Ne podirajmo! Kmalu poteče pol leta, kar smo raztrgali stoletne okove našega suženjstva. Marsikdo je mislil, da bo živel v novi državi brez truda in dela. Ker pa se ne cedi vsem med in mleko, zabavljajo čez državo in Srbe, ki so po njih mnenju seveda krivi vsega nezadovoljstva. Da bi te vrste ljudje pomislili malo globje oziroma nazaj, kjer bi hitro našli prave krivce, tega jim ni moči dopovedati. Vsakomur, kdor je hotel razumeti, so jasno kazale vse razmere med vojsko, zlasti zadnje dve leti, da bode in da mora biti po vojski še slabše. Le da tega prej nismo smeli čutiti. Bili smo podobni bolniku v omotici, ki mu režejo kose mesa s telesa, pa se tega ne zaveda ; še le, ko se prebudi, čuti bolečine. Vendar smo mi najhujšo operacijo že prestali, znamenje, da imamo zdravo naravo. Jasno pa je tudi, da ne more biti črez noč vse v najboljšem teku, vsega v izobilju, ko si moramo vendar vse še le sami zgraditi. Pri tej zgradbi pa ne smejo eni podirati, kar drugi grade. Največ nezadovoljnosti povzroči pri nas draginja, ki je popolnoma nepotrebna. In kdo jo povzroča? Vsak otrok že danes ve odgovoriti: Židje in verižniki! Da, gotovo se mora stopiti tem elementom najprej pošteno na rep in le razveseljiva so poročila iz Beograda, da se tega zaveda tudi naša vlada in ne drži križem rok; zlasti naš sedanji prehranjevalni minister Dr. Korošec pošteno pometa med njimi. Ne mislim pa samo teh. Tudi med našimi trgovci je nekaj krščenih Židov. Ali je po- trebno, da primanjkuje med nami raznih živil, v tem ko jih nekateri krščeni židje ponujajo drugam na vagone! Ali imajo tudi sedaj svoje blago iz Ogerskega ali Hrvatskega, da so cene še višje, kakor so bile v času najdražjega tihotapstva. Ne ! To so večinoma zaloge, katere so si nakopičili kot vojni na-kupovalci in prekupčevalci za takozvane maksimalne, v primeri z današnjimi smešno nizke cene, ali pa so jih v zameno dobili uprav zastonj. Te zaloge so zadrževali; in danes v času proste trgovine, cena raste, mesto da bi padala. Če mora danes plačati odjemalec tri-, pet- do lOkrat višjo ceno nego stane trgovca, kako moremo zahtevati od našega kmeta, da naj on da svoje pridelke po ceni! Da se s tem širi največ nezadovoljstva, da se ruje na ta način proti državi, to je tem mogočnežem vseeno. Kdor si hoče na tak način pridobiti za-slombo v našem ljudstvu, prosto mu. Danes je še žalibog naše ljudstvo deloma navezano na te pijavke ali naš človek ni udarjen na glavo in pridejo drugi časi! Vsa čast pa onim, ki trgujejo s poštenim dobičkom; vedeli jih bodemo ceniti. Drugi vzrok naše draginje je tihotapljenje našega blaga zlasti živil čez mejo v Nemško Avstrijo. Tudi pri tem nimajo vsi naši trgovci čistih rok. Največ store pač v tem oziru od nas odpuščeni uradniki, ki kljub prepovedi še vedno prihajajo k nam ogledovat in kupovat. Člez praznike smo jih imeli tukaj v mestu in okolici dovolj, da, med njimi celo aktivne častnike Nemške Avstrije, torej ljudi, ki se bore proti nam; prišli so v civilu in s potnim listom našega razstopstva v Gradcu. Vprašamo, ali je res, da takozvano „Jugoslovansko zastopstvo v Gradcu" ni priznano od naše vlade, vsled česar se mora rediti samo in da to stori z izdajanjem — potnih listov? Radi tega pa dobi vsakdo potni list, kdor — dobro plača ! Našim ljudem pa se delajo ovire. Če je to res, zahtevamo odločne in takojšnje remodure ! In če je tudi to razstopstvo postavljeno od naše vlade, s kako pravico izdaja potne liste v Jugoslavijo, ki jih sme izdajati le vlada v Beogradu ? Ali je radi tega opustil trgovino trgovec, ki sedi v tem zastopstvu, ker mu to še več nese ? Zahtevamo pojasnila ! — S takim ravnanjem ne utrjujemo naše države. Radovedni smo, koliko ljudi, ki že davno ne spadajo Več sem, še ostane po 1. maju pri nas. Ti le rujejo med našim ljudstvom, opravljajo službo ogleduhov, pri tem pa jemljejo našim ljudem živež in stanovanje. S temi treba korenito pomesti. Pomagajmo graditi vsi, vsakdo po svojem poklicu in po svojih močeh, da pridemo čimprej do rednih razmer in da bode zadovoljen sleherni naš človek v naši državi, ki nam j edina more dati srečo in blagostanje.