se
i Še kako živa budnost filma
Letošnja (17.) edicija Festivala slovenskega filma je nedvomno presenetila z dobitniki nagrad; od vesne za najboljši celovečerni film, ki jo je prejel dokumentarec Siniše Gačiča Boj za do kratkega filma Prespana pomlad mladega avtorja Dominika Menceja, nagrajenega s kar petimi vesnami: za režijo, scenarij, scenografijo in žensko glavno vlogo.
Izbiri letošnje mednarodne strokovne žirije v sestavi Matjaža Zajca, Roka Bička, Špele Ča-dež, Katje Šoltes in Hrvoja Pukšeca lahko samo pokimamo, saj Prespana pomlad prepriča s svojo neverjetno suvereno avtorsko govorico. Delo s tem nadaljuje trend kakovostnega novejšega slovenskega filma, ki ga lahko spremljamo v zadnjih nekaj letih, obenem pa potrjuje domnevo o neverjetno ekspresivnem potencialu forme kratkega filma.
Edinstvenost Prespane pomladi se skriva v simbiotičnem prepletanju zgodbe z iskrivimi domislicami nekaterih ključnih vidikov filmskega jezika. Režijska igraje namreč nadvse spretna; docela vtkana v še kako živo filmsko celoto proizvaja intenzivno gledalsko izkušnjo, ki zavoljo nadrealistične zasnove scenarija, pa tudi zasnove same mizanscene, razširja njen horizont. Po eni strani se ta uspešno identificira z glavnim likom mladega dekleta Jasne (Anja Novak), po drugi strani pa se slednja, zavoljo Men-cejevih režijskih odločitev, nenehno rearti-kulira, pri čemer ta reartikulacija funkcionira na vsaj dveh ravneh: na ravni zgodbe lika in na ravni metafilmske govorice.
Inovativnosti pričujoče reartikulacije, ki zares očara, lahko sledimo v zasnovi zgodbe o Jasni, za katero tudi po zaključni špici ne vemo čisto natančno, kaj seji je zares zgodilo. Vemo le to, da ima rano na čelu, odrgnine po telesu in da se znajde na presečišču resničnega in na pol sanjskega, skorajda psihotičnega sveta; morda jo je zares zbil avto, kot pove sama, morda »le« odrašča, morda pa ima kakšne duševne težave?
Prespani pomladi lahko pripišemo eno od temeljnih značilnosti avtorskega umetniškega filma, to je svobodo interpretacije v njeni komplementarnosti z obvladovanjem filmskega jezika. Kajti sploh ni pomembno, kaj je zares narobe z Jasno; Menceju gre namreč bolj za poskus vizualizacije določenih notranjih stanj Jasninega lika.To stori
Prespana pomlad
Nina Cvar
mm^m

te >
u <
z
s prepletanjem najrazličnejših vplivov iz širše filmske popularne kulture, a navkljub številnim referencam slednje ne deluje prisiljeno. Še več. Od prvega do zadnjega prizora je vse na svojem mestu: še tako drobni detajli, kot so ovitek cigaretne škatlice in v modro obarvani lasje Jasnine prijateljice Brine (Lara Vouk), zasedajo točno določeno mesto v širši naratologiji. Dramaturški lok se taktično stopnjuje, le včasih ga prekinejo metafilmski elementi projiciranega pozu-nanjenega dialoga skozi rabo televizijskega sprejemnika, kadrirana igra s percepcijo, obrnjeno na glavo, ali pa zanimivi in dobro izvedeni posebni učinki, ki le še prispevajo k prepričljivi končni podobi filma.
Četudi se zdi, da ima Prespana pomlad jasno začrtano linearno strukturo, ki se ravna po tipičnem realističnem vzročno-posledič-nem vzorcu, temu ni čisto tako, saj slednje Mencej izvrstno nadgrajuje z uprizarjanjem kopice raznovrstnih duševnih stanj Jasne skozi igro simbolov, kot so razbito zrcalo, črepinje, luknje v stanovanju, pa tudi skozi natančno očrtana razmerja z mamo, prijateljico Brino, fantičem Perom, na katerega Jasna po naključju naleti. A spet, glede na metafilmske vložke, niti ne vemo, ali so te osebe sploh resnične - morebiti Jasna vse to sanja, morebiti je v komi, morebiti je psihotična? Tej ambivalenci ustreza tudi mizanscena, ki je odeta v nekakšne bledi-kave pastelne barve, a tudi zvok in skorajda že pravljična glasbena podlaga, ki gledalca
nežno zapelje v vrtinec občutenj, neodgo-vorjenih vprašanj in nerazrešenih enigem. Vendar odgovori na ta vprašanja niso izsiljeni niti niso premočrtni. Nasprotno. Prespana pomlad nam pusti, da si sami odgovorimo na ta vprašanja in s tem razrešimo enigme, ki so se zastrmele v nas.
Nekaj pa je vendar gotovo. Ne glede na to, kako si bomo sami pustili razrešiti Ja-snino uganko, je osrednji motiv odličnega kratkega filma Prespana pomlad nekakšen prehod: prehod iz prostora ali stanja, kjer smo spali ali le priprto strmeli v svet, pomen tega prehoda pa določamo sami.