
FAŠISTI BREZ KRINKE
Dokumenti 1941 — 1942
Zbral, uredil in pojasnil: 
dr. TONE FERENC
Založba Obzorja 
Maribor 1987
Naslov izvirnika
FAŠISTI BREZ KRINKE Dokumenti 1941-1942
Zbral, uredil in pojasnil
dr. Tone Ferenc
\ '
Katalogizacija v knjigi - CIP
Univerzitetna knjižnica Maribor
940.534.971.2 »1941/1942«
FAŠISTI brez krinke : dokumenti 1941-1942 / 
zbral, uredil in pojasnil Tone Ferenc. - [1. izd.]. - 
Maribor : Obzorja, 1987 tiskano 1988. - 
(Documenta et studia historiae recentioris ; 5)
ISBN 86-377-0309-7
»To prebivalstvo nas ne bo nikoli ljubilo.«
Benito Mussolini, 31.7. 1942
»Za vsako ceno je treba obnoviti italijansko prevlado 
in ugled, pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi 
morala biti uničena vsa Slovenija.« 
General Mario Robotti, 26. 6. 1942
»Če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, 
jih bom postrelil jaz.«
Visoki komisar Emilio Grazioli, 30. 4. 1942

UVODNA BESEDA
To knjigo dokumentov sem sklenil pripraviti iz dveh razlogov. Pred leti sem dobil 
ameriški mikrofilm s posnetki zapisnikov sestankov visokih italijanskih osebnosti 
v t.i. Ljubljanski pokrajini iz let 1941 in 1942. Sodil sem, da ti zapisniki bolj kot 
drugi dokumenti izpričujejo pravo naravo italijanske okupacije te pokrajine. Drugi 
razlog je ta, da je pred letom dni naš italijanski kolega dr. Teodoro Sala, ki preučuje 
italijansko okupacijo Jugoslavije, zapisal, da Slovenci premalo raziskujemo 
italijanski okupacijski sistem v Sloveniji.
Takoj po vojni niso ravno malo pisali o nekaterih vprašanjih italijanske okupacije 
v Sloveniji, mislim namreč na članke Janka Jarca in dr. Iva Juvančiča, seveda največ 
o zločinih italijanske vojske in fašistov. Takrat so tudi začeli objavljati gradivo 
o zločinih italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini, vendar sta izšli le dve 
publikaciji. Prvo je pripravil Giuseppe Piemontese z naslovom Ventinove mesi di 
occupazione italiana nella Provincia di Lubiana, druga pa Internacije.
Ukinitev komisij za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev 
v Jugoslaviji, sklenitev mirovne pogodbe z Italijo 1947. leta in resolucija Informbiroja 
1948 so bili morda vzrok za to, da so nehali s sistematičnim objavljanjem omenjene 
vrste virov. Vire o vojaških akcijah in operacijah je nato zajel Zbornik dokumentov in 
podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, in to del VI, knjige 1-6 
in del XIII, knjige 1-3; osnovni namen te zbirke virov pa je bil ovreči 
omalovaževanja, podtikanja in laži, ki so jih širili Informbiro, vodstva 
vzhodnoevropskih držav in mnogih komunističnih partij tudi na Zahodu.
Slovenski zgodovinarji so medtem objavili nekaj razprav o italijanski okupaciji 
Slovenije, npr. dr. Metod Mikuž o veliki italijanski ofenzivi poleti in jeseni 1942, dr. 
Ivo Juvančič o italijanskem okupatorju v Ljubljani, ki je še najpopolnejši pregled 
italijanskega okupacijskega sistema v Ljubljanski pokrajini, dr. France Škerl 
o okupatorjevih prizadevanjih za fašizacijo in italijanizacijo šolske mladine ter 
o Robottijevih talcih; sam sem objavil razpravo o racijah italijanskega okupatorja 
v Ljubljani leta 1942. Italijanski zgodovinar Teodoro Sala pa je objavil razpravo 
o vojaški okupaciji in civilni upravi v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Ti in drugi 
zgodovinarji so posamezna poglavja italijanske okupacije obravnavali tudi v svojih 
splošnih zgodovinskih delih, npr. dr. Metod Mikuž v Pregledu zgodovine 
narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji 1941-1945, knjigi 1 in 2, Franček Saje 
v Belogardizmu, Zdravko Klanjšček in drugi v knjigi Narodnoosvobodilna vojna na 
Slovenskem 1941-1945, sam sem to storil v prvi knjigi Ljudske oblasti na 
Slovenskem 1941-1945 Država v državi itd. Seveda pa bo treba opraviti še 
marsikatero raziskavo, da bi imeli celovitejšo podobo o italijanski okupaciji 
Slovenije vzhodno od nekdanje rapalske meje med drugo svetovno vojno.
Osrednji del zbirke virov italijanskega okupatorja, ki jo objavljam v tej knjigi, so 
zapiski ali zapisniki,s sestankov visokih italijanskih funkcionarjev v Ljubljanski 
pokrajini pa tudi zunaj nje. Gre za sestanke poveljnika XI. armadnega zbora,
7
generala Maria Robottija z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino Emiliom 
Graziolijem, podrejenimi častniki (največ s poveljniki divizij in bojnih skupin), nekaj 
tudi z nadrejenimi poveljniki itd. Zapiske ali zapisnike je navadno pisal častnik iz 
Robottijevega štaba, najbrž načelnik štaba, polkovnik Annibale Gallo ali 
podnačelnik, podpolkovnik Carlo Sartori. Za nekatere sestanke so se ohranili trije 
dokumenti, in to točke za obravnavo na sestanku, zapisnik sestanka in povzetek 
zadev, obravnavanih na sestanku. Od nekaterih sestankov pa se je ohranil le en sam 
dokument. Ker se omenjeni trije dokumenti dopolnjujejo, sem jih objavil skupaj. 
Ohranili so se oziroma za sedaj so nam dosegljivi večinoma le tisti zapiski in 
zapisniki, ki jih je general Robotti obdržal pri sebi in jih ob odhodu s poveljstva XI. 
armadnega zbora odnesel s seboj na poveljstvo 2. armade na Sušaku. Tam jih je 
skupaj z nekaterim drugim gradivom 2. armade septembra 1943 našla nemška vojska 
in odpeljala v zbirno središče za italijanske dokumente, t. i. Aktensammellstelle Süd, 
v Münchnu in Ingolstadtu, kamor je pripeljala tudi gradivo vrhovnih poveljstev in 
drugih enot italijanske vojske iz Rima in od drugod. Zbrano gradivo so tam 
pregledovali nemški častniki, da bi ugotovili, od kdaj so italijanski generali delovali 
proti interesom nemškega rajha in proti fašizmu. Po splošni vdaji nemške vojske je to 
gradivo zasegla ameriška vojska, ga odpeljala v Alexandrio pri Washingtonu in 
mikrofilmal ga je tam ameriški Nacionalni arhiv, izvirnike pa vrnil Italiji. S prodajo 
mikrofilmov je omogočil mnogim zgodovinarjem raziskave, saj je izvirno gradivo še 
vedno nedostopno za italijanske in druge raziskovalce. Zgodovinski urad 
generalnega štaba italijanske vojske v Rimu je v poslednjih letih izdal nekaj 
monografij o italijanski vojski v drugi svetovni vojni, med drugimi 1978. leta tudi 
o italijanski vojski v Jugoslaviji z naslovom Le operazioni delle unità italiane in 
Jugoslavia (1941-1943). Vendar v njej razen za vojno aprila 1941 ni skoraj nobenih 
podatkov iz Slovenije.
Nekaj zapisnikov in zapiskov se je ohranilo le v rokopisu s črnilom ali 
svinčnikom; nekaj tistih, ki so napisani s pisalnim strojem, pa ima precej 
Robottijevih lastnoročnih težko čitljivih vrinkov. Kjer jih nismo mogli prečitati, sem 
to posebej označil. Nekaj zapisnikov se je ohranilo tudi v naših arhivih, in to 
v arhivskih fondih poveljstev XI. armadnega zbora (v arhivu Inštituta za zgodovino 
delavskega gibanja v Ljubljani, dalje: arhiv IZDG) in 2. armade (v arhivu Vojaškega 
zgodovinskega inštituta JLA v Beogradu) ter arhivskem fondu visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino (arhiv IZDG). Pri vsakem objavljenem dokumentu sem ta 
nahajališča navedel posebej v prvi opombi; enako sem storil, če je bil kateri 
dokument že objavljen.
Da bi bila podoba o italijanski okupaciji Slovenije popolnejša, sem zapiskom in 
zapisnikom s sestankov dodal nekaj dokumentov, tj. povelj, navodil, sporočil, poročil 
itd., italijanskih vojaških poveljstev in visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
iz let 1941 in 1942. V 1943. letu zapiskov ali zapisnikov s sestankov niso pisali ali se 
niso ohranili ali pa nam niso dosegljivi; neprimerno manj pa je tudi drugih takšnih 
izrazitih dokumentov, kakršni so iz let 1941 in 1942. Kaže, da so italijanske vojaške 
in civilne oblasti že v teh letih izčrpale ukrepe proti Slovencem in njihovemu 
narodnoosvobodilnemu boju in v letu 1943 niso uvajale kakšnih novih, temveč le 
izvajale tiste, ki so jih uvedle že v prejšnjih dveh letih. Zato sem tudi zbirko virov 
omejil na ti dve leti. Kar se tiče dokumentov sem izbral predvsem takšne, ki 
izpričujejo odnos italijanskih vojaških in civilnih oblasti do slovenskega prebivalstva 
in narodnoosvobodilnega gibanja. Nisem izbiral dokumentov čistega operativnega 
značaja, npr. poročil o posameznih vojaških operacijah in akcijah, čeprav je nekaj 
dokumentov, ki govore tudi o teh zadevah. Tako sem npr. vključil navodilo poveljstva 
2. armade za izdelavo defenzivnih načrtov, po katerem je nastal znameniti program 
»Primavera«, dalje program poveljstva XI. armadnega zbora za veliko ofenzivo na
8
Dolenjskem in Notranjskem poleti in jeseni 1942, ki še nista bila objavljena in do 
nedavnega niti uporabljena, čeprav sta oba tudi v naših arhivih.
Ker so vojaški in civilni funkcionarji na sestankih neprikrito govorili o ukrepih 
proti slovenskemu prebivalstvu, udeležencem narodnoosvobodilnega gibanja in 
narodnoosvobodilnemu boju sploh, sem zbirki dal naslov Fašisti brez krinke. Ker ta 
zbirka virov nikakor ni namenjena samo raziskovalcem, sem objavljene dokumente 
pojasnil z drugimi viri ali s podatki iz literature in tudi navedel, kje se najdejo ali kje 
so že objavljeni.
Iz istega razloga sem napisal obsežnejši pregled italijanskega okupacijskega 
sistema v t. i. Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Pri tem pregledu sem segel nekoliko 
nazaj v konec tridesetih let in prikazal odnose med Kraljevino Jugoslavijo in 
Kraljevino Italijo v sklopu mednarodnih razmer. Mislim, da bo iz tega pregleda in iz 
objavljenih dokumentov ter pojasnil bralec lahko spoznal položaj slovenskega življa 
pod italijansko okupacijo v osrednji Sloveniji. Naj opozorim, da sem 1980. leta pri isti 
založbi že izdal obsežno zbirko predvsem nemških dokumentov o nacistični 
raznarodovalni politiki v Sloveniji v drugi svetovni vojni. Obe knjigi sem pripravil po 
enaki meri in sta vključeni tudi v isto zbirko o dokumentih in razpravah o novejši 
zgodovini.
Da bi raziskovalcem in tudi bralcem olajšal pregled nad posameznimi zadevami, 
ki jih obravnavajo objavljeni dokumenti in pojasnila, sem poleg kazal osebnih in 
krajevnih imen sestavil tudi stvarno kazalo. Vsemu sem dodal nekaj grafičnih 
pregledov, zemljevidov in fotografij ter pregled pomembnejše literature.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki so pripomogli k izdaji te knjige, vendar 
vseh ne morem navesti. Topla zahvala naj velja mojima dragima kolegoma, 
profesorjema dr. Miroslavu Stiplovšku in dr. Milanu Ževartu, ki sta rokopis knjige 
priporočila za objavo, novinarju Stanetu Ivancu za dober prevod, višji arhivistki 
v našem inštitutu Nadi Kobalovi za pomoč pri iskanju dokumentov, fotografki Meti 
Hauptmanovi iz našega inštituta za izdelavo fotokopij in fotografij, fototeki Muzeja 
ljudske revolucije v Ljubljani za izdelavo fotografij in izvrstni strojepiski Jožici 
Brodnik. Posebno zahvalo sem dolžan predstavnikom Založbe Obzorja, in to 
direktorjema mag. Marjanu Žnidariču in Francu Filipiču ter uredniku Branku 
Avsenaku, ki so v neugodnih razmerah za izdajanje znanstvene literature skupaj 
z založniškim svetom sklenili objaviti to knjigo in obdržati tisto naklonjenost založbe 
do mene, ki jo je nekoč izražal sedaj že blagopokojni prof. Jože Košar. Hvala tudi 
Kulturni skupnosti Slovenije, ki je s subvencijo pomagala k izidu knjige.
V Ljubljani, 22. julija 1987
dr. Tone Ferenc
9

ITALIJANSKI OKUPACIJSKI SISTEM 
V LJUBLJANSKI POKRAJINI
1. Italija in Jugoslavija 1939-1941
Odnosi med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo med dvema svetovnima 
vojnama niso bili nikdar kdo ve kako dobri, so se pa bistveno in dokončno poslabšali 
po italijanski zasedbi in aneksiji Albanije in padcu vlade dr. Milana Stojadinoviča 
v Beogradu. Kmalu po osvojitvi Albanije se je fašistična Italija že pripravljala na 
nadaljnja osvajanja na Balkanu in njen naslednji cilj sta bili Jugoslavija in Grčija. 
Lastni volji za osvojitev Jugoslavije se je poleti 1939 pridružilo nemško spodbujanje: 
vodja nemškega rajha Adolf Hitler je namreč v Berchtesgadnu, da bi dobil soglasje 
Italije za nemški napad na Poljsko, svetoval italijanskemu zunanjemu ministru grofu 
Galeazzu Cianu, naj Italija ob prvi priložnosti razkosa Jugoslavijo in zasede 
Hrvatsko in Dalmacijo. Italijanska fašistična politika je nameravala svoj cilj 
v Jugoslaviji doseči po posredni poti, s pomočjo hrvaškega separatizma v Hrvatski 
seljački stranki pod predsedstvom dr. Vlatka Mačka. Nanj se je obrnila, ko je bila 
nezadovoljna z izidom obiska jugoslovanskega princa regenta Pavla Karađorđevića 
v Rimu maja in Berlinu junija 1939. Vendar ta prizadevanja prek posrednikov Josipa 
Bombellesa in Amedea Cameluttija niso uspela in se je dr. Maček avgusta 1939 
sporazumel s predsednikom vlade dr. Dragišo Cvetkovičem. Predsednik italijanske
Na svojem obisku Primorske je Benito Mussolini 19. septembra 1938 prispel do 
Planine pri Rakeku
vlade Benito Mussolini bi upošteval Hitlerjev nasvet o razkosanju Jugoslavije, če bi 
upal, da bosta Velika Britanija in Francija trpeli nemški napad na Poljsko. Ker pa sta 
ti dve odgovorili z vojno napovedjo, se Mussolini ni odločil slediti Hitlerju; razglasil 
je stanje »nevojskovanja« (nonbelligeranza) Italije in začasno odložil napad na 
Jugoslavijo.
Nemčija, ki se je marca 1938 pojavila na jugoslovanski severni meji, po izbruhu 
vojne septembra 1939, ni več pomenila neposredne nevarnosti za Jugoslavijo. Padec 
Poljske je sicer odpiral možnost, da se pojavi na Balkanu s severa, prek Madžarske in 
Romunije. Vendar je bila Nemčija takrat zainteresirana za nevtralnost balkanskih 
držav, iz katerih je dobivala poljske pridelke in surovine za svojo vojno industrijo. 
Politika nevtralnosti, ki jo je razglašala jugoslovanska vlada, je takrat popolnoma 
zadovoljevala nemške in tudi italijanske interese. Nevtralnost podonavskih in 
balkanskih držav je bila Nemčiji in Italiji potrebna ne samo iz političnih in glavnih 
strateških razlogov, temveč tudi iz gospodarskih razlogov, saj so jima pomenile 
prvorazredni rezervni potencial. Zato se je med njima nadaljevala tekma za politični 
in gospodarski vpliv v teh državah. Ta tekma je dosegla tak obseg, da je italijanska 
vlada predložila nemški pogajanja za odstranitev konkurence na zunanjih tržiščih, 
posebno na Balkanu, kar pa se ni zgodilo.
Nekaj časa je bila v letu 1939 navzoča zamisel o ustanovitvi bloka nevtralnih 
držav na Balkanu, da bi te v primeru vojne ostale zunaj vojnega požara. Nemčija in 
Italija sta si ta blok predstavljali tako, da bi bil gospodarsko povezan z njima in 
v njunem vplivnem območju. Svojo nevtralnost in nevtralnost balkanskih držav je 
Italija nameravala izkoristiti za razširitev svojega vpliva na podonavske in balkanske 
države. Rim je sebi pripisoval zasluge, da je sploh bila možna nevtralnost balkanskih 
držav. Sebe je prikazoval kot edinega zanesljivega in sposobnega zaščitnika 
balkanskih režimov pred ,t. i. boljševiško nevarnostjo. Med balkanskimi državami je
Ban dravske banovine dr. Marko 
Natlačen pozdravlja Benita Mus­
solinija v Planini pri Rakeku 19. 
septembra 1938
12
bila najbolj zainteresirana za ustvaritev omenjenega bloka Romunija, ki je bila 
vkleščena med Nemčijo in Sovjetsko zvezo in izpostavljena grožnjam madžarskih in 
bolgarskih ozemeljskih zahtev. Tudi jugoslovanski vladni krogi so bili živo 
zainteresirani za ustvaritev bloka nevtralnih držav, čeprav so nevtralnost pojmovali 
različno, nekateri kot kratkotrajno in drugi kot trajno usmeritev. Za nevtralni blok 
so bile tudi zahodne države, predvsem Velika Britanija in je bil London pod 
določenimi pogoji celo pripravljen pristati na italijanski vpliv na Balkanu, če bi to 
preprečilo širjenje sovjetskega vpliva na Balkanu in pripeljalo do izrinjenja 
nemškega vpliva ali celo do odcepa italijanske politike od nemške.
Vendar je zamisel o ustvaritvi bloka nevtralnih držav na Balkanu živela le malo 
časa. Uresničitev je postala nemogoča zaradi medsebojnih nasprotij balkanskih 
držav in prepletanja različnih ciljev in interesov velikih držav. Tudi Nemčija ni bila 
več naklonjena tej zamisli, zbala se je namreč, da bi se blok lahko uprl njeni 
penetraciji; zato se je bila pripravljena pogajati z vsako državo posebej, ker se ta ne 
bi mogla tako učinkovito upirati nemškemu pritisku. Tudi Mussolini, ki se ni odrekel 
ozemeljskim zahtevam v Jugoslaviji in je čakal na ugodno priložnost za napad na 
Grčijo, si ni hotel vezati rok s sklepanjem pogodb o nevtralnosti, čeprav bi to tudi po 
nemških priznanjih pomenilo razširitev italijanske hegemonije na Balkanu.
Dosledno izvajajoč svojo dvolično politiko do Jugoslavije, je italijanska vlada 
razglašala nevtralnost in javno poudarjala, kako si prizadeva za ohranitev miru na 
Balkanu, obenem pa je opravljala svojo razdiralno delo v Hrvatski, pripravljajoč 
teren za svojo imperialistično ekspanzijo, ko bo zanjo ugodna priložnost. Ker ni 
mogla več računati na notranji hrvaški separatizem, so ji prišli prav ustaši pod 
vodstvom dr. Anteja Paveliča. Na sestanku 23. januarja 1940 sta se Ciano in dr. 
Pavelič dogovorila za zelo natančen scenarij italijanske intervencije v Jugoslaviji: 
upor v Hrvatski, prihod italijanske vojske, razkosanje, priključitev Kosova in 
zahodne Makedonije Albaniji, razglasitev hrvatske neodvisnosti in vzpostavitev 
personalne unije s Kraljevino Italijo, priključitev enega dela Slovenije Hrvatski in 
drugega Nemčiji, priključitev vzhodnega dela Makedonije Bolgariji, vzpostavitev 
samostojnih državic Srbije in Črne gore; scenarij torej, ki je postal aktualen čez leto 
dni. Iz mnogih virov je videti, da je bila spomladi, aprila in maja, 1940 Italija najbliže 
napadu na Jugoslavijo, saj poznamo že natančno izdelane vojaške načrte in tudi že 
določen datum napada v začetku junija. Napad naj bi italijanska vojska izvedla s treh 
strani: iz Italije, Albanije in po nemški privolitvi tudi iz Avstrije. Vendar je Mussolini 
po nemških zmagah v severni in zahodni Evropi, ko je padla na kolena že tudi 
Francija, kljub svarilom britanskega predsednika vlade Winstona Churchilla in 
predsednika ZDA Franklina D. Roosevelta na Hitlerjevo željo 10. junija »a calci 
a culo« (z brco v zadnjico), kot se je sam izrazil, potisnil Italijo v vojno v zahodni 
Evropi, da bi se udeležila delitve plena in dobila pravico sodelovati pri določanju 
mirovnih pogojev. S tem je bila za nekaj časa odstranjena nevarnost italijanskega 
fašističnega napada na Jugoslavijo in Grčijo, kajti Italija je bila zdaj, ko si je 
z vstopom v vojno onemogočila dobave iz Velike Britanije, še bolj kot prej 
zainteresirana, da se vojni požar ne razširi na Podonavje in Balkan. Poleg tega sta 
Mussolini in Ciano menila, da bo Jugoslavija po francoskem zlomu prisiljena, da se 
sama zateče v naročje fašističnih držav in se bodo cilji v Jugoslaviji uresničili 
s političnimi in ne vojaškimi sredstvi. Zato se je sredi junija 1940 zmanjšala napetost 
v italijansko-jugoslovanskih odnosih.
Takšna italijanska politika se je ujemala tudi z nemško, ki je v drugi polovici 
1940, ko ni mogla uresničiti načrta o izkrcanju nemške vojske na britanskem otoku, 
začela pripravljati napad na Sovjetsko zvezo, enega glavnih strateških ciljev 
nacionalnega socializma sploh, določenega že v Hitlerjevem delu »Mein Kampf« iz 
1923. leta. Če se je prej Nemčija bala, da bi z agresijo na Balkanu lahko povzročili
13
Benito Mussolini ob italijansko-jugoslovanski državni meji na Primorskem. Prvi 
z leve v čepici je načelnik vrhovnega vojaškega poveljstva maršal Pietro Badoglio
zbližanje interesov Sovjetske zveze in Velike Britanije, si je sedaj hotela zavarovati 
mir v zaledju desnega krila svojega velikega bojnega razporeda proti Sovjetski zvezi. 
To zaledje na Balkanu pa je bilo tudi še vedno bogat vir za živež in surovine, zelo 
potrebne za nemško vojno industrijo; verjetno so se morale povečati tudi njene 
dobave Italiji, ko jih ta ni mogla več dobivati iz Velike Britanije in nekaterih drugih 
držav. Gospodarska vojna, ki jo je Velika Britanija vodila proti Nemčiji in Italiji, je še 
povečala pomen rednega in povečanega izvoza iz balkanskih držav, ki jih je zapora 
tržišča v Franciji in tudi v nekaterih nevtralnih državah tudi silila k povečanemu 
izvozu v Nemčijo in Italijo. Pri tem je bila Italija v podrejenem gospodarskem 
položaju, kot je bila tudi v političnem, do nemškega rajha, ki je imel tudi glavno vlogo 
v reševanju ozemeljskih sporov med državami srednje in jugovzhodne Evrope (t. i. 
dunajski arbitraži).
Kljub temu da je Nemčija še vedno načelno potrjevala italijansko vplivno območje 
na Balkanu, sta se njena gospodarska penetracija in z njo tudi politični vpliv 
v balkanskih državah nenehno večala. Po osvojitvi zahodne Evrope je Nemčija laže 
posvečala svojo pozornost Balkanu, tudi z namenom, da omeji vpliv Sovjetske zveze. 
Ta je sredi 1940 vzpostavila gospodarske in tudi diplomatske odnose z Jugoslavijo, ki 
je tako začela opuščati strogo protisovjetsko vedenje, enega vogalnih kamnov jugo­
slovanske zunanje politike, kar ni bilo všeč Nemčiji in Italiji. Navzočnost Sovjetske 
zveze je imela pomemben delež v protiuteži pred italijanskimi imperialističnimi 
težnjami, vendar se je po zlomu Francije ta delež zmanjšal in se je povečal delež 
Nemčije, ki so jo jugoslovanski vodilni krogi smatrali za zaščitnico pred italijansko 
agresijo in ji popuščali ne samo v gospodarskem, temveč tudi v političnem in 
ideološkem pogledu.
14
V svojem pritisku na balkanske države se je Nemčija v začetku oktobra 1940 
dogovorila z novo profašistično romunsko vlado lana Antonescuja za prihod nemške 
vojske (2 diviziji) v Romunijo, in to brez predhodnega obvestila italijanski vladi. 
Mussolini, postavljen pred neljubo izvršeno dejstvo, čeprav so pred nekaj tedni (27. 
septembra) Nemčija, Italija in Japonska sklenile v Berlinu trojni pakt in potrdile 
pripadnost Balkana italijanskemu vplivnemu območju, je sklenil, da odgovori Hitler­
ju na enak način: z nenapovedanim napadom na Grčijo. Nanj so se v Rimu pripravlja ­
li že nekaj časa, spodbujali so incidente in krepili protigrško propagando, vendar jih 
je Berlin, zainteresiran za čimvečjo udeležbo Italije v vojni z Veliko Britanijo 
v Sredozemlju in mir na Balkanu, resno odvračal od napada na Grčijo ali Jugoslavijo. 
Osvojitev Grčije bi za italijanske fašiste poleg strateške koristi pomenila preizkusni 
kamen za še širšo politiko: dopolnitev obkrožitve Jugoslavije in njeno zastraševanje, 
razvnemanje albanskega nacionalizma in njegovih aspiracij do Ciamurie s težnjo, da 
bi predstavili Italijo kot maščevalko zatiranih narodnih manjšin in popravljalko 
starih krivic.
Italijanski napad na Grčijo 28. oktobra 1940, ki naj bi bil usoglašen z ofenzivo iz 
Libije v Egipt in ki so ga opravičevali z dozdevnim spreminjanjem Grčije v bazo za 
britanske sile, ni bil uspešen in je izrazil lahkomiselnost fašističnih veljakov, vojaško 
nepripravljenost, nesorazmerno politični moči Italije, podcenjevanje vojaških zmož­
nosti in obrambne volje grškega ljudstva s strani diletantskih fašističnih politikov, ki 
so upali, da bodo uspeli tudi s podkupljivostjo kakšnega grškega odličnika in 
s propagandnim slepilom. Neuspešno je bilo tudi prizadevanje, da bi za sodelovanje 
v grški avanturi pridobili Bolgarijo, ki so ji - kot prej Jugoslaviji - ponujali izhod na
Italijanski prestolonaslednik princ 
Piemontski Umberto II. Savojski 
(na levi) in Benito Mussolini na 
vojaških vajah pri Studenem pri 
Postojni 9. oktobra 1940
15
Egejsko morje; car Boris III. je verjetno hotel bolgarske pretenzije v Grčiji uresničiti 
z nemško pomočjo.
Nemčija nikakor ni bila zadovoljna z italijansko akcijo v Grčiji, še posebej zaradi 
njenega neuspeha in ker je spravila vso Os v neugoden položaj. Nemške obtožbe 
napada na Grčijo so bile opravičene, vendar so bile izražene šele po italijanskem 
neuspehu, ki ga Nemčija ni pričakovala, in predvsem iz bojazni za splošnejše 
posledice za Balkan, ne izključujoč sovjetske intervencije. Dva razloga sta silila 
Nemčijo, da neposredno poseže v vojno v Grčiji, in to britansko angažiranje v obram­
bi Grčije, ki se je začelo s prihodom oddelkov britanske vojske na Kreto, in italijanski 
neuspehi, ki so vso Os spravili v neugoden psihološki in vojaško-strateški položaj. 
Italijanski neuspeh v Grčiji - italijanska vojska se je morala umakniti iz vzhodne 
tretjine Albanije! - je bil namreč prvi neuspeh sil Osi v drugi svetovni vojni. S tem je 
Italija postajala še bolj odvisna od Nemčije, kar se je najizraziteje izkazalo spomladi 
1941 in v nadaljnjih letih.
Med ukrepi, ki jih je Hitler predvideval za odpravo neugodnih posledic italijan­
skega neuspeha v Grčiji, je bila tudi zahteva, da Jugoslavija spremeni svojo politiko 
in bolj sodeluje z Nemčijo in Italijo, da bi lahko spomladi 1941 rešili grško vprašanje. 
Jugoslovanska nevtralnost je do pozne jeseni 1940 ustrezala marsikomu, nato pa 
nikomur, saj se je tudi Velika Britanija potegovala za sodelovanje Jugoslavije na 
njeni strani, vendar zaman. Nemčija je zato, ker se je na Balkanu odprlo novo bojišče, 
spremenila svoj odnos do nevtralnosti podonavskih in balkanskih držav; začela je 
pritiskati nanje, da pristopijo k trojnemu paktu. Madžarska, Romunija in Slovaška so 
to storile že v drugi polovici (od 20. do 24.) novembra 1940, odločitev o pristopu 
Bolgarije in Jugoslavije se je zavlekla do marca 1941. Hitler se je bil za pritegnitev 
Jugoslavije k trojnemu paktu pripravljen odpovedati njenemu razbitju in zagotoviti
Predsednik jugoslovanske vlade 
dr. Dragiša Cvetkovič na obisku 
pri Adolfu Hitlerju v Berchtesgad- 
nu 14. februarja 1941
16
nedotakljivost njenih meja, čeprav se je zavedal, da bo to prizadelo Mussolinija. Še 
več, predlagal je celò, naj bi ji dovolili, da si z vojaško akcijo vzame Solun in za 
protiuslugo demilitarizira jadransko obalo. Mussolini je moral soglašati, saj se je 
italijanska vojska ravno tisti dan (22. novembra) umaknila iz Korče. Vendar je to 
storil pod enim pogojem, ki so ga narekovali prestižni razlogi, da namreč jugoslovan­
ska vojska zavzame Solun šele takrat, ko bo italijanska dosegla odločilno zmago. 
Jugoslavija je bila pripravljena skleniti z Nemčijo in Italijo pakt o nenapadanju, 
zavrnila pa je možnost pristopa k trojnemu paktu in sodelovanje v vojni proti Grčiji. 
Kot pričajo pogovori beograjskega odvetnika in pravnega zastopnika italijanskega 
poslaništva v Beogradu Vladislava Stakiča z Mussolinijem in Cianom februarja 1941 
v Rimu, bi bila Italija popustljivejša od Nemčije: zadovoljila bi se s sklenitvijo zveze 
med Italijo in Jugoslavijo, ki bi temeljila na poglobljenem paktu iz marca 1937. leta; 
ta zveza naj bi Jugoslavijo močneje privezala na Italijo, tako v njej zmanjšala nemški 
vpliv in hkrati pomenila poslednji korak za pristop Jugoslavije k trojnemu paktu. 
Vendar je Hitler na pogovorih z jugoslovanskima politikoma, predsednikom vlade dr. 
Dragišo Cvetkovičem in zunanjim ministrom Aleksandrom Cincarjem-Markovičem 
v Salzburgu 14. februarja 1941 odločno zahteval pristop Jugoslavije k trojnemu 
paktu, enako v pogovoru s princem Pavlom 4. marca, tj. tri dni po pristopu Bolgarije 
k trojnemu paktu in prihodu nemške vojske v Bolgarijo, ko se je Jugoslavija znašla 
skoraj popolnoma obkoljena od sil trojnega pakta. Potem ko je ugotovila, da od 
Velike Britanije ne more pričakovati izdatnejše vojaške pomoči in si vsaj na papirju 
zagotovila spoštovanje suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti Jugoslavije in do­
ločbo, da tej ne bo treba vojaško pomagati članicam pakta in niti dati svojega ozemlja 
za prevoz čet in vojaškega materiala ter si zagotovila izročitev Soluna po vojni, je 25. 
marca 1941 na Dunaju podpisala pristop Jugoslavije k trojnemu paktu. Po množičnih 
demonstracijah po vsej Jugoslaviji in državnem udaru v Beogradu 27. marca 1941, ko 
je Hitler sklenil napasti Jugoslavijo in jo razbiti kot vojaško silo in državo, je
Benito Mussolini v Albaniji pri Ohridu marca 1941
2 - Fašisti 17
Mussolini še kratek čas bil pripravljen na kompromis z novo vlado generala Dušana 
Simoviča, ker se je bal, da bodo napadene italijanske sile v Albaniji, ki so odpovedale 
tudi v marčni ofenzivi proti Grkom. Vendar je pod Hitlerjevim vplivom moral 
spremeniti svoje stališče in je italijanska vojska skupaj z nemško sodelovala v vojni 
proti Jugoslaviji ter začela z novo ofenzivo proti Grkom; nemška vojska je lahko zdaj 
prodirala v Grčijo tudi iz Jugoslavije. Kot že nekaj časa, je tudi v marčnih in aprilskih 
dogodkih 1941 imela pobudo Nemčija, kljub temu da je bila načelno skoraj cela 
Jugoslavija italijansko vplivno območje.
2. Vojna aprila 1941 in prihod italijanske vojske v osrednjo Slovenijo
V operativnem načrtu italijanskega vrhovnega vojaškega poveljstva (Comando 
Supremo), ki so ga imenovali »Esigenza E« (Zahteva E), so bile za vojno z Jugoslavijo, 
ki naj bi prodirale od zahoda, predvidene znatno večje sile kot so jih uporabili aprila 
1941. Takrat so imeli na voljo t.i. skupino armad Vzhod pod poveljstvom generala 
Camilla Grossija. Imela je tri armade, in to 2. (general Vittorio Ambrosio) z dvema 
armadnima zboroma (5. in 11.) ali petimi divizijami in nekaj manjšimi enotami, 6. 
(general Mario Vercellino) s tremi specialnimi armadnimi zbori (oklepni, hitri, 
avtotransportni) ali desetimi divizijami in nekaj manjšimi enotami ter 8. (general 
Adalberto di Savoia-Bergamo) z dvema armadnima zboroma (6. in 14.) ali petimi 
divizijami. Skupno je bilo torej predvidenih 20 divizij in manjše enote. Zaradi vojne 
z Grčijo in večjih potreb v Afriki so na t. i. julijski črti zmanjšali število velikih enot, 
tako da so imeli na voljo samo 2. armado z dvema armadnima zboroma, so jo pa po 27. 
marcu 1941 okrepili še s tremi armadnimi zbori (6., avtotransportni, hitri), tako da je 
imela 6. aprila 1941 v svoji sestavi 15 divizij in nekaj manjših enot. Tako sta bili t. i. 
Julijska krajina, predvsem Slovensko primorje, in Furlanija polni italijanskih voja­
kov.
Medtem so bile tudi velike spremembe v vodstvu italijanskih oboroženih sil. Kralj 
Viktor Emanuel III. je 8. junija 1940, tik pred vstopom Italije v vojno, izročil vrhovno 
poveljstvo oboroženih sil Mussoliniju, ki je medtem že bil »prvi maršal cesarstva« in 
je sedaj dobil še naziv »poveljnik čet, ki operirajo na vseh frontah«. Bil je tudi 
minister za vojsko, kjer je v ministrstvu na Via XX Settembre imel državnega 
podsekretarja, generala Alfreda Guzzonija in nato generala Antonia Scuera, kot je 
imel kot notranji minister na ministrstvu državnega podsekretarja Guida Buffarini- 
ja. Za vse italijanske oborožene sile je bil t. i. veliki generalni štab (Stato Maggiore 
Generale) ali vrhovno poveljstvo (Comando Supremo), ki ga je po neuspehu v Grčiji, 
ko so s tega mesta odstranili maršala Pietra Badoglia, od 1. decembra 1940 vodil 
načelnik maršal Ugo Cavallero v palači Vidoni v Rimu. Podrejeni so mu bili generalni 
štabi za vse tri vojaške »rodove«, tj. kopensko vojsko, letalstvo in mornarico, ki so jih 
tudi vodili načelniki. Generalni štab kopenske vojske, ki nas edini med njimi zanima, 
je bil v palači Caprara na Via XX Settembre v Rimu in ga je vodil general Mario 
Roatta.
Med vojno proti Jugoslaviji in Grčiji aprila 1941 je Mussolini ostal v Rimu in je od 
tam z brzojavkama ukazal, naj ustrelijo vsakega vojaka, ki bi zapustil položaj, in naj 
se častniki češče zadržujejo med vojaki. Cavallero je bil v Albaniji, Roatta pa na t. i. 
julijski fronti; v neki vili v Scodovacci pri Cervignanu; ta svoj glavni stan je imenoval 
»Malaga«. Imel je neposredne zveze z Rimom in s poveljstvom 2. armade v Gorici. Na 
to fronto pa je nekega dne prispel tudi kralj Viktor Emanuel III. Z avtomobilom je 
sledil nekaterim enotam, za gotovo vemo, da je bil v Bukovju pri Postojni, v Kranjski 
Gori in v Žuti Lokvi na Hrvatskem. Na tej »fronti« je bil tudi njegov sin princ 
Piemontski, Umberto II.; vemo, da je med drugim bil v Žirovnici na Gorenjskem.
18
Italijanski kralj Viktor Emanuel 
III. v Bukovju pri Postojni 8. aprila 
1941
V sprednjem bojnem razporedu ob rapalski meji, ki so jo varovali graničarji iz 
armadnih zborov z obmejno milico, karabinjerji in financarji, sta bila oba »domača« 
armadna zbora, in to XI. na severni in V. na južni strani; njuni taktični poveljstvi sta 
se že preselili iz Vidma (Udine) v Kanal in iz Trsta v Podgrad. XI. armadni zbor 
(poveljnik general Mario Robotti, načelnik štaba polkovnik Aldo Princivalle) je imel 
svoje sile zbrane predvsem na treh odsekih. Čisto na severu od Kokove (3 km 
severozahodno od Trbiža) do Baške grape je bil t. i. severni odsek (poveljnik general 
Carlo Viale v Tolminu), ki so ga sestavljali graničarji iz vzhodne polovice 17. in celega 
21. obmejnega zapornega odseka ter 3. alpinska skupina »Valle« (poveljnik polkovnik 
Alarico Bruzzone), ki je imela tri alpinske bataljone in alpinski topniški divizion. 
Severni odsek so okrepili s 75. legijo črnih srajc (trije bataljoni). V sredi, med Idrijo in 
Hrušico, je bila pehotna divizija »Re« (poveljnik Benedetto Fiorenzuoli), okrepljena 
z bataljonom strojničarjev, 3 četami strojničarjev in 2 četama inženircev-rušilcev. Na 
jugu, med Bukovjem in Prestrankom, je bila pehotna divizija »Isonzo« (poveljnik 
general Federico Romero), okrepljena z bataljonom strojničarjev na avtomobilih in 
4 četami strojničarjev. Imelo pa je poveljstvo armadnega zbora ob sebi še bataljon 
inženircev-rušilcev in kemično četo. Za tem razporedom je bila topniška zapora, ki jo 
je sestavljalo devet divizionov težkega (t. i. armadnega) topništva kal. 105, 149 in 
152 mm ter 2 bateriji protiletalskega topništva 20mm. Na odseku V. armadnega zbora 
(poveljnik general Riccardo Balocco, načelnik štaba polkovnik Clemente Primieri) so 
graničarje okrepili s tremi fašističnimi bataljoni črnih srajc, dvema bataljonoma
19
strojničarjev, 5 četami strojničarjev in drugimi manjšimi enotami. Takoj za dvojnim 
stalnim obrambnim sistemom ob meji so bile tri pehotne divizije, in to med Kožlje- 
kom (10 km jugovzhodno od Postojne) in Milonjo (6 km severovzhodno od Ilirske 
Bistrice) je bila »Sassari« (poveljnik Furio Monticelli), zapirala je odsek Slavina- 
-Šembije, med Milonjo in Suhim (3 km severovzhodno od Klane) je bila »Lombardia« 
(poveljnik general Vittorio Zatti), zapirala je odsek Šembije-Jelšane, dalje do morja 
je bila »Bergamo« (poveljnik general Pietro Beletti), ki so ji podredili tudi sile v t. i. 
»prostoru Reka«, zapirala je odsek Jelšane-Opatija. Tudi za tem razporedom je bilo 
nekaj topništva, tudi težkega. Ker je general Ambrosio pričakoval napad jugoslovan­
ske vojske zlasti na severnem odseku, je od novodošlih sil dve pehotni diviziji 
»Assietta« (poveljnik general Emanuele Girlando) in »Ravenna« (poveljnik general 
Edoardo Nebbia) poslal v t. i. drugi razpored XI. armadnega zbora pri Črnem Vrhu 
nad Idrijo in Sv. Luciji. 2. armadi so dali na voljo kar precej (7) letalskih eskadril iz 
štirih letalskih skupin v Vidmu, Gorici in Padovi ter so t. i. 22. »Šturm« preoblikovali 
v letalsko poveljstvo 2. armade.
Ker sta se nemško in italijansko vrhovno vojaško poveljstvo dogovorili, da bo črta 
ločnica med obema armadama, tj. nemško 2. in italijansko 2. armado, tekla južno od 
reke Save (Ljubljana-Novo mesto-Karlovac-Dvor-Banjaluka), je bila italijanska 2. 
armada v manj ugodnem položaju, saj je za prodiranje globlje v notranjost Jugoslavi­
je imel neposredno pot samo njen južni odsek. Zato je general Ambrosio za ofenzivne 
akcije odredil dve močni »manevrski masi«, in to eno v osrednji coni, da prodira 
v smeri Prezid-Čabar in Kočevje, ter drugo, da prodira od Reke na vzhod po cesti 
Luizjani in obalni cesti. Srednji in severni odsek XI. armadnega zbora nasproti 
Gorenjski je imel torej podrejeno vlogo, saj je Hitler že 3. aprila 1941 v nekem svojem 
povelju določil, da bo Gorenjska nemško zasedbeno območje; vprašanje je, ali je 
italijanska stran takrat to že vedela.
Sedaj nam ni treba več ugibati, zakaj je italijanska vojska, številčno in tehnično 
nekajkratno močnejša od njej nasproti stoječih enot jugoslovanske vojske (graničarji 
in nekaj posadnih bataljonov ob meji, Triglavski planinski odred na severu, Triglav­
ska divizija v sredi in Risnjaški planinski odred na jugu, vse podrejeno poveljstvu 7. 
armade, poveljnik general Dušan Trifunovič), do 11. aprila tako malo prodrla čez 
rapalsko mejo. Tako kot sta na vrhu vsklajevali svojo dejavnost obe vrhovni vojaški 
poveljstvi prek svojih predstavnikov (nemški general Enno von Rintelen v Rimu in 
italijanski general Efisio Luigi Marras v Berlinu), sta imeli obe strani svoje predstav­
nike tudi pri armadnih poveljstvih. Dogovorili so se, da bo italijanska vojska krenila 
v splošen napad, ko bo nemška prodrla iz Madžarske in Avstrije do Zagreba in tako 
odrezala enote jugoslovanske vojske v Sloveniji in zahodni Hrvatski od njihovega 
zaledja. Seveda pa bi italijanske enote tudi v omejenih operacijah do omenjenega dne 
lahko storile kaj več, če ne bi bilo pretiranega precenjevanja o moči in napadalnosti 
jugoslovanskih enot. Obe vrhovni vojaški poveljstvi, nemško in italijansko, sta 
predvidevali močnejši odpor jugoslovanske vojske in vsaj nekaj tednov trajajočo 
vojno. Bilo pa je pri italijanskih vojakih tudi precej strahu, o čemer priča dogodek pri 
Cerknem v noči na 8. april, ko je zaradi prihoda nekega manjšega jugoslovanskega 
oddelka na Primorsko nastal velik preplah in so se oddelki že umaknili iz Cerknega, 
požgali tamkajšnjo vojašnico, streljali s topovi itd., zaradi česar so pozneje nekaj 
častnikov postavili pred sodišče.
Poveljnik 2. armade, general Ambrosio je prvi dan vojne z Jugoslavijo naslovil na 
svoje vojake tale proglas:
»Ura, ki smo jo čakali že dolgo časa, je prišla.
S tega ozemlja, ki je bilo priključeno Domovini z junaštvom vaših očetov in vaših 
bratov, boste korakali naproti Zmagi.
Naše geslo ,dalje od cilja1 vas bo vodilo naprej, vedno naprej v imenu Italije.«
20
Poveljnik XI. armadnega zbora, general Robotti pa je v proglasu svojim vojakom 
povedal:
»Danes od 6. ure zjutraj so se začele sovražnosti proti Jugoslaviji.
Za armadni zbor samo en nasvet:
.Umakniti se ne smemo niti z ene pedi ozemlja.1
Na sovražnikov napad, čeprav bi ga izvajalo le nekaj mož, morajo odgovoriti vsi 
- osamljeni vojaki in oddelki neposredno.
Sovražnik, ki je pred nami, sovraži nas, našo Domovino, naše zaveznike.
Ne pozabite na hude posledice, ki bi jih imelo pomanjkanje reakcije za narod in za 
vas same.
Tukaj smo na mejah svoje Domovine, pred vrati vaših hiš.
To pomnite in občutite!!!«
Če se omejimo na operacije italijanske vojske v Sloveniji, lahko rečemo, da so bile 
od 6. aprila zjutraj, ko se je začela vojna v Jugoslaviji, do 10. aprila zvečer, le 
v obmejnem pasu. Začele so se šele 7. aprila, ko je poveljstvo 2. armade za prvi dan 
vojne ugotovilo »nasprotnikovo statično taktiko«. Enote t. i. severnega odseka so 
prodrle po dolini Save Dolinke pred Dovje, potem ko je imel alpinski bataljon »Val 
Toče« 9. aprila pri Gozdu Martuljku omembe vreden boj s skupino jeseniških 
prostovoljcev in utrpel 4 mrtve in 7 ranjenih. Graničarji z območja Cerknega so prišli 
na Komno.
Na srednjem in južnem odseku XI. armadnega zbora so enote graničarjev s teh 
odsekov in iz divizij »Re« ter »Isonzo« prodrle do črte Vrsnik-Grčarjevec-Gorenji 
Logatec-Cerkniško jezero in imele pri tem močnejše spopade za Stari Grad in 
Stražnik (zahodno od Rakeka); za njuno osvojitev so imeli že pred meseci izdelane 
načrte. Vendar so z izjemo prodora do Gornjega Logatca osvojile razmeroma malo 
območja.
Na operativnem območju V. armadnega zbora so t. i. zmagoviti sunki manjših 
italijanskih enot prišli do Bele Vode, Prezidanskega Berinščka in Otrobovca zahodno 
od Prezida.
Bela zastava na ljubljanskem ne­
botičniku 11. aprila 1941
21
Nemško vrhovno vojaško poveljstvo je predvidevalo, da bo do splošnega vdora 
v notranjost Jugoslavije lahko prišlo šele po 13. aprilu, v poveljstvu 2. italijanske 
armade pa so menili, da se bo to zgodilo šele okrog 15. aprila. Vendar sta nagel 
razkroj jugoslovanske vojske v zahodnem delu države in po nacističnem scenariju 
opravljena ustaška razglasitev t. i. Neodvisne države Hrvatske, to pomaknili na 11. 
april opoldne. Ker je bila zdaj pot na vzhod odprta na široko in ni šlo več toliko za 
bojevanje kolikor za zasedbo ozemlja, je poveljstvo 2. armade vrinilo v prvi razpored 
VI. armadni zbor (poveljnik general Renzo Dalmazzo, načelnik štaba polkovnik 
Alberto Aliberti) in mu dodelilo diviziji »Assietta« in »Ravenna« iz XI. armadnega 
zbora. V ofenzivo je bilo treba odhiteti v kolonah po cestah in ne v širokem bojnem 
razporedu.
Na severnem odseku XI. armadnega zbora so enote graničarjev in alpincev 
prodirale po dolini Save in zasedle Jesenice (11.4.), Radovljico in Selca (12. 4.), Kranj 
in Škofjo Loko (13. 4.). V sredi je divizija »Re« prodirala prek Trate, Stare Vrhnike, 
Dobrove proti Št. Vidu in Ljubljani, ki ji je bila določena za zasedbeno območje. 
Južneje je divizija »Isonzo« prodirala prek Planine, Logatca, Vrhnike in Brezovice 
proti južnem robu Ljubljane. Ker se je bal, da bi nemška vojska, ki je 11. aprila 
napravila dolg pohod, saj so npr. predhodnice 1. planinske divizije prišle od Dravo­
grada prek Slovenjega Gradca, Celja, Novega mesta in Metlike do Karlovca, lahko 
prodrla do Ljubljane pred italijansko vojsko (baje so italijanski agenti poročali, da 
proti Ljubljani že prodira nemška motorizirana kolona), je general Roatta ukazal 
sestaviti hitri odred za prodor v mesto. Pri Kalcah so zbrali 11. bersaljerski polk 
(poveljnik Vincenzo Robertiello), dva voda motoristov in oddelek lahkih tankov iz
Prihod italijanskih bersaljerjev 
v Ljubljano 11. aprila 1941
22
eskadrona »San Giusto«; ta odred je ob petih popoldne prispel do Viča, kjer mu je 
ljubljanski župan dr. Juro Adlešič izročil mestne ključe kot znak vdaje mesta. 
Zasedel je vladno palačo, radio, železniško postajo itd. ter na gradu snel belo in 
izobesil italijansko zastavo. Ob osmih zvečer so prispeli v Ljubljano oddelki divizije 
»Isonzo« in njen poveljnik general Romero je prevzel oblast v mestu. Vendar le za 
kratek čas, saj je že drugi dan to dolžnost prevzel poveljnik divizije »Re« general 
Fiorenzuoli. Omenjeni hitri odred pa je dobil nalogo, naj se iz Ljubljane prek 
Grosupljega, Dolenjskih Toplic odpelje na Hrvaško v VI. armadni zbor. Ker še ni 
predvidevalo tako naglega zloma jugoslovanske vojske, je poveljstvo 2. armade še 13. 
aprila predvidevalo, da bo XI. armadni zbor z divizijama »Isonzo« in »Ravenna«, ki 
so mu jo ponovno podredili, do 20. aprila prispel v cono Vrbovsko. Zato se je divizija 
»Isonzo« pomikala od južnega roba Ljubljane prek Turjaka, Velikih Lašč proti 
Ribnici na Dolenjskem (14. 4.), kamor je prispel tudi taktični del poveljstva XI. 
armadnega zbora, medtem ko se je poveljstvo nastanilo na Vrhniki.
Južneje od XI. armadnega zbora je prodiral VI. armadni zbor, in to z divizijo 
»Friuli« v Loško dolino in Loški Potok do Prezida (12. 4.), in dalje do Tršča, Malega 
Luga in Pleše (14. 4.), Kužlja in Broda na Kolpi (15. 4.), z divizijo »Sassari« na 
območje med Babnim Poljem in Čabrom (12. 4.), dalje v trikotnik Kočevska Reka- 
-Novi Lazi-Borovec (14. 4.) in v cono Čeplje-Knežja Lipa (15. 4.), medtem je divizija 
»Assietta« prišla v trikotnik Grahovo-Nova vas-Velike Bloke (14. 4.) in dalje v cono 
Sušje-Ribnica na Dolenjskem (15. 4.). Naslednje dni je ta armadni zbor prodrl 
v Gorski kotar in severni del Like.
Drugi trije armadni zbori, tj. avtotransportni, hitri in V., so prodirali južneje od 
VI. samo po hrvaškem ozemlju, tako da njihovih premikov ne bomo spremljali, le 
povemo naj, da je bil na čelu avtotransportni, ki je prodiral po obalni cesti v južno 
Dalmacijo, in poslednji V., ki so mu za cilj odredili Hrvatsko primorje.
Po 16. aprilu, ko so vsi armadni zbori, razen avtotransportnega, en dan počivali, 
in se je že vedelo, da bo prišlo do premirja, so enote zasedale kraje na svojih 
operativnih območjih.
Pri podpisu premirja v Beogradu pred generalfeldmaršalom Maximilianom 
Weichsom, poveljnikom 2. nemške armade, 17. aprila, je bil kot italijanski predstav­
nik navzoč polkovnik Luigi Bonfatti; premirje je začelo veljati drugi dan opoldne.
Prihod italijanske pehote v Ljubljano 11. aprila 1941
23
Zanimivo je, da je med vsemi petimi armadnimi zbori imel od 6. do 13. aprila 1941 
naj večje izgube ravno XI. armadni zbor. Imel je 12 mrtvih (med njimi častnika), 16 
ranjenih (med njimi 2 častnika) in 21 pogrešanih, skupno 49. VI. armadni zbor, ki je 
tudi prodiral po slovenskem ozemlju, je imel 17 ranjenih (med njimi častnika) in 
1 pogrešanega vojaka, skupno torej 18. Ko so v poveljstvu armade 20. aprila 1941 
izdelali pregled izgub, so ugotovili, da XI. in VI. armadni zbor po 13. aprilu nista 
imela izgub. Armada je v operacijah v Jugoslaviji utrpela 30 mrtvih (med njimi 
3 častnike), 134 ranjenih (med njimi 9 častnikov) in 22 pogrešanih (kako so prišli do 
takšnega števila pogrešanih, ni znano), skupno torej 186. To je razmeroma malo, če 
upoštevamo, da je imela samo divizija sardinskih grenadirjev od septembra 1941 do 
septembra 1942 v Ljubljanski pokrajini 136 padlih in 368 ranjenih. Mussolini je še 
med operacijami pohvalil 2. armado za hitro prodiranje v Jugoslavijo, .kralj Viktor 
Emanuel III. pa jo je tudi pohvalil v posebnem pismu Mussoliniju.
Po končanih operacijah v Jugoslaviji se je poveljstvo 2. armade namestilo na 
Sušaku. Njene t.i. velike enote (Grande Unità) pa so bile razmeščene takole: 
poveljstvo XI. armadnega zbora v Ribnici (divizija »Re« v Ljubljani, divizija »Isonzo« 
v Kočevju, divizija »Ravenna« na Hribu v Loškem Potoku, 3. alpinska skupina na 
Turjaku), poveljstvo VI. armadnega zbora v Čabru (divizija »Sassari« v Brodu na 
Kolpi, divizija »Assietta« v Gerovu), poveljstvo V. armadnega zbora v Crikvenici 
(divizija »Lombardia« v Novem, divizija »Bergamo« v Žuti Lokvi), poveljstvo hitrega 
armadnega zbora v Bihaću (1. hitra divizija v Drežniku, 2. hitra divizija v Priborju in
3. hitra divizija v Bihaću), poveljstvo avtotransportnega armadnega zbora v Splitu 
(divizija »Pasubio« v Šibeniku, divizija »Torino« v Dubrovniku in divizija »Littorio« 
v Mostarju). Vse druge velike enote so že odšle iz armade ali pa so še odhajale. 
Nekatera druga jugoslovanska območja, npr. Kosovo, Črno goro in zahodno 
Makedonijo, so zasedle enote iz 9. armade, katere poveljstvo (general Alessandro 
Pirzio-Biroli) je bilo v Albaniji.
Prihod divizije »Isonzo« v Kočevje 13. aprila 1941
24
Enote XI. armadnega zbora tudi po sklenitvi premirja niso mogle takoj zasesti 
vsega slovenskega ozemlja, ki ga je Hitler namenil Italiji. Dne 12. aprila 1941 je 
namreč ponovno določil, da dobi severno Slovenijo, tj. slovensko Štajersko, povečano
Položaj severnega dela 2. italijanske armade v Jugoslaviji 17. aprila 1941 (izvirnik)
25
s pasom Dolenjske, Mežiško dolino in Gorenjsko Nemčija, Prekmurje Madžarska in 
vse drugo Italija. Ker je bila vzhodna Dolenjska (v njej tudi Bela krajina) še vedno, in 
to do konca aprila 1941, operativno območje nemške vojske, po katerem so se njene 
enote zdaj premeščale na sever, naproti novim nalogam, italijanska vojska še ni 
mogla zasesti tega območja. Pač pa se je morala v drugi polovici aprila umakniti iz 
Gorenjske, tako da je šef civilne uprave »za zasedena območja Koroške in Kranjske« 
Franz Kutschera po prihodu na Bled 30. aprila 1942 lahko prevzel upravo te 
pokrajine. Medtem ko so iz t. i. severnega odseka XI. armadnega zbora večino 
graničarjev vrnili na Primorsko in v Kanalsko dolino, so 3. alpinsko skupino »Valle« 
premestili na območje Turjak-Velike Lašče. Bilo je nekaj krajev, npr. Škofja Loka, 
v katerih sta bili hkrati navzoči dve posadki, tj. italijanska in nemška, vendar le malo 
časa.
3. Italijanska vojaška uprava
Za sedaj je še zavito v temo, kako so v Rimu konec marca in v aprilu 1941 
obravnavali usodo jugoslovanskih pokrajin, ki naj bi prišle pod Italijo. Arhivski 
fondi nekaterih osrednjih italijanskih uradov in vojaških poveljstev še namreč niso 
dostopni za znanstveno proučevanje. Kar se tiče vojaške uprave na ozemljih, ki jih je 
aprila 1941 zasedla italijanska vojska, vemo, da je na njih najprej vso vojaško in 
civilno oblast prevzel poveljnik 2. armade general Vittorio Ambrosio. Generalni štab 
kopenske vojske je namreč 11. aprila ukazal, naj vojaška poveljstva prevzamejo vso 
vojaško in civilno oblast na zasedenem jugoslovanskem ozemlju. Tako je Ambrosio 
13. aprila 1941 izdal razglas na lepakih prebivalstvu zasedenega ozemlja o obvezni 
oddaji vojaškega orožja in streliva, podreditvi jugoslovanskega orožništva in policije 
italijanskim vojaškim poveljstvom, prijavi mobiliziranih jugoslovanskih vojakov, ki
Italijanski kralj Viktor Emanuel 
III. na obisku pri poveljstvu divizi­
je »Bergamo« v Žuti Lokvi na Hr­
vaškem 18. aprila 1941
26
so odšli domov, pri najbližjih italijanskih vojaških zasedbenih oblasteh in 
o zamenjavi dinarjev v lire v razmerju 100 : 30. Isti dan je Ambrosio še posebej ukazal 
razpustiti, če še obstajajo, in prepovedati ustanavljanje vseh združb in organizacij, ki 
imajo politični in iredentistični značaj.
Že takrat je pri Ambrosiovem poveljstvu obstajal urad za civilne zadeve, ki ga je 
vodil polkovnik Michele Rolla. Vendar o sestavi in organizaciji tega urada ne vemo 
ničesar; vemo le to, da je pripravljal tozadevne okrožnice in navodila ter napisal 
nekaj poročil, ki jih je podpisoval Ambrosio.
Mussolini je kot vrhovni poveljnik italijanskih oboroženih sil 23. aprila 1941 izdal 
Ambrosiu pisna navodila za vojaško upravo zasedenega jugoslovanskega ozemlja. 
Najprej je povedal, da različnost zasedenih območij ne priporoča, da bi bila civilna 
komisariata za Slovenijo in Dalmacijo neposredno podrejena nekemu osrednjemu 
organu. Nato pa je odredil:
»1. Na zasedenih ozemljih najvišjo oblast predstavlja vojaška oblast;
2. pri poveljstvu 2. armade se mora ustanoviti posvetovalni in obveščevalni urad 
za zbiranje novic in izdajanje navodil v pristojnosti poveljnika zasedbenih enot;
3. civilna komisarja v Sloveniji in Dalmaciji morata glede odvisnosti uvaževati 
poveljnika armadnih zborov v Ljubljani in Šibeniku;
4. civilna komisarja bosta morala opravljati svoje dolžnosti z dobro razumljeno 
samostojnostjo in najširšo odgovornostjo, tako da bosta neposredno odgovorna 
raznim ministrstvom za zadeve iz lastne pristojnosti, vendar v najtesnejšem stiku 
s poveljnikoma armadnih zborov, od katerih sta odvisna glede vsega, kar se tiče 
političnih razmer, javnega reda in na splošno vseh vprašanj varnosti, dejavnosti in 
nalog zasedbenih čet.«
Isti dan je Ambrosio izdal okrožnico poveljstvom armadnih zborov in vodjem 
oddelkov pri svojem poveljstvu:
»1. Civilna komisariata za zasedena ozemlja Slovenije in Dalmacije bosta imela 
svoj sedež v Ljubljani in Šibeniku. Njima je zaupana naloga poskrbeti za delovanje 
državnih, banovinskih in občinskih civilnih služb na dotičnih ozemljih.
2. Komisariata sta neposredno podrejena poveljstvoma armadnih zborov na 
svojih območjih, in to XI. za Slovenijo s sedežem v Ljubljani in VI. za Dalmacijo 
s sedežem v Šibeniku. Razmestitev teh poveljstev a.z. določata povelji, ki sta že na 
poti.
3. Pri tem poveljstvu armade se je že ustanovil urad za civilne zadeve z nalogo 
vsklajevanja dejavnosti civilnih komisariatov, vedno prek poveljstev a.z.«
Čez dva dni, tj. 25. aprila, je Ambrosiov urad za civilne zadeve izdal nekoliko širša 
navodila za delo civilnih komisarjev. V njih je najprej ponovil 4. točko Mussolinijevih 
navodil in dodal, da skrbita za opravljanje državnih civilnih služb in opravljata 
nadzor nad vsem tistim, za kar je bila prej pristojna jugoslovanska politična oblast in 
to po predpisih, ki so v veljavi na njunih območjih, dokler se ti ne spremenijo ali 
razveljavijo. Posebej pa je Ambrosiov urad naročil, naj civilna komisarja po potrebi 
ustanavljata civilne podkomisariate, na vsak način onemogočata vsako sovražno 
dejavnost, preiščeta konzulate sovražnih držav in če še to ni storjeno, onemogočita 
njihovo delovanje, pomagata pri iskanju in zapiranju vseh nezaželenih ljudi, zlasti 
angleških, francoskih in grških državljanov, poskrbita za razdelitev italijanskih 
zastav prebivalstvu, odstranitev vseh slik članov bivše jugoslovanske kraljevske hiše 
in namestitev podob italijanskega kralja in Mussolinija, uvedbo rimskega pozdrava 
pri uradnikih in pisanje Mussolinijevih gesel o fašizmu po zidovih, čimbolj naj 
pomagata pri ustanavljanju pomožnih centrov fašistične stranke, zagrozita naj 
s smrtno kaznijo za vsak napad na italijanskega vojaka ali civilista, cenzurirata 
neitalijansko časopisje in ga dasta takoj popisati, pomagata pri širjenju italijanskih 
časopisov, zlasti glasila t.i. fašistične revolucije II Popolo d’Italia, takoj skličeta
27
sestanek strokovnjakov za obravnavo gospodarskih vprašanj, izdata ukrepe 
finančnega značaja (ugotoviti vse denarne sklade, prepovedati nakazovanje denarja 
tujim ustanovam in nasprotnikom, prepovedati odnašanje denarja, kreditnih pisem, 
zlata itd., začeti s tiskanjem vrednostnih papirjev davčnega in poštnega značaja), 
popišeta zaloge živil in ugotovita potrebe za uvedbo racionirane preskrbe, na vsak 
način preprečita širjenje predstavnikov tujih tvrdk in pomagata italijanskim 
tvrdkam, preverjata delovanje raznih služb (vodovod, elektrika, promet itd.), držita 
zaprte šole in na koncu šolskega leta izdata spričevala s poprečjem ocen iz prvega 
polletja, čakata na skorajšnje posebne ukrepe glede sodstva, takoj popišeta državne 
in banovinske uradnike, ki jih bo od 1. maja dalje plačevala italijanska vlada.
Ambrosiov urad za civilne zadeve je oba civilna komisarja pozval, naj poročata 
o opravljenem delu in sprejetih ukrepih. Čeprav je civilni komisar za zasedeno 
slovensko ozemlje 22. aprila poročal generalu Ambrosiu (glej dok. 3 v tej knjigi), se je 
urad za civilne zadeve 2. maja pritoževal, da o ukrepih civilnega komisarja 
v Ljubljani zve le iz italijanskih časopisov »La Vedetta d’Italia« in »II Piccolo«, 
njegovih poročil pa ne dobiva. To je za sedaj vse, kar vemo o delovanju Ambrosiovega 
civilnega urada.
Razglas o uvedbi funkcije civilnih komisarajev, njunih nalogah in pristojnostih na 
zasedenem jugoslovanskem ozemlju je Mussolini podpisal šele 17. maja 1941, tj. 
mesec dni pozneje kot sta začela delovati in dan prej, kot sta nehala uradovati. 
Povedal je, da ju imenuje vrhovno vojaško poveljstvo (Comando Supremo) in da sta 
tudi njemu podrejena.
Ambrosiov urad za civilne zadeve je nekajkrat (ohranjena so poročila z dne 25. in 
28. 4. ter 9. in 16. 5. 1941) poročal vrhovnemu vojaškemu poveljstvu o razmerah na 
zasedenem jugoslovanskem ozemlju. V svojem poročilu z dne 25. aprila, ki ga je tudi
Ujeti generali jugoslovanske kraljevske vojske v italijanskem taborišču spomladi 
1941
28
podpisal Ambrosio, je urad o civilnih komisarjih sodil takole: »Mislim, da se je delo 
teh komisarjev v začetku odvijalo odtrgano od delovanja poveljstva te armade, ki je 
določilo splošni pregled dolžnosti in dejavnosti ter drugačno smer v reševanju 
nekaterih problemov. To sem preprečil s svojimi navodili, ki so imela namen 
podrediti delo teh civilnih komisarjev poveljstvoma ustreznih armadnih zborov na 
njunem ozemlju in utrditi usklajevanje pri tem poveljstvu armade. Poskrbel sem, da 
je civilno upravo za reško območje, ki je bilo prej v Jugoslaviji, prevzel reški prefekt 
(Temistocle Testa - op. T. F.).
Italijanska vojaška uprava v osrednji Sloveniji je trajala malo časa in je nemško 
vojaško upravo na Štajerskem (do 14. 4.) preživela za štiri dni, v Mežiški dolini (do 15.
4.) za tri dni; kot že vemo, je na Gorenjskem trajala 12 dni dlje. Izvajal jo je poveljnik 
XI. armadnega zbora, general Mario Robotti, na posameznih območjih pa tudi njemu 
podrejeni višji častniki, v Ljubljani poveljnik divizije »Re« general Fiorenzuoli.
Italijanska vojaška oblast v osrednji Sloveniji je ukazovala, da ji prebivalci 
izročajo orožje, strelivo in vojaško opremo, prepovedovala protiokupatorska dejanja, 
predpisovala policijsko uro in zatemnitev poslopij, omejevala gibanje prebivalstva iz 
kraja v kraj, prepovedovala promet z zasebnimi avtomobili in motornimi kolesi, 
uvedla letni čas itd. Že 15. aprila je razglasila, da prevzema orožništvo in civilno 
policijo pod svojo pristojnost in da se morajo bivši jugoslovanski vojaki, ki so se 
izognili ujetništvu, prijaviti najbližjemu vojaškemu poveljstvu. Svoje razglase in 
odredbe so italijanska vojaška poveljstva objavila tudi v Službenem listu banske 
uprave Dravske banovine 16. aprila 1941.
Nekaj dni sta si oblast v osrednji Sloveniji, ki jo je zasedla italijanska vojska, delila 
italijanska vojska in Narodni svet. Tega je 6. aprila 1941 ustanovil ban dravske 
banovine dr. Marko Natlačen iz predstavnikov strank, razen komunistične. Dokler so
Benito Mussolini govori v zbornici fašijev in korporacij ob prvi obletnici vstopa 
Italije v vojno 10. junija 1941. Poročal je zlasti o vojni z Grčijo in Jugoslavijo.
29
bile navzoče še jugoslovanske vojaške enote, je poskušal preprečiti rušenje prometnih 
naprav in si je tako z defetistično dejavnostjo, ki jo je demagoško skrival z gesli 
»skrbi za narodno gospodarstvo« itd., tako nakopal jezo višjih jugoslovanskih 
poveljstev. Vendar pa ni dokazov, da bi do italijanske zasedbe Ljubljane izvajal 
secesijsko politiko. 11. aprila, še pred prihodom italijanske vojske, ko mu ni uspela 
podreditev jugoslovanske vojske v Sloveniji, je, sklicujoč se na ustanovitev NDH, 
razglasil, da sta »ban in narodni svet za Slovenijo prevzela na našem ozemlju 
izvrševanje vrhovne oblasti in s tem skrb za red in mir ter za nadaljnjo usodo našega 
naroda«. Po italijanski zasedbi Ljubljane so njegovi predstavniki, med njimi 
predvsem dr. Natlačen, skušali od nemškega okupatorja doseči privolitev za 
ustanovitev slovenske državice pod nemškim varuštvom po vzoru na Slovaško, 
vendar pri tem niso uspeli. Hitler je namreč že pred nekaj tedni sklenil, da si bo 
severni del Slovenije prilastila Nemčija, ga naglo in popolno germanizirala in si ga 
tudi formalnopravno priključila. Nato sta ban in narodni svet izdala nekaj razglasov 
in odredb, npr. o dolžnosti prijave neupravičeno prilaščene državne lastnine in tujega 
blaga, ter o prepovedi dviga cen življenjskim potrebščinam in drugim predmetom. 
Takšne razmere so trajale le do 17. aprila popoldne, ko so v vladni palači v Ljubljani 
opravili izmenjavo oblasti.
4, Uvedba italijanske civilne uprave
Oblikovanje t.i. Ljubljanske pokrajine
Zgodovinski viri pričajo, da je bil Hitler tisti, ki je razkosal Jugoslavijo in 
posamezne dele kot vojni plen razdelil med njene sosede. Po njegovih smernicah z dne 
3. in 12. aprila 1941 je prišel pod Italijo južni del osrednje Slovenije, tj. večina 
Notranjske (njen zahodni del je bil onkraj rapalske meje) in Dolenjske (njen severni 
del si je vzela Nemčija in ga priključila k Spodnji Štajerski) ter Ljubljana. Ko je 
Hitler na zemljevidu (tega viri večkrat omenjajo, vendar ga/v arhivih še nismo našli) 
začrtal južno mejo nemškega rajha v Sloveniji, ki je postala severna meja Ljubljanske 
pokrajine, se ni oziral niti na dotedanje pokrajinske, okrajne, občinske meje; ta črta 
je sekala celo meje katastrskih občin. Upošteval je le njen strateški značaj, in to 
v korist nemškega rajha, saj je črto potegnil tako, da je npr. na dolenjskem hribovju 
vrhove pustila na nemški strani, da so lahko nemški obmejni organi obvladovali 
italijansko stran. Vendar s takšno mejo ni bila zadovoljna nobena stran, vsàka bi 
rada imela še več, vendar se ni dalo nič spremeniti. Hitler je vztrajal pri svojem 
sklepu, kot pričajo pogovori med zunanjima ministroma Nemčije in Italije, 
Joachimom von Ribbentropom in grofom Galeazzom Cianom 21. in 22. aprila 1941 na 
Dunaju. Skupna razmejitvena komisija, ki so jo z italijanske strani sestavljali sami 
vojaki (italijanski del je vodil general Armando Lubrano iz XI. armadnega zbora), 
z nemške pa večinoma uradniki (nemški del je vodil svetnik iz zunanjega ministrstva 
dr. Kurt von Kamphövener), je delovala predvsem od julija do septembra 1941 
izmenoma na Bledu in v Ljubljani, vendar ni mogla mnogo spremeniti. Meja 
Ljubljanske pokrajine se je na severu in vzhodu torej ujemala z novo italijansko- 
nemško in italijansko-hrvaško državno mejo (po državnih pogodbah 8. 7. 1941 in 18.
5. 1941). Na jugu in zahodu pa je Ljubljanska pokrajina mejila na povečano Reško 
pokrajino in Tržaško ter Goriško pokrajino. Tako je od Gorjancev proti jugu in 
zahodu meja tekla po nekdanji meji dravske banovine. Nove meje, zlasti še severna 
meja Ljubljanske pokrajine, so se živo zarezale v slovensko narodno telo. Pretrgale so 
človeške, gospodarske, kulturne in druge zveze. Še najbolj nesmiselna je bila meja pri 
Ljubljani, saj je od mesta odrezala ne samo bližnje zaledje, temveč celò predmestja.
30
Itali]ansko-nemški mejni blok pri Črnučah spomladi 1941
Po Hitlerjevi volji so tako na ozemlju bivše dravske banovine nastale štiri 
pokrajinske upravne enote, katerih večini sta nemški in madžarski okupator nameni­
la le začasen značaj, saj bi upravne tvorbe Spodnja Štajerska, t.i. zasedena območja 
Koroške in Kranjske (ali Mežiška dolina in Gorenjska) ter Prekmurje, po formalno­
pravni vključitvi v okupatorjeve države nehale obstajati. Kot vemo, sc^zaradi odpad­
le priključitve Spodnje Štajerske in Gorenjske, odpravili samo upravno enoto Prek­
murje, ko so njegove dele priključili k velikima županijama Zala in Sombotelj.
Če upoštevamo, da je italijanski okupator zelo malo spremenil dotedanjo upravno 
razdelitev zasedenega območja, lahko rečemo, da so v novo pokrajinsko upravno 
enoto Ljubljansko pokrajino prišli celi črnomaljski (11 občin), kočevski (13 občin) in 
novomeški okraj (22 občin), vsi drugi okraji so prišli nekoliko okrnjeni. Okraj 
Ljubljana (okolica) je od 28 občin obdržal 22 občin, okraj Logatec od 12 občin 11, 
medtem ko je bila občina Ljubljana-mesto zunaj okrajev. Pač pa so prišle v posamez­
ne okraje tiste občine, ki jih je nova državna meja odrezala od njihovih dotedanjih 
okrajev, katerih središča so ostala na nemškem zasedbenem območju. Tako je okraj 
Ljubljana-okolica dobil 6 občin iz okraja Litija in potlej je imel spet enako število, tj. 
28 občin. Okraj Novo mesto je dobil 8 občin iz okraja Krško in eno občino iz okraja 
Litija in je imel potlej 31 občin.
Število izgubljenih in pridobljenih občin pri vsakem okraju v Ljubljanski pokraji­
ni nam pokaže tale pregled:
31
Okraj
Število 
občin pred 
okupacijo
Število
odrezanih
občin
Število
priključenih
občin
Število 
občin pod 
okupacijo
Površina 
v km2
Število 
prebivalstva 
31. 7. 1941
Občina
Ljubljana 1 - - 1 72,38 91.612
Logatec 12 1 - 11 564,78 24.710
Ljubljana 28 6 6 28 977,34 68.707
Novo mesto 22 - 9 31 1.313,47 81.389
Kočevje 13 - - 13 1.064,48 40.074
Črnomelj 11 - - 11 551,64 29.787
Skupno 87 7 15 95 4.544,09 336.279
Ljubljanska pokrajina je torej imela samostojno ljubljansko mestno občino in 
v petih okrajih 94 občin. Ko so se po 9. juniju 1941 ražmere glede spreminjanja mej 
ustalile, je znašala površina Ljubljanske pokrajine okrog 4.544,09 km2 (po nekaterih 
podatkih 4.550,66km2 ali tudi 4.543,69 km2), bila je torej manjša od nemške upravne 
enote Spodnja Štajerska (6.782,12 km2) in nekoliko večja od nemške upravne enote 
Gorenjska z Mežiško dolino (3.478,97 km2). Italijanski okupator je torej dobil 1941. 
leta komaj polovico toliko slovenskega ozemlja kot nemški.
Omenjeni datum sem zapisal zato, ker je od 2. maja do 9. junija 1941 po 
svojevoljnem sklepu štajerskih nacistov, ki bi za nemško kolonizacijo radi imeli še 
večji kos Dolenjske, imel nemški okupator zasedenih 15 dolenjskih občin, tako da je 
začasna meja nemškega okupacijskega območja na Dolenjskem tekla tik ob Trebnjem 
(izključno) in Novem mestu (izključno) ter po grebenu Gorjancev. Po Hitlerjevem 
ukazu so se morale nemške zasedbene oblasti omenjenega dne umakniti za mejo, ki jo 
je že prej določil Hitler.
Ko je italijanska civilna uprava v Ljubljanski pokrajini po Mussolinijevem ukazu 
31. julija 1941 izvedla ljudsko štetje, je bilo v pokrajini 339.751 prebivalcev. Velika 
večina (93,8%) je bila Slovencev, tj, 318.773, Nemcev je bilo 13.580, Hrvatov 5.053, 
Srbov 511, Italijanov 458 in drugih 1.376. Iz nekega vira zvemo, da je bilo junija 1941 
v pokrajini samo 18 židovskih družin s 45 člani in 108 Židov, ki so do maja 1941 
prebivali v Leskovcu pri Krškem, nato pribežali v Ljubljano in se nastanili v Cukrar- 
ni. Ljubljana, ki je sedaj postala središče ene same okupatorjeve upravne enote, je 
imela 91.612 prebivalcev, kar je pomenilo več kot četrtino prebivalcev pokrajine. 
Zaradi krutega nacističnega preganjanja narodno zavednega slovenskega življa 
z nemškega zasedbenega območja je v Ljubljansko pokrajino do konca julija 1942 
pribežalo 21.546, v istem času pa je odšlo iz nje 3.812 oseb, tako da je bilo takrat še 
vedno 17.734 beguncev. Seveda je vse to oteževalo preskrbo prebivalstva. Treba je 
pripomniti, da italijanski okupator na jugu Kočevske ni arondiral meje po nacionalni 
pripadnosti in je 3.310 Slovencev v občini Draga prišlo v Reško pokrajino.
Italijanski okupator je zelo pohitel s priključitvijo Ljubljanske pokrajine h Kra­
ljevini Italiji. To je storil že 3. maja 1941, ko niti še ni bila sklenjena med Italijo in 
Nemčijo državna pogodba o razmejitvi (8. 7. 1941). S priključitvijo drugih pokrajin 
(okolice Reke, Hrvatskega primorja, splitske in kotorske pokrajine) je namreč poča­
kal vsaj do sklenitve državne pogodbe s t. i. NDH o razmejitvi in jih je priključil na 
dan sklenitve te pogodbe v Rimu (18. 5. 1941). Verjetno sta bila nelojalni odnos 
ljubljanskih in kočevskih Nemcev do italijanske okupacije (še vedno so namreč 
pričakovali nemško okupacijo) in grabežljivost nemške civilne uprave v Spodnji 
Štajerski, ki si je prizadevala, da bi zagospodovala še nad novimi razsežnimi območji 
vzhodne Dolenjske, ki jih je imel italijanski okupator še šibko zasedene, tista razloga,
32
ki sta Mussolinija pripeljala do sklepa za tako naglo priključitev Ljubljanske pokra­
jine k Italiji. Razglasil jo je 3. maja 1941 kraljevi ukaz št. 291, ki ga je zbornica fašijev 
in korporacij potrdila na seji 10. junija 1941, zakonodajna komisija za notranje 
zadeve in za pravosodje pri senatu pa šele 15. aprila 1943, tako da sta kralj Viktor 
Emanuel III. in Mussolini lahko šele 27. aprila 1943 podpisala sklep o spremembi 
kraljevega ukaza o priključitvi v zakon.
Kraljevi ukaz o priključitvi, ki so ga vršički slovenske buržoazije sprejeli z resnič­
no ali hlinjeno hvaležnostjo, je pokrajini glede na strnjeno slovensko prebivalstvo 
obljubljal »avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemlje­
pisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe«. Kot priča dnevnik italijanskega 
zunanjega ministra grofa Galeazza Ciana, so ta ukaz, ki je obljubljal avtonomijo, 
katere vidnejši izraz naj bi bil drugačen naziv izvajalca državne oblasti (visoki 
komisar) kakor v drugih italijanskih in na novo zasedenih pokrajinah (prefekt), 
sosvet iz »14 predstavnikov iz produktivnih skupin slovenskega prebivalstva«, odve­
za vojaške službe in dvojezičnost, sestavljali s propagandnim namenom, poudariti') 
strpnejši odnos italijanskega okupatorja do slovenskega naroda, kakor pa ga je imel > 
do njega nemški okupator.
Gospodarske zmogljivosti pokrajine
V gospodarskem pogledu je bila Ljubljanska pokrajina revnejša kot pa območja 
severne Slovenije, ki si jih je prilastil nemški rajh. Večina prebivalcev (po nekem 
podatku ok. 162.100) se je ukvarjala s poljedelstvom in živinorejo, in to na ekstenzi­
ven način, podobno kot na drugih poljedelskih in živinorejskih območjih v Sloveniji, 
le da tukaj ni bilo večjih ravninskih žitorodnih območij, kot na nemškem zasedbenem 
območju, npr. Mursko polje, Ptujsko polje, Sorško polje itd.
Ljubljanska pokrajina je imela 263.470ha ali 57,5% uporabne poljedelske površi­
ne, od tega 79.688ha njiv (30,24%), 1.659ha vrtov (0,63%), 97.471 ha travnikov 
(37,0%), 75.518ha pašnikov (28,2%), 6.447ha vinogradov (2,4%) in 3.687ha sadov­
njakov (1,4%). Gozd je zajemal 182.327ha ali 40,1% celotne površine in neuporabni 
zemlja 1.346ha (0,2%). Kmečka posest je bila zelo razdrobljena, saj je v pokrajini po 
nekem podatku bilo kar okrog 27% posestnikov z manj kot 2 ha zemlje, okrog 18% 
z 2-5ha, 20% s 5-10ha in okrog 25% z več kot 10ha.
V gospodarskem letu 1941/42 so v pokrajini posejali 13.639,50ha s pšenico, 
3.050,85ha z ržjo, 6.013ha z ječmenom, 5.641.50ha z ovsom, 1.717,50ha s soržico,
11.395ha s koruzo, 1.609,70ha s prosom in 478ha z ajdo. Predvidevali so llO.OOOq 
pridelka pšenice, 23.700q rži, 48.000q ječmena, 13.000q soržice, 13.720q prosa in 
148.000q koruze.
Na območju, ki je 1941 postalo Ljubljanska pokrajina, so 1939. leta našteli okoli 
220.000 glav živine, in to 17.482 konj, 117.361 govedi, 74.727 svinj, 7.199 ovac in 2.654 
koz. Ko so poleti 1941. leta ponovno popisali živino, so našteli 58.902 svinj, glede 
živinorejcev govedi pa so ugotovili, da jih 11.393 ali 39,4% redi le eno ali dve govedi, 
13.162 ali 45,6% jih redi od 3 do 5 in 4.299 ali 15% več kot 5 govedi. Pri teh razmerjih 
je treba najbrž upoštevati, da so rejci enega ali dveh govedi ti uporabljali tudi za delo 
na polju. Skrb za razvoj poljedelstva, živinoreje in gozdarstva je ostala na ramenih 
kmetijskega oddelka visokega komisariata, glavno besedo pa je imel italijanski 
»strokovnjak«.
Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino je obdržal banovinski prehranjevalni 
zavod »Prevod« in ga prekrstil v pokrajinskega ter mu dodelil italijanske vojaške 
častnike, ki so odločali v vseh pomembnejših zadevah. V okrajih in občinah pa so 
ustanovili okrajne in občinske prehranjevalne urade. Vsi prehranjevalni zavodi in
3 - Fašisti
33
uradi so skrbeli za pridobivanje živil in tudi za njihovo razdeljevanje. Po zasedbi 
Slovenije so se večje težave v preskrbi pojavile na italijanskem kot nemškem zased­
benem območju in je konec maja 1941 prišlo v Ljubljani do vznemirjenja, ker 
italijanska civilna uprava še ni razdelila nakaznic za kruh in maslo. Italijanski 
okupator je v Ljubljanski pokrajini prevzel najprej jugoslovanski oskrbovalni sistem, 
tj. racioniranje kruha in moke, je pa takoj začel pripravljati racioniranje drugih živil, 
in to po vzoru na oskrbovalni sistem v Italiji. Obveznemu popisu vseh zalog in 
obvezni 30-odstotni primesi koruzne moke k pšenični pri peki kruha je 23. junija 
1941 sledilo racioniranje kruha in moke, in to za t. i. normalnega porabnika mesečno 
7,5kg kruha ali 6kg krušne moke, lkg testenin in lkg riža. 16. julija 1941 je sledilo 
racioniranje masti in sladkorja, in to za t. i. normalnega porabnika mesečno 200g 
masti, 100g slanine, 100g jedilnega olja in 0,7kg sladkorja. Dne 9. avgusta 1941 je 
sledilo še racioniranje mesa, vendar brez določenih količin, občasno so ga delili 
mesarji. Poleg tega je bilo nekaj brezmesnih dni v tednu, omejitve prodaje mesnih 
obrokov hrane v gostilnah in restavracijah na nekaj dni v tednu itd. Poleti in jeseni 
1941 so uvedli tudi obvezno oddajo raznih poljskih pridelkov (žitaric, krompirja, 
fižola) in živine (pri živinorejcih z več kot 2 govedoma letno 20% žive teže) ter 
omejitve prehrambnih količin za t. i. samooskrbovance. Da je večina prebivalcev bila 
odvisna od racionirane preskrbe, pričajo podatki iz februarja 1942, ko je bilo 263.184 
upravičencev za kruh in maslo, 263.185 za testenine, 263.242 za riž, 183.828 za 
maščobe in 342.615 za sladkor.
Kljub temu da so bili obroki racionirane prehrane v Ljubljanski pokrajini manjši 
kot na nemškem zasedbenem območju in da se je večina prebivalstva ukvarjala 
s poljedelstvom in živinorejo, sama pokrajina ni zmogla toliko živeža in ga je morala
34
uvažati iz Italije, t.i. NDH in iz Gorenjske. Po nekem podatku je pokrajina sama 
pridelala letno ok. 14.300t moke, potrebovala pa je ok. 43.6501. Posebne težave 
s prehrano so bile v Ljubljani, ki je imela okoli četrtino prebivalcev vse pokrajine. Ob 
dveletnici italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine oziroma njene priključitve 
k Italiji je civilna uprava poročala, da je uvozila v pokrajino 290.358q mešane moke, 
84.304q koruzne moke, 9.160q moke za testenine, 29.716q testenin, 78.234q riža, 
59.600q sladkorja, 7.355q jedilnega olja, 2.991 q slanine, 508q masti, 6.524q masla, 
4.676q sira, 350q kondenziranega mleka, 34.025q krompirja in 3.100q marmelade. 
Morda so bile vzrok za tako velik uvoz živil iz Italije za italijanskega okupatorja 
neugodne razmere, zlasti v 1942. letu.
Ljubljanska pokrajina je imela razmeroma šibko razvito industrijo, saj so glavna 
industrijska območja (Maribor, Celje, Kranj, Jesenice) bila na nemškem zasedbenem 
območju. Po podatkih okrožnega urada za zavarovanje delavcev Ljubljana sta bili 
števili obratov in zaposlenega delavstva po okupaciji na posameznih zasedbenih 
območjih takšni:
Zasedbeno območje
Število
obratov %
Število
delavstva %
italijansko 7.677 32 23.367 26
nemško 15.688 65 65.035 72
madžarsko 720 3 1.612 2
Skupaj 24.085 100 90.014 100
Vendar v teh številih niso upoštevani podatki za bolniško blagajno Trgovskega 
bolniškega in podpornega društva ter bratovskih skladnic, v katerih je bilo 27.800 
članov (od teh 5.305 na italijanskem, 22.345 nemškem in 150 madžarskem zasedbe­
nem območju). Skupno je bilo slovensko delavstvo 1941. leta (brez Primorske, 
avstrijske Koroške in Porabja) razdeljeno takole: pod Italijo 29.672 ali 24,3%, pod 
Nemčijo 87.380 ali 74,2% in pod Madžarsko 1.762 ali 1,5%.
Ljubljanska pokrajina je imela tudi šibke surovinske vire, razen lesa. Revna je 
bila tudi glede električne energije. V pokrajini je bilo le nekaj manjših premogovni­
kov, ker je zasavski premogovniški bazen (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Huda jama) 
bil na nemškem zasedbenem območju. Zato je razumljivo, da si je Italija spomladi 
1941 prizadevala, da bi dobila zasavske premogovniške revirje in tudi železnico po 
savski dolini, vendar zaman. Med premogovniki v Ljubljanski pokrajini sta bila 
največja v Kočevju in Krmelju z okoli 10.0001 oziroma 7.5001 mesečnega izkopa, vsi 
skupaj (z ok. 600 rudarji) pa so lahko dali mesečno okoli 19.3701 premoga ali letno 
okoli 230.000 ton. Treba je dodati, da je bil premogovnik Krmelj do konca septembra 
1941 v rokah nemškega okupatorja. Treba je povedati, da so same železnice potrebo­
vale 144.175t in dva večja industrijska porabnika, tj. kemična tovarna v Mostah in 
papirnica v Vevčah, okoli 52.3001. Premog, ki so ga morali uvažati iz zasavskega 
premogovniškega bazena, je bil za 90-100% dražji od kočevskega, ki je bil baje za 
12% kakovostnejši.
Na občnem zboru Zveze industrijcev (predsednik Avgust Praprotnik) v Ljubljani 
14. avgusta 1941 so poročali, da ima zveza v Ljubljanski pokrajini 127 članov, da 
imata lesna industrija in industrija lesnih proizvodov 36 podjetij, gradbena industri­
ja in industrija gradbenega materiala jih imata 9, rudarstvo 2, kovinska industrija 11, 
električna industrija 3, kemična industrija 15, papirna in kartonažna industrija 10, 
usnjarska in čevljarska industrija 6, tekstilna industrija 15, hranilna industrija 14 in
35
razne industrije 6 podjetij. Ugotavljali so, da je najtežje vprašanje preskrba industri­
je s surovinami, in to skoraj za vse panoge, še posebej pa za tekstilno, kemično in 
usnjarsko industrijo. Navajali so takšne potrebe: premog 121.000 ton, boksit 17.0001, 
kaolin 2.5001, cement 2.225t, celuloza 7.8301, lesovina 3.9001, karton 1.2501, papir 
2.2001, mezgra 4.8001, melasa 4.5001, surove kože 4.9851, strojilni ekstrakti 5.9251, 
železna pločevina 2.3901, železna žica 1.5101. Zavzeli so se za najugodnejšo rešitev 
carinskih vprašanj pri uvozu in izvozu blaga.
V Ljubljanski pokrajini sta bili le dve pomembnejši elektrarni, in to hidrocentrala 
Zagradec (140KW) in termocentrala Ljubljana (4500 KW), ki je bila do italijanske 
okupacije v rezervi. Vse pomembnejše elektrarne, ki so oskrbovale Ljubljansko 
pokrajino z električnim tokom, so bile na nemškem zasedbenem območju. Zato je 
morala pokrajina okrog 92% električne energije uvažati z nemškega zasedbenega 
območja ali iz t.i. NDH.
Velikega pomena za gospodarstvo Ljubljanske pokrajine so bili gozdovi, ki so 
obsegali 191.271,47 ha. Kot vsa druga površina, je bila tudi gozdna površina zelo 
razdrobljena, in to med 49.416 lastnikov, med njimi jih je le 211 imelo več kot 2000ha, 
in ti gozdovi so zajemali nekaj manj kot tretjino gozdov. Velik pomen gozdov se je 
izražal tudi v pomenu lesne industrije, ki je bila tudi največja industrijska panoga 
v pokrajini. Imela je več kot 240 žag, med njimi le 54 polnojarmenikov. Bila je 
osredotočena na treh območjih, in to okrog Cerkniškega jezera, na Kočevskem in 
južno od Novega mesta pri Dolenjskih Toplicah. Vendar je bila le ena tovarna 
papirne industrije, in to v Vevčah, pa še ta je imela svoje pomožne obrate za celulozo 
zunaj pokrajine. Italija je bila zelo zainteresirana za uvoz lesa iz Ljubljanske 
pokrajine, zato je njena civilna uprava pospeševala sečnjo lesa, po nekaterih pripom­
bah italijanskih fašistov še premalo. Samo junija 1941 je pokrajina izvozila v Italijo 
in v t.i. Julijsko krajino za skoraj 25 milijonov lir. Julija 1941 je znašal ves uvoz 
v Ljubljansko pokrajino 39,523.000 lir, ves izvoz pa 27,650.000 lir. Največji uvoz je 
bil junija 1943. leta (57,283.000 lir), izvoz pa marca 1943 (55,329.000 lir), najmanjši 
izvoz je bil junija in julija 1942 (partizansko osvobojeno ozemlje!), ko je znašal v obeh 
mesecih le 44,164.000 lir.
Med pomembnejšimi industrijskimi panogami je bila tudi tekstilna s tovarnami 
v Ljubljani, Novem mestu, Kočevju in Grosupljem in z ok. 1450 delavci; vendar je to 
bila po nekem podatku le desetina vse tekstilne industrije v Sloveniji. Usnjarska 
industrija je imela le štiri tovarne v Mokronogu, na Vrhniki, pri Št. Vidu pri Stični in 
v Žužemberku, vendar nobene tovarne tanina. Druge industrijske panoge so bile 
zastopane le z malo tovarnami, kemična s tovarno v Mostah, kovinska s tovarno 
»Saturnus« v Ljubljani itd.
Okupacija Slovenije spomladi 1941 je povzročila precej motenj v gospodarstvu. 
Pretrgala je gospodarske zveze med pokrajinami, gospodarskimi panogami itd. Zelo 
neugodni zamenjavi dinarja za lire v Ljubljanski pokrajini, najprej v razmerju 100 
dinarjev za 30 lir in nato po posredovanju italijanske civilne uprave v razmerju 100 
dinarjev za 38 lir, je sledil visok porast cen in življenjskih stroškov. Sodijo, da je bilo 
zamenjanih okoli 1.200 milijonov dinarjev. Sodijo tudi, da je razlika pri zamenjavi 
dinarjev za lire v razmerju 100:38 znašala okoli 22% v škodo dinarja. Po statističnih 
podatkih je znašala lirska gotovina v blagajnah vseh 16 denarnih zavodov v Ljub­
ljanski pokrajini (aprila 1941 je bilo v njej 5 podružnic beograjskih osrednjih 
denarnih zavodov, 6 bank, 1 podružnica slovenskih bank in 4 podružnice izvenslo- 
venskih bank) in 8 hranilnicah v tej pokrajini skupno 8,714.781,32 lir, tako da je 
znašala njih skupna tečajna razlika (izguba) 2,323.941,68 lir, od katerih je večji del 
odpadel na banke.
Nezaposlenost, ko je v začetku okupacije bilo okoli 4.500 brezposelnih, je upadala
36
zelo počasi, počasneje kot na nemškem zasedbenem območju. Odpraviti so jo skušali
z javnimi deli, za katere so poleti 1941 namenili okoli 3 milijone lir.
Finančno se je Ljubljanska pokrajina skušala vzdrževati sama s svojim proraču­
nom. Vanj so se stekali vsi viri javnih dohodkov iz raznih naslovov, razen prihodkov 
monopolov in železnice, ki so šli v italijanski državni proračun. Vsota vseh izdatkov 
v prvih devetih mesecih 1941. leta je po bivšem državnem in banovinskem proračunu 
znašala okoli 130 milijonov lir, od tega je Italija prispevala okoli 25 milijonov lir iz 
državnega proračuna, medtem ko je iz pokrajine dobila okoli 20 milijonov lir iz 
naslova monopolov.
Italijanska civilna uprava je preuredila sistem domačih denarnih zavodov, kate­
rih številčno stanje je večinoma ostalo nespremenjeno, ko je ustanovila Združenje 
denarnih in zavarovalnih zavodov Ljubljanske pokrajine. Uvedla je tudi italijanski 
nadzorstveni sistem nad denarnimi zavodi (ustanovitev nadzorstvenega urada za 
zaščito štednje in dajanja posojil). Od italijanskih denarnih zavodov se je pojavila 
v pokrajini podružnica Bance d’Italia, medtem ko poskus vrinjenja dveh drugih 
italijanskih velebank, in to Bance Commerciale Italiane in Bance di Roma, ni uspel 
v zaželeni meri.
Inflacija, ta skoraj neizogibni pojav vojn, je v začetku okupacije naraščala počasi, 
nato pa hitreje. Vzporedno z njo pa ni potekalo višanje realnih mezd. Te so bile enkrat 
povišane na splošno, in to ob uvedbi lire kot plačilnega sredstva, vendar v manjši 
meri. Nekoliko bolj so se dvignile mezde 1942. leta zaradi mnogih novih kolektivnih 
pogodb, vendar je njihovo višanje še vedno zaostajalo za življenjskimi potrebami 
delavstva in nameščenstva. Uradni italijanski 'krogi so sicer izjavljali, da zaradi 
nemožnosti zviševanja mezd, ne bodo dovolili zvišanja cen, vendar so bile cene 
močnejše. Jasno je, da so bile najvišje cene živil in nekaterih drugih racioniranih 
življenjskih potrebščin določene uradno. Občasno jih je določal visoki komisar za 
Ljubljansko pokrajino v svojem službenem listu. Da bi zmanjšali pritisk na cene, so 
v začetku leta 1943 po italijanskem zgledu iz 1940. leta blokirali mezde na tedanji 
višini, kar pa ni rodilo daljnosežnih uspehov. Življenjski stroški so - če upoštevamo 
legalne cene za racionirana živila in kurivo - od začetka druge svetovne vojne (indeks 
100) postopoma naraščali (aprila 1941 indeks 168, decembra 1941. leta 198, decembra 
1942. leta 242 in septembra 1943. leta 275).
Civilni oziroma visoki komisar
Takoj za italijanskimi vojaškimi enotami se je v Ljubljano pripeljal Emilio 
Grazioli, ki ga je Mussolini kot vrhovni vojaški poveljnik imenoval za civilnega 
komisarja za Ljubljansko pokrajino. Grazioli, takrat star 40 let, je bil »star« fašist iz 
začetka dvajsetih let in je bil 1928 že stotnik fašistične milice, od takrat dalje je bil 
politični svetnik fašistične stranke za Kras, nato poveljnik 59. legije prostovoljne 
milice za narodno varnost v Sežani, od 1932 do 1936 zvezni tajnik fašistične stranke 
za pokrajino Trento in nato z enako funkcijo za tržaško pokrajino v Trstu. Kdaj mu je 
Mussolini zaupal novo nalogo, ne vemo. Iz časopisov zvemo, da je bil 13. aprila že 
v Ljubljani (tisti dan sta ga obiskala ban dr. Marko Natlačen in ljubljanski župan dr. 
Juro Adlešič), da je italijanska časopisna agencija Stefani objavila njegovo imenova­
nje 16. aprila in da je prevzel civilno upravo iz rok dotedanjega bana dravske 
banovine dr. Marka Natlačna v vladni palači v Ljubljani že 17. aprila popoldne. 
Odlok o imenovanju Graziolija za civilnega komisarja je Mussolini kot vrhovni 
vojaški poveljnik podpisal šele 24. aprila 1941, in to skupnega zanj in za zadarskega 
pokrajinskega vodjo fašistične stranke Athosa Bartoluccija, ki ga je imenoval za 
civilnega komisarja za »dalmatinska območja«. V odloku je zapisal, da sta imenovana
37
zelo počasi, počasneje kot na nemškem zasedbenem območju. Odpraviti so jo skušali
z javnimi deli, za katere so poleti 1941 namenili okoli 3 milijone lir.
Finančno se je Ljubljanska pokrajina skušala vzdrževati sama s svojim proraču­
nom. Vanj so se stekali vsi viri javnih dohodkov iz raznih naslovov, razen prihodkov 
monopolov in železnice, ki so šli v italijanski državni proračun. Vsota vseh izdatkov 
v prvih devetih mesecih 1941. leta je po bivšem državnem in banovinskem proračunu 
znašala okoli 130 milijonov lir, od tega je Italija prispevala okoli 25 milijonov lir iz 
državnega proračuna, medtem ko je iz pokrajine dobila okoli 20 milijonov lir iz 
naslova monopolov.
Italijanska civilna uprava je preuredila sistem domačih denarnih zavodov, kate­
rih številčno stanje je večinoma ostalo nespremenjeno, ko je ustanovila Združenje 
denarnih in zavarovalnih zavodov Ljubljanske pokrajine. Uvedla je tudi italijanski 
nadzorstveni sistem nad denarnimi zavodi (ustanovitev nadzorstvenega urada za 
zaščito štednje in dajanja posojil). Od italijanskih denarnih zavodov se je pojavila 
v pokrajini podružnica Bance d’Italia, medtem ko poskus vrinjenja dveh drugih 
italijanskih velebank, in to Bance Commerciale Italiane in Bance di Roma, ni uspel 
v zaželeni meri.
Inflacija, ta skoraj neizogibni pojav vojn, je v začetku okupacije naraščala počasi, 
nato pa hitreje. Vzporedno z njo pa ni potekalo višanje realnih mezd. Te so bile enkrat 
povišane na splošno, in to ob uvedbi lire kot plačilnega sredstva, vendar v manjši 
meri. Nekoliko bolj so se dvignile mezde 1942. leta zaradi mnogih novih kolektivnih 
pogodb, vendar je njihovo višanje še vedno zaostajalo za življenjskimi potrebami 
delavstva in nameščenstva. Uradni italijanski krogi so sicer izjavljali, da zaradi 
nemožnosti zviševanja mezd, ne bodo dovolili zvišanja cen, vendar so bile cene 
močnejše. Jasno je, da so bile najvišje cene živil in nekaterih drugih racioniranih 
življenjskih potrebščin določene uradno. Občasno jih je določal visoki komisar za 
Ljubljansko pokrajino v svojem službenem listu. Da bi zmanjšali pritisk na cene, so 
v začetku leta 1943 po italijanskem zgledu iz 1940. leta -blokirali mezde na tedanji 
višini, kar pa ni rodilo daljnosežnih uspehov. Življenjski stroški so - če upoštevamo 
legalne cene za racionirana živila in kurivo - od začetka druge svetovne vojne (indeks 
100) postopoma naraščali (aprila 1941 indeks 168, decembra 1941. leta 198, decembra 
1942. leta 242 in septembra 1943. leta 275).
Civilni oziroma visoki komisar
Takoj za italijanskimi vojaškimi enotami se je v Ljubljano pripeljal Emilio 
Grazioli, ki ga je Mussolini kot vrhovni vojaški poveljnik imenoval za civilnega 
komisarja za Ljubljansko pokrajino. Grazioli, takrat star 40 let, je bil »star« fašist iz 
začetka dvajsetih let in je bil 1928 že stotnik fašistične milice, od takrat dalje je bil 
politični svetnik fašistične stranke za Kras, nato poveljnik 59. legije prostovoljne 
milice za narodno varnost v Sežani, od 1932 do 1936 zvezni tajnik fašistične stranke 
za pokrajino Trento in nato z enako funkcijo za tržaško pokrajino v Trstu. Kdaj mu je 
Mussolini zaupal novo nalogo, ne vemo. Iz časopisov zvemo, da je bil 13. aprila že 
v Ljubljani (tisti dan sta ga obiskala ban dr. Marko Natlačen in ljubljanski župan dr. 
Juro Adlešič), da je italijanska časopisna agencija Stefani objavila njegovo imenova­
nje 16. aprila in da je prevzel civilno upravo iz rok dotedanjega bana dravske 
banovine dr. Marka Natlačna v vladni palači v Ljubljani že 17. aprila popoldne. 
Odlok o imenovanju Graziolija za civilnega komisarja je Mussolini kot vrhovni 
vojaški poveljnik podpisal šele 24. aprila 1941, in to skupnega zanj in za zadarskega 
pokrajinskega vodjo fašistične stranke Athosa Bartoluccija, ki ga je imenoval za 
civilnega komisarja za »dalmatinska območja«. V odloku je zapisal, da sta imenovana
37
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman (drugi z desne) pri političnem komisarju za 
Ljubljansko pokrajino Emiliu Grazioliju (drugi z leve) 20. aprila 1941
od dne 12. aprila 1941. Mussolini je torej ravnal enako kot Hitler, ki je za šefa civilne 
uprave v severni Sloveniji imenoval najvišja strankina funkcionarja v sosednjih 
pokrajinah.
Ne vemo, zakaj je Grazioli kot civilni komisar svojo osnovno odredbo »o prevzemu 
civilnih oblasti po kr. civilnem komisarju za zasedeno slovensko ozemlje« izdal šele 
20. aprila 1941. Z njo si je podredil »vso upravo na ozemlju, zasedenem po italijanski 
armadi, tako upravo financ, pošte, telefona in telegrafa, železnic in vobče vsa 
oblastva in civilne državne urade, kakor tudi avtonomne ustanove, ki so bile odvisne 
ali podrejene nadzorstvu osrednjih organov bivše jugoslovanske države ali organom, 
katerih sedež je zunaj omenjenega ozemlja«. Čez tri dni je začel izdajati tudi svoj 
dvojezični službeni list.
Ko je kralj Viktor Emanuel III. s svojim ukazom 3. maja 1941 priključil Ljubljan­
sko pokrajino k Italiji, je Grazioli dobil naziv visokega komisarja. Kralj pa je 7. junija 
1941 še ukazal, naj visoki komisar opravlja posle, ki so bili prej določeni civilnima 
komisarjema. Dne 15. junija 1943 je Graziolija nasledil general fašistične milice 
Giuseppe Lombrassa, tega pa 12. avgusta general vojske Riccardo Moizo.
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je imel ob sebi podprefekta, ki je bil 
nekakšen njegov namestnik. Do avgusta 1941 je to bil dr. Edoardo Bisia, ko pa je iz 
Trevisa prispel novi podprefekt dr. Pietro David, je dr. Bisia postal šef Graziolijevega 
kabineta. Prevajalec je bil Giovanni Ruffini (bivši ljubljanski trgovec in vohun Ivan 
Drufovka). Kaže, da je junija ali v začetku julija 1943 dobil visoki komisar še enega 
podprefekta, tako, da se je eden imenoval podprefekt - namestnik, drugi pa podpre­
fekt - inšpektor. Predvsem za dopisovanje z italijanskimi uradi in vojaškimi povelj­
stvi je imel visoki komisar posebno tajništvo (Segreteria particolare) s tajnikom 
fašističnim centurionom (stotnikom) Giuseppom Raguso (pozneje dr. G. Vidossi in dr. 
Biaggio Pillirone) in nekaj italijanskimi strojepiskami. Imel je takoj tudi dva čisto
38
italijanska urada, in to urad za tisk in cenzuro (Ufficio stampa e censura), ki ga je 
vodil Carlo Tigoli in za njim Francesco Joannin, in vojaški urad (Ufficio Militare), 
o katerem bo govor pozneje.
Iz dopisovanja raznih italijanskih uradov v Rimu zvemo, da so bili v krizi glede 
pošiljanja visokih uradnikov za razne urade civilne uprave v Ljubljani. Že 18. aprila 
1941 je glavni tajnik fašistične stranke Adelchi Serena sporočil državnemu podsekre­
tarju v predsedstvu vlade Luigiju Russu, da civilna komisarja za Ljubljansko pokra­
jino in Dalmacijo želita, naj bi jima vsako ministrstvo poslalo vsaj enega funkcionar­
ja za izvedenca. Ko se je za to zavzel tudi Mussolini (19. aprila), so nekatera 
ministrstva res poslala po enega ali največ dva visoka uradnika v Ljubljano in Zadar. 
Z nekega seznama zvemo, da so prišli v Ljubljano sodnik Nicolò Tramontana iz Rima 
(ministrstvo za pravosodje), prof. Attilio Depolli z Reke (ministrstvo za narodno 
vzgojo), inšpektor Vincenzo Ventimigli iz Trsta in inž. Vincenzo Quasimodo iz Pulja 
(ministrstvo za javna dela), prof. Ciro Moseri (ministrstvo za poljedelstvo in gozdar­
stvo), inž. Antonio Bernardi (ministrstvo za korporacije), dr. Guido Borga (ministr­
stvo za ljudsko kulturo), generalni inšpektor dr. Giuseppe Massimo in višji inšpektor 
Francesco Ciancimino (ministrstvo za finance) in Arnaldo Pizza (ministrstvo za 
trgovino in denarništvo). Grazioli je celo navedel nekaj imen uradnikov, ki naj bi jih 
dobil (npr. podprefekta Giuseppa Aviana iz notranjega ministrstva), vendar njihovih 
imen ne zasledimo v Ljubljani. Državni podsekretar v notranjem ministrstvu, ki mu 
je načeloval kot minister sam Mussolini, Guido Buffarini, je npr. sporočil predsed­
stvu vlade, da mu za civilno upravo primanjkuje 1052 uradnikov in za druga opravila 
603 uradniki, ki so jih poklicali v vojsko, in zategadelj v teh »zelo težkih personalnih 
razmerah« ne more vzeti uradnikov s prefektur in jih poslati v Ljubljano in Zadar. 
Grazioliju torej ni preostalo drugega kot obdržati uradnike bivše banske uprave. 
V drugi polovici maja* 1941 je sporočil v Rim, da »izvedenci, ki so jih poslala razna 
ministrstva, soglasno menijo, da so bivši jugoslovanski funkcionarji in funkcionarji 
bivše banovine v splošnem prvorazredni«, in predlagal, da bi tudi iz političnih 
razlogov bilo ustrezno, da bi te po potrebi uporabili v upravi pokrajine, odvišne pa 
vključili v razne urade v državi in provincah. Mussolini je 11. junija 1941 s tem 
soglašal in je tako večina uradnikov ostala v oddelkih visokega komisariata.
Grazioli je ohranil enako organizacijsko sestavo oddelkov visokega komisariata, 
kot jo je imela banska uprava. Bilo je osem oddelkov, in to I. obči (dr. Lovro Bogataj), 
II. upravni (dr. Josip Hubad), III. kmetijski (Anton Podgornik), IV. prosvetni (dr. 
Lovro Sušnik), V. tehnični (Franc Rueh), VI. za socialno politiko in zdravstvo (Anton 
Kosi), VII. finančni (Ignac Širca), VIII. za trgovino, obrt in industrijo (Dragotin 
Trstenjak). Poleg njih so bili še urad za kontrolo cen (Ciril Poklukar), statistični urad 
(dr. Črtomir Nunčič), pokrajinski prehranjevalni zavod (dr. Ivan Gračnar), finančna 
direkcija (Josip Mozetič) in rudarsko glavarstvo (Ernest Čuček).
V vsak oddelek je visoki komisar imenoval svojega »strokovnjaka«, ki je bil 
Italijan; šele natančnejše proučevanje bo pojasnilo odnos med vodjem oddelka 
- Slovencem in strokovnjakom - Italijanom (I. in II. Pietro David, III. Ciro Moseri 
nato Roberto Berna, VI. Attilio Depolli, V. Aldo Farina, VI. Carmelo Balistreri, VII. 
Stefano Celaschi, Vili. Attilio Apollonio, kontrola cen Giorgio Gatti, rudarsko 
glavarstvo Tullio Seguiti, statistični urad Lorenzo Felice).
Fašistični okupacijski režim in vojne razmere so zahtevale tudi ustanovitev novih 
uradov, ki so bili zunaj omenjenih oddelkov in so vse vodili le Italijani. Ti uradi so bili 
kabinetni urad za slovensko osebje (Fabbrizio Boggiano-Pico), za izselitev Nemcev 
(Fabrizzo Boggiano-Pico), za izmenjavo valut (Arnaldo Rizzi nato Angelo Manfredi- 
ni), ekonomski urad (Carlo Scala), tehnični urad (Bruno Alivotto), urad za selitev in 
naselitev (Manlio Zinna), za civilno motorizacijo (Giovanni Barcia), za gozdove 
(major Dagoberto Giugliareli), za protiletalsko zaščito (polkovnik Pietro Tombolan-
39
Fava), za zaplembo imovine upornikov (Luigi Pilo), za pravne zadeve (Teobaldo 
Zennaro), za vojno proizvodnjo (major Mario Pellegatti, za njim major Giovanni 
Camusso), pokrajinski podporni urad (Giorgio Gatti), inšpektorat bolnišnic (Gino 
Ferrari, za njim prof. dr. Franco Introna) in morda še kakšen. Bilo jih je na koncu 
torej več kot je bilo oddelkov visokega komisariata s slovenskimi načelniki.
Tudi v razne odbore, ki jih je ustanovil, je visoki komisar za predsednike imenoval 
italijanske uradnike, npr. v pokrajinski namestitveni odbor (Giorgio Gatti), odbor za 
preureditev zasebnega zavarovanja (Teobaldo Zennaro). Tudi v nekatere zavode, ki 
so imeli poseben pomen, npr. prehranjevalni zavod za Ljubljansko pokrajino »Pre­
vod,« je visoki komisar poslal italijanske uradnike, v omenjenega celo častnike in je 
zavod dejansko vodil polkovnik Carlo Strada (za njim Bruno Pillo in Franco Casset­
ti). Tudi za upravnike nekaterih podjetij, ki jih je spravil pod t.i. sekvester, je 
imenoval izključno same Italijane, saj v njegovem Službenem listu samo v letu 1941 
najdemo okrog 27 imen italijanskih upravnikov. Imenoval je tudi nekaj izrednih 
komisarjev, npr. za gasilstvo (Giorgio Conighi) in Rdeči križ (Lodovico Maffei, za 
njim dr. Unkal Cattaneo). Ker je bil Grazioli dolgoletni fašistični funkcionar v Trstu 
in okolici, je seveda želel imeti italijanske uradnike iz Julijske krajine in jih je nekaj 
tudi dobil, o čemer pričajo imena Teobaldo Zennaro, Carlo Tigoli, Guido Cosulich, 
Giuseppe Matkovich, Michele Matteusich itd.
Mirno lahko zapišemo, da si je Grazioli prizadeval, da bi na vodilna mesta 
v Ljubljanski pokrajini spravil čimveč italijanskih ljudi. Spravil bi jih še več, če bi 
mu to omogočale kadrovske razmere, ki so pa bile za to neugodne, kot smo zvedeli iz 
Buffarinijevega pisma. Tako je pač ostalo številčno razmerje uradništva v Ljubljan­
ski pokrajini, pa tudi v sami Ljubljani, še vedno v prid slovenskim ljudem. Žal nam 
viri ne omogočajo natančnejše opredelitve tega razmerja. Lahko tudi rečemo, da so 
bile razmere glede uradništva v pokrajinski upravi nekoliko nenormalne. Prej je to 
upravljalo zadeve vse dravske banovine, sedaj pa le enega, in to manjšega dela. Iz 
nekega številčnega pregleda vsega uradništva v Ljubljanski pokrajini zvemo, da je 
imela uprava 6. aprila 1941. leta 1439 uradnikov, dne 20. julija 1942. leta pa 1352. 
Vseh v t. i. državni službi zaposlenih na ozemlju bodoče Ljubljanske pokrajine pa je
6. aprila 1941 bilo 8342, dne 20. julija 1942 pa 7893.
Viri, ki so nam na voljo, pričajo, da vodstva oddelkov visokega komisariata niso 
občevala z nadrejenimi ministrstvi neposredno, temveč posredno prek kabineta 
visokega komisarja. Iz ohranjenega gradiva kmetijskega oddelka je npr. razvidno, da 
je vse dopisovanje z visokim komisarjem in ministrstvom v Rimu do svoje smrti vodil 
italijanski »strokovnjak« Ciro Moseri. Grazioli pa je 12. marca 1942 še posebej 
zabičal, da morajo tudi oddelki in samostojni uradi visokega komisariata »občevati 
z ministrstvi ali osrednjimi javnopravnimi upravami« samo s posredovanjem njego­
vega kabineta. Odveč je pripomniti, da je bilo takšno občevanje samo v italijanščini.
Grazioli je kmalu po nastopu zahteval od uradnikov, da pozdravljajo »po rimsko«, 
tj. fašistično. Ko je aprila 1942 ugotovil, da mnogi tega ne počno, jim je zagrozil 
z odpustom iz službe.
Kot že rečeno, je civilni komisar Grazioli 23. aprila 1941 začel izdajati svoj uradni 
list: Bollettino Ufficiale del R. Commissariato civile per i teritori sloveni occupati 
- Službeni list kr. civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje, ki ga je po 
priključitvi pokrajine k Italiji preimenoval v Bollettino Ufficiale per la Provincia di 
Lubiana. - Službeni list za Ljubljansko pokrajino. Ker je posamezne številke označe­
val kar naprej po uradnem listu kraljevske banske uprave, je bila prva številka z dne 
23. aprila 1941 označena kot 33. itd. V letu 1941 je izdal 71 številk, v 1942. letu 104 in 
do 22. septembra 1943. leta 76 številk. Uradni list je bil dosledno dvojezičen, ob 
italijanskem besedilu je bil slovenski prevod. Poleg svojih odredb in sporočil je visoki 
komisar objavljal tudi ukaze, zakone in odredbe vrhovnih italijanskih uradov iz
40
Razglas o priključitvi Ljubljanske
pokrajine k Italiji 3. maja 1941 »
Rima, če so bili v zvezi z zasedenimi slovenskimi območji. Spomladi 1942 je objavil 
tudi italijansko ustavno pravo od prve polovice 19. stoletja dalje in statut ter druge 
dokumente fašistične stranke. Poslednje odredbe in sporočila iz italijanske okupacije 
v septembru 1943 (tudi po kapitulaciji Italije) je podpisoval Pietro David kot 
»podprefekt-namestnik«.
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je bil do 25. julija 1943 odgovoren 
predsedniku italijanske vlade in notranjemu ministru Mussoliniju. Iz časopisja zve­
mo, da je bil Grazioli nekajkrat, npr. 18. maja in 2. oktobra 1941 ter 7. aprila 1942, na 
poročanju pri Mussoliniju, nekajkrat, o čemer pa časopisi niso poročali, pa tudi pri 
državnem podsekretarju v notranjem ministrstvu Guidu Buffariniju Guidiju. Ker sta 
bila prva dva visoka komisarja, tj. Grazioli in Lombrassa, tudi fašistična funkcionar­
ja, so obiski raznih upravnih in fašističnih funkcionarjev iz Rima v Ljubljani veljali 
tako upravi kot stranki. Naj navedemo le nekatere: aprila 1941 zunanji minister grof 
Galeazzo Ciano, aprila in novembra 1941 glavni tajnik fašistične stranke Adelchi 
Serena, maja 1941 prosvetni minister Giuseppe Bottai in minister za javna dela 
Guiseppe Gorla, julija 1941 minister za promet Giovanni Host Venturi in njegov 
podsekretar Mario Jannelli, tudi poveljnik kraljevih karabinjerjev general Remo 
Gambelli in državni podtajnik v ministrstvu za pravosodje Antonio Putzolu, oktobra 
1941 minister za korporacije Renato Ricci, marca 1943 državni podtajnik v ministr­
stvu za korporacije Ermanno Amicucci, maja 1943 državni minister Dino Perrone 
Compagni. Najmanj takšnih obiskov je bilo leta 1942. Morda je k temu pripomogel 
nemirni položaj Ljubljanske pokrajine in njenega glavnega mesta Ljubljane.
41
Sosvet ali konzulta
Predlog, da za Ljubljansko pokrajino ustanovijo posvetovalni organ za visokega 
komisarja, je najbrž Mussoliniju posredoval Grazioli, ko je videl ponižno vdanost 
nekaterih slovenskih političnih in cerkvenih ljudi iz prvih dni italijanske zasedbe. Ta 
sosvet naj bi bil eden od izrazov avtonomije Ljubljanske pokrajine, vendar moramo 
dodati, da so imeli takšne sosvete tudi prefekti v italijanskih pokrajinah, le da so bili 
vsi Italijani, tukaj pa vsi t.i. drugorodci, tj. Slovenci. Nimamo podatkov, kdo je 
Grazioli ju predlagal število 14 svetnikov, kar je bilo že v kraljevem ukazu o priključi­
tvi pokrajine k Italiji, in njihova imena, najbrž je to bil dr. Natlačen, ki se je sredi 
aprila 1941 skoraj vsak dan sestal z Graziolijem. Iz nekega poročila, ki je iz Ljubljane 
prispelo v London in v prepisu tudi k jugoslovanskemu poslaniku v Buenos Airesu dr. 
Izidorju Cankarju, zvemo, da ni nihče predlaganih prej vprašal, ali hočejo postati 
člani sosveta.
- ' Odlok o imenovanju sosveta ali konzulte je Mussolini kot predsednik vlade in 
notranji minister podpisal 26. maja 1941. Vanj je imenoval tele osebe: dr. Marka 
Natlačna in Ivana Puclja iz vrst predvojnih politikov, dr. Matijo Slaviča kot rektorja 
univerze, Franca Heinriherja kot podpredsednika Zveze industrijcev, dr. Ivana 
Slokarja kot glavnega ravnatelja Zadružne gospodarske banke, Karla Kavko kot 
predsednika Obrtne zbornice, Milka Pirkmajerja kot predsednika Zveze inženirjev, 
dr. Josipa Lavriča kot glavnega tajnika Kmetijske zbornice, Albina Smerkolja kot 
predsednika Trgovinske zbornice, dr. Josipa Basaja kot predsednika Zadružne zveze, 
Rudolfa Sitarja kot predstavnika trgovinskih delavcev, dr. Vladimira Valenčiča kot 
predstavnika bančnih delavcev, Rudolfa Krušca kot predstavnika industrijskih de­
lavcev in Karla Rogina kot predstavnika poljedelskih delavcev. Preseneča torej
\ razmeroma majhno število političnih (2) in kulturnih delavcev (1), medtem ko so 
večino predstavnikov gospodarskih panog izbrali tako, da je eden predstavljal 
delodajalce in drugi delojemalce, kar je bilo v skladu s fašističnim korporativnim 
sistemom.
Visoki komisar Grazioli je sosvet poklical le na pet sej. Na prvi seji 3. junija 1941 
so celò stoje poslušali branje Mussolinijevega odloka o imenovanju članov sosveta, 
nakar jim je Grazioli povedal, da jih bo 8. junija v Rimu sprejel Mussolini. Dr. 
Natlačen je namreč že 26. maja prosil Graziolija naj mu izposluje obisk pri Mussoli­
niju. Večino seje so posvetili obravnavi gospodarskih vprašanj, zlasti prehrane, pri 
čemer so zastopniki posameznih panog izpostavljali njihove probleme; tako so delali 
tudi na naslednjih sejah. Dr. Natlačen pa se je posebej zahvalil za Mussolinijev sklep 
o dodelitvi 150.000 lir za javna dela v pokrajini.
Člani sosveta so skupaj z Graziolijem in ljubljanskim županom dr. Jurom Adleši- 
J čem 8. junija res obiskali Mussolinija v Beneški palači v Rimu. Sprejeli so jih tudi 
papež Pij XII., glavni tajnik fašistične stranke Serena in guverner mesta Rima. Iz 
omenjenega poročila o konzulti, ki je iz Ljubljane prišlo v London, zvemo, da je dr. 
Natlačen, ki je govoril pred Mussolinijem, dobil svoj govor napisan in je mogel 
spremeniti le nekaj odlomkov, vendar so ga časniki objavili nespremenjenega in je
povzročil razburjenje med Slovenci.
Na drugi seji sosveta 25. junija 1941 je poleg članov sodelovalo tudi sedem t.i. 
italijanskih »strokovnjakov« za posamezna upravna področja. Na sejah je bil navzoč 
tudi bivši podban dr. Stanko Majcen. Tudi na tej seji so obravnavali sama gospodar­
ska vprašanja, npr. neugodne posledice zamenjave denarja, racioniranje prehrane, 
zaplembo neprijavljenih življenjskih potrebščin pri trgovcih, popis in oddajo živine, 
zvišanje življenjskih stroškov prebivalstva in plač ter mezd, javna dela itd.
Na tretji seji 3. julija 1941, ki so se je udeležili tudi italijanski »strokovnjaki«, je 
Grazioli že govoril o političnih zadevah. Zahteval je, naj se vsak državljan upira
42
Poklonitev predstavnikov slovenskih meščanskih strank visokemu komisarju Emiliu Grazioliju na dan priključitve Ljubljanske 
pokrajine k Italiji 3. maja 1941
' razširjevalcem lažnih vesti, in zagrozil: »Vsako komunistično gibanje bo zadušeno na 
najradikalnejši način, tudi z uporabo orožja. Radikalni ukrepi se bodo podvzeli tudi 
proti nekomunističnim elementom, kateri pa simpatizirajo s komunisti.« Dotaknil se 
je tudi govoric proti osebam, ki so na čelu z dr. Natlačnom prve podpisale spomenico 
Mussoliniju. Nato so nadaljevali z obravnavo gospodarskih vprašanj z druge seje, pri 
čemer so posebno pozornost posvetili dobavi mleka za mesto Ljubljano in zvišanju 
plač in mezd. Nekaj razprave je zbudila tudi okrožnica o popisu uradnikov in 
uslužbencev, ker so se bali, da bo prišlo do velikih odpustov iz službe. Dr. Natlačen 
pa se je posebej zavzel za tiste ljudi, ki so morali zapustiti nemško in madžarsko 
zasedbeno območje, in tudi za njihovo imetje.
Naslednja seja je bila 9. avgusta 1941 in tudi posvečena obravnavi gospodarskih 
vprašanj, zlasti preskrbe z živili in racionirane preskrbe. Je pa Grazioli že predstavil 
prihodnjo preureditev delavskih strokovnih organizacij po fašističnem zgledu. Velik 
del seje je zavzela tudi obravnava javnih del (od okoli 4500 brezposelnih se jih je le 
okoli 60 prijavilo za javna dela) in zavarovalništva. Grazioli tudi na tej seji ni mogel 
mimo političnih razmer, ki so se po oboroženi vstaji slovenskega naroda začele 
zaostrovati tudi v Ljubljanski pokrajini. Zelo ostro je govoril o univerzi v Ljubljani, 
ko se je rektor zavzel za aretiranega profesorja. »G. Visoki komisar pravi dalje, da bo 
storil vse korake, da se komunistična propaganda na ljubljanskem vseučilišču zatre. 
Če se bo ta propaganda še nadaljevala, bo kljub temu, da je napravil velike napore, da 
se delo na ljubljanski univerzi nadaljuje, dal ukaz, da se ljubljansko vseučilišče 
zapre,« beremo v slovenskem izvodu sejnega zapisnika. Proti koncu pa: »G. Visoki 
komisar pravi, da bo komunistično gibanje prav gotovo preprečil. Mogoče bo komu­
nistična propaganda trajala še kakih 15 dni ali en mesec, na vsak način pa bo 
razdiralno delo komunistov uničeno.«
Med četrto in peto sejo, ki je bila šele 5. novembra 1941, se je zgodilo marsikaj, kar 
bodo bralci videli tudi iz objavljenih dokumentov v tej knjigi. Na seji, kjer je bilo spet 
polno italijanskih »strokovnjakov,« sta manjkala dva člana, in to dr. Marko Natlačen 
in Ivan Pucelj.
Nezadovoljstvo članov sosveta se je začelo najbrž v drugi polovici avgusta, ko so 
italijanski organi za vzdrževanje reda in mira po posameznih partizanskih akcijah 
množično zapirali ljudi, predvsem takšne, ki niso sodelovali pri teh akcijah, in jih 
dolgo, cele tedne, držali v preiskovalnem zaporu. Drugi razlog je bil v ljudskem 
nezadovoljstvu s takšno kolaboracijo. Že omenjeno poročilo iz Ljubljane v London 
pravi: »Ko je stopila Rusija v vojno, se je splošno razpoloženje na moč spremenilo, 
pozabilo se je na strah, ki je bil ob razsulu pred Nemci, tako se je spremenilo tudi 
deloma razpoloženje napram konzulti, zlasti pa sta bila deležna napadov Natlačen in 
Pucelj.« Vsi člani sosveta so 23. avgusta opozorili Graziolija na nevzdržne razmere in 
dodali:»To nerazpoloženje zadeva tudi nas podpisane, ker vidi javnost v nas, ki smo 
člani konzulte, sodelavce predstavnikov državne oblasti in zato smatra, da smo 
soodgovorni za postopanje državne oblasti.« Predlagali so, naj bi policijski organi za 
zasliševanje osumljencev bolj uporabljali slovenske policiste in jim bolj zaupali. 
Italijanske oblasti se na to spomenico niso mnogo ozirale. Ko so po partizanskih 
napadih pri Št. Vidu pri Stični (padel prvi italijanski častnik v Sloveniji) in pri 
Črnomlju italijanske oblasti spet prijele mnogo ljudi, sta to izrabila dr. Natlačen in 
Pucelj in s pismenima izjavama, poslanima Grazioliju, 10. septembra 1941 izstopila 
iz sosveta. Medtem ko dr. Natlačen ni nič utemeljil svojega sklepa, je Pucelj v svoji 
odstopni izjavi poleg omenjenih dogodkov omenil tudi aretacijo dr. Franceta Kidriča, 
prof. Kolarja in prof. Juša Kozaka. Ko ju je Grazioli 15. septembra pozval, naj 
pojasnita motive za svoj izstop iz sosveta, sta to storila, prvi 18. in drugi 17. 
septembra. Pucelj je imel nato še 22. septembra pogovor z Graziolijem, ki mu je 
očital, da v utemeljitvi ostavke ni »nič obžaloval italijanskih žrtev, ki so padle zadnji
44
Visoki komisar Emilio Grazioli (na levi) na obisku v Kočevju (na desni okrajni glavar 
Giovanni Sisgoreo) 22. junija 1941
čas, dasi je to storil g. dr. Natlačen takoj v začetku svoje utemeljitve«, da ni prej 
Grazioliju ustno povedal, da namerava odstopiti, da samo kritizira Graziolijev režim 
in da mu ne daje nobenega priznanja. Zaradi slabega sporazumevanja pri pogovoru je 
nato Pucelj 25. septembra napisal obširnejše pismo s pojasnili, je pa v njem tudi 
povedal tole: »Strinjam se popolnoma z Vami, da naj bi vsi pametnejši vedno in redno 
poučevali poedine zanešenjake in jih svarili pred nepremišljenimi dejanji. Narod naj 
bo korekten, lojalen ter naj mirno čaka konca. Ne strinjam se pa z mišljenjem, da bi 
morali drug drugega izdajati. To ne odgovarja moji možatosti.« Iz že omenjenega 
poročila iz Ljubljane v London zvemo, da je bilo med člani sosveta »precej nejevolje«, 
ker jih dr. Natlačen in Pucelj nista obvestila o nameravanem odstopu. Ali bi takrat 
odstopil še kdo drug, je vprašanje. V že omenjenem poročilu iz Ljubljane v London 
namreč piše: »Razpoloženje med ostalimi (člani - op.T. F.), kolikor se je moglo 
ugotoviti, je tako, da smatrajo za zadevo solidarnosti in kolegijalnosti, da posamezni­
ki ne izstopajo, ampak eventuelno vsi skupaj. Vendar pa oziri na prebivalstvo, ki ima 
edino v tej provinci še zadnje zatočišče in od koder se pomaga tudi beguncem na 
Hrvaškem in v Srbiji, diktirajo, da se taka demonstracija ne izvrši. Nekateri ekstrem­
ni krogi jo seveda želijo in zahtevajo.«
Ko je Grazioli 22. septembra 1941 o odstopu obeh članov sosveta poročal notra­
njemu ministrstvu, je bil zelo kratek: »Pravi razlog za odstop je strah pred napadi 
komunističnih ljudi zaradi njune kolaboracije.« Poslal mu je tudi prevod njunih 
odstopnih izjav in povedal, da bo predlagal dva nova člana. Vendar se je število 
članov še zmanjšalo. 23. decembra 1941 je namreč zaradi »zdravstvenega stanja« 
izstopil iz sosveta Rudolf Krušeč in 22. marca 1942 Milko Pirkmajer, ker ni več 
zastopnik zveze inženirjev, odstopil pa je tudi kot 21. februarja 1942 imenovani
45
Proslava prve obletnice priključitve Ljubljanske pokrajine k Italiji v Ljubljani 3. 
maja 1942
predsednik Zveze svobodnih poklicev in umetnikov. Vendar je Pirkmajer ostal še 
dalje predsednik Zveze svobodnih poklicev in umetnikov.
Na peti seji je Grazioli govoril o političnih in gospodarskih razmerah, ki so se po 
razbitju Krimskega bataljona nekoliko otopile. Obtoževal je Ljubljano, da je središče 
protiokupatorskega gibanja: »Gospod Visoki komisar pravi, da je center vsega 
prevratnega delovanja v Ljubljani. Iz Ljubljane gredo vsa navodila, vsa propaganda 
in vse podpore za tako delovanje. Gospod Visoki komisar poudarja, da bi se to ne 
smelo nikakor dogajati, kajti ravno Ljubljana bi morala najbolje vedeti, da italijan­
ske oblasti v vsakem oziru spoštujejo in upoštevajo navade in potrebe tukajšnjega 
prebivalstva.« Tudi na tej seji se je obregnil ob ljubljansko univerzo in opozoril, da 
bodo oblasti pri podeljevanju italijanskega državljanstva Slovencem zelo oprezne in 
ga bodo podelile samo tistim, »ki se bodo tega izkazale vredni.« Obravnavali so tudi 
preurejanje stanovskih organizacij v smislu italijanskega fašističnega korporativne­
ga sistema. Drugi del seje je bil posvečen obravnavi preskrbe in nekaterih drugih 
gospodarskih zadev.
To je bila tudi poslednja seja sosveta sploh, ker ga visoki komisar Grazioli ni več 
sklical. Ne vemo, ali je po omenjenih izstopih sploh še koga predlagal za članstvo 
v svetu. Kaj so ljudje menili o sosvetu, nam deloma pove že nekajkrat omenjeno 
pismo iz Ljubljane v London:
»Danes je med prebivalstvom popolnoma znano, da konzulta ničesar ne pomeni, 
da ne predstavlja nobenega sodelovanja in tudi ni opaziti, da bi posamezni člani imeli 
več stikov kot nujno. Tudi je videti, da ne vrše nobenih intervencij, ker se je kmalu 
pokazalo, da tudi Italijani niso vzeli konzulte resno in po neuspelih prvih intervenci­
jah, ki so jih nekateri napravili na pritisk prebivalstva, so nadaljnje intervencije 
ponehale.«
Grazioli je torej lahko upravljal pokrajino brez sosveta, saj je imel ob sebi 
italijanske »strokovnjake«. Ne vemo, kaj ga je pripeljalo do tega, da je 29. aprila 1943,
46
ob dveletnici italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine zanjo predlagal notranje­
mu ministrstvu imenovanje novega sosveta. Isti dan je imena predlaganih svetnikov 
sporočil pokrajinskemu tajniku fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino Orlandu 
Orlandiniju, ki je 5. maja izrazil svoje pisno soglasje. 31. maja 1943 je Mussolini 
imenoval nov sosvet, in to približno po enakem načelu kot pred dvema letoma prvega. 
Štirje člani so bili iz prvega sosveta, ker so ohranili iste funkcije v organizacijah; to so 
bili: dr. Slokar, Pirkmajer, Heinricher in Rogina. Namesto obeh prejšnjih politikov je 
prišel v sosvet ljubljanski župan Leon Rupnik, za katerega je v utemeljitvi zapisal: 
»Tudi v preteklosti, še pred našo okupacijo je izražal čustva naklonjenosti do Osi. 
Neposredno in brez pomislekov je polno sodeloval z vladnimi in tudi vojaškimi 
oblastmi. Za to svoje vedenje so komunistični elementi 25. septembra 1941 napravili 
nanj atentat, ko so v njegovem stanovanju izstrelili nanj nekaj strelov iz revolverja in 
ga hudo ranili. Komaj je ozdravel, se mi je predstavil in izjavil, da namerava ostati 
popolnoma zvest obljubi zvestobe, čeprav bi ga to stalo življenje, izgovoril je besede 
zelo živega občudovanja in popolne vdanosti do DUCEJA.« Dva nova člana sta bila iz 
vrst znanstvenikov, in to rektor prof. dr. Milko Kos in prezident Akademije znanosti 
in umetnosti prof. dr. Milan Vidmar, torej oba po položaju. Drugi člani so bili iz 
gospodarskih panog, in to dr. Branko Alujevič kot vodja odseka pri Zavodu za 
socialno zavarovanje, prof. Teofil Remec kot predsednik pokrajinskega Zavoda za 
zadružništvo, Zvonimir Lukič kot predsednik Združenja trgovcev iz Pokrajinske 
zveze delodajalcev, Ignac Pevec kot predsednik Združenja kmetovalcev pri Pokrajin­
ski zvezi delodajalcev, Alojz Erjavec kot predsednik Združenja industrijskih delav­
cev, Ludvik Korče kot predsednik Združenja trgovinskih delavcev pri Pokrajinski
Proslava druge obletnice priključitve Ljubljanske pokrajine k Italiji 3. maja 1943 
v Ljubljani
47
Sosvet za Ljubljansko pokrajino pri Benitu Mussoliniju v Rimu 8. junija 1941
zvezi delavcev in Franc Majcen kot predsednik Združenja delavcev v kreditnih in 
hranilničnih zavodih pri Pokrajinski zvezi delavcev.
Ta sosvet je še bolj kot prejšnji izražal korporativistični sistem gospodarstva 
Ljubljanske pokrajine, kar bom prikazal v enem prihodnjih poglavij. Poleg predsed­
nikov treh zvez (t. i. delojemalcev, delodajalcev ter svobodnih poklicev in umetnikov) 
je bilo v njem tudi osem predsednikov štirih združenj (industrijskega, trgovskega, 
kmetijskega in denarniškega) iz zvez t.i. delojemalcev in delodajalcev (en član 
sosveta - dr. Slokar - je bil predstavnik zveze in združenja).
Grazioli je šele 10. junija 1943 obvestil imenovane člane sosveta o imenovanju. 
Ker je čez nekaj dni odšel iz Ljubljane za prefekta v Catanijo, sosveta ni niti utegnil 
sklicati na sejo. Sklicala pa ga nista niti njegova naslednika.
Okrajni glavarji
Med vsemi tremi okupatorji je italijanski v Ljubljanski pokrajini še najbolj 
upošteval dotedanjo upravno razdelitev zasedenega in nato k Italiji priključenega 
ozemlja. Čeprav Kraljevina Italija takrat ni imela okrajev kot upravnih enot med 
pokrajino in občinami, jih je v Ljubljanski pokrajini njen visoki komisar ohranil ves 
čas italijanske okupacije. Ohranil pa je le tiste, katerih središča so bila v tej pokrajini, 
medtem ko je območja tistih, katerih središča je zasedel nemški okupator (Litija, 
Krško), priključil sosednjim okrajem na svojem upravnem območju (Ljubljana in 
Novo mesto). Upošteval je tudi iz predvojne Jugoslavije izvirajočo samostojnost 
mestne občine Ljubljana in je ni vključil v okraj. Tako je imela Ljubljanska pokrajina 
poleg samostojne ljubljanske mestne občine pet okrajev, in to Ljubljana, Logatec, 
Novo mesto, Črnomelj in Kočevje.
Visoki komisar Grazioli je šele 19. februarja 1942 določil natančnejši »delokrog 
sreskih načelstev«, ki mu je bil za osnutek najbrž podoben dokument o srezkih
48
načelstvih v Kraljevini Jugoslaviji; tako bi namreč lahko sodili po izrazoslovju. 
Povedal je, da je okrajno glavarstvo v mejah okraja organ obče uprave in spadajo 
v njegov delokrog vse funkcije obče uprave, ki po zakonu ne spadajo v delokrog 
visokega komisarja. Okrajni glavar je tudi predstavnik visokega komisarja v okraju. 
On nadzoruje občinske uprave, vodi in vsklajuje njihovo delovanje in brani njihove 
koristi. Ukrene vse potrebno, da zagotovi dobrobit, zaščito in zdravstvo ljudstva, 
javno varnost in javni red. Od primera do primera lahko po odobritvi visokega 
komisarja izdaja naredbe, ki se tičejo vseh prebivalcev okraja ali posameznih prime­
rov. Okrajni policijski organi so glede službe tudi organi okrajnega komisarja in mu 
morajo v prepisu dostavljati vsa službena poročila in prijave, ki jih pošiljajo svojim 
nadrejenim poveljstvom ali uradom. 2. julija 1942 je ta navodila še nekoliko dopolnil.
18. februarja 1943 je visoki komisar Grazioli odredil, da se »sreska načelstva« 
preimenujejo v okrajne »civilne komisariate«, ki jih vodijo okrajni »civilni komisar­
ji«.
V mestni občini Ljubljana je vodil upravo mestni župan, ki je bil Slovenec (dr. 
Juro Adlešič, od 2. 6. 1942 Leon Rupnik), nekaj časa je bil Slovenec tudi podžupan 
(dr. Vladimir Ravnihar), poleti 1942 pa je postal podžupan Italijan (Salvatore Tranc- 
hida). V okrajih pa je visoki komisar kmalu po svojem nastopu odstranil jugoslovan­
ske okrajne (srezke) načelnike in na njihova mesta imenoval okrajne glavarje, ki so se 
imenovali civilni komisarji (commissari civili) in so bili vsi Italijani. Še več, bili so 
fašisti, in to nekateri celò iz dvajsetih let in visoki častniki v fašistični milici. 
V Ljubljani je bil okrajni civilni komisar major fašistične milice Lodovico Maffei 
(1943 ga je nasledil generalni konzul fašistične milice Michele Pallotta, tega pa 13. 8. 
1943 ponovno Maffei), v Logatcu je bil Umberto Rosin, v Novem mestu dr. Ottone 
Griselli (24. 3. 1942 ga je nasledil fašistični konzul Giuseppe Mannu-Ricci, tega pa 
poleti 1943 Bartolomeo Loitre), v Črnomlju Emilio Cassanego (20. 7. 1943 ga je 
nasledil dr. Antonio Ajuti, tega pa čez nekaj dni kot v. d. podkomisar javne varnosti 
Ferdinando Pepe), v Kočevju dr. Giovanni Sisgoreo (18. julija 1943 ga je nasledil 
Emilio Cassanego).
Iz že omenjenega razloga, hudega pomanjkanja italijanskega uradništva, je bilo 
v uradih okrajnih civilnih komisarjev ali glavarjev le malo Italijanov. Zanesljivo je 
bil v vsakem uradu še podkomisar ali komisarjev pomočnik italijanske narodnosti, 
morda tudi tajnica, referenti pa so bili Slovenci, večinoma tisti, ki so takšne naloge 
opravljali že pred fašistično okupacijo pod srezkimi načelniki. V Črnomlju je doteda­
nji srezki načelnik ostal v uradu in mu je novi okrajni komisar zaupal dopisovanje 
z občinami in reševanje vprašanj prehrane. So se pa okrajni komisarji glede nekate­
rih nalog lahko oslanjali na občinske funkcionarje fašistične stranke, ki so bili 
Italijani (ali pa poitalijančeni primorski Slovenci), na karabinjerje, financarje, milič­
nike itd., razmeščene na njihovih območjih.
Župani in občinski komisarji
Italijanski okupator je v Ljubljanski pokrajini upošteval tudi dotedanje občine in 
je bilo v njej poleg mestne občine ljubljanske še 94 občin, kot smo videli iz prej 
prikazanega pregleda. Visoki komisar je takoj odpravil občinsko samoupravo, t.j. 
razpustil izvoljene občinske odbore, in so občinsko upravo vodili dotedanji župani ali 
pa na novo imenovani občinski komisarji. 24. januarja 1942 je Grazioli z odredbo 
določil, da imenuje župane sam, da morajo priseči zvestobo italijanskemu kralju in 
da imajo za pomoč od zgoraj imenovani sosvet.
Treba je upoštevati, da so bile občine v Kraljevini Jugoslaviji razmeroma majhne, 
nekatere celo z manj kot tisoč prebivalci. Zato so navadno imele plačanega le tajnika
4 - Fašisti 49
in slugo. Tako lahko razumemo odlomek iz prvega poročila okrajnega komisarja dr. 
Cassanega iz Črnomlja: »Občine samo navidezno spominjajo na naše, tako glede 
ugleda kakor dostojanstva dela. Sedeži so vsi le malo spodobni. Župani so večinoma 
veliki trgovci in veliki kmetje in se zato brigajo predvsem za lastne koristi, četudi so 
v nasprotju z njihovimi nalogami.«
Vsi župani so v začetku okupacije bili Slovenci. Ponekod so okrajni civilni 
komisarji že kmalu začeli iskati ustreznejše ljudi. Logaški komisar Rosin jih je 
najprej iskal med »klerikalci« in tudi med »liberalci«, vendar brezuspešno, ker je že 
delovala protiokupatorska propaganda. Zato je 31. oktobra 1941 menil: »Politične 
razmere, ki so se razvile v poslednjih tednih, ne dopuščajo nobene od obeh možnosti; 
svetujem tudi globlje prodreti v krajevne ustanove, tako da zaupamo Italijanom 
usodo občin, v katerih se bolj izraža dezorganizacija in težnja po odmiku od sedanjih 
uredb.« Zato je za izredne komisarje v Starem trgu pri Ložu, Cerknici, na Rakeku, 
Planini in v Gornjem Logatcu predlagal italijanske ljudi, in to vodje občinskih 
fašističnih centrov in učitelje.
Policijsko ravnateljstvo-kvestura za Ljubljansko pokrajino je decembra 1941, t.j. 
pred novim imenovanjem županov, posredovala visokemu komisarju Grazioliju 
predloge s podatki o sposobnosti in vedenju predvidenih županov, za kakšno občino 
tudi po dva ali tri predloge. Med predvidenimi so tudi imena ljudi, ki jih je čez nekaj 
mesecev ustrelil italijanski okupator (npr. Franc Karlovšek iz Šmarjete) ali usmrtilo 
narodnoosvobodilno gibanje (npr. Franc Brulc iz Šmihela-Stopič, Jožef Mavsar iz Št. 
Ruperta) ali pa so si zaradi kolaboracionizma sodili sami (npr. Ivan Ban iz Trebnje­
ga).
Po hudi krizi, v katero je narodnoosvobodilno gibanje spravilo italijanskega 
okupatorja spomladi 1942, je visoki komisar Grazioli ukinil nekaj občinskih uprav 
oziroma je okoliške občine priključil k mestnim (Črnomelj, Metlika, Kočevje). Za 
nekatere občine je imenoval tudi italijanske občinske komisarje.
Občinski uradi so imeli več dela in tudi več uradnikov kot v Kraljevini Jugoslaviji, 
saj so nekatere njihove naloge izvirale iz vojnih razmer. Vendar so imeli manj dela in 
uradnikov kot na nemškem zasedbenem območju. Pod italijansko okupacijo so za 
prehrano prebivalstva skrbeli prehranjevalni uradi, na nemškem pa občinske uprave. 
Pa tudi gospodarsko življenje je bilo pod nemškim okupatorjem živahnejše kot pod 
italijanskim.
Oboroženi oddelki civilne uprave
V navadnih razmerah skrbi za javni red in mir civilna uprava in ima za to svoje 
oborožene oddelke, tj. policijo in orožništvo. Tako je bilo v začetku tudi v Ljubljanski 
pokrajini, saj je vojska z osvojitvijo ozemlja opravila svojo nalogo in je bilo pričako­
vati, da bodo večino enot odpeljali drugam, saj so jih potrebovali na frontah v severni 
Afriki in tudi v Sovjetski zvezi. Visoki komisar Grazioli je imel štiri vrste oboroženih 
oddelkov, in to policijo, orožništvo (karabinjerje), finančno stražo in obmejno milico. 
Za ta namen je imel pri sebi vojaški urad (Ufficio Militare) s tremi oddelki, in to L, ki 
ga je vodil poveljnik kraljeve finančne straže za Ljubljansko pokrajino podpolkovnik 
Quirino Giombini (za njim podpolkovnik Giacomo Bortone), IL, ki ga je vodil vojaški 
podpolkovnik Giuseppe Bramo (za njim polkovnik Guido Spinelli) in III., ki ga je 
vodil karabinjerski major (nato podpolkovnik) Antonio Pelaghi (nato major Frances­
co Baroni). Že pripadnost vodij oddelkov pove, kakšnim namenom naj bi služil 
posamezen oddelek. Glede II. oddelka naj pripomnimo, da vojska nikakor ni bila 
v pristojnosti visokega komisarja, vendar je ta lahko za vzdrževanje javnega reda in 
mira uporabil tudi vojaške enote; to se je nekaj časa tudi dogajalo.
50
Temeljna organa za vzdrževanje javnega reda in mira, policija in orožništvo, sta 
bila v Ljubljanski pokrajini organizirana enako kot v drugih pokrajinah Italije. 
Policija je bila oboroženi izvršni organ civilne uprave predvsem v mestihJordžhistvd 
pa na podeželju. Vodja italijanske policije v Rimu je v prvi polovici maja 1941 poslal 
v Ljubljano generalnega inšpektorja javne varnosti Čira Verdianija, da bi proučil 
potrebe po policijskih in karabinjerskih uradih in poveljstvih v Ljubljanski pokraji­
ni. Ta je glede policije 7. maja predlagal ustanovitev policijskega ravnateljstva
- kvesture v Ljubljani in dveh uradov javne varnosti v Novem mestu in Kočevju, 
nekaj obmejnih policijskih uradov in bataljona agentov javne varnosti v Ljubljani. 
Predlog so 15. maja predložili Mussoliniju, ki ga je odobril. Proti koncu maja so začeli 
prihajati v Ljubljano italijanski policijski funkcionarji. S 1. junijem 1941 je tako 
v Ljubljani začelo delovati pokrajinsko policijsko ravnateljstvo ali kvestura in je 
vodja italijanske policije v Rimu Carmine Senise za kvestorja imenoval dr. Ettoreja 
Messano in za podkvestorja Maria Ferranteja. Prvi je prišel iz Padove in drugi iz 
Ferrare; ko sta spomladi 1942 oziroma poleti 1943 odšla iz Ljubljane v Trst oziroma 
Split, je Messano nasledil kvestor dr. Domenico Ravelli, ki je prišel iz Cunea, 
Ferranteja pa dr. Attilio Amato, oba sta ostala v Ljubljani do italijanske kapitulacije. 
Kvestura je imela na voljo uniformirane policiste (ljudski izraz: kvesturini) in agente 
javne varnosti v civilu; precej prvih in drugih je prišlo iz Julijske krajine. Kvestura je 
vzela v službo tudi precej (marca 1942 jih je bilo v službi 288, in to 242 v uniformi in 
46 v civilu) bivših jugoslovanskih policistov, ki jih je pozimi 1941-1942 silila k polo­
žitvi prisege zvestobe Italiji, kar je zlasti pri nekdanjih jugoslovanskih policistih
- primorskih Slovencih - povzročilo moralni problem: kako naj služijo in celo 
prisežejo režimu, zaradi katerega so pred leti zapustili Primorsko, zavračanje prisege 
so utemeljevali s tem, da ta obveznost ni odrejena v uradnem listu, da še ni urejeno 
vprašanje italijanskega državljanstva in da še glede marsičesa velja zakonodaja 
Kraljevine Jugoslavije. Mnogi so delovali v Osvobodilni fronti slovenskega naroda. 
Najvidnejši med temi je bil dr. Evgen Kante-Lija, ki je svoje sodelovanje z Osvobodilno 
fronto oziroma Varnostnoobveščevalno službo OF plačal z življenjem.
Kvestura si je v mestu Ljubljana uredila 10 policijskih postaj (imenovala jih je 
tudi sekcije). Ker je bila Ljubljanska pokrajina obmejna pokrajina, si je uredila nekaj 
svojih komisariatov javne varnosti (Commissariato P. S.). Dne 1. junija 1941 ju je 
vzpostavila v Novem mestu (vodja komisar Nazzareno Chiuzzelin) in Kočevju (vodja 
komisar Francesco Zurich, nato Orlando Orlandi, Martino Bertola in Francesco 
Mariniello) in kmalu nato še t. i. urade javne varnosti (Ufficio P. S.) v Trebnjem (vodja 
komisar Michele Iazzetti), Črnomlju (vodja komisar Luigi Battaglia, nato Ferdinando 
Pepe), Metliki (vodja komisar Gennaro Ruggiero) in na železniški postaji v Ljubljani 
(vodja komisar Ferruccio Marchetti nato Mario Pagliano). Ker so ti uradi j. v. (vanj so 
prekrstili tudi omenjena komisariata v Novem mestu in Kočevju) bili obmejni, je imel 
nekaj strokovne pristojnosti nad njimi tudi komisariat 5. cone obmejne policije iz 
Trsta, ki ga je vodil Palmisani.
Kvestura, ki je imela svoj sedež v starem policijskem poslopju na današnji 
Prešernovi cesti, je imela politični urad (ufficio politico), ki ga je vedno vodil 
podkvestor, in nekaj oddelkov (divisione), največkrat se navajajo trije, ki so jih vodili 
vodje - komisarji javne varnosti (Alberto Trezza Matina, Giuseppe Viale, Giovanni 
Freddi, Nicola Allegretta, Francesco Giongo, Biaggio Pillirone, Attilio Amato, Can­
dido Magistri). Medtem ko je bilo sredi avgusta 1941 poleg kvestorja in podkvestorja 
še 19 policistov (4 komisarji, 5 pomočnikov komisarja, 1 podkomisar, 3 uslužbenci, 
3 arhivisti, 2 pomožna uslužbenca in vratar), jih je bilo sredi maja 1942 že 43 (8 
komisarjev, 15 pomočnikov komisarja, 9 podkomisarjev, 4 uslužbenci, 4 arhivisti, 
2 pomožna uslužbenca in vratar).
V svojem poslopju na današnji Prešernovi cesti je imela kvestura tudi svoje
51
preiskovalne zapore, ki so bili hkrati tudi mučilnica pri zasliševanjih. Ta so bila pri 
italijanski policiji še posebej grozovita (elektrika, onečaščanje žensk itd.), kar je 
zbudilo proteste celo pri nekaterih vojaških sodnih častnikih.
Policisti v Ljubljanski pokrajini so bili združeni v t.i. oddelek agentov javne 
varnosti (Reparto Agenti di P. S.), ki mu je poveljeval stotnik dr. Aristide Andreassi, 
nato stotnik dr. Salvatore De Simone in major Giulio Fiammeri. Dne 22. maja 1942 
pa so ustanovili specialni oddelek policije Ljubljana (Divisione Speciale di Polizia 
Lubiana), ki mu je poveljeval major Giulio Fiammeri, nato major Agostino Attinà. 
Oddelek je imel 4 čete glede na njihove posebnosti (L prevozna, 2. teritorialna, 3. 
z agenti s posebnimi nalogami, 4. premična). Skupno je bilo takrat (in to so za sedaj 
edini podatki, ki jih imamo) 1 inšpektor, 30 podinšpektorjev, 15 pomočnikov inšpek­
torjev, 55 podčastnikov in 634 agentov j.v.; torej 735 mož. V L četi so bili sami 
Slovenci, v drugih treh pa večinoma sami Italijani, v 4. četo so prišli iz Rima in Trsta.
Po kapitulaciji Italije, ko je policijo vzpostavila Rupnikova pokrajinska uprava 
s pomočjo nemške policije, so italijanske policiste 18. oktobra 1943 s posebnim 
vlakom odpeljali v Trst.
Že omenjeni generalni inšpektor javne varnosti Verdiani je po svojem obisku 
v Ljubljani predlagal tudi, naj bi na Ljubljansko pokrajino raztegnili tudi pristojno­
sti OVRE, tj. italijanske politične policije za zatiranje protifašizma. To se je tudi 
zgodilo, vendar niso razširili nanjo pristojnosti I. cone iz Milana, temveč XI. cone iz 
Zagreba, ki jo je v letih 1941-1943 vodil že omenjeni Verdiani. On je imel svoje tajne 
agente v Ljubljani, vendar o njih ne vemo ničesar. Ko pa so junija 1942 za Julijsko 
krajino za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju ustanavljali generalni inšpekto­
rat javne varnosti, je njegov vodja generalni inšpektor javne varnosti Giuseppe Gueli 
predlagal, naj bi mu podredili tudi policijo v Ljubljanski pokrajini, vendar tega 
predloga v Rimu niso upoštevali.
