pričakujem pa, da govorite po resnici! Tule imam potni list s povsem drugimi podatki!«

»Ja, vem … To je zapleteno … Saj bom povedal … Rekli ste, naj navedem svoje osebne podatke in te sem tudi povedal,« je odvrnil Fonza z malce močnejšim, skoraj jeznim glasom.

Ključnik se je zagledal v potni list, skomignil z rameni, potem pa zamrmral.

»Nadaljujte, ampak na kratko!«

»Osemnajstega avgusta leta 1942 je k nam v Borovnik prišla patrulja

nemške vojske. Zasegli so dva prašiča … Pa to ni pomembno … Moral

sem zapreči vole, da bom zaplenjeno zapeljal na njihovo poveljstvo na

Videm ... Pesek na cesti je bil oster in vol si je poškodoval parkelj. Ko vol

245

ni mogel več hoditi, sem ustavil na sejmišču na Blanci … Tam so me naslednji dan pobrali Nemci in me vtaknili v svojo vojsko. S tovornjakom so me odpeljali v Celje in od tam z vlakom skupaj s številnimi drugimi

nekam v Avstrijo ali Nemčijo, pač tja nekam.« Govoril je počasi, se večkrat za trenutek ustavil in spet nadaljeval.

»A tako, vi ste bili torej vojak okupatorske vojske … Proti takim se je

moral naš narod boriti in umirati … In zdaj, sedem let po koncu vojne,

si drznete priti nazaj … Ali mislite, da smo že vse pozabili?!« Ključnika

je kar zaneslo.

»Nič ne mislim, ves čas sem si močno želel vrniti se domov!« je odločno ugovarjal Fonza.

»Seveda … želel, ja! Če bi si resnično želeli, bi pobegnili, to se je

vedno dalo.« Ključnik ga je zaničevalno pogledal.

»Pa se ni dalo, čeprav si je danes to lahko predstavljati … Pri Rimskih Toplicah je takrat eden resnično skočil s tovornjaka … Z mitraljezi so ga popolnoma sesekljali … Ratatata … ratatata … je ropotalo, dokler ni od njega ostal le kup krvavega mesa,« se je Fonza kar stresel.

»Dobro, nadaljujte!«

»Decembra sem se znašel nekje na Poljskem … Januarja naslednje

leto pa na fronti v Ukrajini … V prvem spopadu sem bil ranjen, tule po

obrazu,« je pokazal na brazgotino. »Nekaj mesecev pozneje še enkrat,

tokrat v desno nogo, potem pa je julija 1943 granata zadela zemljanko,

na kateri sem bil v mitralješkem gnezdu … Ostal sem živ, uniforma je

bila popolnoma raztrgana, sami trakovi so viseli na meni … Taval sem

okoli in naletel na mrtvo enoto, očitno pripadnike nizozemske vojske

… Enemu sem slekel uniformo in jo oblekel. V njej je bila vojaška knji­

žica na ime Ferol West, kar se je pokazalo šele pozneje.«

Fonza je utihnil. Obnavljanje teh dogodkov je bilo zanj očitno mučno, še vedno jih je čutil, kot da bi se zgodili včeraj. Usta je imel povsem suha, roke pa potne kot že dolgo ne.

»Kozarec vode bi rad.«

Ključnik se ni takoj odzval. Gledal ga je in se cinično nasmihal.

Pomignil je Zimičevi. Odšla je iz sobe in se takoj vrnila s kozarcem

vode.

246

Fonza je naredil nekaj požirkov, si glasno oddahnil in čakal, kaj bo rekel Ključnik ali kdo drug. Ključnik je pogledal žensko, ki naj bi delala

zabeležko. »Ste sledili povedanemu?« Ženska je samo pokimala.

»No, prav, ampak to je bilo leta 1943, danes pa smo petindvajsetega

junija 1952 … Devet let pozneje!«

Fonza je molče pritrdil njegovi ugotovitvi.

»Žal res, … celih devet let …« Globoko se je zamislil in pozabil na

prisotne, ki so čakali na njegovo nadaljevanje.

Čez čas je Ključnik zakašljal in ga s tem spomnil, kje je. Z roko mu je

nakazal, naj nadaljuje.

»Nekaj dni pozneje so me zajeli Rusi …«

»Sovjeti, sovjeti, se reče,« ga je popravil Ključnik.

»Prav, pa sovjeti, … mi smo jim takrat rekli Rusi.«

Spet je naredil požirek vode.

»Zajeli so me in me zaprli v taborišče za vojne ujetnike … Ker so

pri meni našli vojaško knjižico nizozemskega vojaka, so me imeli za

Nizozemca … Nisem jim mogel dopovedati, da sem bil mobiliziran v

Jugoslaviji … Potem so me dali za delovno pomoč na posestvo oficirja

Rdeče armade … Šele leta 1948 so me predali mednarodnemu Rdečemu križu, ki me je spravil na Nizozemsko, v Utrecht. Pisali so Rdečemu križu v Beograd, niso mogli urediti, da bi se lahko vrnil domov. Zakaj,

ne vem, tako je pač bilo.«

V sobi je zavladala popolna tišina. Fonza se je ukvarjal s svojimi spomini. Čez čas mu je Ključnik pomignil, naj nadaljuje.

»Januarja 1949 so me dali na delo k tovarnarju Horsnerju. Septembra je v njegovi stanovanjski hiši izbruhnil požar. Šel sem reševat dojenčka in name se je podrl del goreče strehe … Staknil sem hud pretres možganov in izgubil spomin, … opekline po glavi, tule zadaj,« se je

pogladil po temenu, »in po hrbtu. Sledila sta zdravljenje in rehabilitacija, po nekaj mesecih sem spet začel delati … Še vedno sem čakal, da bo Rdeči križ uredil mojo vrnitev domov, pa ni bilo nič iz tega.«

Spet je utihnil. Zdaj, ko je vse to povedal nekomu iz Slovenije, čeprav

ni vedel, kako bodo prisotni to sprejeli, se je bolje počutil. Imel je ob­

čutek, da je močno razbremenjen, čeprav ni vedel, česa bi se pravzaprav

247

moral razbremeniti. Ampak laže je zadihal, še vedno pa je v njem vztrajala bojazen, kaj bo sledilo vsemu temu.

»In zdaj pa kar na vlak, pa hajd domov, ali ne?« se je cinično nasmehnil Ključnik. »Vse to so pravljice za otroke.«

Fonza ni mogel razumeti, zakaj se pravzaprav norčuje iz njega. Po

pravici je povedal vse bistveno … Marsikaj je raje izpustil, čeprav je bilo

zanj silno pomembno.

»Ja, zdaj sem se odločil, da se sam vrnem domov … V Borovnik,

k svoji družini … Nisem več hotel živeti v tujini. Z začasnim potnim

listom Kraljevine Nizozemske sem brez težav potoval skozi Nemčijo in

Avstrijo … Po prihodu v Slovenijo in Jugoslavijo pa sem se hotel takoj

prijaviti, … da se bom končno v resnici spet počutil kot Fonza Puntar,

ne pa več kot Ferol West.«

Zagledal se je v Ključnika, šel s pogledom po vseh prisotnih in čakal.

Po krajšem premoru je nadaljeval.

»Najbrž sem naredil napako, da sem prišel sem, … moral bi iti domov v Borovnik. … Sem bi lahko prišel jutri, morda šele v ponedeljek

…« Fonza je te besede govoril bolj sebi kot tistim okrog njega. Bile so le

njegovo notranje razmišljanje, spoznanje ali sklepanje.

Končno je Ključnik le prekinil molk.

»Vse tole je zapletena zgodba, kar težko ji je verjeti, … čeprav je vojna povzročila veliko takih in podobnih peripetij.«

»Ima kdo kakšno vprašanje?« se je s pogledom ustavil na miličniku.

»Ne … Ste zapisali? Prav …«

e f

Nekaj časa je bilo v sobi vse tiho. Fonza si še vedno ni znal razložiti,

zakaj je moral teh deset let svojega življenja razgaliti pred toliko ljudmi,

ko pa vendar ni želel nič drugega kot osebno izkaznico in čim prej stopiti čez prag domače hiše.

Končno se je oglasil Ključnik.

»Najbrž se čudite, ker smo zahtevali, da tole, kar se vam je dogajalo, poveste vsem nam … Pozneje boste to razumeli, prepričan sem.«

248

Njegov glas zdaj ni bil več tako ciničen ali zaničevalen, temveč samo uraden.

»Za tiste moje pripombe, … hm, … malo neprimerne, … se vam

opravičujem. Kar zaneslo me je … Bili ste v uniformi nemške, okupatorske vojske, čeprav, tako pravite vi, prisilno mobilizirani … Lahko bi se gledala čez puško …« Molče ga je nekaj trenutkov gledal, potem pa

bolj zase kot Fonzu zamrmral: »Vojna je hudič, … poigra se z usodo

ljudi in iz njih naredi heroje ali zločince … Hudič je, hudič!«, potem pa

preprosto utihnil.

Po nekaj minutah moreče tišine se je oglasil moški, ki je sedel poleg

zapisnikarice.

»Tovariš tajnik, mislim, da je zdaj, ko smo slišali zgodbo tovariša, ki

trdi, da se piše Puntar, že čas, da mu pojasnimo, zakaj se nas je toliko

zbralo … Mi zdaj o njem vemo veliko, on pa še ničesar ne ve o razlogih

za našo prisotnost.«

»Ja, prav imate, tovariš Rožnik.« Molče je prelagal neke papirje pred

seboj, odprl debelo rojstno matično knjigo in na odprto stran položil

papirje in Fonzov potni list.

»Jaz bom povedal en del, vi pa drugega, predvsem pravna pojasnila.

Tako bo najbolj primerno, tovariš Rožnik.« Ta mu je le molče prikimal.

Zdaj se je Ključnik obrnil k Fonzu.

»Tovariš Puntar … Ali Ferol West, kakor izhaja iz vašega edinega

uradnega dokumenta … Torej, tovariš Puntar, naj bo za tole mizo danes to vaš priimek … Ob vrnitvi iz tujine si želite urediti osebne dokumente in prijaviti stalno bivališče, stalno, ali ne?« Izbiral je besede, s katerimi bo nadaljeval.

»Ampak to ni tako preprosto, veste. Tu se je nekaj močno zapletlo

… Vas ni bilo v Sloveniji ali Jugoslaviji od avgusta 1942, ali ne? Tako

ste nam povedali in najbrž to drži. Domov se tudi niste oglašali, razen z

enim pismom decembra 1942.« V roke je vzel pismo in ga potisnil proti

Fonzu. »Poglejte, ali je to res vaše pismo?«

Fonza je začudeno gledal tisti zmečkani, na dveh mestih pomaščeni

papir in z lepo Nacetovo pisavo napisano njegovo sporočilo domačim.

Roka se mu je zatresla, v očeh ga je zaskelela solza.

249

»Ja, … to je edino moje pismo, … napisal ga je prijatelj Nace iz Celja

… Moja pisava, veste …« je utihnil sredi stavka.

»Povedali ste nam, da so vas zajeli sovjeti in vas izpustili šele,« pobrskal je po svojem listku, na katerega si je med Fonzovo pripovedjo delal opombe, »… šele leta 1948, drži? Pa tudi potem se domačim niste

oglasili, ne s pismom ne kako drugače. O vas torej domači niso imeli

nobene vesti, ali ste živi in zdravi … Ali morda mrtvi, kdo ve kje v Evropi. Zakaj se niste oglasili, veste sami, in pojasnili boste sorodnikom, ne nam … Vojna je pomešala narode in osebe, jih razmetala … Mrtvi so

obležali kdo ve kod … Nekateri so se našli po več letih, za marsikom

bo za vedno zabrisana sled,« je Ključnik delal dolg uvod k temu, kar je

želel povedati. S tem je pridobival na času, ne le zato, ker je iskal primerne besede in način, kako bi vse skupaj izpeljal. Vsekakor je želel Fonzu prihraniti trenutke do takrat, ko ga bo soočil s kruto resnico.

Spet je naredil premor. Na obrazu se mu je videlo, da ni vesel tega,

kar zdaj neizogibno mora povedati. Za odlašanje ni bilo nikakršnega

pametnega razloga, saj zato so se tudi zbrali in to dolgujejo temu človeku, ki ga je usoda celih deset let zadrževala v tujini. Zaradi svojega neprijaznega razpoloženja do vseh, ki so kadarkoli in ne glede na razlog

kdaj oblekli nemško uniformo, se ni imel pravice naslajati nad njihovo

nesrečo.

»Torej, tovariš Puntar, izdajo osebne izkaznice vam je močno zapletlo neko dejstvo, za katero še ne veste … Ko je bila vojna končana, so mnogi zaman čakali na vrnitev svojih ljudi, ki jih je vojna posrkala vase.

Tudi vaši domači v Borovniku so vas čakali, a žal zaman. Potem pa je

vaš brat,« pogledal je papir pred seboj, »brat Štefan oktobra leta 1945

vložil predlog, da se vas razglasi za pogrešanega. Takih zahtev je bilo

veliko. Ker poizvedovanje za vami ni bilo uspešno, je bilo januarja 1947

v zveznem uradnem listu na seznamu pogrešanih oseb objavljeno tudi

vaše ime z ustreznimi podatki.«

Tako, Ključnik je s tem opravil prvo nalogo. Čakala ga je še ena, še

veliko težja in neprimerno usodnejša.

Ko je Fonza slišal, da je bil razglašen za pogrešanega, in to na Štefanovo zahtevo, je obsedel kot odrevenel. »Pogrešan, … moj bog, …

250

ker se nisem oglasil domov, so me takoj odpisali … Ocenili so, da sem izginil neznano kam … In to Štefan, moj brat, ki bi se moral upreti vsaki

misli na to, da sem poniknil … Jaz česa takega nikoli ne bi sprejel, če bi

šlo zanj, bog mi je priča, da ne!« so ga prvi trenutek obšle misli. V prsih

je začutil bolečino, kri mu je butnila v glavo, da ga je zabolelo v sencih,

potem pa je začutil, da ima potne roke, in po licih so mu nekontrolirano spolzele debele solze. Zbadanje v desnem stegnu je postajalo čedalje bolj nadležno.

»Po … po … pogrešan! Saj to ne more biti res!« je zajecljal in tako

trdo stisnil pesti, da so ga zaboleli prsti, členki pa so se mu povsem pobelili. S široko razprtimi očmi se je zastrmel v Ključnika, ustnice pa so mu zatrepetale. Potem mu je Zimičeva v roko potisnila kozarec z vodo.

Avtomatično je dvignil kozarec in naredil dva požirka, ki sta mu vrnila

nekaj moči. Še vedno je odkimaval in tiho šepetal: »To ne more biti res,

… to ne more biti res …«

V sobi je bila mrtva tišina, zato so njegove besede, čeprav samo zašepetane, delovale kot močan krik.

»Tovariš Puntar, razumem vašo presenečenost in zgroženost …

Ampak zdaj, ko ste si za silo opomogli, moram nadaljevati in povedati

tisto, … kar vas bo še bolj pretreslo.« Ključnik ni prenesel pogleda na

Puntarjev zeleni obraz, zato se je s pogledom mudil na papirjih pred

sabo.

»Tisto, zaradi česar smo se sestali z vami tule v pisarni, ni to, da ste

bili razglašeni za pogrešanega … To je šele začetek … Ker poizvedovanje za vami tudi pozneje ni prineslo uspeha, domačim pa se niste oglasili, je stekel postopek pred sodiščem … Predlagatelj je bil spet vaš brat Štefan … In oktobra 1948 je sodišče v Sevnici izdalo sklep,« je Ključniku za trenutek zmanjkalo glasu, pa se je hitro spet zbral, »da vas razglasi za mrtvega!« je s pretresljivim glasom končal stavek, ki se ga je v resnici

močno bal izgovoriti.

e f

Besede »… da vas razglasi za mrtvega! « so Fonzu eksplodirale v glavi, huje kot takrat tista granata v zemljanki. Čeprav je Ključnik s svojimi 251

besedami in načinom govora nakazal, da najhujše še prihaja, česa takega ni pričakoval. Imel je občutek, da se mu je za nekaj trenutkov ustavilo srce, vse okrog njega je utihnilo, soba se je zamajala.

»… razglasi za mrtvega! « mu je spet eksplodiralo v glavi. Pogledal

je ljudi za mizo, vendar ni razločil njihovih obrazov. Zdeli so se mu kot

nekakšne nerazločne packe, ki so nekaj nerazločnega govorile in gestikulirale. Počasi so spet začeli dobivati človeške oblike, njihovi glasovi so postajali razločni, še vedno pa ni razumel njihovega pomena. Tiste

besede » … razglasi za mrtvega! « so prevladale nad vsem. Čutil jih je v slehernem koščku svojega telesa, v vsakem udarcu srca in valu krvi, ki

jo je pošiljalo v njegove možgane. V glavi mu je bobnelo in ga tiščalo od

navala krvi, potem pa je začutil, da mu nekdo z vodo moči zatilje in mu

nekaj govori. Obrnil je glavo in videl, da to počne uradnica z matičnega

urada, ženska, s katero se je to neverjetno popoldne tudi začelo.

Zaprl je oči in se poskušal zbrati. »Daj, Fonza, zberi se! Saj nisi resnično mrtev, živ si, … čeprav so te že pokopali … Pretolkel si se na fronti, v ruskem ujetništvu … Niti požar te ni uničil … Premagal boš

tudi to … O, bog, kako bi zdajle potreboval Nillsa, tega tujega, pa tudi

tako dobrega človeka … Ampak, ali bom zdaj moral dokazovati, da sem

res živ? Komu naj dokažem? … Najprej Štefanu, ja, njemu moram dokazati, da me je prehitro pokopal in najbrž vzel kmetijo, ki bi morala biti moja … Fonza, ne daj se … Vztrajaj naprej, še si ŽIV! Fonza, ŽIV SI!«

Prebudila se je njegova uporna, kmečka in hribovska narava. Naval

krvi je počasi pojenjal, Zimičeva mu je nehala močiti vrat, Fonza pa je z

nekoliko manj skaljenimi očmi gledal ljudi okrog sebe.

Ključnik in drugi so ga ves čas pozorno gledali in opažali velikanske

spremembe, ki so se kazale na njegovem obrazu in drži telesa.

Hip po tistem, ko je Ključnik povedal, da je bil razglašen za mrtvega,

je z njegovega obraza izginila zadnja kaplja krvi. Bil je mrtvaško bled, z

zelenkastim tonom, le brazgotina od leve obrvi čez nos in desno lice je

iz trenutka v trenutek postajala drugačne barve. Najprej močneje prekrvljena, potem pa je dobivala temno rdečo barvo, trenutek pozneje že vijoličasto in se nazadnje obarvala skoraj v modro. Ker pa je bil njegov

obraz povsem brez barve, je ta brazgotina tiste okrog njega naravnost

pekla v oči.

252

»In … kaj zdaj?« je celo njemu samemu njegov glas zazvenel povsem tuje. »Kaj zdaj?« je ponovil in gledal Ključnika.

»Tovariš Puntar, najhujše je za vami. Dobro ste prestali to kruto

novico, res ste pravi puntar, vreden svojega priimka,« je z neprikritim

spoštovanjem spregovoril Ključnik.

»Kaj naprej, sprašujete? To vam bo razložil tovariš Rožnik, sodnik

na sodišču v Sevnici. Tovariš Rožnik, zdaj ste vi na vrsti.«

»Tovariš Puntar, zdaj boste morali uporabiti pravne poti in dejanja,«

je počasi začel razlagati sodnik.

»Najprej boste na občini dobili izvleček iz objave v zveznem uradnem listu o razglasitvi za pogrešanega. Priti boste morali na sodišče tule v Sevnici, da vam bomo izročili sklep sodišča o razglasitvi za mrtvega. Z vso ustrezno dokumentacijo, seveda. Potem pa boste morali na sodišču vložiti zahtevo za preklic sklepa o razglasitvi za mrtvega.

Brez tega ne gre, to morate razumeti. Sklep sodišča je mogoče preklicati oziroma razveljaviti samo z drugim ustreznim sklepom sodišča ... Mi sledite, razumete, kaj govorim?« je zelo pozorno pogledal Fonza. Ta je

molče pokimal, pa čeprav vsega ni razumel.

»Za vse te pravne postopke,« je spet nadaljeval Rožnik, »vam svetujem, da si najamete odvetnika, sami tega ne boste zmogli. Ja, in za izpeljavo tega postopka boste morali sodišču plačati takso … Hm, najpomembnejše pa je, da morate sodišču predlagati dve verodostojni priči, ki bosta potrdili vašo identiteto. To pomeni, da bosta jamčili, da ste to

res vi, Alfonz Puntar. Vem, da se vam to zdi, … hm … čudno in morda

celo neumno, ampak tak je postopek pred sodiščem. Brez prič ne bo

mogoče ničesar spremeniti. Ja, in tisti dve priči morata biti starejši od

vas, … najmanj osem let starejši … Sicer so to lahko sorodniki, sosedje,

znanci … Kdorkoli lahko priča za vas,« je Rožnik končal.

Fonza vsega tega ni razumel, vedel pa je, da bo naredil vse, kar je v

njegovi moči, samo da dokaže Štefanu, Neži, mami, očetu, sosedom v

Borovniku in vsem drugim, da so se prenaglili s tem, ko so ga že pokopali.»Kaj pa do takrat, … dokler ne bo končano tole na sodišču … Kdo sem do takrat? … Fonza Puntar ali Ferol West, … čeprav to nikoli nisem bil?« se je obrnil h Ključniku.

253

»Trenutno ste Ferol West,« … se je oglasil miličnik. »Trenutno imate samo potni list Kraljevine Nizozemske, iz katerega izhaja, da ste

Ferol West. … Imena Alfonz Puntar ne smete uporabljati … v nobenem uradnem postopku, razen v zahtevku sodišču, seveda … Drugače je v osebnem pogovoru, … tu ne bomo sitnarili …« je skušal biti prizanesljiv.



e f

Pogovor je trajal še skoraj celo uro, čeprav se je uradno delovni čas na

občini že zdavnaj končal. Sem in tja mu je kdo še zastavil kakšno vpra­

šanje, veliko več časa pa je bilo porabljenega za njihovo skupno iskanje

odgovorov in ugibanje o tem, kako bodo stvari potekale v nadaljevanju.

Sodnik Rožnik mu je dal papir, na katerega je napisal naslove treh odvetnikov, za katere je menil, da bi lahko bili primerni za reševanje te zadeve.

Ključnik mu je še svetoval, kje naj vpraša za sobo, saj je bilo prepozno, da bi se odpravil domov v oddaljeni Borovnik.

Miličnik mu je predlagal, naj se naslednje jutro oglasi pri njih na postaji in naredi prijavo. »Sicer nas bodo v gostilni, kjer boste prenočili, morali obvestiti, da prenočujete pri njih. Ker ste uradno tujec, je to še

bolj strogo, kljub temu pa morate tudi sami prijaviti začasno bivališče,«

je pojasnjeval z uradnim glasom.

Ko so na občini končali, se je, tako kot mu je svetoval Ključnik, najprej podal v gostilno, da bi mu dali prenočišče. Šele po dobri uri čakanja so se v gostilni odločili, da ga bodo prenočili. Ker se je prijavljal kot

tujec, ni bilo nikakršnega navdušenja, da ga vzamejo pod streho. Okno

sobe je bilo obrnjeno na dvorišče, zastrto z gostimi krošnjami laških

kostanjev. Tako so v njegovo sobo prihajali glasovi gostov, ki so sedeli

za mizami na vrtu, pa tudi glasovi domačih živali iz hleva v neposredni

bližini. In ravno ti so mu prijali in nevsiljivo razbijali njegovo hudo razočaranje, jezo, prizadetost.

Pri improviziranem umivalniku na hodniku se je za silo umil, preoblekel je srajco in se dobesedno prisilil, da je šel na večerjo. Natakarice, 254

ki mu je razlagala, kaj mu lahko pripravijo za večerjo, ni poslušal in ko je ženska odšla, ni vedel, kaj je naročil.

Tudi jedel je potem povsem avtomatično, z mislimi, ki so ga še vedno

zadrževale v pisarni na občini. Po glavi so se mu še vedno podile misli o

tem, da je bil razglašen za pogrešanega, in potem še hujše, za mrtvega!

Tega še zdaj ni mogel sprejeti kot resnico.

»In meni, Fonzu, se vse to dogaja! Le kaj sem tako hudega naredil,

da me bog tako kruto kaznuje?« Na trenutke se je prepričeval, da se

mu vse skupaj le sanja, da pa se bo na lepem zbudil doma v Borovniku,

zaslišal bo kikirikanje petelina, in njegovih morastih sanj bo konec. A

hkrati mu je bilo jasno, da to niso sanje, marveč kruto življenje, zdaj in

tukaj. Leta 1952 in v Sevnici, nekje tam zadaj, za temi bližnjimi hribi,

pa je njegov Borovnik, kamor se je teh deset let tako močno želel vrniti!

Zdaj pa ni bil več prepričan, ali si to še želi. Saj je bil lačen pogleda

na domačo pokrajino, na obdelane njive, pokošene travnike, žvrgolenje

ptic, povsem drugačno od oglašanja ukrajinskih in nizozemskih ptic

… »To ja, ampak,« ga je kar naprej stiskalo v prsih, »kaj bom našel pri

ljudeh? Kako naj sežem Štefanu v roko? Kaj je z mamo, so še pri močeh,

še verjamejo, da se bom vrnil? In Neža … Kakšna je danes, kako me bo

pogledala?«

Vsa ta boleča vprašanja so mu narekovala, naj jutri sede na vlak in se

odpelje nazaj v Utrecht, kjer ima pri dobrem človeku, Nillsu, zagotovljeno službo in dobro plačilo. Sčasoma bi morda našel kakšno žensko, se poročil in …«

Vendar nekaj v njem je bilo močnejše od teh misli, ki so mu same od

sebe prihajale na površje do konca sesute duševnosti. Nekaj mu je govorilo, da se ne sme vdati, da mora domačim in vsemu Borovniku dokazati, da je Fonza še vedno živ in pri močeh … Tudi pri zdravi pameti …

Dolgo v noč ni zaspal. V mislih je spet prehodil to dolgo, s trnjem

posuto pot od osemnajstega avgusta 1942 … Videl se je na fronti, zdelo

se mu je, da povsem na sveže čuti bolečino ureza bajoneta … Tisti kos

železa v stegnu … Nezaslišan mraz ukrajinske zime … Neizmerno Nacetovo tovarištvo … Pa trnje, v katero ga je vrgla eksplozija granate …

Nemogoče življenje v ruskem taborišču za vojne ujetnike … Te nepri­

255

jetne spomine so pregnali Fedja, pa Anatol in Olja … Občutek varnosti in sitosti na velikanskem ukrajinskem posestvu … Nills in njegova Anna … Pa požar in svoje resnično nerazumno ravnanje, ko je stekel

v ogenj po otroka … Nillsovo pripovedovanje o boju Maksa Kanca za

obujanje njegovega spomina in ponovno učenje govorjenja … Nillsovo

ponudbo, naj postane solastnik tovarne … Vse to se je končalo v zavedanju strahovite želje po vrnitvi domov v Borovnik, med svoje hribe in doline, poraščene z bogatimi gozdovi pod Bohorjem …

Ko je to prehodil, se je sam pri sebi skoraj sramoval, ker je sploh pomislil na to, da bi se brez boja zase, za Fonza, vrnil v Utrecht in tam živel naprej kot Ferol West.

»Madonca, saj sem Puntarjev, še Ključnik je to ugotovil! Jutri grem

domov, v Borovnik, pa tudi če tam gori namesto domačije najdem živi

pekel!« je bila in zadnja misel tega dne.

256

3. Vrnitev v Borovnik

Zjutraj je moral najprej opraviti vse, kar so mu svetovali na pogovoru

pri Ključniku. Prav mu je prišlo, da so bile vse uradne službe, občina,

postaja ljudske milice in sodišče na trgu, med seboj oddaljene največ

tristo metrov. Ljudska milica in sodišče na nasprotni strani trga kot ob­

čina, sicer pa je bilo med njima le nekaj stavb.

Najprej ga je pot spet vodila na občino, h Ključniku, kjer ga je že

čakal overjen prepis iz zveznega uradnega lista. Zimičeva je brez besed

naredila začasno prijavo na naslovu Borovnik 12, pa ga tudi opozorila,

da se mora kot tujec takoj prijaviti tudi na ljudski milici. Od nje je šel

naravnost na postajo ljudske milice in se prijavil. »Tujec, v lastni občini!« ga je žrlo med potjo od občine do postaje ljudske milice. Tu se je nekoliko zapletlo, ker se je prijavljal na naslovu Borovnik številka 12,

za to pa bi moral imeti soglasje lastnika hiše, ki pa ga seveda ni imel. Z

malo godrnjanja in posredovanjem miličnika, ki je bil včeraj prisoten na

občini, so zadevo le uredili.

Naslednje, kar je želel urediti, je bil dogovor z odvetnikom. Prvega,

pri katerem se je oglasil, ni bilo v pisarni, z drugim pa je pogovor trajal

skoraj eno uro. Spet je moral ponoviti svojo pripoved, odvetnik pa je

imel potem cel kup vprašanj, na prvi pogled nepomembnih, »… za zastopanje vas, pa so lahko usodna,« mu je pojasnil odvetnik Pagon.

Ob pol enih je bil končno na železniški postaji in po dobrih desetih

minutah vožnje je malo pred eno popoldne izstopil z vlaka na Blanci.

Tega trenutka, ko se bo spet znašel na domači postaji, se je nerazumljivo

močno bal.

Zdaj je stal tam, gledal za vlakom, ki je izginjal na progi proti Rajhenburgu, zdaj z novim uradnim imenom Brestanica. Potem je stopil k odpravniku vlakov in se pozanimal, kje bi našel koga, ki bi ga s konjem

zapeljal po dolini proti Borovniku. Železničar ga je nekaj časa resno

opazoval, potem pa počasi le odgovoril.

»Tamle pri hiši za ovinkom imajo konje … Morda, … ampak treba

bo plačati …« mu je težko šlo iz ust.

257

»Seveda, plačati, kako pa drugače,« se je Fonza na kratko nasmehnil in se odpravil iskat voznika.

Za prevoz se je hitro in z lahkoto dogovoril. Starejši moški Andro,

star okoli petdeset let, je hitro zapregel par rjavcev v lahek voziček, zapravljivček. Ko je pognal od doma, je Fonza le tako postrani pogledal, ni pa začel pogovora. Toda že po prevoženem kilometru je pokazal,

kako zelo ga muči radovednost, kdo je ta njegov potnik. Vendar Fonza

ni veliko govoril, raje ga je pustil, da je on govoril o Blanci in njenih ljudeh. Ko sta se peljala mimo posameznih domačij skozi Blanco, Poklek in naprej po dolini, je o vsaki hiši vedel kaj povedati, pokazal je kakšen

novejši cimper, vedel je, kam kdo hodi v službo, koliko otrok je v dru­

žini, in sploh. Fonza je bil njegovega govorjenja vesel, saj je tako lahko

sam molčal, veliko pa je izvedel o življenju v teh krajih, še posebno ker

je možak govoril največ o zadnjih nekaj letih.

Vozila sta se že po dolini Gornje Blance. Zdaj so Fonza že spet obdelovali spomini, tudi na tisto zadnjo vožnjo z volmi pred desetimi leti.

Nenadoma si je zaželel biti sam, vsrkavati vase to pokrajino, te strmali

in grabne, ki jih je tako močno pogrešal.

»Le kaj bi rekel Nills, če bi videl tole razdrapano pokrajino? En sam

breg, dolina, pa spet graben … Povsod sadno drevje ali hosta, na breg

prilepljene hiše in gospodarska poslopja … Saj po tem terenu on niti

pošteno hoditi ne bi znal!« se je namuznil.

Ko sta se pripeljala do križišča, kjer se je od dolinske ceste odcepila

kolovozna pot k domačiji na bregu nad njima, je izstopil, poravnal ra­

čun in peš krenil naprej. Pri potočku se je odžejal, slekel suknjič in v

grmovju odlomil dve leskovi palici. Eno je vtaknil skozi ročaj kovčka in

si ga nadel na ramo, z drugo pa si je pomagal pri hoji.

e f

Zapustil je cesto, ki je po ovinkih peljala do Borovnika, in se po stezi

skozi hosto in med travniki počasi odpravil proti domači vasi. Spočetka

je hodil počasi, a so ga misli na dom, na Borovnik, na mamo, … kar

potegnile v hitro hojo.

258

Steza se je izvila iz objema gozda in se vijugasto počasi dvigala čez nepokošen travnik, odet v travinje in vse mogoče travniške rože, po katerih so množično gomazele čebele, čmrlji in metulji različnih barv in velikosti.

Tik preden se je steza spet izgubila pod bukvami, hrasti in kostanji,

je postal in se zazrl navzdol proti dolini, ki je izginjala med hribi proti

Blanci, od koder je pravkar prišel. Zdelo se mu je, da kar fizično čuti

olajšanje od nekajdnevnega posedanja po vlakih, pa tudi Ključnikovo

včerajšnje kruto razlaganje se mu je nenadoma zazdelo že silno daleč v

preteklosti.

Sedel je v travo nad stezo in nekaj časa s pogledom požiral vso to naravo. Potem mu je prišlo na misel, kaj bi na to podobo njegovega kraja rekla Postrugov ali Nills, oba vajena izključno ravnine?

Pogled na te k bregu prislonjene travnike, ki so jih tu in tam sekali

ozki pasovi gozdnega drevja, mu je neverjetno prijal. Legel je na hrbet,

odtrgal močnejše steblo trave in ga začel žvečiti. Ta naravni sok stebla,

njegov nekoliko grenki okus in čvrsti ugriz v bilko, mu je silovito vrnilo spomine na mladost … Tako leže, brez misli je nekaj časa spremljal potovanje oblačkov po nebu, potem pa zaprl oči in se povsem predal

glasovom in vonjavam, ki jih je mrgolelo tam okoli.

Njegov mir je zmotil frfot nizko letečega ptiča, ki je izginil v grmovju

nedaleč od njega, še preden ga je lahko prepoznal. Vendar ga je povsem

zdramil in odpravil se je naprej.

Potem si je zaželel, da domov ne bi prišel po najkrajši stezi čez travnike in med njivami pod hišo, zato je v hosti zavil po stezi, ki so jo uporabljali nekateri sosedje na drugem koncu Borovnika. To je bil sicer ovinek, ki je skoraj za pol ure podaljšal njegovo pot, vendar ga ni motilo.

Nekaj v njem je to pot do Borovnika, do doma, želelo podaljšati in tako

vsaj malo odmakniti neljubo soočanje z resnico na pragu domače hiše.

Pol ure pozneje se je Borovniku približal po stezi iz gozdička nad

vasjo. Zdaj je spet hodil povsem brez misli, le ušesa in oči so pohlepno

črpali vse, kar je ponujala njegova domača narava. Pozornost mu je pritegnil otroški smeh. Upočasnil je korak in ugibal, od kod prihajajo otro­

ški glasovi.

259

»To je lahko pri Grabnu … Morda se še vedno guncajo na srobotu med bukvami,« se je spomnil, kako so nekoč iskali zabavo pri naravni gugalnici. Še nekaj korakov okrog skupine gosto rastočega drevja in pod obronkom travnika je na robu gozda zagledal pet otrok, ki so se

zabavali na svoj način.

»Dober dan, otroci, se igrate?« jih je ogovoril, ko jim je prišel povsem blizu, pa ga zaradi svoje zavzetosti pri igri niso opazili. S svojimi besedami jih je pozdravil in prestrašil obenem.

»Dober dan, stric!« so odzdravili v zboru in se zbili v majhno gručo.

Bili so trije fantki in dve deklici, vsi stari nekje od štiri do deset let.

Ustavil se je nekaj metrov pred njimi in jih počasi zapletel v pogovor.

Potem je sedel na tla, odprl kovček in iz njega potegnil dve čokoladi, eno

manjšo in drugo večjo. Razlomil ju je na približno enake dele in poklical otroke, naj pridejo po čokolado.

Otroci so se spogledali, oči so se jim neverjetno zasvetile, s pogledom so požirali čokolado. Z očmi so streljali na čokolado in s pogledom spraševali najstarejšega med njimi, kaj naj storijo.

»Kako je tebi ime?« je Fonza vprašal najstarejšega.

»Damjan!«

»Čigav pa si?«

»Trebušakov.«

»Trebušakov? Ali je Nejc tvoj oče?«

Otroci so se spogledali. Presenetilo jih je, da ve za Trebušakovega

Nejca.

»Neee,« je zategnjeno odgovoril, »stric Nejc je mrtev … Med vojno so ga ubili. Moj oči je Ivek, ali ga poznate?«

Fonza se je malo zamislil, čez obraz mu je legla temna senca.

»Nejca ni več … Eno leto je bil mlajši od mene … Ivek, … Ivek …

Ja, Ivek pa je toliko star kot Štefan,« so se mu hitro uredili spomini.

»Jaaa, poznam, poznam …« je pokimal. »Pridite po čokolado, nikar se me bojte … Nič slabega vam nočem … Nasprotno, rad bi vas le razveselil, tako kot ste vi mene, ker se guncate tule na tem srobotu …

No, pa pridi po čokolado ti, Damjan, in jo razdeli.«

260

Damjan je mencal na mestu. Vleklo ga je po čokolado, ampak spomnil se je tudi zapovedi starejših, da se neznanim ljudem ne smejo preveč približati in pogovarjati z njimi.

»Ampak,« se je prepričeval, »tole zdaj je drugače, saj nas je pet, …

nisem sam.«

Počasi je stopil bliže, se zagledal v koščke čokolade, ki so ležali na pokrovu kovčka, pogledal svojo druščino, pa Fonzo in spet naredil korak bliže. Potem pa se je opogumil, vzel košček čokolade in zagrizel vanj.

V tistem trenutku je bilo strahu konec. Otroci so se v curku zapodili k Fonzu, vzeli vsak svoj kos čokolade, posedli na tla okrog Fonza in Damjana in naslednjih deset minut se je slišalo samo cmokanje. Ko jih

je Fonza pogledal tako iz bližine, je videl le nasmejane obrazke, velike

oči polne neizmerne sreče in vsak trenutek bolj umazano okolico ust in

konice prstov.

Nasmehnil se je, si pokimal in si ganjeno, skrivaj obrisal solzo sreče,

ki mu je nekontrolirano zdrsnila po obrazu.

Ko je zmanjkalo čokolade, je sledilo je še zavzeto oblizovanje prstov, da na njih ni ostala niti sled čokolade. Potem pa so otroci začeli nezadržno klepetati. Govorili so drug čez drugega, prehitro, da bi jim

mogel slediti. Kar pustil jih je, da so govorili po svoje, in z užitkom

poslušal to govorico domačega Borovnika in naivnih, odkritosrčnih

otrok.

Ko je ta hudournik navdušenih besed nekoliko presahnil, je spet lahko kaj vprašal. Vse je spraševal po imenu in čigavi so. Zadnji je bil na vrsti fantek, star približno sedem let.

»In kako je tebi ime?«

»Jurček!«

»Čigav si pa ti?«

»Puntarjev!«

Fonza je najprej pomislil, da je narobe slišal, da se mu le zdi ali pa se

mu blede. »Če bi bil moj … in Nežin, … bi moral biti večji … Deset let,

… ta jih pa zanesljivo nima toliko …« mu je bučalo po glavi.

»In kje si doma?« je vprašal v prikritem upanju, da mu bo v odgovor

povedal, da se je Štefan oženil kam v vasi.

261

»Tamle dol, vidite tisto streho in oreh tik nje? To je naša štala, za njo pa je skrita hiša,« je Jurček pokazal na njegovo domačijo.

»Madonca, zdaj pa še to!« je završalo v njegovi glavi. »Včeraj izvem,

da sem razglašen za mrtvega, … da me torej ni več … Zdaj pa še to …

Ali sta Štefan in Neža … ?« Čeprav težko, vendar se je nekako le obvladal. Pred otroki ni hotel kazati svoje pretresenosti in novega udarca življenja, ki so se mu ob vrnitvi v domovino kar vrstili.

»A takooo?« je zategnil. »In kako je ime mami in očetu?«

»Neža in Štefan,« se je zasmejal Jurček.

e f

To srečanje z otroki mu je kljub duševnemu razdejanju, ki ga je doživel včeraj in ga je še vedno morilo, na začetku prineslo resnično veselje in napolnilo njegovo dušo s prijetnimi spomini na čase, ko se je tudi

sam pogosto guncal na tem srobotu, in sploh na otroštvo. Ob pogledu

na iskreče se oči otrok med sladkanjem s čokolado se mu je zdelo, da

nič na tem svetu ne more pokvariti tega njegovega veselja. Pa se je to

veselje vseeno v trenutku in z nekaj besedami nedolžnega otroka sesulo

kot hišica iz kart.

Napol omotičen je pustil otroke v njihovem svetu veselja in se po

stezi na zratah 31 obdelanih njiv odpravil proti domu.

»Domu? Čigavemu?« se je spraševal. »Svojemu skoraj gotovo ne

več!«

Podzavestno je hodil počasi. Gledal je njemu tako drago domače

posestvo in njegovo okolico, vendar ju v resnici ni videl. Skušal se je

pripraviti na trenutke, ko bo stopil na domače dvorišče, se srečal s pogledom mame, očeta, Štefana in Neže. Ja, Neže, svoje žene, ki zdaj v resnici to ni več!

Vendar so vsi njegovi poskusi zbranega razmišljanja propadli. Zavedanje, da se po desetih letih vrača sem, kjer je nekoč užival doma pridelane dobrote, se veselil celo lepega vremena, predvsem pa bil de­

31 Zrate: ozare, travnat predel ob koncu njive, kjer so pri oranju in brananju obračali živino, plug in brano.

262

ležen mamine in očetove tople besede in pogleda, ga je delalo preveč razburjenega za trezno razmišljanje. Še bolj kot vsi ti nekdanji, skoraj

bi rekel božji darovi spomina na srečne čase, ga je metalo iz duševnega

ravnotežja včerajšnje spoznanje, da so domači, brat Štefan, dosegli njegov izbris iz seznama živih. In z vsakim korakom je bil bliže svojemu domu, pa tudi neizogibnemu trenutku, ko bodo domači spoznali, da so

ga prehitro odpisali.

Na koncu štale je za trenutek postal. Globoko je vdihnil in zbiral

moči, da se bo pokazal mirnega in trdnega. »Ne smejo videti, da sem

povsem razbit, … na psu … Tega Štefanu in Neži ne bom dovolil, nikakor ne!«

Mimo štale je šel po pravkar pokošeni trati, ki je dušila njegove korake. »Saj prihajam domov neslišno kot duh!« se mu je porodila misel, ki se ji je rahlo nasmehnil in stopal naprej po trati pod košatim orehom.

Še nekaj korakov in v vrtu na koncu hiše je zagledal Nežo, na zunanji

strani vrtne ograje pa je stal Štefan. Nekaj sta se pogovarjala in bila s

hrbtoma obrnjena proti njemu.

e f

Zmanjkalo je trate in pod podplati mu je zaškripal pesek. Neža je

zaslišala njegove korake, se obrnila v njegovo smer in ga nekaj trenutkov gledala kot prikazen. V trenutku je bila bleda kot pravkar prebeljena stena.

»Fo … Fo … Fonza! Križani Jezus!« je zajecljala. S široko odprtimi

usti in pogledom, polnim začudenja in groze, je strmela v njegovo smer

ter skoraj izpustila iz rok fantka, ki se je oklepal njenega vratu. Tla pod

nogami so se ji zamajala in z eno roko je z vso silo zagrabila lato v vrtni

ograji. Samo to jo je rešilo, da se ni z otrokom v naročju sesedla na tla.

Ta pretresljivi Nežin glas in njen videz sta prisilila Štefana, da se je

nagonsko obrnil v smer, kamor je strmela Neža. In tam je zagledal postavo, v tem trenutku zanj pravo prikazen, ki se je bližala izpod košatega oreha. Prvi trenutek je bil prepričan, da se mu blede … Toda ne, prikazen se je bližala, pod njenimi nogami je škripal pesek in vsak trenutek je 263

bolj razločno videl poznane poteze obraza Fonza … brata, … tistega, ki je odšel od doma pred desetimi leti …

Štefanu je preprosto zmanjkalo moči, bil je kot ohromljen, premikal

je ustnice, ni pa bil sposoben spregovoriti niti besede, samo buljil je v

postavo, ki se mu je bližala. In ta postava je nenadoma spregovorila in

ga s tem zdramila iz popolne omrtvičenosti.

»Štefan, Neža, dober dan … Pokojni Fonza se vrača!« je z zamolklim glasom, ki ga niti sam ni prepoznal kot svojega, spregovoril Fonza.

Ustavil se je nekaj korakov pred Štefanom in postavil kovček na tla.

»Fonza! Ti … živ si!« je Štefan po nekaj trenutkih le zmogel toliko

moči, da je počasi spregovoril, ni pa se premaknil. Stal je ob vrtni ograji, ves bled v obraz, roke so se mu tresle, ustnice so bile mrtvaško bele, stisnjene v ozko črto.

»Ja, živ, … pa čeprav tega nisi pričakoval in želel … Zelo hitro si

naredil križ čezme in si prisvojil vse, kar je mojega … Tudi Nežo, mojo

ženo!«

Fonza se besed, ki jih je izgovarjal, ni niti zavedal, kar same so se mu

oblikovale in kotalile čez ustnice. Prihajale so iz njegove ranjene in pretresene notranjosti, v njih je bilo toliko življenjske grenkobe, bolečine, razočaranja nad Štefanom, Nežo … Nad življenjem, da je od vsega tega

čutil skoraj fizično bolečino v prsih.

Potem se je Štefan le premaknil. Odlepil se je od vrtne ograje, naredil dva koraka proti njemu, za trenutek postal, pa spet naredil korak naprej … Koraki so bili nezanesljivi, na majavih nogah. V glavi mu je

bučalo kot ob najhujšem neurju. Vse to bučanje v notranjosti, zavedanje, da pred njim ne stoji prikazen, marveč njegov brat Fonza, živ, resni­

čen, ga je brez misli potiskalo naprej. Spet je naredil dva koraka, se čez

ramo ozrl na Nežo, ki se je z otrokom v naročju še vedno oklepala vrtne

ograje … Potem pa ga je nekaj močnejšega od vsega, česar se je kdajkoli

zavedal, potisnilo proti Fonzu.

» Fonza, … živ si, … hvala bogu! « je polglasno zaklical, naslednji trenutek pa že stegnil roke in ga objel.

Fonza se na Štefanove besede in objemanje ni takoj odzval. Stal je

tam kot kip, zelen v obraz, z očmi polnimi solza, brez misli, le s pravim

viharjem čustev …

264

Čustev, ki niso spraševala po njegovem trenutnem počutju, po trpljenju, ki je v teh letih obremenilo njegova pleča in dušo, niti po razočaranju nad življenjem, Štefanom in Nežo … Ta trenutek nič od tega ni bilo pomembno. Štelo je le to, da se je po desetih letih spet znašel na

domačem dvorišču, tu, kjer je naredil prve korake, spregovoril prve

besede in iz otroka odrastel v zrelega moškega … Tu, kjer je vsako

leto z veseljem pozdravil lastovke, ki so začele obnavljati gnezda iz

prejšnjega leta, tu, kjer je z veseljem oral in kosil, se potil in se do onemoglosti utrujal s kmečkim delom … Tu, kjer je zaman odmetaval visoke snežne zamete, ki jih je veter takoj nanosil nazaj … Tu, kjer se

je naužil maminih dobrot, kjer je imel čez glavo očetovih življenjskih

nasvetov, pa jih je vseeno vdano poslušal, kakšnega tudi upošteval,

še več pa jih preoblikoval po svoje … Tu, kjer je družno s Štefanom

ušpičil nešteto neumnosti in kamor je iz Plaznega pripeljal mlado in

čedno Nežo … in od koder je pred desetimi leti odpeljal s parom volov, vrnil pa se je šele danes … Medtem pa se je vse neznansko veliko spremenilo … Tudi on!

Ni vedel, koliko časa je tako nemo stal tam in se prepuščal Štefanovemu objemanju in nenehnemu ponavljanju enih in istih besed: » Fonza, … živ si, … hvala bogu! « Ni se zavedal, da mu po licu polzijo debele solze in močijo Štefanovo srajco, njemu pa vsaka solza na čuden način

celi in blaži bolečino rane, ki ne bo nikoli zaceljena.

Nenadoma, nezavedno, vodeno le s temi prvinskimi čustvi, je bilo

tiste otrplosti konec. Dvignil je roke, jih ovil okrog Štefanovih ramen in

ga stisnil k sebi. »Štefan, … Štefan, … Štefan …« so bile edine besede,

ki jih je podzavestno izgovarjal.

e f

Štefanovo veselje po tistem, ko je na sodišču dobil sklep, s katerim

je bil Fonza razglašen za mrtvega, ni trajalo dolgo. Že na poti domov

se mu je med veselje, da se bo zdaj lahko poročil z Nežo in bodo njuni

otroci priznani kot zakonski, ne pa več ožigosani s sramotnim žigom

»pankrti«, vrinila misel na Fonza.

265

»Namesto da se veseliš, bi moral žalovati, ker si s tem sklepom sodi­

šča, dokončno izgubil brata, … edinega brata, Fonza, tvojega najožjega

sorodnika in prijatelja!«

Ta misel ga potem dolgo ni povsem zapustila. Tudi takrat, ko sta se

z Nežo skupaj veselila, da se bosta lahko poročila, ali takrat, ko je s tem

seznanjal strica Tevža … Saj je navzven kazal vesel obraz, toda v notranjosti ga je žrlo in morilo, ker je tako hitro vložil zahtevo, ki je nazadnje pripeljala do tega sklepa sodišča.

Misel na Fonza ga ni izpustila iz svojih krempljev, ne podnevi, še

manj ponoči. Pri trdem kmečkem delu ali pri sprejemanju pomembnej­

ših gospodarskih odločitev se je vedno vprašal, kako bi v tem trenutku

ravnal Fonza. Ne oče Luka, ampak Fonza! Fonza, z vso njegovo preudarnostjo in redkobesednostjo, je bil zanj še vedno nekdo, čigar mnenje bi z veseljem poslušal, pa čeprav sta se ravno zaradi tega kdo ve kolikokrat sporekla.

Skorajda ni bilo noči, da se mu ne bi sanjalo o Fonzu. Velikokrat se

je v sanjah znašel v njuni otroški dobi, ko sta skupaj počela otroške vragolije ali opravljala delo, ki sta jima ga naložila starša. Sanje so se po navadi končale tako, da je Fonza nekam odhajal in mu, ko se je oziral

nazaj, čez ramo vedno zaklical: » Saj pridem nazaj, … zagotovo, … kdaj,

pa ne vem! «

Štefan v teh letih nikoli ni pozabil devetega novembra, dneva ko je

imel Fonza rojstni dan. Čeprav so Puntarjevi sicer častili godove, je Štefan samo pri Fonzu delal razliko. Naj je bilo vreme še tako slabo, ta dan je vedno šel na pokopališče, prižgal svečo na družinskem grobu in se

v mislih pogovarjal z njim. Neža mu je sicer dejala, da bi zdaj že lahko

nehal s tem, pa jo je, do takrat prvič, grobo zavrnil.

»Kako nehal? Fonza je moj brat, je bil, je in vedno bo!«

Vsako leto je za osemnajsti avgust, na dan, ko je Fonza odšel od

doma, plačal mašo v njegov spomin. Tako so se tudi sosedje iz Borovnika vsako leto spomnili, kdaj je Fonza zadnjič zakoračil po Borovniku.

e f

Smrt očeta Luka, čeprav še tako nenadna, ga ni preveč potrla. Bila

je pač nesreča, ki se lahko zgodi kadarkoli in komurkoli. Drugače pa je

266

bilo, ko je umrla mama Štefa. Tisto, kar mu je pred tem dejal zdravnik, da si pravzaprav ne želi več živeti, tisto ga je pa močno prizadelo.

Čutil, pravzaprav vedel je, da je za to njeno vdajo kriv sam. On in

Neža! Tega preprosto ni prenesla, ker je bila Neža pač Fonzova žena.

Po njenem mnenju bi morala Neža v spoštljivi vdovski vlogi vztrajati še

nekaj let, ne pa …

Tistih maminih grobih besed: » Ni še minilo dve leti, odkar so nam

odpeljali Fonza, … vidva pa sta se že skurbala! «, ki jih je izrekla takrat, ko sta ji povedala, da je Neža noseča, nikoli ni pozabil. Njena navada ni

bila, da bi uporabljala take grobe besede, zato so ga še toliko bolj prizadele.

Njemu se seveda ni zdelo, da se je med njim in Nežo zgodilo kaj takega, čemur bi upravičeno lahko rekli kurbarija, ni pa imel posebno trdnih argumentov zoper to. Vedel je tudi, da so nekaj časa njuno razmerje tako ocenjevali tudi po vasi.

Štefan je vedel, da je mamo takrat močno prizadelo, ker so Nemci

mobilizirali Fonza, in mesec pozneje smrt Luka, moža in očeta njunih

otrok. Že to ji je jemalo voljo do življenja, vendar ji je upanje, da se bo

Fonza kmalu vrnil, še dajalo moči. To, da se je spečal z Nežo, pa je bilo

zanjo še posebno boleče. Tisto, da se je povsem potegnila v osamo, čeprav je živela v družini, je najedalo njeno duševnost. In ker je v samoti pač veliko razmišljala, in to zlasti o nesrečnih dogodkih, je njen voz življenja drsel le še navzdol.

Nekaj veselja je pozneje sicer imela z Jurčkom. Vedela je, da otrok ni

nič kriv, in to je bila njena rešilna bilka. Toda tudi to bilko je kot huda

slana zamorilo dejstvo, da je Neža drugič noseča. In bolj ko se je bližal

njen čas, bolj je mama nekako lezla v osamo, izgubljala tek, dobivala

nezdravo barvo lic.

To, da je umrla le tri tedne pred rojstvom drugega otroka, so si po

vasi razlagali kot izpolnitev njene želje, da drugega vnučka, po njenem

mnenju spočetega v zelo neprimernem razmerju, ne bi dočakala.



e f

Sklep sodišča o razglasitvi Fonza za mrtvega in potem poroka z

Nežo sta počasi umirila ostre jezike po vasi. Zdaj ju niso mogli več ob­

267

toževati, da živita na koruzi, da se v hiši pri Puntarju dogaja kurbarija.

So pa ljudje še vedno ugibali, ali je Fonza res mrtev ali se bo nekega dne

nepričakovano vrnil. Imeli so tudi nešteto misli o tem, kako se bodo

v tem primeru urejale stvari med bratoma, med Štefanom in Fonzom.

Ker je bil na zapuščinski razpravi za starši edini dedič v prvem kolenu, je brez zadržkov podedoval posestvo Puntarjevih. To je spet oživilo govorice, predvsem tistih ljudi, ki nikoli niso zamudili nobene prilo­

žnosti, da ne bi brusili jezikov na usodi drugih.

V teh štirih letih po mamini smrti so se tudi jeziki po vasi počasi

utrudili, dve ženski, ki sta najbolj neprizanesljivo obirali, sta umrli, pri

Puntarjevih pa se tudi ni dogajalo nič takega, kar bi bilo hvaležna kost

za glodanje. Še vedno pa so ob kakšnih posebnih priložnostih, tako kot

druge družine, tudi oni prišli na vrsto za opravljanje.

Neža se je na te čenčarije sicer jezila, Štefan pa je vse skupaj miril in

preprečil vsakršno besedno obračunavanje z opravljivci.

Tretji porod je bil za Nežo najtežji. Popadki in porod so skupaj trajali

več kot dvanajst ur. Štefan je bil zaradi njenih bolečin in krikov ves iz

sebe. Jurčka in Anico je zjutraj, še napol v spanju, spravil k stricu Tevžu,

sam pa potem trepetaje čakal vsak Nežin krik bolečine. Bal se je, da jo

bo od bolečin pobralo. Ko je po vseh teh Nežinih mukah v rokah držal

brcajočega fantka, Neža pa se mu je le še utrujeno nasmehnila, mu je

bilo jasno, kako veliko srečo ima, da sta otrok in Neža preživela te hude

ure rojevanja.

Naslednji dan po porodu je šel na pokopališče. Kupil je tri sveče, po

eno za očeta, mamo in Fonza. Pri grobu je kljub hudemu vetru in sneženju zmolil veseli del rožnega venca in se vsem trem zahvalil, ker so mu rešili Nežo in otroka.

Vsi trije otroci, pa tudi Neža in Štefan, so bili zdravi, kakšne nesreče

z živalmi niso imeli, poljskih pridelkov jim ni uničevala toča ali zmrzal,

edino divji prašiči so včasih preorali kakšno njivo. Štefan se nikoli ni

pritoževal nad preobilico dela, namesto tega je dejal, da si količino dela

pač sami določajo. »Če je obdelava njive prehudo breme, lahko njivo

opustimo in tam kosimo le dvakrat na leto ali pa še to ne,« je odgovoril

na mnenje koga od sosedov, da se z Nežo preveč ženeta z delom.

268

Bil je čedalje bolj prepričan, da so pravzaprav srečna družina, ki ji, po resnici povedano, nič ne manjka. Edino, kar je njega še vedno peklo,

bolelo in mu uničilo tudi marsikatero uro mirnega spanca, je bila Fonzova usoda. Velikokrat se mu je v mislih za trenutek utrnilo, da se lahko nekoč kot po čudežu vendarle vrne. O tem, kako mu bo razložil, da si

je vzel kmetijo, ki bi morala biti njegova, nikoli ni razmišljal. Nekako se

mu je zdelo, da bi Fonza to razumel in sprejel.

Veliko teže pa si je odgovoril na vprašanje, ki ga je vsakič hudo zapeklo. Namreč, kako bi pojasnil Fonzu, da je Neža zdaj njegova žena in mama njegovih otrok … Tu pa mu je zmanjkalo presoje. Prikrito je

priznaval, da bi se z bratom laže razumno pogajal o kmetiji, pri Neži pa

so bila posredi čustva, tisto nekaj, pri čemer odpove tudi zdrava kmečka

pamet.

e f

Fonza in Štefan sta se zdaj, ob Fonzovi nenadni vrnitvi po desetletni

ločitvi, nekaj minut nagonsko, brez misli objemala. Štefan je nenehno

ponavljal » Fonza, … živ si … hvala bogu! «, Fonza pa je nezavedno šepetal njegovo ime. Toda te zanesenosti, ki so jo narekovala razburjena čustva ob njunem srečanju po desetih letih, je bilo počasi konec.

Štefan se je prvi zavedel resničnosti trenutka. Odmaknil se je od

Fonza, še vedno pa ga je držal za ramena in si ga ogledoval. Njegove oči

so željno srkale vase njegovo podobo in ugotavljale, kaj vse je na njem

drugačno, kot je bilo pred desetimi leti. To so bile globoke brazde po

obrazu in čelu, s katerega mu je zdrsnil klobuk, na čelu je že manjkalo

nekaj las, čez levo obrv, nos in desno lice pa se je jasno risala brazgotina,

ki je po barvi odstopala od preostalega, nenormalno bledega obraza.

