Potopisni žanr se v začetku dvajsetega stoletja modificira v estetskem in ideološkem smislu. Poleg revijalnih objav izhajajo v vedno večjem številu tudi knjižne izdaje, moškim avtorjem se pridružujejo ženske avtorice potopisov. Obenem prepoznavamo tudi premik od izrazito faktografskega, opisnega potopisa v bolj literarizirano obliko, denimo v žanru potopisna črtica. Upodobitve potovanja na Balkan pri slovenskih avtorjih v tem obdobju povezuje ideja slovanstva, ki izpostavlja kulturno in predvsem jezikovno bližino. Odnos do etnične in konfesionalne drugačnosti je v potopisih vir stereotopinega vrednotenja, ki je presežen samo na nekaterih mestih. Mesto Beograd v slovenskem potopisju ne predstavlja končne točke poti, temveč vmesno postajo na potovanju po Balkanu. V prispevku so poleg Aškerčevega potopisa Izlet v Carigrad (1893) obravnavani še potopisi Ljudevita Stiasnyja, Ivana Knifica, Josipa Lavtižarja in Marice Gregorič.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-QYRZALHC

COBISSID

65184515

Objavljeno

16.06.2021

Metapodatki

Citiranje

APA:

Sevšek Šramel, Špela (2021). Potopisni žanri na prelomu 19. in 20. stoletja v slovenskem revijalnem tisku. Jezik in slovstvo, letnik 66, številka 1, str. 31-42, 135-136. URN:NBN:SI:DOC-QYRZALHC from http://www.dlib.si

MLA:

Sevšek Šramel, Špela. "Potopisni žanri na prelomu 19. in 20. stoletja v slovenskem revijalnem tisku." Jezik in slovstvo letnik 66. številka 1 (2021) str. 31-42, 135-136.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QYRZALHC>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)