V rcsečem »ra|ti«  Roman iz sovjetskega kmetskega življenja * 9 »Ni vreden, da bi še bil tvoj sin!« je dodal oče. »Ker kdo je zakrivil klanje duhovnikov in drugih nedolžnih žrtev, pustošenje in rušenje cerkva, preganjanje kršeans^va, odvzem zemlje, suženjstvo, v katerem živimo... O, zakaj mora ukrajinska zemlja nositi take izdajalce!« »Oh, gorje!« je zaječala Karina. »Rodila sem človeka prokletstva. Kaj, če bo zaradi tega mene zadelo božje prokletstvo ?« »Nataša je vzdrhtela ob teh besedah. Stisnila se je k starki in rekla: »Mati Karina, ne smete misliti na kaj takega! Vi vendar niste nič zakrivili!« »O, Nataša!« je zaječala nesrečna mati. »Ne morem pregnati takih misli. Povsod me spremljajo kot kake pošasti in me preganjajo noč in dan.« »Povsod najdemo žalostne sledove njegove strašne roke!« je bolestno dejal oče. »Nataša,« se je oglasil Fedor, »ali misliš, da prva misel tvoje matere, ko je zvedela za očetovo smrt, ni bila: ,Vse zlo je od Klavsa'? Vse ljudstvo je prepričano, da so: Šubin, Karanzin, Askalov in drugi boljševiški priganjači samo Klavsovo orodje in da je on kriv vseh zločinov. Zaradi tega pa njega še bolj preklinjajo kot Šubina in ostale.« »Moja mati še ne ve za to, kar se je zgodilo . ..« je odvrnila Nataša. »Tresem se ob misli, kaj bo, ko ji bom sporočila žalostno vest.« »Nataša, jaz te bom spremljal,« se je poiradil Fedor. »In materi bom jaz vse povedal... O, zakaj je moral tvoj oče umreti! On se je hrabro boril v Denjikinovi vojski. Bil je eden onih zanesljivih ljudi, na katere bi se v primeru upora dalo računati.« »Olgopor je bil ravno tak,« je pripomnila Nataša, »a Šubin je danes tudi njega ubil.« »Kaj? Tudi Olgopor je mrtev?« je vzkliknil mladenič. »Ali je ta satanski Šubin res nenasiten? Kdaj bo udarila njegova ura?« Prijel se je za čelo. Nekaj časa je razmišljal, potem je prijel Natašo za roko. »Pojdi!« je rekel. »Čas vstaje je napočil. Daije ne smemo odlašati. Dovolj je trpljenja in žrtev. Zločinci morajo dobiti zasluženo kazen!« V naslednjem trenutku sta bila Nataša in Fedor že zunaj. Hitela sta preko dvorišča in zavila proti vasi. Aleksej in Karina sta stala pri oknu in strmela za sinom in dekletom. Karina je dušila v sebi strah, ki se je je polaščal. Vedela je, kaka odločnost se skriva v njenem sinu. Zavedala pa se je tudi, da se bo izpostavil veliki nevarnosti, če bo hotel izvesti svoj načrt. Fedorov sklep je bil razumljiv. On je hotel popraviti, kar je njegov starejši brat zagrešil: boriti se je hotel za svobodo svoje domovine, ki jo je Klavs izdal in pomagal zasužnjiti. Mladenič je molče stopal ob Nataši. Vsega je prevzela želja po vstaji in je že koval načrte zanjo. Pred ujegovimi dušnimi očmi so vstajale ovire, a on je z mladeniškim ognjem drugo za drugo odstranil in se zmagovito bližal cilju. • Kmetje iz vasi ukrajinske ravnice so se skrivaj že prej razgovarjali o tem, kako bi se rešili rdeče sužnosti. Fedor je bil eden izmed članov te zarote, zaupnik za Balto. Voditelji so se skrivaj shajali, sedaj v eni vasi, potem spet v drugi. Dogovorili so se, da čim se bo uprla ena vas, ji bodo takoj sledile tudi druge. Znak za vstajo bi bil požar žita. Če hočejo vstajo v tem letu izvesti, bodo morali hiteti, ker se bo začela mlačva in križi žita bodo naglo izginjali s polja. Smrt Krilova in Olgopora je zadevo pospešila. Fedor je v ogorčenju nad nečloveškim zločinom sklenil, da bo vse tako uredil, da se bo vstaia zpčela že naslednje noči. Zvečer bo poslal zanesljive može v sosedne vasi, ki bodo sporočili, da bodo naslednjo noč na baltskih njivah zagoreli križi žita. Ko bodo zagledali plamen, naj zažgo tudi na svojih njivah križe. Nato pa naj izkopljejo iz zemlje puške, ki so skrite od Denjikinovega poraza sem. Fedorja je Krilova smrt tem bolj pretresla, ker je že dolgo ljubil Natašo. Tako je dekletova bol postala tudi njegova. Ker je vedel, kaka čustva je Nataša gojila do njegovega brata, je skrival svojo ljubezen. Upal pa je, da bo v deklici polagoma zamrla misel na Klavsa in takrat ji bo lahko odkril svoja čustva. Ko je sklenil, da bo naslednjega dne dal znak za vstajo, je za nekaj časa odtrgal misli od te resne zadeve. Prijel je Natašo za roko in mehko dejal: »Nataša, bodi močna! Čeravno si izgubila očeta, ne boš ostala brez opore. Dokler bodo moje roke sposobne za delo, ne bo sile ne tebi, ne materi in bratu.« »Fedor, ti si dober!