Ta rahla oddaljenost od Štefana je tudi Fonza vrnila iz primeža čustev. Namesto tiste prve čustvene vznesenosti sta se vanj hitro naselili rezerviranost in zavest, da se je sicer v resnici vrnil domov, da se je pravkar objemal z bratom, vendar je bilo to tudi edino, česar je bil vesel. To njegovo veselje je močno kalila zavest, da je vse drugo za vedno pokvarjeno in razbito.

269

»Štefan, saj si še vedno moj brat, to je pač kri, ampak vse drugo si uničil, kakor bi s kovaškim kladivom zamahnil po lepem ogledalu,« ga

je zabolela misel in z obraza mu je hipoma izginil nasmeh, v očeh pa se

je pojavil mrzel lesk.

»Neža, dober dan tudi tebi … Ne boj se me, … še nikogar nisem

požrl, pa tudi tebe ne bom,« je ogovoril » svojo ženo«, ki je medtem z

otrokom v naročju prišla z vrta in stala tik za Štefanom. Ni mu odgovorila, le nemo mu je segla v ponujeno roko in pokimala.

»Kje sta oče in mama? Rad bi ju videl in objel,« je z votlim glasom

vprašal.

»Oče in mama? Ni ju več …« je na kratko odgovoril Štefan.

e f

Pol ure pozneje so vsi trije sedeli za mizo v hiši. Fonza sprva ni nameraval v hišo, sploh zdaj, ko je vedel, da tam ne bo našel očeta in mame, potem pa je popustil. V mislih si je dopovedoval, da na dogodke iz preteklosti ne more več vplivati, da lahko netenje prepira in jeze vse samo še poslabša. Priznal si je, da v njem že od včeraj vse rohni od razočaranja

nad Štefanom in od danes še nad Nežo, še vedno pa se je krotil in si dopovedoval, da si ne sme dovoliti razraščanja jeze, ki bi lahko pripeljala do sovraštva. Tega ni hotel, bal pa se je, da se bo to vseeno zgodilo.

Na Štefanovo vprašanje, kje je bil vsa ta leta in zakaj se ni oglašal domov, ni hotel odgovarjati. Namesto tega je postavil vprašanje, ki se ga je sam najbolj bal in na katero si Štefan v malo drugačni obliki v teh letih

tolikokrat ni vedel odgovoriti.

» Kako sta mogla? « je spraševal tudi njegov pogled, ne samo besede.

»Ti si vedel, da je moja žena, ne pa ledik ženska … In ti, Neža, ti si mi

obljubila, kaj obljubila, prisegla zvestobo …« Njegov glas je votlo odmeval po hiši, se odbijal od, tako je čutil Fonza, povsem tujih in mrzlih sten, nazadnje pa z vso neusmiljenostjo udaril na ušesa vprašanih.

Ko je to spraševal in čakal na njuno pojasnilo, je bil njegov pogled

trd, mrzel, z leskom brezmejne odločnosti. Hotel je dobiti odgovor, pa

kakršenkoli že bo.

270

Štefan in Neža sta se, ujeta v trdoto njegovega glasu in ledeno mrzel pogled, počutila povsem nemočna. Nemo sta se spogledala, odgovora

nista imela … In v tem trenutku sta se tudi sama spraševala isto, kar je

od njiju zahteval Fonza.

Neža je bila skoraj tako brez moči kot takrat, ko je zagledala Fonzovo

postavo, ki je prihajala proti njej.

»Štefan je njegov brat, … on mu mora odgovoriti! Hvala bogu, da

sva v tem trenutku skupaj. Če bi ta odgovor zahteval le od mene, … bi

me pobralo! Tako pa oba … pa vseeno nimava odgovora, razumljivega,

primernega odraslim ljudem … in ga nikoli ne bova imela!« Izogibala

se je srečanju s Fonzovim pogledom, pa ga je vseeno čutila … Čutila je,

kako vrta vanjo, tudi ko ga usmerja v Štefana.

Štefan je mrzlično iskal odgovor, pa ga ni našel. Tišina, ki je kruto

udarjala po ušesih, je bila vsak trenutek bolj zgovorna. Pojasnjevala je,

da preprosto nimata razumnega odgovora. Oziroma, da sta takrat, ko

sta prestopala mejo normalnega ravnanja dveh odgovornih, odraslih

oseb, s krvjo in prisego povezanih s Fonzom, ravnala narobe, nečastno

. . In zdaj je prišel račun za to! Račun v obliki Fonza, živega, odločnega

… Račun v obliki njegovega trdega pogleda in kot britev ostrih besed.

»Ja, Fonza, … upravičeno zahtevaš odgovor …,« je obotavljaje začel

Štefan, »ampak, karkoli ti rečeva, ne bo štelo … Tebe ni bilo, … nisi se

oglašal … In midva, … midva sva si bila čedalje bolj všeč … Saj veš, kaj

sem ti rekel takrat, ko so ti jo pripeljali pokazat … Rekel sem ti, »… da je tale tvoja Neža hudičevo lepa babnica, vredna greha! «. Takrat sva se temu nasmejala, nič slabega nisem mislil s tem … Potem pa me je zagrabilo

in me ni več izpustilo.«

e f

Fonza je ostal v hiši samo še toliko časa, da mu je Štefan zelo na kratko pojasnil, kako in kdaj sta umrla starša. Na prigovarjanje obeh, naj ostane, je le nemo odkimal in dejal, da gre raje k stricu Tevžu ali pa

nazaj v Sevnico. O svojem življenju v teh desetih letih jima ni hotel razlagati. Na Štefanovo prigovarjanje ga je sarkastično zbodel.

271

»Ja, Štefan, saj mrtvi ne govorijo o svojem življenju, ali ne?« Za te besede mu je bilo sicer takoj žal, ampak že od včeraj so bile nekako nakopičene v njem in zdaj so mu ušle. Kar tako, brez razmišljanja.

Bil je že zunaj na dvorišču, ko se je izza vogala prikazal Jurček. Fantič

je bil presenečen, ker ga je zagledal doma. Ko je Štefan hotel povedati,

da je to njun prvi otrok, ga je Fonza grobo prekinil.

»Midva z Jurčkom se že poznava, ali ne? In spoznala sva se bolj prijetno, kot če bi naju ti zdajle predstavljal.«

e f

Novica, da se je Fonza vrnil, je z vso naglico šla od hiše do hiše. V pol

ure so to že vedeli povsod po Borovniku in ljudje so povsem brez zadržkov prihajali k Tevžu, da so ga lahko videli. Želja, da bi se prepričali, da je Fonza res živ, se z njim rokovali in spregovorili kakšno besedo, je bila

močnejša od obzirnosti ali vseh drugih zadržkov. Kot posebna začimba

je ob novici, da se je vrnil, delovalo pripovedovanje otrok, kako jih je

našel pri gugalnici ob Grabnu in jim razdelil čokolado.

Ko so pozno zvečer pri Tevževih končno ostali sami, je Fonza le

na kratko povedal svojo zgodbo in imel tudi sam veliko vprašanj. Stric

Tevž, teta Rozi in bratranec Milan so mu odgovorili na marsikatero

vprašanje. V pogovoru so se vsi izogibali razmerja med Štefanom in

Nežo. Edino, kar se je pri tem stricu zdelo pomembno povedati, je bilo,

da sta bila ves čas zelo skrbna gospodarja, da je Neža mamo razbremenjevala težjega dela in da si je Štefan prizadeval, da bi bili otroci krščeni in po njuni poroki priznani kot pravi zakonski otroci.

Njihov pogovor o preteklih desetih letih je trajal do zgodnjih jutranjih ur.

e f

Naslednji teden je šel Fonza spet v Sevnico. Z njim je šel stric Tevž in

dal soglasje za prijavo Fonzovega začasnega bivanja pri njih. Potem je

272

šel stric po svojih opravkih, Fonza pa je cele tri ure prebil pri odvetniku Pagonu.

Pogovarjala sta se o vsem potrebnem za vložitev zahtevka za razveljavitev sklepa o spoznanju za mrtvega, ki ga je moral uradno oddati na sodišče. Fonza je kot priče že navedel strica Tevža in soseda Simona

Jaklina, Borovnik številka 23. Odvetnik je v teh dneh že temeljito pre­

študiral zakonodajo in ves postopek, Fonza pa je opozoril, da zadeva

najbrž ne bo ravno hitro končana.

»Vam pa priporočam, da se takoj potem, ko bom imel pripravljeno in

oddano vlogo na sodišču, napoveste pri tajniku občine Ključniku. Ker

se je po vašem pripovedovanju z vašo zadevo že ukvarjal, bo morda tudi

sam želel, da se vse skupaj čim hitreje konča.« Odvetnik je bil pri tem

zelo previden, zato je Fonzu vse skupaj prikazoval le kot možnost.

»Ne rečem, da lahko ali želi kakorkoli vplivati na odločitev sodišča,

ki je, mimogrede, lahko le ugodna za vas, lahko pa vseeno nekoliko pritisne na predsednika sodišča, da se postopek nekoliko pospeši.«

S tem odvetnikovim predvidevanjem je bil Fonza zadovoljen, veliko

manj pa z vsemi omejitvami, na katere ga je opozoril.

»Poglejte, tovariš Puntar,« je obotavljaje začel, »trenutna jugoslovanska zakonodaja vam ne omogoča odprtja računa pri banki …

Oziroma, če bi račun morda še lahko kako odprli, seveda na ime Ferol

West, bi potem, ko bi bil urejen prepis imena na Alfonz Puntar, verjetno

nastale velike težave s prenosom stanja računa,« mu je raje prikazoval

slabšo kot boljšo možnost.

Dva tedna pozneje je bil Fonza spet pri odvetniku. Ta mu je pozorno prebral zahtevek za razveljavitev sklepa sodišča. Ker je vedel, da se Fonza na pravniške zadeve prav nič ne spozna, mu je posamezne točke

zahtevka tudi podrobno razložil. Zahtevek sta podpisala oba, Fonza in

odvetnik. Zahtevku sta priložila vse dokaze, ki jih je odvetnik pridobil v

tem času, in overjene izjave prič.

Od odvetnika je šel Fonza naravnost na občino. Ključnik trenutno

ni bil dosegljiv, na pogovor je moral v njegovi pisarni čakati polne tri

ure. Pogovor sta hitro končala, Ključnik pa ni skrival tudi svoje želje,

da bi se zadeva kar se da hitro končala. Na Fonzovo vprašanje, ali lahko

273

kako pospeši razplet zadeve, ga je sprva le postrani pogledal in odkimal.

Po kratkem premisleku pa je priznal, da si hitrega konca zadeve želijo

tudi on osebno, občina in njen predsednik, ne nazadnje pa tudi sodišče,

ki se je očitno prenaglilo z izdajo tistega usodnega sklepa.

Fonza se je doma v Borovniku počutil zelo neprijetno. Radovednost

ljudi je bila potešena le na prvi pogled, sicer pa so ob vsakem srečanju z

njim poskušali brskati po njegovem življenju. Najbolj jih je seveda zanimalo, kako bo zdaj uredil svoj zakon z Nežo. In to je bilo ravno tisto, v kar se ljudje po njegovem mnenju nimajo pravice vtikati.

Temu razlogu za neprijetno počutje v Borovniku je dodal možnost

dnevnega srečevanja s Štefanom in Nežo ali njunimi otroki, ki so se pogosto igrali skupaj z Milanovimi. In končno, v Borovniku ni imel nikakršnega pravega dela.

Odvetnik Pagon mu je dal naslov starejšega zakonskega para v trgu

in priporočilo, naj mu za nekaj časa oddata sobo, ki je ostala prazna, ko

se je sin oženil v Novo mesto. V Sevnici je imel vse, kar je bilo potrebno

pri urejanju njegovih zadev, povsem blizu in hitro dostopno. Tu je lahko

vsak dan govoril z odvetnikom. Posebno pomembno je bilo, da sta se z

odvetnikom lahko sestala, kadarkoli je bilo to potrebno.

e f

Fonza je hitro in dokončno opustil možnost, da se izseli in vrne na

Nizozemsko, čeprav je vedel, da ga pri Nillsu čakata delo in solidna pla­

ča. Namesto tega je spraševal in iskal možnost za nakup kmetijskega

posestva. Njegovi prihranki, ki so bili trenutno še na banki v Utrechtu,

bi mu zadoščali vsaj za aro, nekaj je pričakoval iz ponovne delitve dediščine po starših, v skrajni sili pa bi izkoristil Nillsovo obljubo, da mu lahko izplača nanj prepisani delež tovarne v Utrechtu. Ta delež mu je

Nills vpisal v zahvalo za pomoč ob požaru.

Stric Tevž se je po mesecu dni poizvedovanja, kje bi se dala kupiti

kmetija, oglasil pri Fonzu v Sevnici. Tudi Tevž je bil bolj redkobeseden

človek, zato sta se o vsem hitro pogovorila.

»Fonza,« je takoj začel Tevž, »zadnjič si me prosil, naj poizvem za

kakšno posestvo, ki bi se ga dalo kupiti … Nekaj takega je na voljo …

274

v Repnem Dolu … Tam je kmetija, velika okrog petnajst hektarov, ki jo prodajajo, ker so močno zapufani … Pijača, tožbe s sosedi, … pa še

kaj takega slabega … Drugače pa je dobra rodovitna zemlja, tudi lega ni

slaba. Pozanimal sem se in si ogledal gozdove. Niso izsekani, ker je za

to treba trdo delati, če si pijan, pa bolj prija ležanje v senci … Pravijo,

da bi se z novim letom izselili in izročili ključe. Kaj praviš, te zanima?«

Fonza je bil takoj za to, da si kmetijo ogleda, vendar pa ga je pri tem

zaskrbelo tisto, na kar ga je opozoril odvetnik.

»Stric, seveda me zanima, prišel bi pogledat … Samo, imam pa problem … O tem sem želel govoriti z vami,« je bolj s težavo spravljal iz sebe. »Denarja, ki sem ga prinesel s seboj, mi zmanjkuje … Na delež iz

dedovanja še zlepa ne bom mogel računati … Na Nizozemskem imam

nekaj prihrankov,« se je skoraj potil, ker je moral o tem govoriti. »Ampak to je na ime Ferol West, na to ime pa pri nas ne morem odpreti računa, na moje pravo ime pa tudi ne, dokler mi ga sodišče ne vrne.« Sledil je daljši premor.

»Prijatelj Nills mi je obljubil soliden znesek kot delež v njegovi tovarni, … ker sem ob požaru rešil njegovega otroka … Ampak tudi do tega denarja bom lahko prišel šele potem, ko bo končan ta cirkus na

sodišču …«

»Fonza, nikar se ne muči,« mu je segel v besedo stric. »Povej, koliko

potrebuješ! Za nakup kmetije ne bo zadoščalo, za vse drugo, tudi za aro,

pa lahko dobiš!«

e f

Tri tedne pozneje so si Fonza, stric Tevž in Milan v spremstvu gospodarja in gospodinje skoraj ves dan ogledovali kmetijo. Obhodili so njive in travnike ter dobršen del tistih gozdov, ki so ležali blizu doma­

čije. Z videnim so bili zadovoljni, le starejši del hiše in svinjaki so bili

v slabem stanju in potrebni večjega popravila, vse drugo pa ne. Večina

travnikov je bila nepokošena, del so kosili sosedje, nekaj malega tudi

sami. Podobno je bilo z njivami. Večinoma so bile zapuščene, ponekod

je bil plevel visok do pasu.

275

Kmetija je bila na koncu vasi Repni Dol, pravzaprav malo nad njo, tako da se je z ganka videlo strehe petih drugih domačij. Od prvega

soseda pod njo jo je ločilo kakšnih tristo metrov razdalje.

Do kmetije je vodila zaradi dežja močno razrita, sicer pa dovolj široka pot. Ta se je vila skozi ozek pas gozdička, potem pa med travniki in ob koncu njiv. Hiša in druga poslopja so stali na manjši ravnini, na

kateri je bilo poleg tega prostora le še za majhen vrt. Dvesto metrov od

hiše je bil izvir studenca, iz katerega so se oskrbovali z vodo. Malo nad

njim je bil še en izvir, ki tudi ob najhujši suši ni presahnil, v njem je bilo vedno dovolj vode za živali in ljudi.

Teren je bil nagnjen proti jugu, odpiral je pogled na savsko dolino, v

daljavi so se kazali obrisi Gorjancev. Nad hišo, v severni smeri, so bile

najprej njive, še više pa travniki. Ti so se končali ob temnem robu gozda, ki je s svojo pestro sestavo, vmes so bile tudi velikanske smreke in sem in tja kakšna hoja, domačijo dobro varoval pred vetrovi. To je bilo

dobrodošlo zlasti pozimi, ko je mrzel in močan veter prinašal mraz in

velike količine snega izpod Bohorja.

Lega domačije, okolice z njivami in travniki je Fonza močno spominjala na dom v Borovniku. Še zlasti mu je bilo všeč, da ni bilo daleč do sosedov.

»Tole je ravno dovolj odmaknjeno od prvega soseda, da ne bom sli­

šal, če se kregajo, pa dovolj blizu, da tedaj, ko nujno potrebuješ pomoč,

lahko pokličeš,« je stricu razlagal svoje vtise o kmetiji.

Tik preden so odšli, sta jim gospodarja povedala še ceno. »Ta je visoka in hkrati nizka, pač odvisno od tega, s kakšnega stališča jo gledaš,«

je pomodroval stric Tevž, ko so se po ogledu vračali na njegov dom v

Borovniku. »Visoka je glede na zapuščenost površin njiv in travnikov,

pa svinjaka in starega dela hiše … Nizka pa glede na velikost posestva

in rodovitnost zemlje, polnost hoste …«.

»Ja, stric, prav imate … Mislim, da bom kupil, če mi bo le uspelo

pokriti kupnino … Bom pa malo počakal, naj se cvreta ob dvomu, ali

bom kupil ali ne … Taka negotovost po navadi zniža ceno … Počakajmo kakšen teden, potem pa ….« se je po dolgem času za trenutek nasmehnil Fonza.

276

e f

Fonza si je že od tistega hudega dne na občini želel pisati Nillsu v

Utrecht. Rad bi mu potarnal, v kakšno godljo je padel doma, da mu je

razpadla družina in podobno. Ampak tako kot med vojno in pozneje na

Nizozemskem je tudi tokrat nerazumljivo mencal in odlašal. Sam je bil

preokoren, da bi na primeren način oblikoval pismo, njegova pisava je

bila taka, da si je ni upal pokazati nikomur, pismo pa bi moral dati prevajati v nemščino, da bi ga Nills razumel.

Zdaj, ko si je ogledal kmetijo, ki bi jo kupil, je nekako čutil, da je

zadnji čas za to pisanje. Prosil je Milana in po dobri uri sta spravila na

papir tisto, kar je resnično želel sporočiti prijatelju v Utrechtu.

Dragi prijatelj Nil s!

Že zdavnaj bi ti moral napisati pismo, pa sem odlašal, ker me je doma

zasula prava grmada problemov.

Midva sva načrtovala, da me bodo doma pričakali z veseljem, pa ni bilo

tako. Že leta 1948 me je sodišče na bratov predlog spoznalo za mrtvega.

Mrtvega, razumeš?! Pa to še ni vse: umrla sta mi oba starša, brat je prevzel domačijo, pa tudi mojo ženo, poročila sta se in imata tri otroke. Jaz pa moram zdaj na sodišču razveljaviti tisti sklep in dokazati, da še živim.

Nil s, vse to je zame hudo kot v peklu. Pri nas sem prijavljen kot Ferol

West, edini dokument je tisti vaš potni list. Dokler ne bo spremenjen sklep sodišča, ne morem poslovati s svojim pravim imenom, niti odpreti računa

pri banki, niti kupiti kmetije, ki mi je všeč. Tudi tvojega deleža v tovarni ne morem izkoristiti, čeprav tvoja obljuba še vedno drži, ali ne?

Ko bo kaj novega, ti spet napišem. Pozdravi Anno in mamo, pa fante v

delavnici!

277

Nil s, bili so časi, ko bi se najraje vrnil k tebi v Utrecht, a se ne bom. Preveč imam rad svoj kraj, hribe, gozdove in sploh vse. To vem šele zdaj, ko sem doma.

Lep pozdrav.

Fonza

Odvetnik Pagon je poskrbel za prevod in odposlal pismo. Zdaj je

Fonza nestrpno čakal, kdaj in kaj mu bo odgovoril njegov edini prijatelj,

ki pa je bil žal tako hudičevo daleč.

Nekaj dni pred božičem je pismo le prišlo.

Dragi Fonza, moj resnični prijatelj!

Ko sem prebral, kar si mi napisal, sem komaj verjel. Tvoj brat te je že

leta 1948 obsodil, da si mrtev! Ampak saj takrat so te šele rešili ujetništva v Rusiji, tebe pa je potem čakalo še toliko stvari tu na Nizozemskem.

Ampak vidim, da se nisi prenehal boriti za svoje pravice. Tako je tudi

prav in prepričan sem, da boš nazadnje ti zmagovalec.

Glede bratovega ravnanja pa ti svetujem, da tega ne razpihuješ v prepir.

Kakor vem iz tvojega pripovedovanja, sta tako brat kot tvoja žena mlajša

od tebe. Ker pa tebe ni bilo v bližini, sta se pač spozabila. Da sta mislila zares, ne le na avanturo, dokazuje to, da sta se poročila. Veš, kakorkoli že, brat je le brat, razumeš, kaj mislim?

Glede mojega zagotovila o deležu v tovarni bodi brez skrbi. Takoj ko boš

uredil formalnosti doma, ti pošljem. Zato mirno kupi kmetijo, kar vidim te, kako uživaš pri obdelovanju svoje hribovske kmetije.

Mama, Anna, otroka in delavci ti pošiljajo lepe pozdrave. Če boš potre-

boval karkoli, kjer ti lahko pomagam, mi to samo sporoči.

278

Še tole: opozori vaše sodišče, da ti veljavnost potnega lista preteče z 31.

decembrom 1952. Naj pohitijo.

Lep pozdrav!

Prijatelj Nil s

e f

Kmalu po novem letu je Fonza dobil pismo od Ključnika z občine.

Vabil ga je, naj se oglasi pri njem. V kratkem pogovoru mu je zagotovil,

da bo razprava o njegovi zadevi že v januarju.

»Veste, tovariš Puntar, kratek rok nima nič opraviti z mano … Ko

sem o tem govoril s predsednikom sodišča, mi je dejal, da vsa zadeva

meče zelo slabo luč tudi na sodišče, pravzaprav kar na sodno vejo oblasti … Pa tudi na vse druge, ki so se ali pa bi se vsaj morali potruditi in poiskati podatke o vas, preden so … No ja, preden so se strinjali z izdajo

sklepa sodišča.«

Ključnik ni bil ravno dobre volje, ko mu je to razlagal. Nekako se je

tudi sam čutil odgovornega za neutemeljeno hitenje s tistim sklepom.

»In zato na sodišču želijo čim prej zaključiti vso zadevo.«.

Fonza se je poskušal zaposliti pri katerem od podjetij ali tovarn v

Sevnici, vendar zaman. Njegov mešani status državljana Nizozemske

in pridobivanja svojega imena in jugoslovanskega državljanstva mu

je preprečil vsakršno zaposlitev. Tudi kmetija še ni bila kupljena, stric

Tevž je v njegovem imenu plačal le aro, stari lastniki pa so podaljšali

svoje bivanje do prvega maja, zato se tudi na kmetijo ni mogel preseliti.

»Hja, tam me čaka neznansko veliko dela in dnevi bi bili močno prekratki, prav tako kot so zdaj v tem mojem popolnem brezdelju nemogo­

če dolgi,« je potožil stricu Tevžu, ko je bil na obisku v Borovniku.

O svojem brezdelju, ki je nažiralo njegove živce in ga sililo v razglabljanje o preteklosti, je potarnal tudi odvetniku Pagonu. Ta ga je nekaj trenutkov le začudeno gledal, potem pa ga je poučil, da se na sodne postopke in na vse, kar je povezano s tem, tudi končne posledice, pač ne da vplivati.

279

»Tovariš Puntar, zelo redko se mi zgodi, da se mi kdo potoži zato, ker nima dela … pa bi rad delal. Po svoje pa razumem, da je brezdelje

za vas nekaj morečega … Zdaj ste preprosto ujeti … Čakamo na sklep

sodišča, dokler tega ni, pa imate zvezane roke … Ne morete kupiti kmetije, nihče vas noče zaposliti … Ste pravzaprav nezaželen gost v svoji koži …« Vedel je, da ljudje, ki se prvič znajdejo v sodnem kolesju, težko

razumejo, da se stvari tako počasi rešujejo.

»Verjemite mi, da sem naredil vse, kar je v moji moči, vendar na postopke na sodišču ni mogoče vplivati. Lahko vam samo priporočam, da ste potrpežljivi … Vem, da je to lahko govoriti, čisto drugače pa je

v praksi.« Spet je za nekaj trenutkov utihnil, potem pa mu skušal dati

nekaj spodbude in nasvet, kako naj porabi svoj čas.

»Ker ste trdno odločeni za nakup kmetije, vam priporočam, da si do

sklepa sodišča čas zapolnite tako, da se v mislih ukvarjate s svojo bodo­

čo kmetijo. Kaj mislim pri tem?« ga je pozorno pogledal.

»Saj vem, da o tem že veliko razmišljate, predlagam pa, da si čim

več tega tudi zapišete. Začnite s tem, kaj vse ste opazili na ogledu. Stanje njiv in travnikov, predvsem pa poslopij, je tisto, kar je daleč najpomembnejše. Nočem vas učiti kmetovanja, ker ga vi poznate veliko bolje kot jaz, ampak stvari, ki se nam včasih utrnejo pri razmišljanju, nam

tudi hitro izpuhtijo, ko bi jih potrebovali, pa se jih ne spomnimo. Imam

prav?« ga je zanimalo, kaj meni Fonza.

Fonza je bil močno presenečen, da ga želi odvetnik na tak način pripraviti do tehtnega razmišljanja in koristne izrabe časa. Le pokimal mu je in čakal, kaj mu bo še predlagal.

»Razmislite o načrtih za daljše obdobje, saj vas bodo ob prevzemu

kmetije kratkoročna vprašanja povsem zasula, verjemite, da bo tako.

Zato si v mislih predstavljajte, kakšna naj bo kmetija, recimo čez pet

ali deset let. V kaj se boste usmerili? Pšenica, gozd, govedo? Prav gotovo vsakega nekaj, ampak kaj bo vaša glavna kmetijska dejavnost? O

tem razmislite in se pripravite na čase, ko se boste morali odločati o

teh rečeh. Praktične nasvete lahko najdete v Kmečkem glasu, kakšnih

knjigah, tudi v kmetijski zadrugi in še kje,« je odvetnik skušal biti prepričljiv.

280

Fonza je šel s tega pogovora pri odvetniku kar malce zbegan. Doslej je razmišljal le o tem, da bo z nakupom kmetije dokazal Štefanu, da ga

njegov prevzem domačije ni do konca potolkel, ampak bo še naprej zvesto sledil zgledu svojih staršev … in ljubezni do kmečke zemlje … »To ljubezen pa izkazuješ le tako, da zemljo redno in pozorno obdeluješ,

spoštuješ njeno bogastvo in pridelke, ki ti jih daje!« je bil trdno prepričan. O tem, kaj vse ga čaka, ko bo prvič stopil čez SVOJ prag, kako začeti z delom in nakupovanjem vsega potrebnega, pa doslej ni veliko

razmišljal. Malo se je zanašal na svoje izkušnje kmetovanja, ki pa so bile

povsem drugačne od teh, ki ga bodo čakale zdaj, ko se bo moral odločati, kako začeti z delom in nakupovanjem stvari za kmetovanje. Malo je računal tudi na pomoč strica Tevža, ampak odvetnik ga je zdaj opozoril tudi na dolgoročno razmišljanje in načrtovanje. In zdaj se je zavedel tudi tega, da bo začel tako rekoč z nič … »In na kmetiji bom sam, na

nikogar se ne bom mogel zanesti ali ga vsaj vprašati za mnenje!«

Predvsem spoznanje, da bo na domačiji sam, ga je močno streslo.

Doslej o tem sploh ni razmišljal, zdaj pa ga je to dejstvo močno lopnilo

po glavi.

»Sam? Brez pomoči, pogovora, nasveta, izmenjave mnenj?« se je

spraševal. »Kaj si bom moral res sam tudi kuhati in si sam prati cunje?«

Vse te misli, ki ga do tega trenutka niso obletavale, so mu močno obrusile navdušenje nad nakupom kmetije. Ni sicer obupal, začel pa se je zavedati, da je sam nakup šele začetek nečesa novega, drugačnega, in ni

bil več povsem prepričan, da je na to že pripravljen.

e f

Do sredine marca se na sodišču, čeprav je Ključnik napovedal drugače, z njegovo zadevo ni dogajalo nič. Fonza in odvetnik sta nestrpno čakala dan, ko bo razpisana razprava za razveljavitev nesrečnega sklepa,

s katerim je bil spoznan za mrtvega. Vse drugo v Fonzovem življenju je

bilo odvisno le in predvsem od tega sklepa sodišča.

Končno je prišlo vabilo za razpravo v ponedeljek triindvajsetega

marca ob deseti uri. Fonza se je šel v nedeljo prepričat, ali sta tudi stric

Tevž in sosed Simon Jaklin dobila vabilo in ali bosta zanesljivo prišla.

281

Fonza je bil že skoraj uro prej pred vhodom sodišča. Bilo je neverjetno mrzlo in od časa do časa je potegnil zoprn veter in čez grajski hrib v ozadju sodišča prinesel zaveso drobnih zmrznjenih snežink, vendar

Fonza tega niti opazil ni. Stric Tevž in sosed Simon sta prišla skupaj,

takoj za njima še odvetnik Pagon. Na hodniku jim je odvetnik na kratko

razložil, kakšna vprašanja lahko pričakujejo.

»To je le moje predvidevanje, lahko bo sodnik spraševal tudi kaj

drugega. Odgovarjajte kratko in dovolj glasno in seveda le po resnici.

Če na vprašanje odgovorite le z delčkom neresnice, lahko ob druga­

če postavljenem vprašanju odgovor zveni drugače in sodnik si lahko

razlaga, da potvarjate resnico. To velja še zlasti za vas, tovariš Puntar,«

je opozoril Fonza. Nekaj minut pred deseto uro sta prišla še Štefan in

Neža, ki sicer nista bila stranki v postopku, za razpravo pa sta izvedela

od strica Tevža.

Razpravo je vodil starejši sodnik Kuštrin. Zapisnikarica je najprej

preverila prisotnost vabljenih, potem pa je besedo prevzel sodnik. Naredil je zelo kratek uvod.

»Sodišče začenja razpravo, ki jo je v imenu Ferola Westa alias Alfonza Puntarja vložil odvetnik Jure Pagon. V predlogu je navedeno, da je tukajšnje sodišče dne šestnajstega septembra leta 1948 na predlog

Štefana Puntarja po temeljitem poizvedovanju izdalo sklep, s katerim

je Alfonza Puntarja, rojenega dne devetega novembra leta 1917 v Borovniku, številka 12, razglasilo za mrtvega. Dne petindvajsetega junija leta 1952 se je na matičnem uradu občine pojavila oseba Alfonz Puntar z zahtevo za izdajo osebne izkaznice in prijave stalnega bivališča na naslovu Borovnik, številka 12. Edini dokument, s katerim se je oseba

izkazala in ga predložila matičnemu uradu, je potni list Kraljevine Nizozemske, ki se glasi na ime Ferol West.«

Zdaj je sodnik naredil prvi kratek premor in se preiskujoče zagledal

v prisotne. Po kratkem premoru je nadaljeval.

»Uradnica na matičnem uradu je ob vpogledu v rojstno matično

knjigo ugotovila, da je pri imenu Alfonz Puntar zabeleženo, da je bil

razglašen za mrtvega. Naloga sodišča je, da na današnji razpravi ugotovi, ali drži trditev odvetnika Jureta Pagona, da sklep sodišča o razglasitvi Alfonza Puntarja za mrtvega, ne ustreza resnici.«

282

Sodnik je s pogledom preverjal dokumente pred seboj.

»Ali ima kdo od prisotnih zoper moje navedbe kakšen ugovor ali

dopolnitev? Ne? Torej lahko nadaljujemo razpravo,« je odločil sodnik.

Spet se je ukvarjal s papirji pred seboj in potem dal besedo odvetniku, pri tem pa ga je opozoril, naj bo kratek in opozori le na morebitne netočnosti ali pomanjkljivosti njegovih navedb.

»Spoštovani tovariš sodnik, hvala za besedo!« je spregovoril odvetnik. »Vaše navedbe so točne. Dodam lahko le to, da je bil Alfonz Puntar deset let odsoten iz Jugoslavije zaradi višje sile. Kot prisilno mobiliziran v nemško vojsko je bil poslan na fronto v Ukrajino. Julija 1943, točnega datuma ne pozna, je granata zadela zemljanko, v kateri je bil na

položaju. Pozneje je naletel na mrtve vojake nizozemske enote. Ker so

bila njegova oblačila uničena, je slekel enega od njih in oblekel njegovo

uniformo, v njegovem oblačilu pa je bila vojaška knjižica na ime Ferol

West. Pozneje ga je zajela enota Rdeče armade in ga zaradi te vojaške

izkaznice imela za pripadnika nizozemske enote. Jeseni istega leta so

ga iz taborišča za vojne ujetnike dali za pomoč na posestvo Fedja Postrugova, polkovnika Rdeče armade. Šele septembra leta 1948 je bil s posredovanjem mednarodnega Rdečega križa poslan na Nizozemsko.

Nizozemski Rdeči križ je pisal jugoslovanskemu Rdečemu križu z namenom, da ga vrnejo v Jugoslavijo, vendar ni bilo ustreznega odziva, zato so ga začasno zaposlili pri tovarnarju Nillsu Horsnerju. Septembra 1949 je pri reševanju otroka iz goreče hiše nanj padel goreči tram.

Poškodba, opekline in hud pretres možganov, posledica: za nekaj časa

popolna izguba spomina. Po končanem zdravljenju in rehabilitaciji se

je odločil, da se samoiniciativno vrne domov in si uredi, kar je potrebno

za življenje, kot Alfonz Puntar. In zato smo danes pred spoštovanim

sodiščem,« je skoraj svečano razlagal odvetnik.

»Za potrditev navedb, da je tukaj prisotna oseba s potnim listom

Kraljevine Nizozemske, izdanim na ime Ferol West, v resnici Alfonz

Puntar, predlagamo, da sodišče zasliši priči Matevža Puntarja, Borovnik številka 4, in Simona Jaklina, Borovnik številka 23. Glede na to, da zaradi napačno ugotovljenega stanja razglasitve za mrtvega oseba

Alfonz Puntar formalnopravno ne obstoja in ne more uresničevati no­

283

bene svoje pravice, prosimo sodišče za takojšen sprejem in izdajo sklepa o odpravi sklepa z dne šestnajstega septembra 1948, s katerim je bil Alfonz Puntar neupravičeno razglašen za mrtvega. Hvala!«

Sodnik je med odvetnikovim govorjenjem v papirjih, ki jih je imel

pred seboj, sproti preverjal navedbe datumov in ključnih dejstev. Vse se

je ujemalo, zato ni postavljal dodatnih vprašanj.

»Gospod Ferol West alias tovariš Alfonz Puntar, ali imate k navedenim dejstvom kaj dodati? Je kakšen podatek napačen ali premalo to­

čen?« je sodnik vprašal Fonza.

Fonza se je počutil nekoliko zmedenega. Odvetnik je naštel toliko

stvari, ki so v tistem trenutku tudi njemu zvenele povsem neznane. Kaj

naj zdaj doda ali spremeni, ni vedel.

»Ne, tovariš sodnik … Vse to drži … Rad bi povedal samo to, da je

bilo teh deset let v tujini zame silno dolgih … Ves čas sem si želel, da

bi se čim prej vrnil domov, v Borovnik … Samo to … In rad bi bil spet

Alfonz Puntar, tovariš sodnik!« je Fonzu šlo na jok.

Potem sta morala svoji izjavi podati še Tevž in Jaklin.

Tevž je kot njegov stric in birmanski boter vedel tudi nekatere podrobnosti, med drugim tudi za ureznino na levi nogi tik pod kolenom, na katero je Fonza že povsem pozabil. Tevž je predlagal sodniku, naj si

Fonza zaviha hlačnico in pokaže staro brazgotino.

Jaklin je kot sosed pojasnil, da se je Fonza v otroštvu veliko družil z

njegovima sinovoma, vedel je za Fonzove težave zaradi skoraj nečitljive

pisave in dejstva, da je bil vedno zelo redkobeseden. Z vso odgovornostjo je zatrdil, da je človek, o katerem govorijo, v resnici Alfonz Puntar.

Sodnik je obema pričama postavil še nekaj obrobnih vprašanj, Fonza

je moral pokazati tisto ureznino, potem pa je sodnik ugotovitve obravnave narekoval zapisnikarici. Pri tem ga je zmotilo pritajeno hlipanje v dvorani.

Dvignil je glavo in se zagledal v Štefana, ki je sedeč ob Neži povsem

zadaj tiho jokal in se večkrat glasno useknil v robec.

»Kaj pa je z vami? In kdo ste, da motite mir v dvorani?« je strogo

vprašal.

284

»Jaz, oprostite … Nisem hotel motiti … Jaz sem njegov brat Štefan

… Jaz sem sodišču predlagal postopek poizvedbe za njim … Zato so ga

razglasili za mrtvega … Jaz sem vsega tega kriv …« je zastokal Štefan,

se še enkrat glasno useknil in skupaj z Nežo odšel iz dvorane.

»Obravnava je končana. Počakajte na hodniku. O sklepu boste obveščeni najpozneje v eni uri.« Sodnik je med temi besedami že zlagal papirje in takoj nato zapustil dvorano.

e f

Tisto čakanje na hodniku je bilo za Fonza nekaj najhujšega. Odvetnik mu je ves čas zagotavljal, da bo vse v redu.

»Tovariš Puntar, moram vas pohvaliti za tistih nekaj besed, s katerimi ste povedali več, kot bi jaz kadarkoli. To, da moramo čakati tako dolgo, pomeni, da se je sodnik že odločil. Drugače bi nam rekel, da bo

odločitev razglasil drugič, kakšen dan ali teden pozneje,« je odvetnik

skušal pomiriti Fonza. »Zdaj pa mora pozorno in z vso strokovno natančnostjo oblikovati sklep. To je vedno zahtevno opravilo, ker pa z današnjo odločitvijo sodišče popravlja svojo napačno odločitev izpred

dobrih štirih let, še toliko bolj. Verjemite mi, da imam prav!«

Potem je končno zapisnikarica odprla vrata in jih poklicala v dvorano. Tik za njimi je vstopil sodnik. S pogledom je pozorno preletel vse prisotne in se dolgo zadržal na Fonzovem obrazu.

»Vstanite!« je rekla zapisnikarica.

»Sodišče je na obravnavi …« je počasi bral sodnik … » … in sprejelo sklep, … da se sklep z dne osemindvajsetega septembra 1948 o razglasitvi Alfonza Puntarja, … rojenega, … nazadnje stanujočega, … za mrtvega razveljavi in se Alfonz Puntar ponovno vpiše v državljansko

knjigo Jugoslavije. S tem je zadeva zaključena,« je sodnik končal za

Fonza najlepši stavek.

»Tovariš Puntar, ja Puntar, z veseljem vam svetujem, da se s tem

sklepom jutri spet oglasite na matičnem uradu na drugi strani trga in

se prijavite s svojim pravim imenom, kot Alfonz Puntar! Srečno!« je

sodnik spregovoril na neuraden način in odšel iz sobe.

285

»Pa sem spet Alfonz Puntar, spet sem Fonza!« je v solzah zaklical in vse po vrsti objel. Bilo mu je kar malo žal, ker med njimi ni bilo tudi

Štefana in Neže. Ta trenutek bi se veselil tudi s svojim največjim sovra­

žnikom, s Štefanom, bratom, pa sploh.

Tevž, Simon in Fonza so zavili v bližnjo Vrtovškovo gostilno ob cerkvi ter si privoščili dobro kosilo in spili dva litra cvička. Preden sta Tevž in Simon odšla, je Fonza prosil strica, naj o sklepu sodišča še danes obvesti Štefana.

»Tisto njegovo obžalovanje … vem, da je bilo iskreno … Ta trenutek je samo moj brat … Tiste resne in težke stvari pa bova urejala drugič,« je pojasnil, zakaj želi, da mu stric še danes pove, da je problem z imenom rešen.

e f

Na izdajo osebne izkaznice je moral čakati cela dva tedna, vendar

zdaj ne več zaradi kakršnihkoli administrativnih zadržkov. Tako je pač

bilo pri izdaji osebnih dokumentov.

Potem ko je spet imel osebno izkaznico, je moral urediti še vrsto drugih stvari. Milan mu je takoj spet napisal pismo za Nillsa, odvetnik je poskrbel za prevod in pismo odposlal. Odšel je v Borovnik, tudi domov

k Štefanu. Spregovorila sta le nekaj besed, in to samo o tem, kako se je

rešil ta zaplet, vse drugo sta zavestno pustila za drugič.

Fonzu se je zdaj mudilo z nakupom kmetije. Čeprav nerad, je moral

počakati na Nillsov denar. Še pred tem pa si je moral urediti bančni ra­

čun za nakazilo iz tujine.

Odpiranje računa je bilo zanj preveč zapleteno, zato je to prepustil

odvetniku, čeprav ga je ta opozoril, da mu bo tudi to storitev, kot vse

drugo, zaračunal. Potem je moral nekajkrat na različne naslove in tam

podpisovati številne papirje, za katere ni vedel, kaj pravzaprav pomenijo, vendar je Pagonu povsem zaupal.

To zaupanje je temeljilo na urejanju zadeve s sodiščem, pa tudi sicer

sta se pogovarjala o marsičem. Njegovi nasveti, kako naj se loti nalog

pred nakupom kmetije, so mu zelo prav prišli.

286

»In to resnično ni bila njegova naloga, tudi računal mi je ni … Je pač razmišljal, kaj in kako mi lahko pomaga … Meni, preprostemu kmečkemu človeku, ki je bil poleg tega celih deset let odtrgan od normalnega življenja,« je sam pri sebi utemeljeval svoje zaupanje do Pagona.

e f

V začetku maja 1953 je Fonza prevzel kmetijo in po dolgem času je

za nekaj lahko trdil, da je resnično njegovo. Za plačilo kupnine, rok je

imel do enaintridesetega avgusta, je še vedno čakal denar od Nillsa in

svoje prihranke iz Utrechta, za sproti si je sposojal pri stricu Tevžu.

Za vselitev v svojo hišo si je moral nakupiti celo goro stvari. Pohištvo

v hiši je ostalo, marsikaj je bilo sicer skoraj neuporabnega, vse drugo pa

sta prejšnja lastnika odnesla. Tevževa žena, teta Malči, mu je naredila

dolg seznam stvari, brez katerih ne more bivati v hiši. Fonza in Milan

sta vse prostore prebelila, teta in Milanova žena Cilka sta po beljenju

temeljito počistili prostore, vse nakupljeno pa zložili po omarah in v

kuhinji. Prvo večerjo v novem domu mu je skuhala teta in Fonzu se je

zdelo, da še nikoli doslej ni tako dobro jedel.

Začetek življenja na kmetiji, novem domu, je bil težji, kot si je Fonza predstavljal, da bo. Sam se je sicer spoznal na gospodarske zadeve in si, kot mu je svetoval odvetnik Pagon, naredil zelo koristen seznam,

vendar si marsičesa še ni mogel privoščiti. Moral je počakati na denar

od Nillsa, ki mu je urejal tudi prenos njegovih prihrankov. Tudi to se je

zapletlo, ker je imel v Utrechtu odprt račun na ime Ferol West, nakazilo

pa je šlo na osebo s popolnoma drugačnim imenom, zato je moral Nillsu poslati na sodišču overjena pooblastila.

Povsem pa je Fonza odpovedal pri gospodinjskih zadevah. Nenadoma je ugotovil, da je pri normalnem življenju na domačiji nujno potrebna ženska roka. O tem, za kaj vse morajo skrbeti ženske, se mu niti sanjalo ni, zdaj pa je zaprepaden ugotavljal, da mu marsikaj manjka za

normalno življenje.

Pri stricu Tevžu so mu sicer obljubili, da bosta nekaj časa za hrano

skrbeli teta Malči in Cilka. Vsak drugi dan sta mu prinesli kuhano hra­

287

no za dva dni, ali pa jo je šel sam iskat. Enkrat na teden je katera prišla k njemu in opravila drobna hišna dela, ki jih sam niti opazil ni.

Vedel je, da je vse to res le začasna rešitev. Ženski sta imeli tudi doma

obilo dela, ukvarjanje z njim pa ju je še dodatno obremenjevalo in odtegovalo od domačih opravil. Poleg tega je bila njegova domačija predaleč, da bi se lahko zanašal na to. Zdaj je bil tudi zadnji čas, da na njivah posadi in poseje poljščine, ki bodo za silo služile kot ozimnica, čeprav je

bilo za marsikaj že prepozno.

Po resnem pogovoru s stricem in teto je začel iskati žensko za gospodinjsko pomoč na domačiji. To je bilo težje, kot je pričakoval. Šele julija se je prek Milanovega znanca dogovoril z Majdo Kloc iz malo bolj

oddaljene vasi Lahorca za enoletno gospodinjsko pomoč.

Majda je bila vdova, stara okrog šestdeset. Njen pokojni mož je bil

železničar in je umrl zaradi nesreče pri delu. Imela je dva sinova in hčer

Berto. Eden od fantov je bil zaposlen v Brežicah, drugi poročen doma,

ona in hči Berta pa sta živeli skupaj v delu hiše, ki je bil vedno namenjen

preužitkarjem. Še zlasti Berta je bila odveč bratu in njegovi ženi.

Obe, tako mama Majda kot Berta, sta se v glavnem preživljali s tavrhom. Večino dni sta od pomladi do pozne jeseni delali pri večjih kmetih in si tako zaslužili ne le za sproti, marveč tudi za zimo. Mama si je ob

predaji kmetije sinu izgovorila tudi uporabo srednje velike njive, na kateri sta s skrbnim obdelovanjem pridelali dobršen del ozimnice. Imeli sta tudi manjšega prašička, tako »bolj za žlico omastiti kakor zares za

zabelo jedi,« kakor je rada rekla Majda.

Fonza je vse gospodinjske odločitve takoj prepustil Majdi, ki se je z

vso resnostjo lotila dela. V prej povsem zapuščenem vrtu je poskušala

nadomestiti zamujen čas in enako je predlagala za opuščene njive, na

katerih se je bohotil plevel, na okenskih policah pa so takoj zacvetele

rože. S tem je hiša dobila povsem drugačen, bolj prijazen videz. Kadar

je Majda predvidela malo več dela, je na pomoč prišla tudi Berta. Počasi

je postalo navada, da se je vsako soboto zjutraj prikazala na pragu hiše,

odšla pa šele v nedeljo pozno popoldne.

Fonza se je tako vsaj začasno rešil enih skrbi in se je lahko z vso resnostjo in zagnanostjo lotil drugih, za domačijo pomembnih zadev.

288

e f

Fonza se je po posvetovanju s stricem in odvetnikom odločil, da gre

na pogovor s Štefanom. Od tistega ponedeljka na sodišču sta se za nekaj minut videla le doma pri Puntarjevih, spregovorila le nekaj besed, potem pa nič več. Včasih se je sicer zgodilo, da bi se lahko srečala pri

nedeljski maši, vendar se je Štefan vedno nekam zamaknil ali zapletel v

kakšen pogovor in se tako izognil njunemu srečanju.

V soboto je že od ranega jutra precej močno deževalo, zato si je lahko vzel čas za pogovor s Štefanom. Računal je, da bo zaradi dežja tudi Štefan ta dan doma.

Za ta pogovor se je sam pri sebi veliko pripravljal. Odločil se je, da

bo odločen, nikakor pa se ne bo prepiral, četudi bo Štefan zavrnil vse

njegove predloge. Ko se je bližal hiši, ki je bila nekoč tudi njegov dom,

je kar nekajkrat postal, potem pa s počasnim korakom nadaljeval pot.

Vedel je, da ta pogovor pač mora opraviti.

»Zavlačevanje ne bo v ničemer zmanjšalo neprijetnosti, o katerih se

bova s Štefanom enkrat pač morala pogovoriti. Pravzaprav, … bolj ko

bodo stvari odmaknjene, teže se bova o njih pogovorila,« si je dopovedoval in malo pred deseto uro z bolj ali manj neprijetnimi občutki v sebi stopil v vežo.

Marelo je postavil v kot ob vhodnih vratih in prisluhnil, ali bo zasli­

šal pogovor ali druge človeške glasove. V tistem je iz hiše zaslišal otro­

ški glas.

»Mami, spet mi je vzela konjička!«

»Anica, tisto je Tončkova igrača. Takoj mu jo vrni,« je ukazala Neža.

Fonza je potrkal in takoj odprl vrata. Vstopil je v hišo in pozdravil.

»Dober dan. Vidim, da sta oba tule, upam da ne motim.«

Neža je le pokimala, Štefan pa ni odzdravil, le odgovoril je.

»I, kaj bi motil …«

Neža in Štefan sta sedela vsak na eni strani velike mize. Neža je krpala otroške hlače, Štefan pa je imel pred seboj na mizi več nožev in jih brusil. Na tleh v kotu sta sedela Tonček in Anica, Jurček pa je nekaj

prekladal po klopi za pečjo.

289

»O, stric Fonza,« je zvedavo pogledal v njegove roke, »ali imate še kaj čokolade?«

»No, Jurček, tako se ne govori!«, ga je okarala Neža.

»Pusti ga, nič hudega ni …« je Fonza pogledal Nežo, potem pa se

obrnil k Jurčku.

»Ne, čokolade je že zdavnaj zmanjkalo … Imam pa tole, morda ti

bo tudi to všeč,« je iz žepa potegnil zavitek pisanih bonbonov in mu ga

potisnil v roko. »To si morate razdeliti vsi trije, ni le zate.«

»Boglonaj stric, boglonaj … Bonboni! Uh, kako so lepi,« je takoj

odprl zavitek in se posvetil njegovi vsebini.

Štefan je odložil brusni kamen in vstal.

»Tega ti ne bi bilo treba nositi … Samo razvadil jih boš …« je godel,

potem pa izpod mize potegnil stol in mu pomignil, naj sede.

Fonza je sedel, nekaj časa so molčali in se spogledovali. Ker Štefan in

Neža nista spregovorila, se je Fonza odločil, da bo začel pogovor, zaradi

katerega je prišel.

»Štefan, zdaj sem doma že več kot leto dni … Zato je zadnji čas,

da se resno pogovoriva o nekaterih stvareh … in tudi obračunava …

No, tako se temu reče, ne mislim pa da bi … tako fizično …« je Fonza

počasi začel in malo počakal, da se bo tudi Štefan oglasil. Pa se ni, le

poslušal ga je.

»Veš, v tem času si se me vedno le izogibal .. « je pogledal Štefana.

»Kako, izogibal? Nič se nisem izogibal, kaj pa blebetaš neumnosti!«

»Ja, pa si se … Tako mislijo tudi drugi ljudje, ne samo jaz.«

»To je navadna izmišljotina,« je ugovarjal Štefan.

»Nič ni izmišljotina … Videl sem te na pokopališču na vseh svetih

dan … Dokler sem bil pri našem grobu jaz, si bil ti pri Tevževih, ko pa

sem odšel, si h grobu pristopil ti. Prav je, da si, ampak lahko bi tudi prej

…« se Fonza ni vdal.

»Takrat na sodišču si se opravičeval … Mislil sem, da si bil iskren

… Pričakoval sem, da se boš oglasil, … da bi vse skupaj uredila, … pa

se nisi!«

»Kaj bi te iskal … Ti si bil doli v dolini, dobro si vedel, kje je naš

dom, lahko bi ti prišel …« Štefan je bil videti jezen. Govoril je z odse­

290

kanim glasom, tako da ga je Neža presenečeno pogledala. »Jaz bi moral tebe iskati po trgu, ti pa si v tej hiši doma!«

»Bil sem doma, res! Včasih, zdaj pa nisem več … To zdaj ni več moj

dom, vidva sta poskrbela za to, da se v tej hiši ne počutim kot doma.«

Štefana so te njegove besede kar privzdignile.

»Midva sva ti tudi predlagala, da ostaneš tu … Ampak ne, ti si se

odločil, da boš raje pri stricu, potem pa doli v trgu, … samo doma ne!«

»Daj no, Štefan, ne govori neumnosti!« ga je počasi in z jeznim glasom zavrnil Fonza. »Kako pa naj bi živel tule z vama … po tistem, ko so me na tvojo, najbrž kar na vajino skupno zahtevo, razglasili za mrtvega!

In kako naj bi vaju kar naprej srečeval in gledal … In si govoril, ko bi

videl Nežo: »Tole je moja bratova žena!« Ali si znorel ali kaj? In kaj bi

govorili ljudje?« se Fonza kar ni mogel ustaviti. Globoko je zajel sapo

in nadaljeval.

»Veš, kaj bi rekli? »Poglej jih, zdaj se gredo pa vsi trije skupno kurbarijo!« Tako bi govorili! Jaz pa tega nočem in nikoli ne bi dovolil.«

»Štefan, Fonza ima glede tega prav,« se je v pogovor vključila Neža.

»Saj sva takrat res rekla, naj ostane, ampak to ne bi šlo. Tudi za naju bi

bilo hudičevo zoprno, kaj šele zanj.«

Te Nežine besede so jih za kratek čas utišale. Potem pa se je spet

oglasil Fonza.

»Dobro, … pustimo zdaj to … Neža, tole se tiče predvsem tebe!« jo

je resno pogledal.

»Jaaa, kaj pa je takega?« se je začudila.

»Kaj je takega? Še vprašaš? Neža, ali se ti zavedaš, da si zdaj dvakrat poročena? Civilno in cerkveno … Najprej z mano, potem še z njim.

Zdaj, ko je vsem jasno, da nisem mrtev, ampak živ in tukaj, je treba to

razrešiti.« Fonza se je zdaj že povsem umiril in spet je govoril na svoj

počasni način, s poudarkom na posameznih besedah.

»Prihodnji teden bom na sodišče vložil predlog za ločitev … Pri civilnih oblasteh najbrž ne bo problema, nekaj drugega pa je pri cerkvenih

… Tam ni razveze … Samo smrt loči poročene … To je del prisege.«

Fonza je premišljeno navajal, kar mu je razlagal odvetnik Pagon, Štefan in Neža pa sta se le presenečena in zbegana spogledovala.

291

»In za cerkveno ločitev se boš morala ti potruditi. Močno potruditi.«»Zakaj pa zdaj to?« Štefan ni vzdržal.

»Kako, zakaj?« tega Štefanovega čudenja Fonza ni razumel. »Zato

vendar, ker je zdaj dvakrat cerkveno poročena … To pa lahko pomeni

hude zaplete s cerkvijo. Otroci so, kolikor vem, krščeni, k obhajilu pa

jih župnik najbrž že ne bo pustil, ker je zdaj za cerkev ta vajina poroka

grešna, nedovoljena, neveljavna.« Fonza je ponavljal tisto, na kar ga je

opozoril odvetnik, ki je pred tem temeljito preveril dokaj trde običaje in

zakone Rimskokatoliške cerkve. In pri teh vprašanjih je bila cerkev zelo

toga in neizprosna.

Počasi je Neža le razumela, na kaj opozarja Fonza. Postala je zelo

zaskrbljena in obljubila je, da bo šla k župniku na pogovor in po nasvet,

kaj naj naredi, da se to razreši. Za razvezo civilnega zakona pa z njene

strani tako ni bilo nikakršne ovire.

Zdaj, ko so se okrog tega dogovorili, je Fonza vedel, da bo drugi del

pogovora še težji.

»Štefan,« je začel po svoje počasi, »zdaj pa se morava pogovoriti še

o eni, morda še bolj resni stvari.«

»Kako to misliš, resni stvari?«

»Jaaa, tako kot sem rekel … Gre za vprašanje dedovanja. … Ti si bil

takrat na razpravi o dedovanju po starših edini dedič in tako si postal

edini lastnik domačije, ki je bila ves čas namenjena meni …«

Štefan se je ob njegovih besedah močno zdrznil, se vzravnal in živčno presedel na stolu ter ga srepo pogledal, ni pa se oglasil.

Za Fonza je bilo najtežje spregovoriti prve besede o tem. Zdaj, ko

je to opravil, je želel, da bi bilo pogovora čim prej konec, zato je takoj

nadaljeval.

»Glede na to, kako in v kakšnih razmerah je tekla zapuščinska zadeva, bi rad, da se zdaj midva sama, takole doma, ne pa na sodišču, dogovoriva o tem, kolikšen delež zapuščine pripada meni, kako in kdaj mi ga boš izplačal …«

V trenutku, ko je Fonza izrekel te besede, se je v Štefanu nekaj močno spremenilo. Njegova notranjost se je naravnost naježila. Ne da bi se 292

tega zavedal, je v njem prevladal odpor do Fonza in do vsega, kar je bilo povezano z njim. V trenutku je bilo vse, kar je čutil do njega takrat, ko

sta se objemala pri vrtu ali ko je pozneje na sodišču slišal, kaj vse je v teh letih preživel, celo jokal, samo še nekaj izgubljenega v daljni preteklosti.

»Nič ne bom izplačal!« je skočil Fonzu v besedo. »Kmetija je moja,

tako je odločilo sodišče …« je Štefan, rahlo zariplega obraza ugovarjal

Fonzovim besedam.

Fonza ga je le začudeno gledal. Ni mogel razumeti, da Štefan razmi­

šlja tako, da njemu, ki bi bil, če ne bi vmes posegla vojna, zdaj lastnik

kmetije, ne pripada nič. Preprosto ga je hotel odriniti od vsega, kar so

ustvarili in prigospodarili starši in oni pred njimi. Pričakoval je sicer,

da bo Štefan hotel večino obdržati zase, čemur se niti ne bi pretirano

upiral, da bo pa tako odločno nasprotoval pogovoru o njegovem deležu,

ni niti pomislil.

»Počasi, Štefan, počasi!« je Fonza krotil jezo v sebi, »takole to ne bo

šlo. Ti dobro veš, da sem bil jaz predviden za prevzem kmetije … Da se

je potem drugače obrnilo, nisem kriv jaz, ampak vojna. Zaradi nje me

toliko let ni bilo, ti pa si pohitel in predlagal, naj me razglasijo za mrtvega, ali ne? Če bi jaz podedoval kmetijo, bi moral tebi izplačati tvoj delež ali ti odstopiti del zemlje. Tako se to vedno dela na kmetih, si pozabil?«

Štefan je med njegovim govorjenjem postajal čedalje bolj nemiren.

