ces. kralj.

krajnske kmetijske družbe

s

statitičnim popisom kmetijstva

IMMil,

Zložil

Dr. J. Bleiweis.

Na svitlo dala c. k. kmetijska družba.


V Ljubljani 1855.

Natisnil J. Blasnik.

z i j a  c ' <cC

/1

Zgodovina

c. k. kmetijske družbe na Krajnskem,

od začetka njenega do leta 1854.

Kratko popiial

Dr. J. Bleiweis.

drugi polovici 17. stoletja je bila na Laškem sploh na¬
vada, da so se učeni možje v večjih mestih za povzdigo vednost
in znanstev združevali v aka d e mij e, ktere so zaznamovali s pri¬
mernimi pripodobami. Po tem izgledu se je tudi v Ljubljani,
ktera je takrat svoje vede in umetnije iz Laškega dobivala, v
letu 1693 taka akademija osnovala, ter si, ker se ni hotla bahati
z imenom učenega družtva, pridno in pohlevno bčelico v svojo
pripodobo izvolila in se po latinski „academia operosorum 8  to
je „družtvo delavnih"  imenovala. Osem let je tihoma pridno de¬
lala; kar se je razglasivši družtvine postave leta 1701 pervikrat
v očitnem, slovesnem zboru sošla, kterega predsednik je bil ta-
danji stolni prošt Janez Prešern.

Družbeniki te akademije so marsikaj koristnega, posebno za
povestnico krajnsko doveršili. Po mnogih primerljejih pa je ne¬
hala ta akademija, kije  bila tako rekoč začetek novega družtva,
ki se je iz nje izcimilo pod naslovom: „Gesellschaft des Ackerbaues
und der niitzliclien Kunste in Krain" (družtvo poljodelstva
in koristnih umetnost na Krajnskem).

Leta 1767 je namreč cesarica Marija Terezija, blazega spo¬
mina, po nasvetu tergovinskega svetovavca Fremant-a sklicala uče¬
ne može in djanske kmetovavce, naj se v povzdigo kmetijstva in
koristnih umetnij zbirajo v družtva ter z zedinjeno močjo delajo
v prid domovini. Ta poziv ni ostal na Krajnskem klic upijočega
v puščavi. Že 26. oktobra tistega leta je bil pervi zbor vsih, od
tadanjega deželnega glavarja grofa Henrika Auersperg-a izvoljenih
družbenikov; in pod njegovim predsedništvom je bil baron Jožef
Brigi  d o,  pervi glavarstvini svetovavec v družtvenega predsed¬
nika, Dr. Valentin žl. Modesti  pa v tajnika izvoljen.

4

To družtvo pa ni se imelo nobenih stanovitnih postav; baron
Brigido  je v pervem svojem nagovoru dve pravili imenoval, ki
imate biti duša vsili družtev te verste, namreč: „Med družbeniki
ne sme biti noben razloček", in „Svobodna ima biti družba v de¬
lavnosti svoji". Nje dela naj obstoje v tem, da se skušajo iznajti
poprave v kmetijstvu in umetnijah, da se te iznajdbe učenih mož
po poduku v šolah razširjajo in v djansko življenje vpeljujejo. Ta cilj
in konec si je družba prizadevala doseči po občnih zborih v Ljubljani
ob velikih sejmih, — po dopisovanji družim enakim družbam, do¬
mačim in unanjim kmetovavcem, po razglasovanji vprašanj in po ob¬
darovanji tistih mož, ki so na take vprašanja naj bolje odgovorjali,
po potnih preiskavah dežele glede na nje naravoslovske razmere,
po izdajanji podučnega časnika in druzih bukev, kar je z izdajo
4 tečajev „Sammlung niitzlicher Unterrichte"—  časopisa v
nemškem jeziku — in tednika „Kundschaftblatt"  in z nekterimi
drugimi kmetijskimi spisi v slovenskem jeziku doseči si prizade¬
vala, zlasti pa z napravo očitne šole za kmetijstvo, ktere uče¬
nik je bil jezuit Janez Giel  z letnim plačilom 400 forintov iz
domačega zaklada. Učenci modroslovja in bogoslovci so bili do¬
ločeni v to šolo hoditi. Pa ta nauk se po zapopadku tistih časov
ni kaj prav ujemal s poklicem teh učencev, tedaj niso dolgo ster-
peli pri njem. „In ker tudi od krajnskega kmeta" — kakor je
grof Franc Hohenwart dobro rekel — „ni bilo pričakovati, da bi
bil hodil v Ljubljano v šolo se v tujem  jeziku kmetijskih
vednost učit", je šola kmalo prazna ostala. Ta po višem sklepu
marca 1771 dovoljena in v druzih okolišinah gotovo koristna šola
se je tedaj po višem sklepu 23 .  decembra 1780 zopet zaperla.

Družba poljedelstva je tudi napravila šolo za umetnike in
rokodelce.  Slavni jezuit Gabriel Gruber,  dobro premeten
mož v mehaniki in vsih rokodelcem potrebnih umetnostih, je bil
za učitelja te šole postavljen. Podučeval je naše prednike, kako
zamorejo vse svoje dela po naravnih postavah opravljati; vadil jih
risanja, zemljomerstva in podvodnih stavb (hidraulikej, tako, da
so njegovi učenci ne le samo deželi krajnski, tim več vsemu ce¬
sarstvu veliko veliko koristili. To šolo, čast in slavo družbe, so
tudi krajnski stanovi po moči podperali. Pa v veliko škodo roko¬
delstva in dežele ni dolgo terpela; leta 1769 je bila osnovana,
in že leta 1784 je bila zopet zaperta, ker je Gabriel Gruber,
prezelivši se naRusovsko, Ljubljano zapustil.

5

Čez  eno leto — 1785 — naznani profesor Hacquet,  da hoče
čisto zastonj kemijo  razlagati, sosebnokar rokodelstvo in kmetij¬
stvo zadeva.

Družba poljodelstva je vse bukve in orodja, z eno besedo:
vse potrebno na svoje stroške nakupila, kar je bil Hacquel
iz Ljubljane v Lvov  v Galicijo prestavljen, in toliko koristna
šola je znova zastala.

Zdaj osnuje tadanji deželni inženir Schemerl  risarsko šolo
za rokodelce in umetnike; družba jo oskerbuje z vsim potrebnim
orodjem; vender že čez dve leti neha.

O ti dobi se mora še opomniti prejnica (Spinnfabrik), ki jo
je tudi ta družba leta 1786 ustanovila.

Že leta 1779 je družba želela kako zemljišče za djanske
skušnje kupiti; ker pa se ji ta želja ni spolnila, je razdeljevala
semena po deželi, dobro in pripravno storjene ule (panje) za bče-
le, in za pleme lepe španjske ovne in ovce, ktere je iz Merkopol-
skega c. k. ovčišča dobivala.

Družba poljodelstva in koristnih umetnost na Krajnskem je že
leta 1769 in 1770 darilo obljubila za naj boljši odgovor na vpra¬
šanje: „ali zedinjenje podložnih zemljiš pod eno zemljišno gospo¬
sko deržavi škodva, in če res škodva, kako bi se naj gotoviši
v okom prišlo?*

Dva naj bolja pretresa tega vprašanja, ki sta bila v drugi
od družbe na svitlo dani „zbirki koristnih podukov* natisnjena, sta
bila vzrok, daje  došla za Krajnsko in Štajarsko 7. marca 1775
višja postava „o zložbi zemljišč*.

Kdor je imel prav veliko panjev  ali posajenih murbinih
dreves,  ali kdor je naj več krompirja  pridelal, je bil po dru¬
žbi obdarovan.  Krompirje bil dosihmal Krajncem neznana stvar,
še le družba in sicer z darili  ga je mogla tako rekoč usiliti in
udomačiti.

Al „družba poljodelstva in koristnih umetnij* je v letu 1787
zamerla.

Po dolgem spanji se zbudi in predrami leta 1804 vnovič želja
po družbi, ktera naj bi domače kmetijstvo, rokodelstvo in obert-
nijstvo podperala in na višjo stopnjo povzdigovala, toda burna voj¬
ska je skoz več let nje očitno delavnost popolnoma tlačila. Še le v
letu 1814, ko je bilo Krajnsko Francoza čisto iztrebljeno in sta¬
remu svojemu vladarju znova podložno, je presv. cesar Franc I. v

6

očetovski milosti po višjem sklepu 26. septembra 1814 ponovitev
„c. k. družbe poljodelstva na Krajnskem" zapovedati blagovolil.

Od tega časa niso nobene okoljšine njene delavnosti nikdar
več zadušile.

V teh čerticah pa nimam namena zgodovine te družbe popolnoma
popisovati, še manj vsili mož, ki so navdani domoljubja na čelu te
družbene znano veliko dobrega storili. Moj namen je le ta, da v krat¬
kem nje naj važniše opravila skoz celih 40 let popišem in povem, kar
je v pospeh domačega kmetijstva in obertnijstva v tem času doveršila.

Za širjenje vednost v kmetijstvu in gospodarstvu zlasti med
družbeniki je sklenilo ponovljeno družtvo letopis v nemškem jezi¬
ku „Annalen“ izdajati, kterega 1. zvezek za leto 1822 in 1823
je prišel leta 1830 na svetlo.

Da bi se učencem kmetijstva nauk še bolj zlajšal, je družba
pervo leto 300 forintov iz družtvine kaše dala, za ktere so se
bili za nauk potrebne bukve in drugi gospodarski spisi
nakupili.

Za djanske skušnje na polji, za sadno šolo, za primerivno
posevanje trav za živinsko klajo in druzih obertnijskih želiš, in za
skušnjo novih poljskih orodij je bilo v občnem zboru leta 1822
5 oralov veliko zemljišče od družtvenega posestva ločeno. Ker pa
to zemljišče za sadno šolo kar nič pripravno ni bilo, je bilo za
omenjeno rabo eno leto pozneje, leta 1823, za 5000 forintov pri¬
stava v ljubljanskem predmestji na spodnjih Poljanah kupljena, ki
obsega prostor 5 oralov in 157 štirjaških sežnjev, na kterem se
še dandanašnji mnogoverstne skušnje z novimi sadeži napravljajo,
sadjo- in murboreja pospešuje.

