408 In ona se je še tesneje stisnila k očetu, ga pogladila z desnico po roki in govorila napol šepetaje, napol glasno: „Kaj morem zato! Pa naj me puste na miru." In njen bledi, suhljati obraz je dobil izraz pritajene jeze in skrite mržnje. „Saj jim vendarti nagajaš! Tonkovemu—" „Zakaj mi je pa rekel ,Polakinca'!" — Njene oči so zagorele, kakor oglje med pepelom, kadar završi veter po planjavi. „To ti je rekel?" — Stari Polaj je lahno zastokal. Da nima miru ne on, ne njegova VOJNE TROFEJE. V. V. VEREŠČAGIN,