KAKO IZ KRIZE?
Spoštovati bi morali dvoje: delo in pamet
Ne žtvlmo v rožnatlh časlh, pravzaprav nam gre po vseh ekonom-sklh pokazateljlh dokaj slabo. Veliko govorlmo In plšemo, kje najtl zdravilo za naše težke razmere. Velikoje mnenj, manj Je potl, a ena \e prav gotovo v tem, da bi morall pri delu hkratl s prldniml rokaml uporabljati več pametl. SJcer pa smo povprašali neka/ naključno Izbranlh občank In občanov, da povedo, kje In v čem oni vidljo Izhod oziroma svetlejšo prlhodnost. Takole so rekli:
MARI BURNIK (inž. organizacije dela): »Kje vidimo izhod iz gospodar-ske zagate? V prestrukturiranju go-spodarstva nasploh, v uvajanju.novih, zanimivejših in sodobnejših prpgra-mov v proizvodnjo, pa ne saifio pri nas v Rašici. Naše gospoda'Mfyo in družbene strukture naj bi pr^Vetril nov duh vodenja, ki bi odločal na podlagi strokovnih priporočil.' V Raši-ci si želimo takšnih predpisov'š štrani naših zveznih organov, ki bi bili spod-budni za proizvodnjo. Če bomo hoteli
napredovati, moramo gospodarstvo dejansko in ne samo v političnih go-vorih razbremeniti: delovnim organi-zacijam naj ostane toliko dinarjev in deviz, da se bodo lahko naprej razvija-le, uvajale novo tehnologijo in sploh napredovale. Če bo napredovala indu-strija, bo napredovala vsa družba.«
MILOŠ PAVLOVIČ strojni tehnik):
»Mislim, da bi morali najprej rešiti ne-katere osnovne probleme tam, kjer so se vedno v zgodovini porajali in tudi
reševali, to je v samem procesu proiz-vodnje. Če pogledam položaj v našem kolektivu, mi takoj postane jasno, za-kaj vse skupaj ne more dobro funkci-onirati: nihče ne sme povedati svoje-ga mnenja, če pa ga že pove, se to mnenje nikakor ne sme nanašati na vodilne strukture naše DO. Mi, delav-ci, ne sprejemamo odločitev. Kvečje-mu formalno smo udeleženi pri odlo-čanju in delitvi dohodka. Zato tudi ni-smo krivi za zgrešene investicije in neekonomično poslovanje. Kljub te-mu pa prav mi kasneje nosimo posle-dice nespametnih odločitev naših vo-dilnih. Ker je podobno tudi v drugih organizacijah združenega dela, se mi sploh ne zdi čudno, če kot ekonomska celota ne moremo konkurirati na tu-jem trgu in se iz leta v leto ubadamo z odplačevanjem obresti za naše dolgo-ve. Najeli so jih drugi, plačujemo jih pa mi...« -
MARIJA DROFENIK (dipl. ekono-tnistka): »Če razmišljarn s stališča na-še delovne organizacije ČGP Delo, po-tem se bomo izvlekli iz krize samo ta-ko, da bomo upoštevali normalne ce-ne na vseh področjih, zlasti pa dali delu ceno, ki mu gre. Seveda naj bi to veljalo za celotno gospodarstvo. Naša akumulacija in amortizacija sta pod-cenjeni. Z vsem, kar proizvajamo - in ne proizvajamo malo, pa tudi slabo ne - ne zaslužimo toliko, da bi lahko ob-novili našo tehnologijo.«
MARKO PEČAUER (študent in so-delavec Tribune): Kako priti iz krize, je v Jugoslaviji načelno znano že ne-kaj let. O tem so svoje povedali že pred časom ekonomisti, sociologi, pravniki in drugi strokovnjaki. Reci-mo: uvesti tržni princip v gospodar-stvo, odpraviti monopole in uvesti konkurenco, odpraviti prevlado poli-
tike nad gospodarstvom, uvesti več demokracije v politično življenje. Omogočiti bi bilo treba likvidacijo ne-uspešnih podjetij in odpuščanje sla-bih delavcev, pa tudi uvesti neposred-ne volitve. Vsi poskusi sprememb so v Jugoslaviji praviloma neuspešni. Odprava krize bi namreč zahtevala tu-di politične spremembe. Jugoslavija je s svojimi stotimi odstotki inflacije pravo čudo v Evropi. Drugje stopnja inflacije pada, ponekod se že bliža ni-čli. V Jugoslaviji pa je kriza postala že kar način življenja. Bojim se, da se v Jugoslaviji ne bo kaj prida spremeni-lo, dokler bo tistim, ki odločajo, kriza omogočala boljše življerye.