Leta 1821 je tadanji škof ljubljanski Augustin Gruber
v zboru krajnskih stanov blago misel sprožil, naj bi se za krajnsko
vojvodino narodni muzej  napravil in družba poljodelstva se je
tega dela tako goreče lotila, da so jo deželni stanovi povabili,
naj prevzame oskerbništvo  njegovo, kar je pod njih vod¬
stvom tudi veselo storila.

Za povzdigo živinoreje je družba po vikšem dovoljenji leta
1807 in 1808 lastnikom naj lepših goved darila  dajala, za
ktere ji je bilo iz deželnega zaklada vsako leto 600 fl. določenih.
Kjer pa te darila niso dosegle svojega namena — povzdigo živinoreje
— je bila že leta 1816 vikšo vlado prosila, naj dovoli, da bi se za
tistih za darila namenjenih 600 forintov raje dobri biki nakupovali in

7

po deželi na priročne mesta za pleme pošiljali. Ta predlog seje  bil
leta 1838 spolnil; pa slaba reja teh plemskih bikov in prepogo¬
sta raba ali pripuščanje — česar pa zavolj daljnosti družba nadču-
vati ni mogla — ste nadepolni up kmalo poderle in zopet so po
odpravljenih bikih prejšne darila za goveda se oživile, čeravno niso
bile veliko koristniše. Leta 1848 pa je c. k. ministerstvo teh za
darila odločenih 600 forintov za zidanje in napravo podkovij-
ske, živinozdravilske in živinorejske šole  dovolilo, ker
je družbaspričala, da se bo s podukom  gotovše živinoreja zbolj¬
šala in povikšala, kakor z darili.

Za izrejo dobrih poslov  je družba leta 1826 sklenila,
da hoče vsako leto naj bolj pridne in poštene posle obdarovati.
Zavolj mnogih zaprek se ta sklep do leta 1838 ni mogel spol¬
niti; odsihmal pa so pohvaljeni posli darila dobivali vbukvicahtu-
kajšne hranilnice (Sparkasse), po 3 forintov vrednih. Ta nared-
ba pa je že leta 1843 nehala, ker se je vsak lahko prepričal,
da darilica po 5 for. nikakor svojega namena ne spolnujejo, večih
daril pa družba dajati ni mogla.

Ko je bila komisija za osuš en j e ljubljanskega močvirja
leta 1826 tudi kmetijsko družbo nagovorila, naj bi se obdelovanja te¬
ga močvirja udeležila, se rada uda temu poklicu in 35 oralov naj
slabšega prostora na Volarji kupi. Urno se obdelovanja loti; s
pomočjo nepozabljivega mestnega župana H rad e c ki - ga je bilo čez
dve leti že 10 oralov terševja in germovja popolnoma očiščenih
in za daljno obdelovanje pripravljenih. En oral pa da družba dobro
obdelati,ter postavi Karolinino pristavo  na-nj. Tako je vsim
naselnikom močirja kmetijska družba z izgledom svetila.

To ravnanje je presv. cesarju Francu I. tako dopadlo, da je
po vikših dopisih 2. maja in 6. augusta 1832 za osnovo še ene
izgled  n e pristave iz svoje kaše družbi 2000 forintov poslal. Za ta
milostni dar si je družba 25 oralov in 451 štirjaških sežnjev močirja
na II ovci  kupila, ter ga po visokem dobrotniku „F ran c o v o pri¬
stavo"  nazvala. Z vso močjo otreblja, osuša in obdeluje ta pro¬
stor večidel brez požiganja; celih 15 let so se, v izgled in unemo
družim naselnikom in lastnikom močirja, mnogoverstne dela in
skušnje za zboljšanje te nerodovitne zemlje opravljale; zlo drage
skušnje z raznim gnojem, žitom, živinsko pičo itd. so se ispelje-
vale, in s takim trudom je bil mah zboljšan in v rodoviten stan
predelan; zato je družba v občnem zboru letu 1847 sklenila, d<*

8

ji ni treba več tega zemljišča, ker je svojo nalogo spolnila, in je
sedaj že mnogo pridnih in umnih obdelovavcev nekdaj popolnoma
zapušenega maha na ti zemlji.

Leta 1828 je izdala kmetom za poduk v sadjoreji „krajn-
skega vertnarja" ki gaje  tadanji naj umniši sadjorejec, ta¬
krat fajmošter na Peči, zdaj pa misionar v Ameriki, slavni gosp.
Franc Pirc  spisal. Te prekoristne bukvice so se bile dobro po
deželi razkropile in že 1846 so drugi, pomnoženi natis doživele.
Ta „vertnar“  in marljivost žl. Vest-a,  učitelja kmetijstva na
družbenem vertu, sta sadjorejo na Krajnskem močno povzdignila,
ker pred na kmetih ni bilo skoraj nikjer pravega ravnanja s sadnim
drevjem. Današnje dni' se ravno na tem vertu na spodnjih Poljanah
bogoslovci, pripravniki za učiteljstvo, in pa učenci kmetijstva pod-
učujejo z besedo in djanjem sadne, murbine in svilodne reje; za
to zopet družba vse potrebe preskerbljuje.

Ko se je mogel botaniški vertv  Ljubljani razširiti, ker
je bil leta 1810 za-nj odločeni prostor 918 štirjaških sežnjev že
premajhen, mu je družba kmetijstva, ki botaniko zlo čisla, ker
umno kmetovanje močno podpira , znova 419 štirjaških sežnjev sveta
odstopila in leta 1842 še 662 štirjaških sežnjev zastonj prepustila,

Kmetijska družba je tudi za oznovo asekuracijepogorel-
cev  naj več storila. Že leta 1776 si je tadanja družba poljodelstva
močno prizadevala, da bi bila taka zavarovavnica zoper škodo ognja
se ustanovila in v „3. zbirki koristnih podukov" je razodela misli,
kako bi vsak gospodar ta namen naj laglje in naj cenejše doseči za-
mogel. Toda vojska čez vojsko in tuja vlada delj časa ste to prizade¬
vanje zadušile in ves trud nje uničile. Leta 1825 pa seje  kmetijska
štajarska družba do naše krajnske obernila, naj bi ji tudi ona krep¬
ko pripomogla, da bi se pod vodstvom presvitlega predsednika, Njih
ces. visokosti, nadvojvoda Joana  storjeni sklep za osnovanje
vzajemnega zavarovanja  doveršil.

To vabilo naša kmetijska družba veselo sprejme in z vsimi
rokami se dela loti. Z besedo in pisanjem razširja in razlaga do¬
broto in potrebo zavarovanja pohištev zoper ogenj, ter urno razdeli
deželo v asekuracijne okrajne, postavi za krajnsko deželo v Lju¬
bljani dokler se še niso mogli stanovitni uradniki izvoliti, začasno iz
svojih družbenikov izvoljeno vodstvo te asekuracije, v ktero se imajo
po bratovsko združiti štajarska, krajnska in koroška  dežela
in ki naj ima svoj sedež v Gradcu,

9

Že od leta 1780 do 1785 se je tadanja družba poljodelstva
skor sama z mislijo pečala, kako bi se dale po Krajnskem srejn-
ske žitnice  (kaste) po soseskah vpeljati in naj pripravniše osno¬
vati. Leta 1821 prinese časnik „Illyrisches WochenbIatt“ št. 6.
poziv, v kterem družba deželane prigovarja, naj bi se po vsih
soseskah take srejnske žitnice napravile, ter se opera na družbe¬
nika barona Mandel-a,  lastnika grajšine mokronožke, kteremu
gre čast, da je na Krajnskem pervo  srejnsko žitnico leta 1820
sozidal. Tudi v Ljubljani so bili leta 1833 s pripomočjo družbe
eno postavili; čeravno ni dolgo živela, je vender družba svoje
misli vedno terdila in opominjala srejnčane, naj bi tako koristne
naprave ne zametavali. Al vse nje besede je veter odnesel, nikjer
ni več srenjskih žitnic — živih dobrotnic ob hudih letinah!

Srečneja je bila pri osnovanji obertnijskega družtva  za
Štajarsko, Krajnsko in Koroško. Pod varstvom svitlega nadvoj¬
voda Joana  se je začelo to družtvo v Gradcu leta 1838, in kme¬
tijska naša družba je tudi na Krajnskem podružnico tega obert¬
nijskega družtva ustanovila. Terdno je bila prepričana, da se mo¬
rajo kmetija, rokodelstvo in obertnija prijazno strinjati, ker se
vzajemno podperajo, in ravno zatoraj je tudi družbenikom svojim
vedno prigovarjala k družtvu obertnijskemu pristopiti, kteremu
je celo nekaj prostora v svojem poslopji izpraznila za knjigarno
(bukvišče) in risarsko šolo. Tako je kmetijska družba koristno
delavnost tega- družtva še sosebno s tem pomnožila, da ohranjuje
nedeljsko risarsko šolo za rokodelske podmojstre in učence do da¬
našnjega dne.

V povzdigo in unemo za s a dj o rej o je sklenila družba v
občnem zboru leta 1840, da hoče vsako leto naj pridnišim sadjo-
rejcem častne sreberne svetinje  deliti, ktere deli še dan
današnji.

Poterjen pripomoček za zboljšanje in povzdigo sadjoreje so
tudi očitne razstave  sadja, in zatorej je tudi družba z velikimi
stroški leta 1846 pervo tako razstavo sadja napravila, ter jo v
dobrih, sadja bogatih letih ponavlja. Poseben namen teh razstav
je še tudi ta, da se po nemškem izgledu vsakemu plemenu sadja
gotove in vrcdjene slovenske imena dajo,  kakoršnih še zdaj
nimamo, ker dozdaj vsaka vas, celo posamezne hiše svoje jabelka
in hruške drugač imenujejo. Po gotovih  slovenskih imenih
pa se lahko povsod vsak sad spozna, cepiči in drevesca se

10

lahko dobivajo in zamenjajo; eden druzemu dopovedati zamore,
cesar želi, in potem tudi prejme, česar je želel. Že o drugi raz¬
stavi leta 1847 je zbor zvedenih sadjorejcev 223  jabelčnih in
130 hruševih plemen kerstil in imena po bukvicah: »slovenski
vertnar" oznanil.

