Književnost.
767
Drugi je Evgenij Grebenko (rojen leta 18 1 2., umrl leta 1 848.), ki je bil gojenec nežinskega liceja. Znan je na Ukrajini po svojih maloštevilnih, toda prekrasnih pravljicah, ki so izšle z naslovom „Prikazki" prvič v Petrogradu 1. 1834. V čudovito zalih alegorijah slika težavno življenje preprostega naroda, njegovo uboštvo in nevednost, razbrzdano življenje plemstva, podkupljivost sodišč itd. V pravljici „Roža in hmelj" predstavlja Grebenko v podobi rože preprosto kmečko ljudstvo, obkoljeno od vseh stranij od gospode, katera mu — kakor hmelj okrog rožnega grma — ne pusti rasti in popeti se do solnčne svetlobe. Grebenko je prevel na maloruščino tudi Puškinovo pesem „Poltava", ki pa se ne more meriti z izvirnikom, ter marsikje celo izpreminja pisateljeve misli. Nekateri lirični njegovi plodi so tako udomačeni, da jih prepeva celo preprosti narod.
Omenili smo že Nikolaja Kostoma-r o v a, ki sicer ni mnogo pisal v maloruščini, toda njegovo ime se tesno druži z zgodovino slovstva maloruskega in z usodo genijalnega pesnika Sev-čenka. Znan pa je Kostomarov, da je zgodovinar; šest zvezkov njegovih monografij in dva zvezka „Zgodovine ruske" obsegajo ves zaklad naučne vede sploh; ker pa so pisane v velikoruskem jeziku,   zato jih tu  le  kratko  omenjamo.
Kostomarov se je rodil 1. 18 17. v ostrogoškem okraju, v veroneški guberniji. Vseučilišče je dovršil v Harkovu ter se takoj poprijel zgodovinskih Študij. Prebivajoč v Harkovu, ki je bil takrat središče maloruskega slovstva, jel je kmalu sam slovstveno delovati. Že 1. 1838. je izdal v posebni knjigi zgodovinsko dramo „Savva Čalij", 1. 1839. „Balade ukrajinske", leta 1840. pa zbirko pesmij „Vitka" ter žaloigro „Perijaslavska nič". Pesmi in pripovedke Kostomarova so se pozneje tiskale v raznih almanahih in v časopisu „Osnovi". L. 1875. pa so izšla v Odesi vsa njegova dela v maloruskem jeziku z naslovom „Tvori Jeremije Halki". Prvenstva je vredna njegova „Perijaslavska nič (noč)", ki je pisana dobro in lepo ter spriČuje o moči dramatičnega talenta Kostomarovega, čegar daljši razvoj   pa so  zabranile  razne okoliščine.
Malorusko slovstvo je obogatilo še nekoliko pisateljev, ki pa so zaostajali za doslej navedenimi, zaradi česar so tudi manj znani. Pavel Belecki N o s e n k o , sovrstnik Kotljarevskemu, je napisal nekaj pripovedek, ki so bile natisnjene po njegovi smrti leta 1871. v Kijevu. Ki rilo Topola je pisal dramatične igre pod naslovom „Čari", tiskane v Moskvi I.1837. Ambrož M e 11 i n j s k i se je več ukvarjal z narodopisjem nego s poezijo; to se sme reči tudi o Mihaelu Maksimoviču, bivšemu profesorju in rektorju kijevskega vseučilišča; vendar pa se njegov prevod pesmi „Slovo o polku Igorjevem" in nekaterih psalmov Davidovih odlikuje z lepoto  narodnega jezika.
Brata Pisarevska, Korenicki, D u -mitraško-Raič, Semen Metlinjski, so pisali in tiskali v raznih zbornikih za svoj čas dokaj dobre pesmi, ki pa so sedaj že pozabljene. Daro-vitejši od njih je bil Viktor Zabila; nekatere njegove lirične pesni, kakor ;;Ne ščebeči solovejko na zori ranenko", „Hude viter velmi v poli'reve, lžs lomaje" in druge, katere je uglasbil Glinka, poj6 se še dandanes po vsej Ukrajini. S pesništvom so se ukvarjali še drugi daroviti pesniki, kakor: Sčegolov, Korsun, Afanasijev, toda vsi ti so pripravili samo temelj, na katerem  se je

Noša kočevska. (K spisu na str. 279.)
rodil in vzrastel genijalni narodni pesnik Taras Sevčenko. Predno pa mu posvetimo več pozornosti, vrnimo se še nazaj do časov „Ukrajinskega Vist-nika" ter se spomnimo še druge panoge ukrajinskega plemena, bivajoče v predelih avstrijske države,  v  Galiciji,  na  Bukovini in  v  Ogerski.
Maloruski pisatelji ob početku XIX. stoletja se niso ukvarjali zgolj z leposlovjem, marveč so obdelovali tudi jezik in narodopisno preiskovali svojo domovino. Prvi plod na tem polju je bila „Hra-matika ukrajinskaho jazyka" Pavlovskega, izdana 1. 1818., za katero se pojavljajo drugo za drugim narodopisna dela. Najpoprej se je pojavil L 1819. v Petrogradu   „Opyt   sobranija starinnvh