26
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Regionalizacija 
sveta za šolske 
potrebe v Sloveniji
STIK INDIJSKEGA IN ATLANTSKEGA OCEANA
Foto: A. Polšak, 2008
Dr. Anton Polšak, dr. Jurij Senegačnik, dr. Borut Stojilković
27
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Uvod
Pomembna vsebina pouka geografije je 
regionalizacija, prikrojena za rabo v šolskem 
sistemu. Slovenska šolska geografija ima v 
učnih načrtih že vrsto let podobno delitev sveta 
in Evrope kot mnoge druge države. Pri tem 
obstajata dve odprti vprašanji: prvo se nanaša 
na ustreznost regionalizacije (členitve) sveta in 
Evrope za posamezno starostno stopnjo, drugo 
pa na razmejitev regij, na katere razdelimo svet 
in Evropo. Za te regije se v šolski praksi včasih 
uporablja tudi manj določna oznaka geografske 
enote. V nadaljevanju prispevka bomo zaradi 
poenotenja govorili le o regijah, čeprav gre za 
ozemeljske celote, skupine držav, za katere po 
nekaterih tolmačenjih ne moremo uporabljati 
naziva regije. Kot pripravo na prihajajočo 
posodobitev učnih načrtov (Ahačič idr., 2022) 
je, podobno kot z drugimi temami, ki pritičejo 
pripravi na posodobitve (Konečnik Kotnik 
idr., 2019), potrebno upoštevati tudi omenjeni 
vprašanji.
Regionalizacija kot delitev oz. postopek členitve 
ozemlja na regije (Geografski terminološki 
slovar, 2005) je ena glavnih nalog geografije. 
Lahko je bodisi naravnogeografska – ali 
podrobneje klimatogeografska, pedogeografska, 
biogeografska itd. – bodisi družbenogeografska, 
lahko pa je tudi celovita ali kompleksna. Pri 
slednji gre za »delitev določenega ozemlja, 
območja na podlagi večine ali najpomembnejših 
naravnih in družbenih sestavin pokrajine« 
(Geografski terminološki slovar, 2005). V 
slovenskem douniverzitetnem šolstvu je 
razmerje med obče- in regionalnogeografskimi 
vsebinami tako v osnovni šoli kot v gimnaziji 
približno 1 : 3, zaradi česar sta smiselna 
regionalnogeografska členitev in postopna 
nadgradnja regionalnogeografskih vsebin še 
toliko pomembnejši.
Namen prispevka je s pomočjo novejše literature o 
regionalizaciji sveta in Evrope kritično pregledati 
trenutno stanje regionalizacij sveta in Evrope in 
ugotovitve soočiti z obstoječimi učnimi načrti za 
geografijo (Program osnovna šola geografija. Učni 
načrt, 2011; Program gimnazija geografija. Učni 
načrt, 2008), izpostaviti ključne težave pri teh 
regionalizacijah in podati rešitve zanje, vključujoč 
razvojno stopnjo učencev in dijakov.
Dr. Anton Polšak 
Zavod RS za šolstvo
anton.polsak@zrss.si
Dr. Jurij Senegačnik
Univerza na Primorskem
senegacnik4@siol.net  
Dr. Borut Stojilković
Univerza na Primorskem
borut.stojilkovic@fhs.upr.si 
COBISS: 1.01
28
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Izvleček
V prispevku avtorji najprej utemeljujejo smiselnost in nujnost 
ustreznih delitev (regionalizacij) sveta na manjše enote oz. 
geografske regije v kontekstu šolske geografije. Pregled 
literature kaže, da so bile te delitve tako v preteklosti, kot so 
tudi še danes različne, saj temeljijo enkrat na bolj poudarjenih 
družbenogeografskih, drugič pa na naravnogeografskih 
prvinah, včasih tudi na kombinaciji obojih. Zaradi tega 
so nastale in v geografske učbenike prešle različne 
regionalizacije, ki pa so si bile kljub temu precej podobne. 
Največje razlike med regionalizacijami sveta so pri členitvi 
Afrike in Azije, zlasti njenega jugozahodnega in osrednjega 
(nekdaj sovjetskega) območja. Na podlagi ugotovitev 
avtorji predlagajo, da se za namen pouka geografije na 
douniverzitetni ravni uporabljajo čim bolj enostavne in za 
učence ter dijake razumljive delitve, ki v osnovi ne odstopajo 
veliko od dosedanje prakse. Pri tem je pomembno, da se 
enotna delitev sveta in celin uporablja tako na ravni osnovne 
šole kot srednjih šol oz. gimnazij, skladna pa mora biti tudi 
med učbeniki in didaktičnimi gradivi ter testiranji.
Ključne besede: regionalizacija, regionalna geografija, celina, svet, 
Evropa, didaktika geografije
Regionalisation of World for Slovenian 
Educational Purposes
Abstract
The authors first elaborate on the logic and significance of 
appropriately regionalising the world into smaller units or 
geographic regions for educational purposes. The literature 
review demonstrates that such regionalisations have always 
varied since they have originated in the determinants of 
human or physical geography or a combination of both. As 
a result, various (but often comparable) regionalisations 
emerged and appeared in geographic textbooks. The most 
significant differences in the regionalisations of the world are 
in the division of Africa and Asia, particularly its southwestern 
and central (formerly Soviet) areas. Based on these findings, 
the authors recommend that, at the pre-university level, 
regionalisations are as straightforward as possible, easily 
intelligible to students, and should not significantly differ from 
the existing practices used in teaching geography. It is crucial 
to consistently use a common regionalisation of the world 
and continents in primary and secondary school textbooks, 
didactic materials and testpapers.
Keywords: regionalisation, regional geography, continent, world, 
Europe, didactics of geography.
Iz tega namena izhajajo glavni cilji prispevka, ki 
so:
1. povzeti glavne značilnosti regionalizacij 
sveta in Evrope v okviru trenutne vertikale 
geografskega osnovno- in srednješolskega 
izobraževanja v Sloveniji;
2. pregledati rešitve in uporabljene 
regionalizacije v tujih učbenikih in atlasih;
3. podati predlog opredelitve glavnih regij 
sveta in Evrope, z vsemi jasno določenimi 
razmejitvami, za potrebe šolske geografije 
tako za osnovne kot srednje šole, pri čemer 
bomo vključili tudi členitev svetovnega morja. 
V uvodu je smiselno odgovoriti tudi na večkrat 
zastavljeno vprašanje, zakaj je regionalizacija 
(členitev) sveta in Evrope sploh potrebna ali vsaj 
smiselna za potrebe šolske geografije. Ne tako 
redko namreč lahko (tudi znotraj geografskih 
krogov) slišimo mnenja, da je sodobni svet postal 
»globalna vas«, znotraj katere je ves njegov 
ustroj že »zlit« v nekakšno nedeljivo celoto, 
da posameznih delov sveta zato ne moremo 
obravnavati izolirano od drugih delov sveta, 
da se z regionalizacijami umetno ustvarjajo 
nepotrebne delitve ipd.
O tem, da je svet postal »globalna vas«, res ne gre 
dvomiti, a vendar znotraj te vasi ne deluje le en 
»sestavni del« (po sistemski teoriji bi lahko rekli 
»sistem«), ampak gre za celoto, ki jo sestavlja 
več »sestavnih delov« (po sistemski teoriji 
»sistemov«). Če hočemo razumeti to celoto in 
njeno delovanje, moramo nujno najprej dodobra 
spoznati njene »sestavne dele«. V zvezi s tem v 
nadaljevanju povzemamo izbrane utemeljitve 
nekaterih najbolj priznanih svetovnih geografov. 
Ameriška geografa H. J. de Blij in P . O. Muller 
v svojem uvodu v knjigi Geography: Realms, 
Regions, and Concepts (2008), ki je prvič izšla leta 
1971, regionalizacijo sveta utemeljujeta na način, 
ki je lahko jasno razumljiv tudi negeografom. 
Avtorja sodobni svet označujeta kot medsebojno 
tesno povezan in prepleten splet potovanj, 
trgovine, turizma in televizije, tj. kot »globalno 
vas«, ki pa ima še vedno svoje »soseščine«. 
Poznamo jih pod imeni Evropa, Južna Amerika, 
Jugozahodna Azija ipd. in jih lahko označimo 
kot »geographic realms«, za kar bi lahko še 
najustrezneje uporabili prevod »velike geografske 
enote« ali kar »svetovne regije«. Gre namreč za 
cele celine (kot je npr. Evropa) ali pa večje dele 
celin (npr. Jugozahodna Azija), ki imajo vrsto 
skupnih značilnosti in jih lahko pri obravnavi 
izločamo iz neke celine (npr. Azije). Vsak od 
njih ima svojo identiteto in prepoznavnost. 
Tako kot raziskovalci pri drugih vedah tudi 
geografi skušajo vzpostaviti »red« v neštetih 
podatkih in vzpostaviti sistem s podatki, s 
29
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
katerimi se soočajo. Biologi so pri razvrščanju 
milijonov rastlin in živali v hierarhični sistem 
vzpostavili sistem klasifikacije, ki ga imenujejo 
taksonomija. Vsako živo bitje so tako uvrstili 
v svoj taksonomski sistem v sedmih stopnjah. 
Človek je tako med drugim uvrščen v razred 
sesalcev, red primatov, družino hominidov in 
vrsto homo sapiens. Tudi geologi razvrščajo 
kamnine po starosti v različne geološke dobe, 
podobne delitve na različne časovne dobe pa 
uporabljajo tudi zgodovinarji. Logično je, da brez 
različnih klasifikacij tako ne morejo niti geografi. 
Za območja, od najmanjših do največjih, ki jih 
proučujejo, ravno tako potrebujejo hierarhično 
ogrodje. Klasifikacijska shema je prostorska, kar 
pomeni, da ni vertikalna, ampak je horizontalna. 
Ekvivalent biologovi delitvi živega sveta na 
rastline in živali bi pomenila geografova delitev 
na kopno in morje. Naslednja stopnja je delitev 
poseljenega kopna na geografske svetovne 
regije, ki temeljijo tako na družbenih kot 
naravnih prvinah. Avtorja še naprej podrobneje 
razčlenjujeta prostorske kriterije, s katerimi so 
utemeljene posamezne »svetovne regije«, potem 
pa se lotita njihovega razmejevanja (de Blij, 
Muller, 2008). Kjer se te regije stikajo, ne prihaja 
povsod do ostrih meja, ampak ponekod le do 
prehodnih con (angl. transition zones). Pri tem 
navajata primer meje med Severno in Srednjo 
Ameriko, kjer je ob ameriško-mehiški meji 
nastala stalno spreminjajoča se cona regionalne 
interakcije. Pojem in obseg posamezne svetovne 
regije pa se sčasoma spreminjata. Če bi na 
zemljevidu sveta še pred Kolumbovim odkritjem 
Amerike začrtali tedanje svetovne regije, bi bila 
tedanja razdelitev sveta videti drugače kot danes 
(de Blij, Muller, 2008).
Zelo podobne opredelitve 
regionalnogeografskega pristopa kot takega 
podaja tudi ameriška geografinja L. Mihelič 
Pulsipher v svojem delu World Regional Geography 
(2000), ki je do danes doživelo vrsto novejših 
izdaj. Avtorica je razdelila svet na 10 glavnih 
»svetovnih« regij, ki jih lahko bolj ali manj 
enačimo s pojmom, ki sta ga de Blij in Muller 
označila kot realms. Pri vsaki takšni regiji 
najprej obravnava njeno fizično geografijo, 
jedro obravnave pa so specifična sociokulturna, 
ekonomska, politična in okoljska vprašanja. 
Regionalna geografija je za avtorico analiza 
geografskih značilnosti posameznega kraja 
oz. območja, pri čemer lahko njegova velikost 
zelo variira. Regijo lahko po njenem smatramo 
kot enoto Zemljinega površja, ki vsebuje 
razvidne vzorce naravnih potez ali družbenega 
razvoja. Ravno koncept regij pa je vprašanje, 
okoli katerega se geografi razhajajo. Številni 
smatrajo idejo regije kot način razdelitve sveta 
na obvladljive enote, čeprav je točna definicija 
posameznih regij težko opredeljiva. Zelo redko 
namreč lahko dve regiji opredelimo z istim 
naborom indikatorjev. Ravno zato so meje med 
regijami skoraj vedno nejasne in za koga sporne. 
Bolj ko gremo pri svetovnih regijah proti robnim 
conam, bolj nerazločne postajajo meje med 
njimi. Ob tem se avtorici postavlja vprašanje, 
zakaj geografi uporabljajo regije, če so tako težko 
opredeljive in tako podvržene spremembam. 
Očiten razlog je po njenem v tem, da je nemogoče 
obravnavati cel svet naenkrat. Zato se iščejo poti, 
da se ga razdeli na »obvladljive« dele, ki temeljijo 
na izbranih racionalnih kriterijih. Opredelitev 
njenih svetovnih regij temelji na več dejavnikih, 
kot so politične meje, kulturne značilnosti ali 
naravne poteze (Mihelič Pulsipher, 2000). 
Zelo podobna razmišljanja kot v uvodnih delih 
prejšnjih dveh knjig sta razvila tudi J. H. Wheeler 
in J. T. Kostbade v svoji knjigi World Regional 
Geography (1990). Regije so zanju prostorske 
kategorije, kategorije pa so bistvo razmišljanja. 
Človek po njunem mnenju ne more razmišljati, 
ne da bi svoja neskončno različna opazovanja 
in izkušnje grupiral v kategorije. Ravno tako 
se ne more orientirati z ozirom na prostorsko 
diferencirano površje na Zemlji in razmišljati o 
diferenciaciji, ne da bi neskončno raznolikost 
krajev na površju grupiral v regije. Zato 
regionalni koncepti niso le orodje geografov. 
So nuja razmišljajočega človeka, kar se kaže v 
njihovi široki rabi izven področja geografije in 
v vsakodnevni rabi ter diskusijah (Wheeler in 
Kostbade, 1990).
Naj ob teh razmislekih opozorimo še na 
vprašanje, na katero smo delne odgovore 
zapisali že zgoraj: ali naj bo učenje po neki 
regionalizaciji cilj pouka geografije oz. orodje 
za učenje ali pa naj učenci oz. dijaki spoznajo 
tudi principe (kriterije) neke regionalizacije, s 
čimer jim lahko razjasnimo, zakaj je neka celina 
oz. svet kot celota razdeljen na (prav te in ne 
neke druge) manjše enote (regije). Kaj pomeni 
določena regionalizacija (ali tipizacija), je zelo 
dobro pojasnil Gams v enem od prispevkov 
v tej reviji (Gams, 2001). Poudaril je, da je 
potrebno učencem pojasniti, na katerih prvinah 
je regionalizacija (Slovenije), ki jo obravnavajo, 
zgrajena (cit. delo, str. 9). V nadaljevanju navaja 
tudi možno rešitev v dojemanju kakršnekoli 
regionalizacije. Po njegovem mnenju bi 
lahko učenci najbolje spoznali postopek 
regionaliziranja s poskusnim terenskim 
mikroregionaliziranjem (cit. delo, str. 11). To 
je seveda smiselno za Slovenijo, medtem ko pri 
obravnavi regionalizacije sveta, o kateri pišemo 
v tem prispevku, ne pride v poštev. Podobno 
je razmišljal tudi Polšak (2009): »Če naj bo 
Naj bo učenje po 
neki regionalizaciji 
cilj pouka geografije 
oz. orodje za učenje 
ali pa naj učenci oz. 
dijaki spoznajo tudi 
principe (kriterije) 
neke regionalizacije? 