Za napravo srejnskih sadnih sadišč seje  družba veli¬
ko trudila; sicer se zavolj dokaj zaprek niso vpeljale, pa pogosto
si že kmetje sami peške in košice posevajo in mlade drevesca v
lastnih sadiščih izrejajo.

Reja murb in svilo  d (židnih gosenc) je že pod cesarjem
Karlom VI. in slavno vlado cesarice Marije Terezije na Krajnsko
presajena bila, potem pa je hirala in zavolj velicih napotij čisto
ponehala. Da bi se zopet oživela, začne kmetijska družba leta
1837 vert na Poljanah z murbami zasajati, seme murbino pose-
vati, ter je toliko zaroda napravila, da zamore zdaj (ako posebne
nesreče ni) zraven sadnih vsako leto že blizo 10.000 murbinih
drevesic prav pod ceno razprodati; nekaj jih tudi bolj ubogim za¬
stonj podeljuje.

Ta doba se sme po pravici začetek sviloreje  na Krajn¬
skem imenovati; od tega časa se murbe vedno pridniše nasajajo,
ali z drevesci iz družbinega verta ali pa se izrejajo po semenu,
ki ga družba vsako leto veliko veliko na deželo speča.

Za poduk kmetom na deželi: kako se murbe od semena do
visocega drevesa opravljajo in kako svilodom (židnim gosencam)
postreza, je dala v maternem jeziku leta 1841 bukvice na svitlo, ki
se jim pravi: »kratek poduk sviloprejke in murbe rediti";
in ko so bile kmalo pokupljene, je preskerbela leta 1851 nove od
Dr. Hlubeka  nemško spisane, od Dr. Bleiweis-a  pa poslo¬
venjene bukvice pod naslovom: „nauk murbe in svilode re¬
diti",  kterih je 500 zastonj po deželi razdelila, druge pa tako
pod ceno (po 4 groše.) daje, da si jih zamore vsak kmetič kupiti,
ter se iz njih, posebno zavolj podob, ki besedo razjasnujejo, vsih
potrebnih vednost za svilorejo lahko naučiti.

In da bi manjšim lastnikom in skušavcom rejo sviloprejk
še bolj zlajšala, tudi naj manjše število svilnih mešičkov (koko¬
nov) za gotov dnar skuplja,  da se kar nihče pritožiti ne sme,
da bi ne mogel pridelka nikjer v dnar spraviti.

Kmetijski in obertnijski list v slovenskem jeziku z naslovom:
»kmetijske in obertnjiske novice"  je zlasti s pripomočjo

11

kmetijske družbe izhajati jel, in s tim listom seje  začela nova
doba  kmetijstvu in obertmi krajnske kakor tudi sosednih sorodnih
dežel.

Z „Novicami“ v letu 1843 je zasvetila nova doba kmetijstvu
v omenjenih deželah, ker do tega leta njih prebivavci, sploh pri—
prosti slovenski kmetje in popolno neznani z nemščino, kar nikdar
in nikjer niso mogli kacega poduka o pametnem in umnem kmeto¬
vanji dobiti. Ti zapuščeni siroteji niso nič vedili, kako ljudje po
širocem svetu kmetvajo; sin je ravnal, kakor je oče od ded-
čika, ta od prededčika i. t. d. posnemal; po „Novicah“ pa je v
sladkem maternem jeziku umno kmetijstvo razloženo našel, ter za¬
čuden spoznal, koliko so ga po druzih deželah prehiteli, in kako
urno jo mora za njimi udreti, ako hoče še na zemlji prebiti. Zna¬
ni so pa tudi duševni in telesni nasledki, ki so domovini v prid in
hasen po „Novicah“ zrastli. „Novice" so se bile, podpirane od naj
veljavniših pisateljev slovenskih dežel, kmalo po vsih selih slovenske
zemlje udomačile in cIo po sosednih po jeziku sorodnih deželah uselile,
ter še današnje dni svojo nalogo spolnujejo. S tim listom ste se
v dokladah za kmetijstvo važne deli, namreč „vi no rej a <(  in kme¬
tijska kemija"  na svitlo spravile.

Od leta 1823 izdaja družba vsako leto nemšk  gospodarsk
koledar  (VVirthschaftkalender) in od leta 1845 v založbi Joz.
Blaznika tudi slovensko  „pratiko“, ki po več tisuč poprodanih
iztisih priprosto ljudstvo po deželi v raznih rasdelkih kmetijstva
in zlasti v živinoreji podučuje.

Tudi b čel a rije  družba ni pozabila. Že leta 1836 je izdal
v bčelarii dobro prevedeni družbenik, sedanji predsednik kočevske
podružnice, gosp. fajmošter Juri Jonke  nemško knjižico na svitlo:
„PopuIare Anleitung zur praktischen Behandlung der Bienenzucht",
ki je poslovenjena ime: »krajnski čbelarček"  dobila; obe ste
bile pokupljene in leta 1844 drugič natisnjene.

Leta 1844 je bilo v občem zboru 8. maja sklenjeno, da se
ima na družbini pristavi na Poljanah zavolj silne potrebe na druž-
bine stroške napraviti: podkovijska šola z bolnišnico za živino,
s šolo za poduk v živinoreji, v pomoči ob porodih, v ogledovanji
klavne živine in v ozdravljanji navadnih živinskih bolezen, in scer
po nasvetu Dr. Bleiwcis-a in Dr. Strupi-a,  ki sta začasno
tudi ves poduk o živinozdravstvu brez plačila prevzeti obljubila.
Ko je bilo to po visoki vladi' in nekterih dobrotnikih podpirano

delo doveršeno, je bila od visocega ministerstva ta šola za očitno
razglašena in leta J850 pervič odperta. Kdor premisli, kako glo¬
boko v nevednosti so naši kovači dozdaj tičali, mora hvaležno
spoznati tisto zapoved visocega c. k. ministerstva, ktera, kakor
v nekterih druzih deželah našega cesarstva, zdaj tudi pri nas velja
in zapretuje, da noben kovač na svojo roko kovačnice imeti ne
sme, ako se ni v Ljubljani ali v enaki šoli kake druge dežele um¬
nega in pravega podkovanja izučil. Kakor v podkovanji razširja
ta šola tudi poduk v druzih odraslikih kmetijstva, zlasti v živino¬
reji, živinozdravstvu, ogledovanji klavne živine itd. Doktorja Blei-
weis in Strupi spisujeta obširne bukve, ki bodo vse razdelke živi—
nozdravztva obsegale in kterih so že 3 deli na svitlo prišli.

Da bi se delavnost in korist družbe na vse kraje razširjala,
da bi družba tudi iz dežele potrebno pomoč in podporo dobila, ka¬
dar želi svoje skušnje in mnenja o kakošni reči visokim oblast-
nijam ali družbam po druzih deželah i. t. d. razodeti, je c. k.
kmetijska družba na Krajnskem, po prigovoru presvitlega nadvoj¬
voda Joana, v občnem zboru leta 1843 sklenila visoko vlado za dovo¬
ljenje prositi, da bi smela tudi ona po deželi podružnice  postaviti.
Ta prošnja je bila po glavarskem dopisu 15. decembra 1848
uslišana in kmetijska družba je po politiških okrožnih mejah 21
podružnic po deželi napravila, ktere zdaj večidel prav pridno za
občni prid delajo.

Slavno c. k. ministerstvo kmetijstva je z dopisom 22 .  maja
1849 krajnsko kmetijsko družbo nagovorilo, da bi tudi na Krajn¬
skem za umno podučenje kmečkih sinov v kmetovanji in gospo¬
darstvu poljodelske šole  napravila. Zatoraj je po milostnem
dovoljenji slavnega ministerstva z dopisom 29. septembra 1849,
da sme poprej navadne darila za izrejo naj lepših konj,  namreč
879 forintov 15 T / 2  krajcarjev, za podporo kmetijskih učencov in
druge potrebe poljodelskih šol porabiti, s pomočjo domorodnih
vlastencov, tudi tukaj na Krajnskem leta 1850 take poljodelske
šole osnovala. Nauk v teh šolah terpi po 3 leta in scer z dovolje¬
njem ministerstva notranjih oprav z dopisom 13 julija 1851 , se
pervo leto učenci v Ljubljani  na družbeni pristavi na Poljanah
pripravljajo ter vesoljnega naravoslovja, kmetijske kemije, nato-
roznanstva domače živine, živinoreje, strežbe zdravi in bolni živini,
kmetijske botanike (rastlinstva), sadne, murbine in svilodnc reje

13

uče — druge dve leti se pa djanskega kmetovanja v poljodelskih
šolah na deželi izurjajo.

Po napravi poljodelskih šol se je pa potreba bukev, ki kme¬
tijstvo od vsih strani in po vsih razdelkih natanko in popolno raz-
lagajo, tako jasno razodela, da se brez njih nič več ostati ni
moglo. Od bivšega c. k. ministerstva kmetijstva po dopisu leta 1849
za tako delo navdušena, je c. k. kmetijska družba terdno sklenila
zaželjene bukve na beli dan spraviti. S hvalevredno pripravlje¬
nostjo začne spisavati družbenik gosp. fajmošter Janez Zalokar
brez vsega plačila obširno delo, ki vse potrebne razdelke kmetij¬
stva obsega, in ktero je družba že tudi pod naslovom „um n o kme¬
tijstvo in gospodarstvo" natisniti dala in po nizki ceni (15
groševj na prodaj postavila.

