Bistriška Miklavž pride! Čas: Večer pred Miklavževim prihodom. Osebe: Babica, 80 letna starka. Francek 11 let, Jurček 9 let, Anica 7 let, Metka 6 let, Alešek 8 let, Boštjanček 6 let, sosedovi otroci. Manica 4—5 let, Prostor: Kinetiška izba z veliko pečjo v kotu. Babica sedi pri peči in gleda na Francka in Jurčka, ki sedita pri mizi in se učita. Sladko-otroško razpoloženje ji seva z obraza, ko spregovori. B a b i c a : No otroka moja, le hitro se naučita, da se bomo začeli pogovaijati o Miklavžu, ker sem vam obljubila. Kmalu, kmalu se bo odprlo nebo in angelček bo pogledal skozi zlato okence na zemljo. Francek in Jurček (oba zaploskata): O, babica! F r a n c e k : Babica, samo še enkrat preberem iz zvezka o naši lepi dqmovini, da bom jutri bolje znal. In ti, Jurček? J u r č e k : O, saino en račun še imam. (Gledata pričakujoče babico.) B a b i c a : Prav tako, otroka moja! Prva je šola. (V tem vgtopita veseli v sobo Anica in Metka.) Anica in Metka: Ljuba babica, dober večerf (Sedeta poleg babice. Ta jima s prstom naredi zna-menje, naj molčita, kažoč na oba učenca pri mizi.) J u r č e k (zapre zvezek in vzklikne): Vse sem prav zračunal! Zdaj pa le pridi, ljubi Miklavž! Francek : Tudi jaz znam vse, babica. Vsi: Povejte nam, babica, o Miklavžu! (Vrata se odpro, veselo priskačejo sosedovi otroci.) Alešek, Boštjanček in Manica: Miklavž nam je zagnal orehe in bonbone! Glejte, glejte! (Dajejo darove. Drugi gledajo in spoštljivo sprejemajo, babica kima.) F r a n c e k : Včeraj je zagnal pri nas, danes pa pri vas — dober je Miklavž! Babica: Kmalu pride! Sedite okoli mene, da vam povem o njem. (Deklice sedejo k peči na klop, dečki počenejo k babičinim nogam, Alešek dobi pru-čico. Poslušajo z očmi in z usti.) B a b i c a : Ko je nocoj tiha nočka objela zemljico, so angelci v nebesih odprli zlata vratca, prislonili dolgo zlato lestvico od neba do zemlje. Po tej lestvici bo prišel nocoj Miklavž na zemljo k dobrim otrokom. Božji angelci ga bodo spremljali v srebrnih šolnčkib. z zlatimi koški na ramah. V njih bodo nosili sladke potičke, pisane igračke, dober kruhek — same lepe reči za pridne otroke. M e t k a : Ali parkeljev ne bo nič? (Vesela.) B a b i c a : Tudi črai parkelji prirjovejo. Le po-slušajte! Ko pride Miklavž z angelci na zemljo, po-tegne sveti Peter — božji vratar — lestvo spet v nebesa in zapre zlata vratca. Miklavža pa spremijo angelci po zemlji do našega gozda v Črnem brezdnu (pokaže smer). Tam potrka Miklavž trikrat z palico ob tla. Zemlja se odpre, krvav ogenj plane iz nje in grozno vpitje se začuje. Tam je dom črnih. parkeljev. Miklavž pokliče Luciferja — največjega in najhudob-nejšega parkelja. Z Luciferjem jib. pridrvi iz pekla cela jata. Dolgi ognjeni jeziki jim vise iz penečih se ust, v očeh. jim tli živa žerjavica. Na hrbtu nosijo črne koše, v njih tli pekoča žerjaviea in rožljajo močne verige za hudobne otroke. Vsi parkelji se valjajo pred Miklavžem, on pa pravi: »Mirno z menoj!