Videlo se je, da v njem narašča jeza, malo najbrž tudi zato, ker je spoznaval, da ima Fonza prav.

»Jaaa, Fonza … praviš vojna … in mi očitaš, ker sem predlagal, da

država ugotovi, da te ni več … Nekaj tega drži, za vojno nisi ti kriv,

tvoja krivda pa je, da se vsa ta leta nisi oglašal, razen s tistim pismom

decembra 1942 … Menda ne boš tudi za ta svoj molk krivil mene …«

je našteval vse tisto, kar bi njega opralo krivde za zaplet v družini.

»O tistem mojem … molku ti ne moreš soditi … Bil si doma na

varnem, mama so ti kuhali in ti prali cunje … Kako je ležati v meter

visokem snegu pri minus dvajset stopinj, ko ti nad glavo sem in tja

frčijo granate in samo čakaš, kdaj bo padlo povelje, da moraš v napad

… Tega na svojo srečo ne veš in hvala bogu, da je tako. Ni pa pošteno,

da mi zdaj očitaš, ker s fronte nisem pisaril domov … Ali iz ruskega

ujetništva, kjer še srati nisem smel brez dovoljenja …« V Fonzu je

293

vidno rastla togota, razočaranje nad Štefanovim načinom razmišljanja in očitki, s katerimi je bil pripravljen braniti lastništvo kmetije.

»Pa saj mu globoko v sebi dajem prav, da je zdaj kmetija pač njegova,

ampak to, da pa meni kot bratu ne pripada nič … Ne, tako pa to ne bo

šlo,« se je kuhalo v njem.

»Štefan, sem nisem prišel zato, da bi se kregal. Hotel sem ti predlagati, da z Nežo razmislita, kaj oziroma koliko mi bosta dala od celotne vrednosti domačije ali od njene zemlje … Odgovora nisem pričakoval

danes, vzeti si morata čas za premislek,« je spet spravljiveje nadaljeval.

»Ampak, da me boš pa kar tako odpravil, brez mojega deleža, menda se

temu reče nujni delež ali tako nekako, pa tudi ne morem niti poslušati,

kaj šele sprejeti.«

Fonza je ocenil, da je najbolje, če takoj odide. Vstal je in se odpravil

proti vratom. Sredi hiše se je ustavil in se znova obrnil k Štefanu, ki je

zdaj tudi stal za mizo. Hotel je nekaj spregovoriti, pa ga je prehitel Štefan.»Fonza, vidim, da si si ustvaril dobro premoženje … Ne vem, kje in kako, … ampak da si lahko kupil kmetijo v Repnem Dolu, to nekaj pove

samo po sebi. Pa ti vse to še ni dovolj, zdaj bi rad izcuzal iz te zemlje

Puntarjevih še več, čeprav imaš vsega dovolj … Midva z Nežo imava tri

otroke, zanje morava poskrbeti, in ob vsem tem, za kar nas oskubi država, bi si zdaj rad tisto, kar zraste na najinih žuljih, prisvojil še ti.« Štefan se je kar dušil od jeze, Fonza ga tako besnega še ni videl.

»Prav, Štefan … Ti si povedal, kar si hotel … Česa takega nisem pri­

čakoval, resnično ne. Oče in mama bi se zaradi teh tvojih besed obra­

čala v grobu … Prav.« Fonza se je obrnil k Neži, ki je ves čas nemo

opazovala in poslušala, potem pa spregovoril zadnje besede v domači

hiši: »Preden grem, vama povem samo še to, da bom vložil tožbo za

razveljavitev sodne odločitve o dedovanju. Tega nisem nameraval, ampak tako ne boš delal z mano. Za prmejduš da ne!« je uporabil eno svojih najhujših kletvic in odšel.

Bil je že kakšnih sto metrov od hiše, ko je ugotovil, da je v ihti in jezi

celo pozabil vzeti marelo. Jezno je zamahnil z roko in v dežju stopal

naprej proti Repnemu Dolu.

294

e f

Ko je Fonza odšel, je v hiši Puntarjevih zavladala čudna in mučna

tišina, motilo jo je le čebljanje Tončka in Anice, ki sta se v kotu igrala

vsak s svojimi igračami, Jurček pa je bil preveč zaposlen s svojo igro, da

bi se sploh kaj oglašal.

Štefan je še vedno stal tam, kjer so ga ujele zadnje Fonzove besede.

Njegov obraz je bil rahlo bled, na njem sta se zrcalila le jeza in presenečenje. Po tem se je videlo, da na tak pogovor, kot ga je hotel opraviti Fonza, nikakor ni bil pripravljen.

Tudi Neža je še molčala, le odkimavala je z glavo in občasno pogledala Štefana. Lovila je njegov pogled, toda on je še vedno gledal v vrata, skozi katera je odšel Fonza, kot da bi pričakoval, da se bo vsak trenutek

vrnil.

Čez nekaj časa je Neža sedla in spet vzela v roke strgane otroške hla­

če ter krpala naprej. Pa je delo hitro tudi odložila. Bila je preveč vznemirjena. Vedela je, da hlače pač lahko počakajo, tisto, kar jima je povedal Fonza, pa ne.

»Štefan,« je spregovorila z vidno razburjenim glasom, »mislim, da

tole, kar si storil s Fonzom, ni bilo pametno in ne bo koristilo urejanju

naših zadev …«

»Kar sem storil? Nič drugega, kot da sem branil svojo, no ja, najino

lastnino,« ji je jezno odgovoril. »Ali boš zdaj še ti trobila v isti rog kot

on? Kmetija je moja, pa pika! Tak je bil sklep sodišča … Kaj si pa predstavlja, da je, če je bil nekaj časa tam nekje … v tujini.«

»Daj, Štefan, umiri se malo in začni razmišljati s pametjo, ne z jezo.

Urediti moramo hudičevo resne stvari … Tu ne gre samo za nekaj jurjev ali ogonov njive, gre za …« za trenutek ji je zmanjkalo besed, pa se je hitro zbrala.

»Midva doslej sploh nisva pomislila, kaj se bo zgodilo z najino poroko! Prav je, da naju je spomnil na to … Hvala bogu, da bo vložil predlog za ločitev na civilni ravni … Ne znam pa si predstavljati, kako bomo to

uredili s cerkvijo. In če ne bova mogla doseči razveze, ali bo to pomenilo, da bodo najini otroci spet pankrti?!« Njen glas je dobil povsem drugačno barvo, rahlo se ji je zatresel in zaskrbljeno je pogledala otroke.

295

Globoko je vzdihnila. »To je vsaj zame kot mamo teh otrok pomembnejše od cele kmetije … In za to nikakor ne moreva kriviti njega

… Seveda tudi midva nisva namerno naredila ničesar slabega, … morava pa zdaj poskrbeti, da ne bo iz tega nastala nepopravljiva kolobocija.

Najin ponos ni vreden tega, da bi zapacala prihodnost otrok. Na to pomisli, Štefan, prosim te!«

Med njenim govorjenjem je Štefan sedel nazaj na svoj stol in jo pozorno poslušal, zraven pa odkimaval. Ko je utihnila, je še nekaj časa razmišljal, potem pa se spet postavil na okope proti Fonzu.

»Pa zakaj, hudiča, se toliko časa ni nič oglasil … Če bi vedel, da je

še živ, pa čeprav kje čisto na drugem koncu sveta, tistih predlogov na

občini ne bi vlagal … Zdaj, po desetih letih pa pride in hoče posegati v

najino življenje,« si je dajal duška.

Vendar Neža očitno ni mislila tako.

»Jaaa, Štefan, nekaj malega imaš prav, … veliko pa ne …«

»Veliko pa ne!« je ponovil za njo. »Kako, hudiča, pa to misliš?«

»Takole mislim … in vem, da imam prav … Takrat, ko sva midva

začela, … je bil le dobro leto odsoten, pa je bilo že to dovolj, da naju

je zaneslo … Tudi tisto drugič, ko potem nisva znala nehati in pri tem

niti pomislila nisva na Fonza … Ko sem zanosila, nama je tvoja mama

jasno povedala, da sta minili šele dve leti, odkar ga ni. In če bi potem

pisal vsak teden, tistih stvari ne bi mogla več spremeniti … In glavni

prekršek je bil najin … Že prvič … Tega ne moreva tajiti in prelagati

na njegova pleča,« Neža ni v ničemer zmanjševala svoje in Štefanove

krivde in odgovornosti.

»Ja, pa vseeno, … če bi nam pisal …« se Štefan ni vdal.

»Če bi dobivala njegova pisma, bi mu morala tudi odpisati in pojasniti, da sem postala tvoja ženska … Ali bi imel toliko korajže, da bi to naredil? … In kaj bi s tem spremenil, Štefan? Ja, drži, predloga za spoznanje za pogrešanega in mrtvega zanesljivo ne bi bilo, kako bi bilo pa pri zapuščinski zadevi, pa kdo ve.«

Štefan je bil spet presenečen. Take njene odločnosti ni pričakoval in

tokrat je bilo prvič, da mu je odločno ugovarjala.

296

Neži je bilo jasno, da s špetirom ne bosta ničesar dosegla, še z medsebojnim dobro usklajenim urejanjem zadev bosta imela veliko skrbi.

Počasi ga je umirila in pripravila na pogovor in iskanje možnosti za rešitev težav. Najprej, njena dvojna cerkvena poroka. Razmišljala sta predvsem o tem, kje najti nekoga, ki bi jima pomagal prepričati župnika, da bi naredil izjemo in razveljavil njeno poroko s Fonzom. Zdaj, ko ga je

zaposlila s to težavo, je začasno pozabil na kmetijo.

e f

Teden dni po pogovoru s Fonzom je šla Neža k župniku. Pred dvema

letoma so župnika zamenjali in ta novi ni ničesar vedel o njeni kolobociji. Pustil jo je, da je pripovedovala vse, kar se ji je zdelo potrebno, po petnajstih minutah pa jo je prekinil.

»Počakajte, počakajte! Če sem prav razumel, ste dvakrat poročeni,

tudi cerkveno? Vaša moža pa sta brata, imam prav? In prvi naj bi bil mrtev, pa ni? Tega takrat, ko ste se poročili z drugim, niste vedeli? Potem pa se je vrnil prvi in zdaj bi radi cerkveno razvezo prvega zakona, ali ne?

In od mene bi radi, da to uredim?!«

Neža mu je le prikimala, saj mu ni imela več česa povedati. Potem

pa se je spomnila na otroke, ki jih prej v naglici in raztresenosti ni niti

omenila.

»Še nekaj je, gospod župnik. Nekaj zelo pomembnega in zato sem

pravzaprav prišla k vam.« Glas se ji je zatresel, bilo jo je sram, ker je na

otroke sploh pozabila.

»Veste, s tem drugim možem imava tri otroke, s prvim pa nič …

Ni bilo časa, ker sva bila le pet mesecev poročena, ko so ga mobilizirali

Nemci. In za te otroke me skrbi, gospod župnik. Če ne bom ločena od

prvega, najini otroci v cerkvi ne bodo priznani kot zakonski … Ali bodo

… pankrti?« je v strahu končala.

Župnik, star okrog šestdeset let, jo je le gledal in zmajeval z glavo.

Nekako mu vse skupaj ni šlo v račun. Se mu je pa Neža zasmilila, ker je

videl, da je zares v skrbeh. To je dobro razbral iz njenega prestrašenega

in potnega obraza, po licu pa ji je od časa do časa zdrsnila solza, roke so

297

se ji rahlo tresle, ustnice so bile blede in drgetajoče, kot da bi jo močno zeblo.

Vprašal jo je še nekaj malenkosti, potem pa ji je naročil, naj vso zgodbo, ki jo je povedala njemu, napiše in mu jo prinese.

»Veste, razveza zakona nikakor ni stvar župnika. O tem lahko odloči

le gospod škof. Da pa mu lahko o vaši prošnji sploh pišem, moram imeti

vašo prošnjo. Dobro utemeljeno prošnjo. To napišite,« ji je še enkrat

naročil, potem pa dodal: »In zapisano mora ustrezati resnici, ničesar ne

izkrivljajte in ne prikrivajte. Veste, če bo gospod škof razumel vašo pro­

šnjo, bom moral vse vaše navedbe temeljito preveriti pri ljudeh v naši

fari.« Ko je že stala pri vratih, pa ji je naredil vso stvar še bolj neprijetno.

»In gospa, tisto, kar boste napisali, naj podpišeta tudi vaša moža, prvi

in drugi, oba!«

e f

S pisanjem prošnje za cerkveno razveljavitev zakona s Fonzom se

je mučila Neža sama. Štefan je bil za te stvari povsem neuporaben. Po

njegovem mnenju bi moral župnik zakon razveljaviti že samo na podlagi njenega sporočila, kako je do zakona sploh prišlo, ne pa da zahteva podrobno pojasnilo. Predvidevala je, da tudi Fonza ne bo kaj dosti drugačen od Štefana, zato je sklenila, da mu bo papir dala podpisati šele potem, ko bo sama prepričana, da je napisala vse, kar je pomembno.

Štefanovega nasveta, naj poišče pomoč pri kom v Borovniku, pa tudi ni

hotela upoštevati.

»Nak, Štefan, to je naša družinska zagata, zato o njej ne bom pravila

nikomur v vasi. Samo privoščljivo bi se ljudje nasmihali, če bi vedeli

zanjo. In novica bi takoj prestopila prag sleherne hiše,« je bila odločna.

To pisanje ji je cele dneve rojilo po glavi, ji kratilo spanec ter jo delalo živčno in razdražljivo. Brez razloga je stresala slabo voljo celo nad otroki. Včasih se je med delom domislila, kako bi kaj zapisala, in če je le

mogla, je to takoj napisala na košček papirja.

Trije tedni so bili dovolj, da je nekako spravila na papir tisto, za kar

je bila prepričana, da bo zadoščalo župniku in škofu, če bo resnično on

298

odločal o rešitvi njihove zagate. Potem je to prebrala Štefanu, ki je vmes le godrnjal o nepotrebnem vtikanju cerkve v njihovo družinsko zadevo,

nazadnje pa se je z napisanim le strinjal.

Zdaj pa je Nežo čakala še tista zanjo silno neprijetna naloga. Morala

se je pogovoriti s Fonzom in ga nagovoriti za podpis. Z njim na samem

ni govorila od zadnjega jutra daljnega leta 1942, ko je potem odpeljal zaplenjene stvari v dolino. Odkar se je vrnil, sta le trikrat spregovorila po nekaj besed, čeprav sta se videla večkrat. Spregovorila sta tisti dan, ko

je nenadoma prišel na domačijo, na družinskem grobu ob vseh svetih

in takrat, ko je prišel k njim na neprijeten pogovor. Štefan ni privolil, da

bi šel z njo na Fonzov novi dom v Repnem Dolu, zato se je tja odpravila

sama.

Fonzova domačija je bila nekoliko ven iz vasi, bolj na samem. Trikrat

je morala vprašati ljudi, preden je našla pravo hišo, pred katero je naletela na starejšo žensko, ki je na vrv obešala pravkar oprano perilo.

»Dober dan, iščem Fonza Puntarja. Ali sem prišla prav?«

»Ja prav, to je njegov dom.«

»Rada bi govorila z njim. Ali je doma?«

»Je … no, morali boste malo počakati, ker je šel nakosit deteljo za

pokladanje živini … Če se vam mudi, ga grem lahko poklicat, drugače

pa mislim, da bo tako kmalu doma.«

»Prav, bom kar počakala.«

Neža se je srečanja s Fonzom bala, čeprav ni dobro vedela, zakaj. Preganjala jo je pač slaba vest zaradi tega, v kar se je spustila s Štefanom in kar se je potem iz tega izcimilo. Bala se je, da bo vrtal vanjo, da mu bo

morala pojasnjevati stvari izpred skoraj desetih let. Ni vedela, kaj naj

mu odgovori, če ji bo postavljal neprijetna vprašanja.

Vendar se je pogovor s Fonzom obrnil v povsem drugo smer.

»Kaj pa ti počneš tukaj, Neža?« jo je vprašal namesto pozdrava, ko

je prišel s košem detelje na ramenih.

»Nekaj se moram pogovoriti s tabo … Glede cerkvene razveljavitve

zakona,« je hitro pojasnila.

Potem sta sedla za mizo v hiši in kar se da hitro mu je povedala o

pogovoru pri župniku in kaj ji je naročil, da mora storiti. Med govorje­

299

njem je predenj položila tri liste, na katere je napisala, kar se ji je zdelo potrebno.

Fonza je brez besed počasi prebiral napisano, vmes nekajkrat pokimal, tudi odkimal in bral naprej. Ko je prišel do konca, jo je resno pogledal.

»Vidim, da si zelo resno vzela moje opozorilo, kaj pomeni tvoja dvojna poroka … In tole naj bi zdaj tudi jaz podpisal, sem prav razumel?«

Neža mu je le pokimala in upala, da ne bo naprej spraševal.

»Štefan tega še ni podpisal, … pa ti tudi ne … Menda ne misliš, da

bom jaz prvi podpisal nekaj, kar rešuje tvojo, no ja, vajino napako? Tega

ne bom naredil …«

Neža je ob teh njegovih besedah kar prebledela.

»Pa … pa drugače … te kaj moti v tem,« je pokazala na papirje, »ali

se strinjaš … Če se bom jaz kar zdajle podpisala, pred tabo … Štefan pa

tudi ni ugovarjal …«

»Prav, podpiši, … potem bom tudi jaz,« je Fonza izrekel za Nežo

odrešilne besede. Iz žepa je potegnila svinčnik in se podpisala, potem

pa svinčnik in papir potisnila predenj. Brez besed se je podpisal in ji

oboje vrnil.

Neža si je močno oddahnila, kot da bi bila s tem že dosežena razveljavitev zakona. Vstala je in se odpravila proti vratom, tedaj pa jo je ustavil njegov glas.

»Neža, počakaj … Moram ti še nekaj povedati.«

»Ja, kaj pa?«

»Glede te razveljavitve zakona … Moj odvetnik meni, da lahko traja

zelo dolgo … Morda tudi leto ali dve … Opozoril me je, da moramo biti

na to pripravljeni … Pri vsem tem je treba misliti še na nekaj, predvsem

vidva s Štefanom resno razmislita. Lahko se tudi zgodi, da razveljavitve

zakona ne bo, razmislita, kaj in kako bosta ravnala v tem primeru … O

otrocih in zaradi njih,« je po svoje počasi, razlagal odvetnikovo mnenje.»Hmm …« se je odkašljal. »Še nekaj je, kar bom povedal tebi, ker se mi zdiš v tem primeru bolj razumna kot Štefan …« Utihnil je, kot da

premišljuje, ali naj ji razkrije svoje misli ali ne. Njegov premor se je Neži

zdel silno dolg.

300

»Tisto okrog razveljavitve zapuščinske zadeve … Pogovorita se s Štefanom, bodita razumna … Jaz bom s tem še nekaj časa počakal, ne

bom hitel. To pa ne pomeni, da sem od svojih pravic odstopil. Ni pa moj

namen razkosati kmetijo naše družine, res ne. A kar tako se tudi ne bom

dal odpraviti, povej mu to, resno mislim!«

e f

Leto je za Fonza kar prehitro minevalo. Od maja, ko je prevzel kmetijo, je imel občutno premalo časa, da bi poskrbel in uredil vse, kar je bilo treba. Predvsem je bilo pridelkov z njiv po njegovi predstavi ob­

čutno premalo, enako je bilo s senom. Sam in s pomočjo Tevževih ni

zmogel pokositi vse otave, za spravilo z njiv pa je morala v glavnem poskrbeti Majda sama. Tudi z zalogo drv ni bil zadovoljen. Podrli so sicer dovolj hoste, tudi za prevoz do doma je moral najeti druge ljudi. In ko so

bili hlodi doma, je nastal problem vse to razžagati, razkalati32 in spraviti

v skoraj povsem prazno drvarnico. »Bukev, ki je oktobra še rastla, ne bo

gorela, le smodilo in kadilo se bo od nje,« je robantil. Za podkuriti je pri

sosedu kupil voz tri leta starih drv.

V tem času od prevzema kmetije je poskrbel, da so bile do zime v

štali tri mlade krave in štirje junci, ki bodo spomladi dovolj veliki za

oranje in drugo delo na zemlji. V svinjaku so bili trije prašiči, dva predvidena za zakol, ena prasica pa naj bi bila za razplod. S tem je bil sicer zadovoljen, ni pa bil prepričan, ali bo »… dovolj hrane za vse repe v štali

in svinjaku,« je zaskrbljeno potarnal Majdi.

Je pa bil z Majdo zelo zadovoljen. Bila je resna in zelo delavna, znala si je pravilno razporejati delo, vsak dinar za gospodinjske zadeve je previdno porabila in po tem ga je kar nekoliko spominjala na pokojno

mamo. Ob večerji sta se pogosto pogovarjala o načrtih za naslednje dni,

tudi za naslednje leto. Še zlasti ga je presenetila, ko mu je predlagala, kaj

naj bi v naslednjem letu posadili in posejali na posamezni njivi. »Majda očitno zelo dobro pozna zemljo, pa tudi to, kateri rastlini bo najbolj ustrezala … Splača se jo poslušati,« je zadovoljno godel sam pri sebi.

32 Kalanje drv: lokalno, pogovorno: cepanje.

301

V poletnih in jesenskih mesecih je Majdina hči Berta redno prihajala pomagat mami. Redke so bile sobote, ko ni prišla. Kadar sta sami opravljali kakšno obsežnejše delo, je Fonza čutil dolžnost, da Bertino delo tudi plača, vendar plačila nikoli ni sprejela.

»Zame je za ta dva dni dobro poskrbljeno s hrano … Pomagat pridem mami, da se ne bodo sami mučili, z mamo pa sta tako in tako dogovorjena za plačilo. Včasih me tukaj ujame tudi slabo vreme, ko pravzaprav ničesar ne naredim, jem pa vseeno,« je odločno odklonila plačilo.

V pozni jeseni, ko so se dela zunaj končala, je Berta prihajala čedalje

bolj poredko, tudi tri tedne zapored ni prišla. Fonza se je na njeno prisotnost že navadil in kar manjkalo mu je, ker je ni bilo. Ko je vprašal Majdo, zakaj ne prihaja več tako redno ob koncu tedna, mu je odgovorila, da zato, ker pač nima kaj delati. »Samo za babje čveke pa tudi ni treba,

da hodi sem gor. Saj boš rekel ti ali pa sosedje, da se je prilepila na tvojo

skledo!« je bila prepričljiva.

Fonza je ob tem pomislil, da Berta morda tudi zato ne hodi, ker je

poleti pač delala brez plačila. »Saj sem ji ponujal plačilo, pa je rekla, da

ne … Morda pa bi ji vseeno moral kaj dati … Kar nekam prazno je, ker

ne hodi tod okoli in ne slišim njenega zvonkega smeha,« je ugotavljal.

Bližal se je Miklavž in Fonza je pomislil, da bi lahko za Majdo in tudi

za Berto kupil kakšno stvar, ki bi pomenila kot delno plačilo dela. Na

posvet o tem, ali bi bilo to primerno ali ne in kaj naj kupi, je šel domov

k Tevževim in prosil teto Malči za nasvet. Ta ga je najprej začudeno

pogledala in se zasmejala.

»Jaaa, Fonza, Miklavž danes nosi darila le otrokom, pa še to so le

drobnarije, ki otroke sicer razveselijo, niso pa ponavadi nič kaj vredne

… Saj veš, orehi, doma pečen parkelj, lepa jabolka in podobno.« Potem

pa se je zresnila.

»Če pa sem te prav razumela, bi ti rad Majdi in Berti kupil kaj takega,

da bi jima povrnil za opravljeno delo, ali ne? Če je tako, ti svetujem, da

jima kupiš kakšno blago za obleko, lahko je tudi samo klot za predpasnik. Veš, pri tem vrednost darila ni tako pomembna, največ šteje namen. Ko boš v Sevnici, pojdi v trgovino Šetina v trgu. Povej trgovkam, kaj bi rad, in pomagale ti bodo pri izbiri. Pa nikar ne pretiravaj z vrednostjo nakupa!«

302

Tako je tudi naredil. Trgovka mu je priporočila za vsako drugačno lahko blago za poletno obleko. Za Majdo bolj resnih barv, za Berto pa

svetlejše, živahno obarvano. Ko je na večer pred Miklavžem oboje izročil Majdi, ga je nekaj časa le debelo gledala, potem se mu zahvalila in končala s trpkim glasom.

»Moj sin mi ni še nikoli kupil nobenega darila, toliko da boš vedel,

kaj mi tole pomeni. In za Berto tudi. Boglonaj, stokrat!«

e f

Zima se je za Fonza kar prehitro začela. Zdelo se mu je, da se je jesen

šele dobro začela, pa je že prešla v zimo. Dnevi so bili kratki, noči pa so

se neusmiljeno podaljševale. Tako je bila tudi oskrba živali zdaj drugačna. Fonza je najpozneje ob šestih zvečer končal delo v štali. S skromno svetlobo, ki mu jo je dajala lahterna, kakšnega drugega dela kot pokladanje, kidanje, nastiljanje in napajanje, tako ni mogel več opravljati.

»Še dobro, da je mleko belo, tako vsaj vidim, če mi v žehtar pade kaj

velikega in črnega,« se je pošalil Majdi, ko je prinesel namolzeno mleko

v kuhinjo.

Zdaj sta tudi večerjala bolj zgodaj, najpozneje ob pol sedmih. Po ve­

čerji pa se je začel dolg in nič kaj prijeten večer. Petrolejka, nad katero se je na stropu delal čedalje širši in temnejši krog, je dajala slabo svetlobo,

pa čeprav je Majda vsak dan temeljito očistila cilinder.

Za Majdo nikoli ni zmanjkalo dela, ki ga je opravljala tudi ob tej slabi

luči. Včasih je predla volno, ki jo je Fonza prinesel od soseda, drugič

je štrikala 33 nogavice in rokavice za Fonzo ali zase, za Berto je delala šal, Fonzu pa debel in topel volnen pulover. Fonza se je zvečer pogosto zaposlil z luščenjem fižola ali ruženjem 34 koruze, enkrat se je spravil plesti cajno, vendar je ugotovil, da s tem naredi preveč smeti in drugih

nerodnosti, zato je potem to raje počel v prostoru, ki si ga je poleg štale

uredil kot delavnico.

33 Štrikanje: pletenje.

34 Ruženje, robkanje koruze: z dobro posušenih koruznih storžev so ročno luščili zrnje.

303

Med večernim delom sta se z Majdo tudi veliko pogovarjala, vendar je vsega tega zmanjkalo in večeri so bili kar predolgi. Ker je bil petrolej

drag, sta hodila zgodaj spat, noč pa je bila tudi čas, ko so Fonzo pogosto

obsedli spomini na preteklost.

Že jeseni, ko se je začelo bolj vlažno vreme, so se mu ponoči čedalje

pogosteje v stegnu desne noge oglašale neprijetne bolečine. Tista rana

je z leti postajala vse bolj nadležna. Včasih ga je iz spanja zbudila bole­

čina, podobna vbodljaju z nožem, in potem dolgo ni zaspal. Tudi opeklina na hrbtu mu ni dala miru. Bili so dnevi, predvsem pa noči, ko se mu je zdelo, da ima tam »premajhno kožo«, kakor je potožil zdravniku

v Sevnici.

»Za te vaše težave najbrž ne bo zdravila … Naše telo si zapomni vse,

kar smo mu v preteklosti povzročili, in nam potem vrača tako, tako … «

mu je zdravnik dal vedeti, da se mora s tem pač sprijazniti.

In kadar se je tako ponoči zbudil, je velikokrat razmišljal o vsem, kar

je doživel. Včasih je v mislih nadaljeval tam, kjer so se končale sanje.

Pogosto se je spomnil Postrugova, še večkrat pa Nillsa. Ne glede na po­

škodbo, ki jo je staknil pri reševanju njegovega otroka iz goreče hiše in

dejstva, da je takrat v resnici tvegal življenje, je bil prepričan, da je zdaj Nillsu v resnici zelo veliko dolžan. Denarja, ki mu ga je poslal, je bilo

tako veliko, da si kot kmečki človek sploh ni mogel predstavljati. Ko je

izpisek o nakazilu videl odvetnik Pagon, je najprej pomislil, da je zapisana napačna številka. Fonza je neko noč pri tem razmišljanju sklenil, da mora Nillsa za nekaj časa povabiti k sebi na kmetijo, ki jo je kupil samo

z njegovim denarjem.

»Ampak prej se moram dobro postaviti na noge! Kmetija mora biti

urejena, ne pa tako, napol v razsulu, kakršna je bila na začetku in je za

nizozemska merila še danes.«

Med nočnim premišljevanjem se je pogosto spomnil tudi na Berto.

Pravzaprav skoraj nobena noč ni minila brez misli nanjo.

e f

Februarja leta 1954 se je začelo veliko govoriti o elektrifikaciji tega

dela podeželja. Fonza ni vedel, da so o tem delali načrte že tri leta prej,

304

vendar je potem vse skupaj zaspalo. Ko je šel na prvi sestanek lastnikov kmetij, je bil med najbolj navdušenimi.

V letih, ki jih je preživel v Ukrajini in na Nizozemskem, je v praksi

spoznal, kaj pomeni elektrika. Pri Fedju so si svetili z oljenkami in trskami, v Utrechtu pa so močne luči iz noči naredile dan. Delo je lahko nemoteno teklo tudi ponoči, stroji pa so čudežno spremenili način dela

in delavce odrešili številnih težkih in zapletenih del. In zdaj so tu doma

roke in goveja živina spet edina »proizvodna sredstva«, je razlagal tistim, ki so bili najbolj zadržani in proti elektriki.

Fonza je prvi na dogovorjeno mesto dostavil obljubljenih trideset

drogov za razvod omrežja. Poleti, ko so kopali jame, postavljali drogove

in vlekli žice, pa sta Majda in Berta tri tedne skrbeli za prehrano delavcev.In potem je konec oktobra v Repnem Dolu in širše v Borovcu zasvetila elektrika. Fonzu se je zdelo, da se je spet znašel povsem drugje. Ker je od vseh tam naokrog le on znal uporabljati elektriko, so prihajali k

njemu po nasvete, prvi si je tudi kupil električni vrtalni stroj in komplet

svedrov za vrtanje v železo, les in zid. Na lepem je zaradi elektrike, ki je

prišla v njegov kraj, postal med ljudmi zanimiv in pogosto tudi nepogrešljiv sosed.

e f

Fonzu se je kmalu po vselitvi v novi dom zazdelo, da je oddaljenost

Repnega Dola od doline in Sevnice postala neverjetno večja, kot je bila

nekoč. Vse, kar je moral urejati, je od njega zahtevalo, da je skoraj vsak

teden moral v Sevnico. Pot, ki jo je peš prehodil do Blance, urejanje zadev in vračanje domov mu je vzelo skoraj ves dan.

»Tedaj lahko doma naredim le najnujnejše pri oskrbi živali, za kaj

več pa mi zmanjka časa,« je ugotavljal. »In ker tega letanja še ne bo tako

kmalu konec, si bom moral kupiti kakšen star avto … Samo, še prej pa

narediti vozniški izpit,« je sklenil. K temu so ga vodile tudi izkušnje

iz Utrechta, kjer je bilo skoraj pri vsaki hiši kakšno prevozno sredstvo,

veliko je bilo koles in motorjev. »Kar pa v teh hribih ne pride v poštev,«

je trezno presodil.

305

Vpisal se je v vozniški tečaj. Učenje predpisov in teoretični del izpita sta mu vzela veliko časa, izpitno vožnjo pa je naredil v prvem poskusu.

Tisto, kar si je zapomnil med vožnjo po dvorišču tovarne v Utrechtu,

mu je zdaj koristilo tudi pri vožnji avtomobila.

Kmalu zatem, ko je dobil vozniško dovoljenje, je šel kupovat avto.

Prodal je brejo telico in dveletnega junca, to kupnino dodal k denarju

iz prihrankov ter vse to namenil za nakup avtomobila. Računal je na

fička, ki je veljal kot najprimernejši za hribovske ceste. Odvetnik mu je

priskrbel avtomehanika, ki je šel z njim v Ljubljano na avtosejem, kjer

sta kupila osem let starega Volkswagnovega hrošča.

S tem avtomobilom je bil rešen marsikatere skrbi. Pot do Sevnice in

opravek tam, ki sta mu prej vzela tako rekoč ves dan, je zdaj opravil v

dveh, treh urah, preostali čas dneva pa namenil delu doma. Res pa je,

da je marsikatero vožnjo zdaj opravil tudi za sosede, ki so se nekako kar

navadili, da jim priskoči na pomoč, vrnili pa so mu s pomočjo pri delu

na kmetiji.



306

4. Nova družina

Ko sta se spomladi z Majdo začela resno pogovarjati o načrtih za to

leto in o delu, ki ju je čakalo, je bilo Fonzu jasno, da sama vsega načrtovanega ne bosta zmogla.

V soseščini je lahko najel tavrharje, a ga to ni povsem zadovoljilo.

»Veliko raje bi imel stalnega delavca. Takemu potem lahko zaupaš marsikaj, česar tavrharju ne moreš. Poleg tega ga imaš tudi tiste dni, ko so potrebna le vsakdanja opravila, oskrbovanje živali v štali, pobiranje in

prešanje sadja in podobno,« je razlagal stricu Tevžu. Tega se je dobro

spominjal še iz časov, ko so doma imeli hlapce.

Ampak Tevž mu je te njegove načrte in razmišljanje malo pokvaril.

»Ja, Fonza, nekoč je bilo res tako, danes pa to ne gre več … Ljudje,

predvsem moški, gredo raje v dolino, v službo. Tam imajo redno plačo,

delajo le osem ur, imajo letni dopust, so zavarovani za primer bolezni in

si nabirajo leta za penzijo. Hlapcev tudi država ne vidi več rada, uradno

pa jih sploh ni več. Mislim, da se boš moral zadovoljiti s tavrharji, tako

kot vsi drugi.« Ker mu Fonza ni ugovarjal, le zmajeval je z glavo, je nadaljeval. »Z Majdo imaš pač srečo, a kdo ve, ali bo ostala še eno leto …

Rešitev na dolgi rok pa to ni … Moral boš iskati drugačen način …« ga

je postrani pogledal, ni pa mu namignil, kaj ima v mislih.

Za pomoč pri delu v gospodinjstvu in na njivah se je Fonza že zgodaj

spomladi dogovarjal z Majdo in Berto. Dogovorili so se, da se Berta za

nekaj časa preseli k njima.

»Namesto da bi hodila vsak dan v tavrh, kjer jo potrebujejo le za težja dela in ob lepem vremenu, naj pride sem gor in pomaga pri vsem, kar je treba. Ker vidim, da je zelo delavna in skrbna, bom raje plačal njeno

delo kot najemal koga iz dneva v dan,« je prepričeval Majdo, zakaj se

ogreva za Berto.

Potem pa so se meseci Bertine prisotnosti potegnili, najprej za en

mesec, pa še za enega in tako naprej.

307

e f

Fonza se je na Bertino prisotnost tako navadil, kot da je to domači

človek. Vključevala se je v vse pogovore o načrtih, dajala predloge, sprejemala manjše odločitve in tako naprej.

Ne da bi se tega zavedal, je pozorno prisluhnil njenemu glasu, pa

naj se je pogovarjala z njim, z Majdo ali s kom drugim. Ni vedno toliko

sledil temu, kar je rekla, bolj je prisluhnil barvi glasu, smehu, celo korakom. Bil je presenečen, kako je bila močna in kako dobro je opravljala kmečka dela, ki se jih je lotila. Ko sta nalagala voz suhega sena, je z vilami z lahkoto metala znatne kupe visoko na voz. Pri spravljanju žita z njive je bila na vozu ona, sam pa ji je podajal snope. Spretno je zlagala

snope tako, da sta domov pripeljala visoko in široko naložen voz, brez

bojazni, da bi se voz prevrnil ali da bi se snopi razsuli. Tudi povezovanje

voza pšenice z žrdjo zanjo ni bilo težava.

Skratka, v njegovi podzavesti je bila pač prisotna, velikokrat tudi v

sanjah. Na to, da je na njegovem domu le začasno, sploh ni pomislil.

Potem pa se je septembra neko soboto popoldne na dvorišču ustavil

motor in z njega je sestopil Majdin sin France, tisti iz Brežic. Po prvih

besedah presenečenja in veselja, ki sta ga pokazali Majda in Berta, je

povedal, zakaj je pravzaprav prišel.

Povedal je veselo novico, da je za Berto našel dobro zaposlitev v podjetju v Brežicah. Zaposlila bi se s prvim novembrom, nekaj mesecev bi lahko stanovala pri njem, potem pa bi si že našla primerno sobo.

Ko sta Berta in Majda med večerjo to novico povedali Fonzu, sta

bili naravnost navdušeni. Majda je sicer potarnala, da bo kljub trem

otrokom poslej povsem sama. »Peter me doma skoraj ne opazi, razen

kadar kaj zagodrnja nad mano … Za Franceta so Brežice predaleč, da

bi se večkrat oglasil doma, zdaj pa bom ostala še brez tebe. Ampak, pomembno je, da boš imela službo, svoj mesečni zaslužek in boš postala zares samostojna in povsem neodvisna od ljudi v Lahorci in še posebno

od Petra.«

Fonzu pa se je ob tej novici pomračil obraz. Nič ni komentiral, samo

vprašal je, kako se je odločila.

308

»Nisem se še … imam še čas, do prvega novembra je še dober mesec

… Moram pa vse dobro premisliti. Ko bom vse pretehtala, bom Francetu napisala dopisnico.« Zamišljeno je pogledala mamo. »Mame ne bi rada pustila same, bi se pa rada znebila tavrharjenja in slabe volje Petra

in njegove …« Ni dokončala stavka.

S tem je bilo pogovora o njeni zaposlitvi konec, pogovor je naprej

tekel o povsem drugih stvareh.

Za Fonza pa se razmišljanje o tem ni končalo. Še dolgo v noč se je

ukvarjal s tem. Skušal si je predstavljati, kako dolga bo spet zima, ko ne

bo nje, kako bo Majda zmogla sama vse delo, ki ga je bilo zdaj veliko več

kot prejšnjo zimo, in podobno. Da se bo prej ali slej tudi Majda odločila

oditi, mu pa sploh ni prišlo na misel.

Naslednji dan se je po kosilu odpravil k Tevžu. Ko mu je povedal novico, je želel slišati njegov nasvet, kako naj si potem organizira življenje na kmetiji.

Tevž ga je nekaj trenutkov pozorno opazoval, potem pa začel govoriti o povsem vsakdanjih stvareh.

»Fonza, povej mi, ali ti sploh kdaj pomisliš na to, da bo lepega dne

tudi Majda odšla?«

»Majda, odšla? Zakaj pa? Saj ni nič narobe med nama!«

Tevž se je na glas nasmejal. »Saj nisem rekel, da je kaj narobe! Ampak ali misliš, da bo ženska pri teh letih še dolgo pripravljena in seveda sposobna delati kot dekla, no ja, ne ravno dekla … Reciva raje pomožna

gospodinja.«

Fonza ni takoj razumel, kaj ima v mislih Tevž. Počasi pa je le dojel, da

to, če je sam zadovoljen z njenim delom in se tudi ona ne pritožuje, še ne

pomeni, da lahko to traja in traja.

»Fonza … hm, poslušaj … Moram ti nekaj povedati … Nikar se ne

razburjaj, če ti ne bo všeč … Vem, da te je zadeva z Nežo zelo prizadela,

ampak kljub temu bi bil počasi čas … hm, da si v svoj dom pripelješ

drugo žensko … Tako, za vedno … hm, tako da postane del tvoje dru­

žine … In da si z njo ustvariš svojo družino … Pravo družino, tudi z

otroki!«

309

Tevž je s težavo izpeljal vse, kar je nameraval Fonzu že večkrat povedati. O tem so se doma veliko pogovarjali, enakega mnenja so bili vsi, tudi Milan in Cilka, človeka bliže Fonzovim letom kot on in njegova

Malči. Ko so zadnje mesece opazovali Fonza in Berto, so bili vsi po vrsti

prepričani, da Fonza Berto spoštuje, nanjo gleda drugače kot na druge

ženske, da mu je pač všeč. Glede na to, kako je delavna in razsodna, pa

se jim je zdela tudi zelo primerna, da bi zares vstopila v njegovo življenje.Fonza ga je nekaj trenutkov samo začudeno gledal, potem pa začel odkimavati, kakor da je slišal nekaj neverjetnega.

»Ne, … to pa ne … Kot delavka ja, … ne, stric … Še ene Neže no­

čem doživeti … Dovolj, kaj dovolj, veliko preveč je bilo …« S tem svojim odločnim ugovarjanjem je jasno povedal, da je razumel namig strica Tevža.

Tevž ga je nekaj časa pustil, da je izražal svoje nasprotovanje njegovemu razmišljanju, potem pa ga je poskušal počasi pripraviti do resnega razmišljanja.

»Fonza, boleča izkušnja z Nežo ne sme postati nekaj, kar bo za vedno

uravnavalo tvoje življenje. Vem, da je bilo šokantno, ampak kaj takega

se zgodi na kdo ve koliko sklenjenih zakonov. Bolj kot to je pomembno

marsikaj drugega,« je potrpežljivo nadaljeval pogovor.

»Berta … Povej mi, kaj pravzaprav misliš o njej … Je delavna, razsodna, ni prepirljivka ali kaj takega. Imam prav?« Stric je čakal na odgovor, pa ga ni bilo.

»In,« je počasi nadaljeval, »ko te takole gledam v njeni družbi, hm

… bi rekel, da ti je všeč … Povej mi, kaj te na njej moti, kaj je takega,

zaradi česar misliš, da ni prava zate? Izkušnje z Nežo nikar ne prenašaj

na Berto, Fonza, res ne počni tega!«

Ta pogovor sta končala, ne da bi Fonza odgovoril na Tevževa vprašanja, ni pa tudi pokazal kakšnega navdušenja nad njegovim predlogom.

e f

Tevžu se je zdelo, da Fonza v resnici ni tako zelo nasprotoval njegovemu predlogu, da bi v družino pripeljal Berto, kot je prvi trenutek 310

kazal njegov odziv. Bil pa je po drugi strani tudi prepričan, da je preveč neodločen človek, da bi se sam od sebe odločil za tisti korak. In pri vsem tem je bil časovno precej omejen.

»Če se bo Berta odločila za zaposlitev in odšla, je Fonza ne bo dobil

nazaj,« je bila prepričana Malči. »Kolikor pa sem jo v teh mesecih spoznala, bi bila naravnost idealna zanj. Ne le da je pridna in razsodna, tudi dovolj odločna je. In Fonza potrebuje ob sebi ravno takega človeka, da

ga bo kdaj pri kakšni odločitvi tudi spodbudil ... in naravnost dregnil

naprej. Tistega z Nežo pa … seveda ne more pozabiti … Le kdo bi to

pozabil!«

Tevž je tri dni čakal, da se bo Fonza kaj oglasil. Vedel je, da nima

tako rekoč nikogar drugega za pogovor o resnih zadevah, nasvet ali morebitno pomoč. »In bolj resne zadeve, kot je ta, pred katero je te dni, res zlepa ne bo imel,« je bil prepričan.

Potem pa je v sredo zjutraj začelo deževati in povsem zaprto nebo,

po katerem so se kopičili temno sivi, težki oblaki, je kazalo, da se bo to

deževje vleklo še nekaj ur ali morda celo ves dan.

»Tevž, mislim, da danes ti nimaš kaj nujnega početi, enako je tudi

s Fonzom. Mislim, da bi bilo pametno, če bi stopil do njega in ga malo

pobaral, ali se je že kaj odločil glede Berte,« ga je že kmalu po zajtrku

nagovarjala Malči.

»Eh, za to je še prezgodaj … Šele v soboto je Berta dobila bratovo

ponudbo za službo in v nedeljo je govoril z nami … Počakal bi še nekaj

dni …«

»Ja, ti kar čakaj! Medtem pa naj se Berta odloči in reče: »Zbogom,

Repni Dol in Fonza!«, potem se boš pa lahko pogovarjal samo o tem, da

je škoda, ker je odšla. Ne bodi še ti taka neodločna reva, kot je Fonza,«

se Malči ni dala prepričati. In je zmagala.

Tevž se je bližal domačiji v Repnem Dolu, ko je v Borovniku zvonilo

poldne. Fonza je našel pred štalo, kjer se je trudil s popravilom kolesa

na vozu. Po nekaj nepomembnih frazah o vremenu mu je predlagal, da

gresta v hišo in se o nečem resno pogovorita. Nekaj minut pozneje sta

že sedela v hiši za veliko mizo.

311

»Fonza, saj boš rekel, da me to nič ne briga, … in še res je tako, samo,

… ko smo se doma pogovarjali, smo se vsi strinjali, da bi ti pogovor

morda koristil. Morda pa niti ni več potreben …« je Tevž delal daljši

uvod in pridobival čas.

»Zanima me, ali si se že kaj odločil … Mislim, ali je Berta že sprejela

bratovo ponudbo za službo …«

»Neee, mislim, da ne, … drugače bi mi gotovo povedala …« je zamomljal Fonza.

»Kaj pa ti, … si že kaj razmislil o mojem predlogu … Si ji kaj takega

že omenil?«

»Neee, … ni bilo časa za to.«

»Hm, ni bilo časa … Prav, prav … Kaj pa pravzaprav ti misliš o Berti? Je dovolj delavna, skrbna in razsodna? Se ti zdi, da bi se znala obna­

šati kot skrbna gospodinja ali bi bila nekoristna?«

Fonza ga je nekaj časa le gledal. Nagubal je čelo, se popraskal po

brazgotini na nosu in licu, namrščil obrvi in nekaj nerazločno zamrmral. Tevž iz tega ni mogel sklepati drugega, kot da resno razmišlja.

»Jaaa, stric,« je potem zategnjeno in še počasneje, kot je bila njegova

navada, le spregovoril: »V teh mesecih, odkar hodi k nam, nisem nič

takega slabega opazil … Pa tudi pri Majdi ne, drugače … jih najbrž že

ne bi bilo več v Repnem Dolu …«

»Kaj pa Berta, tako … mislim kot ženska, se ti dopade, … ali ti je

zoprna, ima kakšne slabe navade … Morda kakšno napako … Kaj vem,

kaj vse bi lahko ti opazil … Takole v nekaj mesecih …« je Tevž naprej

vrtal vanj.

»Mislim, da ne … Vsaj ne spomnim se, da bi kaj takega opazil … Je

kar v redu ženska, … postavna … in sploh …«

Zdaj se je Tevž odločil, da bo Fonza potisnil v situacijo, ko se bo moral odločiti in se jasno izreči za Berto ali proti njej.

»Če je tako, Fonza, da nimaš kakšnih resnih ugovorov zoper njo,

potem mislim, da bi bilo prav, če bi se o tem tudi z njo resno pogovorili

… Če boš zamudil in se bo odločila, da gre v službo v Brežice, potem si

oplel … Brez gospodinje pa dolgo ne bo šlo, to najbrž zdaj veš že tudi

sam … Mislim, da bi bilo najbolje, da jo pokličeš, lahko tudi Majdo, pa

312

ti bom pomagal sprožiti pogovor … Ne mislim pa, da se morata zdajle odločiti … Samo pogovor začnita, vse drugo pa je potem odvisno samo

od vaju.«

Tevž je svojo vlogo posrednika prikazoval le kot nekaj obrobnega,

samo za začetek pogovora, čeprav je bil sam pri sebi prepričan, da se bo

pogovor končal z dogovorom o poroki.

e f

Nekaj minut pozneje, ko sta se jima pri mizi pridružili tudi Berta in

Majda, je tudi Tevž s težavo začel pogovor. Malo se je bal, da bi si utegnili pogovor razlagati tudi kot izsiljevanje. Pa je vseeno začel.

»Berta, Majda, predlog za tale pogovor sem pravzaprav jaz vsilil

Fonzu … Zato, če vama ne bo prav, oštejta mene, ne Fonza.« Zdaj, ko

je prve besede spregovoril, je zaskrbljenost nekam izpuhtela.

»Berta, Fonza mi je v nedeljo povedal, da ti je brat ponudil možnost,

da se zaposliš v Brežicah, je res tako? Mislim, da se še nisi odločila, ali

se motim?«

»Ne, res še ne vem, ali bom sprejela, čeprav …«

»No, potem je pa res pravi čas, morda tudi zadnji, da se pogovorimo.« Odhrkal se je, pogledal Majdo in se nazadnje s pogledom ustavil pri Berti.

»Zdaj že več mesecev hodiš sem gor v Repni Dol … pomagat mami

pri delu … V tem času si spoznala kmetijo, veš, kako velika je, koliko

dela je na njej … In spoznala si tudi Fonza, njegove navade, tudi kakšno

slabo … Fonza je s tvojo pomočjo zadovoljen, tudi z mamino, mimogrede rečeno … Tudi mi, ki hodimo sem kdaj na pomoč, včasih tudi tako kot žlahta le na kratek obisk, smo pri vajinem delu doslej videli

marsikaj dobrega …« Spet je naredil kratek premor, kot da temeljito

tehta naslednje besede.

»In zato, ker smo z vajinim delom in sploh vsi zadovoljni, se nam zdi

škoda, da bi odšla … Raje bi videli, da bi ostala … Tako za stalno, ne

le kot začasna pomoč pri delu. Fonza bi rad … no, bi bil zadovoljen, če

bi ostala tako, … kot gospodinja in …« sledil je daljši premor, potem

313

pa najpomembnejše besede »… in kot njegova žena! Če bi to seveda ustrezalo tudi tebi.«

Ko je končal, je za mizo zavladala smrtna tišina. Berta je obsedela kot

ohromljena, s široko odprtimi očmi je nekaj časa gledala Tevža, potem

pa se ustavila na Fonzovem licu. Majda se je najprej zdrznila, potem pa

molče in pozorno opazovala Berto in Fonza.

In Fonza? Gledal je le Berto, roke, ki jih je imel naslonjene na mizi,

pa so se mu rahlo tresle. Čeprav mu je Tevž prej povedal, o čem bo tekel

pogovor z Berto in Majdo, se je zdelo, da mu ni povsem verjel. Zdaj pa

so bile izgovorjene usodne besede, ki jih sam najbrž ne bi zmogel nikoli

izreči.

»Na, pa me spet ženijo drugi … Ampak tokrat žensko vsaj dobro

poznam, … vem, kakšna je,« mu je misel zdirjala skozi možgane, potem pa je samo čakal, kaj bo naredila Berta.

Tevžev predlog je šokiral obe, Berto in njeno mamo. Šele v daljšem

pogovoru je šok počasi popuščal. Pogovor je trajal in trajal … in se kon­

čal z dogovorom, da se bo Berta za teden ali dva umaknila domov in se

tam v miru, brez vsakršnega pritiska odločila.

e f

Berta tisto noč potem skoraj ni spala. Ko se je spravljala spat, je bila

prepričana, da se bo z mamo o tem temeljito pogovorila.

»Mama mi bodo že dali nasvet, kako naj se odločim … Na kaj naj še

posebej pomislim …« je bila prepričana.

Vendar pa je bila mama pri tem pogovoru silno kratka. Očitno je

Tevževa ponudba tudi njo močno presenetila in se od takrat pa do ve­

čera še ni povsem zbrala in razmislila. Na Bertino vprašanje, kaj misli o

Tevževem predlogu, je le na kratko odgovorila.

»Kaj mislim? Kaj pa si lahko mislim jaz … Gre pač za tvoje življenje … Zadosti si stara, da znaš razmišljati … o ponudbi …, o Fonzu in kmetiji … Lahko ti le svetujem, da razmišljaj predvsem o njem, … ne

o kmetiji, čeprav … Ja, tudi kmetija je pomembna, ampak ne tako kot

Fonza … Z njim te poroka veže za vedno, … pridejo otroci … On je bil

314

že poročen, pa se mu je grdo sfižilo … Kaj več pa o njem ne vem, čeprav sem tu že leto dni …« je utihnila, ker je vedela, da Berti njene besede ne

bodo veliko pomagale pri tako pomembni odločitvi.

In res ji niso. Berta je dolgo v noč razmišljala o tem, kar ji je natrosila

mama, pa ni prišla nikamor naprej. Potem pa se je odločila. »Zjutraj

grem domov v Lahorco … Tam bom sama … Vzela si bom čas, da v

miru razmislim o vsem, še zlasti o Fonzu, kot se rekli mama … Vzela si

bom teden ali dva časa … Pravzaprav toliko, da bom o vsem razmislila

… Potem pa pridem nazaj gor z jasnim odgovorom!«

Zdaj, ko se je odločila, kako bo ravnala, je hitro in mirno zaspala.

e f

Berta se je doma v Lahorci nekaj dni ukvarjala le z mislimi na Fonza,

njegovo kmetijo in Repni Dol. In pri tem je upoštevala mamin predlog,

naj v ospredje postavi Fonza, ne pa kmetijo in druge stvari, ki jih prinese taka odločitev. »Taka ali drugačna odločitev bo imela dolgoročne, usodne posledice, tega se moram zavedati!«

»Hm, … Fonza … Kaj pa sploh vem o njem? Kdo je, kako se obnaša,

kadar je hudo …?« si je postavljala težka vprašanja. »Menda je bil mobiliziran v nemško vojsko … To me nič ne moti, … ampak, pravijo, da vojna močno spremeni ljudi … Da zaradi grozot, ki so jih doživeli, videli ali v njih celo sodelovali, lahko postanejo zverine … Lahko pa menda ostanejo ali postanejo tudi dobri ljudje …« Zamahnila je z roko in ta

ugibanja pustila za pozneje.

»Poznam ga dobro leto dni … Hm, pa ga res poznam? Figo, nič ne

vem o njem, kako ga naj potem poznam!«

V roke je vzela papir in svinčnik in začela zapisovati vse, česar se je

spomnila o Fonzu. S tem se je ukvarjala dva dni in pred njenimi očmi

je nekako nastajala slika Fonza, takega, kot ga je videla in si ga predstavljala v mislih.

Na seznamu se je znašlo zapisano:

Dobre lastnosti: umirjen – preudaren – počasnega govorjenja – pri

delu neutruden – redkobeseden – nesrečno poročen – ločen – mobili­

315

ziran v nemško vojsko – deset let odsoten – premožen – lastnik dobre kmetije – brazgotina na obrazu – lisa brez las, (na čelu začetek pleše)

– spoštljiv do mame in mene – pripravljen pomagati sosedom – dober

plačnik dela – veren, ne pobožen – težave z desno nogo, ki mu včasih

trzne, včasih šepa – boječ – neodločen – pred odločanjem cinca – uboga strica – ni prepirljiv – drži besedo – močan – postaven – ni lep, je pa simpatičen – ni vsiljiv – itd.

Slabe lastnosti: jih še ne poznam. Morda malo preveč natančen in

varčen, ne pa skop.

List s temi svojimi vtisi je za dva dni spravila v omaro in se lotila dela

na njivi. Tega se je nabralo toliko, da preprosto, tudi če bi hotela, ne bi

utegnila hkrati razmišljati še o Fonzu.

Tretji dan pa si je na mizo ob skledico toplega mleka in kosa kruha,

pripravljenega za zajtrk, položila še tisti list. In medtem ko je počasi zajtrkovala, je skrbno prebirala, kar je imela zapisano. Prebrala je trikrat od začetka do konca in se nazadnje vprašala, od kod je vse to napraskala, če je res, da ga ne pozna.

»Hm … Tule pa nekaj ne bo držalo … Ali si vse to le domišljam …

ali pa Fonzo že bolje poznam, kot se tega zavedam … Ampak, kako pa

naj ga poznam, če pa se pri njem vse vrti le okrog dela, ki smo ga opravili, ga pravkar opravljamo ali ga bomo opravljali jutri, pojutrišnjem,«

se je rahlo nasmehnila. »No, tule bi morala pripisati še, da kar se gospodarskih stvari tiče, misli tudi za naprej, leto ali dve … naprej.«

Zdaj, ko se ji zdelo, da ima na listu papirja vse, kar je značilno za

Fonza, si je postavila še glavno vprašanje: »Berta, razmisli, ali je Fonza

človek, s katerim bi si upala začeti skupno življenje za dolga leta … Ti

je kot dedec simpatičen ali te odbija, se ga bojiš ali ti je njegova bližina

všeč? Ali teh deset let, kolikor je starejši od tebe, ne bo ovira med vama?

Boš znala gospodinjiti, ali se bojiš dela in odgovornosti? Berta, samo na

to si odgovori in tega se potem drži!«

Odgovor na ta vprašanja je iskala tudi v svoji družini. Najprej pri pokojnem očetu in njegovem odnosu do mame in otrok. Pri njem je našla edino napako, da se ga je vsake toliko s sodelavci napil, se pozno vrnil

iz službe in potem trdno zaspal. »Mame ni nikoli trdo okregal, kaj šele

316

udaril, otroci smo morali početi vraga in pol, da nam je obljubil šibo.

Samo obljubil!« pri očetu ni našla slabega zgleda.

France je bil močno podoben očetu, ampak prezgodaj se je šel učit in

se zaposlil v Brežicah, da bi ga lahko resno ocenjevala. »Morda bi moral

večkrat priti domov, zaradi mame …«

Peter pa je ni tako dobro zvozil pri njenem ocenjevanju. Bil je preveč pohlepen in neprijazen do mame in nje … »Preužitek, ki ga imajo mama, bi najraje kar pozabil … In prostor, ki ga imajo izgovorjenega do

smrti, bi že zdaj rad sam uporabljal … Tudi na kurjavo rad pozabi, vedno ga morajo spomniti. Če bi bil Fonza v obnašanju podoben njemu, bi takoj zbežala iz Repnega Dola.«

S Fonzom je tako nekako opravila, zdaj pa je bila na vrsti sama.

Doslej je imela samo enega fanta, bolj tako, tako … Rada se je sicer

kje poveselila, zaplesala, se smejala fantovskim domislicam … V kaj več

pa se ni spuščala. Zdaj pa se mora, stara osemindvajset let, kar na lepem

odločati. Ne o fantu za pokušnjo, ampak zares, kar za poroko.

»Uf, tole je bilo pa silno hitro … Sedli smo za mizo in čez pet minut

že ponudba za poroko … In to na dobro kmetijo … Pa Fonza in stric

Tevž dobro vesta, da k hiši ne morem prinesti ničesar drugega kot svoje

roke … Pa ju to najbrž tudi ne zanima …« se je tolažila.

Zastrmela se je skozi okno v modrino neba in trezno razmišljala, na

nedokončan zajtrk pa povsem pozabila. Srce ji je tolklo veliko hitreje,

roke so se ji potile, v sebi je čutila nepoznano napetost in rahel drget.

Zavedala se je, da so te ure odločanja gotovo doslej najusodnejše za njeno življenje.