Ker kmetijska družba terdno verjame in je popolno prepriča¬
na, da le djanska delavnost obilo in dobrega sada nastavlja,
je v slednjih časih z veledušno pomočjo predsednika, gospoda
Fid.Terpinc-apravskerbnopo svetu poterjene poljske orodja
in maši  ne  na pristavi na Poljanah v pregled in posnemo postavljala
in poskušala vpričo zvedenih kmetovavcev, in celo poskerbela, da
se v družbeni kovačnici cenejše ponarejajo in po deželi delijo.

Živinoredniki neznano po cenejši živinski soli  hrepene;
družba nič druzega o tem ni mogla doseči, kakor to, daje iz
Hallein-a  take soh' naročila, in jo ravno po ti ceni razdajala,
kakor je njo stala. Zdaj pa na nje prigovor druga štacuna v Ljubljani
živinsko sol prodaja, ki je iz morske soh’ napravljena. Kakor s
soljo ravna družba tudi z mavcem  (gipsonf) in mnogimi se¬
meni,  ktere v polajšanje gospodarjem prodaja na svojem vertu.

V hitro povzdigo živinoreje po Krajnskem pošilja podružni¬
cam za svoj denar kupljene lepe bike  za pleme, ktere oslabele
zopet poprodava in dnar v družbeni zaklad deva.

Tudi drenažo  je kmetijska družba na Krajnskem leta 1853
vpeljala. Ko se je namreč po vsem cesarstvu hitro razprostirala,
se oberne naša družba do sestre svoje v Gradec. Ta ji kmalo
inženirja pošlje, ki ume drenažo po močirnih krajih vpeljavah
Družba najame zdaj tega inženirja, nagovori gospod Baurn-
gartner-ja,  da mašine za napravo potrebnih ilnatih cevi'si
omisli, in mestna gosposka da perva 10 oralov veliko snožet
na močirji drenažiti. Tako se bo, kakor upamo, neprecenljiva
drenaža čedalje po deželi širiti jela. —

14

To so čertice ali kratek popis djavnosti c. k. kmetijske družbe
na Krajnskem od nje začetka do sedanjega časa. Le naj važniše
nje prizadevanja, skušnje in izpeljanja smo omenili, ki jih je s
podporo visoke vlade in deželskih stanov in s pomočjo podružnic in
družbenikov doveršila pod krilom Očeta vsih notranjo-austrijanskih
družb Njih cesarske visokosti, presvitlega gospod nadvojvoda
Joana Kerstnika.

Pregled

nasledovanja (verstej gospodov predsednikov, glavnih odbornic
in tajnikov, kakor tudi druzih uradnikov academiae operoso-
rum , družbe poljodelstva in koristnih umetnost, in c. k. kme¬
tijske družbe na Krajnskem.

Janez Prešern,  stolni prošt, je bil predsednik, ko se je
leta 1701. „Academia operosorum“ pervikrat v hiši deželnih sta¬
nov (Landhaus) v očitnem zboru sošla. Od leta 1725 do 1781
je pa delavnost te akademije popolno pojela.

Po novem oživljenji leta 1781 je bil predsednik stanov baron
Žiga Gussich  predsednik družbe, glavarski svetovavec grof
Edling  pa nje vodja.

Baron J o ž. B r igi do, glavarski svetovavec, je bil pervi pred¬
sednik „družbe poljodelstva in koristnih umetnost"; Dr. žl.Mode-
sti Valentin  pervi kancelar in Jožef Justin Lene  pervi ak¬
tuar. Vsi so bili izvoljeni v zboru 26. oktobra leta 1767.

Leta 1773 mu je bil naslednik izvoljen Juri Jakob  grof
Hohenvvart,  glavarski svetovavec.

Od te dobe je zopet delavnost družbe večkrat prenehala, za-
toraj tudi ni bilo nobenega vodstva.

Višji zavetnik c. k. kmetijske družbe.

(P- n.)

Njih cesarska visokost, presvitli cesarjevič in gospod

JOAN KERSTNIK,

cesarjevič in nadvojvoda austrijanski, kraljevič ogerski, češki

i. t. d.

15

Predsedniki c. k. kmetijske družbe

(od leta 1815).

Baron Žiga Zois,  (od 1. 1815 do 1. 1816), — baron
Anton Codelli  (od 1. 1816 do 1. 1818). Od 1. 1818 do 1.
1821 ni bilo predsednika. — Baron Janez Buset  (od 1. 1821
do 1825) — Janez žl. Gandininaj  stareji odbornik je bil začasni
predsednik (odi. 1825 do 1827); v tem je bil (29. aprila 1826)
baron Leopold Lichtenberg  v družbenega predsednika izvoljen.
— Gospod grof Franc Hohenwart  (od I. 1827 do 1834). —
Po tem je bil spet začasni predsednik Janez žl. Gandi  ni,  naj
stareji odbornik (od 25. marca do 2. maja 1834). — Milostljivi
gospod knezoškof Anton Alojzi  (od 1834 do 1. 1836). — Go¬
spod Jož. F luk žl. Leidenkron  naj stareji odbornik je bil za¬
časni predsednik od 23. januarja do 21. marca 1836. — Gospod
grof Wolfgang Lichtenberg  (od 1836 do 1849). — Sedanji
predsednik c. k. kmetijske družbe gospod Fidelis Terpinc,
grajšak (leta 1849 izvoljen).

Udje glavnega odbora

(tudi od leta 1815).

Gosp. Janez S tratil  c. k. kresijni gojzdni komisar; gosp.
Ignaci Ribesel,  c. k. deželni svetovavec; gosp. Franc Hlad¬
nik,c.  k. gimnazialni prefekt; gosp. Jožef Kersnik,  c. k. profe¬
sor (tudi oskerbnik družbinega verta na Poljanah); gosp. Jakob
Ženk  er, c. k. kantonski komisar; gosp. Franc Radoni;  gosp.
J. N. Hradeczky,  mestni župan (od 1. 1821 do smerti 1.1846);
gosp. žl. Zaruba d’Orszova,  c. k. kresijni gojzdni komisar;
gosp. Jožef  žl. V e s t, c. k. professor in tudi oskerbnik družbine¬
ga verta na Poljanah; gospod vitez Franc Jacomini-Holz-
apfel-Waasen,  c. k. glavarski tajnik (od 1. julia 1834 do 1.
februarja 1836 je tudi tajništvo družbe oskerboval); gosp.Franc
Possanner žl. Ehrenthal,  c. k. kantonski komisar; gospod
Franc Galle,  grajšak; gosp. Dr. Franc Hlubek,  c. k. pro¬
fesor in oskerbnik družbinega verta na Poljanah; gosp. Dr. Jo¬
žef Orel,  tudi oskerbnik družbinega verta; gosp. Mihael Pregl,
tudi družbeni dnarničar; gosp. Dr. Franc Schubert,  c. k. pro¬
fesor in oskerbnik družbinega verta na Poljanah; gosp. Dr. Stru¬
pi  c. k. deželni živinozdravnik in oskerbnik družbinega verta na

16

Poljanah; gosp. Ferdinand Schmidt,  posestnik; gosp. Anton
Samassa,  posestnik; gosp. Franc Križman,  posestnik; gosp.
Andrej Malic,  posestnik; gospod Mihael Ambrož,  pervi
magistratni svetovavec in posestnik.

fiancelarji in tajniki

(od leta 1816).

Gosp. Karl Werner,  c. k. profesor; (kancelar od 1. 1816
do 1. 1817); gosp. grof. Rihard Blagay,  kancelar od I. 1817
do 1. 1818); gosp. Janez žl. Gandini,  (tajnik od I. 1819 do
1837); začasno tajništvo je terpelo od 1. 1837 do 1. 1842; —
Sedanji tajnik družbe je Dr. Janez Bleivveis,  c. k. profesor,
izvoljen leta 1842.

Aktuarji in adjunkti tajništva

(od leta 1815).

Gosp. Hermann Schanda,  c. k. glavarski vradnik (od 1.
1815 do 1. 1834); gosp. Peter Leskovic,  posestnik (od leta
1839 do 1.1846); gosp. Andrej Brus,  posestnik (od 1.1847).

Pisarji družbe

(od 1. 1822 do 1834).

Gosp. Leopold Makuc;  gosp. J. Hoffmann;  gosp. Ma¬
tevž Zapletov.

Učitelji v  družbeni podkovii in živinozdravnii

(osnovane leta 1850).

Dr. JanezBleiweis,  tudi vodja te učilnice; gosp. Dr. Simon
Strupi,  c. k. deželni živinozdravnik, učitelj djanskega živino-
zdravstva; gospod Andrej Fleischmann,  učitelj kmetijske in
živinozdravilske botanike. Gosp. PavlSkaleje  učitelj podkovstva.

Pregled«vavci družbenega računa.

V občnem zboru letu 1845 je bil gosp. Florian Riedel,
vitez Raitenfels,  vodja c. k. deržavnega računstva v pervega
preglednika, in po smerti c. k. svetovavca deržavnega računstva
Franca Hradeczky-ga  leta 1845, gosp. Andrej Paulin,
c. k. svetovavec deržavnega računstva v druzega preglednika iz¬
voljen. Tema se morajo po družbenih postavah letni računi na
pretres dajati.

17

Simi

kmetijstva sploh na Krajnskem.

Kratko popisal

Dr. J. Blehveis. *)

Zemlja.

Vsa krajnska dežela, ki šteje kakih 500.850 prebivavcev,
meri 17 3 20 / 10 o štirjaških milj ali 1,732,000 oralov (johov, po
1600 štirjaških sežnjev). Od te zemlje je 16 5 40 / 100  štirj. milj
rodovitnih, 7 80 / 100  pa popolnoma nerodovitnih. Poveršnina Krajn¬
skega pa se zamore tako razdeliti, da na vsacih 100 oralov rav-
note hodi 260 oralov gora in 123 oralov brežin (homcov, gri¬
čev) in zato se mora Krajna gorata dežela imenovali, ki je za
živinorejo naj pripravniša. Po lastnosti zemlje je ilovnatnih zem-
ljiš naj več, za temi ilovnato-peščenih; bolj po malem se nahaja
tudi lapornata, močirna in šotnata. Od izvira Save do nje izliva
iz Krajnskega se v ravnini pod gnjilovco ne dobiva druzega, ka¬
kor apneni in kremenov drobir (Jabore), kterega gnjilovca ali ro¬
dovitna parst (sparstenina) le plitvo pokriva.