Regionalizacija mora 
biti le pripomoček in 
ne cilj poučevanja.
30
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
regionalizacija le pripomoček za spoznavanje 
raznolikosti slovenskih pokrajin na eni strani 
in iskanja odnosov med njimi na drugi strani, je 
nujno, da premaknemo učenje o regionalizaciji 
kot taki in naštevanju regij na področje iskanja 
vzročno-posledičnih zvez v regionalni ali 
medregionalni strukturi. To pomeni, da mora 
biti regionalizacija le pripomoček in ne cilj 
poučevanja.« Nato še nadaljuje: »Predstaviti je le 
potrebno glavne dejavnike, po katerih se regije 
ločijo, medsebojne vplive posameznih dejavnikov 
znotraj regije in vplive regije do sosednjih regij 
ter obratno.« (Polšak, 2009, str. 35). Nedvomno 
to velja tudi za regionalizacijo sveta. In ta 
regionalizacija lahko vodi še v eno nevarnost, 
in sicer, da bi obravnavali vsako regijo posebej, 
ločeno po vseh geografskih elementih. To bi 
lahko vodilo v vsebinski enciklopedizem, kjer bi 
manjkal problemski in kompleksni pristop, kjer 
je pomembna tako povezanost kot soodvisnost 
elementov znotraj regij in njimi samimi. 
Materiali in metode
Glavni viri, ki smo jih za dosego prvega cilja 
analizirali z metodo analize besedil (Vogrinc, 
2008), so bili veljavni učni načrti in izbrani 
učbeniki, ki so v uporabi v osnovnih šolah in 
splošnih gimnazijah v Sloveniji: za geografijo 
od 6. do 9. razreda (Program osnovna šola 
geografija. Učni načrt, 2011) in za geografijo 
v splošnih gimnazijah (Program gimnazija 
geografija. Učni načrt, 2008). Učni načrti so 
služili za konceptualni okvir (tam uporabljene) 
regionalizacije, učbeniki pa za ugotavljanje stanja, 
kako se konceptualni okvir odraža v praksi.
Za tem smo naredili kritičen pregled in analizo 
različnih najbolj uveljavljenih regionalizacij 
sveta in Evrope v najpomembnejši tuji literaturi 
in učbenikih. Na osnovi tega smo lahko prišli 
do konkretnih predlogov določanja mej med 
regijami tudi na tistih najbolj »problematičnih« 
delih sveta, kjer se mnenja o najustreznejših 
razmejitvah med regijami najbolj krešejo tudi 
v slovenski šolski geografiji. Največ takšnih, 
za slovenske potrebe uporabnih regionalizacij 
sveta so v novejšem času ustvarili avtorji 
nekaterih ameriških univerzitetnih učbenikov, 
namenjenih njihovim študentom za študij 
regionalne geografije sveta. Večina teh učbenikov 
je že doživela celo vrsto izdaj, kar tudi priča o 
njihovi kakovosti in uporabnosti. Med najbolj 
znanimi in že vrsto let uveljavljenimi avtorji so 
že prej omenjeni H. J. de Blij, P . O. Muller in L. 
Mihelič Pulsipher, ki so se jim v novejših izdajah 
pridružili številni drugi (Fouberg in Moseley, 
2015; Hobbs, 2021; Marston idr., 2019; Nijman, 
Muller in Shin, 2020; Price idr., 2019; Pulsipher, 
Johansson in Mihelič, 2020; Zaniewski, Alberts 
in Bowen, 2019). 
V evropski geografiji takšnih univerzitetnih 
učbenikov sveta enostavno ni na voljo. V našem 
prispevku smo se zato lahko naslonili le na nekaj 
evropskih šolskih atlasov, kot so npr. francoski 
Atlas 2000 (2008) ter nemška atlasa Diercke 
Weltatlas (2008) in Haack Weltatlas (2015), ki 
imata za posamezne nemške zvezne dežele tudi 
veliko novejših različic. Po večini pa se v Evropi 
tudi šolski atlasi konkretnim regionalizacijam 
sveta precej izogibajo. 
Pri našem delu smo uporabili tudi nekatera druga 
strokovna dela (monografije, članke) s področja 
regionalne geografije in tuje šolske učbenike. Na 
osnovi te analize smo v razpravi lahko podali tudi 
konkretne rešitve (čim bolj točnih oz. smiselnih) 
opredelitev posameznih svetovnih (in evropskih) 
regij ter njihovih razmejitev. 
Analiza in rezultati 
Obstoječa regionalizacija pri  
geografiji v osnovni šoli in splošni  
gimnaziji
Vertikala geografskega izobraževanja na 
primarni stopnji se začenja že v 1. razredu 
pri predmetu spoznavanje okolja, ki traja do 
vključno tretjega razreda, nadaljuje pri predmetu 
družba ter naravoslovje in tehnika v 4. in  
5. razredu, kot predmet geografija pa se začne  
v 6. razredu. Od 6. do 9. razreda ter prav tako 
v gimnazijskem izobraževanju je pri obravnavi 
geografske učne snovi v ospredju didaktično 
načelo splošnega h konkretnemu, kjer se 
obravnava vsebin začne z občo geografijo in  
v sklepnem (9.) razredu oz. letniku (4.) konča  
z obravnavo vsebin o Sloveniji, notranje zaporedje 
na obeh ravneh pa se nekoliko razlikuje. 
Regionalna geografija sveta in Evrope ter z njo 
povezana vprašanja o njuni regionalizaciji so 
tako skoncentrirana v 7. in 8. razredu osnovne 
šole ter 2. in 3. letniku gimnazije, mestoma pa se 
pojavljajo tudi prej ali kasneje. V Preglednici 1 
so zbrani rezultati raziskave o regijah in delitvi 
svetovnih ter evropskih regij v posameznih 
razredih in letnikih.
Bolj kot v učnih načrtih je regionalizacija sveta 
in Evrope lahko problematična v analiziranih 
slovenskih šolskih učbenikih, in to za območja, 
kjer delitev ni dorečena, ter pri nadaljnji členitvi 
posameznih območij. Iz tega sledi, da je dorečena 
oz. splošno sprejemljiva delitev na regije osnova 
za pripravo posodobljenih učnih načrtov, nato pa 
tudi za pripravo učbeniških gradiv in nenazadnje 
za poučevanje.
Bolj kot v učnih 
načrtih je 
regionalizacija 
sveta in Evrope 
lahko problematična 
v analiziranih 
slovenskih šolskih 
učbenikih, in to za 
območja, kjer delitev 
ni dorečena, ter pri 
nadaljnji členitvi 
posameznih območij.
31
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Razred oz. 
letnik
I. stopnja delitve II. stopnja delitve III. stopnja delitve Opomba
6. Zemlja kot planet Celine V UN celine niso 
poimenovane
7. Evrazija Evropa Južna Evropa
Srednja Evropa
Zahodna Evropa
Severna Evropa
Vzhodna Evropa in Severna 
Azija
Azija Vzhodna Azija
Južna (Indijska podcelina) 
in Jugovzhodna Azija 
Jugozahodna Azija
8. Svet Afrika Severna Afrika
Tropska Afrika Kot izbirni cilj učenec 
primerja DG usmerjenost 
Nizke, Visoke ekvatorialne 
in Zahodne Afrike.
Južna Afrika
Avstralija in 
Oceanija
Avstralija
Oceanija
Amerika Severna Amerika
Latinska Amerika (Srednja 
in Južna Amerika)
Polarna območja Arktika
Antarktika
9. Slovenija
1
1. Obča geografija
2. Svet Azija Regionalizacija ni 
podrobneje opredeljena.
Afrika Regionalizacija ni 
podrobneje opredeljena.
Latinska Amerika Srednja Amerika
Južna Amerika
Severna Amerika Severna Amerika je 
opredeljena kot ZDA in 
Kanada.
Avstralija in 
Oceanija
Avstralija
Oceanija
Preglednica 1: Regionalizacija sveta in Evrope v obstoječih učnih načrtih
1
1  Členitev Slovenije ni zapisana, ker to ni cilj tega prispevka.
32
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Razred oz. 
letnik
I. stopnja delitve II. stopnja delitve III. stopnja delitve Opomba
Polarna območja Regionalizacija ni 
podrobneje opredeljena.
3. Evropa Severna Evropa
Zahodna Evropa
Južna Evropa
Srednja Evropa
Jugovzhodna 
Evropa
Vzhodna Evropa
4. Slovenija
Vir podatkov: Program osnovna šola geografija. Učni načrt, 2011; Program gimnazija geografija. Učni načrt, 2008
Opredelitev glavnih problemov  
regionalizacije sveta v geografski stroki  
in v šolski praksi
Delitev sveta na celine je tudi negeografom bolj 
ali manj jasna, dileme z vidika šolske prakse 
se pojavljajo pri tem, kje (točno) so meje celin 
in kako se posamezne celine delijo na manjše 
enote (Slika 1). Že pri delitvi Amerike obstajajo 
členitve na dve (Angloamerika in Latinska 
Amerika ali tudi Severna Amerika in Latinska 
Amerika) ali tri enote (Severna, Srednja in 
Južna Amerika), pri čemer je tudi več dilem 
oz. različnih razmejitev med Srednjo in Južno 
Ameriko. Podobno je pri Evropi, ki ima morda 
največ različnih delitev na manjše regije, tako po 
naravno- kot družbenogeografskih kriterijih, in 
si zato ta problematika zasluži nekoliko daljšo 
predstavitev v nadaljevanju. V tej zvezi je treba 
dodati tudi dilemo, kam (naj) spada Grenlandija, 
ki je politično del Danske, glede na lego in 
geologijo pa jo lahko prištevamo tudi k Severni 
Ameriki. Prav tako obstaja več razmejitev Evrope 
proti Aziji, kjer ni enoznačne meje, kaj je (še) 
Evropa in kaj je (že) Azija. Prav tako je dilema, 
kam uvrstiti t. i. zakavkaške države (Gruzija, 
Armenija, Azerbajdžan) in delno tudi Kazahstan, 
ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze. Pri 
Aziji je več različnih razmejitev tudi z Avstralijo 
in Oceanijo, kjer meja največkrat poteka po 
otoku Nova Gvineja, kjer njegov vzhodni ali 
indonezijski del spada k Aziji, vzhodni del ali 
Papua Nova Gvineja pa k Avstraliji in Oceaniji. 
Ob tem je potrebno omeniti, da je delitev in 
obravnava sveta po celinah vsaj za splošno 
javnost najbolj preprosta in tudi logična, zato 
ne preseneča, da jo na starostni stopnji učencev 
osnovne šole uporabljamo tako v slovenskih 
šolah kot večinoma tudi v šolah drugod po 
svetu. To pa ne velja nujno tudi za obravnavo 
na drugih starostnih stopnjah, še posebej ne 
pri univerzitetnem študiju geografije. Znotraj 
geografske stroke namreč najdemo tudi drugačne 
členitve sveta, ki presegajo delitev zgolj po 
celinah in v ospredje postavljajo predvsem 
glavne kulturne poteze posameznih delov sveta. 
Tako opredeljene svetovne regije predstavljajo 
območja glavnih svetovnih kultur ali vsaj 
območja, znotraj katerih naj bi imele države 
bistveno več skupnih kulturnih značilnosti 
od držav, ki ležijo na sosednjih območjih. 
Tako opredeljene svetovne regije, ki jih lahko 
razumemo kot t. i. »kulturne celine«, se ne 
ozirajo nujno na naravne meje med celinami. 
V eni takšni svetovni regiji so lahko združena 
ozemlja z dveh celin. Primer za to je skupna 
regija Severna Afrika in Jugozahodna Azija, 
ki povezuje islamske in v veliki meri arabsko 
govoreče države na obeh celinah. Najdemo 
jo v številni tuji literaturi (npr. Fouberg in 
Moseley, 2015; Marston idr., 2019; Price idr., 
2019; Nijman, Muller in Shin, 2020; Pulsipher, 
Johansson in Mihelič, 2020; Zaniewski, Alberts 
in Bowen, 2019; Hobbs, 2021).
Eno najbolj znanih členitev sveta na »kulturne 
celine« je zasnoval nemški geograf Newig  
s sodelavcema (Newig, Reinhardt in Fischer, 
1983) in jo še danes najdemo tudi v nekaterih 
nemških šolskih atlasih (Haack Weltatlas, 
2015; Diercke Weltatlas, 2008). Po tej členitvi 
svet obsega Angloameriko ali Severno 
Ameriko, Latinsko Ameriko ali Iberoameriko, 
Evropo (brez sedanjih vzhodnoevropskih 
držav, naslednic nekdanje Sovjetske zveze), 
Orient (območje od Maroka preko Arabskega 
polotoka do srednjeazijskega Kazahstana), 
Podsaharsko Afriko (omenjena sicer z drugačnim 
pojmom), Rusijo, Vzhodno Azijo, Južno Azijo, 
Jugovzhodno Azijo in Avstralijo z Oceanijo. 
Delitev sveta 
na celine je tudi 
negeografom bolj ali 
manj jasna, dileme  
z vidika šolske 
prakse se pojavljajo 
pri tem, kje (točno) 
so meje celin in kako 
se posamezne celine 
delijo na manjše 
enote.
33
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Podobne členitve sveta, ki v osnovi temeljijo na 
glavnih kulturnih značilnostih, vsaj do neke mere 
tudi na gospodarstvu, zgodovini in geopolitiki, 
manj pa na naravnogeografskih potezah, 
najdemo tudi v prej omenjenih ameriških 
univerzitetnih učbenikih regionalne geografije 
sveta (Fouberg in Moseley, 2015; Hobs, 2017; 
Marston idr., 2017; Zaniewski idr., 2019; 
Nijman, Shin in Muller, 2020; Price idr., 2020; 
Pulsipher, Johansson in Mihelič, 2020). Vse 
te členitve so si v osnovi zelo podobne in svet 
delijo na okoli 10 velikih svetovnih regij. Zanje 
sicer ne uporabljajo nujno istih imen, vendar 
se jasno vidi, da so znotraj posameznih regij na 
osnovi bolj ali manj istih kriterijev uvrščene bolj 
ali manj iste države. Znotraj Amerike razlikujejo 
dve regiji (Severno in Latinsko Ameriko). 
Evropa je samostojna regija, a brez Rusije, ki jo 
skupaj z nekaterimi »postsovjetskimi« azijskimi 
državami obravnavajo kot samostojno regijo. 