V pripravah za napad na Jugoslavijo so 3. aprila 1941 na območje 2. armade 
pripeljali 14. mobilizirani bataljon kraljevih karabinjerjev »Milano« (XIV battagli­
one carabinieri reali »Milano«) in ga začasno razmestili v Ajdovščini (poveljstvo in 
komandni vod), Postojni (1. četa), Idriji (2. četa) in Tolminu (3. četa). Po začetku vojne 
z Jugoslavijo je bataljon od 7. do 11. aprila preseljeval prebivalstvo (13.454 oseb) in 
živino (9779 glav) iz obmejnega pasu v zaledje. Dne 16. aprila 1941 so bataljon, ki mu 
je poveljeval karabinjerski major Raffaele Lombardi, pripeljali v Ljubljano in je 
prevzel policijske in orožniške naloge. Podobno kot 14. bataljon v Ljubljano, so na 
povelje karabinjerskega poveljstva 2. armade (poveljnik podpolkovnik Francesco 
Delfino) poslali na Sušak 12. bataljon in v Split 9. bataljon karabinjerjev. V ustrez­
nem povelju, naj bi 14. bataljon nastanil svoje čete v Ljubljani, Radovljici in Kočevju 
(Novo mesto je bilo še onkraj demarkacijske črte med nemško in italijansko vojsko), 
kar pa se ni zgodilo, saj je Radovljica bila na nemškem zasedbenem območju.
»Iz mobiliziranega oddelka, se je bataljon, ki je ohranil ta značaj, preoblikoval 
v teritorialni oddelek, ko je ustanovil 4 poveljstva čet, 8 poveljstev tenenc (Vmesno 
poveljstvo med skupino ali četo ter karabinjerskimi postajami, ki ga vodi poročnik- 
tenente. - op. T.F.), 72 poveljstev postaj, 3 stalne postojanke in 34 postojank za 
nadzor meje. Priključili so mu 2. četo XV. bataljona in druge dopolnitve, tako da je 
njegova organska moč narastla od 572 na 1465 mož, poleg tega pa je imel še 500 
bivših jugoslovanskih orožnikov, ki so jih podredili podpisanemu,« beremo 17. 
februarja 1942 v Lombardijevem poročilu za leto 1941.
Ko so se ustalile meje Ljubljanske pokrajine, je bila organizacija karabinjerske 
skupine Ljubljana (Gruppo Carabinieri Reali di Lubiana), ki ji je do svojega odhoda 
v Trst spomladi 1942 poveljeval major Lombardi (za njim podpolkovnik Luigi 
Geronazzo, podpolkovnik Ettore Giovannini), takšna, da sta bili v Ljubljani poveljstvi 
dveh čet, in to t.i. notranje (poveljnik stotnik Salvatore Spatafora, za njim stotnik
52
Italijanski karabinjerji v Ljubljani spomladi 1941
Francesco della Ventura) z desetimi karabinjerskimi postajami v mestu, in t. i. 
zunanja (poveljnik stotnik Mario Marchetti) s 4 tenencami (t.i. neposredna, Logatec, 
Višnja Gora, Cerknica) in 27 postajami. Poveljstvo čete (to je bila 2. četa XV. 
bataljona) je bilo tudi v Novem mestu (poveljnik stotnik Carmine Fera, nato stotnik 
Luigi Marolla) s 3 tenencami (t.i. neposredna, Novo mesto in Trebnje) in z 18 
postajami. Poveljstvo čete Kočevje (poveljnik stotnik Virginiagiovanni Bianco, nato 
poročnik Oreste Lepore, nato stotnik Mojo Abner, nato stotnik Orlando Camilletti) je 
imelo tri tenence (t.i. neposredna, Kočevje in Črnomelj) z 20 postajami. Če upošteva­
mo, da je bilo v Ljubljani več karabinjerskih postaj, pomeni, da sta imeli svojo 
karabinjersko postajo komaj dve tretjini občin. Število postaj je nihalo glede na 
politične in druge razmere, najmanjše je bilo konec maja 1942, ko so jih umaknili 
nekaj desetin. Na večini postaj je bilo takrat po pet karabinjerjev.
Dne 1. septembra 1943, ko imamo poslednji pregled organizacijske sestave kara­
binjerske službe v Ljubljanski pokrajini, je bilo v bataljonu s štirimi četami (namesto 
zunanje Ljubljanske čete je bila četa v Logatcu) skupno 1315 karabinjerjev, in to 
v nekaterih posebnih oddelkih (398 mož), 59 postajah (636 mož), 7 navadnih posto­
jankah (131 mož), na 13 obmejnih, cestnih in železniških blokih (150 mož). Karabi­
njerji so imeli takšno ali drugačno posadko v 65 krajih Ljubljanske pokrajine. Kar 
tretjina (445) karabinjerjev je bila v Ljubljani, na postajah je bilo od 4 do 39 mož 
(povprečno 9), na postojankah od 5 do 40 (povprečno 18), na raznih blokih pa od 9 do 
39 (povprečno 11) karabinjerjev. Na koncu italijanske okupacije je bilo število 
karabinjerskih postojank skoraj enako kot na začetku, manjše je bilo le število 
postojank ob meji (zaradi medtem zaprtih prehodov). Tudi število moštva je ostalo 
približno enako. Pač pa je bilo veliko število moštva (celo četrtina) v posebnih 
oddelkih, kar je seveda posledica narodnoosvobodilnega boja. Število oddelkov in 
moštva na posameznih območjih 1. septembra 1943 pokaže tale pregled:
53
Enota
Število
tenenc postaj
postojank 
postojank na blokih
posebnih
oddelkov mož
Oddelek za okrepitev 155
Oddelek 3 premič. skup. 3 96
Poveljniški vod 14. bat. 40
Četa Ljubljana 2 17 2 6 2 409
Četa Kočevje 2 12 5 2 - 237
Četa Logatec 2 18 1 - 151
Četa Novo mesto 2 12 4 1 227
Skupaj 8 59 7 13 6 1315
Kot smo že zvedeli iz Lombardijevega poročila, so italijanska karabinjerska 
poveljstva prevzela v službo bivše jugoslovanske orožnike. Po številčnem pregledu iz 
marca 1942 jih je bilo v službi še 322, vendar med njimi le en orožniški častnik; le 
polovica je bila takšnih, ki so bili doma iz Ljubljanske pokrajine. So pa italijanske 
oblasti takrat dajale plačo 204 bivšim jugoslovanskim orožnikom, ki pa niso bili 
v službi, med njimi je bilo 18 častnikov.
Poveljstvo krabinjerske skupine Ljubljana je bilo, tako kot poveljstvo drugih 
karabinjerskih skupin na jugoslovanskem ozemlju in v t. i. Julijski krajini (vsaka 
pokrajina je imela eno skupino), podrejeno poveljstvu karabinjerske legije v Trstu, to 
pa poveljstvu karabinjerske brigade v Padovi.
Tretja oborožena formacija civilne uprave v Ljubljanski pokrajini je bila kraljeva 
finančna straža (Regia Guardia di Finanza). Urad za civilne zadeve pri poveljstvu 2. 
armade je 13. maja 1941 zaupal poveljniku 6. legije kraljevske finančne straže, 
polkovniku Filippu Fiocci v Trstu, naj na območju armade vzpostavi obmejno 
nadzorno in carinsko službo, za kar so mu na voljo 4., 9. in 10. bataljon kraljevske 
finančne straže. Pri tem je bila zelo pomembna vzpostavitev organov kraljevske 
finančne straže v Ljubljanski pokrajini. Pokrajina je namreč mejila na dve državi, tj. 
Nemčijo in t. i. NDH, in so bile na mejnih prehodih, ki jih je bilo v začetku še kar 
precej, pa so jih nato zmanjševali, financarske postaje. Finančna straža v Ljubljanski 
pokrajini je imela svoje poveljstvo s poveljnikom podpolkovnikom Quirinom Giom- 
binijem (za njim podpolkovnik Giacomo Bortone, za njim podpolkovnik Gaetano 
Polizzi) v Ljubljani. Financarji so bili organizirani po vojaško in je bil spomladi 1941 
v tej pokrajini en (X). bataljon, ki je imel poveljstva čet v Ljubljani, na Vrhniki in 
v Novem mestu. Kmalu pa sta bila v pokrajini že dva bataljona, in to X. v Ljubljani 
(poveljnik podpolkovnik Gaetano Polizzi, za njim major Francesco Caviglioli) in IX. 
v Novem mestu (poveljnik podpolkovnik Diomedeo Novelli); takrat je bilo v pokraji­
ni v 43 posadkah 32 častnikov, 152 podčastnikov in 951 mož. Pozneje so njihovo 
število zmanjšali, tako da jih je bilo v začetku decembra 1942. leta le še 650.
Podobno kot slovenske policiste in orožnike je okupatorjeva civilna uprava 
sprejela v službo tudi slovenske financarje. Po nekem številčnem pregledu iz marca 
1942 je bilo v stalni finančni službi v Ljubljanski pokrajini 207 in v začasni finančni 
službi 45 bivših jugoslovanskih financarjev, skupno torej 252.
Četrta oborožena formacija civilne uprave za Ljubljansko pokrajino je bila 
obmejna milica (Milizia Confinaria)', ki je bila nekakšna pomožna formacija za 
varovanje državne meje; glavna formacija za varovanje državne meje so bili namreč 
graničarji (Guardia alla frontiera). Ti so bili vojaška formacija in bomo o njih govorili 
posebej. Takoj pa moramo povedati, da jih niso razmestili ob mejah Ljubljanske 
pokrajine; pustili so jih ob rapalski meji (!), če pa so jih že pripeljali v Ljubljansko
54
pokrajino, so jih uporabljali predvsem za zavarovanje železnic in bojevanje proti 
partizanom. Tako so bile na meji nasproti nemškemu rajhu in t. i. NDH le postojanke 
obmejne milice, karabinjerjev in financarjev.
Podobno kot druge fašistične milice, je bila tudi obmejna milica organizirana po 
fašistično. Za Primorsko in Ljubljansko pokrajino je bila IV. gorska legija obmejne 
milice »Monte Nevoso« s poveljstvom (konzul Ferdinando De Padova) v Trstu in od 
maja 1942 v Izubijani. Tako je tudi večina njenih enot spomladi 1941 prišla iz 
Primorske. V Ljubljanski pokrajini je imela legija spomladi 1941 tri čete, in to 
v Kočevju, Metliki in Novem mestu, spomladi 1942 dve kohorti (tj. bataljona), in to 
eno v Ljubljani (poveljnik senior, tj. major Gerino Rotini in za njim podpolkovnik 
Cesare Mezzano ter major Ernesto Merlo Pich) in drugo v Novem mestu. Vsaka 
kohorta je imela nekaj centurij (tj. čet) in te nekaj manipulov (tj. vodov). Podobno kot 
pri kraljevi finančni straži, se je tudi pri obmejni milici spreminjalo število postojank 
in miličnikov glede na razmere ob mejah. Medtem ko je imela npr. 1. marca 1942 še 29 
posadk, jih je imela v začetku avgusta 1942 devet s 15 častniki in 268 miličniki in 
konec decembra 1942 le še 7 z 18 častniki in 319 miličniki.
Visoki komisar Grazioli je v začetku okupacije mislil na to, da bi se v Ljubljani 
ustanovilo poveljstvo fašistične legije prostovoljne milice za narodno varnost (Milizia 
volontaria sicurezza nazionale - MVSN) z eno kohorto (tj. bataljonom) in da bi prišlo 
v Ljubljano okoli 300 miličnikov, ki bi sodelovali pri vzdrževanju reda in mira. Pri 
tem je mislil na bivšo svojo 59. legijo iz Sežane, ki naj bi začasno prišla v Ljubljansko 
pokrajino, kar je 19. maja 1941 povedal tudi njenemu poveljniku, konzulu Nicolu de 
Rienzu. V utemeljitvi za to beremo: »S premestitvijo legije bi se v njenih vrstah takoj 
združili vsi nacionalni elementi, ki so iz raznih razlogov že v mestu. Ko bi se kasneje 
ustanovila nacionalna fašistična stranka, bi se lahko pridružili vsi ostali krajevni 
elementi zdravih nazorov, ki bi s tem, da bi se prvi potegovali za pripadnost 
k ustanovi, pokazali svojo zanesljivost. [...] Delo milice bi bilo koristno tudi v pogle­
du poznejšega pripravljanja slovenskega ljudstva za vojaško službo.« Vendar v Ljub­
ljansko pokrajino ni prišla nobena enota fašistične milice za narodno varnost 
(MVSN), ki bi bila podrejena visokemu komisarju. Kot bomo videli, so prišle v to 
pokrajino tudi fašistične enote, vendar so bile podrejene vojaškim poveljstvom.
V Ljubljanski pokrajini so bile še nekatere druge milice, ki pa niso bile podrejene 
civilni upravi oziroma visokemu komisarju. Pri delegaciji vzhodne direkcije državnih 
železnic (ta direkcija je bila v Benetkah), ki jo je italijansko ministrstvo za železnice 
spomladi 1941 ustanovilo v Ljubljani (vodja Francesco Rolla, za njim Giovanni 
Batista Solari), je bilo poveljstvo avtonomne kohorte (tj. bataljona) železniške milice 
(Milizia Ferroviaria) s poveljnikom seniorjem (tj. majorjem) Mariom Felicejem (de­
cembra 1942 je imela 238 miličnikov). V Ljubljani je bilo tudi poveljstvo samostojne 
kohorte, tj. bataljona gozdne milice (Milizia Nazionale Forestale) s poveljnikom 
seniorjem Giuseppom Pepejem (nato Dagoberto Giugliarelli). V Ljubljani je bil tudi 
oddelek poštnotelegrafske milice (Milizia Posttelegrafica), imenovan »Capitano Gi­
useppe Renzi,« ki ga je vodil centurion (stotnik) Stanislao Apicella.
Sodstvo
Takoj po končanih vojaških operacijah v Jugoslaviji je Mussolini kot vrhovni 
vojaški poveljnik 24. aprila 1941 odredil, da se na ozemlju bivše Kraljevine Jugosla­
vije, ki ga zaseda italijanska vojska, še nadalje uporabljajo »vsi tamkaj veljajoči 
zakonski predpisi v civilnih, trgovinskih, meničnih in kazenskih stvareh, kolikor ne 
odredijo italijanske oblasti s posebnimi določbami, ki jih izdajo, kaj drugega«. 
Vendar se morajo sodne odločbe in notarski akti začenjati z besedami: »Na osnovi
55
pooblastila, podeljenega od Vrhovnega poveljništva italijanske vojske.« Italijanska 
vojaška sodišča so drugorodnim prebivalcem lahko sodila le v primeru, če so se 
pregrešili v škodo italijanske vojske ali njenih oseb.
V Ljubljanski pokrajini so bili sodni organi tudi za vso nekdanjo dravsko banovi­
no. To sta bili vrhovno sodišče (predsednik dr. Jakob Konda) in apelacijsko sodišče 
(predsednik dr. Vladimir Golia) ter vrhovno državno tožilstvo (vodja Ljubo Milova­
novič) in višje državno tožilstvo (vodja dr. Luka Krvina) v Ljubljani. Tam je bilo tudi 
okrožno sodišče (predsednik Peter Keršič) za območje, ki je bilo tudi zunaj Ljubljan­
ske pokrajine; okrožno sodišče je bilo tudi v Novem mestu, v pokrajini pa tudi 15 
okrajnih sodišč. Za delovanje sodstva v Ljubljanski pokrajini v okupatorjevem duhu 
je skrbel poverjenik Nicolò Tramontana.
Tudi v svojem razglasu o upravni in sodni razdelitvi zasedenega jugoslovanskega 
ozemlja je Mussolini 17. maja 1941 potrdil ureditev pravosodja iz odredbe z dne 24. 
aprila 1941, je pa dodal, da so vojaška sodišča tudi »pristojna za sojenje kaznivih 
dejanj po razglasih, izdanih na zasedenem ozemlju«. Določil je tudi, da z 10. junijem 
1941 zopet začno teči zakonski in dogovorjeni roki in zastarevanja, katerih prekini­
tev je bil odredil z odredbo 24. aprila 1941.
Ko se je pojavila novica, da bo sodstvo Ljubljanske pokrajine podvrženo apelacij- 
skemu sodišču na Reki, se je tržaški prefekt Tullio Tamburini julija 1941 pritoževal in 
sodil, da morajo sodstvo v Ljubljanski pokrajini podvreči apelacijskemu sodišču 
v Trstu, ker pokrajina teži bolj k Trstu kot k Reki. Vendar je apelacijsko sodišče 
ostalo v Ljubljani, le da so dr. Kondo po Graziolijevem prizadevanju zamenjali 
z italijanskim sodnikom dr. Massimom Pilottijem.
Prvi odločen poseg v sodno ureditev je storil visoki komisar Grazioli, ko je 
z odredbo »o ukrepih za zaščito javnega reda« 11. septembra 1941 uvedel kazen 
konfinacije in določil smrtno kazen za nekatera dejanja kršenja javnega reda in mira, 
ki jo izrekajo izredna sodišča treh članov. Takšno sodišče lahko postavi od primera 
do primera visoki komisar, ki mu tudi določi predsednika, imenuje državnega tožilca 
in organ, ki naj opravlja posle zapisnikarja. Če sodišče ugotovi krivdo, obtožencu 
izreče smrtno kazen, ki se izvrši v naslednjih 24 urah, če le mogoče v kraju, kjer je bilo 
kaznivo dejanje storjeno ali odkrito. Torej je imel ta ukrep tudi zastraševalni namen. 
29. septembra 1941 je Grazioli te določbe dopolnil in izdal tudi pravilnik o delovanju 
sodišča. Kolikor vemo, je Grazioli samo za en primer dne 7. oktobra 1941 imenoval 
takšno sodišče, ki je drugi dan obsodilo na smrt tri pripadnike narodnoosvobodilnega 
gibanja, ki pa jih niso ustrelili.
Medtem je namreč Mussolini kot vrhovni vojaški poveljnik 3. oktobra 1941 
z razglasom (objavljenim v uradnem listu Kraljevine Italije 7. oktobra 1941) določil 
vrste kaznivih dejanj proti državi in režimu in za sojenje njihovih storilcev pooblastil 
vojaška sodišča. Takšna sodišča so obstajala pri poveljstvih armad in pri poveljstvih 
teritorialnih obramb; za obtožence iz Ljubljanske pokrajine je bilo torej pristojno 
vojaško vojno sodišče 2. armade na Sušaku. Da je mogel Mussolini to storiti kot 
vrhovni vojaški poveljnik, je moral kralj Viktor Emanuel III. isti dan izdati ukaz, da 
svojo odredbo z dne 4. aprila 1941 o razglasitvi vojnega stanja na delu matičnega 
ozemlja razširja na ozemlja, ki jih je 3. in 18. maja 1941 s svojim ukazom priključil 
k Italiji. Torej je tudi za Ljubljansko pokrajino od 3. oktobra 1941 veljalo vojno 
stanje. Z novo odredbo je Mussolini 24. oktobra 1941 še razširil vrste kaznivih dejanj, 
za katera so pristojna vojaška vojna sodišča na propagandno delovanje in javne 
manifestacije, odredil pa je tudi ustanovitev posebnega sodišča pri dalmatinskem 
guvernerju. Tako je bilo oktobra 1941 do kraja razmejeno kazensko pravosodje med 
italijanskim vojaškim in slovenskimi civilnimi sodišči v Ljubljanski pokrajini. Prvo 
je obravnavalo politične kazenske zadeve, druga pa navadna kriminalna dejanja. 
Civilnopravdne zadeve so ostale v pristojnosti civilnih sodišč.
56
Zaradi velikega števila zaprtih v Ljubljanski pokrajini je kvestor Messana priti­
skal na vojaške oblasti, naj pospešijo sodne obravnave. Ker bi zaprtim moralo soditi 
vojaško vojno sodišče 2. armade na Sušaku, je Mussolini 7. novembra 1941 izdal 
razglas o ustanovitvi posebnega oddelka tega sodišča v Ljubljani. Ustanovili so ga 
okrog 20. novembra 1941, delovati pa je začelo 6. decembra 1941 in je drugi dan 
izreklo prve obsodbe. Predsednik tega sodišča je bil polkovnik Antonino Benincasa 
(za njim polkovnik Ettore Giacomeli), vojaški tožilec pa skoraj ves čas podpolkovnik 
dr. Enrico Macis. V vprašanju pomilostitev je odločal poveljnik 2. armade na Sušaku. 
Na vprašanje, kdo naj izvršuje smrtne kazni, so iz Rima odgovorili, da obsojence zaradi 
političnih zločinov usmrti fašistična milica, druge pa agenti javne varnosti.
Vojaško vojno sodišče v Ljubljani je do 8. septembra 1943 obravnavalo 8737 
primerov proti 13.186 Slovencem. Izreklo je 83 smrtnih obsodb, 412 obsodb na 
dosmrtno ječo, 3082 obsojencev pa je dobilo ječo do 30 let. V tem času je sodilo tudi 
1150 italijanskim vojakom. Ko je italijanski okupator zapuščal Ljubljansko pokraji­
no, je bilo 1369 procesov proti 4428 ljudem še vedno v teku. Te podatke bo treba še 
preveriti, saj je sodišče sodilo tudi osebam, ki so bile na begu (»latitante«), morda celo 
komu dvakrat, že padlim partizanom itd. Največ smrtnih kazni (28) je izreklo 7. 
marca 1942, in to popolnoma nedolžnim prebivalcem nekaterih vasic pri Borovnici, 
predvsem iz maščevanja za zelo odmevno partizansko akcijo - razstrelitev železni­
škega mostu čez Ljubljanico pri Preserju v začetku decembra 1941; dne 10. marca 
1942 so jih usmrtili 16, kar je tudi največje število v enem dnevu usmrčenih obsojen­
cev v Ljubljanski pokrajini. Med 83 obsojenimi na smrt so bili 3 italijanski vojaki 
(dva tudi usmrčena). Pri ostalih 80 obsojencih so smrtno kazen z ustrelitvijo izvršili 
nad 51, medtem ko so 28 obsojencem in eni (tudi edini) obsojenki smrtno kazen 
spremenili v dosmrtno ječo. Za ustrelitve so izbrali kraje: kamnolom pri Strahomerju 
pod Krimom, strelišče na Dolenjski cesti v Ljubljani in Gramozno jamo pri Tomače­
vem pri Ljubljani. Za usmrtitveni vod so največkrat določili črnosrajčnike, ko pa teh 
ni bilo v Ljubljani, pa tudi vojake. Pravico do pomilostitve je imel poveljnik 2. 
armade, čez nekaj mesecev pa je kralj izdal poseben pomilostitveni ukaz. Do 10. 
marca 1942 so trupla usmrčenih obsojencev odpeljali na pokopališče v Tržiču 
(Monfalcone) in jih tam pokopali skrivaj, da bi onemogočili počastitve žrtev. Po 
omenjenem datumu pa so trupla pokopavali na ljubljanskih Žalah. Obsojene na 
časovne kazni so odpeljali v kaznilnice v Kopru in Italiji.
Vendar visoki komisar Grazioli ni bil zadovoljen z ustanovitvijo vojaškega vojne­
ga sodišča. Želel je namreč imeti posebno sodišče, kot ga je npr. za Dalmacijo 24. 
oktobra 1941 odredil ustanoviti Mussolini in je imenovanje sodnikov zaupal guver­
nerju Giuseppu Bastianiniju. To je utemeljeval s tem, da je vojska, ki naj bi imela po 
301. členu vojaškega kazenskega zakonika v miru in 244. členu vojaškega kazenskega 
zakonika v vojni prvenstvo v delovanju pravosodne policije, in to od poveljnika 
posadke do poveljnika »na kraju«, razmeščena v stotinah posadkah in »krajih« in 
njihovi poveljniki nimajo možnosti, ne kakovosti in ne potrebnih ljudi za politično in 
stvarno ocenjevanje ustreznosti ukrepov preventivnega značaja. Sodil je, da mora 
v pokrajini vladati enotnost v upravnem, političnem in sodnem pogledu in predlagal 
ustanovitev posebnega sodišča, kakršno je v Dalmaciji, saj je položaj k Italiji 
priključene Dalmacije podoben položaju Ljubljanske pokrajine.
Notranje ministrstvo v Rimu je Graziolijev predlog posredovalo pravosodnemu 
ministrstvu, ki se ni izreklo zanj in je predlagalo, naj se o tem povpraša vojno 
ministrstvo. To je odgovorilo 5. februarja 1942: »Ker Ljubljanska pokrajina ni 
razglašena za operacijsko cono, menimo, da ni mogoče ustanoviti posebnega sodiš­
ča.« Predsedstvo vlade je o tem povprašalo tudi svojo posvetovalno komisijo za vojno 
pravo, ki je 21. januarja odgovorila, da so za ustanovitev posebnega sodišča potrebni 
politično-vojaški razlogi, ki pa jih komisija ne pozna in niti ni možno izdati razglasa
57
o ustanovitvi, ker pokrajina ni razglašena za operacijsko cono. Kabinet predsedstva 
vlade je najbrž vprašal še Mussolinija (zanj je 18. februarja sestavil beležko), ki je 
tudi nasprotoval Graziolijevemu predlogu, čeprav se je baje prej zanj »v glavnem 
izrekel ugodno«, kot je poročalo notranje ministrstvo. Zato je kabinet predsedstva 
vlade 23. februarja 1942 o vseh negativnih stališčih obvestil notranje ministrstvo, to 
pa najbrž ustno ali pisno Graziolija. Tako je za obravnavo političnih kazenskih zadev 
še naprej, do konca okupacije, ostal pristojen oddelek vojaškega vojnega sodišča 2. 
armade v Ljubljani. Pač pa je Mussolini pozneje določil, da pridejo pred vojaško 
sodišče tudi kršilci nekaterih odredb visokega komisarja.
5. Fašistična stranka in njene organizacije
Nobenega dvoma ni, da sta bila med poglavitnimi cilji italijanskega okupatorja 
v Ljubljanski pokrajini italijanizacija in fašizacija slovenskega življa. O prvem nas 
lahko prepriča tudi Mussolinijev govor v zbornici fašijev in korporacij v Rimu 
9. junija 1941, ko je po končanih vojaških operacijah v Jugoslaviji in Grčiji govoril 
tudi o izenačevanju novih državnih in narodnih mej. Ta cilj je italijanski fašizem 
nameraval doseči po daljši in zato fizično manj kruti poti kot nemški okupator 
v severni Sloveniji, ki je že v letu 1941 nameraval izgnati kar tretjino Slovencev. 
Postopni italijanizaciji naj bi služila dvojezičnost v upravi, javnem življenju, pospe ­
šeno učenje italijanščine v šolah, uvajanje rimskega pozdrava itd. K italijanizaciji naj 
bi prispevala svoj delež tudi fašizacija Slovencev, zlasti mladine.
Podobno kot nemški okupator na svojem zasedbenem območju, je tudi italijanski 
v Ljubljanski pokrajini razpustil vse politične in t. i. iredentistične organizacije, 
društva itd. To je že 13. aprila 1941 ukazal poveljnik 2. armade Vittorio Ambrosio. 
Ostala so le strokovna in dobrodelna društva, npr. Rdeči križ in gasilstvo, ki so dobila 
italijanske izredne komisarje, da bi jih priličili sorodnim italijanskim društvom.
Ko je Mussolini okrog 12. aprila 1941 fašističnega funkcionarja iz Trsta Emilia 
Graziolija imenoval za civilnega komisarja za Ljubljansko pokrajino, ga je tudi 
pooblastil za ustanavljanje in vodenje organizacij fašistične stranke. Tako imenova­
na Fašistična nacionalna stranka (Partito Nazionale Fascista — PNF) je podobno kot 
v Nemčiji Nacionalsocialistična nemška delavska stranka kot edina stranka totalitar­
nega režima vodila vse organizacije in društveno življenje. Vodja stranke Mussolini 
in njen glavni tajnik Adelchi Serena sta že kmalu po italijanski zasedbi Ljubljanske 
pokrajine določila, da naj se v njej ustanovijo pomožne organizacije fašistične 
stranke, in to: 1) pokrajinska zveza središč pomoči v Ljubljani (Federazione provinci­
ale dei Centri di assistenza) in slična središča v okrajih in občinah, 2) pokrajinska 
sekcija kmečkih žena (la Sezione provinciale delle massaie rurali) in občinske sekcije, 
3) pokrajinska sekcija delavk in služkinj (la Sezione provinciale delle operaie e lavo­
ranti a domicilio) in občinske sekcije, 4) zvezno poveljstvo mladinskih organizacij 
v Ljubljani (il Comando federale delle Organizzazioni giovanili di Lubiana) in 
okrajna ter občinska poveljstva, 5) univerzitetna organizacija v Ljubljani (l’Organiz­
zazione universitaria di Lubiana), 6) pokrajinski Dopolavoro v Ljubljani (il Dopola­
voro provinciale di Lubiana) in občinski in obratni Dopolavori, 7) pokrajinski odbor 
Italijanskega nacionalnega olimpijskega komiteja (il Comitato provinciale del Comi­
tato Olimpico Nazionale Italiano - CONI).
Prva organizacija, ki so jo začeli ustanavljati v Ljubljanski pokrajini, so bili centri 
pomoči. To graditev je vodilo poveljstvo »centrov pomoči za zasedena ozemlja 
Slovenije« že od prvega dne italijanske okupacije aprila 1941. To poveljstvo na čelu 
s poveljnikom Graziolijem je v Ljubljani odprlo svoj urad, ki ga je vodil »zvezni
58
podsekretar« (il vice segretario federale) konzul fašistične milice Giuseppe De Turris. 
On je že 13. aprila ustanovil prve centre pomoči med Postojno in Ljubljano, in to 
v Planini, Cerknici, Dolnjem Logatcu, v Logu in na Vrhniki, ki so jih vodili fašisti iz 
Primorske; naslednja dva centra na Rakeku in v Brezovici je ustanovil 16. in 28. 
aprila. Tako je lahko Grazioli v svojem poročilu poveljniku 2. armade 22. aprila 
poročal, da so v Ljubljani že ustanovili strankin zvezni center pomoči in več 
krajevnih centrov pomoči ob cesti Postojna-Ljubljana. Meseca maja so ustanovili 11 
centrov pomoči, večinoma na Dolenjskem, med njimi tudi v Novem mestu, Črnomlju 
in Kočevju (2. maja), junija so ustanovili enega, največ, in to 14, julija, 6 avgusta, 
enega septembra, in enega (pri Mariji Devici v Polju) oktobra 1941, tako da jih je bilo 
do 8. oktobra 1941. leta 43. Grazioli je 22. septembra poročal Mussoliniju, da so jih 
ustanovili 44. Čez dva meseca, ko so v Ljubljani ustno poročali glavnemu tajniku 
fašistične stranke Sereni, so jih imeli 45 in konec leta 49, kar je največje število 
centrov pomoči v vsem obdobju italijanske okupacije. Skupno so jih ustanovili 52, 
vendar so jih medtem nekaj ukinili. V mestu Ljubljana pa niso ustanovili nobenega 
cantra pomoči, ker so takoj ustanovili t. i. bojni fašij. Ustanovili so jih torej v nekaj 
več kot polovici občin pokrajine. Pozneje so centre pomoči, ki jih je bilo junija 1943 le 
še 23, preimenovali v centre fašistične stranke (centri del PNF).
Do poletja 1941 so za nadzor nad občinskimi centri pomoči in usklajevanje njihove­
ga dela na okrajni ravni ustanovili pet okrajnih con, ki so jih kot inšpektorji vodili 
okrajni politični komisarji kot že uveljavljeni fašisti. Cone in občinske centre z datu­
mi njihove ustanovitve nam za konec leta 1941 pokaže tale pregled: (glej str. 60)
Občinske centre pomoči so kot »poveljniki« ali »vodje« vodili fašisti, nekateri iz 
Primorske in celo nekaj poitalijančenih Slovencev iz Beneške Slovenije. Ko je 
poveljstvo pri poveljnikih centrov napravilo anketo o znanju slovenščine, jih je nekaj 
odgovorilo, da jo obvladajo dobro, nekaj pomanjkljivo, večina pa, da je ne obvlada. 
Brez znanja slovenščine naj bi torej delali med prebivalstvom, ki ni znalo italijanski. 
Bili so iz raznih poklicev, največ s srednješolsko in nekaj celo z visokošolsko 
izobrazbo; iz nekega pregleda zvemo, da je bilo med 33 vodji centrov 11 učiteljev. 
Radi so jih premeščali iz centra v center, nekaterim so dodelili pomočnike, v enem 
primeru celo Slovenca (v Št. Jerneju).
Centri pomoči naj bi bili do ustanovitve organov fašistične stranke nekakšna 
jedra uveljavljanja fašističnega režima na terenu. Vodili naj bi ustanavljanje drugih 
organizacij fašistične stranke, pomagali občinskim upravam in drugim krajevnim 
organom okupacijske civilne uprave, nadzirali civilno prebivalstvo in do ustanovitve 
krajevnih organov pokrajinskega podpornega zavoda skrbeli tudi za gmotno pomoč 
tistim, ki so je potrebni. Iz rednih in občasnih poročil vodij centrov pomoči se vidi, da 
so se ukvarjali z vsem mogočim, zato so njihova poročila zanimiv vir za krajevno 
zgodovino. V prvih dneh okupacije so razdeljevali propagandno gradivo, iskali orožje 
in vojaški material, ovajali politične nasprotnike fašizma, zlasti komuniste (črno­
maljski center je sredi maja 1941 poslal v Ljubljano seznam 12 komunistov, logaški 
v drugi polovici junija 1941 seznam 8 komunistov), opozarjali na pomanjkanje živil in 
drugega blaga, dajali mnenja o političnem vedenju ljudi, predlagali kandidate za 
župane, sodelovali so v občinskih prehranjevalnih odborih, komisijah za nadzor cen 
itd. Po oboroženi vstaji slovenskega naroda in ob razraščanju narodnoosvobodilnega 
boja so se centri pomoči vse bolj spajali z okupatorjevim represivnim aparatom. 
Inšpektor III. cone v Kočevju dr. Sisgoreo je npr. 23. oktobra 1941 poročal na 
poveljstvo v Ljubljano: »Glede tega (podtalne dejavnosti - op. T. F.) sem dal nasvete 
in navodila, naj bo njihova (tj. vodje centrov - op T. F.) dejavnost uokvirjena v tisto, 
ki jo v posameznih krajih izvajajo postaje kraljevih karabinjerjev in poveljstva 
posadk.« Ob vse večjem Vključevanju v okupatorjevo zatiranje narodnoosvobodilne­
ga gibanja so se centri pomoči ukvarjali bolj z gmotno pomočjo narodnim izdajalcem
59
Poveljstvo centrov pomoči za Ljubljansko pokrajino
(od 22. 10. 1941 pokrajinska zveza bojnih fašijev Ljubljana)
I. cona
LJUBLJANA
Lodovico Maffei
Michelle Pallotta
II. cona
LOGATEC
Umberto Rosin
III. cona
KOČEVJE
Giovanni Sisgoreo
Emilio Cassanego
IV. cona
NOVO MESTO
Ottone Griselli
Giuseppe Manu-Ricci
V. cona
ČRNOMELJ
Emilio Cassanego 
Antonio Ajuti
1 Log 13. 4.
2 Vrhnika 13. 4
7 Brezovica 28. 4
36 Drenov Grič 4. 8.
43 Devica M. v Polju 8. 10.
44 Višnja Gora ok. 10. 12.
46 Št. Vid pri Stični ok. 10. 1 
52 Grosuplje ok. 25. 9.
3 Logatec 13. 4.
4 Planina 13. 4
5 Cerknica 13. 4.
6 Rakek 16. 4.
18 St. trg pri Ložu 24. 5.
19 Rovte 16. 6.
. 45 Velike Bloke ok. 25. 11.
8 Kočevska Reka 2. 5.
11 Kočevje 2. 5.
12 Koprivnik 15. 5.
13 Ribnica 18. 5.
14 Sodražica 19. 5.
15 Velike Lašče 19. 5.
16 Videm Dobrepolje 19. 5.
20 Mozelj 3. 7.
21 Stari Log 3. 7.
22 Fara 3. 7.
23 Kočevje-okolica 3. 7.
35 Dolenja vas 17. 7.
51 Loški potok
9 Novo mesto 2.5.
17 Dolenjske Toplice
24 Št. Jernej 3. 7.
25 Mokronog 3. 7.
26 Trebnje 3. 7.
27 Kostanjevica 3. 7.
28 Bela Cerkev 9. 7.
29 Sv. Križ pri Kost. 9. 7.
30 Št. Rupert 9. 7.
31 Žužemberk 9. 7.
32 Mirna 9. 7.
37 Prečna 30. 8.
38 Št. Peter 30. 8.
39 Velika Loka 30. 8.
10 Črnomelj 2. 5.
33 Črnomelj - ok. 9. 7
34 Metlika 9. 7.
41 St. trg ob Kolpi 30.
42 Vinica 5. 9.
47 Semič ok. 22. 12
49 Gradac 16. 3.
40 Dobrnič 30. 8. 
48 Tržišče ok. 16. 1 
50 Šmarjeta 16. 3.
Opomba:
Številka pred krajevnim imenom pomeni časovni vrstni red ustanovitve. 
Datum za krajevnim imenom pomeni dan ustanovitve.
Krepko tiskano krajevno ime pomeni kraj, v katerem so ustanovili bojni fašij.
in okupatorjevim sodelavcem kot pa vsem pomoči potrebnim. Precej skrbi so posveti­
li na terenu in tudi v središču Ljubljane odvozu ogroženih slovenskih vohunov, 
ovaduhov in drugih kolaboracionistov v Italijo. Tam so pokrajinska vodstva fašistič­
ne stranke morala poskrbeti za nastanitev in zaposlitev nekaj stotin takšnih oseb.
Do junija 1941 se je že omenjeni urad poveljstva centrov pomoči v Ljubljani 
ukvarjal večinoma samo z ustanavljanjem občinskih centrov pomoči. Tisti mesec pa 
je izšel ukaz glavnega tajnika fašistične stranke v Rimu o ustanavljanju drugih 
strokovnih organizacij v Ljubljanski pokrajini. Takrat so tudi spremenili ime urada 
v »pokrajinska zveza centrov pomoči Ljubljana« in ga preuredili. Zveznemu povelj­
niku Grazioliju so dodelili dva zvezna podpoveljnika, in to enega za centre pomoči 
(Giorgio Maria Gatti) in drugega za vodstvo mladinskih organizacij (Pietro Cassani). 
Dodelili so mu tudi zaupnico za t. i. ženski fašij (Ida De Vecchi), ki je imela ob sebi 
dve sekretarki, in to eno za t. i. kmečke žene (Ariella Rea) in drugo za delavke in 
gospodinjske pomočnice (Giorgina Furlani). Imenovali so tudi »zaupnike« za vzpo­
stavitev univerzitetne organizacije (Piero Carrà), Dopolavora (Dario Liberati) in 
pokrajinskega odbora italijanskega nacionalnega olimpijskega komiteja (Giovanni 
Buratti).
Že junija 1941 je glavni tajnik fašistične stranke v Rimu napovedal ustanovitev 
organov fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino. Grazioli je 17. septembra 1941 
poročal glavnemu tajniku stranke v Rim, da navzočnost italijanskih fašistov - držav­
nih uradnikov, železničarskih funkcionarjev itd. - v nekaterih središčih pokrajine 
omogoča ustanovitev t. i. bojnih fašijev (Fasci di Combattimento) in je predlagal 
njihovo ustanovitev v osmih krajih (Logatec, Novo mesto, Črnomelj, Kočevje, Metli­
ka, Trebnje, Ribnica in Št. Jernej); v Ljubljani pa so tak bojni fašij že imeli. Kjer bi 
bojne fašije ustanovili, bi ti prevzeli tudi naloge centrov pomoči v tisti občini. Ko bi 
jih ustanovili, bi v Ljubljani ustanovili njihovo pokrajinsko zvezo, ki bi vodila bojne 
fašije in vse strankine organizacije v pokrajini. Serena mu je čez enajst dni odgovoril, 
da višji, tj. Mussolini, soglaša s predlogom. Naj pripomnimo, da je bil Grazioli 2. 
oktobra pri Mussoliniju v Rimu in mu poročal o razmerah v Ljubljanski pokrajini; 
zagotovo sta govorila tudi o bližnji ustanovitvi fašistične stranke v tej pokrajini. 
Grazioli je nato 11. oktobra ponovno pisal Sereni; v pismu je večinoma ponovil že 
sporočene podatke, je pa predlagal, naj bi pokrajinsko zvezo centrov pomoči preime­
novali v »pokrajinsko zvezo bojnih fašijev Ljubljana« (Federazione Provinciale dei 
Fasci di Combattimento di Lubiana). Prosil je tudi, da bi v Rimu imenovali zveznega 
tajnika in podtajnika, in to morda sedanjega zveznega poveljnika in podpoveljnika 
pokrajinske zveze centrov pomoči, medtem ko bo člane direktorija predlagal pozneje.
Dne 22. oktobra je fašistična zveza centrov pomoči v Ljubljani z okrožnico št. 18 
sporočila novico o ustanovitvi pokrajinske zveze bojnih fašijev v Ljubljani in osmih 
bojnih fašijev v že omenjenih krajih in tudi na Vinici; omenja tudi že obstoječi fašij 
v Ljubljani. V teh krajih se poveljniki centrov pomoči preimenujejo v politične 
sekretarje. Natančnejša navodila za delo so ti sekretarji dobili na sestanku pri 
Grazioliju 24. oktobra. 22. oktobra je tudi italijanska časopisna agencija Stefani 
sporočila novico o ustanovitvi fašistične stranke v Ljubljanski pokrajini in da je 
Mussolini za zveznega tajnika imenoval Graziolija; podtajnik pa je postal Giorgio 
Gatti. Direktorij pokrajinske zveze bojnih fašijev za Ljubljansko pokrajino (7 članov) 
je glavni tajnik Serena imenoval šele sredi decembra 1941. Sedež zveznega tajništva 
v Ljubljani je bil na Erjavčevi cesti 11. Ljubljanski fašij, ki je bil najbrž največji, so 
19. decembra 1941 razdelili v dva odseka oziroma štiri »jedra«.
Grazioli in Gatti sta ostala na čelu pokrajinske zveze bojnih fašijev manj kot štiri 
mesece, približno toliko časa, da so v pokrajini izoblikovali vse strankine organe in 
organizacije. 12. februarja 1942 je namreč postal zvezni tajnik Orlando Orlandini, ki 
je prišel z Reke, 15. junija 1943 ga je nasledil visoki komisar Guiseppe Lombrassa,
61
Glavni tajnik fašistične stranke 
Adelchi Serena na obisku v Ljub­
ljani 23. novembra 1941
dokler stranka po padcu fašizma v Italiji 25. julija 1943 ni bila razpuščena. Zveznih 
podtajnikov se je od februarja 1942 do julija 1943 zvrstilo več: Ernesto Capurso, dr. 
Giulio Scarnicci, Enzo Selloni in Marcello De Cristofaro; v letu 1942 sta bila navadno 
hkrati dva podtajnika, od katerih je vsak vodil t. i. službe z nekaj uradi. Tako je konec 
avgusta 1942 dr. Scarnicci vodil »politične in kulturne službe« z uradi: politično 
tajništvo (Giordano Cristofoli), tisk in propagandna (Luigi Pietrantonio), pomoč 
bojevnikom (Bice Falconi), Capurso pa »disciplinske in gospodarsko-sindikalne 
službe« z uradoma: administracija (Giovanni Battista Gastaldi), plače (Giovanni 
Rossi). Takrat je bilo na sedežu stranke 38 zaposlenih fašistov (skupno z vodstvom 
ženskega fašija in univerzitetne organizacije, vendar brez GILL). Za plačevanje vseh 
funkcionarjev in uradnikov zveznega tajništva za Ljubljansko pokrajino so potrebo­
vali letno okrog 2,212.000 lir.
Fašistična stranka v Ljubljanski pokrajini je imela dve veliki veji, in to bojne 
fašije (Fasci di Combattimento) in ženski fašij (Fascio femminile). V obe veji so 
sprejemali le osebe z italijanskim državljanstvom. Slovenci še niso imeli italijanskega 
državljanstva in zato niso mogli postati člani fašistične stranke. Tisti fašisti, ki so na 
dan ustanovitve fašistične stranke v Ljubljanski pokrajini že bivali v tej pokrajini, so 
se morali posebej prijaviti vanjo. Bilo je veliko nesorazmerje med moškimi in 
ženskimi člani, saj je po službeni dolžnosti prišlo v to pokrajino neprimerno več 
uradnikov kot uradnic, poleg tega pa so bili včlanjeni tudi fašisti iz oboroženih sil. Ko 
je glavni tajnik iz Rima Serena 23. novembra 1941 obiskal Ljubljano, so mu poročali, 
da imajo v 10 fašijih vpisanih 822 fašistov, med njimi 58 skvadristov (tj. članov bivših 
fašističnih napadalnih skupin ali skvader iz zgodnjega obdobja stranke), in 51
62
Vodstvo italijanske fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino ob drugi obletnici 
priključitve Ljubljanske pokrajine k Italiji 3. maja 1943
fašistk. Čeprav so mu takrat vzneseno govorili, da ti bojni fašiji pomenijo »10 
plamenov Revolucije, segajočih do neba v najpomembnejših krajih ozemlja, ki se jim 
bodo kmalu pridružili novi bojni fašiji, ko bo njihovo ustanovitev polagoma omogoči­
lo število tukaj bivajočih fašistov«, pa niso ustanovili več nobenega novega fašija. 
Maja 1943 so poročali, da imajo vpisanih 1496 članov, in to 415 agentov javne 
varnosti, 571 miličnikov in vojakov, 174 železničarjev in poštnih uslužbencev in 336 
nameščencev v javnih in zasebnih ustanovah. Miličniki in vojaki najbrž niso bili vsi 
vključeni v terenske organe fašistične stranke, saj je moralo biti med njimi, zlasti med 
črnosrajčniki, več fašistov kot so jih navajali. Za junij 1943 so poročali, da imajo 1461 
fašistov in med njimi 70 skvadristov, 8 reških legionarjev, 52 legionarjev s pohoda na 
Rim. Ljubljanski fašij (vodja Domenico De Simone, nato Umberto Cungi) so 23. 
marca 1943 preuredili tako, da je imel potlej tri odseke (sekcije), in to v Mostah, na 
Viču in v Šiški, iz katerih bi najbrž pozneje nastali trije novi fašiji.
Za leti 1942 in 1943 vemo, da so imeli sekretarji bojnih fašijev in poveljniki 
centrov pomoči ter inšpektorji con redne mesečne sestanke v Ljubljani. Na njih so 
morali poročati o političnih razmerah v vsakem centru. Seveda so največ poročali 
o narodnoosvobodilnem gibanju, ki je hromilo ali celo onemogočilo njihovo delo, 
o vpisih in izstopih iz strankinih organizacij, o številu njihovega članstva itd. 
V ohranjenih zapisnikih najdemo tudi nekatere zanimive ugotovitve in predloge. 
Tako so npr. na sestanku 21. maja 1942 ugotavljali, da vojaška poveljstva, najbrž 
slabo obveščena, sodijo, da je v pokrajini ogromno število partizanov, »pa so conski 
inšpektorji, zaupniki itd. prepričani, da jih je največ od 4000 do 5000«. Na sestanku 3. 
julija 1942 so za novomeško cono poročali, da »je od 31 občin 23 v rokah upornikov, 
ki so si ustanovili svoje civilne urade«. Na sestanku 1. septembra 1942 je podpovelj ­
nik GILL Pietro Cassani govoril, »da bi bilo potrebno večje pomešanje, da bi bolj 
prodrli v globino, in da je treba čimbolj krepiti Stranko. Sekretarji centrov in fašijev
63
bodo imenovani za prefekturne komisarje (tj. občinske komisarje - op. T. F.) v raznih 
občinah, ker se je treba pripravljati za prvi povojni čas«. Na istem sestanku je dr. 
Sisgoreo iz Kočevja takole poročal o razmerah v svoji coni (okraju): »Porušene so 
mnoge vasi, pobiti ljudje. Te akcije (misli na veliko italijansko ofenzivo - op. T. F) so 
povečale sovraštvo proti nam; ugotavlja se oddaljevanje. Pridelek je uničen, zato 
bodo prošnje za pomoč. Razpoloženje prebivalstva je slabo. Glede na odgon moških 
so skrbi za delovno silo. Gozdovi niso varni in ni mogoče vanje poslati delat ljudi brez 
spremstva. (...] Močno se je zbudil slovenski nacionalizem. Naši propagandi niso 
nikdar verjeli. Treba je vztrajati pri raznarodovanju. Treba je združiti rasne meje 
s političnimi. [...] To bo vprašanje časa, vendar bomo uspeli raznaroditi.« (Podčrtal T. 
F.) Torej enaki predlogi kot Graziolijev program z dne 24. avgusta 1942, ki ga 
objavljam v tej knjigi. Zanimivo pa je, da se je dr. Cassanego iz črnomaljske cone 
(okraja) na tem sestanku izjavil proti raznarodovanju.
V fašistični stranki so po sklepu glavnega tajništva v Rimu 6. junija 1941 začeli 
ustanavljati posebno obveščevalno službo, t. i. kapilarno službo ali organizacijo. 
Ustanovili so jo tudi v Ljubljani, in to 20. maja 1942 (vodja Augusto Pullini).
Iz njenega poročila zvemo, da je poskrbela za odvoz več kot 200 ogroženih vohunov, 
ovaduhov in kolaboracionistov v Italijo, skrbela za cenzuro nekaterih vrst ljudi, 
izdelovala kartoteko o Slovencih, ki so kolaboracionisti, naklonjeni Italijanom, 
sumljivi, sovražni, tako da je do oktobra 1942 zaznamovala že 3148 Slovencev.
Kaže, da pokrajinska zaupnica ženskega fašija Ida De Vecchi, ki so ji sredi 
decembra 1941 dodelili za podzaupnico Anno Ruffini, ženo Graziolijevega prevajal­
ca, ni nikdar imela v stranki več kot 190 članic (konec januarja 1942 jih je bilo 86).
V Kočevju je bilo npr. 6 članic, pa še od teh so bile tri iz družine Riccarda Loserja. ki 
je bil baje član fašistične stranke od 1935. leta. Prve aktivistke ženskega fašija za 
Ljubljansko pokrajino so prišle iz Trsta. Do junija 1943 je število članic ženskega 
fašija, t.i. »fašističnih žena« (donne fasciste) naraslo na 180.
Glavna naloga ženskega fašija v Ljubljanski pokrajini je bilo ustanavljanje m 
vodenje dveh strankinih ženskih organizacij, in to »kmečkih žena« (Massaie rurali) in 
»delavk ter hišnih pomočnic« (Operaie* e lavoranti al domicilio). Prvo je vodila 
sekretarka Ariella Rea in drugo sekretarka Giorgina Furlani. Čeprav sta že zgodaj, tj. 
poleti 1941, začeli vzpostavljati organizaciji na terenu, je vključevanje žensk teklo 
razmeroma počasi in neenakomerno. Kmečkih gospodinj se je vpisalo precej več kot 
delavk in hišnih gospodinj, sicer pa je bilo veliko nesorazmerje v številu prvih in 
drugih glede na takratno zaposlenost žensk. Kaže, da so občinska vodstva, t.j. 
sekcije, ali samo zaupnice kmečkih gospodinj - bile so same Slovenke - uspeli dobiti 
samo tam, kjer so bili tudi fašistični centri pomoči; saj je največje število sekcij, ki ga 
navaja kakšno poročilo, bilo 44. V poročilu za januar 1942 so navajali, da imajo v 30 
sekcijah vpisanih 2024 kmečkih gospodinj in 158 delavk in hišnih pomočnic. Kaže, da 
se jih je razmeroma precej vpisalo v Beli krajini, saj seznam akcij in imen njihovih 
voditeljic navaja 995 članic, t.j. skoraj polovico vseh članic v Ljubljanski pokrajini. 
Vpisovanje je že zgodaj oviral narodnoosvobodilni boj; tako je inšpektor III. cone iz 
Logatca Rosin že 7. januarja 1942 poročal: »Dejavnost v prid kmečkih gospodinj se je 
nekoliko upočasnila v poslednjih dveh mesecih zaradi posebnih političnih razmer, ki 
jih je povzročila cela vrsta napadov in ustrahovanj.« Ko je število vpisanih kmečkih 
gospodinj doseglo okoli 2700 članic, se je vpisovanje ustavilo. Na sestanku fašističnih 
voditeljev v Ljubljani 23. aprila 1942 je De Vecchijeva poročala, da je bil vpis 
kmečkih gospodinj še zadovoljiv, »negativen ali skoraj negativen pa je bil vpis delavk 
in hišnih pomočnic glede na sedanje občutljive razmere«. Sodila je, da je bolje ne več J*' 
vpisovati, kakor pa da bi ženske vračale izkaznice, kar se je že dogajalo. Do junija 
1943 je število članic organizacije kmečke gospodinje strahovito upadlo, saj sta bili 
samo še 302. Takrat je bilo v organizaciji delavk in hišnih pomočnic 150 članic.
64
V Ljubljani in nekaterih mestih se je delo ženskega fašija in obeh njenih ženskih 
organizacij odvijalo v propagandi fašizma in italijanstva, zbiranju daril za ranjene 
italijanske vojake in njihovo obiskovanje, novoletno obdarovanje otrok (t. i. Befana 
del Duce), praznovanje matere in otroka, tekmovanji za ureditev domov (113 nagrad 
po sto lir) in ureditev vrtov, sodelovanje na praznovanju državnih, fašističnih in 
vojaških praznikov itd.
Vodstvo fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino je od 19. septembra 1942 do 
24. julija 1943 izdajalo svoje glasilo »Prima linea«. Ime je prevzelo iz Mussolinijevega 
pisma 23. 2. 1942 temu vodstvu, da je stranka v Ljubljanski pokrajini v »prvi /bojni/ 
črti« (in prima linea). List je v Ljubljani v Wolfovi ulici 12 urejal Luigi Pietrantonio, 
tiskala pa tiskarna »Merkur« v Ljubljani. V prvem letniku (uporabljali so štetje let t. i. 
fašistične ere) je izšlo 7 številk, v drugem pa 38. Poleg člankov načelne fašistične 
narave (o fašizmu, korporativizmu, organizacijah fašistične stranke itd.) je list 
prinašal tudi novice in fotografije o delovanju fašistične stranke in njenih organizacij 
v pokrajini, reportaže o bojevanju črnosrajčnikov proti partizanom na Dolenjskem in 
Notranjskem itd. Ob izidu 1. številke tega lista je takratni ljubljanski župan Leon 
Rupnik naročil 4 izvode za svojo občino in priporočil uradnikom, naj ga prebirajo, 
kajti »ime, obstoj in blagor slovenskega ljudstva leži v naročju Italije in pod zaščito 
Duceja« ter naj spoznajo »fašistično ideologijo, ki predstavlja duha nove Evrope, brez 
katerega danes ni in ne bo mogoče živeti nobenemu narodu.« Poleti 1942 je vodstvo 
fašistične stranke v Ljubljani začelo izdajati tudi stenski časopis Lubiana Nuova.
Več naporov za zajetje ljudi v organizacijo fašistične stranke je italijanski okupa­
tor vložil pri šolski mladini. Časniki so sredi novembra 1941 poročali, da je glavni 
tajnik fašistične stranke v Rimu, ki je tudi glavni poveljnik italijanske liktorske 
mladine, z najnovejšim odlokom (to je bil odlok št. 175 z dne 31. 7. 1941) razširil na 
Ljubljansko pokrajino organizacijo Italijanske liktorske mladine (Giuventù Italiana 
del Littorio - GIL) ter odločil, da dobi nastajajoča mladinska organizacija ime 
Italijanska liktorska mladina Ljubljane (Giuventù Italiana del Littorio di Lubiana 
- GILL). Sedež te organizacije je bil najprej v prostorih Narodne galerije v Ljubljani 
in v njem je bil ves čas do konca fašističnega režima zaupnik in podpoveljnik profesor 
Pietro Cassani; poveljnik GILL je bil sam Grazioli, zaupnica za ženske oddelke je 
bila Laura Lolli Ferrorelli. Pri vodstvu je bilo več uradov, in to za administracijo, za 
ureditev in kader za moške oddelke, za pomoč in saniteto, za telesno vzgojo in šport, 
za politično vzgojo in propagando, in v njih skupno okoli 40 oseb. K temu številu 
moramo prišteti še 39 občinskih poveljnikov GILL, ki so jih imenovali decembra 
1941. Čez nekaj mesecev so poročali, da dela v oddelkih GILL na terenu 45 funkci­
onarjev, in to 27 v Ljubljani in 18 na podeželju. Med njimi je bilo tudi nekaj bivših 
častnikov fašistične milice.
Fašisti so vložili veliko truda v propagando za vpis slovenske mladine v GILL, saj 
so jeseni 1941 izdali za to posebno knjižico, napisali na desetine člankov za časnike in 
priredili samo v Ljubljani 12 kinematografskih matinej z okrog 8000 obiskovalci. Da 
bi dosegli čimvečji vpis, ki je bil načeloma prostovoljen, so na razne načine pritiskali 
na mladino, starše in šolska vodstva, naj vpišejo mladino v to organizacijo. 15. 
novembra je imel Grazioli za to sestanek s šolskimi nadzorniki in upravitelji osnov­
nih in srednjih ter meščanskih šol iz vse pokrajine. Dne 19. februarja in ponovno 12. 
novembra 1942 pa je telovadbo v šolah, ki je bila obvezna, podredil organizaciji 
GILL. Tej organizaciji so tudi zaupali ustanavljanje in vodenje šolskih kuhinj, in to 
v Ljubljani 9. in na podeželju 15. decembra 1941. V vsej pokrajini, v kateri je bilo 
skupno 765 šol s 46.284 učenci in dijaki, so ustanovili v 91 občinah 175 šolskih kuhinj, 
v katerih je prejemalo brezplačno kosilo 6.332 učencev in dijakov.
Čeprav so se fašisti v časnikih hvalili o uspehu vpisa v GILL in za konec decembra 
1941 navajali 5028 članov, je to bila le desetina vseh učencev in dijakov. V novome-
5 - Fašisti 65
Oddelek GILL v Ljubljani 1941
škem okraju se je npr. do 24. decembra 1941 od 354 učiteljev in učiteljic vpisalo 185 in 
od približno 15.000 učencev in dijakov le 327. Večji ali manjši odpor vpisu je bil 
odvisen tudi od večje ali manjše stopnje narodne zavesti in človeškega poguma 
učiteljstva. Na sestanku fašističnih voditeljev v Ljubljani 1. septembra 1942 so npr. 
takole poročali za Log in Brezovico: »GILL: ne kažejo se možnosti za razvoj, ker 
manjkajo učitelji, še posebno v Brezovici. Družine, ki so nam naklonjene, ne dovolijo 
svojim otrokom vpisa v GILL, ker za to manjkajo učitelji, zadeva, ki bi se jo dalo 
hitro urediti, če bi zamenjali učitelje, ki so vsi naši nasprotniki.« Morda bi lahko 
rekli, da je imelo pri tem odporu slovensko učiteljstvo vsaj takšno vlogo kot umetniki 
pri kulturnem molku.
Ko je poveljstvo GILL za Ljubljansko pokrajino 31. marca 1942 pregledalo uspeh 
vpisa učencev in dijakov v GILL, je ugotovilo, da je v 55 občinah vpisanih 5111 
učencev in dijakov (v 12 občinah pa v vsaki manj kot 10), v 35 občinah pa nobeden. 
Spomladi 1943 je bilo vpisanih v GILL 175 Italijanov in 6970 Slovencev.
Enako kot v Italiji v GIL, so tudi v Ljubljanski pokrajini mladino, vpisano 
v GILL, delili v več oddelkov po starostnih stopnjah. Tako so pri moški mladini bili 
najmlajši (letniki 1934-1937) »volkuljini sinovi«, starejši (letniki 1-928—1933) t.i. 
balilla, najstarejši (letniki 1924-1927) pa »avantgardisti«, pri ženski mladini pa 
»volkuljine hčerke« (letniki 1934-1937), »male Italijanke« (letniki 1928-1933) in 
»mlade Italijanke« (letniki 1924-1927). Tudi to, da so slovenske mladènke v GILL 
imeli za Italijanke, kaže na raznarodovalni namen organizacije. Najstarejši slovenski 
mladinci in mladinke pa niso mogli postati »mladi fašisti« in »mlade fašistke«, ker 
niso imeli italijanskega državljanstva. Konec aprila 1942 so poročali v Rim, da imajo 
pri slovenski mladini v GILL 585 »volkuljinih sinov«, 1869 članov balilla, 231 
»avantgardistov«, 506 »volkuljinih hčerk«, 1880 »malih Italijank« in 195 »mladih
66
Italijank«, skupno torej 5266 članov. Tisti čas je bilo v GILL tudi 54 Italijanov, med 
njimi 11 »mladih fašistov in fašistk«.
Zaradi močne narodne zavesti večine slovenskih staršev in slovenskega učitelj­
stva ter močne agitacije narodnoosvobodilnega gibanja, zlasti še delovanja Mladin­
ske Osvobodilne fronte, število članstva ni nikdar preseglo 7000.
Kakšno je bilo število šoloobveznih otrok v občini Ljubljana in okrajih, število 
članov GILL, šolskih kuhinj in dnevnih obrokov kosila pozimi 1941/42, kaže ta 
pregled:
Število
šolo-
Okraj občin obveznih
otrok
1941/42
občin s
šolskimi
kuhinj.
šolskih
kuhinj
dnevnih
obrokov
kosila
občin 
s člani 
GILL
član.
GILL
30. 4. 1942
Obč. Ljub. 1 6998 1 12 1315 1 1179
Ljubljana 28 10618 27 43 1406 17 251
Črnomelj 11 5012 9 29 636 9 2120
Logatec 11 4059 11 21 585 5 320
Kočevje 13 6218 12 30 837 10 720
Novo mesto 31 13379 31 40 1553 13 612
Skupaj 95 46284 91 175 6332 56 5202
V šolskem letu 1942/43 je dobivalo brezplačno kosilo v šoli že manj šolarjev, in to 
4749.
Potujčevanju slovenske mladine naj bi prispevale tudi počitniške kolonije, ki so 
jih vodili funkcionarji GILL. Baje je bila posebna Mussolinijeva volja, da bi jih bili 
deležni tudi šolarji iz Ljubljanske pokrajine. Te so bile t.i. dnevne v krajih blizu 
mestnih središč v Ljubljanski pokrajini (bilo jih je 19) in obmorska (bila je v San 
Terenziu in Lerici v pokrajini La Spezia). Za poletje 1943 so predvidevali, da bodo 
poslali člane GILL v deset kolonij, od katerih jih bo 7 v pokrajini in tri zunaj nje, 
z okrog 1000 udeleženci. Poveljstvo GILL je prirejalo tudi razne tečaje za šolanje 
nižjega vodstvenega kadra, pa tudi posebne tečaje italijanščine; zgodaj spomladi 
1942 so imeli tečaje italijanščine pri desetih občinskih poveljstvih z okrog 400 
tečajniki, skupno pa je bilo do julija 1943 takšnih tečajev 15 s 586 tečajniki. 
Poveljstvo GILL je izdajalo tudi dvojezični list Giuventù Lubianese, tj. Ljubljansko 
mladino. Izdajalo je tudi glasili »Ordine del giorno« in »Balilla«.
Maja 1942 so v Ljubljani, kjer so ustanovili tudi italijansko osnovno šolo in 
gimnazijo, ustanovili Združenje fašistov šol - sekcijo za srednje šole. Vanjo se je 
vključilo 28 učiteljev italijanščine v slovenskih šolah. Vodil jo je zaupnik profesor 
Salvatore Spadaro (za njim Eugenio Duprè - Theseider). Približno v istem času se je 
v sekcijo za osnovne šole omenjenega združenja vpisalo,50 učiteljev srednjih šol. 
Vodil jo je zaupnik prof. Ottone Cassano.
Približno v istem času kot GILL je italijanski okupator začel ustanavljati Univer­
zitetno organizacijo v Ljubljani (Organizzazione universitaria di Lubiana - OUL), in 
to 30. oktobra 1941. Postala naj bi priprava za pravo »fašistično univerzitetno 
mladino« (GUF - Giuventù Universitaria Fascista), v katero bi jo preuredili, ko bi 
prebivalcem Ljubljanske pokrajine dali italijansko državljanstvo. 30. oktobra 1941 je 
Grazioli z odredbo razpustil vsa dotedanja društva univerzitetnih študentov (po
67
nekem viru 26) in prepovedal ustanavljati nova. Ravno tisti čas, ko je na peti seji 
sosveta za Ljubljansko pokrajino 5. novembra 1941 grozil z zaprtjem univerze zaradi 
prevratnega delovanja študentov, je bila objavljena časopisna novica o omenjenem 
razpustu in napovedana bližnja ustanovitev vseučiliške organizacije, »ki bo discipli­
nirala udejstvovanje študentov na kulturnem, umetniškem, socialnem in športnem 
polju«. Nato so časniki objavili pravilnik o ljubljanski univerzitetni organizaciji, ki jo 
vodi fašistični zaupnik Piero Carré skupaj z direktorijem, v katerem je podzaupnik in 
devet članov. Direktorij je 1. decembra 1941 imenoval Grazioli, in to za podzaupnika 
Franca Župca s pravne fakultete, za člane pa Jaroslava Kiklja z medicinske, Janeza 
Mahniča, Zvonka Pirca in Ivanko Lavrič s filozofske, Milana Komarja, Petra Kalana, 
Aleksa Krašovca in Iva Vadnjala s pravne ter Ladislava Lavrenčiča in Gostirada 
Lončariča s tehnične fakultete. Bili so predvsem iz v^st akademskega kluba »Straža 
v viharju« in akademske Katoliške akcije; v časopisu pa so zapisali, da so bili »že 
voditelji razpuščenih organizacij«. Ko jih je Carré 13. decembra predstavil Grazioli­
ju, je ta v pogovoru obsodil »delovanje majhne peščice tistih, ki mislijo, da bi radi 
imeli vseučilišče za sedež komunistične ali sploh kakršne koli protiitalijanske propa­
gande«. Razmere so bile takrat tako zaostrene, da je moral rektor dr. Milko Kos 
s profesorji h Grazioliju in pred njim prečitati vdanostno izjavo. Pozneje se v virih 
več ne pojavljajo kot člani direktorija Krašovec, Vadnjal in Lavričeva, pač pa 
namesto njih Dušan Humar in Feliks Pušenjak.
Še počasneje kot v druge pomožne organizacije fašistične stranke je šlo vpisovanje 
v univerzitetno organizacijo. Od približno 2474 študentov se jih je kljub propagandi
Najnižji položaj ljubljanske uni­
verze: rektor prof. dr. Milko Kos 
pred glavnim tajnikom PNF Sere­
no 23. 11. 1941; kmalu mora dati 
vdanostno izjavo visokemu komi­
sarju Grazioliju 16. decembra 1941
68
po enem mesecu, tj. do konca januarja 1942. leta, vpisalo samo 98 in so morali celo 
v časnikih priznati, »da del (V resnici ogromna večina! - Op. T. F.) študentov noče 
v novo organizacijo, ki so jo italijanske oblasti ustanovile in izvedle za njih«. Seveda 
je bila močna tudi propaganda proti vpisu v to organizacijo in torej ni čudno, da je 
imel italijanski okupator ljubljansko univerzo za žarišče protiokupatorskega delova­
nja in bil spomladi in poleti 1942 tako odločen spraviti čimveč študentov v koncen­
tracijska taborišča. Organizacija se je vse bolj spreminjala v pomožno enoto fašistič­
ne policije in je vodstvo fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino za mesec marec 
1942 takole ocenilo njeno delo: »Omejena dejavnost glede na splošne politične 
razmere v pokrajini in v glavnem tudi glede na interniranje velikega števila študen­
tov. Nadaljuje se nadzorovanje študentskih domov, v katerih je iz prej omenjenih 
razlogov le majhno število vseučiliščnikov. Kot v preteklosti je tvorno sodelovanje 
s policijskimi oblastmi za sporočanje prevratnih študentov, da bi jih takoj aretirali.« 
V vsem času se je le okrog 400 študentov vpisalo v univerzitetno organizacijo; konec 
junija 1943 so poročali, da jih je v njej 460. Priznati so morali, da je večina študentov 
ostala sovražno razpoložena do okupatorja in da »so iz teh razlogov moči univerzitet­
ne organizacije usmerjene tudi v prepoznavanje prevratnih ljudi s ciljem, da jih 
posredujejo pristojnim oblastem«. Takrat so tudi povedali, da so mnogi člani organi­
zacije iz klerikalnih vrst častniki v prostovoljni protikomunistični milici.
Že letak Osvobodilne fronte slovenskega naroda iz druge polovice decembra 1941 
je članom direktorija univerzitetne organizacije nagnal strah v kosti, da so zaprosili 
okupatorjevo policijo za orožje in zaščito; oboje so tudi dobili. Nekateri pa so dobili 
tudi izdatno denarno podporo in so jih poslali v severno Italijo. 16. marca 1942 je 
Varnostnoobveščevalna služba OF v Ljubljani usmrtila Župca, čez dva dni pa tudi 
Kiklja. Vzrok za to je bil v prej navedeni dejavnosti njune organizacije.
Spomladi 1942 je fašistična stranka (pri njenem direktoriju v Rimu je bilo 
»tajništvo GUF« - Segreteria dei G.U.F.) pri prosvetnem ministru Giuseppu Bottaiu 
izposlovala možnost, da na ljubljanski univerzi lahko obiskujejo predavanja in 
polagajo izpite študentje, člani GUF, ki služijo v italijanskih oboroženih silah 
v Ljubljanski pokrajini. Spomladi 1942 so tudi obravnavali vprašanje, ali naj bo 
ljubljanska univerza odprta tudi v prihodnje. Visoki komisar Grazioli, sekretar 
fašistične stranke Orlandini in tudi v vodstvu GUF v Rimu so soglašali, da se to zgodi. 
Podsekretar GUF v Rimu Antonio D’Este je v pismu Orlandiniju 20. maja 1942 o tem 
menil takole: »Kot sem ti že dejal, je kulturno področje zaradi slovanske rase zelo 
rahločutno in zelo občutljivo in to moraš upoštevati v svoji politični akciji. Drugače 
tudi jaz menim, da lahko precej laže nadzoruješ univerzitetno množico na univerzi 
kot pa zunaj nje. Na drugi strani s ponovnim odprtjem te univerze lahko omejuješ 
njeno reakcijo in veš, ali je posredovan ali ne, glede na poslednje dogodke, duh 
velikega pritiska in prilagoditev na razmere. Treba je, da tujerodni študentje razume­
jo, da bo do ponovnega odprtja univerze prišlo samo po posredovanju OUL, ki skrbi 
za interese razreda, ki ga zastopa. Če bo mogoče, bomo v prihodnjem akademskem 
letu poskušali odpreti nekaj italijanskih fakultet, da bi na tej univerzi ustanovili 
jedro nacionalnih (beri: italijanskih - op. T. F.) vseučiliščnikov, ki bi lahko začeli 
delati za ravnotežje in za okrnitev slovanskega elementa.« To okrnitev so začeli 
izvajati že konec junija 1942 z množičnim interniranjem študentov in jeseni istega 
leta z omejevanjem vpisa tistim kandidatom, ki niso bili rojeni v Ljubljanski pokraji­
ni. O nameravani še večji okrnitvi »slovanskega elementa« na univerzi priča tudi v tej 
knjigi objavljen Graziolijev predlog 24. avgusta 1942.
Dne 20. januarja 1943 je bila prva konferenca Univerzitetne organizacije, ki se je 
je od 258 povabljenih članov udeležilo 235 študentov. Zaupnik Carrà je v enournem 
govoru orisal najpomembnejša vprašanja te organizacije: študentski domovi, izpust 
interniranih študentov, dopustitev k študiju študentov, ki niso iz Ljubljanske pokra­
69
jine itd. Po konferenci je Carrà menil, da bo ta »zmanjšala vzdušje nezaupanja, ki 
obdaja študente, in prepričala vpisane člane OUL, da bodo sedaj ustanovili številno 
zvezo, ki bo zato, ker se bodo počutili varne pred morebitnim komunističnim 
maščevanjem, mnogo prispevala k njihovemu zbližanju in k tvornemu sodelovanju 
pri našem delu«.
Delavstvu je bila namenjena organizacija »Dopolavoro« (Po delu), ki naj bi pod 
vodstvom fašistične stranke spodbujala kulturno, športno in zabavno delo delavcev 
po opravljenem vsakdanjem delu. Celotno organizacijo, ki so jo imenovali Opera 
Nazionale Dopolavoro, je v Rimu vodil direktorij (predsednik Rino Parenti, direktor 
Celso Maria Ceratti), v Ljubljani (na Taboru) pa Dario Liberati. Še bolj kot z usta­
navljanjem nekaterih drugih organizacij je italijanski okupator hitel z ustanavlja­
njem organizacij Dopolavora po obratih in občinah. Iz Graziolijevega pisnega poroči­
la Mussoliniju 18. septembra 1941 zvemo, da so ustanovili en Dopolavoro za oborože­
ne sile (21. 5.) in 6 Dopolavorov v podjetjih in da ustanavljajo še nove po občinah in 
rajonih. Proti koncu septembra 1941 so časniki objavili pravila te organizacije in 
v začetku oktobra 1941 o prvem nastopu njenih članic na ljubljanskem Stadionu. 
Vendar se je podobno kot pri drugih organizacijah vpisalo le malo delavcev, tako da 
so v drugi polovici novembra 1941 poročali le o 4 Dopolavorih v ljubljanskih 
podjetjih in 3 občinskih organizacijah. Najbrž je zato prispel v Ljubljano sam 
predsednik Parenti in je bil 5. decembra 1941 sestanek zastopnikov t. i. delodajalskih 
in delojemalskih organizacij za vpis delavcev v Dopolavoro. Nekateri delodajalci so 
nato poskušali svoje delavce s prisilo včlaniti v organizacijo in je Osvobodilna fronta 
ostro nastopila proti takim pojavom. Konec januarja 1942 so poročali, da pripravljajo 
ustanovitev 12 občinskih in 8 obratnih Dopolavorov. Da bi povečali zanimanje za to 
organizacijo, so za članstvo uveljavili 30-odstotni popust pri vstopnicah za gledališke 
in kinematografske predstave, pri tistih predstavah, ki jih organizirajo vodstva 
Dopolavora, pa celo 50-odstotni popust. Do poletja 1942, ko so po sklepu iz Rima 
nehali vpisovati članstvo v fašističnem letu XX (trajalo je od 28. 10. 1941 do 28. 10. 
1942), je Dopolavoro narastel na 6285 članov, Slovencev in Italijanov. Vendar je bilo 
njegovo delovanje omejeno, o čemer so poročali konec avgusta 1942: »Zaradi razmer 
se je politična dejavnost slovenskih dopolavorovcev omejila na tečaje italijanščine 
v Ljubljani in Metliki, na kinematografske predstave v Ljubljani, Novem mestu, 
Metliki. Druge Dopolavore, katerih dejavnost lahko smatramo za začetno, smo 
morali ukiniti v pričakovanju ureditve razmer.« Število članov je nato upadalo, tako 
da so konec junija 1943 poročali le še o včlanjenih 2019 Italijanih in 232 Slovencih.
Že kmalu po zasedbi je v Ljubljano prispel zaupnik italijanskega nacionalnega 
olimpijskega komiteja (Comitato Olimpico Nazionale Italiano - CONI) Giovanni 
Buratti in novembra 1941 imenoval okrajne podzaupnike za nadzorstvo športnega 
udejstvovanja. Italijanski okupator je namreč ukinil tudi nekatera dotedanja športna 
in telesnovzgojna društva; tista pa, ki so ostala, je 20. februarja 1942 prevzel 
italijanski nacionalni olimpijski komite. Nobeno novo društvo se ni smelo ustanoviti 
brez dovoljenja pokrajinskega odbora tega komiteja za Ljubljansko pokrajino (pred­
sednik Ciril Pavlin) in policijskega ravnateljstva (kvesture). L maja 1942 je visoki 
komisar Grazioli odobril pravilnik pokrajinskega odbora CONI za Ljubljansko 
pokrajino.
Drugo področje fašizacije so bile delavske strokovne organizacije. Med temeljnimi 
značilnostmi fašizma je bilo njegovo prizadevanje za odpravo razrednega boja prek 
t.i. korporativizma, sprotnega sporazumevanja med t.i. delojemalci in delodajalci. 
Prvi korak v tej smeri je bila Graziolijeva preureditev Delavske zbornice za Slovenijo 
kot ustanove za delavsko zaščito v Pokrajinsko delavsko zvezo 8. julija 1941. Združe­
vala naj bi organizacije t.i. delojemalcev, Grazioli ji je imenoval predsednika (dr. 
Branko Alujevič) in italijanskega »strokovnjaka« (Elio Vagliano) in 14. januarja 1942
70
potrdil njena pravila. Dne 15. novembra 1941 je Grazioli ustanovil še Pokrajinsko 
zvezo delodajalcev, ji tudi imenoval predsednika (dr. Ivan Slokar) in italijanskega 
»strokovnjaka« (dr. Silvio Marchesoni) ter 25. januarja 1942 potrdil njena pravila. 
Dne 19. februarja 1942 je ustanovil še Zvezo svobodnih poklicev in umetnikov, tudi 
njej imenoval predsednika (Milko Pirkmajer) in italijanskega »strokovnjaka« (dr. 
Angiolo Fabbroni) ter 15. septembra 1942 potrdil njena pravila. Hkrati s tem je 
potekalo preoblikovanje strokovnih organizacij v združenja in njihovo vključevanje 
v eno od prvih dveh zvez, medtem ko tretja zveza ni imela združenj, temveč samo 
sindikate v štirih odsekih. Združenjem je visoki komisar imenoval predsednike in 
italijanske »strokovnjake«. 2. maja 1942 je sledila ustanovitev treh združenj ki so bila 
zunaj omenjenih zvez, ker so zajemala t. i. delojemalce iz državnih ustanov. To so bila 
združenje javnih uslužbencev poštne in telefonske stroke, združenje javnih uslužben­
cev ter združenje šolnikov, isti dan je bilo ustanovljeno Društvo železničarjev Ljub­
ljanske pokrajine. Tudi njim je Grazioli imenoval predsednike in italijanske »stro­
kovnjake«. »Z razpustitvijo starih strokovnih organizacij, ki so bile od različnih 
bivših političnih strank, ter z ustanovitvijo Pokrajinske zveze delavcev, delodajalcev 
ter pokrajinske zveze obrtnikov in umetnikov ter z ustanovitvijo pokrajinskega 
odseka za rokodelce, je bil ustvarjen ploden začetek za uvedbo našega korporativne­
ga reda«, so poročali časniki že po obisku glavnega tajnika fašistične stranke 
v Ljubljani 23. novembra 1941.
Za dokončno dopolnitev novega fašističnega reda je Grazioli 2. maja 1942 ustano­
vil pokrajinski korporacijski svet, ki naj bi vsklajal delo delodajalcev in delavcev. 25. 
junija 1942 je za njegovega predsednika imenoval načelnika svojega kabineta dr. 
Edoarda Bisio, podpredsednika dr. Ivana Mohoriča in za italijanskega strokovnjaka 
dr. Attilia Apollonia. Člane odsekov pri svetu, med katerimi so bili tudi italijanski 
funkcionarji, in 6 članov glavnega sveta pokrajinskega korporacijskega sveta, med
71
katerimi je bil samo dr. Alujevič slovenske narodnosti, je Grazioli imenoval 16. 
novembra 1942.
Pokrajinski korporacijski svet je imel svojo prvo sejo šele 23. februarja 1943 in jo 
je vodil sam Grazioli. V svojem govoru je povedal tudi tole: »Od stare in preživele 
koncepcije boja med kapitalom in delom, ki je enako neugodna za oba produkcijska 
činitelja, prihajamo do jasne, realistične koncepcije fašističnega korporativizma, to 
je do sodelovanja in skladnosti med kapitalom in delom, v interesu vseh produktivnih 
sil, v višjem državnem okviru.« Povedal je tudi, da je imel na sestanku z voditelji 
združenja delodajalcev in delojemalcev možnost ugotoviti, »kako zelo se ceni naš 
korporacijski sistem in kako premišljeno in vestno se vse zadevne naredbe izvajajo.« 
Je pa seveda ocenil kot »pomanjkanje korporacijske vesti« in kot »izdajalstvo napram 
narodu in delavstvu« to, da so delavci in delodajalci po predhodnem dogovoru 
zahtevali zvišanje delavskih mezd in istočasno tudi zvišanje cen industrijskih izdel­
kov, kar je moral preprečiti. Ko je govoril o gospodarskem načrtu, je moral priznati: 
»Izredne razmere, ki so nastale v pokrajini v preteklem letu, so ovirale v raznih 
predelih izvajanje zgoraj obrazloženega gospodarskega načrta, in to zanesljivo v ško­
do prebivalstva.«
Iz lista Slovenec izvemo tudi, da je na prvi seji sveta njegov predsednik dr. Bisia 
poročal o njegovem delu. Povedal je, da je bilo ob ustanovitvi sveta v njegovem 
katastru vpisanih 145 industrijskih, 5580 obrtnih, 3296 trgovskih in 1526 gostinskih 
obratov. Navedel je tile glavni nalogi sveta: 1. zagotovitev racionalne potrošnje 
obstoječih zalog, 2. preprečitev odtegovanja surovin predelovanju, kopičenja izdel­
kov, neutemeljenega dviganja cen in izkoriščanja potrošnika. Visoki komisar pa je 
svetu naložil še tele začasne naloge: 1. Nadzorstvo nad proizvodnjo, izvozom in 
porabo tehničnega lesa, 2. organizacijo razdelitve kuriva prebivalstvu in obratom, 3. 
nadzorstvo nad predelavo, razdelitvijo in potrošnjo tekstilnega blaga, 4. nakazovanje 
in razdeljevanje surovin in pomožnih sredstev za obrt in industrijo ter 5. sodelovanje 
pri obravnavanju prošenj za uvoz in izvoz blaga.
Za razsojanje mezdnih sporov med t. i. delojemalci in delodajalci so najbrž za vsak 
primer posebej ustanovili razsodiščni odbor. Njegovega predsednika je imenoval 
visoki komisar, po dva člana pa sta vanj delegirali Pokrajinska delavska zveza in 
Pokrajinska zveza delodajalcev. Njegove odločbe, objavljene v Službenem listu za 
Ljubljansko pokrajino, so bile dokončne.
Kako si je fašistična stranka prizadevala podrediti tudi socialno skrbstvo, kaže 
ustanovitev Pokrajinskega podpornega zavoda. Dne 17. decembra 1941 ga je sicer 
z odredbo št. 181 ustanovil visoki komisar Grazioli, vendar ga je popolnoma podredil 
fašistični stranki. Zavod bi naj imel nalogo, da prek svojih odborov v občinah, ki jih 
naj vodijo politični sekretarji bojnih fašijev in poveljniki centrov pomoči, podpira 
posameznike in družine, ki se najdejo v posebno težkih življenjskih razmerah. 
V upravni odbor je Grazioli kmalu imenoval tri vodilne fašiste, in to svojega 
pomočnika Giorgia Mario Gattija za predsednika, tajnika pisarne pokrajinske zveze 
bojnih fašijev za Ljubljansko pokrajino Giorgia Pardija in zaupnico ženskega fašija 
Ido De Vecchi. Vanj je imenoval tudi italijanskega pokrajinskega zdravnika dr. 
Francesca Paola Sanmartina in vodjo pokrajinskega prehranjevalnega zavoda, pod­
polkovnika Carla Strado. Od Slovencev je vanj imenoval štiri, in to ljubljanskega 
župana dr. Jura Adlešiča, predsednika Pokrajinske delavske zveze dr. Branka Aluje­
viča, predsednika Pokrajinske zveze delodajalcev dr. Ivana Slokarja in vodjo oddelka 
za socialno skrbstvo Antona Kosija. V svoji okrožnici fašističnim funkcionarjem 
v Ljubljanski pokrajini je Gatti že 19. novembra 1941 povedal, da bo ta zavod, ki je 
dobil sedež v Gregorčičevi ulici 17, popolnoma v rokah fašistične stranke, in to zaradi 
njegovega velikega političnega pomena. »Treba je poudariti velik in pomemben 
politični značaj, ki ga bo imela, ta ustanova, in občutljivost naloge, ki je zaupana
72
Menza Pokrajinskega podpornega zavoda v ljubljanski Cukrarni 1941
voditeljem pokrajine pri opravljanju nalog, ki jih bo dobil omenjeni zavod,« čitamo 
v okrožnici. Naj pripomnim, da je v Ljubljani občinski podporni urad že poleti 1941 
vodil fašist Tulio Campana. V Ljubljani je podporni zavod organiziral brezplačno 
prehrano za revne, najbrž večinoma za begunce, najprej v Cukrarni in nato v velese- 
jemskih prostorih.
Poleg svojih organov in svojih pomožnih organizacij je fašistična stranka v Ljub­
ljanski pokrajini uvedla še druge fašistične ustanove, ki so zajele le del njenega 
članstva. Takšna je bila ustanova za matere in otroke (Opera Nazionale Maternità- 
Infanzia). Leta 1942 je njeno vodstvo v Rimu dovolilo ustanoviti njeno pokrajinsko 
zvezo tudi v Ljubljani. Njen komisar je postal konzul fašistične milice Luciano 
Zappula. Medtem ko je pokrajinska zveza bojnih fašijev Fašističnemu inštitutu za 
vzhodno Afriko odsvetovala ustanovitev njegove sekcije v Ljubljani, pa je 1943. leta 
dovolila ustanoviti tri druge enote. Marca so v Ljubljani ustanovili bataljon legije 
prostovoljcev Italije »Giulio Cesare« pod poveljstvom odvetnika Nina de Petrisa. 
Vanj so se vključili fašisti - italijanski prostovoljci iz raznih vojn, ki jih je vodila 
Italija v 20. stoletju. Druga sekcija, ki so jo ustanovili malo pozneje, tj. 30. maja 1943, 
je bila sekcija nacionalnega združenja bojevnikov (Assoziazione Nazionale Combat­
tenti) pod predsedstvom majorja Nicola Precchia. Približno v istem času so ustanovili 
ljubljansko skupino Nacionalne zveze upokojenih častnikov Italije (Unione Naziona­
le Ufficiali in congedo d’Italia - UNUCI) pod poveljstvom podpolkovnika Lorenza 
Belleia.
Pomembnejša od teh ustanovitev je bila ustanovitev oddelka skvadristov v drugi 
polovici 1942. leta, in sicer iz 144 fašistov v mestu Ljubljana. Ko ga je pokrajinska 
zveza bojnih fašijev dala na voljo vojski za njene potrebe, ga je poveljstvo XI. 
armadnega zbora oborožilo in opremilo ter uporabilo pri vojaški službi v mestu; 
vsako noč je 20 skvadristov skupaj z vojaki opravljalo patruljno službo. »Kameradi,
73
vpisani v skvadro, so navdušeno delali vse ure, podnevi in ponoči, sodelujoč tudi pri 
aretacijah znanih prevratnih voditeljev,« so poročali. Tako sta bila npr. pri aretaciji 
slikarja Hinka Smrekarja, ki so ga drugi dan ustrelili zaradi »Radiovestnika OF«, 
navzoča tudi dva fašista iz ljubljanskega bojnega fašija.
Fašistična stranka v Ljubljanski pokrajini se torej ni omejila na organizacijsko in 
politično delo, temveč je ob naraščajočem narodnoosvobodilnem gibanju sodelovala 
tudi pri njegovem zatiranju.
Zato so bili njeni člani tudi izpostavljeni napadom pripadnikov narodnooosvobo- 
dilnega gibanja. Do konca junija 1943 je padlo v Ljubljanski pokrajini deset članov 
fašistične stranke izven italijanskih oboroženih sil. Najbolj je fašiste razburila smrt 
njihovih dveh aktivistov v začetku junija 1942, in to Arielle Ree, ki je bila smrtno 
ranjena ob napadu članov Varnostnoobveščevalne službe OF na restavracijo v Ljub­
ljani, in Nicola Zita, ki so ga pripadniki iste službe usmrtili. Štirje pa so padli ali bili 
ubiti kot uslužbenci »Emone« v slovenskih gozdovih spomladi 1942.
Po padcu fašizma v Italiji se je v Ljubljanski pokrajini spremenilo le malo in še to 
počasi. Fašistična stranka, njeni bojni in ženski fašiji ter centri so bili res ukinjeni in 
prenehalo je izhajati njeno glasilo Prima linea, kar vse je bil nekoliko zakasnel ukrep 
po kraljevem ukazu o razpustu fašistične stranke z dne 2. avgusta 1943 (torej osem 
dni po padcu fašizma!), ki ga je Službeni list za Ljubljansko pokrajino objavil šele 18. 
avgusta (torej 24 dni po padcu fašizma!). Ostale pa so organizacije GILL, Dopolavoro 
in pokrajinski odbor CONI, ki so jih v Rimu podredili upravnim organom. Visoki 
komisar Lombrassa, sam funkcionar fašistične stranke (po svojem prihodu v Ljublja­
no je prevzel tudi vodstvo pokrajinske zveze PNF za Ljubljansko pokrajino), je 29. 
julija imenoval fašista (!) Francesca La Grassa za »komisarja za ohranitev in upravo 
gospodarskega in upravnega poslovanja glede imovine tukajšnje Zveze bojevniških 
fašijev in njenih fašijev in središč,« vendar ga je že 3. avgusta zamenjal z Ruggerom 
Gosettijem, ker »iz zdravstvenih razlogov ne more izvrševati poverjene naloge.« 15. 
avgusta je novi visoki komisar Moizo imenoval prof. Maria Manzinija »za komisarja 
pokrajinskemu Dopolavoru z nalogo, da skrbi za redno upravljanje ustanove s poseb­
nim ozirom na pomoč vojaštvu.« Kot se vidi iz Službenega lista za Ljubljansko 
pokrajino je še naprej obstajal pokrajinski korporacijski svet za Ljubljansko pokraji­
no. Čeprav je že omenjeni kraljevi ukaz o razpustu fašistične stranke določal, da tisti 
člani svetov, komisij, odborov itd., ki so jih vanje delegirali organi fašistične stranke, 
izgube svoj predstavniški položaj, ni o tem najti nikakršne sledi v omenjenem 
uradnem listu. Na svojih mestih so ostali tudi okrajni civilni komisarji, čeprav so bili 
vsi stari fašisti in nekateri višji častniki fašistične milice. S fašizmom v Ljubljanski 
pokrajini je najprej na podeželju pometla narodnoosvobodilna vojska, ki je osvobodi­
la vso Dolenjsko in Notranjsko, v mestu Ljubljana pa nemški okupator in kvislinška 
slovenska pokrajinska uprava, vendar ta ne toliko zaradi nasprotovanja fašizmu kot 
italijanstvu.
6. Vojska
Razmeroma nagel konec vojaških operacij proti Jugoslaviji aprila 1941 je povzro­
čil tudi to, da se je italijanski XI. armadni zbor ustavil na Gorenjskem, Notranjskem 
in v zahodnem delu Dolenjske ter je tam postal tudi zasedbena enota 2. italijanske 
armade. Kot že vemo, bi v primeru, če se operacije še ne bi končale, moral ta armadni 
zbor na območje Vrbovsko-Severin-Brod Moravice na Hrvatskem. Za italijanskega 
okupatorja neugodne politične in vojaške razmere, ki sta jih povzročila oborožena 
vstaja slovenskega naroda in narodnoosvobodilni boj pod vodstvom Komunistične 
partije Slovenije, sta bila vzrok, da je ta armadni zbor ostal ves čas italijanske 
okupacije v Ljubljanski pokrajini, čeprav bi ga zelo potrebovali na velikih frontah.
74
Enajsti armadni zbor je bil ves čas podrejen poveljstvu 2. armade, ki se je od maja 
1942 do maja 1943 imenovalo višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmaci­
jo (Comando Superiore Forze Armate Slovenia-Dalmazia ali s kratico SUPER­
SLOD A) na Sušaku (1941 nekaj mesecev v Karlovcu). Poveljniki armade so bili 
generali Vittorio Ambrosio (1941), Mario Roatta (1942) in Mario Robotti (1943). Kar 
se tiče letalstva, je bilo za Ljubljansko pokrajino pristojno poveljstvo 2. teritorialne 
letalske cone v Padovi (general T. Toccolini) in od 9. maja 1942 novoustanovljeno 
poveljstvo letalstva za Slovenijo in Dalmacijo na Sušaku (general Mario Piccini).
Poveljstvo XI. armadnega zbora je nekajkrat menjalo svoj sedež. Najprej se je 13. 
aprila 1941 nastanilo na Vrhniki (kaže, da je bil operativni del nekaj časa v Ribnici na 
Dolenjskem), od 1. maja do 14. julija 1941 je bilo v Ljubljani, nato do 5. oktobra 1941 
v Planini pri Rakeku in končno od 11. marca 1942 do italijanske kapitulacije 
v Ljubljani (v nekdanji Kazini ali kavarni Zvezda na današnjem Trgu osvoboditve 1). 
Spomladi 1941. leta so v Rimu predvidevali, da se bo poveljstvo XI. armadnega zbora 
kmalu vrnilo v Videm (Udine) ali pa se premestilo v Postojno, od koder bo vodilo 
delovanje dveh pehotnih divizij v Ljubljanski pokrajini, dokler bi ti seveda ostali 
v njej. Zamisel o vrnitvi v Videm je kmalu padla v vodo, najbrž zato, ker bi bilo 
poveljstvo le preveč oddaljeno od enot, za Postojno pa so ugotovili, da ne nudi 
ustreznih nastanitvenih možnosti. Tako je poveljstvo ostalo v Ljubljanski pokrajini 
do zloma Italije, ko ga je v Ljubljani razorožila in zajela nemška vojska (poveljnika je 
zajela na Reki). Poveljnik armadnega zbora je bil od konca leta 1940 ali začetka leta 
1941 do 12. decembra 1942 general Mario Robotti, eden najbolj ciničnih in krvoločnih 
italijanskih generalov v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Nasledil je prvega 
poveljnika armadnega zbora generala Mattea Rouxa. Ko je postal poveljnik 2. 
armade na Sušaku, ga je v Ljubljani 16. decembra 1942 nasledil general Gastone 
Gambara, sicer vidnejši fašist, vendar manj ciničen in, kot kaže, tudi manj krvoločen
Ob proslavi dneva grenadirjev v Ljubljani 30. maja 1941. Na dvorišču vojašnice 
sardinskih grenadirjev v Roški ulici
75
od svojega predhodnika; ostal je do konca italijanske okupacije. Ko je bil armadni 
zbor v Ljubljanski pokrajini, so se izmenjali trije njegovi načelniki štaba: polkovniku 
Aldu Princivalleju je julija 1941 sledil polkovnik Annibaie Gallo in temu decembra 
1942 polkovnik Bruno Lucini. Podrejen mu je bil podnačelnik štaba (najdlje je bil 
podpolkovnik Adelmo Pederzani, nato podpolkovnik Carlo Sartori in končno major 
Carlo Mortarotti),
Poveljstvo armadnega zbora, ki je po sistemizaciji štelo 72 častnikov, je bilo zelo 
razvejano, saj je imelo več uradov in ravnateljstev ali direkcij, katerih število se je 
postopoma večalo, tako da je bilo na koncu šest uradov in pet direkcij. Nekateri uradi 
in direkcije so bili podrejeni načelniku štaba in drugi tudi podnačelniku. Uradi so 
bili: operacijski (najdlje ga je vodil stotnik oz. major Carlo Mortarotti, nato stotnik 
Felice Macchia), obveščevalni (major Ugo Lo Celso, nato major Igino Gravina, nato 
stotnik Emilio Bacciola, nato major Guido Hipoli in ponovno Bacciola), personalni 
(podpolkovnik Agostino D’Aquino), za službe (podpolkovnik Carlo Sartori, nato 
major Carlo Mortarotti), avtomobilski (podpolkovnik Delio Marziani, nato podpol­
kovnik Luigi Del Vivo), kemični (poročnik Giuseppe Simone) in za plen (stotnik 
Remo Nascimbene). Konec leta 1942 sta nastala še dva urada, o katerih bo govor 
pozneje. Direkcije so bile: sanitetna (polkovnik dr. Amerigo Lucci, nato polkovnik 
Giovanni Gallotti, nato podpolkovnik Francesco Cola, nato polkovnik Ignazio De 
Castro), veterinarska (podpolkovnik C. Milanesi, nato podpolkovnik Francesco Jaco- 
mini), administrativna (podpolkovnik Cesare De Biase, nato major Giacomo Catta­
neo) in transportna (stotnik Etelredo Puppini, nato stotnik Francesco De Masi, nato 
stotnik Bernardo Fiori). Bilo je tudi poveljstvo glavnega stana (major Carlo Biraghi, 
nato podpolkovnik Mario Nardulli).
Neposredno podrejena poveljniku armadnega zbora, torej mimo načelnika in 
podnačelnika štaba, sta bila pri poveljstvu armadnega zbora dva poveljnika. Prvi je 
bil poveljnik topništva (general Gaetano Alagia, nato polkovnik Bruno Martini, nato 
general Giuseppe Castellano, nato general Clemente Primieri in končno general 
Giovanni Fava) in drugi poveljnik inženirstva (polkovnik oz. general Alberto Notari).
Pri poveljstvu armadnega zbora je bila nastanjena italijanska komisija za razme­
jitev, ki jo je do 1943. leta vodil general Armando Lubrano. Sestavljali so jo vojaški 
častniki.
Blizu poveljstva XI. armadnega zbora sta bila še dva vojaška urada, vendar 
neodvisna od njega. Prvi je bil t.i. protivohunski center italijanske vojaške obvešče­
valne službe (Servizio Informazioni Militare - SIM), ki ga je do pozne jeseni 1942 
vodil karabinjerski stotnik Annacleto Onnis, precej podkupljiv častnik. Še prej kot 
policija je začel zapirati Slovence, ki so jih imeli zaznamovane, da so med dvema 
vojnama delali proti Italiji, zlasti primorske Slovence. Drugi urad je bila delegacija 
za vojaške transporte (kratica: DETRAMILES) v Ljubljani pod vodstvom majorja 
Giuseppa Minuccija. Skrbela je za povezavo med vojaškimi poveljstvi in železniškimi 
uradi. Pri poveljstvu armadnega zbora je bil nenehno tudi zvezni častnik vrhovnega 
poveljstva prostovoljne milice za narodno varnost (MVSN) iz Rima. To je bil najprej 
generalni konzul (nadpolkovnik) Evandro Tallinucci in za njim generalni konzuli 
Augusto Bastianon, Michele Pallotta in Ezio Garibaldi. Pri poveljstvu armadnega 
zbora je bil tudi odsek za cenzuro s cenzurnimi častniki, ki jih je vodil podpolkovnik 
Guido Zuccaro.
Poveljstvo armadnega zbora je za svoje vojake izdajalo glasilo Picchiasodo.
Sestavni del italijanske vojske so bili tudi vojaški karabinjerji, ki so imeli v XI. 
armadnem zboru tudi svoje poveljstvo. Poveljniki so bili major Gabriele Pianese, za 
njim podpolkovnik Luigi Brucchietti, nato major Angelo D’Amato in končno podpol­
kovnik Giuseppe Agueci, ki si je pridobil sloves s svojo beležko: »Slovence bi morali 
pobiti kot pse, brez vsakega usmiljenja.« Poveljstvo vojaških karabinjerjev pri XI.
76
armadnem zboru je dobivalo navodila od poveljstva karabinjerjev pri 2. armadi 
(poveljnik podpolkovnik Francesco Delfino, nato polkovnik Luigi Caroeli). Pri po­
veljstvu armadnega zbora so bili trije odseki (sekcije) karabinjerjev (209., 210. in 
375.), pri poveljstvu vsake divizije pa tudi en ali dva odseka. Pomen vojaških 
karabinjerjev v armadnem zboru se je povečal zlasti od začetka leta 1942, ko so dobili 
tudi pristojnosti nad civilnim prebivalstvom.
Do srede junija 1942 so bili poveljstvu XI. armadnega zbora poleg operativnih in 
drugih enot, o katerih bo govor pozneje, podrejeni tudi graničarji, in to tisti, ki so 
prišli v t.i. Ljubljansko pokrajino, kot oni, ki so ostali v severnem delu Slovenskega 
primorja. Slednji so bili še napraj razdeljeni na tri obmejne zaporne odseke, in to 
XXI. v Tolminu, XXII. v Idriji in XXIII. v Postojni (v začetku leta 1943 so šteli npr. 
7119 mož); njihovi poveljniki so bili na položaju poveljnikov polkov. Južneje od 
Postojne so bili graničarji V. armadnega zbora, katerih del (poveljnik general Umber­
to Fabbri) na Sušaku je tudi odšel z operativnimi enotami na Hrvaško in tam ostal, 
drugi del - XXV., XXVI. in XXVII. obmejni zaporni odsek - pa je ostal še dalje 
zahodno od bivše rapalske meje (poveljnik general Arturo Torriano v Ilirski Bistrici). 
Junija 1942 so graničarje zahodno od te meje podredili poveljstvoma teritorialne 
obrambe v Vidmu (Udine) in novega XXIII. armadnega zbora v Trstu. Poveljnik 
graničarjev XI. armadnega zbora je bil najprej general Carlo Viale (konec aprila 1941 
je odšel v Split) in nato do septembra 1943 general Carlo Danioni (načelnik štaba 
polkovnik Giovanni Conte), njegov sedež je bil najprej v Vidmu, nato od avgusta do 
novembra 1941 v Ljubljani, do junija 1942 v Logatcu in slednjič v Gorici do konca 
italijanske okupacije. O graničarjih, ki so prišli v t. i. Ljubljansko pokrajino in v njej 
ostali dalj časa, bo govor pozneje.
Enajsti armadni zbor je bil operativna enota, usposobljen za bojevanje na velikih 
frontah. Zato so mu bile večinoma podrejene operativne enote, ki so jih, če so bile 
divizije ali po pomenu njim sorodne enote, imenovali tudi »velike enote« (grande 
unità - GU). Ker pa je moral armadni zbor v Ljubljanski pokrajini opravljati tudi 
zasedbene naloge, so mu za okrepitev dodajali tudi druge enote, ki jih ne bi mogli 
imeti za operativne, npr. graničarje, črne srajce, bataljone TM (mobilizirani teritori­
alci), nekatere tehnične enote itd. Kar se tiče divizij, jih armadni zbor ni imel nikdar 
več kot štiri in nikdar manj kot dve. Zato se je število moštva v njem seveda 
spreminjalo, kaže, da ga je bilo najmanj spomladi 1942 in največ julija in avgusta 
1942.
Potem ko je do konca aprila 1941 nekaj enot odšlo iz XI. armadnega zbora in ko so 
se njegove enote umaknile iz Gorenjske ter enote nemške vojske iz vzhodne Dolenj­
ske, je njegovo zasedbeno območje postala cela Ljubljanska pokrajina (6. maja 1941 
je poveljstvo 2. armade sporočilo, da se morajo meje armadnega zbora ujemati 
z mejami te pokrajine). Šele takrat je lahko njegovo poveljstvo glede na zasedbene 
naloge smotrneje razmestilo enote. Čeprav bi glede na splošne taktične naloge velikih 
enot (urjenje za uporabo na velikih frontah) morda bilo ustrezneje imeti enote 
čimbolj zbrane, pa so skromne nastanitvene možnosti (pomanjkanje vojašnic) in 
vedno bolj razširjen narodnoosvobodilni boj zahtevale drobljenje sil na številne 
posadke.
Ko so 26. pehotna divizija »Assietta«, 3. alpinska skupina »Valle« in del graničar­
jev (ostalo jih je 4890) konec aprila ali v začetku maja 1941 odšli iz armadnega zbora, 
so v njem od velikih enot ostale tri pehotne divizije. 3. pehotna divizija »Ravenna« 
(poveljnik general Edoardo Nebbia, načelnik štaba podpolkovnik Angelo Corrado na 
Hribu) je s svojimi polki - 37. in 38. pehotnim ter 11. topniškim - do 12. maja 1941, ko 
so jo odpeljali v Italijo, imela zaseden le majhen del Notranjske - Loški Potok. Zato 
sta ves drugi, precej večji del Ljubljanske pokrajine zasedli drugi dve diviziji. 13. 
pehotna divizija »Re« (poveljnik general Benedetto Fiorenzuoli in načelnik štaba
77
polkovnik L. Morosini v Ljubljani) je imela do začetka maja 1941 s svojimi polki - 1. 
in 2. pehotnim ter 23. topniškim in 75. legijo črnih srajc - zaseden severni del 
Notranjske in Dolenjske, nekako do črte Rakek-Ribnica-Žužemberk-Novo mesto 
(vse izključeno), medtem ko je južno od te črte imela zasedbeno območje 14. pehotna 
divizija »Isonzo« (poveljnik general Federico Romero, nato general Emilio Coronati, 
nato generai Alessandro Maccario, nato generai Guido Cerruti in načelnik štaba 
podpolkovnik Armando Cimolino, nato podpolkovnik Gioacchino Martino, nato 
podpolkovnik Ermanno Rossi, nato podpolkovnik Giovanni Carli v Kočevju). Najgo­
stejša zasedba je bila tisti čas v Loški dolini, Loškem -potoku in Polhograjskih 
Dolomitih, kjer so bile tudi graničarske in razne tehnične, inženirske in topniške 
enote, ki so predvsem zbirale orožje, strelivo, vojaško opremo in rušile utrdbene 
naprave bivše jugoslovanske vojske. Najredkejša zasedba pa je bila v osrednjem in 
vzhodnem delu Dolenjske, kjer je zaradi nacistične socialne demagogije prišlo do 
množičnih zahtev po nemški zasedbi, tj. do izobešanja nacističnih zastav, zbiranja 
podpisov za nemško zasedbo območja, pošiljanja odposlancev na nemško zasedbeno 
območje in celo do množičnih demonstracij (Novo mesto, Mirnska dolina, Trebnje), ki 
so se v Trebnjem končale s smrtjo nekaj civilistov. Prišlo pa je tudi do že omenjene 
začasne nemške zasedbe 15 občin v vzhodni Dolenjski od 2. maja do 9. junija 1941.
Okrog srede aprila 1941 je generalni štab kopenske vojske v Rimu ukazal, naj 
odide v Ljubljano in okolico 21. pehotna divizija »Granatieri di Sardegna«, tj. 
divizija sardinskih grenadirjev (poveljnik general Taddeo Orlando in načelnik štaba 
polkovnik Renato Broccoli). Prišla je konec aprila in začetek maja 1941 in s svojim 1. 
in 2. grenadirskim ter 13. topniškim polkom in 55. legijo črnih srajc prevzela območje 
divizije »Re«, ki se je do 13. maja preselila v Senj in okolico. Medtem se je divizija 
»Isonzo« s svojim 23. in 24. pehotnim ter 6. topniškim polkom in 98. legijo črnih srajc 
2. in 3. maja premestila v vzhodni del Dolenjske, ki pa jo je mogla docela zasesti šele 
10. junija 1941. Meja med obema divizijama je po ukazu poveljstva 2. armade z dne 6. 
maja tekla po črti Volavje-Višnja Gora-Zagradec-Stari Log-Mozelj-reka Kolpa do 
jugovzhodno od Skrilj. Po končanih premikih je bila 10. junija 1941 razmestitev enot 
(upoštevamo samo večje enote vključno z bataljoni) takšna: poveljstvo armadnega 
zbora v Ljubljani, poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev v Ljubljani, 1. grenadir- 
ski polk v Ljubljani z bataljoni v Dravljah (1.) in Ljubljani (2. in 3.), 2. grenadirski 
polk v Kočevju z bataljoni v Kočevju (2. in 3.) in Ribnici (1.), 13. topniški polk 
v Ljubljani z divizioni v Ljubljani (L, 2. in 3.), 55. legija črnih srajc v Dobrovi 
z bataljonoma v Dobrovi (55.) in Horjulu (80.), 21. minometni bataljon na Igu; enote 
za okrepitev: 11. strojnični bataljon v Velikih Laščah, 3. gorski bataljon črnih srajc 
v Grosupljem, 4. gorski bataljon črnih srajc v Moravi, 38. gorski bataljon črnih srajc 
v Devici Mariji v Polju, 239. bataljon TM v Ribnici in 10. bataljon TM na Viču. 
Poveljstvo divizije »Isonzo« je bilo v Novem mestu, 23. pehotni polk v Črnomlju 
z bataljoni v Črnomlju (3.), Metliki (1.) in Semiču (2.), 24. pehotni polk v Novem 
mestu z bataljoni v Vavti vasi (L), Novem mestu (2.) in Žabji vasi (3.) in 14. 
minometni bataljon v Št. Vidu pri Stični, 6. topniški polk v Novem mestu z divizioni 
v Novem mestu (1. in 3.) in Gradacu (2.), 98. legija črnih srajc v Trebnjem z bataljono­
ma v Trebnjem (98.) in Žužemberku (117.); enote za okrepitev: 111. strojnični 
bataljon v Vinici, 144. bataljon črnih srajc za zaporo v Starem trgu ob Kolpi, 146. 
bataljon črnih srajc za zaporo v Dolenjskih Toplicah, 162. bataljon črnih srajc za 
zaporo na Dvoru in 308. bataljon TM v Novem mestu. Poveljstvo graničarjev je bilo 
v Vidmu (Udine), poveljstvo 23. zapornega odseka v Planini s pododsekoma a in 
b v Kalcah in na Rakeku (vsak v moči bataljona), 9. bojna skupina topništva 
graničarjev v Dolnjem Logatcu z divizioni v Razpotju pri Idriji (52.), Dolnjem 
Logatcu (58.), Črnem Vrhu nad Idrijo (61.) in Cerknem (64.), 17. bojna skupina 
topništva graničarjev v Cerknici z divizioni v Martinjaku (62.), Grahovem (62. bis),
78
Begunjah pri Cerknici (65.) in Bezuljaku (66.), 110. strojnični bataljon v Ravbarko- 
mandi. Poveljstvu armadnega zbora so bile neposredno podrejene tele enote: 11. 
bataljon rušilcev na Velikih Blokah, 11. polk korpusnega topništva na Vrhniki 
z divizioni na Vrhniki (51.), v Grosupljem (52.), Notranjih Goricah (53.), Šmarju Sap 
(107.), 7. bataljon rokodelcev na Škofljici, 4. bataljon žičničarjev na Igu, 6. bataljon 
minerjev v Starem trgu pri Ložu, 8. bataljon minerjev na Rakeku, 14. skupina 
delavcev v Dolenjem Logatcu, 305. bataljon TM (na voljo karabinjerjem) v Ljubljani, 
248. bataljon TM (na voljo intendanci 2. armade) in 18. posadni bataljon (na voljo 
intendanci 2. armade) v Metliki. Treba je še pripomniti, da je v Starem trgu pri Ložu 
in Kozarišču bilo še nekaj časa navzočih okoli 610 graničarjev iz XXXV. zapornega 
odseka V. armadnega zbora. V Ljubljani je bil tudi polk železničarjev z bataljoni na 
Vrhniki (2.), Borovnici (5.) in na Rakeku (6.) z nalogo obnove borovniškega viadukta, 
ki ga je bila aprila porušila jugoslovanska vojska. Torej je bilo v Ljubljanski 
pokrajini poveljstvo armadnega zbora, dve poveljstvi divizij, poveljstvo graničarjev, 
poveljstva štirih pehotnih polkov, treh topniških polkov, polka železničarjev, dveh 
bojnih skupin topništva graničarjev, dveh legij črnih srajc in zapornega obmejnega 
odseka. Bilo je 39 raznih bataljonov, 18 topniških divizionov in 15 samostojnih čet ter 
2 samostojni topniški bateriji. Vojska je imela v t.i. Ljubljanski pokrajini 77 posadk, 
če upoštevamo ljubljanska predmestja Vič, Kodeljevo in Šiško, in to največ na 
območju divizije sardinskih grenadirjev, manj na območju divizije »Isonzo« in naj­
manj na območju graničarjev, katero je takrat bilo še v lasti divizije sardinskih 
grenadirjev. V postojankah so bile navadno poleg vojaških posadk še posadke 
karabinjerjev, financarjev in obmejnih miličnikov. Bilo pa je vendarle 40 postojank 
s samo vojaško posadko (postojank s samo karabinjersko posadko je bilo tisti čas 29, 
s samo financarsko posadko 13 in s samo miličniško posadko 5). Razmerje med 
posameznimi posadkami in število postojank na območjih posameznih velikih enot 
pokaže tale pregled:
Pregled števila posadk in postojank v Ljubljanski pokrajini 10. 6. 1941
Območje velike enote
Število posadk Število 
- postojank 
skupno vojska karab. finan. obm. mil.
Divizija sard, grenad. 30 27 16 1 51
Divizija »Isonzo« 26 27 6 9 47
Graničarji XI. a. z. 21 11 3 — 28
Skupno 77 65 25 10 126
Kot lahko vidimo iz prej navedenih podatkov, je imela vsaka divizija dva pehotna 
polka (vsak je imel tri bataljone), topniški polk (vsak je imel tri divizione), legijo 
črnih srajc (vsaka je imela dva bataljona), bataljon minometov in manjše enote. 
V topniških polkih je bil divizion s topovi kal. 100mm, dva diviziona s topovi kal. 
75mm in baterija topov kal. 65mm. Težje topništvo s topovi kal. 105 in 149mm je bilo 
združeno v posebnih polkih ali bojnih skupinah pri poveljstvih armadnega zbora in 
armade. Legije črnih srajc so imele samo divizije, ki so jih ustanovili do konca 1940. 
leta. K mlajšim divizijam legij črnih srajc niso dodeljevali. Do pozne jeseni 1941. leta 
je imela vsaka divizija le enega generala, tj. poveljnika divizije. Nato so uvedli 
funkcijo podpoveljnika divizije, ki je bil navadno general, od pomladi 1942 je bil tudi 
poveljnik divizijske pehote.
Nekatere enote XI. armadnega zbora se niso razlikovale med seboj samo po
79
Italijanski maršal Emilio De Bono v Borovnici 19. junija 1941
uniformah (graničarji so npr. imeli klobuke z orlovim peresom, bersaljerji klobuke 
s petelinovim perjem) in nekaterih manjših znamenjih na njih, temveč tudi po 
kravatah, npr. rdečih, sinjih itd., po katerih jih je razločevalo tudi ljudstvo (cravatte 
rosse, cravatte azzure). Nekatere enote so imele tudi svoje prilastke, npr. 23. in 24. 
pehotni polk prilastek »Como«, druge spet svoja gesla, npr. 2. armada: »Oltre la 
meta«, 23. pehotni polk: »In prospera fortuna fortis in adversa mirabilis«, 24. pehotni 
polk: »Virtute Duce Comite Gloria«, 6. topniški polk: »Igniferis teliš in hostem.«
Enote XI. armadnega zbora so občasno obiskale visoke vojaške osebnosti. Če ne 
omenjam večkrat došlih poveljnikov 2. armade Ambrosia, Roatte in Robottija, pa 
navajam tele: aprila 1941 kralja Viktorja Emanuela III. in njegovega sina prestolona­
slednika princa Piemontskega Umberta II., junija 1941 maršala in kvadrumvira 
Emilia De Bona (Borovnica, Ljubljana, Novo mesto), avgusta 1941 ponovno princa 
Piemontskega (Log pri Brezovici, Kočevje) in nato še istega septembra 1941 (Vipava), 
poveljnika kraljevih karabinjerjev generala Rema Gambellija julija 1941 (Ljubljana).
Glavna naloga enot XI. armadnega zbora spomladi in zgodaj poleti 1941 je bila 
zasedati k Italiji priključeno ozemlje, varovati nove meje, predstavljati oboroženo 
silo italijanske države in varovati prometne zveze, predvsem železnice, ki so bile 
izredno pomembne za prevoz nafte iz Romunije in čet iz Italije v jugovzhodno 
Evropo. Ravno ta poslednja naloga je spričo vedno pogostejših partizanskih napadov 
na železnice postajala vse bolj pomembna. Za varnost železnic in prometa po njih je 
bilo že od začetka okupacije Ljubljanske pokrajine v celoti odgovorno poveljstvo XI. 
armadnega zbora, ki je to nalogo zaupalo svojim podrejenim enotam. Ustrezno je 
moralo zavarovati 242 km železnic, in to proge Postojna-Ljubljana (53,3 km), Ljub- 
ljana-Št. Vid nad Ljubljano (4km), Ljubljana-Zalog (10 km), Ljubljana-Metlika 
(122 km) in Grosuplje-Kočevje (48,5km). Za to nalogo je uporabljalo predvsem enote, 
ki niso bile organski del divizij, tj. predvsem graničarje, bataljone TM in gorske 
bataljone črnih srajc. Ko mu je primanjkovalo teh enot, je seveda moralo zaposliti tudi
80
Divizija »Isonzo« v Novem mestu 9. maja 1941. Spredaj poveljstvo z generalom 
Federicom Romerom
organske dele divizij. Poveljstvo XI. armadnega zbora je 15. februarja 1942 poročalo 
poveljstvu 2. armade, da ima pri zavarovanju železnice zaposlenih 3150 vojakov. Med 
njimi je 630 graničarjev in 630 vojakov iz bataljonov TM, vsi drugi vojaki so iz 
organske sestave divizij, ki ne bi smeli biti zaposleni pri tej nalogi. Za njihovo 
zamenjavo naj bi prišlo v armadni zbor 6 ali 7 bataljonov po 600 vojakov. Število enot 
in moštva za zavarovanje železnic se je seveda spreminjalo glede na politične in 
vojaške razmere, ki jih je povzročal narodnoosvobodilni boj. Največ enot in vojakov 
je varovalo železnice spomladi in poleti 1942 v času obstoja velikega partizanskega 
svobodnega ozemlja na Dolenjskem in Notranjskem. Takrat je imel ob železnici 
okrog 145 stalnih postojank in po lastnih podatkih 44 vojakov na kilometer železnice, 
kar je pomenilo okrog 10.750 vojakov ali okrog 15 bataljonov in topniških divizionov.
Po zelo natančni karti poveljstva XI. armadnega zbora o zavarovanju železnic dne 
1. julija 1942 je bilo takrat zaposlenih 20 bataljonov, 3 topniški divizioni in dve 
samostojni topniški bateriji ali skupno 66 čet in 11 baterij. Bile so v 115 stalnih 
postojankah ob progi, v 143 premičnih oddelkih, 26 mešanih oddelkih in 11 okrepi­
tvah. Vidimo, da je bilo najgostejše zavarovanje na območju Ljubljane ali severno od 
Krima, Mokrca in Rakitniške planote, kjer je najpomembnejša železnica tekla najbli­
že večjim partizanskim enotam. Razmestitev enot, dolžino železniških zavarovalnih 
odsekov in število oddelkov kaže tale pregled: (glej str. 82)
Še 1. oktobra 1942, ko je armadni zbor v svoji veliki ofenzivi »prečesal« že vso 
pokrajino, je varovalo železnico še vedno 57 čet in topniških baterij iz 23 bataljonov 
in topniških divizionov. Neko poročilo pa za 7. oktober 1942 navaja, da je pri 
zavarovanju železnic zaposlenih 98 častnikov in 4578 podčastnikov in mož. Nadzor­
stvo nad izvajanjem te naloge je imel vsakokratni poveljnik topništva v armadnem 
zboru.
6 - Fašisti 81
Enota Sedež
Število
km čet
st.
btr. od.
pr.
od.
m.
od. okr.
2. bat. 23. obm. ods. Rakek 11,050 4 1 10 6 1 6
2. bat. 22. obm. ods. Logatec 8,800 3 7
184. btr. graničarjev 2,300 1 1 3
2. bat. 1. gren. polka Verd 6,500 4 4 8
86. btr. 17. top. boj. sk. Dol 1,700 1 2 1
1. bat. 21. obm. ods. Borovnica 4,400 2 4 4
3. bat. 311. peh. polka Preserje 5,200 4 5 6
221. bat. TM Notr. Gorice 7,000 4 7 7
3. form. div. 5. top. b. sk. Ljubljana 4,500 3 5 4 1
2. bat. 2. gren. polka Ljubljana 6,000 3 5 14
2. dop. gren. bat. Ljubljana 1,500 4 5 5
21. minometni bat. Ljubljana 3,500 3 3 4
71. bat. črnih srajc Škofljica 10,500 3 7 10
1. bat. 23. obm. ods. Šmarje-Sap 16,800 4 7 10
239. bat. TM Višnja Gora 11,000 3 7 7
11. strojnični bat. Dobrepolje 19,000 4 12 12
2. bat. 121. peh. polka Ribnica 10,000 3 1 6 3
3. bat. 121. peh. polka Kočevje 12,000 3 6 1
14. minometni bat. Št. Vid p. Stični 16,000 4 7 9
98. bat. črnih srajc Trebnje 8,000 3 4 4
60. div. graničarjev Novo mesto 12,000 1 3 5 1
1. div. 6. top. polka Novo mesto 7,400 3 2 2
2. bat. 24. peh. polka Novo mesto 19,100 1 1 8 8 1
2. bat. 23. peh. polka Semič 18,450 5 5 8 1
3. bat. 23. peh. polka Metlika 9,800 2 1 9
Skupaj 232,500 66 11 115 143 26 11
Ker število »enot za okrepitev«, ki naj bi jih uporabljali predvsem za varovanje 
železnic in drugih naprav, ni zadoščalo, in da bi obvarovali organske enote obeh 
divizij stražarskih in patruljnih nalog (enote za zavarovanje železnic so morale biti 
tudi zelo razdrobljene na mnoge postojanke), so pozno poleti in zgodaj jeseni 1941 
za zavarovalne naloge pripeljali iz Primorske še več graničarjev iz pehote vseh treh 
obmejnih zapornih odsekov XI. armadnega zbora in jih izoblikovali v bataljone (I. 
in II. bataljon XXI. odseka iz Tolmina, I. in II. bataljon XXII. odseka iz Idrije ter I. 
in II. bataljon XXIII. odseka iz Postojne). Razmestili so jih samo ob železnici kakor 
tudi topniške divizione, ki so večino topov pustili v svojih prejšnjih postojankah ob 
rapalski meji ali pa poslali na posebna zbirna mesta za oborožitev novih enot; 
železnic v Ljubljanski pokrajini pač ni bilo treba varovati s topovi. Graničarje za 
varovanje železnic so poslali celò v Belo krajino. Niso pa nobene graničarske enote 
v Ljubljanski pokrajini uporabili za varovanje meje. Za to nalogo so uporabljali 
predvsem karabinjerje in obmejne miličnike. Kaže, da sta si že sredi leta 1941 
vojska in civilna uprava razdelili naloge tako, da bo prva varovala železnice in 
druga mejo. Najbrž so upoštevali, da državne meje varujejo oboroženi oddelki 
sosednjih držav.
Kaže, da so avgusta 1941 predvsem zaradi zavarovanja železnic in drugih javnih 
naprav v pokrajini območji divizij sardinskih grenadirjev in »Isonzo« razdelili na 
t.i. cone in imenovali poveljnike con. Tako je npr. divizija sardinskih grenadirjev
82
imela tele cone: Ljubljana, Velike Lašče, Ribnica, Kočevje, Morava in Laze; v po­
slednji, ki je obsegalo predvsem Loško dolino in Loški Potok, so bile predvsem 
topniške enote graničarjev (9. in 17. bojna topniška skupina). Cono Laze so septem­
bra 1941 najbrž razdelili v tri cone, in to Logatec, Laze in Cerknica; vsem so 
poveljevali poveljniki graničarskih enot (9. bojne skupine topništva, XXIII. obmej­
nega odseka in 17. bojne skupine topništva). Divizija »Isonzo« pa je imela tele cone: 
Novo mesto, Št. Vid pri Stični, Trebnje, Št. Jernej, Dolenjske Toplice in Črnomelj. 
Vse cone so obenem razdelili še na podcone. Ljubljanska cona je npr. imela tele 
podcone: Ljubljana, Dobrova, Devica Marija v Polju, Borovnica, Vrhnika in Gro­
suplje.
Vojaške enote so že poleti 1941 začeli uporabljati tuoi za aktivno bojevanje proti 
partizanom. Ker sta bili takrat varovanje in obramba javnega reda in mira še 
v rokah policije, je ta (navadno podkvestor Mario Ferrante) vodila akcije in operaci­
je proti partizanskim oddelkom. Zaradi njihovega neuspeha in tudi zaradi prestiža, 
predvsem užaljenosti, je takšno sodelovanje vojaških enot vzbujalo pri njihovih 
poveljstvih nerazpoloženje. Ko pa so vojaške enote iz divizij sardinskih grenadirjev 
in »Isonzo« v drugi polovici oktobra in v začetku novembra 1941 v boju proti 
partizanom pod lastnim poveljstvom dosegle otipljive uspehe (uničenje Belokranj­
ske čete in razbitje Krimskega bataljona), je to vzbudilo zavist pri policiji in še 
poslabšalo odnose med vojsko in civilno upravo v Ljubljanski pokrajini. V takšnih 
razmerah je poveljstvo armadnega zbora 20. novembra 1941 ustanovilo t.i. cono 
Logatec in jo podredilo poveljstvu graničarjev s sedežem v Logatcu. Pod povelj­
stvom cone so bile vse enote, ki so bile v coni, in to ne glede, ali so bile graničarske 
ali ne. Poveljnik cone je bil poveljnik graničarjev XI. armadnega zbora general 
Carlo Danioni s sedežem v Sokolskem domu v Logatcu. Cona je bila med bivšo 
rapalsko mejo in črto Št. Jošt-Ljubljanski vrh-Rakitna-Mačkovec-Lužarji-Stari trg 
pri Ložu-Kozarišče. Glavna naloga je bila varovati železnico in druge javne napra-
Italijanski prestolonaslednik princ Piemontski Umberto II. Savojski v Kočevju 28. 
avgusta 1941 (od leve: Mario Robotti, Umberto IL, Taddeo Orlando, E. Silvestri)
83
ve, za kar je takrat v štirih podconah (Logatec, Rakek, Cerknica in Velike Bloke) 
uporabljala 179 častnikov in 3751 podčastnikov in vojakov iz 7 bataljonov. Nenehno 
je bilo na straži in v patruljah 720 vojakov (ena tretjina straži in patruljira, druga 
tretjina je za to pripravljena, tretja pa počiva).
Vrhovno vojaško poveljstvo je spomladi 1942 ukazalo, naj graničarji zahodno od 
rapalske meje niso več podrejeni poveljstvoma XI. in V. armadnega zbora, temveč 
poveljstvu teritorialne obrambe Videm (poveljnik general Antonio Bergonzi) in 
novoustanovljenemu XXIII. armadnemu zboru v Trstu (poveljnik general Alberto 
Ferrerò, načelnik štaba polkovnik Dino De Ianni). To se je zgodilo 15. junija 1942 in 
general Danioni je takrat odšel v Gorico, kjer je do italijanske kapitulacije poveljeval 
graničarjem videmske teritorialne obrambe (od 1. junija 1943 graničarji novega 
videmskega XXIV. armadnega zbora). Poveljstvo XI. armadnega zbora pa je grani­
čarsko cono v Logatcu preimenovalo v XI. bojno skupino graničarjev (XI. raggruppa­
mento Guardia alla Frontiera); njen poveljnik je bil najprej polkovnik Alberto 
Seraglia in za njim general Carlo Ghe. Obstajala in delovala je do italijanske 
kapitulacije.
Poleti in zgodaj jeseni 1941 so italijanske oborožene sile v Ljubljanski pokrajini 
zaradi naraščanja narodnoosvobodilnega gibanja še bolj drobile svoje sile in so še 
povečale število svojih postojank, tako ob mejah kot tudi v notranjosti. Policija je 
skušala proti partizanskim enotam nastopati z novoustanovljenimi premičnimi od­
delki v Št. Vidu pri Stični, Ortneku, Št. Jerneju, Borovnici in Šmarju-Sap, sestavlje­
nimi iz policistov, karabinjerjev in črnosrajčnikov iz 8. bataljona »M«, ki se pa, kot 
kaže, niso kdo ve kako obnesli. Pozimi 1941-1942 so število postojank, zlasti manjših 
karabinjerskih in financarskih ob meji, nekoliko zmanjšali. Vendar je število voja­
ških posadk še ostalo večinoma nespremenjeno (10. novembra 1941. leta 77 in 10. 
decembra 1941. leta 82).
Večina italijanskih uradov in poveljstev je za partizane uporabljala ime »uporni­
ki« (ribelli) in včasih, vendar zelo redko »partizani« (partigiani). Dne 29. septembra 
1942 pa je general Robotti ukazal podrejenim enotam, naj v prihodnje uporabljajo za 
slovenske in hrvaške partizane le ime »komunistični tolovaji« (briganti comunisti). 
Vendar so tudi po tem datumu še uporabljali ime »uporniki«.
Poveljstvo 2. armade je proti koncu oktobra 1941 spričo nenehnega širjenja 
narodnoosvobodilnega gibanja ugotavljalo, da partizanski oddelki vse bolj prevze­
majo bojno pobudo proti italijanskim enotam in postojankam. Zato je ukazalo, naj 
poveljstva armadnih zborov ustanovijo po dve ali tri motorizirane premične skupine, 
ki jih sestavljajo karabinjerji, oddelki pehote, metalci plamenov, topovi 47mm, 
motorna kolesa in lahki tanki, vendar naj ne presegajo moči bataljona. Na tej osnovi 
je poveljstvo XI. armadnega zbora ukazalo ustanoviti 4 takšne skupine, in to dve pri 
diviziji sardinskih grenadirjev v Ljubljani in Kočevju in po eno pri diviziji »Isonzo« 
(v Novem mestu) in poveljstvu graničarjev (v Logatcu). Kolikor vemo, so takšno 
skupino res ustanavljali v Novem mestu, vendar ne vemo, ali so jo uporabili in ali so 
tudi v drugih treh krajih ustanovili takšne premične skupine. Ponovno so se za 
ustanovitev večje premične skupine odločili sredi januarja 1942. Poveljstvo XI. 
armadnega zbora je namreč sredi januarja 1942 izdelalo t. i. načrt A, po katerem naj 
bi pri poveljstvu armadnega zbora ustanovili manevrsko enoto iz pehotnih in topni­
ških ter motoriziranih oddelkov, zbranih iz enot med Planino in Vrhniko. Ta enota 
naj bi pod poveljstvom generala Castellana ali Danionija na ukaz generala Robottija 
na motornih vozilih odhitela v katerikoli kraj Ljubljanske pokrajine. To manevrsko 
enoto so nato res ustanavljali, vendar nimamo podatkov, da bi kje nastopila.
Takrat je namreč načelnik generalnega štaba kopenske vojske, general Mario 
Roatta, ki je kmalu nato postal poveljnik 2. armade na Sušaku, po svojem inšpekcij­
skem potovanju v Sloveniji in Hrvatski predlagal korenitejšo preureditev italijanske
84
Italijanski častnik v spremstvu vo­
jaka na Tromostovju v Ljubljani 
1942
vojske v Ljubljanski pokrajini in Hrvatski, kar sta potrdila generalni štab kopenske 
vojske in vrhovno poveljstvo italijanskih oboroženih sil. Medtem je tudi Mussolini 19. 
januarja 1942 pristojnost za obrambo javnega reda v Ljubljanski pokrajini prenesel 
s civilne uprave na vojaška poveljstva. Iz bojazni, da se spomladi 1942 razmeroma 
majhne in zelo razdrobljene posadke ne bi mogle upirati partizanskim napadom, naj 
bi jih združili v večje posadke in utrdili postojanke ter ustanovili premične skupine, 
s katerimi bi čistili območja med postojankami in posredovali v primeru partizanskih 
napadov. To je bila zelo defenzivna zamisel, ki je imela pri XI. armadnem zboru za 
posledico izdelavo načrta »Primavera« (Pomlad) dne 5. februarja 1942. Po njem naj bi 
v pokrajini ohranili le dvanajst večjih vojaških posadk, in to v krajih Rakek, Logatec, 
Borovnica, Ljubljana, Grosuplje, Velike Lašče, Kočevje, Petrina, Trebnje, Novo 
mesto, Metlika in Črnomelj ter najnujnejše posadke ob pomembnih prometnih poteh, 
zlasti ob železnicah Postojna-Ljubljana-Zalog, Ljubljana-Metlika in Grosuplje-Ko- 
čevje. Premične oddelke naj bi sestavili v tehle krajih: Rakek, Logatec, Borovnica, 
Ljubljana, Velike Lašče in Novo mesto. Po pritožbah visokega komisarja Graziolija 
in posredovanju višjih vojaških poveljstev v Rimu in na Sušaku je moralo poveljstvo 
XI. armadnega zbora po več sestankih s predstavniki civilne uprave popustiti in 23. 
aprila 1942 pristati na ohranitev 21 ali 22 vojaških posadk in 17 vojaških posadk za 
varovanje železnic.
Kot že rečeno, so v pozni jeseni 1941 začeli zmanjševati število karabinjerskih in 
financarskih posadk, in to predvsem zaradi pomanjkanja ustreznih nastanitvenih 
zmožnosti v zimskem času; treba je upoštevati tudi to, da je bila zima 1941-1942 zelo 
huda in da italijanski ljudje niso bili niti navajeni hladnejšega podnebja niti niso bili
85
ustrezno oblečeni. Kakšno je bilo število posadk in postojank pred iztekom zime, 
kaže tale pregled:
Pregled števila posadk in postojank v Ljubljanski pokrajini 1. 3. 1942
Območje velike enote
Število posadk Število 
- postojank 
skupno vojska karab. financ. obm. mil.
Divizija sardin, grenad. 48 32 22 21 75
Divizija »Isonzo« 32 44 15 7 88
Bojna skupina graničarjev 9 12 8 1 18
Skupno 89 88 45 29 181
Zaradi zelo neugodnih razmer za italijanskega okupatorja na Hrvatskem je 
moralo nekaj enot XI. armadnega zbora odriniti na pomoč V. armadnemu zboru in 
celò v Hercegovino. Tako so odšli I. bataljon 23. pehotnega polka, II. bataljon 24. 
pehotnega polka, III. divizion 6. topniškega polka iz divizije »Isonzo«, 8. bataljon 
črnih srajc »M« z območja divizije sardinskih grenadirjev, medtem ko so 55. legijo 
črnih srajc tej diviziji odvzeli že v drugi polovici avgusta 1941. Niso pa uresničili 
nameravanega odvoza 1. grenadirskega polka na Hrvatsko. Te izgube so skušali že 
februarja nadoknaditi z ustanovitvijo 3. in 11. bojne skupine topništva (brez topov) 
na območju med Velikimi Laščami in Kočevjem, vendar so ju kmalu ukinili in 
z moštvom okrepili divizijo sardinskih grenadirjev. Poslali so tudi 2. grenadirski 
dopolnilni bataljon, ki ni bil v grenadirski diviziji.
Partizanska ofenziva od druge polovice aprila do konca maja 1942 je ob nasprot­
nikovem izvajanju defenzivnega programa »Primavera« ustvarila obsežno svobodno 
ozemlje, ki je po okupatorskih podatkih zajemalo dve tretjini Ljubljanske pokrajine. 
Italijanska vojska, ki je že pred tem izvajala svoj program »Primavera«, je maja 
umaknila manj svojih posadk kot pa karabinjerji. Dne 10. maja, ko je bil osvobojen 
manjši del Dolenjske in Notranjske, je imel XI. armadni zbor skupno 49 posadk, če 
upoštevamo tudi ljubljanska predmestja (Vič, Moste, Devico Marijo v Polju, Dravlje) 
in Žabjo vas pri Novem mestu. Največ (24) jih je bilo na območju divizije sardinskih 
grenadirjev, manj (18) na območju divizije »Isonzo« in najmanj (7) na območju 
graničarjev. Dne 24. maja je imel armadni zbor na mestu 45623 mož (od tega 1906 
častnikov). Največ (14232) jih je imela divizija sardinskih grenadirjev, nekaj manj 
graničarji (12724), pri čemer moramo upoštevati tudi tiste zahodno od rapalske meje 
(vzhodno od nje jih je 12. junija 1942 bilo 4961), še manj divizija »Isonzo« (10406), 
medtem ko je imel štab armadnega zbora s prištabnimi in štabu neposredno podreje­
nimi enotami 7643 mož. Takrat je bilo na dopustu 2295 mož (od tega 97 častnikov), 
Dne 7. junija pred prihodom novih dveh divizij je imel armadni zbor 43956 mož (od 
tega 1710 častnikov). To so tudi prvi nam dosegljivi natančnejši podatki o številčnem 
stanju armadnega zbora in njegovih t. i. velikih enot.
Med partizansko ofenzivo so v drugi polovici maja precej zmanjšali število 
karabinjerskih postaj v pokrajini. Že 24. marca je poveljnik karabinjerske skupine 
Ljubljana, major Lombardi, ukazal ukiniti, tj. umakniti 21 karabinjerskih postaj in 
14 obmejnih karabinjerskih postaj. Dne 20. maja pa je ponovno ukazal, naj ukinejo, 
tj. umaknejo nadaljnjih 15 karabinjerskih postaj, pri čemer je upošteval tudi nekate­
re, ki so jih maja že ukinili, tj. umaknili. Tako je v pokrajini ostalo, skupaj s tistimi 
v mestu Ljubljana, 43 oziroma 42 karabinjerskih postaj.
Razmere za italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini so bile maja zelo
86
kritične. Poveljstvo XI. armadnega zbora je že v začetku maja predvidelo možnost še 
večjega zmanjšanja števila svojih posadk: v najhujšem primeru naj bi jih ohranili le 
v Ljubljani, Novem mestu, Kočevju in Logatcu, medtem ko bi jih osem, ki so jih 
predvideli že v programu »Primavera«, »konzervirali« in bi le varovale železnico. 
Poveljstvo armadnega zbora je v svojih poročilih 12., 22. in 25. maja moledovalo za 
najmanj 19 novih bataljonov, ki bi jih uporabilo predvsem za zavarovalne naloge, da 
bi lahko operativne enote, tj. obe diviziji, uporabljalo za ofenzivno nastopanje proti 
partizanom, katerih število je ocenilo za več kot enkrat več kot jih je bilo v resnici.
Za italijanskega okupatorja neugodne razmere v Ljubljanski pokrajini so obrav­
navali v Rimu zlasti od srede maja dalje. Vemo za sestanek 14. maja v vrhovnem 
vojaškem poveljstvu, pogovore generala Roatta z Mussolinijem in visokega komisarja 
Graziolija v notranjem ministrstvu. Med najpomembnejšimi sklepi so bili: 1. v Ljub­
ljansko pokrajino je treba poslati večje okrepitve, 2. pripraviti večjo vojaško ofenzivo 
proti partizanom, 3. prenesti na vojaške oblasti tudi pristojnosti za varovanje javnega 
reda in mira.
V Ljubljansko pokrajino so junija in v prvi polovici julija poslali tele enote:
1. Dve pehotni diviziji, in to 22. divizijo alpskih lovcev (Cacciatori delle Alpi) iz 
Hercegovine (poveljnik general Vittorio Ruggero nato Luigi Maggiore Perni, načelnik 
štaba polkovnik Aldo Gentilini nato major Giuseppe Dotti, nato podpolkovnik 
Emilio Formichi) z dvema pehotnima polkoma (51. in 52.) in topniškim polkom (1.) 
ter 105. legijo črnih srajc z dvema bataljonoma (104. in 105.) in 153. divizijo 
»Macerata« iz Italije (poveljnik general Edoardo Quarra-Sito, za njim general Vin­
cenzo Giardina, načelnik štaba podpolkovnik Fiorenzo Fantini) z dvema pehotnima 
polkoma (121. in 122.) in topniškim polkom (153.), brez legije črnih srajc, ker 
divizijam, ustanovljenim leta 1941, niso dodajali legij črnih srajc. Prvo divizijo so 
junija razmestili med Stično in Grosupljem, drugo pa na Kočevskem. Obe sta že tisti 
mesec iztrgali partizanom nekaj svobodnega ozemlja. Če upoštevamo, da so morali 
sredi junija poslati dve pehotni diviziji, in to »Novara« (v Divačo) in »Veneto« (v 
Gorico), lahko sklenemo, da je moral italijanski okupator pripeljati v Slovenijo štiri 
svoje divizije. Med njimi je samo eno, tj. divizijo alpskih lovcev, vzel z jugoslovanske­
ga bojišča. Od 25 italijanskih divizij junija 1942 na današnjem jugoslovanskem 
ozemlju jih je bilo šest v Sloveniji.
2. Nekaj manjših enot - bataljonov in topniških divizionov iz drugih velikih enot 
2. armade: III. bataljon 311. pehotnega polka, III. divizion 5. topniškega polka, 56. 
topniški divizion 149mm, 71. baterijo topov 149mm, četo lahkih tankov metalcev 
plamena (četa srednjetežkih tankov je bila v armadnem zboru že od pomladi 1942).
3. Vrnili so nekaj enot, ki so jih v začetku leta 1942 začasno »posodili« V. 
armadnemu zboru (I. bataljon 23. polka, II. bataljon 24. polka, III. divizion 6. 
topniškega polka in VIII. bataljon črnih srajc »M«), zato pa se je moral junija 
premestiti v Italijo 11. bataljon rušilcev.
4. Enote črnih srajc, tako 2. legijo »Superga« (poveljnik konzul Antonio Galardo, 
nato konzul Giovanni Rocca) z dvema bataljonoma (I. in II.) in eno strojnično četo, 71. 
in 81. bataljon z eno strojnično četo, ki so prišli iz legije »Romagnola«, 16. in 85. 
bataljon »M« brez ene čete, ki je bila v Zagrebu. Do takrat so bili v XI. armadnem 
zboru poleg ene legije (v diviziji »Isonzo«) III. in IV. gorski bataljon črnih srajc in 
VIII. bataljon »M«. Iz vseh teh enot črnih srajc so 5. julija 1942 v Ljubljani ustanovili 
bojno skupino črnih srajc »Montagna«. Imenovali so jo po njenem poveljniku fašistič­
nem generalu Renzu Montagni (namestnik podpolkovnik Leonardo Siliato, načelnik 
štaba podpolkovnik Domenico Rebesani), ki je bil do takrat zvezni častnik glavnega 
štaba prostovoljne milice za nacionalno varnost (MVSN) pri poveljstvu 2. armade 
(tam ga je nasledil general Giorgio Vaccaro in tega generai F. Diamanti). Sedež štaba je bil
87
Italijanska vojaška letala na ljubljanskem letališču 1942
v poslopju srednje tehnične šole v Ljubljani na današnji Aškerčevi cesti. Njena 
glavna naloga za nekaj mesecev je bila varovati ljubljansko območje in sprostiti 
divizijo sardinskih grenadirjev za operativne naloge.
5. Letalske sile, predvsem izvidniške (41. in 113.) in lahke bombniške eskadrilje 
(240. in 241.), pod poveljstvom podpolkovnika Ettoreja Zambaldija.
Italijanska vojaška poveljstva so za ofenzivo zbrala velike sile. Dne 11. julija 1942 
je bilo v Ljubljanski pokrajini poveljstvo armadnega zbora (Ljubljana), štiri divizij­
ska poveljstva (Ljubljana. Grosuplje, Novo mesto, Ribnica), poveljstvo bojne skupine 
graničarjev (Logatec), 12 polkovnih poveljstev, od tega 4 topniška, 3 poveljstva legij 
črnih srajc, 77 bataljonov in topniških divizionov (5 pod poveljstvom armadnega 
zbora, 24 v diviziji sardinskih grenadirjev, 15 v diviziji »Isonzo«, 9 v diviziji »Macera­
ta«, 13 v diviziji alpskih lovcev in 11 v bojni skupini graničarjev). Zunaj bataljonov je 
bilo 48 čet in topniških baterij, med njimi četi srednjetežkih tankov in lahkih tankov 
- metalcev plamena, četa oklepnih avtomobilov itd. Število vseh pripadnikov itali­
janskih oboroženih sil tisti čas lahko računamo na okrog 65.000 mož.
Drugi pomemben ukrep je bila podreditev policijskih sil vojaškim poveljstvom, 
tako da je vojska postala pristojna tudi za varovanje javnega reda in mira. To so 
sklenili v Rimu in 22. maja obvestili visokega komisarja Graziolija, ki je to moral 
vzeti v vednost s težkim srcem, saj je to bil po 19. januarju 1942 zanj nov hud udarec. 
Tako so policija, karabinjerji, financarji in obmejni miličniki s 30. majem 1942 glede 
varovanja in obrambe javnega reda in mira postali podrejeni vojaškim poveljstvom. 
Osnovne, lahko bi rekel mirnodobne naloge, so jim seveda ostale, npr. financarjem 
carinska služba itd. in zanje so dobivali še naprej navodila in ukaze od svojih 
nadrejenih uradov. Najbrž so se tolažili s tem, da bo ta podrejenost vojaškim 
poveljstvom trajala le malo časa, do izboljšanja političnih in vojaških razmer v Ljub­
88
ljanski pokrajini. Vendar je njihova podrejenost vojski trajala prav do konca italijan­
ske okupacije pri nas.
Tretji pomemben ukrep je bila velika vojaška ofenziva v celi pokrajini. Do poletja 
1942 je italijanska vojska, zlasti po že omenjenem Mussolinijevem razglasu z dne 19. 
januarja 1942, pri obrambi javnega reda sama, brez policijskih sil, izvajala ofenzivne 
operacije in akcije, vendar le v omejenem obsegu, tj. z manjšimi enotami (največ 
z okrepljenim polkom, nikdar s celo divizijo), na manjšem območju in le za nekaj dni. 
Zdaj pa so višja vojaška poveljstva sklenila, da je treba izvesti večmesečno ofenzivo 
s čimvečjimi silami in v vsej pokrajini. Obsežna temeljna navodila za način izvajanja 
operacij in tudi za ukrepe proti civilnemu prebivalstvu, je 8. junija 1942 dal poveljnik 
2. armade general Roatta na Sušaku. Natančen program za operacije je sredi junija 
(med 11. in 16. junijem) izdelal poveljnik armadnega zbora general Robotti v Ljublja­
ni. V t.i. operativnem ciklu, ki bi imel osem zaporednih operativnih sklopov, naj bi 
armadni zbor s štirimi divizijami in nekaj bojnimi skupinami od 5. julija do 12. 
septembra 1942 tako rekoč prečesal vso pokrajino. Ofenziva naj bi se začela na 
južnem robu ljubljanske kotline in potekala v južni smeri do Kolpe, nato v severni 
smeri do nemško-italijanske meje, nato v vzhodni smeri do italijansko-nemške- 
hrvaške tromeje na Gorjancih in končno v južni smeri do Kolpe. Medtem naj bi 
z manjšimi enotami preiskali območja zahodno od Ljubljane. Dve diviziji, in to 
sardinskih grenadirjev in alpskih lovcev, naj bi predstavljali t.i. manevrsko maso, 
druge velike enote pa zapirale položaje ali pa občasno sodelovale z manjšimi premič­
nimi oddelki.
V ofenzivi, ki se je začela 16. julija 1942 po omenjenem programu in v kateri so 
sodelovale tudi manjše enote iz obeh sosednjih italijanskih armadnih zborov, tj. V. iz 
Crikvenice in XXIII. iz Trsta, je dejansko imela 12 operativnih sklopov, ki so zajeli
Generala Mario Roatta (na levi) in Mario Robotti si z ljubljanskega gradu ogledujeta 
začetek velike ofenzive 16. julija 1942
89
tudi hrvatsko Pokolpje, in je trajala do 4. novembra 1942. Že kmalu po začetku 
ofenzive so na Roattovo pobudo izvedli t.i. 3 bis fazo v Kočevskem Rogu, ki je bila 
prvi odmik od programa in v kateri so tudi z uspelo prevaro, spravili v zelo neugoden 
položaj vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo. Največji uspeh italijan­
ske vojske v ofenzivi je bila ponovna zasedba večine pokrajine. Glavnega cilja, 
uničenja partizanske vojske, pa ofenziva ni dosegla. Uspela pa je zlasti v prvih treh 
fazah prizadeti nekatere njene enote, zlasti pa narodnoosvobodilno organizacijo in 
organe ljudske oblasti na terenu. V drugem delu ofenzive, po preureditvi slovenske 
partizanske vojske v Ljubljanski pokrajini, pa je italijanska vojska že sama utrpela 
nekaj hudih udarcev (npr. pri Kvasici, Lešnici, Poloju). Ofenziva je po avgustu 
izgubila na moči tudi zato, ker so zaradi neugodnih razmer na Hrvaškem morali 
divizija sardinskih grenadirjev, dva bataljona črnih srajc itd. v začetku septembra 
zapustiti XI. armadni zbor. So mu pa še vedno ostale tri divizije za nadaljevanje 
ofenzive.
Med največje značilnosti velike italijanske ofenzive sodi strahovito nasilje itali­
janske vojske. Temeljilo je predvsem na zloglasni Roattovi »okrožnici 3 C« z dne 1. 
marca 1942. Ta je predvidevala požiganje in rušenje hiš in celih vasi, ustrelitev 
moških, ki jih zalotijo na bojišču ali okolici, jemanje in ubijanje talcev, množično 
interniranje prebivalstva itd., medtem ko je ubijanje ujetih partizanov odredil že 
Roattov predhodnik general Ambrosio. Še zlasti množično je bilo to nasilje na 
Notranjskem in zahodnem Dolenjskem. Za italijanskimi enotami so ostali množični 
grobovi, tudi z več kot 45 ali celò z več kot 60 civilisti. Zato zelo cinično zveni 
Robottijev pripis na nekem dokumentu: »Ubija se premalo.« (S’amazza tropo pocco.)
Med veliko ofenzivo so italijanska vojaška poveljstva pristala na ponudbo vršič­
kov slovenske buržoazije za ustanavljanje oboroženih oddelkov Slovencev in njihovo
Skupina italijanskih častnikov pri Kočevju julija 1942 (v sredi generala Taddeo 
Orlando in Mario Robotti)
90
sodelovanje z italijanskim okupatorjem v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju. 
General Roatta je sporazumno z ustaško vlado takšne oddelke ne glede na narodnost 
julija 1942 krstil za prostovoljno protikomunistično milico (Milizia volontaria anti­
comunista - MVAC) in za njeno ustanavljanje in delovanje avgusta 1942 izdal 
posebna navodila. Iz previdnostnih razlogov italijanske oblasti v Ljubljanski pokra­
jini niso dopuščale večjih enot od bataljona, pa še to samo tri bataljone, vse drugo 
moštvo pa je moralo biti v posadkah. Pri vseh belogardističnih oddelkih, kot jih je 
imenovalo narodnoosvobodilno gibanje, so bili italijanski zvezni častniki, pri povelj­
stvu XI. armadnega zbora pa so konec leta 1942 ustanovili poseben urad za MVAC, ki 
ga je najprej vodil podpolkovnik fašistične milice Aurelio Languasco, za njim nato 
major fašistične milice Antonio Mammucari, končno pa general Armando Lubrano; 
v tem uradu je bil tudi častnik iz vrst MVAC.
Še med veliko ofenzivo so vojaška poveljstva v pokrajini obnavljala postojanke 
vojske in karabinjerjev, s pomočjo italijanskih oboroženih sil pa so se vzpostavljale 
tudi belogardistične postojanke. Takoj po ofenzivi je poveljstvo XI. armadnega zbora 
nekoliko spremenilo razmestitev svojih enot. Medtem ko so velike enote na treh 
koncih pokrajine, tj. na vzhodu, zahodu in jugu ostale nespremenjene (divizija 
»Isonzo« je ostala v osrednji in vzhodni Dolenjski, XI. bojna skupina graničarjev na 
Notranjskem in divizija »Macerata« na Kočevskem), pa sta osrednji del pokrajine, ki 
ga je več kot leto dni zasedala divizija sardinskih grenadirjev, zasedli dve novi enoti. 
V Ljubljano in okolico je prišla divizija alpskih lovcev (poveljstvo v Ljubljani) in na 
območje med Ribnico in Žužemberkom bojna skupina črnih srajc »XXI. Aprile« 
(poveljstvo v Ribnici). Tako so namreč 16. avgusta prekrstili Montagnovo bojno
General Mario Robotti, visoki komisar Emilio Grazioli in pokrajinski tajnik fašistič­
ne stranke Orlando Orlandini v pogovoru z župnikom Josefom Krakerjem v Kočevski 
Reki avgusta 1942
91
skupino črnih srajc; niso uspela prizadevanja nekaterih dejavnikov, da bi jo pustili 
v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Dva njena bataljona (16. in 81.), ki sta se v začetku 
septembra vrnila v Hrvatsko, so nadomestili s prihodom 215. skvadrističnega bata­
ljona črnih srajc »Nizza«, tako da je imela bojna skupina 2. legijo (poveljstvo 
v Vidmu-Dobrepolju) z dvema bataljonoma (I. in II.), pet samostojnih bataljonov 
črnih srajc (III. gorski, IV. gorski, VIII. »M«, 71. in 85), tri bataljone mobiliziranih 
teritorialcev (221., 239. in 248), 2. dopolnilni grenadirski bataljon, tri samostojne čete 
črnih srajc in topniško baterijo graničarjev. Osnovna naloga bojne skupine je bila 
varovanje železnice med Grosupljem in Kočevjem.
Pregled razmestitve enot XI. armadnega zbora avgusta 1942 (izvirnik)
Dne 1. decembra 1942 je bilo v Ljubljanski pokrajini poveljstvo armadnega zbora 
(Ljubljana), tri poveljstva divizij (Ljubljana, Novo mesto, Kočevje), dve poveljstvi 
bojnih skupin (Logatec, Ribnica), dve bojni skupini topništva graničarjev (Rakek, 
Logatec), pet poveljstev pehotnih polkov (Grosuplje, Borovnica, Morava, Novo me­
sto, Črnomelj, poveljstvo enega pehotnega polka divizije »Macerata« z dvema bata­
ljonoma je bilo začasno na Hrvatskem), poveljstva treh topniških polkov (Ljubljana,
92
Novo mesto, Kočevje), poveljstva treh legij črnih srajc (Stična, Trebnje in Videm- 
Dobrepolje) in 42 raznih bataljonov ter 15 topniških divizionov; bilo je tudi nekaj čet 
zunaj bataljonov.
Po ofenzivi je imel armadni zbor približno toliko moštva kot zgodaj spomladi 
1942, tj. 45.937, in to divizija alpskih lovcev 15.314, divizija »Macerata« 6.293. 
divizija »Isonzo« 11.419, bojna skupina črnih srajc »XXI Aprile« 3.913, bojna skupina 
graničarjev 4.477, razni oddelki 4.521. Prišteti je treba še 1.977 mož iz t.i. policijskih 
sil, in to 982 karabinjerjev in policistov, 650 financarjev, 238 obmejnih miličnikov in 
107 železniških miličnikov, ter okrog 4.544 belogardistov. Skupno je imel takrat 
italijanski okupator pod orožjem v Ljubljanski pokrajini 52.458 mož. Imel je tudi 188 
topov in 402 minometa, 24 tankov, 652 raznih avtomobilov itd.
Postojank pa je bilo tisti čas več kot 30 manj kot npr. 1. marca 1942. Razmerje med 
številom posadk raznih oddelkov oboroženih sil v Ljubljanski pokrajini in skupno 
število postojank decembra 1942 nam pokaže tale pregled:
Pregled števila posadk in postojank v Ljubljanski pokrajini decembra 1942
c
Območje enote
Število posadk
Postojank
skupno vojska
karabi­
njerji
finan­
carji
obm.
mil. MVAC
Divizija »Isonzo« 21 20 21 4 10 36
XI. bojna skupina
graničarjev 14 9 5 - 15 25
Divizija alp. lovcev 19 20 11 - 38 51
Divizija »Macerata« 12 12 5 - - 18
Bojna skupina č. s.
