744                                               Ivan Grddar: Ob smrtni postelji.
največje vloge v javnem življenju. Predstavljal si je sebe slavnega govornika, politika, imenitnega državnika. Kolikor je čital kdaj življenjepisov velikih mož, ostali so mu v spominu najjasnejše tisti trenutki, ko se je kazal slavijenec svojemu narodu in svetu na vrhuncu ženijalnosti, ves v solnčni glorijoli. In nehote je gledal na njegovem mestu vselej samo samega sebe.
Zavedal se je pač, da bi bilo treba študirati z muko in s trudom. Razdelil je natančno svoj čas, — „toliko in toliko stranij se naučim vsak dan". Čudil se je, da je tako malo gradiva, in še to tako lahko. „Cemu bi rabil za to malenkost jedno celo leto, — dva meseca zadostujeta popolnoma." In naslonil se je na mizo, gledal v strop in sanjal. Kaj  je  sanjal,  kaj  je  mislil, tega ni vedel
Velesalska cerkev.
Fot. dr. Fr. L.
niti sam. Sanjal je do konca leta in proučil od vsega gradiva dve strani.
Poznal se je dobro in zaupal ni nikomur tako malo, kakor samemu sebi. Že v svojem navdušenju je slutil na tihem, „da se vse razdrobi, ostane brez pametnega rezultata". Ljubil je svoje sanje, potapljal se je vanje mnogokrat vede, s sladko razkošnostjo, kakor bi užival nekaj prepovedanega. A bal se jih je ob jednem. Vedel je sam, da ž njimi uničuje resnico, da jo dela  malenkostno in
brezpomembno, da si krati vede vsako srečo in zadovoljnost.
Slikal je portrete in pisal fejltone, da se je preživil. Ali pri vsakem najmanjšem delu je vzletel v svojih mislih hipoma tako visoko, da se mu je zdela resnica gnusna, nizka, poniževalna. Kadar je slikal debelega, malo-mestnega trgovca z dobrovoljnimi očmi in fiegmatičnim obrazom, čutil je v sebi nenavadno moč, in duša se mu je dvigala in srce širilo. Roka se je pregibala čisto mehanično,