Ravno poimenovanje tega »postsovjetskega« dela 
sveta je v teh učbenikih najbolj neenotno (npr. 
Rusija, Evrazija, Rusija in sosednje države, Rusija 
in Srednja Azija itd.), saj se kulturni kriteriji 
tu križajo z geopolitičnimi in zgodovinskimi. 
Precej več enotnosti je pri izločevanju drugih 
svetovnih regij znotraj Azije, kot so Vzhodna, 
Jugovzhodna in Južna Azija. Jugozahodno Azijo, 
v katero poleg arabskih držav večkrat prištevajo 
le še Turčijo, dosledno povezujejo v skupno 
regijo s Severno (pretežno arabsko) Afriko, pri 
čemer pa za skupno regijo uporabljajo različna 
poimenovanja. Avstralijo obravnavajo skupaj 
z Oceanijo (pod različnimi imeni), ločeno pa 
obravnavajo tudi polarna območja (včasih le 
Antarktiko, brez Arktike). 
V večini teh regionalizacij so meje med 
posameznimi svetovnimi (kulturnimi) regijami 
potegnili dosledno po državnih mejah, le pri 
posameznih so vključene tudi t. i. prehodne 
cone (npr. Nijman, Shin in Muller, 2020). Gre za 
dele sveta, kjer meje med dvema regijama niso 
povsem jasne oz. imamo opravka s postopnimi 
prehodi (npr. med Severno in Podsaharsko 
Afriko). Čeprav je navajanje takšnih prehodnih 
con na nek način dobro »opravičilo«, če nekje 
ne moremo potegniti jasnejših razmejitev, pa to 
za šolsko rabo ni korektna rešitev. Učence brez 
potrebnega predznanja lahko takšne »prehodne 
cone« precej zbegajo, saj te »prehodnosti« še 
ne morejo dobro razumeti. Pri naših predlogih 
členitve sveta v tem prispevku bomo zato 
vztrajali, da morajo meje med regijami sveta 
in Evrope zaradi lažje predstavljivosti potekati 
dosledno po državnih mejah, če je to le 
mogoče. Ravno tako se nam ne zdi primerno, 
da bi v šolsko rabo vključevali razne »posebne« 
razmejitve, ki temeljijo le na enem elementu in 
jih lahko dobro razumejo šele študenti geografije, 
ne pa učenci v osnovni šoli. Takšna je na primer 
razmejitev med Severno in Južno Ameriko, ki 
jo lahko potegnemo zgolj na osnovi geološke 
zgradbe, pri čemer pa zanemarimo državne 
meje in vso družbeno geografijo. Edina velika 
izjema pri razmejevanju celin, kjer enostavno 
ne moremo drugače, kot da nujno zanemarimo 
državne meje in eno državo dokaj enakovredno 
razdelimo med dve celini, je meja med Evropo 
in Azijo prek ruskega ozemlja. Vse ostale države 
(npr. Turčijo, Indonezijo, Egipt) lahko zaradi 
prevladujočega deleža površine in prebivalstva 
brez težav uvrstimo na eno od celin, čeprav 
manjši deli njihovega ozemlja segajo še na drugo 
celino. 
Še tako dobro utemeljena znanstvena razmejitev 
po nekih posebnih (npr. geoloških) kriterijih 
namreč za šolsko rabo nima posebnega smisla 
in uporabnosti, če je učenci na osnovi svojega 
(pred)znanja ne morejo dobro razumeti. Po 
geoloških kriterijih je na primer gorovje Atlas del 
mladonagubanih gorstev južnega dela Evrope, pa 
zato jugozahodne meje Evrope ne vlečemo prek 
Maroka. V primerih znanstveno bolj zapletenih 
razmejitev in regionalizacij se zato lahko v šolski 
geografiji utemeljeno sklicujemo na potrebo 
po didaktični redukciji. Z njo si moramo vedno 
pomagati pri transformaciji učnih vsebin iz 
znanstvenega v didaktični sistem, kadar nam 
to narekuje prezahtevnost neke tematike. 
Didaktična redukcija pomeni, da je treba iz 
prevelike količine znanstvenih vsebin odstraniti, 
skrajšati ali pa samo preoblikovati tisto, kar 
za učence ni bistveno in aktualno. Pri tem sta 
dopustni tudi poljudnost in poenostavitve 
(Strmčnik, 2001). 
Raziskava o učbenikih regionalne geografije 
sveta za univerzitetno raven v ZDA, ki sta jo 
opravila Rees in Legates (2013), pa daje še 
nekaj drugih iztočnic za razmislek. Avtorja 
sta opravila pregled 12 učbenikov regionalne 
geografije sveta, od tega sta jih podrobneje 
analizirala sedem. Sicer se nista omejila samo 
na to, kakšne regionalizacije so v njih, ampak 
tudi na sama izhodišča regionalizacij in še 
druga vprašanja. Pri tem ugotavljata, da so 
v učbenikih različne regionalizacije, a hkrati 
poudarjata, da ni dovolj, da se študenti učijo 
po nekih danih regionalizacijah, ampak morajo 
tudi sami spoznati različne regionalizacije in 
principe, na katerih temeljijo (Rees in Legates, 
2013, str. 327). Poudarita, da regionalizacije niso 
same sebi namen, ampak se uporabljajo tudi za 
različne namene (npr. za članstvo v različnih 
regionalnih organizacijah), torej ni vseeno, kam 
kakšna država ali njen del spada (cit. delo, str. 
328). Ukvarjata se tudi z drugimi pomembnimi 
Prehodne cone so 
deli sveta, kjer meje 
med dvema regijama 
niso povsem jasne 
oz. imamo opravka  
s postopnimi 
prehodi. Čeprav je 
navajanje takšnih 
prehodnih con na 
nek način dobro 
»opravičilo«, če 
nekje ne moremo 
potegniti jasnejših 
razmejitev, pa 
to za šolsko 
rabo ni korektna 
rešitev. Učence 
brez potrebnega 
predznanja lahko 
takšne »prehodne 
cone« precej 
zbegajo, saj te 
»prehodnosti« še 
ne morejo dobro 
razumeti.
34
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
vprašanji, na primer, ali naj regionalna geografija 
obravnava posamezne pokrajine ali enote čim 
bolj celostno (npr. vse celine podrobno v vseh 
elementih), ali pa naj izbira problemski pristop in 
pri tem uporablja le izbrane primere (problemska 
območja). O njunih ugotovitvah bomo 
podrobneje pisali še v nadaljevanju, saj smo jih 
vzeli kot izhodišče diskusije (Slika 1). 
Regionalizacija sveta je za šolske oz. študijske 
namene gotovo neenotna tudi drugod po svetu. 
Rees in Legates (2013, str. 336) poudarjata, 
da so avtorji različnih regionalizacij bolj 
utemeljevali razlike med regijami kot to, kaj 
imajo skupnega, poleg tega so se skušali izogniti 
točnim razmejitvam regij po državah, če je 
bilo to mogoče. To je sicer razumljivo, ker so 
Slika 1: Nekatere 
nevralgične točke 
obstoječih regionalizacij 
sveta
Vir: Rees in Legates,  
2013, str. 332
Kartografija: A. Polšak
Slika 2: Primer regionalizacije sveta, povzete iz enega od najbolj priznanih ameriških univerzitetnih učbenikov 
(Nijman, Shin in Muller, 2020).
Kartografija: A. Polšak
35
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
regije vedno imaginarni konstrukt človeka, 
kjer nimamo povsem ustreznih orodij za 
členitev, še zlasti, če gre za družbenogeografske 
regionalizacije in znotraj teh za take, ki temeljijo 
na kulturnih, etničnih ali kakršnihkoli drugih 
tovrstnih prvinah. A zgodba se tu za namene 
pouka ne konča, kajti regionalizacija je v tej 
zvezi zlasti način spoznavanja posameznih regij 
in ne toliko cilj, še zlasti ne na nižjih ravneh 
izobraževanja. Zato je za šolsko rabo nujno čim 
večje poznavanje principov regionalizacij in tudi 
čim večje poenotenje, če je le mogoče. 
Regionalizacije posameznih delov sveta 
in možne rešitve za slovensko rabo
Delitev Evrope in meja Evrope z Azijo
Pri regionalizaciji sveta se lahko za potrebe 
slovenske šolske geografije s pridom naslonimo 
na omenjene ameriške univerzitetne učbenike, 
katerih členitev neevropskih celin je tudi za nas 
povečini sprejemljiva, ne moremo pa tega trditi 
za njihove podrobnejše členitve Evrope. Nijman, 
Muller in Shin (2020) na primer razlikujejo le 
tri evropske regije (Zahodno, Mediteransko 
in Vzhodno Evropo brez Rusije), Pulsipher, 
Johansson in Mihelič (2020) pa Zahodno, Južno, 
Severno in Srednjo Evropo, pri čemer Ukrajino, 
Belorusijo in Moldavijo uvrščajo v sosednjo 
svetovno regijo Rusijo s »postsovjetskimi« 
državami. Srednja Evropa je v njihovem učbeniku 
precej drugačna od našega pojmovanja Srednje 
Evrope. Z neenotnostjo členitve Evrope se 
srečamo tudi pri drugih avtorjih ameriških 
univerzitetnih učbenikov, ki so pri členitvah 
Evrope veliko bolj neenotni kot pri členitvah 
sveta, predvsem pa se vidi, da na Evropo 
gledajo z bolj oddaljene ameriške perspektive. 
Vsi ti avtorji so si enotni, da Rusije (včasih še 
s kakšno drugo vzhodnoevropsko državo) ne 
prištevajo k Evropi, ampak jo obravnavajo kot 
samostojno svetovno regijo (praviloma skupaj 
z državami, nastalimi na območjih nekdanje 
Sovjetske srednje Azije in Zakavkazja). V tem so 
si enotni tudi z avtorji različnih ruskih učbenikov 
in monografij, ki Rusijo vidijo kot samostojno 
svetovno regijo.
Poenoteno in za slovensko šolsko geografijo 
uporabno členitev Evrope zaman iščemo tudi 
v redkih novejših strokovnih monografijah o 
geografiji Evrope, nastalih v Evropi, evropskih 
univerzitetnih učbenikov na obravnavano temo 
pa razen redkih izjem (Bufon, 2012) znotraj 
nam dosegljive literature tako rekoč ni na voljo. 
S področjem regionalne geografije Evrope 
se še največ ukvarja Inštitut za regionalno 
geografijo v Leipzigu (nem. Leibniz-Institut 
für Länderkunde), ki pa (še) ni predstavil svoje 
regionalizacije Evrope. Največ odličnih novih 
regionalnogeografskih monografij o posameznih 
evropskih državah izdaja založba Springer, npr. 
o Sloveniji (Perko, Ciglič in Zorn, 2020), Srbiji 
(Manić, Nikitović in Djurović, 2022), Španiji 
(Tapiador, 2020) in drugih, ni pa še izdala 
monografije o Evropi kot celoti. 
O geografiji Evrope kot celote imamo tako 
na voljo le nekaj obsežnejših monografij in 
tematskih atlasov Evrope. Med temi se jih le 
manjši del ukvarja z regionalizacijo Evrope 
(Carroué, Collet in Ruiz, 2010; Gebhardt, Glaser 
in Lentz, 2013; Ostergren in Le Bossé, 2011), 
večina pa se temu vprašanju rajši v celoti izogne 
(Adoumié idr., 2013; Beckouche in Richard, 
2013; Blouet, 2012; Gebhardt, Glaser in Lentz, 
2013; Lévy, 2011; Lichtenberger, 2005; López 
Palomeque in Plaza Gutiérrez, 2019; Murphy, 
Jordan-Bychov in Bychova Jordan, 2014; 
Tétart in Mounier, 2021). Posebna izjema je 
slovenski Atlas Evrope (Šehić in Šehić, 2006), 
namensko narejen na osnovi slovenske šolske 
regionalizacije celine. Le redka od navedenih del 
posvečajo nekaj pozornosti tudi geografski meji 
Evrope z Azijo (Bufon, 2012; Carroué, Collet in 
Ruiz, 2010; Gebhardt, Glaser in Lentz, 2013; 
Murphy, Jordan-Bychov in Bychova Jordan, 
2014; Šehić in Šehić, 2006). 
Razen izjem (Bufon, 2012; Šehić in Šehić, 
2006) pa navedena dela ne obravnavajo 
Evrope po regijah, ampak kot celoto, pri čemer 
uporabljajo tematski pristop. Pri tem še zdaleč 
ne obravnavajo vseh delov Evrope enakovredno. 
Bolj ko gremo proti evropskemu vzhodu, bolj 
je obravnava skromna, pomanjkljiva ali pa 
zastopana le v simbolnem obsegu (npr. na 
posameznih tematskih zemljevidih brez ustrezne 
tekstovne razlage). 
Posebno vsebinsko vprašanje je teritorialni obseg 
obravnavane Evrope in potencialna vključitev 
Rusije, Turčije in zakavkaških držav znotraj nje. 
Turčijo in/ali tri zakavkaške države v sklopu 
Evrope zelo površno obravnava ali vsaj omenja 
nekaj del, ki pojem Evrope razumejo bolj v smislu 
političnega projekta. Turčijo in/ali zakavkaške 
države vidijo predvsem kot nek povezovalni člen 
širšega evropskega prostora ali njegovega zaledja 
(Beckouche in Richard, 2013; Gebhardt, Glaser 
in Lentz, 2013; Lévy, 2011; López Palomeque 
in Plaza Gutiérrez, 2019; Tétart in Mounier, 
2021). Precej drugačen pa je pogled na Rusijo 
oz. na njen evropski del (do Urala), ki ga kot del 
Evrope – razen ene izjeme (Lichtenberger, 2005) 
– obravnavajo vsa navedena dela. Res pa je, da je 
ta obravnava – vsaj v primerjavi z drugimi deli 
Evrope – praviloma manj obsežna in marsikje le 
bolj ali manj simbolna.  
Ob različnih 
znanstvenih in 
drugih projektih, 
ki jih financira 
Evropska unija, 
nimamo na voljo 
novejše strokovne 
geografske 
monografije o Evropi 
kot celoti ali vsaj o 
Evropski uniji.
36
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Zanimivo je, da ob različnih znanstvenih in 
drugih projektih, ki jih financira Evropska 
unija, nimamo na voljo kake novejše strokovne 
geografske monografije o Evropi kot celoti 
ali vsaj o Evropski uniji. O slednji je bilo sicer 
z različnih vidikov napisanih na desetine 
del, zadnji omembe vredni deli s področja 
geografije EU pa sta izšli že pred letom 2000 
(Cole, 1997; Nagle in Spencer, 1996). Na drugi 
strani pa so različni zahodni avtorji ustvarili 
več geografskih monografij o Rusiji, ki jo vedno 
obravnavajo skupaj z njenim »postsovjetskim« 
vplivnim zaledjem. Med tujimi avtorji je tu 
treba izpostaviti predvsem delo Blinnikova 
(2011), med domačimi pa univerzitetni učbenik 
Zupančiča (2021). 