»XXI Aprile« 15 5 2 - - 15
Skupno 81 66 44 4 63 145
Povedal sem že, da so 30. maja 1942 t.i. policijske sile v Ljubljanski pokrajini 
podredili vojaškim poveljstvom. Ko so bile podrejene visokemu komisarju, je njihovo 
dejavnost vsklajeval njegov vojaški urad s tremi oddelki, ki so jih vodili financarski, 
vojaški in karabinjerski častnik. Pri poveljstvu armadnega zbora pa celò po nekaj 
mesecih niso ustanovili kakšnega posebnega organa, ki bi vsklajeval delo policijskih 
sil. Ker je general Robotti menil, da takšne razmere lahko vzbujajo pri prebivalstvu 
občutek o pomanjkanju organizacijskih sposobnosti, ki so potrebne za dosego cilja, 
tj. za pomirjenje Ljubljanske pokrajine, je 10. novembra 1942 ukazal ustanoviti stalni 
osrednji urad, ki bo podrejen le njemu in ga bodo sestavljali vojaški poveljnik 
ljubljanskega območja, kvestor, poveljnik karabinjerjev XI. armadnega zbora in 
poveljnik karabinjerske skupine Ljubljana ali pa njihovi zastopniki. Naloga urada je 
bila zbirati in ocenjevati novice, ki se tičejo politične policije, in sestavljati dnevna 
poročila, predlagati policijske operacije, svetovati v zadevi interniranja ljudi in 
njihovega izpuščanja iz internacije, predlagati preventivne ukrepe za javno varnost 
(zapore, čistke, blokade itd.), svetovati glede izdajanja prepustnic in dovolilnic itd.
Novi poveljnik armadnega zbora, general Gastone Gambara je po štirinajstih 
dnevih od svojega prihoda v Ljubljano in opazovanja, v svoji novoletni poslanici 
zapisal: »Naloga, ki mi je bila zaupana v Rimu in nato vnovič na Sušaku, je enaka 
nalogi, ki je bila zaupana vsakemu od vas, ki je prišel v to pokrajino. [...] Uničiti 
partizane, pomiriti Slovenijo!« Povedal je tudi, da ima v pokrajini 167 posadk in
93
Italijanska vojska v ofenzivi v Kočevskem Rogu avgusta 1942
glede odnosa do civilne politične oblasti poudaril: »Vsi smo Italijani in skupen je cilj, 
za katerega se borimo Italija.« Poveljstvo armadnega zbora je Gambara sprejel, ko je 
bila slovenska partizanska vojska v Ljubljanski pokrajini (štiri brigade in štirje 
odredi) v t.i. protiofenzivi, ki jo je začela z uspešnim napadom na belogardistično 
postojanko Suhor pri Metliki 26. novembra 1942 in končala s sijajno zmago v Jeleno­
vem žlebu 26. marca 1943. V tej partizanski protiofenzivi je italijanska vojska zlasti 
na treh krajih utrpela velike izgube, in to v Žumberku konec januarja, v Suhi krajini 
sredi marca in v Jelenovem žlebu 26. marca 1943. Čeprav je po prevzemu poveljstva 
povedal, da ne bo ničesar kritiziral, kar je bilo storjenega, in ničesar spreminjal, je 
vendarle 19. januarja 1943 ukazal pri poveljstvih divizij in bojne skupine črnih srajc 
ustanoviti štiri »arditske bataljone za protigverilo«; pozneje so njihovo število omejili 
na tri, in to 1. pri diviziji »Isonzo« (poveljnik stotnik Emilio De Pumpo) v Novem 
mestu, 2. pri diviziji alpskih lovcev (poveljnik major Luigi Magnolfi, nato poročnik 
Arnoldo Conti) na Vrhniki in 3. pri bojni skupini črnih srajc »XXI Aprile« (poveljnik 
podpolkovnik Giovanni Cabras) v Ribnici in jih 10. marca preimenovali v specialne 
bataljone. V bataljone so vključili tudi prostovoljce iz MVAC. Ti bataljoni naj bi bili 
lahki, hitro gibljivi in naj bi delali nenadne sunke proti partizanskim enotam, 
skratka uporabljali predvsem partizansko taktiko. Pomenili naj bi »elito po smelosti, 
iniciativnosti in odločnosti«.
Gambara je imel konec februarja ali v začetku marca 1943 v Rimu pogovor 
z Mussolinijem. Poročal mu je o bojih enot svojega armadnega zbora in divizije 
»Lombardia« iz V. armadnega zbora proti slovenskim in hrvaškim partizanom na 
obmejnem območju januarja in februarja 1943. Po njegovi izjavi je bil baje Mussolini 
zelo dobro poučen o teh bojih in je pohvalil enote, ki so sodelovale v njih. Najbrž je 
zaradi tesnega sodelovanja slovenskih in hrvaških partizanskih enot na obmejnem 
območju na sestanku z Mussolinijem nastala zamisel, da po dveh letih spremenijo
94
General Mario Robotti v Mokronogu 15. septembra 1942
meje območja XI. armadnega zbora in mu podredijo tudi enote na Hrvaškem. Dne 19. 
aprila so namreč območje armadnega zbora razširili na Hrvaško do črte nemško- 
italijansko-hrvaška tromeja pri Bregani-Zdenčina-Rečica-Tušilovič-Barilovič-Pri- 
lišče (ob Kolpi), tako da je prišlo pod XI. armadni zbor vse območje 57. pehotne 
divizije »Lombardia« (poveljnik general Pietro Scipione, načelnik štaba podpolkov­
nik Oreste Sili v Karlovcu). Aprila so en polk (73. pehotni) te divizije premestili 
v Belo krajino, druga dva (74. pehotni in 57. topniški) in legija črnih srajc (137.) so 
ostali na Hrvaškem (Karlovac in Ozalj). Zdaj je imel XI. armadni zbor ponovno, tako 
kot poleti 1942, štiri divizije, vendar tudi precej večje zasedbeno območje. Dne 1. 
maja 1943 je imel armadni zbor takšno število vojakov:
Enota
Častniki Podčastniki in vojaki
na
mestu
na
dopustu skupaj
na
mestu
na
dopustu skupaj
Skupaj
Div. »Isonzo« 550 74 624 12131 1837 13968 14592
Div. alp. lovcev 511 144 655 11375 3691 15066 15721
Div. »Macerata« 312 61 379 6561 1788 8349 8722
Div. »Lombardia« 516 97 613 12557 1908 14465 15078
Boj. skupina 
graničarjev 214 26 240 4085 620 4705 4945
Boj. skupina 
»XXI Aprile« 107 22 129 2960 393 3353 3482
Ostali 186 28 214 3369 488 3857 4071
Skupaj 2396 452 2848 53038 10725 63763 66601
95
Zdaj je imel armadni zbor približno toliko vojakov kot v začetku svoje velike 
ofenzive sredi julija 1942. Vendar je bilo to število le kratkotrajno. Zaradi tega so del 
23. pehotnega polka premestili na severni rob Bele krajine (poveljstvo v Semiču) 
medtem ko je drugi del ostal pod poveljstvom divizije »Lombardia« še vedno v Beli 
krajini. Sredi junija so polk premestili severneje v Dolenjsko (poveljstvo v Novem 
mestu), tako da je le njegov manjši del bil na severnem robu Bele krajine (zato so 24. 
polk premestili na območje Št. Jerneja). S tem so nekoliko strnili sile na območju, 
kjer je bilo težišče delovanja partizanskih enot I. (dolenjske) operativne cone.
Z ukinitvijo Dolomitskega in Notranjskega odreda v zahodnem delu Ljubljanske 
pokrajine in z odhodom Šercerjeve brigade v osrednjo in vzhodno Dolenjsko je za 
italijanske oborožene sile nastopilo olajšanje v zahodnem delu pokrajine. Najbrž je 
bil to tudi eden od razlogov, da so okrog 9. aprila sklenili premestiti divizijo 
»Macerata« v V. armadni zbor na Hrvaško, kjer je nadomestila izgubo divizije 
»Lombardia«. Odšla je 8. maja na območje Delnic (tam se je nastanilo njeno povelj­
stvo), njeno zasedbeno območje na Kočevskem pa je prevzela bojna skupina »XXI 
Aprile« (poveljstvo v Kočevju). Na dotedanje območje te bojne skupine pa so iz 
Grosupljega premestili 52. pehotni polk divizije alpskih lovcev (poveljstvo 
v Ribnici).
Ustanovitev in zaposlitev omenjenih arditskih oziroma specialnih bataljonov, ki 
so včasih utrpeli velike izgube (morda naj večjo 3. specialni bataljon v Suhi krajini, ki 
je imel samo 19. marca 19 mrtvih in 16 ranjenih), ni bistveno spremenila bojevanja 
italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini v 1943. letu. Še vedno so divizijska 
poveljstva usmerjala operacije na svojih območjih in sodelovala druga z drugo na 
stičnih točkah. Poročila pričajo, da so bili nenehni boji, da pa italijanske oborožene 
sile, razen v nekaj redkih primerih (npr. v Polhograjskih Dolomitih), niso mogle
Ustrelitev domačinov iz vasi Dane v Loški dolini na Križni gori 31. julija 1942
96
prizadeti nobene partizanske enote. V začetku aprila je nekdo iz notranjega ministr­
stva v beležki za generalni štab kopenske vojske, glede na izgube v bojih na 
Kočevskem obtoževal diviziji »Macerata« in »Isonzo« za njun skromni bojni duh, kar 
je nato poveljstvo armadnega zbora zanikalo. Vendar tudi iz njegove razčlenitve 
bojnih uspehov v drugi polovici junija zvemo, da ni bilo zadovoljno z bojno taktiko: 
»Moramo priznati, da so znali ti partizani sijajno manevrirati in se .odtrgati* od naših 
bataljonov, kadar koli so to želeli. A to... me spravlja v slabo voljo.« Dodalo je še, da 
je akcija italijanskih bataljonov »hvalevredna v požrtvovalnosti, premagovanju na­
porov in odrekanju,« vendar »nezadostna v smelosti, gibljivosti in manevriranju«.
Edina večja ofenzivna operacija, ki si jo je lahko privoščilo poveljstvo armadnega 
zbora proti partizanskim enotam, ki so se na Dolenjskem in Notranjskem 13. julija 
1943 združile v prvi dve slovenski narodnoosvobodilni diviziji, je bila na Gorjancih in 
v Žumberku. Zbralo je 17 bataljonov, ki jih je podpiralo 11 topovskih baterij, 
5 tankovskih čet in odred ustašev iz vseh enot armadnega zbora, razen iz bojne 
skupine graničarjev. Vendar je ofenziva, ki se je začela 25. julija, udarila v prazno, na 
Gorjancih in v Žumberku takrat ni bilo ne slovenskih ne hrvaških partizanskih enot. 
Obe slovenski narodnoosvobodilni diviziji, podprti s prvima zavezniškima topoma, 
sta ravno takrat napadli dobro utrjeno italijansko postojanko v Žužemberku. Posad­
ka se je že morala umakniti iz kraja v utrjeno župnišče na Zafari, kjer jo je rešila 
pomoč iz sosednjih postojank.
Poveljnik armadnega zbora general Gambara nikakor ni mogel biti zadovoljen 
z izidi bojev, ki so jih imele njegove enote s partizani. Ker so o tem precej govorili 
naokoli, je 22. julija pokaral predvsem častnike, da se preveč govori o neugodnih 
razmerah. »Prizadevam si, da bi imel v svoji pristojnosti častnike-ljudi, ne častnike- 
otroke ali še slabše častnike-dekle.« In dalje: »Splošne in posebne razmere - so pač 
takšne, kakršne so. Ne bodo se izboljšale z razpravami na slepo srečo - z vedenjem in 
besedami veleumnih strategov ali še slabše - s kritiko, ki nato, ko jo poberejo osebe
Visoki komisar Emilio Grazioli (na levi) in generala Alessandro Maccario (v sredi) in 
Guido Cerruti (na desni) na pokopališču v Novem mestu pozimi 1942-1943
7 - Fašisti 97
s kratko in topoglavo razumnostjo, služi samo za slabšanje morale in moči tudi 
dobrih.«
Tudi po poslednji večji operaciji proti 14. narodnoosvobodilni diviziji na Krimu 
konec avgusta in v začetku septembra je general Gambara ostro kritiziral svoje 
častnike: »To je sveta resnica - da potem, ko akcijo končamo in na bojišču preštejemo 
mrtve sovražnike, v navdušenju nad doseženim uspehom poskušamo oslepariti naj­
prej seveda sami sebe in nato še nadrejene, z več ali manj domišljenimi opravičili in 
poročili, ki se končajo v 90% primerov z navajanjem utrujenosti vojaka ali pomanj­
kanja svežih sil, kot krivca za pomanjkljivo izkoriščanje doseženega taktičnega 
uspeha.« Nato je povedal, da se partizani iz nasprotnikove ofenzive pri Ribnici 
zberejb pri Novem mestu in napadejo Metliko in je italijanska vojska, ki ima premoč 
v moštvu in orožju, »vidno oropana uspeha teh naših zmagovitih akcij«. In to po 
zaslugi nekih partizanskih poveljnikov - nekaj jih je navedel - ki niso trgali hlač 
v klopeh vojaških akademij.
Narodnoosvobodilno gibanje se je še pred padcem fašizma v Italiji začelo priprav­
ljati na italijansko kapitulacijo, ki jo je predvidevalo za bližnjo prihodnost. Da bi 
dobilo italijansko orožje, strelivo in opremo ter preprečilo beli in plavi gardi, da bi se 
jih polastili oni dve ter prevzeli oblast v mestih in trgih, je vodstvo narodnoosvobo­
dilnega gibanja sklenilo zbrati na Dolenjskem in Notranjskem tudi narodnoosvobo­
dilne brigade iz drugih slovenskih pokrajin, tj. iz Primorske, Gorenjske in Štajerske. 
S tem v zvezi je v začetku avgusta usmerilo obe diviziji h glavnim železnicam. Tudi 
nemška vojska je po padcu fašizma v Italiji začela zbirati svoje sile na Koroškem, 
Gorenjskem in Štajerskem, da vdro v Ljubljansko pokrajino in v Primorsko in 
zasedejo železniške proge.
Partizanski napadi na t.i. »petrolejski železnici« (julija so po železnicah prek 
Zaloga dnevno prepeljali tudi do 296 cisternskih vagonov, prek Novega mesta pa do 
139) so od poveljstva armadnega zbora zahtevali odtegnitev sil od operativnih nalog 
k močnejšemu zavarovanju železnic. Že v začetku avgusta je moralo odrediti dva 
nova bataljona iz divizije »Lombardia« in po en bataljon iz divizij »Isonzo« in alpskih 
lovcev za varovanje železnic »z namenom na vsak način zagotoviti dovoz petroleja 
v Italijo«, ter cel polk iz divizije »Isonzo« in dva bataljona iz divizije »Lombardia« za 
varovanje žične ovire na slovensko-hrvaški meji. 8. avgusta je tožilo: »Občutno 
poslabšanje razmer - splošnih razmer, ki ima znatno posledico za uporniški tabor, 
pritok hrvaških partizanskih enot za okrepitev slovenskih, znatno izboljšanje oboro­
žitve in napadalnega duha partizanskih tolp v splošnem - zahteva neutrudno opera­
tivno dejavnost, ki v svojem sklopu občutno zmanjšuje dejavnost operativnih enot 
(utrujenost čet, izguba v bojih, bolezni itd.), če ne upoštevamo, da oddelki graničarjev 
in prostovoljne milice [za nacionalno varnost] niso nikoli dobili dopolnitev in so 
organsko tako zmanjšani, da tvegano opravljajo naloge.« Prosilo je, naj mu več ne 
odtegujejo sil.
Od 1. avgusta 1943 so po ukazu prometnega ministrstva vlaki z romunsko nafto 
vozili samo po železnicah Zagreb-Karlovac-Sušak in Karlovac-Ljubljana-Postojna. 
Zato je tudi za ta primer in ne samo za možnost razorožitve italijanske vojske 
v primeru sklenitve premirja med italijansko in britansko ter ameriško vojsko bila 
pravilna odločitev glavnega štaba NOV in PO Slovenije, da 14. in 15. divizijo razmesti 
predvsem ob železnici na Dolenjskem in Notranjskem. Seveda je poveljstvo XI. 
armadnega zbora zato že 27. julija in posebej 5. avgusta ukazalo močnejše zavarova­
nje železnice s stražarsko in patruljno službo, utrjevanjem in miniranjem železniških 
naprav itd. ter poudarilo potrebo po večjem nadzoru in strožjem kaznovanju stražne- 
ga in patruljnega osebja ter hitrejšem popravilu poškodovanih delov proge. Ko so 
začeli izvajati ta ukaza, je bilo le še nekaj tednov do dneva, ko je del zavarovanja 
železnice od Ljubljane do Postojne in dalje do Sežane prevzela nemška vojska.
98
Visoki komisar Giuseppe Lom- 
brassa (na levi) in poveljnik XI. 
armadnega zbora general Gastone 
Gambara na položaju v operaciji 
proti partizanom poleti 1943
Ko so italijanska vojaška poveljstva opazila že omenjeno zbiranje nemških sil na 
meji Ljubljanske pokrajine, so se 9. avgusta na sestanku na poveljstvu 2. armade na 
Sušaku dogovorili za nekatere ukrepe, da bi onemogočili svojemu »zavezniku« 
prodor v Ljubljansko pokrajino. Med temi ukrepi je bila tudi ustanovitev močnejšega 
premičnega oddelka pri Ljubljani. Poveljnik armadnega zbora Gambara se je odločil 
za premestitev bojne skupine »XXI Aprile«, ki ji je po odhodu Renza Montagne maja 
1943 poveljeval general fašistične milice Niccolò Nicchiarelli, s Kočevskega na območ­
je Škofljica-Šmarje-Sap, kar bi »povzročilo umik skoraj vseh posadk s Kočevskega«. 
Menil je, da je treba v Ljubljanski pokrajini obdržati tele železniške in cestne vozle: 
Ljubljana, Logatec, Vrhnika, Grosuplje, Trebnje, Novo mesto in na Hrvaškem Karlo­
vac. »Jasno je, da me nova potreba zavezuje, da na najmanjšo mero zmanjšamo 
dejavnost proti upornikom. To zmanjšanje ne more trajati dolgo, če nočemo tvegati, 
da škodujemo notranjim razmeram v Sloveniji,« je pisal in zahteval prihod novih sil 
ter preklic odhoda nekaterih enot. Poveljnik 2. armade general Robotti z umikom 
enot s Kočevskega ni soglašal in je menil, naj bi premični oddelek izoblikovali iz enot 
posameznih divizij, vendar je bilo že prepozno; omenjena bojna skupina se je že 
umikala s Kočevskega. Da to območje ne bi bilo brez vsakih vojaških enot, je moralo 
poveljstvo 52. pehotnega polka poslati svoj bataljon v Kočevje in Moravo, tja je odšla 
tudi topovska baterija iz 6. topniškega polka.
Še pred padcem fašizma v Italiji so na Sušaku začeli razmišljati o morebitnem 
umiku nekaterih enot 2. armade v Italijo, med njimi tudi XI. armadnega zbora. O tem
99
sta se 15. julija pogovarjala načelnik štaba armade, general Clemente Primieri in 
vodja operativnega urada XI. armadnega zbora stotnik Macchia. Umik naj bi opravili 
v dveh etapah, najprej na Gorjance in nato na bivšo rapalsko mejo. Poveljnik 2. 
armade general Robotti je 31. julija poslal poveljstvu armadnega zbora načrt za umik 
na bivšo rapalsko mejo s priloženim zemljevidom. Načrt je predvideval bodisi pritisk 
partizanov bodisi »kakšnega drugega sovražnika«. V vsakem primeru naj bi bil umik 
postopen in je predvideval štiri zaporedne črte: 1. Zdenčina-Karlovac-Ogulin-Brod 
na Kolpi-Reka, 2. Gorjanci-Kolpa, 3. vzhodno od Ljubljane-Ribnica-Kočevje, 4. na 
stari meji, ki so jo začeli ponovno utrjevati, zlasti na Hrušici. Načelnik vrhovnega 
poveljstva, general Ambrosio pa je na sestanku z nemškimi generali v Trbižu 
6.avgusta naznanil: »Da bi okrepili obrambo Italije, moramo umakniti divizije iz 
Francije, Hrvatske in Slovenije, ker ni dopustno, da bi večino sil, ki branijo [Apenin­
ski] polotok, sestavljale nemške sile in ne italijanske.« Iz nekega drugega vira zvemo, 
da so nameravali odpeljati tri divizije.
Sredi julija so tudi predvidevali, da bodo v zameno za bojno skupino črnih srajc 
»XXI Aprile« pripeljali v Ljubljansko pokrajino 1. hitro divizijo »Eugenio di Savoia« 
(poveljnik general Cesare Lomaglio) iz Like. Njeni predstavniki so si že ogledali 
območja za nastanitev in predlagali območje med Vrhniko (sedež poveljstva) in 
Škofljico. Vendar je general Gambara odsvetoval tej zamenjavi, če pa bi že do nje 
moralo priti, naj bi 1. hitro divizijo razmestili na Kočevskem. Do te zamenjave res ni 
prišlo, pač pa so konec avgusta in začetek septembra premestili iz Hrvatske na 
območje Postojne glavnino pehotne divizije »Re«, da bi jo odpeljali v Italijo, vendar je 
prej prišlo do italijanske kapitulacije.
Morda je bil eden od razlogov, zakaj italijanska poveljstva niso umaknila v Italijo 
več enot, zbiranje nemške vojske pred vrati Ljubljanske pokrajine po 8. avgustu 
(takrat so začeli prihajati na Gorenjsko prvi oddelki 71. nemške pehotne divizije). Ta 
je izrabila partizanski napad na nemški vojaški transport pri Goričici blizu Borovni­
ce za vdor v Ljubljansko pokrajino in Primorsko 26. avgusta. Do 30. avgusta je 
zasedla vse pomembnejše proge v teh pokrajinah; italijanska poveljstva so sicer 
protestirala, niso pa organizirala odpora.
Nekaj dni pred vdorom nemške vojske v Ljubljansko pokrajino je general Gamba­
ra, ki je že od junija 1943 tesno sodeloval s komandantom slovenskih četnikov, 
majorjem Karlom Novakom in baje imel tudi po radiu zvezo z nekim britanskim 
uradom v Kairu, predlagal, naj bi mu dali okrog 200 strojnic in 10.000 pušk. Dal bi jih 
t.i. »slovenski enotnosti«, tj. četnikom in belogardistom, da bi italijanski vojski 
varovali hrbet, ko bi se umikala v Italijo. Predlagal je tudi nekoliko strpnejši odnos 
do prebivalstva (vprašanje internirancev, vojaškega sodišča, revizije političnih sodb). 
Iz tega ni bilo nič, pač pa so v Rimu Gambari zaupali pomembno nalogo združiti sile 
zahodnega dela 2. armade in se z njimi upreti nemški vojski po razglasitvi sklenitve 
premirja z zavezniki, s katerimi so na Siciliji že tekla pogajanja. To nalogo je 
Gambara dobil pet minut pred dvanajsto, pa je ni opravil.
Ko so 8. septembra 1943 zvečer po radiu objavili premirje med italijanskimi 
oboroženimi silami in britansko ter ameriško vojsko, je imela italijanska vojska 
v Ljubljanski pokrajini 84 posadk. Tam je bilo poveljstvo armadnega zbora (Ljublja­
na), dve poveljstvi divizij (alpskih lovcev v Ljubljani in »Isonzo« v Novem mestu), 
medtem ko je bilo poveljstvo tretje divizije (»Lombardia«) na Hrvaškem (v Karlovcu), 
poveljstvi dveh bojnih skupin (»XXI Aprile« v Škofljici in XI. graničarjev v Logatcu), 
poveljstva 7 polkov (med njimi treh topniških), treh legij črnih srajc (2., 98. in 105.) in 
dveh topniških bojnih skupin (9. in 17.), 51 bataljonov in topniških divizionov ter 
nekaj samostojnih čet. Železnice je tisti čas varovalo 32 čet in vod ter 15 topniških 
baterij.
Po padcu fašizma v Italiji 25. julija 1943 se je pomen italijanske vojske v Ljubljan-
100
ski pokrajini povečal še v enem pogledu. Kralj Viktor Emanuel III. je namreč 26. 
julija 1943 razglasil Ljubljansko in Reško pokrajino ter dalmatinski gubernij za 
»vojno ozemlje«, na katerem se za kazniva dejanja uporabljajo določbe vojaškega 
kazenskega zakonika. Na zunaj se je to videlo, da je potlej policijsko uro in nekatere 
druge ukrepe za civilno prebivalstvo določal poveljnik XI. armadnega zbora, general 
Gambara in ne več visoki komisar. Drugače pa se v XI. armadnem zboru po padcu 
fašizma ni spremenilo nič; nikakršnih sprememb ni bilo niti glede črnosrajčniških 
enot.
Enajsti armadni zbor je bil ves čas italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine 
največja enota italijanske vojske in od jeseni 1941 tudi najpomembnejši dejavnik 
v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Od 19. januarja 1942 je bil pristojen za 
obrambo javnega reda in mira, od 30. maja 1942 pa tudi za njegovo varstvo, za kar so 
mu podredili tudi t.i. policijske sile (policija, karabinjerji, financarji, obmejni milič­
niki), ki so bili do takrat podrejeni visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino. Pri 
zatiranju narodnoosvobodilnega boja, zlasti partizanske vojske, je žel nekaj uspehov, 
utrpel pa je tudi precej udarcev. Kakšne so bile po njegovih podatkih njegove izgube, 
kaže tale
Pregled izgub XI. armadnega zbora
Padli Ranjeni Pogrešani
Čas čast. drugi čast. drugi čast. drugi
6. 4.-31. 12. 41 11 101 5 83
— 7
L 1.-31. 12. 42 42 636 73 1041 2 109
L 1.-31. 3. 43 11 90 17 252 1 79
1. 4.-30. 6. 43 13 132 19 219 - 66
L 7.-31. 8. 43 8 156 17 248 - 21
Skupaj 85 1115 131 1843 3 282
Te podatke bi bilo treba preveriti, kajti za čas prvih treh mesecev 1943. leta se 
nam zdijo premajhni. Samo za boje konec januarja in v začetku februarja 1943 je 
poveljstvo armadnega zbora poročalo o 59 mrtvih (med njimi 4 častniki), 160 ranjenih 
(med njimi 10 častnikov) in 38 pogrešanih. Za boje v Suhi krajini sredi marca je 
poveljstvo bojne skupine »XXI Aprile« poročalo o 60 mrtvih (med njimi 3 častniki), 
111 ranjenih (med njimi 7 častnikov) in 5 pogrešanih. Za boj v Jelenovem žlebu je isto 
poveljstvo navajalo 49 mrtvih (med njimi 8 častnikov), 60 pogrešanih, ki so jih 
pozneje našli mrtve, in 96 ranjenih. Že samo te izgube skupaj znašajo 168 oz. 228 
mrtvih in 367 ranjenih. Vendar to niso bile edine izgube v tistem času. Najvišja 
častnika, ki sta padla ali bila smrtno ranjena, sta dva poveljnika polkov, in to 
polkovnika Tomasso Latini in Domenico Orifici.
Iz dokumentov, objavljenih v tej knjigi, in iz podatkov v tem prikazu italijanske 
vojske v Ljubljanski pokrajini, se vidi, da vojaška poveljstva čestokrat niso bila 
zadovoljna z moralo oziroma bojnim navdušenjem svojih vojakov. Navaden italijan­
ski vojak, za fašiste to ne velja, se je tisti čas bojeval slabše kot nemški vojak in zato 
italijanska vojska v svojih operacijah proti slovenskim partizanom ni bila tako 
uspešna kot nemška. Ker partizani večinoma niso ubijali ali grdo ravnali z ujetimi 
italijanskimi vojaki, za fašiste to ne velja, ti v boju niso mnogo tvegali in so se raje 
vdali; partizani so jih razorožili, slekli, sezuli, jim pojasnili cilje narodnoosvobodil­
nega boja in izpustili. Italijanska poveljstva so jih po vrnitvi v enoto, poslala
101
v posebno karantensko taborišče, kjer so jih zasliševala o vzrokih za vdajo in jih nato 
tudi premestila v druge enote.
Pravih ubežnikov iz italijanske vojske v slovenske partizane je bilo bolj malo, če 
izvzamemo vojake - primorske Slovence, zaradi česar so jih tudi že zgodaj začeli 
odstranjevati iz divizije »Isonzo«; pozneje pa so primorske Slovence itak pošiljali 
v t.i. specialne, tj. delavske bataljone. Med tistimi primorskimi Slovenci, ki so 
prebegnili iz XI. armadnega zbora v Ljubljanski pokrajini k partizanom, sta se 
najbolj povzpela Stane Mahne, ki je postal komandant brigade, in Modroslav Braj­
nik, ki je postal komandant bataljona. Kaže, da je bil med prvimi ubežnimi vojaki 
italijanske narodnosti, če ne kar prvi, grenadir iz ljubljanske posadke Bruno Busatto, 
ki je pobegnil v partizane marca 1942 iz Ljubljane, ki ga pa nato niti beg iz 
partizanov ni rešil italijanske krogle.
Med prvimi je bil tudi Antonio Detorri, podčastnik iz divizije »Isonzo«, ki je 
zbežal avgusta 1942 in bil nato partizan do junija 1943, ko ga je v Trstu ranila in ujela 
fašistična policija. Najznamenitejši med ubežniki je bil zagotovo Giovanni Cuccu, ki 
je s svojimi tovariši pobegnil v partizane v Beli krajini novembra 1942 in postal major 
JLA.
Iz ohranjenih italijanskih virov ni mogoče sklepati, da bi bilo v enotah XI. 
armadnega zbora kakšno protifašistično gibanje. Poveljstvo 2. armade je že 28. julija 
1941 opozarjalo, da sta spričo mnogih pojavov nenehnih žalitev italijanskih vojakov, 
psovanja oboroženih sil in državnih ter fašističnih ustanov za italijansko vojsko 
pomembni dve stvari, in to L da komunizem ne prodre v njene čete in 2. da se 
posamezni ali skupinski pojavi komunizma takoj zatrejo. »Žal je komunizem v bivši 
jugoslovanski kraljevini - posebno aktiven je v Sloveniji in v coni vzhodno od Reke 
- zelo močan: komunistične celice so povsod in zato ne gre izključevati možnosti, da 
se one poskusijo ustanoviti tudi v naših četah. Vanje se lahko vrinejo z zvijačno in 
bistroumno propagando, še bolj učinkovito pa s poklanjanjem denarja. Zato je nujno, 
da vsa poveljstva na italijanskem in hrvaškem ozemlju stalno in natančno pazijo, da 
bi preprečili ali zatrli vsak poskus komunistične propagande v naših četah.« Treba je 
priznati, da so imela pri tem več uspeha italijanska poveljstva, kakor pa vodstvo 
narodnoosvobodilnega gibanja, ki se je nekajkrat obrnilo na italijanske vojake 
z letaki v italijanskem jeziku in s poskusi izdajanja posebnega protifašističnega 
glasila za italijanske vojake. Za sedaj ni znan primer, da bi v kakšni italijanski enoti 
na Slovenskem ustanovili komunistično celico.
Poveljnik XI. armadnega zbora general Robotti, ki je že 23. junija 1941 (po 
dogodkih na Golem 12. in okrog Device Marije v Polju 23. junija) izdal navodila za 
obrambo pred komunistično propagando, je Ambrosiova opozorila 9. julija poslal 
poveljnikom podrejenih enot in oddelkov in zapisal tudi sam: »Opozarjam še zlasti na 
pozornost glede nujnosti
- izvajati najstrožje nadzorstvo, da bi preprečili podtalnim agentom izvajati 
komunistično propagando med podrejenimi enotami,
- izdajati natančna navodila, da bi takoj zatrli vsak komunistični pojav, bodisi 
posamezni bodisi skupinski, in to z odločnostjo in največjo močjo, ne da bi se pustili 
presenetiti in da bi čete vsako sumljivo vedenje prijavile svojim nadrejenim vodite­
ljem.«
Višja vojaška poveljstva v Rimu in na Sušaku so zlasti 1943. leta nenehno 
opozarjala na budnost pred pojavi protifašizma v vojski in poveljstva enot in posebej 
karabinjerske sekcije v divizijah so morale mesečno poročati tako o morali vojakov 
kot »o komunistični in malodušni propagandi« v enotah. Med vojaki je bilo le nekaj 
primerov petja pesmi o rdeči zastavi (Bandiera rossa), širjenja partizanskih ali 
italijanskih komunističnih letakov itd. Le spomladi 1943 so odkrili in izročili voja­
škemu vojnemu sodišču nekega podčastnika, ki naj bi v Ljubljani imel stike »s
102
simpatizerji upornikov«. Vojaško vojno sodišče je obsodilo na smrt le tri italijanske 
vojake, in to 1942 Bruna Busatta, ker je pobegnil k partizanom, od katerih je kmalu 
tudi pobegnil, in Angela Ghirardella zaradi uboja podčastnika ter 1943 Giuseppa 
Cambeddo zaradi »sodelovanja s sovražnikom« (kazen so mu spremenili v dosmrtno 
ječo). Večina vojakov, ki je prišla pred vojaško vojno sodišče v Ljubljani, se je 
pregrešila s težko krajo, težkim ropom, goljufijo, neposlušnostjo ali neubogljivostjo 
itd. Kaže, da je najvišjo časovno kazen (30 let ječe) dobil 1942. leta vojak Fortunato 
Gentile zaradi »pijanosti, neposlušnosti, težkega ropa in uničenja streliva« in med 
redkimi, ki so bili obsojeni zaradi »politične malodušnosti«, je bil vojak Odino 
Vattolo, obsojen na 18 let ječe. Nekaj takšnih primerov pa je seveda ostalo neodkritih 
in zanje lahko zvemo samo iz spominskih virov udeležencev NOB. Ko se je po padcu 
fašizma v Italiji povečala malodušna propaganda, seveda ta ni mogla ostati omejena 
samo na civilno prebivalstvo. Ker je poveljstvo XI. armadnega zbora menilo, da jo 
razširjajo tudi italijanski časopisi, si je vzelo pravico do njihovega pregleda pred 
razširjanjem. Ko sta npr. dva nemška policijska generala 28. julija obiskala povelj­
stvo armadnega zbora v Ljubljani, sta ugotovila, da še niso odstranili Mussolinijevih 
slik in da general Gambara in drugi še vedno nosijo fašistične znake.
Med višjimi častniki iz XI. armadnega zbora so bili le trije, ki jih italijanska 
enciklopedija odporništva navaja med pomembnejšimi odporniki. Najvidnejši je 
gotovo bivši major 23. pehotnega polka Achile Marazza, ki je 1944-1945 delal pri 
vodstvu italijanskega odporništva za severno Italijo v Milanu in bil po vojni državni 
podsekretar ter celo minister. Drugi je bil polkovnik Umberto Morandi, poveljnik 
52. pehotnega polka, ki je bil od septembra 1944 do januarja 1945, ko je padel v nemško 
ujetništvo, poveljnik bojne skupine garibaldinskih divizij »Lombardia« in po vojni 
poveljnik vojaške cone Como ter povišan v generala. Tretji je bil topniški polkovnik oz. 
general Clemente Primieri, bivši poveljnik topništva v XI. armadnem zboru, ki je na 
Korziki postal poveljnik bojne skupine »Cremona« in sodeloval z njo v operacijah 
zavezniške vojske.
Italijanska vojaška poveljstva v Ljubljanski pokrajini so zvesto služila fašistične­
mu režimu. Še zlasti od takrat, ko so dobile v roke tudi t. i. sodno policijo, so bile 
vojaške enote udeležene pri vseh vrstah zločinov nad udeleženci narodnoosvobodil­
nega gibanja in tudi nad prebivalstvom. Zamisli o kolektivnih kaznih, tj. množičnih 
racijah, interniranju, pokolih, jemanju in ustrelitvah talcev, požigih hiš in celih vasi, 
bombardiranju naseljenih krajev itd., so se večinoma porodile v glavah visokih 
vojaških poveljnikov, zlasti generalov Roatta, Robottija in Orlanda. Vojska, ki so ji že 
lep čas vtepali v glavo Mussolinijev izrek: zaupati, ubogati, bojevati se (Credere, 
obedire, combattere), je ves čas poslušno izvajala to nasilje, ki zlasti od 1942. leta po 
krutosti in množičnosti ni nič zaostajalo za nasiljem nemškega okupatorja v sever­
nem delu Slovenije. Le redki so bili pojavi javnega izražanja pomislekov; med najbolj 
znanimi je primer podpolkovnika Adriana Costettija julija 1942 med veliko ofenzivo, 
da je mislil, da bo vojak, mora pa biti krvnik, kar ga je po ovadbi nekega fašističnega 
častnika stalo več zaslišanj in nekaj dni zapora.
Ko so z Mussolinijevim odlokom 19. januarja 1942 vojaške oblasti dobile pristoj­
nost za obrambo javnega reda in mira, so začele z množičnimi racijami v Ljubljani in 
nato tudi v drugih krajih pokrajine. S pomočjo partizanskih ubežnikov, ki so postali 
izdajalci, so izbrale ljudi za zapore, določene skupine ljudi odpeljale v koncentracij­
ska taborišča v Italiji, druge pa izpustile. Skupno je moralo v italijanska koncentra­
cijska taborišča okoli 25.000 Slovencev in Slovenk, postopoma so namreč začele 
pošiljati vanje tudi ženske. Vojaške oblasti so tudi imele glavno besedo pri ustrelitvah 
talcev po proglasu, ki sta ga 24. aprila 1942 izdala visoki komisar Grazioli in 
poveljnik XI. armadnega zbora general Robotti. Poveljstvo armadnega zbora je samo 
določalo, za katere akcije narodnoosvobodilnega gibanja bodo ustrelili talce in tudi
103
Množične racije v Ljubljani februarja in marca 1942
koliko jih bodo ustrelili. Nato jih je en del izbralo samo iz vojaških zaporov, drugi del 
pa je izbrala policija; pri tem ni bilo nobenih nesoglasij. Kvestura je nekajkrat 
določila za talce tudi ljudi, ki jim preiskava pred vojaškim vojnim sodiščem ni mogla 
dokazati ničesar. Talce so streljali v obdobju april 1942 - januar 1943. in to nekatere 
na kraju dejanj in druge v Ljubljani v Gramozni jami. Naj poudarim, da je bilo več 
ljudi usmrčenih kot talci (21 skupin s 145 osebami) kakor pa obsojencev na smrt (51 
oseb), medtem ko gre število postreljenih civilnih oseb med vojaškimi operacijami, 
zlasti v veliki ofenzivi poleti in jeseni 1942, v stotine (to število bo treba šele 
ugotoviti). Medtem ko med usmrčenimi talci in usmrčenimi obsojenci ni nobene 
ženske, pa jih najdemo med postreljenim civilnim prebivalstvom. Medtem ko je 
nemški okupator imena usmrčenih talcev v Spodnji Štajerski in Gorenjski razglašal 
z lepaki, je italijanski sporočal z lepaki samo dejanja narodnoosvobodilnega gibanja, 
zaradi katerih je iz maščevanja ustrelil talce in koliko jih je ustrelil.
Čeprav so partizani, kot sem že povedal, izpuščali ujete italijanske vojake, če niso 
bili fašisti, pa je italijanska vojska postrelila mnogo ujetih partizanov. Ambrosiovo 
načelo, da so ujetniki mrtva teža, ki se je je treba iznebiti že v operacijah, je pod 
Roatto postalo pravilo, ki je veljalo do konca italijanske okupacije. Izjemoma, pod 
strogo določenimi pogoji (predaja pred bojem z orožjem vred itd.), so enote lahko 
pustile pri življenju ujetnike, potem ko so jih zaslišale. Robotti je zahteval tudi pokol 
ranjenih ujetnikov. Zato v Sloveniji ni bilo nobenih zamenjav ujetnikov in ranjencev 
kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Nekaj pogovorov med partizanskimi odpo­
slanci in italijanskimi častniki, celo s poveljnikom divizije »Isonzo« generalom 
Guidom Cerrutijem, ni rodilo nikakršnega uspeha. Temu so zlasti nasprotovala višja 
vojaška poveljstva, ki so imela Ljubljansko pokrajino do konca za neločljivi del 
Italije.
Ne samo v Ljubljanski pokrajini, temveč tudi v Dalmaciji so bila nesoglasja med 
civilno upravo in vojaškimi poveljstvi. Kolikor smo njihov izvor proučili do sedaj,
104
Italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu 1942-1943
lahko rečemo, da sta jih povzročala boj za prestiž in premajhno upoštevanje vojaške 
strani za gospodarske in druge zadeve, ki jih je imela na skrbi civilna uprava. Pri tem 
je pač civilna uprava vselej potegnila krajši konec, kar je seveda še bolj prizadevalo 
njene veljake, zlasti Graziolija. Glede temeljnih namenov italijanske okupacije Ljub­
ljanske pokrajine in mnogih ukrepov zoper udeležence narodnoosvobodilnega giba­
nja in civilno prebivalstvo si civilni in vojaški veljaki niso bili nič v laseh. Velja tudi 
ugotovitev, da je bila vojska že od začetka okupacije manj zaupljiva do civilnega 
prebivalstva kot civilna uprava, ki se je vendarle morala na terenu naslanjati na 
slovenske kolaboracioniste v upravi, saj jih ni mogla nadomestiti z italijanskimi. Že 
iz prejšnjih časov izvirajočega nezaupanja, da ne rečem sovraštva, med Slovenci in 
Italijani se je zavedal tudi Mussolini, ki je konec julija 1942 v Gorici opozoril svoje 
generale: »To prebivalstvo nas ne bo nikoli ljubilo.«
105

Dok. 1
Razglas komandanta mesta Ljubljane 12. 4. 1941 o prevzemu 
oblasti.1
Komanda pehotne divizije »Isonzo«
Generalni štab
Vsemu prebivalstvu!
Italijanska vojska je zasedla vaše kraje.1 2
Z današnjim dnem prevzemam poveljstvo mesta Ljubljane z vso vojaško in civilno 
oblastjo.3
Vaša lastnina, vaše šege in navade se bodo spoštovale pod pogojem, da nihče ne 
napade ali žali oboroženih sil, ki v vaših krajih predstavljajo fašistično Italijo.
Odrejam:
da vsakdo (izvzemši policijsko stražo in žandarmerijo), ki poseduje orožje ali 
municijo kakršne koli vrste, izroči to orožje ali municijo mestnemu poglavarstvu 
v Ljubljani oziroma svojemu krajevno pristojnemu občinskemu uradu do polnoči 
med nedeljo 13. t.m. in ponedeljkom 14. t. m.
Pri komer se bo po poteku tega roka našlo orožje ali municija, bo kaznovan po 
vojnem zakonu.4
Nadalje odrejam, da ponoči od 21. do 5. ure ostane vsakdo doma. Zapustiti 
stanovanje je dovoljeno le osebam, ki imajo pismeno dovolilnico. Tako dovolilo bo 
izdajala zainteresiranim osebam gori navedena komanda. Tozadevne prošnje je 
vlagati pri banski upravi dravske banovine.
Odredbe glede zatemnitve ostanejo v polnem obsegu v veljavi.
V Ljubljani, dne 12. aprila 1941 - XIX.
Divizijski general 
komandant mesta 
Federico Romero
1 Službeni list banske uprave dravske banovine, št. 31, dne 16. 4. 1941. Razglas je objavljen tudi 
v italijanščini.
2 Dne 11. aprila 1941, ko je nemška vojska prodrla že daleč v notranjost Slovenije (Celje, Novo 
mesto, Metlika), so v XI. armadnem zboru naglo sestavili hitro kolono iz delov 1. hitre divizije 
»Eugenio di Savoia« (11. bersaljerski polk) in 14. divizije »Isonzo« ter jo napotili proti 
Ljubljani. Ob pol šestih popoldne je prodrla v mesto, snela z ljubljanskega gradu belo zastavo 
in razobesila italijansko. (Slovenec 14. 4. 1941)
3 Poveljnik pehotne divizije »Isonzo«, general Federico Romero je ostal na tem položaju le dva 
dni. Glej dok. 2.
4 Italijanska vojaška poveljstva so v naslednjih dneh še večkrat pozvala prebivalstvo, naj jim 
izroči orožje, strelivo in vojaške predmete (poveljstvo XI. armadnega zbora npr. 15. in 22. 4. 
1941; Slovenec 17. 4. 1941; letaki v arhivu IZDG.)
107
Dok. 2
Navodila poveljstva 2. armade za guvernerja cone Ljubljana 
14. 4. 1941.1
POVELJSTVO 2. ARMADE VOJNA POŠTA 10, 14. aprila 1941-XIX
Št. 859 prot. zaup.
ZADEVA: Gubernij cone Ljubljana
NASLOVI IZPUŠČENI 
Pehotna divizija »Re« ostane v coni Ljubljana.
Divizijski general Benedetto FIORENZUOLI, poveljnik [divizije] »Re« ostane 
v omenjenem mestu in prevzame funkcije guvernerja cone,1 2 ki je omejena:
- na zahodu: z italijansko-jugoslovansko mejo,
- na severu: z nemško-jugoslovansko mejo,
- na vzhodu: do črte, ki spaja te kraje: Vojnič (vključno) - Karlovac (izključno)
- Novo mesto (izključno) - Litija (vključno) - do nemško-jugoslo- 
vanske meje,
- na jugu: od vzporedno z Reko.
Na območjih, ki so v tej coni, bo general Fiorenzuoli pri izvajanju funkcije 
guvernerja, ukrepal:
- za izvedbo tistega, kar določa moj razglas z dne 13. aprila 1941-XIX;3
- za pospešitev obnove rednega življenja;
- za iskanje oboroženih Srbov, ki so še vedno v coni in za njihov odgon v kon­
centracijska taborišča;
- za zasedbo telegrafskih in telefonskih central, poskrbel bo tudi za obnovo teh 
linij in zaposlitev italijanskega osebja v poslovanju;
1 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (dalje: arhiv IZDG), ital. arhiv, f. 
732/IV.
2 General Fiorenzuoli je ostal guverner le nekaj dni, dokler ni 17. aprila 1941 (glej Slovenec 
19. 4. 1941) po Mussolinijevem povelju prevzel upravo pokrajine civilni komisar za Ljubljan­
sko pokrajino Emilio Grazioli.
3 Poveljnik 2. armade general Vittorio Ambrosio je 13. aprila 1941 izdal »razglas« na lepaku. 
V njem je pozval prebivalce zasedenega ozemlja, naj v 24 urah po objavi razglasa izročijo 
vojaško orožje in strelivo najbližjemu italijanskemu poveljstvu, naj se krajevno orožništvo in 
policija takoj podredita okupatorjevim vojaškim oblastem, naj se vsi vojaki bivše jugoslovan­
ske vojske, ki so zapustili svojo enoto in odšli domov, takoj prijavijo najbližjim okupatorje­
vim vojaškim oblastem in naj bo razmerje med liro in dinarjem pri zamenjavi 30:100. (NAW, 
T-821, R-474, p. 633.) Isti dan so izšla tudi navodila poveljstva 2. armade št. 826/z. z naslo­
vom: vedenje na ozemljih, ki so že ali še bodo zasedena. V njih pravi: »Prebivalstvo ozemelj, 
ki so že ali še bodo zasedena, pripada različnim narodnim skupinam, med katerimi se med 
sedanjimi priložnostmi poudarja vedno živa sovražnost, ki izvira iz nasprotujočih si intere­
sov. To prebivalstvo teži na tem, da bi se približalo Italiji z vidnim namenom, da se okoristi 
z razmerami, ki se porajajo. Ti znaki in morebitni prihodnji pojavi v splošnem svetujejo, da 
glede na znane dvoumnosti tega prebivalstva delujemo z mnogo preudarnosti, z opreznostjo 
in z določeno nezaupljivostjo, da bi se tako tudi na spodbuden način izognili dobrodušnosti in 
širokosrčnosti, ki bi ju lahko razumeli kot znamenja naše šibkosti. V tem smislu je zato treba 
sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi na vseh področjih preprečili vsakršna presenečenja. 
Zahtevam torej od vseh, da se vedejo odločno in brezhibno, ne ločeno od pravilnega občutka 
človečnosti; s čim večjim ozirom na osebe in imovino, pravilnost glede oblike in vsebine. Zato 
se naj vsi od prvih stikov z omenjenim prebivalstvom dalje vedejo po teh načelih.« (Arhiv 
IZDG, f. 924/III it.)
108
- za izvedbo pogodb na kraju za oblačenje čet v coni z izkoriščanjem krajevnih 
virov, posebno glede sena, mesa, lesa;
- za zaprtje bencina, ki je v coni Ljubljana in v drugih njenih glavnih krajih, 
pustil bo najmanjšo nujno količino za prebivalstvo;
- za preprečevanje, da bi v zasedbeno cono vstopali in se nato v njej gibali civili, 
če nimajo za to posebne prepustnice, izdane od vojaških oblasti z izrecnim 
dovoljenjem za gibanje v tej coni;
- za nadzorovanje tiska;
- za preprečevanje, da bi uporabljali uniforme jugoslovanske vojske, ki jih je 
treba takoj zapleniti skupaj z orožjem.4
Za t.p. GENERAL
MAJOR, POVELJNIK IMENOVANI POVELJNIK ARMADE
KRALJEVIH KARABINJERJEV podp. V. Ambrosio
(Gabriele Pianese)
Pianese
Dok. 3
Poročilo civilnega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
22. 4. 1941 o opravljenem delu.1
[CIVILNI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO] 22. aprila [1941]
Št. 44/zaup.
Poročilo
Ekscelenca general
poveljnik druge armade SUŠAK
Po telefonski zahtevi načelnika generalnega štaba posredujem priloženo poročilo 
o dejavnosti, ki sem jo opravil v popolnem soglasju in sodelovanju z vojaško oblastjo.
K. CIVILNI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
1 priloga
POLITIČNA DEJAVNOST
1. Potem ko mi je nekdanji ban dr. Marko NATLAČEN predal pooblastila,* 1 2 mi je 
izrazil živo željo prebivalstva Slovenije, da bi bilo deležno visoke blagohotnosti
4 O prvih ukrepih italijanskih vojaških oblasti v Ljubljanski pokrajini (obvezna oddaja orožja, 
streliva, vojaških predmetov itd., uvedba policijske ure, prepoved prometa z zasebnimi 
motornimi vozili, zamenjava denarja) glej Službeni list banske uprave dravske banovine, št. 
31, dne 16. 4. 1941.
1 Arhiv IZDG, it. arhiv, neregistrirano gradivo.
2 Italijanska tiskovna Agencija Stefani je 16. aprila 1941 objavila tole novico: »Emilio Grazioli, 
zvezni tajnik v Trstu, je bil imenovan za civilnega komisarja na ozemlju Slovenije, ki so ga 
zasedle italijanske čete.« (Slovenec, 17. 4. 1941.) Grazioli, ki je bil že 13. aprila v Ljubljani, je
109
Duceja in zaščite fašistične Italije.* 3 Še tisto popoldne sem poklical k sebi dr. 
NATLAČENA, vodjo klerikalne stranke, že na oblasti, kakor tudi ljubljanskega 
župana in nekdanja ministra dr. GOSARJA, g. PUCLJA in dr. ADLEŠIČA, med 
katerimi je slednji predstavnik liberalne stranke.4
Povedati moram, da je klerikalna stranka na zadnjih volitvah dobila 79 odst. 
glasov, medtem ko so liberalna stranka in drugi skupaj zbrali preostanek.
Klerikalna stranka je izredno vplivna, saj ima seveda podporo duhovščine, ki 
je tukaj zelo pomembna.
Sestavljeno je bilo sporočilo za Duceja in še tisti večer sem ga poslal v Rim.5 
Dan pozneje mi je Duce telefoniral (glej prilogo) in mi rekel, naj nekdanjemu banu 
sporočim:
a) da zelo ceni sporočilo, ki mu je bilo namenjeno,
b) da bo fašistična Italija spoštovala omiko, šege in navade slovenskega 
prebivalstva,
c) da bodo Slovenci dobili določeno avtonomijo in da se bo verjetno ustanovil 
državni mehanizem po slovaškem zgledu,
d) da naj zaupajo fašistični Italiji, ki bo vladala avtoritativno, urejeno in 
pravično in skrbela za koristi prebivalstva.
Nato me je obiskal ljubljanski nadškof monsinjor ROŽMAN.6 Izjavil je, da 
duhovščina v celoti priznava oblast fašistične Italije in se daje na popolno
prevzel upravo po italijanski vojski zasedenega slovenskega ozemlja 18. aprila dopoldne. 
Slovenec je sicer 19. aprila 1941 poročal, da se je to zgodilo že 17. aprila popoldne, bivši ban 
in predsednik narodnega sveta za Slovenijo dr. Marko Natlačen je v svojem poročilu o svojem 
delu spomladi 1941, ki ga je pozneje poslal dr. Mihu Kreku v London, navedel, da se je to 
zgodilo 18. aprila dopoldne (dalje: Natlačenovo poročilo 1941).
3 Potem ko so se dr. Natlačenu 11. in 12. aprila 1941 izjalovili poskusi, da bi dosegel nemško 
zasedbo vse Slovenije in ji izprosil položaj, kakršnega je imela Slovaška, sta 13. aprila 
z županom dr. Adlešičem obiskala Graziolija. Drugi dan sta Grazioli in namestnik tajnika 
fašistične stranke Serera v vladni palači obiskala dr. Natlačna. »Ban je prosil predstavnika 
stranke, da bi blagovolil izraziti Duceju vdan pozdrav v njegovem lastnem imenu in v imenu 
prebivalstva banovine. Dr. Natlačen je zagotavljal lojalnost prebivalstva in izrazil pričako­
vanje, da bo to blagohotno sprejeto pri vojaških in civilnih oblasteh.« (Slovenec 16. 4. 1941.) 
Grazioli pa je v »svojem nagovoru /.../ poudaril, da so prišli Italijani v slovenske kraje 
z namenom, da izvajajo napram tukajšnjemu prebivalstvu najstrožjo pravičnost in lojalnost, 
da pa pričakujejo tudi s strani tukajšnjega prebivalstva popolno korektnost v zadržanju 
napram okupacijskim oblastem in vojski.« (Slovenec 14. 4. 1941.)
4 Takratni župan mesta Ljubljane dr. Juro Adlešič ni bil predstavnik liberalne stranke, ker je 
bil član klerikalne Slovenske ljudske stranke.
5 V svojem poročilu jugoslovanski begunski vladi v Londonu je dr. Natlačen zamolčal to pismo, 
ki so ga 18. aprila napisali in podpisali on, dr. Andrej Gosar, dr. Juro Adlešič in Ivan Pucelj. 
V njem so najprej pohvalili obzirno in korektno vedenje italijanske vojske pri zasedanju 
Slovenije in nato povedali, da so si Slovenci že od nekdaj prizadevali za združitev vsega 
slovenskega ozemlja v eno upravno enoto, in to najprej iz narodnostnih in kulturnih potreb, 
v novejšem času pa tudi iz gospodarskih razlogov. Nato so povedali: »Iz enakih razlogov je 
tudi v sedanjih usodnih trenutkih naša najbolj elementarna želja, da bi Slovenija ostala 
nerazdeljena in bi kot celota prišla pod novi režim. Na ta način kot politična in upravna enota 
organizirana Slovenija, ki teži po svoji geopolitični legi in strukturi že sama k Jadranskemu 
morju, bi se mogla tudi politično in gospodarsko uspešno nasloniti na Kraljevino Italijo.« 
(Franček Saje: Belogardizem. 2. izd., Ljubljana 1952, str. 36, dalje: Saje, Belogardizem.) To 
pismo so zvečer ob 19.15 uri izročili Grazioliju.
6 Ljubljanski škof (in ne nadškof!) dr. Gregorij Rožman je obiskal Graziolija v vladni palači 20. 
aprila 1941 v spremstvu dr. Franceta Kimovca in Ignacija Nadraha. »Msgr. dr. Rožman je 
sporočil Kr. Civilnemu Komisarju svoj pozdrav in pozdrav vse duhovščine na slovenskem 
ozemlju, zasedenem od italijanskih čet, ter mu zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih
110
razpolago italijanskim oblastem, opozoril pa je tudi na veliko dobrohotnost 
Duceja s slovenskim prebivalstvom. Prav rad je uslišal mojo prošnjo, naj v molitve 
vključi tudi molitev za kralja cesarja, kot se je to izpeljalo v Kraljevini.
Ko sem nadškofu vrnil obisk, sem ga prosil, naj dà na vseh zvonikih ljubljan­
skih cerkva razobesiti trobojnice. Monsinjor ROŽMAN mi je povedal, da se to ni 
nikoli zgodilo, da pa bo za nas to zelo rad storil, in res od danes vihra naša zastava 
na vseh cerkvah.
2. Stališče prebivalstva, ki je bilo prve dni hladno vljudno, se je potem izboljšalo in 
postalo naklonjeno do nas, to pa bodisi zaradi pristopa zgoraj omenjenih pred­
stavnikov, bodisi zaradi vedenja Nemcev s prebivalstvom na ozemljih, ki so ga 
zasedli, kar je spodbodlo Slovence iz tistih con, da so še zavzeteje prosili za našo 
zaščito.
3. Vedenje nekdanjih jugoslovanskih državljanov nemškega izvora, ki prebivajo 
tukaj, je bilo kar zadovoljivo. Prepričani so bili, da bodo mesto zasedli Nemci, in 
pred hotelom Metropol so priredili velik sprejem na čast Nemcev. Potem ko so 
izvedle okupacijo italijanske čete, so se večkrat sestali, in zdi se mi, da so poslali 
Hitlerju brzojavko s prošnjo, naj dà zasesti Ljubljano.
Na manifestacijah so bili esesovski oficirji in z elementi nemškega izvora so 
opravljali pravcato hujskaško delo tudi med slovenskim prebivalstvom, vendar se 
jim namere niso posrečile. Njihov namen je bil izzvati plebiscit v prid Nemčije.
Akcija nemških esesovskih oficirjev, ki so v prvih dneh izkoristili našo nepo­
polno zasedbo mesta zaradi pomanjkanja moštva in preiskovali, aretirali, kradli 
in zganjali nasilje, je bila polagoma in najodločneje zatrta.
Nemški ljudje na obrobju Ljubljane so bili ustavljeni z zaporami in odpeljani 
na vojaško poveljstvo zaradi pojasnil.
Vodjo ljudi nemškega izvora sem pozval k zvestemu vedenju in k podrejenosti 
italijanskim oblastem, ki so prevzele vso oblast v mestu.
Zastave s kljukastim križem so bile polagoma zamenjane z italijanskimi, 
edinole za Führerjev rojstni dan so smele viseti poleg naše.7
V Kočevju, kjer je močna skupina prebivalcev nemškega izvora, ki so se pred 
našo okupacijo formirali v oborožene enote, imenovali župana in okrajnega 
glavarja in zasedli rudnike, se je položaj popolnoma umiril z imenovanjem okraj-
oblasti s Fašistično Italijo v korist ljudstva.« (Slovenec 22. 4. 1941 z 2 fotografijama.) Drugi 
dan je Grazioli vrnil obisk dr. Rožmanu. (Slovenec 23. 4. 1941) Škofa dr. Rožmana je Italija že 
jeseni 1941 odlikovala z redom viteza italijanske krone. (Slovenec 5. 10. 1941.)
7 O vedenju Nemcev v Ljubljani glej Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika v Slove­
niji v letih 1941-1945. Maribor 1968, str. 627-629 (dalje: Ferenc, Nacistična raznarodovalna 
politika). Nemški generalni konzul v Ljubljani dr. Hans Brosch je 2. maja 1941 poročal 
nemškemu zunanjemu ministrstvu:
»Ko sem se 22. aprila t. 1. vrnil v Ljubljano, sem moral žal ugotoviti, da med nemškima 
narodnima skupinama v Ljubljani in Kočevju na eni ter italijanskimi okupacijskimi oblast­
mi, zlasti pa še z italijanskim civilnim komisarjem Graziolijem, na drugi strani, vlada močna 
napetost. Vsi volksdeutscherji so bili razočarani, da so Ljubljano in Kočevje zasedle italijan­
ske in ne nemške čete. Svojega razočaranja niso skrivali. Na drugi strani pa se mi je 
pritoževal italijanski civilni komisar, da so v Kočevju ob prihodu italijanske vojske in tudi 
pozneje tamkaj živeči volksdeutscherji v velikih množinah izobesili le zastave s kljukastim 
križem in niti ene italijanske zastave, da so volksdeutscherji ob firerjevem rojstnem dnevu 
izobesili le majhne italijanske zastave, toda velike zastave s kljukastim križem, da si tukaj 
med slovenskim prebivalstvom prizadevajo izvesti tajen plebiscit v korist Nemčije in da 
nasploh razvijajo proti Italiji usmerjeno hujskaško propagando.« (Politisches Archiv Aus­
wärtigen Amtes Bonn (dalje: PAAA), fond Deutsches Konsulat Laibach, Broschevo poročilo 
2. 5. 1941.)
Ill
nega komisarja8 in komisarja za občino, z izročitvijo orožja omenjenih ljudi in 
s karabinjersko zasedbo rudnikov.
Tudi v Kočevje sem poslal 800 zastav, da bi bil ves kraj pokrit s trobojnicami. 
V teh dneh je v Ljubljani vse več zastav in prebivalstvo je samo od sebe prosilo
za naše zastave.
Tudi v drugih središčih cone se mi zdi položaj politično zadovoljiv.
Poskrbel sem že za imenovanje komisarja za okrajno glavarstvo v Logatcu,9
potekajo imenovanja v drugih okrajnih glavarstvih, s katerimi sem počakal, da bi 
se začrtale okupacijske meje.
DEJAVNOST STRANKE
Takoj po okupaciji so bili v najpomembnejših krajih na črti Postojna-Ljubljana 
ustanovljeni strankini centri za pomoč.
Ti centri so opravili in opravljajo koristno vlogo dajanja pomoči prebivalstvu na 
političnem področju. Sodelovali so z vojaškimi oblastmi pri zbiranju orožja in ga 
hranili, dokler ga niso izročili ustreznim skladiščem.
V Ljubljani je bil že ustanovljen zvezni center pomoči stranke, ki usklajuje 
dejavnost obrobnih centrov in dejavnost okrepčevalnih postojank OND10 11 in dejavnost 
brezplačne pomoči (ženski fašiji) vojski.
V Ljubljani so bile ustanovljene tri premične okrepčevalnice Dopolavora, tri 
mobilne postojanke pomoči ženskih fašijev in štirje zvočni kinematografi, ki so 
obiskali v oddaljenih krajih razporejene enote in dosegli dobre rezultate v vseh 
ozirih.
21. april je bil spodobno proslavljen s strani oboroženih sil in predstavništev 
stranke, in to v popolnem soglasju duha in volje.11
KONZULATI IN TUJI DRŽAVLJANI 
Sprejel sem naslednje ukrepe:
1 - zaprtje francoskega, poljskega in belgijskega konzulata;
2 - čiščenje in aretacije vseh Srbov, del katerih, zlasti oficirji, je že v internaciji;
3 - poteka aretacija vseh angleških, francoskih, grških in drugih državljanov so­
vražnih držav;
4 - nadzorstvo nad portugalskim in danskim konzulatom;
5 - danes se je vrnil nemški konzul in je spet začel delovati. Zunanje ministrstvo sem
vprašal, ali naj ostane ali ne, glede na to, da so bili naši konzuli umaknjeni 
z ozemelj zasedene Francije.12
8 O vedenju Nemcev v Kočevju glej Ferenc: Nacistična raznarodovalna politika, str. 570-580. 
V Kočevje je 23. aprila 1941 prispel italijanski okrajni civilni komisar dr. Giovanni Sisgoreo.
9 Slovenec je 25. aprila 1941 objavil novico z dne 23. aprila, da je Grazioli imenoval Umberta 
Rosina za okrajnega civilnega komisarja v Logatcu in Giovannija Sisgorea v Kočevju. 
(Slovenec 25. 4. 1941.)
10 Opera Nazionale Dopolavoro (Narodna ustanova Po delu), organizacija italijanske fašistične 
stranke za kulturno, športno in rekreacijsko delo med zaposlenimi po podjetjih in ustanovah. 
Za vso Italijo je Dopolavoro vodil direktorij (predsednik Rino Parenti, direktor Ceratti Celso 
Maria), za Ljubljansko pokrajino pa Dario Liberati.
11 Enaindvajseti april so fašisti praznovali kot dan ustanovitve Rima.
12 Nemški konzulat, ki ga je vodil dr. Hans Brosch (do smrti avgusta 1942) in za njim dr. Rudolf 
Müller, je ostal do konca italijanske okupacije.
112
TISK
Sprejeti ukrepi:
1 - cenzura dnevnikov, tednikov in mesečnikov, ki so tukaj zelo številni;13
2 - italijanska in fašistična politična navodila tisku;
3 - čez tri dni bosta izšla dva dnevnika dvojezična, za katera smo dali pobudo in ki
ju nadzorujemo;14
4 - v teku je skrbna ocena tiska in se sestavljajo politične ocene urednikov. 
Opozoriti moram, da so domači novinarji popolnoma prostovoljno pristopili k mojim 
navodilom.
ŽIVILA IN CENE
1 - Opravljena je bila ocena obstoječih živil in določena je bila redna poraba
najnujnejših živil;
2 - ugotovljeno je bilo, da še posebej primanjkuje naslednjih živil: pšenične in
koruzne moke in maščob; za ta živila bodo posredovane prošnje za dobavo;
3 - v teku je sestavljanje seznamov cen v primerjavi s cenami pred okupacijo,
prilagojenih na novi tečaj dinarja;15
4 - prepovedal sem, da bi se potrošnikom na debelo prodajala živila.
JAVNE SLUŽBE
Ukrenjeno je bilo naslednje:
1 - pregled delovanja naslednjih javnih služb glavnega mesta: vode, elektrike, plina
in tramvaja;
2 - pregled delovanja istih služb v središčih cone;
3 - prevzem železnice s strani italijanskih uslužbencev in začetek popravil na
pretrganih delih proge;
Glede na to, da bo promet na progi Postojna-Ljubljana lahko obnovljen, kot 
poročajo tehniki, se bo šele čez dva meseca poskrbelo za transportno službo 
z uvedbo avtobusnih linij Trst-Ljubljana in Gorica-Ljubljana, tudi s poštno 
službo.
Za prevoz blaga se pogaja s krajevnimi podjetji v Trstu in Gorici.
GOSPODARSKI POLOŽAJ
Z zasedbo Slovenije z naše strani in s strani Nemčije se je gospodarska celovitost 
dežele popolnoma razbila.
Zdaj mi zasedamo Ljubljano in ozemlja, ki so gospodarsko pasivna, medtem ko so 
vsa industrijska in kmetijska središča v rokah nemških čet. Celo elektrarne, ki dajejo 
energijo Ljubljani in bližnjim območjem, so zdaj v posesti Nemcev.
13 Civilni komisar Grazioli je z odredbo št. 15 dne 2. maja 1941 uvedel cenzuro listov in 
ustanovil Tiskovni urad (Ufficio Stampa e Censura), ki je bil nato vsa leta italijanske 
okupacije tudi središče njegove propagande. (Službeni list kr. civilnega komisariata za 
zasedeno ozemlje, št. 33, dne 23. 4. 1941.) Tiskovni urad je najprej vodil Carlo Tigoli in 
pozneje Francesco Joannin. Arhivski fond Tiskovnega urada je v arhivu Inštituta za zgodovi­
no delavskega gibanja v Ljubljani.
14 Misli na osrednja dnevnika Slovenec in Jutro, ki sta nekatere pomembnejše novice in članke, 
zlasti pa odredbe, objavljala tudi v italijanščini.
15 Italijanski okupator je spomladi 1941 uvedel zamenjavo denarja, in to 100 din za 30 lir in nato 
za 38 lir. (Službeni list banske uprave dravske banovine, št. 31, dne 16. 4. 1941, Službeni list 
kr. civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje, št. 33, dne 23. 4. 1941; Slovenec 19. 
6. 1941.)
8 - Fašisti 113
Naletel sem na banke, ki so bile zaprte nekaj dni pred našo okupacijo, zaradi tega 
so stale tudi nekatere tovarne, ker niso imele denarja, da bi plačale delavce. S sodelo­
vanjem inšpektorjev, ki so mi jih poslala razna ministrstva, sem nemudoma sklical 
sestanke, na katerih smo brž pregledali najpomembnejše in kočljive probleme, ki so 
se kazali, to pa z namenom, da čimprej rešimo težave in oživimo gospodarsko 
življenje v coni.
Na teh sestankih so bili še posebej proučeni problemi bank, industrije in trgovine.
Industrijski objekti so dobili stražo.
FINANČNI UKREPI
Sprejel sem naslednje ukrepe:
a) ugotovitev obstoječih sredstev v vseh javnih uradih in bankah;
b) blokiranje vseh sredstev, vštevši tistih, ki bi morala biti nakazana nekdanji 
beograjski vladi;
c) prepoved izplačil podjetjem in zasebnikom na ozemljih, ki smo jih zasedli, in 
deponiranje teh zneskov v nekdanji banovinski hranilnici;
d) prepoved izvoza denarja, kreditnih pisem, zlata, srebra, dragocenih predmetov in 
umetnin;
e) žigosanje vseh kolkovanih vrednostnih papirjev davčnega in poštnega značaja.
UPRAVNI IN POLICIJSKI UKREPI
Sprejeti so bili naslednji ukrepi:
1 - Nadzor in postopen razpust orožništva, popoln nadzor nad policijo in zapori;
2 - nadzor nad telefoni in telegrafska cenzura;
3 - do novega ukaza zaprtje univerze zaradi njenega prejšnjega protiitalijanskega
vedenja;16
4 - nadzor nad vsemi nekdanjimi banovinskimi in državnimi uradi, ki ga izvajajo od
mene zadolženi uradniki in tisti, ki so jih poslala pristojna ministrstva;17
5 - uvedba dvojezičnih besedil (v italijanščini in slovenščini) v vse akte, dopise in
delo javnih uradov;18
6 - odstranitev vseh slik in kipov nekdanjih jugoslovanskih kraljev in njih postop­
na zamenjava s slikami in kipi kralja, cesarja in Duceja v vseh javnih uradih in 
prostorih;
7 - obveznost vseh funkcionarjev v vseh javnih uradih, da pozdravljajo po rimsko,
kar se sicer že širi - čeprav počasi - med civilnim prebivalstvom; 19
8 - uvedba interne tarife na poštni in telegrafski korespondenci;
9 - uvedba osebnega kartona v hotelih, penzionih in najemniških sobah.
16 Univerzo v Ljubljani (rektor dr. Matija Slavič in nato dr. Milko Kos) so kmalu odprli in je bil 
pouk v vsem obdobju italijanske okupacije.
17 Civilni komisar Grazioli je 20. aprila 1941 izdal »odredbo št. 2 o podreditvi državnih civilnih 
oblastev na zasedenem slovenskem ozemlju kraljevemu civilnemu komisariatu v Ljubljani«. 
(Službeni list kr. civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje, št. 33, dne 23. 4. 1941; 
okrožnica civ. kom. za Ljubljansko pokrajino I., št. 2/1 dne 21. 4. 1941, podpisal jo je 
»pomočnik« dr. Stane Majcen.)
18 Civilni komisar Grazioli je 30. aprila 1941 izdal odredbo št. 14 o dvojezičnem besedilu javnih 
napisov. (Službeni list kr. civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje, št. 35, dne 30. 
4. 1941; okrožnici kraljevega civilnega kom. za Ljubljansko pokrajino 2. in 5. 5. 1941; 
podpisal ju je »pomočnik« dr. Stane Majcen.)
19 Še 18. aprila 1942 je moral Grazioli opozarjati urade, »da mnogi uradniki bivše jugoslovanske 
uprave ne pozdravljajo z rimskim pozdravom« in groziti, da bo takšne uradnike brez vsega 
odpustil iz službe. (Arhiv IZDG, f. 22 it., okrožnica št. 2679 dne 18. 4. 1942.)
114
IREDENTISTIČNE IN NACIONALISTIČNE ORGANIZACIJE
Sprejel sem naslednje ukrepe:
1 - razpustitev protiitalijanskih iredentističnih organizacij in zasedba njihovih se­
dežev z zaplembo premoženja;
2 - ukinitev nacionalističnih organizacij s postopno zasedbo sedežev in s preiskavo.
Ljubljana, 19. april XIX-1941 - ob 17,07 uri
Pogovor med DUCEJEM in civilnim komisarjem Graziolijem
I. Povejte banu, da sem z zadovoljstvom sprejel sporočilo, ki mi ga je poslal, in 
sporočam:
1. da je sedaj usoda Slovenije odločno zvezana z usodo Italije;
2. da se bodo upoštevale narodnost, kultura, šege in navade;
3. da bodo imeli avtonomijo, ki jo bomo ustvarili na način, kot so jo Nemci za 
Slovaško;
4. da naj imajo popolno zaupanje v nas, ker jim bomo vladali z ugledom, redom .
in pravičnostjo. )
II. Glede gospodarskih središč, ki tvorijo pljuča Ljubljane, bodo nadaljnja pogaja-
nja; Q
III. Da bo vedenje vseh Italijanov, ki so na zasedenem ozemlju, brezhibno. Prosim 
Vas, da diviziji »Re«20 za njeno vedenje posredujete mojo živo pohvalo poveljniku, 
častnikom, vojakom;
IV. Da bo en polk grenadirjev s 3000 možmi ostal v Ljubljani;21
V. Ministrstva bodo takoj poslala funkcionarje, ali pa jih bodo imenovala v 24 
urah.22
Prepričan sem, da boste Vi, Grazioli, delali dobro in da boste to ljudstvo 
pripeljali pod italijansko zastavo.
Ni neverjetno, da Vam bom telefoniral vsak dan med 16. in 17. uro.
20 Glej dok. 2.
21 Glej dok. 4, op. 2.
22 O pošiljanju italijanskih upravnih funkcionarjev v Ljubljano glej gradivo v arhivskem fondu 
predsedstva italijanske vlade, ctg. G 7/8, št. 13900 v Osrednjem državnem arhivu v Rimu.
115
Dok. 4
Zapisnik telefonskega pogovora med Mussolinijem 
in civilnim komisarjem za Ljubljansko pokrajino Emiliom 
Graziolijem 28. 4. 1941 o razmerah v pokrajini 
in pripravi priključitve k Italiji.1
Telefonski pogovor med Mussolinijem in Graziolijem
Dne 28. 4. 1941 ob 16.30 uri
Rim - Pailazzo Venezia - govori Mussolini
Ljubljana - vladna palača (visoki komisariat) - govori Grazioli
Mus.: Grazioli, je kaj novega?
Gra.: Nič pomembnega; razmere so vedno dobre.
Mus.: Da.
Gra.: Še vedno rešujemo gospodarska vprašanja.
Mus.: Dobro. So grenadirji že prispeli? 1 2
Gra.: Da, duce.
Mus.: So torej napravili dober vtis?
Gra.: Da, duce. 9. maja bo nato vojaška parada. 3
Mus.: Dobro. Torej bodo korakali z rimskim korakom.
Gra.: Da, duce.
Mus.: Kar se tiče Slovenije, bom ukazal, naj vam dajo besedilo.4 Mislim, da bodo 
zadovoljni. Od takrat dalje boste vi visoki komisar.
Gra.: Da, duce.
Mus. ...s sosvetom, ki ga bodo sestavljali Slovenci, ki bodo imeli davčne oprostitve 
in, kar se tiče vojaškega urjenja, jih bomo pustili v miru, bodo pa del 
Kraljevine Italije.
Gra.: Dobro, duce.
Mus.: Ravno sedaj je gotov ukaz, ki sem ga jaz narekoval. Ukazal bom, naj Vam 
besedilo da grof Ciano.5
Gra.: Da, duce.
Mus.: Mislim, da bodo Slovenci zadovoljni. Pustili jih bomo v miru, ne bomo jih niti
1 Arhiv republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije v Ljubljani (dalje: arhiv 
RSNZ), 2022-1/ZA, inv. 209, 21.
2 V Ljubljano in okolico je pehotna divizija »Granatieri di Sardegna« prispela od konca aprila 
do začetka maja 1941. Prvi grenadirski polk je prvič korakal po ljubljanskih ulicah 29. aprila 
1941 in na Žalah počastil spomin padlih in umrlih italijanskih vojakov iz prve svetovne vojne.
3 Dne 9. maja 1941 so fašisti praznovali peto obletnico ustanovitve italijanskega imperija kot 
»dan vojske in imperija«. V Ljubljani so priredili veliko vojaško parado, ki se je je udeležil 
tudi poveljnik 2. italijanske armade general Vittorio Ambrosio. Slovenec 10.-15. 5. 1941.
4 Misli na ukaz kralja Viktorja Emanuela III. o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji z dne 
3. maja 1941. Glej dok. 5.
5 Italijanski zunanji minister grof Galeazzo Ciano je 29. aprila 1941 zapisal v svoj dnevnik: »Z 
Buffarinijem (državni podsekretar v notranjem ministrstvu - op. T. F.) izdelujem politični 
statut Ljubljanske pokrajine. Statut je zelo liberalen. Služil nam bo za pridobitev simpatij 
tistega dela Slovenije, ki so ga okupirali Nemci in kjer se dogajajo najmračnejši zločini.« 
(Galeazzo Ciano: Diario. Volume secondo 1941-1943. Milano-Roma, 1946, str. 24; Zaupni 
dnevnik grofa Ciana. II. del. Maribor 1960, str. 14.).
116
klicali v vojsko; vanjo bodo lahko vstopili prostovoljno, če bodo hoteli. Ste 
nenehno v stiku z bivšim banom?
Gra.: Da, duce, nenehno.
Mus.: Glejte, potem ko bo razglašen kraljevi ukaz, lahko pokličete bana z vsemi 
pokrajinskimi svetovalci, da bodo izrazili svoje zadovoljstvo.6 Me slišite?
Gra.: Ne, duce, poslednji del je bil prekinjen.
Mus.: Torej, ukazal bom, naj vam dajo besedilo ukaza, da bi vi lahko tako zasebno 
rekli tem odličnikom, da se morajo potem, ko bo razglašen, zbrati in izjaviti, 
da so zadovoljni.
Gra.: Da, duce, to bodo nedvomno tudi storili.7
Mus.: Dober dan, Grazioli.
Dok. 5
Kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji 
3. 5. 1941.1
KRALJEVI UKAZ z dne 3. maja 1941 - XIX, št. 291
Ustanovitev Ljubljanske pokrajine
VIKTOR EMANUEL III., 
po milosti božji in narodni volji 
Kralj Italije in Albanije 
Cesar Abesinije
na podlagi člena 18 zakona z dne 19. januarja 1939 - XVII, št. 129,* 1 2 ker smatramo za
potrebno in nujno urediti,
po zaslišanju Velikega Fašističnega Sveta,
po zaslišanju Ministrskega Sveta,
na predlog Duceja fašizma, predsednika vlade,
smo sklenili in odločamo:
Člen 1.
Slovensko ozemlje, katerega meje so začrtane kakor kaže priloženi zemljevid,3 ki 
ga je odobril po Naši naredbi Duce fašizma, predsednik vlade, je sestavni del 
Kraljevine Italije in tvori Ljubljansko pokrajino.
6 Grazioli je 30. aprila poklical k sebi dr. Natlačena, mu prebral osnutek kraljevega odloka 
o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji in mu naročil, naj sestavi zahvalno pismo. Ta je 
to s svojimi sodelavci storil naslednja dva dni in Grazioli ga je 2. maja nekoliko »popravil«. 
(Natlačenovo poročilo 1941.)
7 Glej dok. 5, op. 9.
1 Objavljen v Službenem listu za Ljubljansko pokrajino, št. 37, dne 7. 5. 1941 v italijanščini in 
slovenščini. V precej drugačnem slogu slovenščine sta ga objavila tudi slovenska dnevnika 
»Slovenec« 4. maja 1941 in »Jutro«. »Slovenec« nato v slogu iz Službenega lista za Ljubljan­
sko pokrajino 10. 5. 1941.
2 To je bil zakon o ustanovitvi fašistične in korporacijske zbornice. Njegov 18. člen je določal, 
da se v nujnih primerih (vojna itd.) lahko s kraljevo uredbo zaobide postopek sprejemanja 
zakonskih osnutkov iz 16. člena. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 34, 29. 4. 1942, 
str. 236-238).
3 Tega zemljevida nam še ni uspelo najti niti v arhivu niti v objavi.
117
Člen 2.
S kraljevskimi ukazi, ki bodo izdani na predlog Duceja Fašizma, predsednika 
vlade, notranjega ministra, se določi ureditev Ljubljanske pokrajine, ki bo imela 
glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične 
značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe. 4
Člen 3.
Vladno oblast bo izvrševal Visoki Komisar, imenovan s kraljevim ukazom na 
predlog Duceja fašizma, predsednika vlade, ministra za notranje posle. 5
Člen 4.
Visokemu komisarju bo v pomoč svet 14 predstavnikov, izbranih iz produktivnih 
skupin slovenskega prebivalstva. 6
Člen 5.
Za slovensko prebivalstvo Ljubljanske pokrajine vojaška služba ne bo obvezna. 
Člen 6.
Za osnovni pouk bo obvezna slovenščina. V srednjih in višjih šolah se bo fakulta­
tivno poučevala italijanščina. Vse uradne odredbe se bodo izdajale v obeh jezikih.
Člen 7.
Kraljeva vlada je pooblaščena, objaviti na ozemlju Ljubljanske pokrajine ustavo 
in druge zakone Kraljevine, kakor tudi izdajati predpise, ki so potrebni za njih 
vzporeditev s tamkaj veljajočo zakonodajo in z ureditvijo, ki se določi po čl. 2.7
Člen 8.
Ta ukaz stopi v veljavo z dnem, ko se objavi v Uradnem listu Kraljevine (Gazzetta 
Ufficiale del Regno) in se predloži zakonodajnima skupščinama radi uzakonitve.8
4 Kraljevski ukazi, ki bi natančneje urejali položaj Ljubljanske pokrajine, niso izšli. Iz Sloven­
ca 25. februarja 1943 zvemo, da je predsedstvo italijanske vlade obravnavalo in dobrilo 
osnutek odloka o državljanstvu prebivalcev Ljubljanske pokrajine, Reške pokrajine in 
dalmatinske gubernije. Za podelitev državljanstva se je držalo načela »ius soli, ius sanguinis 
in residenta«: »Italijansko državljanstvo bo podeljeno bivšim jugoslovanskim državljanom, 
ki so rojeni na priključenem ozemlju, katerih očetje so rojeni na istem ozemlju ali v drugih 
pokrajinah Kraljevine. Državljanstvo bo podeljeno tudi onim, ki so rojeni na dotičnem 
ozemlju ter vsaj pet let bivajo tam ali pa v drugih pokrajinah Italije. Da bi na drugi strani 
preprečili nevarnost, da pridejo v sklop državljanstva politično nezaželeni življi, bo odlok 
dajal široko možnost prefektom, da izključijo od podelitve državljanstva nezaželene osebe.« 
Vendar ta odlok ni izšel.
5 Visoki komisarji za Ljubljansko pokrajino so bili Emilio Grazioli, Giuseppe Lombrassa in 
Riccardo Moizo.
6 Prvi sosvet ali konzulto je Mussolini imenoval 26. maja 1941 (glej Slovenec 28. 5. 1941), 
drugega pa 31. maja 1943. Prvi je imel od 3. junija do 5. novembra 1941 pet sej (zapisniki so 
v arhivu IZDG, f. 1 it.), nakar ga visoki komisar ni več sklical k seji, drugi pa se ni sestal niti 
enkrat. Člani prvega sosveta so 8. junija 1941 skupaj z Graziolijem obiskali Mussolinija 
v Rimu, drugi dan so jih sprejeli tudi papež Pij XII., rimski župan, rimski guverner in glavni 
tajnik fašistične stranke. (Slovenec 9., 10. in 28. 6., 5. 7., 12. 8. in 7. 11.)
7 Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je z odlokom št. 1583 dne 26. decembra 1941 razširil 
nekatere osnovne zakone Kraljevine Italije na Ljubljansko pokrajino, in to predvsem t. i. 
osnovni statut Kraljevine Italije z dne 4. 3. 1848, zakon o sestavi in pristojnosti velikega 
fašističnega sveta, predpise o sestavi fašistične stranke, zakon o ustanovitvi fašistične in 
korporacijske zbornice, kraljevi ukaz o priključitvi Albanije itd. (Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 30 dne 15. 4. 1942.) Vsebino teh dokumentov je objavil Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 34 dne 29. 4. 1942.
8 Kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji z dne 3. maja 1941 je Mussolini
118
Duce fašizma, predsednik vlade je pooblaščen, da predloži zadevni zakonski 
osnutek.
Odrejamo, da se ta ukaz, opremljen z državnim pečatom, uvrsti v uradno zbirko 
zakonov in naredb Kraljevine Italije, in
ukazujemo vsakomur, da se po njem ravna in skrbi za njegovo izvrševanje.* 9 
Dano v Rimu dne 3. maja 1941 - XIX.
VIKTOR EMANUEL 
MUSSOLINI
Videl
(po kr. ukazu z dne 20. februarja 1941 - XIX, št. 76)
MUSSOLINI
Vpisano pri Vrhovnem računskem dvoru dne 3. maja 1941 - XIX
Vladne naredbe, reg. 433, list 18. - MANCINI
Prip.: Zemljevid slovenskega ozemlja iz čl. 1 se objavi v Uradni zbirki zakonov in 
naredb.
Ta kraljevi ukaz je bil objavljen v Uradnem listu Kraljevine Italije (Gazzetta Uffici­
ale del Regno d’Italia) št. 105 z dne 3. maja 1941 - XIX.
9. junija 1941 predložil zbornici fašijev in korporacij, ki ga je potrdila drugi dan na svojem 
zasedanju. Dne 8. oktobra 1941 ga je obravnavala zakonodajna komisija za notranje zadeve 
in pravosodje pri senatu, ki ga je končno potrdila 15. aprila 1943. Dne 27. aprila 1943 sta kralj 
in Mussolini podpisala zakon, s katerim je kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine 
dobil veljavo zakona. (ACS, Pres. d. Cons. d. Min., ctg. G 7/8, n. 13.900.)
9 Dne 3. maja 1941 je civilni komisar Grazioli zbral v vladni palači »zastopnike političnih in 
gospodarskih stanov«, med katerimi so bili tudi bivši ban dr. Marko Natlačen in bivši 
ministri Ivan Pucelj, dr. Andrej Gosar, dr. Fran Novak in Ivan Mohorič. Potem, ko jim je 
Grazioli prebral kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji in govoril 
o njegovem pomenu, se je zahvalil dr. Natlačen in izročil Grazioliju spomenico za Mussolini­
ja. Ta se glasi:
»Duce!
V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih Oboroženih Silah, postalo 
del Velikega Kraljestva Italije, izražamo v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu 
Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo 
zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje in ki bodo za nas 
varno jamstvo življenja in zagotovitev bodočnosti našega prebivalstva.
Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske 
pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom.
DUCE, slovensko prebivalstvo bo dokazalo še bolj v dejanju svojo zahvalnost in vso svojo 
lojalnost.
V Ljubljani, dne 3. maja 1941.«
To spomenico je podpisalo 26 Slovencev. Ker škof dr. G. Rožman ni bil navzoč, je njegovo 
vdanostno izjavo za Mussolinija izročil Grazioliju stalni prošt in generalni vikar Ignacij 
Nadrah. Ta izjava se glasi:
»Duce!
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski 
vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse 
duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili 
slovenskemu prebivalstvu.
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj 
božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki Italijanski narod ter nad slovensko 
ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo.« (Slovenec, 4., 6. 
in 11. 5. 1941)
Dne 5. maja 1941 so se na istem kraju zbrali župani iz Ljubljanske pokrajine in na predlog 
ljubljanskega župana dr. Jura Adlešiča podpisali poslanico Mussoliniju. (Slovenec 7., 8. in
10. 5. 1941)
119
Dok. 6
Kraljevi ukaz 7. 6. 1941 o veljavnosti odredb v Ljubljanski 
pokrajini.1
VIKTOR EMANUEL III., 
po milosti božji in narodni volji 
Kralj Italije in Albanije 
Cesar Abesinije
na podlagi kraljevega ukaza z dne 3. maja 1941 - XIX, št. 291, s katerim je bila 
ustanovljena Ljubljanska pokrajina,1 2
na podlagi kraljevega ukaza z dne 18. maja 1941 - XIX, št. 452, s katerim so se 
uredila ozemlja, ki so postala sestavni del Italije,3
na podlagi čl. 18 zakona z dne 19. maja4 1939 - XVII, št. 129
in ker smatramo za potrebno in nujno odrediti, po zaslišanju Ministrskega sveta,
na predlog Duceja fašizma, predsednika vlade,
smo sklenili in odločamo:
Člen 1.
Do nadaljnje odredbe, veljajo na ozemlju Ljubljanske pokrajine odredbe, ki jih 
navaja prvi odstavek člena 6. kraljevega ukaza z dne 18. maja 1941 - XIX, št. 452.5
Visoki komisar te pokrajine izvršuje posle, ki so bili s prejšnjimi odredbami 
poverjeni civilnim komisarjem.
Člen 2.
Ta ukaz stopi v veljavo na dan objave v Uradnem listu Kraljevine in se predloži 
zakonodajnima skupščinama radi uzakonitve.
Duce fašizma, predsednik vlade, je pooblaščen, da predloži zadevni zakonski 
osnutek.
Odrejamo, da se ta ukaz, opremljen z državnim pečatom, uvrsti v Uradno zbirko 
zakonov in naredb kraljevine Italije in ukazujemo vsakomur, da se po njem ravna in 
skrbi za njegovo izvrševanje.
Dano v Rimu dne 7. junija 1941 - XIX.
VIKTOR EMANUEL 
MUSSOLINI
Videl, varuh pečata: GRANDI
Vpisano pri Vrhovnem računskem dvoru dne 7. junija 1941 - XIX.
Vladne naredbe, reg. 434, list 42. - MANCINI
Ta kraljevi ukaz je bil objavljen v Uradnem listu kraljevine Italije (Gazzetta 
Ufficiale del Regno d’Italia) št. 133 z dne 7. junija 1941 - XIX.
1 Objavljen v Službenem listu za Ljubljansko pokrajino, št. 47, dne 10. 6. 1941, ukaz je 
objavljen tudi v italijanščini.
2 Glej dok. 5.
3 Kralj Viktor Emanuel III. je 18. maja 1941 izdal ukaz št. 452, s katerim je uredil in priključil 
k Italiji nekatera ozemlja, ki jih je dobila Italija po razkosanju Jugoslavije, tj. dele Hrvatske- 
ga primorja in Gorskega kotara (priključeno k pokrajini Reka), dele Dalmacije in Črne gore 
(ustanovljena gubernija Dalmacija). Glej Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 47, dne
10. 6. 1941.
4 Glej dok. 5, op. 2 (tu je pomota: biti mora 19. januarja 1939)
5 Ta odstavek se glasi: »Do nadaljnjih odredb ostanejo na ozemljih iz člena 1. [»Ozemlja, 
katerih meje so začrtane, kakor kaže priloženi zemljevid.«! v veljavi odredbe, ki so jih izdala 
zasedbena oblastva, izvzemši tiste, ki zadevajo vojaške potrebe.« (Službeni list za Ljubljan­
sko pokrajino, št. 47, dne 10. 6. 1941).
120
Dok. 7
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 1. 7. 1941 
podrejenim poveljstvom za vedenje v zasedeni Sloveniji.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za razne zadeve V.P. 46, dne 1. julija 1941 - XIX
Št. prot. 06/650 r.z.
PREDMET: Zadržanje v zasedeni Sloveniji.
GOSP. GENERALU FEDERICU ROMERU
poveljniku p.d. »Isonzo« V. P. 59
GOSP. GENERALU TADDEU ORLANDU
poveljniku p.d. »Granatieri di Sardegna« V. P. 81
GOSP. POLKOVNIKU BRUNU MARTINIJU
začasnemu poveljniku topništva a.z. V. P. 46
GOSP. POLKOVNIKU ALBERTU NOTARIJU
poveljniku inženirstva a.z. V. P. 46
ter v vednost:
POVELJSTVU 2. ARMADE V. P. 10
Ni dvoma, da se zadržanje prebivalstva na ozemlju Slovenije, ki smo ga mi 
zasedli, počasi, vendar za gotovo spreminja. .. ,1 2 Morda ne toliko na podeželju, kolikor 
v Ljubljani, toda resnične razmere so takšne in ni težko ugotoviti:
a) neko vedno večjo hladnost v odnosu do nas - pogostoma namerno poudarjeno 
- s strani večine prebivalstva;
b) vedno številnejše in izrazitejše izbruhe nestrpnosti do naših čet s strani nižjih 
slojev (nedavni primeri: napad civilistov na inženirce;3 v vlaku Kočevje-Ljubljana: 
posmehovalno vedenje nekega študenta proti službujočemu častniku;4 v D. Mariji 
v Polju: sramotenje centuriona milice;5 prevratni vzkliki in streli na patrulje milice; 
vedno številnejši protifašistični, protiitalijanski in filoboljševiški napisi; sramotilne 
besede, jasno zaznavne, čeprav izgovorjene ob istočasnem zmedenem mrmranju 
slovenskih besed; posmehovalne geste, neumne klevete itd., itd.).
1 Arhiv IZDG, it. arhiv, fase. 656/11 in 777, 31.
2 Tri pike so v izvirniku. Ravnatelj italijanske policije za Ljubljansko pokrajino (kvestor)
Ettore Messana je že 5. junija 1941 opozoril policijske in orožniške (karabinjerske) urade 
v pokrajini o protiokupatorskem delovanju komunistov (agitacije, sestanki, širjenje letakov) 
in potrebnih policijskih ukrepih. Glej Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodil­
ni vojni jugoslovanskih narodov, del VI - borbe v Sloveniji (dalje: Zbornik NOV, VI), knjiga 1. 
dok. 83.
3 Dne 12. junija 1941 so prebivalci napadli in pognali iz gostilne na Golem tri vojake iz 85. čete 
telegrafistov. Ko so vojaki dobili pomoč, so se vrnili v gostilno in je bil v pretepu ranjen en 
vojak. Prebivalce so nato razgnali s streljanjem, prijeli pa so okrog 50 ljudi in jih 15 izročili 
karabinjerjem v nadaljnjo obravnavo. (Arhiv IZDG, f. 656/11; in f. 777 it., Zbornik NOV, VI/1, 
dok. 84.)
4 Gre najbrž za tale primer: »Častnik, ki je bil v varnostni službi na vlaku, je opazil študenta, ki 
je zbijal šale in se pačil, da so se potniki veselili. On se je omejil na to, da je ukazal 
spremljajočim karabinjerjem, naj tega duhoviteža zapišejo, namesto da bi ga takoj prijeli. 
Primer pomanjkljive akcije.« (Glej op. 7!) Drugih podatkov o dogodku nisem našel.
5 Verjetno misli na dogodek 23. junija 1941, ko je stotnik fašistične milice, poveljnik 38. 
bataljona črnih srajc Leone Castino s črnosrajčniki in karabinjerji aretiral v Vevčah dve 
osebi, pa ga je ena pri tem ugriznila v roko in ranila. To naj bi se zgodilo med prevratnimi 
demonstracijami 23. junija zvečer med 22. in 24. uro, ki so bile v krajih Šmartno ob Savi, 
Devica Marija v Polju (Ljubljana-Polje), Kašlju in Sostrem. (Zbornik NOV, VI/1, dok. 87.)
121
Ti ljudje, ki sicer doslej niso bili navdušeni za nas, so se pa vendarle obnašali 
korektno in prilagodljivo (morda tudi zato, ker so primerjali naše ravnanje z ravna­
njem drugih čet...),6 se nagibajo sedaj, čeprav se tradicionalna dobrosrčnost naših čet 
in samo po sebi razumljiva dobra vzgoja naših častnikov ni v ničemer spremenila, 
k izražanju svojega pogostoma zaničljivega nasprotovanja, k nestrpnosti, na kratko 
k oblikam, ki razodevajo vedno bolj njihovo zlovoljo.
Ni še mogoče povedati, ali je to pripisati sedanjim političnim dogodkom v Evropi, 
ali pa našemu uravnovešenemu ravnanju in splošnemu zadržanju, ki se morda 
tolmači kot slabost.
Toda če se v prvem primeru ne more nič storiti, se more v drugem vendar ugnati 
zla hotenja. Se pravi, »da ne smemo trpeti nobene geste odkritega ali prikritega 
nasprotovanja proti našemu moštvu, našemu režimu, naši domovini«, ki je vsak čas in 
ob vsaki priliki zadovoljila vse potrebe in uslišala želje prebivalstva ter skrbela zanj, 
kolikor je bilo mogoče. »Zatreti vselej, čeprav v omejeni obliki, vendar odločno in 
ostro, vsako protiitalijansko manifestacijo, odgovoriti na predpisani način, ki je vsem 
vojakom že znan (pripor, izročitev kraljevim karabinjerjem, ovadbe, aretacije itd., 
itd.), na vsako gesto, ki žali ugled, do katerega imamo pravico.«
To aktivno obliko odgovarjanja mora, naravno, spremljati primerno vedenje 
našega moštva do prebivalstva. To vedenje je dalo tu in tam (čeprav poredkoma) 
povod posameznikom in bolj gorečim nasprotniškim skupinam, da so povzročili 
incidente, ki so jih morali zatreti naši častniki ali karabinjerji.7
Na podlagi prej navedenega naj se izdajo točna in jasna ustna navodila častnikom 
posameznih enot. Četam naj se ukaže ter jih obenem prepričljivo opomni, da morajo 
biti nezaupljive do ljudi, ki so nam sovražno razpoloženi. Izognejo naj se vsaki obliki 
bratenja in zaupanja ter zavrnejo vsakršno grobost in nasilje. Pri tem naj pazijo, da 
ne bodo premagane, v nobenem primeru pa se naj ne poslužujejo nastopov v obliki 
naknadnih »kazenskih ekspedicij«, ki ne dosežejo nikoli svojega namena, koristijo pa 
nasprotniku. Na naše moštvo je treba v tem smislu prepričevalno vplivati vse dotlej, 
dokler zadržanje tukajšnjega ljudstva do nas ne bo dobilo spodobnejših oblik.
Štejte ta navodila kot strogo osebna ter vas prosim, da mi poročate, kaj ste 
ukrenili.8
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
-M. Robotti-
Mario Robotti
6 Glej op. 2.
7 Poveljstvo XI. armadnega zbora je razčlenilo te in druge dogodke, ki so izražali povečanje 
protiokupatorskega razpoloženja prebivalstva po napadu sil osi na Sovjetsko zvezo, in 24. 
junija v navodilih konkretno pojasnilo, kako se je treba vesti v takšnih primerih. (Arhiv 
IZDG, f. 656/11 it., navodila XI. a.z. št. 02/5795 prot. op. dne 24. 6. 1941)
8 Glej tudi dok. 8. V naših arhivih nisem našel poročil v naslovu navedenih poveljstev o tej 
zadevi. V vedno bolj zaostrenih razmerah je poveljnik 2. armade, general Ambrosio 27. junija 
1941 naročil, naj vojaki tam, kjer so razmere vame, ob prostem izhodu odhajajo iz vojašnic 
brez puške. Poveljnik XI. armadnega zbora general Robotti mu je 2. julija odgovoril, da je 
odredil, naj 40% moštva ostane v vojašnicah in da pripetljaji, »ki so postranskega pomena in 
relativne teže,« in zapažena sprememba v vedenju nekaterih slojev prebivalstva, niso zadost­
ni, da bi spreminjali pravila za izhod iz vojašnic. Dne 21. julija je generalni štab kopenske 
vojske pisal poveljstvu 2. armade, da glede na to, da še niso urejene razmere v Sloveniji, ne 
gre kar tako obsoditi povelja komandanta 7. bataljona rokodelcev, ki je po dogodku na Golem 
ukazal svojim vojakom, da morajo ob prostem odhodu iz vojašnice biti oboroženi s puško. Čez 
šest dni je tudi Ambrosio dovolil, da tam, kjer so že bili pripetljaji, ali bi še lahko prišlo do 
njih, vojaki gredo iz vojašnic z osebnim orožjem. (Arhiv VZI, šk. 79, f. 2, dok. 41-44.)
122
Dok. 8
Poročilo kraljevske kvesture Ljubljana 14. 7. 1941 vodji 
italijanske policije v Rimu o komunistični organizaciji in 
dejavnosti v Ljubljanski pokrajini.1
KRALJEVSKA KVESTURA LJUBLJANA Ljubljana, 14. julija 1941/XIX
073 kab[inet] j[avna] v[arnost]
Komunizem v Ljubljanski pokrajini
NAČELNIKU POLICIJE RIM
ZAUPNO - PRIPOROČENO
V svojem poročilu št. 0619 z dne 10. junija t. I.1 2 sem med drugim namignil na 
težnjo, da se del tukajšnjega prebivalstva nagiba h komunizmu:3 zdaj, ko sem 
pozorneje in temeljiteje proučil splošni položaj in ko so mimo razne ponavljajoče se 
manifestacije, lahko trdim, da je tukaj komunistična propaganda imela široko akcij­
sko področje, da se ji je posrečilo pritegniti ljudi najrazličnejših družbenih slojev; od 
profesorjev do študentov, od umetnikov do delavcev, od državnih uslužbencev do 
uslužbencev v industrijskih podjetjih in zasebnih delavnicah. Izključene niso niti 
ženske, in kot smo zaupno poučeni, nekatere med njimi skrbijo za zveze, prenašanje 
ukazov itd.
Komunistična partija v tej pokrajini se je v svoji organizacijski in izvršni fazi 
ravnala po znanih sistemih komunistične centrale: deli se na dve veliki veji »mladih« 
in »odraslih«,4 vsaka veja ima svoje vodilne organe, pokrajinske, okrajne, okrožne in 
krajevne; deli se na jedra in pride vse do »celic«, ki imajo različna imena, pač glede na 
ustanovo, tovarno ali službo, kjer delujejo.
1 Archivio Centrale dello Stato Roma (dalje: ACS), Ministero dell’Interno, Direzione Generale
Publica Sicurezza (dalje: PS), Divisione affari generali e riservati (dalje: AGR), 1920,
1923-1945, AG 5 - Conflitto Europeo (dalje AG 5), busta (dalje: b.) 94, fascicolo (dalje: f.)
102.
2 Kraljevska kvestura Ljubljana (kvestor Ettore Messana) je 10. junija 1941 poslal vodji 
italijanske policije v Rim obsežno (13 strani) poročilo o političnih in gospodarskih razmerah 
v Ljubljanski pokrajini. (ACS, PS, AGR, 1920, 1923-1945, AG 5, b. 94, f. 102)
3 V začetku omenjenega poročila piše: »Slovensko ljudstvo se je proti raznim gospostvom 
bojevalo za svojo neodvisnost in avtonomijo; ta boj je bil najbolj goreč v jugoslovanski državi, 
in to zaradi raznih verstev in prednosti Hrvatov. Razne težnje pa so obdržale ločnice 
prebivalstva: od tiste za združitev in popolno neodvisnost Slovencev do tiste za mednarodni 
komunizem, pičla manjšina je želela veliko konfederacijo držav, predvsem z Bolgarijo.«
Že 5. junija 1941 je kvestura Ljubljane obvestila nekatere podrejene organe o delovanju 
komunistov: »Znano nam je, da razvijajo v glavnem mestu in v drugih krajih Ljubljanske 
pokrajine združeni in osamljeni elementi komunistično agitacijo in jo celo stvarno izvajajo 
s sklicevanjem sestankov ter sestavljanjem in razširjanjem prevratnih letakov.
Ker se mora takšno delovanje zatreti z največjo odločnostjo in strogostjo, prosimo urade in 
poveljstva, katerim je ta okrožnica naslovljena, naj z največjim prizadevanjem in z vso možno 
preudarnostjo nenehno in aktivno poizvedujejo, da se tako ugotovi obstoj morebitnih komu­
nističnih skupin, prepoznajo posamezni propagandisti, zlasti pa voditelji, ter da zasledujejo 
njihovo gibanje in stike in končno doženejo, kakšna sredstva imajo na voljo in v kakšni obliki 
delajo propagando.« (Zbornik NOV, VI/1, dok. 83)
4 Pod »vejo mladih« je razumeti Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) in pod »vejo 
odraslih« Komunistično partijo Slovenije. Italijanska policija je spomladi in poleti 1941 
imela le splošne podatke o organiziranosti KPS in nekaj desetin imen njenih članov. Do 
nekoliko konkretnejših podatkov se je dokopala šele v pozni jeseni 1941.
123
Partija na veliko uporablja ilegalni tisk.
V zadnjih tednih so bile manifestacije dokaj pogostne: po zidovih rišejo srp in 
kladivo in druge komunistične znake (v teh dneh se je pojavila napisana tudi samo 
črka »V«, kar naj bi pomenilo »zmago« komunizma); več je bilo trošenja prevratnih 
letakov; skratka, v celoti se je povečala dejavnost, ki je po okupaciji naših čet skoraj 
zaspala. 5
K temu so prispevali različni dejavniki: slabše gospodarske razmere, povečanje 
brezposelnosti; ugotovitev, da Italija vlada pravično in ne na način, na katerega so se 
Nemci spravili nad drugi del Slovencev na bližnjih ozemljih pod svojo vladavino; in 
naposled ruski spopad s silami Osi, ki je po tukaj razširjenih govoricah odločilno 
vplival na nastanek rusofilnega gibanja v raznih državah; to povečuje pričakovanja 
in upe, da bo zmagalo orožje sovjetske republike, ta zmaga pa bo razširila komuni­
stični režim.6
Prav v takšnem ozračju se je raširila govorica, da bodo komunisti 14. julija, na 
obletnico »zavzetja Bastilje« (ki so jo v preteklosti tukaj praznovali ekstremistični 
elementi) priredili javne in nasilne manifestacije.7
Ob tej priložnosti moram opozoriti - nadvse zaupno - da se nekaterim zdi, da gre 
pri tem za spretno prikrito hujskanje nemških elementov, ki si želijo spraviti tukajš­
nje prebivalstvo zoper Italijo ali pa upajo, da bi morebitni ljudski punt lahko 
upravičil njihovo posredovanje v Ljubljanski pokrajini, da bi podprli ali kar vodili 
represijo s sistemom deportacij, zaplemb itd.
Čeprav ne verjamem preveč takšnim govoricam, kajti sploh ne dvomim, da močne 
in ugledne italijanske oblasti ne bi mogle obvarovati javnega reda, sem vendarle
5 V poročilih raznih okupatorjevih uradov je precej podatkov o raznih protiokupatorskih 
akcijah v Ljubljanski pokrajini. Vestnik obveščevalnega urada XI. a. z. št. 16 z dne 17. julija 
1941 npr. navaja, da je bilo od 1. do 15. julija 9 primerov streljanja in napadov na nadzorne 
patrulje in troje incidentov med civilisti in vojaki zaradi žalitev, izrečenih na naslov slednjih.
11. julija je bila na več krajih v predmestju Ljubljane pretrgana telefonska zveza. »Komuni­
stična propaganda z letaki, z znaki, narisanimi po zidovih in na štirioglatih kartončkih, ki se 
raztrosijo po cestah, s prevratnimi vzkliki in govori v javnih lokalih itd. narašča vedno bolj in 
se obrača zlasti na vojaštvo s pozivanjem, naj dezertira in preda orožje.« Prve protifašistične 
akcije v Ljubljani so izvajale borbene skupine. Ljubljančani so tudi množično demonstrirali 
na železniški postaji in ob železnici, ko je nemški okupator od 5. do 10. julija 1941 odvažal 
slovenske izgnance iz taborišča Šentvid nad Ljubljano v Srbijo. (Zbornik NOV, VI/1, dok.
104) O najdbi prvih protiokupatorskih letakov v Ljubljanski pokrajini glej poročilo povelj­
stva karabinjerjev XI. a.z. 4. 7. 1941 (Arhiv IZDG, f. 205/11 it.).
6 Poveljstvo karabinjerjev XI. a. z. je 7. julija 1941 poročalo: »Položaj v Rusiji je po drugi strani 
na začetku razplamtil neko vidno prevratno propagando, ki so jo očitno zanetili angleški 
podkupljenci. Dejstvo je, da je velika večina slovenskega ljudstva sprejela vest o vojni 
napovedi osovinskih držav Rusiji z nekim težko prikritim navdušenjem, ki ga ni moglo docela 
zatajiti in kateremu je dalo, ne da bi se ravno prepuščalo odkritim sovražnim dejanjem proti 
Italiji, jasno duška s svojim nenadnim prazničnim in zadostnim razpoloženjem na ulici in 
v prenapolnjenih javnih lokalih. Drugi očitni dokaz bratskih čustev do Rusije je videti v tem, 
da kaže prebivalstvo Ljubljane, odkar so se začele sovražnosti proti ZSSR, neko izrazitejšo 
brezbrižnost in nestrpnost do Italijanov.« (Zbornik NOV, VI/1, dok. 95)
7 Te govorice so se razširile tudi na nemškem zasedbenem območju (glej Zbornik VI/1, dok. 98). 
Italijanske oblasti (kaže, da najprej poveljstvo 1. grenadirskega polka v Ljubljani), so jih 
zaznale pred 10. julijem 1941 in so takoj začele sprejemati ukrepe, da bi zadušile vstajo, če bi 
res izbruhnila. Glej Zbornik NOV, VI/1, dok. 97, 99 in 100. Glej tudi brzojavko pov. 2. armade 
11. 7. 1941 (Arhiv IZDG, f. 656/11 it.). Iz poročila poveljstva karabinjerjev XI. a.z. 23. 7. 1941 
zvemo: »Kasneje so se spet pojavile podobne vesti, češ da je začetek komunističnega upora 
odložen na 19. t.m. ali pozneje. Jasno je, da se te vesti širijo z namenom, da se vznemiri 
ljudstvo in prisilijo italijanske oblasti na stalno pripravljenost.« (Zbornik NOV, VI/1, dok.
105)
124
sprejel nekaj previdnostnih in preventivnih ukrepov, in sicer sem okrepil službo 
straže in zaupnikov, tako da lahko vsaj zdaj in v glavnih linijah sledim komunistične­
mu gibanju.
Vendar moram opozoriti na vznemirjenost, ki se je zlasti razširila po nekaterih 
vojaških poveljstvih, od armadnega zbora do bataljonov in majhnih enot, raztresenih 
po pokrajini. Ta poveljstva so v poročilih in na sestankih s pisnimi in ustnimi navodili 
ukazala stanje pripravljenosti med podrejenimi, opozorila so jih, da vojaki ne smejo 
sami hoditi okoli, svetovala so oficirjem, naj se izselijo iz opremljenih sob in sploh iz 
stanovanj pri zasebnikih in naj se naselijo skupaj v istem prostoru; odpravila so prost 
izhod, povečala so število »obhodnic«, ki morajo nositi s seboj puške tako ponoči kot 
podnevi; v vojašnicah so postavila strojnice, in naposled, močno so okrepila urade in 
poveljstva.8
Nenadoma se je prava panika razširila iz središča na obrobje pokrajine in v nekaj 
dneh sem opazil, kako so se množila svarila raznih poveljstev, da je »ta in ta 
prevratnik«, da bo »v tem in tem kraju sestanek komunistov«, da je »neka gospodična 
pozvala nekega oficirja, naj zamenja uniformo s civilno obleko, da bi se izognil 
zanesljivemu maščevanju komunistov« itd.
Sinoči ob 2.30 uri so me zbudili (kakor tudi poveljnika skupine karabinjerjev) 
z opozorilom bataljona črnosrajčnikov, ki je sporočal, da je v nekem kraju 14 km od 
Ljubljane sestanek komunistov, na katerem naj bi seveda sklepali o manifestaciji za 
14. julij. Odveč je reči, da je takojšnja inšpekcija dala negativen rezultat.9
Visoki komisar po eni strani in jaz po drugi strani si prizadevava pri vojaških 
oblasteh, da bi se polagoma vrnila v normalno sfero običajnega sodelovanja s politič­
nimi in policijskimi oblastmi, edinimi, ki so zaradi tehničnih izkušenj in opreme 
v stanju sprejemati ustrezne ukrepe, namenjene varovanju javnega reda.
Zaradi novih in polagoma zbranih elementov že nekaj tednov aretiram komuni­
stične elemente, zdaj pa se pripravljam na izvedbo represivne operacije proti nekate­
rim izmed njih, pri čemer mi pomaga tudi funkcionar »Ovre«, ki mi ga je poslalo 
ministrstvo.10 11
Primemo se mi zdi opozoriti, da so v jugoslovanskem režimu zatirali pripadnost 
h komunistični partiji in dejavnost v njej z zakonom o zaščiti države z dne 6. januarja 
1929, ki je v nekaterih primerih predvideval tudi smrtno kazen. Po zakonu z dne 8. 
istega meseca je bilo za sojenje najhujših prekrškov pristojno posebno sodišče za 
zaščito države s sedežem v Beogradu, za lažje prekrške pa območna sodišča.
Z italijansko zasedbo Slovenije je pristojnost prešla na navadno sodišče; toda 
doslej so zlasti karabinjerji in policisti, ki so izvajali prepoznavanja in aretacije 
zaradi komunističnih manifestacij (ljudi, ki so jih zalotili pri pisanju po zidovih; 
zaplemba prevratnega tiska itd.), izročali ovadbe vojaškemu sodišču in sicer na 
podlagi odredbe vrhovnega poveljstva, ki je določilo njegovo pristojnost. 11
8 Ko je načelnik štaba XI. a.z. Annibale Gallo pisno sporočil visokemu komisarju Emiliu 
Grazioliju novico o uporu, je ta ustno odgovoril, da so po novicah, ki so mu na voljo, »nemiri 
- v kolikor bi sploh nastali - odloženi na dan 16.« in da bo kvestura, »ki je doslej osredotočila 
svoje delovanje na odkrivanje komunistične organizacijske mreže,« osumljene osebe zaprla 
pred 14. julijem. Odredil pa je cenzuro časopisnih poročil o uporu. (Zbornik NOV, VI/1, dok. 99)
9 Ni mi uspelo ugotoviti, kje naj bi bil omenjeni sestanek komunistov.
10 OVRA - Organizzazione Vigilanza Repressione Antifascismo - Organizacija za nadzor in 
zatiranje antifašizma. To je bila italijanska politična policija, ki jo je v uradu vodje italijan­
ske policije vodil generalni inspektor javne varnosti Guido Leto (pisec knjige Polizia Segreta 
in Italia). Medtem ko je Slovensko primorje bilo v I. coni OVRA (sedež v Milanu), je 
Ljubljanska pokrajina prišla v XI. cono, ki jo je v Zagrebu vodil generalni inspektor j. v. Ciro 
Verdiani. Glej F. Martinelli: L’OVRA. Fatti e retroscena della politica fascista. Milano 1967.
11 To je bilo vojaško sodišče 2. armade na Sušaku (oz. v Karlovcu), dokler niso na Mussolinijevo
125
Z uvedbo civilne uprave bi bilo po moje ustrezneje preiti v normalne razmere. 
Potemtakem si dovoljujem predlagati:
1) ukrep, ki bi prenesel na naše posebno sodišče pristojnosti za obravnavo 
komunističnih manifestacij;12
2) glede na nujnost, da se pokrajina očisti ljudi, za katere je splošno znano, da 
pripadajo komunistični partiji, ali tistih, ki so nevarni za javni red, proti katerim pa 
vsaj za zdaj še ni mogoče zbrati zadostnih dokazov, da bi jih bilo mogoče ovaditi, bi 
bilo dobro razširiti ukrep politične konfinacije na to pokrajino ali vsaj dovoliti, da se 
internirajo v stare pokrajine; 13
3) tudi na to pokrajino bi bilo dobro razširiti odredbo, ki jo je svoje čase izdalo 
ministrstvo in ki je v tem, da se kakršnakoli komunistična manifestacija, ki jo 
kdorkoli ugotovi, takoj prenese na kvesturo, edini organ, ki vodi, usklajuje in izvaja 
ustrezne operacije.
V pričakovanju ministrskih odločitev ponovno zatrjujem, da je' moje delo venomer 
namenjeno zatiranju preostankov političnega hudodelstva in ohranjevanju normal­
nih razmer v javnem redu.
Kvestor
(Ettore Messana)
Ettore Messana
povelje z dne 7. novembra 1941 v Ljubljani dne 20. novembra 1941 ustanovili posebnega 
oddelka tega sodišča. Njegov predsednik je postal polkovnik Antonino Benincasa in za njim 
polkovnik Ettore Giacomeli, vojaški tožilec pa podpolkovnik Enrico Macis. Poslovati je 
začelo 6. decembra 1941. Večina njegovega arhiva je v Inštitutu za zgodovino delavskega 
gibanja v Ljubljani.
12 Takšno sodišče je uvedel visoki komisar za Ljubljansko pokrajino z odredbo št. 97 z dne 11. 
septembra 1941 (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 74, dne 13. 9. 1941; Slovenec 14. 9. 
1941; Zbornik NOV, VI/1, dok. 158), s katero je poostril nekatere ukrepe, ki so jih že prej 
uvedle vojaške oblasti. Sodišče so ustanovili 7. oktobra 1941 in je drugi dan obravnavalo le 
eno kazensko zadevo. Glej dok. 28, op. 2. Mussolini je namreč s t. i. razglasom dne 3. oktobra 
1941 pooblastil vojaška sodišča, da v Sloveniji in Dalmaciji sodijo »zarotnikom«, »članom 
oboroženih tolp« in vsem, ki jim pomagajo. Z novim razglasom 24. oktobra 1941 je določbe 
prvega razglasa razširil še na propagandno delovanje in javne demonstracije. (Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 82, dne 11. 10. 1941; št. 90, dne 8. 11. 1941). Mussolinijeve »določbe 
o poslovanju vojaških vojnih sodišč« z dne 1. 10. 1941 je objavil Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 82, dne 11. 10. 1941.
13 Ukrep konfinacije »proti nevarnim osebam« je visoki komisar Grazioli uvedel z uredbo št. 107 
dne 20. septembra 1941. Komisijo, ki je na predlog policijskih in karabinjerskih uradov 
odrejala konfinacijo za posamezne ljudi, so sestavljali predsednik, t.j. podprefekt in člani: 
kvestor, poveljnik kraljevih karabinjerjev, višji častnik fašistične milice in zastopnik držav­
nega tožilstva. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 76, dne 20. 9. 1941; Slovenec 24. 9. 
1941.) Ker je bil zastopnik državnega tožilstva Slovenec, so ga spomladi 1942 na zahtevo 
vojaških poveljstev zamenjali z italijanskim sodnikom dr. Nicolom Tramontano.
126
Dok. 9
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora z dne 14. 7. 1941 
podrejenim poveljstvom za vedenje v zasedeni Sloveniji.* 1
ZAUPNO
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V.p. 46, dne. 14. julija 1941-XIX
Urad za razne zadeve 
Št. 06/866 prot. a.z.
ZADEVA: Vedenje v okupirani Sloveniji
POVELJNIKU PEHOTNE DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA sedež
POVELJNIKU PEHOTNE DIVIZIJE ISONZO cona
POVELJNIKU TOPNIŠTVA XI. a.z. sedež
POVELJNIKU INŽENIRSTVA XI. a.z. sedež
in v vednost:
POVELJSTVU 2. ARMADE V.p. 10
V dopolnitev tistega, kar je bilo sporočeno z listom 06/650 r.z. z dne 1. julija t.i.2 in 
v zvezi z razmerami v pokrajini se mi zdi primerno določiti druge oblike vedenja, po 
katerih se je ravnati:
a) Izogibati se je treba vsem oblikam zaupnosti s prebivalstvom, čeprav se lahko 
ohrani linija prisrčne korektnosti s tistim, ki to zasluži.
b) Previdni moramo biti pri sprejemanju povabil v zasebne hiše, kjer se pogosto 
govori, pri tem pa se pozablja, da smo na ozemlju, ki je bilo še pred kratkim 
sovražno.
:) V javnosti se je treba izogibati obravnavanju kočljivih tem ali dajanju ocen o naših 
zaveznikih, kajti okoli 40 odstotkov prebivalstva razume naš jezik.
Dodajam, da je ekscelenca visoki komisar dal vedeti oblastem in največjim
.ukajšnjim organizacijam, da namerava fašistična Italija vladati pravično, pa tudi 
)dločno, da torej ne gre zmotno razlagati naših ukrepov kot znamenj šibkosti.
Za t. p.
POLKOVNIK, NAČELNIK ŠTABA GENERAL ARMADNEGA ZBORA
-Annibaie Gallo- POVELJNIK
Gallo -M. Robotti-
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 1 1.
1 Glej dok. 7.
127
Dok. 10
Zabeležka za Benita Mussolinija iz srede julija 1941 o političnih 
in gospodarskih razmerah v Ljubljanski pokrajini.1
ZABELEŽKA ZA DUCEJA Izročeno dučeju 25. julija 1941-XIX1 2
LJUBLJANA
1) Politične razmere
so mirne.3 Naše oblasti strogo nadzorujejo redke komunistične ljudi, naklonjene
Rusiji in slovanstvu. Tisti med njimi, ki so nastopili na protiitalijanskih manifestaci­
jah, so bili nemudoma aretirani in poslani na vojna sodišča, ki sodijo tudi političnim 
prestopkom.
Z njimi je treba nenehno in sistematično ravnati z odločnostjo in skrajno ostrino, 
zlasti še, ker jih prebivalstvo italijanske Slovenije zaničuje, bodisi zato, ker po naravi 
ljubi red, bodisi zato, ker misli, da je zares srečno, da lahko živi v sedanjih zgodovin­
skih razmerah pod zaščito Italije.
Vsak dan prihajajo iz obmejne nemške Slovenije novice o ogabnem preganjanju, 
ki ga mora prenašati slovensko prebivalstvo, 4 kajti ljudi mečejo iz hiš, jemljejo jim 
premoženje in žalijo njih katoliška čustva, naposled pa jih preganjajo iz domovine in 
pošiljajo v daljne in negostoljubne dežele. Te novice še krepijo to razpoloženje, ki se 
je na močno razširilo med množicami.
Slovenci na območjih, ki so bila priključena Italiji, so razočarani nad tragičnim 
jugoslovanskim eksperimentom, zaradi razdelitve narodnega ozemlja so zatrte njiho­
ve želje po samostojnem državnem obstoju, zato si ne želijo drugega, kakor da bi 
mirno živeli v mejah močne in urejene države, ki bi v okviru dodeljene jim upravne in 
kulturne avtonomije spoštovala in ohranila njihovo omiko.
Pričakovati je, da bodo vdani in delavni državljani fašistične Italije, če bomo 
spoštovali prevzete obveznosti. S strani izobražencev se opaža in se vsak dan 
poudarja spontana težnja, da bi obvladali naš jezik in prevzeli elemente naše kulture.
2) Gospodarske razmere
so težke za vse skupine prebivalstva: kmečki del prebivalstva je oškodovan zaradi 
pomanjkanja najrodovitnejše zemlje in živine, ki sta večinoma ostali v nemških 
rokah; industrijski del je oškodovan zaradi pomanjkanja rudnikov, ki so skoraj 
v celoti v coni, ki jo je zasedla Nemčija; poslovni in uradniški del, ki je dokaj številen 
zaradi mnogih kulturnih ustanov v glavnem mestu, je oškodovan zaradi močnega 
zmanjšanja poslov, kar je posledica količinskega in kakovostnega zmanjšanja ozem­
lja, ki je predstavljalo življenjski prostor mesta Ljubljane.
1 National Archives Washington (dalje: NAW), microcopy T-586, (dalje T-586), navitek 424), 
posnetki (dalje p.) 12201-12205.
2 To je vsebina žiga.
3 Po tej trditvi, ki je drugačna kot pa jo izražajo drugi dokumenti, sodimo, da je zabeležka 
nastala sredi julija 1941 ali še prej in so jo z zamudo pokazali Mussoliniju.
4 Nemški okupator je v zasedeni slovenski Štajerski, Mežiški dolini in Gorenjski množično 
izganjal Slovence, in to po smernicah državnega komisarja za utrjevanje nemštva in šefa 
nemške policije Heinricha Himmlerja. Prvotni načrt je predvideval izgon od 220 do 260 tisoč 
Slovencev, ali vsakega tretjega človeka iz omenjenih pokrajin. Glej Tone Ferenc: Nacistična 
raznarodovalna politika v Sloveniji; isti: Quellen zur nationalsozialistischen Entnationalisi­
erungspolitik in Slowenien 1941-1945 - Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 
1941-1945. Maribor 1980.
128
Zelo težak je problem preskrbe mesta, katerega prebivalstvo se je tudi zaradi 
novejšega priseljevanja povečalo na približno 90.000 duš.5
Novo ravnotežje - če se ne spremenijo sedanje razmere - bo lahko doseženo 
edinole s hudimi žrtvami.
Da se sedanji položaj ne bi poslabšal, bi bilo treba:
a) strogo prepovedati nadaljnje priseljevanje z obmejnih ozemelj;
b) izgnati z ozemlja pokrajine vse priseljence, ki na njem nimajo posesti, in 
funkcionarje nekdanjega režima, ki ne izvirajo iz italijanske Slovenije;
c) zadržati pritok na srednje šole in še zlasti na višje šole v Ljubljani, in to 
v mejah, ki jih nalagajo nove potrebe;
d) na ozemlju nove pokrajine nameniti javne službe in opravljanje dejavnosti 
svobodnih poklicev izključno samo Slovencem;
e) za javna dela uporabiti domačo delovno silo: še zlasti nujna so cestna dela.
Dok. 11
Povzetek tem s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
s podrejenimi častniki 27. 7. 1941.1
Vložiti v zgodovinski dnevnik
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA 1. avgusta 1941/XIX
Urad za operacije
PREDMET: Povzetek tem, ki jih je obravnaval ekscelenca poveljnik na sestanku, ki 
je bil dne 27. julija.
Na sestanku so sodelovali naslednji častniki:
- General Romero - poveljnik pehotne divizije »Isonzo«
- General Orlando - poveljnik pehotne divizije »Granatieri di Sardegna«
- General Danioni - poveljnik graničarjev pri XI. a.z.
- Generalni konzul Tallinucci - častnik, dodeljen poveljstvu XI. a.z. za črne srajce 
pri a.z.
- Polkovnik Notari - poveljnik inženirstva XI. a.z.
- Polkovnik Martini - poveljnik topništva XI. a.z.
- Polkovnik Gallo - načelnik štaba XI. a.z.
- Podpolkovnik Pederzani - podnačelnik štaba XI. a.z.
- Podpolkovnik Broccoli - načelnik štaba divizije »Granatieri di Sardegna«
- Podpolkovnik De Martino - načelnik štaba pehotne divizije »Isonzo«
- Stotnik Mortarotti - častnik, dodeljen uradu za operacije XI. a.z.
A) - Preden je ekscelenca dal brati promemorijo o navodilih za študijo operativnega 
načrta za hipotezo K,* 1 2 je poudaril:
5 Italijanski okupator je 31. julija 1941 na Mussolinijevo željo izvedel popis prebivalstva 
Ljubljanske pokrajine. V njej je takrat ugotovil 336.279 prebivalcev, od tega v mestu 
Ljubljana 91.612 oseb. Od 1. aprila 1941 do 31. januarja 1942 se je 21.546 oseb v Ljubljansko 
pokrajino priselilo z nemškega in madžarskega zasedbenega območja in od drugod, odšlo pa 
jih je nato drugam 2710. (NAW, T-586, navitek 424, poročilo osrednjega statističnega urada 
Kraljevine Italije Mussoliniju 16. 9. 1941; arhiv IZDG, f. 16, poročilo vis. kom. 2. 3. 1942.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 685-689; arhiv vojaškega zgodovinskega inštituta JLA Beograd (dalje: 
arhiv VZI), škatla (dalje: šk.) 447. dok 17/1.
2 Po t.i. rimskem sporazumu med vladama Kraljevine Italije in t.i. Neodvisne države Hrvatske 
z dne 18. maja 1941 si je Italija pridržala pravico, da njena vojska v izjemnih razmerah zasede
9 - Fašisti 129
- Tajnost: absolutno se je je treba držati, da se izogne škodljivi živčnosti.
- Študije morajo biti omejene samo na tiste osebe, ki jih izdelujejo.
- Novice o morebitni akciji v Hrvatski:
Hrvatska vlada je odločno zahtevala umik naših enot. - 
Italijanska vlada jih je sklenila odpoklicati domov. -
S takšnim ukrepom bi bila Hrvatska obkoljena: na zahodu od naših enot; na 
vzhodu od nemških. -
Zaradi nemirov in sedanjih pretresov med Hrvati je mogoče računati s prodorom, 
da se zagotovi popoln mir.
Možnost takšne domneve je uvod v študijo.
Študija, ki zadeva poseg enot, potem ko bi dozorel političen položaj za to, bi se 
utegnila uresničiti v času, ki ni tako blizu, vendar pa na hitro.* 3 4
il- Mnenje o XI. šolskem bataljonu v zvezi z umikom divizije »Granatieri« iz 
cone?
B) Kadri in sestava v šolskem bataljonu se ne smejo spremeniti. Mogoče se bo 
zmanjšalo le število gojencev.
t.i. drugo in tretjo cono (prva cona je zajemala tisti del Hrvatskega primorja in Dalmacije, ki 
si ga je Italija priključila 18. maja 1941), ki sta segali do nemško-italijanske demarkacijske 
črte sredi Hrvatske ter Bosne in Hercegovine. Druga (t. i. demilitarizirana) cona je segala do 
Ogulina (vklj.), Korenice (izklj.), Bos. Grahova (vklj.), Glamoča (izklj.), Livna (vklj.), Duvna 
(vklj.), Mostarja (vklj.), Nevesinja (vklj.) in Bileče (izklj.).
Poveljstvo 2. italijanske armade je 19. julija 1941 .izdelalo promemorijo za podrejene 
poveljnike korpusov za morebitno zasedbo druge in tretje cone. Za to nalogo, naj bi se enote 
armade najprej razmestile blizu meje in nato vkorakale v omenjeni coni. Tako naj bi se 
XI. armadni zbor z divizijama »Isonzo« in »Granatieri di Sardegna« ter 1. hitro divizijo 
»Eugenio di Savoia (ta še ni bila v njegovi sestavi) razmestil na območju Kočevje-Ribnica- 
-Novo mesto-Metlika-Črnomelj (poveljstvo zbora v Kočevju). Od tam naj bi vkorakal do črte 
Karlovac-Vrgin Most in zasedel Vrbovsko, Ogulin, Josipdol in železniški trikotnik Oštarije. 
Poveljstva armadnih zborov so morala izdelati svoje načrte in jih do 10. avgusta poslati 
poveljstvu armade. (NAW, T-821, R-275, promemorija 2. armade št. 6360 dne 19. 7. 1941).
3 V seznamu točk generala Vittoria Ambrosia za sestanek poveljnikov armadnih zborov na 
poveljstvu 2. armade na Sušaku dne 20. julija 1941 piše:
»Politične razmere glede Hrvatske:
- hrvatska vlada vztrajno zahteva hiter umik naših čet,
- mi privolimo, vendar bo umik načeloma počasen; ko bo končan, bodo naše enote mejile 
na Hrvatsko na zahodu.
Mogoče se bodo po umiku v Hrvatski pojavile razmere, ki bodo zahtevale naše oboroženo 
posredovanje. V takšnem primeru:
1. moramo delovati odločno, da bi dosegli greben Dinarskega gorstva do črte, ki loči cono 
našega vpliva, če jo tako menjamo, od cone nemškega vpliva;
2. zasedena območja bodo priključena Italiji, ki se bo soočala s problemi, izvirajočimi iz 
navzočnosti novih tujerodnih skupin.
Morda bo našo akcijo spremljala podobna nemška akcija. V tem primeru bi ona pomenila 
manjšo težavo.
- Potrebna je največja tajnost, ker bi morebitne blebetavosti imele hude posledice za 
politični red;
- v primeru izvedbe se bodo ukinili bataljoni za šolanje desetarjev.« (NAW, T-821, 
R-275).
4 Poveljstvo XI. a.z. je 23. junija 1941 (po zahtevi generalštaba suhozemne vojske št. 10900 
z dne 15. 6. 1941) ukazalo ustanoviti XI. bataljon za izučevanje desetarjev za pehotne enote. 
Vsak pehotni polk je moral vanj poslati 36 in vsak bataljon iz legije črnih srajc 18 tečajnikov. 
Tečaji so bili za strelce, strojničarje, minometalce (45 mm in 81 mm) in pehotne topničarje, 
(47 mm). Bataljon so izoblikovali na Turjaku in ga poslali v Vipavo, kjer so bili omenjeni 
tečaji. (Arhiv IZDG, f. 656a/VII it.)
130
Položaji, ki bodo izpraznjeni, se bodo dopolnili z gojenci iz nove velike enote, 
ki bo zamenjala divizijo »Granatieri«.
- Pojasnila k promemoriji za hipotezo K:
- Izvajanje načrta v zvezi s hipotezo K mora biti postopno
- po stadijih - in povezano z dozorevanjem političnega položaja.
- Naloga armadnega zbora: fronta Karlovac-Vrginmost (cilj a.z.) je majhna. 
Vendar se bo potem treba razširiti zaradi zasedbe celotne Hrvatske.
- Kolona Tallinucci: 3 bataljoni gorskih črnih srajc. Izbrani za to nalogo, ker 
gre za dobre enote. Zahtevati bo treba konzula, ki bo prevzel poveljstvo treh 
bataljonov.
- Koncept ekscelence Ambrosia: »Za enote XI. a.z. sem bolj v skrbeh kot za 
tiste v Hrvatski, kajti medtem ko na slednjem območju napredujem in 
streljam, smo v Sloveniji v silno kočljivem položaju, češ da smo kot v Italiji. 
Vsako naše dejanje morajo dovoliti politične oblasti.«
- Če se bo hipoteza K uresničila, bo poveljstvo Slovenije zaupano komandantu 
graničarjev. Ta mora v študiji natančno določiti sedeže poveljstev in predvi­
deti vse zveze, potrebne za to, da se zagotovi kontinuiteta v prenosu ukazov.
- Strojničarski bataljoni a.z.: vsak sodi v svojo divizijo.5
C) Razne zadeve:
1) zaščita železniških prog in telefonskih napeljav: služba mora delovati in se 
čedalje bolj izpopolnjevati;
2) radijska služba: zelo važna, ker so druga sredstva zveze podvržena sabotaž­
nim dejanjem. Mora biti izpopolnjena (osebje včasih ni izurjeno, material 
neizpopolnjen. Sestanek Canessa je imel za cilj, da se pregledajo vse naprave 
in usposobijo tiste, ki niso delovale.);
3) monografije: datum dostave: 10. avgust. Sprejet je bil predlog generala 
Romera, da jih sestavijo polki, vsak za svoje območje pristojnosti. Poveljstvo 
a.z. bo poskrbelo za to, da bodo vse zbrane.
4) urjenje:
- v mesecu avgustu se bo nadaljevalo in izpopolnjevalo urjenje bataljona;
- vztrajati je treba pri urjenju majhnih enot, to je treba izpopolniti;
- pri urjenju se ne sme preseči enote, večje od bataljona.
- bataljon gojencev za desetarje:
- ne sme dobiti značilnosti disciplinskega bataljona; ljudi je treba pripra ­
viti do tega, da mu bodo radi pripadali;
- idejo za ustanovitev bataljonov gojencev je dal ekscelenca Cavallero, to 
pa na podlagi neposredne DUCEJEVE ugotovitve, da so oddelki preveč 
statični. Poveljnik oddelka mora znati dobro spodbuditi podrejene v tre­
nutku, ko začno omahovati;
- delati je treba mirno in pametno - na koncu tečajev se gojenci ne smejo 
utrujeni vrniti v svoje enote. Vendar se ljudje ne smejo prepustiti 
lenarjenju.
- Brezdelni vojaki: vse preveč je videti takšnih, ki dneve, tedne in mesece 
čisto nič ne delajo. Moštvo je treba nadzorovati: poveljevati mora vsa 
hierarhija.
Norma: nobenega odvečnega dela, obenem pa nobene lenobe.
To še posebej velja za šolski bataljon.
- streljanje: veliko v mejah možnosti;
- nočne vaje (navaditi vojake na preplah) - nočni pohodi in napadi 
- nenadni napadi.
5 Glej dok. 14
131
Delo mora biti poglobljeno, zunanje vplive je treba čimbolj zmanjšati.
- petje: dovolj je množičnih pesmi. Nadrejenim je treba čimmanj pred­
stavljati enote samo s petjem. Sicer naj se petje poveže s pohodom.
- rimski korak: treba ga je izvajati.
5) Plačevanje vojaškega dežurstva delavcem:
- predpisana odškodnina mora biti takoj izplačana; pozneje je treba uteme­
ljiti izdatek; »vojak ne sme plačevati dela birokracije«.
6) Zimska namestitev:
- ni znano, kakšna bo dokončna rešitev. Vendar je treba:
- čimbolj izkoristiti krajevne vire;
- graditi barake in tabore;
- preprečiti, da barake, ki že stojijo na slovenskem ozemlju, propadajo, 
ker so zapuščene. Ne smejo se prepustiti uničenju: najti je treba način, da 
se usposobijo.
7) Zahvala ekscelenci De Bonu: ekscelenca Ambrosio se je pridružil vsem 
poveljnikom v zahvali ekscelenci De Bonu, ki je bil zelo zadovoljen z nači­
nom, kako so se predstavile enote med njegovim bivanjem v coni.6
8) Komunizem: preprečiti je treba poskuse, da se vojska pokvari, s kakršnimi­
koli ukrepi, tudi radikalnimi (»za kakršnokoli ceno in brez usmiljenja«). 
Preveč pogostna so sabotažna dejanja zoper telefonske zveze; to je budno 
spremljati in zatirati.
- Nenehni napadi: tudi sinoči je bila napadena skupina vojakov, ki so imeli 
dežurna opravila. 7 Poskrbeti je treba - morda tudi s povračilnimi ukrepi
- da se bodo vojaki prepričali, da je absolutno treba prijeti krivce.
9) Vedenje vojakov: ohraniti je treba ugled vojske. Vsako kršitev je treba strogo 
kaznovati.
10) Oficirske menze: Poveljstva enot ne smejo v Ljubljani kupovati tistega, kar 
imajo na svojem položaju.
11) Rekruti: so prispeli v enote.
12) Vojaki v skladiščih: Poslati jih v enote. Če bi se uresničila hipoteza K, bi 
z njimi uravnovesili primanjkljaj zaradi dopustov itd. in jih uporabili za 
stražo pri skladiščih materiala, ki bodo ostala v coni. - Vsaka enota naj se 
v skladiščih oskrbi z vsem, kar potrebuje.
Številne izmed omenjenih tem bo ekscelenca obravnaval na sestanku, ki ga bo 
imel s poveljujočimi polkovniki v armadnem zboru.8
6 Emilio De Bono, maršal Italije, t. i. kvadrumvir (eden od štirih mož, ki so oktobra 1922 vodili t. i. 
fašistični pohod na Rim), inšpektor čezmorskih čet je od 17. do 21. junija 1941 obiskal enote 
XI. armadnega zbora v Ljubljani in Novem mestu. (Slovenec 17. in 22. 6. 1941.)
7 Najbrž misli na napad Molniške partizanske skupine na oskrbovalno kolono 2. čete
3. gorskega bataljona črnih srajc »Monviso« pri Podlipoglavu 26. julija, ko je ranila vojaka 
Pietra Lupa. Italijanska policija pod vodstvom podkvestorja Maria Ferranteja je 30. julija 
1941 izvedla očiščevalno operacijo južno od reke Save, v kateri je uporabila tudi vojake iz 
treh fašističnih bataljonov črnih srajc. Operacija, ki so jo vskladili z nemško operacijo med 
Savo in novo nemško-italijansko mejo, ni bila uspešna, ker so bili partizani na Molniku. 
Zbornik NOV, VI/1, dok. 11, 114 in 115; Ivan Ferlež: Druga grupa odredov in štajerski 
partizani 1941-1942. Ljubljana 1972, str. 137-139 (dalje: Ferlež, Druga grupa odredov).
8 Glej dok. 12.
132

Dok. 12
Teme za obravnavo in povzetek zadev s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora s podrejenimi polkovniki 2. 8. 19411
Teme za obravnavo na sestanku polkovnikov dne 2. 8. 1941—XIX
1) Okrožnica vojnega ministrstva 64060 - Priporočila1 2
razširjene navade - da bi se izigravali disciplinski predpisi - da prijatelji, 
sorodniki, žene itd. pišejo raznim oblastem.
2) Rezervni častniki
Okrožnica ministrstva. Baje kolegi iz S P E3 nič kaj prisrčno ne ravnajo z rezerv­
nimi častniki: to se najpogosteje dogaja na poveljstvih.
3) Komunistična dejavnost
- Tiskani letaki vseh vrst - napadi na železniške proge - napad na črne srajce, 
dodeljene k intendantski službi.4
- Komunizem v vojski.
4) Disciplina
- Okrožnica o vedenju vojakov na vlakih5
- Pozdravljanje in odzdravljanje (pozdrav je en sam za podrejenega in 
nadrejenega) - Prebrati okrožnico ministrstva
- Tovornjaki s tremi vojaki na sprednjem sedežu
- Vprežna vozila z dolgimi vajetmi
5) Ustavljanje vlakov zaradi izstopanja in vstopanja na postajah, na katerih ni 
predviden noben postanek.
6) Ugled vojske: reakcije na žalitve (vojak v vlaku ni reagiral na civiliste, ki so 
vpričo Nemcev žalili Italijo. Zadržano vedenje Nemcev.)6
7) Vaje v petju
8) Vedenje oficirjev (oficirji, ki so po policijski uri šli prepevat podoknice domačim 
ženskam).7
9) Rimski korak
Ko se nauči, ga je dovolj.
10) Plačilo dežurstva
Plačati. Potem se bo poravnal administrativni del.
1 NAW, T-821, R-271, p. 677-684, arhiv VZI, šk. 447, dok 1/2.
2 V dosegljivem gradivu italijanske vojske nisem našel te okrožnice.
3 SPE - Servizio permanente esercito - Stalna vojaška služba.
4 Glej dok. 11, op. 7.
5 Najbrž misli na okrožnico poveljstva XI. armadnega zbora št. 1/1775 z dne 30. julija 1941 
o odgovoru na žalitve. Izdalo jo je potem, ko je zvedelo, da je 21. julija neki Slovenec na vlaku 
Ljubljana-Velike Lašče žalil dva človeka, »ki sta imela v gumbnici znak tretjega rajha«. 
Italijanski vojak, ki je spremljal vlak, se je vedel ravnodušno in je Slovenca le prijavil 
karabinjerjem v Grosupljem, ki so ga prijeli. Vojaka so nato kaznovali z 10 dni zapora, ker ni 
takoj in ustrezno odgovoril na žalitve. General Robotti, ki je menil, da vojaki ne upoštevajo 
dovolj navodil, je zapisal: »Ukazujem, da se na ustreznih sestankih vsem vojakom nenehno 
vtiskuje v spomin načelo, da mora vsakemu izzivanju ali žalitvi slediti naš pripravljen in 
ustrezen odgovor, ki bo ob kaznovanju krivca ohranil naš ugled vojakov fašistične Italije. In 
naj se jih opomni, da je v podobnih primerih vedno boljša neposredna lekcija (četudi nekoliko 
močnejša), kakor pa zapoznela kazen; kazen se sicer lahko še vedno naloži kot dodatek 
k takojšnjim ukrepom.« (NAW, T-821, R-244, p. 565)
6 Po dosegljivem gradivu nisem mogel ugotoviti, kje se je pripetil ta dogodek.
7 Glej op. 6.
134
11) Zaščita železniških prog in telefonskih napeljav
Uporaba derezin, v skladu z železniškimi tehničnimi navodili, predvsem za 
najhitrejše in najpogostejše preglede. Ne ponoči.
12) Urjenje
- Nobenih pretiranih naporov, vendar delo, ne pa lenoba - Vojaštvo: več je 
vreden tisti, ki hoče delati.
- Veliko streljanja (ustrezno z razpoložljivim strelivom)
- Nočne vaje
- Pohodi - napadi
- Reakcije na gverilo - protigverila - manever na gozdnem terenu: kako se 
koraka po gozdu.
13) Efektivi - Dopusti
Premestiti vojaštvo, ki lenari v skladiščih, da se bodo efektivi povečali na 125%, 
enote morajo biti učinkovite.
14) Nesreče
Poznavanje orožja - pregledi - inšpekcije - navaditi se na streljanje v salvah, 
kakor tudi, kdaj se strelja posamič: strelja se, kadar je razlog za to očiten, se 
pravi, če se vidi cilj, in če se pri tem meri, se ne zgodi, da bi bil kdo ranjen kot pri 
streljanju v salvah.
15) Zbiranje monografskih podatkov
16) Vsi morajo posredovati, kadar se zgodijo prekrški: absentizem in želja po 
mirnem življenju nista samo obžalovanja vredna, ampak je to prekršek.
17) Radijske zveze. Uporabljane morajo biti vse pregledane naprave.
18) Pomoč:
Opozarjam na svojo okrožnico o uradih P8 - Častnik P v vsakem polku se mora 
informirati, ali družine vojakov dobivajo podporo, in posredovati - Urad P je 
tudi svetovalni urad. - Opozoriti na to, da se kdo hlini komunista.
19) Skupni obroki častnikov in vojakov
Državni podsekretar za vojno je glede na izkušnje v vojni in posebne lastnosti, ki 
jih je dobila, ugotovil, da je zelo pogosto postalo nemogoče ali vsaj zelo težko 
v operativni fazi poskrbeti za delovanje častniških jedilnic.
Zaradi tega so bili častniki naposled prisiljeni jesti samo takšno hrano kot 
vojaštvo.
V zvezi s tem bi rad imel mnenje poveljnikov velikih enot o tem, ali bi bilo 
umestno s pravili predpisati, kar se je zgodilo in kar se bo zanesljivo zgodilo, in 
obvezno uvesti vojaško prehrano za vse častnike, ki sodijo v operativne enote, 
s poveljnikom polka ali ustrezne samostojne enote vred.
Prednosti:
- poenostavljena preskrba
- ugoden moralen odmev, kajti vojak bi se prepričal, da se častniki zares 
zanimajo za vojaško prehrano.
Podsekretar si želi, da bi mnenje temeljilo na izkušnjah.
Z jutrišnjim dnem se poskus začne v naslednjih enotah:
- 1 bat. divizije »Isonzo«
- 1 bat. gorskih črnih srajc
- 1 bat. črnih srajc iz zapore
8 Uradi P(ropagande) so bili pri enotah in so skrbeli za propagando in tudi za pomoč 
sorodnikom vojakov. V arhivskem fondu poveljstva XI. armadnega zbora sta ohranjena 
spomenica za poveljnika zbora z dne 5. maja 1941 z načrtom propagandnega dela med vojsko 
v Ljubljani in na sedežu armadnega zbora in navodila poveljstva 2. armade z dne 6. sep­
tembra 1941 za propagandno delo po sestanku 3. 9. 1942 na poveljstvu armade (arhiv IZDG, f. 
732/1 it.)
135
- 1 izmed enot (bat.) graničarjev, ki je zdaj na delu.
Trajanje poskusa: 15 dni.
Poveljniki bodo poročali ustno.
V mnenju je treba upoštevati naslednje argumente:
- ali bi bilo primemo, če bi tak pravilnik obvezno uvedli, in če ne, zakaj ne;
- kako naj bi bilo to časovno omejeno (ali samo med operativnimi fazami 
- v taborih itd.);
- kakšen način bi bil najprimernejši glede na potrebe častnikov vojaštva, strež­
nega osebja itd.
- kakšne naj bi bile administrativne norme.
Ukrepi, sprejeti v kopenski vojski, bodo potem veljali za vse oborožene sile.
Priloga št. k vojaškemu zgodovinskemu dnevniku z dne 2. avgusta 1941 —XIX
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA 2. avgusta 1941/XIX
Urad za operacije
POVZETEK zadev, ki jih je obravnaval ekscelenca poveljnik na sestanku s polkovni­
ki in načelniki služb dne drugega avgusta v nekdanji Dravski vojašnici 
v Ljubljani.
1) Rezervni častniki: Branje in razlaga okrožnice 62200 vojnega ministrstva.
Še posebej:
- častniki SPE morajo biti povezani in usklajeni s kolegi iz rezerve;
- poleg tega je treba razumeti te oficirje, ki se vračajo v vojaško življenje, 
potem ko so zapustili moralne in materialne interese in ko so nekoliko 
zmedeni zaradi razvoja doktrine in bojnih sredstev v času, ko so bili 
v civilu. Zato jim je treba pomagati in jih voditi, ko se skušajo prilagajati. 
Nerednosti, navedene v okrožnici 62200, se doslej niso pokazale v a.z.
2) Praktične izkušnje v zvezi z delitvijo vojaških obrokov.
3) Okrožnica št. 1 C S M pri S M R E9 o zadevi: urjenje in operacije. Navedba
nekaterih tem iz omenjene okrožnice in natančnejša opredelitev tistih, ki so 
posebno zanimive za komandante enot.
- Operacije na splošno: taktične zahteve morajo imeti odločilno prednost 
pred tehničnimi.
- Glede oklepnih velikih enot: (5. stran okrožnice) opozorjeno je bilo na 
urjenje, povezano z uporabo oklepnih velikih enot (koncept) v bližnji 
porazdelitvi.
- Glede pohodov: (5. stran okrožnice): če se hoče doseči, da bo mogoče 
v primernem trenutku izpeljati 40-kilometrske etape, je treba izvajati 
stroge norme, kakršne so v starih sistemih. Potrebna je pripravljenost in 
treba je temu ustrezno ukrepati.
- Zračno oprezovanje: (stran 7) v vseh enotah, ne glede na vrsto in velikost, je 
treba poskrbeti, da se izpelje urjenje v vzpostavljanju zveze med letom in 
zemljo. Položaj na zemlji mora biti vedno povezan in pripravljen za delova­
nje, četudi gre za majhno enoto in četudi ni letal.
- Urjenje: (stran 8)
- absolutno je treba izpeljati individualno urjenje in urjenje najmanjših enot;
9 Gre najbrž za kontrašpionažni oddelek (Contraspionagio Militare) pri generalštabu suhozem­
ne vojske (Stato Maggiore Re Esercito).
136
- podlaga vsega je popolno poznavanje orožja;
- vaje v preplahu: treba jih je resno izvajati - upoštevati, da morajo biti enote 
sposobne za premike, če je predvidena akcija, in za delovanje;
- gojiti je treba sposobnost, da se rešujejo problemi, ki se nenadoma pojavijo 
med vajami.
- vedenje na območju operacij: (stran 9)
- reagirati je treba na občutek medlosti in strpnosti, zaradi katerega je nastal 
izraz »dober Italijan«;
- premagati je treba malodušje, da se ne zapletemo v težave.
4) Priporočila: okrožnica vojnega ministrstva 64060.
- razširila se je navada - da se izogne disciplinskim predpisom - da prijatelji, 
sorodniki, žene itd. pisarijo raznim oblastem.
- priporočila morajo biti omejena na minimum: če je le mogoče nič.
5) Komunistična dejavnost:
- zelo razširjena v Sloveniji. Bilo je nekaj poskusov, da bi »virus comunisti« 
podtaknili v enote. Treba je ukrepati.
- Oblike komunistične propagande:
- propaganda nižjih slojev in odpadnikov;
- romantična propaganda študentov in višjih slojev.
Ena in druga imata en sam cilj: vcepiti sovraštvo do Italijanov.
- Nežnost je odveč - stran s strpnostjo - krepko udariti.
- letaki: propaganda s tiskanim gradivom je v zadnjem času prešla iz opisne­
ga stadija v bistvenega in bolj praktičnega, s pravcatimi navodili in ostrimi 
ukazi na majhnih letakih, kot npr. »uničujte železniške proge« itd. Biti je 
treba pozoren in takoj zatreti vsak poskus.
Napadi: pred nekaj dnevi so streljali na oddelek črnih srajc. Treba je odločno 
odgovarjati v vsakem primeru. V dvomu je pa treba kar udariti.
6) Disciplina
- vedenje vojakov na vlakih: kadar se vojak vozi z vlakom, je pogosto 
pretirano sproščen v disciplini; takšno vedenje je nedopustno, če naj želez­
niški promet normalno deluje. Treba je kontrolirati.
- pozdrav (okrožnica vojnega ministrstva 62140)
- vojska, ki pozdravlja, je vedno najbolj disciplinirana;
- pozdrav je imenitna oblika vzgojenosti in gosposkosti;
- ne smejo se videti oficirji in vojaki, ki se delajo, da se ne vidijo; prepriče ­
vanje je potrebno pri vseh.
- tovornjaki s tremi vojaki na sprednjem sedežu: to je treba prepovedati, da se 
preprečijo nesreče.
- vprežna vozila z dolgimi vajetmi: prepovedati.
7) Ustavljanje vlakov zaradi vstopanja ali izstopanja na postajah, kjer sploh ni 
predviden noben postanek.
8) Ugled vojske: reakcija na žalitve (vojak na vlaku ni reagiral na civiliste, ki so 
vpričo Nemcev žalili Italijo).
- Treba je resno reagirati. Na vlakih morajo dežurati odločni ljudje, ki znajo 
ukrepati v takih primerih.
9) Vaje v petju: petja ni treba nikjer odpravljati, vendar pa je treba dati prednost 
petju enot na pohodu (želja ekscelence Ambrosia).
10) Rimski korak: dovolj je, da se nauči. Med obiski predstojnikov naj enote koraka­
jo z rimskim korakom samo takrat, kadar se to izrecno zahteva.
11) Vedenje častnikov (častniki, ki so po policijski uri prepevali podoknice v majhnih 
krajih: kjer je bilo to opaženo, gotovo ni bilo v prid častnikom).
- Zavedati se je treba,
137
- da smo v sovražni deželi in da so okoli nas ljudje, ki so korektni le na 
zunaj;
- da se ne sme gojiti zaupnost med častniki in civilisti;
- da se protiitalijanska mentaliteta, ki je bila vcepljena v 150 letih avstrij­
skega gospostva, ne more kar v trenutku spremeniti;
- da komunizem izrabi vsako priložnost za udarec;
- da moramo zmerom ohraniti možnost ukrepanja, če je to treba, kar je 
seveda veliko težje, če smo zaupni s prebivalstvom.
12 Plačana vojaška opravila:
- noben vojak ne sme čakati na zaostala plačila. Plačati. Pozneje se bo uredil 
administrativni del.
13) Zaščita železnic in telefonskih napeljav:
- vojska, ki se dobro drži, je že preprečila vse prej pripravljene napade. Toda 
poskusi se nadaljujejo. Vse bolj je treba izpopolnjevati sistem zaščite. 
Dovoli se uporaba derezin v skladu z železniškimi tehničnimi navodili. 
Uporabljajo naj se predvsem za najhitrejše in najpogostejše preglede: ne 
ponoči.
14) Urjenje:
- Treba je ohraniti telesne moči vojaštva, kajti vojna bo še trajala. Pretiranih 
naporov ne sme biti, marveč samo delo in ne lenarjenje. Mladim častnikom 
je treba vcepiti večje zanimanje za vojaka, tako da ga je mogoče vedno 
nadzorovati. Zdaj je vse več elementov, ki lahko počenjajo, kar se jim ljubi 
(dogodki na postaji na Rakeku in avtomobilskem servisu v Logatcu).10 
Poveljniki enot morajo sodelovati, da se opravi zavzeto prepričevalno delo 
med častniki, zlasti med tistimi z nižjimi čini, in sicer naj bo namenjeno 
temu, da je treba »ukazovati, ne pa tolerirati«.
- nočne vaje: prebivalstvu je treba pokazati, da znamo tudi bedeti. Če 
vojaštvo nima miru, če je dinamično, če zna pokazati, da se zna vedno 
kjerkoli gibati, potem je domače civilno prebivalstvo mirno.