Podnebje.

Po svetu se malo dežel nahaja, ktere bi na tako majhnem pro-
storcu v primeri proti drugim vender v različnih krajih tolike raz¬
ločke v podnebji ali zračji razodevale, kakor nam ga ravno Krajna
kaže, ki ima gore z večnim snegom odete, nasproti pa tudi po
versti kraje, kjer dorašajo in dozorujejo mnogoverstni pridelki, in
celo smokva pod milim nebom precvita. Posebne lastnosti vreme¬
na, po kterih se rastlinje ravna, so sledeče in vredne, da jih po-
samno omenimo:

1) Bora, ki zlasti po Notranjskem razsaja, da vozove zvrača ;
2) jug, ki je na Krajnskem zlo navaden; 3) nenadne hitre premcm-
be vremena, ktere večidel hude ure, piši, plohe in toča spremljajo;
4) pogosto deževanje zavolj lege in visocih gor. Dež je tako
obilen, da se, razun otokov, v Europi nahaja le malo dežel, ki

*) Temu popisuje bil dr. Hlubekov spis v posebno pripomoč, potem pa tudi

spisi c. k. deržavnega računstva in spisi katastralnega inšpektorja gosp.

J. Kautner-ja.

2

18

so deževju bolj podveržene kakor Krajnsko, ktero vsako leto
toliko deževnice dobiva, da bi kakih 60 paleov globoka po
nji stala, ako bi je zemlja kar nič ne popila. In ravno zavolj to¬
like vlage zamorejo zeliša na Krajnskem sploh spešneje in veselše
rasti, kakor bi jim sicer samo pičla in medla rodovitnost zemlje
dopustila.

Poljedelstvo.

Zemlja je na Krajnkem tako razkosljana, kakor se razun
Primorja nikjer v našem cesarstvu ne nahaja. To je ena naj več¬
jih napak krajnskega kmetijstva, ker na premajhnih pr o stor-
cih  ni skor mogoče prav pravo kmetovanje.

Tako je 829,847 oralov njiv v 617.657 kosov razdeljenih;
verstenk (Eggarten) 1383 oralov v 3250; trik (Trischfelder) 2876
oralov v 3772; tertnih njiv 2649 oralov v 9108 delov razkosa¬
nih; in ravno tako je spašnikov 405.286 oralov v 285,469; ver-
tov 3683 oralov v 26,205; nogradov 16,768 oralov v 71,029
in gojzdov 703,445 oralov v 165,495 kosov razdeljenih, tako,
da vse posestvo blezo med 73,469 vlastnikov razpada. Ker si vsak
kmet po majhnih svojih prostorcih vse, kar koli se mu potrebno
in koristno zdi, pridelati hoče, mora prav gost kolobar imeti, to
se pravi, setva za setvo se morate brez preneha verstiti zlasti še
zato, ker se ajda, poglavitni pridelek dežele, večidel za drugi
pridelk v sterniše ozimine in ječmena seje.

Tudi prisilja potreba, da si mali gospodarji njivice, kolikor
jim je moč, z različnimi celo naj nasprotnišimi sadeši prepolnujejo
in tako vsim postavam umnega kmetovanja silno nasprotvajo.

Letni pridelki pa bi utegnili po katastralnem računu taki le
biti: Ajde,  poglavitnega pridelka, krajnska dežela po kakih
577,000 vaganov dobiva; za ajdo se pridela naj več ovsa  blizo
562,300 vaganov; potem pš enice  (ozimne in jare) 448,800 va¬
ganov; reži  (tudi ozimne in jare) po 362.650 vaganov: prosa,
ki daje vsakdanjo kašo,  284,300 vaganov; ječmena  po
252,200 vaganov; koruze  84,500 vaganov, pire 10,600 va¬
ganov, in sirka  3650 vaganov. V  dobrih letinah se je krom¬
pirja  po 2,452,000 vaganov nakopalo; pretekle leta pa sajenje
krompirja hira, odkar je bila gnjiloba, ki je naj hujša bila leta 1849,
ljudi močno ostrašila, da krompir zlo popustivši raje kak drug sadež,
zlasti koruzo, sejejo.

Fažola  se vsako leto po 2600 vaganov, repe  po 530,000

19

vaganov in korenja  po 15,500 vaganov spravi; pretekle leta se
je tudi koristna burgunska pesa  po deželi širiti jela.

Izmed rastlin, s kterimi se kupčuje, krajnska dežela samo
lanu  precej prideluje in lanenega semena se vsako leto blizo
14,000 vaganov, in prediva  po 10,000 centov dobiva. Tudi
ozimec (turk) se od vel. Šmarna do sv. Tilna pogosto seje in o
sv. Marjeti spravlja; pa samo o sneženih letih se dobro obnaša,
kadar debel sneg čez zimo lanišče pokriva. Vender ta naš ozimec
ni tako imenovani večni  lan(Iinum perenne) kakor menijo nekteri
zunanji kmetovavci, ampak je le sorta navadnega lami (linum usi-
tatissimum), zavolj razločka „prežljej“ (prežati glavice, zem¬
lja se preža, fein aufberften)  imenovanega, od kterega se v
tem razločva, da je bolj koreninat in vejnat, ter krajše in debelejše
predivo daje. Akoravno tkanje in preje na Krajnskem niste nič
več poseben oddelk domače obertnije, kakor nekdaj, ko seje krajnsko
platno zlasti za jadra (plahte po barkah) lahko spečalo, je ven¬
der ta obertnija po loškem, smledniškem, krajnskem in idriškem
kantonu (okraju) še toliko, da se razun domačega pridelka še
čez 5000 centov prediva iz dravske in ziljske doline iz Koroške¬
ga, kakor tudi iz Štajarskega in iz daljnih krajev dopeljava, da
potrebi zadostuje.

Detelje  (štajarske) prideluje Krajnsko po 626,600 centov
na leto; slednje leta se kmetovavci tudi metelke  (nemške ali
lucernske detelje) poprijemajo.

Razun omenjenih pridelkov spravlja naša dežela po 6000
vaganov sočivja, namreč: boba, graha, leče, tudi potrebno zelje
po njivah, po verteh pa kuhinjsko zelenjad.

Zravno teh pridelkov se dobiva še na leto slame, in scer:

skup  3,748,800 centov.

2 *

20

Od omenjenih poljskih pridelkov (kterim pa je še tudi seme
prišteto) zvozijo kmetije pšenico večidel vso po tergih, da z uter-
ženim dnarjem davke in druge potrebe opravljajo; prosa, ovsa in
ječmena se po tergih že manj dobiva, naj manj pa ajde in druzih
pridelkov, ker se dežela razun naj rodovitniših krajev sama ne
more preživih, in le Dolensko v dobrih letinah nekaj čez svojo
potrebo pridela, Notranjsko pa in Gorensko si morate časi celo tre¬
tji del svojega žita iz druzih krajev dopeljavati (dovažvati).
Poglavitna hrana Krajncov je ajda, proso, (kaša) krompir, repa,
zelje in v hribih večidel oves. Vsakdanji kruh se v revniših hišah,
zlasti po Notranjskem, redko, večidel samo o godeh ugleda.

Po vednem podbadanju kmetijske družbe so začeli ljudje
tudi koruzo  bolj pogosto sejati, če ravno še ne tako splošno,
kakor zavolj obilne rodovitnosti zasluži. Ker namreč koruza, od
vsih strani pretehtana, še vedno naj več čistega dobička daje, in
je tudi skor polovica dežele pripravna za njo , in po vsem tem še
slana ajdo pogostoma jemlje, bi bilo prav dobro, da bi se koruza
obilniše obdelovala, vsaj bolj kakor dozdaj, ker je še le kakih
5280 oralov z njo obsajenih.

Gotova resnica je, da bi se krajnska dežela le potem preživih
mogla brez tujega žita, ki ga mora za drage dnarce iz sosednjih de¬
želi dobivati, ako bi se koruze  prav iz serca poprijeli in je
veliko več (se ve da ajdi v škodo, ki pa rada po slani poginja)
pridelovali.

Priča te resnice nam je bohinska dolina, ktera, čeravno med
naj vikšimi gorami, koruzo prav pridno seje, odkar jo je ranjki
fajmošter Jakob Pagon  — slava mu! — vpeljal, pa tudi odsih¬
mal vsaj polovico tujega žita manj  potrebuje, kakor si ga je po-
pred dovažvala.

Koruza, sirk, fažol in buče se na Krajnskem rade skup vsa¬
jajo; s koruzo in fažolom se vlastnik preživlja, z bučami prešička
debeli; iz sirkovine dela metle, da si s tim vsaj dnarja za libro
soli uterguje.

Druge lastnosti krajnske kmetije so te, da se konoplje v
krompir in v proso zasajajo; da se ena sama njiva z repo, peso
in kapusom prepreza in leča ob krajcih, malčih in ozorih ozimine
poseva. Po vsem Gorenskem, razun Bohinja, se nahajajo samo
štiribrazdne, tadaj prav ozke lehe ali ogoni (kraji). Da razori
prazni ne ostajajo, se z ozimino vred leča vanje zavlačva. Po-

31

sebna lastnost se mora tudi imenovati setev lanu  med ajde; zlasti
po Dolenskem se semtertje lan med ajdo seje, da vsaj lan ostane
če tudi ajda pogine. Posebno navado imajo še Krajnci, da se na
eni njivi lan in kapus vedno verstita; po vsi deželi se namreč skor
samo kapusu odločene njive dobivajo, po kterih se razun lanu
glavno zelje (zelnate glave) obdelava in v Terst izvažva, kolikor
ga čez domačo potrebo ostaja.

Tudi z zeljnimi sadikami (flancami), ktere se po Nanosu ne¬
znano dobro ponašajo, je velika kupčija, da se celo med Primorce
in Lahe prodajajo.

Konoplje se le na Dolenskem po večjih prostorih čisto same
sejejo, navadno se pa drugim pridelkom primešujejo.