Pred obravnavo regionalizacije Evrope za 
potrebe šolske geografije je treba izpostaviti še 
problematiko geografske meje med Evropo in 
Azijo. To je vprašanje, ki so ga začeli reševati 
že v antiki; ruski car Peter Veliki je mejo med 
celinama trdno zakoličil na Uralu, geografski 
znanosti pa celotnega poteka meje ob več 
poskusih uveljavitve različnih rešitev nikoli 
ni uspelo do konca zadovoljivo razčistiti. 
Predlagane rešitve (naravne) razmejitve obeh 
celin so se skozi obdobja nekoliko spreminjale. 
Meja po Bosporju, Črnem morju, Kaspijskem 
jezeru in gorovju Ural je pri vseh teh rešitvah 
v osnovi enaka, največji nerešen problem pa 
ostaja odsek od Črnega morja do Kaspijskega 
jezera (Vivid Maps, b. d.). Pri pregledu do sedaj 
predlaganih rešitev lahko na tem odseku kot 
najbolj uveljavljeni rešitvi prepoznamo dve: mejo 
po Kumo-Maniškem podolju in mejo po gorovju 
Kavkaz. Prvo naj bi več desetletij podpirali 
sovjetski geografi, po enem od virov (Wiktorska-
Święcka, b. d.) pa jo je za svojo vzela tudi 
Mednarodna geografska unija. Druga rešitev, 
to je meja po Kavkazu, je postala popularnejša 
v novejšem času, tudi med ruskimi geografi. 
Največkrat jo najdemo v atlasih, namenjenih 
poljudnejši rabi, ter v različnih spletnih virih. 
Potegniti mejo po Kavkazu, oziroma po južni 
meji Rusije z Gruzijo in Azerbajdžanom, je na 
prvi pogled zelo enostavna in privlačna rešitev. 
Njena problematičnost pa je v tem, da z njo 
odpremo kar nekaj novih vprašanj, saj trči ob 
nekatere slovenske zabetonirane predstave 
o Evropi kot taki. Najvišje evropsko gorstvo, 
na nek način tudi simbol Evrope, ki je dal ime 
alpidski orogenezi, alpinizmu in še kakšnemu 
pojmu, naenkrat niso več Alpe, ampak severna 
pobočja Kavkaza. Tam se po takšni zamejitvi 
Evrope nahaja tudi najvišji evropski vrh Elbrus, 
Mont Blanc je namreč od njega za več kot 800 
m nižji. Kot del evropskih narodov bi morali 
pri takšni zamejitvi obravnavati tudi izredno 
pester in pogosto tudi konflikten etnični mozaik 
na severu Kavkaza v Dagestanu, Čečeniji, 
Ingušetiji, Kabardino-Balkariji, Karačaj-Čerkeziji 
in Adigeji, to je v etnično neruskih republikah 
na južni periferiji Rusije, kjer govorijo vrsto 
neindoevropskih jezikov, v slovenski in evropski 
zavesti pa niso ravno zasidrane kot del Evrope.
V slovenski šolski geografiji smo mejo med 
Evropo in Azijo potegnili po Kumo-Maniškem 
podolju. Pri tem smo se izvorno naslonili na 
nemško šolsko geografijo, kjer takšno razmejitev 
tudi danes najdemo v šolskih učbenikih različnih 
založb (npr. Boeti, Korby in Kreus, 2020; Buder, 
Kulke in Richter, 2005). Posebna raziskava 
izbranih šolskih učbenikov iz različnih evropskih 
držav (Senegačnik, 2005) je pokazala, da so  
v času raziskave tudi v osnovnošolskih učbenikih 
drugih evropskih držav imeli to razmejitev 
večkrat (v 12 primerih) označeno po Kumo-
Maniškem podolju kot po grebenu Kavkaza  
(v 7 primerih), zelo redko (v 3 primerih) 
po južnih mejah Zakavkazja, pogosto (v 13 
primerih) pa razmejitve niso definirali. Menimo, 
da je z didaktičnega vidika to mejo potrebno 
definirati, saj učenci z jasnimi opredelitvami 
meja, četudi so le dogovorne, lažje konkretizirajo 
svoje prostorske predstave, kot če vse brez jasnih 
meja nekako »visi v zraku«. S tem pa nočemo 
prejudicirati, da bi bila kakršna koli dogovorna 
geografska meja Evrope lahko ovira za evropsko 
povezovanje z bližnjimi državami prek takšne 
dogovorne meje, saj že dosedanja praksa kaže, 
da se različne oblike povezovanja (politične, 
gospodarske, športne, kulturne idr.) ne ozirajo 
na meje, ki smo si jih zamislili geografi. Gruzija 
bo lahko nekoč ravno tako postala članica EU, 
čeprav jo sedaj geografsko (še) uvrščamo v Azijo. 
Iz prej navedenih razlogov pa za slovensko šolsko 
rabo predlagamo dosedanjo dosledno razmejitev 
Evrope in Azije po Kumo-Maniškem podolju in 
ne po Kavkazu. Ostali odseki razmejitve med 
Evropo in Azijo pa nikoli niso bili specifično 
izpostavljeni kot sporni. 
Kot smo povedali že zgoraj, tako ameriški 
univerzitetni učbeniki kot evropske strokovne 
monografije, univerzitetni učbeniki in tematski 
atlasi o Evropi prinašajo le malo uporabnega za 
potrebe slovenske šolske regionalizacije Evrope. 
Precej drugačno sliko pa dobimo pri pregledu 
šolskih učbenikov iz različnih evropskih držav, 
ki obravnavajo geografijo Evrope. Prej omenjena 
raziskava (Senegačnik, 2005) je pokazala, da je 
med 35 izbranimi osnovnošolskimi učbeniki, 
izdanimi v 35 različnih državah, kar 19 
učbenikov vsebovalo prikaz členitve Evrope, 
16 učbenikov pa je bilo brez njega. Čeprav je 
bila členitev Evrope le v enem primeru (češkega 
učbenika) povsem enaka členitvi v slovenskih 
Je geografska meja 
med Evropo in Azijo 
potegnjena po 
Kumo-Maniškem 
podolju ali pa poteka 
po gorovju Kavkaz?
37
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
učbenikih, pa je bila v večini ostalih učbenikov 
(14 primerov) prikazana zelo podobna členitev 
in le pri manjšini (5 primerov) dokaj drugačna 
členitev.
V Sloveniji pri dosedanji členitvi v osnovni šoli 
razlikujemo 5 regij (Srednja, Zahodna, Severna, 
Vzhodna in Južna Evropa), v gimnaziji pa eno 
več, saj poleg Južne kot posebno regijo izločamo 
še Jugovzhodno Evropo (Slika 3). Danes se le 
malokdo zaveda, da je bila osnova za današnjo 
členitev Evrope v slovenski šolski geografiji 
zasnovana že pred desetletji, še v času blokovske 
delitve Evrope. Ilešič (1972) je na primer v 
svojem učbeniku za 2. razred gimnazij Evropo 
obravnaval skupaj s Sovjetsko zvezo, in sicer po 
enotah: Severna, Atlantska, Srednja in Južna 
Evropa ter Sovjetska zveza. Zanimivo je, da je 
že tedaj presegel blokovsko delitev Evrope, saj 
je v okviru Srednje Evrope združeno obravnaval 
države iz dveh blokov. Z izjemo Romunije, ki jo 
je prištel k Srednji Evropi, so njegove tedanje 
evropske regije zajemale iste države kot naše 
današnje evropske regije. Pomembna razlika 
je bila le v tem, da je v enem kosu obravnaval 
Sovjetsko zvezo, katere ostanke na evropskih 
tleh danes obravnavamo kot štiri države 
Vzhodne in tri države Severne Evrope.
Po razpadu Jugoslavije in končanju blokovske 
delitve Evrope smo se v samostojni Sloveniji 
naenkrat soočili z dejstvom, da je treba tudi 
členitev Evrope v šoli prilagoditi novi realnosti 
in pri tem osnovnošolsko regionalizacijo po 
možnosti povsem poenotiti z gimnazijsko. 
Nekdanji sovjetski pribaltski »trojček« 
Litvo, Latvijo in Estonijo smo brez posebnih 
zadržkov pridružili Severni Evropi, Romunijo 
pa Balkanskemu polotoku. Razhajanje med 
osnovnošolsko in gimnazijsko regionalizacijo 
je ostalo le v južnem delu Evrope, kjer smo v 
osnovni šoli vse tri polotoke (Iberski, Apeninski 
in Balkanski) prišteli k enotni regiji Južni 
Evropi, v gimnaziji pa smo iz Južne Evrope 
izločili še posebno regijo Jugovzhodno Evropo, 
ki zajema na Balkanu ležeče države brez Grčije. 
Razlogi za to so bili delno že naravnogeografski, 
najpomembnejši pa je bila postsocialistična 
dediščina in v marsičem drugačen družbeni 
razvoj kot v »klasični« Južni Evropi. Največji 
zadržki so se tedaj pojavili predvsem pri uvrstitvi 
sosednje Hrvaške v Jugovzhodno Evropo, saj 
smo jo s tem »potisnili na Balkan«, pri čemer 
smo Slovenijo kot edino od držav naslednic 
nekdanje Jugoslavije uvrstili v Srednjo Evropo. 
Ker je členitev Evrope med slovenskimi geografi 
tedaj postala precej občutljiva tema, sta bila 
jeseni 1997 sklicana dva sestanka, na katerih so 
bili navzoči predstavniki Zavoda RS za šolstvo, 
Znanstvene sekcije Zveze geografskih društev 
Slovenije, obeh tedanjih geografskih inštitutov 
in ljubljanskega oddelka za geografijo ter še 
nekateri drugi šolski geografi (Senegačnik, 
1998). Kljub pomislekom in na trenutke kar 
ostri diskusiji se je izkazalo, da ni konsenza za 
kakršnokoli drugačno členitev Evrope. V novih 
učnih načrtih leta 1998 se je tako za osnovno 
šolo zasidrala členitev na 5 evropskih regij, v 
gimnazijah pa (z izločeno Jugovzhodno Evropo) 
na 6 regij. Ni slučaj, da so členitev na istih 6 regij 
z istimi državami prevzeli tudi hrvaški šolski 
geografi, in to celo za osnovno šolo (Povrženić in 
Salopek, 2000), le Hrvaško so pri tem uvrstili v 
Srednjo Evropo. 
Če se po četrt stoletja zasidranosti takšne 
členitve Evrope v slovenskih učnih načrtih 
danes vprašamo, ali je ta členitev zaradi 
zelo dinamičnega in na trenutke ne ravno 
pričakovanega družbenega razvoja sploh še 
ustrezna, je kljub nekaterim pomislekom 
odgovor še vedno da. Nedvomno so se pokazala 
nekatera nova dejstva, ki to členitev na 
posameznih območjih spravljajo pod vprašaj, 
vendar ne v tolikšni meri, da bi lahko tam 
našli drugačne, boljše rešitve in regionalizacijo 
potegnili drugače. V nekaterih evropskih regijah 
(Zahodna Evropa, Srednja Evropa, nordijski del 
Severne Evrope in »klasična« Južna Evropa brez 
Jugovzhodne Evrope) so v tem obdobju doživljali 
in še naprej doživljajo družbeni razvoj, ki se zdi 
bolj ali manj pričakovan, drugod (predvsem  
v pribaltskem »trojčku« in celotni Jugovzhodni 
Evropi) pa se odvijajo specifični procesi, ki jih 
pred četrt stoletja nekako nismo pričakovali, 
da o vojni v Ukrajini v Vzhodni Evropi sploh ne 
govorimo. Pribaltski »trojček« nikakor ne deluje 
več tako homogeno, kot je v času osamosvajanja. 
Še bolj značilno severnoevropska je s svojo 
protestantsko podstatjo in velikim gospodarskim 
prebojem v tem času postala Estonija, Litvo 
pa bi danes zaradi kulturnozgodovinskih vezi, 
katoliške podstati in višegrajskim državam 
sorodnega gospodarskega razvoja brez posebnih 
težav lahko prištevali tudi k Srednji Evropi. 
Latvija pa – tako kot vedno – ostaja nekje 
vmes med sosedama. Najbolj nepričakovano, 
kar pribaltske države morda bolj kot kdaj prej 
loči od nordijskih, pa je njihovo praznjenje oz. 
močno zmanjševanje števila prebivalcev. V tem 
pogledu se lahko primerjajo z Jugovzhodno 
Evropo, kjer so nekatere postsocialistične države 
(Romunija, Bolgarija, Hrvaška) sicer že članice 
EU, druge pa ostajajo v »čakalni vrsti« (Srbija, 
Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, 
Črna gora, Kosovo in Albanija), vsem pa so 
skupni praznjenje prostora, izseljevanje in 
močno zmanjševanje števila prebivalcev. To 
velja tudi za sosednjo Hrvaško, ki je predvsem 
V učnih načrtih leta 
1998 in 2008–2011 
se je za osnovno šolo 
zasidrala členitev 
na 5 evropskih 
regij, v gimnazijah 
pa (z izločeno 
Jugovzhodno 
Evropo) na 6 regij.
38
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
ob obali doživela neverjeten razvoj in postala 
eden glavnih turističnih biserov Evrope, a je 
med zadnjima popisoma prebivalstva kljub 
temu izgubila desetino prebivalcev. Celotna 
Jugovzhodna Evropa tako zaradi alarmantnega 
demografskega razvoja – kljub nekaterim 
nespornim gospodarskim in družbenim 
premikom – ostaja na nek način zaokrožena oz. 
poenotena in se v tem pogledu opazno razlikuje 
od držav Južne Evrope, ki so med drugim še 
naprej države priseljevanja. 
Daleč največje spremembe je po letu 2000 
povzročila širitev EU na vedno večje število 
članic, zaradi česar se prvi hip zdi, da so razlike 
med evropskimi regijami skoraj izginile, da 
gre pri dosedanji členitvi Evrope že za nek 
anahronizem in da bi morali v šoli obravnavati 
predvsem EU kot novo celoto, brez meja. 
Podrobnejši vpogled v evropsko dogajanje pa 
nam pove, da se kljub velikemu in koristnemu 
poenotenju na številnih področjih družbenega 
življenja nekatere razlike – tako med državami 
smiselno obravnavati kot posebno evropsko 
regijo. 
Na osnovi vsega povedanega predlagamo, da se 
zaradi geografskih značilnosti in kompleksnosti 
problematike, še zlasti pa z vidika poenotenja 
regionalizacije na obeh ravneh tako v osnovni 
šoli kot srednjih šolah Južna in Jugovzhodna 
Evropa  obravnavata ločeno.