- pohodi - napadi: (navaditi se je treba na presenečenja in nenadne dogodke)
- reakcije na gverilo - proti gverili - manevri po gozdnatem terenu: kako se 
koraka po gozdu.
15) Efektivi - dopusti:
S premestitvijo tistih, ki lenarijo v skladiščih, se bodo skušali povečati 
efektivi na 125%, tako da bodo enote lahko učinkovite.
A.z. bo poskrbel za ukaz, da vojaštvo ne bo imelo zvez s skladišči.
16) Nesreče z orožjem:
Prepogoste so nesreče z orožjem. Morajo se nehati. Vojak mora znati uporab­
ljati orožje, zlasti puško.
Naboji morajo biti pripravljeni, vojaki morajo biti pripravljeni streljati; 
vendar je treba poskrbeti za previdnostne ukrepe, da se izognejo nesreče. 
Potrebni so ostri ukrepi - ustrezno urjenje - budnost pri strelivu. Vsak dan 
pregled orožja. Vojaki ne smejo imeti pri sebi raztresenih nabojev. Strogo je 
treba kaznovati takšne navade, saj je bilo zaradi tega že nekaj mrtvih in 
ranjenih.
10 Najbrž misli na tisto, kar je vsebina dokumenta »Pripombe in promemorija ekscelence ob 
obiskih, ki jih je napravil 21. julija 1941 XIX.« Robotti je obiskal posadki v Logatcu in na 
Rakeku ter njunima poveljnikoma ukazal, naj poskrbita za ustrezna poslopja, kamor bosta 
spravila avtomobile, ki so pod milim nebom. »Ekscelenca je našel ljudi iz avtomobilskega 
oddelka na dvoriščih, ki niso delali ničesar in je opozoril komandanta, naj se to v prihodnje 
več ne dogaja.« Na Rakeku je tudi kaznoval vojaka iz 6. bataljona 5. polka železničarjev, ker 
ni pozdravil.« (Arhiv IZDG, f. 656/1 it.)
138
17) Zbiranje monografskih podatkov: za 10. avgust.
18) Vsi morajo posredovati, kadar se zgodijo prekrški:
Absentizem in želja po mirnem življenju sta ne samo graje vredna, ampak 
prekršek.
Nadrejeni morajo v svojem okolju postati poveljniki, ne pa »brezbrižni 
opazovalci dogajanja...« Napredujejo naj tisti, ki imajo voljo in avtoriteto, ne 
pa »dobri garači«...
19) Radijske zveze: poskrbeti, da se bo čimbolj razširilo poznavanje sredstev radio-
tehnike.
20) Pomoč:
Opozarjam na svojo okrožnico o uradih P. - urad P v vsakem polku se mora 
pozanimati, ali družine vojakov dobivajo podporo, in posredovati. Urad P je 
tudi svetovalni urad. Poveljniki z nižjimi čini se morajo zanimati med voja­
štvom, da se prepreči malodušje posameznega vojaka zaradi slabih razmer 
v družini, da se dvigne morala v enotah, da se vojakom pomaga v vsakem 
primeru.
21) Neki desetar se je sprenevedal, češ da bo izpolnil prošnjo komunističnih elemen­
tov za orožje. Takšno vedenje je hvalevredno, vendar je treba priporočiti izredno 
pozornost in se izogibati takšnim pobudam, ki jih je pred kratkim prepovedalo 
vrhovno poveljstvo. 11
Za t. p.
POLKOVNIK NAČELNIK ŠTABA 
-Annibaio Gallo-
Dok. 13
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora podrejenim 
poveljstvom 9. 8. 1941 za vedenje v primeru oboroženega 
upora.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, dne 9. avgusta 1941-XIX
Obveščevalni urad a. z.
Št. prot. 1/1943
PREDMET: Razmere v Sloveniji
POVELJSTVU DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA V. P. 81
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE ISONZO V. P. 59
ter v vednost:
POVELJSTVU 2. ARMADE V. P. 10
VISOKEMU KOMISARJU ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
Znova se vztrajno širijo novice o skorajšnjih uporih na ozemlju, ki so ga zasedle 
sile osi (Slovenija in Hrvaška). *
Glej op. 6.
Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 2 1.
139
Ti upori naj bi se začeli sredi tega meseca z nenadnimi napadi na manjše posadke, 
patrulje, straže in s prekinitvijo prometnih zvez: začelo bi se pravo gverilsko vojsko­
vanje, ki bi se vodilo z vso odločnostjo in s predvideno veliko množino razpoložljivih 
sredstev, ki so - kakor se zdi - skrita v primerno izbranih krajih.2
Napad večjega obsega ali več manjših, naj bi bil znak za začetek tega uporniškega 
gibanja.
Duhove spodbuja in pripravlja na vstajo rusko-angleška radijska propaganda, ki 
zelo spretno širi govorice o nekih izmišljenih ruskih zmagah in o bližnji protiofenzivi 
oboroženih sil ZSSR.
V boj bi posegli tudi padalci, ki bi podprli vstajo v celi pokrajini.
Takšne so zbrane novice: morda se bodo dejansko uresničile le deloma, morda 
v celoti, možno pa je tudi, da bo ostalo le pri nameri. Nedvomno so pa take novice, če 
nič drugega, vsaj značilne za nenaravne razmere v Sloveniji, razmere, ki jih morajo 
vojaške oblasti hladnokrvno pretehtati ter z vso odločnostjo obvladati.
Vojaški ukrepi, ki se že izvajajo in ki se lahko vsak čas še zaostrijo, so bili doslej 
uspešni samo v toliko, da so dopuščali upornikom le možnost »drobnega« in nesklad­
nega dela ter preprečili poskuse sabotažnih dejanj, ki bi povzročili nesreče in 
incidente.
Vztrajam pri naslednji zamisli, ki mora navdihniti vse naše delo in veljati kot 
navodilo za poveljnike posadk:
- Napadalci na tuje življenje morajo, takoj ko se jih zaloti pri dejanju, na mestu 
plačati z življenjem svoj zločinski poskus.
- Dogovoriti se s policijsko oblastjo glede njenega čim hitrejšega legalnega 
posega v trenutku potrebe.
- Imeti dobro odprte oči in poglobiti delo zaupnikov.
- Preprečiti za vsako ceno vsakršna presenečenja: patrulje in obhodne straže naj 
bodo v primeru napada vedno sposobne, da se med seboj podpro.
- Borbeni duh našega vojaka mora ostati neoporočen v primeru žalitev, izrečenih 
proti njemu osebno ali pa proti naši državi in našim ustanovam. Nikogar izzivati, 
toda bliskovito in odločno odgovarjati. Takojšnje nagrade ali kazni naj podprejo ta 
naša navodila.
- Komunistična propaganda, ki je vsak dan večja, ne sme niti malo oslabiti 
enotnosti oddelkov. Vojaki nezanesljivega političnega prepričanja morajo biti že 
znani in jih je treba pazljivo nadzirati. Brez odloga je treba predlagati njihovo 
odstranitev iz armadnega zbora, če je to potrebno. Enako velja tudi za drugorodce.
- Padalci se lahko pojavijo različno: v oddelkih ali posamezno. Paziti, da jih bodo 
takoj opazili (straže podnevi, opazovanje ponoči) ter jim takoj onemogočili vsako 
akcijo. Jasneje povedano: uničiti jih!
- Mreža zvez (telefonska služba) naj bo vsak čas nared, da stopi v akcijo, kakor 
hitro nadzorstvo telefonskih zvez, ki se mora, kakor sem odredil, nenehno opravljati, 
zbudi sum, da sta kakšna posadka ali oddelek ostala osamljena.
- Preprečiti, da bi šli vojaki, ki so prosti, posamezno v osamljene kraje. Častniki 
naj ukrenejo, kar zahteva previdnost, da ne bo nobenega presenečenja.
- Poveljnika divizij naj odločita o umestnosti posameznih ukrepov v zvezi s polo­
žajem posameznih posadk, da bodo vojaki, ko imajo prost izhod, oboroženi (puške ali 
karabinke nabite, naboji v celih zabojih v torbici).
2 V resnici se je oborožena vstaja v Sloveniji in Hrvatski ter tudi v večini drugih jugoslovanskih 
pokrajin že začela v juliju 1941. Drugače kot na nemškem zasedbenem ozemlju v Sloveniji, 
zlasti na Gorenjskem, v Ljubljanski pokrajini julija 1941 še ni prišlo do partizanskih 
oboroženih akcij večjega obsega, ki bi posebej zaskrbele italijanskega okupatorja.
140
Naj se kratko malo skrbno izdajo vsi previdnostni ukrepi, da bo vsak čas mogoče 
pregledati položaj.3
Za t. p.
VODJA OBVEŠČEVALNEGA ODDELKA A. Z. 
STOTNIK 
-Ugo Lo Celso-
Ugo Lo Celso
GENERAL
ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
-Mario Robotti-
Dok. 14
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
s podrejenimi poveljniki 19. 8. 1941.* 1
POVELJSTVO ARMADNEGA ZBORA 19. avgusta 1941-XIX
Urad za operacije
PREDMET: Zapisnik s sestanka ekscelence dne 19. 8. 1941
Na sestanku so bili naslednji častniki:
- poveljnik div. Granatieri di Sardegna (general Orlando)
- poveljnik div. Isonzo (general Romero)
- poveljnik graničarjev XI. a. z. (general Danioni)
- poveljnik topništva XI. a. z. (polkovnik Martini)
- poveljnik inženirstva XI. a. z. (polkovnik Notari)
- načelnik štaba a. z. (polkovnik Gallo)
- podnačelnik štaba a. z. (podpolkovnik Pederzani)
- načelnik urada za operacije (stotnik Varrone)
- dodeljeni častnik (stotnik Mortarotti)
PREDMET: položaj v Hrvatski in iz tega izhajajoči ukrepi 2
A) Predpostavka:
- poveljstvo 2. armade je podalo navodila za zasedbo demilitarizirane cone 
Hrvatske;3
3 General Robotti je 18. avgusta 1941 odredil, naj ima divizija sardinskih grenadirjev vaje, in to 
na dveh območjih, ki sta se mu zdeli zelo nevarni: 1. na Veliki gori med Ribnico in Loškim 
Potokom ter 2. pri Igu. Vaje so začeli po 23. avgustu 1941. (Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 
Robottijevo povelje 02/7363, dne 18. 8. 1941 in Orlandov odgovor, št. 5473, dne 22. 8. 1941)
1 NAW, T-821, R-271, p. 667-668 in R-275, p. 59-60.
2 Po promemoriji poveljstva 2. armade z dne 19. julija 1941 (glej dok. 11, op. 2) je moralo 
poveljstvo XI. a. z. do 10. avgusta 1941 izdelati načrt za zasedbo obmejnih območij Hrvatske. 
Potem ko sta poveljstvi obeh divizij v XI. a. z. v začetku avgusta pripravili svoji »študiji«, je 
poveljstvo a. z. dne 8. avgusta izdelalo svoj »načrt za morebitno zasedbo Hrvatske« (tudi kot 
»načrt K«) in ga poslalo poveljstvu 2. armade. Načrt je predvideval odhod skupine treh 
gorskih bataljonov črnih srajc (3., 4. in 38.) v predhodnici in divizij »Isonzo« ter »Granatieri 
di Sardegna« v glavnini do črte Karlovac-Virgin Most na Hrvatsko. Ljubljansko pokrajino 
naj bi obvladovala skupina graničarjev XI. a. z. s svojimi in nekaterimi drugimi bataljoni in 
topniškimi divizioni. Ko so v končnem načrtu določili, da ostane omenjena skupina bataljo­
nov črnih srajc v Sloveniji, bi ostalo v Ljubljanski pokrajini 18 bataljonov in trije topniški 
divizioni ali skupno 832 častnikov in 21.193 podčastnikov in vojakov. (NAW, T-821, R-275).
3 Poveljstvo 2. armade je 18. avgusta 1941 izdalo povelje za zasedbo t. i. druge (demilitarizira­
ne) cone NDH, vendar brez sodelovanja XI. armadnega zbora. Ko se je general Robotti
141
- navodila neposredno zadevajo V., VI. a. z. in 1. hitro divizijo;
- čeprav XI. a. z. ni neposredno pritegnjen, se lahko pokliče v akcijo v sodelova­
nju z omenjenimi velikimi enotami.
B) Branje lista 7600 z datumom 18. avgust, poveljstva 2. armade
C) Koncept ekscelence poveljnika:
- pripravljeni moramo biti vkorakati v Hrvatsko ob prvem znamenju, zato se 
moramo pripravljati za najhujšo hipotezo;
Torej:
1) Divizija »Isonzo« naj hitro pripravi svoj načrt za premik naprej, pri čemer bi 
pustila za seboj samo sile, neogibno potrebne za vzdrževanje reda. Poleg tega 
je treba proučiti možnosti za večjo koncentracijo divizije pri mejnih preho­
dih.* 4
2) Divizija Granatieri naj pripravi podoben načrt za premik v drugem valu po 
poteh divizije »Isonzo«, za seboj pa pusti moštvo, potrebno za vzdrževanje 
reda.5
3) Graničarji iz XI. a. z. naj sestavijo načrt, pri čemer naj upoštevajo, da bi 
nekatere enote lahko imele za nalogo, da zamenjajo enote divizije »Granati­
eri« in »Isonzo« na njihovem sedanjem sedežu, in da bi druge enote lahko 
delovale v neposrednem sodelovanju z enotami a. z. v Hrvatski.6
4) Topništvo in inženirstvo: ni treba nobene študije in nobene spremembe 
sedanje razporeditve, naravnani pa naj bosta tako, da bosta lahko takoj 
ukrepali.
5) Črne srajce: Generalni konzul Tallinucci bo pripravljen izpeljati svoj načrt 
K z bataljoni črnih srajc, ki bodo morda ostali na voljo in katerih število bo 
sporočeno o pravem času, glede na izvršilne ukaze, ki jih bo dobil a. z.
seznanil s poveljem, je pisal poveljstvu 2. armade: »Ker pa se ne more izključiti to, da sedanji 
ukrepi ne bi imeli kakšnih posledic na mejo, sem imel za potrebno: 1. ustno poučiti poveljnike 
divizij, graničarjev, topništva, inženirstva z razmerami v Hrvatski; 2. odrediti, da bi se moglo 
hitro prodreti naprej, ko bomo imeli to za potrebno, puščajoč na kraju sile, ki so nujne za 
zagotovitev reda v Sloveniji, in da bi divizija »Isonzo« povečala sile, ki težijo k meji.« (NAW, 
T-821, R-275, Robottijevo pismo 2. armadi, nedat.)
4 Poveljstvo divizije »Isonzo« je svoj načrt izdelalo 20. avgusta 1941 in ga poslalo poveljstvu XI. 
a. z. (NAW, T-821, R-275, pismo pov. div. »Isonzo« 01/2554 dne 20. 8. 1941).
5 Poveljstvo divizije »Granatieri di Sardegna« je svoj načrt izdelalo 25. avgusta 1941 in ga 
poslalo poveljstvu XI. a. z. (NAW, T-821, R-275, pismo pov. div. »Granatieri di Sardegna« 
5687 op. dne 25. 8. 1941).
6 Poveljstvo graničarjev je svoj načrt izdelalo 25. avgusta 1941 in ga poslalo poveljstvu XI. a. z. 
(NAW, T-821, R-275, pismo pov. graničarjev XI. a. z. dne 25. 8. 1941).
142
Dok. 15
Točke za obravnavo na sestanku poveljnika XI. armadnega 
zbora s poveljnikom 2. armade.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA 25/8/411 2
Točke za obravnavo z ekscelenco Ambrosiom
- Poročilo o poskusnem skupnem prehranjevanju častnikov in vojakov3
- Namestitev čet
- Namestitev poveljstva (Vrhnika - Planina - Videm /Udine/)
- Civilisti, ki so jih ubili ali ranili naši vojaki
- Razdelitev navodil za zatiranje atentatov, sabotažnih dejanj in komunistične 
propagande 4
- Vprašanje kvote za izboljšanje vojaške prehrane
- Vprašanje dopolnitve grenadirske divizije in posebnega armadnega zbora (Armad­
ni zbor ima zelo omejena sredstva in ga ni mogoče še zmanjšati, ne da bi ogrozili 
skromno delovanje služb)
- Potreba po prihodu drugih elementov graničarjev, ko bo grenadirska divizija 
zamenjana s hitro divizijo.5
- O tretji /bojni skupini/ armadnega topništva: 6 ustrezno bi jo bilo pustiti tam, kjer 
je, kajti niti njen prihod v cono ne bi rešil problema topništva v armadnem zboru. 
Zato bi bilo ustrezno obravnavati in s S M R E rešiti problem obnove naše skupine.
1 NAW, T-821, R-271, p. 666. Zapisnika pogovora z generalom Ambrosiom v naših arhivih 
nisem našel.
2 Pripisano s črnilom.
3 Glej dok. 12.
4 Najbrž misli na okrožnico poveljstva XI. armadnega zbora št. 1/2168 z dne 26. avgusta 1941, 
v kateri je povedalo: »Zdi se, da je pripravljen odgovor naših čet podtalnim elementom 
v poslednjih dneh pripeljal do zmanjšanja napadov na železniške in telegrafske zveze. Zdaj 
komunistične centrale usmerjajo svojo propagando za to, da bi spodbudile množice in 
ustvarile nove spreobrnjence. Za prvi učinek takšne propagande se zaznamuje obnova žalitev 
vojakov in podtalnih govoričenj na njihov račun. Poudarjam potrebo, da se tudi na takšne 
pojave odgovarja takoj in ustrezno.« (Arhiv VZI, mikrofilm MNO Lj, št. 32, p. 166.)
5 Pehotne divizije »Granatieri di Sardegna« niso zamenjali s 1. hitro divizijo »Eugenio di 
Savoia« in je ostala v Ljubljanski pokrajini še celo leto, tj. do konca avgusta 1942.
6 Tretja bojna skupina armadnega topništva je bila v 2. italijanski armadi, vendar so njene 
topniške divizione po potrebi dodeljevali posameznim armadnim zborom in divizijam. Dne 
25. avgusta 1941 je bilo njeno poveljstvo v Postojni, njenih pet divizionov (16., 17., 18., 65. in 
66.) topništva kalibra 149 mm in 152 mm tudi v Postojni ali njeni bližnji okolici. (Zbornik 
NOV, XIII/1, dok. 99, pregled enot 2. armade in njihove razmestitve 25. 8. 1941.)
143
Dok. 16
Zapisnik s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora za 
zimsko nastanitev enot 31. 8. 19411
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
URAD ZA OPERACIJE
Sestanek na armadnem zboru v Planini dne 31. 8. 1941-XIX ob 8.30 uri pri 
komandantu inženirstva 2. armade (generalu Canossu), da se odloči zimska nastani­
tev enot armadnega zbora.
Na sestanku so bili navzoči:
- poveljnik inženirskih enot pri teritorialni obrambi Videm (gen. Zicavo)
- načelnik štaba XI. armadnega zbora (polkovnik Gallo)
- poveljnik graničarjev (general Danioni)
- poveljnik inženirstva XI. a. z. (polkovnik Notari)
- podnačelnik štaba XI. armadnega zbora (podpolkovnik Pederzani)
- načelnik štaba hitre divizije (polkovnik Borghini)
- načelnik štaba grenadirske divizije (podpolkovnik Broccoli)
- načelnik štaba divizije Isonzo (podpolkovnik De Martino)
- načelnik urada za inženirska dela Videm
- poveljniki inženirskih enot 3 divizij
- načelnik urada za inženirska dela Ljubljana
- stotnik Varrone iz urada za operacije XI. armadnega zbora
- stotnik Mortarotti
- Barake Vandegna (32 x 6) imajo prostor za 120 mož na dvojnih pogradih. 
Trenutno smo dobili 30 takih barak, od tega 25 za divizijo »Isonzo« in 5 za 144. 
bat. č. s.
- V barakah Pasotti (boljše so) so tudi pogradi (30 x 6). Dobili smo jih 20, od tega 
15 za divizijo »Isonzo« in 5 za enote armadnega zbora (Logatec).
Naročila za prevoz barak Pasotti je treba poslati delegaciji za transporte v Trstu 
(tovorna postaja Reka: urad za delo); preden se odpošljejo naročila za prevoz, je treba 
počakati na telefonsko sporočilo poveljstva inženirstva 2. armade.
- Izročiti en avtomobil uradu za delo v Ljubljani.
- Za popravila se je treba obrniti na podjetja, ki postavljajo barake v coni.
- Pri visokem komisariatu je treba posredovati, da bo izdal dovoljenja podjetjem, 
določenim za gradnjo barak.
- Peči je treba narediti na kraju samem.
- Za ureditev vojašnic v Ljubljani je treba uporabiti 500.000 lir poveljstva za 
inženirsko obrambo.
Ekscelenca:
- Za rešitev vprašanja gradnje barak je treba poslati na armado častnika, da dobi 
dovoljenje za začetek gradnje barak za konjske hleve.
- Grenadirska divizija je oproščena sestavljanja delavskih čet.
1 NAW, T-821, R-271, p. 664-665.
144
Dok. 17
Povzetek zadev s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora 
3. 9. 1941?
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
POVZETEK TEM, KI JIH JE OBRAVNAVAL EKSCELENCA POVELJNIK 
NA SESTANKU 3. 9. 1941 OB 10. URI
Komunistična propaganda in sabotaža dejanja
Na manifestacije komunistične propagande je treba odgovoriti bodisi z neposred­
no akcijo zoper elemente, ki organizirajo takšne manifestacije, bodisi s posredno 
akcijo v smeri naših čet.
Vojak mora vedeti, da so manifestacije, radijska sporočila in razni napisi komuni­
stične propagande na zidovih povsem lažni. Poudarjati - če je treba, pretirano 
- uspehe Osi proti ruskim silam.
Vsakokrat, ko je to mogoče, je treba spodbijati lažne novice komunistične propa ­
gande.
Častniki v enotah morajo skrbeti za dviganje duha v enotah, pri čemer morajo 
izkoristiti vse uspehe sil Osi.
Če hočemo odločneje odgovoriti na številna sabotažna dejanja in napade uporni­
ških elementov, moramo biti z naše strani vsi manj velikodušni in z dejanji sile 
moramo odgovoriti na vsakršno znamenje sovraštva s strani slovenskih elementov.
General Lubrano (predsednik komisije za določitev italijansko-nemških mej) mi 
je sporočil, da se Nemci pritožujejo nad našo preveliko slabostjo do Slovencev.
Napad na našo patruljo pod poveljstvom oficirja, ki se je zgodil 2. t.m. v Šentvidu,1 2 
je treba vojaštvu razložiti in mora biti nauk za prihodnost. Vsaka patrulja mora zelo 
resno jemati svojo službo. Zato ukazujem, da častnike, ki nadzorujejo stražarje in 
obhodnice, spremlja močna patrulja (najmanj 5-6 mož).
Trenutno imamo veliko moštva zaposlenega pri čuvanju železniških prog, telefon­
skih napeljav in nizkih gradenj, toda kljub temu prihaja do sabotažnih dejanj. 
Absolutno se je treba izogibati temu, da bi služba dobila tisti rutinski značaj, ki ne da 
zahtevanega uspeha.
Če je mogoče, svetujem, naj se zmanjša število patrulj, zato pa morajo tiste, ki so 
v službi, biti prepričane, da je njihova naloga zelo pomembna, in morajo biti dovolj 
izurjene, da bodo v vsakem primeru ukrepale odločno in premeteno.
Povečati je treba zasede, posebej v tistih nevarnih conah, ki so najugodnejše za 
takšne akcije.
Moštvo, ki je v stražarski ali nadzorni službi, mora vedno imeti nabito orožje, 
podnevi in ponoči. Na koncu službe morajo poveljniki enot vedno opraviti predpisa ­
ni, najskrbnejši pregled orožja.
Na dokaj majhnem ozemlju, kakršno je italijanska Slovenija in kjer so številne 
enote (2 diviziji plus enote armadnega zbora) v bojni pripravljenosti, ne bi smelo biti 
sabotažnih dejanj in napadov, kot se to v resnici dogaja.
Gotovo se nismo izkazali pred temi uporniki. Dobro vem, da krivde ne gre 
pripisovati nam vojakom, marveč hudim obveznostim, ki nam jih nalaga pravna
1 NAW, T-821, R-271, p. 651-655; arhiv IZDG, f. 656/11 it. Ta dokument je načelnik štaba XI. 
a.z. 5. 9. 1941 poslal poveljstvom divizij, graničarjev, inženirstva in topništva.
2 Glej dok. 18, op. 5.
10 - Fašisti 145
ureditev Slovenije, kakor tudi, da so stvari čisto drugačne npr. v bližnji Hrvatski in 
nemški Sloveniji, vendar to še ni ovira za to, da podrejeni vojaki ne bi izvajali 
energične in odločne akcije, ki jo zahtevam. Takšnega mnenja je tudi ekscelenca 
poveljnik 2. armade.
Kadar dobimo zanesljive ali verjetne informacije, da se na določenem območju 
zbirajo uporniški elementi, moramo nemudoma ukrepati na najbolj odločen način, da 
uničimo takšno zbiranje. Ne bi rad videl, da bi se ponovilo kaj takšnega, kot se je 
zgodilo v posadki, kjer je poveljnik tudi po podatkih karabinjerjev vedel, da se na 
bližnjem območju zbirajo ali se po navadi tja zatekajo uporniki, vendar se mu je 
zdelo, da ni treba ukreniti nič drugega kot...3 rutinskega.
Ponavljam, že pri prvem znamenju je treba odločno ukrepati zoper sumljive 
elemente ali saboterje.
Urjenje
Videl sem programe za pouk v tem tednu in opazil sem, da glavni pouk, to je 
taktično in tehnično urjenje, ni vedno v dopoldanskih urah. Mislim, da mora takšno 
urjenje obsegati največje število ur za pouk; zato se mora izvajati dopoldne v polet­
nem času in popoldne v zimskem času.
Vtis imam, da je urjenje nekoliko zanemarjeno, mogoče zaradi številnih obvezno­
sti (rušenje objektov - varovanje železniških prog, telefonskih napeljav itd.), ki so 
zdaj zaupane našim vojakom.
Okrepiti je treba urjenje in ni se treba bati, da bi bilo moštvo preutrujeno, na 
noben način se ne sme pustiti lenariti ljudi, češ da počivajo po opravljenih službah.
Stalno utrjevanje
Z okrožnico 13500 z dne 14. avgusta t. 1. je generalni štab kopenske vojske izdal 
nova merila za nenehno utrjevanje glede na nova sredstva napada. 4
Okrožnica mora biti predmet živahnega, zavzetega proučevanja vseh častnikov 
v podrejenih enotah.
Položaj na Hrvaškem
Branje lista 8150 z dne 30. avgusta t. 1. poveljstva 2. armade. Predmet: Zasedba 
demilitarizirane cone.5
Odnosi med vojsko in milico
Branje lista 74320 z dne 21. avgusta 1.1. ministrstva za vojno. - Kabinet. Predmet:
Odnosi med vojsko in milico.6 * 8
3 Tri pike v izvirniku.
4 Te okrožnice nisem našel v arhivih.
5 Poveljnik 2. armade general Ambrosio je 30. avgusta 1941 sporočil poveljnikom podrejenih 
enot pravila za odnose s hrvaškimi vojaškimi in civilnimi oblastmi v zasedeni 2. (demilitarizi­
rani) coni t.i. NDH, in to po sklepih sestanka, ki ga je imel v Zagrebu 26. avgusta 1941 
z ustaškimi predstavniki. (Zapisnik sestanka je v arhivu VZI, šk. 78, f. 1, dok. 3) V navodilih je 
Ambrosio zapisal, da 7. septembra prevzame vso civilno oblast in bodo vsi hrvaški uradi 
podrejeni glavnemu upravnemu komisarju pri poveljstvu 2. armade dr. Andriju Karčiču. 
Določil je tudi, kako bo s sodstvom, ustaško stranko in njenimi organizacijami, odredil je
odhod ustaških oboroženih oddelkov iz cone do 5. septembra in podreditev hrvaške vojske 
(domobranov) 1. septembra itd. (Arhiv VZI, šk. 77, f. 3, dok. 2) Ambrosio je 7. septembra 1941 
izdal proglas prebivalstvu omenjene cone za vedenje pod italijansko zasedbeno upravo. 
(Arhiv VZI, šk. 77, f. 3, dok. 28). O diplomatskih in drugih dogajanjih pred zasedbo omenjene 
cone glej knjigo dr. Bogdana Krizmana Pavelič izmedju Hitlera i Mussolinija. Zagreb 1980,
str. 149-171.
8 Te okrožnice nisem našel v arhivih.
146

Razno
Veliko častnikov se sklicuje na živčno izčrpanost. Dobro vem, da je nenehno delo 
včasih utrudljivo, zlasti glede na okolje in posebne težke okoliščine, toda navsezadnje 
še nismo v pravi vojni in izčrpanost še ni dosegla meja zdržnosti, ki jih morajo imeti 
zdravi posamezniki, zavedajoči se svoje dolžnosti v tem trenutku.
To je treba upoštevati pri dajanju mnenj.
Vendar hočem poudariti tole: ko pride čas, je treba upoštevati takšne hude težave, 
ko se bo sodilo o častnikih, to pa tako, da se bo pravično obravnavala večina, ki 
dela.. .7 ne da bi bila preutrujena.
Malo se pretirava z ovadbami. Spodobi se, ko je to mogoče, da se izrečejo hude 
disciplinske kazni, vendar se morajo izpolnjevati dolžnosti; to je bolje od ovadb, ki 
imajo le majhne posledice ali pa nobenih posledic.
Dok. 18
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 4. 9. 1941 za 
preprečevanje partizanskih akcij.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V.P. 46, dne 4. septembra 1941-XIX
Operativni urad
Št. prot. 02/7734 op.
PREDMET: Akcije upornikov na slovenskem ozemlju
POVELJSTVU 2. ARMADE V.P. 10
Na podlagi najnovejših dogodkov in poizvedb, ki so jih opravila poveljstva velikih 
enot, se more stvarno oceniti položaj v Sloveniji takole:
Ker je bilo s sabotažnimi dejanji na železniških in telefonskih zvezah težko doseči 
plodne uspehe (kljub ponovnim poskusom se ni v dveh mesecih iztiril noben vlak in 
marsikateri saboter telefonskih zvez je izgubil življenje), so sedaj začeli napadati 
ljudi in opustili napade na naprave, kakor to nedvomno dokazujejo naslednji najno­
vejši dogodki:
- ročna bomba, vržena v stanovanje častnika I. bataljona XXI. zapornega odse­
ka;* 1 2
- streli na sedež kr. karabinjerjev na Turjaku;3
- oborožen napad na patruljo, ki nadzira železniško progo blizu Vrhnike;4
7 Glej op. 3.
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 2 1; Zbornik NOV, VI/1, dok. 149. Osnutek teh navodil je datiran s 3. 
9. 1941.
2 Nisem mogel ugotoviti kje se je to zgodilo in kdaj.
3 Italijansko karabinjersko postajo Turjak je 29. avgusta 1941 ob polnoči napadla skupina 
partizanov z Mokrca pod vodstvom Ljuba Šercerja. Obstreljevali so poslopje postaje, vendar 
so se karabinjerji umaknili v prvo nadstropje, nekaterim partizanom pa je tudi odpovedalo 
orožje, celò ročne bombe, tako da napad ni uspel. Italijanska policija, karabinjerji in vojaki so 
drugi dan zaman preiskovali okolico, saj so se partizani neovirano vrnili na Mokreč. (Stane 
Semič-Daki: Najboljši so padli. Spomini, I, str. 50-56, dalje: Semič, Najboljši so padli, I.) 
Slovenski poročevalec, 11/16, dne 6. 9. 1941; arhiv IZDG, f. 155 it., poročili kvesture 
Ljubljana, št. 04401, dne 30. 8. 1941 in karab. čete Kočevje, št. 7/5, dne 31. 8. 1941.)
4 To se je zgodilo v noči na 1. september 1941 med čuvajnicama 429 in 430. Patruljo štirih 
vojakov iz 9. polka graničarjev, ki je varovala železnico, je napadel Tone Vidmar iz Borovni-
148
_ uboj podporočnika Livia ZANINIJA in vojaka Giuseppa MATTIOLIJA iz 
pehotne divizije »Isonzo« pri Št. Vidu pri Stični pri njunem pregledovanju železniške 
proge;* 5
- rušilne bombe, položene na okensko polico v stanovanju dveh slovenskih 
policijskih agentov.6
Zato mi je dolžnost predočiti temu poveljstvu, da je treba izdati izjemne ukrepe, 
če hočemo obvladati izjemne razmere, ki so nastale v tej pokrajini in ki jim ni primere 
v nobeni drugi pokrajini v kraljestvu (obstoj oboroženih skupin, ki napadajo s pre­
drznostjo, divjostjo in zanemarjanjem lastnega življenja; sabotaže na železniških, 
telefonskih in telegrafskih zvezah; napadi na vojake in policijske agente; pljuvanje 
na častnike in straže; široka prevratna propaganda). Ti izjemni ukrepi naj bi bili:
- preventivni: talci, razširjenje soodgovornosti za zločinska dejanja na krajevno 
oblast in na krajevno prebivalstvo;
- represivni: takojšnje smrtne obsodbe na samem kraju zločina, brez dolgotrajne­
ga sodnega postopka.
Spričo zvijačnosti zločincev, njihovega natančnega poznavanja območij, bližine 
meje, ki jo lahko prekoračijo na krajih, ki jih ni mogoče v celoti uspešno nadzirati, 
zanesljive potuhe večine prebivalstva, je zelo težko uničiti hudodelce na mestu, 
čeprav so bili izdani o tem jasni ukazi in čeprav se naša služba v želji, da bi krivce 
zasačila pri dejanju, bolj in bolj izpopolnjuje.
Vendar smo nekaj uspehov le dosegli: nekaj saboterjev je bilo ranjenih (eden je bil 
ubit s kleščicami v rokah, s katerimi je prerezal žice);7 mnogo ljudi je bilo zaprtih, ker 
so v njihovem stanovanju po vestnih, natančnih racijah našli orožje in strelivo; 
aretirani so bili tudi psovalci.
Med temi ljudmi so nedvomno tudi takšni, ki zaradi očitne kršitve razglasov, 
zakonov itd. zaslužijo take kazni, ki bi bile jasen vzgled in opomin vsem drugim. Če 
bi dali tak vzgled - bodisi za ceno strožjih ukrepov - sem prepričan, da bi dosegli 
mnogo več glede splošne varnosti, zmanjšanja sabotažnih dejanj in omejitve hladno­
krvno opravljenih zločinov.
Samo tako - po mojem mnenju - bo mogoče vplivati na prebivalstvo, ki se mi zdi 
večinoma mimo in ne odločno sovražno, da bo vsaj ločilo svojo odgovornost od
ške partizanske čete s streli iz puške ter vrgel tri ročne bombe, od katerih sta dve eksplodirali. 
Patrulja, ki ni imela žrtev, je odgovorila s streljanjem. (Zbornik NOV, VI/1, dok. 146; Franc 
Pasetta: Nastanek in delovanje Borovniške čete v letu 1941. Notranjski listi, III. Cerknica 
1986, str. 236, dalje: Pasetta, Nastanek in delovanje Borovniške čete.)
5 Stiška partizanska četa (komandir Miro Perc in politični komisar Srečo Žgajnar), ki je 
prebivala v zidanici Milana Mahneta na Debelem hribu pod Primskovim, je v noči na 2. 
september 1941 postavila zasedo pri železnici nad vasjo Breg med Radohovo vasjo in Št. 
Lovrencem ter napadla tričlansko vojaško patruljo iz 14. minometnega bataljona. Ubila je 
podporočnika in vojaka, ki sta bila prva padla italijanska vojaka v Ljubljanski pokrajini, 
tretji vojak je pobegnil. (Arhiv IZDG, f. 205/11 it., poročilo poveljstva karab. XI. a.z. 3. 9. 
1941; Radko Polič: Čudežna pomlad. Zapisi osvobodilnega boja v grosupeljskem in stiškem 
okrožju 1941—42. Ljubljana 1959, str. 28-29; dalje: Polič, Čudežna pomlad; Ferlež, n.d., str. 
147-148.)
6 V obveščevalnem vestniku št. 23 poveljstva XI. armadnega zbora z dne 10. 9. 1941 beremo: 
»29. avgusta - Na naslonu okna v stanovanju dveh slovenskih policijskih agentov v Ljubljani 
so našli neeksplodirano bombo. Agenta sta začula korake in pregnala atentatorja « (Zbornik 
NOV, VI/1, dok. 157.)
7 Poveljnik divizije sardinskih grenadirjev, general Taddeo Orlando je 27. avgusta 1941 poslal 
visokemu komisarju Grazioliju osnutek razglasa, ki naj bi ga drugi dan objavili ljubljanski 
časniki na prvi strani. Razglas navaja, da je bil 26. avgusta 1941 s štirimi streli iz puške ubit 
mladenič Janko Predan, ko je rezal telefonske žice. Grazioli ni dovolil objave. (Arhiv IZDG, 
VK, f. 2/XII., Orlandovo pismo 27. in Graziolijev odgovor 28. avgusta 1941.)
149
odgovornosti zlobnežev in malopridnežev, če že ne bo pomagalo pri njihovem prega­
njanju - ne pa, da bi jim - kakor se sedaj dogaja - s preskrbovanjem, z molkom in 
s tiho moralno podporo olajševalo opravljanje njihovih zločinskih načrtov.
Dovoljujem si nadalje opozoriti to poveljstvo 8 na naslednja, politično in moralno 
zelo pomembna dejstva:
1) vse večje padanje ugleda naših oboroženih sil, ki imajo na voljo divizije v polni 
vojni opremi, pa ne morejo odgovarjati s potrebno strogostjo na primere ubijanja in 
ranjavanja naših vojakov in častnikov;
2) vedno bolj razširjeno in potrjeno mnenje onkraj nemške meje, da ima vodilni in 
organizacijski center vseh teh sabotažnih dejanj v Sloveniji in na ostalem obmejnem 
ozemlju svoj sedež v Ljubljanski pokrajini.
Vse to pa zaradi splošno nezadostne preventivne in represivne akcije, ki je takšna 
iz raznih razlogov, ki jih je - v celoti - vse pripisati dejstvu, da se izvajata normalni 
pravni in sodni postopek v tako razgretem, nemirnem okolju, v katerem so nam 
nekateri ljudski sloji naravnost trmasto besno sovražni,
Z vsebino tega pisma bom ustno seznanil visokega komisarja za Ljubljansko 
pokrajino.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
-Mario Robotti-
Poveljnik 2. armade, general Ambrosio je po teh dogodkih 7. septembra 1942 poslal poveljni­
kom podrejenih armadnih zborov tole brzojavko: »8432. V teh dneh so v Sloveniji patrulje za 
zavarovanje železnic in majhne skupine naših vojakov, ki so v službi, cilj zased in so utrpele 
izgube. Kaže, da nasprotniki, ki so jih opredelili za neznance, niso utrpeli nobenih izgub. Ta 
dejstva kažejo na pravo in čisto presenečenje naših ljudi in na pičlost moči naših patrulj. 
S ciljem, da bi preprečili podobna dejanja in takoj odbili napadalce, zahtevam, da sprejmete 
vse ukrepe, ki jih imate za potrebne za zadostiti krajevnim prilikam, kar morajo dobro 
poznati tudi manjše posadke. Zato je treba izdati povelja za okrepitev patrulj, kjer je to 
potrebno in opozoriti na tisto, kar sem predpisal z okrožnico 3400 N/8, odstavek D z dne 23. 
aprila tega leta. General Ambrosio.« (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., Ambrosiova brzojavka 8432, 
dne 7. 9. 1942.) General Robotti je napravil pripombo, da je to že opravljeno. Poveljstvo 
divizije »Isonzo« je res že 4. septembra 1941 izdalo ustrezna navodila, v katerih je pisalo tudi 
to, da ima častnik ponoči revolver v roki, vojaki imajo puško z nasajenim bajonetom 
pripravljeno na strel, patrulje morajo imeti od 8 do 10 vojakov in se premikati po varnostnih 
pravilih. Vojaka, ki je spremljal Zaninija, so sklenili postaviti pred vojaško sodišče, ker je 
zbežal. (Arhiv IZDG, f. 656/IV it., navodila pov. div. »Isonzo« št. 02/2826, dne 4. 9. 1942.)
150
Dok. 19
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 8. 9. 1941 za ukrepe 
proti partizanskim akcijam1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, dne 8. septembra 1941-XIX
Operativni urad
Št. prot. 02/7820 op.
PREDMET: Akcija upornikov na slovenskem ozemlju
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA« 
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO«
POVELJSTVU GRANIČARJEV XI. ARMADNEGA ZBORA 
POVELJSTVU TOPNIŠTVA XI. ARMADNEGA ZBORA 
POVELJSTVU INŽENIRSTVA XI. ARMADNEGA ZBORA 
POVELJSTVU XI. BATALJONA RUŠILCEV
Uporniška akcija ni dosegla učinkovitih uspehov s sabotažnimi dejanji proti 
železniškim in telefonskim zvezam in se je zato poslednje dni obrnila proti osebam, 
kakor to nedvomno dokazujejo:
- napad v noči na 2. september na patruljo blizu Št. Vida pri Stični, pri čemer sta 
bila ubita častnik in vojak;1 2
- napad 6. t. m. na cesti Crnomelj-Griblje, pri katerem sta bila ubita dva obmejna 
miličnika, trije pa ranjeni.3
Ponavljam, da je treba odgovarjati z največjo odločnostjo in strogostjo na akcije 
komunističnih morilcev.
Naj se znova predoči vsemu podrejenemu moštvu, da smo še vedno v vojni ter da 
razmere v Sloveniji ne izključujejo, čeprav se tu ne vodi prava vojna, ogorčenih in 
nasilnih oblik boja, kakor se jih poslužujejo kruti komunistični elementi v blaznem 
upanju, da utegnejo s tem pomagati borbenemu in že večkrat premaganemu komu­
nizmu. Vse službene operacije naj bodo zato v vsakem kraju in ob vsaki uri, podnevi 
ali ponoči, prilagojene vsem potrebnim in vsem popolnim previdno preudarjenim 
varnostnim ukrepom na sovražnem ozemlju. Le tako bo mogoče v največji meri 
zaščititi življenje naših častnikov in vojakov. In le tako bo akcija, ki jo terja trenutek
- prava taktična akcija za vsakršno udejstvovanje čet pri varovanju javnega reda
- lahko dala učinkovite rezultate.
Naj se torej - ponavljam - odgovarja skrajno odločno na vsak poskus napada.
Naj raje plača ceno kak komunistični element, če tudi ni naravnanost in povsem 
kriv, kot da bi naši vojaki nosili še nadalje posledice njihove sabotažne akcije.
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it.; 1 1. Zbornik NOV, VI/1, dok. 156.
2 Glej dok. 18, op. 5.
3 Semiška partizanska skupina (komandir Lojze Fabjan in politični komisar Jože Mihelčič) je 
po načrtu, ki so ga pripravili v okrožnem komiteju KPS za Belo krajino v Črnomlju, postavila 
zasedo ob cesti pri Gribljah. Pričakala in napadla je petčlansko preiskovalno patruljo 
obmejne milice, ki je iz Črnomlja na vprežnem vozu peljala hrano za svojo posadko v Grib­
ljah. Padla sta miličnika Giuseppe Forni in Dismo čari, dva pa sta bila ranjena. V spopad je 
posegla tudi tričlanska patrulja financarjev, ki je blizu popravljala svoje motorno kolo 
s prikolico in je bil pri tem hudo ranjen financar Ugo Grassini, ki je kmalu umrl. Radko Polič: 
Belokranjski odred. Ljubljana 1975, str. 42-49 (dalje: Polič, Belokranjski odred); Zbornik 
NOV, VI/1, dok. 26, 63 in 154. Glej dok. 20.
151
Kdor bo pokazal potrebno odločnost ne samo pri zatiranju, temveč tudi s pred­
hodnim preprečevanjem namer zlohotnežem, se lahko zanese na mojo polno pomoč.4
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
-Mario Robotti-
Mario Robotti
Dok. 20
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 10. 9. 1941 za ukrepe 
proti partizanskim napadom.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 10. septembra 1941 - XlX 
Urad I. a. z. 
št. 1/2390 prot.
ZADEVA: Napad prevratnikov
POVELJSTVU DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA« V. P. 81
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO« V. P. 59
POVELJSTVU GRANIČARJEV XI. A. Z. V. P. 46
POVELJSTVU TOPNIŠTVA XI. A. Z. V. P. 46
POVELJSTVU INŽENIRSTVA XI. A. Z. V. P. 46
Dne 6. t.m. okoli poldneva je 5 vojakov iz obmejne milice kupilo živež v Črnomlju, 
nato pa se z vozom odpeljalo v Griblje, ko so jih s strelnim orožjem napadli 
subverzivni elementi. Ti so ubili dva vojaka, tri pa ranili.2
Poznejša poizvedovanja in ugotovitve kažejo, da je pet vojakov, v trenutku, ko je 
prišlo do napada, sedelo na vozu: trije na sprednjem sedežu in dva na zadnjem koncu 
voza, pri čemer sta bila s hrbtom obrnjena proti tovarišem.
Na ta način so imeli napadalci silno kratko razdaljo (okoli 10 m) zanesljivo tarčo 
in čas, da so izstrelili več krogel (8 jih je zadelo cilj), še preden so vojaki sploh mogli 
biti v položaju, da bi odgovorili.
Potek bolečega dogodka dokazuje, kako pogubna je zanikrnost, značilna za naše 
vojake, ko krožijo po splošno znanem sovražnem ozemlju, za katerega se ve, da na 
njem delujejo morilci in teroristi, ki so sklenili narediti čimvečjo škodo učinkovitosti 
naših oboroženih sil.
4 Dne 7. septembra 1941 je poveljnik karabinjerjev XI. armadnega zbora, podpolkovnik Luigi 
Brucchietti pisal poveljstvu karabinjerjev 2. armade: »Položaj je vznemirljiv skoro v vsej 
pokrajini. Lahko rečemo, da sta dve celi diviziji v stalni pripravljenosti.«
Nemški častniki, ki prebivajo v tistem delu Slovenije, ki so ga zasedli Nemci, izražajo 
zaradi tega malo laskave sodbe o ljubljanskih oblasteh ter pravijo, da je tod mogoče 
organizirati in izvršiti zločine in sabotažna dejanja samo zato, ker nočemo izdati tako strogih 
ukrepov kot v nemškem delu Slovenije, kjer so dobili zelo uspešne in koristne rezultate.
Iz vsega tega sledi, da je mogoče rešiti situacijo, ki ne sme dalje trajati, ker bi sicer močno 
trpel ugled oboroženih sil in naše vlade, le s tem, da se v Ljubljanski pokrajini uveljavi vojno 
stanje in določila čl. 217 zakona o javni varnosti ter zaupa vzdrževanje javnega reda vojaški 
oblasti.« (Zbornik NOV, VI/1, dok. 155).
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 2 1.
2 Glej dok. 19, op. 3.
152
Ukazujem, da se dogodek pojasni vsem vojakom, da se vsem vtepe v glavo, da se je 
treba bati takšnih napadov v kateremkoli trenutku in v kateremkoli kraju Ljubljan­
ske pokrajine.
Vojak, ki mora iz kakršnegakoli razloga z ene točke na drugo, ne sme misliti, da je 
na prijetnem izletu, marveč da je v boju z zvitimi hudodelci, ki prežijo nanj, ki se 
lahko nenadoma pokažejo iz smrtne zasede.
Poudari naj se, da takšna dejanja lahko ne le stanejo življenje naivne neprevidne- 
že, marveč s svojimi rezultati spodbudijo sovražnika, da bo vse bolj izpopolnjeval 
svoje metode na škodo naših vojakov, pri čemer bo vse bolj škodil ugledu naših 
oboroženih sil na tem območju.
Vedno moramo biti pripravljeni PRESENETITI, NE PA BITI PRESENEČENI, 
nemudoma ubiti sovražnika, če se nenadoma pojavi, ne smemo se dati pobiti in 
maščevati moramo naše mrtve, ne pa povečevati njih število.
Ta naša okupacijska cona je bila zalita z vse preveč naše krvi, toda žal ne 
v odprtem in poštenem boju, temveč v zasedah, ki jih postavljajo zločinci, ki se nas ne 
bi upali odkrito napasti. Zato je torej treba v vsakem trenutku prilagoditi način 
vojskovanja, podnevi in ponoči je treba odbijati napade in napredovati, v vsakem 
trenutku mora biti puška nabita in pripravljena, bajonet mora biti vedno nasajen, 
ročna bomba pa na dosegu, kajti morilec se lahko znenada prikaže. 3
Za t. p.
POLKOVNIK NAČELNIK ŠTABA 
-A. Gallo-
Podpolkovnik, podnačelnik štaba 
Adelmo Pederzani
A. Pederzani
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELNJIK 
-Mario Robotti-
Dok. 21
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
predsedniku italijanske vlade Benitu Mussoliniju 18. 9. 1941 
o izidu petmesečnega upravljanja pokrajine.* 1
DUCE
Približno 5 mesecev po ustanovitvi Ljubljanske pokrajine mi je v veliko čast 
poročati Vam o delu, opravljenem na Vaš ukaz:
3 Grenadir iz 1. bataljona 1. grenadirskega polka divizije sardinskih grenadirjev Dario Petroz- 
zi je 20. septembra 1941 pisal nekemu vojaku v Trst: »Prost izhod iz vojašnice je dovoljen 
samo skupinam 3 vojakov z nabito puško. In imamo povelje, da streljamo na vsakogar, ki bi 
lahko vojakom storil kaj slabega; sedaj se bomo pač lahko zabavali. Kdor ustreli kakšnega 
civilista, dobi povrhu še mesec dni dopusta.« Za to pismo je vojak dobil od svojega divizijske­
ga poveljnika Orlanda pet dni zapora. (Arhiv IZDG, f. 656/III it.)
1 Arhiv IZDG, VK, 12/IV it., 13 1. Dokument ni datiran, pač pa je datirano precej krajše (2 
strani) Graziolijevo poročilo, ki ima dobesedne odlomke iz širšega poročila Mussoliniju. 
Kaže, da je Grazioli to poročilo pripravil za pogovor z Mussolinijem, ki ga je imel 2. oktobra 
1941 v Rimu. (Slovenec 3. 10. 1941.)
153
1) Splošen politični položaj
V okviru posebne situacije ozemlja in dogodkov, ki so se razvili in se razvijajo, lahko 
velja za zadovoljivega. Večina prebivalstva je imela raje in ima raje našo okupacijo, 
najprej kot »manjše zlo«, potem pa zaradi pravičnih in velikodušnih ukrepov, 
sprejetih v zvezi z njim, zaradi katerih je ob vsaki priložnosti izkazalo priznanje in 
hvaležnost. Redki komunistični in skrajno nacionalistični elementi so skušali motiti 
javni red z atentati, terorističnimi dejanji in sabotažami. Sprejeti so bili strogi 
ukrepi, 2 katerih odmev je bil ugoden v zdravem delu prebivalstva, gotovo pa bodo 
zadušili takšne pojave. Čeprav bi bil vsak optimizem škodljiv, je treba ugotoviti, da 
so se pojavi, ki so se pred mesecem stopnjevali v obdobju 10 dni, potem znatno 
zmanjšali. V osebnih stikih, ki sem jih imel s prebivalstvom 38 občin v pokrajini, 
s krajevnimi voditelji in nekdanjimi predstavniki, sem lahko ugotovil, da kmečko 
prebivalstvo nedvomno sestavlja najbolj zdrav del, ki se vede najbolj naklonjeno do 
nas.
2) Duhovščina
Duhovščina nam je še naprej v celoti naklonjena in popolnoma sodeluje z nami.
3) Tisk
Je ves čas podrejen preventivni cenzuri.3 Izkazal se je poslušnega našim navodilom in 
izjavil je, da je pripravljen na vsako zvesto sodelovanje.
Vendar ga je treba spodbujati, ker mu manjka sleherna pobuda.
To je tudi povezano z naravo tega ljudstva.
Vztrajal sem, da dva dnevnika izhajata v dveh jezikih.
Čez nekaj dni bo objavljen dvojezični lepak, ki ga bo izdala pokrajinska zveza 
Fašistične stranke.
Proučujem, ali bi bilo primerno in mogoče izdajati krajevni časopis v italijanskem 
jeziku.
Vsi številni periodični listi so podrejeni preventivni cenzuri, postopoma pa bodo 
ukinjeni tisti, ki nimajo nobene koristi glede na nove razmere.
4) Kulturne ustanove
Ukrepi, sprejeti v prid kulturnih ustanov, so nedvomno imeli širok in ugoden odmev 
na političnem področju.
Proučuje se želja, da bi se na vseh področjih usmerjali v našo kulturo. Približno 20 
odst. prebivalstva bolj ali manj tekoče govori italijanski jezik in se ga intenzivno uči.
5) Šolstvo
a) Univerza: Ohranjene so bile obstoječe fakultete in nisem privolil v zaprošeni 
četrti letnik medicine. Študentje te fakultete so prosili, da bi dokončali študij
2 Misli na svojo odredbo št. 97 z dne 11. septembra 1941. Z njo je uvedel izredno sodišče in 
smrtno kazen; s smrtno kaznijo je zagrozil vsem osebam, pri katerih bodo našli strelno orožje, 
strelivo in razstrelivo, proglase, znake in drugi prevratni material ali ki bi se udeležile shodov 
in sestankov enakega značaja in ki bi ogrozile varnost italijanskih oboroženih sil, organov 
civilne uprave in policije. Izredno sodišče naj bi sodilo po naglem postopku in izrečeno 
smrtno kazen naj bi izvršili v naslednjih 24 urah, če le mogoče v kraju, kjer je bilo kaznivo 
dejanje storjeno ali odkrito. Dne 29. septembra 1941 je Grazioli to odredbo dopolnil z odločbo 
št. 44, predvsem z opisom postopka pred izrednim sodiščem. (Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 74, dne 13. 9. 1941 in št. 79, dne 1. 10. 1941; Zbornik NOV, VI/1, dok. 158, 
Slovenec 14. 9. in 4. 10. 1941.)
3 Civilni komisar Grazioli je že 2. maja 1941 izdal naredbo št. 2, s katero je uvedel »cenzuro, 
vzporeditev in nadzorstvo tiska na zasedenem slovenskem ozemlju.« (Službeni list kr. 
civilnega komisariata za zasedeno slovensko ozemlje, št. 36, dne 3. 5. 1951; Slovenec 5. 5. 
1941.)
154
na italijanskih univerzah, in večinoma so bili poslani na univerzo v Padovi, pri 
čemer so jim pomagale velikodušne olajšave, ki ste jih dali Vi.
Ustanovljena je bila stolica za italijansko književnost in postavljeni so bili 
lektorati za obstoječe fakultete.
b) Srednja šola: Pouk se nadaljuje redno. Glede na to, da je predpisan pouk 
drugega jezika, bo to seveda italijanščina.
Ustanovljena je bila nižja srednja šola za Italijane.
c) Osnovna šola: Šolska obveznost je bila določena na šest namesto na sedem let, 
kot je veljalo prej. Šolski pouk se nadaljuje redno.
Ustanovljena je bila osnovna šola za Italijane.
Povečalo se bo število tečajev italijanščine za otroke in mladino.
6) Organizacije režima
a) Ustanovljena je bila italijanska organizacija Fašistične stranke.4 Predlagana je 
bila ustanovitev nadaljnjih 8 organizacij Fašistične stranke v najpomembnej­
ših središčih pokrajine. Ustanovljenih je bilo 44 centrov za pomoč v prav toliko 
občinah. Razvija se univerzitetna organizacija. Ustanovljena je bila ljubljan­
ska ženska fašistična organizacija in ugodno se razvijata sekciji za kmečke 
gospodinje, delavke in služkinje. GI L je nastal v vseh občinah. Ustanovljen je 
bil en Dopolavoro oboroženih sil in 6 dopolavorov v podjetjih, medtem ko se 
ustanavljajo občinski in rajonski dopolavori. Ustanovljeno je bilo Združenje 
železničarjev in nastajajo združenja za šole, javne uradnike in zaposlene 
v državnih industrijskih podjetjih. 5
4 Vodja fašistične stranke Benito Mussolini je ustanavljanje fašističnih organizacij v Ljubljan­
ski pokrajini zaupal Grazioliju, ki je 30. maja 1941 izročil pokrajinsko vodstvo fašistične 
stranke v Trstu Pietru Pivi. Strankin Glasnik naredb v Rimu je 2. avgusta 1941 objavil 
naredbo, s katero je Graziolija imenoval za »zveznega poveljnika zveznih središč za pomoč in 
mladinskih organizacij« za Ljubljansko pokrajino, ter določil, naj v tej pokrajini ustanovijo 
tele fašistične organizacije:
1. pokrajinsko zvezo središč pomoči s središči v okrajih in okrožjih, 2. pokrajinsko sekcijo 
poljedelcev s sekcijami po občinah, 3. pokrajinsko sekcijo poljedelskih delavk in delavk na 
domu z občinskimi sekcijami, 4. zvezno poveljstvo mladinskih organizacij z okrajnimi in 
občinskimi poveljstvi, 5. vseučiliško organizacijo, 6. pokrajinski Dopolavoro z Dopolavori 
v okrajih in občinah, 7. pokrajinski odbor italijanskega nacionalnega olimpijskega komiteja. 
Poleg tega je naročil, naj ustanovijo tudi 1. pokrajinsko zvezo fašističnih bojevnikov za člane 
fašistične stranke in 2. žensko fašistično organizacijo za članice fašistične stranke. Grazioli je 
imel ob sebi dva podpoveljnika, in to prvega za pokrajinsko zvezo središč pomoči (Giorgio 
Gatti) ter drugega za mladinske organizacije (Pietro Cassani) ter zaupnico za fašistke (Ida De 
Vecchi), z dvema podzaupnicama, zaupnika za vseučiliško organizacijo (Piero Carrà), pred­
sednika pokrajinskega Dopolavora (Dario Liberati), predsednika pokrajinskega odbora itali­
janskega olimpijskega komiteja (Giovanni Buratti). Oktobra 1941 je tajnik fašistične stranke 
v Rimu po Mussolinijevih navodilih odredil, naj v Ljubljani ustanovijo t.i. Zvezo bojnih 
fašijev v Ljubljani in je Mussolini imenoval za pokrajinskega tajnika (federale) Graziolija. 
(Slovenec 23. 10. 1941.) Ta je 12. februarja 1942 to funkcijo izročil Orlandu Orlandiniju. 
(Slovenec 14. 2. 1942.) Pokrajinska organizacija fašistične stranke za Ljubljansko pokrajino 
je izdajala glasilo »Prima linea« (Prva črta), kar je vidno iz Mussolinijevega pisma tej 
organizaciji, ki da stoji v prvi črti.
5 Visoki komisar Grazioli je 1. novembra 1941 z odredbo št. 136 razpustil vsa društva 
univerzitetnih študentov v Ljubljani in ustanovil Vseučiliško organizacijo v Ljubljani (Orga­
nizzazione Universitaria Lubiana - OUL), ki ji je 9. decembra 1941 imenoval vodstvo 
- direktorij (zaupnik Piero Carrà, podzaupnik Franc Župec in 10 članov). (Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 88, dne 1. 11. 1941; Slovenec 19. 11. in 10., 13. ter 16. 12. 1941.) 
Novembra 1941 je tajnik fašistične stranke v Rimu kot poveljnik Italijanske liktorske 
mladine (Giuventù Italiana del Littorio - GIL) razširil to organizacijo tudi na Ljubljansko
155
b) Sindikalne organizacije: Ustanovljena je bila Pokrajinska delavska zveza,* 6 
ustanavlja se zveza delodajalcev,7 pripadnikov svobodnih poklicev in umetni­
kov.8 Ustanovljeno je bilo Pokrajinsko združenje zadružnih zvez.
Ustanovljen je bil Pokrajinski urad za nameščanje, ki ga prej ni bilo.9 10 
Vse sindikalne organizacije so imele političen značaj. Pristopanje poteka 
postopoma, vendar hitro, pri čemer se skrbi za natančen pregled premoženj­
skega stanja.
7) Splošen gospodarski položaj
Je še vedno močno pretresen zaradi vojne in razdelitve slovenske gospodarske 
celovitosti, posledice pa so bile neprijetne za nas. Čeprav morajo celoviti problemi 
počakati na dokončno ureditev, ker so povezani s sporazumi z državami naslednica­
mi nekdanje Jugoslavije, se življenje čedalje bolj ureja in zaupanje v nas je popolno. 
V 4 mesecih je bilo vpisanih v našo blagajno 85 milijonov državnih obveznic. Če se 
upošteva, da so bili vrednostni papirji nekdanjega avstro-ogrskega cesarstva izplača­
ni ali pa zamenjani in da se še nič ne ve o usodi nekdanjih jugoslovanskih, potem 
zgoraj omenjena številka lahko predstavlja tudi pomembno prvino politične presoje. 
Načrt del, ki ste ga ukazali, se izvaja v celotni vrednosti 81,443.000 lir, od česar 41 
milijonov v breme izrednih nakazil tej pokrajini (65 milijonov); 25,850.000 lir v bre­
me A A S S ;1 ° 3 milijone lir za obnovo vojne škode; preostanek gre v breme državne in 
pokrajinske bilance visokega komisariata.
Pri teh delih je zaposleno približno 3 tisoč delavcev.
Brezposelnost, ki trenutno šteje 5.433 enot, se bo še znatno zmanjšala, kakor se bodo 
pač razvijala sama dela. Velike težave so na splošno z nameščanjem uradnikov in 
izobražencev, pa tudi tiskarjev.
pokrajino kot Italijansko liktorsko mladino Ljubljane (Giuventù Italiana del Littorio di 
Lubiana - GILL). (Slovenec 18. 11. in 11. 12. 1941.) O Graziolijevi fašizaciji Ljubljanske 
pokrajine glej razpravo dr. Iva Juvančiča: Italijanski okupator v Ljubljani 1941-1943. 
Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, III/1962, št. 1, str. 71-73 (dalje: Juvančič, 
Italijanski okupator v Ljubljani.) O odporu slovenske mladine proti GILL in fašizaciji ter 
raznarodovanju glej knjigo Franceta Škerla: Ljubljanske srednje šole v letih 1941-1945. 
Prispevki k zgodovini Ljubljane v letih fašistične in nacistične okupacije. Ljubljana 1964 
(dalje: Škerl, Ljubljanske srednje šole).
6 Visoki komisar Grazioli je z uredbo št. 61 dne 8. julija 1941 Delavsko zbornico preimenoval 
v Pokrajinsko delavsko zvezo (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 5, dne 9. 7. 1941) in ji 
poleg predsednika Branka Alujeviča imenoval italijanskega »strokovnjaka« Elia Vagliana. 
Ta je bil nekakšen komisar, ki naj bi delavsko strokovno organizacijo vključil v fašistični 
korporativni sistem. Dne 14. januarja 1942 so bila potrjena pravila Pokrajinske delavske 
zveze. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 55, dne 9. 7. 1941 in št. 6, dne 21. 1. 1942.)
7 To zvezo je Grazioli ustanovil 15. novembra 1941 z odredbo št. 151 in je zajela vsa združenja 
industrijcev, obrtnikov, trgovcev, kmetov, denarnih in zavarovalnih zavodov. (Službeni list 
za Ljubljansko pokrajino, št. 93, dne 19. 11. 1941.) »Z razpustitvijo starih strokovnih 
organizacij, ki so bile od različnih bivših političnih strank ter z ustanovitvijo Pokrajinske 
zveze delavcev, delodajalcev ter pokrajinske zveze obrtnikov in umetnikov ter z ustanovitvijo 
pokrajinskega odseka za rokodelce, je bil ustvarjen ploden začetek za uvedbo našega 
korporativnega reda,« je pisal Slovenec 25. 11. 1941.
8 Zvezo svobodnih poklicev in umetnikov je Grazioli ustanovil z odredbo št. 29 dne 19. 
februarja 1942. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 15, dne 21. 2. 1942.)
9 Visoki komisar Grazioli je dne 25. junija 1941 izdal odredbo št. 52 o »ureditvi povpraševanja 
in ponudbe dela«, za kar naj bi pri Borzi dela v Ljubljani ustanovili pokrajinski namestitveni 
urad. Dne 8. avgusta 1941 je imenoval člane tega urada (predsednik Giorgio Gatti). Službeni 
list za Ljubljansko pokrajino, št. 51, dne 25. 6. 1941 in št. 64, dne 9. 8. 1941.
10 Te kratice mi ni uspelo razrešiti.
156
a) Banke: Položaj, ki smo ga našli ob zasedbi, je povzročal hude skrbi zaradi 
velikih dvigov, ki so jih imetniki izpeljati tik pred sovražnostmi, in zaradi 
velikih naložb na tistem ozemlju banovine, ki je ostalo zunaj naše zasedbe, 
tako da so nekdanje jugoslovanske oblasti razglasile moratorij izplačil.
V mesecu maju je bil splošni moratorij preklican in v zaporednih etapah je bilo 
mogoče odpraviti tudi bančni moratorij, razen pri Poštni hranilnici, katere 
razpoložljiva sredstva so bila v celoti prenesena v Sarajevo. Vendar je bilo 
treba obdržati poseben moratorij na vloge tistih, ki so izgubili gotovino zaradi 
moratorija, ki je bil dovoljen kmetom. Glede na veliko število obstoječih 
posojilnic se nove niso odpirale, z izjemo Italijanske banke. Velike italijanske 
bančne ustanove vendarle sodelujejo z gospodarstvom v pokrajini, in to prek 
korespondenčnih računov z domačimi ustanovami. Trenutno je pozornost 
obrnjena na likvidacijo podružnic nekdanjih jugoslovanskih bank in na likvi­
dacijo ali koncentracijo preštevilnih majhnih posojilnic. V pokrajini je bilo kar 
167 posojilnic, od teh 56 v Ljubljani, v njih pa je bilo za 836 milijonov lir 
sredstev. Vrednostni papirji nekdanje jugoslovanske vlade, deponirani na 
konverzijskem sedežu, znašajo 750 milijonov dinarjev.
b) Zavarovalnice: V Ljubljanski pokrajini so delovale jugoslovanske, italijanske, 
nemške, francoske in še dve krajevni družbi znatnega gospodarskega pomena, 
katerih ena je bila vzajemnega značaja in pod nadzorstvom klerikalne stranke, 
druga pa je v veliki meri imela čehoslovaški kapital (49 odst.).
Sovražne družbe so bile zasežene, njihove listine pa bodo dodeljene italijan­
skim družbam, ki že delujejo na ozemlju. Dovoljen je bil Državni zavarovalni 
zavod za življenjsko zavarovanje, ne bodo pa dovoljeni drugi zavodi, dokler se 
položaj ne bo umiril.
c) Industrijska oprema: Obstaja 142 industrijskih podjetij s 5.232 zaposlenimi 
delavci, in 2.100 obrtnih delavnic industrijskega ali trgovskega značaja.
d) Kmetijstvo: Ozemlje je v velikem delu gričevnato in gorsko in kmetijstvo je 
pretežno travniško-pašniškega in gozdnega značaja.
Glavne kulture so razdeljene takole: gozdovi 185.829 hektarov; stalni travniki 
99.491; polja 84.053; vinogradi 6.901.
Gre za kmetijstvo z zelo nizko proizvodnjo, ki pa jo je gotovo mogoče povečati 
z uvedbo boljših obdelovalnih sistemov. Izdelan je bil že načrt za namakalne in 
izsuševalne naprave. Izvedba prve faze del bi znatno povečala proizvodnjo.
e) Trgovina: Redka tehnična oprema, obrnjena je predvsem v preskrbo za potrebe 
prebivalstva.
f) Rudni viri pokrajine: En rudnik rjavega premoga; 5 rudnikov lignita s sedanjo 
proizvodnjo 20.000 ton mesečno. Predvidena je podvojitev.
Dobro bi bilo, če bi A C A111 prevzel nalogo, da se sistematično organizira 
raziskave pod zemljo, kot mi je to že predlagala sama družba.
g) Velesejem: Ljubljanski velesejem, ki se bo začel 4. oktobra11 12 in ki obeta največji 
uspeh, pomeni utrditev gospodarskega in političnega značaja, nedvomno pa bo 
usmeril vključevanje gospodarstva pokrajine v italijansko gospodarstvo.
11 Najbrž Associazione Carbonaia Anonima Italiana - Anonimna italijanska premogovniška 
družba.
12 Italijanski okupator je v Ljubljani nadaljeval s prirejanjem razstav na Ljubljanskem velesej­
mu, vendar samo leta 1941 (od 4. do 13. oktobra). 20. ljubljanski velesejem je odprl minister 
za korporacije Renato Ricci. (Slovenec 2., 4. in 5. 10. 1941.) Dne 6. 10. 1941 so pripadniki 
borbenih skupin v velesejemskim prostorih podtaknili dve bombi, ki sta tudi eksplodirali. 
(Dušan Bravničar: »Tovarne« eksploziva. Ljubljana v ilegali, II, Ljubljana 1961, str. 
119-120.) Poveljstvo karabinjerske skupine Ljubljana je 7. oktobra 1941 poročalo, da sta 
prejšnji dan zvečer na ljubljanskem velesejmu eksplodirali dve bombi in da so prijeli 33-
157
8) Živila in cene: Preskrba z živili je redna.
Izpeljani so bili vsi predpisi, ki zadevajo živilske nakaznice,13 kakor tudi druge 
v Kraljevini veljavne omejitve.
Po skoku navzgor v trenutku menjave denarja se cene ustaljujejo.
Sprejeti so bili nadzorstveni ukrepi v sodelovanju s centri za pomoč P N F in ustrezni 
represivni ukrepi.
9) Plače - mezde - pokojnine
Že ob naši zasedbi smo naleteli na neugoden položaj, kajti plače, mezde in pokojnine 
niso sledile zviševanju življenjskih stroškov. Neugodni položaj se je še stopnjeval in 
se ni ustavil z ukrepom, ki sem ga izpeljal, ko sem dovolil 10- do 20-odstotno 
povišanje, vendar ne za pokojnine. Potrebna je nova prilagoditev, izvaja pa se 
z revizijo delovnih pogodb. Za državne in poldržavne uslužbence in pokojnine bom 
izpeljal predloge in upam, da jih bodo pristojna ministrstva lepo sprejela, ker so 
nujni. V delavskih krogih so z največjim zadovoljstvom sprejeli novico o povečanju 
družinskih doklad, ki ste ga ukazali.
10) Administrativno vodenje
Upravljanje visokega komisariata je redno, bilanca je v bistvu uravnovešena, z izje­
mo železnic, ki jih je z dnem okupacije prevzelo ministrstvo za promet.
Omenjeno bilanco je že potrdilo ministrstvo za finance.
VISOKI KOMISAR 
-Emilio Grazioli-
letnega tehnika Vladimira Grčarja iz Črnomlja, pri katerem so na ljubljanskem stanovanju 
našli prevratno gradivo. (Arhiv IZDG, VK, f. 14/III it.) Pozneje je italijanska vojska velese- 
jemske prostore uporabljala za svoja motoma vozila.
13 Racionirano preskrbo, ki jo je za kruh in moko uvedla že Kraljevina Jugoslavija, je italijanski 
okupator razširil še na druga živila (23. 6. na kruh, testenine in riž, 16. 7. mast in sladkor, 9. 
8. meso, 21. 8. 1941 maslo in 1. 4. 1942 mleko).
158
Dok. 22
Zabeležka generalnega štaba kopenske vojske 17. 9.1941 za 
Mussolinija o razmerah v Ljubljanski pokrajini.1
GENERALNI ŠTAB KRALJEVSKE VOJSKE V. p. 9, dne 22. septembra 1941-XIX 
Urad za operacije - 3. odsek 
Št. 15388 prot.
Zaupno
ZADEVA: Zasebno sporočilo
EKSCELENCI ARMADNEMU GENERALU 
AMBROSIU VEL. VITEZU VITTORIU
POVELJNIKU 2. ARMADE VOJNA POŠTA 10
V prilogi pošiljam zabeležko, poslano duceju, glede vedenja nekaterih častnikov 
v ljubljanski posadki. Sledi pristni ducejev izraz o tej zadevi:
»Vzeti je treba čas poveljniku posadke v Ljubljani.«
Glede zgornjega naj V. e. ukrepa.
Načelnik generalnega štaba
Roatta
LJUBLJANA 17. septembra 1941-XIX
Iz zaupnih poročil, ki so jih posredovali neposredni opazovalci, se je zvedelo:
»Po stvarni presoji razmer, ki so nastale v italijanski Sloveniji, se svetuje - pri
čemer se ne gre pretirano vznemirjati zaradi tistega, kar je mogoče nadzorovati - da 
se za prihodnost upoštevajo nekateri dejavniki, ki bi utegnili uiti pozornosti raznih 
oblasti.
Te namreč dajejo vtis, da ne gledajo in presojajo položaja s panoramskih in 
totalnih pregledov, marveč vsaka iz svojega zornega kota, se pravi, omejeno na svoj 
akcijski sektor in na svojo stroko.
Z italijanske strani se opaža precejšnja vznemirjenost med Slovani.
Politika laskanja pravzaprav hromi akcijo prodora in torej onemogoča učinkovito 
nadzorstvo nad novo pokrajino.
Pogosto se dogajajo nasilna dejanja.
V komunistični zasedi v Gribljah - Ljubljana sta bila 6. t. m. dva črnosrajčnika 
ubita, dva pa ranjena.* 2 Dne 8. t. m. je bila na Ježici Ljubljana drzno napadena druga 
obmejna patrulja. Hudo ranjen je bil en, lažje ranjen pa en član patrulje.3 Dne 10. t. m. je 
bila napadena obmejna patrulja v Gabrju.4 En ranjen. Kot se je razkrilo, je mogoče 
trditi, da so bili napadalci četniki pod poveljstvom srbskega častnika.5
* NAW, T-821, R-395, p. 72-74.
2 Glej dok. 19, op. 3 in dok. 20.
3 Dne 7. septembra 1941 pozno zvečer je bila blizu pošte na Ježici napadena tričlanska patrulja 
obmejne milice in ranjena dva miličnika. (Arhiv IZDG, f. 155 it., poročili pov. X. bat. kralj, 
fin. straže, št. 4344 dne 8. 9. 1941 in notr. karab. čete Ljubljana, št. 75/136, dne 8. 9. 1941.)
4 Poveljstvo ljubljanske čete kohorte 4. legije obmejne milice je 11. septembra 1941 poročalo, 
da so partizani napadli šestčlansko patruljo obmejne milice iz posadke v Gabrju pri Dobrovi 
in ranili miličnike. (Arhiv IZDG, f. 155/11, poročili pov. čete kohorte Ljubljana 4. legije 
obmejne milice št. 151, dne 11. 9. 1941 in 3. čete XXI. spec. bat. graničarjev 10. 9. 1941.)
5 Ta podatek ne drži, ker takrat ni bilo četnikov v Sloveniji.
159
Komunizem je spet aktiven in deluje z velikim propagandnim uspehom zlasti med 
mladimi.
Emigranti mimo živijo.
Do italijanskih oboroženih sil je čutiti le malo spoštovanja in vse manj obzirnosti.
Vsega tega je kriva očitna disciplinska popustljivost nekaterih enot, predvsem pa 
pretirano zgovorno obnašanje nekaterih častnikov, ki v stikih s civilnim prebival­
stvom ne zamolčijo svojih kritičnih pripomb, po teh pa domačini sklepajo, da 
v italijanski vojski ne čutijo z vojno in da v njej ni razširjeno prepričanje o zmagi.
Poleg tega se širi močno nezadovoljstvo zaradi ekonomskih omejitev, ki so 
posledica naraščajočih zahtev; zaradi pogosto pomanjkljivih akcij raznih hierarhij; 
predvsem pa zaradi občutka, ki daje povode za številne utvare in zbuja upanje na 
.združenje slovenskih pokrajin*.
Kar zadeva slednje, je nevarnost zajela tudi nekdanje obmejne pokrajine. Želja po 
boljšem ravnanju, podobno tistemu, ki so ga deležni ljubljanski Slovani, lahko v tem 
trenutku samo obuja težnje po slovanskem jeziku, slovanski šoli, boljšem ravnanju 
s Slovani, mogoče po posebni politični obliki, ki jo je razsulo nekdanje Jugoslavije 
uničilo in ki jo bo ruski poraz dokončno pokopal.
Sklep: izredno modro bi bilo, če bi zadevne oblasti proučile stvari in dogodke tako 
resno, kot to terja čas, brez vznemirjenja in brez dramatičnosti, kajti boljši je majhen 
odstotek previdnega pesimizma kakor rožnat pogled na vse.6
8 Generalni štab kopenske vojske je 23. septembra 1941 sporočil poveljstvu 2. armade, da je 
Mussolini nezadovoljen z delom italijanskih oblasti v Ljubljanski pokrajini, ker niso dovolj 
odločne in se zaradi tega širi komunizem in naraščajo uporniške akcije, zlasti še v Ljubljani. 
(NAW, T-821, R-395, p. 72-74). Poveljnik 2. armade, general Ambrosio je 26. septembra 1941 
prvi del tega poročila povzel in ga posredoval poveljstvu XI. armadnega zbora. Nato je dodal: 
»Vse to bi lahko izviralo iz neke očitne disciplinske ohlapnosti nekaterih enot, predvsem pa iz 
čezmerno blebetavega vedenja častnikov, ki v stikih s civilnim prebivalstvom ne molčijo 
o nekaterih svojih kritičnih ocenah, iz katerih drugorodci dobijo prepričanje, kakor da 
v italijanski vojski ne občutijo vojne kakor tudi, da niso prepričani v zmago. To slabost 
govoriti neustrezno je treba odpraviti. Treba je pozvati častnike k tisti resnosti, ki jo zahteva 
čas, in morajo vsi upoštevati, da si ni treba samo prizadevati za zmago, temveč je tudi treba 
govoriti tako, da bi poslušalci imeli občutek, da mi neomajno zaupamo v zmago.« (NAW, T- 
821, R-279, p. 168, pov. 2. arm, št. 60/zaup. osebno, 26. 9. 1941.)
Ko je Robotti dal to pismo prebrati poveljniku divizije sardinskih grenadirjev, generalu 
Orlandu, je ta menil, da je razlika v gledanju na razmere med vojaškimi in političnimi 
oblastmi le v nečem, in to: »Medtem ko imajo vojaške oblasti v svojem ravnem in ravnotež­
nem ocenjevanju dejanj glede na vojno stanje in glede na politično-strateške razmere 
dolžnost pojasnjevati višjim poveljstvom stvarno težo dogodkov, da bi preprečile vsakršno 
presenečenje tudi v najbolj prekleti domnevi, da ta cona lahko postane operativno območje, 
pa morajo civilne oblasti po navodilih, za katere se mi zdi, da so jih dobile, za potrebe zunanje 
politike zmanjševati dejanja in dogodke. Torej nikakršne razlike glede dela in dejavnosti.« 
(NAW, T-821, R-279, p. 145, pov. div. sard, gren., št. 7031 op., 30. 9. 1941.)
160
Dok. 23
Povelje poveljstva XI. armadnega zbora 29. 9. 1941 za 
odločnejšo taktiko v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju.1
ZA POTRDITEV
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 29. septembra 1941 —XIX 
Urad za operacije 
Št. 02/8384 prot. op.
ZADEVA: Nasilniška dejavnost
POVELJNIKU DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA«
POVELJNIKU DIVIZIJE »ISONZO«
Odkril sem, da storilci nasilniških dejanj še vedno nekaznovano pobegnejo pred 
reakcijo osebja, dodeljenega službi javnega reda.
Čeprav upoštevam posebne težave, ki jih ima osebje pri opravljanju svoje naloge, 
trdim, da je negativni rezultat represivne akcije posledica pomanjkanja nagle, odloč­
ne, energične reakcije vojske, kar je pomanjkanje odločne taktike, zaradi česar se 
izjalovi vsaka reakcija.
Pomen službe, ugled vojske, absolutna potreba, da se z največjo odločnostjo 
zaduši vsako sabotažno dejanje, zahtevajo, da je tudi v tem načinu boja treba 
ukrepati manj apatično, odločneje, pogumneje in napadalneje.
Prosim poveljnika divizij, naj v tem smislu vztrajata v navodilih.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
M1 2
Dok. 24
Poročilo poveljstva 2. armade 30. 9. 1941 o razmerah 
v Ljubljanski pokrajini.1
POVELJSTVO 2. ARMADE V. p. 10, dne 30. septembra 1941/XIX
Urad I
Situacija št. 41
I. DEL
VARIANTE K POLITIČNI SITUACIJI
Priključena Slovenija
Komunistično-panslovanska propaganda se je zaostrila in se zdaj kaže v napadih 
na naše vojake ali privržence naših ustanov. Močno je razširjenje trošenja letakov, ki
1 Arhiv IZDG, f. 656a/IV it., 1 1.
2 Robottijeva parafa.
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 1 1.
11 - Fašisti 161
ščuvajo k odkritemu uporu. Očitno je soglasje z rusko-britansko propagando, ki je 
izredno delavna. Prav tako očitno je zadržano nezadovoljstvo, s katerim so sprejeti 
vsi glasovi in namigi, ki širijo dvom o vitalnosti Osi in njeni končni zmagi. In 
naposled, ugotovljene so bile tesne zveze celotnega gibanja z uporniki v nemški 
Sloveniji, Srbiji in Hrvaški. Krepi se misel na obnovo Jugoslavije v enotnosti zoper 
Os.
Razglas visokega komisarja, s katerim so določeni ostri ukrepi zoper agitatorje,2 je 
po prvih trenutkih presenečenja izzval top in potuhnjen odgovor množic. Predstavni­
ki največjih domačih političnih strank, ki so že ponudili svoje sodelovanje našim 
oblastem, so to izkoristili za to, da so se umaknili s prejšnjih stališč, češ da so izdani 
ukrepi protiustavni.3 Krinka je padla. V srednjih plasteh, še posebej pa med kmečkim 
prebivalstvom, se je potrdila molčečnost, s katero se ščitijo agitatorji.
V celoti je položaj napet, zahteva premislek in ostro togo in neomajno izvajanje 
ukrepov, ki so bili izmišljeni zato, da se mu postavi po robu.
Za t.p.
PODPOLKOVNIK PODNAČELNIK ŠTABA 
-A. Pederzani-
A. Pederzani
Dok. 25
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 5. 10. 1941 za vedenje 
enot v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 5. oktobra 1941 -XIX
Urad za operacije 
Št. 02/8505 prot.
ZADEVA: Protikomunistični boj - vedenje enot
POVELJNIKU PEHOTNE DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA V. p. 81
POVELJNIKU PEHOTNE DIVIZIJE ISONZO V. p. 59
POVELJNIKU GRANIČARJEV XI. A. Z. Logatec
POVELJNIKU TOPNIŠTVA XI. A. Z. V. p. 46
POVELJNIKU INŽENIRSTVA XI. A. Z. V. p. 46
V celoti posredujem okrožnico 9758 poveljstva 2. armade glede omenjene zadeve 
in izvleček iz Situacije št. 41 z dne 30. septembra t. 1. zgoraj omenjenega poveljstva.2
Ta dokumenta - ki ponavljata in poudarjata razmere, pravila in vedenje, ukazano 
našim enotam na teh okupiranih tleh, in ki sta močno potrdilo tistega, kar že več kot 
tri mesece odrejam - prihajata na to poveljstvo prav v času, ko se je v zadnjih 24 urah 
zgodilo naslednje:
2 Glej dok. 8, op. 12 in dok. 21, op. 2.
3 Misli na izstop dr. Marka Natlačena in Ivana Puclja iz sosveta visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino 10. septembra 1941. Pozneje sta izstopila še Rudolf Krušeč (23. 12. 
1941) in Milko Pirkmajer (22. 3. 1942).
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 21.
2 Glej dok. 24.
162
- 1 napad na železnico, ko se je iztiril tovorni vlak;3
_ 1 trčenje navadnega vlaka z vojaškim vlakom, iz še neugotovljenih vzrokov, 
vendar bi bilo prenagljeno, če bi izključili možnost zle nakane, sabotaže;4
- uboj financarja v bližini Ježice (Ljubljana), ki je bil seveda tako nepreviden, da 
je bil ponoči sam zunaj svojega prebivališča in ni poskrbel za potrebne previdnostne 
ukrepe, čeprav je gotovo vedel za vse okrutne umore, ki so se že zgodili na škodo 
pripadnikov naših oboroženih sil;5
- uboj višjega desetarja iz 23. pehotnega polka danes ponoči ob treh, in sicer 
v naslednjih okoliščinah
Patrulja treh mož (kar je malo) pod poveljstvom omenjenega višjega desetarja je 
bila na pregledu železniške proge v bližini Črnomlja (kraja, v katerega bližini so bili 
v zadnjem času napadeni in sredi belega dne ubiti dva financarja in črnosrajčnik, 
ranjena pa še dva vojaka), pri tem pa je naletela na dva posameznika. Na klic stoj! sta 
se ustavila. Višji desetar se jima je potem približal, da bi ugotovil, za koga gre, tedaj 
pa ga je ubila krogla iz revolverja. Morilcema se je posrečilo pobegniti! 6
- davi je bil sredi belega dne v Šmarju (v bližini Škofljice) ubit karabinjer 
s tamkajšnje postaje; ubili so ga komunisti, ki so ujeli in odvedli s seboj nekdanjega 
slovenskega orožnika v naši službi, ki je bil na obhodu z ubitim karabinjerjem.7
Pojasnilo ni potrebno. Zares žalostno je treba ugotoviti, kako daleč smo že od 
obravnavanja, ki ga zaslužijo ti lažni begunci, ki se ne omejujejo na to, da živijo 
v gozdovih, marveč se sprehajajo po mestih in vaseh, in ki v teh oblikah zagrizenega
3 Železniško progo med postajama Planina in Rakek v noči na 4. oktober 1941 (v času 
ljubljanskega velesejma) je minirala trojka iz Borovniške partizanske čete pod vodstvom 
Mirka Bračiča. Zaradi razstreljene proge se je iztirila lokomotiva in 12 vagonov. Proga je bila 
neprevozna 14 ur; vojaki so nato en tir popravili, drugi tir pa je ostal zaprt za promet še teden 
dni. Škodo so ocenili na 586.000 lir. (Slovenski poročevalec, 11/20, dne 11. 10. 1941; Zbornik 
NOV, VI/1, dok. 47; Pasetta: Nastanek in delovanje Borovniške čete, str. 241-243.)
4 Dne 5. oktobra 1941 ob 6. uri zjutraj sta pri čuvajnici št. 411 pri Borovnici trčila vojaški vlak, 
ki je iz Ljubljane peljal 146. bataljon črnih srajc, s tovornim vlakom št. 649, ki je peljal iz 
Postojne. Žrtev ni bilo, proga pa je bila zaprta šest ur. (Arhiv IZDG, f. 155/IV, poročilo 
ljubljanske zunanje karab. tenence, št. 28/19, dne 5. 10. 1941.)
5 Ni mi uspelo ugotoviti, kdaj se je to zgodilo in kdo je bil financar.
6 Dne 4. oktobra 1941 zvečer sta dva mladeniča (Slavko Cerjanec in Jože Koplan) iz Gradaca na 
poti iz Moverne vasi, s Krupe proti Gradacu pri železniškem podvozu v Kloštru naletela na 
patruljo iz 5. čete 2. bataljona 23. pehotnega polka iz Semiča. Ko je patrulja hotela mladeniča 
legitimirati, je eden od njiju dvakrat ustrelil s pištolo na višjega desetarja Narcisa Donatella 
in ga ubil. (Polič: Belokranjski odred, str. 60-61.)
7 Dne 4. oktobra 1941 je patrulja partizanov iz Molniške in Radomeljske partizanske čete med 
Šmarjem-Sapom in Repčami napadla italijansko karabinjersko patruljo. Ubila je karabinjer­
ja in ujela bivšega jugoslovanskega orožnika v italijanski službi, ki ga je čez nekaj dni 
izpustila. Zaplenila je puško in pištolo. (Slovenski poročevalec 11/20 dne 11. 10. 1941, Zbornik 
NOV, VI/1, dok. 47; Ferlež, n. d., str. 143.)
General Orlando je 7. oktobra 1941 navedel 6 akcij, ki so jih izvedli partizani ob odprtju 
ljubljanskega velesejma: napade na železnico pri Rakeku in Borovnici, uboj financarja na 
Ježici in karabinjerja v Šmarju-Sap, napad na vojake v Šmarju-Sap in bombni napad na 
ljubljanski velesejem. Menil je, da sta dve glavni točki zatočišč za upornike, in to Iški Vintgar 
z razdelkoma v coni Škofljica-Šmarje Sap in na Ljubljanskem Vrhu (Vrhnika). Navedel je 
tudi dejanja, ki jim je treba posvetiti posebno pozornost, in to na gibanje treh oseb, aretiranih 
v Polhovem Gradcu, ki so prišli iz Ljubljane in prinesli v težkem paketu orožje, strelivo in 
vojaški material, na gibanje štirih oboroženih posameznikov, ki so na cesti proti Igu nesli 
velike pakete. Zato je naročil, naj poveljnik 2. bataljona 1. grenadirskega polka usmerja 
dejavnost svoje enote na cesto Studenec Ig, kjer so 6. 10. videli okoli 20 upornikov, poveljnik 
3. bataljona 2. grenadirskega polka naj usmeri pozornost na zasede in čistke, ki jih je Orlando 
ukazal izvesti to noč in jutro. (Arhiv IZDG, f. 196/1 it., Orlando, št. 7290 op., 7. 10. 1941.)
163
in trdega boja (čeprav še omejenega na posamezne primere razbojništva) še vedno 
prekašajo naše dobre, predobre, prostodušno zaupne vojake.
Okrožnica načelnika generalnega štaba kopenske vojske - št. 19000 z dne 6. 
septembra, posredovana z listom št. 02/7817 z dne 15. septembra; 8 jasno odreja, kako 
se je treba vesti, izdanih je bilo veliko svaril, izdan je bil ukaz - danes, ko obstaja 
odredba političnih oblasti, ki ne dopušča dvomov o tistem, kar je dovoljeno, in 
o tistem, kar ni dovoljeno - kako je treba preprečevati, kajti vedno ni mogoče zatirati, 
zlasti še v primerih očitnega kršenja predpisanih pravil. In še vedno smo priče 
presenetljivim dogodkom, kakršen je tisti s patruljo iz 23. polka, ki je naposled 
naletela samo na dva razbojnika in je bila izigrana, vendar pa ne bi smela imeti 
takšnih sitnosti, kajti glede na čas in kraj, kjer se je srečala z njima, bi morala 
ukrepati čisto drugače.
Nič drugega ni treba dodajati kakor tole navodilo: V službi javnega reda, ko so 
mogoča presenečenja (in opozarjam, da je ponoči to vedno mogoče), mora biti orožje 
nabito in naperjeno.
V tej zvezi opozarjam na navodila, ki jih je izdalo poveljstvo 2. armade z listom 
3534 z dne 28. septembra t. 1. in ki jih sem posredoval s svojim pismom 6070 z dne 2. 
oktobra, in na navodila, ki so v /členu/ 213 Pravil za službo v posadki. 9
Zgoraj omenjeno naj bo predmet NAJPOMEMBNEJŠIH navodil za vse poveljnike 
manjših enot, za vse podčastnike, za vse enote. Skušati je treba doseči cilj, ki je naša 
najodločnejša naloga: opraviti je treba s temi sovražniki, ki - ponavljam - niso bili 
tako pogumni, da bi se spopadli z nami na odprtem polju, s sovražniki, ki nas 
sovražijo, kakor sovražijo Italijo in fašizem. Zapomnite si, da je za naše čete, ki se 
nenehno pripravljajo in urijo za bolj odprto in širšo vojno, ta vojna prav tako vojna, 
potuhnjena in kruta vojna, sestavljena iz zased in krutih muk, torej individualno 
težja, vendar je treba zmagati v njej.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK 
-Mario Robotti-
Mario Robotti
8 V okrožnici 19.000 z dne 6. septembra 1941 je generalni štab kopenske vojske »ukazal streljati 
brez rednih opozoril ponoči in tudi podnevi na vseh območjih tega italijanskega ozemlja in 
pooblastil pristojna poveljstva, da te predpise razširijo na druge cone svoje pristojnosti, 
potem je jasno, da je treba podobne ukrepe, nikakor ne bolj omejitvene, uvesti tudi na 
območjih, kot je Slovenija.« Ko je poveljstvo 2. armade 23. oktobra 1941 to sporočilo 
poveljstvu XI. armadnega zbora, je opozorilo, da je, ne glede na politično organizacijo 
območja, treba v Sloveniji uvesti vse ukrepe za varstvo in obrambo, ki jih zahtevajo razmere, 
pri čemer naj upoštevajo njegovo brzojavko št. 8432 z dne 7. septembra 1941. Na koncu je 
general Ambrosio zahteval preiskavo o Ložu in Bezuljaku. (Arhiv IZDG, f. 656/III it.) Glej 
dok. 29, op. 2 in 3.
9 Teh dokumentov nisem našel v naših arhivih.
164
Dok. 26
Povelje poveljstva 11. armadnega zbora 7. 10.1941 za varnost 
posadk.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 7. oktobra 1941-XIX
Urad za operacije 
Št. 02/8594 op.
ZADEVA: Varnost posadk
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA«
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO«
Enote armadnega zbora se razmeščajo in če se ne bo zgodilo nič nepredvidenega, 
bodo tako razporejene vso zimo.
Čeprav se je razbitost enot znatno zmanjšala, bo nekaj tega še ostalo, kajti to 
terjajo zahteve raznih služb, ki so jim zaupane.
Popolnoma potrebno je, da so vse posadke - zlasti še tiste, ki nimajo lahkih in 
zanesljivih prometnih zvez - vedno zmožne odbiti napade, ki bi jih poskušali 
komunisti, ko bi izkoristili meglo, sneg ali druge naklonjene jim okoliščine.
Zato morajo biti sprejete vse odredbe, namenjene temu, da se preprečijo preseneče­
nja in da se nemudoma odbije vsak poskus napada na nastanitvene objekte in enote, 
ki se morajo zaradi službenih dolžnosti gibati iz kraja v kraj.
Orožje in možje morajo biti zato vedno pripravljeni.
Z vztrajno in odločno akcijo naj se zatre prav zares vztrajna in neumna dobroduš­
nost našega vojaka, njegova vztrajna in neumna pozabljivost, v kakšnih razmerah je 
Slovenija.
Številni naši tovariši so že padli kot žrtve izdajalskih zased, bili pa so tudi žrtve 
pretiranega zaupanja v prebivalstvo tega še ne pomirjenega območja.
Skratka, prepreči naj se, da bi vojna miselnost popustila, da bi zakrnel duh 
pobude, da bi se razne službe opravljale na način, ki je morda primeren za življenje 
posadki, pa v popolnem nasprotju z okoljem, v katerem živimo in delujemo.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
1 Arhiv IZDG, f. 656a/IV it., 1 1.
165
Dok. 27
Seznam zadev za obravnavo na sestanku poveljnika 
XI. armadnega zbora 8. 10. 1941.1
Teme, ki naj bi jih obravnaval ekscelenca na sestanku, ki bo v Ljubljani 
dne 8. oktobra 1941/XIX
- Razlaga okrožnice 18900 generalnega štaba kopenske vojske: »Potek prizadevanj 
na ruski fronti«.1 2
- Pojasnjevanje v enotah, kako delujejo oklepne enote.
- Potreba, da se v zimskem času spoštujejo higiensko-sanitame norme za ljudi in 
živali, kot je to določilo poveljstvo armadnega zbora.
- Nesreče pri ravnanju z orožjem, 1. 6070 z dne 29. 9. osebnega urada.3
- Oficirske pištole.
- Nega orožja vključno z minometi.
- Odnosi s slovenskim prebivalstvom. 4
- List 1/8779 z dne 29. septembra poveljstva 2. armade, zadeva: »Uporniški elementi 
v okupacijski coni«.5
- Antikomunistični boj.
- Dela za zimsko nastanitev (pismo v podpisu).
- Obroki za vojake - ni predvideno povečanje.
- Utrujenost!6
- Moralna skrb za enote.
1 NAW, T-821, R-271, p. 621. Zapisnika tega sestanka nisem našel.
2 Generalni štab kopenske vojske je 21. septembra 1941 izdal okrožnico št. 18.900 z naslovom 
»Procedimenti d’impiego alla fronte russa«, tj. o uporabi sil na vzhodni fronti, in v uvodu 
povedal, da gre za »povzetek prvih izkušenj iz razvoja operacij na Vzhodu.« Okrožnico so 
prebirali po polkih XI. armadnega zbora v začetku oktobra 1941. (Arhiv IZDG, f. 771/1 it.); 
v fase. 658/IV it. je tudi okrožnica Ammaestramenti tratti del combattenti alla fronte 
sovietica, tj. o pouku iz bojev na sovjetski fronti.)
3 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
4 Glej dok. 7 in 9.
5 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
6 Najbrž misli na poročilo poveljstva divizije sardinskih grenadirjev št. 7000 dne 29. septembra 
1941, v katerem je bil tudi stavek: »Morala ljudi je vedno visoka, kljub kakšnemu redkemu 
pojavu utrujenosti za čezmerno delo, ki so mu čete prisilno podvržene bodisi zaradi operativ­
ne nujnosti bodisi zaradi urjenja.« (NAW, T-821, R-279, p. 142-143), pov. XI. a.z., št. 15 
osebno zaupno, 2. 10. 1941. Glej tudi Robottijevo poročilo pov. 2. armade, št. 10 osebno 
zaupno, 23. 9. 1941.)
166
Dok. 28
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 9. 10. 1941 za 
nadzorovanje civilistov.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 9. oktobra 1941-XIX
Urad za operacije 
Št. 02/8598 op.
ZADEVA: Nadzorovanje civilistov
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO« VOJAŠKA POŠTA 59
Nedavni pregled zavojev, ki so jih prenašali nekateri civilisti, je razkril avtomat­
sko orožje, živež, zdravila, strelivo, taborniško opremo, seveda namenjeno komuni­
stom, ki delujejo v okolici Ljubljane in Vrhnike. Na ta način je bilo mogoče tudi 
aretirati posameznike, ki so imeli pri sebi tak material.1 2
Zaostritev akcije uporniških elementov - ki se kaže v poudarjenem lovu na 
italijanskega vojaka, ki je že tako plačal velik krvni davek tej obnovljeni krutosti 
- zahteva sprejetje ustreznih odločnih preventivnih ukrepov.
Zato naj se poskrbi, da se vedno, ko se pojavi najmanjši dvom, preiščejo kovčki, 
zavoji, nahrbtniki itd. v posesti civilistov. Ta operacija naj poteka z odprtimi očmi, da 
se lahko z orožjem zatre kakršenkoli nenadni poskus, da bi izkoristili trenutke, 
v katerih je pozornost osebja usmerjena v preverjanje reči, da udarijo ali zbežijo, kot 
se je to pripetilo patrulji 23. pehotnega polka v Črnomlju.3
Še posebej je treba nadzorovati in preverjati civiliste na železniških postajah in 
v avtobusih, na mejnih prehodih, na prehodih čez blok. Na teh področjih naj bodo 
vedno ustrezne sile pod poveljstvom premetenih in pametnih nižjih častnikov ali 
podčastnikov.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK 
-Mario Robotti-
1 Arhiv IZDG, f. 656a/IV it., 1 1.
2 Dne 6. oktobra 1941 so pred Polhovim Gradcem pri rutinskem pregledu avtobusa, ki je peljal 
iz Ljubljane v Polhov Gradec zalotili tri mladeniče, in to Arpada Balaša, Slavka Cestnika in 
Marjana Vodeta, pri prenašanju orožja in streliva za partizane. Izredno sodišče (predsednik 
polkovnik Gabriele Boglione, člana podpolkovnik Ferdinando Carignani in stotnik Giuseppe 
Robertazzi, tožilec Nicolò Tramontana), ki so ga ustanovili po Graziolijevi odredbi z dne 11. 
septembra 1941, jih je 7. oktobra 1941 obsodilo na smrt. Ko so se že pripravljali na izvršitev 
smrtne kazni (izvršili bi jo 9. oktobra), so 8. oktobra iz časopisov zvedeli, da je Mussolini 3. 
oktobra 1941 za kazensko obravnavo takšnih dejanj pooblastil vojaška vojna sodišča, s čemer 
je razveljavil Graziolijevo odredbo z dne 11. 9. 1941. Mussolini jih je pomilostil in so nato tudi 
smrtno kazen spremenili v 25 let ječe. (Glej tudi Slovenec 16. 10. 1941.) Grazioli s tem ni 
soglašal in je 8. oktobra pisal notranjemu ministrstvu v Rim, »da suspenz izvršitve sodbe, ki je 
bila izrečena iz javnih razlogov, ni ustrezen glede na splošne razmere v pokrajini in težka 
dejanja, ki so zahtevala ustanovitev izrednega sodišča.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XIII it., 
gradivo z zaslišanja in sodba.)
3 Glej dok. 25, op. 6.
167
Dok. 29
Zapisnik s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora
21. 10. 19411
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
Zadeva: Zapisnik s sestanka, ki ga je ekscelenca poveljnik imel na poveljstvu XI. 
armadnega zbora dne 21. oktobra 1941/XIX
Sestanka so se udeležili:
- vsi generali
- vsi polkovniki
- poveljnik XI. inženirskega bataljona
Namen sestanka:
- prikaz najnovejših dogodkov v Ložu in Bezuljaku;
- razdelitev navodil za zadušitev vseh nadaljnjih poskusov napada s strani uporni­
kov.
a) Napad na Lož
Približno ob 17.30 uri dne 19. t. m. je pet skupin upornikov, ki so prišli iz več hiš 
v kraju, ki so bili oboroženi s puškomitraljezi, puškami in ročnimi bombami in ki so 
večinoma imeli na glavah čepice nekdanje jugoslovanske vojske z rdečo petokrako 
zvezdo, hkrati napadlo vse dele posadke: častniško menzo - nastanitvene prostore 
156. baterije graničarjev - topniške položaje - konjušnico - poštni urad.
Šesta skupina z dvema lahkima strojnicama, ki se je postavila na južnem vhodu 
v kraj z očitnim namenom, da ovira pristop okrepitev iz Starega trga, je začela 
streljati od daleč na poslopje menze v Ložu, kjer so bili zbrani topniški častniki. 
Streli so prileteli noter in častniki so se rešili tako, da so se vrgli na tla, nato pa so po 
vseh štirih zlezli v zgornje nadstropje in začeli s pištolami streljati na skupino 
napadalcev, ki je medtem prišla v bližino poslopja.
Poročnik Manzo je smrtno zadel upornika, enega pa hudo ranil in prisilil skupino 
k umiku.
Tudi napad na nastanitvene prostore so navzoči vojaki odbili z energično in 
odločno akcijo, v kateri je imel sovražnik dva mrtva in nekaj ranjenih.
Med tem dogajanjem je poveljnik posadke v Starem trgu - podpolkovnik Arangio 
Ruiz - ki je slišal pokanje strelov, prihitel na kraj s tovornjakom z 10 možmi, da bi 
videl, kaj se dogaja in da bi morebiti pomagal napadeni posadki.
Na začetku kraja ga je sprejel rafal iz strojnice, ki je ranil podpolkovnika in še 
sedem mož.
Na kratki, siloviti in nenadni napad so vojaki posadke odgovorili z energično, 
odločno in takojšnjo nasprotno akcijo in pognali napadalce v beg. Ti so med umika­
njem prijeli šoferja in stotnika Pivotija, poveljnika 156. baterije graničarjev, ki ga je 
napad presenetil, ko se je z družino sprehajal v bližini konjušnice.
Izid akcije:
- Uporniki: 3 mrtvi plus eden med umikanjem. Število ranjencev ni znano.
- Vojaki posadke: 3 hudo ranjeni: en stotnik in en šofer ujeta, 9 lažje ranjenih.1 2
1 NAW, T-821, R-271, p. 642-645.
2 Sredi oktobra 1941, potem ko ni mogel izvesti načrtovanega napada na borovniški viadukt, se 
je štab Krimskega bataljona (komandant Dušan Majcen in politični komisar Dušan Pirjevec) na
168
b) Napad na Bezuljak:
Ko je poveljnik posadke (112. delavska četa) zaslišal pokanje strelov, je ukazal 
preplah in ta je trajal do polnoči. Ob tem času, ko je zvedel, da je dogajanja v Ložu 
konec, je ukazal moštvu, naj gre počivat, vendar iz previdnosti v uniformah.
Približno ob 3.30 uri sta dve skupini upornikov hkrati napadli nastanitvene 
prostore in smodnišnico.
Napadalcem se je posrečilo prodreti v prostore in z ročnimi bombami in kroglami 
lahkih strojnic so udarili po še spečih vojakih.
Pri smodnišnici so z nenadno akcijo odstranili stražarja, potem pa zažgali razstre­
livo, da je razneslo tudi samo smodnišnico.
V tem dogodku je bil izid neugoden za nas, kajti izgubili smo tri vojake in imeli 
smo nekaj ranjenih.* 3
pobudo okrožnega komiteja KPS za Notranjsko odločil, da bataljon napade italijanski 
postojanki v Ložu in Bezuljaku, v katerih so bile enote graničarjev (v Ložu 156. baterija 17. 
topniškega polka) in inženircev v (Bezuljaku 112. inženirska delavska četa iz 14. delavske 
skupine). Zato so bataljon razdelili na dva polbataljona, prvega je vodil operativni oficir 
Ljubo Šercer, drugega pa komandir Borovniške čete Mirko Bračič. Napad je bil v nedeljo 19. 
oktobra 1941 zvečer. Prvi polbataljon je napadel italijansko postojanko v Ložu, in to 
častniško menzo, bivališče moštva, pisarno baterije, pošto in konjušnico. Kljub temu, da ni 
mogel presenetiti posadke, ker ga je ta opazila, je polbataljon v treh skupinah s streljanjem iz 
pehotnega orožja in metanjem ročnih bomb prodrl v postojanko, ranil 9 vojakov in ujel 
sedem, med njimi stotnika Antonia Pivottija (števila mrtvih italijanski viri ne navajajo), 
odnesel vojaško blagajno, odvedel 2 konja, zaplenil 13 pušk, osvobodil političnega jetnika iz 
sodnih prostorov itd. Odbil je posredovanje vojakov iz Starega trga, ki so se s podpolkovni­
kom Ruizom Arangiom, poveljnikom 10. delavske skupine na tovornem avtomobilu peljali 
proti Ložu; pri čemer je ranil Arangio in okoli deset vojakov. Polbataljon je imel 3 mrtve in 
pet ranjenih, med njimi dva huje; ubit je bil tudi triletni otrok. Po napadu se je polbataljon 
z ujetniki in plenom umaknil na Knežjo Njivo in dalje na Petelinov vrh (1212m) in naprej 
v Loški Potok. Drugi dan je v Lož prihitel visoki komisar Grazioli in so aretirali precej 
prebivalcev, vendar so jih slej ko prej izpustili. (Arhiv VZI, šk. 456, dok. 8/2, poročilo pov. XI. 
a.z., št. 05/6507, dne 24. 10. 1941, Zbornik NOV, VI/1, dok. 175; Tone Avsec: Nekaj podatkov 
o NOB na Notranjskem leta 1941 in partizanskem napadu na Lož. Notranjski listi, I, Stari trg 
pri Ložu 1977, str. 130-145; Semič: Najboljši so padli, I, str. 88-100; Anton Ožbolt: Šercerje- 
va bojna pot. Ljubljana 1973, str. 54-69, dalje: Ožbolt, Šercerjeva bojna pot.)
3 Drugi polbataljon Krimskega bataljona je napadel skladišče streliva v Bezuljaku v noči na 20. 
oktober. Iznenada je napadel četno poveljstvo, stanovanje podčastnikov, dvoje stanovanj 
vojakov, kuhinjo in skladišče ter stanovanje četnega komandirja. Straže je odstranil s hlad­
nim orožjem in stanovanje zasul z ročnimi bombami. Razstrelil je skladišče z okoli 800kg 
razstreliva. Italijanska vojska je imela 3 mrtve in 7 ranjenih, partizani so se umaknili brez 
izgub. (Arhiv VZI, šk. 456, dok. 8/2, it., Zbornik NOV, VI/1, dok. 176, poročilo pov. XI. a.z. 24. 
10. 1941; Pasetta: Nastanek in delovanje Borovniške čete, str. 243-245.) Po partizanskem 
napadu na Lož in Bezuljak je poveljnik divizije sardinskih grenadirjev general Taddeo 
Orlando izdal obsežna navodila za obrambo postojank. V začetku je povedal: »Napadi in- 
atentati, ki se že nekaj časa dogajajo v coni, ki jo zasedajo naše čete, so se polagoma razvili 
tako daleč, da so dosegli - tako kot 19. oktobra - značaj resničnih in pravih vojaških udarov, 
natančno organiziranih in dovršeno vodenih. Dogodki poslednjih dni so tudi pokazali 
soglasje prebivalstva z uporniki.« Poveljnik 2. armade, general Vittorio Ambrosio pa je drugi 
dan glede Loža in Bezuljaka opozoril poveljstvo XI. armadnega zbora, da »v teh posadkah 
niso ukrenili vsega, kar zahtevajo razmere«, in zahteval preiskavo. V zvezi s svojo okrožnico 
z dne 1. oktobra 1941 je 23. oktobra izdal navodila za »akcijo proti upornikom«. V njih je 
zapisal tudi tole: »Ujete upornike je treba takoj ustreliti. Sočasno z ustrelitvijo ujetnikov je 
treba, če je mogoče, požgati hiše. Če imajo uporniki baze v določenem kraju, jih je treba 
uničiti, odstraniti prebivalstvo in požgati kraj.« (Podčrtano v izvirniku.) (Arhiv IZDG, f. 656/ 
III it., Orlandovo navodilo, št. 8111 op. dne 23. 10. 1941; Ambrosiovo pismo, št. 11021 in 
navodila št. 10997, dne 23. 10. 1941.)
169
V obeh omenjenih akcijah je bilo ugotovljeno, da je bilo prebivalstvo pristransko. 
Ta pristranskost se je izpričala z naslednjimi elementi:
- dogodek v Ložu:
- prebivalstva ni bilo na cestah, čeprav je bil prazničen dan;
- skupine napadalcev so v kraju prišle iz hiš, v katere so bile stopile brez 
orožja;
- iz napadenih hiš so izginili vsi v njih stanujoči civilisti.
- dogodek v Bezuljaku:
- varnost, s katero so uporniki lahko ponoči in ne da bi sprožili preplah, prišli 
do raznih prostorov, v katerih je bilo vojaštvo.
Po teh dejstvih je smiselno sklepati, da smo v deželi, ki nas odločno sovraži. Torej 
nas obdajajo ljudje, ki sovražijo Italijane, ki z očitnim veseljem sprejemajo takšne 
napade, če jih že neposredno ne podpirajo.
Vsi vojaki se morajo prepričati o tej resnici in vsi morajo vedno izvajati tiste 
varnostne ukrepe, ki so namenjeni odkrivanju in zatiranju vsake protiitalijanske 
manifestacije.
Odrejam;
- vse posadke morajo biti vedno v stanju pripravljenosti, varnostni ukrepi pa 
morajo ustrezati razmeram nastanitvenih objektov. Brž ko bo mogoče zasesti zimska 
prebivališča, bodo takšni ukrepi lažje izvedljivi.
Prosim poveljstvi divizij, naj mi poročata o varnostnih ukrepih, izvedenih za 
vsako posadko.
Izročijo naj se mi predlogi, s katerimi naj bi odpravili morebitne majhne posadke, 
ki bi lažje utegnile biti cilj napadov. Ta ukrep še posebej zadeva ozemlje divizije 
»Isonzo«.
- vojaki ne smejo imeti prostega izhoda dlje kot do mraka;
- pri vsaki posadki je treba ustanoviti manevrsko jedro, ki ne sme šteti manj kot 20 
mož in ki mora biti pripravljeno posredovati pod poveljstvom sposobnega častni­
ka;
- vse enote, četudi niso posebej dodeljene stražarski in varstveni službi, morajo tudi 
sodelovati v akcijah nadzora cestnega prometa. (Omeniti dogodek, ko so s civilnim 
tovornjakom odpeljali z ljubljanskega Magistrata 500 vojaških odej.)4
Vsak civilni tovornjak je treba ustaviti in pregledati. »Bolje je pretiravati kot 
tvegati presenečenje.«
Da bi nadzorstvo na cestah dobro delovalo, je treba še poudariti, da mora vojska 
ponoči ustaviti vsak avto, pri čemer morajo biti puške v rokah in pripravljene na 
strel.
- odgovor na morebitne napade mora biti takojšen, silovit, odločen, energičen in če 
je potrebno, dopolnjen z uničenjem prebivališča.
V ta namen mora inženirski bataljon vedno imeti pripravljeno moštvo (desetino 
z metalci plamenov) in sredstva (tri tovornjake) za hitro posredovanje v posadkah, ki 
bi utegnile prositi za to.
- majhne postojanke karabinjerjev in financarjev se morajo v primeru napada 
zabarikadirati, dokler ne pride okrepitev iz bližnjih posadk;
4 Člani Narodne zaščite v Ljubljani so s sodelovanjem uradnikov mestne občine Ljubljana 11. 
oktobra 1941 iz skladišča Mestnega doma na Krekovem trgu odpeljali 296 odej. Spravili so jih 
na Brdu pri Ljubljani, kjer jih je italijanska policija 172 našla konec novembra 1941 in jih 4. 
decembra vrnila ljubljanski občini. Za to dejanje je obtoževala Romana Goloba, Draga 
Stepišnika, Ludvika Štembergerja, Jožefa Smrekarja, Antona in Franca Snoja, Ivana Vrhun­
ca, Antona Feferja, Ivana Košana, Ivana Kocjana in Franca Kušarja. (Arhiv IZDG, TMG, f. 
268, št. 10/1942, zadeva Stanko Petejan in drugi.)
170

- vojaštvo se mora uriti v pohodu, s čimer se doseže dvojni cilj: tako se uri in tako se 
pokaže prebivalstvu, da se gibljemo in smo vedno pripravljeni.
Vsakdanji pouk mora biti zato pripravljen na tako živahnost gibanja.
- tudi poveljniki, ki so sami v dežurnih akcijah, naj poskrbijo za previdnostne 
ukrepe (ročne bombe - izurjeni oficirski posilni in šoferji);
- lokomotive v predhodnici (z nekaj dobro oboroženimi vojaki);
- odnosi s prebivalstvom ne smejo biti zaupni. Treba je nadzorovati podrejene in za 
vsako ceno preprečiti, da bi se spoprij atei j evali z njim.
Znova opozarjam na potrebo, da se preuredijo posadkovni oddelki T M5, in to 
s ciljem, da dobijo bolj vojaški videz. Ugotovi naj se, ali bi jih bilo primemo dodeliti 
dobro izurjenim enotam.6 * 8
Dok. 30
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
28.10.1941 o sodelovanju med vojsko in policijo.1
KRALJEVINA ITALIJA
VISOKI KOMISARIAT ZA
LJUBLJANSKO POKRAJINO Ljubljana, 28. oktobra 1941-XIX
Urad: POSEBNA PISARNA
Št. 96/6/Zaup. OM
Predmet: Sodelovanje med oboroženimi in policijskimi silami
Za POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA VOJAŠKA POŠTA 46
in v vednost NOTRANJEMU MINISTRSTVU - KABINET - RIM 
NOTRANJEMU MINISTRSTVU 
Generalni direkciji j. v. - RIM
POVELJSTVU 2. ARMADE vojaška pošta 10
Glede na vladna pooblastila, ki sem jih kot visoki komisar te pokrajine dobil 
s kraljevskim odlokom 3. maja 1941/XIX,2 glede na posebni politični položaj na 
ozemlju v zvezi z naraščanjem napadov s strani osamljenih ali v skupine združenih 
teroristov, sem poskrbel za to, da se v največji meri okrepijo preventivni in represivni
5 Gre za bataljone TM (Territoriali Militari), ki so jih sestavljali vojaki starejših letnikov. V XI.
armadnem zboru je bilo nekaj takih bataljonov, sicer samostojnih, vendar taktično podreje­
nih poveljstvoma divizij. Uporabljali so jih samo za varovanje železniške proge.
8 Najbrž v zvezi s partizanskim napadom na Lož in Bezuljak je tudi Ambrosiov ukaz 27. 
oktobra 1941: »budnost v obrambnem pasu ob stari meji«. V njej je povedal, da se partizanska 
dejavnost širi proti bivši meji in lahko pride do poskusov, da jo prekorači in se vgnezdi 
v Julijski krajini. Naroča, naj nekaj ukrenejo, da to onemogočijo. Ambrosio namreč še ni 
vedel, da so partizani že mesec dni na Primorskem. (Arhiv IZDG, šk. 79, f. 1. dok. 14.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 697-699.
2 Glej dok. 5.
172
ukrepi, ki so jih že sprejeli pooblaščeni policijski organi, in to z naslednjimi odredba­
mi:
1) okrepitev nadzorne in patruljne službe v glavnem mestu in drugih naseljenih 
središčih, s preiskavami javnih prostorov in široko uporabo osebnih pregledov;
2) uvedba stroge nadzorne službe v predmestnem pasu mesta Ljubljane, kjer je 
treba preprečiti stike med komunističnimi in drugimi nam nasprotnimi tam 
živečimi elementi in teroristi. Opravljale se bodo preiskave oseb in prevoznih 
sredstev;
3) premični bloki v raznih krajih pokrajine;
4) uvedba premičnih oddelkov, sestavljenih iz karabinjerjev, agentov j. v. s policij­
skimi psi, vključenimi v karabinjerje, to pa z nalogo, da opravljajo razne 
preglede, tudi nočne, v conah, kjer se skrivajo teroristi.3
V ta namen mi je bil dan na voljo bataljon črnih srajc, ki bo prišel v Ljubljano 4. 
novembra.4
Ti mali oddelki bodo imeli takšno orožje in toliko mož, kolikor to zahteva 
zaupana jim naloga.
5) izgon ali internacija vseh Židov in državljanov sovražnih držav, stanujočih 
v pokrajinah;
6) sprejem policijskih ukrepov zoper sumljive ali nezaželene elemente;5
7) uvedba zgodnejše policijske ure od 21. do 5. ure v glavnem mestu in od 20.30 do 5. 
ure v drugih središčih pokrajine, v zvezi s tem se pol ure pred začetkom 
(policijske ure) zaprejo vsi javni prostori; 6
8) okrepitev propagandnega dela kot protiuteži nam nasprotne (propagande);
9) prepoved vožnje z avtomobili od 19. do 7. ure;7
10) okrepitev odvzema radijskih sprejemnikov vsem sumljivim osebam;8
11) potrditev že veljavnih ukrepov o registraciji biciklov;9
3 Italijanska kvestura v Ljubljani je za razširitev boja proti partizanom v Ljubljanski pokrajini 
ustanovila pet policijskih premičnih oddelkov, in to v Št. Vidu pri Stični, Ortneku, Št. 
Jerneju, Borovnici in Šmarju-Sap. Glej navodila kvestorja Ettoreja Messane št. 06307 prot. 
dne 10. 12. 1941 (arhiv IZDG, f. 656a/IV it.).
4 Generalni štab kopenske vojske je 23. oktobra 1941 sporočil, da bo v Ljubljano prispel VIII. 
bataljon črnih srajc »M«, da bi nasledil bataljon graničarjev 5. armadnega zbora, ki je na 
Kočevskem varoval kočevske Nemce pri njihovih pripravah na preselitev. Bataljon je prispel 
v Ljubljano 4. novembra 1941, vendar ga niso poslali v Kočevje, temveč obdržali v Ljubljani. 
(Arhiv IZDG, f. 682/11 it.) Dokler je bil v mestu, je streljal ljudi, ki jih je vojaško vojno sodišče 
v Ljubljani obsodilo na smrt.
5 Glej dok. 8, op. 13.
6 Ta ukrep je visoki komisar Grazioli uvedel z odredbo št. 135 dne 30. oktobra 1941 z veljav­
nostjo od 4. novembra 1941. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 88, dne 1. 11. 1941.)
7 Visoki komisar Grazioli je 12. julija 1941 z odredbo št. 65 omejil promet z motornimi vozili ob 
delavnikih na čas od 5. do 23. ure; torej ga je prepovedal v nočnem času. Z odredbo št. 96 dne 
10. septembra 1941 pa je določil predčasno registracijo motornih vozil, in to v času od 1. 10. 
do 31. 10. 1941. Dne 24. septembra 1941 je z odredbo št. 111 odredil razveljavitev vseh 
posebnih prometnih dovolil za motoma vozila po 31. 10. 1941. (Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 56 dne 12. 7. 1941, št. 73 dne 10. 9. 1941 in št. 77 dne 24. 9. 1941)
8 Poveljstvo skupine kraljevih karabinjerjev za Ljubljansko pokrajino (major Raffaele Lom­
bardi) je 29. junija 1941 obvestilo Graziolija, da prebivalstvo posluša tuje radijske postaje, 
zlasti ruske. Ker tega ni mogoče nadzorovati, predlaga odvzem vseh zasebnih radijskih 
sprejemnikov. (Arhiv IZDG, f. 199 it., pov. kar. skup. Ljubljana 44/2 zaupno, 29. 6. 1941) 
Grazioli je nato 5. julija 1941 prepovedal poslušati radijske postaje sovražnih in nevtralnih 
držav. (Slovenec 15. 7. 1941.) Odvzem radijskih sprejemnikov glej dok. 62, op. 11.
9 Nimam podatkov o obvezni registraciji koles, je pa visoki komisar Grazioli z odredbo št. 110 
dne 23. septembra 1941 uvedel nadzor nad prodajo pnevmatik za kolesa. (Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 77, dne 24. 9. 1941.)
173
12) okrepitev stražarske službe na meji.
Glede na zgoraj našteto poudarjam naslednje:
a) Stražarsko službo in službo javnega reda naj ureja in usklaja odgovorni organ j. v., 
in to na podlagi veljavnih določb in s podporo oboroženih sil, kadar se bo to 
zahtevalo. Seveda so iz tega izključene vse službe, ki stražijo poslopja, vojaške 
naprave in železniške proge, prenesene na vojaške oblasti.
b) Čeprav imam za dragocene očiščevalne akcije zoper teroristične tolpe, ki so jih 
s tolikšno zavzetostjo in koristnimi izidi izvedle oborožene sile,10 11 poudarjam, da je 
potrebno:
I. V primerih, ko je potrebna takojšnja akcija kot odgovor na sprejete novice 
o navzočnosti teroristov v določeni coni, naj se poskrbi, da bo o tem čimprej 
obveščen najbližji organ j. v. ali oddelek karabinjerjev.
II. V primerih, ko operacij ni treba izpeljati takoj, jih je treba prej uskladiti 
s pristojnim organom j. v., da bi se izognili neprijetnim zapletljajem z drugimi 
podobnimi službami, odvisno od nje.
III. V vsakem primeru je treba čim hitreje sporočiti pristojnemu organu j. v. 
dosežene rezultate in vse tiste elemente, ki utegnejo biti koristni, poleg tega 
pa je treba takoj dati na voljo oblasti morebitne aretirance ali zapornike.
c) Primemo je, da oddelki karabinjerjev, dodeljeni velikim enotam, opravljajo izk­
ljučno tiste naloge, ki so jim zaupane z veljavnimi določbami.
Potrdil sem vse ustne določbe, ki sem jih dal ob svojem imenovanju za visokega 
komisarja in ki zadevajo odločno, pametno in takojšnjo uporabo orožja zoper vsako­
gar, ki skuša z dejanji zoper osebe in stvari motiti javni red.
Medtem ko bom pozneje določil posebne naloge, ki bodo polagoma zaupane 
podrejenim policijskim organom, in ko bom s tem poveljstvom uskladil nadaljnji 
potek očiščevalnih operacij za varstvo javnega reda s strani oddelkov oboroženih sil, 
sem prepričan, da lahko računam na popolno sodelovanje tega poveljstva, da se 
doseže skupni cilj, ki je pred nami, to pa je uničenje oboroženih terorističnih jeder in 
uvedba čimpopolnejšega miru, da se zaščiti tudi prebivalstvo v pokrajini.
Hvaležen bom, če bo to poveljstvo hotelo vljudno razdeliti prijnerna navodila 
podrejenim v prid zgoraj navedenega.11
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
Grazioli
10 Glej dok. 31. Visoki komisar Grazioli je 21. oktobra 1941 poročal notranjemu ministrstvu 
o razmerah v pokrajini in odnosih z vojaškimi poveljstvi. Povedal je, da so proti kršilcem 
javnega reda nastopili z orožjem in ubili že 23 oseb. Nato je izjavil: »Način, kako poveljstvi 
armadnega zbora in divizije sardinskih grenadirjev delata, je sramoten. Namesto, da bi 
popolnoma in zvesto sodelovali s tistim, ki ima pristojnosti pokrajinske vlade, zasledujeta le 
en cilj, in to, kako bi imeli vojaško oblast; kažeta se veseli in izkoriščata vsak pripetljaj pri 
motenju javnega reda z upanjem, da bosta dosegli ta cilj.« In kdo je glavni krivec? »Predstav­
nik tega stanja je poveljnik armadnega zbora, general Robotti, ki mu očitno primanjkuje vseh 
tistih kakovosti stila in značaja, ki so nujne za tistega, ki ima tako visoko poveljstvo.« Na 
koncu je navedel nekaj pogojev, da bi uredili razmere, in to: »a) ne izvajati oblasti polovičar­
sko, temveč jo popolnoma enotno glede odgovornosti zaupati visokemu komisarju, b) oboro­
žene sile v pokrajini morajo biti zlasti na voljo visokemu komisarju za potrebne čistke, c) 
dovoliti ustanovitev premičnih oddelkov, za katere smo že prosili in vrh tega poslati 
nadaljnje tri funkcionarje j. v. Nameravam ustanoviti prave službe eskadril in se ne brigati za 
morebitne spopade in izgube. Eskadrile bodo močne in oborožene, kot to zahteva cilj, ki ga 
zasledujejo; d) poslati bataljon črnih srajc za službo javne varnosti; e) zamenjati sedanjega 
poveljnika armadnega zbora.« (Arhiv VZI, it. arh. šk. 463, dok. 10, Graziolijevo poročilo, št. 
52/z. z., 21. 10. 1941.)
11 Poveljnik XI. armadnega zbora, general Robotti je z vsebino Graziolijevega pisma 3. novem-
174
Dok. 31
Pismo poveljnika XI. armadnega zbora visokemu komisarju za 
Ljubljansko pokrajino 31. 10. 1941.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, dne 31. oktobra 1941 —Leto XX 
Urad za operacije 
Št. 02/... op.
Zadeva: Akcije oboroženih sil v Sloveniji
VISOKEMU KOMISARIATU ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO 
in v vednost:
POVELJSTVU 2. ARMADE VOJAŠKA POŠTA 10
Prejel sem list 96/6 zaup. O.M. z dne 28. oktobra.2
Navodila visokega komisariata za ohranitev javnega reda v Sloveniji sem dal 
v vednost podrejenima divizijama.3
Podrejena poveljstva se nikakor niso oddaljila od ustnih navodil ne od splošnih 
ukazov, ki sem jih izdal, kakor tudi niso drugače ravnala, če se izvzame primer 
takojšnje reakcije na napade in morilce vojaških častnikov, kar se je - kot je znano 
visokemu komisariatu - zgodilo izključno na pobudo banditov (dogodek s patruljo 
poročnika Zaninija v Šentvidu,4 dogodek v Ložu5 in Bezuljaku7 itd. itd.).
Posredni dokazi, da so bila zadevna navodila vedno izpolnjena - razen v primerih 
takojšnje reakcije in nujne obrambe - v mojih enotah, so naslednji:
a) zjutraj po bolečem dogodku v Ložu in Bezuljaku, ko je general Danioni na moj
ukaz zasledoval bandite napadalce in je postavil na čelo zasledovalne kolone 
ujetnike, dobljene ponoči, da bi jo vodili pri iskanju divje bande morilcev,7 so
bra 1941 seznanil poveljstvi pehotnih divizij »Granatieri di Sardegna« in »Isonzo« in na 
koncu dodal: »Prosim poveljstvi, ki jima je to namenjeno, naj se ravnata po omenjenih 
navodilih in naj v mejah možnega sodelujeta s policijskimi silami, da bi bila učinkovitejša 
preventivna in represivna akcija zoper uporniške tolpe.« (NAW, T-821, R-271, p. 694-695.) 
Svoje pismo poveljstvoma divizij je Robotti 31. oktobra poslal tudi načelniku štaba 2. 
armade, generalu Ettoreju De Blasiu, rekoč: »Ta /Graziolijeva/ navodila upoštevajo razpolo­
ženje civilnih oblasti, zato se mi zdi koristno na nedvoumen način prikazati svoje misli. Na 
vpogled ti pošiljam pismo, ki sem ga pripravil, vendar ne zato, da bi dobil potrditev višjega 
poveljstva, temveč za to, da ne bi pisal stvari, ki bi bile v nasprotju z mnenjem ekscelence 
Ambrosia.« (NAW, T-821, R-271, p. 700.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 701-704, osnutek p. 705-709, Robottijev rokopisni osnutek s črnilom p.
710-712.
2 Glej dok. 30.
3 Glej dok. 30, op. 11.
4 Glej dok. 18, op. 5.
5 Glej dok. 29, op. 2.
6 Glej dok. 29, op. 3.
7 Nimamo podatkov o Danionijevem delovanju v tej operaciji. Poveljnik graničarjev XI. 
armadnega zbora, brigadni general Carlo Danioni je 23. oktobra 1941 izdal navodila za 
»ureditev in obrambo posadk«. V njih je povedal tudi tole: »Treba je pregnati z dobro voljo 
miselnost o miru ali o premirju z orožjem; potrebno je, da se vsi, če do včeraj niso imeli tega 
občutka, prepričajo, da so na sovražnem ozemlju, v pravi vojni. Oblika te vojne ni briljantna, 
temveč je zasovražena, zahrbtna, gluha, vendar zato nič manj težka. Tukaj še ni ne simpati­
zerjev ne prijateljev: vsi, tudi tisti, ki se zdijo zelo mirni, tudi ženske, se lahko v vsakem 
trenutku razkrijejo kot napadalci in za to jim ne manjka orožja. Zato nikakršnega zaupanja, 
nobenih zvez, nobenega prijateljstva s civilnim prebivalstvom; posebno mladeniči naj se
175
sodne oblasti zahtevale takojšnjo izročitev ujetnikov in ti so bili izpuščeni, s čimer 
se je odreklo očitni prednosti, kajti lahko bi bili za vodnike po razgibanem terenu, 
kjer je potekalo zasledovanje;
b) koristna operacija, ki je pripeljala do pobitja in zajetja mnogih banditov, do 
osvoboditve naših ujetnikov in do uničenja - zdaj se to lahko reče - nevarne 
bande, je bila res ukazana z moje strani, vendar kot posledica telefonske zahteve 
ljubljanskega kvestorja, ki mi je ob 20. uri zvečer 21. dne sporočil, da je bila tolpa 
100 komunistov opažena v Loškem Potoku, in me je prosil, naj namudoma 
posredujem, kajti zaradi pretrgane telefonske zveze se ni mogel uskladiti s ko­
mandantom divizije »Granatieri«;* 8
c) ne verjamem, da meni podrejena poveljstva ne bi obvestila pristojnih elementov, 
odvisnih od visokega komisariata, da gre za očiščevalne operacije; nasprotno, 
takšne operacije so skoraj vedno (ponavljam: razen kadar gre za takojšnjo reakci­
jo) usklajene s temi elementi (karabinjerji in jugoslovanskimi orožniki), ki so 
pogosto sodelovali v njih in je bilo nekaj tudi ranjenih.
Vendar sem podrejenim poveljstvom ponovil navodila visokega komisariata,
varujejo žensk; naj sploh ne govorijo z njimi, kajti vsako njihovo vprašanje, ki se zdi 
nedolžno, lahko prikriva obveščevalni namen. Treba je imeti odprte oči: podnevi in ponoči, 
pri pouku, pri delu, med počitkom, ob vseh praznikih.« (Arhiv IZDG, f. 656/III it., Danionije- 
va navodila, št. I/4490/op., dne 23. 10. 1941.)
8 Po napadu na Lož (glej dok. 29, op. 2) se je polbataljon Krimskega bataljona s plenom in 
ujetniki umaknil prek Knežje Njive (kjer je pri domačinih pustil dva hudo ranjena borca) 
v izhodiščni tabor na Račno goro in dalje na Petelinov vrh (kjer je pustil tri lahko ranjene). Od 
tam je odšel v vasico Bela Voda, kjer so mu domačini dali hrano in vodnika, ki ga je zvečer 23. 
oktobra pripeljal v dve Auerspergovi koči na Debelem vrhu, severno od Podpreske. Tiste dni 
je zapadlo poldrugi meter snega. Ko je poveljstvo XI. armadnega zbora, ki je bilo še posebej 
zainteresirano za rešitev italijanskih vojakov, 21. oktobra zvečer dobilo novico o prihodu 
partizanov v Loški Potok, je spremenilo načrt ofenzivne operacije, ki jo je že nekaj dni 
neuspešno izvajalo okrog Krima in Mokrca. 22. oktobra sta pri preiskovanju več vasi 
v Loškem Potoku imela italijanska vojska in karabinjerji v Travniku prvi spopad in štiri 
ranjene, med njimi dva častnika. Italijanska vojska pod poveljstvom generala Taddea Orlan­
da je nato obkolila širše območje Velike gore in obroč nenehno stiskala. Ker je polbataljonu na 
Debelem vrhu primanjkovalo hrane, je najprej odšla skupina desetih borcev s političnim 
komisarjem bataljona 23. oktobra popoldne proti Dragi in ker se do jutra ni vrnila, je odšla 
skupina 9 borcev po hrano v Belo Vodo. Ko se je vračala, je po izdaji pri Logu (t. 858 m) padla 
v zasedo in imela 3 mrtve, 4 ujete, rešil se je le eden. Nato je isti dan odšla skupina 19 borcev 
po hrano v Glažuto, kjer je tudi odnesla orožje iz hiš treh kočevskih Nemcev. Po njenih sledeh 
je italijanska vojska 25. oktobra prodrla na Debeli vrh in rešila svoje vojake. Drugi dan je 
sovražni oddelek iz Drage in Čabra v Mikličevi vili med Drago in Grčaricami ujel skupino, ki 
je bila pri tem odšla po hrano proti Dragi in je zaradi snežnega meteža ostala v vili dan več 
kot je nameravala; rešil se je le politični komisar bataljona. Tako je od polbataljona ostalo le 
okoli 20 borcev, ki so se v več skupinah odpeljali z vlakom v Ljubljano. Glej dok. 35, op. 7.
Drugi polbataljon Krimskega bataljona se je po napadu na Bezuljak (glej dok. 29, op. 3) 
vrnil na svoje območje in 28. oktobra na poti na vzhodno Dolenjsko (za partizanski napad na 
nemško graničarsko postojanko na Bučki) prenočil na Osredku, zahodno od Krvave Peči. Po 
izdaji ga je italijanska vojska drugi dan napadla in je padlo 6 borcev, ena borka pa je bila 
ujeta; vojska je požgala kraj in zaprla domačine. Tako je konec oktobra 1941 Krimski 
bataljon nehal obstajati. Poveljstvi divizije sardinskih grenadirjev in XI. armadnega zbora 
sta poročali, da so partizani po napadu na Lož in Bezuljak imeli 13 mrtvih, 10 ranjenih in 44 
ujetih; glede ujetih velja reči, da so šteli mednje tudi aretirane civiliste, v resnici je bilo ujetih 
okoli 20 partizanov. Italijanska vojska je imela le štiri ranjene. (Arhiv IZDG, f. 656/III it., 
arhiv VZI, šk. 456 it., dok. 6/5, poročili pov. div. sard, gren., št. 8562 op. dne 1.11. 1941 in pov. 
XI. a. z., št. 02/9204 op. dne 2. 11. 1941; Zbornik NOV, VI/1, dok. 184, XIII/1, dok. 173; Semič: 
Najboljši so padli, I. str. 100-121; Ožbolt: Šercerjeva bojna pot, str. 70-116; Pasetta: 
Nastanek in delovanje Borovniške čete, str. 245-247.)
176
čeprav moram odkrito reči, da sem tudi poudaril misel, da je treba za vsako ceno 
obraniti ugled in življenje italijanskega vojaka in da mora vsaka žalitev tega ugleda 
dobiti ustrezen in takojšen odgovor z neposrednim dejanjem enot.
V trenutku, ko bom dobil uradno novico, da je j.v. v celoti prevzela preventivno in 
zaščitno funkcijo na vsem ozemlju (razen železnice, telefonskih in telegrafskih 
napeljav), in ko bo to usklajeno z mojim poveljstvom - o čemer je govor v zadnjem 
odstavku lista, na katerega odgovarjam - poznejši razvoj očiščevalnih operacij 
s strani oboroženih sil in v zaščito javnega reda - bodo moji vojaki opustili vso 
izvidniško dejavnost, pa čeprav je doslej potekala zelo uspešno in je imela zelo znane 
rezultate.
Enote bodo izvajale samo redne patruljne obhode v okviru raznih posadk, pri 
čemer bodo glede na sedanje razpoloženje vsega slovenskega prebivalstva, prav tako 
strogo varovale življenje in ugled našega vojaka v primerih žalitev ali nasilnih dejanj 
s strani komunistov.
Tako bosta razločno razdeljeni pristojnost in odgovornost vojaške in civilne 
oblasti.
Vendar hočem pojasniti: kadar bi akcija upornikov zoper vojsko (napadi na 
posadke, transporte na vzhod itd.) zahtevala takšno reakcijo, kakršna je zdaj v coni 
zahodno od Ribnice, tedaj morajo naslednje akcije - prava vojna dejanja - potekati 
samo pod vodstvom vojaških oblasti, kajti katerakoli druga oblast ne bi imela 
potrebnih sposobnosti za vodstvo samih operacij. Takšen je tudi predpis: Kadar je 
vojska poklicana v akcijo, deluje samo po ukazih svojih hierarhičnih načelnikov.
Kakršnemu koli vmešavanju v takšnem primeru se je treba izogniti, da bodo naše 
akcije uspešne. Politična oblast bo, brž ko bo mogoče, obveščena o operacijah in 
operativnih namerah.
Še na eno točko želim pritegniti pozornost visokega komisariata. Razpoložljivost 
enot a.z. - če se izvzame tisto, kar je potrebno za opravljanje služb, ki sodijo 
v pristojnost vojaških oblasti - je majhna. Zahteve, kakršna je bila tista, ki jo je dala 
civilna oblast, da bi se zaščitila nemška komisija in nemško prebivalstvo v Kočevju 
ne bodo mogle biti vedno izpolnjene. 9 V podobnih primerih bi moralo biti tako, da bi 
bile vojaške oblasti obveščene toliko vnaprej, da bi lahko prošnjo posredovale višjim, 
oblastem, če bi bilo treba, in da bi v tisto cono lahko prišle dodeljene okrepitve. In 
zato sem zelo hvaležen ekscelenci visokemu komisarju, ki je sprejel moj predlog za 
poprejšnje soglasje o zahtevah, tako da jih ne bi bilo treba zavračati, češ da jih ni 
mogoče izpolniti.
Želim, da bi sprejem napovedanih ukrepov pripeljal do večje ureditve življenja 
v pokrajini in da bi sami ukrepi obrodili sadove, kakršne si od njih obeta politična 
oblast.
9 Partizanske skupine iz Bele krajine so oktobra 1941 izvedle nekaj akcij na Kočevskem (13. 
oktobra so partizani v Blatniku požgali nemškim prijavljencem za preselitev 4 senike, vrgli 
v hišo Josefa Spreitzerja 2 bombi itd.), kjer so se Nemci pripravljali na izselitev in je tja 
prihajal posebni vlak Einwandererzentralstelle (EWZ), da jih politično in rasno pregleda in 
oceni. (O preselitvi kočevskih Nemcev glej knjigi Toneta Ferenca: Nacistična raznarodovalna 
politika v Sloveniji v letih 1941-1945, peto poglavje, str. 550-730, in Hansa-Hermanna 
Frensinga: Die Umsiedlung der Gottscheer-Deutschen. Das Ende einer südostdeutschen 
Volksgruppe. München 1970.) Zato je poveljstvo 2. armade ob poprejšnjem posredovanju 
notranjega ministrstva 27. oktobra z brzojavko naročilo poveljstvu XI. armadnega zbora, naj 
poskrbi za varnost Nemcev in vlaka EWZ. Ker so bile enote tega korpusa takrat precej 
zaposlene z operacijami proti Krimskemu bataljonu in partizanskim četam na Dolenjskem, je 
poveljstvo 2. armade drugi dan poslalo v Kočevje bataljon graničarjev iz V. armadnega zbora, 
ki naj bi ga zamenjal VIII. bataljon črnih srajc, ko bo prispel iz Italije v XI. armadni zbor. 
(Arhiv IZDG, f. 682/III it., Ambrosiova brzojavka št. 11105 dne 24. 10. 1941.)
12 - Fašisti 177
Po mojem mnenju je gotovo, da je okolje celotne Slovenije (na splošno nam gotovo 
ni slepo pokorno, še več, v precejšnji meri je vsaj naklonjeno, če ne kar sporazumno 
z banditi, to pa samo zaradi sovraštva do Italijanov in fašizma in pridobljenega 
prepričanja o naši šibki volji), še posebej pa študentski živelj v Ljubljani, ki se je 
v luči zadnjih dogodkov pokazal kot globoko okužen s komunizmom (ne vem, ali je 
podlaga tega teoretična ali nacionalistična) - takšen, da ga je treba krotiti z železno 
roko, kajti kar naprej kaže zanos, ki ga ni mogoče zmanjšati. Na njegovo sovražno 
propagando, na njegove zločinske akcije bo vojska, če bo neposredno prizadeta, 
odgovorila na skrajno odločen način, kajti moralno zdravje in materialna celovitost 
vojaka morata biti v takih primerih zaščitena in branjena pred vsemi poskusi 
onesnaževanja in, kot sem rekel, pred vsako partizansko žalitvijo.
Nič mi ni mar, če se bo povečal seznam lažnih slovenskih mučencev: nikakor 
nočem, da bi vojaki povečevali seznam naših, ki jih je umorila boljševiška roka.
Z zadovoljstvom sem opazil, da se bo razvila protipropagandna akcija. Večkrat 
sem že opozoril, kaj si mislim o tem (to sem še posebej storil zaradi naglega množenja 
znanega »Slovenskega poročevalca«, glasila banditov, ki razpisuje posojila, zahteva 
davke, razglaša smrtne kazni10 11 na tem ozemlju, kjer že več kot šest mesecev obstaja 
redna italijanska uprava), zdaj pa to spet poudarjam, kajti gre za moje globoko in 
trdno zakoreninjeno prepričanje. Potrebni so ljudje, nadvse pametni, spretni, dobri 
poznavalci slovenskega jezika in duše, če naj se borimo zoper trditve, ki jih sestavlja 
sovražna propaganda in jih širi sovražnik, kajti nevtralizirati je treba potuhnjeno 
dejavnost lokalnega tiska in poudariti in v resnični luči prikazati vojna dejstva in 
dogodke, to pa tako, da bodo onemogočili hotene deformacije resnice, značilne za 
poročila tujih radijskih postaj.
In če bo - pa čeprav s prihodnjimi ukrepi - prišlo do tega, da se bodo domačemu 
prebivalstvu pobrali vsi radijski sprejemniki, 11 bo naloga naše propagande znatno 
olajšana.
To sem hotel povedati, da bi še enkrat poudaril tistega duhà zavzetega sodelova­
nja, ki me je vedno navdihoval pri delu.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
Mario Robotti
10 Misli na odloke Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o razpisu posojila svobode, 
narodnem davku in zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev, ki jih je 
ta sprejel na svojem zasedanju v Ljubljani 16. septembra 1941. (Glej Tone Ferenc: Ljudska 
oblast na Slovenskem 1941-1945. 1. knjiga: Država v državi. Ljubljana 1987, str. 20-38, 
dalje: Ferenc, Ljudska oblast, 1). Objavil jih je Slovenski poročevalec, 11/18 dne 20. 9. 1941 in 
11/19 dne 1. 10. 1941; razširili pa so jih tudi na posebnem tiskanem letaku.
11 Glej dok. 62, op. 11.
178
Dok. 32
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka pri visokem komisarju 
za Ljubljansko pokrajino 7. 11. 1941.1
Točke za sestanek jutri, v petek, 7. novembra, 
na visokem komisariatu
1) Zaščita nemške kolonije1 2
To je temeljno vprašanje, ki je zahtevalo sestanek. V podrobnostih ga bodo 
proučili poveljniki divizij in povedali svoje mnenje in zmožnosti.
V[aša] e[kscelenca] bi lahko uvodoma razložila naslednje:
- Predlagal sem ta sestanek in zahvaljujem se ekscelenci Grazioliju, da se je 
pridružil, kajti v odkritem duhu sodelovanja želim poiskati spravo med številnimi 
zahtevami, s katerimi se je treba spopadati z enotami armadnega zbora.
Kar zadeva enote, so zmožnosti Domovine dokaj pičle, kajti zaposleni smo 
v tolikih smereh s težkimi nalogami: torej si morajo vsi z vsemi silami prizadevati za 
to, da se v čimvečji meri in pametno izrabi tisto, kar je v Sloveniji.
Vztrajati je treba pri zasnovi »racionalnega«, kajti vsako nepotrebno razmetava­
nje energije je skrajno škodljivo.
Poveljnika divizij bosta pojasnila svoje poglede kot poveljnika velikih gibljivih 
enot, ki morajo torej biti vedno pripravljene na akcijo, kot človeka, ki sta odgovorna 
za izvajanje ukrepov javnega reda, kot jih zahtevajo civilne oblasti.
- Cilji, ki jih nameravamo doseči s sestankom, so naslednji:
- Največji cilji - da se vojaškim oblastem prepusti popolno praktično izvajanje 
raznih služb, poveljstvo nad policijskimi operacijami, potrebno število agentov 
(načeloma karabinjerjev) za akcije v njihovi pristojnosti.
- Najmanjši cilj - doseči, da bodo zahteve po moštvu v pravem sorazmerju 
s ciljem, ki se hoče doseči, kajti sleherno tratenje energije je v teh trenutkih 
obžalovanja vredno. Vedno je treba upoštevati življenjske zahteve enot v kraju 
akcije, kajti za življenje 200 mož v oddaljenih in samotnih krajih je treba še 40-50 
mož, da se pride na položaj, ko je treba.
2) Odgovor na pismo visokega komisarja3
Vprašanje je treba obravnavati previdno - glede na to, kaj se kuha - in samo, če se 
bo visoki komisar odločno lotil zadeve. V tem primeru se je treba omejiti na 
ugotovitev, da so pogledi na splošno enaki, in na tiste naše natančne reakcije, 
o katerih ni mogoče dajati dvomljivih razlag.
3) Glede pisma 2050 visokega komisarja4 je treba dobro pojasniti, da se je vedno 
delovalo v okviru sklepov armade, da so bili tisti, ki so bili aretirani v akcijah za
1 NAW, T-821, R-271, p. 624-634. Zapisnik je poveljstvo XI. armadnega zbora 10. 11. 1941 
poslalo poveljstvu 2. armade. Točke je najbrž sestavil načelnik štaba XI. armadnega zbora, 
polkovnik Annibale Gallo.
2 Glej dok. 31, op. 9.
3 Glej dok. 33.
4 Poveljstvo 2. armade je 14. oktobra 1941 pisalo poveljstvu armadnih zborov, da glede navodil 
za zatiranje zločinov ni nobenih sprememb, če gre za očitne zločine pri delu ali za zločine, ko 
je za preprečitev predvidena takojšnja uporaba orožja ali sklic izrednih sodišč (člen 1). 
V primerih, ko prvo splošno zaslišanje pokaže, da so zločinci zmožni dati podatke ali novice, 
s katerimi je mogoče pojasniti izvor zločinske dejavnosti in s tem istovetiti naročnike zločina 
ali voditelje, mora organ, ki je opravil aretacijo, takoj obvestiti obveščevalni urad poveljstva
179
zatiranje banditizma, izročeni karabinjerjem, pooblaščenim za zasliševanje, potreb­
no za nadaljevanje operacij, ki jih še ni mogoče imeti za opravljene.
4) Bataljon črnih srajc - »M«
Ostal bo v Ljubljani. Glede tega, komu bo podrejen in kaj bo počel, se pričakujejo 
ukazi. Za zdaj je torej v vseh ozirih podrejen vojaškim oblastem.* 5
5) Sestavljanje mobilnih skupin6
To je samo vojaško vprašanje in posredno zadeva visokega komisarja.
Namigniti mu je treba, da ne zmoremo narediti toliko, kot svetuje armada, ker so
nam naložili preveč služb.
PROMEMORIJA
1) Izogibati se je treba uporabi posameznih sil, npr. vojakov za pomoč karabi­
njerjem in agentom (obhodnice).
To zmanjšati na najmanjšo mero.
Zdaj je za to določenih 165 mož iz 2. grenadirskega polka. 7
2) Sile je treba uporabljati v organičnih enotah, na način, ki ga določa pravilnik: 
ko je cilj določen, se mora poveljniku enote prepustiti naloga, da izpelje akcijo po 
»pravilih za življenje posadke«.
3) Izogibati se je treba očiščevalnim akcijam v prostranih conah in gozdovih, 
razen če gre za obkolitev vasi, da se preišče in odkrijejo posamezniki in material.
Pri iskanju tolp se tako imenovano »verižno čiščenje« konča edinole z izgubo 
ugleda za enote, ki ga izvajajo, ko na robatem ali gozdnem terenu naredijo verigo, 
medtem ko banditi ob prvem svarilu zaupnika ali izvidnika prevzamejo miren in 
zakonit videz kmeta.
4) Tako naj se izognejo nagli pohodi, izvedeni samo zato, ker je bilo opozorjeno na 
kakšno dejanje (povračilno čiščenje).
Vedno se pride prepozno.
Hitri pohodi morajo biti izvedeni na podlagi zanesljivih novic. Torej morajo 
presenetiti upornike - gre za iniciativno akcijo, ne za zapoznelo reakcijo.
Ko informatorji enkrat povedo podatke, ne smejo več imeti zunanjih stikov: ali 
gredo z vojsko kot vodniki ali pa so zaprti.
5) Operacijam iz točk 3 in 4 se je treba izogibati, če ni popolnoma gotovo, da bodo 
uspele, kajti če so jalove, močno omajejo ugled enot in spodbudijo upornike.
6) Aretacije je treba izvajati na podlagi čisto določenih dejstev. Preden se aretira­
ni izpustijo, bi bilo treba izpeljati kakšen kontakt, da se ugotovi kakšen element.
armade, nato pa aretirane osebe z morebitnimi dokazi izročiti najbližjemu poveljstvu območ­
nih karabinjerjev. Organ, ki bo izročil zločince, se mora vzdržati vsakega neposrednega 
posredovanja in prepustiti pristojnost zainteresiranim karabinjerskim poveljstvom, ki so tudi 
odgovorna za nadaljnji potek preiskave in policijske akcije (člen 2). General Robotti je prepis 
tega pisma 19. oktobra 1941 poslal visokemu komisarju Grazioliju in pripomnil, da so se 
glede 2. člena vojaška poveljstva vedno držala teh pravil. Ko se mu je Grazioli 30. oktobra 
1941 s pismom št. 2050 zahvalil za poslani prepis Ambrosiovega pisma, je tudi pripomnil, da 
so tako ravnali tudi njegovi organi. (Arhiv IZDG, f. 656a/IV it.; Ambrosiovo pismo št. 1/9241/
S dne 14. 10. 1941, Robottijevo pismo, št. 1/3082, dne 19. 10. 1941 in Graziolijevo pismo, št. 
2050, dne 30. 10. 1941.)
5 Glej dok. 30, op. 4.
6 Glej dok. 30, op. 3. in dok 38, op. 6
7 Drugi grenadirski polk 21. divizije sardinskih grenadirjev je bil najprej v Kočevju in nato 
v Ljubljani.
180
V vsakem primeru ne bi smeli biti izpuščeni na prostost, marveč bi jih morali poslati 
v konfinacijo.
V Italiji se gre v konfinacijo za veliko manj.
Primer:
Dne 9. oktobra sta bila v naselju Razdrto (pri Šmarju) aretirana dva človeka, ker 
se je sumilo, da pripadata tolpi upornikov. Omenjena človeka so izročili karabinjer­
jem v Šmarju in prepoznali za Ločniškarja Vinka in Jagermana Alfonza. Takoj nato 
so ju odpeljali v ljubljanski zapor v obravnavo kvesturi, vendar so ju nemudoma 
izpustili na prostost.
V resnici sta pripadala tolpi, ki je prej delovala v Kamniku in potem v Šmarju, 
zdaj pa se spet skrivata.8
ZADEVA: Zapisnik s sestanka, ki je bil na visokem komisariatu dne 7. novembra 
1941/XX
Sestanka so se udeležili:
- visoki komisar za Ljubljansko pokrajino;
- poveljnik XI. armadnega zbora;
- poveljnika divizij »Granatieri di Sardegna« in »Isonzo«;
- kvestor za Ljubljansko pokrajino;
- načelniki štabov a. z. in divizij;
- poveljnik skupine karabinjerjev v Ljubljani;
- visokemu komisariatu dodeljen častnik;
- častnik iz poveljstva XI. armadnega zbora.
Visoki komisar je najprej dejal, da je med zadnjim obiskom v Rimu bil seznanjen 
z izidi pogovorov med osrednjimi oblastmi (šef vlade - notranji minister - generalni 
štab kopenske vojske), da se odloči o naslednjih zadevah:
1) Glede na poslabšanje položaja v Ljubljanski pokrajini je nujno, da oblast prevza­
mejo vojaške oblasti.9
2) Kljub neprijetnostim, ki so se v Ljubljanski pokrajini pokazale v zadnjem času, ni 
treba odvzeti civilne oblasti tistim, ki jo izvajajo sedaj, in je dati vojaškim 
oblastem.
Osrednja oblast je potrdila drugo rešitev.
Visoki komisar je poleg tega izjavil, da je v pogovoru, ki ga je imel z Ducejem, 
stvarno razložil resnični položaj Slovenije, pojasnil, kako se je poslabšal tako zaradi 
komunistične kot nacionalistične strani od začetka sovražnosti z Rusijo. Dopustil je 
prepletanje ene in druge oblasti kot logično posledico sožitja politične in vojaške 
oblasti na ozemlju v takšnih razmerah.
Cilji sestanka so zatorej bili naslednji:
1) Odstraniti kompetenčne spore, izhajajoče iz neogibnega prepletanja politične in 
vojaške oblasti na komaj dobro okupiranem ozemlju;
2) Rešiti nadležni problem, koliko enot nameniti službi javnega reda.
Za dosego prvega cilja:
- prvenstvena je potreba po čedalje tesnejšem sodelovanju med političnimi in voja­
škimi oblastmi, da se normalizira življenje v pokrajini;
- pojasnjena so bila politična navodila, ki jih je ukazal poveljnik XI. armadnega 
zbora, in njegovi ukazi, namenjeni podrejenim poveljstvom, da njihova akcija ne bi 
ovirala dela civilnih oblasti.10 Poveljstva se niso v nobenem primeru oddaljila od
8 Glej dok. 35, op. 21.
9 Glej dok. 53.
'° Glej dok. 30, op. 11.
