-----   298   -----
Politične stvari.
Plemstvo v sedanjem boji.
Plemstvo je nekdaj bilo poseben političen stan. Ta njegov pomen je nehal razun malih izjem. Kaj je tedaj avstrijskemu plemstvu naloga v sedanjem času?
Odgovor na to vprašanje daje „Grraz. Volksbl." ob kratkem ta-le:
»Splošni značaj našega časa je boj zoper zgodovinsko pravo, češ, to pravo, ki se je počasi organično utrdilo na podlagi nravnega reda, naj pride ob veljavo in na njegovo mesto naj stopi izmišljena osnova, kteri so sicer dali lepo ime „svobode", v resnici pa je le najhujše zatiranje prave svobode.
Sedanji boj ni nič druzega nego vnanja prikazen te osnove. Razdira se živi zgodovinski red, in na njegovo rnepto postavlja oblika prekucije. Ta boj ima pa v Avstriji še visi pomen, kakor drugej, in to zato, ker
se v Avstriji bolj kakor drugej ustavljajo udje, ktere hočejo valovi časa stisniti v novo ozko strugo.
Ali more po tem takem kdo še dvomiti o nalogi, ktero ima v tem boji avstrijsko plemstvo? Kdo, če ne plemstvo, ima dolžnost, vzdigniti zastavo zgodovinskega prava? Kdo, če ne plemstvo, ima dolžnost, braniti red, kterega je ustanovila navada in pravica? Kdo je tesneje zvezan z državo in deželo, nego iste stare rodovine, kterim so njihova častitljiva imena pravični ponos? Kdo je tedaj bolj nego plemstvo dolžan, z vsemi močmi delati na to, da se ohrani država in dežela? Sedaj se vL, dane gre zoper vnanjega sovražnika, sedaj ne veljd braniti državne ali deželne meje, ampak sedaj gre zato, da se Avstrija brani protinstva, ki hoče razrušiti njen značaj, njeno pravo.
Ali je pa avstrijsko plemstvo na mestu, ktero se mu spodobi v tem boji?
Avstrijsko plemstvo je razdeljeno na tri vrste.
V  prvi vrsti stojž oni, ki so si popolnoma svesti svojih dolžnosti v tem boji.    Viteško, krščansko se bo-
J*uje za pravico, za Avstrijo. To so tisti vrli možje, :terim so pseudoliberalci prideli častno ime „fevdalcev"; kajti ta priimek pristuje njim, ki s pravo možko zvestobo spolnujejo svojo fevano dolžnost. — To so prav naši možaki, to so možje, ktere vsaki pravi avstrijski domoljub visoko spoštuje, kterim se pridružuje, s kterimi se nadja doživeti zmage pravice, zmage Avstrije.
V   drugo vrsto štejemo iste plemenitnike, ki so razkropljeni po vsem svetu in so največ krivi, da Je plemstvo zgubilo visoko spoštovanje, ktero je imelo. To so ti tisti ljud, ki svoje veljave išče le v vnanjih rečeh, v predpravicah v človeški družbi, v bogastvu in v veselicah, ki imajo pravo vrednost le tedaj, kadar jim je blaga misel podlaga. Ta vrsta plemstva je daleč od visokih nravnih vzorov prava in svobode. Ona pozna le eno državno obliko, ktera jej je po všeči, in ta je absolutizem, kteri jej daje poroštvo njenih predpravic. Da je pa absolutizem sam v sebi gnjil, tega se ve da ne ve to plemstvo! Sedanji boj sovraži ta vrsta plemstva, ker od njega zahteva reči, ki so mu ne všečne. Ono se ve da ne želi, da bi zmagala revolucija, ker sluti, da zgrudi tudi njega. Al da bi samo delalo in bojevalo se za zmago pravice, da bi kaj žrtovalo, tega ne more, tega noče. Ono vedno le stoji vladi na strani; ono je vedno lojalno v tem ozkem pomenu, kajti nasprotno ravnanje zahteva omiko, značajnost, nravno moč, ktere pa ono nima.
V  tretjo vrsto spadajo oni, ki so v zvezi z revolucijo. Tudi takih nahajamo po vsem svetu, al ne povsod v enaki razmeri. Cem manj se je plemstvo v deželi, v državi izneverilo svojemu poklicu,^svojemu vzoru, tem manjše je število teh odpadnikov. Cem večejekje njihovo število, tem gotoviše znamenje je, da je plemstvo ondi piškavo v svoji celoti. Cem krepkejša je celota, tem veča je moč, ki brani odpad in upor posameznih udov.
Kratkoumnost in nečimurnost ste večidel vzrok od-
¦v                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                              ^
pada. Cem veče pa so dušne zmožnosti, čem veča je nečimurnost, tem zaničljiviša je oseba, v kteri se je dogodila ta žalostna dušoslovna prikazen.