Delitev Azije ter meja Azije z Avstralijo in 
Oceanijo
Delitev Azije je manj zapletena kot delitev 
Afrike, a tudi do neke mere neenotna. Tako 
v tuji kot slovenski geografiji nikoli ni bilo 
posebnih težav pri členitvi Azije na Vzhodno, 
Južno, Jugovzhodno in delno tudi Jugozahodno 
Azijo. Glavna problema sta uvrstitev Rusije, 
ki je tako del Evrope kot del Azije, in ostalih 
»postsovjetskih« azijskih držav, ki jih geografi 
(tudi na osnovi nekdanjih sovjetskih členitev) 
sicer praviloma uvrščajo v dva sklopa. Prvi 
sklop predstavljajo države, naslednice republik 
nekdanje Sovjetske srednje Azije, ki jim je 
bila že v imenih skupna končnica -stan (npr. 
Uzbekistan, Tadžikistan itd.). Te države imajo 
številne skupne naravne in družbene značilnosti 
(lega v celinski notranjosti s suhim podnebjem, 
prevlada turške jezikovne skupine, islamska 
veroizpoved, prisotnost energijskih virov idr.), 
v sodobnem času pa predstavljajo presečišče 
interesnih sfer Rusije, Turčije in Kitajske. 
Slednja prek njih celo vidi koridor za novo 
»svilno pot« do Evrope. Za te države se včasih 
uporablja tudi skupna oznaka Srednja Azija, 
vendar je pojem Srednje Azije v tuji literaturi 
zelo nejasno definiran in pogosto zajema (poleg 
navedenih držav) še precej širša območja v azijski 
notranjosti, tudi Mongolijo in dele Kitajske, 
zato se ga vsaj v šolski geografiji kaže izogibati. 
Drugi sklop držav, ki pa ne spada v Srednjo Azijo, 
ampak tvori čisto posebno enoto, je Zakavkazje. 
Tri zakavkaške države (Gruzija, Armenija 
in Azerbajdžan) se sicer močno razlikujejo, 
skupna pa jim je predvsem lega na konfliktnem 
presečišču interesov Rusije, Turčije in Zahoda 
(Evropske unije in ZDA) med Kavkazom in  
Malo Azijo.   
Oglejmo si, kako Azijo delijo že omenjeni 
univerzitetni učbeniki v ZDA. Rees in Legates 
(2013) ugotavljata, da je Rusija v teh učbenikih 
samostojna regija, ki ni umeščena ne v Azijo 
ne v Evropo. V njuni analizi štirje učbeniki k 
Ruski regiji prištevajo (poleg Rusije) še vse t. i. 
srednjeazijske države (Kazahstan, Uzbekistan, 
Turkmenistan, Kirgizistan in Tadžikistan), 
velika večina (6 od 7) učbenikov pa k Ruski 
regiji prišteva tudi zakavkaške države (Gruzija, 
Daleč največje 
spremembe je po 
letu 2000 povzročila 
širitev EU na vedno 
večje število članic, 
zaradi česar se prvi 
hip zdi, da so razlike 
med evropskimi 
regijami skoraj 
izginile, da gre  
pri dosedanji  
členitvi Evrope že za 
nek anahronizem in 
da bi morali  
v šoli obravnavati 
predvsem EU kot 
novo celoto, brez 
meja.
kot znotraj njih – celo povečujejo. Širjenje 
EU ni več enoznačen proces, nekaj držav se 
vanjo sploh ne želi vključiti (Švica, Norveška), 
ena pa je že izstopila (Združeno kraljestvo). 
Uvrščanje evropskih držav v 5 oz. 6 omenjenih 
geografskih regij tako še naprej ostaja smiselno. 
V problematiko Vzhodne Evrope se zaradi 
nepredvidljivosti tamkajšnjega dogajanja, ko 
vojna v Ukrajini še traja, v tem prispevku nismo 
podrobneje spuščali, zagotovo pa jo je še naprej 
Slika 3: Slovenska 
dosedanja delitev Evrope 
v gimnaziji in prikaz dveh 
najbolj uporabljanih 
razmejitev Evrope in Azije 
Kartografija: A. Polšak
39
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Armenija in Azerbajdžan). Kot posebna regija 
sveta se v dveh učbenikih pojavi Osrednja ali 
Centralna Azija, ki obsega države, nastale iz 
tamkajšnjih nekdanjih sovjetskih republik, 
katerim pa so v obeh učbenikih pripisali še 
Afganistan, v enem pa poleg teh držav še 
Mongolijo in celo zahodni del Kitajske. Večja 
enotnost je pri regiji Vzhodna Azija, kjer  
v šestih učbenikih vanjo enotno vključujejo 
Kitajsko, Japonsko, Severno in Južno Korejo  
ter Mongolijo. 
Pri Južni Aziji ni razlik, saj so učbeniki enotni 
in k regiji prištevajo Pakistan, Indijo, Bangladeš, 
Nepal, Butan in Šrilanko (trije vključujejo še 
Afganistan); se pa pri enem učbeniku pojavlja 
tudi ime Monsunska Azija, ki vključuje Južno, 
Vzhodno in Jugovzhodno Azijo. Razlike so tudi 
pri razmejitvi Jugovzhodne Azije z Oceanijo. Šest 
učbenikov je v tem pogledu enotnih in potegnejo 
mejo med (Jugovzhodno) Azijo in Avstralijo ter 
Oceanijo čez Novo Gvinejo (zahodni del otoka, 
nekdaj nizozemska kolonija, je del Jugovzhodne 
Azije, vzhodni del otoka, ki ga je med letoma 
1902 in 1977 upravljala Avstralija, pa del 
Avstralije in Oceanije); en učbenik pa v celoti iz 
Jugovzhodne Azije izključi otok Novo Gvinejo 
in ga pripiše Avstraliji in Oceaniji. Delitev otoka 
med dve celini je problematična, ker temelji  
na politično (umetno) ustvarjeni meji po  
141. poldnevniku, raznolika ljudstva, ki nimajo 
skupne narodne zavesti, pa so kulturno in 
jezikovno bolj podobna prebivalcem Melanezije 
kot Indonezije (Rees in Legates, 2013, str. 335),  
čeprav so tudi prebivalci Melanezije zelo 
raznoliki, kar povzroča težnje k oblikovanju 
manjših regionalnih identitet (Lawson, 2016; 
Walter in Monk, 1978). Na podlagi politične 
realnosti za potrebe slovenske šolske geografije 
predlagamo razmejitev Azije in Avstralije  
(z Oceanijo) z državno mejo na Novi Gvineji, ki 
razmejuje Indonezijo in Papuo Novo Gvinejo.  
V slovenski učni načrt za osnovno šolo (Učni 
načrt: program osnovnošolskega izobraževanja. 
Geografija, 1998; Učni načrt: program 
osnovnošolskega izobraževanja. Geografija, 
2001) smo od leta 1998 vključevali členitev Azije, 
ki se – razen v enem delu – pravzaprav ujema  
s členitvami v predhodno navedenih ameriških 
učbenikih. Prva regija je azijski del Rusije, ki ga 
zaradi nedeljivosti te države obravnavamo že 
v sklopu Vzhodne Evrope. Glede na lego lahko 
ta del Azije označimo tudi kot Severna Azija, 
čeprav v tuji geografski literaturi pojma Severne 
Azije skoraj ne zasledimo. Zelo pogosto pa tam 
razčlenjujejo druge dele Azije, poimenovane 
po straneh neba. V regije Vzhodna, Južna 
in Jugovzhodna Azija pri nas že po tradiciji 
vključujemo iste države kot različne tuje 
regionalizacije. Delna izjema je le Afganistan, 
ki ga v nekaj primerih sicer vključujejo v 
Južno Azijo, pri nas pa smo Južno Azijo jasno 
izenačili s pojmom Indijske »podceline«, ki 
Afganistana kljub določeni etnični in kulturni 
sorodnosti s Pakistanom že po definiciji ne more 
vključevati. Največjo razliko z nekaterimi tujimi 
regionalizacijami smo naredili pri Jugozahodni 
Aziji, kateri smo iz vrste razlogov priključili 
še države nekdanje Sovjetske srednje Azije 
in Zakavkazja, vendar se osnovna ideja za to 
ni porodila v Sloveniji, ampak smo jo našli v 
nekaterih najpomembnejših že prej citiranih 
regionalizacijah sveta (de Blij in Muller, 2008; 
Newig, Reinhardt in Fischer, 1983). Glede na 
to, da se je takšna členitev Azije v slovenski 
osnovnošolski praksi do sedaj izkazala kot zelo 
uporabna in neproblematična, predlagamo,  
da jo uporabljamo še naprej, po potrebi tudi  
v gimnazijskem programu.  
Delitev Afrike
Delitev Afrike je dokaj zapletena. To ne 
preseneča, kajti Afrika je tako naravno- kot 
družbenogeografsko zelo raznolika celina, 
kjer so se stikale različne civilizacije in 
kulture, vere in nazori. Regionalizacija Afrike 
(kakor katerekoli druge celine) je odvisna od 
kriterija delitve: ali gre za naravno(geografsko) 
ali družbeno(geografsko) regionalizacijo. 
Vsaj pri pouku geografije se podrobnejša 
naravnogeografska regionalizacija ne uporablja, 
če pa se, gre bolj za poimenovanje večjih 
naravnih enot in ne za obravnavo po izbrani 
naravnogeografski regionalizaciji. Afriko namreč 
po (trenutnih) ciljih učnih načrtov za osnovno 
šolo in srednje šole (gimnazije) obravnavamo po 
družbenogeografskih regijah, zato je pomembno 
najti enotno delitev. V tem smislu je sintezni 
pregled delitev podal Lovrenčak (2011), ki je za 
šolsko rabo predlagal tudi delitev na šest regij 
(Lovrenčak, 2011, str. 8). V geografiji namreč 
obstaja množica možnih delitev, ki se med seboj 
precej razlikujejo ali pa so nastale z različnim 
namenom. Je pa tudi v tem primeru enako, kot 
to velja za vse regionalizacije: z delitvijo nekega 
ozemlja na manjše enote namreč lažje razumemo 
procese in dogajanja, ki potekajo v njih, in zato 
morajo biti imena in meje regij natančne in 
nedvoumne (Lovrenčak, 2011, str. 4).
Omenimo samo nekatere dileme oz. razlike pri 
naravno- ali družbenogeografski regionalizaciji:
• kaj sploh obsega pojem Afrika in kaj znotraj 
tega pojma obsega Saharska (ali Severna) in 
kaj Podsaharska Afrika, 
• ali se nasloniti na naravnogeografsko (Jäger, 
1954) ali družbenogeografsko delitev, morda 
na kombinacijo obeh in katere metode 
uporabiti,
V regije Vzhodna, 
Južna in 
Jugovzhodna Azija 
pri nas vključujemo 
iste države kot 
različne tuje 
regionalizacije. 
Delna izjema je le 
Afganistan, ki ga 
nekateri vključujejo 
v Južno Azijo, pri 
nas pa smo Južno 
Azijo jasno izenačili 
s pojmom Indijske 
»podceline«, ki 
Afganistana kljub 
določeni etnični in 
kulturni sorodnosti 
s Pakistanom že po 
definiciji ne more 
vključevati.
Afriko po (trenutnih) 
ciljih učnih načrtov 
za osnovno šolo 
in srednje šole 
(gimnazije) 
obravnavamo  
po družbeno- 
-geografskih regijah.
40
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
• če že izoblikujemo nek tip regionalizacije 
(npr. na 5 ali 7 regij), ali imajo sorodne 
regionalizacije tudi enak obseg (kaj je enota 
regionalizacije)?
Cole (2008) je v svoji pregledni študiji o 
regionalizaciji Afrike v angleščini pisanih 
šolskih učbenikih (ki se ne uporabljajo samo v 
Združenem kraljestvu) zapisal kar 42 različnih 
načinov. Ugotovil je, da se pri regionalizacijah 
najpogosteje uporabljajo enote, kot so Zahodna, 
Vzhodna, Južna, Srednja ali Centralna, 
Ekvatorialna in Severovzhodna Afrika. Od teh 
enot je le ena (Ekvatorialna Afrika) opredeljena 
po fizičnogeografskih značilnostih, vse ostale 
pa glede na lego (Cole, 2008, str. 67). To po 
njegovem pomeni, da je regionalizacija Afrike 
težavno delo, dodal je tudi, da ni cilj pouka 
geografije samo spoznavanje držav glede na (že 
vnaprej dano) regionalizacijo, ampak moramo ob 
neki regionalizaciji čim bolj vključevati kreativno 
in kritično mišljenje, ki vključuje tako učitelje 
kot učence. Morda bi to lahko tudi pomenilo, 
da mora biti v pouk vključen tudi sam proces 
regionalizacije oz. kritičen pogled nanjo. 
Tudi Rees in Legates (2013) sta Afriko izpostavila 
kot zapletenejši primer regionalizacije. V tej 
zvezi se kot veliki regiji pojavljata Severna Afrika 
in del Azije, ki je do neke mere njej soroden 
in ga imenujeta Jugozahodna Azija ali Srednji 
vzhod, ter Podsaharska Afrika. Vsi učbeniki v 
njuni analizi obravnavajo obe regiji (Severno 
Afriko in Jugozahodno Azijo) kot eno enoto, kar 
je bistvena razlika glede na naše pojmovanje. 
Razlike med učbeniki so le v tem, kaj ta enota 
oz. regija obsega. Tako večina regionalizacij 
vanjo vključuje še Turčijo (dve ne), prav tako pa 
štiri od sedmih regionalizacij vanjo vključujejo 
še Afganistan (kot del Srednjega vzhoda); eden 
pa vanjo vključuje celo še vse »srednjeazijske« 
države. Nekoliko neenotni so učbeniki tudi glede 
meje te regije na jugu, saj dva učbenika v to regijo 
uvrščata še Sudan, eden pa tudi Centralnoafriško 
republiko. Preostali oz. večji del Afrike je v 
obravnavanih učbenikih del Podsaharske Afrike. 
Ta pri dveh učbenikih vključuje še celoten 
nekdanji Sudan, pri dveh ga regionalizacija 
razdeli po meji novonastalih držav Severnega in 
Južnega Sudana, v enem sodi vanjo še prehodno 
območje v Sahari, v (le) enem pa v to regijo 
sodita še Eritreja in Etiopija (Rees in Legates, 
2008, str. 333). 
Da je Afriko možno razdeliti še kako drugače, 
so utemeljili mdr. tudi Good, Derudder in 
Witlox (2011). Avtorji namreč menijo, da 
so obstoječe regionalizacije, ki temeljijo na 
skupnih značilnostih nekega območja in jih 
omejujejo državne meje, omejene. Predlagali 
so regionalizacijo, ki temelji na interakciji 
med pomembnejšimi mesti, kar so ugotavljali 
s pogostnostjo letalskih povezav oz. številom 
potnikov med njimi. Takšna regionalizacija je za 
namen pouka sicer manj uporabna, pokaže pa, 
katera območja so bolj ali manj tesno povezana  
z nekim središčem, ki je v tem primeru mesto  
s pomembnejšim mednarodnim letališčem. 