181
1
navodil, ki jih za razvoj operacij nalaga pismo 96/zaup., 11 čeprav je takšno ravnanje 
včasih celo škodilo uspehu samih operacij (dogodek v Ložu 11 12 Soglasno se je 
dogovorilo, da bo v praktičnem izvajanju navodil, ki so v pismu visokega komisari­
ata 96/6 zaup., 13 področje pristojnosti vojaške in civilne oblasti opredeljeno takole:
Očiščevalne operacije, ki imajo znašaj takojšnje reakcije na napade upornikov:
- največja svoboda akcije in avtonomija vojaških oblasti v vodenju operacij;
- popolna pristojnost vojaških oblasti pri zasliševanju ujetnikov, katerih novice 
so nepogrešljiv prispevek za poznejši razvoj akcije. Sodelovanje z oblastmi javne 
varnosti bo doseženo s sodelovanjem njihovega predstavnika na položaju v zasliševa­
nju (npr. brigadirja karabinjerjev);
- pristojnost vojaških oblasti nad ujetniki preneha v trenutku, ko so ti na podlagi 
ovadbe izročeni območnim organom;
- območni organi ne smejo izpustiti ujetnikov, dokler za to ne dobijo dovoljenja 
vojaških oblasti, zanj pa je treba prositi kvestorja Ljubljanske pokrajine. Pri prevze­
mu ujetnikov morajo karabinjerji zahtevati od vojaških oblasti - če tega niso že prej 
storili - vse elemente, ki jih bremenijo;
- območna jedra karabinjerjev imajo največjo svobodo, da lahko sodelujejo 
v razvoju operacij, kadar se jim to zdi ustrezno.
Preostale službe javnega reda se bodo predhodno uskladile z organi javne varno­
sti, tako da bo mogoče natančno določiti:
- v katerih conah bo vojska lahko ukrepala z enotami, ki jih že ima tam, in to na 
podlagi zahteve visokega komisariata;
- način, kako zahtevati od vojaških oblasti enote, ki bodo ukrepale v krajih, kjer 
ni vojaških posadk.
Resnično policijske naloge se odstopijo izključno območnim karabinjerjem.
Poleg tega je bilo dogovorjeno - na posebno zahtevo ekscelence poveljnika a. z. 
- da vojaki iz patrulj, ki nadzorujejo železniške proge, telefonske in telegrafske 
napeljave in nizke gradnje ipd. (ta služba pripada izključno vojaškim oblastem), 
smejo ustavljati sumljive avtomobile in druga prevozna sredstva in osebe ter jih 
preiskati. Takšne preiskave morajo biti izpeljane ali v sodelovanju z organom civilne 
oblasti ali vpričo dveh ali več vojakov. Ko se pri sumljivih osebah najde kaj takšnega, 
kar jih bremeni, jih je treba obenem z nedovoljeno nošenimi predmeti izročiti 
karabinjerjem, ki ukrepajo, kot je v njihovi pristojnosti.
Da bi se olajšala služba javnega reda, je bilo določeno, da bodo občinske oblasti 
na ukaz visokega komisariata morale:
- opraviti štetje prebivalstva in izdajati osebne izkaznice;
- priskrbeti prepustnice tistim prebivalcem, ki se iz osebnih razlogov morajo 
začasno ali dokončno preseliti iz ene občine v drugo.
Za dosego drugega cilja je treba upoštevati potrebo, da:
- se zagotovi najučinkovitejša in najbolj racionalna uporaba sil, razporejenih 
v Sloveniji;
- se je izogibati zahtevam po novih četah, bodisi zato, ker so možnosti Domovine 
že dokaj pičle, ker so angažirane v toliko smereh in s težkimi nalogami, bodisi zato, 
ker so možnosti za nastanitev enot v Ljubljanski pokrajini že skoraj izčrpane; zato je 
bilo dogovorjeno, da:
- se odpravijo očiščevalne operacije v velikih conah;
11 Glej dok. 30.
12 Glej dok. 29, op. 2.
13 Glej dok. 30
182
- se omejijo »nagli pohodi«, katerih izhodišča so oddaljene posadke, samo na 
tiste, ki so nujno potrebni iz moralnih ozirov. To je povezano s potrebo, da se enotam 
čimbolj prizanaša;
- se zmanjša osebje, dodeljeno za nadzorovanje železnice, telegrafskih in telefon­
skih napeljav, nizkih gradenj, pri tem pa se popolnoma predelajo sedanji načrti;
- se zmanjša osebje, namenjeno zaščiti nemških družin, prebivajočih na ozemlju 
pokrajine, na toliko, za kolikor se dogovori na tem sestanku. Konkretne ustrezne 
predloge je treba poslati s poročilom na visoki komisariat;
- se divizija »Granatieri di Sardegna« deloma oprosti službe javnega reda, ki jo 
zdaj izvaja v mestu Ljubljana. Takšno službo bo v prihodnosti opravljal tudi pred 
nedavnim prispeli bataljon črnih srajc »M«. Bataljon bo ostal pod neposrednim 
poveljstvom vojaških oblasti in visoki komisariat ga bo kdaj pa kdaj zaprosil za 
kakšno nalogo.14
Poleg tega so bile obravnavane še naslednje teme:
a) načelna prepoved prodaje blaga civilistom v vojaških trgovinah;
b) vprašanje odkupa - rešitev problema zboljšanja vojaške prehrane in dobave 
usnja (direktor komisariata15 bo moral zaradi zadevnih sporazumov na visoki komi­
sariat);
c) italijanska protipropaganda zoper obrekovalno in lažnivo akcijo »Slovenskega 
poročevalca«; s predlogi in zahtevami, ki jih je večinoma izrazila ekscelenca povelj­
nik a. z., je visoki komisar soglašal s temi ukrepi:
- protinapad v dovoljenih krajevnih časopisih - že v teku;
- tedenski plakati;
- propagandne brošure;
d) problem častnikov in podčastnikov nekdanje jugoslovanske vojske. Armadni 
zbor bo predlagal, da se jim nakaže plačilo, potem pa se pošljejo v koncentracijska 
taborišča v Domovini;16
e) umik blokov območnih karabinjerjev na mejnih prehodih, kjer ni posadk ljudi 
kraljeve finančne straže in vojakov. Poveljnik skupine karabinjerjev v Ljubljani bo 
oblikoval zadevne predloge. 17
Glede na tvorne rezultate tega sestanka, ki je potekal v duhu vzajemnega razume­
vanja, je bilo dogovorjeno, da se bodo vojaške in civilne oblasti v prihodnje tako sešle 
vsak mesec, pregledale položaj in rešile vsa vprašanja, ki bodo nastala zaradi 
omenjenega prepletanja pristojnosti. To pa seveda ne glede na neposredne stike, ki 
bodo potrebni zaradi posameznih ali nepreložljivih zahtev.
14 Glej dok. 30, op. 4.
15 V štabu XI. armadnega zbora je bil tudi posebni komisariat za upravne zadeve zbora, ki ga je 
vodil direktor, major Cesare de Biase.
16 Glej dok. 61, op. 5.
17 General Robotti je 4. novembra 1941 sporočil poveljnikom divizij in graničarjev, da bo 7. 
novembra pri visokem komisarju sestanek z njimi in po možnosti tudi z načelniki štabov, da 
bi proučili morebitno zmanjšanje sil, ki ga je 27. oktobra z listom št. 04081 zahteval visoki 
komisariat. Zato jih prosi, naj natančno proučijo vprašanje, da bi mogli razpravljati na 
sestanku. Robotti pa je že pred tem, tj. 5. oktobra 1941, naročil podrejenim poveljstvom, naj 
predlagajo umik manjših posadk ob nemško-italijanski državni meji v Slovenij. 1. novembra 
pa je naročil poveljstvoma graničarjev in inženirstva, naj glede na klimatske razmere in 
nemožnost izvajanja rušilnih del na bivši rapalski meji ukinejo majhne posadke. (Arhiv 
IZDG, f. 656a/IV it., Robottijevo telefonsko sporočilo 02/9265, dne 4. 11. 1941; f. 655/III it.; 
navodila pov. XI. a. z., št. 02/8528 op., dne 5. 10. 1941 in št. 02/9179 op., dne 1. 11. 1941.) Glej 
poročila o ukinjanju posadk (arhiv IZDG, f. 655/III it.)
183
Dok. 33
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 13. 11. 1941 
poveljstvoma divizij za sodelovanje z organi civilne uprave.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46,13. novembra 1941 Leto XX
Urad za operacije
Zadeva: Služba javnega reda
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA« 
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO« 
in v vednost:
VISOKEMU KOMISARIATU ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
Na podlagi ustnih dogovorov, sprejetih na sestanku na visokem komisariatu 
dne 7. t. m.,1 2 sporočam določbe, ki so bile dogovorjene kot dopolnilo k pravilom v listu 
02/9252 z dne 3. novembra,3 tega poveljstva (list 96/6 zaupno visokega komisariata)4:
Očiščevalne akcije, ki imajo značaj takojšnjega odgovora na napade upornikov:
- največja svoboda akcije in samostojnosti vojaških oblasti v vodenju operacij. 
Novice o razvoju operacij je treba nemudoma poslati organom javne varnosti;
- vojaška oblast je pooblaščena za zasliševanje ujetnikov, katerih podatki so neogi­
ben prispevek za nadaljnji razvoj akcije. Sodelovanje z organom j. v. bo uresničeno 
tako, da bo njen predstavnik na položaju sodeloval pri zasliševanju (npr. brigadir 
karabinjerjev);
- pristojnost vojaške oblasti do ujetnikov preneha v trenutku, ko so ti na podlagi 
ovadbe izročeni teritorialnim organom;
- teritorialni organi ne smejo izpustiti ujetnikov, dokler ne dobijo dovoljenja za to od 
vojaške oblasti, za to pa je treba prositi kvestorja Ljubljanske pokrajine. Ko 
karabinjerji prevzamejo ujetnike, morajo zahtevati od vojaške oblasti - če tega ni 
že prej storila:
- vse elemente, ki so bili ugotovljeni proti njim;
- največjo svobodo teritorialnih oddelkov karabinjerjev, tako da lahko sodelujejo 
v razvoju operacij, kadar se jim to zdi primerno.
Preostale službe javnega reda
Vnaprej bodo usklajene z organom j. v., tako da bo mogoče natančno določiti:
- v katerih conah bo vojska lahko delovala z enotami, ki jih že ima na položaju, in 
to glede na zahtevo visokega komisariata;
- na kakšen način se prosi vojaška oblast za posredovanje enot v krajih, kjer ni 
vojaških posadk.
Resnično policijske naloge bodo izvajali izključno območni karabinjerji.
Kar zadeva nadzorovanje železnice, telefonskih in telegrafskih napeljav in na­
prav, še naprej velja, da vojaki iz patrulj smejo ustavljati avtomobile in druga 
prevozna sredstva in sumljive osebe in opraviti takšne preiskave, ki bi se zdele 
primerne, če gre mogoče za prevoz orožja in materiala za bandite.
Vendar morajo biti takšne preiskave opravljene v sodelovanju z organom civilne
1 NAW, T-821, R-271, p. 692-693.
2 Glej dok. 32.
3 Glej dok. 30, op. 11.
4 Glej dok. 30.
184
oblasti in z več vojaki za priče. Potem ko se ugotovi, da so sumljive osebe naredile kaj 
prepovedanega, se obenem s predmeti, ki so jih nedovoljeno prevažale, izročijo 
karabinjerjem za ukrepanje v njihovi pristojnosti.
Pozneje bom sporočil datum, ko bodo občinske oblasti na ukaz visokega komisari­
ata opravile štetje prebivalstva in izdajanje osebnih izkaznic. Civilne oblasti bodo 
poleg tega izdale posebne prepustnice tistim osebam, ki bi se morale iz zasebnih 
razlogov začasno ali dokončno preseliti iz ene občine v drugo.
Našteti ukrepi bodo omogočili osebju, dodeljenemu za nadzorovanje, da bo 
učinkoviteje in zanesljiveje opravljalo nadzorno akcijo.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
-Mario Robotti-
Mario Robotti
Dok. 34
Zapisek s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na 
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev 21. 11. 1941?
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V.P. 46, 22. novembra 1941/XX
Urad za operacije
ZADEVA: Zapisek s sestanka, ki ga je imel ekscelenca poveljnik na poveljstvu 
grenadirske divizije dne 21. novembra 1941/XX
Sestanka so se udeležili:
- poveljnika divizij »Granatieri« in »Isonzo«
- namestnik poveljnika divizije »Granatieri«
- poveljnik graničarjev
- generalni konzul Tallinucci
- poveljnik topništva pri a.z.
- poveljnik inženirstva pri a.z.
- načelniki štabov a.z. in divizij
- poveljnik 2. grenadirskega polka
- poveljnik 13. topniškega polka
- direktor zdravstvene službe
- direktor komisariata
- častnik s poveljstva a.z.
Najprej želim spregovoriti o nekaterih vprašanjih splošnega značaja, potem pa se 
lotiti temeljnega vprašanja sestanka: dejavnosti upornikov.
Vprašanja splošnega značaja
1) Čevlji:
Kadar obiščem kakšno enoto - zlasti manjšo - vedno slišim odgovor, da ni niti 
enega rezervnega para čevljev. Začuden sem nad tem, kajti vsem prošnjam, ki pridejo 
na direkcijo komisariata a.z., je redno ustreženo, in sicer v mejah določenega 
1 NAW, T-821, R-271, p. 609-613.
185
odstotka (30%). Toda zgodilo se je, da so nekatere enote sicer dobile čevlje, vendar se 
niso pobrigale, da bi prišle ponje. To se ne sme dogajati. Zanimam se za drugi par 
čevljev.
Merilo, po katerem se včasih ravnajo nekatere enote, in sicer, da spravijo nove 
čevlje zaradi morebitne premestitve ali drugih zahtev, je pravično in hvalevredno, 
vendar ne sme prisiliti vojakov do tega, da hodijo v pokvarjenih čevljih ali, kar je še 
huje, da počivajo in čakajo, da se jim čevlji popravijo.
Varčnost je veliko vredna, zlasti pri tem materialu, ki nam ga zelo manjka, vendar 
pa ne sme iti čez pametno mejo.
2) Samostojne enote, ki niso v divizijah
Govoriti nameravam posebej o oddelkih T M2 in o posadnih enotah.
Gre za starejše ljudi (okoli 40 let), ki sicer opravljajo službo z zadostno zagnanost­
jo, manjka pa jim tiste energije in pripravljenosti, ki si ju želim. Rad bi videl, da bi 
bili nekoliko bolj živi. Nič kaj preveč usposobljeni in odločni častniki so nekoliko 
popustljivi in zanemarjajo formalno stran, ki pa je tukaj v Sloveniji absolutno 
potrebna. Soglašam z ukrepom poveljnika divizije, ki je postavil takšne enote pod 
nadzorstvo sposobnih poveljnikov polkov.
Priporočam strogost in zavestnost pri presojanju o napredovanju častnikov teh 
enot. Ne smemo biti preveč radodarni; spoznati je treba, da se čin ne podari, marveč 
se zasluži.
Pogosto se dogaja, da se prezrejo poklicne sposobnosti ali značajske odlike.
3) Novačenje rezervnih častnikov za štabne tečaje
Želim pritegniti vašo pozornost na izbor častnikov, ki naj bi šli na tečaj. Treba je 
predlagati ljudi, na katere se je mogoče popolnoma zanesti, da bodo postali najboljši 
sodelavci v poveljstvu velike enote. Izbirati je treba ljudi, ki bodo lahko takoj 
pomagali, ne pa ljudi, ki se morajo potem še dolgo priučevati.
4) Osebje, določeno za nadzorovanje nizkih gradenj in železniških prog
Lahko sem ugotovil, da vojaki, ki so določeni za nadzorovanje nizkih gradenj in
železniških prog, pri opravljanju svoje službe niso najbolj disciplinirani. Umazani in 
včasih zanikrno oblečeni stražarji gotovo niso predstava vzvišenosti za ljudi, ki 
gledajo in kritizirajo bolj, kot si mislimo.
Bolj je treba skrbeti za disciplinsko plat tega osebja.
5) Nastanitev:
Videl sem nastanitvene objekte VIII. bataljona črnih srajc.3 Zelo udobni so. Želim, 
da se vsi bolj zavzemajo za namestitev osebja. Generalni štab kopenske vojske, je 
določil, da mora biti vojska nastanjena v spodobnih prostorih, kadar ni mogoče 
uporabiti zimskih barak; če je potrebno, je treba rekvirirati. V našem posebnem 
primeru se ne smemo preveč ozirati na prebivalstvo, temveč na svoje vojake in 
njihovo zdravje. Ne smemo se zadovoljiti s tem, kar nam prebivalci dajo, ampak 
moramo zahtevati in vzeti tisto, kar potrebujemo.
Želim tudi, da dobijo podčastniki boljšo namestitev; nočem videti v istem lokalu 
podčastnikov in navadnih vojakov, razen če je vmes vrsta miz.
6) Delovni čas
Vojaki, ki so dodeljeni k delom za zimsko namestitev, začno prepozno svojo
2 Glej dok. 29, op. 5.
3 General Robotti je 15. novembra 1941 sporočil poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev, da 
si je ogledal nastanitev VIII. bataljona črnih srajc »M« v šentjakobski šoli v Ljubljani. 
Ugotovil je, da še ni rešeno vprašanje kuhinje za moštvo in jedilnice za častnike. Robotti si je 
nato še dvakrat ogledal nastanitev omenjenega bataljona. (Arhiv IZDG, f. 682/11 it., poročila 
pov. div. sard. gren. 28. 11., 23. in 31. 12. 1941 ter Robottijevo pismo 15. 11. 1941.)
186
dnevno dejavnost. To se dogaja zato, ker častniki, zlasti nižji, najraje spijo, tako da je 
vojaštvo medtem prepuščeno kakšnemu podčastniku.
Poveljniku inženirstva sem ukazal, da določi urnik, po katerem se bodo morali vsi 
ravnati.
7) Branje promemorije o zadevah, ki so bile obravnavane s častniki teritorialne 
obrambe na sestanku, ki je bil na generalnem štabu kopenske vojske dne 27.10. 1941/ 
XIX.4
g) Varnost posadk
Občutek imam, da vse posadke, zlasti manjše, niso v stanju pripravljenosti. 
Brezpogojno je potrebno, da se ne dajo presenetiti; nočem, da bi se ponovil dogodek iz 
Bezuljaka.5 Na tem področju se je poslednja 2 meseca veliko naredilo; treba je 
vztrajno nadaljevati. Opozoriti na geslo: presenetiti in se ne pustiti presenetiti.
S ciljem, da se prepreči, da bi se slovensko civilno osebje z izgovorom, da se 
smuča, približalo nastanitvenim objektom podrejenih enot, odrejam, naj vsak povelj­
nik določi varnostno cono okoli svojih nastanitvenih objektov, v kateri se bo civilne­
mu prebivalstvu prepovedano smučati.6
Dejavnost upornikov
Lekcija, ki sta jo zadnjič dve diviziji dali uporniškim tolpam, 7 je prizadela 
slovensko prebivalstvo, in nekaj časa smo imeli mir in nobene reakcije.
Po verjetnih novicah se zdi, da se tolpe utegnejo spet zbrati in nadaljevati nasilno 
dejavnost proti našim malim posadkam.
Na sestanku na v/isokem/ k/omisariatu/ dne 7. t.m.8 je bilo jasno določeno, da je 
tedaj, ko vojska ukrepa zoper uporniške tolpe, njena akcija v vseh pogledih vojno 
dejanje, in da torej ni pod nobenim nadzorom političnih oblasti. V določenem 
trenutku pa se naša akcija neha in nastopi akcija političnih oblasti. Mi smo tisti, ki 
določimo ta trenutek.
Nedvomno bi bilo zaželeno, da bi mogli na neodvisen način izpeljati akcijo do 
popolnega konca. Tega nam ne dovoljujejo navodila, ki zdaj urejajo življenje v tej 
pokrajini.
Vendar želim, da se akcija, ki smo jo začeli, nadaljuje tudi tedaj, ko je v rokah 
političnih oblasti, to pa s ciljem, da se vidi, ali bodo naši predlogi in ukrepi sprejeti. 
To se težko izvede v celoti, ker se merila političnih oblasti ne ujemajo popolnoma 
z našimi merili.
Vsekakor prosim, da mi dopolnite elemente te naše akcije, da bi se lahko obrnil na 
armado.
Branje nekaterih informativnih dokumentov
1) Župna promemorija poveljstva skupine karabinjerjev v Ljubljani z dne 13. t.m.
4 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
5 Glej dok. 29, op. 3.
6 Poveljstvo graničarjev XI. armadnega zbora v Logatcu je 20. novembra 1941 zahtevalo 
omejitev smučanja na določena območja; tej zahtevi se je čez pet dni pridružil general Robotti 
in to sporočil visokemu komisarju Grazioliju. Ta je 1. decembra odgovoril, da bo ustregel 
zahtevi in v vsaki občini določil območja za smučanje. Robotti je nato 10. decembra pozval 
poveljnike divizij in graničarjev, naj mu sporočijo ta območja. To so tudi storili, predloge je 
poslal tudi italijanski olimpijski komite za Ljubljansko pokrajino. 7. februarja 1942 je 
Robotti poslal osnutek dokumenta o prepovedi smučanja visokemu komisarju Grazioliju in 
poveljstvu 2. armade. (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., dopisi o omejitvi oz. prepovedi smučanja 
v Ljubljanski pokrajini.) O nadaljnjih ukrepih glej dok. 53, op. 7.
7 Misli na operaciji divizije sardinskih grenadirjev proti Krimskemu bataljonu in divizije 
»Isonzo« proti Belokranjski četi, v katerih sta ti partizanski enoti utrpeli hude izgube.
8 Glej dok. 32.
187
o protiitalijanski in filoboljševiški propagandni manifestaciji, ki naj bi bila 1. 
decembra, za obletnico nastanka nekdanje jugoslovanske kraljevine.9
Visoki komisariat sprejema ukrepe, da prepreči tako manifestacijo.
2) List 1289/1 poveljstva grenadirske divizije z dne 11. t.m. Zadeva: komunistična 
dejavnost.10 11
3) List 02/9589 poveljstva a.z. z dne 19. t.m. Zadeva: zatiranje uporniške dejavno­
sti.11
4) List 1305/1 poveljstva grenadirske divizije z dne 14. t.m. Zadeva: Zatiranje 
uporniške dejavnosti. Čiščenje cone južno od Mokrca.12
5) Informativni bilten št. 12 poveljstva grenadirske divizije 15. t.m. (izvleček).13
9 Ni znano, kje bi italijanske oblasti že takrat zvedele, da Osvobodilna fronta namerava za 1. 
december prirediti množično demonstrativno akcijo. Poveljstvo karabinjerjev 2. armade je že 
15. novembra izdalo navodila za varnostne ukrepe. Pet dni pozneje, 20. novembra, je general 
Robotti z brzojavko obvestil poveljstva divizij in graničarjev, da nameravajo uporniki za 1. 
december »izvesti določene napadalne akcije na raznih območjih, kjer so njihove enote. Čete 
naj bodo pripravljene za takojšnje posredovanje v katerem koli času in pripravljene oditi 
v kateri koli kraj z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi « V brzojavki dne 29. novembra pa jim 
je naročil, »da je treba podvzeti brezobzirne ukrepe, da se ohranita popoln ugled in dostojan­
stvo italijanskega vojaka«. Nato so oborožene sile - vojska, policija in karabinjerji dobili še 
natančnejše naloge. (Arhiv IZDG, f. 656/III it., Robottijevi brzojavki 20. in 29. 11. 1941, 
Graziolijeva brzojavka povelj, div. sard. gren. 30. 11. 1941; f. 177/1, navodila pov. notr. karab. 
čete Ljubljana 29. 11. 1941 karab. postajam.)
10 S tem listom je poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev sporočilo visokemu komisarju za 
Ljubljansko pokrajino, kvesturi in poveljstvu karabinjerske skupine v Ljubljani, da je iz 
zaupnih virov zvedelo: 1. da že pripravljajo sovražne propagandne proglase in letake za 1. 
december; ob tej priložnosti naj bi prebivalstvo za eno uro zapustilo javne prostore in ceste, 2. 
da pripravljajo pozivnice za mladeniče, naj se udeležujejo uporniških akcij, 3. da so študentje 
medicine potem, ko je visoki komisar v krajevnem časopisju opozoril univerzo, sklenili, da po 
zaprtju univerze odidejo v planine. Ko je poveljstvo še navedlo imena treh agitatorjev, je 
predlagalo ukrepe, in to presenečenje uporniških ljudi pri delu, tj. razširjanju letakov, lastno 
propagando in konfinacijo študentov medicine. (Arhiv VZI, šk. 453, f. 3, dok. 12.)
11 General Robotti je 19. novembra 1941 poslal poveljniku divizije sardinskih grenadirjev, 
generalu Orlandu, strogo osebno pismo. V njem je soglašal z Orlandom, da bi bila vojaška 
akcija »mnogo bolj učinkovita in odločilna, če bi jo izvajali neodvisno od politične oblasti. 
Ker pa ona obstaja in deluje po razglasih, pravilih in ukazih, ki jih predpisujejo osrednje 
oblasti, moramo delovati, upoštevajoč tudi njeno dejavnost in njene zmožnosti.« Opozoril ga 
je, da »ne gre za omejitev prispevkov, temveč za ločitev oblasti, za kar bo v določenem 
trenutku (določeno na sestanku pri visokem komisariatu 7. t.m.) delovanje prešlo iz naše 
pristojnosti v roke civilne oblasti. To pa ne ovira, da ne bi delali z neposrednostjo, odločnostjo 
in neodvisnostjo vsakokrat, ko to zahtevajo razmere.« (Arhiv VZI, šk. 456, dok. 9/5, Robotti- 
jevo pismo, št. 02/9589 op., dne 19. 11. 1942.)
12 Poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev je 14. novembra 1941 sporočilo generalu Robottiju, 
da so se potrdila predvidevanja o možnosti ponovnega zbiranja partizanov v coni južno od 
Mokrca, ki je za italijansko vojsko zelo neustrezna, poleg drugega tudi zato, ker prebivalstvo 
sodeluje s partizani, kar so ugotovili tudi »zaupniki, ki so prej dolgo časa živeli s tolpo in so 
pozneje preoblečeni sodelovali pri našem poizvedovanju«. Ker ne verjame v uspehe nenadnih 
vdorov v omenjeno cono in da bi se zavarovali pred spomladanskim presenečenjem, predlaga 
Orlando, naj bi »postopno, vendar metodično očistili cono« in vzpostavili nekaj močnih 
stalnih postojank. Predlaga, naj bi poslali po eno četo v Rob in na Rakitno; posadki bi zelo 
dobro opremili. Prosi poveljstvo XI. armadnega zbora, naj potrdi ta predlog. (Arhiv VZI, šk. 
456, dok. 7/5, Orlandovo pismo, št. 1305/1, dne 14. 11. 1941.)
13 Informativnega biltena št. 12 nisem našel. Našel pa sem dopolnilo k tej številki biltena, in to 
»imena protiitalijanskih in komunističnih agitatorjev«. Navedena so imena 112 oseb, deloma 
že prijetih, nekaterih tudi že poslanih v konfinacijo. (NAW, T-821, R-224, p. 622-628.)
188
6) Vestnik št. 38 V. a. z. z dne 14. t.m. (izvleček).14
7) Kopije št. 23-24 »Slovenskega poročevalca« (izvleček)15.
Sklep:
Cilj sestanka je bil predstaviti sedanje razmere v Sloveniji.
Želim, da akcija, kot poteka doslej, še naprej teče enako odločno in čimbolj 
zagrizeno. V ta namen je treba izpeljati močno propagando med podrejenimi enota­
mi, da bi doumeli, kakšne nasprotnike imamo proti nam. Treba je govoriti vojaštvu in 
navajati pošastne dogodke, ki so jih zagrešili uporniki.
Omembe vredni so naslednji dogodki:
1) Primer poveljnika voda Blasija, ki je bil ustreljen, ker ni izpolnil zahteve po 
orožju in nabojih.16
2) Primer častnika in 3 vojakov 73. pehotnega polka, ki jih je v Delnicah ujela in 
čez nekaj časa ustrelila stara ženska, tamkajšnja učiteljica.
3) Primer matere, ki so jo živo razparali in ji v trebuh zašili sinčka.17
Vsi ti ljudje (tudi tisti, ki so videti iz boljših krogov), imajo čisto balkansko 
miselnost, neizprosno so nam nasprotni, čeprav so na videz prisrčni.
Torej ne sme biti nobene zaupnosti: niti z njihovimi oblastmi. Samo korektnost in 
odločnost, ki morata temeljiti na zavesti, da smo vzvišeni.
Na koncu sta poveljnika divizij na kratko poročala o dejavnosti in razbitju tolp na 
ozemlju pod njuno pristojnostjo.
Te novice so v listih 1344/1 z dne 18. t.m. poveljstva grenadirske divizije in 08/ 
1754 z dne 17. t.m. poveljstva divizije »Isonzo«.18
Dok. 35
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora 30. 11. 1941 poveljstvu 
2. armade o razmerah v Ljubljanski pokrajini.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 30. nov. 1941-XX
Št. 1/3926 prot.
ZADEVA: Položaj v Sloveniji
Ekscelenci POVELJNIKU 2. ARMADE V. P. 10
V priloženi promemoriji so opisane sedanje razmere v Sloveniji, nakazani so tudi 
razlogi zanje: lahko je predvideti, kakšne bodo posledice tega v bolj ali manj bližnji 
prihodnosti, če se stvari ne bodo spremenile.
14 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
15 Med tistimi številkami Slovenskega poročevalca, ki jih je poveljstvo divizije sardinskih 
grenadirjev poslalo visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino, sta tudi številki 23 in 24 
z dne 1. in 8. novembra 1941.
16 Tega nisem mogel ugotoviti.
17 Nisem mogel ugotoviti, če se je to res zgodilo in kje.
18 Teh dokumentov nisem našel v naših arhivih.
1 Arhiv IZDG, f. 656/III it., 10 1. Zbornik NOV, VI/1, dok. 197. Kaže, da je priloženo promemo- 
rio napisal poveljnik divizije sardinskih grenadirjev v Ljubljani, general Taddeo Orlando.
189
Zavzeto delo vojaških oblasti pri iskanju in prepoznavanju voditeljev in središč 
teroristične organizacije je dalo rezultate, ki jih policijske oblasti ne izrabljajo, kot bi 
bilo smiselno pričakovati.
Mogoče splošni politični in osebni pomisleki vodijo do tako blage akcije, ki ji 
manjka ostrine, tako da je jalova s praktičnega stališča in ponižujoča z moralnega 
stališča. Njena dejstva in namere pa čutimo in presojamo mi vojaki.
Toda nasprotje med načini delovanja in mišljenja na vrhu najvišjih - civilnih in 
vojaških - oblasti je tako očitno, da ga ni mogoče prezreti. Po mojem mnenju imajo 
oblasti v Sloveniji eno samo najplemenitejšo nalogo, ta pa je dvigati ugled Italije 
vpričo obrekovalne propagande, neprikritih in številnih napadov na načelo avtorite­
te, ki mora voditi vsakršno organizacijo.
Zdi se skoraj, da policijske oblasti »trpijo« zaradi praktičnih rezultatov, ki so jih 
dosegle vojaške oblasti - rezultatov, ki si jih razlagajo kot »očiten dokaz« nezadost­
nosti ali nespodobnosti lastne akcije; zdi se skoraj, da jih skušajo zmanjšati in okrniti 
njihov očitni pomen.
Posledica tega je nepovezana celotna akcija sodelovanja, ki ni sodelovanje, ker 
z večjimi sredstvi in pooblastili bolj zapleta kakor dopolnjuje tisto, kar dosežejo 
vojaške oblasti s svojo organizacijo, ki so jo ustvarile s trudom in tveganji in ki je le 
zaradi tega aktivna in delujoča. Mogoče je prav ta organizacija - ki jo imajo 
policijske oblasti za nezakonito, s čimer ravnajo napak - tista, ki povzroča motnje, 
kajti upošteva se le njen negativni učinek, ki baje škodi ugledu podobne organizacije 
v policiji.
Potem pa se to skuša popraviti, vendar ne tako, da bi se spremenil sistem ali da bi 
se skušal razumeti duh, ki razvnema nas vojake, marveč tako, da se skuša - po bolj ali 
manj zavitih političnih poteh - doseči na vrhu nepriznavanje vojaških oblasti, 
zamenjava najbolj reprezentativnih in odločno dejavnih oseb.
Na sestanku 7. oktobra2 sem poskušal razjasniti stvari, pobotati sem skušal dve 
težnji, najti pot, ki bi omogočala vzporedno in sočasno delo vojaških in civilnih 
oblasti pri zatiranju terorizma.
Dobil sem občutek, da se bodo dali doseči dobri rezultati, kajti takšna zagotovila 
mi je dal visoki komisar, in to kljub številnim pomislekom, ki jih je izrekel kvestor.
Toda žal sem se moral prepričati, da ni tako: sovražnost kvesture se je še povečala 
in je dobila zoprne oblike, kakršnih morda ne bi bilo, če ne bi čutila, da jo podpira 
višja in močnejša oblast. O tem pričata pismi, za kateri odkrito rečem, da sta žaljivi, 
naslovljeni na poveljnika grenadirske divizije, pismi, ki sta dobili ustrezen odgovor.3
Prepričan sem, da noben vojak, prežet z odgovornostjo, ki jo zares čuti kot vojak, 
v razmerah, kakršne so zdaj v Sloveniji, ne bi mogel brezbrižno prenašati sedanjega 
položaja. Mi že ne skušamo mirno živeti, temveč mislimo, presojamo in delamo kot 
vojaki; z našo akcijo si ne skušamo postavljati spomenikov ali metati drugih s piede­
stalov, na katere so se povzpeli in ki se jih krčevito oprijemljejo: skratka, ne pehamo 
se za osebnimi uspehi. Takšni nagibi bi bili vse preveč podli spričo razmer, ki 
ogrožajo življenje naših vojakov in škodijo slovesu italijanske vojske.
Vendar si drznejo postavljati vprašanja o »osebah«, soditi naše zavzeto delo skozi 
prizmo, skozi katero se mogoče ocenjujejo druge dejavnosti, ki pa hudo žali naša 
čustva, čeprav ne zmanjšuje naše volje do akcije.
General
Poveljnik armadnega zbora 
(M. Robotti)
2 Pravilno: novembra. Glej dok. 32.
3 Teh pisem nisem našel v naših arhivih.
190
V. P. 46, 30. novembra 1941-XX
Politično-vojaške razmere 
PROMEMORIJA
V zvezi z vojaškimi in političnimi razmerami v Ljubljanski pokrajini pošiljam 
zahtevane podatke, ki sem jih moral zaradi obsežnosti obravnavanih vprašanj opre­
miti s številnimi prilogami, s katerimi se je treba seznaniti, da se lahko razmere 
v celoti in natančno ocenijo.
Sklicujem se v celoti na svoje poročilo z dne 29. septembra t. 1. št. I/27224, ki ga 
izpopolnjujem s sledečimi podatki:
I.
Odločni vojaški akciji, ki je zatrla oborožene komunistične tolpe, vgnezdene na 
gorskem območju južno od Ljubljane,5 ni sledila enaka takojšnja legalna akcija, ki bi 
se morala, kakor je jasno razvidno iz izjav enega glavnih organizatorjev tolp, 
poročnika Šercerja (priloga št. I),6 izraziti v tehle ukrepih:
a) Poiskati pripadnike tolp, ki so se najprej razpršili, nato pa skoraj vsi vrnili 
v Ljubljano po redni poti. Celotna skupina 20 oseb, telesno in glede obleke v žalost­
nem stanju, brez vsakršnih osebnih izkaznic, se je vrnila z vlakom iz Ribnice in 
izstopila na postaji v Ljubljani, od koder je odšla na svoja stanovanja in na stanova­
nja svojih pomagačev v Ljubljani.7
b) Nadzirati sumljiva vozila, ki so namenjena v Ljubljano. Neki banditi, ki so bili 
pri napadu v Ložu ranjeni (o čemer so bile obveščene vse oblasti), so bili pripeljani 
v Ljubljano na kmečkih vozovih in tu oddani v zasebne klinike, kjer se še sedaj 
zdravijo.8
c) Prijeti številne pomagače, ki jih mrgoli v Ljubljani in zunaj nje in ki nenehno 
dobavljajo oboroženim tolpam na tovornih avtomobilih, kmečkih vozovih, po želez-
4 Tega poročila nisem našel v naših arhivih.
5 Misli na operacijo divizije sardinskih grenadirjev proti Krimskemu bataljonu. Glej dok. 31, 
op. 8.
6 Kaže, da se ta priloga ni ohranila v naših arhivih.
7 Po razbitju Krimskega bataljona se je večina njegovih borcev začasno umaknila v Ljubljano.
29. oktobra je Slavko Šega iz Ravnega Dola odpeljal dve skupini na železniško postajo
Ribnica, od koder sta se z vlakom odpeljali v Ljubljano. Tretja skupina pa je isti dan odšla 
v Sodražico, tam prenočila in se drugi dan z železniške postaje Žlebič odpeljala v Ljubljano. 
(Ožbolt: Šercerjeva bojna pot, str. 218-223; Semič: Najboljši so padli, I.,str. 117-121.)
8 Poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev je 2. decembra 1941 sporočilo kvestorju in povelj­
stvu karabinjerske skupine Ljubljana, da so partizani imeli pri napadu na Lož pet ranjenih, 
od katerih so dva hudo ranjena skrili v Knežji Njivi (glej dok. 29, op. 2 in dok. 21, op. 8), tri 
laže ranjene pa so odvedli na Petelinov vrh. Ranjenca v Knežji Njivi sta zdravila dva 
zdravnika iz Ljubljane. (To sta bili zdravnici dr. Ruža Šegedin in dr. Pavla Jerina - op. T. F.) 
in ju nato na kmečkih vozovih spravili v neko zasebno kliniko, ki je še neprepoznana. (Arhiv 
IZDG, f. 154/1 it., Orlandovo pismo št. 1494/1, dne 2. 12. 1941.) V resnici so v Ljubljano, 
najprej s kmečkim vozom do Velikih Lašč in nato z vlakom odpeljali le enega ranjenca 
- Zdravka Pavlico. Operirali in zdravili so ga na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice, 
prebival pa je pri družinah, včlanjenih v Osvobodilno fronto. V Ljubljani je zdravniški 
matični odbor OF organiziral zdravljenje ranjenih ali bolnih partizanov. Precej njih se je 
zdravilo v zasebnem sanatoriju »Emona«, last bratov zdravnikov dr. Francija, Kristijana in 
dr. Mirka Derganca, dokler nista marca 1942 dva izdajalca pomagala italijanski policiji 
spraviti nekaj zdravstvenega osebja za rešetke zaporov. (Dr. Mirko Derganc: Emona - sana­
torij za ranjene partizane. Ljubljana v ilegali, II, Ljubljana 1961, str. 335-345; dr. Franci 
Derganc: Okrvavljena roža. Spomini partizanskega zdravnika. Ljubljana 1971.)
191
niči itd. orožje, strelivo in živila, obveščajo tolpe o premikih zasedbenih čet celo 
z raketami, ki jih izstrelijo sredi Ljubljane, po telefonu in s posebnimi kurirji. 
Skupina 20 ubežnikov pri hajki na Debelem vrhu je dobivala po svoji vrnitvi 
v Ljubljano dalj časa brezplačno hrano v prostorih gostilne Košak v strogem središču 
Ljubljane (pod hotelom Slon) z vednostjo lastnika lokala.9
d) Dezorganizirati in zatreti vodilni center v Ljubljani. Mnogi člani tega centra so 
že znani po svojem udejstvovanju na zborovanjih. Kr. kvestura (priloga št. 2)10 11 je bila 
že opozorjena na komunistično celico, ki jo sestavljajo starejši ljudje, ki so pripadali 
bivši Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ) in ki so svoj čas imeli vodilno vlogo kot 
organizatorji prevratnega gibanja. Eden teh je inž. Štebi,11 ki je bil predsednik 
železničarske organizacije komunistične smeri. Pri sedanjem prebujenju prevratne 
delavnosti se poslužuje svojega poznanstva in vpliva v železničarskih krogih, organi­
zira prevratne akcije ob živahnem sodelovanju železničarjev (pridobivanje banditov, 
eksplozije terorističnih peklenskih strojev, sabotaže, prevažanje in razdeljevanje 
orožja, živil, ilegalnih tiskovin itd.). Navedena celica se je shajala v gostilni Žedom 
v Ljubljani (Železničarski dom). Kakor je razvidno iz navedenega dokumenta (prilo­
ga št. 2), ni bilo kvesturi sporočeno samo obvestilo, ki ga je prejelo poveljstvo divizije 
»Granatieri di Sardegna«, temveč so ji bili dostavljeni tudi vsi podatki o teh prosto­
rih, o dnevih in uri zborovanj in o osebah, ki se jih udeležujejo. Navedena so bila 
imena že omenjenega inž. Štebija, Leona, dr. Rusa, Zorca in Staneta.12
9 Poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev je 2. decembra 1941 sporočilo kvestorju in povelj­
stvu karabinjerske skupine v Ljubljani, da je skupina okoli 20 partizanov po italijanski 
operaciji proti Debelemu vrhu (glej dok. 31, op. 8) zakopala orožje v gozdu blizu Ribnice in se 
z vlakom pripeljala v Ljubljano. Glej op. 7.). »Gostilna, ki jo upravlja Košak (pod hotelom 
»Slon« je dajala za daljši čas zastonj hrano povratnikom.« (Arhiv IZDG, f. 154/1 it., Orlando- 
vo pismo, št. 1494/1, dne 2. 12. 1941.) Kaže, da je policija te podatke dobila iz zaslišanja 
Franca Debevca in je gostilničarja s Prešernove ceste 52, Vladimira Košaka, zaprla 22. 
novembra 1941 in ga je vojaško vojno sodišče v Ljubljani 19. 3. 1942 obsodilo na 6 let ječe.
10 Te priloge nisem našel v naših arhivih.
11 Anton Štebi (1877-1942), diplomirani inženir elektrotehnike in publicist, pred prvo svetovno 
vojno levi socialni demokrat, po njej komunist, v vodstvu Delavsko-kmetske matice (zadruge, 
ki je izdajala marksistično literaturo), član uredništva njene revije Zapiski Delavsko-kmet­
ske matice, privrženec ljudskofrontnega gibanja, Zveze delovnega ljudstva Slovenije, podpis­
nik njenega razglasa Kaj hočemo, od 1941 član OF, vendar ni bil v njenem vodstvu. 
Italijanska policija ga je prijela 27. februarja 1942 na podlagi seznama, ki ji ga je posredoval 
Avgust Praprotnik, (nekaj časa je bil zaprt v Padovi). Skupaj z nekaterimi drugimi člani OF 
ga je 5. aprila 1942 izročila vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani, ki pa jim v preiskavi 8. 
junija ni moglo dokazati krivde, zato pa jih je policija predlagala za talce in so jih ustrelili 13. 
junija 1942 v Ljubljani v skupini 15 talcev. (France Klopčič: Anton Štebi. Slovenski biograf­
ski leksikon, XI, str. 680-682; ZA CKZKS v Ljubljani, it. grad., šk. 1, poročila kvesture in 
SIM o Štebiju 1941-1942.)
12 Poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev je 16. novembra 1941 poslalo kvestorju in visokemu 
komisarju za Ljubljansko pokrajino kopijo svoje prijave, s katero je 21 ujetih partizanov in 
njihovih podpornikov prijavilo vojaškemu vojnemu sodišču. V spremnem dopisu je poročalo 
tudi tole: »KOMUNISTIČNA CELICA. V gostilni ZEDOM na Novem trgu v Ljubljani se je 
vgnezdila komunistična celica, ki jo sestavljajo ta imena: FERDO, njegova žena, LEON, dr. 
RUS, ZORC, inženir STANE. Ferdo, Stane in Leon imajo znatna finančna sredstva, čeprav 
niso zaposleni. Ferdo (že obsojen na 8 let zapora zaradi podtalne dejavnosti) razpečava znani 
list »Slovenski poročevalec« in propagandne letake tistim, ki jih morajo razširjati med 
prebivalstvom, zbira bandite, organizira atentate, zbira zneske. Ferdova žena vzdržuje zveze 
med organizacijami, ki sodelujejo v podtalnem gibanju (zbira zneske, zimsko opremo, živež, 
konfekcijsko obleko itd ). Zorc deluje v študentskem okolju; bil je pred nekaj časa politični 
komisar neke tolpe. Potem so ga poklicali v centralo v Ljubljano. Leon ni zaposlen in je vodja 
podtalne organizacije na Viču, pripravlja atentate, pridobiva novince za partizane, razpečava 
omenjeni časnik. Dr. Rus je član »Ljudske pomoči« in glavni urednik »Slovenskega poroče­
192
Kljub temu je bil doslej aretiran samo neki Baznik (naveden pod krstnim imenom 
Stane) in še ta le od kr. divizijskih karabinjerjev, ker je pridobival novince za 
oborožene tolpe. 13
II.
Nobena politična akcija ni bila pokrenjena proti zelo aktivni in srditi komunistič­
ni propagandi, ki se opravlja z ilegalnim tiskom, ki ga pogostoma in v velikem številu 
razširjajo. Ta propaganda silno bega javno mnenje, sklicujoč se na patriotično zavest, 
češ da pomeni brezbrižnost do prevratnega gibanja izdajstvo domovine - po drugi 
strani pa strahuje javnost z nenehnim objavljanjem hudih groženj proti vsem tistim, 
ki ne sodelujejo ali celo nasprotujejo komunistični dejavnosti. Grožnjam dajejo 
poudarek s pogostimi uboji, ki jih poveličujejo kot pravična dejanja. Komunisti so se 
povzpeli do take nesramnosti, da so javno razglasili obstoj tajnega sodišča (tako 
imenovano »Ljudsko sodišče«), ki naj bi po namerah komunistov ležalo neprestano 
kot mora nad meščanskim razredom in nad katoliškimi krogi, da bi tako z nasiljem 
ohromili vsako možnost protidelovanja (do danes so izvedli okrog 20 napadov, 
večinoma s smrtnim izidom).14
Razširjanje te vrste splošne groze med ljudstvom se še povečuje s pošiljanjem 
grozilnih pisem osebam ali družinam, ki so po svojem socialnem ali gospodarskem 
položaju najbolj ugledne. Prejel sem jih tudi sam. Tem osebam se nalaga, da izplačajo
valca«, vzdržuje zvezo med izobraženci, ki so privrženi gibanju. Stane, ki je sin starega 
lastnika gostilne, je delal pripombe na uporabo zbranega denarja pri simpatizerjih (Ferdo je 
z njim igral v kavami Prešeren, pod dvorano popoldne ob sobotah in nedeljah) in so ga 
odstranili iz vodstvene skupine, da bi nadaljeval z delom na nižji ravni. Stane je imel nalogo 
ubiti Varbineka, lastnika trgovine »Dom glasbe« v Frančiškanski ulici, ker so ga imeli za 
zaupnika nemškega konzulata in gestapa. Dali so mu revolver in ker ni pravočasno opravil 
naloge, so ga razrešili te naloge. Inženir, ki ni bolje prepoznan, je dodeljen poslušanju 
radijskih oddaj iz Londona, Moskve in drugih postaj.« (Arhiv VZI, šk. 456, dok. 8/5, 
Orlandovo pismo, št. 9426 op., dne 16. 11. 1941.) Glej op. 13.
13 Italijanska vojaška policija je od svojega zaupnika Franca Rozmana zvedela za protiokupa- 
torsko delavnost skupine Franca Bajca iz Rožne doline, Stanka Baznika upravnika gostilne 
»ŽEDOM« na Novem trgu2 in Franca Kajca s Starega trga 28 v Ljubljani. Obtoževala jih je, 
da so se na sestankih v gostilni ŽEDOM na Novem trgu 2 v Ljubljani (ti trije in Ljubo Kovač- 
Ferdo) dogovarjali za napade na italijanske patrulje in sabotaže, pripravljali usmrtitev 
nekega nemškega državljana Varbenka, lastnika trgovine »Dom glasbe« na Frančiškanski 
ulici v Ljubljani, ki so ga smatrali za zaupnika nemškega konzulata in gestapa itd. Ubiti bi ga 
moral oktobra 1941 baje Baznik, za kar je že dobil revolver, ki pa ga je moral vrniti, ker ni 
pravočasno izpolnil naloge. Obtoževali so jih tudi razširjanja narodnoosvobodilnega tiska, 
zbiranja denarja za »Ljudsko pomoč«, pridobivanja prostovoljcev za odhod v partizane itd. 
Karabinjerji iz divizije sardinskih grenadirjev so jih izročili vojaškemu sodišču v Ljubljani in 
je to 8. decembra 1941 obsodilo Baznika na 8 in druga dva na 10 let ječe. (Arhiv IZDG, f. 202/ 
III it., prijava karab. div. sard, gren., št. 78/25, dne 9. 12. 1941 z zapisniki zaslišanja Franca 
Bajca, Staneta Baznika, Franca Kajca in Filipa Lipovca 8. 12. 1941.)
14 Centralni komite KPS je avgusta 1941 ustanovil Vamostnoobveščevalno službo OF z nalogo 
boja proti t. i. notranjim sovražnikom narodnoosvobodilnega gibanja in za zbiranje novic, 
potrebnih narodnoosvobodilnemu gibanju. Vodil jo je najprej kolegij in pozneje centralna 
komisija. Varnostnoobveščevalna služba OF je imela dve glavni veji, in to obveščevalno (ta se 
je delila na množično in specialno) in varnostno. V slednji so bili najbolj hrabri člani OF, 
največ člani SKOJ in KPS, ki so tudi podnevi sredi Ljubljane opravljali drzne oborožene 
akcije (usmrtitve narodnih izdajalcev, razoroževanje okupatorjevih vojakov itd.). Po podat­
kih glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet z dne 1. maja 1942 so člani VOS OF 
usmrtili v Ljubljani 48 oseb, člani Narodne zaščite pa 17. (Zbornik NOV, VI/2, dok. 69.) 
O VOS OF glej Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 
1941-1944. Ljubljana 1984.
13 - Fašisti 193
določene zneske denarja ter tudi, da zavzamejo določeno sovražno stališče ali pa 
opravljajo vohunske posle med pripadniki italijanske civilne ali vojaške oblasti.
Zasedbena oblast do danes ni napravila ničesar, da se omeji to ustrahovalno 
delovanje, nikjer ni skušala onemogočiti številnih napadov na ljudi in nasilja med 
stvarmi, če se izvzame nekaj zelo zmernih, prav nič protiofenzivnih člankov v listih.
Tukajšnji konservativni krogi so rahlo reagirali na politična dejanja komunistov, 
bodisi zato, ker jim zasedbena oblast ni pomagala ali jih vsaj opogumila, bodisi ker 
jim to ni bilo mogoče zaradi zakonitih omejitev, ki jih terja sedanje izjemno stanje 
(glej spomenico o slovenski katoliški stranki, priloga št. 3).15
Z namenom, da se javno mnenje obdrži v nenehno napetem stanju, da se opraviči 
neprestano terjanje denarja in živil, da se dvigne precejšnja potrtost pripadnikov po 
porazu na Debelem vrhu, v Mikličevi vili in na Osredku, o čemer je bila javnost 
z bliskovito naglico seznanjena, ljudska fantazija pa je dogodek še zelo povečala, je 
komunistični brlog, ki je začetkoma, sledeč navodilom z juga, sklenil, da pošlje čez 
mejo ostanke raztresenih tolp, da prepreči njihovo popolno uničenje ter hkrati okrepi 
tolpe, ki operirajo v Bosni, kasneje spremenil ta svoj sklep ter obnovil svojo nasilni- 
ško dejavnost tako z napadi na posamezne osebe (ugrabitev sina gozdnega čuvaja 
v Podbukovju,16 poskus uboja vojnega kurata 13. topniškega polka 17 itd.), kot z oživ­
ljeno delavnostjo oboroženih tolp, ki so se deloma zopet organizirale na območju 
Grosupljega in na Krimu (glej izjavo Šercerja, priloga št. 1).
To okrepljeno prevratno dejavnost so omogočili polovičarski ukrepi zasedbene 
oblasti, njena neodločnost pri izbiri časa, ko naj bi nastopila, in sredstev, ki naj bi jih 
uporabila, ter neka njena, vsaj kar se tiče kvesture, izrazita oblika »poklicne ljubo­
sumnosti«.
Kakor je razvidno iz priloge 4,18 veliko čiščenje Iške vasi, ki jo je pripravil 
ljubljanski kvestor, ni rodilo nobenega uspeha. Slaba organizacija, nezadostno voja­
ško znanje, površnost in nenatančnost novic, nezadostna telesna izurjenost za vojne 
napore raznih komisarjev, ki so s kvestorjem na čelu prevzeli neposredno poveljstvo 
operacij, so povzročili popoln neuspeh te akcije, čeprav je 50 agentov s 4 policijskimi
15 Te priloge nisem našel v naših arhivih.
16 O lovskem čuvaju Janezu Zaletelju iz Podbukovja pri Krki je poveljstvo skupine karabinjer­
jev 9. januarja 1942 poročalo tole: »On je bil zaupnik bivše žandarmerije v Stični. Po naši 
okupaciji je nadaljeval z dajanjem koristnih novic tudi karabinjerjem v Stični, ki jim je 
uspelo zbrati razni material vojaškega plena in nato aretirati in prijaviti storilce. 18. 
novembra 1941 je dal podatke o navzočnosti neke komunistične oborožene tolpe, ki je 
delovala v gorah občin Krke in Zagradec, in se nam je ponudil, da vodi in spremlja naše 
karabinjerje na kraj. Preiskava ni uspela, je pa potrdila, da je okoli petnajst oboroženih 
komunistov res prešlo ta kraj.« 22. novembra 1941 so italijanski uradi poročali, da je bil 
ugrabljen Zaleteljev dvanajstletni sin Jože. Vojaki in karabinjerji iz Zagradca ter vojaki iz 
Velikih Lašč so ga iskali, za vodnika jim je bil otrokov oče. Pri iskanju so ubili partizana 
Milana Ličena, ujeli partizana Antona Zupančiča in Ivana Čamplja (prvega je italijansko 
vojaško vojno sodišče v Ljubljani 11. marca 1942 obsodilo na 24 let ječe, drugega pa na 
dosmrtno ječo) ter aretirali dva podpornika partizanov. Zaradi sovraštva enega dela prebi­
valstva Krke in strahu pred maščevanjem so Zaleteljevo družino najprej umaknili v Stično, 
13. marca 1942 pa v Cancello Arnione v Italiji. Zaleteljevega sina so 22. decembra 1941 našli 
mrtvega v Krki. (Arhiv RSNZ, 2070-ZA, inv. 206, poročilo pov. kar. skup. Ljubljana, št. 33/ 
105-1-1941, dne 9. 1. 1942; poročilo karab. tenence Višnja Gora št. 121, dne 23. 12. 1941; 
poročilo karab. postaje Stična 13. 3. 1942; arhiv IZDG, f. 154/1 it., poročilo pov. div. sard, 
gren., 10046 op., dne 28. 11. 1941; Slovenec 30. 12. 1941; Polič: Čudežna pomlad, str. 56.)
17 Dne 27. novembra 1941 ob pol sedmih zvečer sta dva člana na kolesih v Suvoborski ulici 
v Ljubljani ustavila poročnika Sigfrida Zappaterinija, vojaškega kurata 13. topniškega polka 
divizije sardinskih grenadirjev in ga hudo ranila z dvema streloma iz pištole. (Arhiv IZDG, f. 
155/IV it., poročilo notr. karab. čete Ljubljana št. 75/286, dne 28. 11. 1941.)
18 Te priloge nisem našel v naših arhivih.
194
psi dobilo v pomoč skoraj 2000 grenadirjev, med katerimi je bilo več kot 100 
častnikov.19
Po položaju najvišjega doslej prijetega bandita, bivšega jugoslovanskega aktivne­
ga poročnika Šercerja, namestnika poveljnika vseh oboroženih tolp (tako imenovane­
ga Krimskega bataljona), ki je zamislil in osebno vodil težki napad v Ložu in 
Bezuljaku in ki je bil zaprt že 14. novembra - kr. kvestura še do danes ni zaslišala, 
čeprav je v njenih rokah. Šele ko je bil pred dvema dnevoma dan na voljo kr. 
divizijskim karabinjerjem za nekaj ur, je bilo vendar mogoče dobiti s pomočjo 
vohuna, ki je bil z njim zaprt v isti celici, zelo pomembne podatke, o katerih je govor 
v zgoraj navedeni izjavi (priloga št. 1). Na dlani je, da bi pravočasno poznanje teh 
stvari pomagalo preprečiti ali vsaj izdatno ovirati obnavljanje oboroženih tolp in 
ponovitev zločinskih dejanj, ki so se zgodila te dni. Zanimivo je, da je ta oseba 
prepričana, da ji bo uspelo pobegniti iz zapora. 20
Ni dolgo tega, ko so grenadirji v Šmarju zaprli dve osebi zaradi suma, da sta 
pripadali oboroženim tolpam. Izročili so ju kr. kvesturi, ki so ji bili sporočeni (priloga 
št. 5)21 razlogi suma. Kljub temu ju je kvestura kmalu izpustila, ker ni ugotovila 
ničesar, kar bi ju moglo obremenjevati. Po dolgih in vztrajnih poizvedbah je kr. 
divizijskim karabinjerjem uspelo znova zapreti eno od obeh, ker se je izkazalo tudi po 
priznanju nekoga drugega (priloga št. 6),22 ki se še vedno skriva, da sta pripadali tako 
imenovanemu Kamniškemu bataljonu, to se pravi tolpi, ki je delovala na nemškem 
ozemlju, od koder je tu pa tam vpadala v šmarski predel, kjer je ubila enega 
karabinjerja in izvedla številna sabotažna dejanja.23
19 Misli najbrž na neuspešno policijsko čistko 14. in 15. septembra 1941, v kateri so poleg 
policijskih sil zaposlili tudi 85. četo telegrafistov. Ko je poveljnik divizije sardinskih grena­
dirjev 17. septembra 1941 poslal poročilo komandirja te čete (glej Zbornik, VI/1, dok. 162) 
generalu Robottiju, je neuspeh pripisoval predvsem slabemu delu policijskih sil. Ko ga je tisti 
dan prosil kvestor za sile za ponovno akcijo, ki naj bi sledila podatkom nekega zaupnika 
kvesture, je Orlando sklenil, da bo akcija 19. septembra pod vodstvom poveljnika 1. grenadir- 
skega polka Piera Luigija Dal Negra in bodo v njej uporabili tudi metalce plamenov. (Arhiv 
IZDG, f. 196 it., Orlandovo pismo št. 6580 op. 17. 9. 1941.) O tej akciji nimamo italijanskih 
virov, morda se na te dogodke nanašajo spomini Staneta Semiča-Dakija. (Semič: Najboljši so 
padli. I, str. 41-45.)
20 Po razbitju Krimskega bataljona so se nekateri njegovi borci začasno umaknili v Ljubljano, 
med njimi tudi poročnik bivše jugoslovanske vojske Ljubo Šercer. Ker je v času njegovega 
bivanja v partizanih za njega prejemal preživnino, ki so jo italijanske oblasti izplačevale 
aktivnim častnikom in podčastnikom bivše jugoslovanske vojske, njegov brat Miro, so 
Šercerja zato 13. novembra 1941 odpeljali na zaslišanje v urad majorja Giuseppa Brama. Tam 
so ga aretirali in 28. novembra odpeljali v vojaške zapore, kjer ga je prepoznal partizanski 
ubežnik in italijanski zaupnik Franc Rozman. 16. decembra 1941 je vojaško vojno sodišče 
v Ljubljani obsodilo na smrt Šercerja in sedem sobojevnikov (dvema je nato general Ambro­
sio smrtno kazen spremenil v dosmrtno ječo). Dne 22. decembra 1941 so jih šest ustrelili 
v kamnolomu pri Tomišlju. Trupla so odpeljali na pokopališče v Tržiču (Monfalcone) in jih 
tam skrivaj pokopali. Še med vojno je bil Šercer odlikovan z redom narodnega heroja. 
(Ožbolt: Šercerjeva bojna pot, str. 224-291.)
21 Te priloge nisem našel v naših arhivih. O tem dogodku glej dok. 32. Vinka Ločniškarja so ujeli 
in ga je vojaško vojno sodišče v Ljubljani 26. januarja 1942 obsodilo na 20 let ječe. Za Alfonza 
Jagermana pa je poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev 5. februarja 1942 poročalo, da so ga 
prejšnji dan ubili neznanci, ker je pobegnil od partizanov. (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XII it.) Kot 
je poročal visoki komisar Grazioli v Rim, so karabinjerji divizije sardinskih grenadirjev 
s pomočjo svojih zaupnikov izsledili in prijeli v Ljubljani Vinka Ločniškarja in Edvarda 
Šebenika, ki sta priznala, da sta bila partizana Kamniškega bataljona. (ACS, PS, AGR 1920, 
1923-1945, a. 1942, b. 1, f. I, Graziolijevo poročilo 01112 j. v., 20. 1. 1942.)
22 Te priloge nisem našel v naših arhivih.
23 Štiri partizanske čete, ki so se sredi avgusta 1941 združile v Kamniški bataljon (komandant 
dr. Marijan Dermastia in politični komisar Anton Šturm, za njim Roman Potočnik), je nemški
195
III.
Ponovni napadi na osamljene vojake v Ljubljani in na podeželju (smrt finančnega 
stražnika, karabinjerja in ranitev nekaterih drugih vojakov), napadi in žalitve voja­
kov, ki se gibljejo po ljubljanskih ulicah (opljuvanje poveljnika 38. bataljona črnih 
srajc), nenehno hujskanje v ilegalnem tisku na napadanje pripadnikov oboroženih sil, 
ugotovljeno dejstvo, da so se pripadniki oboroženih tolp vračali pogostoma v Ljublja­
no, da se odpočijejo ali skrijejo, nadalje dejstvo, prav tako ugotovljeno, da skriva 
prebivalstvo še vedno mnogo orožja in streliva, ki je pripadalo bivši jugoslovanski 
vojski, je prisililo vojaško oblast k vsem varnostnim ukrepom in je zato ukazala, da 
morajo biti vojaki, ko so prosti, popolnoma oboroženi. Isto so nato ukrenili strankini 
funkcionarji, ki nosijo na fašistični uniformi pas s pištolo.
Široko obveščevalno delo, ki ga opravljajo obveščevalni organi in katerega uspehi 
so bili takoj uporabljeni, je omogočilo uspešne očiščevalne operacije proti oborože­
nim tolpam, ki so bile pravočasno razkropljene in katerih grozeče naraščanje je bilo 
s tem zaustavljeno.
Ker se je hkrati dognalo, da je v Ljubljani organizacijski center teh tolp, ki skrbi 
za njihovo oblikovanje in prehrano ter daje navodila za njihovo zločinsko delavnost, 
je bilo poveljstvo grenadirske divizije primorano osredotočiti vso svojo pozornost na 
to osrednjo organizacijo, težeč za tem, da jo odkrije, računajoč hkrati, kot je bilo gori 
dokazano (glej priloge 2, 5, 6, 7, 8),* 24 da bodo policijski organi sodelovali pri 
nadaljnjem preganjanju krivcev in zatiranju njihovega škodljivega udejstvovanja. 
Žal zahteva po sodelovanju ni bila upoštevana v taki meri in s tako pripravljenostjo, 
kakor so jo zahtevale razmere. Zato je lahko center v Ljubljani, kakor je razvidno iz 
Šercerjeve izjave, preuredil tolpe, ki so bile po omenjenih spopadih razkropljene in 
pregnane, ter jih obnovil z istimi preostalimi ljudmi in z novimi, ki jih je povsem 
mirno zbral v sami Ljubljani.
Iz teh razlogov poveljstvo grenadirske divizije z vsemi razpoložljivimi sredstvi 
nadaljuje svoje delo, da ugotovi nevarne ljudi in zatre krivce s tem, da jih doseže 
v njihovem organizacijskem centru v Ljubljani, da preganja izrastke v pokrajini in 
jih zasleduje pri dejanjih odkritega odpora, in to na podlagi pooblastila, ki ga ima po 
čl. 18 ducejevega razglasa z dne 3. oktobra 1941 in v zvezi z določili čl. 301 in 302 voj. 
kazenskega zakonika v miru, ki se uporablja tudi v vojnem času v duhu čl. 244 
vojaškega kazenskega zakonika v vojni, v soglasju z mnenjem kraljevskega in 
cesarskega vojaškega tožilca pri vojaškem sodišču 2. armade, odsek v Ljubljani 
(priloga št. 9).25
IV.
Nič ne kaže, da bi se mogle razmere popraviti in ni nobenih znamenj, da bi civilne 
oblasti nameravale izboljšati možnosti sodelovanja, ki sem jih ustvaril in ki jih 
neprestano gojim in vzdržujem.
Dokaz temu so odklonilni odgovori glede ukrepov, ki sem jih ponovno zahteval:
- Odpraviti ali omejiti število zasebnih radijskih sprejemnikov, ki so vir nepre­
stane aktivne propagande v prid Rusov in Angležev26 (omejiti promet na dvokolesih
okupator razbil drugo za drugo. Radomeljska četa se je sredi septembra 1941 umaknila na 
italijansko zasedbeno območje na Molnik, kjer je 27. septembra prejela za Kamniški bataljon 
zastavo slovenskih partizanskih čet, ki sta ji jo v imenu IOOF in CKKPS izročila Boris Kidrič 
in Edvard Kocbek. Nato je sodelovala z Molniško četo v nekaterih akcijah, dokler se ni po 5. 
oktobru 1941 vrnila na svoje prejšnje območje. 28. oktobra 1941 jo je nemška policija uničila 
na Golčaju. Preživeli borci Kamniškega bataljona so se nato zbrali v Samotorski četi.
24 Tudi teh prilog nisem našel v naših arhivih.
25 Glej dok. 42, op. 3.
26 Glej dok. 62, op. 11.
196
na poznane ljudi, ker je dokazano, da se tega sredstva poslužujejo tudi komunisti, da 
lahko hitro opravijo svoja nasilna in zločinska dejanja in se hitro odtegnejo zasledo­
vanju, ustvariti aktiven tisk proti sramotilnim listom, ki divje napadajo fašizem in 
Italijane).
Visoki komisar je v pismu, ki ga je poslal tudi poveljstvu armade, odgovoril, da se 
protipropaganda v listih že izvaja.
Možno, da je to res, toda ta propaganda se ne opravlja na način, kot ga jaz 
razumem in ki bi bil potreben, to se pravi, da bi bila vsaj tako živahna, kot je njihova, 
ker dobrih dokazov na naši strani ne manjka.
Dok. 36
Spomenica poveljnikov pehotne divizije sardinskih grenadirjev 
in XI. armadnega zbora konec novembra 1941.1
SPOMENICA ZA EKSCELENCO POVELJNIKA 2. ARMADE
POLOŽAJ V LJUBLJANSKI POKRAJINI - MOŽNOSTI IN NAĆINI HITRE POMI­
RITVE
Sedanji položaj
Hladno vedenje prebivalstva - ki je na začetku sprejelo našo zasedbo kot »manjše 
zlo« - se je po 22. juniju polagoma spremenilo, najprej v čedalje bolj razširjeno 
vznemirjenost, potem pa v odkrito in izzivalno sovražnost, katere težnja je zdaj 
izbruh oboroženega upora.
69 napadov na osamljene vojake in celotne posadke, v katerih so bili kruto ubiti, 
ranjeni ali ujeti častniki in vojaki; 59 primerov očitnih in hudih žalitev njegovega 
veličanstva kralja, duceja, naših ustanov ali predstavnikov oboroženih sil; 28 železni­
ških napadov, pri katerih je enkrat prišlo do iztirjenja; 39-krat so bile pretrgane 
telefonske in telegrafske zveze; 2 napada na objekte nizkih gradenj z eksplozijo 
smodnišnice; 188 primerov trošenja letakov s komunističnimi simboli ali napadi na 
sile Osi; 32 primerov zanesljivega prikrivanja velikih količin orožja in streliva; 15 
umorov ali poskusov umora Slovencev, ker so bili zaposleni v naših službah ali ker so 
imeli lojalne odnose z našimi oblastmi.
Vse to so očitna znamenja razmer, zlasti še, če se upošteva, da številke ne zajemajo 
podobnih banditskih dejanj, ki jih je razkrila služba javne varnosti in ki uradno niso 
znana vojaškim oblastem. 1 2
1 Izvirnik brez podpisa je v arhivu Vojaškega zgodovinskega inštituta JLA v Beogradu, 
italijanski arhiv, šk. 96, dok. 1/1, 21 strani. Po enem primerku, ki je v Arhivu Slovenije, fond 
Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, f. 3, in se 
na treh mestih nekoliko razlikuje od izvoda, ki je v arhivskem fondu 2. armade, lahko sodimo, 
da je spomenico pripravil poveljnik pehotne divizije sardinskih grenadirjev, general Taddeo 
Orlando in jo je nato general Robotti na treh mestih nekoliko spremenil. Objavljam tisti 
izvod, ki ga je general Robotti poslal poveljstvu 2. armade, in opozarjam na drugačna mesta 
v primerku, ki ga je pripravil general Orlando. Noben primerek ni datiran, vendar lahko po 
vsebini sklepamo, da sta nastala novembra 1941.
2 V Orlandovem primerku je napisano: Dodatek k listu 8415 op. V Robottijevem primerku je 
s črnilom zapisan datum: 13/1-1942.
197
Nastanek in cilji uporniške akcije
Hkratni začetek vojne z ZSSR in nemirov v Sloveniji, neposredne in dejavne zveze 
med temi nemiri in podobnimi hkratnimi dejanji na drugih ozemljih, ki so jih zasedle 
sile Osi, razkrivajo komunistični izvor gibanja, ki je tesno povezano z vodenjem 
vojne.
Slovenski boljševiški voditelji - ki so se izognili aretaciji in katerim so se brž 
pridružili Židje ter srbski in hrvaški begunci, so prevzeli vodstvo gibanja s pomočjo 
univerzitetnega okolja (profesorjev in študentov), v katerem je boljševizem že pred 
vojno imel veliko privržencev.
Cilj: za hrbtom oboroženih sil Osi, delujočih v Rusiji, ustvariti gverilsko fronto, ki 
naj bi - z zaviranjem rednega delovanja neizmernega zaledja - zmanjšala pritisk na 
vzhod ali vsaj vezala na zaledje veliko število enot.
Uporniško gibanje - ki sicer ni doseglo postavljenega cilja - se je hitro in 
progresivno razvijalo, ker je bilo učinkovito podprto z angleškimi in ruskimi finanč­
nimi in propagandnimi sredstvi.
S prvimi so bili najeti - ne glede na starost in politično prepričanje - številni 
brezposelni v Sloveniji in obmejnih predelih: podčastniki nekdanje jugoslovanske 
vojske, delavci, kmetje. (Značilno za to je, da so bili takoj po napadu na posadki 
v Ložu in Bezuljaku3 aretirani na Rakeku štirje uporniki, katerih eden je štel 12 let, ki 
so prenočevali v gozdu, bili oboroženi s pištolami in imeli pri sebi 9000 lir in 
predmete nedvomljivega ruskega izvora.)4
S čedalje močnejšo radijsko propagando in propagando v ilegalnem tisku (proti 
prvi se ne upira ne z omejevanjem radijskih sprejemnikov ne z učinkovito protipro- 
pagando, drugi se le kdaj pa kdaj postavljajo ovire) se je vplivalo na preostalo 
prebivalstvo in se omajal naš ugled.
S pozivanjem na iredentistična čustva in celo z mahanjem obledele carske panslo­
vanske zastave so bili pridobljeni tisti nacionalisti, ki naj bi bili po mišljenju in 
interesih (mali posestniki) nasprotniki komunizma. Z obljubami, da bodo udeleženci 
upora dobili v prihodnosti politične privilegije, so bili privabljeni vsi stremuhi in 
nezadovoljneži. Naposled se je izkoristila tudi naravna nagnjenost mladih do roman­
tičnih dejanj. Misel na novo karbonarstvo,5 sestavljeno iz tajnih posvetov, ilegalnega 
tiska in anonimnih žalitev okupatorja, jih je tako razvnela, da so se dali premamiti 
pustolovski ideji o begu v hribe in gozdove in da tam sestavljajo »milico svobode«.
Že omenjeno načrtno in kruto pobijanje tistih, ki imajo z okupatorjem lojalne 
odnose, je naposled zagotovilo gibanju če že ne podporo, pa vsaj tihi pristanek 
bojazljivcev in ljubiteljev mirnega življenja.
Ta hibridni zakon še ne predstavlja homogenega bloka, nasprotno, pri vsakem 
močnejšem udarcu se v njem pokažejo globoke razpoke (značilno je dejstvo, da so 
ujeti uporniki vedno bili za to - ne da bi se jim grozilo ali se pritiskalo nanje - da 
pokažejo vojakom skrivališča svojih nekdanjih tovarišev).6 * 8 Vendar ga prekriva po­
3 Glej dok. 29, op. 2 in 3.
4 Karabinjerji z Rakeka so 20. oktobra zjutraj prijeli štiri študente, in to Ludvika Boštjančiča 
(roj. 1925), Rudolfa Osvera (roj. 1925), Borisa Kocmana (roj. 1924) in Štefana Malenška (roj. 
1929). Vsi, razen prvega, so bili iz Ljubljane in so noč na 20. oktober prebili v gozdu pri 
Rakeku; pri njih so našli dve pištoli. (Arhiv IZDG, f. 155/IV it., poročilo karab. tenence 
Logatec, št. 19/124, dne 21. 10. 1941.)
5 Ime za družbeno gibanje italijanskih liberalnih nacionalistov karbonarjev (oglarjev), ki so se
v začetku 19. stoletja bojevali za osvoboditev in združitev Italije; sestajali so se po oglarskih
kočah (odtod ime) in imeli nejasne zamisli o enotnosti Italije. Karbonarske vstaje v letih 
1820-1821 in 1831 so zatrli.
8 Karabinjerjem divizije sardinskih grenadirjev je jeseni 1941 in pozimi 1941-1942 uspelo 
pridobiti za sodelovanje nekaj bivših partizanov Krimskega bataljona, ki so bili ujeti ali pa so
198
vrhnja skorja molčečnosti, ki se sicer ne more upirati oboroženemu udarcu, vendar pa 
je ni mogoče predreti z navadnimi zakonitimi sredstvi, ki so v rabi v drugih mirnih 
pokrajinah kraljestva. Ta skorja pokriva razlike in nasprotja med raznimi sestavnimi 
skupinami in že daje videz enotne fronte proti okupatorju, tako da se dosledno 
izvajajo navodila, ki jih delita angleška in ruska radijska propaganda: najprej 
pisanje črke V na vsa poslopja, nato širjenje letakov in ilegalnega tiska, potem 
nastanek oboroženih tolp, ki izvajajo sabotaže na železnici, telefonskih in telegraf­
skih napeljavah in objektih nizkih gradenj, in naposled žalitve in napadi na osamlje­
ne vojake in manjše posadke.
Oblike uporniškega gibanja
Zlahka je mogoče prepoznati:
1. Organizacijsko centralo, delujočo v Ljubljani, ki spodbuja, vzdržuje in vodi 
uporniško gibanje.
Centrala vzdržuje stike z voditelji podobnih gibanj v Srbiji in Hrvatski in z agenti 
rusko-angleške propagande; od njih dobiva ukaze, ki jih z ilegalnim tiskom razširja 
med pristaše; zbira denar, orožje, obleko, živež in vse to deli med oborožene tolpe. 
Ustanovila je tajni narodni odbor, ki sklicuje in vodi narodne skupščine in tako skuša 
utrditi v enem bloku različne stranke, potem pa s svojo akcijo zamenjati akcijo 
zasedbenih sil; ustanovila je tajno sodišče, katerega sodbe so izvršene takoj in kruto, 
da se kaznujejo bojazljivci in izdajalci; uvedla je narodni davek; razpisala je obvezno 
posojilo, temelječe na dohodku;* 7 tiska pravi tednik (prodaja se skrivaj, vendar 
z redno naročnino), ki objavlja uradne akte omenjenega odbora, poroča o sodbah 
tajnega sodišča, razglaša zločinske akcije tolp za junaška dejanja, spodkopuje naš 
državni in vojaški ugled s tem, da širi najbolj strupena obrekovanja in najnesramnej- 
še laži, ki jih prebivalstvo sprejema in jim verjame samo zaradi slovanske naivnosti.
Voditelji te organizacijske centrale so sicer skriti v množici državljanov, vendar 
jih je dokaj lahko odkriti; težko pa jih je obtožiti: kot profesorji, študentje, novinarji, 
državni, občinski ali bančni uslužbenci mešajo svojo uporniško dejavnost z dejav­
nostjo v uradu ali s svojimi funkcijami, katerih sredstva so tolikšna, da lahko dajo tej 
dejavnosti še večji polet.
Dokazi za to so:
- ljubljanska občina ni izročila precejšnjega števila odej jugoslovanske vojske kot 
vojnega plena, marveč so bile odeje pred kratkim - z grobo potegavščino - dane 
uporniškim tolpam;8
- nejasna dejavnost tukajšnjega Rdečega križa (vodita ga županova soproga in žena 
nekega bankirja9), ki lahko s kurirji vzdržuje nenadzorovane stike z nekdanjimi 
sovražnimi državami - zlasti s Srbijo - in ki z dnevno pomočjo ne podpira 
slovenskih brezposelnih, marveč nekdanje podčastnike srbskega izvora, ki se
se sami prijavili. Med prvimi je bil že oktobra 1941 Franc Rozman, nato še Viktor Gorenc, 
Branko Polanjko, Adolf Mlakar, Miroslav Bone, Anton Purkart in drugi. Karabinjerji so jih, 
preoblečene v italijanske uniforme in zakrinkane, uporabljali za prisluškovanje in provocira­
nje v zaporih, za preverjanje prebivalstva v velikih množičnih racijah v Ljubljani februarja- 
marca in junija-julija 1942, za vodnike in vohljače v veliki italijanski ofenzivi na Dolenjskem 
in Notranjskem in v drugih pohodih proti slovenskim partizanom. Zaradi izsiljevanja in 
drugih zločinov so jih nekaj italijanske oblasti nato spravile v koncentracijska taborišča.
7 Misli na odloke Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o narodnem davku, posojilu 
svobode in zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev, ki jih je sprejel na
3. zasedanju vrhovnega plenuma OF v Ljubljani 16. septembra 1941 in jih objavil v Sloven­
skem poročevalcu ter na posebnih tiskanih letakih.
8 Glej dok. 29, op. 4.
9 Župan je bil dr. Juro Adlešič. Ne vem, na katerega bankirja misli.
199
ukvarjajo z uporniško dejavnostjo in katerih naselitev na tem ozemlju je (RK) 
podpiral in dosegel pri naših oblasteh;
- odpustitev slovenskih orožnikov, osumljenih sodelovanja z uporniki, katerim so 
baje razkrili namere uprave javne varnosti ali jih opozarjali na premike naših čet;10 11
- nedavno tega so karabinjerji aretirali funkcionarje visokega komisariata, ki so 
sestavljali ali širili sramotilne ilegalne liste, hujskajoče na oborožen odpor zoper 
zasedbene oblasti.11
2. Oborožene tolpe za materialno izvrševanje zločinov.
Po sovjetskem sistemu jih sestavljajo skupine 15-20 moških okoli dvajsetih let, ki 
jih vodita »komandant« (nekdanji častnik ali podčastnik jugoslovanske vojske) in 
»politični komisar«.
Slednji (politični in vojaški voditelji) so odrasli, pravi najemniki anglo-ruske 
propagande. Le redko so Slovenci,12 na splošno so Srbi, Hrvati in žal tudi tržaški in 
goriški emigranti.
To so »stalni kadri« organizacije in živijo vedno v težko dostopnih hribovskih 
predelih, značilnih za to območje, ali pa v kraških jamah, znanih in neznanih, ki jih je 
na pretek na tem ozemlju.
Čez civilno obleko nosijo uniformo, tako da se v trenutku spremenijo v mirne 
kmete ali gozdarje, pri skrivanju pa jim pomagata molčečnost prebivalstva, kakor 
tudi široka mreža obveščevalcev in stražarjev, s katero se pokrivajo.
Mladi pripadajo meščanskim krogom (po navadi so študentje ali brezposelni 
delavci) iz Ljubljane in nekaterih drugih večjih središč v pokrajini.
Takoj po prihodu (nimajo nobene vojaške predpriprave) so poslani v »šolski 
tabor«, kjer se površno izurijo (približno v 7 dneh) v uporabi orožja.
Potem so razdeljeni v tolpe in izvajajo zločinske akcije. Vendar niso ves čas v isti 
tolpi. Čez nekaj dni se vrnejo domov, v mesto ali vas, in počivajo, medtem pa jih 
zamenjajo drugi. Predvsem se nemudoma razkropijo vsakokrat, kadar izpeljejo 
akcijo večjega pomena, kajti izogniti se hočejo odgovoru naših čet, razen če so zajeli 
pomembne ljudi ali reči in hočejo braniti svoj plen.
Posledica tega je, da so tolpe izredno gibčne, da se razidejo na enem kraju in se 
obnovijo na drugem, vnaprej določenem kraju, dokaj daleč od prvega.
10 Italijanska civilna uprava v Ljubljani je prevzela v službo precej bivših policistov in orožni­
kov. Po pregledu z dne 23. marca 1942 je bilo v službi v t. i. Ljubljanski pokrajini 288 
slovenskih policistov, in to 242 v uniformi in 46 v civilu. Takrat je bilo v službi tudi 190 
slovenskih orožnikov in 187 financarjev. (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XII.) Ker so bili policisti tudi 
primorski Slovenci, ki so se pred fašizmom zatekli v Jugoslavijo, zdaj pa bi morali služiti 
fašizmu pri zatiranju osvobodilne misli in dejanja slovenskega naroda, so se odločili za 
prikrito sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem. Upirali so se prisegi, ki so jo od njih 
zahtevali italijanski policijski uradi, in so jih zato razoroževali in odpuščali iz službe. 
V začetku leta 1942 so jih začeli zapirati (med prvimi sta bila Anton Demšar in Jože Zavodnik
4. oz. 8. marca 1942, 10. novembra 1942 so jih zaprli celò 19) in med veliko racijo februarja in 
marca 1942 tudi množično razoroževali. 10. marca je general Orlando v pismu visokemu 
komisarju Grazioliju povedal: »Sicer pa so osrednje oblasti pravni položaj teh agentov (javne 
varnosti - op. T. F.) že odločno spremenile, ko so ostro ukazale vojaškim oblastem - kot prvi 
in zelo pomemben ukrep - razorožiti vse Slovence, in to posebno orožnike, agente, zapriseže­
ne paznike itd., ki so v naši službi.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XIII it., Orlandovo pismo 
Grazioliju, št. 4051 op., dne 10. 3. 1942.)
11 Nisem mogel ugotoviti, katere uradnike visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino so 
takrat aretirali. Prve podatke o aretacijah takšnih uradnikov poznam iz poletja 1942. Jeseni 
1942 pa je visoki komisar Grazioli poslal policiji več seznamov uradnikov visokega komisari­
ata, naj preveri njihov odnos do italijanskih zasedbenih oblasti.
12 Velika večina poveljniškega in politkomisarskega kadra v partizanskih enotah je bila sloven­
skega izvora.
200
Njihov glavni stan, njihova trdnjava so hribovski predeli Krima, Mokrca, Kurešč- 
ka, Mačkovca, ki
- zaradi dokaj zapletene zemljepisne narave, gozdov in negostoljubnosti ponujajo 
upornikom skoraj nedostopna zatočišča, nam pa ne dopuščajo, da bi mieli stalne 
vojaške posadke z večjo močjo;
_ po številnih dolinah, ki kot v žarkih tečejo na vse strani, vojaško nadzorujejo dober 
del pokrajine;
- zaradi dokajšnje bližine mesta Ljubljane omogočajo upornikom lahko oskrbova­
nje.
Iz tega osrednjega zatočišča se banditi - kot pajek iz središča svoje mreže - kdaj 
pa kdaj odpravijo ustrahovat prebivalstvo in izvajat zločinske akcije na železniških 
progah in v vaseh v bližini hribov, toda ob prvi novici, da se bliža vojska, se brž 
umaknejo nazaj.
Ohlapna vojaška organizacija in razširjena obveščevalna mreža, ki povezuje tolpe 
med seboj, omogočata, da se kdaj pa kdaj združijo - zberejo se na samem kraju akcije
- za operacije večjega obsega: napade na manjše enote ali oskrbovalna središča. Ob 
takih priložnostih si tolpe pogosto pomagajo s krajevnimi privrženci, ki tedaj, ko se 
pojavijo tolpe, zahrbtno napadejo vojake. Kajti iz svojih hiš pridejo zakrinkani, nato 
pa se brž vrnejo domov kot miroljubni kmetje, ki imajo prisrčne zveze prav s tistimi 
vojaki, katere so skušali pobiti.
Iz vsega opisanega se vidi, da je težko bodisi aretirati predstavnike organizacij­
skega centra v Ljubljani, ki skrivajo svojo dejavnost v mestnem prometu in z oprav­
ljanjem vsem znanih poslov, bodisi uničiti tolpe, kajti vodje živijo v skrivališčih, ki 
jih ni mogoče odkriti (če ni za vodnika človek, ki je že bil tam), pripadniki pa se 
razkropijo in se spremenijo v poštene prebivalce po vsaki zločinski akciji, v kateri 
glede na to, da imajo pobudo, skušajo vedno doseči presenečenje in številčno premoč.
Možnost za reakcijo
Navodila:
- popolnoma nekoristno je »a priori« prečesavati celotno ozemlje, razdeljeno na 
odseke; kajti takšne akcije, opravljene na zahtevo policijskih oblasti (1000 mož 
v Sostrem, 3250 jugovzhodno od Ljubljane, 800 v Kočevju, 1400 na Studencu Igu), 
so imele negativen izid.
Takšno slepo iskanje tolp, tako imenovano »verižno« čiščenje, se konča edinole 
s padcem ugleda za enote, ki ga izvajajo, kajti nedostopni in gozdnati teren pretrga 
verigo, v vsakem primeru pa - ob prvem opozorilu zaupnikov in stražarjev - si 
banditi takoj nadenejo mirni in pošteni videz kmetov;
- zelo malo je tudi koristi od »povračilne« očiščevalne akcije (kmalu po zločinski 
akciji upornikov), ki jo izvedejo naše okrepitve, kajti medtem se je tolpa razkropi­
la, voditelji pa so se skozi gozdove in po raznih poteh vrnili v odmaknjena 
zavetišča.
Možnost za uspeh ima edinole »razsvetljena« operativna akcija, ki torej izhaja iz 
poprejšnje obveščevalne dejavnosti.
Takšna akcija ni v tem, da se za hrbtom banditov spremeni v utrudljiv in jalov lov, 
marveč v tem, da jim odvzame pobudo, da na podlagi obvestila in s pomočjo zaupnika 
v vlogi vodnika plane:
- v organizacijsko centralo v Ljubljano v trenutku shoda;
- na vojaške in politične voditelje tolp v njihovih skrivališčih (ki se odkrijejo);
- na same tolpe v trenutku njihovega trenutnega sestavljanja ali sestanka.
Obveščevalna akcija je na videz težka zaradi jezika, kajti sili nas v uporabo redkih
razpoložljivih tolmačev (ki niso vedno najbolj prikladni za obveščevalno službo), in
201
zaradi že nastalega ozračja molčečnosti; vendar gre za akcijo, ki ima veliko možnosti 
zaradi hibridne sestave uporniške fronte.
Izkušnje so namreč pokazale, da zadošča, če se poglobljeno obdelajo razpoke 
- številne in globoke, duhovne in gmotne - med raznimi uporniškimi skupinami, in če 
se predre oklep molčečnosti - ki je največkrat nastal samo iz strahu - in dosežejo se 
zares upoštevanja vredni uspehi.
Tudi sami uporniki čutijo to nevarnost, kajti vsa njihova prizadevanja so name­
njena utrjevanju neskladne celote pristašev s propagando in sejanju panike med tiste, 
ki si še pomišljajo, to pa s krutimi eksekucijami.
Glede tega sem zaradi zajamčenja službe opozoril načelnika SIM, naj mi vrne 
sedanjega načelnika urada: primerno bi se mi zdelo posredovanje poveljstva, da se 
pospeši rešitev tega vprašanja.
Poleg tega znova potrjujem tisto, kar sem že prikazal, in sicer potrebo, da bi 
razpolagal s stalnim skladom, iz katerega bi vsaj pokrival stroške, ki jih informatorji 
morajo imeti.13
Rezultati obveščevalne dejavnosti - Organizacijska centrala v Ljubljani in propagan­
da
Po več prizadevnih poskusih se nam je posrečilo priti do »Slovenskega poročeval­
ca«, tajnega lista, ki ga uporniki tiskajo na ciklostilu (da bi se izognili lažji prepozna ­
vi tiskarne), s katerim sporočajo pristašem svoje razprave in rezultate svoje zločinske 
dejavnosti.
Naše politične oblasti so tako lahko razkrile, kako nepričakovano obsežno je 
gibanje, vojaške oblasti pa so se lahko lotile potrebne represije.
Z 19. številko smo nehali dobivati časopis, ker se zaupnik ni več prikazal (mogoče 
se je prestrašil, mogoče pa so ga uporniki odkrili), vendar se je takoj našla druga pot 
in oblastem sta bili takoj poslani 20. in 21. številka omenjenega časopisa. 14
13 V Orlandovem primerku je na mestu poslednjih dveh odstavkov tole besedilo:
»Kjer se ugotovi šibka stran v zločinski komunistični zgradbi, je prav lahko pripraviti 
ustrezna sredstva za to, da se poruši.
S takšnim prepričanjem in glede na to, da sem od policijskih organov - ki imajo ustrezna 
sredstva in za katere je takšna obveščevalna dejavnost sploh razlog obstoja - dobil samo 
skope namige na že opravljene in pogosto nekaznovane zločine, sem moral tako usmeriti 
dejavnost podrejenega obveščevalnega odseka in jo ustrezno okrepiti.
Rezultati, ki so se dosegli na raznih področjih in ki se potem povzemajo, potrjujejo, da smo 
na pravi poti.
Poleg tega je treba poudariti, da obveščevalni odsek, ki ga sestavljajo častnik in šest mož 
(ki v celoti opravljajo zadeve operativne dolžnosti v diviziji), in prilagojene - po sposobnostih 
in sredstvih - posebni, težki nalogi, ki jo je treba opravljati v sedanjih razmerah.
Odsek na primer nima niti najmanjše vsote potrebnega denarja, in to ne za nagrajevanje 
zaupnikov, marveč samo za pokrivanje njihovih izdatkov (vožnja z vlakom, izgubljene 
delovne ure, prehrana zunaj doma itd.). Ni mogoče, da morajo takšne majhne in pogostne 
izdatke vedno kriti častniki s poveljstva in pri tem upati, da bodo po dolgotrajnem in 
temeljitem birokratskem postopku le dobili povračilo.
Tej neprijetnosti bi se lahko izognili tako, da bi diviziji nakazali ne preveliko začetno 
vsoto, ki bi se pokrila z dokazilom o porabi.
Za pametno in varčno porabo te vsote bi jamčila avtoriteta poveljnika velike enote in 
izkušnje obveščevalnih častnikov.«
14 Devetnajsta številka Slovenskega poročevalca je izšla 1. oktobra 1941, 20. in 21. številka sta 
izšli 11. in 17. oktobra 1941. Ko je general Robotti 27. septembra 1941 poslal visokemu 
komisarju Grazioliju prevod 18. številke Slovenskega poročevalca z dne 20. septembra 1941 
(v njej so bili objavljeni odloki SNOO z dne 16. 9. 1941), je v spremnem dopisu zapisal: 
»Poudarja in širi se kampanja sovraštva proti Nemcem in Italijanom: dejstva o poslednjih
202
Med redkimi dokumenti, ki jih je organizacijska centrala dala natisniti, je tisti, ki 
govori o ustanovitvi sodišča, ki obsoja na smrt ovaduhe.15 Čeprav so tvegali, da bi bili 
odkriti, so (z velikim številom plakatov) razširili paniko med prebivalstvom in ga 
tako pridobili za to, da se strinja z zločini.
Plakat je v nekaj urah prišel v roke naših obveščevalnih organov, in to ne le prej, 
kot je bil nalepljen, marveč že tedaj, ko je bil natiskan samo po eni strani. Tako je bil 
prekopiran s sistemom Siemens in vrnjen.
Čez štiri dni se je ilegalno pojavil na zidovih (prilagata se Siemensova kopija in 
dokončni plakat).
Pregled dokumenta je pokazal, da tiskar uporablja stare črke, ki niso več v rabi za 
druge publikacije. Narejena je bila ena sama napaka, ko so bile takšne črke uporab­
ljene za naslov nekega gospodarskega oglasa, ki je bil objavljen v krajevnem časopi­
su.
Zdaj teče preiskava, ki naj pokaže, od kod takšne črke, s čimer bi se dalo odkriti 
pravo tiskarno.
Organizacijska centrala upora
Vse, kar je bilo že razloženo o tej zadevi, je plod obdelovanja sprejetih obvestil. 
Izognilo se je aretaciji manj pomembnih pristašev, ki jih je služba že razkrinkala, 
kajti pričakuje se, da se bodo in flagranti zalotili voditelji, ki se shajajo na sestankih 
v jami, za katero se ve, na katerem območju je, ni pa še znan njen natančni kraj.
Zaupniki jo iščejo, nekateri pa so se spravili v odbore žensk, ki pletejo volnena 
oblačila za upornike.
Za vzdrževanje dejavnosti takšne informativne mreže je zelo prikladno prišlo 
5000 lir, nakazanih pred kratkim.16
Sabotaže na železnici in telefonskih napeljavah
Skrben pregled takih napadov je pripeljal do uboja saboterja telefonskih napeljav 
in do sprejetja nasprotnih ukrepov, zaradi katerih so - v zadnjih dneh - napadi precej 
redkejši.
Odkrilo se je, da so napadi na tem območju sad akcije zelo redkih zločincev 
- neželezničarjev - ki so polagoma izpopolnili svoj sistem.
Od odvijanja vijakov - kar je bilo lahko popraviti - se je prešlo na »preventivne« 
mine, ki so sicer povzročile daljše prekinitve v prometu, vendar pa so dopuščale 
toliko časa, da je bilo vlake mogoče ustaviti.
Potem se je skušalo s pritisnimi minami, položenimi vnaprej, doseči eksplozijo 
v trenutku, ko vlak pelje mimo.
Toda zaradi budnosti patrulj (povečanih pred prihodom vlaka) je bilo mine 
mogoče odkriti in takoj odstraniti, zato so prešli na mine z električnim vžigom, 
nastavljene in sprožene šele ob prihodu vlaka.
uspehih so najbolj prepričljiv dokaz. Poleg takojšnjega odgovora na napade in zasede, kar del 
čet že izvaja, navajam še svoje globoko prepričanje: 1. da ustreza, in to brez obotavljanja, 
postaviti nasproti komunistični propagandi našo protipropagando, ki je ne bomo vodili manj 
živahno in zagrizeno, 2. da je treba odvzeti zasebne radijske aparate, 3. da mora vsem 
zločinskim akcijam takoj in močno slediti ustrezna kazen.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XIII it., 
Robottijevo pismo, št. 1/2706, dne 27. 9. 1941.)
15 Najbrž misli na odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega 
naroda in njegovega gibanja za osvoboditev z dne 16. septembra 1941. Glej op. 7.
16 V Orlandovem primerku na mestu poslednjega odstavka piše:
»Tudi takšna obveščevalna mreža se bo strgala, če se ne bodo dobila potrebna sredstva
(izredno majhna) za njeno podporo. Takšnih zaupnikov ni mogoče povezati z višjimi organi 
službe, to pa zato, ker tega izrecno ne marajo, ali pa zato, ker je treba takoj izrabiti njihova 
obvestila.«
203
Vendar pa tak sistem zahteva, da je napadalec zelo blizu.
Zaradi večje budnosti patrulj, postavljenih ob nasipih, kadar vlak pelje mimo 
- takoj nato se umaknejo - se je gotovo tudi zmanjšalo število zločinov.
Uničenje oboroženih tolp
Po opozorilu nekega zaupnika je kvestura 19. septembra s 1400 možmi izvedla 
očiščevalno operacijo na območju Studenec Ig. Operacija, ki je bila izpeljana po 
policijskih merilih zoper tolpe, ki so bile vojaško organizirane, ni dala pozitivnih 
rezultatov.17
Vendar smo dosegli, da nam je kvestura posodila zaupnika, ki je čez nekaj dni 
vodil enoto grenadirjev do uporniškega tabora na Mokrcu. Tolpa je bila že v priprav ­
ljenosti in se je razkropila; vendar je v barakah na Mokrcu morala pustiti orožje, med 
njim strojnico, kakor tudi razne dokumente.18
Pregled teh papirjev in telefonski pogovori, ki so jih obveščevalni organi prestre­
gli na krajevnih linijah, ki so jih uporabljali uporniki, so pripeljali do spopada 
v Zapotoku (polje 100.000 VQ - CS), v katerem sta bila dva upornika ubita, 8 pa 
ujetih obenem z 9 privrženci. 19
Zasliševanje ujetnikov, privržencev in sorodnikov ubitih upornikov je omogočilo 
grenadirjem druge vpade v šolski tabor v »Iških Dolomitih« (VK - CS), kjer so našli 
jame, pripravljene za zadnji odpor, in v operativni tabor na Robu (VO - CQ), kjer so 
našli odeje, nahrbtnike, plinske maske, razno opremo in živež.20 Žal so tolpe ponoči že
17 Karabinjerji z Iga so 14. septembra 1941 napravili ogledniško akcijo v Iškem Vintgarju in 
aretirali dve osebi ter zaplenili 3 uniforme jugoslovanske vojske. Drugi dan je oddelek vojske 
zaman preiskoval tamkajšnje območje. Ko pa je 16. septembra tja odšel oddelek 85. čete 
žičničarjev z Iga po drva, so ga obstreljevali partizani; ko jim je prišel na pomoč oddelek 
grenadirjev, so preiskali okolico, aretirali so le eno osebo. Dne 19. septembra je kvestura po 
izjavi nekega svojega zaupnika, da so na Mokrcu partizani, s pomočjo vojakov 1. grenadirske- 
ga polka priredila večjo ofenzivno operacijo na Mokrcu, za katero so zaposlili tudi vod 
metalcev plamena. Bila je neuspešna. (Arhiv IZDG, f. 656/11 it., poročilo pov. 85. čete 
žičničarjev 17. 9. 1942; f. 155/IV it., poročilo zunanje karab. čete Ljubljana št. 34/217, dne 16. 
9jb B; f. 196/1 it., pismo pov. div. sard, gren., št. 6580 op., dne 17. 9. 1942; Semič: Najboljši so 
padli, I, str. 68.)
18 Porast števila partizanskih napadov, način njihove izvedbe in kraji, kjer so se dogodili, so 
v poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev okrepili domnevo, da je »glavni partizanski 
operativni oddelek« v gorskih conah južno od Ljubljane. Zato je 6. oktobra tja usmerilo svojo 
ofenzivno operacijo, in to najprej 2. bataljon 1. grenadirskega polka na območje Golo-Škrilje 
in drugi dan Mokrec-Malinjek. Vendar je na Mokrcu našel in požgal le nekaj barak. (Arhiv 
VZI, šk. 456 it., dok. 6/5, Zbornik NOV, VI/1, dok. 184, poročilo pov. div. sard, gren., št. 8562 
op., dne 1. 11. 1941; poročilo pov. XI. a. z., št. 02/9204 op., dne 2. 11. 1941.)
19 V nadaljevanju svoje ofenzivne operacije se je oddelek italijanske vojske 14. oktobra 1941 pri 
Zapotoku spopadel s partizani, najbrž s sprejemno postajo Krimskega bataljona na Kurešč- 
ku, ki so ji rekli »Jazbina«, od tam so pošiljali prostovoljce v šolski tabor pri Zali pri Osredku. 
Po italijanskih podatkih naj bi padla 2 partizana (prepoznali so ju za Albina Vojsko in 
Dušana Jagermana), aretirali pa so 20 domačinov, od katerih so jih 8 izročili v obravnavo 
vojaškemu vojnemu sodišču kot »pripadnike oborožene tolpe« (!), 9 kot njihove pomagače, 
3 pa so izpustili. »En pripadnik tolpe, ki je sodeloval v spopadu dne 14., je pobegnil iz nje in se 
je izkazal za nas kot natančen obveščevalec,« piše v poročilu, navedenem v opombi 18. (Glej 
tudi poročilo pov. div. sard, gren., št. 76/1, dne 18. 10. 1941 s prijavo civilistov voj. vojnemu 
sodišču v Ljubljani, arhiv IZDG, f. 202/III it.) To je bil najbrž Franc Rozman, ki je v enem 
svojih zaslišanj izjavil: »Po spopadu v Zapotoku sem pobegnil in sem tudi druge pregovarjal, 
naj pobegnejo.« (Arhiv IZDG, f. 223/III it.) Rozman je postal eden najostudnejših izdajalcev. 
(Glej Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani, str. 194-195).
20 Šolski tabor Krimskega bataljona je bil v Zali pod Osredkom. Po poročilu poveljstva divizije 
sardinskih grenadirjev je to operacijo izvedlo potem, ko se je 14. oktobra predal neki partizan
204
odšle, ne zato, ker bi bile opozorjene, marveč zaradi zločinskih dejanj v Ložu-Starem 
trgu (VK - CF) in Bezuljaku (TP - CA), kjer so bili številni naši vojaki ubiti, ranjeni 
ali izdajalsko ujeti.21
Zaradi tega, ker so se naše okrepitve takoj odpravile po njihovih sledeh, zaradi 
tega, ker so ujete Italijane hoteli odpeljati na Hrvaško, in morda tudi zaradi tega, ker 
so zvedeli, da smo vdrli v tabora na Iški in Robu, se uporniki niso vrnili v svoje 
osrednje zavetišče.
Tako je bila torej pretrgana prizadevno spletena obveščevalna mreža prav v tre­
nutku, ko je bila najbolj potrebna.
Sledilo je nekaj dni tišine in tesnobe.
Vendar je kmalu spodbudno zadonel čustven poziv, da je »častni dolg grenadirjev 
in obveščevalnih organov, da pridejo v stik s tolpo, osvobodijo naše tovariše in do 
zadnjega uničijo vse bandite«.
Iskanje je postalo intenzivnejše, ko je prišla prva nejasna novica: »Oborožene 
bandite so opazili na območju Loškega Potoka« (VQ-CF). In takoj nato: »Z njimi so 
baje ujeti Italijani.«
Od tistega trenutka banditi niso imeli miru, marveč jih je iz ure v uro zasledovala 
obveščevalna akcija, s Hriba v Travnik, Belo Vodo, Jelenov žleb, Debeli vrh, Glažuto, 
med njihovim ponovnim umikom na Debeli vrh (polja: VQ-CF, VS-CD, VH-CD, VK- 
CA). Tako so v treh dneh operacij, v snegu in dežju, grenadirji iz Ribnice, okrepljeni 
z rušilci, XI. strojničnim bataljonom in IV. gorskim bat. črnih srajc, najprej zaprli 
upornikom pot na Hrvaško, v Drago in Grčarice, nato so jih stisnili v cono s preme­
rom 10 km, ki so jo dan pozneje zmanjšali na 5 km, naposled pa osvobodili 7 italijan­
skih tovarišev, izčrpanih, a nepoškodovanih, ter uničili tolpo: 13 mrtvih, 10 ranjenih 
in ujetih, 44 nepoškodovanih ujetih, tako upornikov kot privržencev. 22
»Nobenega premora, dokler bo en sam upornik obstajal na ozemlju divizije« - je 
bil nov ukaz in obveščevalni in operativni vojaki so že v akciji, da uničijo preživele 
bandite, da uničijo »šolski tabor«, ki so ga baje obnovili nedaleč od prvega, da očistijo 
nemirno cono Šmarje-Pleše.23
Obveščevalni rezultati so prav gotovo upoštevanja vredni (bodisi v absolutnem 
smislu, bodisi glede na skromna sredstva v obveščevalnem odseku), dajo pa vedeti, da 
bi se dosegli veliko večji uspehi, če bi bila velika sredstva policijskih organov in 
območnih karabinjerskih sil lahko usmerjena v to posebno dejavnost in tesno uskla­
jevana z operativno akcijo naših čudovitih enot.
Vse, kar je bilo razloženo, je neogibno in morda zadostno, da se začasno zatre 
uporniško gibanje. Vendar je treba opozoriti, da takšna »represija« ne pomeni 
uničenja gibanja. Pomeni samo skrb za posledice, nego zunanje rane (kar je sicer 
neogibno in nujno), nikakor pa ne notranjih vzrokov, se pravi, da ni mogoče prepreči ­
ti, da se rana ne bi kmalu spet odprla. Za dosego slednjega cilja pa je treba prečistiti 
kri, dokončno pomiriti cono, kar pa je mogoče doseči samo z dvojno akcijo - prepriče ­
vanjem in silo.
Takšna akcija je toliko bolj potrebna, ker bi bilo koristno, če bi zavezniki imeli 
občutek, da se Ljubljanska pokrajina v nasprotju z drugimi ozemlji, ki jih zasedajo 
oborožene sile Osi, že usmerja v združenje z državnim ozemljem.
(najbrž Franc Rozman) in je nato 20. oktobra služil za vodnika v tej operaciji. Vendar je 
general Orlando operacijo prekinil zaradi partizanskega napada na Lož in Bezuljak. (Glej vir 
v op. 18!)
21 Glej dok. 29, op. 2 in 3.
22 Glej dok. 31, op. 8.
23 Tam sta v drugi polovici septembra in začetek oktobra 1941 delovali Molniška in Radomelj­
ska četa. Prva je taborila severovzhodno od Podlipoglava in v glavnem mirovala, druga pa se 
je v začetku oktobra vrnila na nemško zasedbeno območje.
205
1
Potemtakem je najbolj zanesljivo sredstvo za dosego tega cilja samo v uporabi 
sile, ki mora odločno, pravično, neusmiljeno in nemudoma zatreti sleherni izraz 
banditizma ali uporniško dejanje.
Slovensko prebivalstvo je zdaj razdeljeno v tri kategorije:
- prva skupina, ki je najmanjša, je najbolj zagrizena zoper nas, v njej so ali 
vodilni izobraženci ali aktivni banditi, sestavljajo pa jo sovražnikovi odposlan­
ci, komunistični voditelji, prežeti z nacionalizmom, ki ga je treba zatreti in 
čimprej pregnati iz Slovenije.
- Druga skupina je tudi omejena po velikosti, sestavljajo jo odrasli ljudje, 
zaljubljeni v mirno življenje, red in spokojnost; ti ne bodo nikoli prijeli za 
orožje in so se pripravljeni prilagoditi kakršnemukoli režimu, čeprav brez 
navdušenja.
- Tretjo skupino sestavlja velika večina, pripravljena pa se je zagnati na eno ali 
drugo stran, kakršne so pač razmere, se pravi, da je pripravljena stopiti na tisto 
stran, ki jo prepriča ali obvlada s silo. Ta skupina predstavlja največjo nevar­
nost, ker lahko nenadoma spremeni položaj, ne da bi bilo potem mogoče 
vplivati nanjo ali obvladati dogodke.
Za tretjo skupino je potrebna uporaba sile.
Poznati je treba dušo Slovencev: to so ljudje, ki ljubijo umetnost in glasbo, ki so se 
pripravljeni vmešati, če hoče kdo z bičem spraviti na noge konja, ki je padel pod voz, 
ki preživijo cele ure v parku Tivoliju in krmijo ptice ali veverice, vendar se enako 
preprosto tudi postavijo za ograjo in izdajalsko pobijejo patruljo. Takšen človek 
pride v hišo sredi belega dne, reče, da bi rad govoril s tem in tem, potem pa ga pobije 
s streli iz revolverja; besno se z bodalom znaša nad truplom karabinjerja ali financar- 
ja, ki ga je že tako izdajalsko ubil pajdaš z revolverjem ali s puško.
Slovenska miselnost je zmožna neslutenega zanosa, ki potiska nevedne mladeniče, 
da stopajo v vrste banditov, potem pa ob prvem spopadu z našimi četami zapustijo 
položaj, potrto pobegnejo in gredo celo tako daleč, da se ponujajo za obveščevalce ali 
vodnike in nato spremljajo enote na kazenske pohode. To se dogaja vsak dan.
Dvajset let srbske prevlade je zlasti mladim rodovom vcepilo čisto balkansko 
miselnost in načela, ki so v veliki meri uničila blagodejne posledice nemške omike, ki 
je trudoma dvignila to peščico Slovanov na evropsko raven. Zelo očitno je kričeče 
nasprotje v miselnosti med staro konservativno generacijo, zaljubljeno v red, hinav­
sko spoštljivo, uslužno in ceremonialno, ter novo generacijo, ki ne pozna meja 
v svojem sovraštvu do Italijanov, ki je zmožna vseh stopenj balkanske divjosti, od 
prostaškega pljunka do zverinske zasede in razbojništva.
Slednjo miselnost je mogoče krotiti edinole z uporabo sile. Takšna miselnost 
prezira sleherno obliko velikodušnosti, kajti razvneti domišljiji se to zdi šibko in 
podlo. Sila seveda ne sme biti uporabljena sama zase, marveč mora biti tesno 
povezana s krepko in odločno prepričevalno dejavnostjo, ta pa mora sprva tudi imeti 
prisilen značaj, kajti le tako je mogoče premagati ali uničiti zunanje vplive, ki netijo 
med prebivalstvom sovraštvo do Italijanov in ga izkoriščajo v lastne bojne namene.
Zunanja akcija je s psihološkega vidika hotela pripraviti uporniško ozračje in 
s silovito radijsko propagando je skušala predvsem vplivati na vse prebivalstvo in ga 
prepričati, da je okupacija le začasna, da so oborožene sile Osi tik pred porazom, da je 
moč okupatorjev opešala zaradi dolgotrajne vojne, pomanjkanja in notranjega neza­
dovoljstva, da bo upor prinesel svobodo, blaginjo in za tiste, ki se bodo uprli, tudi 
politične privilegije v prihodnji ureditvi. Glavni namen te akcije je bilo uničenje 
okupatorjevega ugleda, kar naj bi prebivalstvu pregnalo strah, bodočim upornikom 
pa dalo vero v lastne sposobnosti.
Takšna propaganda, ki jo je na nemškem ozemlju podpirala bržkone preostra 
reakcija Nemcev, se je razširila na vse strani, osvojila je mladino, omajala je zaupanje
206
starejših in konservativnih rodov, prepojila je ne le preproste in neomikane glave iz 
delavskih in kmečkih krogov, marveč tudi tiste na višji stopnji, ki še dandanes 
prostodušno verjamejo, da so Rusi na Madžarskem in da bodo vsak hip zmagali.
Ta teren, ki ga je sovražnik lahko pripravil po svoji volji, omogoča razcvet 
oboroženih tolp in terorizma.
Preslepil nas je lažni lesk višje omike, kar naj bi bila svojstvena značilnost tega 
prebivalstva, in prepustili smo se udobni utvari, da bo tak moralen in kulturen 
napredek sam od sebe deloval v našo korist, kar da bo - brez truda z naše strani in že 
zaradi privlačnosti dveh civilizacij, naše in njihove - pripeljalo do družbenopolitič­
nega amalgama te zanemarljive manjšine z veliko italijansko skupnostjo. Ni se 
upoštevalo, da je povprečna zdrava pamet množice v šibki in krhki obrambi zoper 
moč prepričevanja, zlasti še, če je njegova vsebina sentimentalno-patriotična. 24
Toda vse to je bilo razumljeno že od prvih dni in moja akcija, ki jo je razsvetljevala 
pravična vizija tistega, kar naj bi se zgodilo in kar se je zgodilo, je bila usmerjena 
predvsem v to, da bi se odgovornim oblastem odprle oči in da bi bili moji vojaki 
pozorni, da bi se izognili nekoristnim in bolečim izgubam.
Z dnem 28. oktobra je visoki komisar s svojim listom 96/6 O. M. osvojil vse moje 
predloge.
In sicer:
- najprej je pomaknil policijsko uro: takšen ukrep sem predlagal z listom 1/3231 
z dne 24. oktobra;
- uvedel je omejitve v uporabi biciklov: moj predlog je bil v listu 1/3106 z dne 20. 
oktobra;
- namignil je na protipropagando, na odvzem radijskih sprejemnikov itd.: gre za 
moje predloge iz lista 1/2706 z dne 27. septembra. Iste predloge sem obravnaval 
že v listu 1/2555 z dne 18. septembra.
Dodajam, da sem poleg že navedenih predlogov, ki so bili sicer z veliko zamudo 
izpeljani s pismom visokega komisariata, opozoril politične oblasti na številne druge 
zadeve, in sicer:
- 27. septembra - 1. 1/2676 - treba je posredovati, da prebivalstvo ne bo dajalo
strehe upornikom, ki so zaradi letnega časa prisiljeni zapustiti 
naselja;
- 14. septembra - 1. 1/2485 - treba je izvajati aktivno protipropagando;
- 16. septembra - 1. 1/2500 - opozorilo na obstoj ilegalne tiskarne v Ljubljani;
24 Od tu dalje piše v Orlandovem primerku tole:
»Nismo zaplenili radijskih sprejemnikov, iz katerih izvira zlo, kajti upali smo, da bodo 
služili naši propagandi, te pa ni bilo ali je zelo neučinkovita ali je ne poslušajo, ker so 
sovražno razpoloženi.
Nismo dovolj nadzorovali krajevnega tiska, ki razvija nepošteno protiitalijansko dejav­
nost - na kar je bilo večkrat opozorjeno - kakor tudi nismo ukrepali zoper takšno akcijo 
z nakupom vsaj enega časopisa, da bi se vsaj slišal glas resnice.
Izkoristili nismo niti velike politične vrednosti statuta 3. maja, ki je prvi primer privilegi­
ranega ravnanja s sovražno manjšino s strani države, ki jo je priključila. 99 odstotkov 
slovenskega prebivalstva danes ne pozna resnične vsebine statuta, ki mu priznava široko 
nacionalno in duhovno svobodo.
Iz vsega tega očitno izhaja, da so za dokončno pomiritev potrebni - poleg omenjene 
represivne akcije - naslednji in takoj izvedljivi ukrepi:
- iz Slovenije je treba oddaljiti vse že odkrite komuniste in nepopustljive agitatorje 
prejšnjega režima;
- očistiti je treba univerzitetno okolje, gonilno središče uporniškega gibanja;
- zapleniti je treba radijske oddajnike;
- skrbneje je treba nadzorovati krajevni tisk;
- kupiti ali ustanoviti je treba slovenski časopis, ki bo govoril resnico in pobijal laž.«
207
- 8. septembra
- 14. septembra
- 7. oktobra
- 3. julija
1.1/1296 - opozorilo, da je treba delovati med slovensko javnostjo 
z obširnim pobijanjem vsega tistega, o čemer poroča »Slovenski 
poročevalec« z dne 17. avgusta;
1. 1/2493 - opozorim visoki komisariat na dejavnost, ki jo v prid 
upornikov razvijajo študenti;
1. 1/2854 - opozorim visoki komisariat na to, da se je dvomljivo 
železniško trčenje v Borovnici pripetilo zaradi sabotažne akcije 
samih železničarjev;
1. 1/1448 - posredovano je bilo jasno poročilo o političnem polo­
žaju v Sloveniji (poleg tega tudi armadi dne 2. julija z listom I/ 
1445) in opozorjeno na potrebo po ukrepanju.
XXX
Visoki komisariat se je zahvalil in tokrat je tudi zagotovil, da bo ukrepal. 25
V resnici se položaj ni spremenil.
Zdi se mi, da niso bili zaseženi radijski sprejemniki, ki predstavljajo močan vir 
sovražnikove propagande.
Lokalni tisk ni zadostno nadzorovan in nič se ne stori, da bi se zagotovilo širjenje 
resnice.
Ni se izkoristila niti velika politična vrednost statuta z dne 3. maja, ki predstavlja 
prvi primer privilegiranega ravnanja s sovražno manjšino s strani države, ki jo je 
napadla. 99 odstotkov slovenskega prebivalstva danes ne pozna resnične vsebine 
statuta, ki mu priznava široko nacionalno in duhovno svobodo.
Če se ne bo odločno posredovalo, če lokalne oblasti ne bodo opustile zmotne 
občutljivosti, se bodo stvari čedalje bolj slabšale.
Torej uradno predlagam, da se vendarle izpeljejo naslednji ukrepi:
- iz Slovenije je treba odstraniti vse že identificirane komuniste in nepopustljive 
agitatorje starega režima;
- očistiti je treba univerzitetno okolje, gonilno središče uporniškega gibanja;
- zaseči je treba radijske sprejemnike;
- skrbneje je treba nadzorovati lokalni tisk;
- kupiti ali ustanoviti je treba slovenski časopis, ki naj bi govoril resnico in 
pobijal laž.
25 Glej dok. 30.
208
Dok. 37
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 8. 12. 1941 za 
varnostne ukrepe.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 8. decembra 1941-XX
Urad za operacije
Št. 02/10023 prot. op.
ZADEVA: Varnostni ukrepi
POVELJNIKU DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA«
POVELJNIKU DIVIZIJE »ISONZO«
POVELJNIKU GRANIČARJEV XI. A. Z. 
in v vednost:
POVELJNIKU TOPNIŠTVA XI. A. Z.
POVELJNIKU INŽENIRSTVA XI. A. Z.
POVELJNIKU XI. ENOTE TEŽKIH VOZIL A. Z.
Sklicujem se na svoj list 02/9992 z dne 8. t. m. o zadevi »Razmere v Sloveniji«1 2 in 
na spoznanje, da se je povečala dejavnost upornikov.
1. - Način boja z uporniškimi jedri je že znan in je bil predmet sestankov in navodil, 
kako izigrati njihove napade. Zadnji najnovejši napad na stražarski položaj pri 
preserskem mostu nam je povzročil boleče izgube, kajti uporniki so mitraljirali od 
zunaj - poleg tega pa so še napadli stražarja, ki sta bila dva, vendar nista bila skupaj, 
se pravi nista bila v paru, vštric - tudi na teritorialce, ki so spali v baraki za stražarje, 
tako da so bile njene stene dobesedno prerešetane. 3
To dejstvo daje misliti, nas sili k temu, da se zavarujemo. Kot sem že ukazal, je 
treba vsak nastanitveni objekt, zlasti še barake, ne glede na njegovo velikost, 
z ustreznimi postopki dobesedno spremeniti v utrdbo, zlasti še tiste na samem.. ,4 Se 
pravi: zgraditi je treba pravo kritje, na pametni oddaljenosti (od 20 do 50 metrov), 
v višini stoječega človeka, iz izkopane zemlje ali kamenja, tudi kot suhi zid, okoli in 
okoli, zaustaviti mora krogle iz pušk in strojnic, obenem pa mora biti tudi kot narobe 
obrnjen strelski jarek za naše može, če bi bili presenečeni in prisiljeni k obrambi.
Tako zaščitno napravo je zdaj, ko pada gost sneg, mogoče narediti tudi iz pametno 
velikih kupov snega (vendar ga je treba postopoma nadomestiti z zemljo ali zidom), ki 
se potem zamenja z dokončno in močnejšo gmoto, katera se potem dviga in polagoma 
spreminja, se pravi, do višine klečečega moža in potem do višine stoječega moža.
1 Arhiv IZDG, f. 656/III it., 3 1. Ohranjen je tudi Robottijev lastnoročni, s črnilom napisani 
osnutek. Izvirnik in osnutek imata 3 risbe.
2 General Robotti je 8. decembra 1941 izdal podrejenim poveljstvom navodila za nekatere 
varnostne ukrepe v neugodnih razmerah. V začetku je povedal: »Verjetne novice dajo 
sklepati, da se komunistična dejavnost, v marsikaterih okoljih, zakrinkana s slovenskim 
nacionalizmom, vedno bolj širi. Napadi proti napravam so se obnovili in razširili, izvedli so se 
uporniški napadi proti osamljenim stražam, grozita maščevanje proti zaupnikom itd.« Na 
koncu pa je poudaril: »Prebudite vse, da bodo pripravljeni na takojšen odgovor in da se bodo 
spominjali, da je padlo že preveč naših nedolžnih žrtev. Višja navodila glede pripravljenosti 
uporabiti orožje so jasna. Treba jih je izvajati. Naj še enkrat, še večkrat, poudarimo četam in 
kaznujemo tiste, ki se jih ne držijo. Danes sta prevelika prizanesljivost in dobrosrčnost krivda 
pred našo Domovino in našimi padlimi. Resnost pri ocenjevanju razmer in odgovora, vendar 
nikakršne slabosti.« (Arhiv IZDG, f. 786/III it., pov. XI. a. z., št. 02/9992 op., dne 8. 12. 1941.)
3 Glej dok. 41.
4 Tri pike v izvirniku.
14 - Fašisti 209
Ograda mora imeti izhode (Če je le mogoče aktivne vhode), nepovezane bočne rove, 
brž ko je mogoče, pa jo je treba še okrepiti z zasilnimi ovirami iz bodeče žice ali 
navadno žično ograjo na oddaljenosti okoli 10 metrov.
Popolna izdelava takšne obrambe zahteva čas in gradivo, kar vem, vendar je le 
treba kaj začeti, medtem pa si naj častniki pomagajo z domiselnostjo - na primer 
z zasilno okrepitvijo sten barak (nekakšen opaž iz surovega lesa, za katerega se 
nameče kamenje, tako da je manj prebojen za krogle) - kajti zavedati se je treba, da je 
največji krivec prav negibnost vpričo dejavnosti upornikov, ki jih je sicer malo, 
vendar se jim včasih posreči, da nas presenetijo in nam prizadenejo izgube.
Na srečo se pri nas to še ni zgodilo, lahko pa se zgodi s krepitvijo potuhnjene 
gverile komunističnih upornikov. Namigujem na zasede, nastavljene tovornjakom, ki 
so prevažali vojsko; izgubili smo precej naših mož, preden so si opomogli od presene­
čenja; mogoče so bili na tovornjakih tudi preveč natlačeni, da bi mogli hitro poskaka­
ti z njih in se pripraviti na odgovor. Ukazujem torej, da vsako poveljstvo ali enota, ki 
ima avtomobile, začne takoj praktično proučevati problem, kako jih preurediti, da bi 
se zmanjšale poškodbe in izgube, ki bi jih povzročil nenaden strojnični ogenj, med 
katerim bi bil lahko zadet voznik ali možje, ki bi se prevažali. Ne maram bolj ali manj 
zapletenih predlogov (ki bi pripeljali do zavlačevanja brez konca in kraja), videti 
hočem konkreten uspeh praktičnih študij in zato prosim prizadete enote, naj mi do 
20. t. m. predlagajo takšne rešitve. V tej zvezi naj povem, da so mi davi predlagali 
sistem, po katerem bi stene tovornjaka obdali s praznimi bencinskimi sodi, napolnje­
nimi s peskom. To je sicer ideja (po mojem mnenju je njena hiba v tem, da se preveč 
zmanjša prostor za moštvo ali material, mogoče pa tudi v tem, da se preveč poveča 
mrtva teža vozila), ki pa jo je treba uporabiti za začetek študije, o kateri govorim.
Podlaga tega mora biti, da je treba uporabiti material, ki je pri roki ali ki se lahko 
dobi, da se na tovornjak ne smejo nameščati stalne reči ali kaj takšnega, kar bi načelo 
njegovo strukturo.
Najboljše izdelane študije bom nagradil.
Ko bo na tak način pripravljenih nekaj tovornjakov, se bo v primerih, ko se 
prevažajo vojaki z enim samim vozilom, uporabil tako opremljen tovornjak, v prime­
rih prevoza z večjim številom vozil pa bo kolona imela na začetku in na koncu 
okrepljen tovornjak. Prednost vmesnih tovornjakov bo, da ne bodo preveč natovorje­
ni, kajti na gosto natlačeni vojaki niso samo prikladnejša tarča, marveč tudi težje 
poskačejo na tla in se razporedijo za boj.
Hujši problem pri pripravi zavarovanih tovornjakov je v tem, kako zaščititi 
voznika. To naj se upošteva v praktični študiji.
Namigniti sem hotel na dve vprašanji, ki sta zaradi našega posebnega položaja 
v zvezi z napadi upornikov izredno zanimivi in zahtevata nujno ukrepanje.
Toda bolj kot to je pomembno tisto, kar sem že priporočil v omenjenem listu 02/ 
9992 in vseh svojih prejšnjih navodilih, se pravi, vztrajna, dan in noč trajajoča 
priprava našega vojaka in naših častnikov, da bodo kos slehernemu položaju, da ne 
bodo nikoli presenečeni. Od vojakov, ki hodijo po mestnih ulicah ali po naseljih, do 
članov patrulj in čuvarjev železniških prog; od stražarjev pri objektih nizkih gradenj 
do tistih v vojašnicah in bolj ali manj od glavnine oddaljenih barakah, vsi morajo dati 
svojemu budnemu početju aktivno, zavestno, nemirno obliko, vsi morajo gledati pred 
seboj in za seboj.. ? Mračna grožnja redkih, a zagrizenih sovražnikov italijanskega in 
fašističnega imena zahteva čimvečjo zaostritev naše budnosti in našega takojšnjega 
odgovora vsakokrat, ko so ogroženi naše dostojanstvo, naš ugled, življenje naših 
vojakov, ali, kot se je že zgodilo, ko so predmet krutih napadov.
Vojak, podčastnik, častnik - kdorkoli je v službi, ki jo mora opravljati - naj vedno
5 Glej op. 4.
210
misli, kaj se lahko zgodi pred službo, med njo in po njej, kakor tudi, kaj bi se utegnilo 
zgoditi v raznih okoliščinah. Alarmni načrt, ki mora biti na vsakem stražarskem 
položaju, v vsaki vojašnici ali baraki, mora biti tudi v glavi vsakega vojaka, vsakega 
podčastnika, vsakega starešina. Zagotovitev tega je prvenstvena dolžnost častnikov 
v lastni sferi akcije in odgovornosti.
Za t. p. GENERAL ARMADNEGA ZBORA
POLKOVNIK, NAČELNIK ŠTABA POVELJNIK
- Annibaio Gallo - -Mario Robotti-
Gallo
Dok. 38
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora na visokem 
komisariatu za Ljubljansko pokrajino 12. 12. 1941.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46-11. decembra 1941-XX
Urad za operacije
Točke za sestanek na visokem komisariatu dne 12. decembra 1941
1.) - Splošni položaj z vojaškega vidika
Četudi se izvzame manifestacija z dne 1. decembra1 2 - pretežno političnega 
značaja - se po novicah, ki so jih priskrbele posadke, ima občutek, da je po 
prehodni fazi zatišja - posledici udarov v Loškem Potoku in Uršnih selih3
1 NAW, T-821, R-271, p. 550-552.
2 Osvobodilna fronta je v Ljubljani in tudi drugod priredila nekaj množičnih demonstrativnih 
akcij. Za nekatere obletnice je odredila, da se ljudje ob določeni uri odstranijo z ulic, cest in iz 
javnih lokalov in jih čez eno uro spet napolnijo. Prva taka uspešna akcija je bila 29. oktobra 
1941 ob obletnici osvoboditve Slovencev izpod avstroogrske monarhije. Drugo tako akcijo je 
priredila 1. decembra 1941, ob obletnici združitve jugoslovanskih narodov v Kraljevini 
Srbov, Hrvatov in Slovencev, »da manifestira slogo in enotnost narodov Jugoslavije, ki se 
z oboroženo pestjo borijo proti tujčevemu fašističnemu in imperialističnemu jarmu.« Pozivu, 
ki ga je izvršni odbor OF objavil na posebnih letakih (60.000 izvodov) in tudi v Slovenskem 
poročevalcu 22. novembra 1941, je prebivalstvo sledilo v polni meri, kar je moral priznati tudi 
italijanski okupator. Poleg t. i. tihe demonstracije so bile tisti dan tudi napisne in listkovne 
akcije, proslave na srednjih šolah, zaradi česar so šolske oblasti na pritisk italijanskega 
okupatorja izključevale iz šol ne samo posameznike, temveč cele razrede itd. Prvodecembrska 
akcija OF je bila širša kot tista 29. oktobra in je zajela tudi kraje na Gorenjskem, Novo mesto 
itd. (Dare Jeršek: Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v letih 1941-1942. Prispevki za 
zgodovino delavskega gibanja, 11/1961, št. 1-2, str. 210-225, dalje: Jeršek: Plebiscitne akcije 
OF; Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1, dok. 78, 87, 93 in 94.)
3 Glej dok. 31, op. 8. Ko je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pripravljalo širši 
napad na nemško graničarsko postajo Bučka, da bi z njim zmotilo nacistično izganjanje 
Slovencev iz posavskega pasu, je računalo tudi na sodelovanje Belokranjske čete (komandir 
Lojze Fabjan in politični komisar Jože Mihelčič). Zato je četa odšla iz Bele krajine proti 
zbirališču dolenjskih partizanov, vendar je prispela le do reke Krke pri Otočcu. Prišla je 
v Gorenje Laze, kjer so jo v noči na 3. november 1941 po izdaji napadle močne sile iz divizije 
»Isonzo« in jo skoraj vso uničile. Padlo je 19 borcev ali pa jih je sovražnik tam ustrelil, osem 
preživelih se je umaknilo čez gozdove proti Beli krajini. Ranjenega političnega komisarja so 
drugi dan ujeli v Rožnem Dolu, odpeljali v Ljubljano, obsodili na smrt in ustrelili. (Janko
211
- nastopilo obdobje močne preureditve oboroženih tolp. Napad v Preserju* 4 - z vo­
jaškega vidika brezhibno organiziran - dokazuje, da se gre po tej poti.
Potemtakem je smiselno pričakovati nove takšne napade. Zato je vojaška 
oblast izdala navodila, katerih cilj je:
a) preprečiti akcijo upornikov z enotami, delujočimi v coni verjetnega zbira­
nja in organiziranja tolp. Zaradi tega - zaradi urjenja - so bile na območje 
Krim-Mokrec prestavljene naslednje enote:
- četa grenadirjev v Rob
- četa IV. gorskega bat. črnih srajc v Rakitno.
Druge enote bodo poslali graničarji v cono Cerknica in Grahovo. Logistič­
na samostojnost enot je 1 mesec.5
b) pravočasno preprečiti in zatreti kakršenkoli poskus, pri čemer se je treba 
izogniti presenečenjem. S tem namenom:
- Stalna pripravljenost v vseh posadkah.
- V teku so dela za okrepitev osamljenih stražarskih enot in taborov, tako 
da se prepreči akcija s strelnim orožjem na osebje, ki je v njih.
- Povečanje oborožitve v stražarskih enotah z dodelitvijo lahkih strojnic.
- Ustanovitev premičnih skupin s približno močjo 1 bat., pripravljenih na 
premike z vedno razpoložljivimi avtomobili, tako da so kos sleherni 
zahtevi, ki bi se utegnila pokazati. 6 Takšne skupine so:
- v Ljubljani
- v Kočevju
Jarc: Prva belokranjska partizanska četa. Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS, 1/1957, 
str. 83-105, dalje: Jarc, Prva belokranjska partizanska četa; Polič: Belokranjski odred, str. 
79-93.)
4 Glej dok. 41, op. 3.
5 Glej dok. 34, op. 12.
6 Poveljstvo 2. armade je 27. oktobra 1941 ugotavljalo, da so v nekaterih conah Hrvaške in 
v Sloveniji partizani prevzeli pobudo v akcijah proti italijanskim enotam in posadkam, 
medtem ko so te skromne v postojankah, ki so često precej oddaljene druga od druge, počasne 
glede na potrebe in ne morejo nuditi ustrezne pomoči. Zato naj bi imeli pozimi manj posadk, 
čimbolj močnih, vendar se bodo razdalje med njimi povečale. Glede operacij je ugotavljalo, 
da ne morejo dati ugodnih rezultatov, ker ne morejo zagotoviti presenečenja in niti niso za to 
nalogo dovolj usposobljene. V zimskem času bodo italijanske enote še manj presenečale 
upornike, upočasnil pa se bo tudi ritem usposabljanja in bo olajšal upornike, ki bodo lahko 
našli baze v majhnih naseljenih središčih. Zato naj poveljstva enot proučijo možnost ustano­
vitve premičnih motoriziranih skupin za izvajanje očiščevalnih operacij. Te naj bi sestavljali 
karabinjerji, pehota, metalci plamena, kakšen top kal. 47, motoristi, lahki tanki ali oklepni 
avtomobili. (Arhiv IZDG, f. 768/V it., Ambrosiova navodila št. 11275, dne 27. 10. 1941.) Na tej 
osnovi je general Robotti 12. novembra 1941 ukazal ustanoviti štiri premične skupine, in to 
v Ljubljani, Kočevju, Novem mestu in Logatcu. Sestavljalo naj bi jih poveljstvo bataljona, 
eden ali dva voda puškarjev, eden ali dva voda strojničarjev, 1 ali 2 topa kal. 47 mm, morebiti 
vod rušilcev in morebiti desetina karabinjerjev. (Arhiv IZDG, f. 768/V it., povelje pov. XI. a. 
z. št. 02/9255 op, dne 12. 11. 1941; poročilo pov. div. »Isonzo« št. 02/3904 op., dne 14. 11. 1941) 
Vprašanje je, ali so te premične motorizirane skupine sploh izoblikovali, kajti 15. januarja 
1942 je poveljstvo XI. armadnega zbora pripravilo t. i. načrt »A« (Piano »A«), s katerim je 
ukazalo izoblikovati t. i. manevrsko maso, ki bi bila na voljo poveljniku armadnega zbora, 
poveljeval pa bi ji poveljnik graničarjev general Carlo Danioni ali poveljnik topništva general 
Giuseppe Castellano. Ta oddelek naj bi bil sposoben prodreti v kateri koli kraj Ljubljanske 
pokrajine. Poveljstva enot so morala sporočiti možnosti za morebitno nastanitev oddelka. 
(Arhiv IZDG, f. 661/III it.; Zbornik NOV, V/2, dok. 661/III it., povelje XI. a. z., št. 02/350, dne 
15. 1. 1942 - Piano »A«.) Kot kaže, niso uporabili tega oddelka, ker je kmalu prišlo povelje 2. 
armade za drugačno preureditev enot. Glej dok. 50.
212
- v Logatcu
- v Novem mestu.
V drugih posadkah bodo premične skupine manjše, in to v razmerju 
z manjšimi silami samih posadk.
2. ) - Teritorialna razdelitev karabinjerjev
Zaradi umika majhnih posadk vojske, nujnega zato, da se preprečijo napadi 
upornikov na naše številčno šibkejše sile, in zato ker je to zahtevala zimska 
nastanitev, so nekateri teritorialni oddelki karabinjerjev ostali osamljeni.
Rešitvi, ki ju je mogoče sprejeti, da se preprečijo takšne neprijetnosti, sta dve:
1) - okrepiti postaje karabinjerjev
2) - odpraviti take postaje.
O prvi rešitvi:
- če se postaje okrepijo s številčno skromnimi jedri, bi bila celotna sila 
vseeno nezadostna za odbijanje napadov upornikov;
- zato bi jih morali okrepiti z dokaj močnimi enotami. To pa ni mogoče, 
ker zoper to govorijo razlogi zimske nastanitve, logistike in urjenja. 
Torej ne preostane nič drugega kot sprejetje druge rešitve, da se 
odpravijo med zimskim časom postaje, ki so najbolj oddaljene od 
posadk vojske.7 8
3. ) - Varovanje premoženja, ki ga je zapustila nemška narodna skupina.
Z 20. decembrom se bo končala izselitev nemške narodne skupine. Zaradi 
odhoda družin so na voljo enote vojske, ki so jim bile dodeljene za zaščito.
Poveljstva velikih enot veliko pričakujejo od vrnitve teh enot, s čimer bi se 
olajšala služba varstva in straže, ki je zadnje čase spet težja zaradi uvedbe stalne 
pripravljenosti.
Torej je nujno, da se mi takoj sporoči, katere enote so bile polagoma oproščene 
te službe, da jim lahko določim druge naloge.
4. ) - Oborožitev za finančno stražo
Od poveljstva 2. armade sem znova zahteval 243 pušk in 40 pištol z ustreznim 
jermenjem in strelivom, da bi jih izročil v čuvanje krajevnim poveljstvom finanč­
ne straže, ta pa bi kdaj pa kdaj razdelila material med slovensko osebje.
Takšen ukrep sem sprejel, da bi bilo mogoče nadzorovati uporabo oborožitve 
in zagotoviti oskrbo s strelivom. Oborožitev nekdanje jugoslovanske vojske, 
odvzeta na začetku sovražnosti, je bila že izročena središčem za zbiranje vojnega 
plena, ki jih je postavila intendanca 2. armade, torej ni več dosegljiva. Poskrbel 
sem, da je tudi preostalo orožje dočakalo isto usodo.
PROMEMORIJA
Dogodki 1. decembra
Kaže, da je visoki komisar poslal v Rim protest zaradi streljanja - po njegovem 
mnenju popolnoma neupravičenega - ki so ga vojaki izvedli na raznih točkah 
v Ljubljani po dogodku z bombami na Tromostovju.9 Visoki komisar je o stvari 
govoril v Rimu med svojim zadnjim potovanjem pred nekaj dnevi.
7 Glej dok. 32, op. 16.
8 Glej dok. 31, op. 9.
9 Glej dok. 40, op. 3.
213
Vse to je posledica stremljenja javne varnosti, da minimizira vse uporniške 
dogodke, ki jih vojaška oblast odkrije in zatre brez njene neposredne intervencije. 
Javna varnost ne dopusti, da so mrtvi na Trmostovju vrgli bombe, kot ne dopusti, 
da so vojaki streljali z oken nekaj hiš.
Kaže, da bo visoki komisar govoril o stvari na sestanku in da bo pozval 
vojaško oblast, naj zavre ali vsaj vedno nadzoruje akcijo vojakov.
Dok. 39
Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora za propagandni 
urad 12. 12. 1941.1
decembra 1941 XX
ZADEVA: Sestanek na visokem komisariatu dne 12. decembra 1941
PROMEMORIJA ZA PROPAGANDNI URAD
- Propaganda v tisku:
Na predlog ekscelence poveljnika bo visoki komisar zaradi boja zoper obrekoval­
no dejavnost lista »Slovenski poročevalec« poskrbel za izhajanje takšnega »Sloven­
skega poročevalca«, ki bo imel ravno takšne tiskarske značilnosti, tako da bo 
posnemal ilegalni časopis.
Namen časopisa je narediti zmedo s članki, ki ne smejo pokazati, da gre za lažne 
kopije pamfleta, morajo pa zanesti nered v podtalno organizacijo.
Objavljeni bodo članki, ki bodo inteligentno zakrinkani in ki bodo dajali prebi­
valstvu občutek o resničnih razmerah, o potrebi, da je nesmiselno vztrajati v sovraž­
nih manifestacijah, da je bolje, če se tolpe razidejo itd. itd.
Propagandni urad in stotnik Bianchi sta vabljena k sodelovanju in naj pošiljata 
na visoki komisariat članke z omenjeno vsebino.1 2
- Propaganda po radiu
Visoki komisariat je sporočil, da bo glede na to, da ni dobil dovoljenja za 
zaplembo radijskih sprejemnikov med slovenskim prebivalstvom, 3 uporabil radio kot 
propagandno orodje.
1 NAW, T-821, R-271, p. 555-556.
2 Nimamo podatkov, da bi italijanski okupator začel izdajati lažni Slovenski poročevalec. Pač 
pa je poveljstvo 2. armade pozneje začelo izdajati periodično glasilo »Delo za Slovence« 
s podnaslovom »Prava resnica za narod«. Do maja 1942 sta izšli dve številki. Visoki komisar 
Grazioli je kritiziral tako vsebino kot način razširjanja. »Periodični list so - kot sem obveščen 
- razširjali po Ljubljani pripadniki oboroženih sil, ki so šli v posamezna stanovanja in po en 
izvod dali osebi, potem ko so si zapisali njene podatke. Glede tega sistema razdeljevanja se 
lahko reče, da je neustrezen, in si dovoljujem obrniti Vašo pozornost na to propagandno delo, 
ki ga vojaška oblast izvaja popolnoma samostojno med civilnim prebivalstvom. Po tej pobudi 
resnično ni bila podvržena pregledu vsebina lista niti ni bil poslan kakšen izvod (izvod, ki ga 
imam, mi je posredoval Slovenec). Kar pa se tiče vsebine tega lista, se lahko vidi, gre za 
gradivo, ki so ga objavili že vsi slovenski časniki, kateri uporabljajo le vestnik Agencije 
Stefani in ki imajo, kakor veste, skupno naklado okoli 50 tisoč izvodov. Moram še dodati, da 
je oblika, kar se tiče jezika, popolnoma zgrešena. Sestavljalci res nimajo popolnega znanja 
slovenščine in pri prevajanju raznih novic uporabljajo italijansko skladnjo, in to tako, da je 
besedilo v slovenščini čisto nerazumljivo in nepomembno.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XIII it.; 
Graziolijevo pismo Roatti, št. 759/7/zaup., dne 6. 5. 1942.)
3 Glej dok. 62, op. 11.
214
Oddaje bodo vsak večer ob 20.15 uri, takoj po branju naših poročil.
Veselilo ga bi sodelovanje s tem, da bi se mu občasno pošiljali povzetki vojaškega
položaja, namenjeni objavi na radiu.
Poleg tega je opozoril, da ilegalni slovenski radio oddaja po navadi na valovni 
dolžini 30,5 in ob 17. uri v dneh, ko se upornikom zdi potrebno oddajati, da sporočajo 
ukaze in novice.4
_ Darila za vojsko
V. k. je dal na voljo enotam a. z. naslednji material:
- 5 radijskih sprejemnikov, zaplenjenih prebivalstvu, je treba izročiti ravno 
toliko enotam;
- 5000 zavojčkov cigaret, ki jih bo ekscelenca poveljnik delil med obiski, ki jih bo 
izvedel v enotah med bližnjimi božičnimi prazniki in pri katerih bo obedoval (24., 25. 
in 26. decembra);
- božični paketi. V. k. bo prosil za imena enot in krajev, kamor naj se pošljejo 
paketi;
- mogoče tudi konjak.
Pri izročanju zgoraj omenjenega materiala enotam je treba povedati, da gre za 
darilo visokega komisarja.
- Šolska prehrana
V. k. je izrazil željo, da bi poveljniki tistih posadk, kjer bi se uvedla šolska 
prehrana, bili na otvoritvi ali da bi izvedli kakšen obisk, s čimer bi se povečalo 
vrednotenje te posebne oblike pomoči.5
- Dvorane Dopolavora za oborožene sile
V. k. namerava ustanoviti dvorane Dopolavora za oborožene sile, za kar naj bi se 
izkoristili okrašeni in ustrezno urejeni prostori. 6
Zaprositi v. k. za vse, kar je potrebno za uresničenje te namere.7
4 Misli na Radio Osvobodilne fronte »Kričač«, ki so ga izdelali člani radiotehničnega sektorja 
centralne tehnike KPS v Ljubljani. Oddajati je začel 17. novembra 1941 v Ljubljani in je 
oddajal v začetku dvakrat in nato trikrat na teden. Program zanj so pripravljali slovenski 
kulturni delavci, med njimi Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, organizirani v kulturnem plenu­
mu OF. Italijanske oblasti so ga zasledovale na vse mogoče načine, tudi z goniometri, vendar 
ga niso mogle izslediti, ker je zelo spreminjal kraje oddajanja. Okupatorjevi uradniki so 
posamezne oddaje tudi zapisovali in prevajali v italijanščino, tako da je v arhivih ohranjenih 
nekaj prevodov oddaj. Oddajanje so prekinili, ko je okupator aprila 1941 prebivalstvu odvzel 
radijske sprejemnike. Glej Sonja Reisp: Kričač Radio Osvobodilne fronte. Ljubljana 1975.
5 Italijanski okupator je v okviru Italijanske liktorske mladine Ljubljane (GILL) začel organi­
zirati šolske kuhinje, da bi učenci, vpisani v GILL, imeli zastonj kosilo. Do 11. decembra 1941 
je od 765 šol v Ljubljanski pokrajini s 50.284 učenci imelo šolsko kuhinjo 175 šol in je 
dobivalo kosilo 6332 učencev; tj. približno toliko, kolikor je bilo članov GILL. (Slovenec 11. 
12. 1941.)
6 V Ljubljani je italijanska vojska že kmalu po zasedbi začela ustanavljati domove Dopolavora 
za oborožene sile. Prvi dom je odprl predsednik Dopolavora iz Rima Rino Parenti. (Slovenec, 
24. 5. 1941.)
7 V zvezi s sestankom dne 12. decembra 1941 se je ohranila tudi spomenica za urad za službe 
XI. armadnega zbora. Ta se glasi:
»Material, zaplenjen upornikom: bo v. k. pošiljal oboroženim silam. Sporazumeti se za 
vrnitev tistega, ki je na voljo.
Zavetišče upornikov v vojaških bolnišnicah: Z namenom preprečiti morebitne pobege, je v. 
k. izrazil željo, da bi ranjene upornike držali v vojaških bolnišnicah. Odrediti, da bodo 
v vojaških bolnišnicah v Ljubljani, Kočevju in Novem mestu za ta namen pripravili najmanj 
po eno (v bolnišnici v Ljubljani 2) sobo.
215
Dok. 40
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora o manifestaciji 
Osvobodilne fronte 1. 12. 1941 in zapisnik s sestanka pri 
visokem komisarju za Ljubljansko pokrajino 12. 12. 1941.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, 17. decembra 1941/XX
Operacije
Mesečni sestanek na visokem komisariatu
POVELJSTVU 2. ARMADE VOJAŠKA POŠTA 10
Dne 12. tega meseca je bil drugi mesečni sestanek na visokem komisariatu 
v Ljubljani zaradi pregleda razmer in izmenjave idej o sredstvih, s katerimi bi se 
uprli morebitnemu poslabšanju položaja.
Posredujem zapisnik s sestanka.
Sinoči sem iz zaupnega vira, ki ga ne imenujem, da ga ne bi izpostavil morebitnim 
represalijam, dobil kopijo poročila, ki ga je v. komisar poslal notranjemu ministrstvu 
in ki zadeva dogodke 1. decembra.
Nimam razloga za dvom o verodostojnosti dokumenta, katerega kopijo prilagam.
Poudarjam - v primerjavi s tistim, kar v. komisar poroča notranjemu ministrstvu 
- kar je v zapisniku rečeno o izgredih 1. decembra.2 Ekscelenca Grazioli je namignil 
na strele s puško, ki so zato, ker so bili izstreljeni na različnih točkah v mestu, lahko 
dali vtis, da se dogaja nekaj resnega: vendar je stvar razložil tako, da je ni mogoče 
prikazati kot neprijetnost, ki bi jo bilo mogoče naprtiti vojaškim oblastem. Poveljnik 
pehote v diviziji »Granatieri di Sardegna« je dal vedeti, da so bile črne srajce in enote 
v službi javnega reda na voljo javni varnosti in da torej niso bile podrejene vojaškim 
oblastem.
V poročilu osrednji oblasti so bila dejstva popačena tako, da je na vojake padla 
odgovornost za tisto, kar se je zgodilo, in to »kljub odločni akciji« policije: ne samo, 
da je akcija, ki so jo organizatorji več kot mesec dni trobili na vse strani, imela popoln 
uspeh, temveč tudi odločno izzveni kot klofuta političnim oblastem, in kar je še huje, 
načelu oblasti. Edina odločna represivna akcija v tolikšni sivini je akcija vojakov, 
čeprav je bila podrejena javni varnosti.
Vedenje vojakov je bilo na splošno mirno: številni častniki so sodelovali v akciji 
tihega ustrahovanja, ki so jo izvajali predstavniki odbora OF, ki so prihajali v javne 
lokale in že s svojo navzočnostjo pripravili civilno prebivalstvo do tega, da je 
zapustilo lokale in se vrnilo na domove.
Usnje in kava: Izdati navodila, da se enote ne bodo obračale s prošnjami naravnost na 
poveljstvo a. z., ki bo poskrbelo za ustrezno porazdelitev, in to tako, da bo najprej ustreglo 
najbolj potrebnim enotam. Na voljo a. z. je nadaljnjih 10 kvintalov kave. Treba jo je ponovno 
razdeliti menzam.
Izmenjava dopisov s kvestorjem za Ljubljansko pokrajino: Za večjo hitrost naj bi uporabili 
kurirja karabinjerske skupine Ljubljana, ki vsak dan potuje na poveljstvo armade.« (Arhiv 
IZDG f. 701/1 it. Promemoria per l’ufficio servizi.) Sklep, da se material, zaplenjen partiza­
nom, izroči vojski, je poveljstvo XI. armadnega zbora 14. decembra 1941 sporočilo povelj­
stvom podrejenih enot. Enako je storilo s sklepom glede prošenj, ki so jih enote neposredno 
pošiljale visokemu komisarju. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/III it., pismi pov. XI. a. z., št. 03/9726 Sz 
in 03/9727 Sz, dne 14. 12. 1941.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 568-581.
2 Glej dok. 38, op. 2.
216
Niso reagirali, ker njihova akcija osamljenih posameznikov ne bi imela praktičnih 
rezultatov in ker sodi dolžnost zatiranja takšne oblike dejavnosti v pristojnost 
policije.
Vse to dokazuje, da imajo vojaki in častniki dobre živce, vendar pa imajo odprte 
oči, ker nočejo in ne smejo biti presenečeni.
Opozoril sem že na nagnjenost političnih oblasti k pomanjševanju (pomena) 
izgredov: v posebnem primeru 1. decembra je bila ta nagnjenost še poudarjena, 
neprijetna slaba okoliščina zraven pa je, da se je krivda prevrgla na vojake in da se je 
izvzel tisti, ki bi moral posredovati, to je policija, posredno pa tudi »vrlo slovensko 
prebivalstvo«.
Drugih pripomb nimam. Vojaške oblasti bodo še naprej šle po poti, ki so jo 
začrtali ukazi od zgoraj, in ne bodo dovolile odstopanja na stranpoti, kadar se 
znajdejo pred okoliščinami, v katerih gre za ugled in dobro ime vojske.
Ta dvojni obraz političnih oblasti bom upošteval tako, da bom ustrezno urejal 
medsebojne odnose.
General armadnega zbora 
Poveljnik 
Mario Robotti
VISOKI KOMISARIAT ZA 
LJUBLJANSKO POKRAJINO 
OSEBNO TAJNIŠTVO
ZAUPNO DVOJNA OVOJNICA 
3. decembra 1941
54/strogo zaupno 
Sporočilo
NOTRANJEMU MINISTRSTVU 
Kabinet
RIM
Po mojem telefonskem sporočilu št. 07453 z dne 1. t. m.3 moram opozoriti na 
naslednje:
1) Na dan 1. decembra, ki je bil pripravljen z močno propagando in s širokim 
razdeljevanjem letakov in drugih tajnih publikacij s strani komunistične partije in 
skrajno nacionalističnih elementov, ki so se že povezali s komunizmom - in razglašen
3 Visoki komisar Grazioli je 1. decembra 1941 poslal notranjemu ministrstvu in vodji policije 
v Rimu tole brzojavko: »07453. Kljub tajni pisni propagandi komunistov je današnji dan 
potekel normalno. Policijski organi so aretirali sedem oseb, ki so jih zalotili pri širjenju 
letakov in podtalnega tiska. V nekaterih razredih srednjih šol je bila obrobna manifestacija 
za spomin na ustanovitev bivše jugoslovanske kraljevine. Uvedel sem ustrezne ukrepe. Na 
univerzi pa so bila redna predavanja brez zapletljajev. Ob devetnajsti uri je slovensko 
prebivalstvo skoraj popolnoma izpraznilo javne lokale in ceste. Ob isti uri je eksplodiral 
majhen peklenski stroj na Čevljarskem mostu. Vojaki, ki so bili v stalni službi blizu 
Tromostovja in drugi vojaki ter vojaki prostovoljci iz 8. bataljona »M« v službi ali pa ob 
prostem izhodu v to mesto, so izstrelili mnogo strelov in ubili Viktorja MEDENA, starega 65 
let, trgovca, in smrtno ranili Slavka GRIČARJA, starega 45 let, uslužbenca ter Jakoba JANA, 
starega 38 let, industrialca. Vsi trije so iz tega mesta in ko so se oddaljevali od kraja 
eksplozije, se niso ustavili na poziv vojakov. Nekaj strelov iz pušk je bilo izstreljenih proti 
zasebnemu stanovanju v Čevljarski ulici. Varstvo se nadaljuje vztrajno in učinkovito in je 
javni red normalen.« (Arhiv IZDG, f. 690/11 it.) Približno enako je 2. decembra 1941 poročalo 
(št. 658/2) poveljstvo karabinjerske skupine Ljubljana poveljstvu karabinjerjev 2. armade in 
vrhovnemu poveljstvu karabinjerjev v Rimu. (Prav tam.)
217
za revolucionarni dan slovenskega ljudstva, ki se mora množično upreti »zatiralcu«, 
so bile naslednje manifestacije:
a) v neki stranski mestni ulici je eksplodiral peklenski stroj z omejeno močjo, 
čigar učinek je bil zaradi močnega poka predvsem moralnega značaja;
b) od 19. do 20. ure prebivalstva skoraj ni bilo ne na cestah ne v javnih lokalih;
c) na srednjih šolah so bile posamezne manifestacije, del učencev je za minuto 
vstal in počastil spomin na obletnico nastanka nekdanje jugoslovanske kraljevine;4
d) nič posebnega se ni zgodilo v drugih središčih pokrajine.
2) Cilj, ki so si ga postavili komunisti, se je torej popolnoma izjalovil, to pa iz 
naslednjih razlogov:
a) zaradi široke in plodne preventivne akcije policijskih organov;
b) zaradi navzočnosti močnih vojaških posadk;
c) zaradi znamenj reakcije v zdravi množici prebivalstva, ki obsoja akcijo komu­
nistov, bodisi zaradi izgredov, ki jih povzročajo, bodisi zato, ker se boji vse ostrejšega 
odnosa italijanskih oblasti.
Značilno je bilo vedenje univerzitetnih študentov, ki so redno hodili na predava­
nja in niso izzivali takšnih izgredov, tako da bržkone hočejo pokazati, da so se 
streznili.
Po eksploziji bombe so vojaki (navadni vojaki in črne srajce) v službi javnega reda 
v bližini kraja dogajanja začeli streljati na civilne osebe, ki so se ustrašile eksplozije 
in se skušale v teku oddaljiti. Ob tej priložnosti sta bili ubiti dve osebi, in to Meden 
Viktor, star 65 let, predsednik ljubljanske trgovske zveze, in Jan Jakob, star 38 let, 
tovarnar, tudi iz Ljubljane. V neki gostilni je bil hudo ranjen GRIKAR Slavko, star 45 
let, zaposlen na visokem komisariatu (glej prilogo št. I).5
Čez kakšnih deset minut so prišle na položaj dežurne patrulje v službi javnega 
reda in vojaki, ki so imeli prosto (oboroženi) in ki so začeli streljati, kajti razširil se je 
glas, da so z nekega okna počili streli. Tudi v drugih delih mesta so častniki in vojaki 
začeli streljati na okna ali v zrak, ne da bi vedeli, zakaj streljajo in na koga.
Nekaj pred policijsko uro (21) je prišlo iz lokala v bližini škofijskega urada 
kakšnih trideset katoliških študentov z duhovnikom; nemudoma so bili obkoljeni, 
opsovani in odpeljani proti središču mesta, z dvignjenimi rokami, dokler niso bili 
izpuščeni po posredovanju policijskih organov.6
Prva reakcija po eksploziji bombe je popolnoma upravičena.
Prizori, do katerih je prišlo potem, dokazujejo stopnjo živčnosti, ki se je polastila 
vojakov, razmeščenih v tej pokrajini, in ki je nastala zaradi akcij njihovih poveljni­
kov.
To prav gotovo ni bil nastop moči, marveč po mojem mnenju dokaz nemoči, 
pomanjkanja nadzorstva nad lastnimi možmi in panike.
4 Glej France Škerl: Ljubljanske srednje šole v letih 1941-1945. Prispevki k zgodovini Ljublja­
ne v letih fašistične in nacistične okupacije. Ljubljana 1964, str. 58-74.