Če pregledamo setev detelje,  hodi na deteliša le osmi del
prostora, ki ga njive obsegajo. Dežela prideluje 4,588,400 cen¬
tov dobre presne klaje, ktera pa ni dovolj za močno povzdigo ži¬
vinoreje; in tudi skušnja priča, da Krajnci le preveč setvo in ob¬
delovanje živinske klaje zanemarjajo.

Sadjoreja.

Po vertih se nahaja večidel sam domače sadje: hruške, ja-
belka, češnje in češplje (slive), kterih sosebno Dolenci dovolj imajo.
Sadjoreja po travnikih pa bolj po Gorenskem kakor po Dolenskem
cvete; po burnem Notranjskem je celo malo vredna, razun ipavske
doline, kjer se dobivajo po nogradih in s tertami prepreženih nji¬
vah žlahne češnje, slive, marelice in breskve. Večidel se to sadje
kakor tudi grozdje v Ljubljano in po druzih krajnskih mestih zno¬
si; pretekle leta so začeli Ipavci zgodno sadje in grozdje po
železnici celo v Gradec in na Dunaj pošiljati, kjer vse lahko pro¬
dajajo. Po Dolenskem se sadjoreja zlasti po nogradih dobro po¬
naša. Jabelka, hruške in češplje, večdel posušene, ljudje doma za
skuho porabijo; neposušeno sadje doma povživajo ali po tergih
spečajo, samo češpelj se vender o dobrih letinah mnogo iz dežele
izvozi.

Murbe in svilodi.

Od leta 1837 se je začela reja murb po Krajnskem dobro
razišrjati, in se današnje dni še vedno bolj oživlja, kar namreč
c. k. kmetijska družba vsako leto blizo 10,000 murbnih drevesec
ali prav po ceni ali pa celo zastonj podeljuje, in kar se je več kme-
tovavcov po Dolenskem z  rejo murb in sviiod prav skerbno pečati

22

jelo. Naj marljivši so dosihinal v sviloreji prebivavci Ipavske do¬
line na Notrajnskem; potem okoli Kerškega, Kostanjevice, Mo¬
kric, Metlike, iMirne in Mokronoga na Dolenskem; po Gorenskern
pa okrog Smlednika in Ljubljane.

Vsih murb skupej bi utegnilo na Krajnskem blizo 85,000
biti, ki pa še niso vse dosti dorasle, da bi se smele svilodam v
kermo smukati. Vendar se je že preteklo leto 663 liber svile
pridelalo, ki je bila, če libro po 10 forintov cenimo, 6630 forin¬
tov vredna.

Vinoreja.

Vino se prideluje na 19,418 oralih prostora; izmed teh je
16,768 oralov pravih nogradov, 2650 oralov pa s tertami obsa-
jenih njiv v ipavski dolini. V srednjih letinah se zamore vina po
377,300 austrijanskih veder pričakovati; zmed teh ga je dve de¬
setini dobrega, šest desetin srednjega in dve desetini slabega vi¬
na. Naj boljše krajnsko vino, ki bi pa tudi vsaki deželi čast de¬
lalo, je rudeče Verhpoljsko v ipavski dolini, ktero pa le samo na
kakih 3 oralih v Verhpolja raste; drugo vino s tertami obsajenih
njiv po Ipavi se zamore dobremu prištevati. Naj boljši nogradi
in naj boljši vina po Dolenskem se dobivajo v okolici metliški,
kostanjeviški, kerški, novomeški, semiški in na sosednjih gori¬
cah krupških. Na Notranjskem se dobre vina pridelujejo pri Re-
seljah, Šentvidu, Losicah, v Gočah in Slapu.

Iz dežele se naše vina ne vozijo, marveč se ga štajarškega
nam obilo pripeljuje. Iz sosednega Primorskega se nam vozijo
močne bele vina istrijanske, namreč nekaj Prosekarja, zlasti pa
rudeče vina goriške okrajne, vender ne po toliko, kakor iz Šfa-
jarskega. Slednje leta so tudi jeli lahke austrijanske in ogerske
vina v deželo dobivati.

Živinoreja.

Če ravno Krajnci iz naj bolj bolj žitnatih dežel Europe in clo
iz Afrike žito prav lahko dobivajo, se vendar rajše z obdelova¬
njem žita pečajo, kakor da bi dobro pičo sejali in živino redili.

Ta razvada je sicer blagostanu dežele zlo zlo škodljiva; ven¬
der ni upa, da bi se kmalo odpravila, dokler živi naj hujši sov¬
ražnik živinoreje, razkosljanje zemljiš  namreč. Kmet ima
večidel tako malo zemlje, da klaje za živino skor sejati ne more;
jsatoraj stoje medli in meršavi repi po hlevih; zatoraj jih ima vsak

23

vlastnik po malo, in tako jih prekmalo po plemenu vodi, premlade
in prerahle že za naj težje dela napreza, da postajajo tako pre-
hitene živalice slabe in zamorjene. Važen vzrok slabe živinoreje
se sme tudi vozarija v množili krajih imenovati. Živališe, mlado
napreženo v preobložene voze, ne pozna dobrega dne; terpi in
lakotva, pa le bičevje se ji daje. Zatoraj bo železnica kmetii ve¬
liko pomagala, če to tudi s konca obcestne ljudi grenko zadela;
počasi se bodo zavedili in kmetije lotili.

Reja goved:

po popisu leta 1851 šteje Krajnsko:

krav. 79,610

volov in bikov . . . 67,672

mlade živine ....  39,805

skup . 187,107.

Krajnska goved je večdel male sorte in vaga po 3 ali 4 cen¬
te; boljši živinoreja se po Gorenskem razširja.

Mleka se vsako leto od krave blizo 600 bokalov dobiva. Vlast-
niki pa, ki blizo mest stanujejo in mleko prodajajo, si kupujejo
molzne krave sosebno iz Štajerskega in Koroškega.

Sir se skor samo v gorenskih planinah dela, nekoliko tudi
po Notranjskem. Gospod Jož. Bischof, prešnji vlastnik Thier-
garten-a pod Ljubljano, je bil začel prav dober sir napravljati,
ki ni slabši od Strasburškega. Sedanji vlastnik gospod Karol
G a 11 e ga za njim napravlja.

Domačih volov se velika množica na Benečansko in Furlan¬
sko za vožnjo poproda; nikoli pa se ne pitajo tropoma; posamezne
pitance vlastniki sploh doma spečajo.

Reja konj.

Krajnsko ima po popisu leta 1851:

kobil. 6,480

konj. 13,234

žebcev. 88

žebet do 3 let. 467

skup . . 20,269.

Konji so sploh srednje baže; naj boljši se nahajajo po Go¬
renskem, kjer je nekdaj težko pleme bleško in bohinsko, zlo ena¬
ko koroškim in solnograškim težkim konjem za vprego, še dosti
slovelo, Slednje leta pa se je to pleme po drobnonožnih žebcih

24

izverglo ter je oslabelo. Naj slabši konje premore Notranjsko,
zlasti so kljuseta, s kterimi blago po veliki cesti vozarijo.

Konj, posebno kobil, se naj več Primorcem in Lahom proda.
To je pač velika škoda za povzdigo in zboljšanje konjske reje,
ker se žebički, sosebno kobilice, če količkaj lepega života obetajo,
urno iz dežele pošiljajo, da potem le redko kako prav lepo žebet-
no kobilo najdeš. Na Notrajnskem je v Prestraneku c. k. kobilišče,
ali prav za prav le žebišče, to je, rejnica žebet, ki so bili v ce¬
sarskem kobilišču v Lipici storjeni, potem se pa dorašeni v četer-
tem letu zopet nazaj v Lipico peljejo. V Prestraneku se po ka¬
kih 60 do 80 žebet redi. Tukaj odrejeni konji so dobri, imajo
šibak in tanak život, pa zgoščene kosti in posebno terdne kopita.
Vzrok teh lastnost so skalnati pašniki po planinah, v kterih žebeta
poletje prežive. Za ježo so prav lahki in zatoraj močno čislani.

Poleg Ljubljane je v Selu c. k. žebčarija z 80, samo za
Krajnsko pa z 32 žebci. Srednje število na Krajnskem k cesar¬
skim žebcem pripeljanih kobil utegne blizo 2000 biti. Ker pa ima
dežela 6480 kobil, se jih tadaj komaj tretjina k cesarskim žebcem
vodi.

Reja ovac.

Reja navadnih domačih ovac, žlahnih nimamo nič, posebno
Notranjcem lepe denarce dela. Po popisu leta 1851 premore
Krajnsko 67,572 ovac.

Rede se naj bolj zavolj mleka, iz kterega se dela dober in
obrajtan sir.

Volne se vsako leto po 2000 centov nabere. Sploh se kaže,
da dežela ni kaj prida za rejo žlahnih ovac v večjem številu,
ker so zemljiša prerazkosljane in tedaj premajhne; po Notranjskem,
ker potrebne vode vedno primanjkuje, pa še cIo mogoče ni, da
bi se vodnjaki skopali, ker je vsa zemlja spodrita in votla. O
sadanjem času velja domača ovca po 3 ali 4 forinte.

Da Notranjsko, ravno naj nerodovitniši del Krajnskega, 46,461
ovac redi, tedaj veliko več kakor Gorensko in Dolensko skupaj,
se zamoremo iz tega razjasniti, da suha apnena zemlja in kratka
travica notranjska ovčji reji posebno tekne in da se velike trope
ovac spomladi v Istro na pašo gonijo.

Reja koz.

Koz premore krajnska dežela 8484. Ker so navadno po 3.
forinte, bi skupaj 25,452 forintov zdale. Koze dajo večidel po

35

100 bokalov mleka na leto; jih je tedaj 6 za eno kravo, ki ga
po 600 bokalov daje.

Kozliči posebno iz Notranjskega se v Terstu in Ljubljani prav
radi povživajo.

^ Reja prešičev.