Slovenski geografi so Afriko različno razdelili: 
vsak na svoj način, vendar dokaj podobno Ilešič 
(1957) in Savnik (1960), nato pa nekoliko 
drugače Medved (1978). Vsem je skupno, da 
so regije poimenovali po straneh neba, čeprav 
niso imeli povsem enakih kriterijev. Delitev po 
skupnih značilnostih (npr. skupni zgodovini, 
gospodarskih sistemih, ki po mnenju nekaterih 
še niso dovolj razviti, da bi nakazovali specifičen 
razvoj idr.) so zasledovali tudi avtorji v tujini, ki 
pa se je na koncu prav tako pokazala v delitvah 
na regije, poimenovane po straneh neba. Tako 
dobimo naslednje regije Afrike: Severozahodna, 
Severovzhodna, Zahodna, Srednja, Vzhodna 
in Južna Afrika. Za šolsko rabo predlaga tako 
delitev tudi Lovrenčak (2011, str. 8; Slika 4). 
Slednji k vsaki enoti pripisuje tudi določene 
države. Čeprav najdemo podobne delitve tudi 
v tujini, se obseg posameznih enot med njimi 
Slika 4: Predlagana delitev Afrike na regije za namen 
pouka geografije v šolah po Lovrenčaku (2011) 
Kartografija: A. Polšak
41
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
razlikuje. Med državami, ki so največkrat 
umeščene v različne enote, sta Čad in Angola. Pri 
Južni Afriki je posebna težava tudi razlikovanje 
regije Južna Afrika in države Južna Afrika, kjer 
Lovrenčak (2011, str. 8) predlaga, da bi za državo 
dosledno uporabljali ime Južnoafriška republika 
ali Republika Južna Afrika (po uradnem 
poimenovanju (angl.) Republic of South Africa ali 
(afriško) Republiek van Suid-Afrika), za ime regije 
pa Južna Afrika. 
Če povzamemo vse te ugotovitve različnih 
avtorjev, lahko še enkrat potrdimo, da je 
členitev Afrike ena zahtevnejših, še posebej, če 
želimo priti do takšne, ki bo res ustrezna tudi 
za rabo v osnovni šoli. Dosedanje ugotovitve 
pa so pokazale še nekaj. Lovrenčakov predlog 
regionalizacije Afrike je pravzaprav zelo enak 
dosedanji členitvi v slovenskih osnovnošolskih 
učbenikih, ki sta jo v slovensko šolsko rabo 
uvedla Marič in Olas (1986), povzela pa po 
členitvi v univerzitetnem učbeniku Afrike, ki ga 
je napisal Medved (1978). Opaznejša razlika je 
le v poimenovanju afriških regij; te Lovrenčak 
imenuje po straneh neba, v slovenskem 
osnovnošolskem učnem načrtu pa smo jih  
v skladu s prej omenjenimi slovenskimi avtorji 
poimenovali kot Severna, Tropska in Južna 
Afrika, pri čemer se Tropska še naprej deli na 
Zahodno, Nizko in Visoko ekvatorialno Afriko. 
Zelo podobna poimenovanja regij Podsaharske 
Afrike (Zahodna, Srednja, Vzhodna in Južna) pa 
najdemo tudi v tujih monografijah o Afriki (Cole 
in de Blij, 2007). Pri členitvi Afrike na tolikšno 
število regij pa lahko nehote spregledamo 
primarno delitev celine, trdno uveljavljeno  
v vsej nam dosegljivi svetovni geografiji, ki 
najprej v osnovi razlikuje dve neenako veliki 
regiji – Severno in Podsaharsko Afriko. Zaradi 
skoraj neposeljene Sahare med njima ni ostre 
naravne meje, se pa močno razlikujeta po 
zgodovini, kulturi, etnični, jezikovni in verski 
sestavi ter drugih značilnostih. 
Severno Afriko bi glede na prevladujočo arabsko 
kulturo lahko kdo poimenoval tudi »arabska« 
Afrika, vendar se takšno poimenovanje – tudi 
zaradi spoštljivega priznavanja prisotnosti 
nearabskih ljudstev – v praksi ne uporablja. Je 
pa prevlada arabske kulture, skupaj z nekaterimi 
drugimi značilnostmi (npr. puščavsko površje), 
razlog, da ta del Afrike vsi avtorji prej navedenih 
ameriških učbenikov sveta združujejo z naravno 
in kulturno zelo sorodno Jugozahodno Azijo, 
na drugi strani pa izpostavljajo Podsaharsko 
Afriko kot posebno in edinstveno svetovno 
regijo. Zanjo ni značilna povsem enotna kulturna 
podoba, ampak gre za svojevrsten preplet 
pravega bogastva svojskih kultur, nastalih v 
raznolikih naravnih razmerah, kjer se prepletajo 
številna ljudstva, ki govorijo različne jezike ter 
pripadajo različnim verstvom in gospodarskim 
usmeritvam. Vse to skupaj pa je v Podsaharski 
Afriki povezano in na nek način združeno  
v edinstveno celoto. Tudi znotraj geografije zato 
naletimo na pojmovanje, da je prav Podsaharska 
Afrika vredna posebne pozornosti, o čemer po 
svoje pričajo tudi strokovne monografije, ki svojo 
pozornost v celoti ali vsaj v večini namenjajo 
prav njej (Cole in de Blij, 2007; Aryeetey-Attoh, 
2003). Poseben univerzitetni učbenik ji je 
namenila tudi domača avtorica Vintar Mally 
(2012), v katerem pa Afriko pogosto obravnava 
kot celoto, vključujoč tudi Severno Afriko. 
Avtorica v uvodu predstavi tudi zemljevid 
regionalizacije celine, ki je enaka Lovrenčakovi,  
v preglednici pred tem pa jasno razlikuje Severno 
in Podsaharsko Afriko.
Na osnovi navedenega predlagamo, da je  
v vseh slovenskih učnih načrtih še naprej jasno 
omenjena delitev na Severno in Podsaharsko 
Afriko, vprašanje pa je, v kolikšni meri je nujna 
še nadaljnja členitev Podsaharske Afrike na vse 
prej navedene regije, imenovane po straneh 
neba. Podsaharska Afrika je namreč edinstvena 
celota, ki jo marsikdo že prepoznava kot »celino 
prihodnosti« in si v šoli vsekakor zasluži vso 
potrebno pozornost ter večjega poudarka na 
vseh pozitivnih dosežkih novejšega družbenega 
razvoja, vprašanje pa je, koliko lahko k temu 
pripomore prej omenjena podrobnejša členitev.  
V gimnazijskem učnem načrtu je do zdaj ni 
bilo, pa se je kljub temu ta del sveta dalo dovolj 
ustrezno didaktično predstaviti. 
Delitev Amerike in uvrstitev Grenlandije
Delitev Amerike se zdi neproblematična, saj 
oblika celine oz. obeh celin na videz nakazuje 
(vsaj) naravne meje, v resnici pa je bolj zapletena. 
V tej zvezi se pojavlja tudi vprašanje, h kateri 
celini sodi danska Grenlandija. 
V regionalizacijah v ameriških univerzitetnih 
učbenikih (Rees in Legates, 2013) je Grenlandija 
v treh učbenikih del Severne Amerike (ker je 
del Severnoameriške tektonske plošče), v štirih 
pa del Evrope (ker politično pripada Danski). 
Ob tem avtorja še poudarjata, da Grenlandija 
spričo majhnega števila prebivalcev (okr. 
58.000) ni nepomembna, ker se veča njen 
pomen zaradi taljenja severne ledene kape 
in odpiranja severnih morskih poti (Rees in 
Legates, 2013, str. 332). V slovenski šolski 
geografiji smo Grenlandijo do sedaj vsaj na 
zemljevidih in v različnih statističnih prikazih 
(preglednicah) uvrščali v Severno Ameriko, 
dejansko pa potem obravnavali pri polarnih 
območjih. Takšno obravnavo predlagamo tudi 
Pri členitvi Afrike 
lahko nehote 
spregledamo 
primarno delitev 
celine, ki najprej 
v osnovi razlikuje 
dve neenako veliki 
regiji – Severno 
in Podsaharsko 
Afriko. Zaradi skoraj 
neposeljene Sahare 
med njima ni ostre 
naravne meje, se pa 
močno razlikujeta po 
zgodovini, kulturi, 
etnični, jezikovni 
in verski sestavi ter 
drugih značilnostih.
H kateri celini sodi 
danska Grenlandija?
42
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
v prihodnje. Grenlandija je namreč Severni 
Ameriki bližja ne le po geografski legi in geološki 
zgradbi, ampak tudi po prebivalstvu, saj Inuiti 
živijo še v Severni Ameriki, ne pa tudi v Evropi. 
Politična pripadnost Danski, v okviru katere 
ima Grenlandija sicer izrazito samoupravo in 
ni več del EU, pa tudi ni nujen razlog za njeno 
obravnavo znotraj Evrope, saj tudi Francoske 
Gvajane na primer ne obravnavamo pri Evropi, 
ampak pri Latinski Ameriki. 
V zgoraj navedenem delu (Rees in Legates, 2013) 
obravnavani učbeniki trije obravnavajo Srednjo 
in Južno Ameriko kot eno enoto, ostali štirje 
kot dve enoti, pri čemer ni dileme, kaj obsega 
Severna Amerika (Kanado in Združene države 
Amerike). Vendar eden od učbenikov iz Latinske 
Amerike izloči Karibsko območje kot posebno 
Afro-karibsko regijo, kjer je razlikovalni faktor 
vpliv afriško-evropske kulture. Ta regionalizacija 
v to regijo uvršča poleg karibskih držav tudi še 
Belize, Gvajano, Francosko Gvajano in Surinam. 
Pri členitvi Amerike še vedno ostaja osnovno 
vprašanje, ali obstajajo tri Amerike ali le dve, 
Severna in Latinska Amerika
2
. Delitev na 
tri regije je po eni strani logična, ker temelji 
na geografski legi in ob tem v regije poveže 
tudi sorodne, a ne povsem enotne države po 
prebivalstvu in zgodovini. Logična pa je tudi 
delitev na Severno Ameriko in Latinsko Ameriko, 
kjer je razlikovalni dejavnik zlasti jezik in 
kolonialna preteklost, do največje intenzitete 
različnih družbenogeografskih procesov, ki 
izvirajo iz kolonialne preteklosti, pa prihaja na 
meji med Mehiko in ZDA (Stojilković, 2013). Ob 
tem se poraja dilema, kje je meja med Severno 
in Južno Ameriko, če gre za dve celini, ali med 
Srednjo in Južno Ameriko, če gre za tri regije.  
V Sloveniji se je namreč pojavilo mnenje, da 
severni del Amerike od južnega loči Panamski 
prekop, ali  Panamska ožina oz. panamski 
kopenski most. Taka razmejitev je sicer 
2  Ob tem se poraja še vprašanje, ali je poimenovanje velikega 
dela Amerike s pojmom Latinska Amerika sploh ustrezno. 
Na to sta mdr. opozorila tudi Vivares in Dolcetti-Marcolini 
(2016), ki poudarjata, da obstoječe pojmovanje temelji na 
prevladi evropske (latinske) kulture, kar bi bilo treba zamenjati 
s kritično mednarodno ekonomijo, ki bi ponovno obravnavala 
heterogenost regije kot odraz raznolikosti zgodovinskih poti in 
latinskoameriškim pristopom modernosti/kolonialnosti, ki bi 
ponovno dal glas obrobnim skupnostim. Ne glede na to lahko 
ugotovimo, da med prej omenjenimi ameriškimi učbeniki le 
avtorica L. Mihelič Pulsipher s sodelavci v več delih ne uporablja 
skupnega imena Latinska Amerika, ampak rajši govori o Srednji in 
Južni Ameriki, v ostalih učbenikih pa Latinsko Ameriko še vedno 
najdemo kot eno od obravnavanih »svetovnih regij«. Ravno tako 
pojem Latinske Amerike še vedno uporabljajo v šolskih učbenikih 
različnih evropskih držav in tudi drugod po svetu, zato ne vidimo 
zadržkov, da ga z ustreznimi pojasnili (predvsem v povezavi z 
vlogo staroselcev) ne bi še naprej uporabljali tudi v slovenski šolski 
geografiji. Neprimerna pa se nam zdi nadaljnja uporaba pojma 
Angloamerika, ki je na splošno že izginil tako iz strokovne kot tudi 
šolske geografske literature, kjer se uporablja le še ime Severna 
Amerika.
prikladna, a povsem umetna, kakor je umeten 
tudi sam prekop, ki sicer prereže celino na dva 
dela, a hkrati umetno razdeli tudi državo Panamo 
na dva dela. Panamska ožina (špan. Istmo de 
Panamá) kot meja pa je problematična tudi 
za to, ker gre za okrog 600 km dolgo ozemlje. 
Panamsko ožino sicer navaja kot mejo med 
Severno in Južno Ameriko tudi Encyclopedia 
Britannica (2019). Nekateri tudi menijo, da bi 
bilo smiselno iskati mejo med celinama (Severno 
in Južno oz. Srednjo in Južno Ameriko) v nižavju 
Darién Gap ali Darienski vrzeli
3
, kjer je tudi meja 
med Panamo in Kolumbijo, ali pa upoštevati 
naravnogeografski dejavnik, ki omogoča, da 
potegnemo mejo po Tehuantepeški ožini v Južni 
Mehiki (Špes, 2002). Celina se tu zoži na okrog 
220 km. Površje se zniža v nizko planoto, ki 
razdvaja gorovje Sierra Madre del Sur na severu 
in gorovje Sierra Madre de Chiapas na jugu. 
Ker v Sloveniji po tradiciji delimo Ameriko na tri 
dele (Severno, Srednjo in Južno), predlagamo, 
da se za potrebe šolske geografije takšna delitev 
uporablja še naprej, meja med Srednjo in 
Južno Ameriko pa naj že zaradi enostavnosti 
in preglednosti poteka po političnem načelu, 
in sicer po meji med Panamo in Kolumbijo. 
Izhajajoč iz dosedanje večinske prakse v 
slovenskih geografskih učbenikih, predlagamo, 
da meja med Severno Ameriko in Latinsko 
Ameriko poteka po meji med Mehiko in ZDA. 
Ravno tako predlagamo, da se lahko Južna 
Amerika v gimnazijskem programu (tako kot 
do sedaj) po potrebi deli na štiri manjše regije: 
Karibsko Južno Ameriko (Kolumbija, Venezuela 
in tri Gvajane), Andsko-staroselsko Južno 
Ameriko (Ekvador, Peru, Bolivija, Paragvaj), 
Južno Ameriko srednjih geografskih širin (Čile, 
Argentina, Urugvaj) in Brazilijo. Osnovo za 
takšno delitev smo povzeli iz nekaterih najbolj 
znanih ameriških učbenikov, kjer se Južna 
Amerika obravnava po tako opredeljenih regijah, 
vendar ne nujno z istimi imeni (npr. Nijman, 
Shin in Muller, 2020; Pulsipher, Johansson in 
Mihelič, 2020).