5 Komandant bataljona Narodne zaščite v Mostah v Ljubljani Lojze Nusdorfer je v prvodecem- 
brski akciji Osvobodilne fronte pod balkoni današnje blagovnice Tromostovje okoli 19. ure 
vrgel petardo. Italijanski vojaki - grenadirji in fašisti - so začeli besno streljati na poslednje 
mimoidoče, ki so hiteli na svoje domove, in v okna okoliških hiš. Pri tem so ubili trgovca 
Viktorja Medena in industrialca Jakoba Jana ter hudo ranili uradnika Slavka Gričarja. Glej 
dok. 38, op. 2.
6 Da bi zmanjšala učinek prvodecembrske akcije Osvobodilne fronte v Ljubljani, je hotela 
organizirana skupina »Stražarjev« in »Mladcev« med 19. in 20. uro napraviti demonstrativni 
pohod po Ljubljani. Po pobožnosti v frančiškanski cerkvi naj bi se zbrali na današnji 
Cankarjevi cesti, kar pa jim ni v celoti uspelo. Ko so prihajali od cerkve, so jih italijanski 
vojaki razganjali in jih je le del prispel na omenjeno mesto, del pa so jih odpeljali na policijo, 
kjer je dr. Lambert Ehrlich pojasnil »nesporazum« in so jih izpustili.
218
Kljub odločni akciji policijskih organov je bilo vse do 21.10 ure slišati streljanje. 
Na vse zgoraj omenjeno sem odločno opozoril tukajšnjega poveljnika divizije
vojske.7
Za pravilnost prepisa Visoki komisar
polkovnik načelnik štaba Emilio Grazioli, s. r.
Annibaie Gallo
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Štab
ZADEVA: Zapisnik s sestanka, ki je bil na visokem komisariatu dne 12. decembra 
1941-XX.
Sestanka so se udeležili:
- visoki komisar za Ljubljansko pokrajino
- poveljnik XI. armadnega zbora in načelnik štaba
- poveljnika divizij in njuna načelnika štabov
- poveljnik graničarjev XI. a. z.
- kvestor za Ljubljansko pokrajino
- poveljnika topništva in inženirstva XI. a. z.
- predsednik in tožilec vojaškega vojnega sodišča v Ljubljani
- poveljnik bataljona kraljeve finančne straže
- višji častnik pri visokem komisariatu
- častnika iz poveljstva XI. a. z.
Sejo, ki je v ozračju teh dni pomembnih dogodkov, ko se krepi vojna, ki je že 
postala medcelinska, je začel ekscelenca visoki komisar z mogočnimi besedami 
pohvale za oborožene sile, ki jim je Narod zaupal uresničenje svojih življenjskih 
hotenj in svoje vélike usode.
Po tej počastitvi oboroženih sil je v. k. poudaril konkretne in tvorne uspehe, že 
dosežene na prvem izmed teh sestankov, katerih uvedbo ceni tudi osrednja oblast.
Popolno priznanje je dobil znatni prispevek vojaških oblasti za dosego tesnega 
sodelovanja, za delo, ki se je vedno držalo linije, tesno povezane z navodili političnih 
oblasti. Visoki komisar je vesel, da lahko poudari tako popolno privrženost.
Pregled raznih zadev, ki so predmet sestanka, se je začel s proučitvijo glavnih 
dogodkov, ki so se pripetili v obdobju med prvim in drugim sestankom:
a) dne 1. decembra;
b) napad v Preserju.
Kar zadeva prvi dogodek, je v. k. na kratko povzel dejavnost upornikov ob 
obletnici ustanovitve nekdanje jugoslovanske kraljevine, pri čemer je poudaril, da se 
je prebivalstvo pokrajine v celoti vzeto dobro vedlo; nasprotno pa je šlo za popolno 
obliko demonstracij s strani prebivalstva v Ljubljani in Novem mestu, krajih, kjer je 
tudi bilo nekaj izgredov.
Neškodljive manifestacije skupin ali celih razredov srednješolcev, ki so počastili 
jugoslovansko tradicijo s »stanjem«, so bile strogo kaznovane z izključitvijo krivcev 
in delnim ali popolnim zaprtjem šol.
Najhujši incident tega dneva se je pripetil v Ljubljani, kjer je bil na Tromostovju 
nastavljen peklenski stroj, ki naj bi eksplodiral ob 7. uri in s tem dal znamenje za 
začetek prevratnih manifestacij.
7 Misli na poveljnika divizije sardinskih grenadirjev, generala Taddea Orlanda.
219
1
Visoki komisar je razumevajoče in pohvalno opisal vedenje vojakov v službi 
javnega reda, katerih energična, takojšnja in odločna reakcija v trenutku eksplozije 
in bega pravih ali domnevnih napadalcev je že v kali zatrla načrte upornikov. 
Učinkovita strelna akcija, silovita in nasilna, je imela odličen izid, kajti bila je 
zgledno svarilo za zlonamerneže.
Informatorji so sporočili, da samo prebivalstvo niti od daleč ne kritizira odločne 
oblike represije s strani italijanske vojske, marveč v celoti zavrača početje zločinskih 
napadalcev, ki so s svojim nepremišljenim dejanjem prizadeli nič krive ljudi.
Ugotovilo se je - zaradi popolnosti demonstracije ljubljanskega prebivalstva, ki je 
izzivalno zapustilo javne kraje ob 19. uri in se umaknilo na domove (na ukaz odbora 
Osvobodilne fronte) - da so nekaj minut pred določeno uro prišle v razne kavarne 
skupine mladeničev, ki so s svojim vedenjem na očiten način prisilili obiskovalce 
k odhodu in skušali zanetiti protiitalijanske manifestacije s pomočjo mirnih gostov. 
V. k. izjavlja, da za to ne ve, vendar je to potrdil poveljnik skupine karabinjerjev 
»Milano«.
V celoti je dan 1. decembra potrdil - pravi v. k. - prepričanje, da je množica 
slovenskega prebivalstva v celoti mehka, brez hrbtenice in da jo je lahko ustrahovati. 
Toda represivna akcija mora biti usmerjena predvsem proti prevratniški manjšini, ki 
z močnim propagandnim delom, podkrepljenim z grozotnimi maščevalnimi in nasil­
nimi dejanji, obvladuje preostalo prebivalstvo in ga sili, da ji je naklonjeno.
Takšno naklonjenost bo treba zatreti tako, da se razširijo kazenski ukrepi na vse 
tiste, ki s popustljivim vedenjem vpričo ustrahovanja upornikov omogočajo lažje 
uresničevanje njihovih zločinskih načrtov.
V ta namen je visoki komisar prosil osrednjo oblast za dovoljenje, da lahko 
zapleni vse imetje simpatizerjem, imetje, ki bi ga bilo mogoče deloma uporabiti za 
povračilo neogibne škode, ki jo imajo nedolžne osebe.8
Kar zadeva drugi dogodek, »izdajalski napad na postojanko v Preserju«, je bilo 
dogovorjeno, da bo krivcem, ki so priznali dejanje (38 od 40 aretiranih), čimprej 
sojeno in da bodo strogo kaznovani.9
Maščevanje nedolžnih žrtev, ki so bile barbarsko mučene, se bo po možnosti 
izvedlo z izvršitvijo smrtne kazni natanko na tistem kraju, kjer so banditi zagrešili 
zločin.
Na trenutne razmere poleg posledic manifestacij 1. decembra vpliva tudi sedanji 
tržaški proces proti slovenskim teroristom, proces, ki se bo končal z nekaj obsodbami 
na smrt.10
8 Nisem našel Graziolijevega predloga iz tistega časa. Dne 5. marca 1942 je poveljnik 2. armade 
general Roatta pisal guvernerju Dalmacije, visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino in 
prefektu za Reško pokrajino ter predlagal, da bi za pomirjenje priključenih pokrajin uporab­
ljali ostre ukrepe. Tako bi naj internirali v Italiji družinske člane partizanov ali moških, ki so 
brez jasnih motivov na begu, vsem drugim svojcem pa bi zmanjšali racionirano preskrbo in 
jim tudi onemogočili gibanje iz kraja v kraj. Ker je omenjene funkcionarje vprašal za mnenje, 
mu je Grazioli odgovoril, da soglaša glede internacije in omejitve gibanja, ne pa z zmanjša­
njem preskrbe, ker bi to še bolj združilo ljudi s partizani in »ustvarilo nekoristne .mučence1 
Osvobodilne fronte.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/II it., Roattovo pismo, št. 2468/AC/tajno, dne 5. 3. 
1942, Graziolijev odgovor, št. 447/7/zaup., dne 12. 3. 1942.) Glej dok. 100, op. 8.
9 Glej dok. 41, op. 3.
10 Italijanska politična policija je v 1940. letu izsledila nekaj stotin slovenskih protifašistov iz 
Slovenskega primorja. Razdelila jih je v tri skupine, in to v komunistično, iredentistično in 
teroristično. Postavila jih je pred posebno sodišče za obrambo države v Rimu, ki je priredilo 
sodno obravnavo v Trstu od 2. do 14. decembra 1941. V prvo skupino je policija uvrstila 26 
obtožencev, v drugo 22 in v tretjo 12, tako da je sodišče sodilo 60 obtožencem. Devet jih je 
obsodilo na smrt, druge pa na večletne zaporne kazni (30 obtožencev celo na 30 let, vseh 47 
obsojencev je dobilo skupno 978 in pol leta ječe), štiri pa je oprostilo. Potem ko so štiri
220
Poveljnik vojaških sil v Sloveniji je osvetlil ukrepe, sprejete zato, da se prepreči 
vsakršna akcija in da se nemudoma zatre sleherni zločinski poskus. Predvsem je 
treba odločno odgovarjati na okrepljeno preureditev oboroženih tolp in komunistič­
no dejavnost, ki - zakrinkana pod slovenskim nacionalizmom - pripravlja obsežen 
program atentatov in napadov, brezhibno organiziranih z vojaškega vidika. Povelj­
nik XI. a- z. je povedal, da je cilj dveh vrst ukrepov v bistvu takle:
- Prva vrsta: iskanje oboroženih tolp, njih preganjanje, dezorganizacija in uniče­
nje.
Takšno dejavnost bodo razmeščene enote opravljale tudi zaradi urjenja, in to 
v tistih conah, kjer se verjetno zbirajo uporniške tolpe (Krim, Mokreč itd.).
- Druga vrsta: z vzdrževanjem stalne pripravljenosti v raznih posadkah prepreči ­
ti presenečenje;
- same posadke je treba utrditi zoper presenetljive napade z gradnjo pasivnih 
ovir (suhimi zidovi in žičnimi ovirami), z zaščito barak, samotnih stražarnic in 
dostopov k občutljivim napravam (da se izogne mitraljiranje barak, kot se je to 
zgodilo v Preserju);
- okrepiti je treba strelno moč osamljenih postojank z dodelitvijo avtomatskega 
orožja;
- zagotoviti je treba naglo posredovanje, ki bo kos sleherni zahtevi, kjer se to 
pokaže za potrebno, in to z ustanovitvijo mobilnih skupin, pripravljenih na 
premike z vedno razpoložljivimi vozili:
- s približno močjo bataljona v posadkah v Ljubljani, Kočevju, Logatcu in 
Novem mestu;11
- z manjšimi enotami v drugih posadkah;
- široko je treba nadzorovati tiste naprave, ki zaradi svojega pomena utegnejo 
biti učinkovit cilj upornikov.
Ti varnostni ukrepi bodo še okrepljeni v dneh, ko se bodo izvrševale smrtne 
obsodbe, izrečene na posebnem sodišču za državno varnost v Trstu.
V. k. je jasno dal vedeti, da se v celoti strinja z mnenjem vojaških oblasti, ki so 
popolnoma prilagojene resničnim razmeram v Sloveniji, namignil je, da bi nejasni 
položaj na Hrvaškem in v Dalmaciji utegnil imeti posledice v Ljubljanski pokrajini, 
in opozoril, da se tudi na ravni podrejenih pristojnih organov dela vse, da bi se 
prodrlo v srž nasprotnikove organizacije.
Prvi konkretni uspeh je bil dosežen z razkrinkanjem organizacije, ki je pod krinko 
intendance dobavljala material oboroženim tolpam. Zaplenjeni material bo izročen 
oboroženim silam v Sloveniji.
Kar zadeva uporabo VIII. bataljona črnih srajc »M«, je bilo jasno povedano, da bo 
moral v. k. od časa do časa ponoviti zahtevo, sicer pa je ta bataljon v vseh pogledih 
podrejen vojaškim oblastem.12
Ko je bil na tak način opredeljen program oborožene reakcije zoper zločinsko 
dejavnost upornikov, so bili pregledani nekateri ukrepi propagandnega značaja, 
s katerimi naj bi se vplivalo na razpoloženje prebivalstva, omajanega z lažnivim 
komunističnim ilegalnim tiskom.
obsojence pomilostili oziroma jim smrtno kazen zamenjali z zaporno, so drugih pet obsojen­
cev (Pinko Tomažič, Simon Kos, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Ivan Vadnal) 15. decembra 1941 
ustrelili na strelišču na Opčinah pri Trstu. Pinka Tomažiča so po vojni odlikovali z redom 
narodnega heroja. (Tone Ferenc: Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940. 
Ljubljana 1977.
11 Glej dok. 38, op. 7.
12 Glej dok. 30, op. 4.
221
Za boj proti obrekovalni dejavnosti lista »Slovenski poročevalec« je poveljnik Xi. 
a. z. ponovil predloge, ki jih je že nekajkrat dal, in sicer, da se ustanovi časopis, ki bi 
srdito tolkel po »Slovenskem poročevalcu«, njegovih pretiravanjih in zlobi, njegovih 
žalitvah Italije in fašizma, njegovih izmišljotinah.13
Visoki komisar se je tudi pridružil misli, da je potreben živahnejši protinapad na 
zmerjaški slovenski list, pri čemer pa je povedal, da je njegov načrt ustanoviti takšen 
»Slovenski poročevalec«, katerega tiskarske značilnosti bi bile ravno takšne kot pri 
ilegalnem časopisu.
Cilj takšnega hlinjenja: ustvariti zmedo s članki, ki sicer ne bi smeli pokazati, da 
gre za ponarejene kopije zmerjaškega lista, morali pa bi vnesti negotovost in razdor 
v prevratno organizacijo. Takšni članki, ki bi morali biti umno zakrinkani, bi morali 
dati prebivalstvu natančen občutek resničnega stanja, poudariti bi morali potrebo, 
da ni vredno vztrajati v jalovem sovražnem stališču, in priložnost, da se oborožene 
tolpe razpustijo, da ne bi ustvarjali nepotrebnih mučenikov.
V. k. je razložil, kakšno propagandno dejavnost je treba razvijati:
- protinapadi v lokalnem tisku;
- tedensko lepljenje dvojezičnih plakatov;
- tajno in neprikrito trošenje letakov;
- radijske oddaje. Ob tej priložnosti je v. k. dal vedeti, da osrednja oblast ni 
dovolila zapleniti radijskih sprejemnikov med slovenskim prebivalstvom. To je 
treba izrabiti za to, da se radio izkoristi kot propagandno orodje. Radijska 
sporočila bodo na sporedu vsak večer ob 20.15, takoj po poročilih.
Poleg tega je opozoril, da ilegalni slovenski radio oddaja po navadi na valovni 
dolžini 30,5 in ob 17. uri v dneh, ko se komunističnim voditeljem zdi potrebno 
oddajati ukaze in novice.
Visoki komisar je dejal, da bo vesel, če bodo pri našem »Slovenskem poročevalcu« 
sodelovali tudi častniki s primernimi članki, in če mu bodo vojaške oblasti občasno 
pošiljale povzetke vojaškega položaja, ki naj bi šli v radijski program.
Visoki komisar je potem na kratko obdelal program, ki se razvija in ki ga je treba 
razvijati na političnem področju in na področju pomoči. To je mogoče povzeti takole:
Dejavnost na političnem področju:
a) zamenjava petih slovenskih komisarjev (podprefektov) v Ljubljani, Novem 
mestu, Črnomlju, Logatcu in Kočevju z italijanskim osebjem;
b) razpustitev prej obstoječih slovenskih sindikalnih organizacij;
c) ustanovitev naslednjih organizacij:
- Dopolavoro,
- Gioventù Italiana del Littorio,
- Skupina kmečkih gospodinj in služkinj;
d) proučiti, ali bi zanesljivo zvesti elementi lahko dobili italijansko državljan­
stvo.
Praktično izvajanje ukrepov, o katerih je govor v točki c, je naletelo na nekaj 
začetnih težav, ki pa so bile potem odpravljene z dobrimi izidi. Vpisovanje v GIL bo 
podrejeno pismenemu dovoljenju staršev, s čimer se doseže prvi otipljivi element za 
pristop k našim ustanovam. Ukrep, o katerem je govor v točki d, se bo izvajal po 
merilih strogega izbora.
Dejavnost na področju dajanja pomoči:
a) Ustanovitev občinskih podpornih zavodov, s tem pa razbremenitev Rdečega 
križa pri opravljanju te naloge. Delovanje takih ustanov bodo vodili organi 
stranke.
b) Uvedba šolskega obroka. Visoki komisar je zahteval, naj v krajih, kjer bodo
13 Glej dok. 39.
222
uvedli šolske obroke, poveljniki posadk kdaj pa kdaj obiščejo šolo, kar bo 
vedno zelo cenjeno, s tem pa se bo še povečala vrednost te posebne oblike 
pomoči.
Ekscelenca poveljnik XI. armadnega zbora je izjavil, da je načeloma pripravljen 
ustreči zahtevi v. k., da se ranjeni uporniki spravijo v vojaške bolnišnice, da bi se 
preprečili pobegi iz civilnih bolnišnic (kot se je že zgodilo),14 kajti v njih ni posebno 
urejenih sob za nadzorovanje.
Zadeva se je končala s prijazno ponudbo v. k., da obdaruje enote armadnega zbora 
_ z radijskimi aparati, cigaretami, božičnimi paketi. Darila bo razdelil ekscelenca 
poveljnik med obiski, ki jih bo opravil med bližnjimi prazniki v enotah, katerih 
nastanitev je najmanj udobna.
Prijaznemu darilu je v. k. dodal obljubo, da bo organiziral okrasitev dvoran 
Dopolavora za oborožene sile, in to tako, da bo ureditev njim prilagojena. 15
Nazadnje so se obravnavale teme, ki zadevajo politične in vojaške razmere 
v Sloveniji, pri čemer so bila razjasnjena naslednja vprašanja:
1) Položaj osamljenih karabinjerskih postaj
Poveljnik XI. armadnega zbora je dokazal, da jih ni umestno okrepiti z vojaki, 
ker:
- če bi bila takšna okrepitev majhna, potem postojanka še vedno ne bi mogla
odbiti napadov upornikov;
- če bi bila okrepitev znatna, bi prišli v neprijetni položaj, da bi premeščali enote
a. z., kar bi škodilo razmestitvenim zahtevam, urjenju, vzdrževanju javnega 
reda in zimski nastanitvi.
Zato se je dogovorilo, da nasprotne si zahteve zgladijo tako, da se odpravi večina 
osamljenih postaj karabinjerjev in da se poveča ozemeljska pristojnost preostalih. 16
Edinole majhne postojanke, ki opravljajo posebno pomembne naloge, bodo 
ustrezno okrepljene.
2) Varovanje imetja, ki ga je zapustila nemška narodna skupina
Ugotovljeno je bilo, da mora takšna služba postati pristojnost slovenskih orožni­
kov v trenutku, ko nemški ljudje zapustijo ozemlje. Od tega trenutka dalje velja, da so 
vojaške enote oproščene te dolžnosti.17
3) Oborožitev za slovensko osebje v finančni in karabinjerski službi
V celoti se je soglašalo s stališčem vojaških oblasti, da se razdeli samo italijanska 
oborožitev, kajti prednost tega je dvojna: mogoče je nadzorovati uporabo orožja in 
zagotoviti dobavo streliva.
Sestanek se je končal z razlago vojaškega tožilca, kakšna so področja pristojnosti 
vojaških in političnih oblasti s pravosodnega stališča.18
14 Ujete partizane in aretirane aktiviste OF, ki so bili ranjeni ali bolni, je italijanska policija 
spravljala v poseben, zastražen oddelek Splošne bolnišnice v Ljubljani, t. i. 4. paviljon. Od 
tam so jih člani Vamostnoobveščevalne službe OF s pomočjo zdravnikov in medicinskih 
sester nekaj rešili (npr. 6. oktobra 1941 Ferda Kravanjo). Dva dni po tem sestanku je 
poveljstvo XI. armadnega zbora zaprosilo poveljstvi obeh divizij, naj v poljskih bolnišnicah 
v Kočevju in Novem mestu pripravijo posebno sobo in v vojaški bolnišnici v Ljubljani dve 
sobi za ranjene in bolne partizane in aktiviste OF, da bi preprečili njihov beg. Dne 
17. decembra 1941 pa ju je opozorilo na potrebne varnostne ukrepe. (Arhiv IZDG, f. 656/V it., 
pov. XI. a. z. št. 03/9725 SZ dne 14. 12. 1941 in št. 03/9817 SZ, dne 17. 12. 1941.) Vendar so 
jetniki še nekaj časa ostali v 4. paviljonu civilne bolnišnice. Glej dok. 47, op. 9.
15 Glej dok. 39.
16 Glej dok. 38, op. 7.
17 Glej dok. 38, op. 8.
18 Glej dok. 42, op. 3.
223
Na prejšnjem sestanku 7. novembra19 je visoki komisar prepustil armadnemu 
zboru možnosti opravljanja le nekaterih funkcij pravosodne politike v določenih 
zadevah.
Na današnjem sestanku je vojaški tožilec v razlagi obsega člena 301 vojaškega 
kazenskega zakonika (v miru), ki ureja to kočljivo snov, poudaril, da je zakonodajalec 
hotel sankcionirati naslednja temeljna načela:
- v prekrških, ki sodijo pod vojaško pravosodje, imajo prednost v preiskovalnem 
postopku vojaški poveljniki;
- vojaškemu pravosodju mora biti zagotovljena pomoč tehničnega elementa.
Iz tega sledi, da so vojaške oblasti vedno pristojne v prekrških, storjenih v mejah 
njihove specifične pristojnosti, če je to očitno ali skoraj očitno.
Preiskovalna dejavnost torej ni pravica poveljstva, marveč njegova natančna 
dolžnost, iz katere izhaja njegova pravica do izvajanja preiskav, povezanih s prekr­
škom.
To pojasnilo vojaškega tožilca je še enkrat dokazalo, da dejavnost a. z. nikakor ni 
presegla pristojnosti, ki jih določa zakon, marveč je bila vedno na liniji popolne 
zakonitosti, kadar je šlo za zbiranje informacij ali represijo.
Vojaški tožilec je bil na koncu svoje razlage naprošen, naj v posebni promemoriji 
opredeli ta načela. Takšna promemorija bo predmet posebnega sestanka, ki bo na 
poveljstvu XI. a. z. (Prilaga se dokument, ki je že prišel na to poveljstvo.)20
Glede na to, da zakon daje vojaškim oblastem - celò poveljnikom na stalnem ali 
začasnem položaju - pooblastila, da obravnavajo zadeve sodne policije, je ekscelenca 
poveljnik XI. a. z. pozval vojaškega tožilca, naj predlaga, kakšne so morebitne 
omejitve, da bi se bilo mogoče izogniti morebitnim nevšečnostim v praktičnem 
izvajanju tako kočljivih funkcij.
O predlogih k/raljevskega/ vojaškega tožilca bomo še poročali.
Dok. 41
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na 
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev 18. 12. 1941.1
SESTANEK PRI POVELJNIKU DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA DNE
18. DECEMBRA 1941 - XX
Namen sestanka: komentirati
a) okrožnico generalnega štaba kopenske vojske 22500 z dne 
24. 11. 1941 »Vaje oklepne divizije«;2
b) napad v Preserju.3
19 Glej dok. 32.
20 Glej dok. 42, op. 3
1 NAW, T-821, R-271, p. 523-545.
2 V naših arhivih nisem našel te okrožnice.
3 Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet v Ljubljani je v začetku novembra 1941 začelo 
pripravljati napad na železniški most prek reke Ljubljanice pri Preserju na progi Ljubljana- 
-Postojna. Za samo miniranje mostu je v Ljubljani pripravilo posebno minersko skupino, ki 
je tudi zbrala okoli 160 kg razstreliva, za zavarovanje napada pa je sklenilo uporabiti 
Samotorsko četo (po imenu planina Samotorica pri Horjulu, kjer je imela tabor), v kateri so se 
bili zbrali partizani iz raznih enot, ki so pred tem nehale obstajati. Razstrelivo so prenesli iz
224
Ekscelenca poveljnik XI. armadnega zbora je uvodoma povedal naslednje:
»Še nikoli ni bil noben sestanek tako pomemben kot sedanji, posebej zaradi
tistega, kar bo obravnavano v drugem delu. Pomagal bo dati natančno predstavo 
o tem, s kakšno vrsto gverile se moramo bojevati. Vojaki vedo, da imajo vojno doma; 
gre za mračno vojno, ki jo bijejo plačanci, katerih voditelji udobno živijo v svojih 
hišah. Proti tem partizanom je treba ukrepati z vsemi vojnimi sredstvi. Vsaka 
patrulja, vsaka postojanka, tudi majhna, mora poznati linijo, po kateri se mora 
ravnati, mora imeti svoj vnaprej izdelani načrt.
Še posebej poudarjam okrutnost teh zločincev, ki jih žene korenito sovraštvo do 
Italijanov: 17. ponoči je nekdo prišel na stanovanje nekega našega konfidenta in se 
predstavil za prinašalca brzojavke, potem pa je hladnokrvno ubil oba zakonca, ne da 
bi se mu zasmilili otroci žrtev; ti so potem prebili noč ob truplih staršev.4
Zapomniti si je treba, da so to ljudje, ki izrabljajo temo in naše slabo poznavanje 
terena, samo da bi izpeljali svoje zločinske načrte.«
* * *
Poveljnik divizije »Granatieri di Sardegna« je nato začel obravnavati naslednje:
Sklical sem vas, da bi obravnavali dve točki največjega pomena.
Prva je del tistega programa poklicne pripravljenosti, ki nas mora usposobiti za 
to, da bomo - prihodnjo pomlad - pripravljeni na karkoli.
Druga tudi in predvsem sodi zraven, in sicer zaradi političnega položaja v Ljub­
ljanski pokrajini, njen cilj pa je:
a) dopolniti tisto, kar sem že rekel na prejšnjem sestanku, da se natančno 
opredelita doseg in pomen previdnostnih in varnostnih ukrepov, ki so bili 
sprejeti in ki potekajo, da ne bi bilo nobenega obotavljanja in nobenega dvoma 
o načinu, kako se morajo nemudoma izvajati, o njihovi učinkovitosti, da se 
obvarujemo pred kakršnimkoli presenečenjem, o možnostih, ki jih dajejo, da 
stisnemo nasprotnika in da se omogočijo premiki ustreznih in pripravljenih sil, 
namenjenih uničenju uporniških tolp.
b) prikazati načine, po katerih nameravam ravnati, da se izpelje ta manever, kajti 
vanj sta odslej usmerjena pamet in duh, in da bodo izpeljani ukrepi, namenjeni 
temu, da se čimbolj skrajša čas; kajti čas in sklepi predstavljajo dejavnike, ki 
so v mejah tistega, kar naše enote popolnoma lahko dosežejo, navdajajo pa nas 
s popolno gotovostjo, da bomo v obroč železa in ognja zaprli upornike, katerih 
nesramnost je enaka zanosu, ki jih spodbuja.
Ljubljane v Podpeč in na Krim, pred napadom pa v bližino mostu. Most so napadli v noči na 
5. december 1941, organizirani v tri skupine, in to prva, z nalogo varovati desni breg 
Ljubljanice, druga z nalogo onesposobiti stražarja, ki sta varovala most, in tretja z nalogo 
miniranja mostu. Minerei in čete so prišli do mostu, onesposobili stražarja in napadli 
stražarnico, v kateri je bila desetina 221. teritorialnega mobiliziranega bataljona. Posadke 
sicer niso iznenadili, so pa omogočili, da so minerei kljub nekaterim težavam (nekateri naboji 
so odpovedali in so razstrelitev ponovili) opravili svoje delo: zrušili en mostovni blok in 
drugega zelo poškodovali. Napad je bil manj uspešen, kot so pričakovali, in to zaradi slabega 
poveljevanja in vlažnega razstreliva. Padli so 4 italijanski vojaki, 3 so bili ranjeni, partizani 
niso imeli izgub; promet je zastal za 15 ur. Italijanske oblasti so odgovorile zelo ostro, zaprle 
so 69 prebivalcev okoliških vasi. Glej dok. 59, op. 10. (Narodnoosvobodilna vojna na 
Slovenskem, str. 189-190; Miroslav Luštek: Napad na preserski most. Ljubljana v ilegali, II, 
str. 145-158; Vera Hutar: Zločin brez primere. Borec, XXXII/1980, št. 3, str. 129-154, št. 4, 
str. 193-214. Tone Ferenc: Pohvale, odlikovanja in nagrade za zločince. (Nekaj dokumentov 
o preserski akciji in procesu.) Borec, XXXII/1980, št. 6-7, str. 321-332.)
4 Misli najbrž na napad na Ivana Šleglja v Gasilski ulici v Ljubljani 17. decembra 1941, ko je 
bila ubita njegova mati, on pa hudo ranjen. (Arhiv IZDG, VK, f. 4, it.)
15 - Fašisti 225
Izid sijajnih operacij, ki so se končale na območju zahodno od Ribnice,5 v celoti 
upravičuje to mojo gotovost.
PRVA TOČKA
Kot je znano in kot je predpisano v okrožnici 1 z dne 28. 7. t. 1. generalnega štaba 
kopenske vojske, ekscelenca načelnik vrhovnega štaba občasno ukaže vaje, katerih 
značilnost je, da so posledica nenadne odločitve, temelječe na navadni domnevi.
OBRAVNAVA DRUGE TOČKE: NAPAD V PRESERJU
Znamenje velike modrosti je potegniti iz doživetih in znanih dogodkov izkušnje in 
nauke, da se poskuša izpolniti naša dejavnost in da se skušajo preprečiti napake in 
vrzeli, ki vedno spremljajo sleherno človeško manifestacijo.
Mi bojevniki še toliko bolj čutimo tako potrebo, ker se naše napake in naše vrzeli 
plačajo z večjim davkom v človeških življenjih, z izgubo ugleda in pogosto z omaja- 
njem položaja ali operativnih možnosti.
Iz tega razloga me vedno vidite, kako bodisi na področju urjenja bodisi na 
področju operacij
- analiziram dejstva
- poudarjam storjene napake
ter iz enega in drugega dobivam potrebne nauke.
Z drugimi besedami, stalna metoda moje poveljniške akcije je zdrava konstruk­
tivna kritika vseh najpomembnejših dogodkov, ki zadevajo veliko enoto, ki mi jo je 
čast poveljevati.
Na prejšnjem sestanku sem obdelal dogodke 1. decembra: dejstva, ki so se zgodila 
tistega dne, nas ne zanimajo na neposreden način: toda iz vsakega posebej smo dobili 
snov za to, da se na pravo pot usmerijo dejavnost, posredovanja, pobude vseh, 
predvsem pa za to, da se od vsakogar zahteva tista odločitev, ki ni iztrgana iz 
uravnovešene presoje dogodkov, kar je znamenita značilnost močnih mož.
Danes bi se rad ustavil pri bolečem napadu 5. (decembra) na posadko pri 
preserskem mostu in na sabotažno dejanje na samem mostu.
Obdelal bom:
- naš položaj na večer pred napadom;
- rekonstrukcijo dogodkov;
- nerodnosti, ki so se pokazale;
- vzroke, ki so vplivali na takšne nerodnosti;
- način naše reakcije, ki bi mogla nevtralizirati akcijo upornikov ali vsaj pripe ­
ljati do njihovega popolnega uničenja.
In naposled, kot sem že rekel na začetku sestanka, bom izdal navodila, ki morajo 
veljati v službi in v stanju pripravljenosti, v katerem morajo vedno biti enote, in 
natančno bom opredelil, kako se to izpelje.
Položaj na večer 4. decembra
Na skicah, ki sem jih dal pripraviti, je prikazan z zeleno barvo.
Imeli smo:
- na vsak kilometer proge eno patruljo 8 mož;
- 10 stalnih postojank z različnimi silami od 7 do 10 mož, in to samo na odseku 
Brezovica-borovniški viadukt;
5 Glej dok. 31, op. 8.
6 Izpuščam nekaj strani besedila o kritični presoji bojnih vaj, ki ne zadevajo narodnoosvobodil­
nega boja.
226
- najmanj 8 patrulj in 4 stalne postojanke je bilo toliko narazen, da bi lahko 
slišale strele in premike, ki jih je opravila tolpa, kot bom to še povedal.
Poleg tega so bili razmeščeni:
- na Vrhniki: II. bat. I. polka grenadirjev;
- na Drenovem Griču: 2 voda 248. bat. T M;
- v Logu: poveljstvo in 1 četa (manj 2 voda) 248. bat. T M;
- v Brezovici: 1 četa (manj 1 vod) II. polka grenadirjev;
1 četa 248. bat. T M;
- v Notranjih Goricah: 1 četa in še 1 vod 221. bat. T M;
- v Podpeči: 1 četa 221. bat. T M;
- v Bregu: 1 četa V. bat. železniškega inženirstva;
- v Borovnici: V. bat. železniškega inženirstva (manj 1 četa);
1 četa 221. bat. T M;
- v Dolu: 110. četa delavcev.
Dokaj zanesljivo lahko trdimo, da je vsaka teh enot imela polovico sil zaposlenih 
s stražarsko in obrambno službo pri nastanitvenih objektih, polovica pa je bila na 
voljo za morebitni poseg (kot to zahtevajo načrti za preplah).
Sredi teh znatnih in dobro razdeljenih sil je tolpa, ki je štela kakšnih sto 
upornikov, imela možnost, da se je dolgo pripravljala na akcijo, da je prejšnje dni 
izvedla številne izvidniške akcije in da je nemoteno razvila napad - ne da bi bila 
reakcija v sorazmerju z razpoložljivimi silami.
Rekonstrukcija dogodkov (glej skico št. I)7
Ugotovljeno je bilo, da so se v dneh pred napadom posamezniki večkrat in celo 
s čolnom odpravili na položaj in pripravljali sabotažo.
Seveda ti posamezniki niso opravljali takšnih izvidniških akcij kar javno: vendar 
bi morali vsaj pritegniti pozornost stražarja na mostu, če so lahko podrobno organizi­
rali napad, kot se je to tudi zgodilo, so morali z določenim zanimanjem verjetno več 
kot enkrat opazovati most in vojsko, ki ga je čuvala.
Tu je priložnost, da se mimogrede pove nekaj.
Naš vojak, ki je večinoma formiran iz kmečkih elementov, torej iz preprostega 
človeka, je nagnjen k temu, da na vse gleda dobrohotno.
Posledica tega dejanskega stanja je nadvse nevarna za nas: gre za to, da se imajo 
vsi za »dobre ljudi« in da se zato ne pripisuje važnosti nenaravnim in na videz 
nepomembnim dejanjem in malenkostim, kajti tisti, ki je poučen in obveščen o nepo­
štenosti in napadalnih namerah prebivalstva, bi pripisoval največji pomen zname­
njem za pripravo zločinskih dejanj, ki stanejo življenje številne naše tovariše - kot 
v konkretnem primeru.
Z vsemi sredstvi, od prepričevanja do odločne neusmiljene represije, je treba takoj 
zadušiti takšne izraze nezavedne dobrohotnosti in v vsakomur ustvariti občutek, da 
ne sme zaupati nikomur in ničemur. V obstoječem okolju in položaju je le tako 
mogoče zajamčiti učinkovito opravljanje službe, ki nam je zaupana.
Ponoči 5. decembra od 23. ure je tolpa, ki je bila baje razdeljena na tri močne 
skupine, prodrla do mostu iz Bevk, Preserja in Podpeči.
Pri tem je zelo čudno nekaj: medtem ko so stanovalci nekaterih hiš, raztresenih na 
tistem območju, opazili, da se takšni elementi vse prej kot čisto tiho pomikajo mimo 
njih, medtem ko so psi lajali na raznih koncih, kot se to zgodi zaradi nenavadnih 
dogodkov, medtem ko je bila mesečna noč tiha, je vse to ušlo pozornosti številnim 
stražarjem, raztresenim ob vsej progi, in nemalo postojankam, ki so obdajale cono.
Ob tej priložnosti naj mimogrede rečem še nekaj. Nagnjeni smo k narobe razum­
ljenemu usmiljenju do našega vojaka. Naj razložim: vojak, ki na straži, v patrulji ali
7 V zapisniku ni skice
227
v kakršnikoli okoliščini opravlja operativno dejavnost, je bojevnik, za katerega 
možnost, da zanesljivo opravlja svojo dolžnost in da z največjo učinkovitostjo 
uporablja orožje, ki mu je na voljo, predstavlja zahteve, ki imajo prednost pred vsemi 
drugimi, tudi pred lastno zaščito v primeru nasprotnikovega napada.
Toda - sicer ne vedno in s strani vseh - do vojaka se goji tisto ljubeznivo 
zanimanje, ki vodi do skrbi za njegovo zdravje, za njegove življenjske razmere, za 
njegovo obleko, za hrano, ki jo dobiva, za njegovo duševno počutje, izhajajoče od 
trenutne pobitosti do ekonomskih in moralnih težav v družini, da se zadostijo njegove 
potrebe, izboljšajo življenjske razmere, da se mu dà tolažba in pomoč in poskrbi za to, 
da njegova družina dobi podporo; medtem ko - ponavljam, da ne vedno in s strani 
vseh - se počne vse to, kar predstavlja najosnovnejšo dolžnost tistega, ki vodi moštvo, 
pa se je v službah z največjo odgovornostjo pripravljeno dopuščati vedenje, ki vpliva 
na storilnost vojakov, ki so jim podrejeni.
Ni redko videti takole našemljenega vojaka na straži ali v patrulji, zlasti ponoči:
- podkapa, kapa, čelada;
- plašč z odvihanim ovratnikom, debelo ogrinjalo, v katero je zavit - odeja, ki 
prikrije vso revščino.
Sprašujem se, kako tako našemljen vojak lahko kaj vidi ali sliši in na kakšen 
način bo potem lahko uporabil svoje orožje.
Res je, da je mraz: res pa je tudi, da zaščita pred ostrim podnebjem ne sme na 
noben način omejevati naše naloge.
Odgovorni poveljniki naj ukrepajo in nadzorujejo.
Vrnimo se k tolpi.
Približa se kraju dejanja; ob 0.55 uri nevtralizira stražo in obenem stražarnico pri 
baraki.
Potem v množici pridre na most z okopa in z reke, pri čemer si pomaga tudi 
s pleteno lestvijo: položi mine na objekt, jih pripravi in se oddalji v isto smer, iz 
katere je prišla.
Vse to v 35 minutah - ta čas je natančno preračunan na podlagi časa, ki je bil 
potreben bližnjim enotam, da bi prihitele v okrepitev.
Očitno je, da
- zaradi prehoda tolpe ni zagnal preplaha nihče iz dežurnega osebja;
- straže niso sprožile nujnega preplaha;
- je vse dežurno osebje v barakah spalo;
- ni bilo mogoče določiti takojšnje reakcije;
- sploh ni bilo nobene spontane reakcije k iniciativi.
Vse to je izzvalo zamudo v zvezah in natančnem opisu novice.
Z drugimi besedami:
- v številna in pisana oblačila zamotani stražarji niso mogli biti dovolj budni, da 
bi zagnali nujni preplah;
- osebje v baraki je spalo in v snu ga je zalotil napadalec, tako da je lahko 
odstranil 50% osebja.
Prav tako nerazložljiva je tudi akcija, ki so jo razvile patrulje in bližnje enote.
Skoraj vsi so slišali streljanje s strojnico. Vsi so slišali eksplozijo.
Vsem je šlo le za to, da bi organizirali obrambo lastnih položajev in lastnih 
prebivališč.
Izjema v tem je bila le enota V. bat. železničarjev, ki je pritekla na položaj.
Analizirajmo malo skupaj vzroke teh pomanjkljivosti in sredstev, da se odpravijo.
Povedal sem že, kako obleka, ki varuje pred mrazom, omejuje možnosti osebja na 
dolžnosti.
Takoj je treba odstraniti to neprijetnost, poveljnik enote pa naj določi, kakšna
228
obleka je dovoljena: kjer je treba, naj se skrajša trajanje dežurstva s pogostejšimi 
zamenjavami.
Zlasti ponoči morajo biti inšpekcije številne, opravljene pa morajo biti s posebni­
mi in natančnimi nadzornimi nalogami.
Naša sveta dolžnost in temeljna postava naše operativne dejavnosti je prihiteti 
k ognju.
Se pravi: ko se zasliši strel, je treba kot je le mogoče natančno določiti, od kod je 
prišel, nato pa se takoj odpraviti na kraj dogajanja, pri čemer je treba poskrbeti za 
varnostne ukrepe.
Obenem je treba na dogodek in sprejeti sklep opozoriti poveljstvo, kateremu je 
neposredno podrejeno, nato pa po stalnih zvezah sporočati, kakšen je natanko 
položaj - kako se polagoma razjasnjuje.
V nekaj besedah: kraj, številka, ustrezen stavek (preserski most - 100 banditov
- napadajo most - prihajajo od zahoda).
Drugače povedano: avtomatično sodelovanje vseh v prid vsakogar.
Res je, da imamo patrulje, straže, postojanke, ki so skromne po številu in ki ne 
morejo odbiti napada velike enote. Toda glede na to, kako se je zgodilo, in drugače ne 
bi moglo biti, je stražarska služba na progah veriga, sestavljena iz mnogih majhnih 
členov, katerih vsakega lahko tisti, ki izvaja napad, zlahka odreže edinole, če ne 
sodelujejo tesno med seboj.
Treba je torej, da vsak člen deluje v skladu z drugimi, bodisi z neposredno akcijo 
(intervencijo), bodisi s posredno akcijo (komunikacijami).
Tu se je primerno za trenutek ustaviti pri vprašanju komunikacij.
Novica, ki pride na poveljstvo - ne glede na njegovo velikost - mora vsebovati tisti 
minimum podatkov, po katerem se je mogoče orientirati o stvari in sprejeti potrebne 
učinkovite in takojšnje ukrepe.
Ko sem lani govoril o akciji izvidnikov, sem imel priložnost reči, da morajo novice, 
ki jih morajo poslati, vsebovati naslednje elemente: »kdo so - kje so - kaj delajo
- koliko jih je«.
Nič drugače se ne sme delati pri signaliziranju, ki zadeva morebitna sabotažna 
dejanja in napade.
Le tako je mogoče dobiti elemente presoje za pretehtano intervencijo, kar je 
bistvenega pomena za zajamčenje uspeha.
Obratno je bilo s komunikacijami v noči 5., kajti bile so okrnjene in nenatančne.
Zdaj poglejmo, kakšna je bila v podrobnostih akcija upornikov in kakšno bi 
moralo biti vedenje stražarskih elementov na mostu in enot, razporejenih v coni.
Po zaslišanjih ujetnikov in po indicih, do katerih so prišli ljudje iz divizijske 
sekcije »I«,8 poslani na kraj dogajanja takoj po pripetljaju, je mogoče trditi, da so 
udarec izvedle tri tolpe, začasno okrepljene s posamezniki iz bližnjih krajev, poklica­
nimi za manj pomembne naloge (prevoz materiala s čolni, oddaljene straže itd.).
Te tri tolpe naj bi bile prišle:
- ena iz smeri Bevke;
- ena iz smeri Sv. Ana;
- ena iz smeri Žalostna gora.
Vse tri naj bi se takoj potem vrnile po isti poti v kraje, od koder so prišle.
Očitno je, da:
1) bi stražarji, če bi budneje nadzorovali, morali veliko prej opaziti nevarnost in 
o pravem času dati znamenje za preplah osebju v baraki, tako da bi bil omogočen 
njegov takojšen odpor;
Misli na informacijski, tj. obveščevalni odsek pri poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev, 
ki ga je vodil stotnik Ugo de Celso.
229
2) bi osebje, ki je spalo v baraki, moralo ob takšnem alarmu planiti ven, da bi:
- ugotovilo, kakšen je položaj;
- pretehtano delovalo in reagiralo;
- ne bilo tarča nasprotnika.
3) bi v okolici razporejene patrulje morale:
- tudi same opaziti tako pomembne premike ljudi;
- pohiteti proti kraju streljanja in eksplozij in delovati upornikom v bok in od 
zadaj;
- takoj poslati novico o resnični moči napada najbližjemu poveljstvu čete;
4) bi morale enote v coni, brž ko so začutile, kaj se dogaja, poskrbeti za naslednje:
- takoj bi morale poslati na kraj dogajanja največjo mogočo količino moštva, 
seveda v skladu s tem, da bi pri nastanitvenih objektih ostale minimalne sile, 
potrebne za njih obrambo, vse to pa na podlagi natančnih določb iz načrtov za 
preplah, ki bi se jih morale natanko držati in jih avtomatično izpolnjevati;
- takoj in ustrezno bi morale sporočiti zadevo poveljstvu divizije, to pa bi 
poskrbelo za to, da bi na položaj poslalo premične enote, ki jih ima vedno 
pripravljene za takšne akcije, in da bi prevzelo vodstvo operacij.
Vendar razvoj dogodkov ni bil takšen, kot bi bilo zaželeno.
1) Stražarja
- nista bila skupaj, marveč narazen, tako da se njuna stražarska akcija ni mogla 
povezati in tako da tedaj, ko sta se zavedela napada, nista mogla izpeljati 
koristnejše in hitrejše akcije;
- sta se dala presenetiti, tako da nista utegnila dati znamenja za preplah;
- nista zmogla toliko poguma, da bi skušala kakorkoli reagirati, s čimer bi 
dosegla vsaj to, da bi prebudila tovariše, ki so spali, ne vedoč, kakšna usoda jih 
čaka; njuna edina skrb je bila umakniti se, pri čemer se nista zavedala, kakšne 
posledice utegne imeti takšno njuno vedenje.
2) Patrulje niso videle in slišale ničesar vse do strelov in niti eksplozija ni 
zadoščala, da bi prihitele na kraj dogajanja.
3) Enote v bližini so po eksploziji mislile, da je najprimerneje, če se zabarikadira­
jo za obrambo, kakor da bi bil napad usmerjen na njihov nastanitveni objekt.
4) Novice, ki so z znatno zamudo prišle na poveljstvo divizije, so bile zelo 
nenatančne in vse prej kot primerne za to, da bi se omogočila nagla in 
učinkovita reakcija.
5) Intervencija nekaterih enot z močnejšo voljo, ki pa jih ni vodilo resnično 
poznavanje položaja, je bila jalova in skoraj nekoristna, kakor je pač nekorist­
na in škodljiva vsaka akcija, ki ni pretehtano vodena.
Mogoče bi bilo tvegano trditi, da bi se poskus tolpe popolnoma izjalovil, če ne 
bi bilo teh obžalovanja vrednih spodrsljajev, vendar pa ni mogoče tajiti nasled­
njega:
- če bi stražarja dobro stražila in če bi se takoj zavedala nevarnosti, tako da bi 
nemudoma dala znamenje za preplah;
- če bi bilo moštvo, ki je spalo v barakah, pravi čas prebujeno in če bi izpeljalo 
potrebno obupno reakcijo;
- če bi patrulje v bližini sprejele in razširile alarm in prihitele na kraj dogajanja 
v pomoč napadenim;
- če bi enoti v Notranjih Goricah in Podpeči takoj poslali na kraj dogajanja vsaka 
1-2 voda;
- če bi to storile tudi druge enote, zaznamovane na skici;
- če bi naposled divizijsko poveljstvo bilo pravočasno obveščeno, tako da bi lahko 
posredovalo z usklajeno akcijo, tedaj bi bili rezultati upornikov veliko bolj 
skromni, takšni skromnejši rezultati pa bi bili plačani z veliko večjo ceno.
230
Zadošča, da pogledamo skico, pa se prepričamo o tem.
Delo tolpe je trajalo okoli 40 minut.
To delo je bilo nemoteno. Če bi bilo »moteno«, bi trajalo najmanj eno uro.
V eni uri bi lahko prišli na položaj:
- 10 patrulj;
- 1-2 voda iz čete v Podpeči;
- 1-2 voda iz čete v Notranjih Goricah;
(pol ure za pripravo, pol ure za prihod)
- 1 četa na avtomobilih iz V. bat. železniškega inženirstva.
V celoti okoli 250-300 mož.
Akcija 250-300 mož, ki so se pripravljeni odločno bojevati, je vse prej kot 
zanemarljiva, če se pomisli, da bi bil napad enot usmerjen k mostu in da je za 
nasprotnika, ki se razkrije, značilno, da se skuša takoj umakniti in opustiti podvig.
Poleg tega bi v naslednjem času lahko posredovali:
- 1 četa z Vrhnike;
- 1-2 voda iz Loga;
- 2-4 vodi iz Brezovice.
Da ne govorimo o silah, ki bi jih bilo mogoče pripeljati z avtomobili iz same 
Ljubljane.
Če se primerjata skici, je sklep očiten.
Očitno je, da bi bila tolpa:
- napadena takoj v akcijskem polju enot in najbližjih patrulj;
- zasledovana na širšem taktičnem polju s strani omenjenih in drugih enot, ki bi 
prišle pozneje in ki bi izrabile uspeh prvih.
V vsakem primeru bi enote gotovo prestregle tolpo bodisi med akcijo bodisi med 
umikom.
Poudarjam, da ima v tem posebnem primeru dejavnik čas absolutno prednost. 
Zato je treba v najkrajšem času in v najtežavnejših razmerah - ponoči - izpeljati 
manever, ki mora nasprotnim elementom preprečiti vsako možnost umika.
Posebno važno je: enote, razpoložljive za manever, morajo biti vedno pripravlje ­
ne; v časovnih obdobjih, ki morajo predstavljati resnično prednost, se morajo prema­
kniti z normalnega položaja v izhodiščno bazo za operacije.
Treba je torej proučiti sistem, ki naj odpravi ali vsaj na najmanjšo mero zmanjša 
mrtvi čas.
Zato je treba:
- glede poveljstev biti jasen, natančen in hiter pri oblikovanju ukazov;
- glede enot pripraviti vsa mogoča navodila, ki naj zajamčijo, da bo enota 
zapustila svoj nastanitveni objekt v času, ki ne presega 15 minut po sprejemu 
ukaza.
Kar zadeva prvo zahtevo, je ugotovljeno, da je treba izdati takole zasnovan ukaz:
»Uporniški elementi opaženi v.......................................................................... stop«
»Enota X naj se premesti v................................................................................. stop«
»Smer operacije.................................................................................................. stop«
»Na desni bo delovala enota Y v smeri.............................................................. stop«
»Na levi enota Z v smeri.................................................................................. . stop«
Smer gibanja se mora razumeti kot smer ofenzivne operacije, vodene s skrajno 
odločnostjo. Takšna operacija se sme ustaviti edinole na moj ukaz ali ko so doseženi 
in uničeni odkriti elementi.
Jaz sem sovražnik improvizacij: te so dobre za umetnike. Naši problemi se 
rešujejo z zanesljivim uspehom edinole, če so dobro pripravljeni, organizirani v sle­
herni podrobnosti in nadzorovani še pred izvedbo.
231
Vendar naj odgovorni poveljniki delajo poskuse, zlasti še ponoči.
Iz napak, ki se bodo pokazale, je treba potegniti nauke, potrebne za izpopolnitev.
V okviru dopolnitev navodil, potrebnih za to, da se obvarujemo vsakega presene­
čenja, vas opozarjam na nekatere teme, ki so že pripeljale do natančnih in odločnih 
ukazov:
1) Ukazano je bilo, da se mora vsako stražarsko mesto in vsaka baraka spremeniti 
v pravcato utrdbo.
Armadni zbor je izdal navodila na to temo;9 druge sem dal zdaj, s čimer sem 
prenesel tisto, kar je ukazal armadni zbor.
Dokončna sprememba, o kateri sem govoril, mora veljati za cilj, ki ga je treba 
doseči. Vendar pa dela ne moremo v trenutku pripeljati do te stopnje.
Zato je treba izpeljati podoben postopek, kakršen velja za namestitev na terenu in 
obrambno organizacijo.
Torej je treba izvajati merilo postopnosti del; pri tem se misli postopnost tako, da 
mora biti vsak objekt že od vsega začetka pripravljen na obrambo, pri čemer mora 
izkoristiti teren za svoj ogenj; potem je treba polagoma izpopolnjevati naprave, 
dokler se ne doseže stanje popolnosti.
Poveljniki enot morajo na položaj, morajo pregledovati in popravljati: to je še 
prav posebej strokovna in poklicna dejavnost.
2) Izdal sem ukaze o izmenah za počitek dežurnega osebja.
Poudarjam koncept, da je treba biti v nenehni pripravljenosti, da se je treba 
zavedati, da smo tukaj vedno v navzočnosti sovražnika, ki ni samo spredaj, marveč na 
vseh straneh.
Zato mora biti del osebja vedno buden.
Drugače povedano - pustimo ob strani italijansko Ljubljansko pokrajino in 
posebne razmere na ozemlju - od tega trenutka bo za vse meni podrejene enote 
veljalo, da so v navzočnosti sovražnika, to pa zaradi varnosti in zveze. Tisti elementi, 
ki so iz službenih razlogov oddaljeni od organskih enot, katerim pripadajo, bodo 
v tistem posebnem položaju, v katerem je enota, poslana v predhodnico velike enote, 
zaradi zasedbe pomembnih elementov na terenu, z namenom, da sovražnika opozori 
nase.
Drugega ni treba dodajati.
3) Parne straže pomenijo dva vojaka na položaju enega na istem kraju, z isto 
nalogo, z isto usodo.
Dva vojaka na obeh straneh mosta nista parna straža, temveč dva posamična 
stražarja.
4) Upam, da bom čimprej lahko poslal na vsak položaj stražarskega psa.
Zavedati se je treba, da pes ni straža, da pa mora biti sestavni del te službe.
In zdaj sklenem.
Po tej razlagi, ki je morala biti analitična in premišljena, če naj bi bila prepričlji ­
va, sem vam predstavil izčrpno sliko vaših odgovornosti in začrtal pot, da se vedro 
spopadete z njimi.
Gre za odgovornost pri nalogah, ki čakajo vsakogar od vas, predvsem pa za 
odgovornost za natančno akcijo, za prepričanost in nadzor dela vaših podrejenih.
Odslej ga ni razloga, s katerim bi bilo mogoče opravičiti kakršnokoli napako ali 
opustitev.
Naj nas zdrave dolžnosti do domovine, ki jih v hudih bitkah na ruski in libijski 
fronti izpolnjujejo naši tovariši, spodbujajo pri vestnem izpolnjevanju naših nalog na 
tem zasedbenem ozemlju.
9 Glej dok. 37.
232
Dok. 42
Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora 20. 12. 1941 
o dejavnosti karabinjerjev v diviziji sardinskih grenadirjev.1
[POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA] V. P. 46 20. dec. 1941-XX
[Urad za:] Operacije
[Zadeva:] Akcija karabinjerjev divizije »Granatieri di Sardegna«
OSEBNA PROMEMORIJA ZA GENERALA DE BLASIA2
Dragi De Biasio,
Dovoli, da se ti kot dober prijatelj za trenutek zaupani.
Sprejel sem list 40/935 z datumom 16. t. m. poveljstva karabinjerjev 2. armade.3
Odkrito povedano, tisto, kar sem prebral, me je spravilo v začudenje.
Predvsem ugotavljam dejstvo, nikomur ni prišlo na misel, da bi poslušal moje
mnenje o tem, mogoče zaradi misli, da sem prezrl kakšno malenkost v akciji podreje­
nih oddelkov enote, zlasti tistih, na katere so letele pripombe.
Glede tega opozarjam, da so karabinjerji izvršni organi, na voljo poveljstvom 
velike enote, da delujejo v neposredni odvisnosti od njih, da se pri tem držijo tistega, 
kar se poveljstvom zdi potrebno, da se dosežejo zaupani jim cilji.
Kljub številnim »če« in »toda« in kljub priznavanju izjem se ravno karabinjerjem 
ene divizije očita, češ da v stvareh politične narave delujejo neodvisno od kvesture in 
skupine karabinjerjev v Ljubljani.4
To pismo je samo epizoda v kompetenčnem sporu, ki traja že nekaj časa v tej coni 
in ki sem ga od nekdaj skušal zgladiti, vendar je spet izbruhnil z začetkom delovanja 
odseka vojaškega sodišča 2. armade v Ljubljani.5
> NAW, T-821, R-271, p. 719-720, osnutka 19. 12. 1941, p. 722-729.
2 Brigadni general Ettore De Blasio je bil načelnik štaba 2. armade na Sušaku.
3 Poveljstvo karabinjerjev 2. armade (polkovnik Francesco Delfino) je 16. decembra 1941 pisalo 
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev: »Zdi se mi, da mobilizirani karabinjerji divizije 
.Granatieri di Sardegna1 izvajajo v Ljubljani preventivno in represivno akcijo na političnem 
področju s težnjo, da bi delovali neodvisno od območnih organov (kr. kvestura in karabinjer­
ska skupina Ljubljana). Ker moramo italijansko Slovenijo smatrati po isti meri za provinco 
Kraljevine, nimam takšne akcije za ustrezno, ker lahko pripelje do hudih neprijetnosti, za 
katere menim, da se pri njih ni treba ustavljati in jih pojasnjevati.« (NAW, T-821, R-271, p. 
730-731, pov. kar. 2. arm. št. 40/935 prot. tajno, 16. 12. 1942.) Vprašanje, ki so ga postavljale 
osrednje oblasti, je obravnaval vojaški tožilec pri vojaškem vojnem sodišču v Ljubljani, 
podpolkovnik Enrico Macis v posebnem elaboratu »Promemorija o členu 301 vojaškega 
kazenskega zakonika v miru« 13. 12. 1941 (NAW, T-821, R-271, p. 582-584.)
4 Gre najbrž za pritožbe kvesture v Ljubljani o dejavnosti karabinjerjev divizije sardinskih 
grenadirjev, ki jih je vodil karabinjerski stotnik Vito Guariglia. 20. decembra 1941 je o tem 
pisal poveljnik divizije, general Orlando generalu Robottiju: »Sklicujem se na list 40/935 
tajnega zapisnika poveljstva karabinjerjev 2. armade, poslanega v vednost temu poveljstvu.
Lahko zagotovim, da se je stotnik Guariglia, izkušen in sposoben častnik, ki sposobno in 
zavzeto opravlja svojo dejavnost, vedno držal - in se bo vestno držal v prihodnosti - pravih 
določb in navodil poveljnika karabinjerjev armade.
Vendar moram opozoriti, da ni nikoli opravljal preventivnih akcij na političnem področju, 
marveč samo represivno akcijo, potrebno zoper organizacijo in dejavnost oboroženih tolp, in 
v povezavi z vojaškimi akcijami, ki so jih izvajale enote divizije proti takšnim tolpam.« 
(NAW, T-821, R-271, p. 718.)
5 Po Mussolinijevem proglasu z dne 7. novembra 1941 je v Ljubljani 20. novembra 1941 začel 
delovati odsek vojaškega vojnega sodišča 2. armade. Prvo obravnavo je imelo to sodišče 6. in 
7. decembra 1941, ko je obsodilo na smrt dne 2. novembra 1941 v Rožnem Dolu ujetega
233
Temu poveljstvu je znana obveščevalna dejavnost, ki jo je in ki jo še vedno vodi 
poveljstvo divizije grenadirjev, dejavnost, katere cilj je preprečiti zločinske napade 
na vojake, napade na prometne zveze, katerih varstvo je zaupano vojaškim oblastem. 
Žal je bila naša »reakcija« takšna, da je šlo za boleče incidente, ki so povzročili boleče 
izgube. Toda iz teh reakcij so nastale okoliščine, zaradi katerih je mogoče upati 
v možnost za prodor v možgane organizacije, ki oborožuje roko in duhove upornikov 
in deluje po vnaprej postavljenem načrtu.
Če bi se komunisti zadovoljili z ideološko propagando samo med civilisti, potem 
bi mi vojaki, ki bi sicer storili vse, da bi zagotovili imunizacijo svojega moštva, lahko 
samo stali ob boku policijskih oblasti, da ne rečem, da bi bili le opazovalci.
Toda v Sloveniji je ideologija omejena na gostilno in zločinska dejavnost ima 
poudarjen značaj: njen najljubši cilj so vojaki.
Le kako naj bi se ne zanimali za to, le kako naj bi zatiranje takšnega gibanja 
prepustili samo drugim?
Ali se človek, ki zboli, ne sme zdraviti samo zato, ker je zavarovan, pač glede na to, 
da obstajajo zavarovalniške družbe? To bi bilo vsaj naivno.
Toda prav do takšne oblike »kastracije« bi se rado prišlo: neizmerno mi je hudo, 
ko vidim, da so kirurgi ad hoc med vojaki!
Nekaj je mogoče jasno in glasno zatrditi: mi vojaki nismo nikoli ovirali akcij 
policije, vendar pa v policiji nismo našli tistega bratstva v namenih, tistega duhà 
sodelovanja, ki bi omogočil večje in popolnejše rezultate.
Mi ne trpimo zaradi uspehov tistega, ki dela ob boku z nami: marsikaj drugega 
imamo početi na toliko drugih področjih! Ne začenjamo prepirov o pristojnosti, 
veselimo se uspehov, ki jih drugi z večjimi in ustreznejšimi sredstvi lahko dosežejo 
v boju, ki nas zadeva tako od blizu.
Občutljivost ali pa morda še kaj hujšega obstaja na drugi strani, ne na naši: to 
lahko najodločneje zatrdim.
Seveda ni mogoče določiti natančne meje, ki bi jasno ločila zločine politične 
narave od zločinov vojaške narave. Ta dva elementa se prepletata v tej pokrajini in 
krepko držita skupaj: drugi so neposredna posledica politične in vojaške dejavnosti, 
obenem pa so njihov cilj vojaki.
Očitno torej ni mogoče prezreti politične organizacije pri tistem, ki mora bedeti 
nad varnostjo vojakov.
Vedno sem poskrbel za to, da je bila kvestura obveščena o vseh ugotovitvah in 
doseženih rezultatih.
Vztrajal bom pri tem konceptu, ki se ga - kot mi je znano - že držijo vsa meni 
podrejena poveljstva.
Vsakdo med nami si želi delati tako, da klavrna nezaupljivost nikakor ne bi 
ovirala skupne akcije, katere namen je zadušiti puntarsko gibanje, to pa ima lahko le 
koristi od razdora med organi, ki jim je naloženo, da ga zatrejo.
Če tega mojega duševnega izliva - ki ga je treba predvsem pripisati strastni 
zavzetosti za delo, ki jo dobro poznaš, in moralni potrebi, da podprem operacijo - za 
katero brez obotavljanja mislim, da je plodna - divizije grenadirjev na preventivnem 
in represivnem področju - ne deliš z menoj, potem ga ne upoštevaj. 6
Prisrčni pozdravi in hvala.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
KOMANDANT 
Mario Robotti
političnega komisarja Belokranjske čete Jožeta Mihelčiča. Ustrelili so ga 9. decembra 1941 na 
strelišču v Ljubljani. (Janko Jarc: Prva belokranjska partizanska četa, str. 83-105; Polič: 
Belokranjski odred, str. 76-93).
234
Dok. 43
Spomenica generala Renza Montagna 22. 12. 1941 o razmerah 
v Ljubljanski pokrajini.1
priloga št. 52 k vojaškemu zgodovinskemu dnevniku za dan 23. decembra 1941-XX2
NEKAJ PODATKOV O RAZMERAH V LJUBLJANSKI POKRAJINI
Med pokrajinami bivše jugoslovanske države ima Slovenija najmanj zapleten 
položaj, ker tvori njeno prebivalstvo enotno etnično skupino in je vse iste vere.
Slovenci so naše čete lepo sprejeli; v prvih mesecih zasedbe je vse kazalo, da je to 
ljudstvo zadovoljno s svojo usodo. Trdo, prav nič človeško ravnanje Nemcev s podlož­
nimi Slovenci je prispevalo, da so si želeli naše zasedbe še kraji onkraj sedanje meje.
Zemlja je v Sloveniji plodna, ljudstvo, ki se ukvarja skoraj izključno s poljedel­
stvom, živi dobro; omejeno je torej število ljudi, na katere lahko vpliva komunistični 
nauk.
Toda mi smo z neposrečeno politiko, z ljudmi, ki niso bili na višini položaja in 
s skoro popolnim opuščanjem resne protipropagande omogočili, da so se okrog redkih 
komunističnih skupinic organizirali nacionalisti, panslavisti, jugoslovanofili, katoli­
čani itd. ter da je število naših sovražnikov naraščalo iz dneva v dan.
Nadalje je k poslabšanju razmer pripomogel vstop Rusije v vojno - v službi 
angleškega zlata.
V Ljubljani je to gibanje, ki bi se lahko zadušilo v kali, našlo v neodločnosti 
visokega komisarja in nepripravljenosti organov kvesture najboljšo oporo in se je 
razvilo tako, da se danes to mesto upravičeno smatra za center celotne komunistične 
propagande tudi zunaj Slovenije.
Dobrohotna dejanja so se tolmačila kot dokaz šibkosti in strahu; pomilostitev 
onih treh oseb, ki so bile obsojene na smrt, ker so bile prijete, ko so oborožene 
s strojnicami in razstrelivom, po njihovem lastnem priznanju bile na poti, da razstre­
lijo železniško progo, je zadala hud udarec naši oblasti in našemu ugledu.3
Preveč se nam je mudilo vzpostaviti v tako nenaravnih časih civilno oblast in 
pozabili smo, da smo tu na Balkanu in da je bilo tudi to ljudstvo dolga leta podvrženo 
vladnemu sistemu Avstrije in Jugoslavije.
Preveč svobode škoduje vedno tistemu, ki ni zrel zanjo.
Uporniške tolpe ali partizani so sestavljene po komunističnem vzorcu. Poleg 
poveljnika imajo političnega komisarja in kot znak nosijo komunistično rdečo zvez­
do.
6 Na to pismo je odgovoril poveljnik 2. armade general Ambrosio: »Karabinjerji divizije 
.Granatieri di Sardegna' delujejo na podlagi ukazov poveljstva velike enote, kateri so 
podrejeni v skladu z mojimi navodili. Osrednje oblasti zanima ali se je glede dejavnosti sodne 
policije v posebnih razmerah Ljubljanske pokrajine treba strogo držati splošnega postopka 
za vse pokrajine v kraljestvu ali pa postopka, ki je predviden v 301. in 302. členu vojaškega 
kazenskega zakonika v mirnem času, ali pa po tistem, kar predvideva 244. člen vojaškega 
kazenskega zakonika v vojnem stanju. Medtem naj karabinjerji divizije .Granatieri di 
Sardegna' še naprej delujejo na podlagi ukazov poveljstva velike enote, kateri so neposredno 
podrejeni.« (NAW, T-821, R-271, p. 717, arhiv IZDG, f. 196/1 it., pov. 2. arm., št. 14427 tajno, 
26. 12. 1941.)
1 Arhiv IZDG, f. 656a/IV it'., 3 1.
2 Vojaški zgodovinski dnevnik XI. armadnega zbora za to obdobje se v naših arhivih ni ohranil.
3 Glej dok. 28, op. 2.
235
Toda k njim pristopajo in tvorijo pravzaprav njihov večinski del iredentistični 
nacionalisti, panslavisti, jugoslovanofili, katoličani itd.
Železničarji, delavci, bivši jugoslovanski častniki, uradniki raznih mestnih uprav, 
profesionisti vseh mogočih kategorij itd. sestavljajo, čeprav pripadajo tej ali oni 
politični smeri, celotno protiitalijansko gibanje in dajejo rekrute upornikom. Toda 
center in vodilna glava organizacije je ljubljanska univerza,4 kjer pripadajo profesor­
ji in študenti skoraj v celoti temu gibanju.
Podeželje je zunaj tega in kmetje se omejujejo na to, da nudijo zavetje in hrano 
upornikom, ki vpadajo v njihove hiše, in še to iz strahu pred maščevanjem. Tudi 
večina meščanov je navadno pokorna ukazom »Osvobodilne fronte« bolj zaradi tega, 
ker se boji maščevanja, kakor pa iz prepričanja (za proslavo komunističnih ali 
jugoslovanskih obletnic je »Osvobodilna fronta« ukazala, da ne sme prebivalstvo 
Ljubljane v določenih dnevnih urah na cesto in prebivalstvo jo je skoraj v celoti 
ubogalo).5
»Osvobodilna fronta« se imenuje skupnost vseh tistih, ki se prištevajo k protiitali­
janskemu gibanju.
To gibanje je še pred dnevi skrivaj tiskalo v Ljubljani dva lističa, in to »Slovenski 
poročevalec« in »Osvobodilna fronta«,6 osrednje glasilo Osvobodilne fronte Slovenije. 
Sedaj izhajata še druga dva: »Slovenska mladina«7 in »Borba«.8
Ti listi opravljajo propagando, dajejo navodila in izdajajo ukaze.
In ni težko brati v enem teh listov, da je bil nekdo obsojen na smrt, ker se je 
pokazal prijatelja Italijanov, in v naslednji številki naznanilo, da je bila obsodba 
izvršena.
»Osvobodilna fronta«, katere voditelji stanujejo v Ljubljani, ima svoje vojaško 
sodišče. Za vzdrževanje tolp in za kritje stroškov za propagando je razpisala posojilo 
svobode in je predpisala prebivalcem davek v sorazmerju z njihovimi dohodki.9
V Ljubljani stolujeta tudi centralni komite Komunistične partije in poveljstvo 
slovenskih partizanskih čet. Poveljstvo novači borce s pozivnicami, zbira orožje in
4 Ta trditev ne drži.
5 Glej dok. 38, op. 2.
6 Slovenski poročevalec je bil informacijski vestnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda. 
Prva številka je izšla 1938. leta, nakar več kot dve leti ni izhajal. Ponovno je začel izhajati 10. 
maja 1941. leta, navadno vsakih 14 dni. Imel je tri funkcije, in to informacijsko (objavljanje 
novic), agitacijsko-propagandno (članki, navodila itd.) ter funkcijo uradnega lista Osvobodil­
ne fronte kot utelešenja ljudske oblasti (objava njenih odlokov), dokler ni 1. marca 1944 začel 
izhajati Uradni list predsedstva SNOS. Slovenski poročevalec je imel eno leto samo eno 
izdajo, nato 1942. leta nekaj mesecev dve (ljubljansko in na osvobojenem ozemlju), izhajale 
pa so pozneje tudi pokrajinske izdaje. Zlasti do leta 1944 so pri njegovem urejanju sodelovali 
najvidnejši voditelji narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo (Edvard Kardelj, Boris 
Kidrič, Tone Tomšič, Edvard Kocbek, Boris Ziherl itd.). Izhajal - ciklostiran ali tiskan - je 
ves čas vojne in še nekaj let po njej. 1951. leta je izšel ponatis letnika 1941. Izvršni odbor 
Osvobodilne fronte je sredi novembra 1941 začel v Ljubljani izdajati še drugi časopis, in to 
Osvobodilna fronta. Do junija 1942, ko je nehal izhajati, je izšlo 6 tiskanih številk, in to v I. 
letniku tri redne in v drugem dve redni in ena izredna. Uredništvo je bilo ves čas v Ljubljani.
7 Misli na časopis Mlada Slovenija, ki je bilo glasilo Mladinske Osvobodilne fronte in je 
izhajalo od jeseni 1941 do jeseni 1942, nakar ga je nasledil časopis Mladina, ki izhaja še 
danes. V prvem letniku je izšlo 5 rednih številk in v drugem 21 rednih in ena izredna številka. 
Uredništvo je bilo ves čas v Ljubljani.
8 Borba ni bilo glasilo slovenskega osvobodilnega gibanja, temveč Komunistične partije Jugo­
slavije in ga je jeseni 1941 v Užicu urejal Edvard Kardelj. Po kurirskih zvezah je Borba tisti 
čas prihajala tudi v Slovenijo.
9 Glej dok. 36, op. 7.
236
živila ter skrbi za organizacijo oddelkov. Preden pridelijo novince tolpam, jih 
pošljejo v šolske tabore, kjer jih nauče uporabljati orožje in vojnih operacij.
Ranjence zdravijo v mestnih klinikah.
Zdravniki, študenti medicine, bolničarji opravljajo za časa akcij svojo službo 
v oboroženih tolpah, nato pa se, kot v ostalem tudi mnogo upornikov, vrnejo v mesto, 
kjer žive kot svobodni državljani...10 11
Navadno daje ukaze za akcijo centrala v Ljubljani, ki ima na voljo dobro 
obveščevalno službo, tako da je že odkrila in ubila mnogo naših informatorjev.
Po naših zadnjih racijah so se pojavila v notranjosti partizanske fronte neka 
trenja med raznimi strankami in morda tudi neki stvaren razcep.
Klerikalci se nameravajo ločiti in, čeprav ostanejo naši nasprotniki, bi hoteli 
skupaj z nacionalisti ustvariti uporniško fronto pod vodstvom Londona.
Znak nesoglasja med tako različnimi političnimi smermi je tudi tolikšno število 
listov, ki so sicer vsi nam nasprotni, so pa različnega značaja in si pogostoma med 
seboj nasprotujejo. 11
Nekega dne se je ustavil pred Mestnim domom tovorni avtomobil ter prevzel 
živila, odeje in obleke za upornike. 12 Ko je nekoč kvestor zapuščal kvesturo, da bi 
vodil neko akcijo proti upornikom, so v bližini kvesture ali celo iz same kvesture, 
izstrelili raketo, da bi opozorili upornike.
Med orožniki, občinskim in kaznilniškim osebjem in še celo med osebjem visokega 
komisariata je očividno mnogo takih, ki podpirajo upornike.
Da bi obvladali takšne razmere, ki grozijo, da se bodo vedno bolj slabšale, je 
treba, da s svoje strani posežemo po krepkejših sredstvih kot doslej.
Najbližji cilj bi moralo biti uničenje osrednje organizacije vsega protiitalijanske­
ga gibanja, ki ima svoj sedež v Ljubljani.
Uporniške tolpe bodo nujno nehale obstajati, kakor hitro izgube vodilne organe in 
sredstva.
In rešen strahu pred maščevanjem ter opogumljen po naši propagandi se nam bo 
večji del prebivalstva, ki graja sedanje stanje stvari, ker ovira vrnitev v redno 
življenje, približal in nas podpiral.
Če se že noče dati polnomočje vojaški oblasti, naj se vsaj postavijo na čelo 
Ljubljanske pokrajine sposobni ljudje, ki bodo znali združiti s političnimi lastnostmi 
tudi potrebno mero stanovitnosti in odločnosti, da bodo mogli uspešno podpreti 
vojaško oblast pri njeni pomembni nalogi.
Ljubljanska pokrajina je v čisto posebnem položaju in policijske akcije imajo 
značaj pravih vojaških akcij.
Če tudi pustimo ob strani funkcijsko nepristojnost tukajšnje kvesture za podobne 
akcije, je očitno, da izpademo v najmilejšem primeru smešni, če opravlja pri takih 
operacijah na stotine in tisoče vojakov svojo nalogo pod neposrednim poveljstvom 
kakega kvestorja!
Divizija »Granatieri di Sardegna« si je znala urediti odlično obveščevalno službo, 
ki ji je omogočila izvesti sijajne operacije, ki so popolnoma uničile marsikatero 
uporniško tolpo.
10 Tri pike v izvirniku.
11 Tisti čas so v Ljubljani izhajala tudi nekatera ilegalna glasila skupin, ki so bile nasprotne 
narodnoosvobodilnemu gibanju. To so bila: Naprej zastave slave (ilegalno glasilo Sokolskega 
vojnega sveta), Pobratim (ilegalno glasilo Stare pravde), Slovenija in Evropa (ilegalno glasilo 
stražarjev), Svobodna Slovenija (ilegalno glasilo Slovenske legije), Zarja svobode (glasilo 
mlade JNS).
12 Glej dok. 29, op. 4.
237
In sijajni bi bili uspehi tudi glede na osrednje organizme »Osvobodilne fronte«, če 
ne bi bilo ovire pri civilni oblasti.
22. decembra XX
Za t. p. Podp. gen. Renzo Montagna13
NAČELNIK ŠTABA
POLKOVNIK 
-Annibaie Gallo-
Dok. 44
Telefonska navodila poveljstva XI. armadnega zbora 
26. 12. 1941 za boj proti partizanskim enotam.1
FONOGRAM POVELJSTVA XI. A. Z.
POVELJSTVU DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE ISONZO
POVELJSTVU GRANIČARJEV XI. a. z.
02/10376 Opozarjam na živahno povečano dejavnost uporniških tolp. 2 Opo­
zarjam na popolno potrebo, da so naše operacije lova na upornike in čiščenja poprej 
dobro proučene in vodene z vedno zadostnimi silami oziroma še znatno večjimi od 
domnevnih sovražnih. Opozarjam na to, da je treba do največje mere pripravljati 
nočne operacije, ki razen v posebnih primerih lahko začnejo obkoljevanje uporniških 
skupin ali krajev, ki jih je treba preiskati, vanje pa se stopi v odločilni fazi ob zori, se 
pravi, ko se vidi. To pa zato, da se nevtralizira neizpodbitna prednost komunistov, 
katerim je noč vedno naklonjena, ker poznajo teren in ker prebivalstvo o vsem molči.
26. 12. 1941-XX GENERAL ROBOTTI
13 Fašistični general Renzo Montagna je bil tisti čas zvezni častnik vrhovnega poveljstva 
fašistične milice za nacionalno varnost v Rimu pri poveljstvu 2. armade na Sušaku, 12. julija 
1942 je postal poveljnik bojne skupine črnih srajc »Montagna« in avgusta 1942 bojne skupine 
črnih srajc »XXI Aprile«, dokler ni maja 1943 odpotoval v Rim.
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 1 1; ohranjen je tudi Robottijev lastnoročni osnutek, napisan 
s črnilom, prav tam.
2 Ta navodila je general Mario Robotti izdal po boju 2. štajerskega bataljona z nemškimi 
oboroženimi silami na Tisju pri Libergi 24. decembra 1941, ko se je ta skušal prek nemško- 
italijanske meje prebiti na nemško zasedbeno območje (glej Ferlež: Druga grupa odredov, str. 
175-178), in po njegovem boju pri Primskovem 26. decembra 1941 (glej dok. 48, op. 5).
238
Dok. 45
Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 27.12. 1941 za akcije 
proti partizanom.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 27. decembra 1941-XX
Urad za operacije
Št. 02/10400
ZADEVA: Načini akcije proti upornikom
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »GRANATIERI DI SARDEGNA« V. P. 81
POVELJSTVU PEHOTNE DIVIZIJE »ISONZO« V. P. 59
POVELJSTVU GRANIČARJEV XI. A. Z. V. P. 46
Sklicujem se na natančna navodila, ki sem jih že razdelil in ki zadevajo ukrepe, ki 
jih je treba sprejeti zaradi preprečevanja in zatiranja zločinske dejavnosti upornikov.
S temi ukrepi sem nameraval doseči dvojni cilj:
Prvič: - oborožene tolpe je treba iskati, preganjati, razbijati in uničevati s krepko in 
nenehno izvidniško akcijo majhnih enot, vendar po trezni presoji, in z zadostnimi 
silami, ko gre za najbolj sumljiva območja.
Drugič: - nemudoma je treba zatreti sleherni zločinski poskus upornikov, to pa 
z izvajanjem ukrepov, namenjenih:
- preprečevanju presenečenja (stražarsko službo, nenehnim stanjem pripravlje­
nosti itd.);
- zmanjšanju ranljivosti enot (utrjevalna dela);
- povečanju zadostnih obrambnih sil na osamljenih postojankah (dodelitev avto­
matskega orožja);
- zajamčenju naglega prihoda okrepitev (premične skupine).
Ta navodila, ki so v bistvu namenjena popolnemu in celovitemu uničenju nasprot­
nika, nameravam zdaj izpopolniti z nekaterimi merili za način akcije proti uporni­
kom.
a) Taktiki, ki jo uporablja nasprotnik, moramo zoperstaviti nasprotno taktiko.
Nasprotnik deluje ponoči, kajti noč mu je odločno naklonjena.1 2
Mi si moramo prizadevati, da bi delovali podnevi, nočno dejavnost pa moramo 
omejiti na premike, ki so potrebni za to, da se okoli upornikov sklene nepretrgan 
krog. Brž ko se zdani, se odločno gre v akcijo.
Ta način ne le ponuja večje možnosti za uspeh, marveč zagotavlja, da z lastnim 
ognjem ne bi obstreljevali svojih premikajočih se ljudi.
b) Nikoli ne smemo biti v podrejenem položaju.
Zato mora tudi premike majhnih enot varovati močno spremstvo, ki ne sme biti 
manjše od voda; spremljati jih mora vse do cilja.
c) Ukazujem, da se na akcije z ognjem in mečem, ki jih izvajajo uporniki, 
odgovori enako silovito in odločno.
Če pride napad iz hiše, je treba vrniti milo za drago, čeprav bi za to moralo plačati 
celo naselje, kajti gre za obrambo in ugled naših čet.
d) Na vsak način je treba poskrbeti, da ranjenci takoj dobijo nego: imeli smo že 
dva mrtva zaradi krvavitev. Starešine, podčastniki in častniki manjših enot, ki
1 Arhiv IZDG, f. 656/11 it., 2 1.
2 Glej dok. 44.
239
nimajo častnika zdravnika s seboj, naj se izurijo v prvi pomoči, in zahteva naj se, da 
imajo vsi pri sebi zavojček prve pomoči, ko gredo iz nastanišč.
Enote od voda navzgor morajo imeti tudi sanitetno torbico ali torbo z zdravnikom 
ali vsaj s sanitetnim pomočnikom.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK 
-Mario Robotti-
Dok. 46
Zapisnik s sestanka na poveljstvu 2. armade 30. 12. 1941.1
ZAPISNIK S SESTANKA, KI JE BIL DNE 30. 12. 1941 XX NA POVELJSTVU
2. ARMADE
Ekscelenca Ambrosio omeni zadnja sestanka, ki sta bila na Sušaku dne 20. in 21. 
decembra in na katerih je poveljnikom a. z. poročal o navodilih osrednjih oblasti za 
zasedbo Hrvatske.1 2
Zdaj sporoča, da se je položaj spremenil zaradi drugačnih navodil višjih oblasti, in 
sicer kot posledica omahovanja nemških oblasti.
Dne 18. decembra je bil eksc. Ambrosio sprejet pri duceju in naloženo mu je bilo, 
naj prouči zasedbo Hrvatske, da bi se v taki akciji nadomestile nemške čete.
Eksc. Ambrosio je potem prosil za okrepitev dveh armadnih zborov in nekaj 
drugih manjših enot. Iz čisto ekonomskih razlogov je tudi zaprosil, da bi se iz cone 
naše bodoče okupacije oddaljile ne le nemške čete, temveč tudi razne organizacije 
politične ali ekonomske podlage, ki so jih tam ustanovili Nemci.
Eksc. Roatta3 je potrdil načrt. Poveljstvo armade je sestavilo študijo, po kateri bi 
dve diviziji morali delovati jugovzhodno od Zagreba, 3 pa v coni Sarajeva, tako da bi 
se naredil velik obroč, v katerega bi morali biti zajeti in zaradi tega če le mogoče 
presenečeni uporniški elementi.
Dne 25. decembra je nemški vojaški ataše v Rimu general von Rintelen sporočil 
našemu vrhovnemu poveljstvu, da italijanska zasedba Hrvatske ni več potrebna, ker 
je nemško vrhovno poveljstvo sklenilo izpeljati svojo akcijo, za katero potrebuje 
samo italijansko pomoč.
Eksc. Ambrosio trdi, da je sprememba prizorišča nastala zaradi reakcije maršala
1 NAW, T-821, R-271, p. 501-512.
2 Zapisnika teh sestankov se v naših arhivih nista ohranila. Poveljstvo XI. armadnega zbora je 
februarja 1942 dokončalo pripravo načrta »Z« za morebitno zasedbo Zagreba, če bi se v njem 
prebivalstvo dvignilo k uporu in če bi se hrvaška vojska pridružila upornikom. Predvidelo je 
dve inačici, in to prvo, če bi enote prodirale samo južno od Save, in drugo, če bi morale iti tudi 
na levi breg Save. V obeh primerih bi sile uredili v dve koloni, le da bi morale biti za drugo 
inačico nekoliko večje. Če upoštevamo tudi predvideno rezervo, je poveljstvo XI. armadnega 
zbora predvidevalo za to operacijo dve pehotni in eno hitro divizijo. Če bi res prišlo do 
izvedbe načrta »Z«, bi v Ljubljanski pokrajini obdržali le 7 posadk, in to v Ljubljani, 
Logatcu, Trebnjem, Novem mestu, Metliki, Črnomlju in Kočevju. (NAW, T-821, R-274, p. 
700-723.)
3 General Mario Roatta je bil tisti čas načelnik generalnega štaba kopenske vojske (SMRE) 
v Rimu.
240
Kvaternika,4 ki je bil informiran od generala von Ostenaua,5 ki je nastanjen v Zagre­
bu. Verjetno je, da so takšno reakcijo Kvaternika predlagali sami Nemci.
Tako so se spremenila italijanska navodila.
Eksc. Ambrosio je bil poklican v Rim, kjer se je pogovarjal z eksc. Roatto in 
Cavallerom,6 ki sta bila samo površno poučena o razmerah, povezanih s tekočo 
zadevo. Ko je bil v Rimu, je od svojega poveljstva dobil telefonsko sporočilo, 
s katerim je zvedel za pismo nemškega poveljstva, v katerem je prosilo za italijansko 
sodelovanje v akciji, ki jo je načrtoval zaveznik.
Akcija naj bi potekala z dvema divizijama, katerih ena naj bi bila na voljo samo 15 
dni (od 15. do 30. januarja), ki bi delovali pod 65. višjim poveljstvom ustrezne sestave, 
podrejeni generalu von Litztu.7
Zaradi takšne akcije (ki bi se začela 15. januarja)8 bi bili uporniki pognani na 
zahod in jugozahod, se pravi, proti položajem, ki bi jih zasedale 2. armada in čete iz 
Črne gore.
Naloga 2. armade bi bila: dobro držati demarkacijsko črto, tako da bi ustavila 
upornike, ki bi hoteli prodreti na okupacijsko ozemlje. Posebna pozornost bi bila 
namenjena točkam, ki so za prehod najugodnejše. To bi zadevalo V. in VI. a. z.
Čete iz Črne gore bi morale dobiti v okrepitev divizijo »Ravenna«, 100-odstotno 
izpopolnjeno in dobro izurjeno.
V proučevanju operacij, ki bi jih bilo treba izpeljati, da bi se lahko izdelala 
nadaljnja navodila, je bilo treba upoštevati, da je eksc. Cavallero izjavil, da noče več 
dati niti enega vojaka iz Italije in da lahko armada računa le na sile, ki so ji na voljo. 
Samo divizija »Ravenna« je bila določena enotam v Črni gori za zasedbo črte ob 
Drini.
Takšne so bile razmere 25. decembra.
Potem je nastopila druga sprememba, ki še bolj zapleta nalogo armade in še 
posebej nalogo VI. a. z. Včeraj, 28. t. m., je namreč telefoniral eksc. Roatta, da so 
naloge 2. armade takole spremenjene:
1) dobro zapreti demarkacijsko črto kot v prejšnjem načrtu;
2) zasesti črto na Drini (nova naloga, za katero bo na voljo malo enot iz vojske 
v Črni gori, ki bodo delovale pod njegovim poveljstvom, kakor tudi divizija »Raven­
na«),
Eksc. Ambrosio dodeljuje divizijo »Ravenna« VI. a. z. Ta divizija se bo izkrcala 
v Dubrovniku in bo poslana na območje, kjer bo deloval VI. a. z. Ta mora takoj 
zahtevati prevozna sredstva, potrebna za tak premik.
4 Maršal Slavko Kvaternik je bil tisti čas t. i. vojskovodja NDH, t. j., vrhovni poveljnik 
oboroženih sil NDH.
5 Pravilno: Horstenaua. General Edmund Glaise von Horstenau je bil nemški pooblaščeni 
general v NDH v Zagrebu.
6 Maršal Ugo Cavallero je bil tisti čas načelnik vrhovnega poveljstva (Comando Supremo) 
italijanskih oboroženih sil v Rimu.
7 Generalfeldmaršal Wilhelm von List je bil v vojni proti Jugoslaviji in Grčiji aprila 1941 
poveljnik nemške 12. armade. Po tej vojni je bil od maja do 15. oktobra 1941 vrhovni 
poveljnik nemške vojske za jugovzhodno Evropo, nato poveljnik skupine armad A na vzhodni 
fronti.
8 Gre za t. i. drugo sovražno ofenzivo proti osrednji skupini vrhovnega štaba NOPOJ na 
območju Sarajevo-Višegrad-Zvomik, ki je trajala od 15. januarja do 7. februarja 1942. Poleg 
nekaterih manjših nemških, ustaških in domobranskih enot so v ofenzivi sodelovale nemški 
342. in 718. diviziji ter italijanska divizija »Ravenna« (spomladi 1941 je bila v Loškem 
Potoku). Med ofenzivo se je 1. proletarska brigada NOV Jugoslavije z znamenitim igmanskim 
pohodom umaknila v osvobojeno Fočo. (Glej Oslobodilački rat naroda Jugoslavije 1941-1945. 
Prva knjiga. Beograd 1957, str. 169-179.)
16 - Fašisti 241
Eksc. Ambrosio odreja:
1) poveljstvi VI. in V. a. z. morata do 15. junija trdno zasesti demarkacijsko črto-
2) armadna zbora V. in VI. se morata povezati na demarkacijski črti, tako da bodo 
na stični točki dvojne enote;
3) armada pričakuje, da bo čimprej seznanjena z operativnimi namerami omenje­
nih poveljstev.
V akciji zaustavljanja je namera eksc. Ambrosia v tem, da se topništvo postavi 
v ospredje, tako da bi lahko izkoristilo možnosti, ki jih ponuja njegov ogenj, možno­
sti, ki doslej niso bile izrabljene zaradi značaja operacij, ki so potekale. Tako lahko 
pride do široke uporabe letalstva, bodisi za izvidništvo, bodisi za manjše bombardi­
ranje.
Poleg tega so bile obravnavane še naslednje zadeve:
a) Okrepitve armade:
poleg divizije »Ravenna« pritekajo v armado druge enote, ki so bile dodeljene že 
prej, in to:
- trinajst posadnih čet, ki so namenjene:
- 5 za VI. a. z.;
- 3 za V. a. z.;
- 3 za intendanco 2. armade;
- 2 za posadko na Reki.
- 6 skupin pehotne konjenice, ki so določene:
- 3 za V. a. z.;
- 3 za VI. a. z.
- legija črnih srajc, ki je dodeljena za V. a. z.
- legija črnih srajc in skupina 3 dopolnilnih alpinskih bataljonov, ki so dodeljeni 
za VI. a. z.
Moč teh dopolnilnih bataljonov znaša okoli 700 mož. Oboroženi so s puškami in 
puškomitraljezi. Stopnja njihove izurjenosti je podpovprečna.
b) Odvzem enot armadi:
- Odšlo bo 6 bataljonov T M, sestavljenih iz ljudi letnikov ’98 in ’99. Tako bo XI. 
a. z. izgubil 2 bataljona: 301. in 307. V zameno bo dobil dopolnilni grenadirski 
bataljon, ki pa ne bo del grenadirske divizije.9
- Grenadirska divizija za zdaj ne bo dobila svoje legije črnih srajc10 in dopolnilnih 
bataljonov, katerih dodelitev je bila predvidena, ko je bilo predvideno, da bo 
divizija sodelovala v operacijah proti Hrvatski.
- V januarju bo 1. hitra divizija izgubila konjeniški polk »Alessandria«, ki bo 
moral biti motoriziran.
- V prvih dneh februarja bo divizijo »Lombardia«, ki se mora spremeniti, zame­
njala divizija »Murge« (gen. Negri Paride), ki je po sestavi popolna, ni pa 
izurjena.
9 Bataljona TM 301 in 307 sta odpotovala 24. marca 1942, in so ju zamenjali 221., 239. in 248. 
bataljon TM. Drugi dopolnilni grenadirski bataljon je prispel spomladi 1942 in so ga nastanili 
v Šiški v Ljubljani.
10 Divizija sardinskih grenadirjev je poleg dveh grenadirskih in topniškega polka do jeseni 1941 
imela tudi 55. legijo črnih srajc pod poveljstvom konzula Graziana Sarduja s sedežem štaba 
v Ljubljani in s 55. (štab v Dobrovi) in 80. bataljonom (štab v Horjulu) črnih srajc. Nato so 
legijo odpeljali drugam, taktično pa so ostali tej diviziji podrejeni 3., 4. in 38. bataljon črnih 
srajc.
242
c) Poveljstva obalne obrambe
Ustvarjeni bosta 2 poveljstvi obalne obrambe, ki jima bosta poveljevala general 
(VI. a. z.) in polkovnik (V. a. z.).
d) V Rimu je eksc. Ambrosio opozoril na to, da bi številka 270 pogrešanih, med 
katerimi je 14 oficirjev, in ki jih je armada imela med septembrom in decembrom, 
utegnila zasejati dvom, da so se ti ljudje prelahko predali. Eksc. Ambrosio je 
izjavil, da vojsko preveva borbeni duh in da je te izgube mogoče pojasniti 
z načinom, na katerega se odgovarja na nenadne napade upornikov, ki skušajo 
preslepiti nasprotnika, na podlagi česar je mogoče dopustiti, da je kakšen naš 
človek premagan od močnejših sovražnih elementov, s katerimi pride v stik.
e) Dne 28. je bil eksc. Ambrosio sprejet pri duceju. Med pogovorom so bile 
obravnavane naslednje zadeve:
1) Položaj v Sloveniji: na podlagi svoje razlage je duce sklenil ukrepati postopo ­
ma:
Prvič: k sebi bo poklical visokega komisarja in mu ukazal, da okrepi poveljni­
ško akcijo;
Drugič: če se položaj kljub temu ne bo izboljšal, bo izročil oblast vojaškim 
organom.11
Kar zadeva izvajanje člena 301 vojaškega kazenskega zakonika, je pravilna 
teza, ki smo jo zagovarjali mi, teza, ki pa bo morala najti praktično izvedbo.11 12
2) Komunizem: moral bo biti neusmiljeno zadušen povsod, z vsemi sredstvi, brez 
prestanka.
Eksc. Ambrosio je prikazal pomanjkljivo podporo pravosodja delovanju voja­
ških oblasti. Duceju je posredoval ustna navodila, ki jih je dal poveljnikom 
a. z., navodila, ki jih je potrdil šef vlade.
3) Položaj Italije v Dalmaciji: Eksc. Ambrosio je izrazil duceju svoje mnenje v tej 
zadevi in prikazal nujnost, da Italija prenese svoje meje na Dinarsko gorstvo, 
in da zasedba tretje cone, v kateri nima civilne oblasti, pomeni drobljenje sil, 
katerim ne ustrezajo ne gospodarske ne vojaške prednosti.
Duce je povedal, da ima za popolnoma presežene dalmatinske meje, ki so jih 
svoje čase vsilile trenutne okoliščine. Torej bomo na Dinarskem gorstvu. 
Potemtakem je v coni, ki bo italijanska, že zdaj mogoče začeti - z vso potrebno 
obzirnostjo - odstranjevati hrvaški vpliv in širiti odločen občutek, da od tod ne 
bomo odšli (odstranjevanje hrvaških oblasti, ki so nam odločno sovražne, 
odstranjevanje ustašev, ki so se kot orožniki vrnili v cono, odločno zatiranje 
komunizma itd.). Mogoče se tudi začne študij obrambnih naprav na novi meji 
na Dinarskem gorstvu. To vprašanje bo šlo v študij poveljstvu armade, ki bo 
izdelalo navodila za poveljstva a. z.13
11 Glej dok. 53.
12 Glej dok. 42, op. 3.
13 Predsednik italijanske vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil Benito Mussolini je imel ob 
prvi obletnici vstopa Italije v vojno na strani Nemčije 10. junija 1941 govor v zbornici 
korporacij in fašijev. V njem je glede južnega dela Jugoslavije povedal:
»Če bi bili hoteli, bi bili lahko razširili svoje meje od Velebita do albanskih planin, toda po 
mojem bi bili storili napako: brez vsega drugega bi bili za naše meje dobili nekaj stotisoč 
tujerodcev, seveda sovražnih. Toda stara, zlasti pa nova zgodovina kaže, da si morajo države 
prizadevati, da dosežejo svojo čim višjo narodnostno in duhovno enotnost, s tem, da spravijo 
do določene točke v skladnosti tri elemente: pleme, narod, državo.
243
Na namig eksc. Ambrosia, da vojaki, ki se vračajo z dopusta, prinašajo s seboj 
vtis, da je doma zelo veselo, je duce odgovoril, da gre za legendo, ki jo je treba 
pobijati, kajti domovina trpi zaradi hudega pomanjkanja. Navedel je primere 
nekaterih vasi, kjer trpijo lakoto, ker zaradi prevoznih težav prihaja k njim 
namenjeni živež z enotedensko ali še večjo zamudo, kot je predvideno.
Eksc. Ambrosio je dobil vtis, da celò najvišje osrednje oblasti ne zaupajo več 
slovenskemu prebivalstvu.
f) Eksc. Ambrosio je poudaril naslednje zamisli:
- paziti je treba na varnost posadk, da ne bi bile presenečene;
- ustvarja in izpopolnjuje naj se aktivna obveščevalna služba;
- vedno morajo biti na voljo premične kolone, pripravljene na takojšen odgo­
vor;
- enote morajo vsak dan prihajati v cone, za katere se domneva, da v njih 
delujejo uporniki, in odločno naj izvajajo: naglo štetje prebivalstva, zasliša­
nje sumljivih ljudi, streljanje dokazano sumljivih.
(Ta navodila seveda veljajo za Hrvatsko, kjer ne obstajajo obveznosti, ki jih 
nalagajo civilne oblasti, vendar pa z nekaterimi omejitvami in prilagoditvami 
služijo kot pravilo za naše akcije.)
- Navaditi se je treba postavljati zasede v gozdovih, kot to delajo uporniki. 
Enote se morajo navaditi zadrževati zunaj, da bi nastavljanje zased dalo 
želene uspehe.
- Ujetniki naj se ne vodijo domov: po navadi predstavljajo mrtvo težo, ki dà 
malo ali nič.14
- Ščitijo naj se informatorji (na mojo pripombo, da je izredno težko dobiti 
informatorje, ker so uporniki izdelali zelo dober sistem, da se jih hitro 
znebijo, in da je izrabljenim informatorjem zelo težko najti varno zatočišče 
v Italiji, je eksc. Ambrosio odgovoril, naj se v primerih, ko so informatorji 
naredili veliko dobrega, posredujejo predlogi armadi.)15
Države, ki se obremenjujejo s preveč tujejezičnimi elementi, imajo težavno življenje. 
Včasih je nemogoče izogniti se, da jih ne bi imeli zaradi višjih razlogov vojaške varnosti. 
Treba je torej proti njim uporabljati poseben postopek, seveda, če je zagotovljena njihova 
brezpogojna državljanska lojalnost do države. Kadar pa se narodnost ne ujema z zemljepi­
som, se mora spremeniti ona. Glede tega je najmodrejši izhod izmenjava prebivalstva ter 
izselitev njegovih delov, zakaj te spet zenotijo politične meje s plemenskimi.« (Slovenec 12. 6. 
1941.)
14 To je namig, naj italijanske enote postrelijo ujete partizane na kraju ujetja, kar je čez nekaj 
časa postalo pravilo.
15 Ker so organi narodnoosvobodilnega gibanja vse bolj udarjali po okupatorjevih sodelavcih, so 
vojaške oblasti zaprosile visokega komisarja Graziolija za zaščitno internacijo Slovencev, ki 
jim partizani grozijo s smrtjo, ker so zaupniki italijanskih oblasti ali vojakov ali imajo z njimi 
prijateljske odnose. Grazioli se je sporazumel s tajnikom fašistične stranke v Rimu, da bodo 
ogrožene Slovence po fašistični organizaciji in na njene stroške spravljali v Italijo, kjer jim 
bodo pokrajinski tajniki stranke priskrbeli stanovanje in zaposlitev. Kaže, da so s to akcijo 
začeli konec leta 1941 ali v začetku leta 1942 (med prvimi so poslali tja bivšega ravnatelja 
policije dr. Lovra Hacina) in so do 25. junija 1942 spravili v 20 severnoitalijanskih in tudi 
slovensko-primorskih pokrajin 155 Slovencev, do 2. septembra 1942 pa v 25 pokrajin že 200 
oseb (največ v Milano - 36), medtem ko je kvestura Ljubljana po svoji liniji do takrat spravila 
v Italijo 107 oseb (največ v Vicenzo - 30). Zato je lahko Edvard Kardelj v pismu Josipu Brozu- 
Titu 29. marca oz. 5. aprila 1942 povedal: »Slovenci so menda edini narod v Evropi, ki ima 
svojo belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti.« (Arhiv IZDG, VK, f. 14/V it., 
Graziolijevo poročilo notr. min., št. 1124/2/zaup., dne 25. 6. 1942; arhiv RSNZ, Kvestura 
Ljubljana, številčni pregled odpeljanih v Italijo do 2. 9. 1942. Dokumenti ljudske revolucije 
v Sloveniji, 1, dok. 151.)
244
- Stražarska mesta naj se utrdijo z zakloni ali bodečo žico.
- Nikomur se ne sme nikoli zaupati, zlasti ne prefektom (eksc. Ambrosio je 
mogoče namignil na hrvaške oblasti, ki bi teoretično morale sodelovati 
z nami).
g) Moralna podpora: mora biti nenehna. Namenjena mora biti tudi mladim 
častnikom, ki jih je treba naučiti praktičnega dela, katerega ne poznajo. 
Skrbeti je treba za nastanitvene objekte, da bi bili čimbolj udobni.
Častniki, ki so dodeljeni propagandi, naj hodijo okoli, ne pa da samo delajo za 
mizo.
h) Armadno središče za urjenje - Zadnji tečaj je dal zadovoljive rezultate. Služil 
je za dokaz. V naslednjih tečajih bodo odstranjene številne pomanjkljivosti. Na 
tečaje je treba pošiljati ustrezne ljudi, ki jih je mogoče izpopolniti, vendar se 
morajo spoznati na uporabo orožja.
Divizije naj vedo, da se vsi udeleženci teh tečajev vrnejo v svoje polke.
i) Kar zadeva obveščevalno službo, je eksc. Ambrosio izrekel besede tople pohva­
le za dejavnost, ki jo je opravil XI. a. z., in še posebej grenadirska divizija.
j) Eksc. Ambrosio je povedal, da bo armadi dodeljen eksc. Serena kot bersaljer- 
ski major. Namenil ga je VI. a. z., ki ga bo glede na funkcije, ki gredo 
njegovemu činu, zaposlil v enotah, ki bodo morale sodelovati v sestavljeni 
akciji z Nemci.
Dok. 47
Poročilo poveljstva 2. armade 7. 1. 1942 o razmerah 
v Ljubljanski pokrajini.1
POVELJSTVO 2. ARMADE V. P. 10, dne 7. januarja 1942-XX
Urad I
št. I/282/T. prot.
ZADEVA: Razmere v Sloveniji
GENERALNEMU ŠTABU KRALJEVSKE VOJSKE
Uradu za operacije Vojaška pošta 9
Položaj v Sloveniji je še vedno kočljiv in resen.
Znamenja izboljšanja, ki so se pojavila v prvi polovici decembra (zmanjšanje 
sovražnih dejanj zoper nas - zastoj v terorističnih akcijah uporniških tolp - nesoglas­
ja v sestavi Osvobodilne fronte), so se izkazala za navidezna in prehodna, kar je bilo 
sicer tudi lahko predvideti.
V zadnjih štirinajstih dneh so se protiitalijanske manifestacije odločno obnovile 
- morda tudi v odgovor na usmrtitve v Trstu1 2 in na eksemplarične kazni, ki jih je 
izreklo vojaško sodišče v Ljubljani;3 pri tem gre za napade na naše patrulje med
1 NAW, T-821, R-356, p. 535-538; Zbornik NOV, XIII/2, dok. 4.
2 Glej dok. 40, op. 10
3 Glej dok. 35, op. 20
245
očiščevalnimi operacijami, za atentate na osebe, ki so privržene Italiji, in na karabi­
njerske zaupnike, za trošenje propagandnih letakov in lepljenje plakatov in za 
teroristična dejanja z metanjem večjih in manjših bomb.
Med drugim omenjam:
- napade na naše vojaške patrulje v Višnji gori (16. decembra), Dobrepolju (17. 
decembra), Trebnjem (26. decembra), Perovem (3. januarja), ki so povzročili 
boleče izgube med našimi enotami: častniki: 1 mrtev in 1 ranjen; vojaki: 1 mrtev 
in 6 ranjenih;4
- atentati - na ukaz samozvanega »Ljudskega sodišča« - na posameznike, naklo­
njene Italiji, in zaupnike naših policijskih oblasti: v celoti je bilo 6 atentatov, 
med temi je bilo 5 smrtnih;5
- metanje bomb v Ljubljani - na srečo brez posledic - v prostorih GILL in blizu 
bežigrajske gimnazije;6
- trošenje letakov, ki poleg tega, da kot po navadi širijo komunistično propagan ­
do, pozivajo starše in učitelje, naj ne pošiljajo sinov in učencev v naše fašistične 
organizacije;7
- zaplemba ilegalnega radijskega oddajnika v brezhibnem stanju v naselju Za­
plana; 8
4 Karabinjerska tenenca Višnja Gora je 16. decembra 1941 poročala, da je bila tisti dan 
v Starem trgu pri Višnji Gori napadena tričlanska patrulja s postaje obmejne milice Višnja 
Gora. V spopadu je bil ubit Jože Eržen iz Gorenje vasi pri Stični. Z omenjeno patruljo se je 
najbrž spopadla Molniška četa na poti na Kremenjek. (Arhiv IZDG, f. 155/11 it., poročilo 
karab. ten. Višnja Gora, št. 1/117 dne 16. 12. 1941) Dne 16. decembra 1941 seje Grosupeljska 
četa na poti iz tabora nad Podpečjo proti Medvednici pri prehodu čez železniško progo blizu 
železniške postaje Videm-Dobrepolje spopadla z italijansko obhodno patruljo iz 11. strojnič­
nega bataljona iz Velikih Lašč. Ranjena sta bila častnik in vojak, četa ni imela izgub. (Ferlež: 
Druga grupa odredov, str. 161.) Dne 3. januarja 1942 je štab 2. štajerskega bataljona na poti iz 
tabora pri Srebotnicah na poti v Suho krajino postavil močnejšo zasedo z lahko strojnico nad 
Perovim. Nanjo je trčila štiričlanska patrulja iz 3. gorskega bataljona črnih srajc »Monviso« 
iz Grosupljega, ki je z mulo nesla hrano oddelku na Polici. Patrulja je imela ranjenega, 
partizani so imeli mrtvega in izgubili strojnico. (Ferlež: Druga grupa odredov, str. 163; Polič: 
Čudežna pomlad, str. 62; arhiv IZDG, f. 21 it., brzojavka pov. XI. az. 3. 1. 1942; f. VK 3/II it., 
sporočilo pov. div. sard. gren. št. 135 op. dne 3. 1. 1942.) O boju pri Trebnjem, v resnici pri 
Primskovem, 26. decembra 1942, glej dok. 48, op. 5.
5 Po podatkih iz italijanskih virov in iz Slovenskega poročevalca je mogoče v Ljubljani in 
predmestjih decembra 1941 in v začetku januarja 1942 ugotoviti tele usmrtitve nasprotnikov 
narodnoosvobodilnega gibanja: Fanovš Emmer (4. 12.), Vinko Urankar (11. 12.), Ludvik in 
Cveto Hvastja ( ? 12.), Tone Martinjak (3. 1.) in Ivan Polak (5. L).
6 Dne 18. decembra 1941 je eksplodirala petarda v poslopju bežigrajske gimnazije v Ljubljani 
v Keržičevi ulici; škode ni bilo. Čez dva dni je nekdo vrgel 2 bombi v okno urada pokrajinske­
ga poveljnika GILL, vendar nista eksplodirali. (Arhiv IZDG, f. 155/IV it., poročili karab. 
notr. čete Ljubljana, št. 75/322 dne 19. 12. 1941 in št. 75/325 dne 20. 12. 1941.)
7 V pozni jeseni 1941 in pozimi 1941-1942 je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za 
Slovenijo večkrat pozvalo starše in mladino na bojkot fašističnega pozdrava in vpisovanja 
v italijansko mladinsko organizacijo GILL, učenja italijanskega jezika, literature in zgodovi­
ne, športa v okviru italijanskega nacionalnega olimpijskega komiteja itd. Izvršni odbor OF pa 
je naslovil odprto pismo ravnateljem srednjih in njim sorodnih šol. Pomembno vlogo pri 
razkrivanju potujčevalnih namenov italijanskega okupatorja je imelo glasilo Mlada Sloveni­
ja. Glej Dokumente ljudske revolucije v Sloveniji 1941-1945, knjiga 1, dok. 65, 83, 84, 100, 
102, 116, 131-133.
8 Poveljnik italijanske vojaške posadke v Rovtah (7. bataljon obrtnikov) je 14. in 15. decembra 
1941 organiziral preiskovalni akciji v krajih Sovra in Grampov, v katerih so sodelovali tudi 
karabinjerji. V Zaplani so pri preiskovanju neke hiše našli radijsko oddajno postajo in 
aretirali lastnika hiše, krojača Franca Šinkovca. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/VI it., št. 44/7-6 zaup., 
dne 9. 1. 1942.)
246
- poskus študenta, ki je v beli halji prišel pred vrata paviljona in skušal organizi­
rati pobeg zapornikov iz ljubljanske civilne bolnišnice.9
Naraščanje protiitalijanskih manifestacij v zadnjih štirinajstih dneh - v primerja­
vi z enakim obdobjem prej - je prikazano v prilogi št. I.10 11
Oborožene tolpe, ki so bile razkropljene po očiščevalnih akcijah v preteklem 
oktobru,11 so se obnovile iz razlogov, ki sem jih štabu že prikazal, predvsem pa zato, 
ker vojaški represiji ni sledila enaka in takojšnja akcija policije in sodstva zoper 
člane tolp, ki so se najprej večinoma vrnili v Ljubljano, in zoper njihove številne 
simpatizerje.
Dejstvo je, da se je tolpa s Krima znova sestavila na območju Primskovo (Novo 
mesto DE-ZL) med Litijo in Žužemberkom; tolpa z Gorjancev se ni samo obnovila, 
marveč se je še povečala, ker jo je okrepilo jedro iz Težke Vode (XN-CM); novi 
oddelki - za zdaj zelo šibki - so bili odkriti južno od Mokronoga in v Mirni Peči (ZV- 
CQ).12
Dejavnost odposlancev Osvobodilne fronte, namenjena novačenju ljudi, ki naj bi 
okrepili sedanje tolpe ali sestavljali nove, se nadaljuje z običajno zavzetostjo; kot je 
mogoče sklepati po zgoraj omenjenih podatkih, so izidi precejšnji.
Takšno dejavnost podpira propaganda, ki z lepimi obljubami in grožnjami prido­
biva nove pristaše med kmečkim prebivalstvom, bodisi iz strahu bodisi iz prepriča ­
nja.
Potemtakem je mogoče predvidevati, da se bo dejavnost upornikov, okrepljena 
tako po številu kot po sredstvih, spet razvila z obnovljeno silo in napadalnostjo, brž 
ko se bo začela pomlad.
Na začetku decembra se je jasno pokazala polemika med eksponenti Osvobodilne 
fronte in desno (konservativno) frakcijo Slovenske ljudske stranke.
Omenjena stranka, ki je sicer izgubila teren po aprilu 1941 med delavskimi in 
kmečkimi množicami, katere je prevzelo komunistično gibanje, je kljub vsemu še 
vedno ena največjih političnih organizacij v Sloveniji. V njej se odražata dve glavni 
tendenci: desničarska, ki je tradicionalna in konservativna, in levičarska, ki se ima za 
napredno.
Med konservativno frakcijo in Osvobodilno fronto bi moral nastati razdor: toda 
nesoglasja - ki so se pokazala v ciljih in sredstvih - so se izkazala za čisto teoretična 
in bodo ostala na abstraktnem področju doktrinarskih domnev.
To torej ne more pripeljati do nobenega praktičnega, konkretnega rezultata.
V bistvu tudi desničarska frakcija ljudske stranke zasleduje idejo nacionalne
9 V moškem oddelku t. i. M-13, ljubljanske bolnišnice je bila jetniška soba št. 7 za bolne 
politične osumljence in ujete ranjene partizane. Decembra 1941 je v njej ležalo okrog 13 
zaprtih jetnikov, ki so se s pomočjo članov vseučiliške organizacije OF pripravljali na 
množičen pobeg. Na božični večer (po italijanskih podatkih 26. decembra) so z mamili in 
alkoholom upijanili stražarje, vendar je prišlo do zapletljaja, ker Franc Jeza (res v zdravniški 
halji) ni mogel spraviti karabinjerja k mirovanju in je temu prispela pomoč. Čez nekaj dni, 28. 
decembra, je pobeg uspel ujetemu partizanu Frančku Majcnu. (Franček Majcen: Tudi beseda 
je bila orožje. Aktivistovi zapiski. Ljubljana 1968, str. 56-64.) Jezo, ki je imel tudi lažno 
izkaznico na ime Franc Potočnik, je italijansko vojaško vojno sodišče v Ljubljani 14. marca 
1942 obsodilo na dosmrtno ječo. (Arhiv IZDG, VK, f. 4 it.)
10 Priloge ni na mikrofilmu.
11 Glej dok. 31, op. 8.
12 Ti podatki niso natančni. Dne 15. decembra 1941 so pod Srebotnicami pri Selih pri Šumberku 
(ali na Kremenjeku) ustanovili 2. štajerski bataljon (komandant Franc Rozman in politični 
komisar Dušan Kveder), v katerega so se vključile Stiška, Grosupeljska, Mokronoška in 
Molniška četa. Glej Ferlež: Druga grupa odredov, str. 173-175. Dne 7. januarja 1942 pa so na 
Kožljeku iz borcev bivšega Krimskega bataljona in novih prostovoljcev iz Notranjske ustano­
vili Šercerjev bataljon (komandant Miloš Zidanšek in politični komisar Dušan Pirjevec).
247
neodvisnosti, torej je usmerjena proti Osi; dela se, da sodeluje z italijanskimi 
oblastmi, vendar pa strogo brani svoje kulturne in jezikovne tradicije; boji se prodora 
fašističnih organizacij in na skrivaj skuša, da bi jih popolnoma onemogočila.
Torej jo je treba imeti - kot druge slovenske politične stranke in skupine - za 
odločno protiitalijansko, čeprav so njene manifestacije bolj zadržane in previdne.
Dokaz, da slovensko okolje skoraj v celoti podpira protiitalijansko revolucionar­
no gibanje - ali iz čustvenih ozirov ali iz strahu pred represalijami ali zaradi 
pomanjkanja jasne, odločne in energične politične akcije z naše strani - je v tem, 
kako se je ljubljansko prebivalstvo pridružilo demonstraciji, ki je bila 3. t. in ki je 
bila namenjena počastitvi žrtev, padlih za svobodo slovenskega naroda, in še posebej 
obsojencev s procesov v Trstu in Ljubljani.13
Tako kot na prejšnjih demonstracijah, ki so bile 29. oktobra, 17. novembra in 
1. decembra, je šlo za to, da med 19. in 20. uro ni nihče hodil po mestu in da so vsi 
zapustili javne lokale.
Popoldne je bilo raztrosenih na tisoče letakov, ki so slavili »narodna heroja 
Slavka Šlandra in Ljuba Šercerja, ki so ju ustrelili Italijani« in ki so se končali 
z običajno frazo »Smrt fašizmu!« Odposlanci Osvobodilne fronte so izvajali ustraho­
valni pritisk, da bi se ljudje udeležili demonstracije.
Dejstvo je, da je imela demonstracija skoraj splošni značaj; torej je neizpodbiten 
uspeh za organizatorje in bo še povečala napadalnost in predrznost pripadnikov 
Osvobodilne fronte.
Očiščevalna operacija s strani pristojnih policijskih oblasti se še vedno izvaja 
z običajno šibkostjo in negotovostjo.
Navajam primer.
Član znane uporniške tolpe iz Loža, aretiran v zadnjih dneh, je tovarišu v celici 
zaupal, da je ljubljanska policija novembra lani vdrla v Ljubljani v opremljeno sobo, 
ki so jo partizani uporabljali za skrivališče, in aretirala tri komuniste, med njimi 
nekega Dakija, znanega kot enega najnevarnejših in najvplivnejših uporniških pogla­
varjev.14 Dodal je, da so bili trije aretiranci kmalu nato izpuščeni, ker so policijo
13 Sodna procesa v Trstu in Ljubljani decembra 1941 (glej dok. 40, op. 2 in dok. 42, op. 5) sta 
spodbudila izvršni odbor OF, da je konec decembra 1941 pozval Slovence, naj v spomin na 
žrtve, ki so 1941. leta padle v boju za svobodo slovenskega naroda, dne 3. januarja 1942 od 19. 
do 20. ure zapustijo ulice, ceste in javne lokale ter jih nato spet napolnijo. Ta, že tretja, 
množična demonstracija, je zlasti uspela v Ljubljani, bila pa je tudi v nekaterih drugih mestih 
(Novo mesto, in celo na Gorenjskem - Kranj, Škofja Loka). Med manifestacijo so razširjali 
razglednice s fotografijama Slavka Šlandra in Ljube Šercerja in drugo propagandno gradivo. 
Visoki komisar Grazioli je že drugi dan poročal na sedež fašistične stranke v Rimu: »109/3. 
Sporočam, da so komunisti z letaki in propagando pozvali prebivalstvo, naj se včeraj vzdrži 
gibanja od 19. do 20. ure v znak protesta proti ustrelitvi teroristov dne 22. p. m. Medtem ko je 
v glavnem mestu bilo gibanje skoraj popolnoma ustavljeno in javni lokali prazni, se v središ­
čih pokrajine ni nič zgodilo.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/II it.; glej tudi poročilo poveljstva 
kraljevih karabinjerjev XI. a. z. 7. 1. 1942 v Zborniku NOV, VI/2, dok. 129). O pozivu in 
poročilu IOOF glej Dokumente ljudske revolucije v Sloveniji 1941-1945, knjiga 1, dok. 105 in 
118; Jeršek: Plebiscitne akcije OF, str. 236-242.
14 Med partizani Krimskega bataljona, ki so se začasno umaknili v Ljubljano, je bil tudi bivši 
španski borec Stane Semič-Daki. Ko je okrog 25. novembra 1941 prebival pri Vikiju in 
Rafaelu Zakrajšku v Mostah, ga je po izdaji (najbrž partizanski ubežnik Franc Rozman) 
odkrila italijanska policija in prijela njega in brata Zakrajška. Zasliševali so jih v zaporu in 
na kvesturi, vendar Semiča, ki je imel lažno izkaznico na ime Franc Kumer, kljub podtaknje­
nemu izdajalcu v celici, niso prepoznali in so vse tri čez nekaj dni izpustili. Semič se je kmalu 
vrnil v partizane, brata Zakrajšek sta delala na terenu, dokler ju ni okupator spomladi odkril 
in ustrelil 11. maja oz. 21. julija v Ljubljani. (Semič: Najboljši so padli. I, str. 121-129.)
248
prepričali, da so nedolžni; če bi bili soočeni z italijanskimi vojaki, ki so jih bili 
uporniki ujeli in nato izpustili, bi bila njihova krivda zanesljivo dokazana.15
Navesti bi bilo mogoče še veliko drugih primerov.
Ljubljanska k. kvestura v čedalje večji meri zahteva uporabo čet čisto za svoje 
osnovne naloge, da lahko razpolaga z agenti javne varnosti in teritorialnimi karabi­
njerji, dodeljuje pa jih v operacije vojaške policije, ki so neposredno podrejene 
kvestorju.
Poleg tega, da gre za načelno vprašanje, je jasno, da operacije vojaške policije, ki 
hočejo uspeti, zahtevajo osebje, ki je izurjeno za vojne operacije in ki ima posebne 
operativne sposobnosti. Iz očitnih razlogov policijski ljudje ne morejo ustrezati tem 
zahtevam, zato bi bilo gotovo bolje in koristneje, če bi jih uporabljali v tistih 
preiskovalnih nalogah, ki zahtevajo tehnično sposobno in pripravljeno osebje.
Kot sem jedrnato razložil, je razmere v Sloveniji mogoče na kratko povzeti takole:
- povečuje se protiitalijanska dejavnost v obliki napadov, atentatov, propagande, 
terorističnih dejanj;
- kljub teoretičnim izjavam o formalnih nesoglasjih je protiitalijanski boj kom­
pakten;
- razbite tolpe so se obnovile in nastale so nove;
- dejavnost politične policije je z naše strani šibka in neodločna in stremi 
k preseganju in nadvladi nad vojaškimi oblastmi.
GENERAL
IMENOVAN KOMANDANT ARMADE 
V. Ambrosio, s. r.
Dok. 48
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora na poveljstvu divizije 
sardinskih grenadirjev 8. 1. 1942.1
TOČKE ZA OBRAVNAVO
1) OKREPITI IN IZPOPOLNITI JE TREBA INFORMATIVNO AKCIJO, DA SE
LAHKO DOSEŽEJO NASLEDNJI CILJI:
- Doseči je treba vodilni del komunističnega in iredentističnega gibanja, da se 
naposled razkrijejo voditelji, da se udari po njih, da se odstranijo.
- Izogibati se je treba presenečenjem: zdaj uporniške tolpe počnejo, kar se jim zdi, 
ustanavljajo se, urijo se, premikajo se, ne da bi mi kaj vedeli o tem. To opazimo 
šele, ko nas napadejo s presenečenjem, zato odgovor ne dà tistih sadov, ki jih 
hočemo doseči, čeprav so naši vojaki drzni in pogumni. Torej se moramo izuriti, 
da bomo mi tisti, ki bomo presenečali, kar je težka, a ne nemogoča naloga.
2) ODGOVOR
- Ne sme prizanašati simpatizerjem in njihovim domovom. Nedopustno je, da 
uporniki napadejo vojašnico, postojanko, ne da bi prebivalstvo kaj vedelo. In če
15 Med tremi aretiranimi sta bila partizana samo Semič in Viki Zakrajšek, medtem ko Rafael
Zakrajšek to ni bil.
1 NAW, T-821, R-271, p. 491-199.
249
se ljudje bojijo, da bodo umrli pod partizansko roko, če bodo kaj povedali, naj se 
prav tako bojijo, da bodo umrli pod našo roko, če ne bodo ničesar povedali.
3) NAČIN AKCIJE PROTI UPORNIKOM V OBČASNIH ALI NENADNIH OČIŠČE­
VALNIH AKCIJAH
Kadar se zajamejo ujetniki, zapleni material itd., se po navadi vse izroči 
območnim karabinjerjem, ki poskrbijo, da pride na voljo kvesturi.
Drugi in ne vojaške oblasti izvajajo ovadbe vojaškemu tožilcu vojnega sodišča. 
Tako izgubimo možnost, da bi nadaljevali naše preiskave.
Na prvem sestanku na v. k. se je dogovorilo, da bodo naše enote spremljali 
karabinjerji iz območnih postaj. Zdaj se je položaj spremenil. Vojaške oblasti so 
organi sodne policije in lahko izvajajo ovadbe ali opravljajo preiskovalne ali 
obveščevalne akcije.
Vendar je dobro, če so karabinjerji z enotami in takoj posredujejo. Poskrbi naj 
se, da bodo karabinjerji lahko tako posredovali v premičnih sekcijah velikih enot, 
ki delujejo odvisno od nas.
Na vsak način bodo višja poveljstva vedno pokrila odgovornosti, izhajajoče iz 
previdnega in odločnega izvajanja zgoraj razloženih načel.
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE IMEL EKSELENCA POVELJNIK NA PO­
VELJSTVU GRENADIRSKE DIVIZIJE DNE 8. JANUARJA 1942-XX
Sestanka so se udeležili:
- poveljnik divizije »Granatieri«
- poveljnik divizije »Isonzo«
- poveljnik graničarjev
- poveljnik topništva a. z.
- poveljnik inženirstva a. z.
- generalni konzul Tallinucci
- načelnik štaba XI. a. z.
- načelnik štaba divizije »Granatieri«
- načelnik štaba divizije »Isonzo«
- kraljevi in cesarski tožilec na sodišču 2. armade (odsek Ljubljana)
- višji častnik karabinjerjev pri poveljstvu a. z.
- načelnik operacijskega urada a. z.
- načelnik obveščevalnega urada a. z.
Navodila, ki jih delim na tem sestanku, imajo vrednost izvršnih ukazov.
1) Zadeve, ki jih je obravnaval ekscelenca Ambrosio na sestanku 30. decembra lani
na poveljstvu 2. armade.2
a) Udeležba pri nemških operacijah v Hrvatski:
V drugi polovici januarja bosta dve nemški diviziji delovali v jugovzhodni 
Bosni, da bi uničili glavnino uporniških sil, delujočih okoli Sarajeva. Posledica 
takšne akcije bi bila, da bi upornike potisnili proti zahodu in jugozahodu, se 
pravi proti črtam, ki jih zasedajo 2. armada in čete iz Črne gore. 2. armada bo 
sodelovala v tej akciji tako, da bo zaprla demarkacijsko črto, s čimer bo 
mogoče ustaviti in uničiti tolpe, ki bi hotele prodreti na okupacijsko ozemlje.
2 Glej dok. 46.
250
Za izvedbo te naloge bo armada imela na voljo enote V. in VI. a. z. in nekaj 
enot iz vojske v Črni gori, kakor tudi divizijo »Ravenna«, ki pride iz Italije.
Poveljnik 2. armade je odredil, da morajo enote V. in VI. a. z. do 15. januarja 
trdno zasesti demarkacijsko črto. Pri ustavljanju nasprotnika je treba izraziti 
tudi možnosti topništva z njegovim daljnosežnim ognjem. Poleg tega je treba 
na veliko uporabiti letalstvo, bodisi za izvidništvo, bodisi za lažje bombardira­
nje.
Čeprav a. z. ni neposredno prizadet, bo izvedel ukrepe, ki naj okrepijo mejo 
s Hrvatsko, da se prepreči, da bi uporniški oddelki, ki bi se izognili nemški 
akciji, prišli v Slovenijo. Poveljstva divizij in graničarjev morajo sestaviti načrt 
za okrepitev meje, pri čemer morajo upoštevati tudi uporabo topništva, in ga 
do 12. t. m. posredovati temu poveljstvu.
b) Okrepitve armade:
- poleg divizije »Ravenna« pridejo v armado naslednje enote:
= trinajst posadnih čet, od tega 
5 za VI. a. z.
3 za V. a. z.
3 za intendanco 2. armade
2 za posadko na Reki
= šest skupin pehotne konjenice, od tega
3 za V. a. z.
3 za VI. a. z.
= legija črnih srajc za V. a. z.
= legija črnih srajc in skupina 3 dopolnilnih alpinskih bataljonov za VI. a. z.
Moč teh dopolnilnih bataljonov znaša 700 mož; oboroženi so s puškami in 
puškomitraljezi; stopnja njihove izurjenosti je podpovprečna.
c) Odvzem enot armadi
= 6 bat. T M, sestavljenih iz vojakov letnikov 98 in 99. A. z. bo izgubil bat. 301 
in 307; v zameno bo dobil en - dopolnilni - grenadirski bat., ki ne bo del 
grenadirske divizije
= Grenadirska divizija ne bo imela več legije črnih srajc ne dopolnilnih bat. 
Hitra divizija bo izgubila konjeniški polk »Alessandria«, ki ga bo treba
motorizirati.
= Divizija »Lombardia«, ki se mora spremeniti, bo zamenjana z divizijo »Mur­
ge« v mesecu februarju.3
d) Poveljstva obalne obrambe
Ustanovljeni bosta dve poveljstvi obalne obrambe, ki jima bosta poveljevala 
general (VI. a. z.) in polkovnik (V. a. z.).
e) Ekscelenca Ambrosio je v Rimu opozoril na to, da številka 270 pogrešanih, med 
katerimi je 14 oficirjev, ki jih je armada izgubila med septembrom in decem­
brom, lahko povzroči dvom, da so se taki elementi predali vse preveč lahko. 
Ekscelenca Ambrosio je izjavil, da enote preveva borbeni duh in da si je takšne 
izgube mogoče razlagati z načinom, na katerega se odgovarja na nenadne 
napade upornikov, ki skušajo preslepiti nasprotnika, kar dopušča misel, da se 
je kakšen naš človek dal premagati znatnim sovražnim oddelkom, s katerimi je 
prišel v stik.
f) Duce je rekel ekscelenci Ambrosiu, da je treba komunizem neusmiljeno zadu­
šiti, in to povsod, z vsemi sredstvi, brez prestanka.
3 Pehotne divizije »Lombardia« niso zamenjali z divizijo »Murge« in je ostala na Hrvatskem
(najprej v Delnicah in pozneje v Karlovcu) do italijanske kapitulacije.
251
Ekscelenca Ambrosio je posredoval duceju ustna navodila, ki jih je dal 
poveljnikom a. z.; navodila, ki jih je šef vlade popolnoma potrdil.
g) Položaj Italije v Dalmaciji
Ekscelenca Ambrosio je izrazil duceju svoje mnenje o tem in prikazal nujnost, 
da Italija prestavi svoje meje na Dinarsko gorstvo.
Duce je sporočil, da se mu zdijo popolnoma zastarele dalmatinske meje, ki so 
jih svoje čase vsilile trenutne okoliščine. Prestavljene bodo na Dinarsko gor­
stvo. V coni, ki bo italijanska, je torej že zdaj mogoče začeti obzirno odpravljati 
hrvatski vpliv in širiti odločen občutek, da ne bomo odšli. Z naše strani se 
moramo podobno vesti v Sloveniji. Tem ljudem je treba odločno dati vedeti, da 
Italija ne bo odšla od tod.
h) Na namig ekscelence Ambrosia, da italijanski vojak, vračajoč se z dopusta, 
prinaša s seboj občutek, da je doma vse veselo, je duce odgovoril, da gre za 
legendo, ki jo je treba onemogočiti, kajti domovina trpi hudo pomanjkanje. 
V nekatere vasi prihaja živež z nekajtedensko zamudo zaradi težav pri prevo­
zu.
i) Ekscelenca Ambrosio je prinesel vtis, da se najvišje osrednje oblasti ne 
zanesejo več na slovensko prebivalstvo. Vztrajati pri naših vojakih, da se 
poveča ta občutek nezaupljivosti.
1) Ekscelenca Ambrosio je naposled poudaril naslednje zamisli:
- skrbeti je treba za varnost posadk, da ne bi bili presenečeni; poskrbeti je treba, 
da se nastanitveni objekti čimprej utrdijo. Pri tem vprašanju je vztrajal tudi 
ekscelenca Roatta;
- ustvariti in izpopolniti aktivno obveščevalno službo;
- vedno je treba imeti na voljo premične kolone za takojšen odgovor;
- odločno je treba ukrepati zoper uporniške tolpe; naglo zaslišanje sumljivih 
ljudi in ustrelitev dokazano sumljivih.
(Ta navodila veljajo seveda tudi za Hrvatsko, kjer ne obstajajo obveznosti, ki 
jih nalagajo civilne oblasti; vendar z nekakšnimi prilagoditvami in omejitvami 
lahko veljajo pravila za našo akcijo.) Sicer nam člen 301 vojaškega k. z. 
dovoljuje odločno in zelo hitro ukrepati zoper uporniške elemente.
- Navaditi se je treba postavljati zasede v gozdovih, kot to delajo uporniki.
- Ujetnikov ne voditi domov: po navadi predstavljajo breme, ki dà le malo ali 
nič, same upornike pa navdajajo z gotovostjo ali upanjem, da so relativno 
nedotakljivi.
- Zaščititi je treba informatorje.
- Stražarska mesta je treba zaščititi z zakloni in bodečo žico.
- Nikdar se ne sme nikomur zaupati, zlasti ne slovenskim oblastem, ki zaradi 
posebnega položaja lahko pridejo v stik z nami.
Moralna podpora: mora biti nenehna. Nameniti jo je treba tudi mladim častnikom, ki 
jih je treba naučiti praktičnega dela, ki ga ne poznajo. Častniki, dodeljeni propagan­
di, naj krožijo okoli in naj ne delajo samo za mizo.
Nastanitev: skrbi naj se, da bi bili objekti čimbolj udobni. Moštvo sme biti v vojašnici 
šele potem, ko so res opravljene vse dolžnosti.
Armadno središče za urjenje: zadnji tečaj je dal zadovoljive rezultate. Bil je za dokaz. 
V naslednjih tečajih bodo odstranjene številne pomanjkljivosti. Na tečaje je treba 
pošiljati prikladne ljudi, ki se lahko izpopolnijo in ki se morajo spoznati na uporabo 
orožja. Zbori naj se zavedajo, da se bodo udeleženci tečajev vrnili v svoje enote. 
Naposled je ekscelenca Ambrosio izrekel besede tople pohvale obveščevalni službi, ki 
jo izvaja a. z. in še posebej grenadirska divizija.
252
2) Urjenje: sedanji položaj v Sloveniji nalaga vojski izrazit značaj manevrske, 
aktivne, nenehne akcije. Samo tako uporniki ne bodo imeli miru in ob vsakem 
njihovem poskusu bodo enote v najboljšem stanju za odgovarjanje. Menim, da morajo 
biti enote zaposlene predvsem z iskanjem komunističnih tolp, in ko jih odkrijejo, jih 
je treba zasledovati, obkoliti in uničiti. Moštvo je treba skušati prepričati, da smo 
vojska, ki se je utaborila na zasedenem ozemlju, in da mora vedno in v vsaki 
okoliščini izvajati potrebne varnostne ukrepe.
3) Napad na Turjaku:4 možje, ki so bili dodeljeni v okrepitev postaje karabinjerjev, 
so bili nastanjeni 500m od vojašnice. To je izredno huda napaka. Karabinjerji in 
mitraljezci bi morali biti skupaj. Uporniška tolpa, razdeljena na dve jedri, je hkrati 
napadla mitraljezce in karabinjerje. Akcija je trajala približno 90 minut, rezultate pa 
poznate (1 mrtev, 2 ranjena na naši strani; 3 mrtvi in več ranjenih na strani 
upornikov). Medtem je XI. bat. strojničarjev 3 kilometre stran, ki je slišal strele in 
videl goreče objekte, kar ostal v stanju pripravljenosti. Ni pomislil, kot bi bilo 
smiselno in kot bi predlagala zdrava pamet, da bi hitro prihitel na položaj. Te 
napake, poudarja, da se ne bi več ponovile v prihodnosti.
4) Akcija v M. Gradišču in Bistri: navajam tudi ti dve akciji, da bi se iz njih kaj 
naučili. V akciji v M. Gradišču5 moramo občudovati ofenzivni polet in junaštvo 
poveljnika patrulje (por. Campanella); vendar bi bila v akciji potrebna večja previd­
nost. Tolpe 80 mož, oborožene s strojnicami in na vzvišenem položaju, se ne napade 
s patruljo 16 mož, oboroženih samo s puškami.
Patrulje ne smejo biti manjše od voda in vedno morajo biti oborožene s kakšnim 
avtomatskim orožjem.
Tudi v akciji v Bistri6 nam je ušel uporniški vodja, to pa zaradi želje, da bi čimprej 
napadli. Morali bi biti previdnejši: najprej bi bilo treba tesno obkoliti zgradbo, potem
4 Štab 2. štajerskega bataljona na Pugledu je po prihodu Grosupeljske čete v bataljon sklenil 
napasti neko bližnjo italijansko postojanko; odločil se je za Turjak, kjer je bila karabinjerska 
postaja s tremi karabinjerji, dvema bivšima orožnikoma in oddelek osmih vojakov iz 11. 
strojničnega bataljona iz Velikih Lašč. Ker ni bilo predvidenega sodelovanja domačih 
aktivistov OF, se je napad v noči na 7. januar izjalovil. Karabinjerji so se umaknili na 
podstrešje in od tam odbili napad. Branilci so imeli mrtvega in dva ranjena, partizani pa tri 
mrtve in hudo ranjenega komandirja Dolfeta Jakhla, ki je drugi dan umrl. Italijanska vojska 
je nato dva dni zaman preiskovala območje, je pa aretirala 45 oseb iz Velikih Lašč in okolice 
ter jih odpeljala v ljubljanske zapore. (Arhiv RSNZ, poročilo pov. div. sard. gren. 78/79-1941, 
dne 13. 2. 1942; arhiv IZDG, VK, f. 3/VI it., poročilo pokr. org. faš. stranke za Lj. p. 10. 1. 
1942; Polič: Čudežna pomlad, str. 61-67; Ferlež: Druga grupa odredov, str. 187-191).
5 Drugi štajerski bataljon je na pohodu od Tišja, kjer mu ni uspelo priti na nemško zasedbeno 
območje, proti Molniku 26. decembra 1941 pri Primskovem trčil na italijansko vojsko iz 14. 
minometnega bataljona iz Št. Vida pri Stični, ki je preiskovala tamkajšnje območje in se z njo 
bojeval. Italijanska vojska je imela 8 ranjenih, med njimi omenjenega poročnika, partizanski 
bataljon, ki se je nato napotil na Pugled, pa dva ranjena in enega ujetega. (Zbornik NOV, VI/ 
1, dok. 216, poročilo zunanje karab. čete Ljubljana, št. 272/1, dne 26. 12. 1941; Ferlež: Druga 
grupa odredov, str. 178-187. Glej tudi Polič: Čudežna pomlad, str. 66.)
6 Neki zaupnik italijanskih oblasti je 25. decembra 1941 opozoril na navzočnost dveh privržen­
cev narodnoosvobodilnega gibanja (bila sta Anton Gradišnik-Janoš in Avgust Merlak iz 
bivšega Krimskega bataljona) v Bistri pri Borovnici. Italijanske sile, ki jih je tja poslal 
general Robotti, so obkolile hišo in napadle partizana, ki sta se branila s streljanjem in pri 
tem ranila karabinjerja in vojaka. Italijanska vojska je nastopila tudi s plamenometalci in 
razstrelivom; pri tem je bil ranjen vojak. Partizanoma je uspelo uiti skozi hišna vrata ob 
Ljubljanici. (Zbornik NOV, VI/1, dok. 217, Robottijeva brzojavka št. 02/10355 op., dne 26. 12. 
1941 pov. 2. armade.)
253
pa ukrepati. S tem nočem zmanjševati ofenzivnega duhà v moštvu, marveč želim, da bi 
vsako akcijo vedno vodili po zdravi pameti in po veljavnih taktičnih pravilih.
Skratka, vedno se je treba držati dobre taktike.
5) Obveščevalna dejavnost: okrepiti in izpopolniti je treba obveščevalno dejavnost 
da bi mogli doseči naslednje cilje:
- priti je treba do vodilnega dela komunističnega in iredentističnega gibanja, da 
se naposled odkrijejo voditelji, da se udari po njih in se odstranijo;
- izogibati se je treba presenečenjem: zdaj uporniške tolpe ravnajo po mili volji; 
ustanavljajo se, urijo se in premikajo se, mi pa o tem nič ne vemo. Tega se 
zavedamo šele takrat, ko nas napadejo s presenečenjem, zato tudi odgovor ne 
dà tistih sadov, ki jih hočemo, pa čeprav so naši vojaki drzni in pogumni. Torej 
se moramo izuriti, da bomo mi tisti, ki bomo presenečali, kar je težka, vendar 
ne nemogoča naloga.
6) Odgovor: ne sme prizanašati simpatizerjem in njihovim domovom. Nedopustno 
je, da se uporniki pripravljajo na napad na vojašnico, postojanko, čeprav po 
prenočitvi v neposredni bližini, ne da bi prebivalstvo kaj vedelo o tem. In če se 
ljudje bojijo, da bodo umrli pod partizansko roko, če bodo kaj povedali, naj se 
prav tako bojijo, da bodo umrli pod našo roko, če ne bodo ničesar povedali.
7) Način akcije proti upornikom v občasnih in nenadnih očiščevalnih akcijah:
Kadar se zajamejo ujetniki, zapleni material itd., se po navadi vse izroči 
območnim karabinjerjem, ki poskrbijo, da pride na voljo kvesturi.
Drugi in ne vojaške oblasti izvajajo ovadbe vojaškemu tožilcu vojnega sodiš­
ča. Tako izgubimo možnost, da bi nadaljevali naše preiskave.
Na prvem sestanku na v. k. se je dogovorilo, da bodo naše enote spremljali 
karabinjerji iz območnih postaj. Zdaj se je položaj spremenil. Vojaške oblasti so 
organi sodne policije in lahko izvajajo ovadbe ali opravljajo preiskovalne ali 
poizvedovalne akcije.
Vendar je dobro, če so karabinjerji z enotami in takoj posredujejo. Poskrbi naj 
se, da bodo karabinjerji lahko tako posredovali v premičnih sekcijah velikih 
enot, ki delujejo odvisno od nas.
Na vsak način bodo višja poveljstva vedno pokrila odgovornosti, izhajajoče iz 
previdnega in odločnega izvajanja zgoraj razloženih načel.
8) Zmanjšanje števila mož v službi javnega reda.
Ekscelenca Roatta je med nedavnim obiskom v Ljubljani7 opazil, da je okoli 
sodnije veliko patrulj - oboroženih s puškami - v nadzorstveni službi. Veliko bolj 
prikladno je zgraditi kamnite bunkerje s kakšnim avtomatskim orožjem - poleg
7 Načelnik generalnega štaba kopenske vojske, general Mario Roatta je v začetku januarja 1942 
na svojem inšpekcijskem potovanju v zahodnem delu zasedbenega območja 2. armade (glej 
dok. 50, op. 3) obiskal tudi Ljubljano. Ugotovil je, da je na cesti od Postojne do Ljubljane 
potrebno spremstvo, da morajo v Ljubljani vojaki na prostem nositi nabito puško, da tam 
vojaki sredi mesta patruljirajo po naročilu karabinjerjev in policije, da so na nekaterih 
točkah majhni oboroženi oddelki na voljo funkcionarjem javne varnosti (policije), da se 
vojaki v takšni službi počutijo utrujene, da se prebivalstvo vede ravnodušno, kot da se 
dejansko ne bi videli vojaki in enote. Povedali so mu, da mora 11. armadni zbor poleg straž, 
spremstva in zavarovanja prometnih zvez dati na voljo organom javne varnosti okoli 1300 
vojakov za majhne boje, da je treba upoštevati odsotnost deset tisoč vojakov, ki so na 
dopustu, in da so vojaki v službi videti utrujeni. Zvedel je tudi, da je v Ljubljani vodstvo 
narodnoosvobodilnega gibanja, čigar veje segajo na občino, v ječe, bolnišnice itd. in ki vzbuja 
spoštovanje vsega prebivalstva, kar je pokazala manifestacija OF 3. januarja 1942. Nato je 
Roatta glede Ljubljanske pokrajine sklenil:
»Lahko nam prija zatrjevanje, da je v Sloveniji in Ljubljani vse v redu; vendar je to 
sočutna laž.
254
tistega, ki je znotraj - kakor pa zaposlovati toliko osebja. Poveljstvi divizij naj se 
povežeta s krajevnimi civilnimi oblastmi in organi j. v. ter izpeljeta to načelo 
tam, kjer je to mogoče in gospodarno. In naj mi poročata o konkretnem izidu 
takih stikov.
9) Taktika »trojk«: edini ukrep, primeren temu, da se izognemo takšni taktiki je, da 
preprečimo vojakom, da se sami gibljejo okoli.
10) Poskus osvoboditve Šercerja: kaže, da so uporniki organizirali akcijo, da bi 
osvobodili Šercerja med njegovim prevozom iz zapora na kraj usmrtitve. Vendar 
akcije niso niti poskusili. 8 To navajam, da še enkrat opozorim na to, da je treba 
v takšnih primerih vedno poskrbeti za vse mogoče varnostne ukrepe.
11) Tajnost telefonskih pogovorov:
Skoraj vsem telefonskim pogovorom se prisluškuje. Zato se ne sme razločno 
posredovati pogovorov operativnega značaja. Višje oblasti bomo prosili za tele­
printerje, ki naj bi jih postavili na poveljstvih divizij.
12) Dopusti: zaradi prevoznih zahtev je ministrstvo ukinilo dopuste za vojake od
10. 1. do 10. 2.
13) Razsvetljava barak: želim, da imajo vse barake razsvetljavo. Kjer ni električne 
luči, je treba poskrbeti za drugačno vrsto razsvetljave (sveče, karbidovke itd.). 
Nedopustno je, da obstajajo temne barake. To je proti pravilom in proti najos­
novnejšim zahtevam.
14) Požari v barakah:
Bila sta že dva primera požarov v barakah z velikimi izgubami materiala, zlasti 
orožja. Vsi so dolžni, da ne zanemarjajo varnostnih ukrepov, da se preprečijo 
takšni pojavi. Odredil sem, da mora biti v vsaki baraki poleg vsake peči mož, ki 
odgovarja zanjo. Ne morem dopustiti, da se tako dragocen material, kot je orožje, 
izgublja zaradi malomarnosti posameznika. Vztrajam pri tem in imam za odgo­
vorne poveljnike enot, če se takšne neprijetnosti spet ponovijo. Treba je preneha­
ti z iskanjem opravičil zanje. / .../9
15) Utrjeni tovornjaki. Po pregledu raznih rešitev, ki so jih proučila poveljstva, 
sem se odločil za najbolj gospodaren in hiter sistem, se pravi tistega, po katerem 
se ob bok tovornjaka namestijo železniške tračnice. Tako se dobi zadostna
Sistem razprševanja moštva, ki je oboroženo samo s puškami, za pomoč krajevnim 
karabinjerjem ali za .oborožene točke' kot pred letom 1914, ni v redu.
Danes je v vseh primerih in še posebej, ko gre za nastop proti oboroženemu ljudstvu, 
nekdanji način kordona prav smešen. Poslopja se danes varujejo z avtomatičnim orožjem in 
topovi na položajih in s .španskimi jezdeci' in ulice se ogledujejo z oklepnimi avtomobili in 
z do zob oboroženimi vodi na avtomobilih ali peš.
Uprava lahko ostane, če hoče, v rokah civilnih oblasti in te lahko pokažejo, kakšno službo 
za vzdrževanje reda želijo, toda nadaljnje ukrepe morajo sprejeti vojaške oblasti z organskimi 
oddelki po poveljih častnikov.« (NAW, T-821, R-356, Zbornik NOV, XIII/2, dok. 5, poročilo 
SMRE 10. 1. 1942 [Promemoria No. 76 per l’Ecc. Capo di S. M. Generale.])
Član CK KPS Boris Kraigher je 21. decembra 1941 na sestanku naročil sekretarju rajonskega 
odbora OF Barje Matiji Škrabu, naj organizira skupino, ki bo še isti večer postavila zasedo 
pri strelišču na Dolenjski cesti. Domnevali so namreč, da bodo na smrt obsojene Ljuba 
Šercerja in pèt sobojevnikov ustrelili na ljubljanskem strelišču. Vendar zaradi zelo zastraže­
nega strelišča naloge ni mogel izvesti. Italijanska vojska smrtne obsodbe nad to skupino 
obsojencev namreč ni izvršila tam, temveč pri Strahomerju blizu Tomišlja. Glej dok. 35, op. 
20. (Matija Škraba: Šest vencev. Iz kronike Iške vasi. Naša komuna 22. 12. 1980.)
Nečitljiv Robottijev lastnoročni pripis s črnilom.
255
zaščita. Vsak zbor naj tako opremi vsaj 2 do 3 tovornjake in tako bodo vedno 
pripravljeni, da bodo lahko intervenirali v primeru potrebe. /.. V10 11
Ekscelenca poveljnik je omenil opozorilo, ki ga je dobil od poveljnika grenadirske 
divizije, da se pri raznih ljubljanskih tovarnah v soboto zvečer po plači pojavijo 
osebe, ki vabijo in silijo delavce, naj podarijo od 30 do 40 lir za upornike. /..V11
Naposled je ekscelenca poveljnik prebral nekaj odlomkov iz štirinajstdnevnega 
poročila obveščevalnega odseka divizije »Isonzo«, da se vse bolj poudari potreba po 
obrambi zoper upornike. 12
Dok. 49
Zapisnik z obiska visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
pri poveljniku XI. armadnega zbora 24. 1. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK Z OBISKA VISOKEGA KOMISARJA ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO 
PRI POVELJNIKU A.Z. NA VRHNIKI DNE 24. JANUARJA
Visoki komisar je sporočil, da je v Rimu dobil vpogled v ducejev razglas, ki ureja 
odnose med vojaškimi in civilnimi oblastmi na področju jàvne varnosti v Ljubljanski 
pokrajini. 2
Poveljnik a.z. je dal na znanje, da se o zadevi ne more pogovarjati, ker čaka na 
navodila, ki si jih je pridržal poveljnik armade.3
Vendar pa so bila pregledana naslednja pomembnejša vprašanja, ki jih je povelj­
stvo a.z. že predlagalo visokemu komisariatu kot potrebna za skrb nad javnim redom:
10 Nečitljiv Robottijev lastnoročni pripis s črnilom.
11 Nečitljiv Robottijev lastnoročni pripis s črnilom.
12 Tega poročila nisem našel v naših arhivih.
1 NAW, T-821, R-271, p. 467-468.
2 Glej dok. 53.
3 Grazioli je 12. februarja 1942 z brzojavko vprašal Roatto, kdaj bo izdal navodila za izvajanje 
Mussolinijevega odloka. Roatta mu je odgovoril drugi dan, da je to storil 12. februarja. 
Grazioli je spet brzojavil 14. februarja, da bi rad imel z njim pogovor. (Arhiv IZDG, VK, f. 2/ 
XII it., Graziolijevi brzojavki 282/7 in Roattov odgovor št. 2252.)
Poveljstvo 2. armade je tako šele 12. februarja 1942 izdalo navodila za izvajanje Mussoli­
nijevega razglasa z dne 19. januarja 1942, ki jih je poslalo poveljstvu XI. armadnega zbora in 
visokemu komisarju za Ljubljansko pokrajino. Glede obrambe javnega reda so navodila 
takole razmejila pristojnosti med vojsko in civilno upravo: »V rednih primerih, v katerih so 
zadostne sile policije, ki so neposredno podrejene političnim oblastem, je izvajanje v pristoj­
nosti slednjih; v primerih, v kateri!^ omenjene sile, po presoji političnih oblasti ne zadostujejo, 
je izvajanje na zahtevo teh oblasti, v pristojnosti vojaških oblasti; v izjemnih primerih 
(kakor: nepredvidena in vidna nevarnost - ukrepi, ki so po presoji nujni za dopolnitev tistih, 
ki so vojnega značaja - in podobni), so vojaške oblasti pooblaščene posredovati na lastno 
pobudo, s tem da obvestijo politične oblasti.« (Arhiv IZDG, f. 206/IV it., navodila pov. 2. 
armade, št. 1780 tajno, dne 12. 2. 1942.) General Robotti je besedilo Mussolinijevega razglasa 
in Roattova navodila s svojim pojasnilom 17. februarja 1942 poslal poveljstvom divizij, 
graničarjev, topništva in inženirstva in na koncu zapisal, da navodila veljajo od 20. februarja 
1942 dalje. (Arhiv IZDG, f. 206/IV it., pismo pov. XI. a.z., št. 02/1124 op., dne 17. 2. 1942.).
256
1) Nova osebna izkaznica za prebivalstvo: v.k. je povedal, da bo pripravljena do 
konca marca, razdeljena bo vsem moškim med 18. in 50. letom.4
2) Prepustnica, brez katere se prebivalstvo ne sme gibati iz kraja v kraj: to bo izdajal 
v.k.5
3) Pas okoli Ljubljane: v.k. bo posredoval predloge, rešitev pa se bo poiskala 
s skupnim soglasjem.6
4) Obramba najpomembnejših poslopij v Ljubljani: v.k. bo določil poslopja, vojaške 
oblasti pa bodo pogledale, kaj se da storiti.
5) Patruljna služba v Ljubljani in pokrajini: Če bo kvestura to lahko opravila, bo 
opravila, če ne, pa bo to prepustila vojaškim oblastem, vendar bo za to določila 
agente j.v. in karabinjerje za tisti del, ki zadeva temeljno službo.
4 Poveljnik XI. armadnega zbora, general Robotti je 11. januarja 1942 pisal visokemu komisar­
ju Grazioliju, da imajo partizani lažne osebne iskaznice in prepustnice, ki jih dobivajo tudi 
od uradnikov nekaterih občin. Zato je prosil Graziolija, naj prekliče veljavnost vseh izkaznic 
in uvede nove, ki jih bo težko ponarediti. Poleg tega naj bi poostril nadzor nad ljudmi, ki 
imajo opravka z izdajanjem osebnih izkaznic. Grazioli je odgovoril čez tri dni, da je že 
povedal Robottiju, da bodo uveljavljene nove izkaznice, kar pa zahteva nekaj časa. (Arhiv 
IZDG, VK, f. 16/11 it., Robottijevo pismo št. 1/181, dne 11. 1. 1942, Graziolijevo pismo št. 212/ 
6/zaup. FP, dne 14. 1. 1942.)
Visoki komisar Grazioli je nato 24. januarja 1942 izdal odredbo št. 7 o uvedbi osebne 
izkaznice, in to za vse osebe, ki so starejše od 15 let. Najprej morajo zanjo zaprositi vse osebe 
moškega spola od 15 do 50 let starosti in nato še ostale. Občine pa morajo poskrbeti, da se 
osebne izkaznice izdajo najkasneje do 10. marca 1942. 9. marca je z odredbo št. 40 ta rok 
podaljšal do vključno 20. marca 1942. Vse to pa je razveljavil 9. marca, ko je izdal »določbe za 
prihajanje v mesto Ljubljana in za odhajanje iz mesta« kot svojo odredbo št. 41. (Službeni list 
za Ljubljansko pokrajino, št. 8, dne 28. 1. 1942; št. 20, dne 11. 3. 1942 in št. 21 dne 14. 3. 1942.)
Medtem je poveljstvo XI. armadnega zbora 10. marca sporočilo Grazioliju, da so župani 
dali osebne izkaznice tudi onim, ki so rojeni v njihovi občini, vendar so že pri partizanih. 
Grazioli je odgovoril, da lahko občinski uradi po njegovi odredbi izdajo osebne izkaznice 
samo prebivalcem svoje občine, ko so preverili njihovo istovetnost. Pri občinskih uradih še ni 
prijavnih uradov in jih bo njegov statistični urad šele začel vzpostavljati na podlagi izida 
ljudskega štetja. Šele takrat bo mogoče nadzorovati, da so osebne izkaznice dobili tudi drugi. 
Poročal je, da je ukazal, naj njegovi italijanski uradniki in okrajni komisarji pogosteje 
nadzorujejo izdajanje osebnih izkaznic, ter sklenil: »Nedvomno bo mnogo nevšečnosti zaradi 
občinskih uradov, ki še niso organizirani in nimajo pripravljenega in politično zanesljivega 
osebja.« Pozneje se je poveljstvo armadnega zbora pritoževalo, da lahko posamezniki dobijo 
osebne izkaznice po predložitvi delavske knjižice. (Arhiv IZDG, VK, f. 16/11 it., pov. X. a.z., 
št. 1/1563 in 1/2350, dne 10. 3. in 2. 4. 1942, Graziolijevi pismi št. 429/6/zaup. in 607/6/zaup., 
dne 11. 3. in 10. 4. 1942).