Dozdaj smo le srednje in celo slabe oddelke živinoreje pre¬
gledovali ; zdaj pa se nam vendar nekoliko boljše odpre. Posebno
veselje nam ravno reja prešičev napravlja. Priprosti kmetič za
goved in konje le malo skerbi, prešiče pa tako skerbno redi in
pita, da si veče marljivosti o ti reči skor nikdo želeti ne more.

Pitanje z želodom in žirom je po Dolenskem močno v navadi.

Izmed 75,300 prešičev se jih vsako leto več kot polovica
tako odebeli, da tergovci izmed pridelkov krajnskega kmetijstva
po Špehu (zaski, slanini) naj bolj vprašujejo.

Krajnci pa ne pitajo samo domačega priredka; vsako leto se
jim po več tisuč horvatov priganja, ktere manjši vlastniki celo kaj-
žarji ali sobenki kupujejo, pitajo, zaklane in otrebljene v Terst
in na Koroško prodajajo. Tako prirede kak grošek in z ostanki
si še predpustom postrežejo.

Klobase umejo Krajnci kaj dobre delati; okajenih mesenih po
veliko v Terst pošiljajo in tudi sami precej poručajo, zatorej se
pa tudi s cevi močno kupčuje.

Cena medlega prešiča se po 8 do 16 forintov nastavlja; ako
vzamemo srednjo ceno po 13 forintov, bi bilo vse število skup
kakih 903,400 forintov vredno.

Perutnina.

Z rejo perutnine se naj bolj Dolenci pečajo. Manji vlastniki
jo prodajajo kokošarjem, ki po vaseh golobe, kokoši, ali race,
gosi in purane skupljajo, potem pa jih ali v Ljubljano, ali večdel
še celo v Terst vozijo. Golobov se vendar — k sreči kmetijstvu le
po malem redi.

Čbelarstvo.

Krajnci čbele neznano ljubijo. Ne samo podučeni gospodarji,
temuč celo priprosti kmetiči čbelam tako ljubeznjivo in tako iznaj-
deno postrezajo, kakor bi jim v druzih deželah le redko kdo po¬
streči umel. Krajnec si ne razume samo od svojih rojev naj večji
dobiček naklanjati, on tudi tuje čbele v svoje ulnjake v postrežbo
jemlje. Vir tolike ljubezni do čbelarstva in tudi velicega dobička

26

pri njem ste resje, ki zgodaj spomladi, že clo pod snegom in spet
pozno v jesen precvita, in ajda, ki v sterniše po ozimini zavle¬
čena ravno med (šmarnima mašama) Šmarnoma polje s cvetjem pre-
preza in sterdenim duhom napolnuje.

Kakor majhna je Krajnska deželica, premore vendar v do¬
brih letinah po 100,000 ulov (panjev), ki se posamezno sploh po
2  ali 3 forinte cenijo. Cena voska skače med 80 do 110, sterdi
ali medu pa med 17 do 20  forinti pri centu. Po skušnjah pa
dajo uli (panji) po 40 liber voska in medu. Iz enega centa pol¬
nega satovja se dobiva 5 liber voska, zatoraj ima 100,000 ulov
(panjev) po 40,000 centov polnega satovja, ki dajo po 2000
centov voska.

Ako cenimo 1 panj samo po 2  forinta, 1 cent voska samo
po 85 forintov, 1 eent medu po 17 forintov, so tedaj čbele vse
skup 200,000 forintov vredne; zdaj pa dajo dobička:

646.000 forintov za 38,000 centov medu,

170.000 „ „ 2000 „ voska, tadaj

skup 816,000 forintov.

Meda in voska se nekaj v tuje dežele pošilja, večidel pa do¬
ma porabi. Krajnski med se na Nemškem , posebno na Bavarskem
in Pruskem, za medico zlo zlo obrajta in išče.

Ribniki.

Ribniki (bajerji) se na Krajnskem malo nahajajo. V  starih
časih, ko zemlja ni imelaskor nobene vrednosti, so zamogli vlast-
niki, posebno samostani, semtertje ribnike napravljati in obderža-
vati; o današnji draginji zemlje bi pa ribniki le zgol zgubo ka¬
zali. Zatoraj tudi nikdo novih ne napravlja in celo s starih so vo¬
do odcedili, jih osušili in v travnike ali njive spremenili. Na
Krajnskem sta le še dva večja ribnika, ki blizo 5 oralov prostora
povzameta in ribe brez človeške skerbi redite. Tudi ribštvo sploh
po tekočih vodah in jezerih ni nič kaj vredno; vsaj deželni bla¬
ženosti skor nič ne pripomore, ker ji komaj kakih 3,000 forintov,
čistih dohokov donaša. Bohinsko in bleško jezero se po 400,
in cerkniško po 260 forintov v najem daje. Podkorensko je¬
zero pa vlastnik sam za lov porablja, in ribštvo po rekah, razun
Save in Kerke skor spomina ni vredno. Posebna prikazen tukajš-
nih jezer (razun podkorenskega in obeh belopečnih) je ta, da
zavolj premerzle vode, ker je silno globoka, ne morejo ribje za-

27

lege dosti izgoditi. Zavolj mraza se ribe ne derste; ali če se
tudi derste, se jajčki ne izvale zavolj pomanjkanja toplote.

Krajnski raki, zlasti kerški, zavolj velikosti in dobrote deleč
po svetu slove in se tudi razpošiljajo, pa dobiček je celo majhen.

Obdelovanje planin.

Obdelovanje planin obstoji v tem, da se na požganih in raz¬
kopanih logih po dva ali trije žitni pridelki (dvojna ali trojna se¬
tev, navadno naj lepša pšenica) dobivajo, potem pa se kaj časa
zopet zarašeni večdel za košenine ali travnike pušajo.

Požiganje, ki se po Austrijanskem, Štajarskem in Koroškem
vsakih 15, 20  ali 30 let ponavlja, je na Krajnskem nenavadna
reč. Požiganje na 20  let se samo v planinah nad sv Primožem
nad Kamnikom zapazi; pri sv. Joštu, na Verhu, v Sorici, in kjer¬
koli še kaj požigajo, se na nobeno gotovo leto ne vežejo, ampak
požigajo, kadar se komu dobro in potrebno dozdeva.

Ker gorjanci pri obdelovanju planin sploh, ne samo pri nas,
po več živine rede, kakor bi jo zamogli s pičlo klajo prezimiti,
jelše, jezene topole, leševje, javore in hraste smučejo, listje po-
sušajo in živini čez zimo pokladajo, dokler še na pašo ne more.

C* oj zdi.

Pravi gojzd po planinah in po ravnem se razprostira z loka¬
mi vred čez 703,445 oralov ali 70 T / 3  štirjaških milj, ter tako
stoji, da obsega Gorensko 253,336 oralov, Notranjsko 159,968
oralov in Dolensko 290,140 oralov čistega gojzda brez travnikov
in pašnikov , ki z drevjem zasajeni ali popolnoma pogojženi tudi obil¬
no lesa dajo. Tacih pogojženih prostorov se za 46,473 oralov
šteje, in s temi ima Krajnsko 749,917 oralov ali skor 75 štir¬
jaških milj gojzda.

Ako primerimo potem številu gojzdov  prostor z vso pover-
šnino dežele, hodi ravno na vsacih sto oralov zemlje po 40 oralov
gojzda; in če primerjamo dalje Krajnsko z drugimi deželami na¬
šega cesarstva, vidimo, da ima Krajnsko osemkrat več gojzda
kakor sploh druge dežele. Iz tega pa zamoremo sklepati, da je
naša dežela med naj bolj gojzdnatimi, in da ni ravno sile gojz¬
dov še dalje razširjati, ampak le treba bi bilo bolj varčno in pa¬
metno po gojzdih gospodariti, previdno posekavati in prazne go¬
ličave skerbno zasajati.

Lesa po vsih pogojženih prostorih, kakor kataster prevdarja,
stoji na Gorcnskem za 214,892 sežnjev; na Notranjskem za

28

162,620 sežnjev; na Dolenskem za 308,118 sežnjev in toraj po
vsi deželi za 685,630 austrijanskih sežnjev 30 palcov dolgih
polen.

Ta znesek lesa se pa razdeli po raznih gojzdih tako, da ga
hodi na gorske gojzde po 593,130 zežnjev, na ravninske gojzde
po 49,370 sežnjev in na pogojžene loke in dobrave 148 sežnjev,
tedaj samo na čiste gojzde 642,648 sežnjev.

Pridelk lesa gorskih, ravninskih gojzdov in dobrav, namreč
642,648 sežnjev je po katastralski cenitvi naj manj 278,760 fo¬
rintov vreden, in potem ima vlastnik skor po 54 krajcarjev do¬
bička od vsakega orala.

Potreblja se pa lesa po katasterskem izkazku 685,630
sežnjev.

Po druzih izkazkih pa znaša pridelek lesa na Krajnskem
vsako leto za 800,115 sežnjev po 30 palcov dolžili polen, po¬
rabi se ga pa za kurjavo, tesarske in misarske potrebe, za rudo-
kope, za oglje v fužinah in fabrikah, za kupčijo in železnico po
822,032 sežnjev. Temu številu pa se ne prišteva 50,000 sež¬
njev lesa, ki se v šneperskih gojzdih poseka in v Reko in Terst
vozi.

Krajnsko ima vse sorte les; terdo in mehko, listnato in igla—
to drevje. Naj več je listnatega, posebno bukevja, manj se iglatega
sosebno smreka, borovec in jelka ali hoja dobiva. Sploh se
znajde v deželi čez polovico (dve tretjini) terdega lesa in en del
ali eno tretjino mehkega.

Les se posebno posekava za derva, stavbe, mizarske izdelke
in za količe po nogradih, prodaja se tudi v tuje dežele. Tirajo
ga v Terst in Reko, od kodar~ga za barke, za jambore večji in
manji čez morje pošiljajo. Veliko se izvozi dilj razne dolgosti,
širjave in debelosti, podbojev ali hangarjev, lat, dog, obročev in
druge sorte raznim rokodelcom potrebnege lesa.