« je odvrnila deklica in ga hvaležno pogledala. »Kaka sreča, da se bomo mogli zateči k vam v naši stiski! Tako ne bomo sami!« »Ne, Nataša, ne boste sami! Vi in mi bomo eno. In vsa Balta bo z nami! Rekel sem ti, da bo smrt tvojega očeta znak za vstajo. Sklenil sem, da se ne bomo dalje obotavljali. Vem, da je nevarno, kar začenjam. A prišel je čas, da nastopimo. Povej, ali prav ravnam?« »Prav! O, kako rada bl ti pomagala! Toda kako, ko sem slabotna ženska.« »Nataša, v veliko pomoč mi boš. <5e si bom mogel reči: .Nataša je z menoj', se bo moj pogum podvojil in se ne bom bal nobene nevarnosti.« Deklica ga je žačudeno pogledala in vprašala: »Fedor, kako bi ti mogla misel name pomagati?« Mladenič ni takoj odgovoril. Čutil je, da je napočil zanj odločilni trenutek, a ni našel besed, s katerimi bi Nataši odkril svoja čustva. Šele čez čas je z negotovim glasom odvrnil: »Nataša, povedal ti bom to, kar že leta sem skrivam v srcu: Ijubim te in vsaka moja misel je pri tebi. Ti si meni vse, čeravno tebi ni zame.« Deklica je zardela, sklonila glavo in tiho vprašala: »Kako veš, da meni ni zate?« »To sklepam iz tvojega hladnega vedenja, iz tvoje prisiljene prijaznosti in po . . .« Nataša je proseče pogledala fanta in s tresočim glasom rekla: »Fedor. nehaj! Spomni se na preteklost! Leta sem nosim v srcu rano. Lepe sanje o sreči so se razpršile ...« »Vem vse to. Videl sem tvoje trpljenje in sem s teboj vred trpel. Pri tem se je moje srce vse bolj ogrevalo zate. Lji.ibezni nisem dušil, ker se i" - > "f^'] "vii budilo upanje, da bo sčasoma zacelila tvoja. srčna rana in boš mogla tudi ti mene ljubiti.« Nataša se je oklenila mladeničeve roke. Vsa je drhtela. »Nataša!« je zašepetal Fedor, »čutim, da ti roka drhti.« »Da, drhti, ker mi tudi srce drhti!« je odgovorila šepetaje. Dospela sta do tesne ulice, ki je vodila proti Natašinemu domu. Ustavila' sta se. »Fedor, kako sem ti hvaležna za vse, kar delaš zame!« je zajecljala Nataša. Oči je dvignila in se zagledala v fantov obraz. V njih so se svetlikale sol^e kot dragoceni biseri. »Nataša, kaj pa delam zate posebnega?« se je skušal smehljati mladenič. »Ali nisi ti moja edina opora v teh težkih trenutkih ?« »Nataša, vedno bi hotel biti tvoja opora! Toda ta vedno je tako daleč! . ..« »Fedor, iaz ne bi hotela biti vzrok vstaje, na katcro se pripravljaš. Kaj, če se ponesreči in te bo stala življenje?« *Torej ima moje življonje zate kfiko vrednost?« je V7'p!ik»iil Fedor. »Tako vrednost, da ti dam svoje življenje, če hočeš,« je tiho odgovorila Natesa. »Nataša! Ti ...« »Postanem tvoja žena!« ga je prekinila deklica. »Nataša, ali prav slišim? Ti bi hotela postati moja žena?« »Da!« »Nataša, ta dan je zame začetek novega življenja. Moja dolgoletna želja se je uresničila... Sedaj najprej dovoli, da preženem boljševike iz naše domovine in pripeljem nazaj naše duhovnike. Potem se bova poročila. O Bog, pomagaj, da se bo vse to posrečilo!« Zavila sta v ulico in se počasi bližala domu. Molčala sta, zatopljena vsak v svoje misli. Nataša se ni čutila več osamljeno. Spet je zaupala v življenje, ker bo nekega dne postala Fedorjeva žcna. Napram njemu je vedno gojila prijateljska čustva. Ta čustva so postajala vse močnejša, a se ni zavedala, da so polagoma prehajala v ljubezen. Šsle sedaj se je zavedla, da Fedor zadnji čas zanjo ni bil samo prijatelj, temveč nekaj več ... Fcdor je mislil na Natašo, na vstajo, na zmago, na srečne čase, ki bodo zasijali njegovi domovini po izgonu boljševikov, in njemu ob strani ljubl.iene žene ... Ko sta Nataša in Fedor stopila v kuhinjo, se je mati vzdramila. Vstala je in jima šla naproti. »Kje je oče?« je s strahom vprašala. »Zakaj ni prišel z vama?« Nataša in Fedor sta stala pri vratih, sklanjala glave in moleala. Iz sosedne sobe se je slišal Petrov glas: »Kje je oče?« Spet nobenega odgovora. Tišino, ki je vladala v kuhinji, je motil suhi kašelj, ki je prihajal iz sobe. Iz materinih oči je zrla groza. Njen glas se je tresel, ko je spet vprašala: »Kje je oče? Govorita!... Povejta, kaj se mu je prhnerilo?« Fedor je dvignil glavo in spregovoril: »Nataša je šla v vas poizvedovat po očetu ...« »Vem!« je vročično pripomhila mati. »Ker v vasi niso vedeli zanj, se je podala k reki, ker je mislila, da je tam.« »In?« je drhte vprašala Elza. »Ni ga našla.« »Zakaj ni šla k Šubinu? On gotovo ve zanj, ker je ribiče snremlial.« »Tudi pri njem je bila.« »In kaj je zvedela?« (Dalje s)e(V\)