« (Manjši otroci se zaupno-boječe stiskajo k babici, posebno deklice. Babica jit gladi po laseb. in tolaži.) Francek: Kajne, babica, saj parkelj pridnim otrokom nič ne stori? B a b i c a : Nič se ne bojte! K nam Miklavž parke-ljev ne bo pustil. Alešek: Jaz se Miklavža nič ne bojim. Tisto pesemco mu bom povedal: »Štejmo«, če me bo kaj vprašal. Manica : Midva z Boštjančkom mu pa poveva tisto od pastirčkov. Veš, Boštjanček, ki so Jo naju main^. naučili. Kar vsak eno kitico je bova povedala. Babica: Lepo to, otroci! Le pridni bodite! Kmalu pride in takrat blagor vam — ljuba, Ijuba miladost! Francek: Joj, čuje se glas zvončkov! Poslu-šajte! (Gre k vratom, da jili odpre, a se ravno odpro. Odmakne se pol preplašeno, pol veselo. (Vstopi Miklavž in trije angeli. Babica vstane, otroci tudi, nerodno-boječe.) Babica: Pozdravljen, dobri Miklavž! M i k 1 a v ž : Nebeški mir in nebeška radost z ¦vami! Ali me poznate, otroci? O t r o c i: Da — o, da. (Kimajo eni, drugi govore.) Miklavž : Povej mi, Alešek, kaj ti znaš? A1 e š e k (malo bo ječe): Eden, dva — ropota, tri, štiri — netopiri, pet, šest — polna pest, sedem, osem — kruha prosim, devet, deset — v nebesa vzet. Miklavž (pohvalno): Glej ga fanta! Ti si pa junak. (Ga poboža, se obrne k drugim. Desni angel mn da v roko darov.) Ali ti, Manica, tudi kaj znaš? M a n i c a : Pesemco znam od pastircev, pa tudi Boštjanček jo zna. Miklavž: No, le povej jo! Boštjanček naj ti pomaga. (Manica in Boštjanček se postavita drug poleg drugega ter povesta vsak po eno kitico.) Pastirci, vstanite, En angel je ineni zbudite se zdej, oznanil popred, le hitro vstanite, da prišel nocoj je da gremo naprej! Sin božji na svet. V štalci je rojen, Vzemimo tud' s sabo v jaslih leži, od naš'ga blaga, med oslom in volom da Jezusu damo — ga boste na.šli. potrebo ima. Kar mene se tiče, Jaz boin doniov stopil, kos platna bom dal, tisto ovco bom vzčl, da bo za plenice — katero sem undan prav tanc'ga bom 'zbral. bil volku otel. Jaz bom s sabo nesel eno torbico jajc in masla 'no dežo in kruha en kraj'c. Mikla vž : Lepo, lepo! Že dovolj! Tudi vidva stu lepo povedala. Lepe pesmi ljubi dober človek in dobrl Bog. Le rada jih prepevajta, da vama ostane srce lepo in veselo. (Angel obdari Manico in Boštjančka. S slad-kim smehom se umakneta. Miklavž prime Jurčka za brado, mu dvigne obraz in mu pogleda prijazno v oči.) M i k 1 a v ž : In ti Jurček, kaj pa ti znaš? J u r č e k (malo boječe): Pesem o kral jeviČu Marku, če jo smem? M i k 1 a v ž : To pa lepo povej, ker je bil kraljeviC Marko velik junak. J u r č e k (stopi v ospredje, glasno poudarja): Kraijeviču Marhu. Vstani, kraljevič Marko, Ob meji, kraljevič Marko, svojega šarca zajaši, glej na objestno sosedo, buzdovan vzemi svoj silni oašo deco nam čuvaj in svojo sabljo opaši! in našo sveto besedo! Iz dalje, kraljevič Marko, zdirjaj čez našo planino, k Zilji, k Adriji sinji in brani našo lastnino! M i k 1 a v ž : Lepa je tudi ta pesem. In lepa je vaša zemlja, a najlepša dobra srca slovenskih otrok. Ostanite pridni, ljubi otroci, bogoljubni in marljivi, da vas bo vesel Bog in vaš rod! In zdaj z Bogom! (Odide s spremstvom.) Zastor.