Mnogo lesa se po Gorenskem v oglje skuha za fužine, po
Dolenskem je oglja manj, na Notranjskem prav malo treba.

Drugi dobiček, ki ga vlastnik od gojzda ima, je stelja, paša
(skor po vsih gojzdih), bukova goba (za vkresanje ognja) in po-
tašelj.

V tuje dežele se izvažvajo iz Krajnskega naj bolj hrasti,
kterih se po Dolenskem še dobiva, po Gorenskem so skor vse pobrili;
potem smrekovino, jelke ali hoje za barkine jambore, dilje in drn-

29

ge stavbe, in slednjič tudi bukovje, iz kterega se po 2 miliona
deščic (dilic) za limonove skrinjice posebno v Postojnskem okrožji
na reškili, bistriških žagah i. t. d, napravlja.

Po tem prevdarku se vsako leto četertino lesa več porabi
kakor ga o sadanjem gospodarjenju zamore zrasti. Pridenimo še
k temu pokončanje gojzdov, ki se je leta 1848 in 1849 v naši
deželi, posebno v postojnskem okrožji godilo, se nam usiljamisel,
da moramo,  ako hočemo potomcem še kaj lesa prihraniti, bolj
varčno in previdno po gojzdih ravnati, in da se mora nad spolnit-
vijo gojzdne postave ojstro čuvati. Primanjkanja lesa in pokon¬
čanja gojzdov nam ne dokazujejo samo napisane številke, ampak
cena derv, ki je v 21 letih že več kot za polovico poskočila. Leta
1845 se je kupoval seženj bukovih derv po 3 forinte in leta 1852
že po 6 celo po 7 forintov; ko bo pa železnica že doTersta der-
drala, se je še večje draginje bati.

Srečna je vendar v ti zadevi Ljubljana, da se v Zagorji na
leto po 250,000 centov premoga  nakopava, in da je ljubljanski
močvir s šoto  obilo previden. Od te šote hočemo besede o zadevah
močvirja  dobro zvedenega in skušenega vlastnika, gospod Dr.
Orla  iz letopisa c. k. kmetijske družbe na Krajnskem leta 1847, tudi
tukaj ponatisniti zavolj spomina vrednih opomb. GospodDr. Orel
v letopisu tako govori:

„Močvirje je silno veliko vredno; njegova zaloga za kurjavo
se skor prerajtati ne more. Izmed 34,000 oralov prostora, ki ga
močvir obsega, bi utegnila četertina zavolj soderge po povodnji
primešane za kurjavo nepripravna biti; drugih 25,750 oralov pa
je popolno dobrih in imajo po 4 čevlje debelo šoto. Vsak štirja-
ški seženj pa zamore dati 8 centov; vsak oral 12,800 centov
tadaj vsih 25,750 oralov 329,600,000 centov suhe za kurjavo
dobre šote, ki bi toliko toplote dala kakor 1,648,000 sežnjev po
dva čevlja dolge bukovine.

Ako prevdarimo sedanjo zalogo šote na močvirji in vsako¬
letno potrebo za kurjavo, namreč:

v mestnjanskih hišah na leto po 150,000 centov

za sladkornico „ „ 105,000 „

„ predivnico (prejnico) „ „ 30,000 „

„ cegelnice „ „ 50,000 „

»

hlapone

5 ) »

165,000

skupaj

500,000 centov

30

ki bi toliko toplote dala kakor 25,000 sežnjev 2 čevlja dolge bu¬
kovine, bi zamogla sama šota skoz 659 let za kurjavo zadostiti.

Če bi se vendar zavolj obdelovanja močvirja ne kopalo po 4
čevlje globoko, da bi se preveč ne znižalo, kar bi bilo pa za na¬
pravo travnikov dobro in skor potrebno, kjerkoli se bodo hotli v
povodnji z glinasto vodo naj pripravniši gnojiti), bi se pa šota
vsaj po dva čevlja globoko prav lahko in v velik prid za zboljšanje
in obdelovanje po vsem močirji porezala, ker bi se potem prika¬
zala bolj vsedena, bolj sognjifa in za zboljšanje veliko pripravniša
zemlja, na kteri bi se obilniši pridelki dobivali. O takem ravna¬
nju bi se ne bilo treba bati vsake povodnji in tudi slabo in škod¬
ljivo požiganje bi se zaterlo. Današnje požiganje moči rja
je čudna, prav pregrešna potrata predrage kurjave.
Kdor namreč en oral močirja pol čevlja globoko preorje in potem
požge, spridi in spepeli 1600 centov šote za ubogih 15 vaganov
reži, ki je kakih 60 forintov vredna; če se pa trud in seme od-
štejeta s polovico, mu ostane še 30 forintov dobička, ko bi mu
bila šota po 12 krajcarjev cent, in po vsih poplačanih stroških
za rezanje in vožnjo, 160 forinlov čistega dobička dala. Iz tega
se vidi, da vlastnik, ki šoto vedno požiga, mestu s smerdljivim di¬
mom nadlegva, drago netivo zametava in trati in samemu sebi iz
mošnje denar krade.

To nespametno ravnanje naj bi se našim potomcem v prid
prav ostro zapretilo in čisto prepovedalo, da bi se med tem ka¬
dar bi se samo šota za kurjavo rabila, močno okleščeni in obrili
gojzdi nekoliko opomogli in zarastli.

Kako imeniten je močvir tudi za obertnijo, mora vsak spoz¬
nati, ki le količkaj deželne zadeve pregleda.

Ni zdavnaj kar se je začela šota rezati, in še le pred malo
leti so jo jeli v Ljubljani in bližnji okolici za obertnjisko in do¬
mačo kurjavo rabiti, in glejte, že se je na leto po 500,000 cen¬
tov poneli. Prodaja se sploh po 12 krajcarjev cent; verže tedaj
100,000 forintov dobička, ki dohaja večidel ubogim delavcem.
Kadar je šota popolnoma suha in ni treba hude vročine, zda skor
toliko kakor premog, kterega pa v Ljubljani 20 ali 22 krajcarjev
cent stane; kdor tedaj s šoto kuri namest s premogom, ima pri
vsakem centu netiva po 8 ali 10 krajcarjev dobička. Ravno v
taki primeri sta si les in šota; zatoraj je dozdaj šota naj cenejša
kurjava ali netivo. Samo to nam v hvali šote še naskriž hodi, da

Sl

pri obertnikih , kterim je vsako leto veliko veliko netiva treba, še
ne zamore premoga ali lesa popolno spodriniti, ker se je v močir-
nih letih ne more po volji in zadosti narezovati, in ker je poverš-
nja, kakor jo zdaj kopamo, slaba in malo vredna, globokejša pa
bo prav dobra za vsako rabo.

Ako bi se zamogle zapreke in napotja odpraviti, ki nam jih
povodinj Ljubljanice o rezanju globokejše in boljše šote napravlja,
bi se kmalo dobro splačalo umno uredene šotoreznice postaviti,
ktere bi več in boljše šote za palivo napravljale in tako deželi bo¬
gat zaklad odkopale , čigar vrednost mora današnje dni že vendar
vsak spoznati.

Celo za c. k. železnico bi bila šota dobro netivo in tudi ceno.
Po dozdanjih skušnjah jo le samo to od železnice odvrača, da ž
njo ne podpaljajo hlaponov, ker preveliko prostora povzame.

Poskušalo se je temu v okom priti, da so jo močno stiskali;
pa vendar ne zda dosti; in vse tlačenje in stiskanje poverhnje šote
ne bo tako zmanjšalo in zboljšalo kakor je globokejša že sama po
sebi. Skušnja namreč nam kaže, da se spodnja bolj perhla in
razpadena, že po sebi težja in mastnejša šota vsaj za en del (na
tretjino) vsuša, ki je potem prav terda in zgoščena, tadaj za vsa¬
ko palivo in povsod, kakor tudi za pepel popolno pripravna. Ako
bi se po tem takem ta šota še umetno stiskala, bi se zamogel ob-
sežek njeni zmanjšati in čas sušenja prikrajšati.

Kakor bi bila globočja struga Ljubljanici za povzdigo obert-
nije neskončno potrebna, ravno tako in clo petrebniše in koristniše
bi bilo to za kmetijo, ker bi se zamoglo vse močvirje osušiti, zbolj¬
šati in obdelovati. Veseli spoznamo, da se je o ti zadevi po mar¬
ljivem trudu in prizadetji komisije za osušenje močvirja,
ki ježe več let osnovana, in vkteri se ime mestnega župana H ra¬
de ckiga  na veke pozabilo ne bode, mnogo mnogo opravilo. Kdor
je poprvj pusto mlakuža poznal in je dozdaj še vidil ni, zagleda
zdaj ves začuden dobre cesti, lepe senožete in rodovitne polja,
kamor si pred živa duša stopiti ni upala. Pa večidel močirja
ostane pust in mlakužen in bo še tako dolgo ostal, dokler se ne
bodo zamogli zavolj previsoke struge, po kteri Ljubljanica lazi,
globokejši vodotoči urezati. In nam v veliko srečo in korist po¬
nuja  natora sama gotovo pomoč. Za znižanje vode bi nam bilo
treba samo „cesarski graben", v kterega Ljubljanica odteka, do

32

Studenca globokejše skopati, in kakor pravijo bi voda potem za 6
čevljev upadla.

Nimamo namena in tudi še ne zamoremo tega načerta bolj
natanko razlagati; samo to še pristavimo in opomnimo, da bi se
brez posebnih težav in zaprek spolniti dal, in da bi se zanj stor¬
jeni stroški nikakor ne dali primerjati neskončnemu dobičku, ki bi
ga potem osušeno močvirje donašalo.

Zlat pomoček, je za današnje močvirje tako imenovana dre¬
naža.  Dokler se močirnost ne odpravi, je vse zastonj; zato-
raj naj se nikdo , kdor more, ne opotavlja, mlakužaste zemlje po¬
polnoma ali s korenom po drenaži zboljšati.

Perva skušnja z drenažo na mestnem 10 oralov velikem trav¬
niku obeta lep dobiček.

iijiiirijU