5 Visoki komisar Grazioli je 6. februarja 1942 izdal odredbo št. 17. o uvedbi potne dovolilnice 
za občino Ljubljana, in to za vse osebe, starejše od 14 let. Obveznost velja od 20. februarja 
1942 dalje, vendar je z novo odredbo št. 28, dne 17. februarja 1942 ta rok prestavil na 1. marec 
1942. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 11, dne 7. 2. 1942 in št. 14, dne 18. 2. 1942; 
Slovenec 8., 19. in 24. 2. 1942.) Glej dok. 62, op. 4.)
6 Italijanske vojaške in civilne oblasti so po nekaj mesecih oboroženega boja slovenskega 
naroda, združenega v Osvobodilni fronti pod vodstvom KPS, ugotovile, da je vodstvo 
narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani. Da bi ločile mesto od podeželja, so vojaške 
oblasti januarja 1942 začele okrog mesta graditi žično oviro. Z njo so obdale mesto 23. 
februarja 1942 in uvedle strog nadzor nad prihajanjem v mesto in odhajanjem iz njega, in to 
samo s prepustnicami. Isti dan je vojska začela izvajati prve množične racije v Ljubljani (glej 
dok. 57, op. 3). T.i. obrambni pas okrog Ljubljane je vojska dograjevala tako rekoč skoraj do 
konca italijanske okupacije in so stroški za gradnjo presegli 12 milijonov lir. Žična ovira je 
bila dolga 41 km, ob njej je bilo več kot 60 zidanih ali betoniranih bunkerjev, v katerih je 
»varovalo« t.i. obrambni pas nekaj tisoč vojakov. Okoli Ljubljane, v samem pasu in v mestu je 
poveljstvo XI. armadnega zbora razmestilo razmeroma precej lahkega in težkega topništva. 
(Juvančič: Italijanski okupator v Ljubljani, str. 99-105.)
17 - Fašisti 257
Tudi za to vprašanje bo v.k. posredoval predloge.
6) Visoki komisar zahteva - če bi javni red prišel pod vojaške oblasti - da se vsako 
jutro pošljejo novice o noči.
7) Častniki in podčastniki nekdanje jugoslovanske vojske: v.k. bo predpisal, da se 
vsak dan prijavljajo, razporejeni po činih.
V.k. je potem omenil:
- svojo namero, da organizira manifestacijo, ki bi pozivala prebivalstvo, naj ne hodi 
iz hiš, da bi počastilo spomin Slovencev, ki jih ubijejo krajevni komunisti,
- odvisnost od kvestorja, kot to določajo nova navodila iz razglasa. O tej zadevi ni 
imel poveljnik a.z. kaj reči, ker pričakuje napovedana navodila poveljnika armade.
Dok. 50
Navodilo poveljstva 2. armade 27. 1.1942 za pripravo načrtov 
o novi razmestitvi podrejenih enot.1
bg; kopija izvirnik v op. 1
POVELJSTVO 2. ARMADE P. M. 10, 27. januarja 1942/XX
Urad za operacije
Št. 2/C tajnega zapisnika
Zadeva: Organizacija ozemlja armade1 2
EKSCELENCI POVELJNIKU V. A. Z. V. P. 41
EKSCELENCI POVELJNIKU VI. A. Z. V. P. 39
EKSCELENCI POVELJNIKU XI. A. Z. V. P. 46
I. - Mogoče je, da se okrepi uporniško gibanje v coni, ki jo zaseda 2. armada.
Glede na to bo armada poskrbela za ukrepe, ki so zdaj še nepredvidljivi, kajti 
v bistvu so odvisni od sklepov od zgoraj in od splošnega položaja.
II. - Med možnostmi, ki jih je treba upoštevati, je tudi ta, da bi armada morala 
- tudi v primeru, o katerem je beseda - obdržati zasedeno celotno cono, ki jo 
zdaj zaseda.
III. —V omenjeni možnosti je jasno, da se ne bi mogle držati vse sedanje posadke,
stražiti vse prometne zveze, ki se zdaj stražijo. Takšno ravnanje bi namreč 
lahko pripeljalo do tega, da bi bili slabotni povsod in brez zadržkov ali pa še 
posebej ustregli nameram nasprotnika.
IV. - Zato mislim (še vedno glede na zgoraj omenjeno):
a) - da morajo biti sile zbrane v velikih posadkah (po možnostih kot polki ali
1 Arhiv VZI, it. arh., šk. 91, fase. 7, dok 4-2; 1 1. Dokument ima na vrhu opombo, da je izvirnik 
v operacijskem uradu. V naših arhivih ga nisem našel.
2 Potem ko je Mussolini 19. januarja 1942 nalogo obrambe javnega reda v Ljubljanski pokrajini 
in Dalmaciji zaupal vojaškim oblastem (varovanje javnega reda je bila še dalje naloga civilne 
uprave, ki je imela za to na voljo policijo, karabinjerje, financarje in obmejne miličnike), je 
imenoval za poveljnika 2. armade generala Mario Roatta, medtem ko je general Vittorio 
Ambrosio prevzel dotedanjo Roattovo mesto v Rimu. Nekaj dni je Ambrosia oz. Roatto na 
Sušaku nadomestoval poveljnik armadnega zbora, general Renzo Dalmazzo. Ko je Roatta 25. 
januarja prispel na Sušak, je čez dva dni izdal ta navodila.
258
legije - vsaj dva bataljona - s topništvom) v pomembnih naseljenih 
središčih, ki - na splošno - obvladujejo okolišnjo pokrajino;
b) - da se omenjene posadke utrdijo, pri čemer izpeljejo vsa potrebna utrje-
valna dela, v samih krajih ali njihovem delu ali pa na položajih, ki jih 
morajo nemudoma prevzeti; to pa tako, da bo mogoče zanesljivo odbijati 
nasprotnikove napade, pa čeprav bi bili začasno »odrezani«;
c) - da si vsaka divizija oblikuje in ima pri roki mobilno rezervo, namenjeno
- morebiti v sodelovanju z delom sosednjih posadk, ki so zgoraj omenjene
- delovanju v prostoru med posadko in posadko;
d) - da se stražijo samo najpomembnejše prometne zveze in da se premiki za
oskrbo itd. po njih opravljajo samo v krepkih kolonah.3
V. - Glede na to prosim ekscelence v naslovu, naj proučijo vprašanje in mi do 5. 
februarja sporočijo, kakšna navodila nameravajo izpeljati s svojimi silami, da 
bi to poveljstvo lahko izdalo ukaz za zgoraj omenjene ukrepe. 4
In sicer je treba upoštevati:
1. - velike prometne zveze skupnega pomena, ki naj bi bile po moje še naprej 
zastražene, so naslednje,
- vse železniške proge, ki so zdaj pod nadzorstvom,
- cesti:
• Ljubljana-Kočevje-Delnice,
3 Načelnik generalnega štaba kopenske vojske, general Mario Roatta je v začetku januarja 1942 
opravil inšpekcijsko potovanje na zahodnem delu zasedbenega območja 2. armade v Ljub­
ljanski pokrajini in Hrvatski. Potem ko se je seznanil z razmerami v Ljubljani (glej dok. 48, 
op. 7), je odpotoval na Hrvatsko. Obiskal je Sušak, Vrhovine, Karlovac, Jastrebarsko, Ogulin 
in Delnice. Tam se je seznanil z zelo neugodnimi razmerami, ko je partizanska vojska držala 
obkoljene italijanske posadke, da so jih morali oskrbovati z letali. Po svoji vrnitvi v Rim je 
Roatta napisal obsežno poročilo o razmerah v Ljubljanski pokrajini in Hrvatski.
Roatta je v svojem poročilu navedel tri možnosti za obvladovanje ali izboljšanje neugod­
nih razmer. Prva možnost bi bila skupen nastop vseh okupatorjev proti narodnoosvobodilne­
mu gibanju, tj. izvesti veliko skupno ofenzivo z velikimi silami ne glede na to, čigavo je 
območje. Druga možnost bi bila očistiti samo tista območja, ki so priključena k Italiji, tj. 
Ljubljansko pokrajino in Dalmacijo, dobro zavarovati njune meje, vse drugo pa začasno 
prepustiti nasprotniku. Tretja možnost bi bila umakniti majhne izpostavljene posadke 
v večje postojanke, zavarovati najnujnejše železnice, ustvariti premične oddelke za čiščenje 
vmesnih območij. Sam se je zavzel za tretjo možnost in je naročil poveljniku 2. armade, 
generalu Ambrosiu, naj prouči ukrepe za tretjo možnost. NAW, T-821, R-356; Zbornik NOV, 
XIII/2, dok. 5, poročilo SMRE 10. 1. 1942 (Promemoria No. 76 per l’Ecc. il Capo di S. M. 
Generale.) Glej tudi Giacomo Zanussi: Guerra e catastrofe d’Italia, 2. ed. Vol. I, giugno 1940 
- giugno 1943. Roma 1946, str. 179-180. Na Roattovo poročilo, ki je 15. januarja prispelo 
v operacijski oddelek vrhovnega poveljstva oboroženih sil, je nekdo pripomnil, da je tretja 
možnost le začasna, dokler z zavezniki ne najdejo boljše. Na podlagi Roattovega poročila je 
načelnik generalnega štaba oboroženih sil, maršal Ugo Cavallero napisal »sporočilo za 
duceja« (Appunto per il Duce), v katerem je povzel tri Roattove možnosti za premagovanje 
razmer. Menil pa je Cavallero, da je prava rešitev razmer vendarle v »veliki in usklajeni akciji 
med našimi in nemškimi enotami, po načrtu, ki je že v delu in ki bi ga morali čimprej začeti 
uresničevati«. Pri tem je najbrž mislil na skupno operacijo v vzhodni Bosni, ki jo mi poznamo 
kot drugo sovražno ofenzivo in je trajala od 15. januarja do 7. februarja 1942. Cavallero je 
predlagal, naj bi v Ljubljanski pokrajini odgovornost za obrambo javnega reda prenesli na 
vojaške oblasti, naj bi v Hrvaški v 3. coni prenesli na vojaške oblasti tudi civilno upravo in 
naj bi Ljubljansko pokrajino in zasedeno Hrvatsko razglasili za operacijsko cono; takrat so 
ju imeli samo za vojno cono. (NAW, T-821, R-356, Appunto per il Duce, 13. 1. 1942. Glej tudi 
Ugo Cavallero: Comando Supremo. Diario 1940-1943 del Capo di S. M. G. Roma 1948, str. 
177, 197, 218, 224, 227, 239; dalje: Cavallero, Comando Supremo.)
4 Kaj je storilo poveljstvo XI. armadnega zbora, glej dok. 51, op. 8.
259
• Ljubljana-Novo mesto-Karlovac;
- cestni pas po dolgem Reka-Knin-Split-Dubrovnik-Kotor;
- prečnice glede na ta cestni pas:
• ki vodijo od Reke in Senja proti Karlovcu,
• Otočac-Bihač,
• Knin-Drvar,
• Sinj-Livno-Bugojno,
• Metkovič-Mostar-Konjic,
• Mostar-Kalinovik,
• Dubrovnik-Trebinje.
Tudi glede tega predloga želim zvedeti, kaj menijo poveljniki, navedeni v naslovu.
2. Zanašam se na to, da bom v ustreznem trenutku imel na voljo letalske sile,
oklepne avtomobile in tanke, in to razmeroma večje od sedanjih.
Vendar morajo zahtevani načrti upoštevati le sile in sredstva, ki so sedaj na voljo.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK 
(Mario Roatta)
Dok. 51
Točke za sestanek in povzetek pogovora poveljnika 
XI. armadnega zbora s poveljnikom 2. armade 28. 1. 1942?
TOČKE ZA SESTANEK Z EKSCELENCO ROATTO
- Odnosi s civilnimi oblastmi1 2
- Premestitev poveljstva armadnega zbora v Ljubljano3
- Premestitev 1. grenadirskega polka (Kočevje - Ribnica - Vrhnika)4
- Naša navodila za nadomestitev s približno 1500 topničarji 11. top. polka a. z.5
- Dodelitev konjeniškega polka - Premislek6
- Položaj upornikov - Akcija, ki se pripravlja 7
1 NAW, T-821, R-271, p. 456-460, 466.
2 Glej dok. 52.
3 Poveljstvo XI. a. z. so 11. marca 1942 premestili z Vrhnike v Ljubljano.
4 Že jeseni 1941 sta zamenjala svoji zasedbeni območji 1. in 2. grenadirski polk divizije 
sardinskih grenadirjev, 1. se je iz Ljubljane premestil v Kočevje in okolico in je 2. prišel na 
njegovo dotedanje mesto.
5 Ker so nekatere enote XI. armadnega zbora februarja 1942 morale na Hrvatsko, je poveljstvo
2. armade 3. februarja ukazalo, naj odide v XI. armadni zbor »za varnostno službo v cono 
Ljubljana« 1600 topničarjev brez topov. Iz njih naj ustanovijo 3. (z dvema divizionoma) in 10. 
bojno skupino armadnega topništva (z enim divizionom). Obe bojni skupini so res ustanovili 
februarja 1942 in ju razmestili med Kočevjem in Ljubljano; prva je štela 1117 mož in druga 
556 mož. Kmalu so ju ukinili in moštvo vključili v divizijo sardinskih grenadirjev. (Arhiv 
IZDG, f. 658/11 it., povelja pov. 2. armade 3., 13. in 26. 2. 1942.)
6 Ker so diviziji sardinskih grenadirjev nameravali odvzeti 1. grenadirski polk in ga poslati na 
Hrvatsko, so ji zato mislili poslati neki konjeniški polk.
7 V začetku decembra 1941 ustanovljeni 3. slovenski ali Šercerjev bataljon (komandant Miloš 
Zidanšek, politični komisar Dušan Pirjevec) je do srede januarja 1942 ustvaril majhno 
osvobojeno zemlje med Krimom in Loško dolino s središčem na Kožljeku in vedno bolj
260
- Dopolnitve za grenadirje* 8 9
_ Manifestacija, določena s strani a. z. za 26. januar’
POVZETEK TISTEGA, KAR JE POJASNIL EKSCELENCA POVELJNIK
2. ARMADE MED SVOJIM OBISKOM NA VRHNIKI 28. JANUARJA
1) PREVRATNO PETJE VOJAKOV
Dogodek je treba ustrezno kaznovati. Če se izkaže, da vojaki niso bili pijani, 
morajo biti ustreljeni.10 11
2) ODNOSI S CIVILNIMI OBLASTMI
Vojaškim oblastem je zaupana obramba javnega reda.11 Z »obrambo« se misli 
izvajanje vseh ukrepov, ki se nanašajo na priložnostno ali stalno posredovanje 
oboroženih sil, in sicer:
- civilne oblasti bodo pojasnile, katere elemente je treba ščititi, ne da bi se 
razlagali načini;
- vojaške oblasti bodo ukrepale, kot se jim bo zdelo primerno.
Predvidena je tudi obramba javnega reda na pobudo vojaških oblasti, o čemer 
se obvestijo civilne oblasti. Takšen primer se pojavi, kadar se razkrije potreba po 
očiščevalnih akcijah, zasedbi krajev itd., torej po operacijah, ki imajo značaj 
resničnih vojaških dejanj proti upornikom.
Če bi vojaške oblasti imele potrebo po drugih vprašanjih (policijska ura, 
zaprtje lokalov itd.), bi ukrepale v soglasju s civilnimi oblastmi.
Seveda bodo ostale temne lise, torej takšne, ki jih razglas ni pokril; v takih 
primerih se ukrepa po zdravi pameti.
Že napovedana inačica razglasa bo zadevala samo Dalmacijo, kjer zaradi 
pooblastil, ki jih je zakon dal eksc. Bastianiniju,12 ne bodo mogoče akcije na 
pobudo vojaških oblasti.
vznemirjal italijanskega okupatorja. Zato je sredi januarja začel vpadati na osvobojeno 
ozemlje, pri čemer je prišlo do spopadov. V spopadu, ki je bil 15. januarja v Bezuljaku, je 
oddelek graničarjev in karabinjerjev ujel 4 borce (dva sta bila ranjena), dva sta pa padla, 
padel je tudi poveljnik karabinjerske postaje Cerknica. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/II it., poročila 
pov. X. bat. RGF 16. in 18. 1. 1942 ter okraj. glav. Logatec št. 370 zaupno, dne 18. 1. 1942.) 
Naslednja spopada sta bila 18. januarja na Otavah in nad Padežem z oddelki 11. bataljona 
rušilcev z Velikih Blok. Ko so karabinjerji v Logatcu zaslišali ujetnike, so od njih zvedeli za 
tabor Šercerjevega bataljona, vendar so kopije zaslišanj šele čez deset dni na pritisk vojske 
poslali njenim poveljstvom. Poveljstvo XI. armadnega zbora je konec januarja 1942 ukazalo 
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev, naj pripravi ofenzivno operacijo. Glej dok. 56, op.
10.
8 Najbrž misli na prihod 2. dopolnilnega grenadirskega bataljona. Glej dok. 46, op. 9.
9 Italijanski okupator je skupaj s slovenskimi kolaboracionisti za 26. januar 1942 pripravil 
podobno tiho demonstrativno akcijo kot Osvobodilna fronta za 29. oktober, 1. december,
3. januar in 7. februar. Vendar mu akcija ni uspela, prebivalstvo Ljubljane je bilo trdno 
včlanjeno v OF. (Glej Jeršek: Plebiscitne akcije OF, str. 232).
10 Morda misli na vojake Augusta Busattija, Armanda Pavanina in Francesca Rossija iz
11. korpusnega bataljona strojničarjev, ki so 18. januarja 1942 v neki gostilni v Velikih 
Laščah peli pesem »Bandiera rossa« in so jih slišali ter prijavili fašisti iz tamkajšnjega 
bataljona črnih srajc. Izročili so jih vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani. To je prva dva 8. 
maja 1942 obsodilo vsakega na dve leti in dva meseca vojaškega zapora, tretjega pa je najbrž 
oprostilo. (ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 1, f. I, poročilo visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino 02074 dne 28. 1. 1942.)
11 Glej dok. 53.
12 Giuseppe Bastianini, viden funkcionar fašistične stranke in bivši italijanski veleposlanik
261
3) AKCIJA V KORENICI
Na začetku meseca so ta kraj obkolile uporniške sile.13 Kolone za okrepitev 
posadke, ki so bile odposlane, so bile presenečene in so se morale vrniti. Ena sama 
je prišla na cilj s 23 možmi.
Organizirala se je akcija, ki je bila v premiku dveh kolon na sever in ene na 
jugozahod od Korenice.
Kolona, ki je delovala z jugovzhoda in ki ji je poveljeval major Giuffrida iz 
2. pehotnega polka, se je odpravila 23. januarja in prišla do izhodiščne baze za 
akcijo naslednjega dne. Spopadla se je z uporniki in izgubila je 8 častnikov, med 
njimi poveljnika, 8 podčastnikov, kakšnih sto vojakov, dva topa, tovornjake itd.
Od dveh kolon, delujočih s severa, je ena, kateri je poveljeval polkovnik Soddu, 
šla na pohod 24. januarja zjutraj in se je morala takoj bojevati: proti večeru je 
prišla v vas Glanak, kjer je prenočila - zaradi hudega mraza je imela 300 
zmrznjenih.
Druga kolona, delujoča s severa, se je bila kmalu nato prisiljena vrniti zaradi 
visokega snega, ki ji je onemogočil gibanje.
Posadka v Korenici, v kateri je za približno bataljon in pol vojakov, se upira in 
je oskrbovana z letali.
Fotografije, posnete iz letal, so dale le malo podatkov o razporeditvi uporni­
kov. Tudi letalsko bombardiranje je malo zaleglo proti razkropljenim upornikom.
Z baterijo topov kal. 149/13, delujočo na meji dosega, so zažgali dve vasi. 
V celoti se namera ni uresničila. Še vedno je negotovo, kje so uporniki. Za vsako 
ceno je treba rešiti položaj, ki je nedopusten.
Ekscelenca Roatta ne verjame, da se je mogoče kaj zanesti na enote, ki so že 
tako delovale, ne da bi kaj dosegle. Mogoče bi jih bilo uporabiti za držanje 
sedanjih položajev ali drugih položajev, ne pa za boj.
Tudi poveljniki nimajo kaj visoke morale.
V cono so poslali 4. alpinski polk in divizion gorskega topništva. Ekscelenca 
Roatta je pomislil na 1. grenadirski polk. Utegnil bi tudi uporabiti dva bataljona 
»M«, dodeljena armadi.
Ducejeva zamisel za uporabo zgoraj omenjenih bataljonov je naslednja: '»Opo­
ra upora je komunizem; treba ga je tolči in mu postaviti nasproti podobne 
politične sile, to je bataljone »M«.«14
Na vprašanje ekscelence Roatte je ekscelenca Robotti dejal, da imajo bataljoni 
»M« resda agresivnega duhà, vendar kot bojevniki niso ustrezno izurjeni.
Uporaba, kot jo predvideva eksc. Roatta, bi torej imela tudi preizkusno 
vrednost.
Eksc. Roatta je zahteval tudi, da bo na voljo vprežno topništvo. Eksc. Robotti 
bo dal divizion vprežnega topništva iz 6. topniškega polka. 15
v Londonu, je bil guverner Dalmacije v Zadru do februarja 1943, ko ga je nasledil Francesco 
Giunta, bivši zloglasni fašist in skvadrist iz Trsta (požigalec Narodnega doma v Trstu).
13 Korenico v Liki (zdaj Titova Korenica) je 30. decembra 1941 obkolila Grupa liških partizan­
skih odredov. Partizansko blokado je italijanska vojska prebila šele v drugi polovici marca 
1942; podobno se je godilo italijanskima posadkama v Udbini in Srbu. O bojih za Korenico 
glej Zbornik NOV, V/3, dok. 8, 9 in 136, XIII/1, dok. 205 ter XIII/2, dok. 6. Obrambo kraja je 
vodil poveljnik 1. polka iz divizije »Re«, polkovnik Giuseppe Angelini, ki je o tem pisal v svoji 
knjigi Fuochi di bivacco in Croazia (Rim 1946).
14 Oktobra 1941. leta so na Mussolinijevo povelje začeli v Italiji ustanavljati posebne fašistične 
bataljone črnih srajc »M« (najbrž »Mussolini«), VIII. bataljon črnih srajc »M« so v začetku 
novembra 1941 pripeljali v Ljubljano. Glej dok. 30, op. 4. Za veliko sovražnikovo ofenzivo 
julija 1942 so jih pripeljali še nekaj.
15 Na Hrvaško v V. armadni zbor so februarja 1942 odpeljali VIII. bataljon črnih srajc »M« (iz
262
Akcijo, v kateri bo moralo v veliki meri biti uporabljeno topništvo, bo vodil 
general Maccario. General Danioni naj bi prevzel poveljstvo ene kolone.16
4) Uporniško gibanje se povečuje. Nastalo je iz različnih razlogov, med katerimi je 
bilo nekaj tudi osebnih, po vojni napovedi Rusiji pa je postalo enotno. Od tistega 
trenutka je dobilo nekakšno slavofilsko komunistično oznako, zlasti še, ker sta 
vladi v Londonu (angleška in jugoslovanska) priznali uporniško vojsko kot voj­
skujočo se vojsko.
Dokler Rusija ne bo potolčena, se bo upanje povečevalo - zdaj je vse večje - da 
bodo ruske sile odločilno pomendrale Nemce, ki se umikajo, kakor so že predvide­
li.
Storjene so bile razne politične napake (ustanovitev hrvatske kraljevine, usta­
novitev pokrajin za Ljubljano, Dalmacijo in Reko), ki so odločilno vplivale na 
razočaranja, upanja, trenja in zmedenost.
Poleg tega je bilo naše vedenje negotovo, to pa v tem smislu, da smo najprej 
dajali videz, da hočemo zaščititi prebivalstvo pred ustaši, naposled pa smo 
ustvarili utvaro, da skoraj podpiramo akcijo ustašev.
Zaradi vsega tega je mogoče predvideti, da bo na pomlad boj veliko hujši od 
vseh, kar jih je bilo doslej na tem območju.
Za izhod iz tega položaja se je mogoče ravnati po treh sistemih:
a) Izvesti operacijo skupaj z italijanskimi, nemškimi, madžarskimi, bolgarskimi 
in hrvatskimi silami in zadušiti upor, še preden se utrdi. Za to je potrebno 
enotno poveljstvo, osredotočena in istočasna akcija zoper glavnino: ko se bo 
uničila, se bodo manjše porazgubile.
Ta metoda je radikalna, zato tudi najboljša med vsemi.
b) Če tako odločno ni mogoče ukrepati, se vsaka dežela postavi na zanesljivo in 
lahko hranljivo črto (mi na Dinarsko gorstvo). V ostalem, ki postane okužena 
cona, se lahko zgodi, kar se hoče. V zasedenih conah se izvede čistka in se 
zaduši gibanje.
V glavni coni bo nastala nekakšna sovjetska republika, ki bo delala pregla­
vice predvsem Nemcem, ker bo nadzirala njim potrebne prometne zveze.
Ta nekakšna republika bo ustanovila vojsko, ki pa jo bo laže premagati 
kakor tolpe.
c) Če pa bi hoteli ohraniti sedanje stanje, bi morali zbrati sile v velikih posadkah, 
ohraniti najpomembnejše prometne zveze in ustvariti močne rezerve.
Ustanovitev redkih in močnih posadk bo zahtevala drugačno organizacijo 
zaščite cestnih in železniških zvez.
Ceste bodo stražila premična jedra, železnice pa oklepniki z derezinami. 
Objekti nizkih gradenj daleč od naseljenih krajev bodo morali biti zastraže­
ni z močnejšimi enotami.
d) Smrtno nevarno bi bilo, če ne bi storili ničesar.
Duce bi bil naklonjen prvemu sistemu. Toda Nemci, ki so resno zaposleni
Ljubljane v Lički Osik), namesto 1. grenadirskega polka so odpeljali 1. bataljon 23. pehotne­
ga polka (iz Črnomlja v Perušic in nato v Brod na Kolpi) in 2. bataljon 24. pehotnega polka (iz 
Novega mesta v Medak), v začetku aprila so odpeljali v divizijo alpskih lovcev 3. divizion 6. 
topniškega polka (iz Novega mesta v Metković). Za njihovo nadomestitev je poveljstvo 2. 
armade »za varnostno službo v coni Ljubljana« februarja 1942 ustanovilo 3. in 10. bojno 
skupino topničarjev (brez topov) s 1673 možmi, vendar ju je kmalu ukinilo in moštvo dodelilo 
diviziji sardinskih grenadirjev.
16 Za razbremenitev svoje ogrožene posadke v Korenici so uporabili tudi nekaj enot iz Ljubljan­
ske pokrajine; kaže, da je odšel na Hrvatsko tudi poveljnik graničarjev XI. armadnega zbora, 
general Carlo Danioni. Od tam se je vrnil marca 1942.
263
z rusko fronto, morda ne bodo pristopili. Čaka se na nova navodila, ki jih bo 
izzval ekscelenca Ambrosio.
Medtem je eksc. Roatta ukazal, da se naredi študija, temelječa na merilih, 
razloženih pod točko c.17
Vendar je treba še prej rešiti položaj v Korenici, za katero, kot je bilo 
rečeno, bo moral XI. a. z. dati grenadirski polk, bataljon »M«, vprežni divizion 
6. topniškega polka Isonzo in generala Danionija.18
5) Vpričo takšnega vojnega stanja morajo vojaki ukrepati. Posledica tega je:
- odločnost, ponoči streljati brez opozorila.
6) Zabarikadirati se v postojankah pomeni narediti prave pravcate trdnjave v hišah, 
zgraditi žične ovire, uporabljati zvonike, zapirati ceste, narediti poti med hišami 
itd.
V Ljubljanski pokrajini se vse to lahko stori tako, da se obvestijo civilne 
oblasti, da bodo na ukaz od zgoraj izdelale utrdbe, izprazniti je treba hiše itd. itd.
Poveljstvo armade bo sporočilo visokemu komisariatu takšne splošne zahteve.
7) Na opozorilo eksc. Robottija o potrebi, da se iz polkov divizije Isonzo oddaljijo 
slovenski elementi, je eksc. Roatta nemudoma izdal ukaz, da se pošljejo v skladiš­
ča ali pa se zahteva njih zamenjava na poveljstvu armade.19
17 Glej dok. 50. Poveljnik XI. armadnega zbora, general Mario Robotti, je 5. februarja 1942 
izdelal načrt in ga krstil z lepim imenom »Primavera« (Pomlad). Imel je uvod in dva dela. 
V uvodu je priznal, da je načrt obrambnega značaja, in povedal, da je zelo verjetno, da bo 
moral korpus brez okrepitve, torej le z obstoječimi silami: 1. braniti se pred več ali manj 
razširjenim uporniškim gibanjem (OF), 2. voditi ofenzivne in defenzivne akcije proti oborože­
nim partizanskim enotam in 3. braniti se pred istočasnimi akcijami OF in partizanov. Zato je 
potrebno, da se čim hitreje zberejo italijanske sile v večje posadke v pomembnejših središčih, 
v katerih bodo lahko obvladale v vsakem primeru svojo okolico. Dalje je potrebno, da se te 
posadke utrdijo, da bi lahko odbile ali zlomile vsak napad od zunaj in tudi odpor v središču 
samem, in končno, da se tudi ustanovijo premične skupine za akcije na območjih med 
postojankami in za zavarovanje prometa na železnicah in pomembnejših poteh. V prvi fazi 
naj bi enote pripravile vse potrebno za izvedbo načrta, v drugi pa bi na ukaz »Primavera« 
združile sile v tehle 12 postojankah: Rakek, Logatec, Borovnica, Ljubljana, Grosuplje, Velike 
Lašče, Kočevje, Petrina, Trebnje, Novo mesto, Metlika, Črnomelj. Premične motorizirane 
skupine naj bi organizirali v tehle 6 krajih: Rakek, Logatec, Borovnica, Ljubljana, Velike 
Lašče in Novo mesto. Od železnic naj bi varovali samo proge Postojna-Ljubljana-Zalog, 
Ljubljana-Grosuplje-Novo mesto-Metlika in Grosuplje-Kočevje, od cest pa Planina-Ljub- 
ljana-Novo mesto-Karlovac in Ljubljana-Kočevje-Delnice. (Arhiv IZDG, f. 660 it.; Zbornik 
NOV, VI/2, dok. 139.) K načrtu, ki ga je 5. 2. 1942 poslal poveljstvu 2. armade na Sušak, je 
Robotti priložil dva grafična pregleda, in to: 1. predvidenih posadk (12) in 2. predvidenih 
radijskih zvez po izvedbi načrta, priložil je tudi natančen opis predvidenih služb. (NAW, 
T-821, R-55, XI. a.z., 02/797 op., 5. 2. 1942.)
18 Glej op. 15.
19 Iz pehotne divizije »Isonzo« je že v letu 1941 pobegnilo nekaj vojakov slovenske narodnosti, tj. 
primorskih Slovencev.
264
Dok. 52
Točke za sestanek in seznani zadev s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora 30. 1. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
TOČKE ZA EKSCELENCO POVELJNIKA NA SESTANKU DNE 30. 1. 1942-XX
I) Točke, ki jih je obravnaval ekscelenca Roatta med obiskom na Vrhniki 28. t. m.2
a) prevratno petje vojakov;
b) odnosi s civilnimi oblastmi: ducejev odlok;
c) akcija v Korenici: akcija treh kolon, poslanih v okrepitev. Uporaba 1. grena- 
dirskega polka - VIII. bat. črnih srajc »M« - vprežnega diviziona 6. top. polka 
- General Danioni;
d) gibanje upornikov: napovedi za prihodnjo pomlad.
Rešitev - 3 sistemi:
1) takojšnja in sočasna akcija italijanskih, nemških, madžarskih in bolgarskih 
sil;
2) postaviti se na zanesljivo in lahko hranljivo črto (mi na Dinarsko gorstvo). 
V nezasedenih conah nastanek nekakšne majhne sovjetske republike;
3) ohraniti sedanje stanje, vendar zbirati sile v velikih posadkah;
e) Armada je ukazala izdelavo študije, temelječe na 3. sistemu (naš list 02/641 
z dne 29. L);3
f) ustanovitev pravih utrdb v posadkah v soglasju s civilnimi oblastmi. Zelo 
izkoristiti hiše;
g) odstranitev slovenskih ljudi iz polkov divizije »Isonzo«.
II) Razne zadeve
a) organizacija akcije na območju Bezuljak-Dobec-Vinji Vrh-Rakitna;4
b) v enote je treba spraviti že izurjene smučarje. Poskrbeti za nadomestilo;
c) združiti VIII. bataljon črnih srajc »M«. Okrepiti urjenje v smučanju za sposob­
ne ljudi v bataljonu.
d) obramba nastanitvenih objektov - utrjevanje posadk grenadirske divizije;
e) poskusi alarma v raznih posadkah.
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZADEVE, KI JIH JE OBRAVNAVAL EKSCELENCA POVELJNIK NA 
SESTANKU S POVELJNIKI DIVIZIJ, GRANIČARJEV, TOPNIŠTVA IN
INŽENIRSTVA IN NAČELNIKI ŠTABOV DIVIZIJ DNE 
30. JANUARJA 1942 NA POVELJSTVU DIVIZIJE GRANATIERI DI SARDEGNA
Obravnavane so bile naslednje teme:
1 NAW, T-821, R-271, p. 447-450, 455.
2 Glej dok. 51.
3 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
4 Glej dok. 51, op. 7.
265
Položaj v Ljubljanski pokrajini
Treba je pazljivo spremljati sedanji položaj, ker grozi, da se bo poslabšal.
Tolpe se ne le ustanavljajo, marveč jih je tudi čedalje več. Kar zadeva Slovenijo, se
zbirajo in urijo v hribih okoli Ljubljane (cona Krima, Ljubljanskega /vrha/ itd.), kjer 
so vasi okužene s komunizmom in sovraštvom do Italijanov močneje kot drugje, tolpe 
lahko izkoriščajo moralno in gmotno podporo Ljubljane, pa še samih vasi.
Kaže, da tudi Gorjanci postajajo območje zbiranja banditov.
Pripraviti se moramo, da bomo kos dejavnosti teh tolp, ki naj bi bila na pomlad. 
Cilj partizanov je ustvariti za hrbtom vojska Osi gverilsko fronto, ki naj bi
zavirala delovanje prometnih zvez v zaledju in vezala nase znatno število enot. 
Povedal bom, kakšne ukrepe je treba izpeljati po namerah ekscelence Hoatte. 
Trenutno je treba:
- da si vojska ustvari še bolj stvarno mnenje o razmerah, kakor ga ima doslej;
- v resnici ne manjka odgovorov - potrebna je večja pozornost pri preprečevanju 
in večja previdnost, da se ne pade v zasede, ki se postavljajo celo sredi mesta;
- vsa Ljubljanska pokrajina, še posebej pa prestolnica, mora veljati za »bojišče«.
Pregnati je treba miselnost, da gre za »dobre ljudi«, kajti v resnici niso takšni;
- vsi morajo veljati za naše sovražnike. Sinočnji pripetljaj (zaboden je bil topni­
čar, ki je imel izhod v mestu)5 dokazuje, da nam škodujejo neodvisno od največjih 
zločincev, če nam le morejo škoditi.
Če naj se vojaki izognejo takšnim pripetljajem, morajo biti previdnejši in naj 
izpolnjujejo moj ukaz, da ne smejo hoditi po predmestnih ulicah, ko se stemni, razen 
če niso v večjih skupinah.
Opazil sem, da se celo častniki sprehajajo sami v nočnih urah. Vedno je treba 
upoštevati, da je nevarno biti sam, ko se zmrači.
Naj omenim še en primer po surovem umoru topničarja: sinoči okoli 19. ure sta se 
dva grenadirja s puško na rami (tako mine ... četrt ure, preden začneš streljati) 
potikala po najbolj nevarnih predmestjih in stopila v zanikrno gostilno v ljubljan­
skem predmestju, kamor zahajajo ljudje, katerih videz je značilen za moralno in 
politično podzemlje. Grenadirja bi bila prav lahko ... kandidata za napad.
Lotiti se je treba prepričevalne akcije med poveljniki, ti pa med voj>aki, ne smejo 
se več ponujati za žrtve in holokavst te balkanske oblike razbojniškega ravnanja 
z nami. Vsi naj se usmerijo v pravično, pametno in inteligentno obrambo.
Pregnati je treba tudi vse oblike zaupniškega in zaupnega ljubezenskega razmerja 
s prebivalstvom.
Enote za Hrvatsko
Verjetno je, da bodo poklicane v akcijo zunaj naše cone: grenadirski polk, vprežni 
divizion 6. topniškega polka in bat. črnih srajc »M«.6
Te enote je treba organizirati, da bodo pripravljene na odhod na prvo znamenje.
Kot dodatek k prejšnjim ukazom odrejam, da se omenjene enote urijo v pohodih 
v snegu, po cestah in zunaj cest.
Utrjevalna dela
Ekscelenca Roatta je ukazal okrepiti in pospešiti utrjevalna dela okoli barak, pri 
objektih nizkih gradenj in stražarskih položajih.
5 Poveljstvo karabinjerske skupine Ljubljana je 30. januarja 1942 poročalo, da so 4 mladeniči 
in 2 ženski prejšnji večer ob sedmih v Robbovi ulici pri pravoslavnem pokopališču v Ljubljani 
s strelom iz samokresa ubili vojaka Settimia Miccija, ki je bil na sprehodu. (Arhiv IZDG, VK, 
f. 7/1 it.)
6 Glej dok. 51, op. 15.
266
Tem delom je treba dati največji polet kljub mrazu in snegu. Prednost imajo dela 
pri stražarskih enotah, ki nadzorujejo objekte nizkih gradenj. To je toliko bolj 
potrebno, ker je treba železniške proge in vozne poti braniti ob sleherni priložnosti. 
Odrejam, da se ves material za utrjevanje, ki je še na voljo, nameni za zahteve 
sedanjega položaja. Od intendance 2. armade se bo zahtevalo tisto, kar bi še bilo 
potrebno.
V tistih posadkah, ki jih je treba obdržati v vsakem primeru, je treba ustvariti 
pravcate trdnjave.
Vojaki Slovenci
Divizija »Isonzo« naj poskrbi, da bo poslala v skladišča vse slovenske vojake, če 
gre za ljudi, na katere se ni mogoče zanesljivo zanesti.
Očiščevalne operacije
Čas je že, da se začnejo izvajati s praktično in taktično-logistično zdravo pametjo, 
kot mora biti izpeljana sploh vsaka vojna akcija. Torej se je tega treba lotiti na 
podlagi zanesljivih podatkov, ki zagotavljajo dober izid, prej pa je to treba organizi­
rati tako, kot terja naša dolžnost do ugleda Domovine in vojske.
Urjenje za takšno dejavnost mora potekati v nesumljivih conah, da ne bi pokvarili 
izid resničnih operacij.
Opozorila, ki sem jih dal nekaterim divizijskim poveljstvom in ki se tičejo 
očiščevalnih akcij, naj bodo za pravo merilo v prihodnjih akcijah.
Vaje v alarmu
Pogosto naj bodo v raznih posadkah; v vsakem primeru naj se ugotovijo praktične 
ovire.
Če naj takšni poskusi dajo dobre rezultate, morajo biti pripravljeni tako, da bodo 
čimbolj podobni resničnemu preizkusu.
Prevratne pesmi
Ukaz šefa vlade je, da se ne sme trpeti nobena prevratna dejavnost med vojsko.
Najstrožje je treba ukrepati zoper tistega, ki bi zagrešil takšen prestopek, katere­
ga značaj je kratko in malo sovražen v časih, ko se narod bojuje za svoj obstoj tudi 
proti komunističnim silam.
Odnosi med vojaškimi in civilnimi oblastmi na področju sodne policije (branje 
ducejevega odloka z dne 19. januarja 1942 - teleks 1081 z dne 21. 1. poveljstva 
2. armade).7
Določbe odloka bodo predmet navodil, ki bodo izdelana na poveljstvu 2. armade 
zaradi natančnega izvajanja odloka.8
Že zdaj pa se razume, da je obramba javnega reda zaupana vojaškim oblastem, 
kar pomeni, da civilne oblasti lahko samo označijo kraj ali območje, kjer je treba 
braniti javni red. Uporaba sil je v izključni pristojnosti vojaških oblasti.
Torej, v trenutku, ko vojaške oblasti začnejo operacije zoper oborožene tolpe, 
morajo biti vsi civilni in vojaški organi območja pod poveljstvom vojaških oblasti.
Pas okoli Ljubljane
Z namenom, da se nadzira gibanje prebivalstva v Ljubljano in iz nje, naj povelj­
stvo grenadirske divizije v soglasju s civilnimi oblastmi poskrbi za to, da se bo 
napeljal zaščitni pas okoli mesta.9
1 Glej dok. 53.
8 Glej dok. 49, op. 3.
9 Glej dok. 49, op. 6.
267
Branje 5. prestrežene oddaje ilegalnega radia OF
Organizirati je treba odločno akcijo proti radijski propagandi. 10
Poveljnik inženirstva naj poskrbi, da pride na območje v najhitrejšem možnem
času močan oddajnik, ki ga bomo uporabljali za takšne dejavnosti.
Zadeve, ki jih bo treba obravnavati na sestanku dne 5. februarja na a. z.
a) javne hiše;
b) policija ne sme izvajati očiščevalnih operacij v conah, ki že zadevajo vojaške 
oblasti;
c) prepovedati uporabo smuči; zaplemba koles, avtomobilov in radijskih spre­
jemnikov;
d) pas okoli Ljubljane.
Dok. 53
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora pri visokem komisarju za Ljubljansko 
pokrajino 5. 2. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA 4. februarja 1942-XX
Obveščevalni urad
TOČKE ZA OBRAVNAVO NA SESTANKU VISOKEGA KOMISARIATA
ZADEVA:
Splošna mobilizacija, ki naj se 
uvede na pomlad.
(informativni list št. 22. z dne 
27. 1. 42. grenadirske divizije) 
Potrebni ukrepi: nadzorovanje 
telefonskih zvez.
Dejanja podpiranja
(list št. 23 z dne 27. 1. 1942 grena­
dirske divizije)
Potrebni ukrepi: iskati in raz­
krinkavati krivce 
Lovske puške
(list 09/74 z dne 26. 1. 42 divizije 
»Isonzo«)
Potrebni ukrepi: preklic ukaza 
ali vsaj ponoven pregled dovo­
ljenj
Preselitev zaupnikov in ukrepi 
zoper zdravnike in bolničarje, ki 
so grdo ravnali z Lichtenbergovo
POVZETEK NOVICE:
»...v teh dneh se je ugotovilo, da je kakšen dr­
žavljan, nekdanji častnik jugoslovanske vojske 
dobil po telefonu anonimno opozorilo, naj bo 
pripravljen za določeno obdobje...«
»...med partizani je bilo veliko primerov skor­
buta, ozeblin itd. Baje so jim pomagali civilni 
zdravniki...«
»...ugotavlja, da so bile razne lovske puške vr­
njene zakonitim lastnikom itd. Znano je, da sta 
bila v spopadu na Primskovem 26. 12. 1941 dva 
naša vojaka ranjena z lovskimi puškami...«
»...preselitev v Italijo družin Lichtenberga, Ku­
harja ter neke informatorke, ki je zdaj zaradi 
varnosti v zaporu...«
10 Glej dok. 39, op. 4.
1 NAW, T-821, R-271, p. 395-439.
268
hčerjo (list 232/i z dne 27. 1. 42 
_ 63/i z dne 16. 1. 42 grenadirske 
divizije)
Javne hiše
(odstranitev ovir, ki jih postav­
ljata občina in škof)
»...da se na najmanjšo mero zmanjšajo stiki 
s slovenskim prebivalstvom...«
Morebitno zmanjšanje posadk »... Eksc. Roatta bo obvestil a. z....« 
Plače za nekdanje jugoslovan­
ske častnike in podčastnike
Odprava dovoljenj
- radio
- kolesa
- avtomobili
- smuči
Potrebni ukrepi: prepoved
Vprašanje agentov v civilni oble­
ki,
ki ustavljajo oficirje in vojake in 
zahtevajo od njih podatke in do­
kumente.
Potrebni ukrepi: dati ukaz, da se 
strelja.
Nadaljujejo se napadi na vojake, 
da bi se jim odvzelo orožje.
Potrebni ukrepi:
Uboj topniškega vojaka iz 
13. art. polka
Potrebni ukrepi:
Nenehna znamenja prezira do 
častnikov - Buccijev doživljaj 
- pljuvanje na tla.
Potrebni ukrepi:
Napad v Verdu - vodili so ga vsi 
znani voditelji iz Ljubljane, od 
katerih ni mogoče prepoznati niti 
enega - vohunjenje okoli petro­
lejskega vlaka.
Potrebni ukrepi:
Uradna ovadba vseh odkrito 
nasprotnih železničarjev
Orožje slovenskih financarjev
umakniti v naše vojašnice
269
[POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA] V. P. 46, Lj., 7. februarja 1942-XX
Urad za operacije
02/879 op.
Sestanek na visokem komisariatu
POVELJSTVU 2. ARMADE VOJAŠKA POŠTA 10
V prilogi pošiljam kopijo zapisnika s sestanka, ki je bil na visokem komisariatu 
5. t.m.
V zvezi z obravnavanimi temami sporočam:
1) Dokument visokega komisarja: priloga št. 1 k zapisniku z zasedanja.2
Trdim, da vsebina tega dokumenta načeloma ustreza tistemu, kar naj bi bila
splošna načela, ki bodo urejala odnose med civilnimi oblastmi in vojaškimi oblastmi 
v Ljubljanski pokrajini.
Vendar sem v pričakovanju navodil in izvedbenih določb, ki naj bi jih to povelj­
stvo dalo ducejevemu odloku, opozoril na izjemo glede datuma, ko naj bi vojaške 
oblasti prevzele nase zaščito najpomembnejših zgradb in dale na voljo organom j. v. 
vojaške sile za službo javnega reda.
Slednjo zahtevo sem izpolnil glede na vnaprej napovedano današnjo manifestaci­
jo upornikov v Ljubljani.3
2) Pas okoli Ljubljane
Zbira se ves potreben material (koli, bodeča žica), da se lahko hkrati začnejo dela 
na vseh odsekih pasu.
Nadzorno službo bodo prevzele vojaške oblasti: vendar sem vnaprej povedal, da 
bom v primeru potrebe poklical na pomoč območne karabinjerje za glavne prehode.
Poveljstvo bom obvestil o začetku del.4
3) Odvzem radijskih sprejemnikov
Naposled se je visoki komisar pridružil mojemu mišljenju, ki sem mu ga večkrat 
vztrajno prikazoval.
Med svojim bližnjim potovanjem v Rim bo obravnaval vprašanje na notranjem 
ministrstvu in skušal bo premagati, kot je rekel, težave, ki so jih doslej delale 
osrednje oblasti.5
4) Nekdanji jugoslovanski častniki in podčastniki
Zadeva bo obravnavana v posebnem pismu. 6
2 Gre najbrž za nepodpisano promemorijo, ki je priložena zapisniku.
3 Tri pomembne obletnice v mesecu februarju, zvezane na bojno izročilo kmečkih uporov 
(6. februarja boj pri Krškem), ljudsko in slovensko politiko pesnika dr. Franceta Prešerna 
(8. februar - dan smrti) in zavezniško sovjetsko Rdečo armado (23. februar - dan Rdeče 
armade), so spodbudile izvršni odbor OF, da je pozval Slovence, naj 7. februarja 1942 ob 19. 
uri izpraznijo ulice, ceste in javne dohode in jih čez uro ponovno napolnijo. Visoki komisar 
Grazioli je to manifestacijo preprečil tako, da je 6. februarja odredil (odredba št. 16) 
spremembo policijske ure od 7. do 16. februarja od prejšnje 20.30 na 17.30. Kljub temu je 
prišlo do nekaterih manjših manifestacij, npr položitve cvetja pred Prešernov spomenik 
v Ljubljani. (Glej Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji 1941-1945, knjiga 1, dok. 129 in 
135; Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 11, dne 7. 2. 1942; Jeršek: Plebiscitne akcije 
OF, str. 232-237.)
4 Glej dok. 49, op. 6.
5 Glej dok. 62, op. 11.
6 Nisem našel takšnega pisma v naših arhivih.
270
5) Okrepitev karabinjerjev, financarjev in obmejne milice.
Visoki komisar je napovedal, da mi bo pisal in prosil za dodelitev približno 300 
mož, ki naj bi bili na voljo obmejni milici, ki za notranje ministrstvo opravlja svojo 
službo ob meji.
Že v preteklosti sem negativno odgovoril na neko takšno prošnjo. Na sestanku 
sem s številkami v rokah dokazal, kako se bodo zmanjšale sile, ker jih bo armadni 
zbor moral kmalu poslati v okrepitev V. a. z. in ker bodo njegove enote nadomeščene 
z manj številnimi, slabše oboroženimi in taktično slabše izurjenimi za boj z uporniki.
Brž ko bom dobil napovedano pismo, bom uradno poročal poveljstvu zaradi 
dokončnih sklepov.
Baje je želja civilnih oblasti, da bi se nekatere postaje karabinjerjev, razkropljene 
na območjih, kjer ni posadk, spodobno okrepile in si s tem zagotovile varnost.
Tudi na to vprašanje sem odgovoril odločno negativno, kajti po mojem mnenju 
sploh ni mogoče, da bi glede na sedanje razmere v silah a. z. in j. v. mogli povečati 
število razmeščenih enot.
Če notranje ministrstvo in z njim generalno poveljstvo karabinjerjev vztrajata pri 
spremembi organizacije, ki je bila postavljena pred kratkim, v drugačnih okolišči­
nah, naj poskrbita za potrebno povečanje osebja karabinjerjev.
6) Odvzem dovoljenj za kolesa, avtomobile in smuči
Visokemu komisarju posredujem uraden predlog za prepoved uporabe smuči.1
Kot se vidi iz zapisnika, se bo o prepovedi koles govorilo pozneje, ko bosta letni 
čas in stanje cest dovoljevala širšo uporabo tega prevoznega sredstva, zelo razširjene­
ga v pokrajini.7 8
7) Slovensko osebje v raznih uradih
Vprašanje je v sedanjem stanju nerešljivo ali skoraj nerešljivo.
Po besedah visokega komisarja osrednje oblasti negativno odgovarjajo - zaradi 
pomanjkanja razpoložljivega osebja - na prošnjo visokega komisarja za osebje na 
železnici in pošti.
Prav gotovo je težko najti osebje, ki bi hkrati dovršeno znalo italijansko, nemško 
in slovensko.
Toda če se bodo sedanje razmere nadaljevale, bodo neprijetnosti čedalje hujše, 
položaj pa se bo poslabševal.
Rekel sem, da sem pripravljen pomagati pri reševanju tega problema tako, da 
poiščem med podrejenimi vojaki ustrezne ljudi, čeprav sem vnaprej prepričan, da se 
veliko ne bo doseglo. Toda nekaj je vedno bolje kot nič.
8) Osebje na cenzuri
Pri vrhovnem poveljstvu SIM9 sem vztrajal, naj pošlje častnike in podčastnike, ki 
znajo slovenski in hrvatski jezik, da se odpravi nesmisel, da se zdaj dogaja tole:
7 Vojaške oblasti so že večkrat predlagale odvzem smuči civilnemu prebivalstvu (glej dok. 52). 
Visoki komisar Grazioli je 8 februarja 1942 z odredbo št. 22 v Ljubljanski pokrajini do 
nadaljnjega prepovedal vsakršno zasebno smučanje in celo nošenje smuči. Dne 19. julija 1942 
pa je z odredbo št. 151 odredil obvezno oddajo smuči in smučarskih palic. Za obravnavo 
kršiteljev te odredbe je pooblastil vojaško vojno sodišče v Ljubljani. (Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 12, dne 11. 2. 1942 in št. 59, dne 25. 7. 1942).
8 Glej op. 26.
9 SIM - Servizio Informativo Militare - Vojaška obveščevalna služba, ki sta jo v vojnem času 
vodila generala Giacomo Carboni in za njim Cesare Amè. V letih 1934-1936 jo je vodil general 
Mario Roatta. O SIM glej knjigo Carlo de Risio: Vojna v vojni. Generali, tajne službe in 
fašizem 1940-1943. Murska Sobota 1984.
271
italijanska pošta je cenzurirana skoraj v celoti (ker osebje ne zna drugega jezika), 
medtem ko gre brez motenj naprej korespondenca v slovenskem in hrvatskem jeziku 
ki bi morala biti stoodstotno cenzurirana.
9) Odvzem orožja kraljevi finančni straži
10) Javne hiše: poročal bom v posebnem pismu
General armadnega zbora 
Poveljnik 
Mario Robotti
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA NA VISOKEM KOMISARIATU DNE 5. FEBRUARJA 
1942
Sestanek je začel visoki komisar in uvodoma povedal, da so - po ducejevem 
odloku, sestanku v Rimu in pogovorih z ekscelencama poveljnikoma 2. armade in 
XI. armadnega zbora, vprašanja o pristojnostih prišla v fazo zaupnega sodelovanja; 
izročil je ekscelenci Robottiju promemorijo,10 11 s katero je nameraval natančno oprede­
liti nekaj dogovorov o ureditvi odnosov med vojaškimi in civilnimi oblastmi na 
področju javne varnosti in javnega reda.
Preden je eksc. poveljnik dobil v branje dokument, je izjavil, da ne more sprejeti 
nobenega dokončnega sklepa, če prej ne izve za osebna navodila eksc. poveljnika 
2. armade o izvedbenih določbah ducejevega odloka, tudi zato, ker je omenjena 
ekscelenca napovedala, da bodo kmalu izdelane izvedbene in konkretne določbe tega 
sporazuma. 11
Ostalo je torej pri tem, da se promemorija posreduje višji oblasti in da se prepusti 
odločitvam, ki jih bo ta sprejela.
Med pregledom dokumenta je pri členu 3 ekscelenca poveljnik dal vedeti visoke­
mu komisarju, da ni mogoče jasno razlikovati med tistim, kar predstavlja »preventiv­
na in represivna dejavnost policije«, in »resničnimi vojnimi operacijami«, kadar se 
takšne dejavnosti prepletajo in segajo globoko ena v drugo. V bistvu gre za to, da 
vojaške oblasti morajo preganjati posameznika, kadar to sodi v splošen okvir dejav­
nosti, ki jih izvajajo zoper upornike. Posledica tega je, da glede na to, da je Ljubljana 
postala udobno in varno zatočišče vseh vodilnih poveljnikov zločinske dejavnosti, 
vojaške oblasti morajo imeti proste roke in morajo ukrepati proti njim, pa čeprav - in 
predvsem - v tem mestu.
Visoki komisar je sicer v celoti priznal popolno pobudo vojaškim oblastem na 
področju represije, vendar je opozoril, da ima policija bolj kompleksne in bolj 
izurjene organe za službe nadzorovanja, prevencije in represije. Vendar da se bo 
v praksi lahko dosegla oblika sodelovanja med civilnimi in vojaškimi oblastmi 
z izmenjavo podatkov in ujetnikov, in sicer glede na medsebojne interese.
Ekscelenca poveljnik je potem poudaril, da v preteklosti novice ali niso prišle ali 
pa so tako zelo izgubile svoj nujnostni značaj, da jih ni bilo mogoče koristno izrabiti 
v vojne namene.
10 Glej op. 2.
11 Glej dok. 49, op. 3.
272
Kvestor za Ljubljansko pokrajino ni postregel s temeljitimi razlogi zoper takšne 
trditve in se je omejil na izjavo, da bodo v prihodnosti novice takoj posredovali in da 
bodo vojaške oblasti lahko zahtevale tisto, kar se jim bo zdelo potrebno, da bodo 
imele na popolno voljo svoj obveščevalni organ.
Ko je bila promemorija prebrana, je eksc. poveljnik znova izjavil, da se ne more 
odločiti, dokler ne dobi izvedbenih določb od ekscelence poveljnika 2. armade, še 
posebej o datumu izvajanja.
Prosil je zato visokega komisarja, naj preloži izvajanje teh ukrepov, dokler ne 
pridejo navodila (za zdaj okoli 11. tekočega meseca, razen tiste zamude, ki bo odvisna 
od prihoda višjih že omenjenih navodil).
Na trditev visokega komisarja, da ima še za vedno veljavne predpisane določbe, ki 
mu dovoljujejo uporabiti njemu podrejeno vojsko za službo javnega reda, je eksc. 
poveljnik odgovoril, da ducejev odlok jasno določa, da so »načini uporabe vojaških sil 
v obrambi javnega reda v izključni pristojnosti vojaških oblasti« in da je takšna 
uporaba po njegovem mnenju edinole stvar vojaških oblasti.
Visoki komisar je odvrnil, da mu za opravljanje nalog, ki so v njegovi pristojnosti, 
sicer popolnoma zadoščajo policijske sile, ki jih ima na voljo, da pa se ne more 
popolnoma odpovedati pravici, ki mu jo daje zakon, in da bo nasploh skrčil take 
zahteve do najmanjše mogoče mere, se pravi, da se bo omejil na nekaj patrulj.
Eksc. poveljnik je sicer v glavnem priznal, da ne more nasprotovati tako izjemnim 
dopustitvam, da pa si vendar pridržuje pravico, da za potrebna pojasnila zaprosi 
poveljstvo 2. armade.
Ko je bila razprava o tej zadevi končana, je visoki komisar prešel na pregled 
ukrepov, ki jih je že sprejel ali jih namerava sprejeti.
1) Vojaška in obča kazniva dejanja
Visoki komisar je napovedal, da bo kmalu prišel 1. predsednik prizivnega sodiš­
ča.12
Skrb nad zaporom bo torej lahko zaupana italijanskemu sodniku.
Poleg tega bo v zaporih izpeljana ločitev med zaporniki, ki so tam zaradi občih 
kaznivih dejanj, in zaporniki zaradi vojaških kaznivih dejanj.
2) Odnosi s tujimi oblastmi
Visoki komisar je natančno poudaril, da ne sme priti do nobenega odnosa s tujimi 
oblastmi brez posredovanja zunanjega ministrstva.
Na pojasnilo ekscelence poveljnika, da vojaške oblasti niso nikoli prekršile tega 
pravila, je kvestor za Ljubljansko pokrajino namignil na pogovor, ki ga je neki 
italijanski častnik, izdajajoč se za pripadnika Ovre,13 baje imel z nemškimi policijski­
mi oblastmi.
Ekscelenca poveljnik je izjavil, da ne ve za to, kakor tudi ne navzoči poveljniki 
divizij, da ima to za nekaj popolnoma samovoljnega, in znova je pojasnil, da so 
vojaške oblasti imele odnose samo s tujimi vojaškimi oblastmi ali z nemškimi 
policijskimi oblastmi, kadar je bilo potrebno sodelovanje na operativnem področju in 
na njihovo izrecno prošnjo med najnovejšimi spopadi med nemškimi četami in 
uporniki.
12 Visoki komisar Grazioli je 4. septembra 1942 s pismom št. 6165 sporočil generalu Robottiju, 
da je odstranil s položaja prvega predsednika kasacijskega sodišča v Ljubljani dr. Jakoba 
Kondo »zaradi nezadostnega prizadevanja za naloge svoje funkcije.« Zamenjal ga bo začasno 
bivši svetnik omenjenega sodišča, dokler ne bo ministrstvo za pravosodje poslalo novega 
predsednika. (Arhiv IZDG, f. 160/V, Graziolijevo sporočilo št. 6165 dne 4. 9. 1942, f. 668/1 it., 
Robottijevo sporočilo Roatti št. 02/8549 op. dne 6. 9. 1942, Robottijeva zahvala Grazioliju št. 
02/8548 op., dne 6. 9. 1942.) Dr. Kondo je nasledil Italijan dr. Massimo Pilotti.
13 Glej dok. 8, op. 10.
18 - Fašisti 273
3) Osebni dokumenti
Visoki komisar je sporočil, da je bila osebna izkaznica objavljena.14 
Ekscelenca poveljnik je spet vztrajal pri potrebi, ki je bila že večkrat poudarjena,
da se delitev tega pomembnega dokumenta čimprej izvede.
Visoki komisar je zagotovil, da bodo do 10. marca dobili izkaznico v pokrajini vsi
moški prebivalci med 15. in 80. letom.
Poleg tega je sporočil, da bo s postavitvijo pasu okoli Ljubljane uvedena na 
predlog vojaških oblasti posebna prepustnica za pot »v« Ljubljano in »iz« nje, izdajali 
pa jo bodo izključno organi javne varnosti. Ukrep bo začel veljati 15. t. m.15
V obdobju do 10. marca bo prepoznavanje oseb potekalo z zahtevo prepustnice in 
pričanjem zakonskega dokumenta ali zanesljive osebe.
Na predlog ekscelence poveljnika je visoki komisar odredil, da bo nosilec podpisal 
prepustnico v navzočnosti uradnika, ki jo bo izdal, in da se bodo v primerih dvoma 
pri prepoznavanju uporabljala omejitvena pravila.
4) Nevtralizacija radijske propagande in kontrapropaganda
Visoki komisar je sporočil, da so bili zaman vsi poskusi, da bi motili ilegalne 
partizanske radijske oddaje, in da se te oddaje še naprej ponavljajo vsak ponedeljek, 
sredo in soboto v tednu okoli 19.30 ure na valu 27.30.16
Ekscelenca poveljnik je najprej poudaril, da je nujno treba za vsako ceno nevtrali­
zirati angleške in partizanske oddaje, nato pa uradno zahteval, kar je že večkrat 
storil, da se zasebni oddajniki zaplenijo, kajti ta dejavnost se v praksi kaže s »krvjo 
naših vojakov« in »porogom« za italijanske oblasti in njihovo dejavnost.
Strinjal bi se, kot je predlagal sam v. k., da bi bilo poslušanje omejeno samo na 
javne aparate, ki bi bili pod ustreznim nadzorstvom.
Visoki komisar se je strinjal s temi predlogi, dejal pa je, da se mora izvajanje 
ukrepa prej dati v potrditev notranjemu ministrstvu.17
Ekscelenca poveljnik je opozoril, da je dobil na voljo radijski oddajnik, s katerim 
namerava takoj izpeljati silovito kontrapropagando, namenjeno razkrinkavanju gr­
dih laži komunistov. Oddaje in akcije motenja bodo potekale na isti valovni dolžini in 
med intervali ilegalnih radijskih oddaj.
Hkrati bodo inženirski strokovnjaki skušali odkriti partizansko radijsko postajo, 
in sicer z uporabo goniometrov.18
5) Nekdanji jugoslovanski častniki in podčastniki
Visoki komisar je sporočil, da je za njihovo prepoznavanje uvedel razpoznavno 
izkaznico s fotografijo, kakor tudi, da se bodo morali zaradi nadzora vsak dan 
prijaviti v vojašnici. Vendar ni natančneje povedal, kako bo s tistimi, ki prebivajo 
zunaj Ljubljane, in na kateri urad bodo morali hoditi.
Ekscelenca poveljnik je prosil, da bi bila ustrezna vsota denarja, namenjena 
plačilu teh ljudi, zaupana vojaškim oblastem, in da se izplačevanje opravlja samo na 
podlagi prepoznavnega dokumenta s fotografijo.
Visoki komisar je bil istega mnenja in bo nemudoma ukrenil, da se izpelje predaja 
odredb.
Vojaške oblasti bodo posredovale poveljstvu 2. armade predlog, naj se iz koncen-
14 Glej dok. 49, op. 4.
15 Glej dok. 49, op. 5.
16 Glej dok. 39, op. 4.
17 Glej dok. 62, op. 11.
18 Italijanskim radijskim strokovnjakom tudi z goniometri ni uspelo odkriti Radia Osvobodilne 
fronte »Kričač«. Ta je prenehal oddajati 4. aprila 1942, ko je okupator odvzel radijske 
sprejemnike civilnemu prebivalstvu. Glej dok. 39, op. 4.
274
tracijskih taborišč ne izpustijo slovenski vojni ujetniki nekdanje jugoslovanske 
vojske, enega od njih so našli ubitega v pripetljaju na Zavrhu.
Nič se ne spremeni za neslovenske častnike, ki živijo v Ljubljanski pokrajini, ki 
jih bo policija polagoma aretirala in izročila oblastem zaradi poznejšega internira­
nja.19
6) Dan 7. februarja
Visoki komisar je sporočil, da so partizani na ta dan organizirali demonstracijo 
v prid padlim komunistom, demonstracijo, ki med drugim predvideva popolno 
odsotnost prebivalstva v prometu in javnih lokalih od 19. do 20. ure. Ne izključuje, 
temveč celo skoraj gotovo dopušča, da bodo med demonstracijo eksplodirale bombe, 
zato je izrazil svojo namero, da premakne policijsko uro na 18. uro.
Ekscelenca poveljnik je poudaril potrebo, da se s slovenskim prebivalstvom ravna 
odločneje in strožje, predlagal je, da se ga prisili v neugoden položaj, to pa tako, da 
mora počastiti tudi naše padle vojake, da se policijska ura 7. februarja premakne na 
12. uro do naslednjega dne ob 12. uri.
Visoki komisar se je strinjal s stališčem vojaških oblasti, da se zoper manifestacijo 
uvedejo neprijetni ukrepi, in pridržal si je pravico, da uvede takšne premike (policij­
ske ure) na podlagi predlaganega merila.20 21
Ekscelenca poveljnik armadnega zbora je potem začel obravnavati naslednje 
zadeve:
1) Okrepitev postaj karabinjerjev in financarjev
Ekscelenca poveljnik je glede na
- majhne razpoložljive sile, kar se bo še poslabšalo zaradi odhoda enot, ki bodo 
nadomeščene z manjšimi, manj sposobnimi in manj vajenimi praktične službe 
na ozemlju,
- naraščanje dejavnosti oboroženih tolp in njihovo znatno povečanje z novače­
njem in urjenjem novih privržencev, po čemer je mogoče sklepati, da bodo 
kmalu nastale večje tolpe,
izjavil, da ne more podpreti novih prošenj za okrepitev. [...]
Ekscelenca poveljnik je naprej dejal, da je bilo vprašanje okrepitve osamljenih
postaj deloma že rešeno na sestanku z ljudmi iz kraljeve finančne straže, karabi­
njerjev in obmejne milice, in da zahteve sedanjega položaja presegajo vse druge 
potrebe manjšega pomena, nato pa izrazil mnenje, da je najboljša zaščita karabi­
njerjev in financarjev v skrčevanju stalnih postaj in odpravljanju tistih, na katere 
se ni mogoče zanesti, kar zadeva varnost. [...]
2) Dejanja podpiranja
Ekscelenca poveljnik je ožigosal dejstvo, da so civilni zdravniki baje pomagali 
negovati partizane, ki so imeli skorbut in ozebline. Odločno je zahteval, da se 
krivci poiščejo in razkrinkajo.
Visoki komisar je zagotovil, da s strani policijskih organov že deluje ustrezna 
nadzorna služba, da se odkrijejo ranjeni uporniki in njihovi simpatizerji.
3) Lovske puške
Glede na to, da je bilo veliko lovskih pušk vrnjenih zakonitim lastnikom in da 
sta bila v spopadu na Primskovem 26. 12. 1941 dva naša vojaka ranjena s takim
19 Glej dok. 61, op. 5.
20 Glej op. 3.
21 Tu in povsod, kjer je to znamenje, je nečitljiv pripis s črnilom.
275
orožjem,22 je ekscelenca poveljnik zahteval, da se vse zapleni in da velja za ravno 
tako orožje kot vse drugo.
Visoki komisar se sicer ni povsem strinjal s pogledom vojaških oblasti, vendar je 
pripravljen izpolniti to zahtevo.
4) Premestitev zaupnikov
Glede na to, da je treba zaupnike, ki so se izkazali kot lojalni sodelavci, 
zaščititi pred maščevanjem partizanov, je ekscelenca poveljnik predlagal, da se 
internirajo na varnem ozemlju.23
Visoki komisar, je izjavil, da takšen ukrep lahko neposredno izpeljejo vojaške 
oblasti. Poleg tega je zagotovil, da bodo odkriti in strogo kaznovani krivci, ki so 
grdo ravnali s hčerjo nekega zaupnika, ki je v bolnišnici zaradi rane, ki so ji jo 
zadali uporniki. 24
5) Javne hiše v Ljubljani
S ciljem, da se na najmanjšo mero zmanjšajo stiki s slovenskim prebivalstvom, 
in da se omejijo možnosti za podle napade na osamljene vojake, je ekscelenca 
poveljnik poudaril že večkrat prikazano potrebo, da se v Ljubljani odpre javna 
hiša.
(...)
V. k. je naprej dejal, da je bila v preteklosti izvedba takega ukrepa ovirana 
zaradi pomanjkanja sodelujočih, potem pa izrazil svoje popolno strinjanje s ta­
kojšnjo izvedbo takega ukrepa. [...]
Vojaške oblasti bodo posredovale predlog intendanci 2. armade.
6) Odvzem dovoljenja za kolesa - avtomobile - smuči
Na izrecno zahtevo s strani ekscelence poveljnika, da se slovenskemu prebival­
stvu prepove uporaba takih sredstev, ker se je izkazalo, da se jih poslužujejo 
partizani za oskrbovanje oboroženih tolp, te pa jih uporabljajo za izvajanje svoje 
zločinske dejavnosti, je v. k. izrazil nasprotno mnenje, da ni treba preveč ovirati 
gospodarskega življenja v pokrajini, ker bi bili potem potrebni velikanski izdatki, 
da bi se spravilo na normalno raven. Zato je bilo dogovorjeno:
- da se dovoljenja za avtomobile omejijo na nekaj primerov splošne potrebe in 
s poprejšnjim preverjanjem oseb, ki jih bodo uživale;
- da se bo uporaba smuči prepovedala vsem;25
- da bo vožnja s kolesi omejena na določene ure v dnevu.
Slednji ukrep bo začel veljati spomladi. 26
22 Glej dok. 48, op. 5.
23 Glej dok. 46, op. 15.
24 Družina Karla Lichtenberga iz Bevk je imela izdajalsko vlogo pri okupatorjevem iskanju 
napadalcev na preserski most (glej dok. 40, op. 9). Sinova Herbert in Marjan sta v ljubljanskih 
zaporih »prepoznavala« domačine iz okoliških vasic kot napadalce, oče se je po italijanskih 
virih »dal ves na voljo italijanskim oblastem za prizadevanje pri odkrivanju in zapažanju 
krivcev ter je bil tudi za vodnika oddelkom vojske, ki so sledili sledovom skupine upornikov«. 
Otroci (bilo jih je osem) so bili vpisani v GILL itd. Zato so partizani napadli Lichtenbergovo 
hišo in pri tem ranili njegovo hčerko. Ko jo je oče pripeljal v bolnišnico, mu je slovenski 
uradnik dejal, da se to zgodi vsem, ki izzivajo in izdajajo partizane. Oče se je nato pritožil pri 
italijanskih oblasteh, da dekle zaničujejo tudi zdravniki, bolničarji in bolniki, ter prosil, naj 
bi njegovo družino preselili na varnejše območje. Vendar so partizani 28. maja 1942 usmrtili 
štiri člane družine; omenjenih sinov in štirih hčerk ni bilo doma; italijanske oblasti so jih nato 
umaknile v Italijo. (Glej literaturo, navedeno v dok. 40, op. 9 ).
25 Glej op. 7.
26 Visoki komisar Grazioli je 25. marca 1942 izdal odredbo št. 51, s katero je v Ljubljani od 
1. aprila 1942 dalje prepovedal vožnjo s kolesi na območju, ki ga je označevala vojaška
276
7) Čistka med slovenskim osebjem na železnici in pošti
Ekscelenca poveljnik je opozoril na nujno potrebo, da se tako osebje natančno 
izbere, da se izogne škodljivo podpiranje v akcijah proti železnici in v prestreza­
nju vojaških zvez.
V. k. je izjavil, da se je že lotil problema, da pa je njegova rešitev nemogoča iz 
naslednjih razlogov:
- železniško osebje:
ministrstvo za zveze ne le da ni izpolnilo zahteve italijanskih železničarjev, da se 
zamenja nezanesljivo slovensko osebje, marveč ni moglo dati niti potrebnih ljudi 
za dopolnitev sestave. Vzhodna delegacija železnic je zaradi pomanjkanja osebja 
torej prisiljena najemati druge slovenske ljudi, ne da bi sploh imela kakšno 
možnost za izbor;
- telefonsko osebje:
zahtevano je bilo dvajset telefonistk, da bi zamenjale slovensko osebje. Ministr­
stvo ne samo da ni zadovoljilo zahteve, marveč kaže željo, da odpokliče tudi tistih 
pet telefonistk, ki so trenutno zaposlene na centrali v Ljubljani;
- poštno in telegrafsko osebje:
zahtevano je bilo italijansko osebje, da bi izvajalo cenzuro. Ministrstvo je poslalo 
dvajset uradnikov, od katerih niti eden ne zna slovensko in nemško.
Na ta način se cenzura izvaja samo nad italijansko korespondenco, s čimer se dela 
več škode kot koristi.
V takšnih razmerah je politična oblast ohromljena in ne more ukrepati.
Edini ukrep, ki je bil izpeljan, je bil tisti, da so se redke italijanske telefonistke 
podredile utrudljivim dnevnim in nočnim izmenam, da lahko nadzorujejo delo 
slovenskega osebja.
Pomembni problem, ki se ga lotevajo vojaške oblasti, je zato v sedanjem stanju 
nerešen. [...]
Na predlog ekscelence poveljnika je bilo dogovorjeno, da:
- poveljstvo inženirstva armadnega zbora prouči, kakšne ukrepe storiti, da se 
odpravi ali vsaj zmanjša na najmanjšo mero vsaka možnost prestrezanja komu­
nikacij, in da se določi, katere točke centrale je treba nenehno nadzorovati;
- poveljstva velikih enot določijo podrejene vojake, ki znajo slovenski jezik (če ne 
gre drugače, naj se vzamejo iz zanesljivih tujih ljudi), da se uporabijo v zameno 
za nezanesljivo slovensko osebje.
8) Legitimiranje častnikov in vojakov
Ekscelenca poveljnik je odločno ožigosal početje agentov j. v. v civilni obleki, 
ki so si dovolili v Ljubljani ustavljati častnike in vojake in zahtevati, da se 
legitimirajo.
V. k. in kvestor sta pojasnila, da je tak ukrep sprejela kvestura kot začasen, in to 
zaradi obvestila, da po mestu krožijo uporniki, oblečeni v italijanske uniforme. 
Ukaz je bil skoraj takoj preklican.
Kvestor je poleg tega dodal, da po Ljubljani že nekaj dni kroži sivo zelen lažni 
vojaški avtomobil, ki ga baje uporabljajo nevarni komunisti. Ni dal natančnejših 
podatkov o vrsti vozila.
9) Preiskave žensk
Kvestor za Ljubljansko pokrajino je opozoril, da uporniki po navadi zaupajo 
orožje v varstvo žensk in ga dobijo nazaj v trenutku, ko izvedejo napad.
kontrolna črta. Za druge kraje v pokrajini je določil, da se smejo uporabljati kolesa samo 
s posebnimi dovolilnicami, ki jih izdajo karabinjerska poveljstva. Z odredbo št. 129 je 
24. junija 1942 ta ukrep razširil še na tricikle. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 24, 
dne 25. 3. 1942 in št. 50, dne 24. 6. 1942.)
277
Ekscelenca poveljnik je ukazal, da se preiskave razširijo tudi na ženski spol. [...] 
V. k. je s tem soglašal.
10) Doživljaj poročnika Buccija (dejanja prezira do častnikov in vojske, ki so jih 
storili dijaki, sloneči na oknih neke ljubljanske šole).27
Na zahtevo ekscelence poveljnika je v. k. zagotovil, da so organi kvesture 
ukrepali dan po pripetljaju, da so izvedli preiskavo v šoli in da so aretirali druge 
dijake, krive tega prekrška, poleg tistih, ki jih je aretiral že por. Bucci.
11) Zaščita častnikov
Ekscelenca poveljnik je v zvezi s poslabšanjem razmer in napadi na posamez­
nike28 poudaril potrebo, da se čimprej sprejme korenit ukrep, ki bo zaščitil 
častnike, trenutno razkropljene po raznih stanovanjih v mestu, in zahteval, da 
dobi na popolno razpolaganje nekatere hotele. [...] Visoki komisar je sicer prika­
zal številne težave vseh vrst, naposled pa je prevzel obveznost, da bo priporočil 
pravično rešitev in jo predlagal vojaškim oblastem.29
12) Odvzem orožja kraljevi finančni straži
Ekscelenca poveljnik je s ciljem, da se onemogoči ponovitev drugih takih 
bolečih dogodkov, odredil, da se orožje in strelivo, ki nista izročena določenemu 
posamezniku, hranita v vojašnicah. [...]
27 Nisem našel podatkov o tem dogodku.
28 Potem ko je članom Vamostnoobveščevalne službe OF in Narodne zaščite v Ljubljani uspelo 
razorožiti nekaj italijanskih vojakov in celo častnikov, je poveljstvo XI. armadnega zbora 
29. januarja 1942 opozorilo poveljstva podrejenih enot, da to utegne imeti hude posledice za 
disciplino in ugled enot. Opozorilo jih je, naj govorijo na sestankih s častniki in moštvom, da 
se je treba braniti pred napadalci in da bodo tiste, ki bodo razoroženi nepoškodovani, 
postavili pred vojaško vojno sodišče po členih 112 in 118 vojaškega kazenskega zakonika. 
Poveljniki enot pa morajo tudi določiti čas, do kdaj so lahko vojaki zunaj vojašnic; biti 
morata skupaj vedno najmanj dva vojaka, najbolje pa je, če jih je več. Ko se je pripetil primer, 
da so trije mladeniči razorožili stražarja, je poveljstvo armadnega zbora 16. februarja 
ponovno opozorilo poveljnike podrejenih enot na potrebo po obrambi napadenih vojakov 
(razoroženega vojaka je ukazalo postaviti pred sodišče) in ukazalo, da morata stražiti po dva 
vojaka. Opomnilo je tudi, da je poslednja številka Slovenskega poročevalca »jasno obtožila 
našega vojaka čezmernega protibojevniškega vedenja, z zelo podlo lažjo, da so naši vojaki 
kleče prosili upornike, naj jih pustijo živeti, in ti so se... »velikodušno« omejili na odvzem 
orožja!« Čez dva dni, 18. februarja, je isto poveljstvo, sporočilo omenjenim poveljstvom 
primer, da so v neki ljubljanski ulici 3 mladeniči in 2 ženski napadli, ubili in razorožili 
osamljenega vojaka, ki je imel sestanek s slovenskim dekletom. Ker so kršili njegovo povelje 
o zavarovanju vojakov, je general Robotti kaznoval vojakovega nadrejenega častnika. Potem, 
ko je general Roatta s svojo brzojavko poveljstva vseh štirih armadnih zborov 21. februarja 
opozoril na ponavljajoče se partizanske napade na majhne oddelke na poti in na majhna 
spremstva avtomobilov in poudaril: »Dovolj, pravim: dovolj je tega vedenja mirnega časa in 
mirne miselnosti!«, je poveljstvo XI. armadnega zbora drugi dan v povelju podrejenim 
enotam povedalo, da se taki primeri niso zgodili pri tem armadnem zboru, »da pa ni nič manj 
res, da se je grozovitost zločinskega nemira proti človeškim življenjem pripetila v teh dneh 
v Ljubljani.« Ponovno je opozorilo na potrebo po zavarovanju vojakov ter vzkliknilo: 
»Končajmo s počutjem kot da bi bili v miru!« (Arhiv IZDG, f. 206/VI it., povelje pov. XI. a. z., 
št. 05/442 osebno, dne 29. 1. 1942, št. 05/775 osebno, dne 16. 2. 1942, št. 05/665 osebno, dne 
8. 2. 1942, št. 02/1205 op., dne 22. 2. 1942, brzojavka 2. arm., št. 2750, dne 21. 2. 1942.)
29 Dne 18. februarja 1942 je Grazioli poročal Robottiju, da v štirih ljubljanskih hotelih, ki imajo 
341 sob, v 185 sobah stanujejo častniki, v 52 razni državni funkcionarji, v 89 Nemci, Hrvati in 
civili iz Italije; samo v 15 sobah so Slovenci. Ko bo iz hotela »Metropol« odšla nemška 
delegacija za preselitev kočevskih in ljubljanskih Nemcev, bo tam prostih 24 sob. (Arhiv 
IZDG, VK, f. 3/III it.)
278
Ekscelenca poveljnik je naposled seznanil visokega komisarja z novico, da ima 
armadni zbor na voljo oklepni vlak za nadzorno službo po železniških progah in 
da bo v potrebi lahko prosil za pomoč letalstva za bombardiranje določenih ciljev.
Sestanek se je končal s prepričanjem, da bo sedanje sodelovanje omogočilo 
čimprej doseči rezultate, ki so cilj skupnih prizadevanj.
Ljubljana, 5. februarja 1942/XX
PROMEMORIJA
Glede na ducejev odlok z dne 19. januarja 1.1. o ureditvi odnosov med vojaškimi in 
civilnimi oblastmi na področju j. v. in javnega reda;
upoštevajoč ustne sporazume, sklenjene na sestanku, ki je bil 16. p. m. na 
notranjem ministrstvu in v navzočnosti ekscelence državnega podsekretarja, eksc. 
načelnika vrhovnega štaba, eksc. načelnika vrhovnega štaba kopenske vojske in 
visokega komisarja Ljubljanske pokrajine;
v zvezi z ustnimi dogovori, sklenjenimi med visokim komisarjem in eksc. poveljni­
kom XI. armadnega zbora;
se dogovori o naslednjem:
1) Oblasti redne policije poskrbijo, da pridejo do 8. t. m. v Ljubljano premični 
oddelki j. v., ki zdaj delujejo v pokrajini, z izjemo oddelka v Starem trgu, ki tudi na 
zahtevo poveljstva XI. armadnega zbora ostane v omenjenem kraju do novega 
ukaza.
V Ljubljanski pokrajini ostanejo poleg zgoraj omenjenega oddelka izključno 
komisariati j.v., kakor tudi poveljstva in postaje karabinjerjev, ki bodo izvajale 
naloge, ki jih predvideva člen 3 zgoraj omenjenega odloka.
2) Obramba javnega reda na vsem ozemlju Ljubljanske pokrajine ostane v celoti 
zaupana vojaškim oblastem.
3) V občini Ljubljana bodo organi j. v. poskrbeli za okrepitev lastne službe nadzora, 
preventive in represije, pri čemer uporabljajo vse njim razpoložljive policijske sile.
Visoki komisar prosi vojaške oblasti, naj prevzamejo obrambo sodnih zaporov, 
ustanov, ki zadevajo vojno proizvodnjo, in ustanov javne koristi, ki bodo posebej 
naštete po preventivnem sporazumu, kakor tudi postavitev »pasu blokov« okoli 
občine Ljubljana.
4) Do 8. februarja se sprostijo vsi vojaški oddelki, ki so zdaj v službi javnega reda in 
na voljo kvesturi.
5) Zaradi natančnejše razdelitve nalog se meni, da se na splošno prepusti vojaškim 
oblastem vse, kar zadeva uničenje oddelkov ali oboroženih tolp, medtem ko se 
prepusti policijskim oblastem vse tisto, kar zadeva službo preventive, represije in 
redne sodne policije.
6) Vojaške oblasti morajo sporočiti visokemu komisarju vsako novico, ki zadeva 
javni red.
7) Sklicujoč se na zgoraj omenjeni sestanek, ki je bil na notranjem ministrstvu, in 
glede na to, da so načini obrambe in varovanja javnega reda eno poglavitnih 
sredstev, ki so na voljo visokemu komisarju, da lahko dosega politična navodila, 
določena mu pri upravljanju pokrajine, morajo biti navodila splošnega značaja, 
tudi glede tistega, kar zadeva obrambo javnega reda in ima lahko nujne posledice 
na politične razmere v pokrajini, vnaprej usklajene med vojaškimi oblastmi in 
visokim komisarjem.
8) Zgoraj našteto se lahko spremeni glede na izvajalna pravila, ki se morajo uskladiti 
z ekscelenco poveljnikom 2. armade.
279
DUCEJEV ODLOK
GLEDE NA TO, DA JE TREBA UREDITI ODNOSE MED VOJAŠKIMI IN 
CIVILNIMI OBLASTMI NA PODROČJU JAVNE VARNOSTI IN JAVNEGA REDA 
V ZADRSKI, SPLITSKI, KOTORSKI IN LJUBLJANSKI POKRAJINI IN NA PRIK­
LJUČENIH OZEMLJIH K REŠKI POKRAJINI, ODREJAM:
- v Zadrski, Splitski, Kotorski, Ljubljanski pokrajini in na priključenih ozemljih 
k Reški pokrajini začnejo glede javnega reda veljati dne 20. januarja 1942-XII 
naslednje določbe:
Člen 1
- Obramba javnega reda se zaupa vojaškim oblastem, ki posredujejo na zahtevo 
guvernerja Dalmacije za Zadrsko, Splitsko in Kotorsko pokrajino, na zahtevo visoke­
ga komisarja za Ljubljansko pokrajino in na zahtevo reškega prefekta za k tej 
pokrajini priključena ozemlja, ali pa posredujejo na lastno pobudo, če se jim to zdi 
potrebno, v vsakem primeru pa o tem obvestijo pooblaščene civilne oblasti.
Člen 2
- Način uporabe oboroženih sil v obrambi javnega reda je v izključni pristojnosti 
vojaških oblasti.
Člen 3
- Sodna in upravna policija, kakor tudi skrb za politični in moralni red, so še 
naprej zaupane rednim policijskim organom.
Rim, 19. januarja 1942/XX
podp. MUSSOLINI3»
Dok. 54
Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora 10. 2. 1942 
za pogovor s poveljnikom 2. armade.1
V. P. 46, 10. februarja 1942/XX
PROMEMORIJA
Točke za obravnavo na pogovoru z eksc. Roatto2
- Poročilo s sestanka v Ljubljani3
30 Ker je tisti čas (19. januarja 1942) dotedanji poveljnik 2. armade general Vittorio Ambrosio že 
zapustil poveljstvo in novi poveljnik general Mario Roatta še ni prispel na Sušak, je ta 
Mussolinijev odlok, ki je 22. januarja 1942 prispel na poveljstvo 2. armade na Sušaku, dne 
22. januarja 1942 poveljstvu XI. armadnega zbora poslal nadomestujoči poveljnik general 
Renzo Dalmazzo, takratni poveljnik VI. armadnega zbora v Dubrovniku. (Glej Zbornik NOV, 
VI/2, dok. 134.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 440.
2 Zapisnika s sestanka generala Robottija z generalom Roatto nisem našel.
3 Gre najbrž za sestanek z visokim komisarjem Graziolijem 5. februarja 1942.
280
- Partizanski tajni radio4
- Kvaternik5
- Jutrišnja navodila za federale6
- Častniške družine v Ljubljani in Sloveniji
- Slovenski ujetniki, ki jih še vedno osvobajajo in pošiljajo v Slovenijo 
v Št. Petru na Krasu in Trstu
Dok. 55
Pismo poveljnika XI. armadnega zbora 17. 2. 1942 za sestanek 
s častniki.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Poveljnik
Gallo,2
a) dopolniti to temo - na jutrišnjem sestanku,3 na katerem bi bilo dobro, če bi 
nastopila tudi poveljnika topništva in inženirstva - z vsemi tistimi, o katerih je 
ustrezno razpravljati, za marsikatero izmed njih sem že nakazal, naj »pride na 
beli dan«. Med temi je najpomembnejša tema o začetku krčenja posadk za stotnije 
(brzojavka armade pred nekaj dnevi).4
b) danes povedati Grazioliju, da bom jutri razdelil navodila armade podrejenim 
divizijam, prebrati jih in poslati poveljnikom. 5 Ne glede na sestanek, ki si ga želi 
Grazioli, na visokem poveljstvu, menim, da je treba na jutrišnje poročanje poslati 
enega njegovih častnikov (Lombardija6... ali kakšnega drugega); tega bi bil vesel.
17. II. m7
4 Glej dok. 39, op. 4.
5 Misli na maršala Slavka Kvaternika, t. i. vojskovodjo NDH.
6 Misli na pokrajinske tajnike fašistične stranke.
1 NAW, T-821, R-271, p. 486-487, rokopis s črnilom.
2 Annibaie Gallo, načelnik štaba XI. armadnega zbora.
3 Glej dok. 56.
4 Poveljnik 2. armade je 15. februarja 1942 poslal poveljstvom armadnih zborov tole brzojavko: 
»Kot prvi korak k znanemu združevanju posadk, za kar si pridržujem pravico, da izdam 
ukaze, pooblaščam poveljstva armadnih zborov, da po svojem preudarku umaknejo ali 
združijo sedanje posadke čet ali manjše. To pooblastilo pa ne (ponavljam: ne) velja za 
posadke čet ali manjše, ki imajo nalogo braniti obalo ali varovati železnico.« (Arhiv IZDG, f. 
884/II it., Roattova brzojavka 2413 dne 15. 2. 1942.)
5 Glej dok. 49, op. 3.
6 Major Raffaele Lombardi je bil od aprila 1941 do maja 1942 poveljnik skupine kraljevskih 
karabinjerjev za Ljubljansko pokrajino (nekaj časa 14. mobilizirani bataljon karabinjerjev 
»Milano«).
7 Parafa generala Maria Robottija.
281
Dok. 56
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora 18. 2.1942.1
TOČKE ZA SESTANEK DNE 18. 2. 42/XX
= Ducejev odlok z dne 19. 1. 19422 in branje navodil s poveljstva 2. armade.3 
= Zmanjšanje posadk čet in manjših enot (1. faza načrta »Pomlad«).4 
= Zaslišanje upornika PURKART Antona — »Granatieri«, list št. 2524/op. z dne 16. 2.5
- Divizija »Granatieri«, od katere je bilo v nedeljo zjutraj ustno naprošeno nekaj 
pojasnil o nekaterih tekočih zadevah, je to zavrnila, češ da ne smejo oteževati 
praktičnega dela s pretiranim dopisovanjem, kajti če bi vsakemu opozorilu moralo 
slediti več pisem, jim ne bi več ostalo dovolj časa za zadeve večjega dosega in 
pomena. Zadeva je bila predstavljena po strogo zaupni poti.
Toda, kot to velja za omenjeno zadevo, če bi divizija »Granatieri« dala takoj 
s prvim sporočilom podrobnosti, vsebovane v listu 2524/op. z dne 16. t. m., bi bilo 
kakšno pismo - borovniški viadukt itd. - lahko prihranjeno.
Ob tej priložnosti se zdi primemo reči divizijam, naj v svojih sporočilih 
armadnemu zboru opremijo zadeve z vsemi podatki, ki so jim na voljo, obenem 
z izdanimi navodili in sprejetimi ukrepi.
= Prevratna dejavnost, list 1/890 z dne 10. 2. 42
- Kaj je bilo doslej storjeno glede na navodila, vsebovana v omenjenem listu?6
Vendar ni bil določen rok; poveljstva bi se morala sklicevati na opravljene 
zadeve.
= Teroristična dejavnost - list 1/1818/ S armada
- Slišati, kakšne ukrepe so sprejeli graničarji, da se preprečijo napadi, katere omenja 
na robu označen list.7
= Kraja orožja - list »Granatieri* 330/1 z dne 5. 2. 42
- Na kateri točki so ugotovitve, da se natančno opredeli odgovornost, o čemer piše 
omenjeni list?8
1 NAW, T-821, R-271, p. 475-478 in 488-489; točke za sestanek so tudi v arhivu IZDG, f. 660/11 
it.
2 Glej dok. 53.
3 Glej dok. 49, op. 3.
4 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
5 Partizana Antona Purkarta iz Gorenjih Otav je italijanska vojska ujela v svoji ofenzivni 
operaciji proti Šercerjevemu bataljonu na Pikovniku 3. februarja 1942 in je postal izdajalec. 
(Semič: Najboljši so padli, I, str. 161; NAW, T-821, R-216, pismo pov. div. sard. gren. št. 2092 
op., dne 6. 2. 1942 z zapisnikom Purkartovega zaslišanja 7. 2. 1942.) Drugi partizan iz 
Šercerjevega bataljona, ki ga je v začetku februarja 1942 ujela italijanska vojska in je nato 
sodeloval z njo, je bil Anton Ivančič. (Arhiv IZDG, f. 661a/VII it., Spomenica gen. Orlanda 24. 
2. 1942 za gen. Robottija.)
6 Poveljnik XI. armadnega zbora general Robotti je 10. februarja 1942 poslal poveljnikom 
divizij in graničarjev brzojavko poveljstva 2. armade in ukazal: 1 da častniki ne smejo hoditi 
osamljeni po ljubljanskih ulicah in drugih središčih pokrajine, 2. da je treba častnike po 
stanovanjih razmestiti tako, da ne bodo preveč oddaljeni od svojih vojašnic, da naj stanujejo 
skupaj najmanj po štirje častniki in naj po ulicah med častniškimi stanovanji in vojašnicami 
patruljirajo vojaki. (Arhiv VZI, šk. 94, f. 1, dok. 1.)
7 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
8 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih. Gre najbrž za ugotavljanje krivde za akcijo, ki 
so jo izvedli pripadniki Narodne zaščite in Varnostnoobveščevalne službe OF 4. februarja 
1942. Vdrli so v prostore finančne kontrole na Bregu 6 v Ljubljani in odnesli 45 pušk
282
= Sekanje gozdov v obmejnem pasu - list graničarjev 1/475 z dne 14. 2.
- Kar zadeva graničarje, proučiti - glede na tisto, kar so storile nemške oblasti - ali 
je primemo narediti isto na naši mejni črti.* 9
= List št. 402/1 z dne 11. 2. 42. divizije »Granatieri«
- Niso bile sporočene novice, zadevajoče dogodke na Verdu10 11
= Sumljiva dejavnost slovenskih telefonistov
- Sklicevanje na sestanek na visokem komisariatu 5. t. m.11
Ugotoviti:
1) kako daleč je študija poveljstva inženirstva, da se prepreči morebitno prislu­
škovanje in ugotovijo občutljive točke centrale v Ljubljani zaradi poznejšega 
nadzorstva;
2) kakšne rezultate je dalo v divizijah iskanje ljudi, ki dobro znajo slovensko, 
da bi zamenjali del slovenskega osebja;
3) ali je pri koncu študija o celotni zamenjavi slovenskega osebja v primeru 
vstaje.
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE IMEL EKSCELENCA POVELJNIK 
NA POVELJSTVU DIVIZIJE GRANATIERI DNE 18. 2. 1942
Sestanka so se udeležili:
- poveljnik divizije »Granatieri di Sardegna«
- poveljnik divizije »Isonzo«
- poveljnik graničarjev XI. a. z.
»Mauser«, 2170 nabojev in 2 pištoli. Italijanska vojska je nato prijela 16 oseb, ki niso 
sodelovale v akciji, in jih izročila vojaškemu vojnemu sodišču.
9 Nisem našel tega dokumenta. General Robotti je 23. marca 1942 pisal poveljstvom divizij in 
graničarjev, da bi bilo treba zaradi varnosti in olajšanja prometnih poti razgozditi nekatera 
območja, kjer bi lahko partizani postavljali zasede. Prosil jih je za predloge in so mu jih 7. oz. 
10. aprila res poslali. 25. aprila je poveljstvo 2. armade zahtevalo razgozdovanje, kot to dela 
nemški okupator v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Čez tri dni je isto poveljstvo naročilo 
tudi razgozdovanje ob mejah Ljubljanske pokrajine, Reške pokrajine in Dalmacije. Glej dok. 
65, op. 15 (Arhiv IZDG, f. 666/1, brzojavki 2. armade, št. 8067 in 8521, dne 25. in 28. 4. 1942 in 
pismo pov. XI. az. 02/2072 op., dne 23. 3. 1942.)
10 Ko so poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev izročili zapisnike zaslišanj ujetih partizanov 
v Bezuljaku 15. januarja 1942 (glej dok. 51, op. 7) in tudi ujetnike, so jim v zaporu podtaknili 
vohuna, ki je zvedel, kje je tabor Šercerjevega bataljona. Poveljstvo omenjene divizije je za 3. 
februar 1942 pripravilo ofenzivno operacijo. Dne 2. februarja pa je Šercerjev bataljon 
napadel železniško postajo Verd pri Borovnici, z namenom, da bi tam ustavil vlak in ga nato 
pognal proti borovniškemu viaduktu, kar bi ga utegnilo uničiti. Vendar je napadalce še pred 
prihodom vlaka opazila sovražnikova obhodna patrulja. Bataljon je sicer zavzel postajo in 
razbil njene naprave, vlak s cisternami, ki bi se moral ustaviti, pa je nadaljeval pot proti 
Ljubljani in so ga partizani le obstreljevali. V boju je padel partizan, trije so bili ranjeni, tri 
sovražnikove vojake so ujeli in nato izpustili, 6 pa jih je bilo ranjenih. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/ 
III it., poročilo pov. samostojne železniške kohorte Ljubljana, št. III/2796. 308 S, dne 6. 2. 
1942; Zbornik NOV, VI/2, arhiv IZDG, f. 661/III it., dok. 13, 140 in 146 -poročili pov. XI. a. z., 
št. 1/755, dne 6. 2. 1942 in št. 02/1504, dne 5. 3. 1942, arhiv VZI, šk. 474, dok. 7/7, poročilo pov. 
XI. a. z., št. 2398 op., dne 1. 3. 1942, Slovenski poročevalec, III/6, dne 8. 2. 1942 in III/7, dne 
14. 2. 1942 (Italijanska vojska je takoj zasledovala bataljon in mu prizadejala nekaj izgub, čez 
nekaj dni je na Hribarjevem padèl tudi njegov komandant Miloš Zidanšek.
11 Glej dok. 53.
283
- poveljnik topništva XI. a. z.
- poveljnik inženirstva XI. a. z.
- generalni konzul Tallinucci
- načelnik štaba XI. a. z.
- načelnik štaba divizije »Granatieri«
- načelnik štaba divizije »Isonzo«
- kraljevski in cesarski tožilec na vojaškem sodišču 2. armade (odsek Ljubljana)
- višji častnik karabinjerjev
- načelnik operacijskega urada XI. a. z.
Glavni namen sestanka je branje ducejevega odloka z dne 19. januarja 1942 in 
navodil, ki jih je izdalo poveljstvo 2. armade za izvajanje samega odloka.
1) Branje ducejevega odloka in navodil poveljstva 2. armade.
Med branjem navodil, ki jih je izdala 2. armada, se je ekscelenca še posebej zadržal
pri naslednjih točkah:
a) V primeru, da nas politične oblasti ali organi j. v. prosijo za enega samega 
vojaka za obrambo javnega reda, preideta odgovornost in izvajanje tega 
samodejno v roke vojaških oblasti.
S temi pravili je na odločen način izključeno, da bi ljudje oboroženih sil 
delovali na ukaz funkcionarjev j. v. Visoki komisar, ki je od armade dobil 
kopijo teh navodil, mi je ustno zatrdil, da na splošno soglaša s samimi 
navodili, razen tistega, kar je predvideno na št. 4 - odstavek a omenjenih 
navodil (izključeno je, da bi bili vojaki postavljeni na voljo funkcionarjev j. 
v. zaradi obrambe javnega reda). Trdi, da mu zakon o j. v. daje možnost, da 
zahteva vojaško osebje, ki pride pod oblast funkcionarjev j. v. za obrambo 
javnega reda.
Po navodilih takšna zahteva obsega takojšen samodejen prenos pristojnosti 
in odgovornosti s političnih oblasti javnega reda na vojaške oblasti.
To je edina protislovna točka, ki bo potem razjasnjena. Zdaj se zadržimo pri 
navodilih poveljstva 2. armade in torej od 20. t. m. - dneva, ko naj bi začela 
veljati - bomo v primerih, ko bomo naprošeni za okrepitev obrambe in skrb 
za javni red, s tem prevzeli tudi organizacijo in iz tega izhajajočo odgovor­
nost za samo obrambo, za kar bomo uporabili tudi osebje j. v.
(V zvezi s tem vprašanjem je kraljevi in cesarski tožilec zatrdil, da ima 
zakon o j. v. značaj splošne norme in da mora veljati za ukinjenega ali 
zamenjanega vsakokrat, kadar pride vmes posebna norma. V tem primeru 
je posebna norma dana z ducejevim odlokom, ki ima premoč nad splošnim 
zakonom o j. v.)
b) Absolutno je potrebno, da se za zaščito naprav ali poslopij, ki nam jih bodo 
zaupale politične oblasti, uporabijo vsa najučinkovitejša bojna sredstva 
(pasivne in zaščitne obrambne naprave, avtomatsko orožje namesto pušk, 
kakor tudi vsa druga sredstva velikega materialnega učinka: bombe, metal­
ci plamenov itd. itd.). Obrambne naprave in orožje morajo v bistvu omogo­
čiti znatno operativno moč, pri čemer je treba omejiti število mož na strogo 
potrebno.
Za izvajanje takih ukrepov ni treba več prositi za dovoljenje političnih 
oblasti. Torej se ne bodo več dogajale tiste občutljive stvari, s katerimi smo 
imeli opraviti do nedavnega, ko sem ob nekaj obsodbah na smrt izdal 
navodila, da se poskrbi za zaščito ljubljanskega zapora, ker bi zaporniki 
utegnili pobegniti (nesumljivi pajdaši in jetniški pazniki), kar se je zgodilo 
ravno tiste dni.
284
Želim, da se le nekaj izvaja in spoštuje do največje mere: da se političnim 
oblastem vedno sporočijo ukrepi, ki jih nameravamo izvesti ali ki so bili 
sprejeti. Veliko in nenehno moramo biti v stiku s takimi obvestili; to je 
potreba psihološke in sodelovalne narave, ki ima svojo vrednost in svoje 
posledice.
Ko so bila navodila poveljstva 2. armade prebrana, je ekscelenca poveljnik 
sklenil:
»Zdaj, ko obstajajo jasna navodila, ki popolnoma ustrezajo našim odločitvam 
in našemu poštenemu in nadvse težkemu delu, je treba čimbolj prisrčno sodelovati 
z drugimi krajevnimi oblastmi, da se vedno dosežejo najboljši rezultati.
Ne pozabimo, da smo z najnovejšim ducejevim odlokom mi vojaki dobili še 
večje breme pooblastil in odgovornosti.
Prepričan sem, da bo vse tako, kot pričakujem.«
2) Zmanjšanje posadk
Poveljstvo 2. armade je ukazalo, da se po presoji poveljnikov a. z. umaknejo 
tiste posadke čet in vodov, ki nimajo obrambnih nalog na železnici.
To je prvi korak naproti preureditvi posadk, predviden z načrtom »Pomlad«, 
do katerega bomo zelo verjetno prišli, če bo slovensko revolucionarno gibanje 
postalo širše in skrb vzbujajoče, v skladu s prvim ukazom poveljstva armade.
Poveljstva divizij in graničarjev mi morajo o tem posredovati konkretne 
predloge, pri čemer me morajo opozoriti na razloge, iz katerih se jim ne zdi 
primerno umakniti posadk v velikosti čet ali manjših.
3) Obvestila
V obvestilih, ki mi jih pošiljate, morate biti veliko bolj natančni, zlasti tedaj, 
kadar obvestila zadevajo dejavnost upornikov. Razumem, da so prva sporočila 
premalo obdelana in da jih je torej potem mogoče postopoma spreminjati.
Zgodilo se je na primer, da je bilo v operacijah po napadu na Verd aretiranih 25 
oseb, ki so bile najprej opisane kot »simpatizerji«, potem pa kot nedolžni ljudje.
Pri komuniciranju je potrebna previdnost. Kadar ni mogoče biti natančen, se je 
bolje držati splošnega, pri čemer pa se ne smejo zmanjševati ali podcenjevati 
doseženi uspehi in elementi, ki lahko dokažejo dejavnost enot v operacijah proti 
upornikom. Upoštevati je treba posledice, do katerih lahko pride, če se uporabi 
ena beseda namesto druge.
Kadar ste v dvomih, uporabite na primer stavek: »Aretirani zaradi preverja­
nja.«
Zapomniti si je treba, da se takrat, ko se govori o simpatizerjih ali osumljencih, 
po moje mora gledati nanje prav tako kot na upornike, torej kot na naše sovražni­
ke.
S tem se boste tudi izognili, da bi višjim poveljstvom pošiljali zmotna sporoči­
la.
4) Varnost častniških stanovanj
Vse bolj se ugotavlja namera upornikov, da med pripravami na upore delujejo 
predvsem in nasilno zoper častnike, tako da naša vojska ne bi imela voditeljev. Če 
hočemo preprečiti, da bi takšna akcija imela konkretne rezultate, potem častniki 
ne smejo sami hoditi okoli, stanovanja častnikov pa morajo biti po možnosti 
izbrana v bližini nastanitvenih objektov vojske.
Če je treba, naj se potrebni prostori zasežejo, najti je treba takšno rešitev, da si 
bodo častniki lahko medsebojno pomagali. Morebitne težave naj se mi takoj 
sporočijo.
285
5) Teroristična dejavnost
Zlasti močna je na območju Rakek-Cerknica. Obveščeni smo bili o navzočnosti 
tolpe, ki jo vodi zdravnik iz Loža in ki je baje izvedla sabotažne akcije na 
železniški progi Postojna-Rakek.
Zdravnik je bil aretiran in ugotovljeno je bilo, da takšna tolpa ne obstaja - vsaj 
trenutno ne - na tistem območju.
Verjetno je šlo za jedro tolpe, ki je bila v akciji na postaji na Verdu in ki se je 
potem razšla.12
6) Nošenje orožja v uradih oddelkov slovenskih financarjev v Ljubljani
Od divizije »Granatieri« pričakujem poročilo, ki bo natančno opredelilo odgo­
vornost. Predvsem pa pričakujem od prizadetega poveljstva (poveljstva ljubljan­
ske posadke), kakšne praktične posledice je imela moja ponudba političnim in 
civilnim oblastem, da se orožje, ki pripada tem oblastem, hrani v naših vojašni­
cah.13
7) Sekanje gozdov v obmejnem pasu
Nemci sekajo gozdove ob mejni črti. Cilj takšnega ukrepanja je olajšati nadzor 
s strani graničarjev. Poleg tega se zdi, da gradijo tudi pas bodeče žice, da bi otežili 
prehod upornikov.
Poveljstva divizij in graničarjev naj proučijo zadevo in mi poročajo, ali je - ali 
ni - treba izpeljati takšnih del z naše strani, vsaj na najbolj kočljivih odsekih.
Kar zadeva bodečo žico, je mogoče uporabiti nemško.
Morebitno sekanje gozdov ob železniški progi ali v bližini nastanitvenih 
objektov, da bi se povečala varnost naših vojakov, naj se kar izpelje. Ne bojte se 
delati škode tem ljudem.
Ukrepajte neposredno in če je potrebno in če je čas, se povežite z gozdno 
milico. V vsakem primeru pa je treba s tem seznaniti visoki komisariat.
8) Prisluškovanje telefonskim pogovorom in sumljiva dejavnost slovenskih telefoni­
stov
Poveljstvo inženirstva mora proučiti in čimprej izpeljati vse tište ukrepe, ki naj 
do najmanjše mere zmanjšajo prisluškovanje telefonskim pogovorom.
Vem, da je problem dokaj obsežen in da vsaj za zdaj ni mogoča celostna rešitev.
Drug velik problem, ki ga je treba rešiti, je zamenjava dela slovenskega osebja 
z vojaškim osebjem, ki zna slovensko.
Nadaljuje naj se iskanje po enotah, da bi bilo mogoče zbrati čimvečje število 
takih vojakov.
Poleg tega bi rad vedel, kako daleč je študija o popolni zamenjavi slovenskega 
osebja za primer vstaje.
Poveljnik inženirstva naj mi čimprej predlaga rešitev raznih problemov in 
s tem povezanih težav.
9) Obisk ekscelence Roatte
Ekscelenca Roatta bo verjetno kmalu prišel na naše območje in bo obiskal 
nekaj posadk.
To je poveljnik, ki zahteva, kar mora biti, zato pozivam, naj bo vse urejeno 
v vseh pogledih. Še posebej zahtevam, da so utrjevalna dela pri nastanitvenih 
objektih in samotnih postojankah opravljena popolnoma po mojih zadnjih 
navodilih. Malo pušk, veliko avtomatskega orožja in številne naprave pasivne 
obrambe.
12 Glej op. 10.
13 Glej op. 8.
286
■
Dok. 57
Navodila poveljstva 2. armade 27. 2. 1942 za ureditev razmer 
v Ljubljanski pokrajini.1
POVELJSTVO 2. ARMADE V. P. 10, 27. februarja 1942-XX
Urad za operacije Izročiti v roke!
Št. prot. 3065
Zaupno
ZADEVA: Ureditev razmer v Sloveniji2
EKSCELENCI POVELJNIKU XI. ARMADNEGA ZBORA
VOJAŠKA POŠTA 46
I. - Preden naj bi se na pomlad začele operacije širšega obsega na Hrvaškem, je 
treba urediti razmere v Sloveniji.
II. - To se mora izpeljati
a) z odpravo življenjskih vozlov podtalnega in protiitalijanskega gibanja, 
katerega glavni sedež - po ujemajočih se obvestilih - je baje v Ljubljani,
b) z ofenzivnimi operacijami proti zbirnim središčem upornikov.
III. - Glede na takšno akcijo opozarja generalni štab kopenske vojske, da se
pooblastila vojaškim oblastem za posredovanje na lastno pobudo (kadar je to 
potrebno) zaradi obrambe javnega reda »razumejo v najširšem smislu«.
IV. - Potemtakem naj v. e., opirajoč se na sodelovanje političnih oblasti, podrejenih
obveščevalnih organov in poveljstev karabinjerjev, poleg sedaj potekajoče 
akcije v Ljubljani3 nadaljuje začeto delo, se pravi, odkrivanje in lokaliziranje 
voditeljev in izvrševalcev gibanja, o katerih govori črka a točke IL, in se loti 
jih aretiranja in obtoževanja, tako v Ljubljani kot drugje.
V. - Poleg tega naj se v. e. že takoj, kjer to dopuščajo vremenske razmere, in drugje 
polagoma, kakor bo dovoljevalo vreme, loti operacij, o katerih govori črka 
b omenjenega odstavka.
VI. - Glede razpoložljivih sil upoštevajte naslednje:
- razen v primeru absolutne potrebe (velika operacija v Korenici) ne bom 
jemal armadnemu zboru 1. grenadirskega polka in bataljona 24. pehotne­
ga polka, o čemer je včeraj tekel telefonski pogovor,
- skušal bom dobiti nazaj bataljon 23. pehotnega polka, ki je bil dan na 
voljo diviziji »Lombardia«.4
■ Arhiv IZDG, f. 664/IV it., NAW, T-821, R-271, p. 174-175.
2 Osnovo za ta navodila je dal generalni štab kopenske vojske v Rimu, št. 3214, »Normalizzazi­
one della situazione in Slovenia«, dne 24. 2. 1942 (NAW, T-821, R-271).
3 Italijanska vojska je s pomočjo policije in karabinjerjev od 23. februarja do 14. marca 1942 
izvedla v Ljubljani prvo veliko racijo. Mesto je razdelila na 13 odsekov in brez strogo v naprej 
določenega vrstnega reda preiskala odsek za odsekom, nekatere celo večkrat. Zajela je 18.708 
moških, jih s pomočjo zakritih slovenskih ovaduhov (tudi nekaterih partizanskih ubežnikov) 
»preverila« v vojašnicah in jih 878 odpeljala v koncentracijska taborišča. Tone Ferenc: 
Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, XXIX/1981, št. 2, str. 183-197 (dalje: 
Ferenc, Okupatorjeve racije v Ljubljani); Zločini italijanskega okupatorja v »Ljubljanski 
pokrajini«. I. Internacije. Ljubljana 1946 (dalje: Internacije); arhiv VZI, it. arh., šk. 474, f. 6, 
dok. 1, arhiv IZDG, f. 661 it., poročilo pov. XI. a. z. o operacijah za razorožitev Ljubljane 
Ljubljane (23. februar - 15. marec 1942).
4 Glej dok. 51, op. 6.
287
VII. - Prosim v. e., da me obvesti o tem, kdaj namerava izpeljati zgoraj opisano, kajti 
tako zahteva od mene generalni štab kopenske vojske.5
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
Poveljnik
(Mario ROATTA)
Mario Roatta
Dok. 58
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora 8. 3. 1942 o razmerah 
v Ljubljanski pokrajini.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. p. 46, dne 8. marca 1942-XX
Urad za operacije
02/1597 op.
Razmere v Sloveniji
POVELJSTVU 2. ARMADE VOJAŠKA POŠTA 10
V dopolnitev vsakdanjih poročil o akciji, ki poteka v Ljubljani,2 moram obvestiti 
poveljstvo, da je po zbranih dokumentih in izpeljanih zasliševanjih lahko narediti 
genezo in razvoj uporniškega gibanja v Ljubljanski pokrajini.
Takoj po začetku vojne z Rusijo je slovenska komunistična partija, ki je bila že 
prej ločena od Jugoslavije in je živela samo ilegalno, obnovila svojo razdiralno 
dejavnost z namenom, da nahujska prebivalstvo zasedene cone, naj se dvigne zoper 
okupatorje, da bi se ustvarila vrsta težav za hrbtom nemških in zavezniških čet in se 
posredno pomagalo boljševiški vojski.
Komunistični voditelji, ki se zavedajo, da se večina prebivalstva upira ideji in 
bojnim sistemom komunistov, so skušali premagati oviro tako, da so svojo razdiralno 
dejavnost prekrili z nacionalističnimi barvami in spretno izbrali prirojene protiitali­
janske in protinemške predsodke vsega slovenskega prebivalstva in da so takoj 
pridobili naklonjenost zlikovske slovenske študentske mladine.
Tako je nastalo gibanje, imenovano Osvobodilna fronta = O. F., katerega vodja je 
bil imenovan v osebi prof. KIDRIČA Borisa, člana slovenskega komunističnega 
komiteja, ki mu predseduje znani komunistični politični kandidat ing. ŠTEBI.3
Gibanje je izrabilo politične napake okupacijskih oblasti, se hitro razširilo in 
osvojilo skoraj vse plasti prebivalstva, v svoje vrste je pritegnilo ljudi iz bogatega in 
dobro stoječega meščanstva, za katere je veljalo, da so naklonjeni nam (na primer
5 Poveljstvo XI. armadnega zbora je skoraj dobesedni prepis navodil poveljstva 2. armade dne 
2. marca 1942 poslalo poveljstvom divizij in graničarjev. (Arhiv IZDG, f. 661/IV it., št. 02/ 
1434 op.). Robotti je 8. marca naročil svojemu načelniku štaba Gallu: »Spominjam na 
pripravo pisma armadi, v katerem želim izraziti svoje stališče o možnosti za boljše nadzoro­
vanje razmer v Sloveniji.« (Arhiv IZDG, f. 661/IV it.) Glej dok. 58.
1 Arhiv IZDG, f. 661/III it., 3 1.
2 Glej dok. 57, op. 3.
3 Glej dok. 35, op. 11.
288
industrialec Praprotnik, čigar spretno dvojno igro so naše oblasti razkrile šele po 
njegovem umoru).4
Organizacija uporniškega gibanja je hitro dobila zelo kompleksen videz, obenem 
zelo zaskrbljujoč za okupacijske oblasti.
Gibanje se je pokazalo z dvojnim videzom: vojaškim in političnim. Slednji je bil 
seveda neogibna podlaga za obstoj prvega.
Za središče gibanja je bilo izbrano mesto Ljubljana.
Organizacijo je vodil izvršni odbor, sestavljen večinoma iz starih komunistov.5
Odbor se je kdaj pa kdaj posvetoval z nekakšno skupščino odposlancev iz raznih 
con in raznih podrejenih organizacij (tako imenovani SNOO).6
Mesto je bilo razdeljeno na »rajone«: na čelo vsakega rajona je bil postavljen 
»političen komisar«, ki mu je pomagal »partizanski komandant«.
Samo politični komisar je imel stik z izvršnim odborom.
V okviru vsakega rajona so bili privrženci neposredno podrejeni političnemu 
komisarju, ta pa je imel potem nalogo pripravljati določene atentate, katerih izvrši­
tev je zaupal »partizanskemu komandantu«.
Naloge komandanta so bile novačiti, opremljati in pošiljati partizane v oborožene 
tolpe, delujoče v hribih.
Pod pokroviteljstvom glavne politične organizacije je bila ustanovljena mladin­
ska organizacija, ki je tudi imela sistem političnih komisarjev in komandantov.
Glasilo O. F. je bil »Slovenski poročevalec«, glasilo mladine pa je bilo »Mlada 
Slovenija«. Vzniknilo je na tisoč drugih publikacij, večinoma ciklostiranih.
Druga podrejena organizacija je bila t. i. »Narodna zaščita«, katere cilj je bil 
priskrbeti orožje, strelivo, živež, denar, napadati osamljene vojake, napadati t. i. 
izdajalce in zaupnike italijanskih oblasti, »zaplenjevati« osebe in stvari.7
4 Veleindustrialec Avgust Praprotnik (1891-1942), pred vojno predsednik Zveze bančnih in 
zavarovalnih zavodov, predsednik Zveze industrijcev itd., ki se je pred nemškim okupatorjem 
umaknil z Jesenic v Ljubljano, ni bil privrženec narodnoosvobodilnega gibanja. Bil je, kot 
pričajo okupatorjevi viri, zaupnik visokega komisarja Graziolija; deloval pa je najbrž tudi 
v ilegalnem protirevolucionarnem taboru v Ljubljani. Vamostnoobveščevalna služba OF ga 
je usmrtila v Ljubljani 20. februarja 1942. (Glej Slovenski poročevalec, III/9, dne 2. 3. 1942) 
Visoki komisar Grazioli je 6. junija 1942 pisal vojaškemu tožilcu Macisu glede neke Orlando- 
ve prijave vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani: »Kar se je poročalo o Praprotniku, ki »si 
je, spretno zakrinkujoč dvojno igro, uspel pridobiti polno zaupanje najvišjih italijanskih 
civilnih oblasti«, ne ustreza resnici. Natančni podatki v moji lasti dokazujejo popolnoma 
nasprotno.« (Arhiv IZDG, VK, f. 14/111 it., Graziolijevo pismo št. 982/7/zaup., dne 6. 6. 1942.)
5 Izvršni odbor OF so sestavljali predstavniki ustanovnih skupin OF. Tisti čas so to bili: 
Edvard Kardelj in Boris Kidrič za KPS, Tone Fajfar in Edvard Kocbek za krščanske 
socialiste, dr. Jože Rus in France Lubej za demokratično krilo Sokola in Josip Vidmar za 
slovenske kulturne delavce.
6 Vrhovni plenum OF ali Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) so sestavljali zastopni­
ki vseh skupin v OF.
7 Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo je jeseni 1941. leta ustanovilo Narodno 
zaščito (NZ), katere naloga je bila, da brani prebivalstvo pred okupatorjevim nasiljem. 
Organizirana po vojaško v desetine, vode, čete in bataljone, in na vrhu podrejena glavnemu 
poveljstvu slovenskih partizanskih čet, ki ji je predpisalo tudi pravilnik, je NZ opravljala 
tudi oborožene akcije. Precejšen del pripadnikov NZ je nato slej ko prej prostovoljno odšel 
v partizanske enote. Po letu 1943 je NZ postala oboroženi izvršni organ ljudske oblasti, tj. 
odborov OF in narodnoosvobodilnih odborov, na vrhu podrejena odseku za notranje zadeve 
pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. O nastanku NZ v Ljubljani glej 
Dušan Bravničar: O nekaterih značilnostih osvobodilnega boja v Sloveniji leta 1941, o na­
stanku in vlogi Narodne zaščite (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 11/1961, št. 1-2, 
str. 53-98), o NZ v Ljubljani pa Metod Mikuž: Narodna zaščita v Ljubljani. (Ljubljana 
v ilegali, II, Ljubljana 1961, str. 204-214.)
19 - Fašisti»
289
Nesramnost upornikov je prišla tako daleč, da so vsilili zbiranje prispevkov za 
gibanje celo v vladnih uradih in da so razpošiljali razglednice z nalogo za novačenje 
upornikov, kakor tudi, da so izrekali smrtne kazni za domnevne izdajalce in nasprot­
nike komunistične partije.
Izredno dobro je bila naposled organizirana vohunska služba, naperjena zoper 
italijanske oblasti, katere delo je bilo toliko lažje, ker so bili obdržani in so še vedno 
v službi - celo v najbolj občutljivih vejah javne uprave (J. V.) - Slovenci, ki so veselo 
izdajali uradne skrivnosti.
Skoraj popolna vpletenost ljubljanskega prebivalstva v uporniško organizacijo, 
nenehna in nekaznovana serija političnih umorov na škodo tistih, ki so ovirali 
gibanje, neučinkovitost redkih sprejetih ukrepov, čedalje bolj vztrajna in napadalna 
podtalna propaganda, še toliko večja zaradi ugleda, ki so ji ga dale radijske oddaje, 
izvajane kar v Ljubljani,8 vse to je okrepilo in potem še povečalo uporniško gibanje, 
ki so ga na začetku boječe začrtali komunisti.
Organizacija ni bila nič manj delovna na podeželju.
Poleg gibanja oboroženih tolp, ki ga je iz Ljubljane vodil komunist Aleš BEBLER, 
vojaški svetovalec slovenskega centralnega komunističnega komiteja,9 se je razvila 
politična in ekonomska organizacija, zaupana O. F. in tako imenovani »Kmečki 
zaščiti« in »Narodni zaščiti«. Ti dve organizaciji, podrejeni prvi, sta imeli nalogo 
sodelovati z gmotno pomočjo, vohunsko službo in vsemi drugimi mogočimi sredstvi 
podpirati dejavnost oboroženih tolp. Tako se je v vsaki vasi pojavil odbor OF z lastnim 
»političnim komisarjem« in lastnim »komandantom«.
Torej ni nič čudnega, če so se okupacijske oblasti nenadoma znašle pred široko, 
celovito in odlično izoblikovano podtalno organizacijo.
Zaupanje policijskih pooblastil vojski se je ujelo s hudim razkolom, ki je nastal 
znotraj OF; nekomunisti so se zavedali, da bo komunistična partija s takšnimi 
sredstvi postala popolni gospodar slovenskega ozemlja, ko bodo okupatorji v »bližnji 
prihodnosti« zapustili ozemlje, in brž sO zapustili OF in sestavili konkurenčno 
uporniško organizacijo. Bučen izraz tega razkola je bil komunistični umor industrial­
ca Praprotnika, ki je bil vse dotlej močan financer gibanja, obenem pa zanesljiv 
človek naših oblasti.
Bliskovito zaprtje mesta Ljubljane, neusmiljeno čiščenje vseh uporniških komu­
nističnih organizatorjev, odkritje in uničenje propagandnih središč, zaplemba orožja 
in vojnega materiala, kar vse so izpeljale oborožene sile, so zadali hud udarec 
uporniški organizaciji prav v trenutku največje bujnosti, čeprav jo je dajala nenadna 
kriza. To je razlaga za aretacijo deset in deset političnih komisarjev, komandantov, 
partizanov, pripadnikov OF.10
Čistka se nadaljuje in ko bo končana - kljub neogibnim neprijetnostim, ki jih 
vsebuje tako korenit ukrep - bo mogoče reči, da je bil storjen znaten korak k ureditvi 
razmer in obenem k povečanju našega prej zmanjšanega ugleda.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
8 Glej dok. 39, op. 4.
9 Dr. Aleš Bebler je bil do 1. oktobra 1942 namestnik komandanta glavnega poveljstva 
slovenskih partizanskih čet. Do takrat je bil komandant tega poveljstva Franc Leskošek, 
politični komisar pa Boris Kidrič, tudi Miha Marinko in Ivan Maček.
10 Okupatorjeva racija v Ljubljani (glej dok. 57, op. 3) je sicer iztrgala narodnoosvobodilnemu 
gibanju nekaj vodilnega kadra, vendar ni prizadela njegovih osrednjih vodstvenih organov 
(CKKPS, IOOF, glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet). Zato je poudarjanje uspehov 
te racije v tem poročilu napačno. Konec junija in v začetku julija 1942 je moral zato 
italijanski okupator prirediti v Ljubljani novo racijo. (Glej dok. 85, op. 2.)
290

Dok. 59
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA 
Štab
TOČKE ZA OBRAVNAVO Z EKSCELENCO GRAZIOLIJEM
= Kolesa: namere 2. armade glede poti in določenih ur za vožnjo s kolesi.1 2 
= Radio: zahtevati novice.3 
= Smuči: presežek izročiti intendanturi.4
= Filmi iredentističnega značaja («Capitan Furia«, »La Ragazza di Portici«, »II Cava­
liere di S. Marco«, »I Due Sergenti« itd.): malo primerni. 5
= Zmanjšanje posadk: izvršni ukaz sprejet. 6 * Karabinjerji, financarji in obmejna milica
- naj gredo skupaj.’
= Prostori v Ljubljani za
- poveljstvo topništva, inženirstva in sanitete
- avtomobilski oddelek (velesejem).8 9 
= Zahvaliti se za mule iz Toplic.
= Merila eksc. Graziolija za pomilostitev obsojenih za Preserje.10
1 NAW, T-821, R-271, p. 391. Zapisnika s tega sestanka nisem našel, niti podatkov, kdaj je bil 
sestanek.
2 Glej dok. 53, op. 26.
3 Glej dok. 39, op. 4
4 Glej dok. 53, op. 7.
5 Poveljnik karabinjerjev XI. armadnega zbora, podpolkovnik Luigi Brucchietti je 7. februarja 
1942 poročal poveljstvu karabinjerjev 2. armade: »V Ljubljani in v nekaterih drugih občinah 
v pokrajini že nekaj časa predvajajo filme, ki obravnavajo epizode iz italijanskega iredenti­
stičnega gibanja v času našega preporoda. Predvajanje takih filmov (»Kraljica Scale - Teresa 
Gonfalonieri« - »Vitez sv. Marka«) je dokaj neumestno, ker zbuja prikazovanje bojev naših 
rodoljubov proti tuji nadvladi, zlasti avstrijski, med civilnim prebivalstvom občutek, da je 
sedanje protiitalijansko gibanje v Sloveniji popolnoma upravičeno.« (Zbornik NOV, VI/2, 
dok. 141.)
6 Glej dok. 55, op. 4.
’ Glej dok. 60.
8 Misli na preselitev poveljstva XI. armadnega zbora z Vrhnike v Ljubljano dne 11. marca
1941.
9 Pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja iz Dolenjskih Toplic so konec februarja ali v za­
četku marca 1942 s strupom, ki so ga dobili z Novega mesta, zastrupili vodo, s katero so 
italijanski vojaki iz 3. bataljona 24. pehotnega polka napajali mule. Od 11 mul jih je poginilo 
6. V preiskavi je okupator zaprl 9 moških in 2 ženski. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/IV it., 
Graziolijeva brzojavka št. 04164 j. v. dne 8. 3. 1942.)
10 Italijanske oblasti so 25. februarja 1942 postavile pred vojaško vojno sodišče v Ljubljani 69 
oseb iz vasic okrog Preserja, obtožujoč jih sodelovanja s partizani pri napadu na preserski 
železniški most (glej dok. 40, op. 9). Sodna obravnava je trajala deset dni in sodišče je 7. 
marca 1942 razglasilo sodbo, s katero je 28 obtožencev obsodilo na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 
4 na 30 let zapora, 5 na 8 let zapora in 1 na 5 let zapora, medtem ko jih je 19 oprostilo (med 
njimi oba brata Lichtenberg), čeprav je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo 
razglasilo, da obtoženci niso sodelovali pri napadu na most. Kljub temu, da se je precej vidnih 
Slovencev (tudi škof. dr. Gregorij Rožman) s prošnjami najvišjim italijanskim uradom 
zavzelo za pomilostitev, so jih pomilostili le 12. Visoki komisar Grazioli je 8. marca 1942
292
Dok. 60
Poročilo poveljnika XI. armadnega zbora 14. 3. 1942 o izvajanju 
načrta »Primavera«.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
POROČILO EKSCELENCE POVELJNIKA DNE 14. 3. 1942 NASLEDNJIM 
ČASTNIKOM:
- poveljniku kr. finančne straže za Slovenijo;
- poveljniku karabinjerske skupine Ljubljana;
- poveljniku kohorte obmejne milice Novo mesto.
ZADEVA: Uresničitev načrta »Primavera«
Glede na višje ukaze sem prisiljen ukiniti številne posadke. Z uresničitvijo 
načrta »Primavera« se število posadk skrči na 12 (seznam so dobili poveljniki). 2
Zavedam se, kako majhna bo zaradi tega varnost vaših malih obmejnih posadk, 
in v soglasju z vami želim rešiti problem na najbolj zadovoljiv način.
Glede na to, da s svojim osebjem ne moremo okrepiti vaših obmejnih postojank, 
menim, da bi bila najustreznejša rešitev v tem, da povežete svoje postojanke in tako 
sestavite močnejša jedra, katerih sile naj bi ne imele manj kot 40 mož. Položaj 
v Sloveniji je danes tak, da ne moremo ostati tako razdrobljeni, kot smo zdaj; 
moramo se zbrati, če hočemo biti močnejši. Uporniki nameravajo delovati zoper 
majhne posadke.
Tako sestavljene skupine bodo morale narediti prave poljske utrdbe, da bodo 
lahko bolje odgovarjale na morebitne napade. Treba jih bo tudi opremiti z avtomat­
skim orožjem. Kjer sami ne boste mogli doseči potrebnega, se obrnite name in 
poskrbel bom, da vam bom poslal gradivo za utrdbe, orožje in sposobno tehnično 
osebje.
Delo, ki ga morate opraviti takoj, je v tem, da soglasno in na podlagi vojaških 
posadk, predvidenih z načrtom »Primavera«, ugotovite, kako bi bilo ustrezno pre­
grupirati svoje elemente. Upoštevajte, da se ne smete preveč oddaljiti od nas, tako 
da bi se na najmanjšo mero skrčil čas, potreben mojim enotam za morebitno 
posredovanje v vašo pomoč. Tako se bodo olajšale tudi zveze.
Od osrednjih organov še niste dobili ukazov v tem smislu. Treba jim je čimprej 
prikazati novi položaj in jim poslati konkretne predloge za skrčenje sedanjih majh­
nih enot na meji. Mogoče bi bilo ustrezno, da medtem izpeljete vse, kar je mogoče, 
kajti načrt »Primavera« je že stopil v fazo izvajanja.
Naše zbiranje v majhnih posadkah ne pomeni, da se odpovedujemo ozemlju. 
Zatrditi vam moram, da bodo vsak dan močna premična jedra prihajala iz raznih
poslal notranjemu ministrstvu in vodji policije v Rimu tole brzojavko: »406/2. Po današnji 
brzojavki 398/2 zaup. sporočam, da me je državni kraljevi tožilec pri vojaškem sodišču 
v Ljubljani vprašal za mnenje glede pomilostitve obsojenih na smrt. Ker je krivda čisto jasna, 
sem zaradi teže zločina, ki je terjal življenje štirih vojakov, in potrebe, da damo zdrav primer 
posebno v tem času, izrazil čisto nasprotno stališče. Poslano kabinetu notranjega ministrstva 
in javni varnosti Rim. Visoki komisar Grazioli.« Dne 10. marca 1942 so 16 obsojencev ustrelili 
v Gramozni jami v Ljubljani. (Glej literaturo pri dok. 40, op. 9.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 388-389.
2 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
293
posadk, da bodo pregledovala vmesne zone, nadzorovala prometne zveze in tudi 
glavne mejne prehode.
Na pripravljalni sestanek, ki ga boste imeli prihodnji torek na visokem komisa­
riatu, bom poslal načelnike divizijskih štabov in načelnika urada graničarjev.3
Razumem, da so vaše zahteve v nasprotju z našimi, vendar vam lahko postrežem 
z jasnimi navodili armadnega poveljstva, ki jih je dobilo od središča. Povedati je 
treba, da bodo vaše oblasti (ministrstvi za notranje zadeve in finance), potem ko 
bodo seznanjene s položajem in našimi ukrepi, posredovale pri generalnem štabu 
zaradi potrebnih soglasij in ukrepanja v skladu z namerami. Na eni in drugi strani 
se bo treba čemu odpovedati.
Izredno pomembno se mi zdi, in to vam moram ponoviti, da je treba hitro 
ukrepati.
Dok. 61
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora 16. 3. 1942.1
TOČKE ZA OBRAVNAVO NA SESTANKU 16. 3. 42-XX
1. - Pozdrav novo prispelim častnikom.
2. - Še vedno smo v zaostanku z utrjevanjem posadk. Lotiti se in hitro nadaljevati
je treba tiste, ki so povezane z načrtom »Primavera«, pri čemer naj se drugim 
prepusti že porabljen material. Barake - sistem, pò katerem je treba delati
- itd. itd.
3. - Vedenje in disciplinski predpisi.
4. - Pokoravanje mojim in višjim ukazom (streljanje upornikov, zalotenih
z orožjem v roki - vojaški zdravniki v spremstvu kolon).
5. - Videz vojakov. Umazani, dolgi lasje...
6. - Slabo opravljana stražarska služba - dogodek v glavni ljubljanski bolnišnici,
dogodek z dežurnim častnikom v Logatcu.
7. - Razlaga okrožnice »Delovanje poveljstev«.
8. - Vrzeli v naših ukrepih med najnovejšimi dogodki v Ljubljani - Pobeg glavnih
upornikov.
9. - Vprašanje vedenja enot v Ljubljani. Nerazporejeni vojaki.
10. - Vojaška vozila v Ljubljani. Nočem več videti vojaških vozil pred hotelskimi
vrati.
11. - Kolikor je mogoče, potovati z vlakom, ne pa z avtomobilom (pripetljaj Oxilia
- Piccinati).
3 Na sestanku na poveljstvu kraljeve finančne straže (poveljnik podpolkovnik Giacomo Borto­
ne) 17. marca 1942 sta poveljnika financarjev in karabinjerjev Bortone in Lombardi predvi­
devala, da bo ostalo 25 obmejnih posadk financarjev, karabinjerjev in obmejnih miličnikov, 
vsaka v moči 50 mož, skupno torej 1250 mož, od tega 340 financarjev in karabinjerjev, drugo 
pa obmejni miličniki. (Arhiv IZDG, f. 659/IV it., Bortonejevo poročilo glavnemu poveljniku 
financarjev v Rimu in poveljstvu 2. cone financarjev v Benetkah, 22 taj., 16. 3. 1942, zapisek 
oper. odd. pov. 11. arm. zbora 17. 3 1942.) Ker general Robotti ni bil zadovoljen, je 19. marca 
1942 prišlo do novega sestanka med njim in Graziolijem, na katerem so zmanjšali število 
obmejnih posadk, ki naj ostanejo. (Arhiv IZDG, f. 659/IV, Bortonejevo poročilo, 47 taj., 28. 3.
1942.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 364-370 in 385-387; arhiv IZDG, f. 764/V it. Zapisnik s sestanka je 
Robotti 18. marca 1942 poslal poveljstvom divizij, graničarjev, topništva, inženirstva itd.
294
12. - Propaganda za novačenje v karabinjerje.
13. - Branje lista (izvlečka) 3888 poveljstva 2. armade - zadeva: orientacija.
14. - Načrt »Primavera«. Nadzor železniških prog. Skrčenje posadk.
15. - Teleks 5157 poveljstva 2. armade o nekaterih ukrepih, ki jih je treba sprejeti
v soglasju z visokim komisariatom (radio - kolesa - itd.)
16. - Zahajanje v slovenske družine - [častniki] spremljajo ženske.
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE IMEL EKSCELENCA POVELJNIK DNE 
16. MARCA 1942/XX
V prvem delu sestanka, ki so se ga udeležili samo poveljnika grenadirske divizije 
in graničarjev, načelniki divizijskih štabov in podnačelnik štaba a. z., so bile obrav­
navane naslednje zadeve:
-Uresničevanje načrta »Primavera« - branje pisma ekscelence poveljnika 2. arma­
de.2
- Ducejev ukaz po napadu na generala Oxilio.3
- Zbiranje politično sumljivih v taborišču št. 89.4
2 Roattovega pisma iz prve polovice marca 1942 nisem našel. Pač pa je ohranjena njegova 
brzojavka z dne 8. marca 1942, ki se glasi: »3860. Ugotavljam, da se preurejanje posadk, 
predvideno z listom tega poveljstva 2790 z dne 21. februarja in za katero je bilo ukazano 
izvajanje z brzojavko 3141 dne 26. februarja armadnim zborom, uresničuje zelo počasi. 
Nasprotno pa je kakšno poveljstvo ravnalo že po zgoraj omenjenih navodilih, po stališču, ki je 
njim nasprotno, pa mogoče sprejemljivo v krajevnih razmerah, vendar nesprejemljivo glede 
na splošne razmere. Zato sporočam: 1. Odrejena preureditev ustreza negotovi nujnosti: ne 
biti preveč razdrobljeni in povsod šibki nasproti porastu uporniških sil in njihovi povečani 
napadalnosti. 2. Preureditev tvori nujni pogoj za nadaljnjo preureditev premičnih sil, določe­
nih za velike operacije. 3. Razen v nekaterih točkah preureditev ustreza predlogom, ki so jih 
dala ta poveljstva armadnih zborov. 4. Zato pozivam, da ne izgubljate časa in izvedete 
sprejeta povelja na način, ki je določen z brzojavko št. 3141. Geslo povelja za vse je, da 
čimprej, razen v primeru operativne nemožnosti, izvedete razmestitev in razdelitev sil, kot jo 
je odredilo to poveljstvo z listom 2790. 5. Čimprej bom sporočil za orientacijo razdelitev sil za 
drugo fazo. V njej bodo načelno ostale posadke, določene z omenjenim listom. General 
Roatta.« (NAW, T-821, R-55, p. 392-393).
3 Tretja četa 2. štajerskega bataljona, ki je delovala med Grosupljem in Višnjo Goro, je 
13. marca 1942 postavila zasedo nad Peščenikom med omenjenima krajema. Okoli pol štirih 
popoldne sta iz smeri Višnja Gora pripeljala dva osebna avtomobila. Prvega sta hotela 
ustaviti komandir čete in strojničar, vendar sta začela nanj streljati, ko sta videla, da gre za 
vojaški avto. Ubila sta majorja Giuseppa Piccinatija in karabinjerja Seconda Mencarellija, 
medtem ko je vozniku Celsu Testiju uspelo pobegniti. Četa je zaplenila vse orožje (dve puški, 
dve pištoli in osem ročnih bomb) in opremo omenjenih vojakov. Drugi avto, v katerem je bil 
vodja italijanske vojaške delegacije v t.i. NDH, general Alessandro Oxilia, je na cesti obrnil 
in se odpeljal v Višnjo Goro. Oba avtomobila sta bila na poti iz Zagreba v Rim. Ko so 
poveljstva zvedela za napad, so poslala iz Grosupljega dve četi 3. bataljona črnih srajc, ki sta 
zaman preiskali območje, za spremstvo generala Oxilie pa iz Ljubljane grenadirsko četo 
z motornimi vozili. Ko je za ta partizanski napad zvedel Mussolini, je ukazal izvesti hudo 
maščevanje. Še isti dan zvečer so v Spodnjem Brezovem požgali deset poslopij, med njimi
4 stanovanjske hiše (skupna škoda okoli 535 tisoč lir), zaprli so 28 oseb itd. (Ferlež: Druga 
grupa odredov, str. 206-207; Zbornik NOV, VI/2, dok. 27 in 148; arhiv IZDG, VK, f. 5/1, 
brzojavki karab. tenence Višnja Gora, št. 3/7 r. in št. 10/5 dne 14. 3. 1942, f. 2/VHI it., poročilo 
pov. karab. skup. Ljubljana, št. 324/7 dne 18. 3. 1942.)
4 Italijansko koncentracijsko taborišče št. 89 je bilo v Gonarsu v Furlaniji in ga je vodil 
komandant podpolkovnik Eugenio Vicedomini.
295
- Aretacija nekdanjih izpuščenih ujetnikov in slovenskih častnikov in podčastnikov 
nekdanje jugoslovanske vojske.5
- Plačevanje slovenskih častnikov in podčastnikov nekdanje jugoslovanske vojske.
- Priprava oklepnih vozil za avtomobilske kolone.
- Prepoved uporabe avtomobilov.6
- Pripomba, da nekateri častniki iz ljubljanske posadke zahajajo zvečer v slovenske 
družine, kjer ponekod kvartajo.
Čeprav je zadeva neprimerna, v nasprotju z večkrat izdanimi ukazi, se je razširila 
navada častnikov, da po mestnih ulicah in celo v poznih nočnih urah spremljajo 
domov slovenske gospe, ki so bile na takšnih sestankih. Prepovedujem eno in drugo in 
uvedel bom stroge ukrepe zoper častnike; te bodo lahko tudi aretirali nadzorni ljudje, 
za katere bom poskrbel.
V drugem delu sestanka, ki so se ga udeležili tudi poveljniki grenadirskih polkov 
in podpolkovnik Macis,7 je ekscelenca najprej pozdravil nove častnike, dodeljene 
armadnemu zboru (poveljnika divizije »Isonzo«, poveljnika 2. grenadirskega polka, 
poveljnika 24. in 23. pehotnega polka), potem pa obravnaval naslednje zadeve:
a) Organizacija območja armadnega zbora
Načrt »Primavera« se mora nemudoma začeti izvajati. N. e. Roatta meni, da se 
mora izpeljati čimprej.
Razmestitev, ki smo jo izvedli,8 je po eni strani sicer omogočila, da smo vse videli, 
po drugi strani pa je imela to taktično hibo, da so se sile preveč razkropile. Uporniki 
izvajajo akcije, zberejo toliko ljudi, kolikor jih potrebujejo, da imajo premoč nad 
posadkami, katere nameravajo napasti. Zaradi njihove gverile, namerjene predvsem 
proti majhnim posadkam, je treba preoblikovati gibčnost samih posadk, in sicer tako, 
da se zmanjša njihovo število in se okrepijo njihove sile.
V tej zvezi je med raznimi ukrepi, ki jih bo treba sprejeti, tudi ta, da bo treba na 
kraju samem pustiti nekaj barak, ker se jih ne splača podirati in ker bodo lahko 
služile za nastanitev naših enot v izvidniških akcijah, ki jih bodo izvajale zaradi 
nadzorstva vsega ozemlja.
Zaradi izvajanja načrta »Primavera« bo torej treba hitro organizirati tiste posad­
ke, ki bodo morale ostati. Enote, ki morajo priti, bodo nastanjene v barakah, ki jih je 
mogoče zbrati, in v zaseženih prostorih. Pri iskanju le-teh je treba pregnati vse 
pomisleke, kajti gre za vojaške potrebe. Zasežejo naj se vsi prostori, ki so potrebni, 
izjema so le šole, ki se ne smejo zasesti brez poprejšnjega obvestila.
Z novo razmestitvijo se bo ohranjanje suverenosti nad ozemljem izpeljalo s premi­
ki enot, pri katerih bo šlo tudi za urjenje. Zato morajo biti enote izurjene za pohode.
5 Potem ko je italijanski okupator končal prvo veliko racijo v Ljubljani (glej dok. 57, op. 3), je 
po ukazu generalnega štaba kopenske vojske z dne 12. marca 1941 pripravil aretacijo bivših 
aktivnih in rezervnih častnikov bivše jugoslovanske vojske, ki so bili mlajši od 60 let in ne 
glede nato ali so Slovenci ali ne in ali so že bili v ujetništvu ali ne. Do takrat je namreč 
italijanska vojska izpuščala jugoslovanske vojne ujetnike iz svojega fijetniškega taborišča št. 
82 na Reki. V Ljubljani so aretacije opravili v noči na 20. marec, na deželi pa tudi kakšen dan 
pozneje. Skupno so v več transportih odpeljali v koncentracijsko taborišče v Gonarsu 1120 
bivših jugoslovanskih častnikov in podčastnikov. (Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani, 
str. 197-198).
6 Glej dok. 30, op. 7 in dok. 86, op. 8
7 Podpolkovnik Enrico Macis je bil vojaški tožilec pri vojaškem vojnem sodišču v Ljubljani.
8 V letu 1941 in prvih dveh mesecih 1942. leta je bila Ljubljanska pokrajina zelo gosto posejana 
z italijanskimi posadkami. 1. marca 1942, potem ko so jih pozimi 1941-1942 že nekaj ukinili, 
so imeli vojska, karabinjerji, financarji in obmejni miličniki svoje posadke v 181 krajih, in to 
vojska v 89, karabinjerji v 88, financarji v 45 in obmejni miličniki v 29 krajih. (Arhiv IZDG, f. 
660 it., seznam italijanskih posadk v Ljubljanski pokrajini 1. 3. 1942.)
296
Glede na to, da je že zdaj znano, katere posadke bodo ostale (v celoti 12), naj se 
nemudoma začne njihovo organiziranje, začenši s premeščanjem enot, kakor naj se 
tudi čimprej končajo obrambne priprave.
Posadke morajo postati prave utrdbe, iz katerih bodo sredobežno odhajale izvid­
nice, ki bodo morale prečesati ozemlje.
Pregnani morajo biti vsi osebni pomisleki o primernosti izvajanja ukrepov, kajti 
osredotočenje sil ustreza poglavitnemu cilju, ki je v tem, da morajo biti pri roki sile za 
obvladovanje preostalega ozemlja. Vsak drug razlog postane torej neveljaven glede 
na natančna navodila poveljstva 2. armade o tej zadevi. Glede selitve barak bodo 
izdani posebni ukazi, in sicer na podlagi študije, ki jo je že izdelalo inženirsko 
poveljstvo armadnega zbora.9
b) Delovanje poveljstev
Sklicujem se na okrožnico, ki jo je izdal ekscelenca načelnik generalnega štaba 
kopenske vojske.
Odpraviti je treba preveč razširjeni sistem obrobnih opazk. Višja navodila morajo 
poveljstva sprejeti in razširiti, jih pripraviti za obravnavo tistega poveljstva, ki so mu 
namenjena. Dodajati je treba le malo, vendar toliko, kolikor je potrebno za usmeritev 
enot, da si pametno razlagajo navodila. Drugače povedano, dejavnost poveljstev ne 
sme biti omejena na »prenos papirjev«.
Divizijska poveljstva in poveljstvo graničarjev morajo tudi pojasniti okrožnico 
načelnika glavnega štaba podrejenim poveljnikom.10 11
c) Varovanje skrivnosti
Ponavljam:
Najnovejše izkušnje so pokazale, da se prisluškujejo vsi telefonski pogovori 
(zvedelo se je za naše ukrepe v najnovejših dogodkih v Ljubljani - beg glavnih 
upornikov). Če v tej zvezi omenim še pripetljaj, ki se je zgodil generalu Oxilii, potem 
sem prepričan, da se je to zgodilo zato, ker je bilo prestreženo telefonsko sporočilo iz 
Zagreba, kdaj bo ura odhoda.11
Torej bodimo tudi na tem področju previdni, da se izognemo sovražnikovemu 
nadzoru.
d) Avtomobilski promet
Ponavljam:
Ne sme ga biti, če ni poskrbljeno za vse varnostne ukrepe, omejen pa mora biti 
samo na tista območja, kjer ni mogoče uporabljati železnice. Zapomniti si je treba, da 
običajna uporaba dveh karabinjerjev za spremstvo ni zadostna.
Že prej sem ukazal, da se pripravijo ustrezno zavarovani in opremljeni avtomobi­
li,12 in tudi predpisal sem, da mora pred avtomobilskimi kolonami in za njimi vedno 
voziti oklepni avtomobil. Poveljstva naj takoj izvajajo ta ukaz.
Nadzorovati je treba, da bodo vsi ubogali in tankovestno izvajali navodila, ki jih 
delim, kajti na žalost moram ugotoviti, da se ne izpolnjujejo tako hitro in odločno, kot 
to zahtevajo razmere.
Prevoz z avtomobili mora biti vedno organiziran z vsemi varnostnimi ukrepi.
9 Misli na spomenico poveljnika inženirstva pri XI. armadnem zboru, generala Alberta Notari- 
ja z dne 13. marca 1942 in njegovo pismo št. 01/2884 istega dne, s katerim je določil usodo 
barak v krajih, iz katerih se bodo umaknile vojaške posadke. (Arhiv IZDG, f. 660 it.; glej tam 
še drugo gradivo o problemu barak pri izvajanju programa »Primavera«.)
10 V naših arhivih mi ni uspelo najti te okrožnice.
11 Glej op. 3.
12 Glej dok. 37.
297
e) Vedenje in disciplinski predpisi
Ponavljam:
Večkrat sem že ugotovil pomanjkljivosti na tem področju (zunanjost vojakov: 
umazani so, imajo dolge lase; enote so neurejene). Zapomniti si je treba, da smo med 
prebivalstvom, ki ga moramo ukloniti tudi z resničnim ali navideznim občutkom sile, 
strnjenostjo, resnostjo, disciplino.
To prebivalstvo še vedno ne ceni našega vojaka tako, kot zahtevamo: doseči 
moramo, da ga bo cenilo. Izpeljejo naj se strogi omejitveni ukrepi zoper vojake, ki 
morajo krožiti po Ljubljani in drugih glavnih središčih. Tisti redki, ki morajo zaradi 
neogibnih potreb hoditi po glavnih ulicah, morajo biti v brezhibni unformi in se 
morajo vesti po vojaško, kar pogrešamo pri številnih navadnih vojakih, to pa tudi 
zato, ker častniki tega ne znajo zahtevati in doseči.
Še posebej je treba nadzorovati vojake, dodeljene raznim službam, in svarilno je 
treba kaznovati kršenje ukazov, ki so jim bili dani.
Doseči je treba sodelovanje vseh podrejenih in zahtevati njihovo posredovanje, da 
se s praktično zdravo pametjo odstranijo vse takšne kršitve.
Vsaka enota mora biti podrejena odgovornemu človeku, bodisi da je višji po činu, 
bodisi da je starejši.
Poveljstvo grenadirske divizije naj poskrbi, da bo dežurno osebje ob pasu okoli 
Ljubljane in na železniški postaji nadzorovalo vojake, ki prihajajo iz drugih krajev.
f) Operacija čiščenja
Ponavljam:
Nikoli se ne smejo izvajati manj kot z vodom: še bolje s četo. To pa na podlagi 
meril, ki določajo razmerje med silami, ki nas napadejo, in tistimi, ki se branijo 
(trikratno).
Ponavljam:
Nikoli ne sme manjkati vojaški zdravnik, s čimer se prepreči, da bi kakšen vojak 
moral umreti zaradi pomanjkanja prve pomoči.
g) Slabo opravljena stražarska služba - dogodek v glavni ljubljanski bolnišnici, 
dogodek z dežurnim častnikom v Logatcu
Tudi v teh časih je treba imeti vajeti v rokah in doseči, da se ukazi izvajajo.
h) Častniki, ki hodijo zvečer na obisk k slovenskim družinam in ki potem 
odhajajo v spremstvu tam navzočih oseb.
Ti častniki z obžalovanja vredno lahkomiselnostjo in nedisciplino kršijo že več­
krat izdane ukaze, da se trenutno moramo izogibati zaupnim stikom s prebivalstvom. 
Sedanje razmere odsvetujejo takšne stike, preložiti jih je treba do časov, ko bo 
vedenje prebivalstva manj dvomljivo.
i) Vojaški avtomobili
Njihova uporaba mora biti omejena na podlagi meril o varčni porabi goriva.
Nočem več videti vojaških avtomobilov, čakajočih pred hotelskimi vrati.
1) Propaganda za novačenje v karabinjerje
V teku je novačenje osem tisoč karabinjerjev. Želim, da propaganda v enotah ne bi 
bila škodljiva za same enote. Dobri vojaki ne smejo odhajati zaradi propagande, ki po 
sili razmer skuša zanemariti najboljše. Kdor pokaže željo, da bi se pridružil, naj 
nemudoma dobi pomoč pri praktičnem postopku, vendar nič več. Rad bi vedel, kako 
bo tekla zadevna propaganda.
298

Vse tisto, kar je bilo predmet disciplinskih poudarkov v tem poročilu, je bilo že 
večkrat vsebina ukazov, navodil, opominov, tako mojih kot višjih.
Zdi se mi, da je čas, ko je treba doseči še več in ko naj moji najbližji sodelavci 
(poveljniki divizij, graničarjev, topništva, inženirstva in načelniki služb) dajo svoj 
moralni in sposobnostni prispevek z vso zavzetostjo (kot so to počeli doslej, o čemer 
ne dvomim...), pa tudi z boljšimi rezultati, kajti lahko je ugotoviti, da se more in 
mora doseči še več. Zlasti kar zadeva popolno in absolutno pokorščino ukazom.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
Mario Robotti
Dok. 62
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino 21. 3. 1942.1
V POTRDILO
ZAPISNIK S SESTANKA, KI JE BIL NA VISOKEM KOMISARIATU DNE 21. 
MARCA 1942/XX
a) Aretacija nekdanjih jugoslovanskih vojnih ujetnikov1 2
V. k. je ukoril osebje svojega vojaškega urada, ker so vojaške oblasti opozorile, da 
so seznami, ki jih je priskrbelo zaradi aretacij, imeli pomanjkljivosti (bili so nepopol ­
ni in nejasni).
Sporočil je ekscelenci, da so se nekateri izmed tistih, ki so v noči akcije bili 
razglašeni za odsotne od doma, iz strahu, da bi veljali za izobčence, prijavili sami od 
sebe in dočakali enako usodo kot drugi. Nekateri še vedno prihajajo.
Načelnik štaba armadnega zbora je opozoril, da so se tako imenovani razumni 
ljudje med aretiranimi razveselili ukrepa, ker jih je rešil kritičnega, moralno nepri­
jetnega položaja.
V. k. je sporočil, da ministrstvo še ni dalo vedeti, kakšna gospodarska podpora bi 
ustrezala družinam interniranih.
Ekscelenca poveljnik je zagotovil, da so vsi interniranci že na poti v koncentracij­
sko taborišče Gonars.
Kopija seznama interniranih bo poslana v vednost visokemu komisariatu.
Kar zadeva izid operacije, je ekscelenca poveljnik sporočil, da je bil boljši, kot je 
bilo pričakovati, saj je dosegel 80 odst. Število se bo potem še povečalo s posamezni­
ki, ki se prijavljajo sami od sebe.
V. k. proučuje vprašanje, na kakšen način z ustrezno vsoto denarja pokriti plače 
za militarizirano civilno osebje, plače, ki so bile na njegov predlog določene s 100 
odst. za uporabljeno osebje in s 50 odst. za neuporabljeno.
Ekscelenca poveljnik je sporočil, da je na to opozoril poveljstvo 2. armade, od 
katerega se zdaj pričakujejo navodila.
1 NAW, T-821, R-271, p. 354-364.
2 Glej dok. 61, op. 5.
300
Kar zadeva nekdanje vojne ujetnike, je načelnik štaba armadnega zbora opozoril, 
da se bo za tiste, ki so bili premeščeni v koncentracijsko taborišče, nakazovanje plače 
nadaljevalo, medtem ko bo za preostale ustavljeno, saj to ne gre skupaj z njihovim 
nezakonitim položajem.
b) Pas okoli Ljubljane3
1. Prepustnica: predvideno je bilo, da bi začela veljati 15. t. m.
V. k. je glede na to,
- da je bilo izdajanje prepustnic ustavljeno med operacijami v Ljubljani,
- da je bil razpoložljivi čas za izdajanje prepustnic nezadosten (od 15. naprej), 
in glede na to, da ne bi zaprl prometa, predlagal, naj se začetek veljavnosti za nove 
prepustnice iz Ljubljane in vanjo prenese na 1. april.
Do 31. t. m. bo prebivalstvo še naprej lahko uporabljalo dovolilnice, ki so bile 
izdane poprej. Posebne ugodnosti bodo še naprej imeli dobavitelji živil in vse tiste 
osebe, ki opravljajo dejavnost v prid javnosti.