»Ampak Berta, kaj pa ti drugega tudi preostane, kot da sprejmeš

ponudbo? Kdo ve, kaj bi mi prinesla služba, ki mi jo ureja France? Kakšna bo plača, kakšno delo in koliko let bo minilo, preden si bom lahko privoščila, da bom lahko rekla, da sem na svojem? Pa tudi če grem v

službo, bom v nekaj letih gotovo tudi pred tem, da se bom odločala za

poroko … Kdo ve, s kom? Morda me bo obnorela zaljubljenost in bom

vzela tudi pijanca, če me bo obsedlo. Za Fonza pa že danes vem, …

pravzaprav slutim, kakšen je. In kolikor vem, ni slab.«

Takrat se ni dokončno odločila, vzela si je še nekaj časa. Ponoči pa

se ji je sanjalo, da je v Repnem Dolu … Sedela je za mizo pod češnjo,

317

nasproti pa je sedel Fonza in jo spraševal, ali se je pripravljena poročiti z njim. Tiho je rekla »ja«, pa je hotel, da pove bolj glasno, pa spet in spet.

In potem je zavpila na ves glas: »Ja, seveda!« Pri tem se je zbudila in

povsem budna, pri polni zavesti, sama sebi rekla: »Ja, Berta, poročila se

bom s Fonzom, bom!

Dva dni pozneje se je vrnila v Repni Dol in svojo odločitev najprej

zaupala mami. Mama jo je nekaj trenutkov nemo gledala, potem pa si jo

potegnila v objem.

»Berta, draga moja, ti ne veš, kako sem trpela te dni! Bala sem se,

da se morda ne boš prav odločila, zdaj pa vidim, da si se. Fonza ni slab

človek, je malo čudaški, to je res, ampak ni slab. Mislim, da boš srečna z

njim. Molila bom za to, draga moja!«

Pri kosilu je razveselila Fonza s svojo odločitvijo, da predlog sprejme. Fonza se je tega silno razveselil, to je tudi na svoj malce štorasti način povedal in pokazal.

»Berta, danes sem srečen, … kaj vem kako … Zdaj bom imel ženo,

družino … kmetijo … Saj česa takega se ne da ne kupiti, ne zaslužiti,

samo sreča lahko človeku to prinese k hiši!«

Ta dan ni več delal, takoj je šel povedat k Tevžu. Do večera je urejal

samo še nujno okrog živali, Majdi pa je naročil, naj pripravi bogato ve­

čerjo.

e f

Naslednje dni je Fonza že začel razmišljati in urejati zadeve za svojo

drugo poroko. To veselje in priprave so mu kvarile le še neurejene zadeve, vezane na poroko z Nežo.

Dva dni po odločitvi, da se bosta z Berto poročila, je šel k odvetniku

Pagonu v Sevnico.

»Ravno prav ste prišli, tovariš Puntar,« se je nasmehnil odvetnik,

»drugače bi vam moral pisati. V torek so mi sporočili, da bo čez tri tedne vaša ločitvena razprava. Saj gre še vedno za sporazumno ločitev, ali ne?« Na Fonzovo pritrditev je zadovoljno pokimal.

318

»Lepo, v najinem predlogu ločitve tudi ni nikakršnih premoženjskih zahtev, najbrž tudi z nasprotne strani ne. Če je tako, bo razprava res le formalnost, ki jo je treba opraviti.«

Tako sta bila tri tedne pozneje z Nežo pred posvetnimi oblastmi

samo še nekdanja zakonca.

e f

Povsem drugače pa je bilo pri razvezi cerkvene poroke. In zaradi svoje nameravane poroke je bila tista razveza cerkvene poroke zdaj tudi zanj enako pomembna kot za Nežo.

Nekaj dni po civilni ločitvi se je šel o cerkveni razvezi najprej pozanimat k Neži.

Ko je stopil v hišo, so bili notri samo otroci.

»Mama in ata sta v štali,« je pohitel Jurček. »Šeka bo povrgla telička.«

Fonza je šel v štalo. Ob kravi je klečal Štefan, Neža pa je s štrikom v

rokah stala ob njem.

»Bog daj!« je pozdravil. »Potrebuješ pomoč?«

»Ne, … no ja, … prav bi prišla …« je zamomljal Štefan.

Fonza je medtem že slekel suknjič in ga obesil na žebelj ob vratih, si

visoko zavihal rokave na srajci ter pokleknil poleg Štefana na kup sveže

slame.

Potem sta se pol ure ukvarjala s telitvijo in vmes spregovorila le nujne besede, da je telitev potekala brez zapletov.

»Sezi noter, … priveži za nogo, … tule primi, … potegni … počasi,

ne s silo, … že gre ... Tako, pa je zunaj … Daj otep mehke slame, da ga

dobro obriševa …«

Počakala sta, da se je teliček začel siliti na noge, in mu pri tem pomagala, potem pa ga primaknila h kravi. Ta ga je začela lizati in ga tako spoznavati kot svojega. Pomagala sta mu, da je našel seske napetega vimena, potem pa se je Štefan le oglasil.

»Fonza, boglonaj, tale pomoč mi je prav prišla.« Neža je prinesla

lavor vode, milo in veliko brisačo, da sta si umila in obrisala roke, potem

pa so se vsi trije samo še brez besed pogledovali.

319

»Rad bi se z vama nekaj pogovoril … o cerkveni razvezi zakona, …

najinega zakona, Neža. Najbolje bi bilo, da si zraven, Štefan,« je Fonza

pojasnil vzrok svojega obiska.

»Kar vidva opravita, … jaz moram počakati, da se kravi očisti …« je

Štefan gledal v štalo in se izognil Fonzovemu pogledu.

»Prav, potem pa opravimo kar tule …« se je v trenutku odločil Fonza. »Ali se je tudi v cerkvi že kaj premaknilo?« je spraševal Nežo.

»Naaak, nič! Pred tremi tedni sem spraševala gospoda župnika, pa

pravi, da od škofije še ni odgovora … Rekel je, da bomo morali pač še

nekaj časa počakati. V tem času je menda škof v Rimu, drugi pa tako ne

morejo nič …« mu je odgovorila Neža, ki je bila zaradi tega očitno zelo

slabe volje.

»Hmm,… a tako je rekel župnik… Bom pa v teh dneh še jaz stopil

do njega …Jaz ne bi rad prav dolgo čakal.«

Neža in Štefan sta se nemo spogledala.

»Pa saj zdaj je uradna ločitev opravljena … Zakaj se ti pa mudi še s

cerkveno razvezo?« Neža ni mogla, ne da bi vprašala.

Fonza se je znašel v zagati. Da se namerava tudi on poročiti, ni vedel

nihče drug kot Tevževi in rad bi novico o poroki nekaj časa še obdržal

zase. Po drugi strani pa se mu je nekako zdelo, da imata Štefan in Neža

vendarle pravico izvedeti med prvimi. In to od njega, ne pa od katere

od klepetulj na vasi. Ker sta z Nežo oba v približno enakih težavah, pa

sploh.

»Ja, no …« je začel obotavljaje, »tudi jaz … mislim … sem se dogovoril … Tudi jaz se bom v kratkem poročil!« je končno spravil iz sebe.

»Poročil?« se je Neža zagledala vanj. »To … to … to je pa pametna

odločitev …« mu je prikimala, Štefan pa je še vedno usmerjal pogled v

temino odprtih vrat štale.

»Ja, … in zato … Hkrati bi rad opravil obe poroki, civilno in cerkveno … Ali pa bom moral cerkveno kdaj pozneje …«

Fonza se je vrnil v Repni Dol, ne da bi Štefanu in Neži karkoli pojasnil o tem, kaj ga je pripravilo do poroke in s katero se namerava vezati.

Tudi onadva ga nista vprašala, pa čeprav sta potem zavzeto ugibala in se

o tem veliko pogovarjala.

320

e f

Fonza je potem, ko je bil spet poročen, pa čeprav samo civilno, za­

živel popolnoma drugače. »Berta je pravi blagoslov zame,« se je pol

leta po poroki pobahal stricu Tevžu. »Skrbi za pol stvari pri hiši. In,

kar je še pomembnejše, vedno si vzame čas za pogovor z mano. Toliko

se v vsem svojem dosedanjem življenju skupaj še nisem pogovarjal. Pa

nikoli ne obira drugih!« Malo je pomislil, potem počasi dodal tisto zanj

pomembno misel.

»Veste, takrat, ko ste prišli na dan z mislijo, naj se poročim z njo, sem

pomislil, da me hočete spraviti v zakon zato, da teta in Cilka ne bosta

imeli več opravka z mano. Tam za mizo v naši hiši bi najraje vstal in vse

skupaj, tudi vas, pognal iz hiše. Pa si tega nisem upal, saj vas preveč

spoštujem. In, hvala bogu, da me je bilo strah pred vami,« je bil iskren.

Res pa poroka ni potekala tako, kot je želel Fonza. Nesrečnega zakona z Nežo se po cerkvenih pravilih še vedno ni znebil. Vsaj petkrat je bil pri župniku in drezal vanj, kdaj bo vendar razveza, a mu je župnik le

razlagal, da ne more nič, ker čaka na škofovo odločitev.

»Ja, dobro … vas razumem, ampak ali ima gospod škof res toliko

dela, da tako dolgo ne more razrešiti ene same razveze?« se je razburil.

»Povem vam, da sva se pred državo poročila že pred letom dni … In

zdaj pričakujeva otroka. Povejte mi, ali ga boste sploh krstili, ker nisva

cerkveno poročena, ali boste rekli, da je spočet v grehu … Ga boste

imeli za pankrta …? Tega je za njene otroke strah tudi Nežo. Čeprav

mislim, da je med njo in mano le razlika … Ampak otroci niso nič krivi, … pa sam bog ve, kaj bo z njimi …« je svoje misli na svoj preprosti način razlagal župniku v zakristiji. Zdaj, ko je šlo za njegovo družino, za

prihajajočega otroka, je bil veliko pogumnejši kot kdajkoli prej.

Končno mu je župnik pisal, naj se oglasi pri njem, določena sta bila

dan in ura. Pred farovžem sta se znašla skupaj z Nežo.

»Morda je pa najini prošnji le uslišano,« je ugibala Neža.

In res je bilo. Dobila sta vsak svoj papir, na katerem je bilo napisano,

da je njun zakon, sklenjen marca leta 1942, iz opravičljivih razlogov, po

škofovi volji, razveljavljen.

321

Fonza je izpred farovža letel naravnost domov in ves zmeden razlagal Berti, da se zdaj lahko končno tudi cerkveno poročita. In že tri nedelje pozneje sta se ob dopoldanski maši visoko noseča Berta in Fonza še cerkveno poročila.

Fonza in Berta sta bila zdaj glede otrokove usode brez skrbi in ko je

dober mesec pozneje rodila hčer Ljubico, je bil Fonza najsrečnejši človek na svetu.

e f

Pisalo se je leto 1963. Fonza je bil zdaj že osem let poročen. Rodili so

se jima že trije otroci, Ljubica leta 1957, Andreja leta 1959 in Janko leta

1961. Po tretjem porodu sta sklenila, da je otrok dovolj, in tudi Berti se

je z njenimi štiriintridesetimi leti čas za rojevanje počasi iztekal.

Otroci so bili zdravi in so hitro rasli, Ljubica se je že počasi pripravljala za začetek osnovne šole. Na kmetiji je bilo sicer »dela za znoreti«, kot je včasih dejal Fonza, vendar je bil še vedno prepričan, da se nad

tem ne gre pritoževati, saj je podobno kot Štefan tudi sam mislil, da v

vsakem trenutku lahko kakšen del zemlje pusti neobdelan.

Bili so pravzaprav srečna družina. V to srečo pa je kapnilo tudi nekaj

grenkih kapelj življenjskega pelina.

Že dve leti po poroki so ju prizadele smrti v širši družini. V treh mesecih sta umrla teta Malči in stric Tevž. Malči je umrla konec novembra, Tevž pa februarja naslednje leto. Teta je že nekaj časa bolehala, zato so

kaj takega kar pričakovali, Tevža pa je kar na hitro pobralo. Malo gotovo tudi zaradi izgube Malči, ki mu je v življenju pomenila zelo veliko.

Zdravnik se z razlogom njegove smrti ni kaj dosti ukvarjal. »Leta pač,

organizem slabi in že navaden prehlad lahko povzroči hitro pešanje.

Tako pač je!«

Fonza je s Tevžem izgubil svojega velikega zaupnika, podpornika

in svetovalca. Toliko kot mu je pomagal Tevž, mu je pomagal samo še

Nills iz daljne Nizozemske. Brez njegove finančne pomoči in moralne

podpore najbrž tistega hudega šoka ob vrnitvi v domov ne bi preživel.

»Najbrž bi se zlomil in se vrnil v Utrecht,« je potarnal Milanu, ko

sta bedela pri parah, na katerih je ležal Tevž.

322

Pa tudi sicer mu je Tevž z nasveti pomagal urediti samostojno življenje. Posojila za življenje in aro pri nakupu kmetije je lahko dobil samo pri njem. Zelo koristno ga je opozarjal na spremembe, ki so v desetih

letih njegove odsotnosti nastale doma, in ga tako obvaroval marsikatere

nespametne poteze.

»Končno pa me je Tevž tudi butnil v hrbet, da sem naredil tisti korak

in se oženil z Berto. Pravzaprav jo je namesto mene on zaprosil za roko!

Brez tega bi bil najbrž še vedno osamljen dedec in živel bi kot pravi pu­

ščavnik,« je priznaval svojo odvisnost od Tevža.

Zdaj Fonza ni imel pravzaprav nobenega pravega prijatelja več. Saj

Milan je bil bratranec in dober človek, ampak za kakšen pameten življenjski nasvet je bil premlad, bil je pet let mlajši od njega.

Potem je dve leti pozneje umrla tudi Majda, Bertina mama. Avgusta je bila huda vročina in možganska kap je končala njeno življenje.

In usoda je hotela, da je umrla doma v Lahorci, tam, kjer si je z možem

ustvarila družino in dvignila na noge ter poslala v samostojno življenje

svoje tri otroke.

Ta mamina smrt je Berto močno prizadela. Ker se z bratom Petrom,

ki je nadaljeval tradicijo na njihovi domačiji, ni dobro razumela, je po

odhodu s popogrebnega kosila v domači hiši žalostno pogledala nazaj.

»Čeprav sem imela tu lepo otroštvo, me sem zlepa ne bo več … Težko odhajam, ampak to zdaj, ko v njem ne bo mame, zares ni več moj dom …«.

e f

Fonza pa je imel še nekaj, kar mu je kratilo srečo. In to so bile nerešene stvari z bratom Štefanom.

Njuno medsebojno življenje se je pravzaprav zelo čudno odvijalo.

Čeprav se nikoli nista zares sprla, najhuje je bilo takrat zaradi zapuščine, se je Štefan izogibal vsakršnega pogovora z njim. Besede, izrečene pri telitvi, so bile zadnje, ki sta jih spregovorila.

Štefan se je Fonza izogibal, tako da se skoraj nikoli nista srečala. Edina izjema je bilo stanje pri družinskem grobu na vseh svetih dan. Od 323

takrat, ko mu je Fonza očital, da je raje stal pri grobu Tevževih kot pri svojem domačem samo zato, da se ni srečal z njim, tega ni več počel.

Vendar pa tudi takrat, ko sta celo uro stala skupaj pri grobu, z njim ni

spregovoril besede. Na Fonzov »Dober dan!« je le nemo pokimal in

pogledal stran, samo da se ni srečal z njegovim pogledom.

Štefan je bil z leti čedalje bolj čuden. Čeravno je bila krivda za razdrtje Fonzove družine na njegovi in Nežini strani, se je obnašal tako, kot da bi vse skupaj zakuhal Fonza. Čeprav tega ni priznal ne sebi ne Neži,

kaj šele komu drugemu, ga je zdelovala slaba vest. Dobro se je zavedal,

da sta z Nežo naredila podlo dejanje, za katero ni preprečljivega izgovora. Saj, če bi bil Fonza doma, pa bi se med njima spletla ta povezava, bi bilo manj umazano. V tem primeru bi Fonza lahko pravočasno posegel

vmes, razčistil najprej z Nežo in potem tudi z njim. Lahko bi se umaknil

Fonza, še bolj verjetno pa bi od doma spodil Štefana in družina se ne bi

razletela kot porcelanasta vaza.

Vendar, Fonza je bil v tistem času daleč od doma in vsa ta leta se mu

ni niti sanjalo, da se doma dogajajo take stvari. In tudi takrat, ko je ob

vrnitvi domov za vse skupaj izvedel, ne samo za njuno zvezo, ampak

tudi, da ga je dal razglasiti za mrtvega, je vse skupaj sprejel nepričakovano mirno. Saj je v njem vse rohnelo, ampak do Štefana in Neže ni bil grob, zato zdaj tudi Štefan ni imel pravega razloga za svoje obnašanje.

Fonza je nekako slutil, da je njegova zahteva za pripadajoči del dedi­

ščine pri Štefanu povzročila velikansko spremembo.

»Hja, morda pa se boji, da ga bom res preganjal z domačije Puntarjevih … Tega seveda nikoli ne bi naredil … Po toliko letih pa sploh ne

… In najbrž mi kaj takega tudi sodišče ne bi dovolilo,« je razlagal Berti,

ko sta se pogovarjala o tem. »Bi pa Štefan moral vedeti, da si s takim

obnašanjem do mene zagotovo ne bo pridobil moje naklonjenosti.«

e f

Fonza je kljub vsemu še vedno zanimalo, kaj se dogaja doma pri Puntarjevih. Ob marsikateri priložnosti je na kratko po maši govoril z Nežo in jo malo povprašal, včasih tudi kaj o Štefanu. Ko ga je nekoč Berta

324

vprašala, zakaj se še vedno zanima zanj, ji je s preprostim in prepričljivim odgovorom povedal vse.

»Zato, ker je vendar moj brat … edini! In to bo ne glede na vse, kar

mi je povzročil, vedno tudi ostal.«

Fonza pa v teh letih svoje zahteve za nujni delež zapuščine za starši

še vedno ni opustil. Vedel je, da je pravica na njegovi strani, in tradicije,

ki je vladala na kmetih, pač ni hotel prekiniti. »Iz principa, ne pa, da bi

potreboval ne vem kaj,« je pred Berto branil svojo zahtevo do deleža.

Ko so se ob obletnici mamine smrti znašli skupaj na pokopališču,

je prosil Nežo za kratek pogovor. Vprašal jo je, ali sta se s Štefanom kaj

dogovorila o izplačilu deleža, pa je od nje dobil odgovor, ki ga je tudi

pričakoval.

»Ne, Fonza, nič se nisva dogovorila. In se tudi ne bova. Štefan kar

ponori, če mu kaj takega samo omenim. Šel je k odvetniku v Krško in se

od tam vrnil nataknjen kot hudič. Ni mi povedal, kaj je izvedel, predvidevam pa, da nič takega, kar je želel slišati.« Po nekaj trenutkih molka ga je vprašala, zakaj ga to zanima.

»Jaaa … Neža,« je počasi pojasnjeval, »tudi jaz sem Puntarjev …

Tudi jaz ne mislim kar tako odstopiti od zahteve … Dal sem vama dovolj časa za premislek in poravnavo … Zdaj pa bom vložil tožbo za razveljavitev dedovanja …« Malo je pomislil, potem pa končal pogovor.

»Povej mu, kar sem ti pravkar povedal, tri tedne imata časa, potem pa

vložim …«

Tisti trije tedni po minili, Fonza je počakal še teden dni. Čeprav ga

je Berta nagovarjala, naj tega ne stori, je vseeno šel k odvetniku Pagonu.

Ta ga je mirno poslušal, si nekaj zapisoval in sprejel naročilo za vložitev

tožbe.

Odvetnik Pagon je v obrazložitvi zahtevka za razveljavitev dedovanja podrobno razložil dogodke, ki so pripeljali do tega, da je sodišče tako odločilo. Pazil je, da ne bi za odločitev pripisoval krivde ali zmote

tako sodišču kot Štefanu. Štefanu sicer tisto hitenje s predlogom za razglasitev Fonza za mrtvega je, ne pa potem za samo dedovanje. Močno pa je poudaril, da je Fonza predlagal in naravnost ponujal možnost dogovora, pa se Štefan na to sploh ni odzval.

325

»Moj klient nikakor ne želi posegati po celovitosti kmetije Puntarjevih v Borovniku, upravičeno pa pričakuje od sodišča nujni delež od premoženja, ki ga je po starših prevzel brat Štefan. Če bi mu brat Štefan

doslej ponudil tudi bistveno manjši delež, bi ga z veseljem sprejel, ni

pa pripravljen trpeti sprenevedanja in tajitve svoje pravice do nujnega

deleža. Gotovo bo tudi spoštovano sodišče priznalo, da je deset let po

vrnitvi mojega klienta iz tujine dovolj dolgo čakanje, ki dokazuje, da pri

tem ni nestrpen in neučakan.«

e f

Po vložitvi tožbe je Fonza še dvakrat povedal Neži, da je pripravljen

takoj umakniti tožbo, samo Štefan mu mora priznati pravico do dedi­

ščine in obljubiti, da mu jo izplača najpozneje v petih letih. Neža je na to

le zamahnila z roko, kar je pomenilo, da se to zanesljivo ne bo zgodilo.

Junija leta 1964 je bila razpisana razprava o tožbi. Na sodišče je Štefan prišel s svojim odvetnikom, prisotna je bila tudi Neža, Berta pa se je temu izognila rekoč, da se v te stvari nikoli ni vtikala in se tudi zdaj

ne bo.

Razprava je bila neprijetna in dolgotrajna. Štefanov odvetnik in Štefan sta za vsako ceno poskušala prikazati Fonza kot pogoltnega na kmetijo Puntarjevih. Za trditve o Fonzovi spravljivosti in pripravljenosti na kompromisne rešitve sta trdila, da se je to pojavilo šele v tožbi, v letih

prej pa ne. To njuno trditev je potem nekoliko ovrgla Neža, ki je po­

šteno priznala, da je Fonza prek nje, ker Štefan sploh ni hotel govoriti z

njim, večkrat ponujal tako rešitev.

Sodnik je nazadnje ugotovil, da je nasprotnih trditev toliko, da ne

more sprejeti odločitve, ki bo temeljila na nespornih dejstvih in bo tudi

pravična do obeh strank. Od Štefanovega odvetnika je zahteval predlo­

žitev dokazov, s katerimi bi utemeljil svoje trditve, in s tem končal razpravo.

Za šestnajsti december naslednje leto je prišlo vabilo za nadaljevanje razprave. Deset dni pred razpravo je šel Fonza spet na pogovor k odvetniku. S tem pogovorom se je hotel dobro pripraviti na razpravo,

326

zanimalo pa ga je tudi, ali morda ve, ali je Štefanov odvetnik predložil sodišču dokaze, ki jih je zahteval sodnik.

Skupaj sta pregledala vse, kar je bilo sodišču predloženo kot dokaz

trditvam Štefana in njegovega odvetnika, vendar po Pagonovi oceni

tega sodišče ne bo upoštevalo kot dokaze.

Fonza se je že odpravljal, ko ga je odvetnik ustavil in mu predlagal,

naj še malo sede.

»Nekaj bi se rad še pogovoril z vami … Pravzaprav predlagal bi …«

je začel. Nekaj je pobrskal po papirjih, potem pa začel.

»Tovariš Puntar, midva sodelujeva že trinajst let. To je dolga doba, se

vam ne zdi?« je pozorno pogledal Fonza, ki mu je le pokimal.

»In to, da že toliko let zastopam vaše interese, najbrž pomeni, da

vas nisem, … kako bi rekel, da vas nisem nikoli razočaral ali okrog

prinašal. Da mi torej zaupate … To kaže tudi tale tožba. V tem času pa,

priznali boste, sva se že tudi dobro spoznala. Kaj si o meni mislite vi, je

vaša stvar, jaz pa vas cenim kot poštenega, delavnega kmečkega človeka. Kmečkega v tistem dobrem pomenu, seveda!«

Spet se je ustavil in počakal, ali bo Fonza kaj ugovarjal. Ker ni, je

nadaljeval.

»In zato, ker mislim, da se dobro poznava, imam za vas predlog, ki je

sicer skregan z mojo uradno vlogo do vas v tem trenutku. Moj poslovni

interes je, da imam čim več pravd in podobnih poslov za stranke, moje

kliente. Od tega zaslužim zase in za svojo družino, to seveda dobro veste.« Pogledal je Fonza, ki mu je le začudeno prikimaval.

»In tisto, kar vam bom zdajle predlagal, je skregano s tem mojim

interesom … Predlagal bi vam, da na razpravi odstopite od zahtevka za

razveljavitev dedovanja! Bom takoj razložil, zakaj vam to predlagam,«

je pohitel, ko je videl, da se je Fonza močno zdrznil.

»Poglejte, tovariš Puntar, iz vseh podatkov, ki ste mi jih vedno odkrito zaupali, ugotavljam, da vam gre v gospodarsko finančnem pogledu v redu. Nakup kmetije je bil odličen posel … In zdaj dobro gospodarite in ste finančno dobro stoječi. Trdno sem prepričan, da se vam pri tožbi ne zdi pomembno, da kaj dobite in koliko dobite … v denarnem

pogledu. Imam prav?« je vprašal Fonza.

327

Ker ni bilo odgovora, je nadaljeval.

»Gre vam za princip, za vašo pravico, ali ne?«

»Ja, za to gre, tovariš odvetnik. Sem pač Puntarjev in ne pustim, da

bi se kdorkoli norčeval iz mene in mi kratil pravice!« se je odločno odzval Fonza.

»Ja, ja, … saj imate prav … Ampak včasih moramo v življenju dati

prednost pred principi tudi čemu drugemu … Tokrat gre za vašega brata, tovariš Puntar! Brata, ki je tudi Puntarjev, iste krvi kot vi. Za vas sem prepričan, da ga ne sovražite, čeprav imate razlog za to … Doslej mi v

vseh teh letih nikoli niste z eno samo besedo izražali sovraštva do njega.

Zdaj pa pomislite takole: če odstopite od tožbe, boste zanesljivo ohranili kmetijo Puntarjevih nedotaknjeno. V očeh vaščanov, ki bodo to takoj izvedeli, boste pridobili na ugledu vi, ne vaš brat. Najbrž si bodo

tudi njegova žena Neža in otroci, ko bodo odrasli in bodo sposobni razumeti vse, kar se odvija med vama, priznali poštenost vam, manj pa svojemu očetu.«

Odvetnik je utihnil in čakal, kaj bo na to rekel Fonza. Ni bil začuden,

da je Fonza molčal.

»Še tole vam moram povedati. Gre za informacijo o vrednosti, na

katero lahko računava ... Pozanimal sem se pri prijateljici, ki za sodišča

opravlja cenitve nepremičnin, predvsem kmetij … Ne pozna kmetije

vašega brata, glede na lokacijo v hribih pod Bohorjem in približno velikost, ki sem jo dobil iz spisa, je ocenila da je maksimalni delež, ki ga lahko dobiva, takole približno vrednost lažjega para mladih volov, ali še

bolje, juncev. Vi bolje kot jaz veste, koliko je to … In potem ocenite, ali

je to več vredno kot možnost, da se z bratom pobotata … In, ne pozabite, da živita pravzaprav v istem kraju, da se bosta srečala še kdo ve kolikokrat, da bodo vajini otroci morda prijatelji … ali pa hudi sovražniki

…, to je veliko odvisno tudi od vaju …« Odvetnik je s temi besedami

najbolj nazorno opozoril na vse mogoče posledice načina rešitve spora

med bratoma.

»Hm, par juncev … par juncev …« je tuhtal Fonza, ko se je vozil

domov. Doslej o višini svojega deleža pravzaprav nikoli ni razmišljal na

tak, praktičen način. »Par juncev,« mu ni šlo iz glave, »to iz teleta zraste v dobrih dveh letih … Kaj mi bi to sploh koristilo, saj imam polno 328

štalo … Lahko bi prodal in si privoščil, … kaj pa vem, … kaj ravno zdaj nujno potrebujemo.«

Zvečer je v postelji razlagal Berti, kako sta se pogovarjala z odvetnikom. »Saj si sprejel njegov predlog, ali ne?«

»Neee, nič še nisem sprejel … Nisem se še odločil. Kaj pa misliš ti?«

»Fonza, saj tega denarja, hvala bogu, ne potrebujemo. To bo umazan denar … denar, ki bo kot madež ležal na tvojem dobrem imenu …

Sprejmi odvetnikov predlog in naj se z očitki vesti ubada Štefan, ne ti.«

Ko je to govorila, mu je trdo stisnila prste roke, kar je pri njej pomenilo,

da si to zelo želi.

Naslednji dan je Fonza poslal odvetniku dopisnico, na katero je napisal samo besedo »Sprejmem!« in podpis: Fonza. Ko je vrgel dopisnico v poštni nabiralnik, se je počutil neprimerno bolje, čudno lahkega in domov se je vrnil dobre volje.

e f

Šestnajstega decembra je gori v Repnem Dolu in Borovniku zoprno

snežilo, pihal je strupeno mrzel veter, ki se je zažrl v vsak košček gole

kože in si do tja našel pot tudi skozi topla oblačila. Fonza se je s svojim

starim hroščem odpeljal v dolino in kmalu pod Borovnikom dohitel

Štefana in Nežo, ki sta zavita v topla oblačila pešačila po nekaj centimetrov visokem celcu. Prehitel ju je, potem pa nekaj metrov naprej ustavil in ju počakal. Izstopil je in držal široko odprta vrata.

»Prisedita, do Blance je še daleč …«

Neža se je takoj ustavila, Štefan pa je brez besed šel naprej. Neža se je

obotavljala, potem pa stopila za njim.

»Štefan, ne bodi taka šema,« ga je oštela, »vsaj uro hoda si prihraniva, če prisedeva … in ne bo naju požrl … Tudi pogovora ni treba razviti.

Jaz bom sprejela, ti pa … kakor hočeš,« je bila odločna in se ustavila ob

cesti.

Štefan jo je jezno pogledal, nekaj po tiho bentil, potem pa le zinil.

»Prav, … samo do Blance … in tiho bodi!«

329

Šele na križišču na Blanci, kjer sta izstopila, je Neža rekla: »Se vidimo v Sevnici!« in hitro stopila za Štefanom proti železniški postaji, Fonza pa se je odpeljal proti Sevnici.

Odvetnik Pagon je Fonza na sodišču potegnil na konec hodnika.

»Vesel sem bil vaše dopisnice. Razmišljal sem, kako naj to sporočiva

sodniku. Zdi se mi, da je najbolje, če vi poveste, da odstopate od tožbe.

Samo to povejte, če bo treba kaj pojasniti, bom to storil jaz. Se strinjate?«Ko je sodnik začel razpravo, se je takoj oglasil odvetnik Pagon.

»Tovariš sodnik, moj klient bi na začetku rad nekaj povedal. Ali dovolite, prosim?!«

»Prav!«

Fonza je vstal, bil je zelo živčen. Že to, da bo govoril pred sodnikom,

je bila zanj po dolgem času spet sila težka naloga, tisto, kar je imel povedati, pa je bilo sploh pomembno.

»Tovariš sodnik, … jaz, … Štefan, … rad bi povedal samo to … da

umikam tožbo in zahtevo za … tisto okrog zapuščine. Naj ostane tako,

kot je!«

Sodnik je samo privzdignil obrvi, Štefanu pa je ušlo: » Kaaaj, umi-

kaš? «

Odvetnik je sodniku dal Fonzovo podpisano uradno izjavo in sodnik je le preveril podpise, naslednji trenutek pa zaključil razpravo in odšel iz dvorane.

e f

Med ljudmi na Borovniku in Repnem Dolu se je novica, da je Fonza

odstopil od zahteve po ponovnem odločanju o zapuščini za starši, hitro

razširila.

To njegovo odločitev so ljudje zelo različno ocenjevali. Nekateri so

menili, da je izpadel kot bedak.

»Kmetija bi morala biti njegova, ne pa Štefanova. Dovolj je, da mu

je speljal ženo, ne pa še kmetijo. Fonza bi ga moral spoditi z domačije!«

Spet drugi so dajali prav Fonzu in ga zaradi tega še bolj spoštovali.

»Fonza je s tem pokazal, da je dober in pošten človek. Čeprav se je mo­

330

ral preseliti drugam, očitno še vedno spoštuje domačijo Puntarjevih in ni hotel, da bi se delila … Fonza je s tem pokazal, da ima vsega dovolj

za solidno življenje in da ni grabežljiv kot Štefan,« so ocenjevali drugi.

Naslednjo nedeljo po razpravi na sodišču se je po maši okrog Fonza

nabirala gruča moških. Vse je zanimalo, zakaj se je tako odločil, kako je

to sprejel Štefan, kolikšnemu premoženju se je s tem odpovedal. Ampak

Fonza o tem sploh ni hotel govoriti. Ker pa niso nehali siliti vanj, je nejevoljno zagodrnjal.

»Le kaj vas zdaj to zanima … To je med nama s Štefanom, ne pa

vaški problem!« Te besede so zadoščale in ljudje so ga pustili pri miru,

čeprav je radovednost še vedno vztrajala med njimi.

e f

Nekaj dni po novem letu 1966 je v Repni Dol prišel Štefanov sin Jure,

ki ga zdaj niso več klicali Jurček. Bil je zahomotan v topla oblačila, na

glavi pa je imel doma narejeno volneno kapo.

Najprej se je zvedavo ogledoval po topli kuhinji, potem pa iz notranjega žepa potegnil kuverto in jo pomolil Fonzu.

»Stric, tole je pred tremi dnevi mami prevzela na pošti. Prišlo je na

vaše ime in na naš naslov. Tale dva dni je vreme preveč norelo, snežilo je

in pihalo, zato sem šele danes prinesel. Saj niste hudi zaradi zamude?«

»Oh, Jure, kje pa. Prav vesel sem, da si prišel … S pošto ali brez

nje, pri nas si vedno dobrodošel,« se je nasmehnil fantu. »Berta, saj še

imaš kaj toplega čaja? Daj ga Juretu, da se bo hitreje ogrel,« je naročal,

vmes pa že z zanimanjem vrtel pošto po rokah. Na kuverti je bilo polno

poštnih žigov, okroglih, pravokotnih in kvadratnih. Nekateri so bili v

modri, drugi vijoličasti, ponekod je bilo besedilo čitljivo, drugod si ga

lahko le slutil.

Ko je obrnil kuverto, je zadaj zagledal napis: Mihael Postrugov, sledilo je zaradi razmazanega črnila nečitljivo besedilo, potem pa spet razpoznavno KIJEV.

»Hm, tole je lahko le Miša iz Ukrajine,« je glasno ugotavljal in z

mize vzel nož ter z njim odprl kuverto.

331

Zagledal se je v besedilo, z lepo pisavo napisano v nemščini. »Uf, tole bom moral nesti odvetniku, da mi bo dobro prevedel, ampak za silo

bom mogoče tudi sam ugotovil, kaj mi sporoča.«

Sedel je za mizo in počasi bral. Branje mu je šlo že tako slabo od rok,

rokopis v nemščini, čeprav lep, pa sploh. Naj se je še tako trudil, je ugotovil le, da sporoča nekaj o smrti Fedja in oficirski šoli. Več mu ni uspelo prebrati in razumeti.

Šele čez en teden se je s hroščem odpeljal v Sevnico, kjer skorajda ni

bilo snega, medtem ko so ga v Repnem Dolu imeli dobrega pol metra.

Pismo je izročil odvetniku in ta mu ga je tekoče prebral in prevedel.

Spoštovani prijatelj Fonza!

Ne vem, kje trenutno si in kako se ti je godilo ta leta. Tvoj naslov sem

našel med očetovimi papirji.

Moram ti povedati, da je moj oče Fedja žal umrl. Lani so nam vzeli vso

posest, naredili so sovhoz35 in očetu ponudili, da lahko še naprej živi tam.

Ampak tega ni prenesel. Tisto posestvo je bilo v naši lasti vsaj dvesto let, zdaj pa ni več. Oče se je ustrelil s pištolo, ki jo je njegov oče osebno dobil od samega Lenina kot priznanje za sodelovanje v oktobrski revoluciji.

Jaz sem v šoli za oficirje v Kijevu, nadaljujem šolanje za polkovnika. To-

rej sledim očetovi želji, da služim domovini kot oficir Rdeče armade.

In kako je s tabo? Vesel bom tvoje pošte. Moj oče je veliko govoril o tebi, bilo mu je zelo žal, ker se nisi odločil za poroko z Ninočko. Tudi nje žal ni več, umrla je na porodu, otrok pa je preživel. Tudi njen mož je umrl in zdaj jaz skrbim za malega Fedja.

S toplimi pozdravi iz lepe Ukrajine!



Miša

35 Sovhoz, kolhoz: v Sovjetski zvezi državna kmetijska proizvodna organizacija, torej nekakšna proizvodna zadruga.

332

Čisto spodaj je bil pripisan naslov.

Pismo je Fonza živo spomnilo na leta, prebita v Ukrajini, na katera

je ob vseh teh svojih burnih dogodkih že povsem pozabil. Ko se je vrnil

domov s pisnim prevodom, je besedilo še večkrat prebiral. Ob prebiranju in spominih, ki so se obudili, se mu je včasih po licu spustila solza.

Zvečer, ko sta z Berto sedela na krušni peči, so spomini začeli siliti iz

njega. Pripovedoval ji je, kaj vse je doživel v Ukrajini, kako ga je Fedja

rešil iz tistega prekletega taborišča za vojne ujetnike in poskrbel, da se

je po dveh letih fronte in taborišča spet dobro umil in se tudi do sitega

najedel.

»V veliki kadi tople vode z mene ni lezla le umazanija … Izginjala

je tudi povsod v meni prisotna utrujenost, ki jo je nadomeščala druga,

tako prijetna, da bi kar zaspal. Temu je potem sledila obilna in bogata

večerja, takrat sem mislil, da je to večerja za bogove! In spil sem nekaj

vodke, ki je takoj udarila v moje čisto prazne možgane!«

Berta ga ni poslušala le z zanimanjem, ampak še bolj s presenečenjem. To je bilo prvič, da ji je začel pripovedovati kaj o sebi in razkrivati svoje težko življenje v vojni in sploh v tujini.

»V Ukrajini, pri Fedju, sem nenadoma imel vsega dovolj … Hrane,

oblačil in obutve, prijazne ljudi okrog sebe, s katerimi se sicer nisem

znal pogovarjati, pa smo se vseeno dobro razumeli … Samo nekaj mi je

strahotno manjkalo. Moji hribi! Na fronti in tam pri Fedju je bila sama

ravnina, kamorkoli sem pogledal … In potem pri Nillsu isto. Meni pa

je manjkal naš Borovnik, to da lahko s hriba pogledam v dolino in na

naslednji hrib. Ti povem, Berta, samo zato sem si tako zelo želel domov, neznansko želel!« je razlagal s čudnim glasom, potem pa utihnil in Berta si tam na peči ni upala pretrgati posebne tišine, ki je nastala po

njegovih besedah.

Naslednje jutro je Fonza iz omare potegnil svoj manjši kovček, s katerim se je vrnil iz Nizozemske. Pobrskal je po njem in med drobnarijami našel pipo, ki mu jo je ob odhodu dal Fedja. Z njo v roki je nekaj časa stal ves zamišljen, potem pa jo je v kuhinji pokazal Berti.

»Poglej, tole mi je na večer pred odhodom z njegovega posestva izro­

čil Fedja. Čisto sem že pozabil nanjo, zdaj pa jo bom obesil na žebljiček

333

v hiši, kjer me bo pogosto spomnila na leta pri Fedju v Ukrajini.« To ji je govoril s tihim, globokim glasom, kakršnega je slišala le takrat, ko ji

je po pogrebu razlagal, kaj vse je zanj naredil stric Tevž.

Berta ga je ob tem le začudeno gledala in se spraševala, kakšen je v

resnici tale njen Fonza.

Nekaj dni pozneje je Fonza z Bertino pomočjo napisal pismo Mišu,

odvetnik pa mu ga je prevedel.

Dragi Miša!

Hvala za tvoje pismo, čeprav me je vest o smrti Fedja in Ninočke močno

prizadela. Ne le smrt, še veliko bolj razlog zanjo. Škoda je obeh, Fedja pa nikoli ne bom pozabil in tudi vseh vas in veliko dobrega, česar sem bil pri vas deležen.

Jaz sem bil do leta 1952 na Nizozemskem, potem sem se vrnil domov.

Tudi mene je čakalo veliko gorja. Doma so me medtem razglasili za mrtve-

ga, moja žena pa se je poročila z mojim bratom!

Zdaj sem spet poročen, imam tri otroke in lepo kmetijo. In spet sem med

hribi. Ti tega ne boš razumel, ampak v Ukrajini sem pogrešal predvsem svo-

je hribe!

Miša, dobro poskrbi za malega Fedja, da bo postal časten človek, kakr-

šen je bil tvoj oče. Želim ti srečo v življenju!

Prijatelj Fonza



Fonzu Miševo pismo dolgo ni dalo miru. Po nekaj letih ga je spet

vrnilo v vojne čase in leta v Ukrajini. Spomnil se je tudi Fedjevega zloveščega pripovedovanja, da bo dobrovoljnosti oblasti prej ali slej konec.

Fedja je dobro poznal številne primere, ko so veleposestnikom nekaj

časa puščali lastnino, potem pa jo kar na lepem podržavili. Sovjetska

334

oblast je nekoga pustila pri miru toliko časa, dokler je od tega imela očitno korist. Tudi Postrugovi so Rdečo armado dolgo in bogato oskrbovali z živili, govedom in konji. In Fedja je pričakoval, da bo nekoč prišel na vrsto. Zasluge za revolucijo bodo zbledele, ljudje, ki so vedeli

za očetove zasluge, so umrli, padli v vojni ali pa so jih kar »pospravili«.

Stalin pa sploh ni trpel nikogar z ugledom in nekdanjimi zaslugami.

»Ampak, ga je pa poštenjaka in pogumnega borca moralo močno

prizadeti, da je naredil samomor. Morda pa je bilo vmes še kaj drugega,

česar Miša ni vedel ali pa meni tega ni hotel napisati,« je ugibal Fonza.

e f

Fonza se je v teh več kot desetih letih v Repnem Dolu že počutil kot

pravi domačin. Nekaj so k temu pripomogli tudi Berta in trije otroci, ki

so se veliko družili z vrstniki z drugih domačij. Vseeno pa je še pogosto

pomislil na svoj prvi dom v Borovniku.

»Tale moj prvi dom v Borovniku … To nosim v krvi … Nanj me ve­

žejo spomini na otroška leta, na vse otroške neumnosti, ki sva jih počela

s Štefanom in drugimi otroki iz vasi, pa na starše … Od tam sem leta

1942 odšel, ne da bi se zavedal, da odhajam za dolgih deset let … In tam

me je dočakala žalost zaradi smrti staršev in strašansko hudo razočaranje zaradi početja Štefana in Neže,« si je še vedno priznaval. Ob misli na Puntarjevo domačijo se mu je vedno milo storilo. Ne toliko zato, ker

se niso uresničili načrti, da jo bo nekoč prevzel on, ampak zaradi načina, kako sta ga Štefan in Neža izrinila od tam.

Fonza pa se v nekaterih stvareh ni prav nič spremenil. Ena takih njegovih značilnosti, ki se ga je še vedno držala, je bila njegova redkobesednost. Samo otroci so ga včasih pripravili do tega, da se je z njimi pogovarjal drugače, » … tako, da ne špara besed,« je to slikovito opisala Berta.

O njem tudi Berta kljub več kot desetletnemu zakonu ni vedela skorajda nič več kot drugi v Repnem Dolu. Največ ji je razkril takrat ob Miševem pismu in tisti fajfi, ki mu jo je dal Fedja, potem pa spet nič več.

O svojih težkih časih na fronti, v ruskem ujetništvu in v Utrechtu,

je govoril le takrat pri tajniku Ključniku na občini in na sodišču. Tudi v

335

pogovoru pri odvetniku je bil skop z besedami. A Pagon je znal z vmesnimi vprašanji iz njega izvleči še marsikaj drugega.

Od vseh ljudi je bil stric Tevž edini, ki mu je podrobneje razložil, kaj

vse je prestal. Včasih ga je pripovedovanje zaneslo. Pozabil je na vse,

besede so, sicer počasi, pa vendar, kar lile iz njega.

Berta je povsem po naključju izvedela tudi, kako je ob požaru pri

Nillsu rešil njegovega otroka.

Nekega jesenskega dne, ko so grabili listje, je Fonza pod pazduho,

bolj zadaj na desni strani, močno srbelo. Pod prsti leve roke je nekaj

začutil in takoj je pomislil, da se tam gosti klop. Ker ga ni tako dobro

dosegel, da bi ga lahko odstranil, je to prepustil Berti.

Berta mu je zagrabila srajco, jo potegnila navzgor in slekla čez glavo,

takrat pa je zagledala veliko opeklino po hrbtu. Nepremično je obstala

s srajco v roki, potem pa zajecljala.

»Križani Jezus, Fonza … Kaj pa imaš to …?«

S strahom se je dotaknila njegovega hrbta. Skoraj tretjina hrbta na

desni strani je bila marogasta, čudne barve, od skoraj bele pa vse do

temno rdeče, skoraj vijoličaste. V hipu ji je bilo jasno, da je tudi to lahko

le od opekline, tako kakor tista flika na temenu, le da je to neprimerno

večje.

»Kaj pa je s tabo? Nikar se ne boj, to je že zdavnaj zaceljeno,« je zagodrnjal Fonza. »Izpuli klopa, dovolj se je že napil moje krvi.«

Berta se je potem res ukvarjala s klopom, vendar ji je pogled ves čas

uhajal tja na hudo opečeno stran hrbta. Ko je končala in si je Fonza spet

oblekel srajco, ni vzdržala.

»Fonza, ampak kaj, za milega boga, se ti je pa zgodilo, da si tako ope­

čen? Saj to je opeklina, ali ne? In kako s takim hrbtom sploh lahko delaš

vse to na kmetiji?« Zagrabila ga je za roko in ga prisilila, da je sedel

nazaj na stol.

Fonza jo je nekaj trenutkov le gledal in odkimaval, vendar Berta ni

popustila prijema. Ta njen trdi prijem in zgrožen pogled sta naredila

svoje. Fonza je počasi začel razlagati.

»To je od požara v Utrechtu, na Nizozemskem. Daljnega leta 1949

… Bil sem zaposlen pri Nillsu, tovarnarju. Na njegovem domu je nastal

336

požar … Ogenj se je že močno razširil, ko so ugotovili, da je v hiši petmesečni dojenček. Gasilci so rekli, da ga ni več mogoče reševati. V hišo sem se pognal jaz, zgrabil otroka in se zapodil ven … Bil sem že zunaj,

takrat pa je name padel goreči tram z ostrešja in me pokopal pod seboj.

Dobil sem hud pretres možganov in te opekline na glavi in hrbtu …

Trajalo je mesece, preden sem si opomogel … Tale koža na hrbtu, … to

je preneseno s stegen mojih nog … Zdaj je dobro, včasih pa se mi zdi, da

je koža tam premajhna … In nikoli ne sme biti na soncu …«.

»Ampak, … Fonza, … zakaj mi pa tega nisi nikoli povedal?«

Nasmehnil se je. »Ali me zaradi tega potem ne bi vzela?«

»Seveda bi te, ne nori. Bi pa znala s tabo bolj primerno ravnati.«

»Berta, pusti to. S tvojim ravnanjem sem čisto zadovoljen, saj to veš,

ali ne?«

Nekaj časa sta molčala, potem pa se je Fonza spet oglasil.

»Veš, zaradi tega moram pri delu večkrat paziti … Ne le, da ne smem

na sonce, tudi koša nikoli ne nosim na tej strani, temveč na levi, vedno

samo na levi, saj bi si drugače lahko poškodoval tisto tanko kožico.«

Fonza je že vstajal, pa se je premislil in sedel nazaj.

»Mi je pa tole prineslo veliko dobrega! Nills mi je, ker sem mu rešil

otroka, namenil del svoje tovarne. Ko sem se vrnil domov, mi je poslal

denar … Tale kmetija in še marsikaj, to je kupljeno z njegovim denarjem, samo tako sem lahko prišel do vsega tega.« Spet je za nekaj časa utihnil.

»In veš o čem že dolgo razmišljam, Berta?« se ji je resno zagledal v

obraz. »Nillsa bi rad za nekaj tednov povabil sem v Repni Dol, … na

tole lepo domačijo, ki je kupljena z njegovim denarjem. Pa doslej nikoli

nisem našel priložnosti, da bi o tem govoril s tabo. Kaj misliš o tem ti?«

»Kaj mislim jaz?«

»Ja, kaj misliš ti? Bi ga bila pripravljena sprejeti pod streho … in mu

kuhati, … pravo našo hribovsko hrano?«

»Oh, Fonza, seveda bi, kaj sploh sprašuješ? Poskrbela bom, da se bo

zredil kot pujs … Če pa bo z njim tudi žena, ji bom pokazala vse, kar

znam skuhati!«

In tako je po dobrem desetletju skupnega življenja neprijetni klop

poskrbel, da je Berta še nekaj izvedela o svojem Fonzu, skupaj pa sta

337

se odločila povabiti Fonzovega največjega prijatelja na obisk v Repni Dol. Berta se je potem še dolgo spraševala, česa vse še ne ve o svojem

možu, tem skrivnostnem Fonzu iz Repnega Dola in ali bo to sploh kdaj

izvedela!



e f

Za povezavo med Fonzom in njegovo družino ter Štefanovo družino

v Borovniku so poskrbeli Štefanovi otroci, pravzaprav Jure in Anica.

Jure, najstarejši, se je zanimal za strica Fonzo. Čokolada, ki jo je

dobil ob njegovi vrnitvi, fantu nikoli ni šla iz spomina. Pozneje sta se

doma mama in oče nenehno pogovarjala o Fonzu, včasih umirjeno,

drugič spet tako zagreto, da je vse skupaj mejilo na prepir. In ker ga je

sam zaradi sladkarij, ki jih je dobil skoraj ob vsakem njunem srečanju,

imel za dobrega človeka, teh ostrih pogovorov v svoji otroški predstavi

ni razumel.

Kadar je o njem kaj vprašal, je bil, še zlasti pri očetu, vedno odpravljen s kakšno grobo besedo. Mama je bila glede tega bolj prijazna. Bolj je razumela, da otroka pač marsikaj zanima, tudi o ljudeh, ki so njihovi

sorodniki. Ona ga nikoli ni okregala, če je kaj spraševal o stricu, mu pa

tudi ni kaj dosti povedala. Ko pa mu je nekoč pojasnila, da je bil v vojnih

časih na fronti v Ukrajini, je to pri fantu, polnem domišljije, zbudilo še

večjo radovednost. Od takrat, pa tam nekje do njegovega dvanajstega

leta, jo je kar naprej spraševal. Pozneje si je izprosil, da je hodil na obisk v Repni Dol in si strica Fonza ogledoval tako od blizu ter ga včasih tudi

kaj vprašal. Ko je Berta leta 1957 rodila Ljubico, je dojenček začel zanimati tudi Anico, ki je bila takrat stara devet let. Potem je večkrat šla z Juretom v Repni Dol tudi ona. Neža jima je te obiske dovolila, je pa

vedno določila, do kdaj morata biti doma.

»Jure, če bosta zamudila, bo obiskov pri stricu konec. Zapomni si

to!« In Jure si je res zapomnil. Včasih sta morala oditi, ko se jima je

začelo dogajati kaj zelo zanimivega in privlačnega. Ampak: »Mamina

zahteva je čez vse!« je odhod domov opravičeval Jure.

338

Štefan sicer ni bil navdušen nad tem »nepotrebnim vandranjem«, pa se je kljub temu vdal. Jure je moral, preden je odšel, opraviti vse, kar

sta mu naložila starša.

Štefanu pa je to tudi prišlo prav, saj je v pogovoru z otrokoma izvedel,

kaj se dogaja v Repnem Dolu. In to ga je vedno zanimalo, čeprav tega ni

pokazal. Tako je prek Jureta izvedel skoraj vse: koliko živali je v štali, kaj trenutno delajo, kateri stroj so kupili in podobno. Česa takega od sosedov ni izvedel, saj so se le redki pogovarjali z njim, o Fonzu pa sploh ne.

Pozneje, ko je bil Jure star že skoraj dvajset let, pa je sam v pogovorih

s Tevževim Milanom izvedel še marsikaj. Pri vsej zgodbi o Fonzu in

o vlogi njegovih staršev pri tem pa ni slišal prav dobrih reči. Tudi za

Tevževe je bil tako kot za večino drugih sosedov v Borovniku Štefan

glavni krivec za vse skupaj. Čeprav mu o njuni prepovedani ljubezni

niso govorili, je izvedel, da je bila mama prej poročena s Fonzom, z odraščanjem pa je počasi dojemal, kaj vse to pomeni.

Jure si je zaradi vsega, kar je postopoma izvedel, sam sestavil celovito sliko, v kateri je tudi zanj oče postal glavni krivec. Stričev ugled je v njegovih očeh močno zrastel, ko se je zavedel, čemu se je odpovedal, ko je leta 1965

odstopil od tožbe za ponovno odločanje o zapuščini. Očetovo ravnanje po

tem dejanju se mu je zdelo nerazumljivo. Namesto da bi se stricu zahvalil,

se mu opravičil in skrbel, da se bodo odnosi med bratoma razvijali tako, kot

se za brate spodobi, je bil v pogovorih o Fonzu čedalje bolj strupen.

Mama Neža je ravnala bistveno drugače. Nikoli, res nikoli, je ni sli­

šal, da bi na Fonza zlivala gnojnico, da bi vrtala po njegovem življenju

in dogajanje v Repnem Dolu ocenjevala kot nekaj slabega. Kadar sta se z

Anico vrnila iz Repnega Dola, nikoli ni spraševala o podrobnostih, tako

kot oče. Zadovoljila se je s tem, ali so zdravi, in to je bilo vse.

Ko se je Jure vrnil s služenja vojaškega roka, je bil star več kot triindvajset let. In tedaj je o njegovem skoraj sovražnem odnosu do Fonza očeta kar naravnost vprašal.

»Ata, mislil sem, da se boš36 z leti počasi le obrusil in nehal sejati

slabo voljo in netiti sovraštvo do strica, pa sem se očitno zmotil. Tega

36 V času, v katerem se dogaja roman, se je tudi na podeželju spremenil način nagovarjanja staršev in sploh starejših ljudi. Generacija Fonza in Štefana je svoje starše še vikala, prav tako tudi vse starejše osebe. Naslednja generacija, njuni otroci torej, pa je vikanje že opustila in praviloma prešla na tikanje.

339

ne razumem … Še zlasti zato, ker je umaknil tisto tožbo. Povej mi, kaj ti je tako hudega storil, da ga še zdaj tako sovražiš? Kolikor vem, bi moral

on sovražiti tebe, ne ti njega!«

Štefan mu ni takoj odgovoril. Vprašanje mu je pognalo kri v glavo in

najprej je hotel Jureta na kratko zavrniti in ozmerjati, ker se v take stvari

sploh spušča. Potem pa ga je neki notranji glas opozoril, da bi s tem sebi

naredil medvedjo uslugo. »Saj poba zdaj že marsikaj ve in dovolj je star,

da razmišlja, … tudi o tem. In če mu ne bom odgovoril, bo odgovor iskal in dobil drugje … Pri Neži, Tevževih, … na vasi. Povedali mu bodo samo tisto, kar se jim zdi zanimivo … in v mojo škodo,« je prepričeval

samega sebe.

»Jure, ti tega ne razumeš!« Svoje jeze ni mogel skriti. »Fonza je že

od otroštva hotel imeti med nama glavno besedo. Ker so mu starši ves

čas obljubljali, da bo dedoval kmetijo, se je vedno tako tudi obnašal.«

Ker za poznejša leta ni imel kaj natančnega povedati, je tista leta preprosto preskočil.

»In tale odstop od tožbe … To ni nič drugega kot manever. Ja, manever, ker je vedel, da tožbe ne bo dobil … Pri ljudeh pa bo zaradi tega izpadel kot dobričina. Figa, ne pa dobričina. Kar prišel je v hišo in rekel,

da hoče del dediščine po starših. Je to res dobričina?« Govoril je s čedalje bolj jeznim glasom.

»Ja, ata, … ampak ti si mu v tistem času, ko je bil na fronti in na Nizozemskem, prevzel ženo, mojo mamo in kmetijo. Saj ti zaradi tega ni mogel biti hvaležen, ali ne? In če bi on prevzel kmetijo, bi tudi ti nekaj

zahteval od nje, ali se motim?« je Jure podrezal na boleče mesto.

To Juretovo opozarjajoče vprašanje je Štefana tako razjezilo, da je

začel vpiti in pri tem mešati vse mogoče stvari, s katerimi je prikazoval

Fonza v slabi luči. Jure ga je začudeno pogledal, zmajeval z glavo, potem pa odšel iz hiše, saj se ni hotel prepirati. Očetov odziv na njegova vprašanja mu je o očetu povedal več, kot je vedel doslej. Na lepem je

spoznal, da je oče pravzaprav močno zamerljiva oseba in da nikakor ni

pripravljen priznati, da je pri vsem, kar je očital drugim, tudi sam zakrivil marsikaj.

340

»Če ni pripravljen niti slišati, kaj šele priznati, da je s tem, ko je svojemu bratu prevzel ženo, močno posegel v njegovo življenje, potem ni čudno, da je ob tem, ko je stric Fonza zahteval upravičeni del dediščine,

povsod videl le hudobijo.«

Poslej je Jure očeta opazoval nekoliko drugače kot prej. Dotedanjega

brezpogojnega sprejemanja njegovih odločitev in stališč ni bilo več. Še

vedno ga je sicer spoštoval in ubogal, njegovo dotedanje trdno prepri­

čanje, da se nanj lahko vedno povsem zanese, pa se je s tem kar nekam

izgubilo.

»Če se je tako spozabil pri stricu in še zdaj, po toliko letih, tega ni

pripravljen priznati, bo tako verjetno ravnal vedno, kadar bo to v njegovo korist!«

e f

Drugi povezovalni člen med družinama v Borovniku in Repnem

Dolu je bila Anica.

Dokler je bila Ljubica dojenček in tam nekje do njenega tretjega leta

je bila deklica za Anico zelo zanimiva in predvsem »živa igrača«, kot

je temu rekla Berta. Pozneje, ko se je Anica začela zanimati za druge

stvari, pa je ona postala zanimiva za Ljubico. Zdaj se je ta hotela igrati

in klepetati z njo. Devet let razlike je bilo ravno dovolj, da jo je videla kot napol odraslo, včasih pa ji je še vedno uspelo vključiti jo v svoj otroški

svet.

