List 38.
Koristnih žival, ki so ljudem v veliko korist, ne
gre preganjati in moriti.
Vsak človek ve, da je na sveta veliko koristnih in škodljivih žival. Prosti kmetic misli, da je med njimi tudi veliko škodljivih in strupenih, akoravuo so mu koristne in veliki pomočniki. Imenovali jih bomo in povedali nektere, ki so mu koristne.
V versto koristnih žival štejemo netopirje in zižev-kojedce. Netopirji so kmetovavcu neizrečeno koristne ži-valice, in se živijo le od ponočnih merčesov. Njih požreš-nost je velika in pokončajo in potrebijo veliko ponočnih škodljivih merčesov. Med ziževkojedci se pa jež skoraj najbolj preganja in čerti; ta žival se od miš, žužkov (kebrov), gljist in enacih merčesov redi, zato pa tudi ne gre ježa preganjati in pokončevati. Še bolj od tega se preganjajo štakore in ker to vi. Tudi te živali so ponočne in meso-jedke, ki se po vertih in večidel po obdelani zemlji nahajajo, in so še bolj od ježa korintne, ker veliko mramorjev, červov in drugih enacih škodljivih merčesov pokončajo in potrebijo, in zemljo prerijejo, da rodovitniša postane. Ako bi naši kmetovavci vedili, da se po 4certinah travniki, ki mu jih kert napravi, dokaj zboljšajo, bi jih spomladi o pravem času razgrabili, in gotovo bi se kmali prepričali, da jim kert ni v škodo, ampak v korist, in da ga ne gre loviti in pokončevati, kar je bilo v Novicah tudi že večkrat nasve-tovano.
Komu ni znano, da niso tiči le po mesu, perji in tic-jeku človeku v veliko korist, ampak tudi po tem, da polju io vertom škodljive merčese trebijo? kakor na priliko mali in veliki skovik, ktera se le od miš in drugih merčesov, ki polju veliko škodo prizadevajo, redita; in akoravno mnogo malih tičkov pokončata, sta vendar le polju in vertom koristniša kakor škodljiva. K njima tudi kukovico prištevamo, ktera tudi le po merčesih in gosencah sega. Nič manj poberajo tudi žolne enake stvari; one zalezujejo žeživke in červove. kteri pod drevnem lupjem prebivajo in raznega plemena dosti pokvarijo. Ce bi kmetic vedil, da so mu hasne živalice. gotovo bi jih s tako serditostjo ne lovil, tem več pa, ker jih vidi, da le po bolnih in suhljatih drevesih švigajo in dersajo, in ne napadajo nikdar čverstih in zdravih dreves.
Od pevalic ravno to priporočamo, da naj se ne love. Večidel se vse le od škodljivih merčesov rede, h kterim tudi požrešnega vrabca prištevamo, kteri, čeravno sem-tertje tudi po zernji sega, ga je vendar le škoda zaterati. Posebno vertom je v neizrečeno korist. Z eno besedo, če bi se pevalice pregnale kakor koli si bodi, bi bilo sadje in drugi sadeži preč. Tedaj slava in hvala slavnemu c. k. deželnemu poglavarstvu, da je prepovedalo pevalice loviti in jih moriti!
Od druge perutnine, naj jo štejemo k domačim ali lovskim živalim, ne bomo tukaj posebej govorili.
Dvoživke se tudi večidel zastran njih strupa sovražijo io neusmiljeno more. Tudi te živalice niso tako nevarne in strupene kakor ljudje mislijo. Pri nas poznamo le dvoje strupenih kač, kterih se moramo ogibati,  da nas ne pičite,
ki ste: pisani modras (vipera beius) in černi pa ril j— čni gad. Modras se nahaja le po planinah in ne bo človeku nikdar nič hudega prizadel, ako ga ne bo razdražil ali pa neuavedoma na-iij stopil; ravno taki so tudi gadje. Vse druge plemena kač nimajo strupa in so človeku koristne živali; naj se pustijo živeti. One pokončujejo miši in druge merčese. K ravno temu razredu prištevamo tudi žabe, krote, ašarice, kušarje, slepce itd. Tudi teh stvari ne gre po nemarnosti terpinčiti in moriti. Božje stvari so kakor mi. Pustimo jih naj žive, saj nam krivice ne store.