DANICA PETROVIČ: (novinarka): To je gotrovo eno izmed aktualnih vprašanj jugoslovanske družbe, ki ga je mogoče najhitreje zastaviti in nary najtežje odgovoriti. Mogoče bi morali o njem bo^j razmiš^ati strokoviyaki najrazličnejših področij - vsak za svo-je področje, ne pa da vsi razmišljamo, ukotavljamo, predlagamo in »rešuje-mo« vsevprek. Jasno je, da se krize ne moremo rešiti z referendumom, z jav-
no razpravo ali s siceršnjim »verbal-nim podružbljanjem« tega vprašanja. Demokratizacija »skupriih naporov« pri iskanju rešitev je dvorezen meč: s tem, ko naj bi imela javnost občutek, da sme govoriti o skupnih problemih gospodarjenja in življenjske ravni, da sme »soodločati« pri popravljanju na-pak iz prejšnih desetletij, so razbre-menjeni tisti subjekti - tisti politiki, gospodarstveniki in »strokovnjaki«, ki so se osebno in zelo konkretno zav-zemali za stvari, ki so - ne vsaka po sebej, pač pa skupaj pripeljale v seda-nje stanje.
K^ub milijonom zakonov, predpi-sov in določil, ki jih imamo v Jugosla-viji, ne vemo, kako gospodariti, kasko vlagati še tiste ostanke denarja, ki ga imamo, kaj razvijati, čemu dati pred-nost in čemu se odreči.
Jasno pa je: dokler bodo ljudje ho-dili v službo samo zaradi socialnega zavarovarya in nabiranja let, tako dol-go se nič ne more bistveno premakni-ti. In gotovo je: na tak način bodo ho-dili v službo tako dolgo, kot se jim bo to splačalo. Če ekonomisti, organiza-
toiji, direktoiji in drugi odločujoči ne bodo spoznali, da lahko zahtevajo boljše in bolj smiselno delo samo, če delavca za takšno delo ustrezno in polno (ne simbolično - s stotimi stari-mi jurji) nagradyo, bolje-plačajo, si lahko vse načelne, administrativne, zakonske, samoupravne in druge od-ločitve, sklepe, resolucjje, itd. zata-knemo za klobuk. Apatija do reševa-rya življenjskih problemov družbe bo trajala tako dolgo, dokler bo kjjub drugačnim trditvam od zgoraj - vse-eno, ali kdo dela ali ne - in kar je bistveno-ali kdo dela dobro ali slabo. Šele od tod naprej je sploh mogoče karkoli »reševati« dolgoročno in glo-balno.
LUKA KOCBEK (dijak): »Zdi se mi, da smo se sedaj znašli v tako glo-boki krizi, da se je niti ne zavedamo. Moj predlog, kako iz krize je nasled-ryi: politiki naj manj govorijo, trošijo maiy energije za pisanje resolucy in za prepogosta potovarya v tujino. Pre-idejo naj k dejanjern, s katerimi bodo imeli možnost kaj pokazati. Besede še niso nikoli rodile kruha. Na žalost pa
je delo pri nas še zmeraj premalo ce-njeno.«
IVAN PEČAR (kmet): »Ni treba, da bi izumili Ameriko, če se resnično že-limo skopati iz krize, saj je v zgodovi-ni nekaj zgledov. Pomagalo nam bo znarye, delo, disciplina, natančnost, red pa tudi vei^a vo^ja, ki jo sicer izka-zujemo. Samo z resolucyami, obljuba-mi, žuganji, priporočili ne bomo prišli nikamor. Dobro ni bilo, ko bi tisti, ki veliko govoryo, stopili z odrov in pri-jeli za delo. Nekoč smo dejali, da je treba dinar dvakrat prej obrniti, pre-den ga nekam vložiš. Danes pogosto-ma vlagamo na slepo in namesto do-bičkov, pobiramo izgube. V bistvu za-služimo dinar, zapravimo dva! Tako je pogosto z našim preforsiranim izvo-zom, ko izgube na tiyem plačujemo doma. Nekaj upanja je vseeno, saj se je že začelo premikati. Družba je spoz-nala, da ima od obrti same koristi in ji je dala vzpodbudo. Zdaj smo na vrsti kmetje, da nam zapiha ugodnejši ve-ter, kajti bogat kmet bo več dajal, družbi kot reven.«
Albina Adamič