Anica je vedno našla kaj zanimivega tudi pri teti Berti. Ko je bila

Ljubica še dojenček, jo je zanimalo vse, od dojenja do previjanja in pestovanja. Bila je silno ponosna, ker ji je Berta dovolila, da je Ljubico vzela v roke, jo nosila po hiši gor in dol ali jo pred hišo vozila v sicer zelo nerodnem otroškem vozičku.

Zelo je bilo Anici všeč tudi to, da ji je Berta kaj pripovedovala. Pou­

čevala jo je o rastlinah na vrtu, ji kaj povedala o kuhanju in podobnih

malenkostih, ki so se deklici zdele zanimive, in tega je bilo vedno dovolj.

Ko je Anica Berti prinesla pokazat svoje prav dobro spričevalo, ji je

ta najprej vsa navdušena čestitala. Pozneje pa ji je za uspešno končan

341

razred za malico spekla dve jajčki na oko, kar je bila za Anico najboljša hrana na svetu.

Berta je v Aničini družbi po svoje tudi uživala. Dobro se je spominjala svojega otroštva in tega, kako se je mama trudila, da bi njej in bratoma vedno s kakšno malenkostjo polepšala življenje. Takrat prav veliko možnosti mama ni imela, zato pa si je vedno vzela čas za odgovore na

tisoče vprašanj, pripovedovanje in kratko crkljanje.

In vse to je zdaj ona z veseljem dajala Anici, pa čeprav ni bila njen

otrok. Edino crkljanja se je izogibala, saj se je bala, da bi si Neža to lahko napačno razlagala.

Tudi pozneje, ko se je Anica iz otroka počasi spreminjala v dekle, je

pogosto izkoristila priložnost in Berti zaupala kakšno svojo skrivnost,

ki si je ni upala povedati mami. Tako je Berta prva, pravzaprav edina

izvedela, da je Anici zelo všeč fant iz sosednje vasi, pa tudi skrivnost

svojega prvega poljuba je zaupala njej.

e f

Hkrati z novoletno čestitko za leto 1969 sta Nills in Anna prejela

tudi Fonzovo vabilo, naj naslednje leto poleti prideta za nekaj časa v

Slovenijo. Povabil ju je na »… hribovsko kmetijo, ki sem jo kupil izključno s tvojim denarjem.«

Na to Fonzovo povabilo se je Nills odzval z velikim navdušenjem.

Jugoslavijo, Slovenijo in Borovnik si je iz Fonzovih pripovedovanj vedno predstavljal kot nekaj, kar je vredno videti in spoznati. Z Anno sta se že večkrat pogovarjala, da bi šla na poletno potepanje po teh krajih,

pa je vedno prišlo kaj vmes. Resnici na ljubo, največ so k tem izgovorom

in odlašanju pripomogle govorice, pripovedovanje ali novinarska poro­

čila o strogem režimu in neprijaznosti jugoslovanskih oblasti do tujcev.

Tokrat pa je Fonzovo povabilo prevladalo nad vsem, kar ga je prejšnja

leta delalo pretirano previdnega.

Nills je zdaj, pri svojih šestdesetih letih, velik del svoje odgovornosti

za tehnološki del proizvodnje v tovarni prenesel na glavnega inženirja, v prodajo izdelkov pa je poleg treh uslužbencev postopno vključeval tudi sina Marcela.

342

»Zato si zdaj midva lahko privoščiva dva ali tri tedne življenja brez obveznosti za tovarno in zadihava še kakšen drugačen zrak, kot je na

našem dvorišču,« je prepričljivo razlagal Anni svoje navdušenje nad

potovanjem. »Že pet let si nisva privoščila poštenega dopusta.«

e f

Osemnajstega junija naslednje leto je bil Fonza ob pol desetih dopoldne že na železniški postaji v Sevnici. Tu so bili dogovorjeni, da počaka Nillsa, ki naj bi prišel nekje med deseto in dvanajsto uro.

Fonza in Berta sta se na Nillsov prihod dobro pripravila.

Najprej sta poskrbela za ustrezno bivanje. Ker naj bi z Nillsom in

Anno prišla tudi njuna hči Julia, so jim pripravili dve sosednji sobi v pritličju. Zato so na podstrešju uredili dve sobi in stranišče, kamor so se za mesec dni preselili domači otroci. Ljubica in Andreja sta se tega močno

veselili, saj je bilo to za njiju nekaj povsem novega. Osemletni Janko pa

se je nekaj kujal. Šele potem, ko mu je mami Berta obljubila, da se bo

lahko, če ga bo strah samega spati zgoraj v sobi, kakšno noč stisnil tudi

k njej v posteljo, je ta problem izginil.

Fonza se je najbolj bal, kako se bodo z gosti sporazumevali. »Moje

znanje nemščine in nizozemščine, kolikor sem se ju naučil, je z leti že

povsem izginilo, moram ga vsaj malo obnoviti,« je potarnal odvetniku

Pagonu. Ta mu je svetoval, naj si kupi vadnice, ki jih za nemščino uporabljajo v osnovnih šolah. Ker je videl Fonzovo zaskrbljenost, je vadnice kupil sam in mu jih poslal domov.

V osnovni šoli se je tudi Berta učila nemščino, zato je zdaj tudi ona

jemala v roke vadnico, da bi morda obnovila nekaj znanja izpred desetletij. Čez zimo sta skupaj obnavljala svoje znanje in Ljubica se je včasih ponorčevala z vprašanjem, kateri od njiju bo izdelal razred.

Za pomoč pri pogovoru so se dogovorili s sosedovo Dragico, ki je

študirala za učiteljico in je nemščino odlično obvladala, precej dobro pa

je govorila tudi angleščino.

In prav Dragica je Fonzu delala družbo zdaj, ko se je živčno sprehajal

pred železniško postajo, pogledoval na uro in na cesto, kakor bi se bal,

da se bo Nills neopaženo odpeljal mimo.

343

Končno se je pred postajnim poslopjem ustavil opel karavan z tujimi registrskimi tablicami, iz njega pa je izstopil visok, suh možakar. Fonza

je bil v tistem trenutku na peronu, pred postajo pa je stala Dragica.

»Ali ste vi morda gospod Nills?« je vprašala.

»Ja, Nills Horsner. Iščem gospoda Fonza Puntarja. Ga poznate?«

»Seveda ga poznam. Tu sem z njim, skupaj čakava prav vas. Gospod

Fonza je na drugi strani stavbe … Takoj ga pokličem,« je hitro razlagala. »Moje ime je Dragica,« se je predstavila in mu ponudila roko, potem pa pohitela poklicat Fonza, ki se je zapletel v pogovor z železničarjem.

»Stric Fonza, prišli so!«

»Prišli? Kje pa so? Jaz sem se pa zaklepetal … Adijo,« je pokimal

železničarju in pohitel za Dragico.

Fonza in Nills sta se nekaj trenutkov le gledala, kakor da ne verjameta, da sta se po sedemnajstih letih resnično spet srečala. To ogledovanje sta končala s krepkim stiskom rok in objemanjem. Potem je Nills Fonza

prepustil ženi Anni. Po krepkem objemu mu je predstavila hčer.

»Fonza, dragi prijatelj, poglej, tole je zdaj tista Julia, ki si jo pred

dvajsetimi leti rešil iz goreče hiše,« je ganjena pokazala na čedno dekle

ob sebi. »In Julia, njemu se moramo vsi zahvaliti, da te sploh še imamo!«

To pozdravljanje, navdušenje nad srečanjem po toliko letih, ni dolgo

trajalo, saj je Fonza predlagal, da se odpeljejo proti domu. Vmes so se

ustavili v gostilni Vrtovšek, nekaj malega popili in se odpeljali naprej.

Nills je prisedel k Fonzu, Dragica pa v njihov avto, ki ga je zdaj vozila

Anna. Vozili so počasi, Fonza pa je pri tem povsem pozabil na svoje

probleme z nemščino. Nillsu je s skopimi besedami, ne glede na številne napake, pojasnjeval, kje so, v katero smer gredo, kako daleč je še do doma, in podobno. Ko so na Blanci zavili proti Pokleku, je skušal povedati, da so ga v tem kraju leta 1942 Nemci mobilizirali v svojo vojsko.

Ko so se začeli počasi vzpenjati po cesti v hrib, se je Nills samo čudil,

kje vse so speljane ceste. Ob pogledu na posamezne domačije »privezane na breg«, tako je temu slikovito rekel on, je obnemel. Nillsa pa je čakalo še večje presenečenje.

344

Gori visoko pod Bohorjem, v Repnem Dolu, se je ta breg spet nekoliko zravnal, bližnje okolice domačij so bile vsaj za silo ravne, prav tako tudi marsikatera njiva.

e f

Prvi dan je bila za tolmačko Dragica. Z njeno pomočjo sta Fonza in

Berta gostom obrazložila vse tisto, kar sta mislila, da morajo vedeti za

bivanje pri njih. Takoj ko so se namestili v sobah in se preoblekli, jih je

Berta pogostila s pravo domačo kislo juho. Julia se je sprva malo branila, ko pa je juho pokusila, je pozabila na svoje ugovore. Ko so pojedli, je Berta prinesla na mizo še topel sirov zavitek, katerega si je predvsem

Nills pošteno privoščil, in prvič v življenju spil kozarec domačega jabolčnika. Za Anno in Julio je bila ta pijača nekoliko prekisla.

Anna in Julia sta bili navdušeni nad okolico, nad tem, kako so lahko

izpred hiše gledali v dolino in kako bogato zelenje jih je obdajalo. Julia je prvič v življenju videla petelina ter se čudila njegovemu pisanemu perju in prepevanju na kupu gnoja.

Zvečer so bogato večerjali. Dobrote, ki jih je pripravila Berta, so jih

navdušile in že tisti večer sta se z Anno dogovorili, da se bo od nje učila

kuhati.

Naslednji dan sta se Fonza in Nills odpeljala v Sevnico, da sta vse tri

prijavila, potem pa sta se pod laškimi kostanji na vrtu gostilne Kragelj

začela pogovarjati o teh sedemnajstih letih.

Fonzu je kljub skromnemu znanju nemščine uspelo kar veliko povedati. Presenečenja, ki so ga še danes bolela, je bolj kot z besedami pripovedoval z mimiko obraza, solznimi očmi in kretnjami rok. To je Nillsu zadoščalo. Razumel je, da ga je to prizadelo v dno duše, in občudoval ga

je, da je vse to prenesel.

»Ampak, potem me je stric preprosto potisnil v to, da sem se oženil

z Berto. Odločitev, da grem spet v zakon po tem, kar mi je naredila prva

žena, je bila silno težka. Danes pa rečem hvala bogu, da stric takrat ni

upošteval moje zadržanosti, marveč je Berti in njeni mami kar namesto

mene rekel, da bi se rad poročil,« se je končno le nasmehnil. »Takrat,

345

ko je stric to govoril, bi najraje vstal od mize in šel ven, pa si zaradi strica tega nisem upal narediti. Vidiš, Nills, zdaj vem, da je včasih tudi strah

koristen,« se je spet zasmejal. Tokrat njegov smeh ni bil zadržan, marveč mu je na široko raztegnil usta, gube v kotičkih oči pa so se vidno zgladile in nekam izgubile.

V prvem tednu sta Fonza in Nills obhodila skoraj celo kmetijo.

Fonza je želel pokazati prijatelju in zanj predvsem dobrotniku, kaj je naredil z njegovim denarjem. V teh letih se je namreč velikokrat vprašal, ali Nills verjame, da je denar res vložil v nekaj koristnega, v nekaj, kar

ima trajno vrednost in kar zagotavlja možnost za preživljanje sedanje in

bodočih družin. To, da lahko zdaj vse to dejansko pokaže in se z dose­

ženim tudi pohvali, pa mu je veliko pomenilo.

Nills pa, kot razumen poslovnež iz daljnega Utrechta, pa čeprav o

kmetovanju ni vedel ničesar, je znal vse to trezno oceniti in njegova

pohvala ni izostala. S pohvalo pa si je Fonza po toliko letih tudi sam

priznal, da garanje res ni bilo zaman. Šele zdaj, ko je pohvalo slišal tudi

iz Nillsovih ust, je postal na neki čuden način ponosen nase. Vse tiste

pohvale, ki sta mu jih izrekala stric Tevž in pozneje Berta, mu takrat

niso pomenile niti približno toliko kot Nillsove.

e f

Drugi teden tega obiska se je Fonza dogovoril z Milanom, da bo za

dva dni poskrbel za živali, oni pa so se odpravili malo po Sloveniji. Z

njimi je šla tudi Dragica, ki je vedela marsikaj, kar sta potem tudi Fonza

in Berta z zanimanjem poslušala. Naredili so velik krog po Sloveniji.

Začeli so v Čateških toplicah, se po Obsotelju in čez Kozjansko zapeljali do Celja, si ogledali blejski grad in otok ter prenočili v Bohinju.

Naslednji dan so si ogledali Postojnsko jamo in se kopali v Portorožu.

Čeprav naj bi se nazaj grede ustavili še v Ljubljani, za to proti večeru ni

bilo ne časa ne volje.

Ta izlet jih je potem za nekaj dni zaposlil v pogovorih, predvsem

Anna pa je bila proti temu, da se »iz tega raja zelenja, domačih živali

in nepredstavljivega miru« kamorkoli ganejo. Morda je bila nad tem

346

nekoliko razočarana Julia, ki pa je imela v Dragici dobro sogovornico.

V zadnjem tednu sta se peš potepali po okolici, včasih sta s seboj vzeli

tudi Ljubico. Povzpeli sta se celo do koče na Bohorju in Julio je kar razganjalo od navdušenja. Dva dni pozneje sta se z avtom od Pokleka še zapeljali skozi Trnovec in Podvrh do vasi Vranje, potem pa se povzpeli po strmini griča do arheološkega najdišča Ajdovski gradec. Izlet sta kon­

čali z vzponom od železniške postaje Breg skozi Razbor do Tončkovega

doma na Lisci. Pri vsem tem je Julia veliko fotografirala ter spravljala

filme in diafilme.

»Zdaj bom svojim prijateljem lahko pokazala in dokazala, da je ne

tako zelo daleč od Nizozemske popolnoma drugačna dežela, ki je polna

presenečenj. Presenečenj, ki godijo očem, dušo pa napolnijo z energijo

in vznesenostjo!« si je že naprej predstavljala, kako bo še koga navdušila za obisk Slovenije.

Čas za obisk se je neverjetno hitro iztekel. Ko sta dan pred odhodom

Anna in Berta skupaj pripravljali bogato kosilo, ki se je potem zavleklo

v večerjo, jima je bilo kar žal, »da se koledar tako hitro obrača,« je ob­

čutke vseh izrazila Anna. »Bom pa zdaj bogatejša za recepte preprostih,

vendar zelo dobrih jedi … No, in nekaj dragocene prakse,« se je glasno

nasmejala. »Nills, Julia in Marcel pa bodo izdelke mojega 'vrhunskega'

kuharskega znanja pač morali pojesti!«



347

V. Petnajst let pozneje

Račun za naša dejanja nas vedno najde,

če ne prej, pa pred durmi večnosti!

1. Spremembe v družinah

V naslednjem dobrem desetletju je bilo v družinah Puntarjevih, tako

v Borovniku kot v Repnem Dolu, veliko sprememb. Te so narekovala

leta, splošen razvoj in spoznanje ljudi, da so za svoj današnji in jutrišnji

način življenja odgovorni predvsem sami.

Pri Puntarjevih v Borovniku so otroci odrasli, postali samostojni in

se poročili. Jure si je našel življenjsko družico v Borovniku in postal gospodar le malo manjše kmetije, kot je bila Puntarjeva. Pri izbiri dekleta, ki je pozneje postala njegova žena, se ni oziral na očetovo godrnjanje in

nasprotovanje.

»Ata, to, da sta bila vidva z Marinkinim očetom sprta, mene prav nič

ne briga. Predvsem zato, ker se bom z Marinko oženil jaz, ne ti … Pa

tudi zato ne, ker je njen oče že pet let pod rušo. Tudi zate bi bil čas, da

bi tiste špetire iz mladih let, ki so že zdavnaj minila, vendarle že enkrat

pozabil!«

Jure se je poročil pri šestindvajsetih letih in pol leta pozneje že postal

tudi uradni gospodar kmetije. Marinka je bila edinka in po tistem, ko

je umrl oče, sta z mamo sami gospodarili na kmetiji. Dela je bilo za dve

ženski veliko preveč, zato sta počasi opuščali najprej posamezne njive,

pozneje pa so tudi travniki na slabših legah ostajali nepokošeni. In po

teh parcelah je hitro posegla narava s svojimi zakonitostmi. Na njivah

se je razbohotil plevel, travnike pa je ob robu gozda začelo zaraščati grmovje.

Jure je Marinki in njeni mami že pred poroko opravil marsikatero

delo in tako vsaj malo upočasnil propadanje. Vendar je vsaka taka pomoč pri Štefanu zbudila vsaj slabo voljo, če ne tudi oster prepir. Hudo kri je gasila Neža, ki je Štefanu dopovedovala, da Jure s tem svojim delom dela korist za svoje jutrišnje življenje.

348

»Ja, seveda, pa kaj še! Ko bo naredil tisto najnujnejše, se bo k punci priliznil drug dedec in skupaj se bosta veselo režala in norčevala iz na­

šega poba!«

Jure se je očetovemu nerganju skoraj vedno umaknil. Od časa do

časa pa se je tudi v njem nabralo toliko jeze zaradi večnega godrnjanja,

da se je odločno uprl. Takrat je sicer izbiral besede, očetu pa je vendarle povedal, da sam, četrt stoletja mlajši, življenje vidi povsem drugače.

Zato se tudi ne namerava podrejati njemu in njegovim muham, zaničevanju in obtoževanju vseh in kadarkoli.

Zaradi teh večnih napetosti med Štefanom in Juretom je bila Neža

zelo zadovoljna in vesela, da se je poba poročil in umaknil od doma.

Žal pa je zaradi teh napetosti in Štefanovega poskusa vtikanja v njegovo novo družinsko življenje in način gospodarjenja potem bolj poredko prihajal domov.

Anica je že kot otrok sanjala o tem, da bi postala učiteljica. V šoli se

je zelo dobro počutila, učenje ji je šlo dobro in njena spričevala so bila

vedno med najboljšimi na šoli, v družini pa sploh. Že od šestega razreda

naprej je na vsa vprašanja, kaj bo počela po osnovni šoli, odgovarjala,

da bo šla za učiteljico. Mama Neža je pri tem sicer ni spodbujala, nikoli

pa tudi ni zatirala njene želje in ambicije. Včasih je komu sicer povedala

svoje mnenje, vendar skoraj nikoli vpričo dekleta.

»Ah, tako misli zdaj, ko je še otrok … Do takrat, ko bo čas za kaj

takega, se lahko še stokrat premisli. Če pa bo vztrajala, … pa naj bo učiteljica! To je zelo pomembno in odgovorno delo.« Neža teh svojih misli o Aničini poklicni želji ni skrivala.

Vendar pa se Anica ni premislila. Vztrajala je pri svoji odločitvi. Pa

je v družini spet prišlo do razhajanj in tudi do prepirov. Misli, da bi se

šla šolat za učiteljico, je nasprotoval samo Štefan, vendar zelo odločno.

»Še tega mi je treba, da se bodo ljudje norčevali iz mene. Stari gara,

bodo rekli, frklja pa se afna po mestu in se pripravlja na življenje brez

dela!«

Vendar, ko je Neža videla, da dekle misli resno, in se tudi tako prizadevno uči, pri tem pa se tudi nikoli ni izogibala delu doma, se je postavila na njeno stran. Umirjeno, a vztrajno je ugovarjala Štefanovim 349

razlogom, zakaj si Puntarjevi tega ne morejo privoščiti. In nazadnje je zmagala Neža! Štefana je pač tako dobro poznala, da ga je z žensko

prefriganostjo ujela ravno na eno njegovih pretiranih predstav o sebi in

Puntarjevih iz Borovnika.

»Ja, Štefan, … saj imaš prav, no ja, skoraj prav,« se je na videz vdala.

»Kako skoraj? Kaj pa blebetaš?«

»Nič ne blebetam, zelo resno govorim. Malo se ozri okrog, poglej,

kaj čaka večino otrok v Borovniku in tod okoli. Trdo delo na zemlji,

tako tistih z večjih kmetij kot onih iz družin bajtarjev. Tu v naših krajih

ni v tem nobene razlike. Rodiš se z zemljo in gnojem na rokah in tak

tudi umreš.«

»Seveda, saj to govorim …« ji je vskočil v besedo Štefan.

Neža je ob teh njegovih besedah že vedela, da je nasedel.

»Sem pa tudi slišala, da je tam v Repnem Dolu dekle iz bolj revne

družine, mislim da premorejo le dve kravi, šla v šolo in je zdaj že učiteljica v Brežicah. In ljudje še zdaj ugibajo, kako neki so zmogli, da so dekleta spravili do tako imenitnega poklica. Učiteljica, … te smo vedno

spoštovali … Nosili smo jim mleko in jajca … Še potem, ko smo kon­

čali osnovno šolo, smo jih spoštljivo pozdravljali … Mislim, da samo

župnik uživa več spoštovanja …«

Neža je nehala govoriti. Šla je ven in Štefana prepustila njegovemu

razmišljanju. Zvečer v postelji pa je pogovor o tem začel Štefan.

»Neža, veš, vse popoldne sem razmišljal o tem, kar si mi povedala

za one iz Repnega Dola … Ne gre mi v glavo, kako so zmogli šolanje

dekleta … In praviš, da je zdaj že učiteljica … V Brežicah, ne pa kje v

takem hribovskem kraju, kot je Borovnik …«

»Ah, pusti to, Štefan,« se je Neža nasmehnila v temi, »to je preveliko

breme … In šolanje traja štiri leta … Treba je plačati stanovanje, hrano,

… najbrž tudi knjige … Je pa res, da je marsikdo tudi nevoščljiv …«

»Pa misliš, da je res tako drago vse skupaj?« Štefan ni odnehal.

»Najbrž je, saj bi se drugače več otrok odločilo za učiteljski poklic,

tudi iz takih krajev, kot je tale naš … Pa jih menda ni … Le sem in tja

kateri … Zato pa pravim, Štefan, pozabi na to … Bom Anico že kako

pregovorila, pa čeprav bo veliko razočaranja in najbrž tudi nekaj solza

350

… Svoje želje je namreč že razbobnala in zdaj bodo ljudje s firbcem čakali, kaj bo iz tega.«

Dva tedna pozneje je Štefan pri nedeljskem kosilu povedal Anici, da

si lahko ureja zadeve, ki so potrebne za šolanje za učiteljico. Anica najprej ni verjela svojim ušesom, potem pa je skočila za njegov stol in ga objemala in se mu zahvaljevala.

»No, no, Anica …« se je na videz branil njenih objemov, »saj me

boš še zadušila … Raje glej, da boš uredila vse tako, kot je treba … Ja, in

glej, da bomo Puntarjevi kmalu imeli učiteljico v svoji hiši!«

e f

Tudi Tone, nekdaj Tonček, se je počasi pripravljal na poroko. Zdaj je

bilo jasno, da bo za starši on prevzel domačijo Puntarjevih, kar ga pravzaprav ni ravno veselilo. Sam si je želel, da bi šel v dolino, še posebno potem, ko mu je sošolec in prijatelj povedal, kako se mu je spremenilo

življenje, odkar se je zaposlil v tovarni Jugotanin v Sevnici.

»Službo imam v dveh izmenah, en teden od šestih zjutraj do dveh

popoldne, drugi teden od dveh popoldne do desetih zvečer. Ta razpored velja ne glede na vreme, letni čas ali druge reči. Doma na kmetiji pa, saj veš, si v 'službi' od zgodnjega jutra do pozne noči, vse dni v tednu in

letu,« se je pobahal.

Ampak Tone se je zavedal, da kmetija ne more ostati brez gospodarja, in to tudi vdano sprejel. Našel si je dekle, ob kateri se je počutil kot v »devetih nebesih«, se je pohvalil Anici. Vendar sama ljubezen ni bila

dovolj za poroko. Karlinci, tako je bilo dekletu ime, so starši branili poroko. Ne zaradi Toneta, marveč zaradi njegovih staršev, posebno Štefana. Njuno ravnanje, ko sta se spečala, medtem ko je bil Fonza v vojni, tudi po toliko letih še vedno ni bilo pozabljeno.

»Dobro sta vedela, da je Neža Fonzova žena, pa sta vseeno samo po

dveh letih njegove odsotnosti že zlezla skupaj … To je bilo umazano,

kaj takega se v našem koncu še ni zgodilo …« je Karlinco opozarjal oče.

»Saj ne rečem, da je tudi Tone tak, ampak prav dobrega družinskega

slovesa pa ne nosi s sabo.«

351

Tudi poznejše Štefanovo ravnanje, po Fonzovi vrnitvi, je dekletov oče vedno ocenjeval kot nepošteno. »Štefan bi mu moral ponuditi, da

se mu z Nežo umakneta s kmetije, ki bi morala pripadati Fonzu. Fonza

tega gotovo ne bi sprejel, Štefan pa bi s tem pokazal, da se zaveda odgovornosti za napake, ki sta jih naredila z Nežo. Pa tega ni storil, odrekel mu je celo pravico do nujnega deleža. Če bi Fonza vztrajal v tožbi, bi jo

gotovo dobil. In v tako družino se misliš poročiti!« je bil neusmiljen do

hčere.

Samo, tako kot je bi vztrajen oče, je v svoji odločitvi vztrajala tudi

Karlinca. Tone je bil bolj neučakan, ampak pri tem se je pač moral podrediti in čakati, da se bo Karlinčin oče omehčal. Ta je počasi le privolil v poroko, zamaknil pa jo je na konec naslednjega leta.

Neža se je iskreno veselila, da bo v hišo prišla »ta mlada«. Razlog ni

bila samo Tonetova ljubezen in želja, niti le nove delovne roke. Neža se

je zelo veselila tudi tega, da se bo končno imela spet s kom pogovarjati.

Močno je potrebovala žensko družbo. S sosedi sta se Štefan in ona pogovarjala le takrat, kadar je to zahtevalo delo, nikoli pa tako, za družabnost. In to je najbolj pogrešala.

e f

Velike spremembe so nastale tudi pri Fonzovih v Repnem Dolu.

Ljubica se je že pred tremi leti poročila in rodila dvojčka, dva fantka.

Fonza in Berta sta postala »stari ata in stara mama«. Nekaj časa se je

Fonza ob tem, da je »stari ata«, počutil nekoliko čudno, potem pa se je

navadil in bil tudi ponosen.

Ljubica je Filipa iz Pokleka spoznala, ko je v sedmem razredu osnovne šole šla na šolski izlet. Takrat sta se spoprijateljila in stike ohranjala tudi pozneje. Ne da bi se tega zavedala, se je med njiju naselila ljubezen,

ki je nezadržno povezovala njuni življenji. Ko se je Filip vrnil s služenja

vojaškega roka in si kupil moped, se je večkrat pripeljal na obisk. Fonza

in Berta sta ga sprva gledala z nezaupanjem, ki je enako pri vseh starših

mladih deklet. Počasi pa sta spoznala, da je v redu fant, in kar na lepem

je zasnubil Ljubico. Filip je bil po poklicu električar, v službi je bil v Kr­

škem.

352

Vselila sta se v starejšo hišo malo ven iz vasi, ki je bila po smrti starih staršev več kot deset let prazna, zdaj pa so jo starši prepisali na Filipa.

Ob hiši je bila še njiva, ki jima je dajala nekaj pridelkov za sproti in za

ozimnico.

Tudi druga hči, Andreja, se je pri dvajsetih že poročila, le da je ona

ostala doma, prav tako tudi njen mož Oto.

To, da sta bila pri hiši zdaj dva mlada, ki naj bi po predvidevanjih in

dogovorih postala bodoča gospodarja, je bilo predvsem za Fonza zelo

nenavadno. Doslej je za vse, kar je načrtoval, moral poskrbeti sam. Včasih je to pomenilo, da si je moral priskrbeti pomoč pri delu, drugič spet nujno nabavo, še največkrat pa je moral delo preprosto opraviti sam. In

pravilo, da za kmeta ni ne nedelje ne praznika, ga je z leti čedalje bolj

obremenjevalo.

Zdaj pa se je znebil marsikatere od teh skrbi. Oto, mlad, močan in

podjeten, je z lahkoto opravljal delo, ki je Fonzu zadnja leta povzročalo

že precejšnje skrbi in napor. Rana v desnem stegnu je bila čedalje bolj

nadležna, zdravnik pa ga je opozarjal, da mora paziti tudi na opeklino

na hrbtu. In seveda, tu so bila leta, ko je čedalje pogosteje staknil vsaj

prehlad, se hitreje utrudil, začutil bolečine v križu in podobno.

Poleg tega je Oto, brez bremen preteklosti in let, gledal na večino

stvari povsem drugače. S pogovorov s prijatelji, svojimi vrstniki, je domov prihajal s predlogi, kako kaj urediti, čemu pri kmetovanju nameniti več pozornosti, kakšen stroj se splača kupiti, in podobno. Fonza si je ob teh njegovih predlogih večkrat priznal, da je sam postal preveč starokopiten in zaprisežen nekdanjemu načinu gospodarjenja. Takrat se je kmet v teh hribih lahko zanesel le na delovno moč živali in svojih rok.

Strojev ni bilo, bile so le roke in njim prilagojeno orodje. Spomnil se je,

kako so nekoč doma v Borovniku celo na roke tolkli hruške in jabolka

za prešanje, ker še niso imeli niti mlina za sadje.

»Veš, Berta,« je glasno razmišljal ob Otovem predlogu, da bi namesto gepla 37 za pogon mlatilnice za žito kupili ustrezen elektromotor,

»mi smo še lani tako mlatili žito, ko pa sem se le malo ozrl naokrog, sem

37 Gepl: priprava, s katero so z vleko goveje živine (konji so bili prehitri) poganjali mlatilnice za žito.

353

ugotovil, da ima Oto prav, ko trdi, da je gepl le še staro železo. Ja, in jaz tudi nisem kaj dosti boljši,« se je kislo nasmehnil.

Takih in podobnih presenečenj je Fonza ob zetu doživel še veliko.

Potem se je zgodilo še to, da je Andreja rodila in sta z Berto še enkrat

postala stara mama in stari ata. Vse to ga je počasi pripeljalo do sklepa,

da bi kmetijo kar prepisal na mlada dva.

»Če že prevzemata večino težkega dela in pa tudi posledice gospodarjenja, dobre in slabe, pa naj postaneta gospodarja tudi na papirju.«

Ko je to razlagal Berti, je pričakoval njeno negodovanje. Sam je bil star

petinšestdeset, Berta celih deset let manj. In ker v življenju ni doživela

tako hudih preizkušenj kot on, je bila temu primerno še povsem zdrava,

čila in sposobna tudi za težja in zahtevnejša dela.

Berta sicer res ni bila ravno navdušena, da bo že pri petinpetdesetih letih postala prava preužitkarica, nasprotovala pa temu tudi ni. »Če bom zdrava in pri močeh in če se mi bo to res hotelo, bom še vedno lahko kaj brkljala po zemlji, saj je je dovolj,« je sama sebe tolažila.

»Jaaa, Fonza, imaš skoraj povsem prav … Glede tega o mladih dveh

zagotovo! Ne smeš pa misliti, da si ti že prestar, da te je povozil čas ...

Morda bi res morali kupiti še kakšen stroj več in si s tem zmanjšati količino fizičnega dela … Drugače si pa še vedno dober in sposoben gospodar … Če pa se ti zdi, da je čas za predajo kmetije mladima dvema, pa naredi tako. Ti si jo kupil, naredil tako dobro stoječo in samo ti imaš

pravico o tem odločati. Nihče drug, samo ti!«

In tako je po devetindvajsetih letih od nakupa kmetije, oktobra 1982,

kmetijo prepisal na hčer Andrejo in njenega moža Ota.

Najmlajši sin, Janko, se je izučil za zidarja, takoj po končanem šolanju pa je moral na služenje vojaščine. Prestavljali so ga iz Banjaluke v Novi Sad in od tam v oddaljeno Skopje. Že pred odhodom v vojsko je

imel v Celulozi na Vidmu zagotovljeno službo, saj je bil tudi med šolanjem njihov vajenec.

Fonza tako s kmetijo in otroki ni imel več skrbi, več časa je lahko namenil mali vnukinji, ki jo je rodila Andreja. Ko je bila deklica stara pol leta, se mu je že pogosto nasmejala in ga tako povsem osvojila, potem pa

je vsak mesec še bolj užival v njeni bližini. Andreja ga je opozarjala, da

354

jo bo razvadil, posledice pa bodo doletele njo. Takim opozorilom se je le nasmehnil, odložil otroka, pa se čez nekaj časa že spet ukvarjal z njim.

Ob tem ukvarjanju z vnukinjo si je očital, da si je za svoje tri, Ljubico,

Andrejo in Janka, vzel veliko premalo časa. Zdaj mu je bilo žal, da ni

kdaj opustil kakšnega dela in se raje igral z njimi. Ko je to omenil Berti,

se ni strinjala z njim.

»Hja, Fonza, morda se tebi danes zdi tako, pa ni bilo. Otroci so pri

tebi vedno našli prijaznost. Ali misliš, da bi se drugače Ljubica tudi za

celo popoldne odpravila s tabo na travnik, ko si šel sušit seno? Andreja

se ti je nič kolikokrat skobacala na kolena, ko si malical ali večerjal. In

Janko je kot fantič od tebe dobil igrače. Res da so bile bolj grobe, ampak

naredil si jih ti,« mu je naštevala stvari, na katere sam ni niti pomislil.

»Res je, da si veliko delal po njivah in travnikih ali v gozdu in takrat sem se z njimi morala ukvarjati jaz. In veš, kaj mi je pred leti rekla Ljubica? Očitala mi je, da sem bila pri hiši samo jaz stroga, da sem za

neubogljivost samo jaz včasih segla po šibi, ti pa nikoli! Tudi zato te

imajo tako radi, so te pa vedno tudi dosledno ubogali. Dovolj je bilo, da

si le strogo pogledal, jaz pa sem morala zavpiti ali še kaj hujšega …« Te

Bertine besede so bile Fonzu kot balzam za njegovo na videz trdo dušo.

Z opuščanjem dela je imel Fonza tudi čedalje več časa za spomine na

pretekla leta.

e f

Po sodni obravnavi, na kateri je Fonza umaknil tožbo za razveljavitev zapuščinske odločitve sodišča, bi se, kot je pričakovala Neža, moral Štefan umiriti in pozabiti na zaplete, ki so nastali, ko se je Fonza vrnil

iz tujine.

Pa se to na njeno veliko razočaranje ni zgodilo. Prej nasprotno. Vse

je kazalo, da ga je umik tožbe razočaral, pravzaprav naravnost razjezil.

Najprej se je Fonzovim besedam začudil: »Kaaaj, umikaš?« To mu je

ušlo že na sodišču, domov grede pa je kar naprej nekaj godrnjal in bentil. Tudi doma se ni umiril. Jezno je hodil po hiši gor in dol ter vseskozi momljal.

355

Neža ga je le nejeverno gledala, nikakor ni mogla razumeti njegovega slabega razpoloženja in jeze. Tudi ko je šel ven in k živalim v štalo, ga to delo ni prav nič pomirilo. Za pogovor ni bil razpoložen, celo na vpra­

šanja ali ogovarjanje otrok je le na kratko in osorno odgovarjal.

Zvečer Neža ni več prenesla njegove slabe volje in godrnjanja. Tudi

razumela ni, kaj ga tako jezi, saj se je vendar znebil morebitnega plačila

obveznosti do Fonza.

»Pa kaj za vraga te dela tako nejevoljnega? Že ves dan si siten kot

koklja na jajcih. Kaj bi šele bilo, če bi sodišče odločilo, da ima Fonza

prav!«

Jezno jo je pogledal izpod čela. »Kaj me dela nejevoljnega, sprašuješ?« je zapihal.

»Vse! Najprej pride sem in mi trobi, da sem mu vzel kmetijo, ki bi

morala biti njegova, in grozi, da bo tožil. Potem nam da nekaj časa mir,

ko pa mislim, da je že vsega konec, vloži tožbo. Takrat, ko sem to izvedel, me je kar vrglo pokonci … Zato sem najel advokata, mu plačal in se še naprej živciral … Potem pa pridemo na sodišče in ko bi se morale

zares začeti razčiščevati stvari, ti preprosto reče, da se ne gre več! Saj ne

moreš drugega, kot da se jeziš. To, kar je naredil, … to je otročje, … to

ni resno …«

Zdelo se je, da si s svojim govorjenjem le še razpihuje jezo.

»Štefan,« se na te njegove besede Neža ni mogla zadržati, »mislim

da nimaš prav … Tudi če ti je odvetnik obljubljal, da bomo prišli skozi

tako, brez odplačila, mislim, da je bil to samo njegov način, kako te najlaže oskubiti za denar.«

Neža je vedela, da ga bo s tem še dodatno razjezila, ampak zavestno

je tvegala špetir. Tega njegovega godrnjanja in nenehnega iskanja ugovorov zoper Fonzovo zahtevo je imela enostavno dovolj in je temu hotela narediti konec. Vsakomur na kmetih je bilo jasno, da vsem dedičem pripada nekaj zapuščine, oblike pa so zelo različne.

Štefan jo je le jezno pogledal, ni pa ugovarjal. Še ne!

»Fonza ti je takrat dal dovolj časa za razmislek o tem, kaj in koliko

si mu pripravljen priznati. Tudi ni rekel, da hoče razkosati kmetijo. Nasprotno, rekel je, da tega ne želi. Ampak, ti si se takrat naježil in od tega 356

nikoli nisi hotel odstopiti. Pa dobro veš, da se vedno tako naredi … Tisti, ki ostane doma na zemlji, mora nekaj izplačati preostalim dedičem.

Ne razumem, zakaj ravno pri Puntarjevih ne bi bilo tako?«

Štefan jo je jezno poslušal in opazoval. »Kaj, hudiča, zdaj bo pa še

ona pljuvala v mojo skledo?« je zavrelo v njem.

»Neža, ne govori mi o tem na tak način!« je povzdignil glas. »Dolgih deset let je bila vsa skrb, ja, skrb in garanje le na mojih, pravzaprav na najinih plečih. Potem pa pride od nekod … poln denarja, saj drugače

ne bi mogel kupiti tiste kmetije, in zahteva, da ga izplačam! Le zakaj

neki? Zato, ker je pil mamino mleko in sta mu potem ata in mama ves

čas obljubljala kmetijo? Če ne bi zanjo skrbela midva, bi šlo v tem času

že vse k hudiču, to dobro veš. In zato naj mu zdaj izplačam zapuščino?«

»Ne zato, Štefan, ampak zato, ker je bila last njegovih staršev, tako

kot tvojih!« tudi Neža ni odnehala. »Če bi kmetijo prevzel Fonza, bi ti

tudi pričakoval in zahteval svoje delež, ali ne?«

»Ampak to ni isto,« je ugovarjal.

»Ni isto! Zakaj ne? Oba sta otroka istih staršev. Glede takih pravic

med vama ne bi smelo biti nikakršne razlike. To, da Fonza ni bilo doma

celih deset let, na katera se izgovarjaš, pa dobro veš, da to ni bilo po

njegovi volji. Vojna ga je vzela … O tem, kaj se je potem dogajalo z njim,

sva samo malo slišala na sodišču … In takrat se ti je zasmilil, celo zjokal

si se zaradi tega! V trenutku, ko je povedal, da pričakuje nekaj dediščine, pa nenadoma ni bil več tvoj brat, ali kako misliš?«

Ko je Neža to govorila, je pričakovala njegov jezni odgovor. Doslej

se v teh letih zakona nikoli nista zares skregala. Bila so nasprotovanja,

tudi majhni špetiri, po dan, dva bolj redko govorjenje, kaj resnega pa ne.

Na to sta pravzaprav oba pazila, nekako jima je bilo jasno, da prepiranje

ni rešitev nesporazuma ali problema. Res je, da ti lahko odleže, ko drugemu zabrusiš kakšno gorko besedo, ampak ponavadi se pokaže, da za problem ali nesporazum ni krivda le na eni strani, temveč na obeh. In

tega v prepiru nikoli ne priznaš. Namesto tega zmečeš pred prag duše

drugega vse, kar se je slabega nabralo pri njem. Ali se ti vsaj tako zdi. Velikega kupa smeti pred svojo podobo pa ne vidiš. In ko ti drugi s prstom pokaže na tvoj veliki kup nesnage, ti to lahko še močneje dvigne pokrov

in prepir se še bolj razplamti.

357

Neža se je tega ves čas zavedala, tudi zdaj. Samo, tisto Štefanovo nepošteno obtoževanje Fonza, ko niti sam ni vedel, časa ga pravzaprav

dolži, ji je šlo že močno na živce. Pri Štefanu je bil zadnje čase Fonza

kriv prav za vse, kar se je slabega dogajalo v Borovniku, in, ja, skoraj na

vsem svetu. Najraje bi ga obdolžil še za ploho dežja, ki je zmočil vršaj

suhega sena tam na travniku.

»A tako,« jo je pisano pogledal, »zdaj ga boš pa zagovarjala? Pa čeprav je hotel poseči po tem, kar je tudi tvoje?«

»Štefan, nehaj s tem! Nič ga ne zagovarjam, hočem ti le dopovedati,

da nimaš prav. Saj menda nisi pozabil, kolikokrat sem ti povedala, da

me je spraševal, ali sva se odločila, da mu izplačava njegov delež? In nikoli, zares nikoli ni licitiral ali kako drugače postavljal pogojev z višino deleža. Tudi v tožbi ni navajal kakšnih zneskov, kaj šele, da bi zaradi

časa, ki je medtem pretekel, zahteval morebitne obresti. Pa bi jih lahko, od njegove vrnitve je preteklo skoraj petnajst let. Pri poravnavi vseh dolgov, tudi obveznosti iz dediščine, ali pri tem še posebno, po navadi

je tako. Tega bi se morala ves čas zavedati tudi ti in tisti tvoj advokat!«

Neža se je krotila, da ne bi po nepotrebnem dvigala glasu, skušala je

govoriti umirjeno in prepričljivo. Ampak Štefanu v tistem trenutku očitno nihče ne bi mogel dokazati ničesar, kar ne bi obremenjevalo Fonza, v njem samem pa razpihovalo nerazumne jeze, skoraj sovraštva do brata. Ker se je Neža tega dobro zavedala, je prekinila pogovor in odšla iz hiše ter pustila Štefana samega z njegovim trmoglavljenjem.

Tega pogovora se potem dolgo nista dotikala. Izogibala sta se vsemu, kar bi lahko spet razplamtelo prepir. Res pa je, da je Neža poslej še bolj pazila, da se ni prevečkrat srečevala s Fonzom, ker bi to lahko

Štefanu prišlo prav za nove očitke. Zdaj so za stike s Fonzom skrbeli

otroci. Neža je tudi tu postavila neke razumne meje. Otrokom je dovolila obiske, zahtevala pa je, da se obiski ne sprevržejo v vsakodnevno potepanje.

e f

V Borovniku in sosednjih vaseh se je Fonzova odločitev, da umika

tožbo, takoj razvedela. V prvih pogovorih s sosedi je Štefan zaradi tega

358

bentil prav tako kot doma. In ker na vprašanje, kaj je pri tej Fonzovi odločitvi slabega, ni imel povedati kaj pametnega, je ljudem takoj postalo jasno, da gre le za neupravičeno jezo in njegovo trmo. Marsikdo je temu enostavno rekel žlehtnoba. To pa je Štefana med sosedi naredilo

nepriljubljenega, stiki z njim so se počasi trgali in ohranjali le pri najnujnejšem. Ohranjali so le še medsosedsko pomoč pri delih, niso pa ga več vključevali v druge pogovore.

Tako je Štefan postajal čedalje bolj osamljen in zagrenjen. Otroci so

z leti, ko so odraščali, tudi sami spoznavali, da je skoraj sovražno naravnan do Fonza. Sami so Fonza imeli radi, prav tako Berto in njune otroke. In ker je bil v družini edini, ki za Fonza ni našel ene same prijazne besede, so se otroci najprej začeli izogibati pogovorom o Fonzu, potem

o njegovi družini in nazadnje sploh o Repnem Dolu. In to je bil začetek

nastajanja neke čudne hladnosti in nepristnosti.

Kar na lepem so prišla leta, ko se je Jure poročil in odšel od doma,

Anica je bila na učiteljišču v Ljubljani, Tone pa se je pripravljal tako za

poroko kot za postopno prevzemanje gospodarjenja s kmetijo. S tem

so otroci stopili vsak v svoj svet, imeli so svoje probleme in predvsem

povsem drugačen pogled na dogajanje okrog sebe. Časa za obisk doma

je bilo čedalje manj. O svojem življenju so se pogovarjali predvsem z

mamo Nežo, z njim pa so opravili bolj na kratko.

Tako je bil Štefan čedalje bolj osamljen in tako se je tudi počutil.

Sam pri sebi je včasih ugotavljal, da je vsem odveč, da ga nihče ne mara

in da se ga vsi pravzaprav izogibajo. Njegova edina družba je bila Neža.

Ona je skrbela, da je vedel, kaj se dogaja z otroki, kaj je novega po vasi,

skupaj sta tudi delala načrte za kmetijo. In največkrat je Neža o teh na­

črtih potem govorila s Tonetom, jih skupaj z njim morebiti kaj malega

spreminjala.

e f

Štefan krivde za to svojo osamljenost nikoli ni iskal pri sebi. Nasprotno, za vse so bili krivi drugi, edino Neže ni krivil.

Vendar ga je ta osamljenost še bolj potisnila v razmišljanje o Fonzu.

Skozi pogovor z otroki, predvsem pa z Nežo, je bil vseskozi seznanjen

359

z vsem, kar se je dogajalo v Repnem Dolu. In ker so to bile v glavnem dobre novice, tako gospodarske kot družinske, se je ob njegovi jezi na

Fonza začela oglašati, sprva pritajeno in potuhnjeno, potem pa čedalje

bolj izrazito, tudi zavist, prava nevoščljivost.

Fonzu ni privoščil, da mu uspeva dobro gospodariti s kmetijo. To

je bilo prvo, kar ga je bolelo in jezilo. Ko je izvedel za nakup kakšnega

stroja ali česa drugega, kar je olajšalo obdelovanje zemlje, se je jezil.

»Pa kako ravno njemu pride na misel, da si kupi ta stroj. In od kod,

za vraga, mu denar za to. Jaz bom pa še naprej krivil le svoj hrbet in se

mučil z junci na njivi.«

In ker je Fonza prvi imel avto v tistih krajih, sam pa ni zmogel, ne

ravno denarja, ampak zlasti poguma, da bi si kupil vsaj moped, je bilo še

posebno hudo. Kadar se je namenil v Sevnico, je bilo treba brusiti pete

najprej do doline in potem po tisti dolgi cesti od Pokleka do Blance.

In seveda potem spet nazaj. Ne le, da je to bila dolga pot, največkrat je

moral nazaj grede nositi, kar je nakupil v Sevnici. Njemu pa se je upirala

že samo misel na to, da bi šel sam opravljat izpit za vožnjo mopeda. Ta

jeza je nekoliko popustila, ko je bil Jure dovolj star, da je opravil izpit in so mu kupili moped, s katerim je lahko opravil marsikatero vožnjo, tudi

z njim na zadnjem sedežu.

Fonzu je bil nevoščljiv, ker je pri nedeljski maši videl, da se je vedno

zadrževal v pogovorih z drugimi gospodarji, njega samega, z nekdaj cenjene kmetije Puntarjevih, pa so se bolj ali manj izogibali.

In tako kot je po navadi s težko naloženim vozom, ki začne drseti po

bregu navzdol in ga je z vsakim metrom čedalje teže ustaviti, je bilo tudi

s Štefanom. Bolj ko je bil nezadovoljen, nevoščljiv in togoten na Fonza,

bolj so mu v tej socialni osami na misel prihajale zlasti take stvari, zaradi katerih je bil še bolj slabe volje. Zdelo se mu je, da se Fonza nalašč trudi in mu gre vse po sreči samo zato, da jezi njega.

Vse to njegovo slabo razpoloženje se je močno poznalo tudi na njegovi zunanjosti.

Na svojo zunanjo podobo že dolgo ni bil niti malo pozoren. Na stri­

ženje las ga je morala Neža naravnost nagnati. Na srečo je še vedno hodil k nedeljski maši, tako da se je vsaj enkrat na teden obril, drugače 360

tudi tega ne bi naredil kdo ve koliko časa. Neža ga je morala priganjati, da si je preoblekel srajco, zjutraj mu je izmaknila hlače za vsak dan, da

jih je lahko oprala. Včasih mu je Anica, ko je prišla iz Ljubljane, prinesla

kakšen kos obleke, največkrat srajco ali pulover, potem pa ga je morala

Neža naravnost prisiliti, da je to tudi oblekel.

Neža je, da bi ga malo zdramila iz tega zapuščanja samega sebe, neko

soboto popoldne, ko se je upiral, da bi se šel k sosedu ostrič, pokazala

fotografijo izpred dvajsetih let.

»Štefan, dobro poglej tole sliko. Vidiš, kakšen si bil nekoč, ko si se

redno bril, se počesal in se kdaj pa kdaj tudi nasmejal!? Pravzaprav si bil

takrat pri tistih letih vesel moški, veliko in rad si govoril in se smejal.

Nobene avdarije 38 ni bilo v Borovniku brez tebe! Pa se zdaj poglej, nasmejiš se bolj poredko, kot so cerkveni prazniki v letu.«

Štefan je dolgo gledal fotografijo, potem pa jo odrinil proč od sebe in

samo nejevoljno zagodrnjal. »Ja, pred dvajsetimi leti … Takrat je bilo

vse drugače, ne samo jaz … Čemu pa naj se danes smejim? Mar temu,

da sem star, da me po telesu vedno kje kaj zbada in mi gre vedno kaj

narobe?« Vstal je izza mize in nejevoljen šel ven.

Nekoliko se je spremenil šele takrat, ko se je Juretu rodil prvi otrok,

sin. Po treh tednih sta ga mlada starša vsa vesela prinesla domov in Jure

ga je z veseljem položil njemu v roke. Nekaj časa je zamišljeno zrl v obrazek spečega vnučka, potem pa razneženo zagodrnjal:

»Čisto sem že pozabil, kako lep je takle otroček … Zdajle pa se mi

zdi, da v rokah spet držim tebe, najinega Jurčka.« Otroka je potisnil

Juretovi Marinki v roke, se ji ob tem komaj vidno nasmehnil in odšel iz

hiše. Ko se je Juretu čez dve leti rodila še hči, je Neži naročil, naj jima

nakupi plenic in druge »krame za dojenčke«, potem pa sta se s tisto

»kramo« odpravila k Juretu domov.

Za nekaj časa ga je naredilo veselega tudi rojstvo fantka v domači

hiši. Ko je Karlinca povedala, da je noseča, je bil nekaj nejevoljen, saj je

bilo to ravno na pomlad, ko je na kmetih največ dela.

38 Avdarija: pogovorno neumnost, norčavost, bedarija.

361

»Zdaj boš morala pa veliko tega, kar bi drugače morala opraviti ta mlada, spet narediti ti,« je zvečer v postelji godel Neži, ki se je temu le

smejala. Čez nekaj časa pa se je otajal tudi Štefan.

»Pa saj tako mora biti, … otrok mora biti pri hiši, … drugače je vse

okrog vogalov mrtvo, pusto … Saj boš zmogla, ali ne?«

Neža se je zasmejala.

»Seveda bom zmogla, saj sem tudi takrat, ko sem bila sama noseča

… Spomni se, kako so me tvoja mama ves čas gledali postrani, ker sem

bila noseča, malo so se odtajali le zato, ker sem ves čas tudi delala … Pa

nikar ne misli, da bo Karlinca zdaj kar sedela in pasla poglede na nas, ki

bomo delali … Če ne bo kakšnih zdravstvenih težav, bo do konca koristna pri delu, boš videl. Nosečnost ni bolezen, ampak nekaj zelo lepega.

Saj zato se pa nosečnosti po cerkveno reče celo 'blagoslovljeno stanje'.«

In ko je Karlinca rodila, je bil nekaj časa zelo pozoren do nje. Govoril je tiho, tudi njegovi koraki po hiši in kuhinji so bili tišji, Karlinco je večkrat vprašal, kako se počuti, in podobno. Vendar je po mesecu dni

to njegovo zanimanje za novorojenčka počasi usahnilo in spet je postal

tak čemeren in pomaknjen v osamo. Počasi je v ospredje spet prišlo njegovo neprijazno razpoloženje do Fonza in skoraj do vsega, kar je bilo povezano z njim. Spet je bila le Neža tista, ki ga je vpletla v pogovor, z

vsemi drugimi, pa naj je bilo v družini ali po vasi, pa je bil nejevoljen in

redkobeseden. Edino do vnukov ni bil tako tečen in osoren.

e f

To redkobesednost mu je očitala tudi Neža in ga s svojo primerjavo

spravila še posebno v slabo voljo.

»Štefan, tebe so zadnja leta močno spremenila. Ne tako fizično …

No ja, tudi to seveda, ampak tako … po človeški plati. Iz tebe je čedalje teže izvleči kakšno besedo, posebno kaj takega, bolj veselega. Na vse stvari imaš vedno le kratek odgovor in po tej plati postajaš zdaj tak,

kot je bil v mladosti Fonza. Ljudje pravijo, da si nekoč govoril kot dež,

Fonza pa je šparal z besedami, kot star Žid z zlatom! Zdaj pa te tvoje

zgovornosti ni nikjer več.«

362

Ta primerjava ga je vznejevoljila. Ni ga motilo, da mu je očitala redkobesednost, ampak da je to primerjala s Fonzom … Ravno z njim, za katerega bi najraje videl, da bi bil še vedno kje daleč proč, »… ne pa v

sosednji vasi, od koder me vedno znova dregne v nos«, je zabrusil Neži.

Neža je iz pogovorov z ljudmi, Berto in včasih tudi s Fonzom, ugotavljala, da se je tudi Fonza močno spremenil. Vendar je bila njegova sprememba ravno nasprotna Štefanovi.

Fonza je kljub vsemu hudemu, ki je šlo prek njegovega hrbta, po

poroki z Berto z leti postajal drugačen. Še vedno ni bil ravno klepetav,

vendar še zdaleč ne več tako redkobeseden kot prej. In počasi so iz njegovega obnašanja izginjale sledi težkih časov. Še vedno je bil previden v navezovanju stikov z nepoznanimi ljudmi, pogosto je bil zamišljen,

skoraj nikoli pa ni nad drugimi stresal slabe volje. Zlasti otroci, ne le

njegovi, tudi Štefanovi in sosedovi v Repnem Dolu, so ga pravzaprav

imeli radi. Štefanovim in pozneje tudi svojim je časih ustregel in jim

pripovedoval o Ukrajini in Nizozemski. Nikoli ni v to pripoved vključeval svojih neprijetnih doživljajev, opisoval je le pokrajine in ljudi.

Ko je začel opisovati nepregledne ravnine Ukrajine, zasejane z žitom

ali porasle z visoko, sočno travo, ki je v vetru valovila na enak način kot

doma pšenica, ga je kar zaneslo. Za Nizozemsko pa še sam pravzaprav

ni povsem verjel, da je to dežela, ki v resnici leži niže od morske gladine.

Ko je njemu to razlagal Nills, je mislil, da se šali in da bi ga rad naplahtal. Potem pa je v neki reviji našel članek in risbe, ki so prikazovale sistem velikanskih črpalk, ki so ob močnem deževju prečrpavale odvečno sladko vodo čez velikanske nasipe v morje. To ga je prepričalo, da mu

Nills razlaga nekaj resničnega, in zdaj je to on pripovedoval otrokom v

svojem hribovitem Repnem Dolu.

Fonza se je vključeval tudi v prizadevanja ljudi v Repnem Dolu. Ne

samo takrat, ko je šlo za elektrifikacijo, tudi pozneje je bilo več takšnih

aktivnosti. Za obnovo mostička čez graben je dal ves kostanjev les za

nosilne tramove in debele plohe.

Štefan pa je v nasprotju z njim podobnim akcijam v Borovniku praviloma ugovarjal. Saj je nazadnje vedno privolil v sodelovanje in dal prispevke, ampak za vse to sta bila potrebna potrpljenje in pregovarjanje.

363

In ljudje v Borovniku in Repnem Dolu so vse to ravnanje enega in drugega opažali, si zapomnili in po tem so ju tudi cenili in upoštevali.

In kakor je Fonzov ugled počasi rastel, tako je Štefanov neusmiljeno

padal. Domačija Puntarjevih je zaradi Štefana izgubila ves ugled, ki ga

je imela za časa prejšnjih gospodarjev, Luka in Štefe. Tudi potem, ko je

bil že Tone gospodar, se je slab glas le počasi izgubljal.



e f

V sredo šestnajstega februarja leta 1983 je bil lep sončen, vendar mrzel dan. Snega je bilo ravno za vzorec; tam, kjer ga ni nanosil veter, približno dvajset centimetrov.

Taki zimski dnevi so bili ravno pravi za sečnjo dreves, posebno tistih,

ki naj bi se uporabila za deske, letve, špirovce in podobne konstrukcijske kose. V tem času sokovi dreves še mirujejo, podlubje je še suho, prav tako tudi les v notranjosti. Tako podrto drevo se hitreje suši, ni

rahlo lomljivo in obdrži vse značilne lastnosti vrste drevesa.

Puntarjevi so preteklo soboto v gozdu podrli več lepih visokih smrek,

štiri bukve brez grč in dva kapitalna hrasta.

Tone je načrtoval, da bodo prekrivali štalo. Tramovi, letve in špirovci, ki so zloženi pod kapom vztrajali že desetletje, pa so bili po njegovem mnenju že preveč preležani in za novo streho neuporabni.

Po podiranju so nekaj dreves lepo očistili vejevja in jih že odpeljali

domov, večina dreves pa je bila še kosmata in na mestu, kamor so padla.

Tone in Karlinca sta se odpravljala v gozd, ko se jima je pridružil Štefan.»Ata, nikar ne hodi, ni potrebe in delo je prenevarno,« ga je ustavljal Tone, vendar zaman.

»Prenevarno zame, kaj pa zanjo?« je pokazal na Karlinco.

»Ata, ona je mlada in gibčna. Če je treba, lahko hitro odskoči, tebi

pa kaj takega morda ne bi uspelo,« je pojasnjeval Tone, a je že vnaprej

vedel, da se zaman trudi. »Pa danes bova očistila samo vejevje izpod

hrastov, v petek, ko pride Jure, pa bomo očistili preostalo. In takrat boš

tudi ti zelo koristen. Smrekove veje bomo sproti kurili in pri ognju mora

vedno kdo paziti in dolagati na ogenj.«

364

Tone je kmalu odnehal in se sprijaznil, da bo v hosto pač šel tudi oče. Delo jim je potem kar dobro potekalo, čeprav je bilo v resnici tudi

nevarno.