Regionalizacija svetovnega morja (oceanov in 
morij)
Za potrebe pouka geografije je pomembno tudi 
vprašanje razmejitve morij in oceanov. Za to je 
pristojna Mednarodna hidrografska organizacija, 
katere članica je od leta 2002 tudi Slovenija. 
Gre za vprašanje določevanja in razmejevanja 
(stranskih) morij in oceanov, kar se na prvi 
pogled zdi lahka naloga, a v resnici ni. Tako je 
Mednarodna hidrografska organizacija že leta 
3  Ime vrzel ima zaradi tega, ker je to edino območje, kjer ni 
panameriške avtoceste.
Pri členitvi Amerike 
še vedno ostaja 
osnovno vprašanje: 
ali obstajajo tri 
Amerike ali le dve, 
Severna in Latinska 
Amerika?
43
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
1953 razdelila svetovno morje na štiri oceane, 
leta 2000 na pet, medtem ko v učbenikih še 
vedno prevladuje delitev na tri oceane. Pri tem je 
treba najprej razjasniti, kaj sploh pomeni pojem 
ocean. Ta ima dva pomena: obsega sklenjeno 
vodno površino zunaj celin ali pa pomeni vodno 
telo, ki ločuje med seboj celine (Geografski 
terminološki slovar, 2005). Za šolsko rabo pride 
v poštev najbolj druga opredelitev, saj učni načrti 
navajajo oceane kot dele svetovnega morja, ki so 
na Zemlji poleg velikih kopnih površin ali celin. 
Leta 1953 je torej Mednarodna hidrografska 
organizacija razdelila svetovno morje na štiri 
oceane (Tihi, Indijski, Atlantski in Arktični 
ocean), oceane pa naprej na 66 morij (Limits 
of Oceans and Seas, 1953, str. 4, cit. po Perko, 
2006, str. 80). Leta 2000 pa je svetovno morje 
razdelila na pet oceanov in prejšnjim štirim 
»dodala« še Antarktični ocean. Takrat so za 
oceana, ležeča na severu in jugu, predlagali dve 
imeni: za Arktični ocean ime Severni ocean, za 
Antarktični ocean
4
 pa ime Južni ocean (Perko, 
2006, str. 80; Rosenberg, 2020). Enotnega 
poimenovanja še do danes ni, saj države dajejo 
prednost ali prvemu ali drugemu imenu oceanov. 
Ob tem je pomembno zapisati, da je tedanji 
direktor Mednarodne hidrografske organizacije 
Commodore John Leech vpeljavo novega oceana 
utemeljil zlasti na raziskavah, ki so pokazale, 
da je eno od poglavitnih gonilnih sil oceanskega 
sistema ‚južno kroženje‘, kar naj bi bil poglavitni 
vzrok, da lahko ta del morja obravnavamo 
kot ločen ekosistem (Perko, 2006, str. 80). Za 
severno mejo Antarktičnega oz. Južnega oceana 
so določili kar 60. vzporednik južne geografske 
širine. S to, za zdaj najnovejšo delitvijo, smo 
dobili tudi nove, zmanjšane površine »prvotnih« 
treh ali štirih oceanov, kakor je razvidno iz 
Preglednice 2. 
Pri tem naj kot zanimivost navedemo, da je 
po najnovejši delitvi svetovnega morja meja 
med oceani na južni polobli jasna in poteka 
po meji med Atlantskim, Indijskim, Tihim in 
Antarktičnim oceanom, na severni polobli pa 
se Atlantski, Indijski in Tihi ocean ne stikajo 
neposredno z Arktičnim, ampak z morji in 
zalivi, ki so sicer del Arktičnega oceana v širšem 
pomenu (npr. Labradorsko, Grenlandsko, 
Norveško, Ohotsko, Beringovo morje, Aljaški 
4  Južni ali Antarktični ocean si le počasi pridobiva svoje mesto 
tudi v različnih splošnih in šolskih atlasih ter učbenikih. Njegovo 
mejo so določili po 60. vzporedniku, dejansko pa je ta meja le 
dogovorna. Nekateri strokovnjaki namreč poudarjajo tolmačenje, 
da je Južni ocean proti severu omejen z antarktično konvergenco, 
torej s stikom mrzlih površinskih voda z juga z relativno toplejšimi 
vodami s severa, takšna meja pa se zaradi krožnega morskega toka 
čez leto nekoliko premika. Nekateri geografi tudi poudarjajo, da je 
antarktična konvergenca sploh edina prava meja Antarktike proti 
severu. Ledena celina, ki jo najdemo v vseh atlasih, dejansko sploh 
ni prava sklenjena celina, ampak skupina večjih in manjših otokov, 
ki je v geološki sedanjosti prekrita z debelo plastjo ledu.   
zaliv idr.; Slika 5). Tako je Arktični ocean ločen 
od Tihega in Atlantskega oceana in po opredelitvi 
Mednarodne hidrološke organizacije v ožjem 
pomenu obsega »le« morje, ki je severno od 
skrajnih točk arktičnih otokov (Svalbardsko 
otočje (Spitsbergi), Zemlja Franca Jožefa, 
Severna zemlja, Novosibirsko otočje, otok 
Wrangel, otok Banks, otoki Kraljice Elizabete 
idr.) (Limits …, 1953, str. 4). 
Slika 5: Arktični ocean z obrobnimi morji (poudarjeno 
zapisano) in druga morja
Vir: (Limits …, 1953, str. 4)
Kartografija: A. Polšak
Potrebno je 
poudariti, da je cilj 
pouka geografije 
spoznavanje morij 
in njihova okvirna 
(približna) lega (in 
druge lastnosti) in 
ne uradno določene 
meje nekega morja.
Preglednica 2: Velikost oceanov in kopnega
Ocean Površina v 
milijonih 
km
2
Delež površine 
svetovnega  
morja v %
Tihi ocean 166,8 (168,7) 46,2 (46,6)
Atlantski ocean 86,6 (85,1) 24,0 (23,5)
Indijski ocean 73,4 (70,6) 20,3 (19,5)
Arktični ali 
Severni ocean
14,1 (15,6) 3,9 (4,3)
Antarktični ali 
Južni ocean
20,3 (22,0) 5,6 (6,1)
Svetovno 
morje
361,2 (361,9) 100,0
Vir: Perko, 2006, str. 82; podatki v oklepaju: Cenedese, 
C. in Duxbury, A. C. (15. 10. 2022). ocean. Encyclopedia 
Britannica. https:/ /www.britannica.com/science/ocean
44
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Mednarodna hidrografska organizacija je leta 
1953 razdelila oceane oz. morska območja izven 
odprtih oceanov na 66 morij (Limits …, 1953). 
Večinoma so jih opredelili po skrajnih točkah 
obdajajočega kopnega in točkah na otokih v 
oceanih, kjer se otoki sploh nahajajo. Ta morja 
in njihova imena omenjamo tudi pri pouku 
geografije, resda ne vseh, odvisno je od ciljev 
pouka in obravnavanega območja. Pri tem je 
potrebno poudariti, da je cilj pouka geografije 
spoznavanje morij in njihova okvirna  
(približna) lega (in druge lastnosti) in ne  
uradno določene meje nekega morja (Slika 8). 
Tako je za namen pouka v osnovni in srednjih 
šolah dovolj, če učenci vedo, da je Jadransko 
morje med Italijo in vzhodno ležečimi državami 
Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno 
goro in Albanijo (in pogojno Grčijo, ker morje 
sega na jugu do črte, ki povezuje skrajni jug 
Apulijskega polotoka in severno obalo Krfa). 
Podobno lahko pri pouku dokaj enostavno 
opredelimo tudi obseg zaprtih morij, kakršna  
sta npr. Egejsko in Črno, več težav pa bi 
povzročilo opredeljevanje bolj odprtih morij, 
kakršno je npr. Balearsko ali Ligursko morje 
(vsaj slednjega pri nas poimenujemo kar zaliv). 
Podobno velja tudi za druga morja v svetovnem 
merilu, kjer gotovo pri pouku ne bomo 
podrobneje obravnavali npr. množico morij 
okrog Indonezijskega otočja (vsa spadajo v okvir 
Tihega oceana), nam pa lahko uradna razdelitev 
pomaga pri ustreznem poimenovanju nekega 
morja. 
Predlog enotne regionalizacije sveta 
in Evrope za potrebe slovenske šolske 
geografije 
Zamisli, kako naj bi bila videti členitev sveta 
na posamezne svetovne regije in kako bi lahko 
slednje členili še naprej na manjše enote oz. 
regije, smo podali že ob analizi regionalizacij v 
različni tuji in domači literaturi, ki se na tak ali 
drugačen način dotika teh vprašanj. Razlika med 
dosedanjo slovensko členitvijo sveta  
(in Evrope) in členitvami v ameriških 
univerzitetnih učbenikih in v nekateri drugi tuji 
strokovni literaturi je predvsem v tem, da smo 
svet v Sloveniji do sedaj v osnovi delili najprej  
po celinah in potem po njihovih manjših 
sestavnih delih (regijah). Takšna delitev in 
obravnava sveta je najbolj logična in preprosta 
tako za učence kot tudi za splošno javnost. S tem 
pa se naša členitev sveta predvsem na območju 
Rusije in jugozahodnega dela Azije ne sklada 
povsem s členitvami v delih nekaterih uglednih 
ameriških in drugih tujih strokovnjakov, ki 
Rusije ne vidijo kot sestavni del Evrope in jo 
(skupaj z nejasno opredeljeno »postsovjetsko« 
Slika 6: Primer razmejitve Tihega, Atlantskega in 
Antarktičnega oceana (rdeče črtkano) Meja med Tihim in 
Atlantskim oceanom je tu poldnevnik, ki poteka preko rta 
Horn (67O 16‘ W). 
Osnova: Google Earth, vsebina A. Polšak
Slika 7: Shematičen prikaz razmejitve Tihega, 
Atlantskega, Indijskega in Antarktičnega oceana 
Meja med Tihim in Atlantskim oceanom je poldnevnik, ki 
poteka preko rta Horn (67O 16‘ W), meja med Atlantskim 
in Indijskim oceanom je poldnevnik 20O E, ki poteka 
preko Aguljaškega rta proti jugu do Antarktičnega 
oceana, meja med Indijskim in Tihim pa poldnevnik 146O 
55‘ E, ki poteka od Tasmanije proti jugu do Antarktičnega 
oceana.  
Kartografija: A. Polšak
45
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Srednjo Azijo) izločajo kot samostojno svetovno 
regijo. Tega v slovenski šolski geografiji, že 
zaradi tradicionalnega in tudi v drugih evropskih 
državah enakega ali vsaj zelo podobnega pogleda 
na Rusijo kot dela Evrope, vsaj za zdaj še ne 
želimo storiti. 
V našem predlogu za posodobljene učne načrte 
smo zato svet najprej razdelili strogo po celinah 
Slika 8: Razdelitev Sredozemskega morja in druga Evro-Azijska morja 
Sredozemsko morje se deli na njegov zahodni (28 A) in vzhodni del (28 B), meja pa je črta med skrajnima točkama na 
Siciliji in Tuniziji. Ostale oznake: a: Gibraltarska ožina, b: Alboransko morje, c: Balearsko ali Ibersko morje, d: Ligursko 
morje, e: Tirensko morje, f: Ionsko morje, g: Jadransko morje, h: Egejsko morje (Egejski arhipelag), 29: Marmarsko 
morje, 30: Črno morje, 31: Azovsko morje. 
Vir: Limits of oceans and seas. Monte Carlo, 1953
Kartografija: A. Polšak
Slika 9: Predlagana regionalizacija sveta in Evrope za posodobljene učne načrte
Kartografija: A. Polšak
46
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
in meje med njimi potegnili po državnih 
mejah (Slika 9). Menimo, da vsi ostali predlogi 
razmejitev celin v šolo vnašajo le nepotrebno 
nejasnost, zato naj se obravnavajo na višji 
stopnji geografskega izobraževanja, to je pri 
univerzitetnem študiju. Edino veliko izjemo pri 
tem pravilu smo naredili pri razmejitvi Evrope 
in Azije (prek Rusije), kar pa je čisto poseben 
primer in ga moramo gledati le kot izjemo, ki 
potrjuje pravilo. 
Naš predlog je, da Evropo členimo na Severno, 
Zahodno, Srednjo, Vzhodno, Jugovzhodno in 
Južno Evropo, za kar smo v članku zapisali več 
argumentov. Azijo bi razdelili na azijski del 
Rusije (Severno Azijo), ki se ga obravnava pri 
Rusiji znotraj sklopa Vzhodne Evrope, ter na 
Vzhodno, Jugovzhodno, Južno in Jugozahodno 
Azijo. K slednji bi (tako kot do sedaj) prištevali 
še tri zakavkaške države in več držav na območju 
nekdanje Sovjetske srednje Azije. Afriko bi delili 
na Severno in Podsaharsko Afriko, pri čemer 
bi prvo po potrebi delili na Severozahodno in 
Severovzhodno, drugo pa še naprej na Zahodno, 
Srednjo, Vzhodno in Južno Afriko. Ameriko bi 
delili na Severno, Srednjo in Južno, pri čemer 
bi bili Srednja in Južna še vedno lahko združeni 
pod pojmom Latinska Amerika. Avstralija 
in Oceanija bi poleg držav in otočij, ki jih že 
tradicionalno uvrščamo v to svetovno regijo, 
vključevala tudi državo Papuo Novo Gvinejo, to 
je vzhodni del otoka Nova Gvineja. Kot posebna 
svetovna regija ostajajo polarna območja, znotraj 
katerih bi obravnavali Arktiko in Antarktiko. 
Grenlandijo bi na zemljevidih in statističnih 
prikazih prikazovali kot del Severne Amerike, 
sicer pa bi jo – kot edino pretežno samostojno 
politično entiteto na polarnih območjih – 
obravnavali znotraj Arktike. Na koncu na osnovi 
najnovejših regionalizacij svetovnega morja 
predlagamo tudi novo vključitev Antarktičnega 
ali Južnega oceana v slovenski učni načrt.
Sklep
Osnovni namen članka je bil kritično pregledati 
trenutne regionalizacije sveta in Evrope ter jih 
primerjati z regionalizacijami omenjenih regij v 
obstoječih slovenskih učnih načrtih za geografijo. 
S tem smo lahko podali konkretne predloge za 
regionalizacijo sveta oz. celin za namen pouka 
geografije na ravni osnovne in srednih šol in 
tudi argumentirali, zakaj so smiselne. Na takšen 
način so bili cilji, opredeljeni v uvodu, in namen 
prispevka doseženi.
Pri analizi različnih regionalizacij sveta in 
Evrope, tako v tuji kot domači strokovni in šolski 
literaturi, se je pokazalo, da so kljub številnim 
nedorečenostim in neenotnosti kriterijev 
členitve v osnovi zelo podobne.  
