Slava Cesarju Francu Jožefa L! Ob Njegovi vladarski petdesetletnici 2. decembra 1898. Avstrija, ponosno dvigni glavo, Ozrl se do cesarstva skrajnih mej! V visoko Tatro, gori v Krkonoše, Na adrijan8ko tje obal poglej! Povsod so narodi v molitvi zbrani Proseč, da nam Cesarja Bog ohrani! Cesarjev dan! Enakega še nisi Ti Avstrija obhajala nikdar; Let petdeset že v večnost je vtonilo, Kar čuva tyoj presvitli te vladar. Zat6 navdajajo te čnvstva sveta Plamteča za najboljšega ofieta. Za našega Cesarja! — V zlatib črkah Njegovo sveti slavno se imž. Znafcaj Njegov, — moža najlepša dika! — V prejasnem svitu čednosti krase. Povestnica močnejše kaže kralje, Kedaj pa svet čednostnejše poznal je? Ked<5 dobrot Njegovih ve žtevilo, Katere ljudstvom Svojim je delil? Zaščitnik vbogim, pomočnik sirotam Z ogromnimi je žrtvami On bil. Solzč je tužnim zbrisal neštevilne, Utešil bolečine preobilne. Njegovo miroljubje in pravičnost Se jasno v vencu čednostnem bližči; Pogum junaški, nevstrašljiva hrabrost Še starteku Mu sije iz oči. A zraven zvest je čednosti največi, Kršianski sveti veri, v Njem goreči .... So čednosti Njegove stanovitne? . . . Kot v ognju čisto skuša se zlato, Tako stoterno Njega Bog je skušal, Ostal-li vedno neupognjen bo? Bo-li vgonobilo moči trpljenje, Obup oskrunil mučno Mu življenje? Prebritka srort je s kruto svojo silo Vpustošila družine rajski vrt; Še divni cvet Habsburžke rodovine Od nje nevsmiljeno je bil zatrt. . . Naš Rudolf, up bodoče zlate dobe, Je pal v kraljestvo sence in trohnobe. In slednjič, grozno!. . . Ah, ubogi cesar, Zaslombo svojo zadnjo izgubi, Najblažjo ženo, dobrotnico milo Sovrag peklenski strašno Mu vmori! Za res! Trpljenja mera prevelika Zadela je Cesarja-mučenika. A naj viharji divji le bučijo . . . Franc Jožef čuva Avstrijo krepkb; Vsaj narodi Njegovi neprestano, Z ljnbeznijo otroško k Njemu zr6. Ljubezen vrota ž Njim jih tesno druži, Z življenjem in krvj6 Mu zvesto služi. S Cesarjem našim! — Blagor, blagor vedno Razlivaj se na Njega iz neba! Naj Ga mirii obseva ljubo solnce, Naj On ne skusi več gorjš.1 Doslej poznal le rane je skeleče, Naj vsaj odslej žar6 Mu dnevi sreče! Zat6, o Avstrija, le dvigni glavo, Ozri se do cesarstva skrajnib mej; Le jeden glas v nebeške visofcine Razlegal se v cesarstvu bo odslej : Povsod 80 narodi v molitvi zbrani Proseč, da nam Cesaija Bog ohrani! Dr. Ant. Hedved, c. kr. profesor v Mariboru. Łi ¦ =1 ¦ z^