Majhna količina snega, suhega, zmrznjenega, je potuhnjeno pokrivala veje padlih dreves, marsikaj je že od prej ležalo pod listjem, tu so bile še korenine in kaj lahko se je zgodilo, da si nevede stopil na vejo

ali korenino pod snegom. Hitro ti je spodrsnilo in padec je bil skoraj

neizogiben. Zato sta se Tone in Karlinca spravila čistiti velik hrast. Z

motorno žago je Tone obžagoval veje tik ob deblu, Karlinca pa jih je

vlačila po bregu kakšnih petdeset metov niže, kjer jih je naprej klestil

Štefan. Ob njem je gorel tudi ogenj, na katerega je metal drobne veje, ki

niso bile predvidene, da jih za drva spravijo domov.

V dveh urah so opravili s prvim hrastom, posedli so in pomalicali.

Z delom so bili zadovoljni, tudi Tone je priznal, da je oče zelo koristen

član trojke. »Takole na ognju sproti sežigamo dračje, ki bi nam bilo sicer le v napoto, ko bomo spravljali domov te hlode,« je rekel. Štefan se je samo namuznil in si mislil, da poba za spremembo enkrat le prizna,

da ni imel prav, ko mu je branil, da gre z njima.

Po malici so delali naprej. Tedaj je začelo rahlo pihati in dim s kuri­

šča je nosilo ravno v tisto smer, kjer je delal Štefan. Nekaj časa je bentil,

se zamaknil meter levo ali desno, a dim ga je vedno znova našel in pekel

v oči, sililo ga je tudi na kašelj. Pogledal je po bregu navzgor in videl, da

je pri podrtih smrekah dovolj dela. V trenutku se je odločil, da gre gor

in se loti obžagovanja prve podrte smreke. Na ogenj je vrgel še nekaj

vejevja, iz koša vzel sekiro in manjšo motorno žago ter se povzpel do

smreke. Tone in Karlinca sta bila zaposlena z delom pri hrastu in sploh

nista opazila, da je Štefan zdaj povsem drugje.

S sekiro je odsekal nekaj drobnih vejic, potem pa vžgal motorko in

začel obžagovati debelejše veje. Ropot mororke je zaslišal Tone, pogledal in mu zavpil, naj tega ne počne. Vendar pa zaradi ropota svoje žage Štefan ni ničesar slišal in je vneto nadaljeval. Bil je zelo zadovoljen in

ugibal je, koliko dela bodo opravili danes in koliko ga bo ostalo za petek. Zdelo se mu je, da bodo v petek končali čiščenje in ostala bo le še vožnja domov.

365

Potem pa je hotel odžagati debelejšo vejo, ki je bila ravno toliko oddaljena od njega, da se je moral pošteno stegniti naprej, da jo je dosegel z mečem žage. Malo se je prestopil in stopil na vejo, pokrito s snegom.

Ko se je nagnil naprej, mu je čevelj spodrsnil po veji, zamajal se je in še

preden je spustil gumb za plin na motorki, je pri lovljenju ravnotežja z

delujočo motorko zamahnil po zraku. Žal ne samo po zraku, ampak je z

mečem zadel tudi svoje stegno. Zavpil je, izpustil motorko in se panično prijel za stegno.

Tone je zaslišal, da se je motorka nenadoma ustavila, in podzavestno

pogledal proti očetu. Videl je le še, da pada, potem pa je izginil za deblom podrte smreke.

»Ata, ata, kaj se je zgodilo?« je zakričal in se prečno po bregu že zapodil proti njemu. Ko je pritekel do tja, je bila okolica že rdeča od krvi, Štefan pa je ležal v snegu in si z obema rokama stiskal stegno nad rano,

iz katere je močno krvavel.

»Moj bog, urezal si se!« je tiho spregovoril Tone, potem pa glasno

zaklical.

»Karlinca, nesreča! Pridi takoj sem, pusti vse …«

Do tedaj, ko je pritekla Karlinca, je Tone že potegnil očetu pas iz hlač

in z njim močno zadrgnil stegno nad rano.

»Hitro ga morava spraviti domov … Samo kako? … Nesel ga bom

… Pomagala mi ga boš naložiti, potem pa me boš po bregu vlekla navzgor …« se je v trenutku odločil.

»Ata, posedla te bova na deblo, potem pa te bom nesel štuporamo

… To ne bo prijetno, ampak druge možnosti nimamo …« je razlagal

očetu in ga s Karlinčino pomočjo že dvigal s tal na podrto smreko.

»Madona, boli,« je zastokal Štefan. »Kri pa teče, kot da bi klali pra­

šiča … Pa boš zmogel po bregu gor?«

Tone mu ni odgovoril. Takoj si ga začel nalagati, Karlinca pa je iz

kupa vejevja potegnila dve močnejši veji. Eno je potisnila Tonetu v

roko, drugo pa kot oporo zagrabila sama in že sta krenila.

Prebijanje iz hoste do tristo metrov oddaljenega travnika je bilo naporno za vse tri, še najbolj za Štefana. Tonetu je večkrat spodrsnilo, padel je tudi na kolena in vsi ti nenadni gibi so Štefanu povzročali dodatne bolečine, vendar je občasno le zastokal, ni pa spregovoril.

366

Končno so prišli na travnik, ki je bil tudi bolj položen. Tone je zdaj z obema rokama zadaj podpiral očetovo zadnjico, Karlinca pa je hodila

pred njim. Ko so prišli na kakšen večji klanček, je zaostala za njima in se

od zadaj uprla ter ju potisnila naprej.

Tone je hodil, kar se je dalo hitro. Zdelo se mu je, da je oče težak vsaj

sto kil in da poti ne bo nikoli konec. Ko so prišli na nekoliko položnejši

del poti, se je za nekaj trenutkov ustavil. Bil je premočen od potu. S čela

mu je kar teklo in pot se mu je zlival v oči in usta. Težko je dihal, tiščalo

in peklo ga je v prsih, v glavi je čutil sunkovite udarce srca. Tako stoječ

je zaprl oči in globoko dihal, kolikor so mu dovoljevala pljuča, potem pa

krenil naprej.

Karlinca je stekla naprej in povedala Neži, kaj se je zgodilo. Toneta

so doma pričakala odprta vežna vrata in vrata v sobo, ki sta jo imela

Neža in Štefan. Ko je očeta odložil na posteljo, se je Tonetu za trenutek

stemnilo pred očmi, zbal se je, da se bo sesedel. Vendar skrb, kaj in kako

ukrepati naprej, je bila tista, zaradi katere si je hitro opomogel.

Neža je takoj prinesla škarje in odrezala hlačnico. Na posteljo je položila dve sveži brisači in čisto rjuho.

Zdaj je skrb za Štefana prevzela ona. Odpela je pas, s katerim je bilo

prevezano stegno, in na rano takoj položila kos, odrezan od rjuhe.

»Dvigni mu nogo!« je ukazala Karlinci in takoj s kosi rjuhe začela

prevezovati rano. »Pod stopalo mu položi moj vzglavnik … in sezuj mu

čevlje …« so v mrtvaško tišino padali njeni ukazi.

»Takoj ga moramo spraviti k zdravniku, …najbolje kar v Brežice

…« je ugotavljala.

»Takoj bom pripravil avto,« se je zdramil Tone.

»Ne, takle ti nisi sposoben voziti … Karlinca, skoči do Milana …

Naj on pelje, … tako bo bolj varno … Midva bova sedela pri njem …«

je iz nje govorila izkušenost starejšega človeka.

e f

Štefana so takoj operirali. V soboto, ko sta Neža in Tone prišla na

obisk, pa ju je zdravnik pohvalil.

367

»Rano ste mu dobro oskrbeli, drugače bi lahko v tem času, ki ste ga porabili do bolnišnice, tudi izkrvavel. Imel pa je tudi neverjetno srečo v

tej nesreči. Če bi bil rez samo pol centimetra globlji, bi prerezal veno in

v tem primeru ne bi bilo rešitve. A tudi tako so mu stekle štiri transfuzije. Se pa vidi, da je kmečki človek, tako dobro prenaša bolečine.«

V bolnišnici je ostal več kot tri tedne. Zdravnikova ocena, da kot

kmečki človek dobro prenaša bolečine, bi se kmalu obrnila na slabo.

Res je potrpežljivo prenašal bolečine, na vsako vprašanje zdravnikov

ali sester je odgovarjal, da se dobro počuti, s tem pa jim dajal napačne

informacije.

Peti dan po operaciji mu je začela naraščati telesna temperatura. V

rani se mu je začelo gnojiti in ko so zaradi vročine to posumili, so ga

takoj še enkrat operirali. Izkazalo se je, da je globoko v rani ostalo nekaj

iveri smreke in najbrž nekaj sledi olja in opilkov na verigi žage.

Po drugi operaciji ga niso več spraševali o počutju. Zdaj so njegovo

stanje drugače pozorno spremljali. Na vsaki dve uri so mu merili telesno temperaturo, krvni tlak in utrip, vsak drugi dan pa so mu pregledali kri. Zaradi teh zapletov in ker je izgubil veliko krvi, je Štefan močno

oslabel. Čeprav si je močno želel takoj domov, je moral ostati v bolnišnici, dokler niso bili prepričani, da ni več nevarnosti ponovitve dodatnih zapletov.

e f

Štefan je imel potem, ko se je vrnil domov, cel kup težav in problemov. Noga ga je pošteno bolela, moral je hoditi z berglami.

Pri poškodbi si je resno prerezal stegensko mišico in pri njegovih letih je zdravljenje take poškodbe počasno in dolgotrajno. Zahteva tudi potrpljenje ter vztrajno razgibavanje in postopno obremenjevanje po­

škodovanega uda.

Štefan vsega tega ni zmogel. Bil je neučakan kot otrok.

Noge zaradi bolečin ni mogel pokrčiti v kolenu, tako da si niti nogavice ni mogel obuti sam. Za izboljšanje gibljivosti bi si moral nogo vsak dan razgibavati, vendar počasi in le do praga bolečine. Na to so ga opo­

368

zorili v bolnišnici in v ambulanti v Sevnici, pa jih očitno ni resno jemal.

Ker je teden dni po vrnitvi domov z razgibavanjem pretiraval, si je za

mesec dni nakopal resne bolečine ob vsakem upogibu kolena.

Neža ga je opozarjala, naj bo previden in potrpežljiv, pa je bilo, kot

da bi govorila gluhemu. Še največ ji je verjel, ko mu je govorila, da ima

to srečo, da je pred vrati pomlad in da je to najugodnejši letni čas za

zdravljenje in okrevanje.

Ko je zunaj vse ozelenelo, narava je oživela in se razbohotila, je Štefan začel laziti okrog vogalov. Še vedno je moral hoditi z berglami, saj noga ni bila zanesljiva. Včasih mu je klecnila, drugič spet se mu je zatresla, ali pa ga je pri koraku močno zabolela in mu je to vzelo vso moč.

Omejena gibljivost kolena mu je delala težave pri hoji po neravnem svetu v Borovniku. Šele zdaj je ugotovil, da v Borovniku ni »ravnine niti za vzorec«, kakor je včasih že slišal govoriti stare ljudi.

Nejevoljen je bil tudi zato, ker je bilo to leto prvič, ko ni mogel niti na

njivo, kaj šele, da bi se lahko lotil kakšnega dela. Lahko je samo opazoval

Toneta in Karlinco, kako kidata in vozita gnoj z gnojišča pred štalo. Tokrat se mu je prvič v zgodilo, da mu je vonj preležanega hlevskega gnoja prijal, skoraj dišal. Nekajkrat je pohlepno vdihnil skozi nos in zdelo se

mu je, da takoj laže diha. Z veseljem ju je gledal in se čudil, kako prideta

vsa razgreta od dela domov na malico ali južino. Ko je Tone potarnal, da

je močno utrujen, saj se njegovo telo po zimskem počitku še ni utrdilo,

mu je bil za to kar nevoščljiv.

Tri dni pozneje je na berglah lezel in stal na zratah njive, ki sta jo ravnokar orala. Kot začaran je zrl za plugom, ki sta ga vlekla mlada vola, še skoraj junca. Sledil je obračanju zemlje in njen posebni, sveži vonj mu je

prijal kot še nikoli. Ko je pogledal proti soncu, je tik nad zorano zemljo

videl migotanje vlage, ki se je dvigala iz spočite zemlje. Po brazdah je

neutrudno skakljal par pastiric, ki se je mastil z deževniki na pravkar

obrnjeni brazdi. To, da vse to dogajanje na njivi lahko le opazuje, ne

more pa se dela lotiti tudi sam, ga je naredilo silno nejevoljnega, še več,

počutil se je nesrečnega.

Bil je še bolj zagrenjen kot prej, saj razen v pogovoru ni mogel sodelovati pri ničemer. »Sem popolnoma nekoristen … Tako kot staro železo, odvrženo na kup pod kapom,« ga je spreletela neprijetna misel.

369

In tako se je Štefanu vleklo še vse poletje. Včasih ga je Neža pregovorila, da je popazil na otroka. »Bom, ja, ampak samo dokler bo spal …

Saj mu lahko dam dudo ali flaško in ga malo zazibljem … Previjal ga pa

ne bom … Še svojih nisem nikoli, pa se tudi zdaj ne bom lotil tega …

Pa otroka je treba kdaj dvigniti iz posteljice ali stajice, jaz pa niti tega ne bom mogel varno narediti …«

Kdaj pa kdaj je privolil tudi, da je do konca skuhal kakšno jed, ampak

to je bilo res le izjemoma. Zdaj se je pri svojih triinšestdesetih moral

navajati na življenje v popolnem brezdelju. »To, da ves dan ne naredim

ničesar … To je hujše od najtežjega dela v hosti!« se je pritoževal. Toda

nič ni pomagalo. Ne pretirano siljenje ne godrnjanje. Obveljale so le

zdravnikove besede, naj letošnje leto kar odpiše in se zaposli s čim drugim.

»Lahko je tebi govoriti, pa mi povej še, s čim naj se zaposlim,« mu je

v mislih ugovarjal. Nazadnje je ugotovil, da lahko le bere in razmišlja.

Zdaj je pozorno prebiral Kmečki glas, od prve do zadnje strani, marsikateri članek tudi po večkrat. Pa je tudi tega zmanjkalo in dolgčas je bil še bolj nadležen. Zdaj je bilo Štefanu močno žal, da si v vseh teh letih

v Borovniku ni pridobil nobenega prijatelja, s katerim bi se zdaj lahko

pogovarjal. Vaščani se tako kot prej tudi zdaj niso hoteli pogovarjati z

njim, še naprej so ga pustili osamljenega.

Končno je prišla zgodnja jesen. Avgust in prva polovica septembra

sta bila zelo vroča in povsem brez dežja. Ko pa se je začelo deževje, je

močilo zemljo skoraj dva tedna skupaj. In ker je bila zemlja ogreta, so

bile to idealne razmere, v katerih so začele rasti gobe.

Štefan je že prejšnja leta rad kdaj za uro ali dve izginil v hosto in po

navadi se je vrnil s polno cajno. Tudi zdaj je skoraj vsak dan odšel v hosto in gobaril. Hodil je že samo s pomočjo palice, »… na drugo roko pa se mi je prilepila cajna«, se je ponorčeval sam iz sebe.

Zaradi težav s hojo ni šel globlje v gozd. Zadovoljil se je s tem, da

je lazil ob robovih travnikov in morda le nekaj deset metrov globoko

med drevje. Dobro je poznal teren, imel je svoja dobro poznana mesta,

370

» štrihi«39 jim je rekel, kjer so ponavadi rasle gobe. Včasih se je hitro vrnil domov s polno cajno jurčkov ali marel, drugič je se je vrnil s prazno, včasih pa je bila cajna še premajhna za veliko družino štorovk.

Saj je imel rad gobe, še zlasti mlade jurčke, pečene s primešanimi jajci, vendar ga tokrat ni to vleklo v gobarjenje. Tako je najbolje preganjal dolgčas. V gozdu je bilo vedno zanimivo. Pogosto je pogled s tal dvignil

v krošnje dreves ali v grmovje, v resi ob robu gozda je naletel na srnino

ležišče, izpod nog so mu švignili mladi zajčki, ki jih sicer sploh ni ločil

od podrasti, in še marsikaj. Tolažil pa se je tudi s tem, da je z nabiranjem

gob koristen tudi za družino. Doma jih je potem narezal in razložil po

deskah, da so se sušile, pozimi pa bodo prav prišle za odlično juho ali

preliv čez ajdove žgance.

Prejšnjo noč je spet rahlo deževalo, zjutraj pa je že izmed težkih oblakov sramežljivo posijalo sonce, vendar se zaradi oblakov ni napovedoval ravno lep dan. Štefan je že po zajtrku rekel, da bo šel spet po gobe, Neža pa ga je prepričevala in nazadnje tudi prepričala, da je počakal še

dobro uro. Pogosto je pogledoval proti nebu in tam iskal odgovor, ali bo

še padalo ali ne.

Malo pred enajsto ni več vzdržal doma.

»Grem v hosto, Neža!« je zaklical v kuhinjo, »v dobri uri bom doma.

Saj ne bo prej južina, ali ne?«

»Južina naj te ne skrbi, bolj bodi pozoren na dež!«

Odločil se je, da bo šel do njihovega travnika, kjer so v robu z redko

reso in naprej v hosti v visoki praproti pogosto rasli jurčki in maveljni.

Za ajdovčke je bilo še prezgodaj, tudi maveljni so bili ponavadi šele potem, ko se je bolj ohladilo. »Mogoče pa …. Kaj vem, sicer pa goba je goba … Če tam ne bo polna cajna, grem še malo naprej do starih štorov,

kjer bom zanesljivo našel kupe štorovk,« si je obetal in odšepal proti

izbranemu cilju.

Hitro je našel tri jurčke, potem pa je zaman iskal skoraj pol ure. Zdaj

se je odločil, da bo šel med praprot, čeprav je tam teže hodil. Kmalu je

našel zgodnjega ajdovčka, dva jurčka in ducat lisičk. To mu je dalo voljo

39 Štrihi: lokalno, pogovorno: prostor, kjer so ponavadi rasle gobe. Vsak gobar je take »svoje« prostore skrival pred vsemi, tudi pred člani družine.

371

in šel je globlje v gozd. Spet jurček, … še eden, … pa spet … Pri veliki brezi je bil spet cel kup lisičk, za katere ni vedel, ali naj jih pobere ali

pusti, saj si je želel bolj » ta pravih«40 gob.

Gobja mrzlica ga je čisto obsedla. Če bi na kupu našel za polno cajno

gob, bi se obrnil in šel domov. Ker pa se je dogajalo tako, da je naletel

na gobe le na vsakih nekaj deset metrov, je razmišljal le o tem, kaj lahko

še najde, morda le meter naprej … To ga je vleklo naprej in sploh ni bil

pozoren, kako globoko v gozd je že zašel.

Nenadoma je močno zagrmelo. »O, hudiča, ali se bo ulilo?« je zarobantil in pogledal proti krošnjam dreves nad sabo. Grmenje se je ponovilo, potem pa je po listih visoko v krošnjah dreves začelo škrobotati, začelo je deževati. Sprva je listje nad njim delovalo kot streha, potem

pa je začelo puščati. Pomaknil se je pod mogočni hrast in upal, da bo

ploha hitro mimo in se bo lahko suh vrnil domov. A deževati ni nehalo,

še močneje se je ulilo in zapihal je še veter. Ugotovil je, da nima smisla

čakati, marveč se čim hitreje odpraviti proti domu.

Zdaj je ugotovil, da pravzaprav ne ve, kje točno je. Potem se mu je

zazdelo, da skozi debla dreves malo niže vidi gozdno pot, in začel se

je spuščati proti njej. Pri tem ga je poškodovana noga še bolj ovirala.

Po tleh je bilo polno odpadlih vej, praproti, rese in podobnih ovir, čez

katere je moral stopati. Obrnil se je rahlo postrani, tako da je zdaj s po­

škodovano levo nogo stopal naprej. Tako se je vsaj delno izognil krčenju

kolena, ki mu je povzročalo bolečine, zato pa je bila hoja še počasnejša.

Končno se je znašel na gozdni poti, malo naprej pa je zagledal korito

ob studenčku. Zdaj je dobro vedel, kje je. »O, vraga, kaj sem res zalezel

tako daleč? Predno bom doma, bo minilo najmanj pol ure … Saj če si

zdrav, potrebuješ vsaj dvajset minut … S tole mojo krevljo bo pa trajalo

precej dalj …«

Ker ga je pri hoji skoraj polna cajna ovirala, jo je odložil na korito.

»Ponjo lahko Tone skoči z mopedom,« se je zlahka ločil od nje in kar

se da hitro stopil naprej. Pot je bila v nasprotju s hojo po hosti brez ovir,

le tu in tam je bilo nekaj metrov ilovice. Ker je bila namočena, mu je

nekajkrat nerodno spodrsnilo, zato je postal previden in zelo pazil, kam

je stopil.

40 Prave gobe: včasih so nabirali le jurčke, ajdovčke, maveljne, lisičke, redko marele in štorovke. Tem so rekli prave gobe, vse drugo pa so bile »neprave gobe«.

372

Hodil je kakšnih dvajset minut, ko se je pot izvila iz zavetja gozda in znašel se je na popolnoma brisanem prostoru. Na bregu nad njim je bil

le travnik, brez drevja ali česarkoli, kar bi mu dalo zavetje pred vetrom

in nalivom.

Potem mu je izza hrbta iznenada zapihal močan sunek vetra in mu

odnesel klobuk. »O, madona, zdaj pa še to!« V trenutku je imel glavo

z redkimi lasmi povsem mokro. Začutil je, da mu po hrbtu polzi curek

deževnice, tudi hlačnice, sploh pod koleni, so postajale čedalje bolj mokre in mrzle. Na poti pred njim se je znašla suha veja. Pobral jo je in si potem pri hoji pomagal z njo. Hoja s palicama v obeh rokah je bila lažja

in lahko je hitreje stopal.

Vendar mu je hitra hoja kmalu začela povzročati močnejše bolečine

v poškodovanem stegnu. Pri vsakem koraku, ko se je oprl na to nogo,

ga je močno zabolelo in mu pobralo moč v nogi. Čedalje pogosteje se je

moral ustaviti in malo počiti. Dež in veter pa si nista vzela počitka. Nasprotno! Razdivjala se je prava nevihta, z grmenjem in pravimi slapovi dežja. Veter mu je nekaj časa pihal v hrbet in mu pomagal po poti, ki se

je polagoma vzpenjala po hribu navzgor, potem pa je pot naredila ovinek in zdaj mu je veter nenadoma pihal naravnost v prsi. S tem je hoja postala še težja.

Kljub hitri hoji ga je čedalje bolj zeblo, v rani pa ga je bolelo in peklo, kot da bi imel na stegno privezano žerjavico. Potem je skozi zaveso dežja tik ob poti zagledal velik leskov grm. Zdaj je vedel, da ga od doma

loči še približno četrt ure hoje. »Ja, hoje, … ampak tole ni hoja … To

je bolj podobno polžjemu lazenju …« Ko je prišel do grma, ga je brez

misli potegnilo v njegovo rahlo zavetje. Sedel je na mokra tla in si z roko

masiral razbolelo stegno.

»Štefan, dovolj je počitka, … naprej moraš … Če se boš zasedel, boš

potem še teže hodil … in še bolj te bo zeblo …« mu je govorila kmečka

pamet. In ubogal je to opozorilo. S težavo je vstal in naredil nekaj korakov, ki so se mu zdeli še veliko težji, kot so bili tisti prej. Zdaj je počasi šepal v hrib in pri vsakem koraku ugotavljal, koliko poti je še pred njim.

Končno je na bregu pred seboj zagledal hišo. To mu je dalo dodatno

moč in nekoliko hitreje si je s palicama pomagal po poti, ki se je že skoraj povsem zravnala, nista pa ponehala dež in močan veter, ki je bil iz minute v minuto bolj mrzel.

373

Kakšnih petdeset metrov pod hišo je prišel v njeno zavetrje. Sunke vetra je ustavljala hiša, dež je sicer še padal, vendar udarci kapelj niso

več nabijali s tako silo.

»Samo še malo, … pa bom doma … na suhem in toplem … Hvala

bogu, da mi je uspelo … In nikoli več ne bom lezel za gobami, … prisegam …« si je obljubljal v mislih.

Tri stopnice, ki so ga vodile do vežnih vrat, še nikoli niso bile tako

visoke kot tokrat. Končno jih je zmogel, odprl vhodna vrata, vstopil v

vežo, zaloputnil vrata in se s hrbtom naslonil nanje. Izpustil je palici, ki

sta z ropotom padli na lesen pod.

Iz kuhinje se je hip zatem prikazala Karlinca.

»Moj bog, … ata!« Obrnila se je v kuhinjo in zaklicala: »Mama, ata

je prišel …« potem pa hitro stopila k njemu.

»Joj, saj si čisto moker … Ampak pomembno je, da si doma! Pridi,

pomagala ti bom v kuhinjo,« ga je že držala pod pazduho in vlekla proti

kuhinji. Pristopila je Neža, ga prijela na drugi strani in skupaj sta mu

pomagali pri hoji.

»Ne v kuhinjo, v sobo … takoj na posteljo!« je ukazala Neža in skupaj sta ga spravili do postelje.

Štefan ni spregovoril niti besede, saj v resnici niti ni mogel. Silno ga

je zeblo, zobje so mu šklepetali, roke pa drgetale.

Neža ga je slekla do golega, ga z rjuho temeljito obrisala in ga v postelji dobro pokrila, Karlinco pa je poslala, da mu je hitro skuhala čaj.

Ko je bil že v postelji, je potarnal, da hudo ga boli noga. S čajem je

popil še dve tableti proti bolečinam. Počasi se je ogrel in pri tem mu je

izdatno pomagal čaj, v katerega je Karlinca pomešala nekaj žlic medu.

Neža je ves čas stala ob postelji in čakala, da je zaspal.

Kmalu zatem se je domov vrnil Tone, ki je šel iskat očeta. Domov je

prišel ves premočen in obupan, ker ga ni našel. Karlinca ga je potolažila,

da je oče že v postelji, potem pa tudi njemu nalila čaja.

»Prehodil sem skoraj vsa mesta, o katerih je govoril, da so tam vedno tudi gobe. Potem pa sem pri koritu pod robom hoste našel njegovo cajno, polno gob, tamle zunaj sem jo pustil. Ker od tam pelje gozdna

pot naravnost do doma, sem pohitel po njej, da bi ga kje dohitel in mu

pomagal. Pa ga nisem! Močno sem se ustrašil, da je kam zašel ali padel,

pa sem ga spregledal. Bil sem prepričan, da se bom samo obrnil in ga šel

374

nazaj iskat. Hvala bogu, zdaj ne bo treba!« Videlo se je, kako zelo si je oddahnil.

e f

Čez tri ure se je Štefan prebudil iz nemirnega spanca. Spet je potožil

nad bolečinami v nogi, malo pozneje pa ga je začela tresti mrzlica in

kuhati vročina. Neža je poskusila z vsem, kar je vedela, da ob takih te­

žavah lahko pomaga, vendar tokrat ni. Zvečer je vročina le še naraščala,

čedalje bolj ga je treslo, noga je bila okoli poškodbe zelo vroča in boleča.

Tone je klical zdravnika v Sevnico.

»Če je tako, kot razlagate, ga peljite naravnost v bolnišnico v Bre­

žice. Jaz mu tukaj ne morem z ničimer pomagati, samo rešilca lahko

pokličem, da ga zapelje v bolnišnico. To pa je tudi samo zapravljanje

časa,« je bil prepričljiv. »Lahko pa tudi pošljem rešilca za prevoz. Odločite se, kakor hočete.«

Tone je rekel, da ga bo peljal sam, in prej kot v pol ure so se že peljali.

Na zadnjem sedežu je bila z njim Neža ter ga med vožnjo tolažila in pokrivala z odejo, ki jo je ves nemiren kar naprej vlekel s sebe.

Dva dni pozneje sta ga Neža in Tone prišla obiskat v bolnišnico,

predvsem pa sta se želela pogovoriti z zdravnikom in dobiti informacije

o njegovem zdravstvenem stanju.

Pogovor ni bil ravno prijeten. Zdravnik ju je najprej oštel, ker sta mu

dopustila, da se je izpostavljal takemu naporu, kot ga je doživel pri tem

nesrečnem gobarjenju. »Vedeli ste, da njegova noga še daleč ni primerna za take napore. Hoja po gozdu je silno nepredvidljiva. Mimogrede stopiš na kakšno vejo in ti spodrsne, teren po navadi ni raven in njegova

gibljivost v kolenu ne omogoča varne hoje. Če ste vedeli, da se pripravlja

k dežju, pa sploh,« je bil kar malo hud.

»Pa pustimo zdaj to, kar je, pač je,« se je malo pomiril. »Je pa vaš

mož v precej slabem zdravstvenem stanju, gospa. Noga ga zelo boli, a to

se bo v nekaj dneh umirilo, huje pa je s pljuči. Tisti dež z mrzlim vetrom,

tako nam je opisal … Zbolel je za pljučnico, hudo pljučnico … Težko in

zelo plitvo diha, v prsih ga boli in poka. Tudi vročine mu še nismo mogli

povsem zbiti. Upamo lahko le, da bo kot utrjen kmečki človek to prestal

brez hujših posledic,« jima je na koncu pogovora vlil vsaj malo upanja.

375

2. Štefanovo bolehanje

Štefan je ostal v bolnišnici skoraj tri tedne. Domov se je vrnil močno

shujšan, ličnice so kar štrlele z obraza. Bil je slaboten in povsem brez

apetita. Nobena hrana, ki jo je včasih še tako obrajtal 41, mu ni teknila, pa naj se je Neža še tako trudila s kuhanjem.

Doma je bil dva tedna, potem pa je šel za mesec dni na Golnik. Tam

so mu z vsem svojim znanjem, zdravili, ki so jih imeli na voljo, ter najnovejšimi metodami zdravljenja kmalu izboljšali zdravstveno stanje. Krvna slika se je popravila, pokanja in piskanja v pljučih je bilo bistveno manj, tudi hrana mu je počasi bolj teknila.

Največ pa je pri izboljšanju njegovega počutja pomagalo to, da so mu

s pogovori spet vrnili vsaj malo volje do življenja. Takrat, ko je bil sprejet na Golnik, je bil psihično povsem na tleh. Bil je obupan in brez volje, čutil se je povsem nesposobnega za karkoli in skoraj prepričan, da se mu

neizogibno in hitro bliža konec življenja.

Dva tedna pozneje, ko sta prišla Neža in Jure na obisk, se je njegovo

izboljšanje videlo že na prvi pogled. Najprej tako, da se je nasmehnil, ko

sta stopila v sobo. Nežo pa je najbolj razveselilo, da je spraševal, kako je

doma, kako potekajo dela, zanimalo ga je tudi, kaj počne vnuček.

Ko so ga odpustili z Golnika, je dobil cel kup navodil in tudi opozoril. Navodila so se nanašala predvsem na to, kakšna hrana je zanj najbolj koristna, opozorila pa, česa vse se mora izogibati.

»Tovariš Puntar, od nas odhajate v kar spodobni kondiciji, sploh v

primerjavi s tem, kakšni ste bili ob sprejemu. Tega sem vesela, bodite

zadovoljni tudi vi,« mu je rekla sobna zdravnica, ko mu je izročila odpustnico.

»Vendar pa to ne pomeni, da ste zdaj varni pred vsem slabim, tudi

pred morebitno ponovitvijo pljučnice. Na vaših pljučih so ostale posledice, teh se ne da več izbrisati, za vedno bodo ostale. Ne pozabite tega!

Izogibajte se vsakega fizičnega napora, predvsem česa takega, pri čemer

bi se lahko spotili. Če pa se vam to le zgodi, se morate takoj temeljito

41 Obrajtati: pogovorno, imeti rad, ceniti, spoštovati, upoštevati.

376

obrisati in preobleči. Nobena vlažna cunja ne sme biti na vašem telesu.

Razumete, nobena!« Ko mu je to govorila, je imela silno resen obraz.

Malo je pomolčala, kot bi mu hotela dati čas, da si njene besede zelo

dobro zapomni.

»Tisto, kar je dobro, je to, da niste nikoli kadili. Tobak je strup za

pljuča. Poslej se izogibajte temu, da bi se zadrževali v prostorih, kjer

kadi kdo drug, prosim, upoštevajte to. Jejte veliko mlečne hrane, tudi

kuhano meso vam bo koristilo, kuhano, ne pečeno. Vseeno kakšno, priporočam pa več govedine in kuretine, zato pa manj svinjine. In izogibajte se alkohola, ker se bo ta tepel z zdravili, ki jih morate jemati. Ne pozabite na sadje in solato. Vem, da te ne marate, tudi pri nas ste se je

izogibali. Ampak rekla vam bom takole: Tudi tega nismo veseli, če se

pojavi sestra z injekcijo, pa se ji vseeno ne upremo, ali ne?« Nasmehnila

se mu je, potem pa končala pogovor.

»Ko vam bo žena postavila na mizo skledo solate, si predstavljajte,

da je to naša sestra Tea, ki stoji pri vas z injekcijo in zahteva, da potegnete hlače dol. To ste vedno storili, ne z užitkom, pa vendar. Naredite tako tudi doma s solato!«

Doma se je Štefan nekaj časa držal teh priporočil in opozoril, potem

pa jih počasi, drugo za drugim, začel zanemarjati.

Kmalu je začel opuščati tudi redno jemanje zdravil. »Vsak dan moram požreti za celo pest te koruze,« je bentil sam pri sebi. Ni bilo ravno toliko, res pa je, da je imel za jutranjo porcijo kar šest tablet, opoldne tri in zvečer spet štiri. Ker pa se je počutil nekoliko bolje, se je sam pri sebi

odločil, da ne bo več jemal vseh zdravil. Tega ni omenil zdravniku v

zdravstvenem domu, niti Neži. Če bi Neža to samo slutila, bi ga gotovo

prepričala ali pa tudi prisilila, da bi zdravila še naprej jemal tako, kot so

bila predpisana. Tako pa je Štefan tablete, namesto da bi jih pogoltnil,

zmetal proč, v stranišče.

Drugi prekršek je bil, da si je kljub prepovedi vsak dan privoščil nekaj kozarcev hruškovca. Najprej kozarec pri kosilu, potem še pri malici.

Sčasoma se je navadil, da je čedalje večkrat zavil v kevder in tam spil

kozarec ali dva. In ker je bila tista pijača predvsem iz črnih tepk, te pa

imajo veliko metilnega alkohola, je to slabo vplivalo na njegovo zdravje.

377

Tepkovec je bil skoraj tako neprijazen do zdravja kot šmarnica. Kljub temu je bila to na kmetih glavna pijača, predvsem tam, kjer niso imeli

večjih vinogradov. In Borovnik je bil tak kraj.

Proti koncu leta se je Štefanu to goljufanje – je pa goljufal le sebe, ne

pa zdravnikov, kakor je naivno mislil – že poznalo na zdravju. Branil se

je vse mlečne hrane, ki mu zaradi popitega sadjevca seveda ni teknila.

Najraje je jedel kislo zelje z žganci, mesa pa je bilo seveda le za vzorec.

»Toliko, da ne pozabim, kako dobra je svinjska krača,« je komentiral

opuščanje mesnih jedi. Spet je izgubljal apetit in za to iskal vse mogoče

izgovore. Med tabletami, ki jih je opustil, so bile tudi tiste za spodbujanje apetita.

Nekaj dni po svečnici je zapadlo veliko snega in zima je še enkrat pokazala vso svojo moč. Temperatura se je ponoči spuščala tudi do minus dvajset stopinj, podnevi pa se nikakor ni premaknila nad minus deset.

Tone je bil močno zaposlen s čiščenjem snega z dil, kozolca in parne.

Ker je bil sneg suh in nesprijet, ga je veter, ki nikakor ni ponehal, v eni

noči nanosil vsepovsod tam, kjer ga je prej čistil dva dni skupaj.

Štefan ni prenesel, da se s snegom ubada le Tone, in kljub nasprotovanju Neže in Toneta je začel to početi tudi sam. Najprej le kakšne pol ure, potem pa se je pametno umaknil nazaj v hišo. Že drugi dan pa ga je

čiščenje snega še bolj zaposlilo.

Pri tem je povsem zanemaril svojo oslabelost in tudi dejstvo, da po

tolikem času brez fizičnega dela nima nikakršne vzdržljivosti in moči v

mišicah. Nasprotno, zdelo se mu je, da mu to delo koristi, in počutil se

je spet vsaj malo koristnega. Bil je na svežem zraku, ki je bil res strupeno

mrzel, ampak na rokah je imel tople rokavice, bil je dobro oblečen in

obut. Na to, da mrzel zrak lahko škodi njegovim prizadetim pljučem,

sploh ni pomislil. K počitku ga je prisilila le bolečina v poškodovani

nogi, pa še to je upošteval le tako dolgo, da je bolečina minila, potem pa

delal naprej. Ti premori so bili čedalje pogostejši, ne le zaradi bolečine,

marveč tudi zato, ker v nogi ni imel moči in se mu je hitro začela tresti.

Med kidanjem snega je od časa do časa tudi povsem neopazno stopil v

kevder in si privezal dušo s kozarcem ali dvema tepkovca. Še dva dni

pozneje je v nogi čutil utrujenost, potem pa je ta počasi popustila.

378

Čez nekaj dni je spet nametalo dobrih dvajset centimetrov snega, ki ga je veter kar naprej prenašal sem in tja. Za gazi od hiše do štale in

svinjaka, pa tudi do drvarnice, je prevzel skrb Štefan, Tone pa je čistil

okrog poslopij.

Drugo jutro po sneženju so bile gazi zaradi vetra spet popolnoma

zametene. Štefana je to pojezilo in z vso ihto ga je začel odmetavati.

Delo ga je zaneslo in pri tem se je spotil. Naredil je kratek odmor in namesto da bi stopil na toplo v hišo, je spet šel v kevder, si natočil kozarec tepkovca, sedel na gantner in se prepustil razmišljanju. Natočil si je še

en kozarec, ko pa je sedel nazaj na gantner, ga je nenadoma zmrazilo po

vsem telesu. Začutil je, da ima srajco na hrbtu mokro. Kakorkoli se je

vsaj malo premaknil, se mu je zazdelo, da se ga na hrbtu dotika nekaj

ledeno mrzlega.

Spomnil se je, kaj mu je rekla zdravnica, ko je odhajal z Golnika, pa

je le zamahnil z roko. »Tole je dela le še za četrt ure, potem pa grem v

hišo,« je sklenil in začel odmetavati sneg s skladovnic drv v drvarnici.

Potem se je v hiši takoj preoblekel v suho srajco, uro pozneje pa je

začel suho pokašljevati. Teže je dihal in pri vsakem globljem vdihu je v

prsih, pravzaprav pod lopatico na levi strani, začutil rahlo bolečino. Bolečina se je pojavila tudi v levem stegnu na mestu poškodbe. Neži tega ni omenil, prosil je le za skodelo toplega čaja in legel na posteljo.

Topel čaj mu je dobro del. Zdelo se mu je, da kar čuti, kako se toplota

razliva po vsem telesu in ga segreva tudi tam, kjer se mu prej sploh ni

zdelo, da ga zebe. Zaspal je.

e f

Čez dobre pol ure se je prebudil. Bolela ga je glava. »Zato sem se

najbrž zbudil,« je ugotavljal. Samo premaknil se je v postelji, pa ga je že

zazeblo, hkrati pa je imel občutek, da mu ušesa kar gorijo. Hotel je sesti,

ko pa se je samo odkril, je začel kašljati. To je bil suh, dražeč kašelj, v

prsih ga je zbadalo in mu pritiskalo v glavo. Bolečina v glavi je naraščala,

spet je začutil, da se poti.

379

Vstal je in se odpravil proti kuhinji. Začutil je, da se mu noge tresejo, posebno leva, tisti nadležni občutek mraza pa je še kar naraščal. Ko ga

je Neža zagledala, se je kar ustrašila.

»Neža, pobralo me bo!« je zastokal in se sesedel na prvi stol.

»Kaj pa je s tabo, Štefan? Grozno izgledaš!«

»Saj se tudi počutim grozno,« je skoraj zašepetal, potem pa ga je

posilil silovit kašelj. Kašljal je in se zvijal na stolu, se držal za prsi ter s težavo lovil sapo. Pri vdihu ga je zabolelo v prsih, ni vedel, od kod izvira bolečina, ki mu onemogoča dihanje, ali na prsni strani ali zadaj pod lopatico.

Neža je pristopila in ga držala za ramena. Po dveh, treh minutah silovitega kašlja so se mu na čelu nabrale debele kaplje potu. Ko mu jih je hotela obrisati, se je kar ustrašila, tako vroče je bilo čelo. Hitro mu je

prinesla skodelico čaja, vendar je le nemočno odkimaval. Najprej se mu

je moral vsaj malo umiriti kašelj, drugače ni mogel niti pomisliti, da bi

pil. Po nekaj minutah se je kašelj le umiril. Popil je čaj.

»Neža, ne vem, kaj se je zgodilo z mano. V prsih me ob vsakem vdihu

grozno boli … In zebe me, … zebe kot hudič …« je zadihano razložil

svoje počutje. »Ves sem premočen … Grem nazaj v posteljo …Prinesi

drugo srajco, ta je mokra, … in tableto, … glavo mi bo razneslo …«

Odmajal se je v sobo, Neža pa je pohitela in mu pomagala, da si je

preoblekel srajco, iz kuhinje prinesla aspirin in mu ga dala skupaj s čajem, potem pa ga dobro pokrila.

»Morda si se kaj prehladil … Če je samo to, bo kmalu minilo … Le

ta kašelj …« V glasnem razmišljanju sta se pokazala njena skrb in strah,

da je lahko tudi kaj hujšega.

Na misel ji je prišlo, da bi mu dala katero od tablet, ki jih je dobival

na recept. Odprla je predal omarice, kjer bi morala biti zdravila, in za­

čudena opazila povsem prazno kartonsko škatlo, kamor je po prihodu

z Golnika zložila tablete, pozneje pa ni več imela opravka z njimi. Ko

jih je Tone prinesel iz lekarne, jih je vedno prevzel Štefan. Do konca je

izvlekla predal in preverila, ali so zdravila morebiti globlje notri. Nič,

zdravil ni bilo.

380

»Štefan, kje pa so tablete? Kam si jih preložil?« je z bojaznijo vpra­

šala.»Ni jih več!« jo je usekal njegov odgovor.

»Kako, ni jih več? Kje pa so?«

»V stranišču. Stran sem jih vrgel,« je bil zdaj njegov glas boječ.

»Stran si jih vrgel? Zakaj pa to, saj so ti povedali, da jih boš moral

jemati do konca …?!«

Nekaj časa ji ni odgovoril. Malo zato, ker je vedel, da bo huda, malo

pa zato, ker ga je tale napad kašlja, glavobola in mrzlice že opomnil, da

ni ravnal prav. Še se je pripravljal, da ji bo odgovoril, tedaj pa ga je znova posilil kašelj. Prevalil se je na bok, se zvil v dve gube in kašljal in kašljal

… Napor mu je spet butnil bolečino v glavo, čutil je, da srajca spet postaja mokra od potu, hkrati pa ga je čedalje bolj zeblo. Napad je trajal nekaj silno dolgih in težkih minut. Ko je popustil, se je počasi prevalil

na hrbet in kot skesan otrok pogledal Nežo.

»Srajca je spet mokra … Tablete pa … naveličal sem se trikrat na

dan požirati vse tisto … Mislil sem, da doktorji vse to predpišejo le

zato, da imamo potem večje spoštovanje do njih … Pa je bilo do danes

vse v redu … Zdaj pa tole … O, hudiča, menda bo ja ponehalo …«

»Ampak kdaj si nehal jemati zdravila? Nič nisi omenil …«

»Mesec dni po vrnitvi sem opustil prva, … potem pa počasi drugo

za drugim … Zdaj že skoraj mesec dni ne jemljem ničesar …« spet je

rahlo zakašljal in se že pripravil za nov napad, pa se je vse umirilo.

»Prosim, prinesi mi srajco … Čisto moker sem … Zdravnica na

Golniku mi je zabičala, da ne smem imeti na sebi nič mokrega.«

»Ja!« je bila kratka Neža in odšla iz sobe.

Hitro se je vrnila s suho srajco in mu pomagala pri preoblačenju. Še

preden sta končala, ga je spet tresla močna mrzlica, da so mu zobje kar

šklepetali. S težavo je naredil nekaj požirkov toplega čaja, potem pa je

obležal povsem na miru. Vsakega premika se je močno bal, tako zaradi

mrzlice kot zaradi morebitnega novega napada kašlja.

Neža je odšla iz sobe. Bila je jezna, razočarana in močno zaskrbljena.

Vse skupaj je povedala Tonetu in Karlinci, ki sta nejeverno zmajevala z

glavo.

381

»Ampak, zakaj hudiča, je to naredil?« ni mogel razumeti Tone. »Na Golniku so mu vse pojasnili, vsaj takrat je tako govoril. Če bi bil otrok,

bi še razumel … ampak odrasel dedec …«

»Sam bog ve, ali je počel še kaj drugega, kar ne bi smel … Jaz tistega

papirja z navodili, ki ga je dobil na Golniku, nisem nikoli prebrala. Zdaj

pa vidim, da bi ga morala. Morda ga bom našla kje med tistimi papirji.«

Neža ni mogla skriti svoje jeze in skrbi. »Poglej, če je še dovolj čaja,

drugače skuhaj drugega … Biti mora vedno topel, … naj lonec ostane

na robu štedilnika,« se je zaposlila z navodili Karlinci, potem pa šla iskat navodila.

Kmalu se je vrnila v kuhinjo in Tonetu pomahala s papirjem.

»Tole so navodila in priporočila z Golnika. Vidim, da se zadnji mesec ne drži ničesar od tega, kar je predpisano … Ne le, da je zabrisal zdravila proč, tudi vse drugo je prekršil … O, madonca, in jaz nisem

niti posumila, kura neumna, nič drugega kot kura! Tu jasno piše o hrani, prepoved alkohola, prepoved zadrževanja na mrzlem zraku … Pa sem mu vse to pustila, čeprav bi lahko marsikaj bilo drugače … Hrano

kuham jaz … in namesto mlečne hrane sem kuhala zelje in žgance …«

je kar obupavala in se obtoževala.

Čez nekaj časa je šla pogledat v sobo, kako je s Štefanom. Ležal je

povsem mirno, mislila je da spi, pa ni. Dvignil je roko in odprl oči ter ji

s tem dal znak, da je buden.

»Kako se počutiš? Bolje?«

Samo pokimal je in spet zaprl oči. Niti premaknil se ni in Neža je to

razumela, kot da potrebuje mir.

»Grem, čez nekaj časa pridem pogledat, ali kaj potrebuješ,« se je

tiho oglasila. Spet je samo premaknil roko in naprej ležal tiho in brez

premikanja.

e f

Noč je bila spet težka in nemirna. Štefan je še naprej močno kašljal,

se potil in tožil nad glavobolom. Kuhala ga je vročina, občasno ga je

stresala mrzlica. Zjutraj sta se Neža in Tone dogovorila, da ga je nujno

382

treba spraviti v bolnišnico, na zdravnika v Sevnici nista niti pomislila, saj sta vedela, da ga bo poslal naprej v Brežice ali pa naravnost na Golnik.Tone se je od osme ure naprej že ukvarjal s tem, da je za silo očistil pot, pri tem sta mu pomagala dva soseda. Malo pred deseto so se odpeljali. Neža je na zadnjem sedežu temeljito pokrivala in tolažila Štefana, vsi trije pa so upali, da bo avto zmogel vožnjo po ne ravno gladko zorani

cesti. Res jo je, le zelo počasi je moral Tone voziti.

V brežiški bolnišnici je bil takoj sprejet. Vzeli so mu kri, opravili rentgen, dobil je tablete proti glavobolu in za zbijanje temperature, potem pa so čakali na izvide krvnih preiskav. Ti so bili očitno zelo slabi, ob tem

še rentgenska slika pljuč, ki je pokazala spremenjeno stanje zlasti levega

krila pljuč. Odločitev je bila hitra, pogovor z Golnikom in ob petih popoldne je bil že na Golniku.

»Ja, tovariš Puntar, kaj se je pa zgodilo z vami, da ste se tako hitro

vrnili k nam? Saj sva se dogovorila, da bo kontrola šele aprila?« ga je

spraševala zdravnica Klaričeva, ki ga je pred meseci tudi odpustila.

Sledilo je slikanje, pa odvzem krvi, infuzija in dve tabletki. Čeprav ni

vedel, kakšen naj bi bil učinek tablet, si ni upal nič vprašati, samo ubogljivo ju je popil. Kmalu je zaspal in prespal vso noč.

Zjutraj pa so spet sledile preiskave in potem pogovor z zdravnico

Klaričevo. To je bilo pravzaprav bolj zasliševanje kot pogovor. Iz izvidov krvi so ugotovili, da v njih ni sledi učinkov tablet, ki so mu jih predpisali, in sledila so zanj neprijetna vprašanja, zakaj jih ni užival. Da

je zdravnica takoj vedela, da ni užival tablet, ga je močno presenetilo.

Najprej je pomislil, da sta ji to povedala Neža in Tone, ko pa je videl, da

zdravnica po rokah vrti laboratorijske izvide, je to misel opustil.

Zdravnici je skesano priznal, da je zdravila vrgel proč, ker je bil prepričan, da je bilo zdravljenje uspešno končano. Temu priznanju pa so sledile njene težke in neprijetne besede.

»Tovariš Puntar, saj ste neodgovorni kot otrok! Skoraj bi mislila, da

se norčujete iz nas, ki smo se takrat z vso resnostjo trudili, da bi vam

povrnili solidno zdravje! Vi pa se kar takole odločite, da zdravil, ki vas

edina lahko obdržijo pri kolikor toliko dobrem zdravju, ne boste uži­

383

vali! Takrat sem vam resno povedala, kaj vse morate ali česa ne smete uživati in početi, ali ne? Tudi napisano ste to dobili, pa tudi to še ni

bilo dovolj. Vaše zdajšnje stanje je bistveno slabše, kot je bilo ob prvem

sprejemu, in to pomeni, da se bomo spet veliko ubadali z vami, porabili

veliko dragih zdravil, pri nas boste ležali vsaj dva meseca, da boste spet

primerni za življenje doma.«

Za trenutek je utihnila, potem pa to svojo očitajočo pridigo končala.

»Če seveda ne boste takoj po odpustu spet pametnejši od nas, zdravnikov!«



e f

Na Golniku je ostal nekaj dni več kot dva meseca. Prizadeta niso bila

le pljuča, popolnoma mu je odpovedal sistem odpornosti. Dva tedna je

ležal v posebni sobi in ni smel imeti obiskov. To ga je še posebno prizadelo. Ko sta prišla na obisk Neža in Jure, so se lahko videli le skozi šipo na vratih, in to je bilo vse. Na listek je Neži napisal, kaj potrebuje za

osebno nego in da bi rad kaj bral, ker mu je strahotno dolgčas.

Zdravnik z oddelka je bil v pogovoru z Nežo hud in neusmiljen. Povsem odkrito je povedal, s čim se je Štefan v resnici igral, za to neodgovorno ravnanje pa so bili po njegovem mnenju krivi vsi v družini.

»Tovarišica, vaš mož se je dobesedno igral s svojim življenjem. Srečo

ima, da je utrjen kmečki človek, zato je bila njegova odpornost nadpovprečna. Doslej, zdaj pa je povsem uničena. Ob odpustu vsem pacientom damo napisana navodila za odgovorno ravnanje … Tudi on jih je dobil.

To bi morali upoštevati vsi v družini, če ga seveda želite še kaj časa imeti

v hiši. Poslej bo moral ravnati še veliko bolj previdno, že navaden hud

nahod mu bo lahko povzročil hude zaplete, ki se lahko končajo tudi

tragično.«

Štefan se je vrnil domov šele sredi maja. Tokrat je Neža takoj pregledala vsa navodila, na list zapisala način jemanja posameznih tablet in tablete tudi sama spravila na varno tako, da je predal zaklenila in ključ odnesla.

Tokrat je dobil tudi podroben seznam priporočene hrane, z rdečo barvo

pa so bila podčrtana jedila in pijače, ki se jih mora dosledno izogibati. Na

tem seznamu je bil na prvem mestu alkohol, v kakršni koli obliki.

384

e f

Po vrnitvi z Golnika je Neža zelo pazila na vse, kar je bilo povezano

s Štefanom. Pri tem je bila dosledna in neusmiljena in čeprav ji je včasih

očital njeno ravnanje, se na njegove očitke ni ozirala.

»Po teh dveh kritičnih izkušnjah z zdravjem bi že moral vedeti, da

se z zdravjem ne smemo igrati!« mu je odgovorila. »Prav bi bilo, da bi

vedel, da je zame in za najine otroke, pa tudi zate bi to moralo veljati,

pomembno, koliko časa boš kaj užival, ne pa koliko si boš česa privoščil.

Vsaj jaz si želim, da bi bilo to še dolgo, pa čeprav mi kar naprej povzro­

čaš skrbi.«

Na poletje se je Štefan počutil bolje. Ubogljivo je jedel vse, kar mu

je pripravila Neža, izogibal se je soncu in prepihu, pokusil ni niti kaplje

hruškovca ali česar koli, kar je vsaj malo dišalo po alkoholu. Tone ga je

vsak drugi teden peljal na kontrolo v zdravstveni dom. Jemali so mu kri,

merili krvni tlak, srčni utrip in poslušali pljuča. Zdravila mu je dajala

Neža in vedno je počakala ob njem, da jih je pogoltnil.

Avgusta je pritisnila huda vročina. V hiši je bilo vroče, čez dan je

bilo skoraj nemogoče vzdržati v zaprtih prostorih. Da so lahko temeljito prezračili njuno sobo, se je Štefan v tem času umaknil v Tonetovo spalnico. Ampak tu se je počutil kot vsiljivec. Nikoli ni legel na posteljo,

tisti čas je raje prebil na udobnem fotelju ob vznožju postelje.

Ko je poleg vročine pritisnila še soparica, ki je napovedovala dež,

Štefan ni vzdržal v zaprtem prostoru. Vzel je deko in se odpravil ven.

Pod košato hruško je pogrnil odejo, legel in se s pravim užitkom zagledal v veje visoko nad sabo. Zdelo se mu je, da je v senci popustila tako vročina kot tista nadležna soparica. Pa ga ni zadovoljevalo le to, naravnost sanjsko se mu je zdelo tudi vse tisto, kar je po dolgem času spet opažal okrog sebe.

To so bili glasovi, ki jih je polna le narava, ta se ne meni za človeške

želje ali omejitve. V vejevju hruške se je življenje kar bohotilo. Preletavanje ptic, njihov ščebet in petje, šumenje rahle sapice skozi listje, posamezni sončni žarki, ki so se prebijali skozi to gosto zaveso, vsega tega se je, ležeč na hrbtu, po dolgem času spet zavedal. In to z užitkom.

385

Sedel je in pogledal okrog sebe. Zdelo se mu je, da česa takega ni videl še nikoli, pa čeprav je bilo vse skupaj povsem vsakdanje dogajanje.

Le nekaj metrov stran se je po travi pasla jata kokoši in nekaj napol

odraslih piščancev, vse skupaj pa je obvladoval velik, živo pisan petelin.

S kremplji je brskal po veliki krtini in ko je naletel na deževnika ali kakšen drug plen, je s svojim značilnim glasom poklical kokoši. Štefan je opazil, da teh svojih dobrot ni delil kar tako, ampak po svoji izbiri.

»Poglej ga, falota,« se je nasmehnil, »kako dobro izbira, kateri bo

dal deževnika, kateri drugega žužka … Nobena ni deležna dveh porcij

zapored.«

S pogledom je potoval naprej. Na cvetovih drobnih ali večjih travni­

ških rož se je paslo polno čebel, čmrljev, skakljale so kobilice, od nekod

je zaslišal murnovo muziciranje … in še in še podobnih glasov, ki jim

ni znal določiti izvora, pa čeprav so bili del narave, ki jo je poznal od

malega.

Vse to mu je dobro delo in ga nekako umirilo. Spet je legel na deko in

kmalu zaspal. Ni vedel, kako dolgo je spal, ko sta ga zbudila grmenje in

škrobot dežnih kapelj po listju na hruški.

»Dež! Hvala bogu, upam da bo malo ohladil ozračje in se bo spet

dalo dihati,« se je zadovoljno pretegnil in se usedel. Tedaj pa ga je spet

zabolelo pod lopatico in mu za hip vzelo sapo.

»O, madona, pa menda ne spet!« se je ustrašil in obsedel povsem na

miru. Bolečina pod lopatico je počasi popustila, prav tako tudi občutek

dušenja.

Hitro je vstal in šel v hišo. Legel je na posteljo, skozi odprto okno

poslušal vse gostejše dežne kaplje in pri tem zaspal.

Kmalu se je zbudil, ker ga je kljub odeji zeblo, čez dobro uro pa ga

je že spet tresla mrzlica. Zavit v odejo je šel v kuhinjo in potožil Neži,

da ga spet trese. Dala mu je tableto proti vročini in ga odpravila nazaj

v posteljo. Kljub zdravilom je vročičnost trajala dva dni. Ko se je malo

umirila, sta ga Tone in Neža peljala k zdravniku. Potožil mu je, da je

samo dobro uro ležal na odeji pod hruško, ko ga je zabolelo v prsih, pozneje pa tresla mrzlica.

386

»Tovariš Puntar, nič kolikokrat smo vam že povedali, da je vaš obrambni sistem povsem odpovedal. Prosim vas, upoštevajte to, izogibajte se vsemu, kjer bi se lahko prehladili.«

»Kaj, ali to pomeni, da se bom moral zadrževati samo še v hiši?

»Ja, lahko da bo tako … Morate se prej okrepiti, šele potem … morda …«

Zdravnik je v ambulanto poklical Nežo. »Poglejte, tovarišica Puntar,« je začel previdno, da je ne bi prehitro prestrašil, »z vašim možem je zelo slabo … Nikakršne odpornosti nima več … To pomeni, da ga bo

že vsaka malenkost vrgla, tako kot je bilo tokrat. Dovolj je bila samo ura

ležanja pod hruško in že se je začelo … Pa to zdaj, na vrhuncu poletja,

kako bo šele na jesen in zimo … Kdo ve, kdo ve …«

e f

Zdravnikova slaba napoved se je uresničila. Zelo kmalu.

Vsa tista zdravila, ki jih je zdaj pod Nežinim nadzorom redno jemal,

so imela tudi stranske učinke. Slabe. Morda je bilo za tako hitro poslab­

šanje spet krivo njegovo ravnanje, ki se ga tudi tokrat Neža ni zavedala

in ga vnaprej slutila.

Ob jemanju vseh zdravil, devet tablet na dan, je Štefan popil zelo

malo tekočine. Navadil se je izključno na čaj, vode niti pokusil ni. In

tako velika količina zdravil ob pomanjkanju tekočine je udarila najprej

na ledvice, malo pozneje pa tudi na jetra.