To je do neke mere presenetljivo, saj so regije 
v 21. stoletju bolj fluidne, kot so bile kadarkoli 
prej. Globalizacija, digitalizacija in druge 
značilnosti sodobne družbe vplivajo na hitro 
spreminjanje obsega območij in njihovo notranjo 
dinamiko. Pri območjih, ki so nekoč veljala za 
homogena oz. kjer je bilo lažje potegniti mejo  
z drugimi, je danes takšno razmejevanje težje, 
ni pa nesmiselno ali nemogoče. Kljub temu ali 
pa prav zato je treba za potrebe šolske geografije 
nujno vzpostaviti za učence nedvoumno logično 
in jasno, za stroko neoporečno in hkrati za 
vse uporabnike tudi uporabno členitev sveta 
in Evrope. To pomeni, da bo z uporabo takšne 
regionalizacije vsakdo tudi lažje razumel in 
sledil na trenutke zelo dinamičnemu dogajanju 
v sodobnem svetu, ki pa ga konec koncev lahko 
povezujemo tudi z uvrstitvijo posameznih 
držav v »določene« regije sveta in Evrope. Na 
vseh teh postulatih temelji tudi regionalizacija 
sveta (in Evrope), ki jo predlagamo, s čimer je 
osnovni namen članka dosežen. Prav tako pa 
izpostavljamo, da ni pomembno samo učenje po 
neki regionalizaciji oz. regionalizacijski shemi, 
temveč je pomembno, da jo učenci in dijaki tudi 
razumejo in vedo, zakaj se učijo po njej.
Viri in literatura
Adoumié, V., Daudel, C., Delahaye, E. in Escarras J. 
(2013). Géographie de l‘Europe. Hachette supérieur.
Africa: Delineating Africa‘s Subregions Using Airline 
Data. Journal of Geography, 110(5), 179–190.
Ahačič, K., Banič, I., Brodnik, A., Holcar Brunauer, A., 
Klopčič, P., Kogoj, B., Mithans, M., Pirih, A., Štefanc, 
D., Muller, T., Panić, N., Rojc, J., Slivar, B., Stegel, 
M., Suban, M., Tratnik, M., Zupanc Grom, R. (2022). 
Izhodišča za prenovo učnih načrtov v osnovni šoli in 
gimnaziji. Zavod RS za šolstvo. https:/ /www.zrss.si/
pdf/izhodisca_za_prenovo_UN.pdf
Aryeetey-Attoh, S. (2003). Geography of Sub-saharan 
Africa (2ed ed.). Pearson Education, inc. 
Atlas 2000. La France et le Monde. (1998). Nathan.
Beckouche, P. in Richard, Y. (2013). Atlas de la grande 
Europe. Économie, culture, politique. Autrement.
Blij, H. J. de in Muller, P. O. (2008). Geography. Realms, 
Regions and Concepts. John Wiley & Sons Inc.
Blinnikov, M. S. (2011). A Geography of Russia and Its 
Neighbors. The Guilford Press. 
Blouet, B. W. (2012). The EU and Neighbors. A 
Geography of Europe in the Modern World. Wiley.
Boeti, P., Korby, W. in Kreus, A. (2020). Terra Europa. 
Ernst Klett Verlag. 
47
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Bradshaw, M., Dymond, J. P., White, G. W., & Chacko, E. 
(2012). Contemporary world regional geography (4th 
ed.). New York: McGraw Hill.
Britannica. T. Editors of Encyclopaedia (15. 3. 
2019). Isthmus of Panama. Encyclopedia Britannica. 
https:/ /www.britannica.com/place/Isthmus-of-
Panama 
Buder, M., Kulke, E. in Richter, D. (2005). Geografie 6. 
Ausgabe Sachsen. Cornelsen.
Bufon, M. (2012). Združeni v različnosti. Oris evropskega 
družbenega prostora. Univerzitetna založba Annales. 
Carroué, L., Collet, D. in Ruiz, C. (2010). L‘Europe. Bréal. 
Cenedese, C. in Duxbury, A. C. (15. 10. 
2022). ocean. Encyclopedia Britannica. https:/ /www.
britannica.com/science/ocean
Cole, J. (1997). A Geography of the European Union (2ed 
ed.). Routledge.
Cole, R. (2008). The Regionalization of Africa in 
Undergraduate Geography of Africa Textbooks, 
1953 to 2004. Journal of Geography, 107(2), 61–74. 
DOI: 10.1080/00221340802186851 https:/ /doi.
org/10.1080/00221340802186851 
Cole, R. in de Blij, H. J. (2007). Survey of Subsaharan 
Africa. A Regional Geography. Oxford University 
Press.
de Blij, H. J.,  Muller, P. (2012). Geography. Realms, 
regions and concepts (14th ed.). Hoboken, NJ: Wiley.
de Blij, H. J., Muller, P.,  Nijman, J. (2012). Geography. 
Realms, regions and concepts (15th ed.). Hoboken, 
NJ: Wiley.
de Blij, H. J., Muller, P.,  WinklerPrins, A. M. G. (2011). The 
world today. Concepts and regions in geography (5th 
ed.). Hoboken, NJ: Wiley.
Diercke Weltatlas. (2008). 1. izdaja. Westermann. 
Fouberg, E. in Moseley, W. (2015). Understanding World 
Regional Geography (2ed ed.). Wiley.
Gams, I. (2001). Regionalizacije Slovenije in pouk. 
Geografija v šoli, 10(1), 9–13. Zavod RS za šolstvo.
Gebhardt, H., Glaser, R. in Lentz, S. (2013). Europa – eine 
Geographie. Springer Spektrum.
Geografski terminološki slovar. Ljubljana, 2005. (Kladnik, 
D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur)). 
Good, R. P., Derudder, B., Witlox, J. F. (2011). The 
Regionalization of Africa: Delineating Africa‘s 
Subregions Using Airline Data. Journal of Geography, 
110(5), 179–190. DOI: 10.1080/00221341.2011.567291 
https:/ /doi.org/10.1080/00221341.2011.567291
Haack Weltatlas. Sachsen. (2015). 1. izdaja. Ernst Klett 
Verlag.
Hobbs, J. J. (2009). World regional geography (6th ed.). 
Belmont, CA: Brooks/Cole.
Hobbs, J. J. (2013). Fundamentals of world regional 
geography (3rd ed.). Belmont, CA: Brooks/Cole.
Hobbs, J. J. (2021). World Regional Geography (7th ed.). 
Cengage Learning. 
Ilešič, S. (1972). Regionalna geografija za 2. razred 
gimnazije. Mladinska knjiga. 
Jäger, F. (1954). Afrika I. Der Lebensraum. Berlin.
Johnson, D. L., Haarmann, V., Johnson, M., & Clawson, 
D. L. (Eds.). (2010). World regional geography. A 
developmental approach (10th ed.). Upper Saddle 
River, NJ: Pearson.
Konečnik Kotnik, E., Ilc Klun, M., Resnik Planinc, T., 
Kolnik, K. (2019). Kakšen učni načrt si želijo slovenski 
osnovnošolski učitelji geografije? Dela, 50, 45–61. DOI: 
10.4312/dela.50.45-80
Vivares, E., Dolcetti, M. (2015). Two regionalisms, 
two Latin Americas or beyond Latin America? 
Contributions from a critical and decolonial 
IPE. Third World Quarterly. 37, 1–17. DOI: 
10.1080/01436597.2015.1109438
Lawson, S. (2016). Regionalism, sub-regionalism 
and the politics of identity in Oceania. 
The Pacific Review, 29(3), 387–409. DOI: 
10.1080/09512748.2015.1022585
Lévy, J. (2011). Europe, une géographie (2e ed.). 
Hachette supérieur. 
Lichtenberger, E. (2005). Europa. Gographiie, 
Geschichte, Wirtschaft, Politik. Wissenschaftliche 
Buchgesellschaft. 
Limits of Oceans and Seas. Monte Carlo, 1953. https:/ /
epic.awi.de/id/eprint/29772/1/IHO1953a.pdf 
López Palomeque, F. in Plaza Gutiérrez, J. I. (ur.) 
(2019). Geografía de Europa. Estructuras, procesos y 
dinámicas territoriales. Tirant humanidades. 
Lovrenčak, F. (2011). Geografska regionalizacija Afrike. 
Geografski obzornik, 48(4), 4–8.
Manić, E., Nikitović, V., Djurović, P. (ur.). (2022). The 
Geography of Serbia. Nature, People, Economy. 
Springer Cham. DOI: 10.1007/978-3-030-74701-5
Marston, S., Knox, P. L., Liverman, D. M., Del Casino, 
V. in Robbins, P. (2019). World Regions. In Global 
Context. Peoples, Places, and Environments (6th ed.). 
Pearson.
Marston, S., Knox, P. L., Liverman, D. M., Del Casino, V. 
J. Jr, & Robbins, P. F. (2012). World regions in global 
context. Peoples, places, and environments (4th ed.). 
Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall.
Medved, J. (1978). Afrika. Filozofska fakulteta. 
Mihelič Pulsipher, L. (2000). World Regional Geography. 
W. H. Freeman and Company.
Murphy, A. B., Jordan-Bychov, T. G. in Bychova Jordan, 
B. (2014). The European Cuture Area. A Systematic 
Geography. Rowman & Littlefield.
Nagle, G. in Spencer, S. (1996). A Geography of 
the European Union. A Regional and Economic 
Perspective. Oxford University Press. 
Newig, J., Reinhardt, K. in Fischer, P. (1983). Allgemeine 
Geographie am regionalen Faden. Diskussionspapier 
für ein neues Konzept das Faches Erdkunde. 
Geographische Rundschau, 35(1), 38–39.
48
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  1/2023
širimo obzorja
Nijman, J., Muller, P. O. in Shin, M. (2020). Geography: 
Realms, Regions and Concepts (18th ed.). Wiley.
Nijman, J., Shin, M., Muller, P. O. (2020). The World 
Today. Concepts and Regions in Geography (8th ed.). 
Wiley. 
Olas, L. in Marič, F. (1986). Zemljepis za 7. razred 
osnovne šole. Mladinska knjiga. 
Ostergren, R. C. in Le Bossé, M. (2011). The Europeans. A 
Geography of People, Culture, and Environment. The 
Guilford Press. 
Perko, D., Ciglič, R., Zorn, M. (ur.). (2020). The 
Geography of Slovenia. Springer Cham. https:/ /doi.
org/10.1007/978-3-030-14066-3
Polšak, A. (2009). Uporabnost in smiselnost različnih 
regionalizacij Slovenije pri pouku. Geografija v šoli, 
18(2), 33–46. Zavod RS za šolstvo. 
Price, M., Rowntree, L., Lewis, M. in Wyckoff, W. (2019). 
Globalization and Diversity. Geography of a Changing 
World (6th ed.). Pearson. 
Program gimnazija geografija. Učni načrt. (2008). 
Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS 
za šolstvo. http:/ /portal.mss.edus.si/msswww/
programi2012/programi/media/pdf/un_gimnazija/
geografija_spl_gimn.pdf
Program osnovna šola geografija. Učni načrt. 
(1998). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod 
RS za šolstvo.
Program osnovna šola geografija. Učni načrt. 
(2001). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod 
RS za šolstvo.
Program osnovna šola geografija. Učni načrt. 
(2011). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod 
RS za šolstvo. https:/ /www.gov.si/assets/
ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-
nacrti/obvezni/UN_geografija.pdf 
Pulsipher, A., Johansson, O. in Mihelič, L. (2020). World 
Regional Geography. Global Patterns, Local Lives. 18. 
izdaja. W. H. Freeman. 
Pulsipher, L. M., & Pulsipher, A. (2009). World regional 
geography concepts. New York: Freeman.
Pulsipher, L. M., Pulsipher, A., Conrad, M. G. (2011). 
World regional geography. Global patterns, local lives 
(5th ed.). New York: Freeman. 
Rosenberg, M. (26. 1. 2021). The New Fifth Ocean. 
https:/ /www.thoughtco.com/the-new-fifth-
ocean-1435095
Rowntree, L., Lewis, M., Price, M., Wyckoff, W. (2011). 
Globalization and diversity. Geographyof a changing 
world (3rd ed.). Upper Saddle River, NJ: Pearson.
Rees, P. W., Legates, M. (2013). Returning »region« 
to world regional geography. Journal of Geography 
in Higher Education, 37(3), 327–349. DOI: 
10.1080/03098265.2013.769089 https:/ /doi.org/10.1
080/03098265.2013.769089
Rowntree, L., Lewis, M., Price, M., Wyckoff, W. 
(2012). Diversity amid globalization. World regions, 
environment, development (5th ed.). Upper Saddle 
River, NJ: Pearson.
Salopek, J. in Povrženić, M. (2000). Zemljopis 3. Školska 
knjiga. 
Senegačnik, J. (1998). Problematika členitve Evrope in 
Azije v naših osnovnošolskih učbenikih. Geografija v 
šoli 7(1), 75–80.
Senegačnik, J. (2005). Geografija Evrope v šolskih 
učbenikih evropskih držav. [Doktorska disertacija, 
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta].
Stojilković, B. (2013). Sodobni razvojni procesi ob 
mehiško-ameriški meji. Geografski obzornik, 60(4), 
4–11. 
Strmčnik, F. (2001). Didaktika. Osrednje teoretične teme. 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Šehić, D. in Šehić, D. (2006). Atlas Evrope. Monde Neuf. 
Špes, M. in Gros, D. (2002). Geografija latinske Amerike 
: študijsko leto 2001/2002. Univerza v Ljubljani, 
Filozofska fakulteta.
Tapiador, F. J. (2020). The Geography of Spain. Springer 
Cham. DOI: 10.1007/978-3-030-18907-5
Tétart, F. in Mounier, P. (2021). Atlas de l‘Europe. Un 
continent dans tous ses états. Autrement. 
Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja. 
Geografija. 1. natis. Ministrstvo za šolstvo, znanost in 
šport. Zavod RS za šolstvo, 2001. 
Vintar Mally, K. (2012). Geografija Podsaharske Afrike. 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 
Vivares, E. in Michele Dolcetti-Marcolini, M. (2016). Two 
regionalisms, two
Vivid Maps. (b. d.) How was the border between Europe 
and Asia defined? https:/ /vividmaps.com/border-
between-europe-and-asia/
Walter, J. B., Monk, J. (1978). Australia, New Zealand, 
and the South
West Pacific: Texts and readings for regional 
geography. Journal of Geography, 77(6), 238–243. 
DOI: 10.1080/00221347808980128
Wheeler, J. H. in Trenton Kostbade, J. (1990). World 
Regional geography. Saunders College Publishing.
Wiktorska-Święcka, A. (b. d.) Wyznaczanie granic i 
konstruowanie tożsamości Europy. http:/ /www.
repozytorium.uni.wroc.pl/Content/60490/01_
Aldona_Wiktorska-Swiecka.pdf
World Quarterly, 37(5), 866–882. DOI: 
10.1080/01436597.2015.1109438
Zaniewski, K. J., Alberts, H. C. in Bowen, J. (2019). World 
Regional Geography. Places, Peoples, and Cultures.  
1. izdaja. Cognella.
Zupančič, J. (2021). Geografija Rusije in njenih vplivnih 
območij. Znanstvena založba Filozofske fakultete.