Skoraj na vsake tri tedne se je za nekaj dni znašel v brežiški bolnišnici. Tam so vsakokrat ugotavljali, da je dehidriran, da zaužije premalo tekočine. Tekočina v telesu pa je pomembna za raztapljanje zdravil in

drugih, tudi nekoristnih stvari, ki jih zaužijemo s hrano. In tekočina je

tista, ki z nekakšnim precejanjem skozi jetra in ledvice, ki delujejo kot

filter, odplakne iz telesa škodljive snovi. Ker pa ni bilo dovolj tekočine,

to odplakovanje ni delovalo tako, kot bi moralo. Urin je bil nenormalen,

skoraj rjave barve, in zaudarjal je.

V bolnišnici so mu preslabo oskrbo s tekočino izboljšali. Najprej z

infuzijo, moral pa je popiti tudi vsaj dva litra čaja na dan. Po nekaj dneh

387

so bolečine v predelu ledvic popustile, urin je dobil spet bolj normalno barvo, laboratorijski izvidi so se izboljšali in odpuščen je bil domov.

Vendar ne za dolgo.

Novembra je nenadoma začutil hude bolečine v ledvenem predelu

na levi strani. Komaj je zdržal vožnjo do Brežic, tam pa so mu po prvih preiskavah naslednji dan povedali, da mu bolečine najbrž povzro­

čajo ledvični kamni. Predpisali so mu posebno dieto, neslano hrano in

namesto čaja, razen tistega za ledvice, obvezno pitje vode. V posebni

posodi je moral zbirati urin. Po petih dneh so bolečine skoraj povsem

prenehale, dva dni pred predvidenim odpustom pa so se nenadoma spet

začele. Tokrat ni mogel določiti, kje točno ga najbolj boli. Tri dni so ga

dajale hude bolečine, potem pa so počasi začele popuščati. V bolnišnici

je ostal še štiri dni, potem pa so ga z opozorili na nujno dietno hrano in

pitje zadostne količine vode odpustili domov.

Štefan je spet povsem izgubil apetit, malo tudi zaradi povsem neslane hrane. Hrana se mu je kar gnusila in Neža ga je le s težavo prepričala, da je nekaj le pojedel.

e f

Težave z ledvicami so prenehale in zdravnik je menil, da so se kamni

premaknili ali pa jih je z urinom neopazno izločil. Še vedno pa je bil

povsem brez apetita, vse tisto, kar je pojedel, je bilo pravzaprav le tako

na silo. Vedel pač je, da brez hrane ne more živeti, in zato se je prisilil

pojesti vsaj malo.

Spet je močno shujšal in kar naprej je bil bolan. Prijelo se ga je vse, le

da so bili znaki bolezni pri njem veliko hujši kot pri drugih. V manj kot

letu dni je imel že petkrat pljučnico.

»Kadar kdo dvakrat kihne, sem jaz že v bolnišnici zaradi pljučnice,«

je potarnal zdravniku v Brežicah.

Vse te pogoste težave s pljuči so puščale neprijetne posledice. Levo

krilo pljuč je bilo čedalje bolj prizadeto in to je postajalo čedalje večja

skrb. Bilo je tako rekoč neuporabno za dihanje. Kar naprej je bilo vneto.

Po vsakem napadu bolezni je teže dihal, čedalje močneje kašljal in ob­

388

časno izkašljeval večje količine gnoja. Sčasoma se je v izpljunku znašla tudi kapljica krvi.

Potem pa se je ob pustu dokončno zapletlo.

Na pustno soboto so pozno zvečer prikolovratile maškare. Štefan je

bil v svoji sobi in vlekel na ušesa, kaj se dogaja v kuhinji. Slišala se je

harmonika, od divjega plesa maškar so se včasih zatresla tla, po hiši se

je razlegal prešeren smeh. Nekaj časa je zdržal v sobi, potem pa ga je

premagala radovednost. Odpravil se je v kuhinjo.

Ravno takrat je namaškaran par poskakoval in plesal. Neki fant je

bil preoblečen v čedno žensko. Ko je ta »ženska« zagledala Štefana, je

izpustila svojega plesalca in se zapodila vanj.

»O, ti moj ljubi, tebe sem čakala ves večer,« se je maškara obešenjaško režala in ga začela objemati. Štefan se je branil, vendar ni imel dovolj moči. Še ga je objemala in oblizovala po obrazu, tedaj pa je posredoval Tone in jo odtrgal od Štefana, potem pa na hitro odslovil vso skupino maškar.

A že tisto objemanje je bilo dovolj. Fant, preoblečen v dekle, je imel

gripo, ki jo je sam dobro preboleval, tudi s pitjem alkohola in svojo mladostjo, prijela pa se je Štefana. Ker je bil povsem neodporen, ga je naslednje jutro že kuhala vročina in tresla mrzlica. Spet se je za nekaj dni znašel v bolnišnici, ko pa so ga odpuščali, je zdravnik razložil Neži, da

se Štefanovo življenje izteka.

»Tovarišica Puntar, tole, kar vam bom zdajle povedal, ne bo lahko

niti zame, kaj šele za vas,« je obotavljaje začel in jo pozorno gledal.

»Moram vam žal povedati, da se življenje vašega moža počasi izteka.«

»Kako to mislite, izteka?« se je zdrznila Neža.

»Ja tako, kot sem rekel. Vse te bolezenske težave v zadnjih letih so se

samo kopičile … In ga izčrpavale. Njegovo telo nima več nikakršne rezerve. Tudi sami vidite, kako zelo je oslabel, mi pa s preiskavami krvi in dnevnimi pregledi, poslušanjem delovanja pljuč, spremljanjem srčnega

utripa, krvnega tlaka in telesne temperature tudi po strokovni plati vidimo, da slabijo tudi vsi njegovi notranji organi.«

»Pa me menda ja ne boste strašili s tem, … da moj mož … umira?!«

389

Neža se je nemirno presedala na stolu pred zdravnikom, ki ji je z druge strani mize razlagal vse to. Saj je videla, da Štefan še zdaleč ni več tak, kot je bil prej, ampak da bi … Ne, kaj takega ji še nikoli ni prišlo na

misel, zdaj pa ji to govori zdravnik, ki se je deset dni trudil z njim.

»Tovarišica, tokrat vam moža odpuščamo in vračamo domov v veliko slabšem stanju, kot smo ga sprejeli. Pa smo tudi tokrat naredili vse, kar znamo in zmoremo. Morate mi verjeti, da je tako. Njegovo telo je

tako bolno in izčrpano, da tudi najboljša zdravila nimajo več pravega

učinka.«

Zdravnik je poskušal govoriti umirjeno, čeprav so besede, ki jih je

govoril, bolele tudi njega. Konec koncev je pred mesecem dni umrl tudi

njegov oče, skoraj enake starosti kot Štefan. Takrat je spoznal, da so naravni zakoni neprimerno močnejši in doslednejši od vsega znanja medicine in tudi od vsega tistega, kar lahko ponudi farmacevtska industrija.

»Morda bi vam moral jaz ali kdo od mojih kolegov te stvari pojasniti

že kdaj prej … In vas tako pripraviti na neizogiben konec. Ne vem, zakaj tega nismo storili, ampak tako pač je,« se je nekoliko nagnil proti njej.»Danes, ko ga odpuščamo, vam moram povedati vse, kar je pomembno in … kar vas bo pripravilo, da sprejmete to kruto resnico.«

Naredil je kratek premor, vstal in Neži prinesel kozarec vode.

»Pri vašem možu se je začelo s poškodbo noge … Potem s prvo

pljučnico … Takrat mu je iz nam neznanega razloga silno močno oslabel imunski sistem … Zato je v tem času prebolel toliko pljučnic,… različno hudih … Nobena pa ni minila brez posledic. Te se najbolj kažejo na njegovih pljučih, saj mu levo krilo tako rekoč sploh ne deluje več in

velika sreča je, da je še toliko aktivno, da ni začelo razpadati.«

Neža je ob teh besedah kar poskočila na stolu.

»Mar to pomeni, da lahko začne razpadati pri živem telesu? To vendar ni mogoče, tovariš doktor!«

»No ja, ne gre ravno tako …« se je poskušal izvleči iz neprijetne

situacije. Po strokovni plati je seveda vedel, da se s posameznim delom

telesa kaj takega resnično pogosto dogaja, vendar tega preprosti kmečki

ženski ne bi smel prikazovati na tak način.

390

»Veste, tovarišica Puntar, mi v medicini imamo za posamezne …

hm, stadije bolezni, pač svoje izraze … Pri vašem možu je prišlo že do

stadija, ko na izboljšavo ne moremo več računati … Pljuča pa so notranji organ, vitalni organ, ki ni samo pomemben, ampak tudi občutljiv

… In lahko se zgodi, da zaradi neaktivnosti, vsaka pljučnica pa je onesposobila del pljučnih mehurčkov za njihovo normalno delovanje, posamezni del začne propadati.« je z drugimi besedami isto kruto resnico povedal še enkrat.

»Tovarišica, pljuča so tista, ki naše telo oskrbujejo s kisikom, ven pa

izločajo ogljikov dioksid in druge pline. Vse to je mogoče le tako, da so

pljuča mehka, se pri vdihu razširijo in napolnijo s zrakom. In potem se

v mehurčkih čisti kri, obogati se s kisikom, pri izdihu pa se mehurčki

stisnejo in izpraznijo. In ker so pljuča pri vašem možu prizadeta, otrdela, ne opravljajo več te osnovne funkcije. Zato je njegovo dihanje plitvo, naenkrat vdihne veliko premalo zraka za oskrbo krvi s kisikom. V otrdelem delu pljučnih mehurčkov nastaja sluz, ker pa ni izdihavanja, se tam tudi nabira. Posledica tega je, da je prostora pljuč, v katerem se čisti kri,

čedalje manj.«

Neža ga je zgroženo poslušala in komaj zadrževala solze.

»Tovarišica Puntar, tega vam ne govorim zato, ker bi vas želel prestrašiti. Nasprotno! Rad bi le, da se vi in vsa vaša družina pripravite na tisto, kar bo neizogibno sledilo. Kdaj bo, tega vam ne morem povedati.«

Zdravnik je pogled z Neže za nekaj trenutkov prenesel na dokumentacijo pred seboj. Zdaj, ko je začel kočljiv pogovor, ga je hotel tudi končati z odkrito in pošteno informacijo. Zato je nadaljeval tam, kjer je

pred trenutki prenehal.

»To se bo lahko zgodilo kmalu, ob prvem morebitnem zapletu, lahko bo zadoščal čisto navaden nahod, ali pa se bo odmaknilo za nekaj mesecev. Kot ste sami videli, je vaš mož močno oslabel. Tudi v tem času,

ko je bil pri nas, ga nismo mogli kaj dosti okrepiti, nekaj malega že, ne

pa dovolj, da bi bil njegov organizem sposoben spopada z boleznijo. V

zadnjem tednu ni bil več sposoben hoditi, niti do stranišča ne. Je preslaboten, kljub vsej njegovi volji, ki včasih meji že na trmo.«

391

Zdravnik je videl, da se je Neža nekoliko pomirila. Še vedno ga je pozorno poslušala, nekako pa je slutil, da se ji po glavi podijo misli o

tem, kako bo negovala moža doma, ko bo morala s svojo iznajdljivostjo,

požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo opraviti vse tisto, kar je v bolnišnici počela cela ekipa strokovnega in strežnega osebja.

»Za prevoz domov mu bomo zagotovili reševalno vozilo, saj bi bila

vožnja v osebnem avtomobilu, kjer bi moral sedeti, zanj prenaporna.

Doma poskrbite, da mu bo toplo, dobili boste priporočila za najprimernejšo hrano, morda ga boste vi laže prepričali, naj je, čeprav nima apetita. Nam to ni kaj prida uspevalo. K nam nazaj ga najbrž ne bo več …

Kako ravnati z njim, smo napisali vašemu zdravniku.« Spet si je vzel

nekaj trenutkov za premislek, preden je končal pogovor.

»Gospa Puntar,« tokrat jo je, zaradi posebnega spoštovanja, izjemoma nagovoril z gospa, »vidim, da ste razumna ženska. Prepričan sem, da se boste potrudili po svojih najboljših močeh. Vaš mož sluti, da se

mu bliža konec, verjetno bo to povedal tudi vam, naši medicinski sestri je to sam dejal. Kako boste ravnali takrat, ko bo to omenil, ne vem.

Priporočam vam le, da ste takrat še posebno močni in se vzdržite joka.

Naj ima v vas oporo in osebo, za katero še ni konec njegove življenjske

poti.«

Zaprl je mapo s Štefanovimi izvidi in drugo dokumentacijo.

»Ja, še to je za vas in za moža zelo pomembno,« je znova povzel.

»Predpisali smo zdravila, ki bodo po eni strani upočasnjevala neželeni

proces, o katerem sem vam govoril … In zdravila, ki bodo preprečevala

prehude napade kašlja, ki se mu žal ni mogoče izogniti … So pa še zdravila, ki mu bodo lajšala bolečine … To so tablete v svetlo rdeči škatli. Te mu dajte samo takrat, kadar bo potarnal zaradi neznosno hudih bolečin

… V njih je nekaj morfija, to pa je najmočnejša vrsta zdravil za lajšanje

bolečin.«

Vstal je in jo pozorno pogledal. »Ali imate kakšno vprašanje, želite

da vam pojasnim še kaj?« Neža je le nemo odkimala.

»Ne? Potem pa lahko rečem samo še: bodite močni in nikar si ne

očitajte za karkoli, kar sta doživela skupaj. Zbogom, gospa Puntar!«

392

Segel ji je v roko in ji jo krepko stisnil, Neža mu je vrnila enak stisk in brez besed zapustila njegovo sobo. Na hodniku se je za nekaj trenutkov

naslonila na steno, nekajkrat globoko vdihnila, potem pa počasi odšla v

bolniško sobo, kjer so Štefana pripravljali za prevoz domov.

e f

Fonza je kljub navidezni popolni prekinitvi stikov ves čas pozorno

spremljal, kaj se dogaja v Štefanovi družini in s Štefanom osebno. Stiki

z njegovimi otroki so bili za Fonza, sicer pregovorno redkobesednega

človeka, v resnici veliko več kot le to. V klepetu z njimi, včasih je z Juretom, Anico ali Tonetom govoril celo več kot z Berto, je še vedno ohranjal vez tudi s svojim prvim domom.

Fonza, človek zrelih let, ki je med svojo prisilno odsotnostjo od doma

doživel in preživel marsikaj slabega, se je čustveno še vedno počutil kot

nekdo, ki je še včeraj živel v veliki hiši Puntarjevih v Borovniku. Ko so

otroci pripovedovali, kaj so prezidali ali dozidali, v katerem prostoru so

naredili kopalnico in stranišče, kje ima Anica svojo sobo in podobne

malenkosti, si je vse to tudi v živo predstavljal. Enako je bilo ob pogovoru o gospodarskih poslopjih, opuščanju posameznih njiv in tako naprej.

Skratka, Puntarjeva domačija v Borovniku je še vedno krožila po

njegovih žilah. Ob vsem tem živem zanimanju za svoj nekdanji dom

pa nikoli ni silil za novicami in informacijami. Nikoli ni spraševal, je pa

željno vsrkaval vase vse, kar je izvedel od kogarkoli. In teh informacij je

bilo toliko, da je dobro vedel, kako se odvija Štefanovo življenje.

Ko se je Štefan porezal z motorno žago, je resno razmišljal, da bi ga

šel obiskat v bolnišnico. Na srečo je to v nedeljo po maši omenil Neži.

In Neža mu je obisk odločno odsvetovala.

»Ne, Fonza, nikar ne hodi! Sicer ne razumem Štefana, zakaj si mu

tako zelo odveč, vendar se o tebi ne mara niti pogovarjati. Če pa se že,

se vedno močno razburi in razjezi. Če te bo zagledal ob svoji postelji v

bolnišnici, bo ponorel. Ko se vrnem z obiska, ti bom jaz povedala, kako

je z njim,« je bila odločna in neposredna.

393

Potem ko se je Štefanu z zdravjem vse obrnilo narobe, ko je bil kar naprej bolan, »več v bolnišnici kot doma«, kot se je zdelo Fonzu, je bil

čedalje bolj zaskrbljen. Čeprav ga je zelo vleklo, da bi šel na obisk v bolnišnico ali pa bi se potem, ko se je Štefan vrnil domov, oglasil pri njem, ga je Nežino opozorilo vedno odvrnilo od te namere.

»Ne, če bi mu z obiskom povzročil razburjenje in slabo voljo, potem

je bolje, da se mu sploh ne prikažem pred oči,« je večkrat potarnal Berti. Bolelo ga je to Štefanovo odklanjanje. »Pa saj sva ja brata … Samo midva sva ostala od naše ožje družine … Starši so že zdavnaj umrli,

tudi na grobu strica Tevža bi že lahko rastla visoka trava … Le midva še

vztrajava pri življenju, pa ga vseeno kot brata ne smem obiskati … Škoda, resnično velika škoda … Ko bo eden od naju odšel, bo drugi ostal povsem sam, zeeelooo … obupno sam!«

Ko je Berta slišala to njegovo obžalovanje Štefanovega odklanjanja,

si je morala spet priznati, da Fonza pravzaprav še zdaleč ne pozna. Podobne čustvene krhkosti do nje ali koga v svoji družini v Repnem Dolu nikoli ni pokazal. »Ampak, kaj pa vem … morda vse to le skriva pod

navidezno lupino moške nedostopnosti ali grobosti.«

e f

Tokrat, ko so Štefana povsem nemočnega odpustili iz bolnišnice

in ga je domov pripeljalo reševalno vozilo, je v Borovniku in okoliških

krajih takoj prevladalo prepričanje, da se mu dnevi življenja resnično

iztekajo.

»To, da so ga takega odpustili domov, pomeni, da so zdravniki dvignili roke od njega. Bog si ga vedi, ali se tega zaveda, ali morda še vedno vztrajno, po Puntarjevo, upa na ozdravitev?« so se spraševali.

Seveda so po tisti slabši navadi tudi obirali Štefanovo življenje. Marsikaj bi mu lahko šteli v dobro, predvsem skrb za kmetijo, za vsako ped obdelovalne zemlje, za vsak rep v štali, pa tudi skrb za otroke.

Ampak za ljudi je bilo marsikaj bolj zanimivega in vabljivega za vrteti po jezikih. Zdaj so se spomnili marsičesa, predvsem tistih govoric ob njegovi zvezi z Nežo. Hvaležno je bilo tudi prevzemanje kmetije, raz­

394

glasitve Fonza za mrtvega … Ja, in presenečenje, ko se je Fonza vrnil.

Marsikdo, ki je zdaj pridno brusil jezik, o tem na veliko pripovedoval

in »modro« presojal, je bil takrat, ko se je to v resnici dogajalo, še premlad, da bi dogajanje dobro poznal ali se sploh zanimal za to. Starejša generacija ljudi, ki so resnično bili priča vsemu temu, pa je počasi že

odhajala. Pa vseeno se jih je veliko »spoznalo« na njegovo ravnanje, ga

kritično ocenjevalo in iz njega delalo dokončne ugotovitve.

»Saj drugače se za Štefana tako ni moglo končati … Ta bolezen ga je

doletela predvsem kot kazen za njegovo nizkotno ravnanje do Fonza …

Da mu prevzame ženo in še kmetijo povrhu … Tega niti sovražniku ne

bi smel narediti, kaj šele bratu,« so zavzeto presojali. »Še posebno, ker

je Fonza vzela vojna, ne kakšna njegova neumnost.«

Včasih je kaj tega obsojanja Štefana, pricurljalo tudi do Fonza. Njegov odgovor na to je bil vedno enak.

»Pa kaj, hudiča, ljudi to tako zanima … Vse to je bilo pred desetletji

… Marsikdo, ki danes pametuje o tem, je bil takrat še v plenicah ali še

to ne … Jaz o tem nikoli ne razmišljam na tak način … Saj ne morem,

Štefan je ja moj brat!« se je hudoval. »Vsaj zdaj, ko je hudo bolan, naj

ga pustijo pri miru. Zakaj pa mu niso prej tega očitali? Najbrž so se tudi

najpogumnejši takrat bali, da jim bo preštel rebra.«

V nedeljo po tistem, ko so Štefana pripeljali domov, je šel k maši

samo zato, da se je lahko tam pogovoril z Nežo. Stopila sta malo stran

od drugih, jim obrnila hrbet in tako dala vedeti, naj ju pustijo pri miru.

Berta se je postavila tri korake stran od njiju in tam zadržala vsakogar,

ki bi se hotel pogovarjati z njima.

Fonza je prosil Nežo, naj mu pove vse, kar se ji zdi primerno, da tudi

on ve o bratovem zdravstvenem stanju in mnenju zdravnikov.

Neža ga je nekaj trenutkov le resno gledala, v očeh so se ji počasi nabirale solze, v obraz se je vidno starala.

»Oh, Fonza, hudo je, zelo hudo! Tisto, kar mi je povedal zdravnik v

bolnišnici, mi je v tistem trenutku vzelo voljo do življenja. Le s težavo

sem vse to sprejela … Morala sem, saj samo tako lahko še kaj naredim

zanj …« Obrisala si je solzo, se zagledala v krošnjo bližnjega divjega kostanja in malo pomolčala. Spet je zbirala pogum, da bo lahko povedala tisto bistveno, hudo …

395

»Doktor je rekel, da je z njim konec … Naj se pripravimo na najhujše

… Zdravila ne delujejo več, ker je njegovo telo preveč izčrpano in povsem neodporno … Rekel je, da bi lahko že navaden nahod povzročil

…« je spet utihnila.

»Na srečo so mu predpisali zdravila, menda imajo nekakšen morfij,

da ne bo prehudo trpel, … in nekaj, da mu bo krotilo prehud kašelj …

Čeprav vseeno močno kašlja … Včasih izpljune vidne kapljice krvi …

Jaz, Tone in Karlinca skrbimo za vse, kar zmoremo, prihajata tudi Jure

in Marinka. Vedno je kdo pri njem … Dajemo mu piti, mu rahljamo

vzglavnik, … se pogovarjamo …« Ob teh besedah je globoko vzdihnila.»Neža, kaj pa jaz … Ali misliš, da lahko pridem … Ali se bo še razjezil?«

Dolgo ga je molče gledala. Na njegovem obrazu je videla, kaj se dogaja v njem, da si močno želi videti brata. Potem je odkimala.

»Neee, Fonza, … zdaj še ne … Še vedno ne vem, zakaj, ampak tega

ne bi hotel … Mu bom pa povedala, da sprašuješ po njem, da mu želiš

ozdravitve in ga obiskati … Če bo za to, ti bom takoj sporočila … Drugače pa ne hodi … Sprejmi to, čeprav težko, vem, da je tako.«

396

3. Počasno umiranje

Iz Brežic domov je Tone vozil pred reševalnim vozilom, Neža pa je

sedela ob Štefanu v rešilcu. Doma sta ga reševalca na nosilih prenesla v

hišo in ga previdno položila na posteljo. Ko sta odšla, je ob njem ostala

Neža, mu pomagala pri preoblačenju, potem pa ga skrbno pokrila in

vprašala, ali naj mu kaj prinese. Štefan se je obrnil v steno, tako skril

svoj obraz pred njenim pogledom in nekaj časa molče vztrajal v takem

položaju. Potem se je obrnil k Neži.

»Ne, Neža … Tistega, kar si močno želim, mi ne moreš prinesti …«

Za hip je utihnil, potem pa tiho nadaljeval.

» Danes so me na nosilih prinesli sem v to sobo … Od tod me bodo odne-

sli samo še v trugi … Vem, da bo tako …« Glas se mu je zlomil, stisnilo ga je v grlu, nobene besede ni mogel več spregovoriti. Potem je segel po

Nežini roki.

»Neža, poznava se dvainštirideset let … od januarja 1942, ko so te

pripeljali pokazat in se dogovorit za poroko … s Fonzom … Ker sva si

vedno zaupala, si dajva še te dni, kolikor jih še imam na voljo … Prav?«

jo je pogledal in čakal njen odgovor. Samo pokimala mu je, za besede ji

je zmanjkalo moči.

»Potem te prosim tole … Ko boš videla, da se mi bliža konec, pokliči

župnika, da me pride izpovedat … in se pogovorit z mano … Spoved,

… ja spovedi sem potreben, vem, da sem …« Težko je govoril, ne le

zaradi besed, ki jih je hotel povedati, marveč tudi zato, ker mu plitvo

dihanje ni dovoljevalo. Med besedami je delal premore, da je vsaj po

dvakrat ali trikrat plitvo vdihnil.

»Ali sem v teh letih tebi naredil kaj takega, da bi se tudi tega moral

spovedati? Če sem, mi to povej, in za ta greh se bom spovedal le tebi, …

ne župniku ….«

Neža je krepko stisnila njegovo roko. »Ne, Štefan, med nama ni bilo

ničesar takega, česar bi se morala spovedovati … Mislim, da tudi mene

ne bremeni kakšna krivica, ki bi jo storila tebi … Vsaj zavedno ne. Drugače pa, saj veš, da bom naredila vse, kar boš hotel …«

397

Sedla je na posteljo, ga še naprej držala za roko in s pogledom raziskovala njegov obraz.

»Zdaj pa tudi jaz tebe nekaj prosim, Štefan. Prosim te, nikar ne razmišljaj tako, kot si začel tale najin pogovor. V teh tvojih štiriinšestdesetih letih se ti je zgodilo in si doživel marsikaj, kar te je takrat in pozneje razveselilo, zaradi česar si se nasmejal, razveselil sebe in druge … Zdaj

se tule v postelji potrudi, da si boš v spominu obudil lepe reči … Morda

kaj iz otroštva, … iz fantovskih let,… let najinega skupnega življenja

… Kaj takega, kar so ti lepega prinesli najini otroci ali zdaj že vnuki …

Tiste slabe stvari, Štefan, ki jih je bilo tudi tvoje življenje deležno, tako

kot življenje vsakogar drugega, pa pusti ob strani … Ne dovoli jim, da ti

prihajajo na misel … Potem boš vedel tudi to, da te imamo radi, da nam

tudi tvoj nasmeh veliko pomeni … Vsem tvojim, ne le meni. Ja, meni pa

še posebno, verjemi mi!«

e f

Naslednji dan po Štefanovi vrnitvi iz bolnišnice se je hotela Neža

o vsem, kar je izvedela v bolnišnici in kar jih je zdaj skupaj s Štefanom

neizogibno čakalo, dobro in odkrito pogovoriti z Juretom in Tonetom.

Bila je prepričana, da morata biti fanta do podrobnosti seznanjena z

vsem, kar ve sama, saj bodo le tako zmogli vsi skupaj do zadnje ure življenja skrbeti za Štefana, mu omogočiti človeka vredno preživetje zadnjih tednov, dni in ur med njimi.

Razlog za ta pogovor pa je bil še nekje drugje. Tudi njo so zdravnikove krute, vendar poštene besede, močno prizadele. Takrat, ko ji je vse tisto govoril, je bila jezna nanj, skoraj sovražila ga je. Prva njena podzavestna reakcija je bila misel, zakaj za vraga ji zdaj vse to govori in jo straši. Tam je bila preveč prestrašena, da bi mu kaj ugovarjala. Tega ji

tudi njeno spoštovanje do zdravnika ni dovoljevalo.

Potem pa je ponoči doma, ko ji skrbi in vse skupaj ni pustilo spati,

kdo ve kolikokrat premlevala njegove besede. Z vsakim takim premislekom je njena jeza izginjala. Spoznavala je, da bi ji zdravnik res lahko marsikaj zamolčal in jo tisti trenutek obvaroval prestrašenosti in boja­

398

zni, kako naprej, vendar bi bila zaradi tega premalo pripravljena na vse, kar jo neizogibno čaka. Brez zdravnikovih odkritih in na prvi pogled

krutih besed se na vse skupaj ne bi znala pripraviti. Ne ona ne drugi

domači.

Tegobe, ki bi jih moral prebiti Štefan, bi bile, če domači ne bi bili seznanjeni z resnico, še hujše. »Že samo tisto, kar mi je povedal o zdravilih, ki so mu jih predpisali, je sila pomembno. Ne zame, … za Štefana pa gotovo … Ja, pa tudi zame. Brez tega ne bi vedela, kaj pomenijo katera

zdravila … Zdaj pa vem, katera so tista, ki mu bodo lajšala kašelj, … in

katera vsebujejo morfij, ki ga bo obvaroval najhujših bolečin.«

Ker je Štefan nekako slutil, da ta njegov prihod iz bolnišnice pomeni

bližanje konca, se brez zdravnikovih odkritih besed ne bi mogla o tem

razumno pogovarjati z njim. Spraševala se je, ali mu je kaj tega omenil

kdo v bolnišnici, lahko pa da je to samo zaslutil iz pogovorov osebja. Da

pa je to resnično slutil, so ji povedale njegove besede: » Danes so me na

nosilih prinesli sem v to sobo … Od tod me bodo odnesli samo še v trugi …

Vem, da bo tako …«

Vse to je Nežo gnalo v pogovor z Juretom in Tonetom. Ker pa ni hotela, da bi se o tem kje doma pogovarjali skrivaj, se je z Juretom dogovorila, da prideta ona in Tone k njemu.

Karlinca je privolila, da bo nekaj časa sama skrbela za Štefana, zato

sta se brez skrbi odpeljala.

»Fanta moja, tole bo moj najtežji pogovor doslej … In srčno upam,

da tudi zadnji tak … Ta trenutek mi je silno žal, da se je Anica pred

dvema letoma preselila tja daleč v Maribor in se nam zaradi službe zdaj

ne more pridružiti … Z njo sem govorila po telefonu, pravi pogovor pa

bom opravila šele zvečer, ko bo doma v stanovanju,« je Neža ogovorila oba hkrati. Čeprav sta bila njena fanta že zdavnaj odrasla, s svojima družinama, ju je še vedno čutila kot otroka. Ja, otroka, ki ju je še vedno

želela obvarovati vsega hudega. Prav tako kot takrat, ko sta bila majhna

fantka.

»Včeraj mi je zdravnik v bolnišnici na pogovoru pred odpustom

vajinega ateja domov zelo odkrito govoril o tem, kakšno je njegovo

zdravstveno stanje in kaj nas zdaj čaka … Povedal mi je …« za nekaj

399

trenutkov ji je zmanjkalo besed, pravzaprav moči, da bi spregovorila.

»Povedal mi je, … da je z njegovim življenjem konec … Samo vprašanje časa je, kdaj, … lahko nekaj dni, … tednov, … o mesecih ni govoril

… Rekel pa je, da je lahko zanj usoden že čisto navaden nahod …«

Zdaj, ko je nakazala najhujše, ji je nekako odleglo. Gledala je v njuna

obraza na drugi strani mize in bilo ji je jasno, da sta jo povsem razumela.

Jure je vidno prebledel in močno stisnil roke v pesti. Nekaj trenutkov

ji je nepremično zrl v oči, potem pa, ko so se mu oči začele polniti s solzami, je umaknil pogled in ga usmeril skozi okno.

Tone pa je stisnil zobe, da so mu kar zaškrtali. Tudi njegov obraz je

spremenil barvo, nagubal je čelo in za nekaj trenutkov zadrževal dih.

Čeprav je iz pogovora doma pravzaprav vedel, da bo kmalu ostal brez

očeta, je bilo vse to manj hudo kot zdaj, ko so bile o tem odkrito spregovorjene besede.

»Fanta, to sem vama hotela povedati, da se bosta tudi vidva pripravila … in meni in ateju pomagala … Vsakemu od naju seveda povsem drugače …!«

Potem jima je povedala vse, česar se je spomnila iz pogovora z zdravnikom. In s tem govorjenjem je s svojih ramen odlagala del težkega bremena ter ga prelagala tudi na njuni duši, vest, pleča …

»Jure, dobro vem, da se z atejem marsikdaj nista strinjala … Nista

se kregala, ker si se ti raje umaknil … Tudi pri tvoji izbiri Marinke ti

je bolj škodoval kot pomagal, pa vendar …« v barvi njenega glasu se je

slutilo, da bo še nekaj pomembnega izrekla.

»Pa vendar,« je ponovila in v tistem trenutku videla samo še njega,

»če si mu kadarkoli kaj zameril, te prosim, da mu zdaj oprostiš … Vse,

čisto vse, Jure! Ali boš lahko, … ali si to pripravljen?«

Jure ni takoj odgovoril. Videlo se je, da želi, pa vseeno ne more spregovoriti. Gledal je mamo, se za trenutek zagledal v Toneta ob sebi, potem pa globoko pokimal.

»Ja, mama! Nisva se vedno razumela … Kdo ve, zakaj vse, ampak

kot si rekla, se tudi nikoli nisva kregala. In, mama, bodi povsem brez

skrbi. Ateju nisem nikoli, zares nikoli zameril nobene stvari, zato mu

nimam tudi kaj oprostiti!«

400

Neža si je vidno oddahnila, zdaj je bil na vrsti Tone.

»Tone, tebi je nasprotoval zaradi Karlince … Prav si ravnal, da nisi

poslušal njegovih ugovorov … On si je za sopotnico izbral mene, čeprav

si me ne bi smel, ti pa si se o svoji ženi hotel in se tudi si, odločil sam.

Zdaj prosim še tebe. Oprosti mu to in še marsikaj, kar je v času, odkar

si ti gospodar, prišlo med vama narobe. Boš naredil enako kot Jure?«

»Mama, tisto o Karlinci sva midva oba že zdavnaj pozabila, upam,

da tudi ate. Ko se je priselila k nam, mislim, da ji ate ni več z ničimer kazal, da je ne mara. Tudi jaz, tako kot Jure, nimam nobene, prav nobene zamere!«

Dogovorili so se, da bodo za zdaj doma sami trije prevzeli vso skrb

za Štefana, če bo treba, pa jim bo priskočil na pomoč Jure, če drugače

ne, pa vsaj kakšno noč bedenja pri očetu, če in ko bo to potrebno, da se

bodo domači lahko v tudi naspali.

Tik preden sta se Neža in Tone odpeljala, pa je Jure zaskrbljeno rekel

še nekaj, kar ga je mučilo ves čas pogovora.

»Mama, kaj pa stric Fonza? Ali si mu povedala, kako je z atejem, in

… kdaj se bo oglasil pri njem?«

Neža je globoko vzdihnila in odkimala.

»Jure, tole s Fonzom … To je tudi moja skrb, … pa ne najdem rešitve … Fonza me vedno sprašuje, kako je z atejem, on pa ne mara slišati niti besede o Fonzu … Tega ne razumem.« Utihnila je in se globoko

zamislila.

»Vidva sta toliko stara, da dobro vesta, da sva se globoko pregrešila

midva z atejem … Fonza pri tem ni nič kriv, je le žrtev … Po eni strani

vojne, po drugi strani pa najine napake … Ampak za ateja je zdaj vsa

krivda, tudi za najino ravnanje, na Fonzu … Samo upam, da se bosta

pobotala še na tem svetu … Menda ja ne bosta šla v jezi v smrt!«

e f

Vendar pa Štefanu vse tisto, kar je takrat obljubil Neži, ni uspevalo.

Ko je tako ure in dneve preležal v postelji, večkrat tudi povsem sam, se

je prav zavestno lotil spominov na svoje preteklo življenje.

401

Spominjal se je časov z mamo in očetom, svojega otroštva in zgodnje mladosti. Tista leta pred vojno, ko je že kot fant zganjal norčije, pono­

čeval, bil vedno pripravljen na hec in veseljačenje, je kar nekako odrinil

na stran.

V tistih letih je bil morda še najbolj povezan s Fonzom. Fonza pa

je bil tisti del spominov, ki jih je zavestno odrival. S spomini je ravnal

nekako tako, kot da bi od fotografije odrezal vogal, na katerem je prikazano nekaj, česar nočeš videti.

Tudi zdaj, ko je bil trdno prepričan, da se njegovo življenje izteka,

samo tega ni vedel, kako kmalu se bo to zgodilo, se je dogodkov, v katere je bil vpleten tudi Fonza, še vedno trmasto izogibal. Pa tudi sicer se je znova povlekel v osamljenost. Samo Neža je bila tista, katere družba

mu je hodila kot nekaj blagodejnega, ga pomirjala in ga pripravila do

pogovora.

Vsem drugim pa je kmalu na očiten način pokazal, da jih ima dovolj,

da ga utrujajo in da se z njimi nima kaj pogovarjati. Ko je to prvič naredil z Juretom, je bil ta vidno užaljen. Mami je ob odhodu v kuhinji dejal, da ga zlepa ne bo spet domov.

»Zakaj pa to, Jure? Ali se je med vajinim pogovorom zgodilo kaj hudega, sta se o čem sprla?«

»To ne, mama, … samo pokazal mi je, da me ima dovolj … Sredi

pogovora se je obrnil proti steni … Na moje besede preprosto ni več

odgovarjal … To sem razumel … tako, … naj ga pustim pri miru …«

»Ah, Jure, ne misli tako … Ate dobro ve, da se mu življenje izteka …

Ob takem zavedanju pa ni več volje, pripravljenosti in moči za pogovore

… Kdo ve, morda mu je ravno takrat prišlo na misel kaj takega, kar ga

močno prizadene … Lahko je to tudi samo beseda … Kaj vem, kaj vse

… Lahko ga je tudi kje kaj zabolelo, bolečin pa ne želi pokazati … Preden se odločiš, da ne boš več prišel in posedel pri njem, pomisli, kako bi ti ravnal, če bi se tebi bližalo kaj tako hudega, kot se njemu!«

402

e f

Štefan je bil že tri tedne doma, ko se je v soboto z vlakom do Blance

pripeljala Anica, tam pa jo je počakal Tone.

Med vožnjo domov je bila Anica slabo razpoložena, pokazala je hudo

zaskrbljenost zaradi očeta, potem pa se je umaknila na rob sedeža in na

Tonetove poskuse pogovora le kratko odgovarjala. Tone jo je nekajkrat

pozorno pogledal od strani, potem pa tudi sam utihnil.

Doma je Anica le odložila torbo in plašč, potem pa odhitela k očetu

v sobo. Ampak tudi tam se ni dolgo zadržala, zdelo se je, da se nima kaj

pogovarjati z njim. V kuhinji je potem tiho sedela za mizo in s pogledi

spremljala, kaj počneta mama in Karlinca.

Neža je že takoj ob prihodu domov ugotovila, da z Anico nekaj ni

povsem v redu. Že takrat, ko je po telefonu napovedala, da pride z vlakom, ne z avtom, se je sama pri sebi spraševala, zakaj tak način potovanja. Njen molk, ko je stopila v kuhinjo, si je sprva razlagala kot skrb in prizadetost zaradi očetove bolezni in njegovega resnično klavrnega

izgleda. Ko pa jo je potem opazovala, kako povsem brez volje sedi za

mizo, je posumila, da vse to ni le zaradi Štefana.

Ko je Karlinca za nekaj časa odšla iz kuhinje in sta ostali sami, je

Neža sedla k Anici za mizo. Nekaj minut jo je nepremično gledala in

tako iz neposredne bližine ugotavljala, kakšne spremembe se zrcalijo

na njenem obrazu. Zdela se ji je bleda, shujšana, na obrazu pa je opazila

tudi nekaj gub, ki pri njenih letih še ne bi smele biti vtisnjene v obraz.

»Anica, kaj je s tabo? Ne zdiš se mi tista prava. Si morda bolna, zaskrbljena zaradi ateja? Ali ti lahko kako pomagam?«

Anica ji ni takoj odgovorila. Nemo je odkimavala, potem pa so ji oči

začele polniti solze. Globoko je vzdihnila, si obrisala oči, potem pa se

nagnila k Neži.

»Oh, mama … Ti si to takoj opazila …« Prijela jo je za roko in tako

ostala nekaj trenutkov, potem pa je roko izpustila in se na stolu naslonila nazaj.

»Ne, mama, nisem bolna, zdaj še ne … Praviš, ali sem zaskrbljena za

ateja? Seveda sem, kdo od nas pa ni. Ponujaš mi pomoč, … ampak pri

403

tem, kar me teži, si tako kot jaz tudi ti brez moči … Grega, mama, Grega je vzrok za tole moje slabo stanje!« je kar butnilo iz nje.

»Grega?« se je začudila Neža. »Kaj pa je z njim?«

»Pijača, mama! Že pred meseci je zapadel v slabo družbo … Po službi ne pride domov, temveč gre z družbo v gostilno … Nobene nogometne tekme ne izpusti … Domov pride skoraj vedno pijan …«

Neža kar ni mogla verjeti svojim ušesom.

»Ampak saj prej ni pil, ali ne?«

»Res, ampak samo pol leta po poroki, … potem pa je počasi začel.

… In zdaj vso svojo plačo zapravi za pijačo in za druge take bedarije.

Meni za stroške že več mesecev ni dal niti pare… Nič! Zadnjič je zahteval, naj mu dam denar za večerjo s prijatelji. Nisem mu ga dala, dva dni pozneje pa sem ugotovila, da ga je vzel sam … Sem pa tudi izvedela, da

se vlači z drugimi ženskami, … menda kar z dvema.« Iz njenega glasu

so zveneli razočaranje, jeza in žalost.

»V torek si me vprašala, zakaj ne pridem z avtom … Takrat ti tega

nisem hotela razlagati. Avto je razbit. … Grega se je ob treh zjutraj peljal domov in se z blatnikom zaletel v mostno ograjo. … Blatnik je kar odpadel in obležal na mostu. Grega je zdaj tudi brez vozniškega dovoljenja, ker je bil pijan …«

Neža kar ni mogla verjeti, da je vse to res.

»Mama, še nekaj ti moram povedati,« je tiho nadaljevala Anica.

»Morda me boš obsojala, … vendar ne morem drugače … Ločila se

bom, zahtevek za ločitev sem že vložila,« je s težkim srcem povedala

mami. »Zdaj, ob očetovi hudi bolezni ti pripovedujem še vse to … in

ti namesto pomoči nalagam še dodatne skrbi … Poskušala sem vse, ga

spravila v posvetovalnico, hotela sem, da bi se zdravil za odvajanje od

alkohola … pa nič! Sam je prepričan, da ni pijanec, da spije le malenkost … Za svoje opravičilo mi navaja druge, ki pijejo še bolj kot on.«

Anica je utihnila, ker ni zmogla več pripovedovati o svojih težavah

v zakonu. Obsedeli sta v popolni tišini. Neža si je predstavljala, kako bi

bil Štefan prizadet in razočaran, če bi izvedel samo del tega, kar ji je zaupala Anica. Zelo je bil ponosen nanjo in tudi nase, ker je takrat odločil, da jo pošljejo v šolo za učiteljico. To, da je učiteljica, je velikokrat omenil v pogovorih, ne samo doma, tudi drugim tega ni pozabil povedati. Zdaj

404

pa to, da je Grega vdan pijači! In da se bo zaradi te preklete pijače razbila njena družina.

Saj je prizadelo tudi njo, ampak ona je kot mama najprej pomislila

na to, kakšno hudo preizkušnjo in razočaranje preživlja Anica, njena

Anica.

V nekaj minutah se je Anica nekoliko pomirila in se toliko zbrala, da

je bila spet sposobna normalnega pogovora.

»Mama, ves čas sem si močno želela, da bi imela otroka … Pa sva

od začetka pametno pazila, da se to ni zgodilo, želela sva prej urediti

druge reči, predvsem stanovanje. Ko pa sem ugotovila, da Grega pije in

se vlači z drugimi ženskami, sem v Lipnici v Avstriji kupila zanesljive

tablete proti zanositvi. Ampak zdaj, … zdaj jih že nekaj mesecev ne potrebujem več … Saj razumeš, zakaj ne … In zdaj, po petih letih zakona z žalostjo v srcu rečem hvala bogu, da ni otrok. Čez dva tedna se selim v

sobo, ki sem jo najela, in o Gregi nočem slišati niti besede več.«

e f

Minila sta dva meseca, odkar se je Štefan vrnil iz bolnišnice. V tem

času je Neža bolj skrbela zanj, kot bi to lahko počeli v bolnišnici. Vsak

dan ga je temeljito umila, Tone ga je vsak drugi dan obril, Jure pa je nekje staknil toaletni stol, na katerem je sede opravljal veliko potrebo, za malo potrebo pa je uporabljal gosko. Tako se je vsaj nekoliko še počutil

človek.

Vendar kmalu tudi to ni bilo več mogoče. Močno je shujšal, bil je

povsem brez moči in sedenja na toaletnem stolu ni več zmogel. Že prej

je bila težava v tem, da ga je moral Tone prenašati s postelje do stola in

potem nazaj. Ko pa je prvič potrebo opravil kar v postelji, resda v krpo,

ki mu je služila kot plenica, se je zjokal kot otrok.

»Neža, poglej, kam sem padel! Zdaj mi moraš brisati rit tako kot dojenčku,« je hlipal. »Ali sem v življenju res naredil toliko grdobij, da me bog in usoda tako hudo kaznujeta?«

Nobena Nežina tolažba ni pomagala, jokal je, dokler mu tega ni preprečil hud napad kašlja. In potem, ko se je kašelj končno umiril in je ostal sam, je prvič molil za to, da bi kmalu umrl!

405

Dnevi so tekli, Štefan je bil iz dneva v dan bolj šibak. Neža ga je le s težavo pripravila do tega, da je kaj pojedel. Kašelj je bil še vedno njegova največja težava, zoper katero tudi zdravila niso kaj prida pomagala.

Včasih je napad kašlja trajal tudi do pol ure. Nobena sprememba položaja v postelji mu ni pomagala. Ko se je napad končal, je bil ves premočen in Neža ga je morala hitro temeljito obrisati, najprej z vlažno brisačo, nato še s suho, potem pa ga je preoblekla. Tega umivanja se je

bala, ker bi se lahko spet prehladil.

Čez nekaj dni so posteljo odmaknili od stene, tako da je bil dostop

z obeh strani. Samo tako so ga lahko preoblačili, zamenjali prepoteno

rjuho pod njim. Čeprav je močno shujšal, ga je bilo čedalje teže prestavljati v postelji. Zdaj se tega ni lotevala Neža sama, pomagala ji je Karlinca, včasih tudi Tone.

Štefan zdaj tudi ponoči ni imel miru. Kašelj ga je napadal ob vsaki

uri dneva in noči. V sobo so poleg postelje postavili malo udobnejši stol,

na katerem je sedel tisti, ki mu je trenutno delal družbo, ga negoval in

mu stregel. Marsikatero noč je pri njem prebedel tudi Jure.

Ravno Jure je opazil, da je v izpljunku čedalje več kapljic krvi. Neža

je vedela, da to pomeni, da se resnično bliža konec. Konec Štefanovega

življenja, njegovih muk in trpljenja, pa tudi vsega tistega, kar so z njim

vred pretrpeli tudi drugi.

»Ne vem, kaj bi rekla … Ali bi rada, da se tole še vleče … ali da bi

se hitro končalo …« je objokana govorila Tonetu. »Tole zdaj ni več življenje … Ne za mojega Štefana, … pa tudi zame ne … In za vas druge tudi … Saj ko ga gledam, ga vidim kot živo trpljenje, ko poslušam to

hropenje, hlastanje za zrakom in pokanje v pljučih, se od vsega hudega

tudi v meni vse lomi in trga! «

Potem jo je Štefan prosil, naj pokliče župnika.

»Neža, ko sem se vrnil iz bolnišnice, si mi obljubila,… da boš, … ko

boš videla, da sem čisto pri koncu, … poklicala župnika …« je govoril v

presledkih med posameznimi krčevitimi vdihi. »Zdaj, dokler lahko še

kolikor toliko govorim … Tudi pri razumu sem še … Bi se rad spovedal

… Rad bi se … pripravil … na smrt … Ne, ne ugovarjaj mi … Čutim,

… vem, da je blizu … Hvala bogu, … da je tako … To bo konec mojega

… mučenja … in tvojega tudi … in vseh vas … sploh … temu se ne

reče več … življenje …«

406

e f

Naslednji dan je šla Neža k župniku. Povedala mu je za njegovo željo

in ga tudi sama prosila, naj si vzame čas in pride, ne le na spoved, ampak

tudi na pogovor.

»Vi, gospod župnik, ga lahko poslušate drugače kot mi, njegovi dru­

žinski člani … Jaz se le s težavo krotim, da ne jočem ob njegovi postelji

… Ko pa pridem v kuhinjo, mi vse tisto omejevanje čustev enostavno

popusti … In takrat se zjočem. Moram se, drugače bi se zlomila …«

Težko je govorila, vendar je morala. Toliko vsega gorja se je nabralo

v njej, toliko skrbi in trpljenja, ki je ob Štefanovih mukah zadelo tudi

njo. In župnik, v katerega so imeli ljudje vedno brezmejno zaupanje, je

bil oseba, ki ji je vse to lahko izlila. Doma se je delala močno, sinovoma

ni tarnala, čeprav sta vseeno videla njeno potrtost. Ta župnik je bil v

njihovi fari šele štiri leta in zato še ni bil obremenjen z usodami svojih

faranov.

Župnik jo je pustil, da mu je potožila o vsem, kar jo je težilo. Pojasnila mu je vse, kar je vedela o Štefanovi bolezni. Da se bo laže pogovarjal s Štefanom, mu je povedala tudi to, kako sta takrat v vojnih časih in v

svojih mladih letih prekršila vsa pravila primernega življenja, postala

par, predlagala razglasitev brata za mrtvega. Zamolčala ni niti zapletov

ob njegovi vrnitvi, o Fonzu pa ni izrekla ene same obtožujoče besede.

»In gospod župnik, še nekaj vas lepo prosim! Moj Štefan vsa ta leta

odklanja vsakršen pogovor s Fonzom, edinim bratom. Če mu kaj takega samo omenim, se močno razburi in razjezi. Zdaj mu tega sploh ne omenjam več, ker se bojim, da bi ga razburjenje potisnilo vsaj v silovit

napad kašlja. Mogoče bo vam kaj omenil brata … in potem poslušal vaš

nasvet, naj se pogovori z njim …« Malo je počakala na njegovo mnenje

o tem, a župnik se ni oglasil.

»Veste, jaz se zavedam, da sva midva s Štefanom ravnala narobe,

Fonza je bil pač po sili usode tako dolgo v tujini … Jaz sem svoje dejanje že velikokrat obžalovala, spremeniti pa se ga ne da več … In Štefana sem imela vedno resnično rada … Fonza je nazadnje odstopil od tožbe

za nujni delež, to pa je Štefana še bolj pojezilo, namesto da bi mu bil

hvaležen …«

407

Župnik ji je potem postavil več vprašanj, nazadnje pa sta se tudi zelo resno pogovarjala. Neža je od njega odšla razbremenjena, kot od resnične spovedi. Besede, s katerimi mu je razkrila vse, tudi povsem osebne in družinske skrbi, so jo odrešile težkega bremena.

Naslednje dopoldne je župnik prišel k Puntarjevim. Ob Štefanovi

postelji je presedel skoraj dve uri. Ni ga hotel takoj spovedati, prej sta

imela dolg in odkrit pogovor. Župnik je znal napeljati pogovor tako, da

je Štefan sam začel razkrivati skrivnosti svojega življenja, tudi tisto z

Nežo. Pri tem pogovoru pa se je kljub župnikovemu previdnemu napeljevanju izognil svojemu odnosu in odporu do Fonza. Tu se je neprodu­

šno zaprl, to je bila bela lisa pogovora.

Po spovedi in prejetem zakramentu svetega obhajila je župnik še nekaj časa posedel tam. Na Štefanovem obrazu je videl veliko spremembo.

Še vedno so se videle brazde, ki so jih v obraz zarezale bolezen, bolečine,

globoka osamljenost, zavest, da se bliža konec življenja, so se pa številne, ki so prej prepredale njegov obraz, močno zgladile, skoraj zabrisale.

Ko je župnik odhajal, mu je stisnil roko, zmogel je celo rahel nasme­

šek.»Gospod župnik, boglonaj za to, da ste prišli in me odvezali grehov

… Zagotovo je še kakšen obležal na moji duši, vendar ga nisem namerno zatajil … Vem, da bom kmalu umrl … To preprosto čutim, ne znam povedati, kako. Takrat me pospremite k večnemu počitku … Moji Neži

pa izrecite … besede tolažbe.«

»Seveda, sin moj, ne skrbite in ne razmišljajte o smrti … Prav je,

da ste me poklicali, tudi jaz odhajam od vas pametnejši za marsikatero

besedo, ki ste mi jo izrekli … Preden pa se poslovite, … se pobotajte z

bratom, … samo to vas še teži, … in njega najbrž tudi. Zbogom in mir z vami!«

Župnik ga je le še pokrižal in odšel iz sobe. Ko ga je Neža hotela

še malo pogostiti in se mu zahvaliti, je le zamahnil z roko in z besedo

»Zbogom!« tiho odšel.

408

e f

Po pogovoru z župnikom in spovedi je tudi Neža opazila spremembe

na Štefanovem obrazu. Ko sta ga s Tonetom zvečer umivala, mu menjala plenico, je vse to prenašal povsem brez besed. Prej se je po navadi pritoževal, včasih obupaval ali celo sitnaril. Marsikdaj je izrekel kakšno

pikro besedo, godrnjal, da sta prepočasna, ali je brisača, s katero sta ga

umivala, pregroba ali prehladna in podobno. Ta večer ni bilo ničesar

takega.

Ko je Tone odšel, ona pa ga je pitala za večerjo, je ubogljivo jedel, ko

pa je imel dovolj, je samo odrinil njeno roko z žlico.

»Dosti je,« je tiho dejal, »malo čaja bi še …« Neža mu je kot vsak

večer dala tablete, tokrat tudi za spanje. Ni povsem dobro vedela, zakaj,

ampak zdelo se ji je, da mu bo po pogovoru z župnikom spanje dobro

delo. »Morda drugače preveč razmišlja o vsem skupaj, … zdaj pa ga je

župnik usmeril z mislimi kam drugam. Bolje je, da se dobro naspi,« je

sklepala sama pri sebi.

Ko je potem hotela oditi v kuhinjo, jo je prijel za roko.

»Posedi malo pri meni … Ni nujno, da se pogovarjava … Samo tvojo bližino si želim …«

V popolni tišini sta sedela skoraj pol ure. Neža ga je pozorno opazovala ob medli svetlobi zastrte luči. Zdel se ji je drugačen, čeprav si ni znala razložiti, kaj je tisto drugačno na njem. Nenadoma jo je prešinila

čudna misel.

»Pa saj se po spovedi in pogovoru z župnikom menda ja ni že predal

… Ne, to ne bi bilo po njegovo … Je pa močno pomirjen! Ja, to bo tisto

drugačno na njem!«

»Neža, daj, pripoveduj mi kaj,« se je nenadoma oglasil.

»Pripovedujem naj ti? Kaj pa?«

»Ni pomembno … Karkoli … Samo pripoveduj mi … Lahko je to

kaj o Plaznem, o najinih otrocih, … o Anici, … karkoli …«

Malo je pomislila, potem pa presenetila samo sebe.

»Ali ti sploh veš, zakaj sem se jaz znašla tu v Borovniku?«

»Seveda vem … Poročila si se sem gor …«

409

»To že, to … Ampak ali veš, zakaj sem se morala poročiti?«

Štefan je odkimal.

»Veš, imela sem poba … Pa nihče, prav nihče, tega ni niti slutil …«

je začela. »Potem pa je bil neko noč pri meni, bilo je proti koncu novembra … Malo preglasno sva se pogovarjala in mama so naju slišali v vežo … Nekako sem slutila, da bodo pogledali v mojo kamro, pa sem

ga nagnala, da se je skril pod posteljo … Ko so prišli mama z leščerbo

v roki, ga niso našli, … zagledali pa so njegove hlače … in jih odnesli

pokazat očetu … Preden so prišli oče z gorjačo, je zbežal skozi okno.«

Govorila je počasi, kakor bi se s težavo spominjala, kaj se je dogajalo

tisto noč, čeprav ni bilo tako.

»Ko se je skobacal skozi okno v mrzlo novembrsko noč, je bil v sami

srajci in gatah, v rokah pa je nosil čevlje in rekelc … In tak je moral domov v tri kilometre oddaljeno vas.«

Zahihitala se je, zdaj se ji je to zdelo kar zabavno.

»Mene so oče s pasom po riti, pa vseeno nisem izdala, kdo je bil tisti

poba. Počakali so, da se je pokazalo, da nisem noseča, potem pa so oče

prišli sem gor in me ponudili … Tako … kot kravo na sejmu … Se mi

je pa kar zdelo, da Fonzu niso niti omenili, zakaj se je pravzaprav moral

poročiti …« Spet je malo pomislila, potem pa ga resno pogledala.

»In tako si zdaj to izvedel ti, čeprav je od takrat minilo celih dvain­

štirideset let!«

Štefan je dolgo molčal, mislila je, da je že zadremal, potem pa se je

nenadoma zaslišalo s postelje.

»To je torej bilo … Hvala bogu, saj te drugače ne bi imel ob sebi!«

e f

Tri dni po župnikovem obisku in spovedi se je Štefanu ob tem, ko

mu je pozno popoldne Neža dajala čaj, nenadoma zaletelo. Začel je ka­

šljati in namesto da bi kašelj počasi pojenjal, je bilo čedalje huje. Neža

je poklicala Jureta, ki je bil v kuhinji, in skupaj sta se trudila, da bi mu

s premikanjem v postelji pomagala umiriti kašelj. Pa ni nič pomagalo.

Obračala sta ga na levi bok, pa spet na desnega, položila sta ga nazaj na

hrbet. Nič, samo močno je kašljal.

410

Po čelu in vsem telesu je bil oznojen, hlastal je za zrakom, od hudega kašlja so mu po obrazu tekle solze, potem pa mu je iz ust priletela kepa

zelenkasto rumenega gostega gnoja, pomešanega s krvjo. Za nekaj trenutkov je kašelj popustil in Štefan je zamrmral Juretu:

»Dvigni me, da bom sedel …« takrat pa ga je spet popadel kašelj.

Jure je sedel v vzglavje ter si njegovo izmučeno in shujšano telo potegnil v naročje tako, da je napol sedel. Štefan je še naprej kašljal, v prsih mu je pokalo, z zaprtimi očmi je hlastal za zrakom. Jure je čutil, da je v

njem čedalje manj moči, samo še kašelj ga je neusmiljeno stresal.

To mučenje je trajalo že skoraj celo uro, potem pa mu je nenadoma

glava omahnila. Roke, ki so prej ob kašlju trzale in grabile za rjuho, so

mlahavo obležale na postelji. Njegovo telo je streslo še nekaj trzajev, iz

ust se mu je znova privalila kepa krvavega gnoja, potem pa se je njegovo

telo hitro umirjalo.

Neža in Jure sta se pomenljivo spogledala. Jure ga je nekaj minut še

držal v tem položaju, v rokah je čutil, da še vedno diha, vendar čedalje

bolj plitvo. Počasi in zelo previdno se je umaknil izza njega in ga položil

na posteljo.

»Ves je premočen, … preobleciva ga,« je tiho rekla Neža in mu že

začela brisati potno čelo. Med preoblačenjem nista spregovorila niti besede, Neži pa so tekle solze in kapljale po njegovem izmučenem telesu.

Skupaj sta odšla v kuhinjo in šele tam je Neža izrekla tisto, kar je obema

že v sobi prišlo na misel.

»Mislim, … da ga bomo preoblačili samo še enkrat … Bojim se, …

da ne bo dočakal jutra … Ti moj bog, kako trpi… Le zakaj se tako dolgo

muči?«

Vso noč so se menjavali ob njegovi postelji. Ležal je mirno, občasno

se mu je telo streslo v rahlem kašlju, vendar je bilo to vse. Od časa do

časa so se mu je na čelu nabrale debele potne kaplje, na brisanje potu in

močenje suhih ustnic se ni odzival.

»Mislim, da je padel v nezavest … Hvala bogu, zdaj vsaj ne trpi …«

je ugotavljala Neža.

Tako so dočakali jutro, nespremenjeno je bilo tudi ves dan. Vsi so

bili prepričani, da bo umrl in se tako rešil trpljenja, oni pa tudi … V

411

tem času so ga trikrat povsem preoblekli, kdor je bil pri njem, je ves čas skrbel, da mu je brisal potno čelo in mu močil razpokane ustnice.

Pozno popoldne je pri njem sedela Neža in v tisti popolni tišini je

rahlo zadremala na stolu. Predramil jo je njegov komaj slišni glas.

»Neža, … žejen …«

Previdno mu je v usta vtaknila cevko.

»Počasi, … previdno …« je šepetala in po treh požirkih odmaknila

skodelico s čajem.

Nekaj časa je Štefan mirno in tiho ležal. Mižal je in Neža je mislila,

da je spet zaspal ali pa izgubil zavest. Pa ni, bil je buden, le mižal je. Ko

se je le premaknila na stolu, je odprl oči.

»Kaj se je zgodilo ?… Kje sem bil ?« je zašepetal.

»Nikjer … Ves čas si tu, na svoji postelji …«

»Že, že, … ampak ničesar se ne spomnim …«

»Spal si, … trdno si spal …« se mu je zlagala. Ni mu hotela razlagati,

da je bil v nezavesti in da so se v mislih že vsi poslavljali od njega.

e f

Štefan je sam pri sebi ugotavljal, da ga njegova bolezen počasi vleče

proti koncu, le da je bilo to veliko prepočasi.

»Pa saj ne gre le zame … Hiram tule na postelji, vem, da ni niti najmanjše možnosti, da bi se izvlekel … Tudi moje molitve za čim hitrejšo smrt mi nič ne pomagajo … Vse to je eno samo trpljenje; kašelj, pa spet

kašelj … Ko pa poneha, sem tako izmučen, da še oči ne morem držati

odprtih,« je v dolgih urah nemočnega ležanja ugotavljal, kaj se dogaja z

njim. »In to že vse od februarja, od pusta … in tiste maškare, od katere

sem se nalezel, kaj vem, ali samo nahoda ali gripe … Zdaj smo pa že

krepko v aprilu …«

Dnevi so se mu zdeli strahotno dolgi. Čeprav so Neža ali kateri od

pobov, včasih tudi Karlinca, veliko presedeli pri njem v sobi, so se tudi

tiste ure vlekle v nedogled. Po tako dolgem bolehanju se pravzaprav ni

imel več kaj pogovarjati z njimi. Z Nežo še nekako, s Tonetom in Juretom pa skoraj nič več. Tisto, kar se je dogajalo v Borovniku, ga ni prav 412

nič več zanimalo, pogovora o bolezni, ki je v resnici pomenila pogovor o skorajšnji smrti, pa se je tudi sam izogibal.

In v tem razmišljanju o svoji kruti, človeka nevredni brezizhodni situaciji, mu je nenadejano prišlo na misel, da je to njegovo počasno umiranje za njegovo družino še hujše kot zanj.

»Vse to ukvarjanje z mano, umivanje, brisanje riti, noči, ki jih pre­

živijo na stolu ob moji postelji … Nemočno opazovanje mojih muk …

Vse to zdeluje tudi njih,« mu je postajalo vse bolj jasno.

»Neža …« je najprej pomislil nanjo, »Neža se je v tem času močno

postarala … Skrbi, neznansko veliko dela z mano … Vse to se ji je globoko zapisalo na obrazu … Vidno je utrujena, oči ima globoko udrte in okrog njih take kolobarje, kot jih prej nikoli ni imela …«.

In ko je pomislil na Toneta in Jureta, je prav tako ugotovil, da sta se

močno spremenila.

Jure je po svoji molčečnosti postajal čedalje bolj podoben Fonzu. Vedno je bil zamišljen, na morebitna njegova vprašanja ali redke poskuse pogovorov je bil s svojim odzivom vedno kratek. Neži je takoj priskočil

na pomoč, ko ga je bilo treba preobleči, zamenjati rjuho … Ko mu je

dajal piti čaj, ga je vedno pozorno nekoliko privzdignil in mu potrpežljivo pomagal, nikoli ga ni slišal, da bi se zaradi časa, prebitega pri njem, pritoževal ali da bi se mu kam mudilo.

»Hja, lahko pa, da tega samo meni ni pokazal … Doma ima gotovo

veliko dela … pa otroke, s katerimi se mora ukvarjati … Ja, tudi on je

obremenjen z mano in … najbrž že močno naveličan vsega tega … su­

ženjstva zaradi mene.«

Za Toneta pa si je tudi predstavljal, da mu ure, ki jih prebije ob njem,

potem hodijo zelo narobe zaradi neopravljenega dela. Sam se je še dobro

spominjal, kako je včasih lovil vsako uro, da je vse naredil pravočasno.

»In kadar celo noč prečepi na tem stolu, je zjutraj ves zlomljen … ja,

in neprespan. Dela je toliko, da si čez dan ne more privoščiti počitka …

Pa tudi tako mlad ni več, da bi vse prenesel brez posledic …«

Po tem svojem razmišljanju je naslednjih nekaj dni veliko bolj pozorno opazoval vse tri svoje ljudi. In tisto, kar je ob tem opazovanju videl, ga je kar streslo.

413

Pri Neži je šele zdaj opazil, kako močno so ji posiveli lasje. O njenih nekdaj lepo črnih ni bilo skoraj niti sledi več.

»Le kako, da nisem tega opazil že prej … To še ni posledica let …

Ne, to so ji povzročile skrbi z mano, prečute noči, prejokane ure … Kolikokrat me je dvigala, obračala, preoblačila … Kaj vse je počela, da bi mi olajšala … tole bolehanje … Uboga ženska …« Naslednje, kar je

ugotovil pri Neži, je bilo, da je močno shujšala. Njen nekoč lepo napeti

obraz je bil zdaj povsem drugačen, sem in tja že naguban, brez zdrave

barve. V očeh ni bilo niti kančka leska, ki je nekoč kar sijal iz njih.

Medtem ko ga je popoldne Tone bril, si ga je lahko tako iz neposredne bližine temeljito ogledal. Zgroženo je opazil, da se tudi njemu zalisci barvajo na sivo.

»Moj bog, pri triintridesetih … Pa ima že sive lase … To je zagotovo

le zaradi mene … Zaradi skrbi in vseh teh obremenitev …«

Začel si je očitati, da so vse te spremembe pri njegovih domačih posledica njegove bolezni. Čutil se je krivega in si še bolj zaželel skorajšnje smrti.

»Saj mi je bilo nekdaj lepo … Nikoli si nisem mislil, da mi bo kdaj

življenje pomenilo le muko in da bom kdaj prosil boga za smrt! Na tak

konec niti pomislil nisem … Tako kot vsi mladi in zdravi ne pomislijo

na kaj takega …«

» Pa … ali lahko tudi sam naredim kaj, da se bo tole končalo?« je z

nenadnim vprašanjem presenetil sam sebe. Kar stresel se je, potem pa

počasi začel bolj trezno razmišljati o tem.

»Moj konec bi rešil vse!« je bil povsem prepričan. In se je odločil …

e f

»Zdravila! Zdravila so močna, kaj vem, kaj vse je v njih. In če mi z

njimi lahko lajšajo bolečine, krotijo nemogoče hud kašelj in še marsikaj, potem me lahko spravijo tudi na drugi svet!« je bila njegova logika.

»In če bom hkrati zaužil več tablet, kot mi jih trikrat na dan daje Neža,

… bom ob njih preprosto zaspal …« Ne da bi veliko razmišljal, je bil

prepričan, da se tako lahko reši, in to je bil že tudi njegova dokončna

odločitev.

414

Zdaj, ko se je odločil, kako bo naredil konec svojemu trpljenju, bole­

čemu dihanju in poslušanju pokanja v pljučih, zbadanju v prsih in pod

lopatico, predvsem pa strahotnemu kašlju, je moral samo še najti rešitev, kako to storiti.

Kolikor so mu dale moči, je dvignil glavo z blazine in željno pogledoval proti tisti zanj skoraj čudežni omarici, v kateri je imela Neža spravljena njegova zdravila. S suhljato roko si je podpiral glavo, da je dobro videl omarico in predal, kjer so bile škatle in stekleničke z zdravili. Oddahnil si je, ko je videl, da je v ključavnici predala tudi ključek. Neža zdaj predala ni več zaklepala, saj se ji je to zdelo povsem nepotrebno.

Hitro se je utrudil, spustil glavo na vzglavnik in pospešeno dihal, saj

ga je napor, ko je dvignil glavo, prisilil, da je hitro začel loviti zrak.

Čez čas, ko se je nekoliko umiril, se je nagnil rahlo na bok in ocenjeval, kolikšna razdalja ga loči od omarice. Zdela se mu je strašansko velika.

Omarica je stala dober meter od skončnika postelje pri nogah, ob

nasprotni steni, kot je bila postavljena postelja.

»Torej kakšen meter v eno in prav toliko v drugo smer,« si je dopovedoval. »Bog si ga vedi, Štefan, ali boš tole zmogel?« se je v strahu spra­

ševal. »Seveda bom, moram, … saj bo to zadnje, kar bom počel …«.

Za ta dan je bilo to dovolj napora. »Tole bom naredil jutri dopoldne

… Potem, ko me bodo umili, Tone me bo jutri spet obril, Neža pa bo

poskrbela, da bom nekaj malega pojedel … Dala mi bo zdravila, potem

pa me bodo pustili, da malo zaspim … In ta čas bom izkoristil … Upam

samo, da me ne bo zdelal kašelj … Po napadu kašlja sem en dan povsem

nemočen …« je delal načrt in se zavedal, da mu lahko kašelj vse pokvari. Spet je preverjal razdaljo, ki ga loči od tiste omarice. Zdelo se mu je, da se oddaljenost do zdravil neusmiljeno povečuje …

e f

Neža in Tone sta ga umila, mu zamenjala krpo, ki jo je imel kot plenico, preoblekla srajco, potem pa ga je Tone obril. Neža mu je za zajtrk prinesla mehko kuhano jajce, sredico kosa kruha in skodelico toplega

mleka. Trajalo je skoraj pol ure, preden je to pojedel, potem pa je Neža

415

še malo posedela pri njem. Potožila mu je, da je Juretov fantek nekaj bolan, zato ga bodo popoldne menda odpeljali k zdravniku.

Štefan je hotel biti čimprej spet sam, da bo lahko uresničil svoj načrt.

Ko pa se je Neža odpravljala, ga je nekaj globoko v duši zbodlo.

»Če bom res naredil to, … se moram posloviti od nje … Škoda, da

se nisem tudi od Toneta …«

Tiho jo je poklical k sebi.

»Kaj je, bi rad še kaj?« se je sklonila k njemu.

Prijel jo je za roko. »Saj nisi jezna name, Neža, ali ne?«

»Neee, saj veš, da ne. Zakaj pa naj bi bila? In zakaj te zdaj to zanima?«

»Nič, … nič … Tako sem pač mislil, ker te kar naprej nadlegujem,

… ti pa se kar naprej trudiš …«

»Nič me ne nadleguješ …« Dvignila mu je glavo in poravnavala

blazino pod njo, potem lepo poravnala odejo, ko pa je že hotela oditi, jo

je prijel za roko.

»Neža, … pa hvala za vse, … boglonaj še enkrat.«

Začudeno ga je pogledala, kaj se ji zahvaljuje za nekaj, kar počne že

več kot dva meseca. Rahlo se mu je nasmehnila.

»Zdaj pa malo zaspi, tablete ti bodo krotile kašelj in laže boš zaspal.

Jaz bom šla malo na vrt. Pripraviti moram za sejanje in sajenje … Karlinca in Tone pa orjeta, je ravno prav osušena zemlja …« Še enkrat je pogledala nazaj, potem pa tiho zaprla vrata za sabo. Njeni koraki so se

oddaljevali in potem je iz kuhinje zaslišal ropotanje posode, malo pozneje pa še zapiranje vežnih vrat.

e f

Zdaj je bil Štefan prepričan, da je sam, da so Neža, Tone in Karlinca

zaposleni zunaj hiše. Še enkrat je z očmi premeril razdaljo do omarice,

potem pa počasi začel zbirati moči za svojo namero.

Najprej je počasi odmikal odejo in se do pasu povsem odkril. Zadihal se je, za malo časa je obležal povsem mirno, potem pa nadaljeval. Z

veliko težavo mu je uspelo levo nogo dobiti izpod odeje, desna pa se mu

416

je nesrečno nekam čudno zamotala vanjo. Poskušal jo je rešiti, pa spet in spet. Končno sta bili obe nogi izpod odeje.

»Zdaj se moram pomakniti v vznožje … Moral bom narediti tri …

morda štiri korake do omarice, potem pa tudi če sedem na stol … Bom

že odprl predal …«

Počasi se je začel leže pomikati po postelji proti vznožju. Mislil je,

da bo vsaj to šlo laže, pa je porabil obilo moči, preden se je pomaknil do

sredine postelje. Od naporov je bil že ves prepoten. Videl je, da mu to

vzame preveč moči in časa.

»Poskusil se bom postaviti na noge … in priti do stola, … vsaj do

stola … Madonca je daleč …«

Z veliko težavo je spustil noge do tal in obsedel na robu postelje. Ker

že več kot mesec dni ni sedel, se mu je rahlo zavrtelo v glavi. »Samo …

da ne bom začel kašljati …« je pomislil in se spet za malenkost pomaknil bliže vznožju. Malo je obmiroval, pa spet … in spet… Zdelo se mu je, da je iz kuhinje zaslišal korake, pa ni bil povsem prepričan, ali je to

res ali pa se mu je zaradi napora in slabosti le zdelo tako.

Zdaj je sedel na robu postelje, se z eno roko opiral na skončnik, z

drugo pa na rob postelje. Čutil je, da mu zmanjkuje moči, oblival ga je

pot, noge na tleh so se mu začele tresti.

»Pohiti, Štefan, drugače boš zgrmel po tleh …«

Poskusil se je postaviti na noge, pa ni šlo. Malo je posedel pa spet

poskusil vstati. Spet mu ni uspelo … In še tretjič … Tokrat je vstal,

se malo vzravnal, ko pa je hotel narediti korak proti omarici, se mu je

zavrtelo … Soba je zaplesala okrog njega, zakrilil je z rokami, potem pa

začutil, da pada. Stegnil je roke od sebe, … takrat pa ga je že zagrinjala

tema …

e f

Tone in Karlinca sta orala, potem pa je na plugu popustil členek verige, s katero se je uravnavala smer oranja, širina brazde. Tone je skočil domov po žico in klešče, da bo členek verige nadomestil z žico, vmes pa

417

je šel še v kuhinjo, da bo natočil steklenico vode, ker sta med oranjem postala žejna.

V kuhinji je pomival steklenico, ko je iz očetove sobe zaslišal ropot.

Šel je pogledat, kaj se dogaja, in našel očeta ležati na tleh poleg postelje,

stol pa je prevrnjen ležal čez njegovo glavo.

Pobral je očeta in ga položil nazaj na posteljo, ga na hitro pokril, potem pa skočil poklicat mamo v vrt.

Neža in Tone sta se z očetom oba skupaj ukvarjala več kot uro, preden se je zavedel. Ko se je prebudil iz nezavesti in je ob sebi zagledal Nežo, je razočarano zašepetal: »Kaj, ali nisem umrl?«

Zaprl je oči in samo premikal ustnice, kot bi govoril, vendar ni izustil

niti besede. Neža je ves dan presedela ob njem. Na potolčena mesta na

čelu in roki mu je menjavala obkladke s kisom, s čajem mu je močila

ustnice, saj si ni upala ponuditi, da bi pil. Bala se je, da bi se mu lahko

zaletelo ali pa bi ga napadel kašelj. Ker ji na vprašanja, kaj se je zgodilo,

ni odgovarjal, je bila prepričana, da ni pri polni zavesti. Zato mu tudi ni

ponujala hrane in preskočila je opoldansko dozo zdravil.

Ob prvem mraku jo je tiho ogovoril.

»Neža, … daj mi čaja, … tako sem žejen …«

V usta mu je vtaknila cevko. »Previdno pij, … ne mudi se ti …«

Zvečer mu je prinesla malo redkega mlečnega pšeničnega zdroba,

potem pa mu je dajala zdravila. Ni silila vanj, da bi ji povedal, kaj se je

popoldne zgodilo. Bila je prepričana, da se mu je bledlo. Niti na kraj

pameti ji ni prišlo, da se je spravil vstati iz postelje.

To noč je pri njem sedela Neža. Štefan je zaspal, vendar je bilo to spanje očitno zelo nemirno. Kar naprej je premikal roke, v kolenu krčil levo nogo, premikal ustnice, kot bi hotel nekaj povedati. Bilo je že krepko

čez polnoč, ko se je zbudil. Spet je prosil za nekaj požirkov vode, potem

pa se je kar na lepem zjokal.

»Štefan, kaj je, zakaj jočeš? … Ali te kaj tako močno boli? Si se udaril?«

Samo nemo je odkimal. Po nekaj minutah tišine pa je zastokal.

»Neža, niti umreti ne morem … Pa sem mislil, da mi bo uspelo, …

pa nisem zmogel …«

418

»Česa nisi zmogel, Štefan? Povej mi.«

»Rad bi samo umrl … Hotel sem priti do zdravil in jih zaužiti …

večjo količino … Ta bi me morebiti uspavala za zmeraj … Mislil sem,

da se bom tako hinrihtal 42«. Utihnil je, zatajevani jok je stresal njegovo telo. »Ampak bog mi niti tega ne dovoli, … da bi umrl … Kako dolgo

bom še tako trpel?«

Zdaj je tudi Neža zajokala. Stol je pomaknila povsem k vzglavju, sedla in glavo naslonila na blazino poleg Štefanove. Prijela je njegovo roko in čez čas sta tako oba tudi zaspala.

Zjutraj je vsa zdravila odnesla in jih spravila v zaklenjen predal kuhinjske kredence.



42 Hinrihtati: lokalno, pogovorno, narediti samomor.

419

4. Pobot bratov

Po ponesrečenem poskusu zaužitja prevelike doze zdravil so se Štefanu župnikove besede o pobotanju s Fonzom čedalje pogosteje vra­

čale. Naj jih je še tako vztrajno odganjal, ga niso pustile pri miru. » …

se pobotajte z bratom, … samo to vas še teži …« Vse drugo, o čemer sta takrat govorila, se je nekam izgubilo, te besede pa so mu kar naprej odzvanjale v mislih, ugnezdile so se globoko v njegovo podzavest. Tudi ko je spal, so se mu v sanjah nenadoma oglasile, enostavno odmevale so

mu, z njimi se je zbujal, včasih tudi prav zaradi njih. Počasi mu je prihajalo na misel, da je ravno to, kar leži med Fonzom in njim, ovira, ki mu ne dovoli mirno umreti.

Prav to nenehno ponavljanje župnikovih besed ga je počasi, zato pa

še toliko bolj vztrajno sililo, da je začel razmišljati o Fonzu. V spomin

je sprva zavestno spuščal predvsem dogodke iz njunih otroških let, neumnosti, ki sta jih skupaj počela … Med te spomine ni spuščal ničesar takega, kar bi nakazovalo na njuno morebitno tekmovalnost ali nasprotovanje. Otepal se je dogodkov iz obdobja odraslosti, še zlasti tistih, ki so pripeljali do njegovega poseganja v Fonzovo družino in življenje.

Najpogosteje se je zlasti v sanjah znašel s Fonzom pri guncanju na

srobotu v Grabnu ali njunem vračanju iz šole pozimi, po visokem snegu. Kadar se je s temi sanjami zbudil, je potem v budnem stanju nadaljeval tam, kjer so se sanje pretrgale.

… Spomnil se je, da je bilo guncanje v Grabnu sploh nekaj posebnega. Na robu med travnikom in gozdom sta stali debeli bukvi, po katerih se je skoraj do vrha vzpenjal srobot. Posamezni poganjki srobota so se

ob deblu vzpenjali visoko proti vrhovom, na drugi strani pa so, kdo ve,

zakaj, z vej viseli prav do tal. Ti viseči poganjki, otroci jo jim rekli štriki, so bili debeli ter zelo močni in na njih so se otroci neutrudno guncali,

pa čeprav je bil pod njimi strm breg, ki je spominjal na prepad. To je bil

najbolj priljubljen kraj za igranje in druženje otrok iz vse vasi.

Štefana je bilo nekaj časa strah tega guncanja, bal se je predvsem, da

ga bo kdo od starejših preveč potisnil nad strm breg. In tega strahu se

je znebil prav s Fonzovo pomočjo. Kadar sta bila tam sama, je Fonza

420

držal konec štrika, sam pa se je odganjal od roba toliko, kolikor mu je ustrezalo. In ker ni imel niti ene slabe izkušnje, je strah počasi izginjal.

… Pozimi, ko je bil visok sneg, poleg tega še številni zameti, je imel

Fonza kot tri leta starejši nalogo, da mu je pomagal pri hoji v šolo in

potem nazaj domov. Fonza je imel sicer dve šolski uri daljši pouk, v tem

času pa ga je Štefan čakal v zadnji klopi njegovega razreda. Na poti v

šolo in domov je Fonza vedno nosil tudi njegovo torbo, ko pa sta prišla

do zameta ali visokega snega, mu je na različne načine pomagal, da se je

prekobacal čez snežne ovire.

Ko sta prišla domov, se je mama najprej ukvarjala z njim, mu pomagala sezuti čevlje in sleči premočena oblačila. Vedno mu je dala skodelico toplega mleka, včasih mu je zmasirala prezeble roke. Šele potem, ko je dobro poskrbela zanj, je bil na vrsti tudi Fonza, ki pa je medtem že

povsem sam poskrbel zase.

… Jeseni sta morala pred odhodom v šolo vsako jutro eno uro pasti

vsak svojo kravo. Bila sta bosa in na rosni travi ju je vedno močno zeblo v noge. Fonza je velikokrat držal tudi štrik Štefanove krave, njega pa odpravil na kup otave pod kozolcem in ga tako obvaroval jutranjega

mraza.

Vendar pa so počasi tudi tisti spomini, ki se jih je zavestno branil,

prebili njegov oklep. Najprej so bili to nedolžni dogodki, ko sta skupaj

odhajala na kožuhanje koruze ali kakšno drugo druženje mladih. Fonza je bil pri tem vedno tih in miren, umaknjen v kakšen kot, kjer se je včasih le na ves glas zasmejal kakšni bedariji, ki so jo ušpičili drugi. Sam

pri teh stvareh nikoli ni sodeloval, vedno pa je tudi poskrbel, da se ga

Štefan ni napil, in ga je pravočasno spravil na varno domov.

Ko je začel razmišljati tudi o teh dogodkih, so na Štefana pritisnili

tudi spomini na čas po Fonzovem prisilnem odhodu z nemško vojsko.

In tu so bili tudi spomini na dogodek z Nežo in na vse, kar je temu sledilo. In naj se je še tako trudil, teh stvari ni mogel več odgnati in se jih znebiti.

Sprva je za to, kar sta naredila z Nežo, iskal izgovore drugje. A noben

izgovor se ni mogel upreti občutku slabe vesti, ki je bil čedalje močnejši.

Tudi mamini očitki, da sta se skurbala, so ga čedalje bolj pekli.

421

In ker je bil dolge ure sam na postelji in v sobi, se tem spominom in očitkom, da je ravnal umazano, neprimerno in do Fonza skrajno nepo­

šteno, preprosto ni mogel upirati. Po nekaj dneh si je pod udarci slabe

vesti priznal, da je bilo vse od tistega dogodka z Nežo na podu eno samo

sramotno dejanje.

V tem spoznavanju in priznavanju svojih napak je prišel tako daleč,

da je uvidel, kako neprimerno je ravnal tudi potem, ko se je Fonza po

desetih letih vrnil domov. Fonzovo zahtevo, naj mu prizna nujni delež

po starših, si je takrat domišljavo razlagal kot nekaj skrajno neprimernega. Zdaj, po dobrih dvajsetih letih trmastega vztrajanja kljub dopovedovanju Neže in strica Tevža, da nima prav, pa so mu bližina smrti in župnikove besede dokazovale, v kako hudi zmoti je vztrajal.

e f

Po svojem ponesrečenem poskusu, da bi si z zaužitjem prevelike

doze zdravil skrajšal življenje in trpljenje, se je čedalje več ukvarjal z

mislijo, zakaj pravzaprav ne more niti umreti, ne le res človeško živeti.

In kot odgovor so se mu kar naprej vsiljevale župnikove besede: » … se

pobotajte z bratom … Samo to vas še teži …«. In medtem ko jim je takrat lahko ugovarjal in nasprotoval, mu je zdaj postajalo čedalje bolj jasno,

da ga na tem svetu resnično drži le še to, ta spor s Fonzom.

»Pravzaprav to ni spor …« je sam sebi ugovarjal, »za spor sta potrebna vsaj dva … Fonza pa se z mano ni nikoli prepiral … Le povedal mi je, da hoče nekaj deleža … Ja, in očital mi je, da sem mu speljal Nežo

in kmetijo …«

»Pa saj mi je tudi stric Tevž dopovedoval, da ima prav Fonza, ne jaz,

… in Neža ravno tako,« je priznaval, »jaz pa o tem nisem hotel nič niti

slišati. Fonzu sem bil v resnici le nevoščljiv …« mu je spoznanje in priznanje treščilo v glavo.

»Fovšija … ja, fovšija, … ker je bil ob prihodu domov deležen toliko

pozornosti v Borovniku in v Sevnici … Potem pa si kar na lepem kupi

kmetijo … Bil sem mu nevoščljiv … Zdaj vem, da je bilo tako … Ko

mi je to očitala Neža, sem jo preprosto nahrulil in se pobral proč …

422

Tudi njegova ženitev … mi ni dišala, … spet sem mu bil nevoščljiv,« je tuhtal. »In mene so ljudje obirali, ker sem predlagal, naj ga razglasijo za

mrtvega, … potem pa kar na lepem pride domov živ in cel …«

Živo se je spominjal njegovega prihoda domov. Takrat ga je iskreno

objel, potem pa sta se v njem začeli razraščati nevoščljivost in slaba vest

zaradi Neže … Predvsem pa strah, da bi morebiti izgubil vse … Nežo

in kmetijo.

»Neža bi se takrat lahko vrnila k njemu … Pa se ni, mislim, da niti

pomislila ni na kaj takega … Na mojo srečo, velikansko srečo!«

e f

Štefan je imel zadnje čase spet čedalje pogostejše napade kašlja. Redko se je zgodilo, da v izpljunku ni tudi sam opazil madeža krvi. Tudi bolečine v prsih so vztrajale. Medtem ko je po vrnitvi iz bolnišnice pol

ure po zaužitju zdravil po navadi laže zadihal, zbadanje pod lopatico pa

je postalo znosno, se zdaj to ni več dogajalo. Bolečina v prsih se je samo

selila izpod lopatice na sprednjo stran prsi in spet nazaj. Kljub vsem tem

mukam pa je bil potrpežljiv in je o svojih tegobah potožil le Neži, Jureta

in Toneta s tem ni moril.

Napadi hudega kašlja so ga čedalje pogosteje strahotno izčrpali. Po

padcu s postelje se je še štirikrat zgodilo, da je ob napadu za nekaj časa

izgubil zavest. Dihanje je bilo čedalje težje, v prsih mu je piskalo, velikokrat tudi pokalo.

In spanje! Takega spanca, v katerem ne bi čutil bolečine, že nekaj

časa ni bil več deležen. Bil je prepričan, da mu zdravnik ne predpisuje

več takih zdravil kot takrat. To je potožil tudi Neži.

Neža je najprej preverila zdravila, ki jih je dobila v lekarni teden dni

prej. Po embalaži so se ji zdela enaka, na druge stvari, zapisane na prilo­

ženem listku, pa se ni spoznala. Šla je k zdravniku in ga prosila, naj spet

predpisuje enako učinkovita zdravila kot prej.

Zdravnik jo je nekaj trenutkov samo začudeno gledal, odkimal, potem pa ji začel potrpežljivo razlagati, da se moti.

»Tovarišica Puntar, motite se, zelo se motite! Vaš mož dobiva povsem enaka zdravila, kot so jih priporočili v bolnišnici. Se pa dogaja ne­

423

kaj drugega, česar vi najbrž ne veste.« Pomolčal je in preveril, ali ga pozorno posluša, potem pa nadaljeval.

»Vaš mož je v tem času močno oslabel … Sami pravite, da je še bolj

shujšal, nima pravzaprav nikakršne moči več, je tako? Še bolj kot ta

telesna oslabelost pa se pozna to, da je oslabela predvsem njegova odpornost … Ta oslabelost se je začela že takoj po poškodbi noge … Mi sledite?«

Neža je le pokimala.

»To je razlog za njegove številne prehlade, pljučnice in dokončno

uničenje pljuč … To so vam povedali že na Golniku in v Brežicah tudi,

ali ne? Žal pa se ta oslabelost odpornosti in organizma stopnjujeta. Če

sem čisto pošten z vami, moram priznati, da je pravi čudež, da je sploh

še živ. Njegov organizem ni le močno oslabel, ampak se je na učinke

zdravil tudi navadil in zato zdravila niso več tako učinkovita kot prej.

Za nekaj trenutkov je pomolčal in preverjal, ali je Neža razumela, kar

ji je razlagal. Hitro je spet nadaljeval.

»To, da se kljub tem hudim težavam še vedno drži, je samo dokaz,

da je bil takrat, ko je bil še zdrav, izjemno močan … Mislim, ta njegova

odpornost. Vse skupaj tudi dokazuje, da zelo dobro skrbite zanj, uživa

domačo hrano, kolikor seveda jo uživa … Morda še največ pa k njegovemu vztrajanju pri življenju prispeva vaš človeški odnos do njega. Mislim odnos cele družine.«

Na koncu pogovora je predpisal še dodatne tablete, ki pa so bile v

resnici le placebo, vendar Neži tega ni omenil. »Morda bo občutek, da

dobiva dodatna zdravila, dosegel svoj učinek,« je pomislil zdravnik.

Neža je odhajala od njega pomirjena. Dodatna zdravila so najprej

vplivala na njeno prepričanje, da se je splačalo iti k zdravniku, da je ob

vsem, kar ji je povedal, z dodatnimi zdravili tudi ustrezno ravnal. Doma

pa je to svoje prepričanje razložila tudi Štefanu.

e f

V nedeljo popoldne, ko je bil ob njem v sobi Jure, ga je nenadoma

spet napadel kašelj. Zvijal se je na postelji, s težavo lovil zrak, v obraz

424

je od napora in pomanjkanja zraka rahlo pomodrel. Neža mu je brisala pot s čela, Jure pa ga je tako rekoč držal v naročju. Spet je začel izgubljati zavest, potem pa je izkašljal celo kepo goste rumenkaste pene. Še nekajkrat je krčevito zakašljal in vsakokrat je bil rumeni izpljunek gostejši in pomešan z več krvi.

Nenadoma se je kašelj polegel in laže je zadihal. Od napora se je spotil po vsem telesu, zato ga je Neža skrbno obrisala in mu oblekla svežo srajco. Z Juretom sta zamenjala mokro rjuho in pod glavo mu je položila

drugo blazino. Še nekaj časa je bil buden, potem pa je počasi zaspal.

Zvečer se je prebudil, vzel je večerno dozo zdravil, še dodatno popil

pol skodelice čaja, odklonil pa je vso hrano. Neža je sedela pri njem na

postelji in ga držala za roko. Tako je kmalu spet zaspal.

e f

Štefan je nekaj časa mirno spal, potem pa so se začele sanje. Sanjalo

se mu je o Fonzu, pa spet samo o Fonzu. V sanjah ga je ves čas videl tako

megleno kot skozi umazano ali belo pobarvano šipo. Vedel je, da je na

drugi strani meglene zavese ali šipe Fonza, ni pa razločil, kaj počne. Do

njega je prihajal njegov glas, pa tudi tega ni dobro razločil. Trudil se je,

da bi ga razumel, pa mu nikakor ni uspelo.

Te sanje so ga delale nemirnega in napol se je zbudil. Ni bil povsem

prepričan, ali je bil res buden ali se mu je samo zdelo. Pa se je kmalu spet

znašel v sanjah. In spet je bil zraven tudi Fonza.

Štefanu se je sanjalo, da se Fonza nekam odpravlja, njemu pa nekaj

naroča, vendar ga ni razumel, kaj. Potem se je Fonza na lepem obrnil k

njemu in mu zažugal s prstom ter tokrat povsem razločno spregovoril:

» Glej, kako boš ravnal … Pridem nazaj in takrat bova poračunala …«

Fonza je spet nekam izginil, pa se trenutek pozneje spet znašel pred

njim, kot bi pognal iz zemlje. » Če ne boš ravnal tako, brez mene še umreti ne boš mogel … Zapomni si to! « mu je spet zažugal s prstom. Štefan se je stresel, Fonza je izginil, pred njim pa je sedel župnik in mu govoril:

» … se pobotajte z bratom … Samo to vas še teži …« Župnik je kar naprej ponavljal te besede, ga pocukal za roko, drugič mu položil roko na čelo

425

in ga spet pocukal za roko. Potem pa ga je prijel za ramo in ga močno stresel.

V tistem se je Štefan zbudil. V trenutku je bil povsem buden, začutil

je, da ga je močno strah. Česa, takrat ni vedel, čutil je le, da mu strah

stiska srce. Zmedeno se je oziral okrog, v tisti pritajeni svetlobi žarnice,

ki je gorela na omarici, je videl, da je v sobi sam. Še bolj ga je stisnilo od strahu.

Spomnil se je sanj in se stresel.

»Fonza, … Fonza, … Fonza moram videti … in se mu opravičiti …

Moj bog, Fonza, kje si?!« je spregovoril na glas. Zdaj je vedel, česa ga je

strah. Bal se je, da ne bo videl Fonza, da bo morda prej umrl!

Z roko je tipal pod vzglavnikom in iskal stikalo na tanki žici, ki je

vodila do zvonca pri Nežini postelji. Ko je v roki začutil stikalo, ga je

stisnil in ni popustil … Pritiskal je na tipko in mrzlično gledal, kdaj se

bodo odprla vrata. Končno, zdelo se mu je, da zvoni že celo večnost, je

v sobo stopila Neža.

»Štefan, kaj je, … kaj se je zgodilo, da kar naprej zvoniš?« je govorila

in mu s težavo razklenila prste, ki so stiskali zvonec.

»Fonza, … Fonza, … moram ga videti …Fonza …« je kar naprej

ponavljal in spet tipal za stikalom.

»Rad bi videl Fonza?«

»Ja, … ne rad, … moram ga videti … Fonza, … Fonza …« je zmedeno ponavljal.

Neža mu je obljubila, da bo poklicala Fonza, samo malo naj se umiri.

Pa se ni, še kar naprej je ponavljal eno in isto. Neža je zbudila Toneta in

mu povedala, kaj se dogaja.

»Mama, pokliči ga … Čeprav je skoraj polnoč, bo takoj prišel.«

»Ne, ne bom ga klicala … Sama grem tja … Jaz grem ponj! Ti se

usedi k ateju …Jaz se takoj odpeljem.«

Čeprav jo je Tone nagovarjal, naj ne hodi, ponudil se je, da gre on,

Neža ni popustila. Sedla je v avto in se hitro odpeljala.

426

e f

V Repnem Dolu jo je najprej hudo oblajal domači pes, ko pa jo je prepoznal, se ji je dobrikal in se vrtel okrog nje. Neža je močno poropotala po vhodnih vratih in minuto pozneje je Fonza odprl vrata.

»Neža … Štefan?« so bile njegove edine besede.

»Ja, Štefan te kliče … Rad bi te videl!«

»Samo oblečem se, … takoj grem … Počakaj me, bova vozila skupaj

…« je med govorjenjem že izginil skozi vrata v spalnico.

Neža je stala v veži in ga čakala. Zdelo se ji je, da tam stoji že strašno

dolgo, ko sta iz spalnice stopila Fonza in Berta. Fonza je s kljuke v veži

vzel suknjič, se oblačil in hkrati govoril Berti.

»Grem … Ne vem, kdaj se vrnem … Pri njem bom, dokler bo treba

. . Štefan, … moj brat, me potrebuje … Štefan …« je že odpiral vežna

vrata in pred Nežo stopil v noč do avtomobila.

Ko sta se ustavila pred hišo pri Puntarjevih, se je Fonza oziral naokrog, kakor bi pričakoval, da se bo od nekod prikazal Štefan, potem pa hitro stopil za Nežo.

V sobo k Štefanu je prva vstopila Neža, takoj za njo pa tudi Fonza.

»Štefan, … jaz sem, … Fonza,« je spregovoril in stopil k postelji.

Prijel je Štefana za roko in kar naprej ponavljal iste besede. Tone mu je

pristavil stol k postelji, tedaj pa se je oglasila Neža.

»Pustiva ju sama …« je rekla, »tako dolgo že nista bila sama … Naj

bosta vsaj zdaj … Najbrž zadnjikrat,« potem pa sta skupaj zapustila

sobo.



e f

Štefan se je potopil v tisto čudno stanje, ko ni vedel, ali spi ali se mu

to le dozdeva. Zadnje dni je bilo vse okrog njega tako čudno nejasno,

tudi glasovi Neže in drugih so se mu zdeli nenavadni. Včasih se je moral

prav potruditi, da je lahko prepoznal, kdo ga ogovarja, še večkrat pa je

samo slišal govorico, ni pa povsem razumel, kaj mu govorijo. Še najbolj

je razumel Nežo, svojo Nežo.

427

Čedalje pogosteje se mu nekako ni zdelo potrebno, da bi se prebudil, najraje bi bil v tistem stanju, ko je vse, kar ga obkroža, le tako napol

jasno in nerazločno. Tudi o tem ni bil povsem prepričan, ali resnično

razmišlja in obnavlja spomin, ali se mu vse skupaj le dozdeva. Ko je bil

v takem stanju, mu nikoli ni bilo dolgčas in tudi zato je najraje ostajal

v tem čudnem stanju med spanjem in resničnostjo. Pa mu to ni vedno

uspevalo.

Zdaj pa je nenadoma imel občutek, da ga nekdo drži za roko in ga

kliče po imenu. Tisti glas je bil tih, komaj ga je slišal …

Potem pa se mu je zazdelo, da tisti glas ne izgovarja le njegovega imena, ampak tudi neko drugo ime, ki ga ni slišal že celo večnost. To ime se mu je zdelo silno znano, a prvi trenutek ni vedel, kam naj ga vtakne.

»Štefan, … jaz sem, … Fonza,« je zaslišal tik ob sebi, začutil je, da

mu nekdo stresa roko, kot bi ga hotel prebuditi. In tisti glas, ki je to izgovarjal, mu je bil čedalje bolj znan. Še je bil tam nekje vmes med spanjem in budnim stanjem, tedaj pa se mu je tisti glas še bolj približal. Spet je

zaslišal, da mu govori: »Štefan, … jaz sem, … Fonza,« potem pa je dodal še: »Jaz sem, Fonza, tvoj brat.«

»Fonza, … moj brat … Tisti, ki je že zdavnaj odšel od doma … Saj

ga že silno dolgo nisem videl … Kaj pa, … če je res?« se je spraševal in s

težavo odprl oči. Tik ob sebi je zagledal moški obraz, v prvem trenutku

nejasen, zamegljen. Potrudil se je, da bi bolje videl, nekajkrat pomežiknil in z vsakim mežikom se je meglica tanjšala, podoba obraza ob njem je bila čedalje bolj jasna, ostra. Da bi se prepričal, ali je to res Fonza, njegov brat, se ga je hotel dotakniti, vendar ga roka ni povsem ubogala. Le malo jo je premaknil, ni pa imel dovolj moči, da bi dosegel tisti obraz.

»Fonza, … si to res ti, … moj brat …?« je zašepetal.

»Ja, Štefan, jaz sem, … tvoj Fonza!«

Štefan se je spet hotel dotakniti tega obraza, bratovega obraza. Zdaj

je bil že povsem prepričan, da je ob njem res Fonza, … brat. Dotakniti

pa se ga je želel zato, ker česa takega ni naredil že bog vedi kako dolgo.

Napel je vse svoje moči, da bi dvignil roko, tedaj pa mu je na pomoč

priskočil Fonza. Dvignil je njegovo roko, si jo ponesel do obraza in jo

pritisnil k licu, po katerem so polzele solze.

428

Štefan je ob tem dotiku zamižal, potem pa, kolikor so mu dovoljevala pljuča, globoko vzdihnil.

»Res si ti, … Fonza … Moj Fonza …« je bolj zašepetal kot spregovoril. »Ali si jezen name, … me sovražiš?«

»Neee, Štefan, prav nič nisem jezen … In neznansko rad te imam …

Tako kot sem te vedno imel …«

Fonza si je med tem govorjenjem Štefanovo roko še močneje pritiskal na svoj obraz, Štefan pa je nepremično zrl vanj.

Nekaj minut sta oba molčala. Zdelo se je, da sta si s tistimi nekaj besedami in tem dotikom roke in obraza povedala vse … Morda celo več, kot sta si kadarkoli doslej.

Zdaj so tudi Štefanu po shujšanem in od trpljenja izčrpanem obrazu

stekle solze. Debele, grenke, vroče, pa vendar solze olajšanja in zadovoljstva.

»Fonza, …« se je oglasil Štefan, »ali res nisi jezen name … Prevzel

sem ti Nežo, … tvojo ženo, … zdaj pa … mojo Nežo?«

Fonza je močno odkimal. »Ne, Štefan, nisem jezen … Niti malo …

Zato ne, ker vem, da si bil srečen z njo … In ona s tabo … Bolj kot bi bila

z mano,« si je še močneje pritisnil njegovo roko na obraz.

»Pa, kmetija, … morala bi biti tvoja … Pa si moral kupiti drugo, da

imaš svoj dom, … čeprav je tvoj tale tu …« Štefan ni odnehal.

»Ah, kaj kmetija, … nisem je potreboval … Vidva z Nežo sta dobro

skrbela zanjo in zdaj tudi Tone … Bolelo bi me samo, če bi padla v tuje

roke …«

Spet sta utihnila. Štefan se je trudil, da bi v svoji malce zmedeni in

močno pretreseni notranjosti uredil svoje misli. Te trenutke, ko ga za

roko drži Fonza in z njo boža svoj obraz, si je želel podaljšati v nedogled.

Fonzu pa je hkrati želel povedati veliko. Pravzaprav vse, kar se je v teh

dolgih letih, ko nista govorila, nagrmadilo v njem, zdaj pa je vse hkrati

sililo na plan.

Nenadoma se je spomnil trenutka, ko se je Fonza po desetih letih

prikazal doma ob vrtu pred hišo. »In takrat sem ga objel … Prej že od

otroštva naprej nisem naredil kaj takega … Takrat pa … Hvala bogu,

saj je bilo to vse do danes zadnjič … Zdaj pa … je tu pri meni, … drži

429

me za roko in vem, da ni jezen name …« so se mu počasi, zares počasi oblikovale jasne misli spoznanja.

»Kaj pa zaradi tega, … ker sem hotel, da so objavili, … da si mrtev?

Se tudi zaradi tega ne jeziš name?«

»Ne, Štefan … Tista objava me ni ubila … O njej nisem vedel ničesar … Kako naj bi se potem jezil zaradi nje!«

»Vidiš, Fonza … Tedaj, … skoraj pred štiridesetimi leti, … leta

1947, … sem jaz tebe naredil uradno za mrtvega, … zdaj pa boš ti mene

spremil v grob … In … zdaj, ko si ti ob meni, bom laže umrl … in se

rešil tega trpljenja …«

»Ne govori tako, Štefan,« ga je Fonza hotel utišati.

»Fonza, … vem, da bo tako … Župnik mi je to dal vedeti … Takrat

ob moji spovedi, … ravno tule …«

e f

To govorjenje je Štefana močno utrudilo. Bil je žejen in Fonza mu je

primaknil cevko, da je spil nekaj požirkov čaja, potem pa sta za nekaj

časa utihnila. Štefan je zaprl oči in se spet znašel v svojem čudnem stanju med budnostjo in spancem. Fonza je obsedel popolnoma na miru, ker je mislil, da spi, in ga ni želel dramiti iz spanca.

Čez nekaj časa se je prvi premaknil Štefan. Odprl je oči in ob sebi

spet jasno zagledal Fonza.

»Daj mi še malo čaja …«

Odžejal se je, pa se spet zagledal v brata.

»Fonza, do jutra je še dolgo … O tem, kaj se ti je dogajalo … tam v

tujini, ne vem skoraj ničesar … Nekaj sem slišal na sodišču … Povej mi

zdajle, … mogoče ne bo več časa, … pa bi rad vedel kaj več … Moral bi

vedeti, … saj si moj brat ... Edini od Puntarjevih v Borovniku … Prosim, … naj slišim …«

Fonza je najprej nameraval odkloniti, da bi govoril o svojem življenju. V tem trenutku se mu je zdelo vse tisto, kar je bilo povezano s Štefanom, neizmerno pomembnejše kot njegovo prebijanje skozi fronto in Utrecht. Vendar so zadnje Štefanove besede o tem, da morda ne bo več

430

časa za tak pogovor z bratom, dosegle svoje. Začel mu je pripovedovati vse, od tistega dvaindvajsetega avgusta leta 1942 naprej.

Ko je začel pripovedovati, se je Štefan vidno umiril. Povsem mirno

je dihal, zaprl je oči in poslušal. Ko je Fonza že mislil, da je zaspal, in za trenutek utihnil, je Štefan močneje stisnil njegovo dlan in mu s tem pokazal, da ne spi, temveč posluša. Tako je Fonza govoril in govoril, potem pa ugotovil, da je Štefan resnično zaspal.

Nekaj časa ga je le gledal, poslušal njegovo plitvo dihanje, občasno

piskanje, ki je prihajalo iz njegovih zdelanih pljuč, in razmišljal o usodi

Štefana, Neže in sebe. Ob tem so ga preplavljali čudni občutki. Vse se

je nabralo v tej mešanici. Bili so spomini na starše in Štefana iz otro­

štva, vmes se je pojavil utrinek, ko so mu povedali, da se bo poročil z

Nežo, in njena takratna podoba. To je hitro spodrinil vojni čas, Ukrajina, pa Utrecht in usodni požar, vrnitev domov in razočaranje v Sevnici in doma … Videl se je tudi ob Berti, pa se nenadoma spet znašel tule ob

bratovi smrtni postelji. Zdaj je držal njegovo roko v svoji in nenadejano

je spoznal dvoje. Bil je zadovoljen, da Štefana nikoli, res nikoli ni zasovražil … Tisto drugo pa, da si je ob izteku življenja, po dolgem času, prav Štefan zaželel snidenja z njim.

Fonza je postajal utrujen od vsega, kar se mu je zgodilo od pol polno­

či naprej. Naslonil se je na Štefanove prsi, nekaj časa poslušal njegovo

plitvo in hrapavo dihanje ter udarce srca, potem pa počasi zaspal …

e f

Zjutraj naslednjega dne je Neža nekaj trenutkov poslušala pred vrati

sobe in razmišljala, ali naj vstopi ali naj ju nekaj časa še pusti sama.

Potem se je odločila, vstopila v sobo in ju zagledala. Štefan je popolnoma spokojnega obraza z odprtimi usti in očmi mrtvo strmel v strop nad sabo, Fonza pa je spal, naslonjen na njegove prsi.

»Hvala bogu!« je vzdihnila. »Štefan, ti si se rešil neznosnega trpljenja … In to na najlepši mogoči način … Brat ti je zaspal na tvojih mrtvih prsih. Bog ti daj večni mir in pokoj. Štefan, tisto, kar si pretrpel, naj bo lepa popotnica tam, kjer te čakata tvoja mama in oče!«

431

e f

Neža se je rahlo dotaknila Fonzovega ramena in ta se je v trenutku

prebudil. Začudeno se je ozrl okrog sebe in s pogledom obstal na Štefanovem obrazu. V trenutku je vedel, da se je njegovo življenje izteklo, s tem pa tudi trpljenje … Še vedno pa se je Štefan s svojo mrtvo roko

oklepal njegovih prstov.

»In zdaj si ostal sam, strahovito sam,« ga je streslo v notranjosti. »V

svojem gnezdu Puntarjevih si zdaj, Fonza, ostal le še ti.« Čeprav mu je

Štefan močno pokvaril veselje ob vrnitvi domov, celih dvaintrideset let

odklanjal vse stike z njim, pa ga je zdaj, ko se je njegovo življenje izteklo, stresla zavest, da je zares in za vedno izgubil brata.

Fonza je Neži pomagal umiti in preobleči Štefana ter pripraviti vse za

zadnje slovo in poslednjo pot. Šele zdaj, ko ga je umival, je videl, kako

strahovito je Štefana zdelala bolezen. Bila sta ga sama kost in koža. Od

njegove nekdanje postave in teže okrog petindevetdeset kilogramov jih

je ostalo samo še dobrih štirideset. To je ugotovil, ko ga je sam z lahkoto

prenesel na pare, ki sta jih medtem v hiši pripravila Tone in Jure.

Fonza je ves čas do pogreba prebedel pri Štefanu. Berta mu je morala

prinesti oblačila, da se je primerno oblekel, potem pa je mesto ob Štefanu zapustil samo toliko, da se je vsak dan obril in nekaj malega pojedel in popil, ni pa niti za minuto zaspal.

Ljudje, ki so hodili kropit, so ugotavljali, da Štefana pravzaprav ne

bi več prepoznali, tako velike so bile spremembe na njegovem obrazu.

V pogrebnem sprevodu je Fonza hodil prvi za krsto. Sam! V tiste dobre pol ure hoje od doma do cerkve in potem do pokopališča se je v njegovi glavi spet hitro zvrtelo življenje s Štefanom. Ni se ukvarjal s tem, kaj je bilo med njima narobe, šel je le skozi tisto, zaradi česar je Štefanu

lahko rekel, da je brat. Brat, enake krvi, iste družine, človek, na katerega

se je lahko zanesel in za katerega bi vedno dal roko v ogenj.

Med tem hitrim preletom njunega življenja so se v Fonzu dogajale vidne spremembe. Podoživljal je otroštvo, mladost in tudi zadnjo noč, ko mu je zaspal na prsih, takrat še dvigajočih se v ritmu plitkega dihanja.

Malo se je obtoževal, ker je zaspal in ga v njegovih zadnjih trenutkih

432

življenja ni tolažil, pa mu je nekaj v notranjosti zašepetalo, da si Štefan lepše smrti niti želeti ne bi mogel.

»Po dvaintridesetih letih molka me je ta večer zaželel ob sebi … Moj

prihod ga je pomiril, prosil me je za pripoved … In med mojim pripovedovanjem je zaspal … Malo pozneje tudi jaz … Štefan je odšel miren, brez težkega lovljenja zraka, brez strahu pred neznanim … Hvala bogu,

če sem mu ta mir prinesel jaz …«

To razmišljanje pa ga je vseeno bolelo. Njegova visoka postava se je,

kot pod hudim bremenom, počasi krivila in pri cerkvi, ko so nosači odložili nosila s krsto in ko se je ob bok k Fonzu postavila Neža, je bila Neža videti skoraj višja od njega.

Med mašo, ko je župnik govoril o Štefanu, o njegovem trpljenju in

prošnji za spoved, so Fonzu v oči pritisnile solze. Župnik je omenil, da si

je s tem, ko si je zaželel bratovo bližino, Štefan zaslužil, da mu vsi, predvsem pa brat, oprostijo vse, kar je komurkoli storil krivičnega. Ob teh besedah je Fonza stresel jok in oblile so ga vse tiste zadrževane solze.

Sprva se jih ni zavedal, potem pa mu je Berta pomolila v roke svoj veliki

pisani robec.

Ljudem, ki so bili na pogrebu, se je zaradi joka in močno sključene

postave Fonza smilil bolj kot Štefan. Fonza je počakal na pokopališču,

da so pogrebniki zagrebli krsto, in sam postavil križ na grob. Ko je odhajal s pokopališča, se je nekajkrat ustavil in se ozrl, kot da bi pričakoval, da bo tam nad gomilo zagledal Štefana. Pa ga ni … Čutil pa se je tudi sam močno razbremenjenega in ta razbremenitev mu je pomenila

dokončno spravo z bratom.

» Kmalu se spet snideva … in z mamo in atejem bomo spet družina …

Tam nekje bom spet s tabo, … Štefan, dragi moj brat! « je zamomljal, ko je sedal v avto.



433

Zaključek

Spoštovana bralka, cenjeni bralec!

Romana Brata je konec, konec je spremljanja dogodkov v družini Pun-

tarjevih, visoko gori med Bohorjem in dolino Save. Končalo se je življenje enega od bratov, tistega, ki si je prisvojil ženo in kmetijo, oboje je, ali bi moralo pripadati drugemu.

Fonza je v tujini ves čas izkazoval upornost, ki jo je potreboval podbo-

horski človek, da je sploh lahko vztrajal v tistih trdih življenjskih razmerah.

V njem je bilo neizmerno hrepenenje po domačem hribovitem kraju, ki mu

je omogočal pogled na niže ležeči svet, in to ga je držalo pokonci. Tudi takrat, ko bi marsikdo drug že obupal.

Tisto elementarno, kar se drži ljudi iz teh krajev, je Fonza pokazal ta-

krat, ko je brez pomisleka stekel v gorečo hišo in reševal dojenčka! Pa tudi s tem, da do Štefana kljub vsemu hudemu, kar mu je prizadejal, nikoli ni

čutil jeze, kaj šele sovraštva. Zato, ker je bil pač njegov brat! In njuno zadnje srečanje je bilo za oba polno čustev, tokrat plemenitih, in hkrati njuna od-rešitev.

Ko boste razmišljali o dogajanjih, opisanih v romanu, se lahko tudi vpra-

šate, ali ste bolj podobni Štefanu ali Fonzu.



434

Ernest Jazbinšek

Dosedanja literarna dela

(Izdano v samozaložbi)

Trilogija »Zavita steza življenja« z romani:

Dekle s Polane, 2012, in druga izdaja, 2013

Vrnitev v življenje, 2013

Šibkost in pogum, 2014

Rehabilitacija – nikoli končan proces, 2012, druga izdaja, 2015

Moj prijatelj Albert, zgodba za otroke, 2014

Trdoživa Kozjanka, roman, 2015, druga izdaja, 2016

Mačeha, roman, 2017

Kazalo

Posvetilo ................................................................................................................................... 7

Uvod ......................................................................................................................................... 11

I. V posavskih hribih ...................................................................................................... 13



1. Neža ..................................................................................................... 13



2. Puntarjevi .......................................................................................... 59



3. Nemška patrulja ............................................................................... 76



4. Iskanje Fonza ................................................................................... 84

II. V vojnem času ............................................................................................................... 93



1. Fronta in ujetništvo ......................................................................... 93



2. V Borovniku ......................................................................................135



3. V stepi .................................................................................................150



4. Spet pregreha .....................................................................................165

III. Navidezna rešitev ........................................................................................................ 196



1. Na Nizozemsko ................................................................................196



2. Požar .................................................................................................. 208



3. Počasno pobiranje ............................................................................211

IV. Po desetih letih .............................................................................................................. 222



1. Domov, domov … .............................................................................222



2. Šokantna resnica ..............................................................................235



3. Vrnitev v Borovnik ...........................................................................257



4. Nova družina .................................................................................... 307

V. Petnajst let pozneje ..................................................................................................... 348



1. Spremembe v družinah .................................................................. 348



2. Štefanovo bolehanje ........................................................................376



3. Počasno umiranje .............................................................................397



4. Pobot bratov ......................................................................................420

Zaključek ................................................................................................................................. 434

Dosedanja literarna dela .............................................................................436

Mnenje o romanu »Brata«

V romanu Brata spremljamo zgodbo dveh bratov, Fonza in Štefana, v kmečko

življenje katerih neusmiljeno posežejo vojna in niz dogodkov, povezanih z njo.

… Med branjem izrazito doživljamo krutosti vojne ter dolgotrajno trpljenje Fonza, kateremu v najtežjih trenutkih pomagata preživeti njegova trdoživa, hribovska narava in neizmerno hrepenenje po domačih hribih, ki jih ponovno zagleda šele po desetih letih. Po vsem hudem, kar je prestal, pa se mora ob vrnitvi soočiti še z boleči-mi odločitvami, ki sta jih sprejela Štefan in Neža. Štefan je namreč v vmesnem času Fonzu prevzel ženo, pohitel z vložitvijo zahteve, na podlagi katere je bil Fonza spoznan za mrtvega, ter posledično tudi formalno prevzel kmetijo, ki bi morala pripadati Fonzu. … Vložitev zahteve, na podlagi katere je bil Fonza spoznan za mrtvega, je pripeljala do tega, da je Štefan postal edini dedič in tako tudi edini prevzemnik kmetije, ravno tako pa simbolizira, da je Štefan obupal nad Fonzom in nad njegovo vrnitvijo. … Ponovno pa Štefana vidimo v slabi luči, ko Fonzu ne prizna deleža na kmetiji, kar je posledica nevoščljivosti, slabe vesti in tudi ponosa, saj bi s tem priznal, da je vendarle nekje na svoji poti storil napako.

Roman v nas spodbudi globoko razmišljanje o medsebojnih odnosih ter pravilnosti in moralnosti Štefanovega, pa tudi Fonzovega ravnanja. čeprav sem Štefana med branjem obsojala, pa nisem mogla mimo tega, da ne bi njegovih ravnanj tudi nekako opravičila in prišla do sklepa, da navsezadnje ni slab človek.

Roman nam odlično prikaže vpliv prenagljenih in nepretehtanih odločitev ter nas pripelje do spoznanja, da nevoščljivost in zamere grenijo že tako kratko življenje ter da je za mirno življenje – in tudi za smrt pomembno priznati napake in se opravičiti tistim, ki smo jih prizadeli.

Anita Labohar

“BRATA”

31,50 €