Ekscelenca poveljnik je glede na to, da prebivalci s podeželja nimajo možnosti 
priti v Ljubljano, da bi dobili prepustnice, svetoval v. k. ustanovitev začasnih uradov 
na blokih.
V. k. je soglašal s tem in takoj dal izvršna navodija predstavniku kvesture, naj 
namesti odseke na prehodih čez pas.
2. Osebje za prehode na blokih
Glede na to, da so se s 15. t. m. nehali operativni razlogi, zaradi katerih so vojaške 
oblasti v celoti prevzele nadzor nad pasom (obramba zunanjega perimetra in nadzor 
na prehodih), kajti ta služba je bila tesno povezana z operacijami, ki so potekale 
v mestu, je ekscelenca poveljnik menil, da bi bilo primerno, če bi poslej nadzor nad 
prehodi (pregled prepustnic) prepustili ljudem kvesture in karabinjerjem, usposob­
ljenim za takšno dejavnost, in sicer naj bi bilo na vsakem prehodu 6 agentov in 
6 karabinjerjev (v treh izmenah).
To je tudi povezano z dejstvom, da je izdajanje prepustnic v njihovi izključni 
pristojnosti.
Visoki komisar je - v nasprotju z željo kvestorja in poveljnika karabinjerske 
skupine »Milano«, ki sta na prejšnjo takšno zahtevo odgovorila odločno odklonilno 
- v celoti soglašal z merilom, ki so ga izrazile vojaške oblasti, da se jim prepusti 
odgovornost za pas in da se za službo na prehodih zaposli posebno osebje, in ukazal je 
vicekvestorju, naj nemudoma dà na voljo oboroženim silam zahtevano osebje v števi­
lu, ki ga je mogoče takoj določiti na podlagi razpoložljivih sil; pridržal pa si je 
pravico, da pokrije potrebe - določene na 48 karabinjerjev in 48 agentov javne 
varnosti skupaj - ko pridejo v cono drugi ljudje, ki jih je napovedalo ministrstvo.
Visoki komisar je poleg tega priporočil, naj bo to osebje (karabinjerji in agenti) 
stalno zaposleno v tej službi in naj bo ustrezno izurjeno in usposobljeno v poznavanju 
oseb in preiskovanju sumljivih, da se onemogoči ilegalno prenašanje orožja, streliva 
itd.
Za pregled žensk, ki - kakor se je spet zvedelo - olajšujejo zločinsko dejavnost 
upornikov tako, da skrivajo orožje in dokumente ter jim to v trenutku potrebe spet 
izročijo, se bo zahtevalo žensko osebje, ki bo prišlo iz notranjosti (države).
Odredba, ki jo je potrdil visoki komisar, bo začela veljati v ponedeljek, 23. t. m. 
zjutraj.4
3 Glej dok. 49, op. 6.
4 Glej dok. 49, op. 5.
301
3. Potek postavljanja pasu
Visoki komisar je prosil, naj ga natančno seznanijo s potekom postavljanja, in 
opozoril je, da se je zgodilo marsikaj neprijetnega.
Ekscelenca poveljnik je najprej povedal, da so trenutni razlogi, kot so kratek 
razpoložljivi čas, pomanjkanje delovne sile in materiala za utrjevanje, ki ni bil 
najprimernejši, pripeljali do tega, da so delali varčno, da so izključili nekaj hiš na 
obrobju. Potem je povedal, da je - če se izvzame tisto, kar je nujno in kar je treba tako 
še storiti - mogoče marsikaj dopolniti. Pri tem se da ustreči vsem zahtevam, vštevši 
vojaškim, ki na primer terjajo velik očiščen strelni prostor za avtomatsko orožje.
Idealen koncept bi bil: mi naj bi dobili največja zagotovila, ne da bi zaradi tega 
silili prebivalstvo v pretirano neprijeten položaj.
Visoki komisar je soglašal s stališčem vojaških oblasti in dejal, da bo sporočil 
inačice, ki se mu bodo zdele primerne, brž ko bo zvedel, kako poteka postavljanje 
pasu.
Ob tej priložnosti je sporočil, da Nemci niso napovedali akcije, ki so jo imeli 
v obmejni coni,5 6 pri čemer so izstrelili 30 topovskih krogel na naselje, v katerem je 
bila tolpa upornikov. Prebivalstvo, ki je vnaprej dobilo ukaz, naj izprazni naselje, 
tega ni storilo.
c) Posadke v Sloveniji
Visoki komisar je pojasnil naslednje:
»Vojaške oblasti so dobile ukaz, da zmanjšajo število posadk na podlagi meril, ki 
so jih določila višja poveljstva.
Proučil sem vprašanje, ne da bi se spuščal v vojaške zahteve.
S političnega in gospodarskega vidika ima to za posledico, da
- bo del pokrajine zapuščen,
- bodo uporniki imeli dobro bazo za oskrbo in novačenje.
Na upravnem področju bo prišlo do tega, da zapuščene občine ne bodo mogle več 
delovati.
Druga pomembna misel je, da gre za državno ozemlje.«
5 Najbrž gre za akcijo nemške policije na območju Topola pri Medvodah dne 11. in 12. marca 
1942, ko je obkolila Loško partizansko četo. Ta je imela 7 mrtvih in se je nato prebila na 
italijansko zasedbeno območje. (Arhiv RSNZ; ZA 2043, inv. 237, sporočilo karab. notr. čete 
Ljubljana št. 2/39 - p. 10 zaupno, 12. 3. 1942; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 
1941-1945, str. 214.)
6 Visoki komisar Grazioli je v svojem pismu notranjemu ministrstvu 8. marca 1942 tožil, kaj se 
lahko zgodi v primeru uresničenja načrta »Primavera«:
»Z izvajanjem tega načrta, čeprav postopnim, bodo ukinjene manj pomembne vojaške 
posadke (Sedaj jih je več kot 50) in bo treba zato umakniti tudi karabinjerske postaje in 
majhne oddelke financarjev in obmejnih miličnikov, tako da bodo
a) široke cone ozemlja ostale z naše strani popolnoma prazne;
b) te cone bodo mogli izkoristiti uporniki na vse možne načine in tudi glede prebivalstva, 
ki ga bo naša stran pustila brez vsakršne zaščite;
c) ukinili bomo vse delovanje pravnih organov in ustavili tudi gospodarsko dejavnost 
v coni;
č) umik organov za varovanje meje bo pustil meje skoraj nezavarovane z neizogibnimi 
hudimi posledicami.«
Nato se je Grazioli glede na to, da gre za pokrajino, ki so jo priključili Kraljevini Italiji, 
zavzel za to, da bi vojaška poveljstva tudi iz prestižnih razlogov upoštevala:
»a) veliko potrebo, da bi predvideli najbolj učinkovito varovanje mej, še posebej hrvaške 
meje, in preprečili skrivno prihajanje ljudi, prenašanje orožja in streliva in še bolj morebitne­
ga prihajanja oboroženih skupin z drugih območij;
b) nadaljnji obstoj posadk v raznih krajih pokrajine z nalogo »ponovno očistiti« območje
302
V. k. je zagotovil, da je s tem seznanil ekscelenco Ambrosia, načelnika generalne­
ga štaba kopenske vojske in ekscelenco Buffarinija, podsekretarja na notranjem 
ministrstvu.
Ekscelenca poveljnik je najprej opozoril na to, da so vse pomisleke v. k. proučile 
višje oblasti, potem pa dejal, da bo suverenost nad ozemljem zagotovljena z operativ­
no dejavnostjo premičnih kolon, čeprav se bo število posadk zmanjšalo.
Visoki komisar je potem dal vedeti, da se velik del prebivalstva boji napada na 
ozemlje s strani Hrvatov in da so nekatere velike družbe že ukrenile vse potrebno za 
zaščito svojih interesov. Upam, da bo ekscelenca poveljnik 2. armade sklenil prilago­
diti svoje namere s čisto posebnimi zahtevami ozemlja Ljubljanske pokrajine.
Ekscelenca poveljnik je sporočil, da trenutno ne more storiti nič drugega, kakor 
da uboga sprejete natančno določene ukaze, da bo bolj ali manj postopoma prišlo do 
nove organizacije območja.
Da ne bi bile posadke karabinjerjev, financarjev in obmejne milice prepuščene 
same sebi, kajti v primeru napada bi bile lahko premagane, je v. k. sklenil ravnati po 
mnenju vojaških oblasti, se pravi, vsaki posadki bo dal zadostne sile (50 mož).
Za okrepitev čim večjega števila posadk bo uporabljenih 300 karabinjerjev in 300 
financarjev, ki bodo morali kmalu priti v cono, obenem z drugimi policijskimi silami.
Vendar se zdi, da ne bo mogoče dobiti večjega števila obmejnih miličnikov, kajti 
kohorta, ki bo dodeljena, bo morala biti zaposlena v posadkah ob stari meji, kakršna 
je izrecna želja poveljstva 2. armade.
V. k. je še enkrat vztrajal pri potrebi, da se meja s Hrvaško zapre, kajti uporniki bi 
tudi po očiščevalnih akcijah še naprej prihajali čeznjo, medtem »ko bi se z nenehnim 
nadzorom vedno vedelo, s kom se ima opravka.«
Glede na to, da vojaške oblasti niso dobile navodil za takšno varovanje meje, je 
izrazil namero, da s sredstvi, ki jih ima na voljo, izpelje vse ukrepe, ki bodo potrebni 
za olajšanje nadzorstva: poseka se gozd v 100m širokem pasu ob meji in na obeh 
straneh glavnih prometnih zvez, povežejo se žične ovire itd.
Ekscelenca poveljnik je obljubil brezpogojno pomoč, da se olajša dobava bodeče 
žice in se določijo cone, kjer bi bilo treba zaradi varnosti posekati gozdove; kar 
zadeva drugo, pa bi lahko dal svoje soglasje le v primeru, če bi poveljstvo 2. armade 
izdalo ukaze za drugačen način nadziranja tistega ozemlja v pokrajini, kjer ni 
posadk.1 *
obstoječih majhnih oddelkov upornikov. S svojih položajev bi imele posadke možnost, da 
takoj posredujejo v primeru, če bi se ugotovila navzočnost teh oddelkov, in bi tudi lahko 
takoj izvedle čistko v primeru sabotažnih akcij ali nam škodljivih napadov. Sočasno bi lahko 
posadke varovale prebivalstvo.«
Končno je Grazioli še opozoril, da bi umaknili posadke le v primeru prave vojaške 
nevarnosti s partizanske strani, da ne bi dajali izjemne teže nujnim majhnim dogodkom, ki 
jih je sicer treba preprečevati, vendar se bodo zaradi posebnih razmer še dogajali na tem 
ozemlju, ki je bilo ravno zaradi tega razglašeno za »operacijsko cono«. (NAW, T-821, R-55, 
Graziolijevo poročilo 400/2 zaupno, 8. 3. 1942.)
Kopijo tega poročila je dobil tudi generalni štab kopenske vojske v Rimu. Dne 23. marca 
ga je v predpisu poslal poveljstvu 2. armade in ga tudi na kratko povzel. Prosil ga je, naj bi 
ponovno obravnavali vprašanja, ki jih postavlja Grazioli, in načrt'»Primavera« morda kaj 
spremenili. (NAW, T-821, R-55, pismo SMRE, 4840 dne 23. 3. 1942.)
7 Generalni štab kopenske vojske (SMRE) je 7. aprila 1942 zahteval podatke, kakšne sile in 
kakšen čas bi potrebovali za zaporo slovensko-hrvaške meje. Poveljstvo 11. armadnega zbora 
je izračunalo, da bi za prvo obdobje, ko še ne bi zgradili žične ovire, potrebovali deset 
bataljonov (na Gorjancih - 80 km - en vod vojakov na vsakih 1500 metrov in ob Kolpi 
- 140 km - vod vojakov na vsakih 3000 m) in dva dni za njihov prihod na mejo. Za drugo 
obdobje bi potrebovali 5 bataljonov, ki bi gradili žične ovire, in nato 6 bataljonov za stražo na 
Gorjancih, vod na vsakih 3000m in ob Kolpi vod na vsakih 4000m); pri čemer pa niso
303
Visoki komisar je potem o novi ureditvi posadk razpravljal s poveljniki obmejne 
milice, kr. finančne straže, karabinjerjev in kvesture.
1. Varovanje meja:
Glede na razpoložljive sile in na to, da jih ne bi bilo primemo redčiti, ker bi bile 
potem povsod šibke, se kažeta dva tokova:
= skrčiti posadke ob nemški meji, če jo nadzorujejo tudi nemški ljudje; okrepiti 
nadzorstvo ob hrvaški meji spričo bodočih dogodkov, po katerih je mogoče slutiti 
močnejšo dejavnost oboroženih tolp v tej coni, in spričo mnenja, da je budnost 
hrvaškega osebja zelo pogojna;
= trenutno ne zmanjševati budnosti proti nemškemu območju, v bližini katerega je 
sedaj opaziti močnejšo dejavnost upornikov; pri tem pa obdržati ustrezno nadzorstvo 
tudi ob hrvaški meji.
Ekscelenca poveljnik je glede na to, da je treba upoštevati,
- da ob hrvaški meji obstajata vojaški posadki v Metliki in Petrini,
- da večina posadk, predvidenih v novi organizaciji območja, teži proti nemški 
meji,
in glede na to, da kar zadeva vojaške oblasti, velja pravilo, da več oči več vidi, 
svetoval, da se izbere manjše zlo.
Visoki komisar je naposled sklenil,
= da zahteva okrepitev osebja (dodatnih 400 mož),
= da zmanjša razporeditev na severu s skrčenjem števila posadk na prehodih in da 
okrepi »hrvaško« mejo,
= da ustanovi posadke z močjo o. 50 mož vsaka, pri čemer zbere karabinjerje, 
financarje in obmejne miličnike, ustrezno okrepljene z lahkimi strojnicami, ki 
jih je treba kupiti, če vojaške oblasti ne bi mogle ustreči posredovani prošnji.
2. Varovanje notranjosti območja
Visoki komisar je sporočil naslednje sklepe:
Od 45 prej obstoječih postaj
- se jih 12 ne bi spremenilo, ker je njihov sedež v kraju, kjer je vojaška posadka;
- bi se jih 17 obdržalo, pri čemer bi karabinjerjem dodali financarje;
- se 3 proučujejo.
Preostalih 13 bi lahko obdržali, če bi uporabili 300 prihajajočih karabinjerjev. 
Na ta način bi dobili 45 karabinjerskih postaj na skupno 94 občin, kolikor jih je
v pokrajini. 8
Ekscelenca poveljnik je dejal, da bi bilo dobro, če bi pri določevanju števila 
posadk upoštevali resnične možnosti vojaških posadk, da hitro prihitijo na pomoč
upoštevane policijske sile (karabinjerji, financarji in obmejni miličniki), ki so že na meji. 
Roatta je menil, da brez novih sil ni mogoče zavarovati meje, ko pa je 11. maja zvedel, da bi 
morala divizija sardinskih grenadirjev stran iz XI. armadnega zbora, je povedal svojemu 
načelniku štaba, generalu De Blasiu, da mu ni več do načrtovanja na papirju. Slovensko- 
hrvaško mejo je italijanska vojska utrjevala leta 1943. (Arhiv VZI, it. arh., šk. 252, f. 3, dok. 2, 
6, 8, 10 in 13, Ambrosiova brzojavka št. 5750 op. dne 7. 4. 1942, Roattova brzojaka št. 6919 
dne 7. 4. 1942, Robottijevo poročilo dne 20. 4. 1942, Roattovi poročili št. 8111 in 12156 dne 24. 
4. in 9. 6. 1942.)
8 Poveljnik skupine kraljevskih karabinjerjev za Ljubljansko pokrajino, major Raffaele Lom­
bardi je 24. marca 1942 izdal povelje, da se drugi dan ukine 21 karabinjerskih postaj. Navedel 
je tudi 26 karabinjerskih postaj, ki se naj okrepijo s financarji, da bodo imele vsaj 30 mož, in 
9 karabinjerskih postaj, ki jih naj okrepijo karabinjerji, da bodo tudi imele najmanj 30 mož. 
Odredil je tudi ukinitev 14 karabinjerskih obmejnih postaj. Na koncu povelja je odredil tudi 
utrditev in oborožitev postaj in rezervo suhe hrane za najmanj 5 dni. (Arhiv RSNZ, it. arh., 
kvestura Ljubljana, povelje karab. skupine Ljubljana št. 40/7 dne 24. 3. 1942.)
304
v primeru uporniškega napada, in svetoval je, naj se odpravijo postaje, ki niso nujno 
potrebne.
Poleg tega je svetoval, naj se vsaki desetini dodelita dve avtomatski orožji, da bi se 
zagotovil minimum učinkovitosti pri odbijanju morebitnih napadov.
Izjavil je, da je nadrejenim oblastem pripravljen posredovati zahteve visokega 
komisarja po materialu za utrditev, orožju, raketah itd. itd.,
Kar zadeva zveze, je visoki komisar glede na to, da je telefon nezanesljiv, sklenil 
prositi za radijske postaje in jih nekaj kupiti v trgovini, kakor je to že storil prefekt 
Reke (postaje z dosegom 120 km - cena 40.000 lir).
Ko je bila ta točka izčrpana, je ekscelenca poveljnik znova opozoril na to, da se je 
umik oboroženih sil iz posadk že začel9 in da se bo končal v prvi polovici aprila, če že 
ne do konca tega meseca.
Kar zadeva posadke, ki naj bi jih vzdrževali teritorialni organi, je še enkrat 
svetoval, naj se pri tem upošteva praktično merilo, temelječe na proučevanju zdaj 
razpoložljivih sil in upošteva prihajajoče sile kot rezervo za nepredvidene primere.
Glede na to, da je visoki komisar opozoril, da v nekaterih krajih obstajajo veliki 
gospodarski interesi, ki jih je treba varovati - na primer v Mokronogu je velika 
usnjama z obširnim skladiščem kož, je ekscelenca poveljnik zagotovil, da bo poskrbel 
za nadzor takih con z očiščevalnimi akcijami, trajajočimi več dni.
Tudi glede potrebe, da morajo imeti civilne oblasti dovolj časa za prilagoditev na 
novo organizacijo območja, in sicer na podlagi nove razmestitve, kot so jo predvidele 
vojaške oblasti, je ekscelenca poveljnik zagotovil, da bo storil vse, kar je mogoče, in to 
v dovoljenih mejah, ki so v navodilih nadrejenih oblasti, samo da bi olajšal postopno 
izvajanje ukrepov političnih oblasti.
Ne glede na sklepe, ki jih bo poveljstvo 2. armade sprejelo po pogovoru z visokim 
komisarjem, je ekscelenca poveljnik svetoval, naj proučevanje zadeve temelji na 
najslabši možnosti oziroma naj se upošteva sedanji položaj.
d) Uporaba koles:
Visoki komisar je omenil možnost, da se uporaba koles prepove tudi znotraj 
krajev.
Ekscelenca poveljnik je najprej odgovoril, da je sleherna razrešitev tega ukrepa 
vedno dobro sprejeta, potem pa vztrajal pri potrebi, da se tak ukrep zares sprejme 
v Ljubljani. Sporočil je, da bo dal natančne ukaze patruljam, naj nemudoma streljajo 
na vsakogar, ki ga zalotijo na kolesu.
Da bi ustregli delavcem, ki prihajajo na delo v Ljubljano, je visoki komisar 
ukazal, da se na blokih postavijo stojišča za kolesa.
Tako bo mogoče prepovedati, da se po Ljubljani hodi s kolesom v roki.
Odredba o omejitvi uporabe koles v Ljubljani bo izdana, brž ko bodo pripravljena 
omenjena stojišča.10
Potem se bo ukrepalo na preostalem ozemlju pokrajine.
e) Aretacije študentov
Visoki komisar je sporočil, da namerava aretirati vse ljubljanske študente, potem 
pa izpeljati izbor na podlagi seznamov, ki jih bodo izdelale občinske oblasti.
9 Po do sedaj zbranih podatkih je italijanski okupator ukinil največ postojank v drugi polovici 
marca 1942. Vojska jih je precej umaknila že do 18. marca, in to 7 z območja divizije 
sardinskih grenadirjev in 8 z območja divizije »Isonzo«; vse so bile v krajih, ki ne ležijo ob 
železnicah. (Arhiv IZDG, f. 884/ii. pov. 11. arm. zbora 18. 3. 1942, promemorija za poveljnika 
inženirstva.)
10 Glej dok. 53. op. 26.
20 - Fašisti 305
f) Radijski sprejemniki
Vojaške oblasti so zahtevale zaplembo vseh radijskih sprejemnikov.
Ministrstvo za ljudsko kulturo meni, da je treba zapleniti radijske sprejemnike 
samo sumljivim osebam.
Visoki komisar je skušal ustreči vsem zahtevam, zato je sklenil, da bo dal zapleniti 
vse radijske sprejemnike, potem pa jih po trezni presoji znova razdeliti med osebe, na 
katere se je mogoče zanesti.11
Dok. 63
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
24. 3. 1942 o razmerah v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA Strogo zaupno
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO Dvojna ovojnica
24. marca 1942/XX
Urad: ZASEBNI SEKRETARIAT
Zadeva: Politične razmere
NOTRANJEMU MINISTRSTVU
Kabinet RIM
GENERALNI DIREKCIJI J. V. RIM
V zvezi s svojim listom št. 476/7/zaupno z dne 20. t. m. v zadevi »Okrožnica št. 3 C« 
poveljstva 2. armade* 1 2 in v zvezi z današnjo brzojavko št. 498/2/zaupno,3 mislim, da 
moram in da je primerno opozoriti na naslednje:
11 Vojaške oblasti so že nekajkrat vztrajno zahtevale odvzem radijskih sprejemnikov pri civil­
nem prebivalstvu (glej dok. 35, 36 in 40). Državni podsekretar v notranjem ministrstvu 
Buffarini je 23. februarja 1942 poslal Grazioliju brzojavko: »Št. 11652 kab. Sporočili so, da je 
v vaši pokrajini veliko število radijskih sprejemnikov in tudi v posesti nevarnih in sumljivih 
ljudi. V teh primerih poskrbite za odvzem radia in tudi zahtevajte čim večje zmanjšanje 
števila sprejemnih anten « (Arhiv IZDG, VK, f. 16/11 it.) Visoki komisar Grazioli je 26. marca 
1942 izdal odredbo št. 56, s katero je odredil, da mora civilno prebivalstvo do 20. aprila 1942 
izročiti radijske sprejemnike svojim občinskim uradom in sneti s svojih nepremičnin radijske 
antene. Pooblastil je kvesturo v Ljubljani in okrajna načelstva, da lahko osebe, ki so »znane 
po njih lojalnosti in sodelovanju«, izvzamejo iz tega ukrepa. (Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 26, dne 1. 4. 1942).
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 1, f. I; arhiv IZDG, V K, f. 2/III it., Zbornik NOV, 
VI/2, dok. 150; 3 1.
2 Visoki komisar Grazioli je 20. marca 1942 poslal notranjemu ministru v Rim okrožnico
3 C poveljstva 2. armade. V spremnem pismu je izrazil nekaj pripomb k posameznim 
poglavjem okrožnice, npr. kdo odredi, da so razmere »nenormalne«, kako je z ukrepi proti 
sorodnikom partizanov in kako je s sodelovanjem po Mussolinijevem razglasu z dne 
19. januarja 1942. Nato je glede IX. poglavja povedal, da so vojaške oblasti umaknile manjše 
posadke in prešle k obrambi, opustile varovanje meje in prepustile cela območja partizanom. 
Menil je, da bi morali storiti tole: a) zapreti mejo z razširitvijo zavarovanja, b) obdržati 
popolno gospostvo nad nacionalnim ozemljem, c) bojevati se proti »upornikom« na njihov 
način, tj. z »gverilo brez predsodkov«. Sodil je, da imajo italijanske sile premoč, in to 
v moštvu in tehniki. Zagotavljal je, da bo s svojimi silami obdržal gospostvo, dokler bodo 
razmere omogočale obstoj in varnost takšnih majhnih posadk do 40 mož, dobro oboroženih. 
»V vednost sporočam, da so Nemci, ki so v začetku uvedli stroge ukrepe, javno priznali, da so 
se zmotili in so spremenili vedenje. Mi pa sedaj ponavljamo nemške napake. Nemški tovariši
306
1. Sistem, ki ga izvajajo vojaške oblasti, ko prizadevajo neoboroženo kmečko prebi­
valstvo s požiganjem vasi, z množičnimi aretacijami poštenih ljudi in z zaplembo 
vseh premičnin, ne da bi v veliki večini primerov imele kakšen pozitiven dokaz 
zoper prebivalstvo, že ima in bo še imel naslednje posledice:
a) Vsi mladi ljudje skušajo zapustiti vasi in se skriti v gozdove, da bi se izognili 
aretaciji in internaciji ali ustrelitvi, tam pa postanejo zlahka razpoložljivi 
elementi, ki so hočeš nočeš vključeni v uporniška jedra.
b) Prebivalstvo, ki meni, da je prizadeto po krivici, postaja v celoti naš sovražnik 
in se sprašuje, zakaj vojaške enote ne skušajo uničiti uporniških oboroženih 
jeder, namesto da tolčejo po prebivalstvu.
2. Odposlanstva starešin iz vasi, iz katerih vojaške oblasti umikajo posadke, vztrajno 
prosijo naj se ohranijo posadke, ki jih ščitijo, rotijo, naj jih ne prepustijo oborože­
nim komunističnim jedrom, za obrambo pred katerimi nimajo sredstev, potem pa 
morajo še prenašati našo reakcijo.
bodo obdržali posadke na vsem ozemlju in jih bodo združili s .premičnimi posadkami’.« In 
nato je povedal svoje stališče glede trdote ukrepov: »Sem vedno prepričan, da je treba 
uporabljati ,trdo roko’, vendar inteligentno.« Končno je opozoril, da bodo ukrepi, ki jih 
predvidevajo vojaške oblasti, zelo težki na političnem, gospodarskem in upravnem področju. 
(Arhiv IZDG, VK, f. 16/11 it.jGraziolijevo poročilo, št. 478/21 zaupno, dne 20. 3. 1942 ).
3 V arhivih mi ni uspelo najti te brzojavke, v kateri je Grazioli najbrž poročal v Rim o požigih 
vasi okrog Mokrca in Krima. Pač pa je ohranjena njegova brzojavka št. 499/2/zaup. z dne 
24. marca 1942, s katero je notranje ministrstvo in vodjo policije v Rimu obvestil o požigu 24 
senikov in živeža v vaseh pri Grosupljem. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/IV it.)
Pot do zločina požiga vasi okrog Mokrca je bila takšna: Na pobudo aktivistke OF 
v Ljubljani je vojak Bruno Busatto iz divizije sardinskih grenadirjev v začetku marca 1942 
zbežal iz svoje enote k partizanom na Mokrcu (baje ga je tja pripeljal dr. Aleš Bebler). Ker 
tam ni prenesel naporov, se je po osmih dneh 15. marca prijavil karabinjerjem na Igu. Po 
njegovih podatkih (mislil je, da si bo tako rešil življenje) je poveljstvo omenjene divizije
17. marca ukazalo 1. grenadirskemu polku, naj drugi dan začne operacijo in napade 
partizane na Mokrcu. V njej so pod poveljstvom polkovnika Piera Luigija Dal Negra 
sodelovali oddelki iz več bataljonov (iz 3. bataljona 1. grenadirskega polka, 2. bataljona 21. 
obmejnega odseka graničarjev, 3. in 4. gorskega bataljona črnih srajc) ter premična skupina 
(iz oddelkov 1. in 2. bataljona 2. grenadirskega polka ter metalci plamena iz 2. kemičnega 
bataljona). Te enote so tesno obkolile Mokreč in se spopadle s partizani iz Šercerjevega 
bataljona, ki so se iz logarske koče umaknili na vrh Mokrca in se bojevali nekaj ur, nato pa so 
se umaknili prek slabo zaprtega obroča proti Osredku in dalje prek Sv. Vida nad Cerknico na 
Travno goro. Obe strani sta imeli po enega mrtvega. Polkovnik Dal Negro je nato 19. marca 
ukazal požgati bližnje vasi, in to Golo, Skrilje (19. 3.) in Selnik, Hudi Rogatec, Purkače, 
Visoko, Zapotok, Osredek, Cento, Sekirišče, Krvavo Peč in Ustje (22. 3.). Samo iz vasi Golo in 
Skrilje je pribežalo na Ig 75 družin s 302 osebami in iz drugih vasi 28 družin z 92 osebami. 
General Robotti je ta ukrep v pismu Grazioliju opravičeval s sodelovanjem prebivalcev 
omenjenih vasi s partizani. Na pritožbe, da je bilo ustreljenih pet domačinov, je Robotti 
sporočil visokemu komisarju, da je dal Dal Negro ustreliti samo dve osebi. Iz drugega vira 
zvemo, da sta to bila Ivan Podlogar s Kureščka in Anton Župec z Iga. Omenjenega italijan­
skega vojaka je vojaško vojno sodišče 13. julija 1942 obsodilo na smrt in so ga 18. julija 1942 
ustrelili na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani; Ivica Bernard in Stane Vrhovec, vpletena 
v Busattovo ubežništvo, sta bila obsojena vsak na 30 let ječe. (Arhiv IZDG, V K, la/III it., 
poročila pov. karab. skupine Ljubljana 20., 22. in 24. 3. 1942, f. 154/1 it., poročilo polk. Dal 
Negra št. 76, dne 21. 3. 1942, VK, f. 4/IV it. brzojavka ižanskega župana 21. 3. 1942; f. 660/1 
it., poročilo pov. div. sard, gren., št. 4541 op., dne 19. 3. 1942; arhiv RSNZ, poročili pov. XI. 
arm. zbora št. 02/2042 op., dne 22. 3. 1942 in št. 02/2565 op., dne 8. 4. 1942; Arhiv Slovenije, 
fond KUZOP, f. 3, Graziolijevo pismo 502/6/zaupno, dne 26. 3. 1942; NAW, T-821, R-216, 
povelji pov. div. sard. gren. št. 4445 op. in 2. gren. polka, št. 1118 op. dne 17. 3. 1942; Semič: 
Najboljši so padli, I, str. 191-203; Franc Avbelj-Lojko: Iz spominov. TV 15 Naš tovariš 27. 3. 
1986.)
307
To jasno dokazuje, da prebivalstvo ni na strani upornikov, kajti če bi bilo tako, 
se bi zelo veselilo odhoda naših vojaških posadk.
3. Kar zadeva požig krajev, opisanih v omenjeni brzojavki, prilagam poročilo, ki sem 
ga dobil od komisarja okrajnega glavarstva, in v celoti se strinjam z njegovimi 
pravičnimi mislimi.4
4. Popolnoma hočem sodelovati z vojaškimi oblastmi, vendar pa moram razkriti, da 
poveljstvo 2. armade deli ukaze in ravna v tej pokrajini Kraljevine, kakor da bi 
imelo pooblastila »generalnega guvernerja«, in se ne zmeni za to, da obstajajo 
politične oblasti s pooblastili vlade, in pozabljajo na kraljevi ukaz z dne 3. maja 
o ustanovitvi te pokrajine,5 kakor tudi na Ducejev odlok z dne 19. januarja6 
o sodelovanju med političnimi in vojaškimi oblastmi, poleg tega pa tudi zadevna 
pravila, ki jih je izdalo samo poveljstvo armade.7
Še huje od tega je dejstvo, da metode vojaških oblasti razkrivajo popolno 
nepoznavanje položaja v pokrajini in da je to povezano s popolnim pomanjkanjem 
kakršnega koli političnega občutka.8
Dovoljujem si poudariti, da se po mojem mnenju obramba javnega reda 
v pokrajini mora izvajati:
a) z budnim čuvanjem meja;
b) z ohranitvijo posadk, ki so že razporejene po središčih pokrajine;
c) z iskanjem oboroženih uporniških jeder, ki, kot zdaj kaže, ne štejejo več kot 
kakšnih 500 mož;
d) z uničevanjem - z očiščevalnimi akcijami - samih jeder, ne pa tako, da se samo 
čaka in se odgovori edinole na njihov napad, kajti tedaj naš odgovor zelo težko 
prinese otipljive rezultate;
e) z izvajanjem »gverile brez predsodkov«, torej tako, da se zoper upornike bori 
po njihovem sistemu.
5. Vojaške oblasti so zahtevale, da v celoti prevzamejo obrambo javnega reda na 
ozemlju pokrajine. Dokazano je, da so se od dne, ko so jo prevzele, razmere poslabša­
le, to pa zaradi metod, ki jih uporabljajo, še bolj pa se bodo slabšale, če se bo še 
naprej vztrajalo pri zagrešenih napakah.
6. Glede na vse to so očitne težave vseh vrst, ki se kažejo pri vladanju pokrajini, 
kakor tudi hude posledice omenjenih metod ne le v političnem, marveč tudi 
v gospodarskem in upravnem življenju pokrajine.9
1 priloga 10
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
4 Civilni komisar za okraj Ljubljana-okolica Lodovico Maffei je 22. marca 1942 poročal 
visokemu komisarju Grazioliju o neuspešni ofenzivi akcije 1. grenadirskega polka na Mokreč
18. marca 1942 in požigu Golega in Skrilj ter drugih vasi, o ropanju vojakov, ustrelitvi petih 
vaščanov, med njimi lastnika žage iz Ustja Ivana Podlogarja itd. Tožil je: »Storjena škoda 
v omenjenih vojaških operacijah je precejšnja in gre mogoče v milijone lir. Poleg tega imajo te 
operacije občutne posledice na političnem področju, saj kompromitirajo to počasno, vendar 
nenehno vrinjanje, ki ga vsi in vsak opravlja dan za dnem v sedanjih občutljivih kritičnih 
razmerah.« (ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 1, f. I, Maffeievo poročilo št. 78 
osebno in zaupno, dne 22. 3. 1942.)
5 Glej dok. 5.
6 Glej dok. 53.
7 Glej dok. 49, op. 3.
8 General Robotti je kljub vsemu moral 31. marca 1942 opozoriti podrejene poveljnike divizij,
graničarjev in 11. bataljona rušilcev na Graziolijeve pripombe o neumestnem uničevanju
gmotnih dobrin pri represalijah. Ukazal je, da ne smejo uničiti niti enega živinčeta niti
308
Dok. 64
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
s poveljniki divizij in graničarjev 25. 3. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE EKSCELENCA POVELJNIK IMEL 
S POVELJNIKI DIVIZIJ IN GRANIČARJEV DNE 25. 3. 1942/XX
Ekscelenca je obravnaval naslednje zadeve:
1. Organizacija območja armadnega zbora - Načrt »Primavera*
Načrt »Primavera« je v fazi izvajanja.* 2
Čeprav bi se krajevnim civilnim in vojaškim oblastem zdelo, da bi bilo dobro, če bi 
nekatere posadke iz varnostnih razlogov še ostale, je treba v celoti izpeljati navodila 
poveljnika 2. armade. Kvečjemu lahko dopustim - kot sem vam že sporočil - krajši 
premor, s podaljšanjem roka do 15. aprila, to pa zato, da se opravijo razne operacije, 
zlasti pospravljanje materiala, v največjem mogočem redu. Vendar se je treba zave­
dati, da je to spremembo le treba izpeljati, pa čeprav postopoma.
Brž ko se konča povezava posadk, se mora nemudoma začeti razgibavanje vojske. 
Dejavnost enot mora biti prežeta z največjo dinamiko.
Nočem, da bi zaostajali za dogodki, pa čeprav se po akcijah upornikov ukrepa 
strogo in hitro. Na vsak način je treba skušati preprečevati, to pa s pomočjo lastne 
obveščevalne službe; brž ko se zasluti navzočnost uporniških elementov v coni, jih je 
treba poiskati, preganjati in uničiti.
Razumem, da ni vedno mogoče doseči lepih uspehov, kajti gre za poseben način 
vojskovanja. Zato je neogibno potrebno, da je naš odgovor takojšen in razširjen na 
vsa področja, ki zadevajo materialno in moralno podporo in življenjske razmere 
upornikov. Prav tako je neogibno potrebno, da imajo vsa področja pred zločinsko 
akcijo banditov in po njej zanesljiv občutek, da nenehno nadziramo vse njihove 
dejavnosti.
Sklep:
Uporniki, njihovi pajdaši in njihovi simpatizerji v bistvu ne smejo nekaznovano 
zločinsko delovati, to jim je treba preprečiti ali pa jih je treba uničiti, brž ko se 
pokažejo. Tako bomo dosegli, da tolpe - čeprav se jim posreči zbrati - ne bodo mogle
kilograma sena. Približno enako jih je opozoril 9. aprila 1942. (Arhiv IZDG, f. 630/III it.,
Robottijevi opozorili, št. 02/2345, dne 31.3. 1942 in št. 02/2643, dne 9. 4. 1942.)
9 Visoki komisar Grazioli je 12. januarja 1942 poročal notranjemu ministrstvu in vodji italijan­
ske policije v Rimu: »Sklicujem se na svoj list o isti zadevi, št. 55/zelo zaupno z dne 20. 
decembra 1941 in sporočam, da se dogajajo nevšečnosti, ki sem jih predvidel. Vsak poveljnik 
posadke, in to velike ali majhne, ukazuje množične aretacije ljudi, preiskave in zapiranja. 
Vsak dela na lastno pobudo. Treba je torej čimprej urediti tisto, kar sem predlagal, da bi 
preprečili škodljive posledice. Zahteval sem tudi, naj bodo vojaška poveljstva pozorna na 
mnoge tatvine, ki se dogajajo v škodo prebivalstva, in na požige, ki so nekoristni. Ne gre za 
močno metodo, temveč za .neumno' metodo « (ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 94, 
f. 102, Graziolijevo poročilo št. 58/zelo zaupno, dne 12. 1. 1942.)
10 Glej op. 4.
1 NAW, T-821, R-271, p. 323-326.
2 Glej dok. 62, op. 8 in 9.
309
ukrepati, kakor bi se jim zdelo, ali da se bodo vse njihove akcije izjalovile. Zaradi 
tega je treba v naših enotah ohraniti tisto borbenost in tisto zdravo vznemirjenost, ki 
sta neogibno potrebni, če naj bo na ozemlju vsaj nekaj miru.
Vprašanje sil, ki včasih niso tako zadostne zaradi težke službe javnega reda, ne 
sme prikriti naše prve naloge, to pa je preventivna in kazenska akcija. Za nekaj časa 
naj se ukinejo notranje službe, tiste, ki so drugotnega pomena (in kar precej jih je), 
vedno pa se morajo najti možje za čimprejšnji boj in za čimprejšnje maščevanje naših, 
ki so padli v partizanskih zasedah.
Vojska mora imeti občutek, da je naša vojna nenehno gibanje. Ne sme lenariti in 
mimo delati. Zahtevam, da odločno in neposredno posredujete pri vseh podrejenih 
poveljnikih, tako da bi o našem posebnem delu na tem ozemlju vsi imeli tisto 
predstavo, ki jo že mesece vcepljam, se pravi predstavo odločnosti in živahnosti.
Okrožnica 3 C poveljstva 2. armade3 daje poveljnikom divizij največjo svobodo. 
Torej ne preostane nič drugega kot ukrepanje.
Predvsem naj bo pozorna divizija »Isonzo«, na katere ozemlju, mislim, lahko 
v prihodnosti nastanejo zapletljaji (priliv iz Hrvaške itd.).
Zapomniti si je treba, da je dobra taktika v tem, da se vedno misli na najhujše, na 
tisto, kar je najugodnejše za sovražnika. Po tem se je treba ravnati, ko gre za priprave 
in za akcijo.
Kar zadeva pomanjkanje sil, bom predlagal, da se glede na
- dejavnost, ki se mora razvijati,
- siromašenje čet,
- pomanjkanje legije črnosrajčnikov v grenadirski diviziji,
- številne službe, ki se jih je treba znebiti,
zamenjajo častniki v učinkoviti neprestani službi, poslani k skladiščem zaradi urje­
nja rekrutov, in da se pošljejo na območje tudi sami rekruti, da bi tako lahko 
dokončali urjenje v posadkah.
Ne vem, ali bo te moje namere mogoče uresničiti, verjetno so rekruti - ali del njih 
- pritegnjeni v sestavo novih velikih enot. Vsekakor bomo poskrbeli, da bomo čimprej 
dobili nazaj častnike, ki smo jih odstopili za urjenja pri skladiščih, in enote, ki smo 
jih začasno odstopili drugim armadnim zborom.
2. Varnost častnikov
Nastanitev častnikov po osamljenih stanovanjih, kjer so mogoči presenetljivi 
napadi, je v odločnem nasprotju z navodili, ki sem jih dal in pojasnil pred časom.
Pred nedavnim smo imeli primer poročnika Cumarja iz 6. topniškega polka, ki je 
bil sicer službeno zunaj, vendar bi bil gotovo lahko ubit, če bi bil doma. Trije ali štirje
3 Poveljstvo 2. armade na Sušaku je 1. marca 1942 izdalo t. i. okrožnico 3 C (Circolare 3 C). 
Poleg uvoda ima okrožnica tri dele in vsak del nekaj poglavij. Prvi del obravnava varnostne 
ukrepe, drugi obrambo posadk in tretji značilnosti partizanskih akcij. V uvodu je značilna 
ugotovitev, da je armada v pravi vojni, ki »je enaka vojni v Rusiji, Libiji in na Daljnem 
vzhodu«. V prvem delu so tudi navedeni »previdnostni ukrepi proti prebivalstvu« (internacija 
moških od 16. do 60. leta, izbiranje talcev, soodgovornost prebivalcev hiš blizu krajev 
partizanskih napadov). V dodatku k petemu poglavju 3. dela okrožnice pa predvideva celò 
ubijanje moških prebivalcev iz hiš blizu krajev partizanskih napadov, in drugih, ki jih, 
čeprav neoborožene, zalotijo na takšnih krajih, izgoni prebivalcev celih vasi ali območij, 
rušenje hiš in celih vasi in zaplembo vsega imetja prebivalcev. S to zloglasno okrožnico so se 
morali seznaniti vsi višji italijanski častniki vključno s poveljniki bataljonov ali po položaju 
njim enaki. 1. decembra 1942 pa je izšla celo v tiskani knjižici s 199 stranmi. (Zbornik NOV, 
VI/2, dok. 145; knjižnica IZDG, št. 1090). Dne 1. decembra 1942 je poveljstvo 2. armade izdalo 
novo, nekoliko dopolnjeno inačico »okrožnice 3 C«. (Zbornik NOV, XIII/2, dok. 125)
310
banditi so lastnici njegovega stanovanja grozili s pištolo, razmetali so njegovo 
stanovanje, odnesli razne predmete in zavojček streliva.4
Zato morate čimprej - kakor sem ukazal - pregledati, kako stanujejo častniki 
v naseljenih središčih. In izvajati morate vse ukrepe, ki sem jih izdal.
Kar zadeva nastanitev enot, nam visoki komisar zares namerava ustreči v vseh 
zahtevah.
Toda poslati mu je treba vse resnične in nujne zahteve, ki bodo šle naprej z mojim 
posredovanjem in ki jih bo izpolnil, razen seveda, če ne gre za šole...,5 ki bi vedno 
ustrezale še... kot zadnja možnost.
Poleg tega se je treba zavedati, da v mejah možnosti ne gre zavirati trgovine in 
splošne dejavnosti v pokrajini. To bo mogoče doseči, če se bo na najmanjšo mogočo 
mero omejila zasedba javnih prostorov, hotelov itd. itd.
3. Preiskave
Poveljstvo divizije »Isonzo« naj pri preiskavah v stanovanjih ukrepa podobno, kot 
je delovala grenadirska divizija, ko je razoroževala ljubljansko prebivalstvo. 6
4. Okrožnica 3 C poveljstva 2. armade z dne 1. marca
Pojasnil bom najbolj izrazite točke.
Glavne misli:
- Presenečenja niso več dopustna. Posadke se morajo gibati in dokazati, da so 
gospodar na svojem območju. Le tako bo mogoče doseči otipljive rezultate. Hočem 
torej vojno iz premika.
- Častniki morajo dobro znati taktično poveljevati, vojaki pa se morajo znati 
dobro bojevati.
- Urjenja se ne utrjuje in izboljšuje tako, da se vojska drži v posadkah, marveč 
z gibanjem - zlasti še, kadar je treba »očistiti« kakšno območje - po vsej Sloveniji.
- Če kakšen častnik ni kos svoji nalogi, naj se na to nemudoma opozori, da se bo 
lahko ukrepalo.
- Misliti moramo, da smo na sovražnem ozemlju. Ne maram torej domačnosti 
med častniki in prebivalstvom. Spoznati morajo, da niso »na dopustu«, in zavedati se 
morajo, da nas ti ljudje prezirajo prav zaradi lahkoumnosti, ki si jo razlagajo kot 
slabost. Opravljati je torej treba prepričevalno delo, in, če je treba, izvajati disciplin­
ske ukrepe.
- Uniforma in vedenje: za to naj se bolj skrbi in se upošteva, da smo v deželi, kjer 
nas zelo opazujejo.
- Pooblastila vojaških oblasti: okrožnica 3 C nam daje možnosti, da v posamezni 
coni razglasimo nenormalno stanje ali vojno stanje. S takimi pooblastili lahko 
naredimo tisto, kar se nam po vesti zdi potrebno, da dosežemo svoj cilj. Vendar je 
treba upoštevati, da hočem biti zmerom vnaprej obveščen o razglasitvi »nenormalne­
ga stanja« v kakšni coni, in sicer tudi zato, da o tem po predpisih opozorim visoki 
komisariat.7
4 Visoki komisar Grazioli je 26. marca 1942 poslal vodji policije v Rimu brzojavko, v kateri je 
poročal, da so 21. marca prišli neznanci v zasebno stanovanje poročnika Giordana Cumarja iz 
6. topniškega polka divizije »Isonzo« in mu odnesli obleko in živež ter mu pustili listek 
z vsebino: »Smrt fašizmu in ne obveščajte vojaških oblasti, drugače boste kaznovani.« (Arhiv 
IZDG, VK, f. 3/IV it., Graziolijeva brzojavka, št. 7432 j. v., dr.e 26. 3. 1942.) Iz poročila 
karabinjerske čete Novo mesto št. 43/8 z dne 22. 3. 1942 zvemo, da se je to zgodilo v hiši Jožefe 
Ulaga v Novem mestu.
5 Tri pike v izvirniku.
6 Glej dok. 57, op. 3.
7 T. i. nenormalno stanje sta visoki komisar Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbora, general 
Robotti do začetka velike italijanske ofenzive sredi julija 1942 razglasila za tale območja: 1)
311
Upoštevati je treba, da je pred vsako posebno operacijo (internacijo družin itd. 
itd.) treba vedno razglasiti v kraju nenormalno stanje. Za to pravilo morajo vedeti 
tudi poveljstva posadk.
- Organizacija postojank: pomanjkanje materiala za utrjevanje ne sme biti ovira 
ali razlog za zamude. Uporabi naj se tudi zasilni material, ki je pri roki. Okrožnica 
3 A je jasna tudi o tej zadevi.* 8
5. Opozarjam, da se je treba paziti tudi zaupnikov, kajti ni izključeno, da niso 
med njimi naši ljudje, temveč naši zagrizeni nasprotniki, ki se gredo dvojno igro.
Dok. 65
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 8. 4. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, dne 13. aprila 1942/XX
Urad za operacije 
Št. 02/2808 op.
Sestanek z visokim komisarjem dne 8. aprila
POVELJSTVU 2. ARMADE VOJAŠKA POŠTA 10
V vednost pošiljam kopijo zapisnika s sestanka, ki je bil dne 8. aprila na mojem 
poveljstvu z ekscelenco visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino.
Kar zadeva točko o posadkah, ki jih je treba obdržati poleg tistih, ki jih predvide­
va načrt »Primavera«,2 opozarjam, da se stališča, ki jih je izrazil visoki komisar, 
nakazujejo tudi v priloženi promemoriji družbe »Emona«, kar kaže, da so velikoduš­
ne ponudbe političnih oblasti v veliki meri posledica močnega pritiska, ki ga nanje 
izvaja omenjena družba.
Medtem ko zagotavljam, da sem pri določanju števila novih posadk, ki jih 
predlagam poveljstvu, upošteval predvsem kriterij varčnosti pri razdelitvi sil, in to 
na podlagi operativnih taktično-logističnih zahtev, pa si ne morem kaj, da ne bi 
poudaril, da hoče družba »Emona« podrediti enote armadnega zbora svojim koristim, 
in to z ustanovitvijo veliko več posadk, oboroženega spremstva itd., za kar pa bi bile 
moje enote med drugim nezadostne.
Gradivo posameznih točk je bilo že predmet mojih sporočil poveljstvu.
Ob tej priložnosti znova opozarjam na potrebo, da se mi takoj, ko bo to mogoče, 
vrnejo enote, ki so trenutno zaposlene na ozemlju drugih armadnih zborov.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
med občinami Sodražica, Loški Potok, Kočevska Reka, Fara, Mozelj, Ribnica, Dolenja vas, 
Kočevje in Kočevje okolica ter v coni med občino Draga in njenih naseljih do Čabra, v občini 
Stari Log in njenih naseljih do vasi Hinje (30. aprila 1942); 2) območje občin in vasi Orle, 
Podmolnik, Podlipoglav, Ipavec, Selo, Lipoglav, Repče, Pleše (3 maja 1942); 3) območje med 
Vinico, Suhorjem, Dragatušem, Tančno Goro, Dobličami, Nemško Loko, Knežjo Lipo, Spod­
njim Logom, Lazami in Kolpo (7. junija 1942).
8 Misli najbrž na okrožnico poveljstva inženirstva 2. armade št. 3 A/9320/S z dne 2. 12. 1941 
o zimski nastanitvi enot. (Arhiv IZDG, f. 657/11 it.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 62-74; arhiv VZI, it. arh., šk. 474, f. 8, dok. 1.
2 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
312
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA, KI JE BIL DNE 8. APRILA 1942-XX PRI POVELJNIKU 
XI. ARMADNEGA ZBORA Z EKSCELENCO VISOKIM KOMISARJEM ZA 
LJUBLJANSKO POKRAJINO
Na sestanku so bile obravnavane naslednje zadeve:
1. Posadke
Ekscelenca poveljnik je na podlagi navodil, ki jih je dobil od poveljstva 2. armade 
s promemorijo 6723 z dne 4. aprila, 3 obvestil visokega komisarja, da nova navodila 
najvišjih vojaških oblasti dovoljujejo večje zbližanje z rešitvijo, ki si jo želijo politič­
ne oblasti.
Vendar je dal vedeti, da je povečanje števila posadk, ki naj bi se dokončno 
ohranile, podrejeno naslednjim zahtevam:
- razpoložljivim silam: trenutno ima armadni zbor zaposlene na ozemlju drugih 
armadnih zborov dva pehotna bataljona (1/23 in 11/24), topniški divizion (III/6 
art.), Vili, bataljon črnosrajčnikov »M«; upoštevati je treba, da je izgubil nekaj 
formacijskih skupin, ki so bile prej v njegovi sestavi po določilih armade, dva 
bat. T M (301. in 307.), ki se vračata v domovino za mobilizacijo, legijo 
črnosrajčnikov divizije »Granatieri di Sardegna«, kakor tudi, da ne more 
računati na topniški polk a. z., ki je že pripravljen za druge naloge;
- da imajo posadke sile, ki niso manjše od enot, ki jih je predpisalo poveljstvo 2. 
armade.
Glede na to je jasno, da je povečanje števila posadk mogoče edinole z omejitvijo na 
najmanjše nujne potrebe in da je tudi takšna rešitev odvisna od vrnitve enot, ki so 
trenutno na voljo 2. armade. Nato je ekscelenca poveljnik prešel na pregled posadk, 
ki se ohranijo, z dodatkom tistih, ki jih predvideva načrt »Primavera«.
Območje grenadirske divizije
Ekscelenca poveljnik je izrazil mnenje, da je treba obdržati naslednje posadke:
Vrhnika
Razlog: nadzoruje cesto Ljubljana-Postojna - olajša zaščito železniške proge 
v povezavi s postajo Verd - mogoče jo je imeti za sestavni del sistema s posadko 
v Borovnici - omogoča nadzorstvo nad okoliškimi hribi, kjer so se v preteklosti 
pogosto shajali uporniki - ponuja najboljše možnosti za nastanitev (vojašnica je 
bila zgrajena pred kratkim) - v njej je že en grenadirski bataljon.
3 General Roatta je 4. aprila 1942 napisal spomenico za poveljnika XI. armadnega zbora, 
generala Robottija. Posredoval mu je želje, ki jih je izrazil visoki komisar Grazioli v svojem 
pogovoru z Roatto 26. marca v Ljubljani. Opozoril ga je, da so razmere v Ljubljanski 
pokrajini drugačne kot v 2. coni t. i. NDH: v Ljubljanski pokrajini še ni velikih partizanskih 
enot in ta pokrajina je ozemlje kraljevine Italije, zato morajo v njej delovati organi civilne 
oblasti in mora zato ostati več postojank, kakor pa jih je Robotti predvidel s programom 
»Primavera«. Roatta je upošteval te razloge in ukazal povečati število posadk od predvidenih 
v omenjenem programu. Druga točka spomenice navaja Graziolijeve očitke glede požiganja 
vasi in izganjanja ljudi. Roatta je obljubil, da se bo to dogajalo le v prvih operacijah in da 
bodo drugače posamezne hiše požigali ali razrušili le, če bodo iz njih streljali. V tretji točki je 
šlo za vprašanje podrejenosti karabinjerjev, pri četrti točki pa o govoricah vojaških oblasti, 
da civilni organi delajo slabo. (NAW, T-821, R-55, p. 622-624, Roattova promemoria, 4 4. 
1942.)
313
Ribnica
Razlog: poleg nadzorovanja železniške proge Ljubljana-Kočevje omogoča 
nadzorovanje vseh prometnih zvez z območjem Velikih Blok in okoliških hribov, 
zlasti ugodnih za dejavnost upornikov - ponuja najboljše možnosti za nastanitev
- v njej je že en grenadirski bataljon.4
Ekscelenca poveljnik je najprej izjavil, da bi bilo po njegovem mnenju dovolj, če 
bi omenjeni dve novi posadki dodali tistim šestim, ki jih predvideva načrt »Primave­
ra«, in nekaj železniškim, nato pa je prosil za mnenje visokega komisarja o teh 
zadevah.
Politične oblasti glede na to, da nameravajo
- bdeti nad prebivalstvom pri njegovih številnih delovnih opravilih (na polju, 
v gozdu itd.),
- doseči takšno razdelitev enot, ki ne bi imela velikih praznih območij, 
predlagajo ustanovitev še dveh posadk v Horjulu in Devici Mariji v Polju.
Nato je ekscelenca poveljnik opozoril na naslednji zamisli:
- posadke sploh ne smejo biti sestavljene iz sil, ki ne dosegajo najmanjše moči, ki 
jo je določilo poveljstvo 2. armade (1 bataljon pehote plus ustrezna enota 
topništva). V nekaterih posebnih okoliščinah se je že odstopilo od tega navodila, 
vendar ne bi bilo dobro, če bi se takšno odstopanje preveč razširilo.
- Ustanovitev številnih posadk bi močno osiromašila sile v posadkah, predvide­
nih z načrtom »Primavera«, kar bi močno okrnilo njihovo učinkovitost in 
utegnilo zapeljati v hudo napako - drobljenje sil.
Menil je torej, da bi se bilo treba odpovedati posadki v Dev. Mariji v Polju, katere 
cono bi prav lahko nadzirale enote iz posadke v Ljubljani, in predlagal, naj se 
ustanovi posadka v Rovtah (območje graničarjev) v zameno za tisto v Horjulu, katere 
naloga bi bila edinole v tem, da bi zgostila mrežo.
Razlog: iz Rovt je mogoče nadzorovati izredno občutljivo cono v bližini stare 
meje in italijansko-nemške demarkacijske črte, kjer sistematično delujejo majhna 
jedra upornikov, ki kar naprej prestopajo italijansko-nemško mejo. Tam je že 
nameščen en inženirski bataljon,5 ki bo kmalu moral nadaljevati rušenje nekda­
njih jugoslovanskih objektov.
Visoki komisar je najprej izjavil, da bi po njegovem mnenju posadke lahko imele 
manjše sile, naposled pa je soglašal z mnenjem vojaških oblasti.
Območje pehotne divizije »Isonzo«
Politične oblasti, ki se ravnajo po merilu, da ne sme biti praznih con in da je treba 
zaščititi imetje italijanskih družb (»Emona«), so prosile, da bi poleg posadk v Novem 
mestu, Trebnjem, Črnomlju in Metliki, ki so predvidene z načrtom »Primavera«, 
ustanovili še naslednje: Vinica, Gradac, Radatoviči, Mokronog, Koprivnik, Črmošnji- 
ce, Žužemberk, Mozelj, Stari Log, Grčarice, Št. Jernej, Kostanjevica, Semič, Radato­
viči.6
Ekscelenca poveljnik je dokazal nekoristnost posadk v Gradacu (zaradi bližine 
Metlike in Črnomlja), Koprivniku, Črmošnjicah, Grčaricah, Starem Logu, Šentjerne­
ju, Kostanjevici in Mozlju (čisto blizu Kočevja), potem pa menil, da bi bilo primemo 
predlagati poveljstvu 2. armade ustanovitev naslednjih posadk:
Soteska namesto Žužemberka.
Razlog: priložnost, da se ščiti posestvo nemškega princa Auersperga, kot je to
4 Tam je bil tisti čas 2. bataljon 1. grenadirskega polka.
5 Tam je bil tisti čas 7. bataljon rokodelcev.
6 Tam je bil tisti čas del 3. bataljona 23. pehotnega polka iz divizije «Isonzo«.
314
že zahtevalo poveljstvo 2. armade z 1. 3581/AC z dne 2. t.m.; poleg tega Soteska 
omogoča tudi nadzorstvo nad Žužemberkom in dolino Krke - tam je že ena enota.7
Mokronog
Razlog: nadzoruje dolino Mirne - je sedež izredno pomembne usnjame - po­
sredno nadzoruje važni kraj Krmelj - sposobna je nadzirati široko mejno območje, 
na katerem ni enot - tam je že en bataljon.8
Radatoviči
Razlog: je občina, ki se upira hrvaški vladi - če bi jo prepustili, bi se a priori 
odrekli suverenosti nad krajem, ki je upravno del Ljubljanske pokrajine - tam je 
že ena enota.9
Semič
Razlog: nadzoruje železniško progo, ki je na tem odseku polna pomembnih 
objektov nizkih gradenj (predorov), in veliko območje, povezano med Novim 
mestom, Črnomljem in Metliko - tam je že en bataljon.10 11
Morebiti gre upoštevati še Vinico, če bi to dopuščale sile.11
Ko je ekscelenca poveljnik razložil zgoraj omenjeno, je znova pojasnil, da bo pri 
posredovanju predlogov višjim oblastem moral prositi za vrnitev enot, ki so zdaj na 
Hrvaškem, kajti brez njih ne bi mogel izpeljati nove predvidene ureditve.
Visoki komisar je soglašal s skrčenjem - v primerjavi s svojimi prvotnimi zahteva­
mi - posadk, kot je to predlagal ekscelenca poveljnik.
Območje graničarjev XI. a. z.
Kar zadeva območje, ki je pod pristojnostjo graničarjev XI. a. z., je bilo soglasno 
dogovorjeno, da se poleg v Rovtah predlaga ustanovitev posadke na Velikih Blokah. 
Razlog: nadzoruje izredno občutljivo območje, kjer je bil že večkrat sedež 
upornikov - omogoča nadzorstvo nad pomembnimi cestami proti Kočevju in proti 
coni naše stare meje - ponuja najboljše možnosti za nastanitev (nekdanje jugoslo­
vanske vojašnice v brezhibnem stanju) - tam je že XI. bataljon rušilcev.
Torej je bilo dogovorjeno, da se poveljstvu 2. armade predlaga ohranitev v celoti 
8 posadk (Vrhnika, Ribnica, Mokronog, Radatoviči, Soteska, Semič, Rovte, Velike 
Bloke), ki se jim doda še tista na Škofljici na območju grenadirske divizije.
Škofljica je bila sprejeta s strani vojaških oblasti (zato pa so izključile Šmarje), 
ker je osem kilometrov od Ljubljane, ker nadzoruje pomembno središče, zlasti 
nezanesljivo za dejavnost upornikov, ker ponuja dobre možnosti za nastanitev in ker 
je že zdaj tam en bataljon.12
Zadevo je zaključil ekscelenca poveljnik, ki je najprej znova namignil na to, kako 
nujno mora dobiti sile, ki so trenutno na Hrvaškem (dva pehotna bataljona, topniški 
divizion iz divizije »Isonzo« in VIII. bataljon črnosrajčnikov »M«), potem pa obljubil, 
da bo posredoval sklepe poveljstva 2. armade o ustanovitvi novih predlaganih 
posadk.
Visokemu komisarju bo poslal tudi seznam železniških posadk.13
7 Tam je bil 2. divizion 6. topniškega polka iz pehotne divizije »Isonzo«.
8 Tam je bil tisti čas del 117. bataljona iz 98. legije črnih srajc iz pehotne divizije »Isonzo«.
9 Hrvaško občino Radatoviči je visoki komisar za Ljubljansko pokrajino z odredbo št. 21 dne 9. 
maja 1941 priključil tej pokrajini. Glej Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 39, dne 14.
5. 1941.
10 Tam je bil tisti čas 2. bataljon 23. pehotnega polka.
11 Na Vinici je bil tisti čas 111. strojnični bataljon.
12 Tam je bil tisti čas samostojni 4. bataljon žičničarjev, operativno podrejen poveljstvu pehotne 
divizije sardinskih grenadirjev.
13 Tega seznama ne poznamo. Pač pa je general Robotti 10. aprila 1942 poslal poveljstvu 2. 
armade poročilo o novih posadkah, ki niso predvidene v načrtu »Primavera«, ki je bilo
315
1
2. Zaprtje meje med Slovenijo in Hrvaško
Ekscelenca poveljnik je v zvezi z zahtevo poveljstva 2. armade - teleks 6919 z dne
7. t. m. (sile in čas, potrebni za izpeljavo zaprtja meje, kot je bilo zahtevano)1* pozval 
politične oblasti, naj povedo, kakšni so njihovi predlogi v tej zadevi, upoštevajoč 
število moštva, ki mu je podrejeno in že opravlja to nalogo.
Visoki komisar je najprej povedal, da je že zmanjšal število pripadnikov karabi­
njerjev, kr. finančne straže in obmejne milice, razporejenih ob nemški meji, da bi 
okrepil nadzorstvo nad hrvaško mejo, potem pa dejal, da je sprejel naslednje ukrepe, 
med katerimi se nekateri že izvajajo:
- sekanje gozdov v pasu ob obmejni črti, in sicer v različni širini od 100 do 300 
metrov;14 15
- postavljanje žičnih ovir (pričakuje še pošiljke bodeče žice);
- prepoved vožnje čez Kolpo povsod, kjer ni dovoljenih prehodov (zaplemba vseh 
čolnov, tudi hrvaških, če se zalotijo v bližini italijanskega brega).
Poudaril je, da zaradi pomanjkanja razpoložljivih sil ni mogel ustanoviti posadk 
oziroma jih ima na precejšnji medsebojni oddaljenosti (20 km).
Ekscelenca poveljnik je poudaril,
- da nikakor ne more odstopiti enot za zapiranje meje s Hrvaško in da je ta ukrep 
mogoče izpeljati samo v primeru, da armada privoli v okrepitev novih enot, ki bi 
opravljale to posebno nalogo;
- da ne more dobaviti velikih količin bodeče žice, potrebne za izdelavo nepretr­
ganega pasu ovir, če se prej ne zadosti nujnejšim zahtevam posadk, ki so njegova 
sedanja skrb.
Visoki komisar je sklenil zadevo in obljubil, da bo čimprej poslal svoje predloge.
3. Nenadne preiskave - straženje političnih zapornikov
Ekscelenca poveljnik je na podlagi navodil, ki jih je s teleksom 3847 dobil od 
poveljstva 2. armade,16 sklenil potrebne dogovore s političnimi oblastmi za obnovitev
odgovor na Roattovo spomenico (glej op. 3). Poročal je, da se je dogovoril z Graziolijem za te 
nove, prej nepredvidene posadke: Vrhnika, Ribnica, Škofljica, Mokronog, Radatoviči, Sote­
ska, Semič, Velike Bloke, Rovte; skupno naj bi bilo torej 12 + 9, tj. 21 vojaških posadk, pri 
čemer niso upoštevane tiste za varovanje železnic. (NAW, T-821, R-55, p. 618-621, Robottije- 
vo poročilo, št. 02/2651 op., dne 10. 4. 1942.) Roatta je s tem soglašal, ni mu pa mogel obljubiti 
vrnitve tistih sil XI. armadnega zbora, ki so bile začasno v V. armadnem zboru. (NAW, T-821, 
R-55, Roattovo pismo 16. 4. 1942.)
14 Glej dok. 62, op. 7.
15 Visoki komisar Grazioli je z odredbo št. 87 dne 8. maja 1942 ukazal posekati gozdove ob 
mejah in v pasu sto metrov na vsaki strani železnice ali ceste, in to ob železnici Postojna- 
Metlika in ob cestah Ljubljana-Postojna (odseka Vrhnika-Logatec in Logatec-Planina), 
Rakek-Cerknica, Grahovo-Velike Bloke, Grahovo-Bločice, Bloška Polica-Lož, Ljubljana- 
-Višnja Gora in Višnja Gora-Novo mesto. V odredbi so še natančnejše navedbe za posamezne 
pasove. Pozneje je izdal še nekaj podobnih odredb za posek novih gozdnih pasov. (Službeni 
list za Ljubljansko pokrajino, št. 38, dne 13. 5. 1942; Slovenec 16. 5., 11. 6., 14. 6. 1942.)
16 Dne 4. aprila 1942 so člani Vamostnoobveščevalne službe OF iz zapornega oddelka ljubljan­
ske bolnišnice rešili Zdenko Kidrič (glej op. 17). Ko je za ta dogodek zvedel general Roatta, je
6. aprila naročil generalu Robottiju:
»1. Izvesti nenadne preiskave z glavnim namenom, da bi našli orožje, tudi po ulicah in 
posebno v študentovskem okolju, univerzitetnih šolah, bolnišnicah in klinikah.
2. Skupaj z visokim komisarjem izdati navodila z namenom, da bi zagotovili straženje 
obtožencev in oseb, ki so na voljo sodnim oblastem, pa so bolni in v bolnišnicah, klinikah 
in bolniških sobah, ne samo z oboroženimi stražami ali čuvarji, ki morajo oboji biti 
podvojeni, temveč tudi poskrbeti za nadzor in zavarovanje znotraj poslopja s stražarjem, 
ki bo preiskal tiste, ki pridejo vanjo. Zato videti, ali bi bilo mogoče zdaj in v prihodnje
316
nenadnih preiskav na ulicah, v avlah srednjih, višjih in visokih šol, v bolnišnicah, na 
klinikah, itd., to pa z namenom, da se odkrije orožje, strelivo in kakršenkoli drug 
material, ki utegne služiti upornikom v njihovih akcijah proti nam.
Bilo je dogovorjeno, da bo ekscelenca poveljnik o tem občasno predhodno poročal 
visokemu komisariatu.
Poveljnik skupine karabinjerjev »Milano« bo armadnemu zboru čimprej poslal 
podrobno poročilo o napadu na karabinjerja na ginekološki kliniki in o osvoboditvi 
tam ležeče ženske.17
Ob tej priložnosti je ekscelenca poveljnik dejal, da obstajajo sporazumi za zago­
tavljanje pazniške službe pri zapornikih ali osebah, ki so na voljo sodnim oblastem, 
ne glede na to, kje so, in ponudil je, da lahko dà na razpolago vojaškega zdravnika, če 
bi politične oblasti potrebovale italijansko osebje.
Visoki komisar je mimogrede opozoril ekscelenco poveljnika, da so Nemci močno 
zmanjšali dobave mleka, in menil, da je uvedba pasu okoli Ljubljane močno zavrla 
preskrbo.
Dogovorjeno je bilo, da se bo olajšalo izdajanje prepustnic za kmečke proizvajal­
ce. Ekscelenca poveljnik je izjavil, da je traso pasu okoli Ljubljane vedno mogoče 
izpopolniti, razen če se pretirano ne razširi, toda v tem primeru bi bil perimeter kaj 
malo ekonomičen in bi bil v nasprotju s količino sil, razpoložljivih za nadzorstvo.
4. Zasliševanja političnih aretirancev
Ekscelenca poveljnik je opozoril visokega komisarja, da vojska v številnih prime­
rih ni šla v takojšnjo akcijo, namenjeno zajetju ali uničenju uporniških tolp, to pa 
zato, ker organi javne varnosti niso obvestili vojaških oblasti o aretaciji prevratnih 
elementov ali simpatizerjev ali pa so z veliko zamudo odposlali dragocene podatke, ki 
so jih dobili od njih, ali pa so jih popolnoma zamolčali.
Takšno ravnanje civilnih oblasti samo ovira operativno dejavnost, ki jo morajo 
izvajati vojaške oblasti, medtem ko razmere zahtevajo od vseh največjo enotnost 
namer, dela in prizadevanj za dosego glavnega cilja: uničenja uporniških tolp 
v različnih elementih, ki jih sestavljajo.
Ekscelenca poveljnik je še poudaril, da vojaškim oblastem sploh ni do tega, da bi 
zadrževale ujete posameznike, ki nimajo česa povedati; nasprotno pa se nadvse 
zanimajo za tiste - ne glede na to, kdo jih je aretiral - ki lahko dajo kaj koristnih 
podatkov.
Jasno je, da se je takšnih ljudi treba lotiti takoj, če se hočejo koristno izrabiti.
spraviti tiste, o katerih je govor, v skupno sanitetno poslopje ali najmanj v zase stoječi 
paviljon ali avlo. Pošljite mi, čim boste zbrali dovolj elementov, poročilo o zgoraj 
navedenem.«
Robotti je čez tri dni odgovoril, da bo poročal, čim dobi poročilo poveljstva skupine 
karabinjerjev, se je pa že dogovoril z visokim komisarjem za nenadne preiskave in za varstvo 
obtožencev in oseb, ki so na voljo sodnim oblastem, kjer koli se nahajajo. (Arhiv IZDG, f. 661/ 
VII, Roattina brzojavka št. 3847/AC, dne 6. 4. 1942, Robottijev odgovor št. 2525 op. dne 9. 4. 
1942.)
17 Italijanska policija je 20. marca 1942 po izdaji na ulici v Ljubljani aretirala članico kolegija 
Vamostnoobveščevalne službe OF Zdenko Kidrič, člana te službe Ernesta Eyppra in Stani­
slava Ključarja ter Jurija Lavriča. Z lažnim zdravniškim izvidom dr. Ladislava Lenarta so 
Kidričevo premestili iz zapora v porodnišnico, kjer so jo stražili. 4. aprila 1942 so člani VOS 
OF Edo Brajnik, Franc Stadler, Albin Grajzer, Peter Prijatelj in Ludvik Pangerc z drznim 
napadom, v katerem je bil hudo ranjen karabinjer Giuseppe Fiorbelli (drugo jutro je umrl), 
rešili Kidričevo iz rok italijanske policije. Ta je nato aretirala več zdravstvenih oseb (ZA CK 
ZKS, it. grad., šk. 1, poročilo pov. karab. skup. Ljubljana, št. 3801/10, dne 10. 4. 1942; glej 
tudi arhiv IZDG, TMG, f. 281 in 293, št. 577/42 in 898/42).
317
Da bi odstranili hude nerodnosti, ki so se dogajale v preteklosti, je ekscelenca 
poveljnik uradno prosil visokega komisarja, naj organi javne varnosti v prihodnje
- nemudoma obvestijo vojaške oblasti o vseh zapornikih in aretirancih,
- poskrbijo, da bo na zasliševanjih zraven tudi predstavnik vojaških oblasti,
- takoj izpolnijo zahteve, da se aretirani začasno odstopijo vojaškim oblastem.
Visoki komisar je najprej upravičil vztrajne pritiske kvesture, da ji vojaške oblasti
izročijo sedem domnevnih pripadnikov oborožene tolpe, ki je napadla obmejno 
patruljo, pri čemer je navedel kot razlog, da obmejna milica deluje v izključno svoji 
pristojnosti, potem pa je soglašal z mislijo, da je potrebno tesnejše sodelovanje med 
policijskimi organi in vojaškimi oblastmi, in predlagal je ustanovitev urada za 
povezave.
Takšna rešitev je bila zavrnjena, kajti po mnenju vojaških oblasti je v njenem 
izvršnem delu precej neprijetnosti, navsezadnje pa bi bila še preveč birokratska; zato 
se je soglasno dogovorilo o naslednjem:
- Zasliševanje aretiranih bo izvajala oblast, ki je izvedla aretacijo, vendar bo 
morala nemudoma sporočiti drugi oblasti podatke o vseh aretiranih. V takšnem 
sporočilu bodo morali biti splošni podatki o zaporniku, dan in kraj in kar se da na 
kratko okoliščine aretacije.
Oblast, ki bi se za to zanimala, bo lahko poslala svojega pooblaščenca na 
zasliševanje, ki ga bo izvajala druga oblast.
Kadar bodo med aretiranimi tudi zaupniki, bo oblast, ki se okorišča z njihovim 
delom, lahko zahtevala njihovo izročitev od oblasti, ki je izvedla aretacijo.
Morebitni slovenski agenti, ki bi bili aretirani, bodo morali veljati za vojake in jih 
bo treba v aretiranem stanju izročiti poveljstvu, kateremu so bili podrejeni.
Vse zgoraj omenjeno je bilo dogovorjeno na podlagi merila, da ni mogoče postaviti 
jasne razmejitve med pristojnostmi.
Ekscelenca poveljnik je ob tej priložnosti dejal, da si zelo želi, da bi bila beseda 
»pristojnost« odpravljena in da bi jo v celoti nadomestila beseda »sodelovanje«.
Poleg tega je soglašal z zahtevo poveljnika karabinjerske skupine, naj se v mrežo 
postojank in postaj karabinjerjev vključijo tudi vojaške posadke.
Ob tej priložnosti je tudi svetoval, naj se ne sestavlja metodičnega programa, ker 
bi utegnil olajšati uporniške napade iz zased.
Major Lombardi bo poslal armadnemu zboru mesečni in štirinajstdnevni koledar, 
ki bo posredovan zainteresirani enoti.
5. Napadi na osamljene vojake itd.
Z namenom, da se zavrejo številni napadi prevratnih elementov na vojake in 
osebe, ki so privržene italijanskim oblastem, je ekscelenca poveljnik, ki misli, da so 
zločini skoraj vedno nekaznovani, ker ni mogoče ujeti krivcev, predlagal visokemu 
komisarju, naj dà v študij izdelavo odredbe, ki naj bi posvarila prebivalstvo s tem, da 
bi mu jasno dala vedeti, da bomo za vsakega našega ubitega človeka - če se 
v določenem času ne ujamejo krivci - usmrtili kakšno izmed že ujetih barab.
Visoki komisar je popolnoma soglašal s stališčem vojaških oblasti in potrdil je 
takšen ukrep. Za njegovo praktično izvedbo bodo naredili sezname aretiranih oseb, 
in sicer na podlagi odgovornosti po stopnjah.
6. Okrepitev karabinjerjev
Ko bo visoki komisariat dobil nove okrepitve karabinjerjev, bo po dogovoru 
odstopil določeno število premični skupini grenadirske divizije.
318
7. Javne hiše
Ekscelenca poveljnik je sporočil, da bo vstop vanje dovoljen izključno vojakom 
v uniformi.
Nadzorovale jih bodo vojaške oblasti.
8. Slovenski orožniki
V. k. je sporočil, da poteka strog izbor. Veliko izmed njih so jih že upokojili. Od 
preostalih bodo ostali v službi samo tisti, ki so povsem zanesljivi s političnega vidika. 
V. k. je predlagal, da se takim vrne orožje.
Ekscelenca poveljnik si je pridržal pravico, da o tem prosi za navodila poveljstvo
2. armade, ko mu bo v. k. sporočil konkretni izid izbora.
9. Aretacije županov
Glede na obveščevalno delo, ki ga izvajajo politične oblasti, je bilo dogovorjeno, 
da se je pri aretacijah županov treba omejiti samo na očitno jasne primere ali tiste, 
pri katerih je krivda dokazana.
10. Dopolavoro v Kočevju
Ekscelenca poveljnik je uslišal prošnjo, da smejo vanj zahajati tudi slovenski 
ljudje, čeprav je poslopje sestavni del postojanke.
Poveljnik posadke mora poskrbeti za potrebne previdnostne ukrepe, da zlonamer­
ni ne bi mogli delovati ne sami ne v sodelovanju z zunanjimi elementi, na škodo naših 
enot.
11. Osebna izkaznica
V. k. je opozoril, da se ne gre pretirano zanašati na njihovo verodostojnost, kajti 
na občinah so uslužbenci, ki imajo le malo pomislekov in ki sodelujejo pri ponareja­
nju.
12. Izginotje treh slovenskih uslužbencev družbe »Emona« (Kočevje)
V. k. je sporočil, da treh slovenskih uslužbencev družbe »Emona«, ki so pred nekaj 
dnevi skrivnostno izginili, še vedno niso našli.
Ekscelenca poveljnik je zatrdil, da je že poskrbel za iskanje in da bo ukazal, naj 
jih še odločneje iščejo naprej. 18
13. Zaplemba živil
Dogovorjeno je bilo, da se med očiščevalnimi akcijami s preiskavami prebivališč 
ne smejo pleniti živila in semena.
O morebitnih nenormalnih zalogah je treba obvestiti najbližjo postajo kr. finanč­
ne straže, da bo ukrepala.
14. Sabotažna dejanja pred izložbami trgovin
V. k. je sporočil, da bo raje naložil kritje škode na občino, kakor da bi kdaj pa kdaj 
izdal kakšno odredbo.
18 Poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet vrhovnemu štabu NOPOJ 1. maja 
1942 navaja, da so partizani (najbrž je to bil Dolenjski bataljon) 24. marca 1942 justificirali 
Walterja Vanninija, uradnika družbe »Emona«, člana GILL in Giovannija Beza, karabinjerja 
v civilu, ker sta kot italijanska špijona vohunila za partizani. (Zbornik NOV, VI/2, dok. 69.) Iz 
poročila poveljstva divizije »Isonzo« 25. aprila 1942, za katerega je dobilo podatke od nekega 
svojega zaupnika očividca, zvemo, da so partizani na Rdečem Kamnu usmrtili tri uslužbence 
»Emone«, in to poleg imenovanih tudi Alda Dobrilla iz Kopra. V poročilu je tudi opisana 
usmrtitev. Trupla je italijanska vojska našla 18. aprila, ko jo je na kraj pripeljal njen zaupnik. 
(Arhiv IZDG, f. 680/V it., poročilo pov. div. »Isonzo« št. 08/1677 tajno, dne 25. 4. 1942.)
319
15. Sedež poveljstva XI. armadnega zbora
Lastniki izpraznjenih trgovin so zaprosili za povračilo škode, trdeč, da so zdaj 
v negotovem finančnem položaju.
Ekscelenca poveljnik je v zvezi s tem dejal, da je treba urediti vprašanje in določiti 
vsaj ustrezno nagrado, ki bi jo do polovice pokrile vojaške, do polovice pa politične 
oblasti. Seveda gre za predlog, ki ga ekscelenca poveljnik lahko samo posreduje 
višjim vojaškim oblastem, kar bo storil, brž ko bo določen del bremena, ki ga bosta 
morali prevzeti obe administraciji.
POROČILO
»EMONA« - kmetijski nepremičninski zavod v Ljubljani - je nastala 30. novem­
bra 1941-XX na predlog ministrstva za zunanje zadeve, da bi zamenjala državo pri 
pomembni operaciji z mestnimi, kmetijskimi in gozdnimi nepremičninami drugorod- 
nih Nemcev, ki so se izseljevali iz Ljubljanske pokrajine. Približno 13.000 izseljencev 
je odšlo iz več kot 170 vasi, raztresenih po kočevskem, novomeškem in črnomaljskem 
okraju in »Emona« mora zdaj skrbeti za gospodarsko ocenitev kmetijskega in gozd­
nega območja pod svojo pristojnostjo, ki obsega okrog 50.000 hektarov.19
* ♦ *
Z višjimi navodili je bilo določeno, da je treba območje znova naseliti s slovenskim 
prebivalstvom, in tako je »Emona« od januarja opravila propagandno delo in izbrala 
okoli 5000 prošenj, med katerimi je bilo veliko beguncev iz nemške Slovenije, ki jim 
danes pomaga Rdeči križ.
Gre za to, da se spravi na ozemlje kmetijske in gozdne delavce, okoli 10.000 enot, 
s čimer se rešijo brezposelnosti, prvega razloga za nerede.
Operacije ponovnega naseljevanja so se začele 23. februarja 1942, potem pa so 
postale počasnejše zaradi neugodnega vremena, uvedbe posebne prepustnice in še 
zlasti zaradi aktivne nasprotne propagande. Kljub temu je bilo konec marca sklenje­
nih pogodb za okoli 800 domačij in posestev od 3000, toda večina družin zaradi težav 
gibanja v pokrajini in zaradi krajevnih razmer, ki bodo pozneje še pojasnjene, še ni 
prišla do svojega prebivališča.20
19 Potem ko sta se vladi fašistične Italije in nacistične Nemčije s pogodbo 31. avgusta 1941 
sporazumeli za izselitev Nemcev iz Ljubljanske in Reške pokrajine (okraj Čabar), so se 
v Rimu začela pogajanja za predajo oziroma nakup imetja nemških izseljencev. Ker italijan­
ska vlada ni pristala, da bi bilo to urejeno na meddržavni ravni, sta se morali angažirati dve 
družbi. Na nemški strani je to bila Nemška preselitvena družba (Deutsche Umsiedlungstre­
uhandgesellschaft), ki so jo nemški izseljenci pooblastili, da v njihovem imenu proda njihovo 
imetje, na italijanski strani pa nova družba »Emona«. Nalašč zato sta slednjo jeseni 1941, po 
nekem podatku 30. novembra 1941, ustanovili dve drugi družbi, in to Splošna anonimna 
družba za nepremičnine (Società Generale Immobilare Anonima) s sedežem v Rimu (v njej je 
imel dve tretjini delnic Vatikan) in Anonimna italijanska družba za celulozo (Società 
Nazionale Italiana Anonima Viscosa) s sedežem v Milanu; prva je dala dve tretjini in druga 
tretjino delnic. Družba »Emona« z začetno glavnico 30 milijonov lir je imela bolj značaj 
zavoda, ker ji ni šlo toliko za nakup in prodajo, temveč za nakup in uporabo imetja izseljenih 
Nemcev. Sedež »Emone« je bil v Rimu, nekateri uradi pa v Ljubljani in na Kočevskem. Ker je 
narodnoosvobodilni boj 1942. leta onemogočil ocenitev imetja, sta se »Emona« in omenjena 
nemška družba dogovorili za pavšalni znesek 127,400.000 lir. (Ferenc: Ljudska oblast na 
Slovenskem, 1, str. 321-327.)
20 Ker ni bilo mogoče v vojnem času pripeljati večjega števila italijanskih ljudi za ponovno 
poselitev Kočevske in obdelavo zemlje izseljenih Nemcev, sta civilna uprava in družba
320
Z odobritvijo visokega komisarja je »Emona« v tisku objavila številne olajšave,21 
ki se dajejo, da bi se pospešila operacija ponovnega naseljevanja, tako da bi bilo do 
zadnjega roka setve (15. maja) na kraju vse potrebno prebivalstvo in da bi se 
v največji meri opravila setev, neogibna dolžnost sedanjega časa, v interesu pokrajine 
in Italije.
Obenem je »Emona« izdelala programe in z učinkovitimi podjetji postavila na 
noge organizacijo za izkoriščanje lastnih gozdov, katerih obseg znaša okoli desetine 
pokrajine. Znano je, da slovenski lastniki ne sekajo gozdov kljub natančnim in 
ustreznim navodilom, med katere sodi komisarska odredba z dne 29. novembra 
1941,22 da bi se povečala proizvodnja lesa. Takšni so zaradi politične propagande in 
konservativnega gledanja na stvarne gospodarske dobrine. Tako bo prispevek, ki ga 
bo pokrajina dala velikim potrebam države, v veliki meri odvisen od del, ki jih bo 
vodila »Emona«.
Dobro je znano, da država nujno potrebuje les za celulozo (podjetju Torviscosa že 
primanjkuje surovin, za katere se je »Emona« obvezala); potreben je tudi gradbeni 
les, jelovina in bukovina.
Če bo poskrbljeno za neogibno zaščito, potrebno za miren potek del, bo »Emona« 
lahko zagotovila državi najmanj 200.000 kubičnih metrov lesa.
♦ * *
Organizacija dela v »Emoni« je urejena z osrednjim sedežem v Ljubljani, stran­
skim sedežem v Kočevju in 7 okrajnimi uradi v krajih Mahovnik, Draga, Kočevska 
Reka, Mozelj, Koprivnik, Stari Log in Črmošnjice. Šteje okrog 200 sodelavcev, med 
katerimi so kmetijski, gozdni in upravni tehniki. Do pred nekaj dnevi je dejavnost 
potekala po skrajno kapilarnih funkcijah, tehniki pa so delovali v najbolj odmaknje­
nih vaseh, ki so pod njihovim nadzorstvom.
Izdelan je bil zajeten kataster posestva, sestavljen iz 500 kart s 150.000 parcelami, 
in čakalo se je, da se stopi sneg, da bi se lahko lotili pregleda terena na deželi, 
opisovanja stanja kultur, določanja meja in izročanja zemlje najemnikom, da ne bi 
zamudili setve.
Postavljena je bila izredno učinkovita organizacija prevoznih sredstev s popolno 
delavnico za popravila v Kočevju, kjer bi se izvedla hitra razdelitev osebja, semena, 
orodja itd.
Najnovejši hudi dogodki, znani najvišjim oblastem, med njimi tisti v Smuki in na 
Trški Gori,23 vrhunec pa je bil potem dogodek v Topli Rebri (24. marca so izginili trije
»Emona« skušali pridobiti najemnike v Ljubljanski pokrajini. Brž po izselitvi Nemcev je 
Grazioli 28. januarja 1942 objavil razglas, naj se tisti, ki bi radi najeli, pridobili ali upravljali 
trgovine, obrtne delavnice in opravljali javna dela v tistih krajih, ki so jih zapustili Nemci, do 
15. februarja 1942 prijavijo na ustreznih obrazcih pri okrajnih glavarstvih Novo mesto in 
Črnomelj ali pri uradih »Emone« na Kočevskem. Časnik »Slovenec« je nato nekaj člankov 
posvetil ponovni naselitvi Kočevske. 21. januarja 1942 je Grazioli ustanovil komisijo za 
ponovno poselitev Kočevske, ki jo je vodil predsednik Ciro Moseri. Ponovna poselitev, ki se je 
začela 27. februarja 1942, je tekla dobro in je družba »Emona« do začetka maja 1942 sklenila 
že 1346 pogodb. Nato je narodnoosvobodilni boj popolnoma ustavil prijavljanje interesentov. 
(Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 323-327.)
21 Glej Slovenec 24. 3. 1942 s člankom »Zopetna naselitev ozemlja, ki so ga zapustili ,Nemci“«, 
v katerem so bili navedeni tudi pogoji: oddaja določenih količin žita in krompirja z že 
posejanih njiv, in to različno za vsakega od šestih »Emoninih okrajev«.
22 Visoki komisar Grazioli je 26. novembra 1941 izdal »odredbo št. 164 za proizvodnjo lesa in za 
izvoz drv«. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 96, dne 29. 11. 1941.)
23 V noči na 18. marec so partizani Dolenjskega bataljona odpeljali iz hlevov družbe »Emona« 
na Smuki pet volov. Ko so tja prispeli karabinjerji iz Starega Loga, so jih partizani
21 - Fašisti 321
italijanski in dva slovenska tehnika, ne da bi pozneje izpeljano iskanje dalo kakšen 
rezultat),24 so seveda takoj vsilili korenito spremembo programov in sprejetje var­
nostnih ukrepov, ki so v popolnem nasprotju z doslej opisanimi delovnimi zahtevami.
Kaže, da je ta položaj mogoče neposredno povezati z ukinitvijo oddaljenih 
vojaških posadk, kajti v tesni zvezi s časom in krajem teh umikov posadk postajajo 
oborožene uporniške tolpe številnejše, močnejše in napadalnejše.
Ljudje v uniformi napadajo pri belem dnevu. Na več točkah so opazili skupine 
oboroženih mož, ki so se redno urile v streljanju in ki so imele slovesne obrede pri 
dviganju zastave.
Iz raznih vasi so sporočili, da mladi nenadoma odhajajo in se ne vračajo, da na 
ukaze, ki ustrezajo nezakoniti obliki novačenja, krepijo vrste upornikov, ki so baje 
obilo oboroženi s puškomitraljezi in drugim najnovejšim orožjem.
Utemeljena je trditev, da teče velik promet čez hrvaško mejo, kjer je nadzorstvo 
na prehodih očitno premalo učinkovito, da bi moglo preprečiti gibanje ljudi in orožja.
♦ * *
Zaradi tako napetega položaja je »Emona«, v skrbi za življenje svojih sodelavcev 
in imetje, ki ga upravlja, morala začasno zapustiti okrajne urade v Mozlju, Starem 
Logu, Koprivniku in Kočevski Reki; morala je zbrati živino (okoli 2.200 glav govedi) 
v vaseh ob cestah, ki povezujejo sedež okrajnih uradov s središčem v Kočevju: ta 
ukrep je začasnega značaja, saj ne bo mogoče zdržati zaradi pomanjkanja krme, ki je 
ostala v oddaljenih hribovskih vaseh, kakor tudi zaradi hude nevarnosti, da v tolikšni 
koncentraciji živine izbruhne okužba itd.25 Po drugi strani niti taki ukrepi ne rešijo 
živine pred rekvizicijo upornikov, ki potrebujejo hrano, kot to dokazuje tatvina 
v Dolgi vasi (3km od Kočevja), ki se je pripetila ponoči 29. t.m.26
Razdeljevanje zemlje je ustavljeno; operacija ponovnega naseljevanja je zdaj le 
navidezna; dela v gozdovih niso izvedljiva.
Torej so nujni ukrepi, ki bi bili na primer v tem, da bi obnovili oddaljene vojaške 
posadke, ki so že obstajale, da bi uvedli nove posadke, povezane s karabinjerskimi 
postajami v posebno prikladnih krajih, vse to pa z namenom, da se naredi čimgostejša 
mreža nadzora.
Okrepiti bi se morala budnost na mejni črti s Hrvaško, ki teži proti delovnim 
conam »Emone«, patruljirati bi bilo treba po cestah med posameznimi posadkami, da 
bi bilo mogoče takoj ukrepati v nujnih primerih itd.
obstreljevali in ranili karabinjerja in prevajalca. Nato je kraj neuspešno preiskal še vod iz 1. 
grenadirskega polka. (Arhiv RSNZ, 2043-ZA, inv. 237, poročilo karab. čete Kočevje 18. 3. 
1942.) Dne 20. marca 1942 je okrajni glavar iz Novega mesta dr. Ottone Griselli poročal, da je 
prejšnji dan prišla na Trško Goro pri Novem mestu skupina okrog 30 partizanov, obkolila 
cerkev in prisilila ljudi, da so poslušali proglas Osvobodilne fronte, ki ga je baje prebral bivši 
orožnik Drago Florjančič. Zvečer istega dne je bila pri Otočcu napadena štiričlanska 
karabinjerska patrulja in lahko ranjen karabinjer. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/IV Grisellijevo 
poročilo 20. 3. 1942; poročilo karab. čete Novo mesto 20. 3. 1942.)
24 Glej op. 18.
25 Potem ko so partizanske enote iz Emoninih hlevov na Kočevskem odpeljale nekaj živine, je 
vodstvo »Emone« 2. maja izdelalo načrt za odvoz večine živine s Kočevskega, in to v Italijo, 
na Primorsko in v Ljubljano. V Italijo (Alessandria, Brescia, Imola, Piacenza) je odpeljala 542 
glav, v Sežano 72 glav in Ljubljano 329 glav. Partizanske enote in aktivisti OF so odpeljali iz 
Emoninih hlevov okoli 550 glav živine. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 
325-326.)
26 V noči na 29. marec 1942 so partizani iz hlevov italijanske družbe »Emona« v Dolgi vasi pri 
Kočevju odpeljali nekaj glav goveje živine, vendar so na cesti Kočevje-Morava naleteli na 
cestno zaporo, prišlo je do streljanja in so tam pustili 2 kravi. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/IV it.) 
Dne 11. maja so partizani odondot odpeljali 205 glav živine.
322
Glede na to, da ima »Emona« teleksno zvezo med Ljubljano in Kočevjem, bi bilo 
mogoče uvesti šifro za takojšen prenos novic in prošenj za posredovanje v nujnih 
primerih.
In naposled, treba bi bilo določiti oboroženo spremstvo za vozila, ki prevažajo 
ljudi in blago, zagotoviti bi bilo treba stalno navzočnost sodelavcev »Emone« v pro­
storih posadk.
Čast nam je priložiti zemljevid pokrajine, ki so ga izdelali v »Emoni« in na 
katerem so označene najpomembnejše točke, potrebne za proučitev položaja in 
sprejem ukrepov. 27 Popolnoma smo vam na voljo v prid najširšega in prisrčnega 
sodelovanja, ki naj poteka v skladu z dvojnim ciljem, skrbjo za ugled in nacionalni 
interes.
Za t. p.
NAČELNIK URADA ZA OPERACIJE 
-stotnik C. Mortarotti-
Dok. 66
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora 
s poveljnikom 2. armade 12. 4. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
TOČKE ZA OBRAVNAVO Z EKSCELENCO ROATTO NA SESTANKU DANES, 
12. APRILA 1942/XX
1. Sestanek z visokim komisarjem dne 8.:* 1 2
- posadke (poročilo družbe »Emona«)3
- zaprtje meje med Slovenijo in Hrvaško
- nenadne preiskave
- zasliševanja političnih aretirancev
- odredba v svarilo prebivalstva (da se zavrejo napadi)
2. Obisk nemškega generala v četrtek popoldne 4
3. Najnovejše očiščevalne akcije:
- cona Mirna Peč
- cona Kočevje
4. Poročilo Kidrič (napad na karabinjerja in pobeg ženske z ginekološke klinike)5
5. Družine podčastnikov: Poveljstvo a.z. je vedno izražalo nasprotno stališče, vendar 
je sedaj poveljstvo armade dovolilo dvema maršaloma do 31. maja.
27 Zemljevida ni v prilogi.
1 NAW, T-821, R-271, p. 321-322. Zapisnika s sestanka nisem našel.
2 Glej dok. 65.
3 General Robotti je v pismu 2. armadi priložil poročilo družbe »Emona« (glej dok. 65) in dodal, 
da to pismo razkriva, »da to podjetje skuša podrediti vojsko svojim interesom, to pa 
z ustanavljanjem nadvse številnih posadk, oboroženih spremstev itd., za kar so sile armadne­
ga zbora med drugim nezadostne.«
4 Iz virov, ki so mi na voljo, nisem mogel ugotoviti, kateri nemški general je takrat obiskal 
Ljubljano.
5 Glej dok. 65, op. 17.
323
Dok. 67
Točke za obravnavo poveljnika XI. armadnega zbora 
na sestanku v Trebnjem 20. 4. 1942.1
TOČKE ZA OBRAVNAVO NA SESTANKU V TREBNJEM (20. 4. 42)
1. Potreba po boljšem urjenju posameznika, zlasti med očiščevalnimi akcijami, 
med katerimi mora vsaka enota napredovati s popolnimi varnostnimi ukrepi.
Samo z zgoraj navedenimi ukrepi se bodo mogli doseči dobri rezultati v zasle­
dovanju in morda v obkoljevanju.
Borbenost je dobra; toda skrb za rešitev vojakovega življenja še ni prišla 
daleč.
2. Še vedno je preveč razkritih, aretiranih in sojenih krivcev. Ko se vpričo naših 
padlih ujamejo uporniki in se ugotovi, da so res uporniki, se pravi, da so 
oboroženi, si je zaman delati utvare, da se jih bo dalo pripraviti do tega, da bodo 
govorili. Nemudoma naj se postrelijo. Govorim o moških.
Vedno je treba rešiti ženske in otroke, čeprav jih najdemo v sumljivih hišah.
DOGODEK Z DANIONIJEM1 2
3. Vprašanje oklepnih avtomobilov:
Šest mesecev je že tega, kar sem ukazal, da nobena kolona tovornjakov ne sme 
naprej, če ni pred njo oklepno vozilo.
Črnosrajčniki v Trebnjem tega niso storili. Preiskava.
4. Varovanje skrivnosti: telefonski pogovori - nešifrirani telefonski pogovori (kre­
tenska naivnost).
5. Omeniti navodila za propagando na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju (branje 
okrožnice).3
6. Pretirano kopičenje očiščevalnih akcij:
(v povezavi s pomanjkanjem sil).
Tudi pri tej dejavnosti je treba imeti metodo. Preveč so časovno narazen, da 
bi bile lahko pametno vodene (s tem ne mislim reči, da je treba zmanjšati 
napadalnost).
7. Napadi na karabinjerske in financarske postaje:
Vse več jih bo, ker je na postajah malo ljudi. Za vsako ceno jim je treba 
pomagati. Imeti je treba pogoste stike med posadkami in sedeži postaj.
1 NAW, T-821, R-271, p. 313-314. Zapisnika tega sestanka nisem našel. Iz navodil št. 02/3108 
op., o »varnostnih ukrepih«, ki jih je Robotti izdal 23. aprila 1942 (glej dok. 82, op. 12), je 
videti, da je bil sestanek v Trebnjem 20. aprila popoldne.
2 General Carlo Danioni je bil do srede junija 1942 poveljnik graničarjev v XI. armadnem zboru 
v Ljubljani. Prve tedne ali mesece 1942. leta je bil na Hrvatskem. Ne vem, na kakšen dogodek 
misli.
3 Propagandni urad v generalnem štabu kopenske vojske je 15. marca 1942 izdal tiskana (16 
strani malega formata) »navodila za propagando pri naših četah na jugoslovanskem ozemlju« 
(št. 505040), ki so jih morali prečitati vsi do četnih poveljstev. Poleg uvoda imajo še tale 
poglavja: »Bojujemo se na pravi in svoji fronti«, »Bojni cilji«, »Ali Rim ali Moskva«, 
»Sovražnik se bojuje proti italijanskemu ljudstvu« in »Popolna označba boja«. Primerek je 
v knjižnici IZDG. V navodilih piše tudi tole: »Zato je treba predvsem razložiti četam in jih 
končno odločno prepričati, da je njhova naloga, čeprav nehvaležna, nič manj zaslužna od 
tiste, ki jo imajo tovariši, ki se bojujejo v S(evemi) A(friki) in Rusiji. Treba jih je prepričati, da 
s tem, ko ovirajo upornike in zatirajo vsakršno sovražnost z neizprosno vztrajnostjo, odstra­
njujejo nevarnost, ki je zelo blizu domovini, in sodelujejo v boju za skupno zmago.«
324
8. Značilen današnji dogodek, ko je bilo uničeno 9 hiš: če ni mogoče opraviti vsega, 
je treba podreti najbližje, dan pozneje pa druge.4
Imena devetih, ki so osumljeni, da pripadajo tolpi, naj bodo za podlago vse do 
konca zaradi rušenja.
Reševati živila: do zadnjega grama moke in do zadnjega kančka krme.
9. Opozoriti vse enote, da so se uporniki prikazali v Ljubljani v nemških uniformah 
in pobili celo družino.5 Prav mogoče je, da bi bil kdo tudi v italijanski uniformi.
Odpreti oči, bodisi v enotah bodisi posamezno je treba ravnati, kot da smo 
v sovražni deželi.
V tej zvezi bo kmalu prišla okrožnica, s katero bom prepovedal nositi puško 
»po lovsko« in »v naročju«.6
10. Branje zadnjega odstavka z obveščevalnega lista št. 79.7
11. Nove posadke: takoj začeti dela, tako da bodo nemudoma pripravljene odbijati 
napade.
Zapomniti si, da je treba obvestiti visokega komisarja, da je za vsak primer 
treba vključiti v postojanke tudi stanovanje.
12. Železni živci - Dogodek v Metliki.8
4 V 2. grupo odredov se je 11. aprila 1942 vrinil ovaduh Jože Fatur iz Vira pri Stični in nato 16. 
aprila pobegnil od partizanov ter izdal 14 pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja v va­
seh Vir, Dobrava, Pristava, Podivančna Gorica, Studenec, Muljava ter tudi partizanski tabor 
v Bojanskem Borštu. Italijanska vojska iz Stične, Št. Vida in Trebnjega je 17. in 18. aprila 
izvedla ofenzivno operacijo, ki pa ni uspela, ker je partizanska zaseda na Medvedjeku 
napadla fašistično avtomobilsko kolono iz Trebnjega in ji prizadela 7 mrtvih in 7 ranjenih. 
Drugi dan je italijanska vojska, ki ji je bil za vodnika Fatur, napadla tabor v Bojanskem Borštu 
in imela pri tem padlega častnika in vojaka. General Robotti je nato 19. aprila ukazal požgati 
hiše tistih ljudi, ki jih je ovadil Fatur. »Zainteresirani visoki komisar je dal odobrenje za to 
akcijo. [...] Operacije morajo biti izvedene jutri zjutraj 20. aprila in morajo biti stroga kazen 
- za katero se je to poveljstvo sporazumelo s civilnimi oblastmi - za imetje upornikov, ki so 
krivi včerajšnjega uboja častnika in strojničarja kot posledice razvratnega napada,« beremo 
v povelju. Robotti je tudi odredil, da se območje Stična-Št. Vid-Dobrava za 20. april zjutraj 
razglasi za cono v nenormalnih razmerah. Represalijo so izvedli kljub prošnji stiškega opata, 
naj tega ne storijo. (Arhiv IZDG, f. 660/1 it., Robottijevo povelje, št. 02/2993 op. in brzojavka 
št. 02/2995 dne 19. 4. 1942; Zbornik NOV, VI/2, dok. 53, poročilo štaba 2. grupe odredov 22. 3. 
1942; Ferlež: Druga grupa odredov, str. 237-242.)
5 Najbrž misli na poboj Kukove družine 16. aprila 1942. Karabinjerji so poročali, da sta prišla 
dva človeka, ki sta se predstavila za policijska agenta, in v Podutiški ulici 51 s streh iz pištole 
usmrtila delavca Lenarta Kuka in njegovo ženo Evgenijo Kuk ter hudo ranila 23 let staro 
hčerko Vando, ki je drugi dan umrla. Sodili so, da se je to zgodilo zato, ker je bila družina 
»filoitalijanska«. (Arhiv IZDG, VK, f 3/V it., poročilo notr. karab. čete Ljubljana 16. 4. 
1942.)
6 Te okrožnice nisem našel v naših arhivih.
7 Tega lista nisem našel v naših arhivih.
8 Morda misli na pritožbe županstva občine Metlika - mesto z dne 11. aprila 1942 o splošnem 
streljanju italijanske posadke, ki včasih traja cele noči. (Arhiv IZDG, f. 144/11 it.)
325
Dok. 68
Zapisek s pogovora načelnika štaba XI. armadnega zbora 
z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino 23. 4.1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
POGOVOR, KI JE BIL DNE 23. APRILA MED NAČELNIKOM ŠTABA IN 
VISOKIM KOMISARJEM
Obravnavane so bile naslednje zadeve:
1. Visoki komisar je dobil novice, na podlagi katerih je bila ponoči zasnovana akcija 
v coni Lipoglava.1 2
V trenutku pogovora je akcija še trajala.
2. Potrdila se je preložitev začetka preiskav v Ljubljani za 24. ur.3
3. Umor v Horjulu: visokemu komisarju se je sporočilo, da umorjeni ni bil italijanski 
konfident, marveč je imel poslovne zveze s partizani. 4 Torej ni podlage za uresni­
čenje prvotne ideje, da uvedemo represalije. 5 Visoki komisar se je strinjal.
1 NAW, T-821, R-271, 319-320.
2 Premična skupina 2. polka divizije sardinskih grenadirjev pod poveljstvom poveljnika polka, 
polkovnika Tomassa Latinija je 23. aprila 1942 napravila ofenzivno operacijo na Pugled. Tam 
tisti čas ni bilo partizanov; 2. grupa odredov je bila na Kremenjeku. (NAW, T-821, R-216, 
povelje pov. div. sard, gren., št. 6664 op., dne 22. 4. 1942, Latinijevo poročilo, št. 836 op., dne 
23. 4. 1942.)
3 Italijanski okupator je - kot kaže na Roattovo pobudo - za konec aprila 1942 pripravil novo, 
vendar manjšo racijo, v kateri bi naj prijeli predvsem vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja. 
Izvedla jo je vojska s pomočjo policijskih sil na povelje poveljnika divizije sardinskih 
grenadirjev, generala Orlanda z dne 16. aprila 1942. V dneh od 26. do 30. aprila so preverili 
2108 oseb in jih tudi nekaj aretirali, vendar nikogar iz vodstva narodnoosvobodilnega 
gibanja. (Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani, str. 198-201).
4 Misli morda na Janeza Erbežnika, trgovca in posestnika iz Zaklanca 6, ki je bil ustreljen na 
cesti blizu Horjula 21. aprila 1942.
5 General Roatta je že kmalu po svojem nastopu kot poveljnik 2. armade 3. februarja 1942 pisal 
visokemu komisarju Grazioliju, da so partizani med 4. in 29. januarjem 1942 v Ljubljanski 
pokrajini izvedli tri napade na izvidniške patrulje, pet napadov na osamljene vojake, od 
katerih so bili štirje ubiti, napad na karabinjersko postajo Turjak, dva napada na vojaška 
poslopja. Povedal je, da je treba zatreti to zločinsko dejavnost in nadaljeval: »Zato Vas 
vprašam, ekscelenca, ali ne sodite, da bi bilo možno uporabiti, ob predhodnem obvestilu, 
ukrep avtomatične represalije, kot je ustrelitev določenega števila obtoženih komunističnih 
upornikov za vsakega vojaka, ki bi bil zavratno obvladan, s pogojem da se ne bi izsledili 
storilci.« (Arhiv IZDG, VK, f. 2/XII it., Roattovo pismo, št. 1650 tajno, dne 3. 2. 1942.) 
Visoki komisar Grazioli in general Robotti sta 24. aprila 1942 razglasila sklep, da bodo 
italijanske oblasti od tega dne dalje »za vsak umor ali poskus umora zoper pripadnike 
oboroženih sil, policijskega zbora ali državnih oblasti, italijanske državljane ali slovenske 
civilne osebe, ki kakorkoli zvesto sodelujejo z oblastmi in se pokoravajo njihovim ukazom, 
kakor tudi zoper državljane drugih, zavezniških ali prijateljskih držav,« po možnosti na 
kraju napadov ustrelile osebe, za katere so ugotovile, da so pristaši komunizma ali podpirajo 
protiokupatorsko delovanje, če v 48. urah ne bodo ugotovile pravih storilcev. Ta ukrep 
o talcih sta Grazioli in Robotti dala objaviti na lepakih. (Zbornik NOV, VI/2, dok. 168; 
Slovenec 25. 4. 1942.) Dne 6. maja 1942 sta Grazioli in Robotti ta ukrep razširila še za primere 
nasilniških in sabotažnih dejanj in za ugrabitve oseb, če jih ugrabitelji ne izpustijo v 48. urah. 
(Slovenec 9. 5. 1942) Po teh razglasih je italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini po 
dosedaj znanih podatkih ustrelil 21 skupin s 145 talci.
326
4. Pomor v Ponovi vasi: na predlog za represalije za pomor šestih oseb iz družine 
konfidenta Jakopina6 in za izvedbo samih represalij je visoki komisar odgovoril, 
da vojaške oblasti to lahko izvedejo, če tako mislijo, da pa se to ne bo objavilo 
z razglasom, kajti pomor se je pripetil prej, kot je začela veljati odredba, ki uvaja 
represalije.
Načelnik štaba je vzel na znanje tako razlago.
5. Visokemu komisarju se je predstavila potreba, da se tisti, ki jih aretira obmejna 
milica, ker so sodelovali v dejavnosti upornikov, takoj izročijo vojaškim oblastem 
zaradi tega, da se nemudoma izkoristijo v obveščevalne namene. Kar zadeva 
aretirance iz Kočevja,7 je visoki komisar zagotovil, da bo v zahtevanem smislu 
takoj izdal navodila pristojnim policijskim oblastem.
6. Visoki komisar je navedel nekaj pritožb nad preiskavami.
Načelnik štaba je zagotovil, da bodo prej izdani ukazi znova potrjeni.
O posebnem primeru ljubljanske tiskarne, od koder so bili odneseni sedlo in
živila, je bilo takoj obveščeno poveljstvo grenadirske divizije.
Dok. 69
Pregled obravnavanih zadev s sestanka načelnika štaba
XI. armadnega zbora s predstavnikom visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino 29. 4. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
ZADEVE, KI JIH JE NAČELNIK ŠTABA XI. A. Z. NA POGOVORU DNE 
29. APRILA 1942-XX OB 9.30 URI OBRAVNAVAL S PREDSTAVNIKOM 
VISOKEGA KOMISARJA ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
1. Načelnik štaba se je sestal z načelnikom kabineta visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino,* 1 2 ker je bil visoki komisar eksc. Grazioli odsoten. Sporočil je, 
da bodo vojaške oblasti razglasile ozemlje južno od Ribnice za cono v nenormalnem 
položaju. 3
6 Karabinjerska tenenca Višnja Gora je 22. aprila 1942 poročala, da so prejšnjo noč partizani 
ubili v Ponovi vasi pri Grosupljem celo Jakopinovo družino, in to očeta Jožeta, mater 
Marjeto, sinove Jožeta (18 let), Venčeslava (10 let) in Štefana (9 let) ter hčerko Ano (17 let). 
(Arhiv IZDG, VK, f. 3/V it.; poročilo karab. ten. Višnja Gora 16. 4. 1942, Graziolijeva 
brzojavka v Rim, št. 8871, dne 17. 4. 1942.)
7 Italijanska vojska (1. grenadirski polk) v Kočevju je prek svojega zaupnika zvedela za 
skrivališče rudarja Karla Ahaca in ga 27. aprila 1942 ulovila pri pokopališču v Stari Cerkvi. 
Ko je preiskovala okolico, ji je neka ženska pokazala kraj, kjer je nato aretirala sekretarja 
okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF Kočevje, profesorja Jožeta Šeška in dva 
njegova sodelavca. Šeška je nato italijanski okupator 11. maja 1942 ustrelil v Ljubljani kot 
talca. Po vojni so ga odlikovali z redom narodnega heroja. (Arhiv IZDG, f. 208 it., poročilo 
pov. 1. gren. polka, št. 2183 op., dne 29. 4. 1942.) Karla Ahaca je okupator ustrelil kot talca 15. 
maja 1942.
1 NAW, T-821, R-271, p. 312. Zapisnika s tega sestanka nisem našel.
2 Načelnik XI. a. z. je bil polkovnik Annibale Gallo, načelnik kabineta visokega komisarja za 
Ljubljansko pokrajino pa dr. Edoardo Bisia. Visoki komisar Grazioli je bil tisti dan na 
sestanku, ki ga je imel Mussolini s prefekti v Beneški palači v Rimu.
3 Del Šercerjevega bataljona in Južnodolenjski bataljon Notranjskega odreda sta v drugi
327
Ni povedal, kakšne so natančne meje omenjene cone.
2. Podano je bilo sporočilo o novem napadu na vojaški transport v coni Radohove 
vasi, pri čemer so bili ranjeni 4 vojaki, eden izmed njih hudo.
Vojaške oblasti predlagajo ustrelitev 2 komunistov po določilih zadnje odredbe. 
Načelnik kabineta ni imel nobene pripombe. * 4
3. Podano je bilo sporočilo o očiščevalnih operacijah, ki jih vojaške oblasti 
nameravajo izpeljati danes popoldne v coni Šiške.5 Nobenega nasprotovanja s strani 
visokega komisariata.
Dok. 70
Pregled obravnavanih zadev s sestanka poveljnika 
XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za Ljubljansko 
pokrajino 30. 4. 1942.1
ZADEVE, KI SO BILE OBRAVNAVANE NA SESTANKU DNE 30. APRILA NA 
VISOKEM KOMISARIATU. NAVZOČI SO BILI VISOKI KOMISAR, 
EKSCELENCA ROBOTTI, GENERAL ORLANDO, KVESTOR, ZVEZNI TAJNIK, 
NAČELNIK ŠTABA XI. A. Z. IN POVELJNIK SKUPINE KARABINJERJEV 
»MILANO«.
1. Patruljiranje po mestu
Kvestor je sporočil, da je bilo treba okrepiti patruljno službo, vendar s sredstvi, ki 
jih ima na voljo, ni mogel izpeljati nadzora nad vsem mestom. Zato je moral vojaškim 
oblastem prepustiti nekatere obrobne četrti.
Zvezni tajnik je sporočil, da lahko dà na voljo 60 uniformiranih fašistov za pomoč 
tej službi.
polovici aprila 1942 ustvarila nemirne razmere in sta visoki komisar Grazioli in general 
Robotti 30. aprila za to območje razglasila nenormalne razmere. Potem ko je vojska že 
18. marca umaknila nekaj posadk v Kočevje, se je 20. marca iz Drage umaknila karabinjerska 
posadka, 29. aprila pa zaradi novice, da namerava okrog tisoč hrvaških partizanov vdreti 
v Ljubljansko pokrajino, karabinjerske, financarske in miličniške posadke iz Petrine, Kužlja 
in Banjaloke. Osamljena hrvaška orožniška in financarska posadka v Brodu na Kolpi se je 
predala partizanom in Narodni zaščiti 30. aprila 1942. (Ferenc: Ljudska oblast na Sloven­
skem, 1, str. 108-118.)
4 Ker so partizani 2. grupe odredov v noči na 26. april 1942 pri Radohovi vasi na Dolenjskem 
obstreljevali vojaški vlak in pri tem ubili dva vojaka in štiri ranili, sta visoki komisar Grazioli 
in general Robotti ukazala, naj tam 28. aprila 1942 ustrelijo 6 talcev. Tri so pripeljali iz 
ljubljanskih in tri iz novomeških zaporov. To, prvo, ustrelitev talcev in tudi naslednje sta 
Grazioli in Robotti razglasila z letakom in z objavo v časnikih, ko sta navedla le število talcev, 
brez njihovih imen. (Zbornik NOV, VI/2, dok. 164.) V noči na 29. april je močnejša patrulja iz 
2. grupe odredov pri Radohovi vasi ponovno streljala na vlak in ranila 4 vojake, zato sta 
Grazioli in Robotti sklenila, da iz maščevanja dasta ustreliti dva talca; to sta bila Ernest 
Eypper in Mirko Gašperlin. (ZA CK ZKS, it. grad., Robottijevo pismo Grazioliju št. 02/3382, 
dne 30. 4. 1942; poročilo karab. skup. Ljubljana 1. 5. 1942.) Glej dok, 70, op. 4.
5 Gre za manjšo okupatorjevo racijo v Ljubljani od 26. do 30. aprila 1942 (glej dok. 68, op. 3 ), 
ki je 29. aprila popoldne še posebej zajela železniško postajo Šiška.
1 NAW, T-821, R-271, p. 303-307. Ta zapis je poveljstvo XI. armadnega zbora 2. maja 1942 
poslalo poveljstvu 2. armade.
328
Sklenjeno je bilo, da se podredijo kvesturi, ki bo tako okrepljena opustila obrobne 
četrti, ki so prešle pod nadzorstvo vojaških oblasti. Šiško bo še naprej nadzorovala 
kvestura. Za preostale obrobne četrti bo poskrbela grenadirska divizija.2
2. Povračilna akcija za napade na transporte
Eksc. Robotti je pojasnil, da se je o tem pogovarjal z eksc. Roatto in da omenjena 
eksc. meni, da takšna dejanja, kot so napadi na transporte, lahko prej veljajo za vojna 
dejanja kakor za razbojniška dejanja, da torej niso kazniva v smislu odredbe.3
Eksc. Grazioli je izjavil, da je duce popolnoma potrdil črko in duhà odredbe in da 
je v primeru napada na transport po njegovem treba izvajati določbe omenjene 
odredbe.
Zatrdil je, da poslej ne bo mogoče ne zmanjšati ne ukiniti naše povračilne akcije, 
še več, da jo bo treba okrepiti, če smo že na tej poti.
Dobesedno je rekel: »Če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, jih bom postrelil 
jaz.«
Izročen mu je bil list št. 02/3382 z dne 30. aprila, ki poroča, da bosta 1. maja 
ustreljena dva posameznika, zanesljivo kriva prevratne dejavnosti. V. k. je nemudo­
ma ukazal, naj kvestura da za usmrtitev na voljo Eypperja. 4
Zahteval je tudi, da mu posredujejo osebne podatke in obtožbe za šesterico, ki je 
bila ustreljena 29. aprila. 5
3. Eksc. Robotti je spregovoril o tem, da bo treba zaščititi mlade ljudi, ki nočejo 
v tolpe ali so iz njih ušli. Dejal je, da se je obrnilo na vojsko, da bi jih sprva zbirala 
v Gonarsu. Vendar morajo problem rešiti politične oblasti in določiti dokončen kraj 
njihove internacije. V. k. je zagotovil, da se bo pozanimal za to zadevo.
4. Eksc. Robotti je na kratko povzel pogovor, ki ga je imel z ljubljanskim 
županom, 6 in sporočil, da namerava slednji zaprositi v. k. za dovoljenje za sestavo 
oborožene milice iz slovenskih ljudi.
Eksc. Robotti je dejal, da nasprotuje takšnemu dovoljenju.
V. k. je izjavil, da je takšno dovoljenje nedopustno iz prestižnih razlogov. Vseka­
kor bo sprejel župana, prosil bo za seznam ljudi, ki bi radi stopili pod orožje, pri tem
2 Gre za varnostne ukrepe, ki so jih italijanske oblasti uvedle za delavski praznik 1. maj in po 
novicah, da je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo v Ljubljani sklenilo izvesti 
»široko demonstrativno akcijo« in da se nameravajo partizani z območja Novega mesta 
približati Ljubljani ter oditi na Gorenjsko. (Arhiv IZDG, f. 661a/VII, sporočilo pov. div. sard, 
gren. 2114/i/MS dne 24. 4. 1942, sporočilo pov, sard. gren. 6776 op., 24. 4. 1942, sporočilo pov. 
11. arm. zbora 01/3199 in 02/3200 dne 25. 4. 1942; pismo vis. kom. za Lj. pokr. 716/6 zaup., 25. 
4. 1942, povelje div. sard. gren. 6843 op. 26. 4. 1942, sporočilo pov. div. sard. gren. 6842 op. 26. 
4. 1942, povelje div. sard. gren. 7118 op. 30. 4. 1942.)
3 Glej dok. 68, op. 5.
4 Člana Vamostnoobveščevalne službe OF Ernesta Eyppra je italijanska policija aretirala po 
izdaji 20. marca 1942 na ulici v Ljubljani skupaj z Zdenko Kidrič in dvema spremljevalcema 
(glej dok. 65, op. 17). Eyppra je italijanski okupator ustrelil 1. maja 1942 v Ljubljani skupaj 
z Mirkom Gašperlinom. Po vojni so Eyppra odlikovali z redom narodnega heroja.
5 Šest talcev ni bilo ustreljenih 20., temveč 28. aprila 1942 pri Radohovi vasi. Glej dok. 69, op. 4. 
General Robotti je po tem sestanku poslal poveljstvu 2. armade tole brzojavko: »02/3399. 
Sklicujem se na današnje sporočilo v. e. glede represalij proti političnim atentatom. Danes 
zvečer sem se pogovarjal glede tega z eksc. Graziolijem, ki se je danes vrnil iz Rima, in je 
poročal, da je duce v celoti potrdil ukrep. Eksc. Grazioli meni, da ni ustrezno uporabljati 
omejitvenih meril niti v primerih napadenih vlakov iz zased, temveč moramo odločno 
nadaljevati pot, po kateri smo krenili. Zato bo jutri v Ljubljani ustrelitev, ki jo predvideva 
divizija »Granatieri«. Soglašam, glede na razmere, z zamislijo o uporabi represalij tudi 
v znanem primeru, tudi zato, da ne bi zbujali občutka spoznanja zmote o začrtani pravični 
strogosti, spoznanja zmote, ki bi ga lahko imeli za slabost.« (ZA CK ZKS, it. gradivo.)
6 To je bil dr. Juro Adlešič, ki je konec maja 1942 odstopil in ga je 2. junija 1942 nasledil general 
Leon Rupnik. Adlešičevega predloga še nisem našel.
329
pa si bo prizadeval, da bi pridobil nekaj časa, kajti iz trenutnih razlogov je treba 
obzirno ravnati s katoliško stranko.
5. Sekanje gozdov
Eksc. Robotti je prosil, naj se hitro sprejmejo izvršna navodila za sekanje gozdov 
ob cestah in železniških progah, kajti armada je davi že dala takšne ukaze.
V. k. je zagotovil, da je že dal navodila gozdni milici, s katero lahko vojaške 
oblasti sklenejo vse sporazume o tej zadevi.
6. Eksc. Robotti je dejal, da je treba narediti red pri zvonjenju v zvonikih, kajti že 
dvakrat so s tem zvočnim sredstvom onemogočili akcije enot. Uporniki so bili namreč 
na ta način opozorjeni in so se lahko pravi čas umaknili.
V. k. je zagotovil, da bo zahteval od škofa, naj omeji zvonjenje samo na verske 
funkcije, torej na določene ure v dnevu.
7. V. k. je prosil za novice o umiku iz Petrine, in sporočil, da uporniki požigajo 
vas.’
Seveda je v skrbeh za usodo drugih ljudi ob meji, vendar pa ga je pomirila izjava, 
da so se s strojnično četo vojske umaknili tudi taki ljudje, kakor tudi tisti del 
prebivalstva, ki se je čutil ogroženega in se je raje izselil.
Major Lombardi je dejal, da še ni dobil zanesljivih podatkov o požigu.
Eksc. Robotti je sporočil, da bo skrb nad mostom v Brodu na Kolpi prevzel V. a. z., 
in to na podlagi ukazov, ki jih je že dalo poveljstvo 2. armade.8
8. V. k. je bil obveščen, da je bilo za »cono v nenormalnem stanju« razglašeno 
ozemlje nekaj občin na Kočevskem.9
V. k. je priporočil, naj se, kot je le mogoče, omeji čas takšnih ukrepov, ki ustavljajo 
civilno življenje v tistih krajih.
9. V. k. je sporočil, da je prosil Rim za o. 1300 karabinjerjev, da bi lahko 
izoblikoval karabinjerske postojanke v vseh občinah, v katerih so posadke, to pa 
zato, da se prepreči streljanje županov in tajnikov (kot v Sv. Vidu),10 ali da se prepreči 
kraja ali uničevanje živilskih nakaznic in dokumentov o štetju prebivalstva (kot 
v Fari)11 ali da se prepreči odnašanje radijskih sprejemnikov, zaplenjenih prebival­
stvu.
7 Glej dok. 69, op, 3. Umik italijanske posadke iz Petrine (načrt »Primavera« je predvideval, da 
ta posadka ostane) je precej vznemiril italijanska vojaška poveljstva in civilne oblasti. 
Poveljstvo 2. armade je kmalu ukazalo, naj vojska ponovno zasede ta kraj. Po podatkih, ki so 
nam na voljo, je italijanska vojska prišla v Brod na Kolpi šele 10. maja 1942, in to 1. bataljon 
23. pehotnega polka iz divizije »Isonzo« iz Črnomlja pod poveljstvom majorja Giovannija 
Cannata. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 114-115.)
8 Po umiku italijanske vojske iz Broda na Kolpi 20. januarja 1942 je tam ostala majhna posadka 
hrvaških orožnikov in financarjev, ki se je čutila zelo osamljena. Dne 30. aprila so štirje 
partizani Južnodolenjskega bataljona skupaj s krajevnimi pripadniki Narodne zaščite pri­
pravili posadko k predaji, potem ko so se za to že prej dogovorili z njenim poveljnikom. 
(Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, stran 115-118.)
9 Glej dok. 64, op. 7.
10 Dne 23. aprila 1942 je skupina partizanov iz Leteče proletarske patrulje pri Sv. Vidu nad 
Cerknico (zdaj Žilce) usmrtila župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in 
bivšega župana Valentina Strleta z Osredka pri Žilcah, člane Katoliške akcije, ker kljub 
opozorilu niso nehali snovati bele garde. (Franci Strle: Tomšičeva brigada. Uvodni del. 
Ljubljana 1980, str. 254.)
11 Bojna patrulja Južnodolenjskega bataljona je 24. aprila 1942 prišla v vas Fara ob Kolpi, 
uničila urad občinskega fašističnega komisarja Riccarda Sangiorgia in prostore Dopolavora, 
zaplenila 4 radijske aparate, pisno gradivo, zastave, iz bližnje vasi pa odpeljala in usmrtila 
komisarjevo priležnico in zaupnico Amalijo Tomažič. Komisarja pa patrulja ni dobila, ker je 
bil v Kočevju. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/V it., poročilo okraj. glav. Kočevje 27. 4. 1942, Slovenski 
poročevalec, III/18, 5. 5. 1942 in III/20, 20. 5. 1942, Zbornik NOV, VI/2, dok. 69 in 85; Anton 
Ožbolt: Dežela Petra Klepca. Ljubljana 1974, str. 229-230.)
330
10. Eksc. Robotti je sporočil, da namerava - če bodo dovoljevale razmere po 1. 
maju ali če bodo razmere prikladne za to - s četami, zbranimi v posadkah, po trezni 
presoji izvesti napade na cone, ki so najbolj okužene z uporniki. To pa zato, da se po 
eni strani dokaže, da ne spremljamo dogodkov pasivno, po drugi strani pa se 
onemogoči načrt, ki ga imajo uporniki, in sicer, da se zberejo v velikih tolpah in 
prebijejo pas okoli Ljubljane.
Sporočil je, da bo jutri poklical poveljnika grenadirske divizije in graničarjev in 
jima dal zadevna izvršna navodila.12
Dok. 71
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 8. 5. 1942 
o razmerah v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA ZAUPNO
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
Ljubljana, 8. maja 1942/XX
Urad: ZASEBNI SEKRETARIAT
Zadeva: Politično-vojaške razmere pokrajine
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
V vednost:
GENERALNI DIREKCIJI JV RIM
Ne žene me jalov in neprimeren duh medsebojnega obtoževanja, temveč mi je do 
natančne opredelitve dejstev, to pa v smislu, da bi bile izkušnje koristne za prihod­
nost. Zato sporočam naslednje:
1) Izvedba »načrta Primavera«, ukazanega s strani poveljstva 2. armade,2 o čemer 
sem poslal obvestili 476/7/ zaupno in 501/2/ zaupno z dne 20. in 24. marca t.i.,3 
je prinesla več kot neugodne rezultate, na katere sem opozoril v listih in jih 
ustno potrdil, in to:
a) Opustitev »gospodovanja« nad ozemljem, kar je prineslo nezmožnost var­
stva nad prebivalstvom, s tem pa ustavitev upravnega in gospodarskega 
življenja v več kot tretjini pokrajine. 4
12 Italijanska vojaška poveljstva so za 3. maj 1942 pripravila tri ofenzivne operacije. Prva je bila 
na Pugledu in Molniku, druga v Loškem Potoku in tretja med Ribnico in Kočevjem. Izvedle so 
jih enote divizije sardinskih grenadirjev brez posebnega uspeha.
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 2, f. II, arhiv IZDG, VK, f. 2/III, rokopis s črnilom, 
Zbornik NOV, VI/2, dok. 167; 3 1.
2 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
3 Glej dok. 63, op. 2 in 3.
4 Tretja grupa partizanskih odredov Slovenije je konec aprila 1942 začela z ofenzivo za 
osvoboditev Dolenjske in Notranjske. Osvobodilni pohod so enote Notranjskega odreda 
začele ob Kolpi in ga širile na sever, osvobodile vso Kočevsko, razen Kočevja, Loški Potok, 
Loško dolino in do 17. maja tudi ozemlje do predmestij Ljubljane. Enote Dolenjskega odreda 
so precejšnje dele Dolenjske osvobodile od 20. maja do začetka junija 1942. Po podatkih 
italijanskega okupatorja sta bili svobodni dve tretjini Ljubljanske pokrajine. Okupator je 
obdržal le mesta in postojanke ob železnicah. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1. str. 
93-238.)
331
b Posledica tega je bila široka možnost za upornike, da so dobili podporne 
točke v vaseh, zapuščenih zaradi počitka, preskrbe z živili in obveznega 
novačenja; poleg tega se tolpe skoraj nemoteno prosto gibljejo in imajo vse 
možnosti, da se povežejo v večje oddelke in se lotijo pomembnejših akcij.
c) Pobuda je prepuščena izključno »upornikom«, tako da lahko po mili volji 
izbirajo čas, kraj in način za akcijo zoper nas.
d) Znatno se je zmanjšal naš ugled in veliko je pomislekov o učinkovitosti in 
borbenosti naših enot.
2) Obrambne naprave, izpeljane na robu posadk in v samih poslopjih vojaških 
sedežev, tako v glavnem mestu kot v raznih središčh, so skoraj v vseh primerih 
povzročile izključno »defenzivno« zavest v vojski. Nenehna napetost, ki jo je 
povzročilo precenjevanje nasprotnika, je izzvala stanje živčnosti, ki se pogosto 
kaže na način, ki se nikakor ne ujema z duhom naših slavnih oboroženih sil.
3) Hrvaška meja, na katero sem večkrat opozoril vojaške oblasti, kot na primer 
z listom št. 117/M/I z dne 3. marca t.i.,5 je še vedno dejansko nezavarovana, ker 
jo stražijo izključno enote k. finančne straže in obmejne milice, ki sem jih 
poslal tja in jih s tem umaknil z nemške meje; gre za okoli 1000 mož na 160 km.
Ko je bilo sporočeno, da obstaja nevarnost, da se uporniki vtihotapijo 
s hrvaškega ozemlja, so bile najpomembnejše vojaške posadke nemudoma 
umaknjene v globini 30-40 km, s čimer so bile razkrite in postavljene v nevar­
nost majhne stranske enote karabinjerjev, financarjev in obmejne milice.
Vojaške oblasti so sporočile, da niso dobile zahtevanih sil (približno 5000 
mož), ki naj bi jih razporedile ob meji.
Uporniška jedra se kar naprej vtihotapljajo s hrvaškega ozemlja, ne da bi 
naletela na ovire za ozemlju te pokrajine, in polagoma bodo lahko predstavlja­
la vse večjo nevarnost in bodo motila naše enote.
4) Glede na to, da se je sprejeti »sistem« izkazal za napačnega in je povzročil 
znatne izgube, ga je treba spremeniti, ne da bi se čakalo na še večjo škodo. In 
sicer je treba:
a) Tolči po upornikih z njihovo »metodo«, se pravi z »gverilo«,6 ki naj jo vodijo 
gibčne in dobro oborožene enote, sposobne najmanj osem dni živeti v goz­
du, ne da bi jih skrbelo, kako se bodo vrnile v postojanko.
b) Povečati je treba število posadk, brez pretiranih sil, z namenom, da posta­
nejo gospodarji v kraju, postaviti je treba oporiščne točke za enote na 
pohodu, in oprostiti je treba funkcije »alarmnega zvonca« in obveščevalne 
centre.
5 Visoki komisar Grazioli je 3. marca 1942 poslal notranjemu ministrstvu prepis pisma, ki ga je 
poslal nekaterim organom glede varovanja meje in jih opozoril, da je treba nastopiti brez 
vsakega nekoristnega usmiljenja proti vsem, ki jo preidejo zlorabno. Notranjemu ministrstvu 
pa je poročal, da je meja Ljubljanske pokrajine z Nemčijo dolga 160km in s Hrvatsko 120km, 
da sta ob njej dva bataljona financarjev in 2 kohorti obmejnih miličnikov, s skupno močjo 
1145 častnikov in mož in 753 častniki in črnimi srajcami, njim je dodanih 348 policistov in 
karabinjerjev. Glede na gozdnata mejna območja te sile nikakor ne zadostujejo. Vojaške 
oblasti ne morejo oddeliti svojih sil za varovanje meje. Vsi ukrepi za očiščenje ozemlja 
upornikov so ničevi, dokler se lahko brez težav prekorači meja. Zato prosi za tretjo kohorto 
obmejne milice ali pa za občutno okrepitev ostalih dveh. (Arhiv IZDG, VK, f. 16/11 it., 
Graziolijevo poročilo, št. 117/M/I, dne 3. 3. 1942.) Dne 26. aprila je Grazioli ponovno pisal 
notranjemu ministrstvu, da so vojaške oblasti sicer dobile nalogo, naj zavarujejo hrvaško 
mejo, vendar trdijo, da za to nimajo sil. Zdaj jo varujeta le kraljeva finančna straža in 
obmejna milica (z okoli 800 mož na 160 km). Zato prosi za dodelitev 400 financarjev. (Arhiv 
IZDG, VK, f. 16/11 it., Graziolijevo pismo, št. 719/zaupno, 26. 4. 1942.)
6 Glej dok. 74, op. 3.
332
c) Ko se doseže stik z uporniki, se ga ne sme več izgubiti, dokler se popolnoma 
ne uničijo, nikakor pa se ne sme zadovoljiti z majhnimi uspehi, ki ne 
rešujejo položaja.
d) Utrditi je treba razmere na hrvaški meji, da se preprečijo nadaljnja vtiho- 
tapljanja, pognati jih je treba čez mejo in, če je mogoče, uničiti je treba 
jedra, ki pridejo na naše ozemlje.
Vsekakor je treba vzpostaviti črto, ki bo zaustavila taka vtihotapljanja.
* ♦ *
Sile XI. armadnega zbora, ki so sicer zdaj skrčene na okoli 40 tisoč mož, so skupaj 
s sedanjimi silami policije in okrepitvami, za katere je bilo sporočeno, da bodo 
poslane, lahko zadoščajo za ta cilj.
Vendar sta potrebni odločna zavzetost in svoboda akcije. Toda upoštevati je treba, 
da vojaške oblasti nimajo na voljo niti enega tanka ali oklepnika, takšna sredstva pa 
so potrebna za čuvanje prometnih zvez in za zaščito avtomobilskih kolon; pomanjk­
ljiva so tudi sredstva zveze, avtomatsko orožje in še posebej avtomobili.
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
Grazioli
Dok. 72
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora 10. 5. 1942.E
TOČKE, KI JIH BO EKSCELENCA POVELJNIK OBRAVNAVAL NA SESTANKU 
DANES, 10. MAJA, OB 17.00 URI
1. Nenehno odvzemanje sil - Pismo armadi s predlogi za skrčenje posadk.1 2 Pismo za 
bataljon rušilcev in za zahtevo po tankih.3
2. Dejavnost proti upornikom:
- navodila a. z. (1. 02/3625 z dne 7. maja)4
- opozorila iz zaupnih virov o dejavnosti, ki jo uporniki nameravajo razviti.
Svarilo.
- ukrepanje zoper železničarje, ki se upirajo delu.5
1 NAW, T-821, R-271, p. 287. Zapisnika s sestanka nisem našel.
2 Poveljnik XI. armadnega zbora, general Robotti, je 4. maja 1942 pisal poveljstvu 2. armade in 
povedal, da je v načrtu »Primavera« predvidel 12 stalnih posadk, vendar so se razmere 
spremenile z odhodom nekaterih enot in z že napovedanim odvzemom nadaljnjih enot. Za 
izboljšanje razmer potrebuje okrepitve v moštvu, najmanj 18 novih bataljonov, in tehniki, 
predvsem tanke. Če okrepitev ne bo, predlaga novi načrt, in to ukinitev 9 posadk, ki so jih 
aprila dodali k že omenjenim 12, ter konzerviranje postojank ob železnici. Po drugi inačici, ob 
še hujšem poslabšanju razmer, pa bi ohranili posadke le v Ljubljani, Novem mestu, Kočevju 
in Logatcu, od ostalih 8 bi konzervirali tiste v Borovnici, Velikih Laščah, Trebnjem in 
Grosupljem in bi imele samo nalogo varovati železnico, morali pa bi jih okrepiti. (Arhiv 
IZDG, f. 660/11 it., Robottijevo pismo 3525 op. dne 4. 5. 1942). Glej dok. 73.
3 Glej dok. 73, op. 3.
4 Tega lista nisem našel v naših arhivih.
5 V maju in juniju 1942 je bilo več primerov, da so delavci izostajali z dela, ker so se držali 
partizanskih opozoril, naj ne delajo več za okupatorja. Italijanski viri navajajo zlasti gozdne
333
3. Ukaz z dne 6. maja: razširitev povračilnih ukrepov od primerov umora ali poskusa 
umora tudi na teroristična in sabotažna dejanja kakršnekoli narave in na zločine 
zoper osebno svobodo.6
Do danes: dve akciji izvedeni, ena v teku?
4. Akcija v Dobrovi: Enote niso imele signalnih platen - ni bilo izkoriščeno mitralji- 
ranje iz letala.8
5. Načrt za obrambo ljubljanske posadke: jutri začeti novo študijo po merilih, 
o katerih govori priloženo pismo. 9
Načrti za obrambo preostalih posadk: naj bodo prilagojeni potrebi, da se prepreči ­
jo vdori znotraj posadk (5. kolona).
6. Aktivni podpolkovnik pehote Ciancabilla Fulvio (novi poveljnik 23. pehotnega 
polka).
7. Verjetna zamenjava grenadirske divizije.10
delavce, rudarje in usnjarje. Poveljstvo 11. armadnega zbora se je balo, da bi železničarji, ko 
bi prejeli plačo za maj, prekinili delo. Če bi se to zgodilo, je poveljstvo ukazalo, takoj zasesti 
kolodvor in postreliti vse, ki ne bi šli na delo ali bi ga zapustili. (NAW, T-821, R-60, sporočilo 
pov. XI. a. z. 02/4660 op. dne 1. 6. 1942.)
6 Glej dok. 68, op. 5.
’ Misli na ustrelitev 6 talcev v Radohovi vasi 28. aprila in 2 talcev v Ljubljani 1. maja 1942. Glej 
dok. 70, op. 4. Pripravljali so ustrelitev 10 talcev, ki je bila 11. maja v Ljubljani.
8 Italijanska vojska (2. polk divizije sardinskih grenadirjev) je 6. in 7. maja 1942 priredila 
ofenzivno operacijo proti partizanom v Polhograjskih Dolomitih, zlasti proti četi na Ključu. 
Ko so se enote po neuspešni operaciji 7. maja vračale v Ljubljano, jih je v Gabrju pri Dobrovi 
napadel oddelek Narodne zaščite iz Gabrja in sosednjih vasi. Zaradi dobro organiziranega 
streljanja po globini kolone je imela italijanska motorizirana enota hude izgube, saj je padlo 
33 vojakov, med njimi poveljnik polka, polkovnik Tomasso Latini, 68 jih je bilo hudo 
ranjenih, 14 pa laže. To je bila do takrat največja partizanska zmaga na Slovenskem. (Arhiv 
IZDG, poročili pov. div. sard. gren. 7608 op. 10. 5. 1942 in pov. 11. a. z. 05/2525 dne 14. 5. 
1942; Zbornik NOV, VI/2, dok. 171 in 175; Rudolf Hribemik-Svarun: Dolomiti v NOB. 
Ljubljana 1974, str. 134-144.)
9 Konec aprila 1942 je pri italijanskem okupatorju narasla bojazen za vdor partizanskih enot 
v mesto Ljubljana in za istočasni množični upor v mestu. Zato je poveljstvo XI. armadnega 
zbora 10. maja 1942 imenovalo posebno komisijo za proučevanje obrambnega sistema 
Ljubljane. Komisija je izdelala več študij. Dne 19. julija 1942 sta si obrambne naprave, zlasti 
utrjeni pas okrog mesta, ogledala generala Robotti in Roatta in kritizirala premajhno trdnost 
in silovitost obrambnih naprav. Na nekaterih vzvišenih krajih v mestu (npr. na gradu) so 
razmestili tudi topništvo, celò težko, ki je lahko streljalo na določene točke v mestu in bližnji 
okolici.
10 Ohranjeno je dopisovanje iz marca in maja 1942 o možni zamenjavi divizije sardinskih 
grenadirjev z drugo divizijo, npr. »Marche« ali »Murge« iz južnejših jugoslovanskih pokrajin. 
Vendar je divizija Ostala v Ljubljanski pokrajini do začetka septembra 1942.
334
r
Dok. 73
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora višjemu poveljstvu 
oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo 12. 5. 1942 o razmerah 
v Ljubljanski pokrajini.1
Zaupno
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, dne 12. maja 1942/XX
Urad za operacije 
Št. 02/3824 op.
ZADEVA: Razmere v Sloveniji
VIŠJEMU POVELJSTVU OBOROŽENIH SIL ZA SLOVENIJO IN DALMACIJO1 2
VOJAŠKA POŠTA 10
Neogibno se mi zdi povzeti razmere v Sloveniji, kakor jih vidim zdaj po naglem 
razvoju dogodkov, ki sem jih vedno vsakodnevno prikazal poveljstvu.
Treba je povedati, da je na čedalje večjo dejavnost upornikov na njihovo dinamič­
nost, ki napreduje z enakomerno hitrostjo, nekako že nekaj časa odgovarjalo zmanj­
ševanje potrebnih sil na druge odseke, to pa je nedvomno imelo posledice za naš ugled 
med slovenskim prebivalstvom, ki se - to ne bo nikoli dovolj poudarjeno - ukloni 
edinole sili, močnejši sili.
Od zased maloštevilnih /upornikov/, nastavljenih na robu gozda, od tega, da so se 
pred časom omejevali na to, da so nadlegovali kakšno patruljo ali kakšen avtomobil, 
ki je peljal mimo, smo postopoma prišli do dejanj, ki so na meji med gverilo in pravo 
vojno, do močnih napadov na naše kolone, čeprav so številne, do obleganja manjših 
posadk, do izsiljevanja predaje. Nekateri najnovejši dogodki so poleg tega dobili 
videz pravcate podvojitve suverenosti, kot na primer ustavitev avtobusov sredi 
belega dne in potem pregled dokumentov pri potnikih. Dogodki, ki niso imeli 
krvavega izida, so mogoče še hujši, ker gre za sramoto, za zgoraj omenjena vojna 
dejanja.
V to skupino zločinov sodijo nedavno zbiranje ljudi za tolpe in živine za logistične 
službe, izdajanje kazenskih odlokov, odlokov, ki prepovedujejo vlake in opravljanje 
trgovske dejavnosti itd. itd.
Dodati je treba dogodke, ki so čisto in okrutno razbojniški in ki navsezadnje 
škodujejo italijanskemu imenu (uboji žensk in pokoli celih družin z otroki vred, 
krivih tega, da ne sovražijo Italijanov, rušenje prebivališč italijanskih in nemških 
podložnikov, napadi na civilne avtomobile in avtobuse, osumljene, da služijo italijan­
skim koristim), dogodke, ki se v njih čuti značilna in prirojena krutost teh ljudi in 
dobro znani balkanski krvavi sadizem.
Ta krvava samopašnost upornikov v Sloveniji, upornikov, ki danes mrgolijo v vsej 
coni, ne bo dovolila še večjega zmanjševanja posadk od tistega, ki je bilo programsko
1 Arhiv IZDG, f. 661/III it., 51.
2 Poveljstvo 2. armade na Sušaku so 9. maja 1942 preimenovali v višje poveljstvo oboroženih 
sil Slovenija-Dalmacija (Comando Superiore Forze Armate Slovenia-Dalmazia) in uporab­
ljali kratico SUPERSLODA. Podredili so ga vrhovnemu poveljstvu italijanskih oboroženih 
sil. Čez nekaj časa (30. 6. 1942) so v oklepaju dodali: 2. armada. Po enem letu (1. 4. 1943) so 
ukinili to ime in ponovno uporabljali prejšnjega: 2. armada. Takrat so jo ponovno podredili 
generalnemu štabu kopenske vojske (SMRE).
335
načrtovano v mojem listu 02/3525 z dne 4. t.m.,3 če bo prišlo do napovedanega 
odhoda drugih enot. Še večje zmanjšanje posadk in posebnih služb (za zaščito 
železnic itd. itd.) bo sicer omogočilo bolj zanesljivo utrjevanje vojske, toda polagoma 
bo žal zmanjšalo naše možnosti za premike, ker bodo uporniki očitno zasedli zapuš­
čena območja, in bo pripomoglo k temu, da bo slika, ki sem jo prikazal, dobila še bolj 
zapleten videz.
Poseben značaj, ki ga dobivajo razmere - zaradi česar še posebej trpi naš ugled 
velike države - je tisti, ki nastaja zaradi pravno-socialnih pogojev te dežele, ki je 
postala italijanska pokrajina, in ki daje neuporniškim Slovencem prvine - in rekel bi, 
da upravičeno - za to, da zahtevajo zaščito življenja, imovine in nepremičnin tako kot 
v pomirjenih conah.
Takšno razmišljanje - ki je sicer plod navadne zdrave pameti - se tukaj čuti med 
vsemi, tudi med Slovenci, ki bi radi mimo živeli v okrilju naše domovine, in med 
nemškimi državljani (kot se mi zdi, ti še posebej vztrajajo pri tem), katerih gradovi in 
posestva se ropajo in podirajo, ker ni vedno mogoče - zlasti ne ponoči - prihiteti in 
braniti učinkovito in pravočasno.
* * *
Takšne razmere, o katerih dokaj jasno predstavo lahko po moje dà zgornja kratka 
sinteza, ki sicer ni popolna, je v tem trenutku mogoče odpraviti samo na en način: 
s povečanjem naših sil za toliko, za kolikor je treba (in to je veliko), da se zajamči 
življenje državljanov in državljanske službe ne le v krajih, v katere so za umikom 
naših čet prišli uporniki, temveč tudi v krajih, v katerih zaradi pomanjkanja časa ni 
bilo mogoče uvesti takšnih služb.
Prvi sem, ki se zaveda najrazličnejših težav, ki se utegnejo pojaviti pri tem 
povečanju sil. Toda misliti je treba, da je te težave mogoče premagati, kajti zdi se mi, 
da ni druge poti, razen če nočemo vdano prenašati položaja, ki ga spretno izrabljajo 
naši sovražniki, katerih propaganda razpihuje naše slabosti. Moje prepričanje o tem 
je odločno in neomajno. Ponavljam: druge poti ni.
Potemtakem se bodo dala uporabiti druga sredstva. Mogoče bo takrat, ko se bosta 
zmanjšali nadutost in borbenost upornikov, lahko učinkoviteje ukrepati s policijski­
mi operacijami v velikem slogu. Verjetno bo v prihodnosti mogoče računati s takšnim 
razvojem boja proti razbojništvu, ki bo omogočil izključno uporabo močnih jeder 
karabinjerjev in policijskih agentov. - Kar zadeva preteklost, ko se je zdelo, da so 
moja predvidevanja o razpoloženju teh ljudi po ruskem vstopu v vojno samo posledi­
ca preveč vojaškega presojanja zadeve, ni mogoče stopiti nazaj. Zdaj pa, ko dejavnost 
upornikov počasi in neusmiljeno preplavlja ves civilni in državni sistem, ki so ga 
politične oblasti začele graditi in ki se je pametno razvijal, zdaj, ko je treba umikati
3 General Robotti se je 4. maja 1942 pritožil na poveljstvo 2. armade, češ da je pri sestavljanju 
svojega načrta »Primavera« računal, da mu bodo ostale na voljo vse sile, vendar so mu jih 
pozneje odvzeli; navedel je vse odvzete enote. V zameno je dobil le en dopolnilni bataljon 
grenadirjev. Zato v posadkah ni mogel ustanoviti predvidenih premičnih skupin. Zato je 
zahteval vsaj vrnitev organskih enot armadnega zbora in prihod novih teritorialnih enot 
(bataljonov teritorialne obrambe, ali črnih srajc, eskadrone pehotne konjenice). Prosil je tudi 
za tanke, vsaj lahke. Ker je za varovanje železnic potrebnih 18 bataljonov, je prosil, naj mu 
pošljejo vsaj tri, da bodo sprostili organske enote, ki morajo zdaj opravljati ta posel. Če teh sil 
ne bo in če bi mu odvzeli še druge (2. armadni kemični bataljon, 5. bataljon železničarjev in 
11. bataljon rušilcev), bo moral zmanjšati število posadk, predvidenih v programu »Primave­
ra« in pozneje po sporazumu z Graziolijem. Ob poslabšanju razmer bi ostale samo tiste, ki jih 
je najprej predvidel omenjeni program, nato pa bi še tiste ukinili, razen v Ljubljani, Novem 
mestu, Kočevju in Logatcu, medtem ko bi postojanke ob železnici »konzervirali«. (NAW, T- 
821, R-55, p. 612-614, poročilo XI. a. z., št. 02/3594, dne 4. 5. 1942.)
336
karabinjerske postaje iz odročnih vasi, ko je bilo treba v veliki meri opustiti ustanove 
civilne države, razne obmejne službe in carinski nadzor na meji, po mojem ni drugega 
izhoda, drugega tako hitro delujočega zdravila, kot je ukrepanje z velikimi silami, ki 
naj bi s svojo močjo uravnovesile prednost, ki jo komunistične tolpe dosegajo s svojo 
neverjetno gibljivostjo, svojim popolnim poznavanjem krajev, narave terena in rast­
linstva in naposled - je treba reči - s svojo divjo odločnostjo in iniciativnim duhom.
Zato se mi zdi potrebno, da to jasno razložim.
Skoraj je odveč dodajati, da me je pri tem veliko bolj gnala želja, da se zopet 
obnovi naša ogrožena suverenost, kakor pa misel, da bi kakorkoli zmanjševal svojo 
odgovornost poveljnika italijanskih sil v Sloveniji.
Na koncu opozarjam na veliko nujnost, da moram takoj in popolnoma razpolagati 
s svojima divizijama, da ju sprostim od obrambe posadk in vseh mogočih raznih služb 
in da materialno očistim vso cono pokrajine s ciljem, da se doseže nagel konec 
endemičnega stanja upora.
Za to je treba: '
- zapreti hrvaško mejo na način, ki sem ga poveljstvu že prikazal v ustrezni 
študiji;4
- oprostiti čuvanja železnice vse tiste enote, ki so organičen del divizij, zdaj pa 
imajo to nalogo. Potreba: 8 bataljonov T M;
- dodeliti največjim posadkam okupacijske enote za statično obrambo posadk. 
Potreba: 6-7 bataljonov;
- dati mi na razpolago vsaj en bataljon srednjih tankov in vsaj en eskadron 
oklepnih avtomobilov za dopolnitev operativnih akcij in zagotovitev oblasti 
nad glavnimi prometnimi zvezami.
Vem, da veliko zahtevam, vendar ponavljam, da je edinole z odločno in silovito, 
nenehno in če se le dà sočasno ali skoraj sočasno akcijo na raznih odsekih mogoče 
računati na popolno zmedo in postopno uničenje uporniške dejavnosti.
Po drugi strani bo breme te vojaške gmote, ki jo zahtevam, omejeno na čas, ki bo 
strogo neogiben za to, da se nasprotniku zada odločilen udarec; potem pa, ko bo cilj 
dosežen, bo del vojske lahko spet na voljo za druge naloge, preostanek pa bo obnovil 
posadke, ki so bile obubožane za svoje sile.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Mario Robotti-
4 Glej dok. 62, op. 7.
22 - Fašisti 337
Dok. 74
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
17. 5. 1942 o razmerah v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
ZAUPNO
Urad: ZASEBNO TAJNIŠTVO
Zadeva: Politične in vojaške razmere v pokrajini.
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE 
Kabinet
Ljubljana, 17. maja 1942/XX
RIM
v vednost:
GENERALNI DIREKCIJI J. V. RIM
V zvezi s svojo brzojavko št. 847/2/ zaupno z dne 16. t. m.1 2 sporočamo naslednje:
1) V zvezi z znanim sestankom z dne 14. t. m.3 sem se po vrnitvi pogovarjal s poveljni­
kom armadnega zbora, ki sicer pravi, da je prepričan o tem, da je treba znova 
vzpostaviti vse vojaške posadke in še ustanoviti nove vsaj v vsakem središču 
občine, vendar mi je sporočil, da je glede na sile, ki jih ima na voljo, in na številne 
službe, ki se jih mora znebiti, zahteval od poveljstva armade* okrepitev s spodaj 
navedenimi enotami, to pa s ciljem, da bi lahko oprostil omenjenih služb svoji dve 
diviziji, ki sta mu trenutno na voljo, ter ju uporabil izključno za zatiranje 
upornikov:
a) - 9 bataljonov za straženje hrvaške meje;
b) - 8 bataljonov za straženje železnice;
c) - 7 bataljonov za vojaške posadke;
d) - 1 bataljon srednjih tankov;
e) - 1 eskadron oklepnih avtomobilov.
2) Kot kažejo moja brzojavna opozorila, se razmere čedalje bolj slabšajo, drugače pa 
tudi ne bi moglo biti.
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 2, f. II, 3 1.
2 Visoki komisar Grazioli je 16. maja 1942 poslal notranjemu ministru in vodji policije v Rimu 
tole brzojavko: »847/2 zaup. Glede na znani sestanek 14. t.m. je tukajšnje poveljstvo 
armadnega zbora, prepričano o nujni potrebi mojih predlogov o ustanovitvi posadk, varova­
nja meje in akcije premičnih skupin, predočilo, da so sile, ki jih ima na voljo, nezadostne 
glede na težavne službe, ki jih mora opravljati. Zatorej je zaprosilo za potrebno okrepitev 
okrog štiriindvajset tisoč mož, ki bi bila lahko prosta, čim bi se uredile razmere. Upoštevajoč 
slabšanje razmer in sklicujoč se na prejšnja poročila, sodim, da je treba naglo sprejeti 
zahtevane ukrepe in ne čakati, da bi pozneje odpravljali slabše posledice, temveč obdržati 
vsaj deloma svoj ugled. Sledi poročilo.« (ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, av. 1942, b. 2, f. II, 
11.)
3 Načelnik vrhovnega poveljstva italijanskih oboroženih sil, maršal Ugo Cavallero je 14. maja 
1942 zapisal v svoj dnevnik: »Predsedujem sestanku, na katerem rešujemo problem Dalmaci­
je in Slovenije. Za vsako ceno je treba držati vojaške posadke, jih okrepiti in jim vliti 
ofenzivnega duha. Grazioli poroča, da so se razmere po 1. maju poslabšale, ker se je 
zmanjšalo število posadk in se uporniške tolpe lahko združujejo in delujejo. Grazioli predla­
ga, naj proti gverili nastopamo z gverilo, gremo s cest in opustimo posadkovni način 
mišljenja. Opozoril sem ga, da ne bi mogli kar tako odpraviti razlike med vojakom in 
upornikom. Prvi je prijemljiv, drugi pa ne in se zato ne more proti gverili nastopati z gverilo.« 
(Cavallero: Camando Supremo, str. 256.)
• Glej dok. 73.
338
Torej je potrebno, da se ukrepi sprejemajo z največjo nujnostjo, da se utrdi 
položaj in obvaruje naš ugled, ki je že deloma okrnjen ne samo pred domačim 
prebivalstvom, marveč tudi pred bližnjimi nemškimi tovariši, ki nas opazujejo.
Vaša takojšnja akcija bi omogočila rešitev vprašanja, v dokaj kratkem času pa 
bi bile sproščene enote, ki bi bile poslane v okrepitev.
Potrebni ukrepi so tisti, na katere sem že večkrat opozoril, in to:
a) čuvanje hrvaške meje;
b) ustanovitev vojaških posadk;
c) akcije gibljivih enot na vsem ozemlju, z odločno napadalnim duhom in metodo 
boja, ki bi bila čimbolj blizu tiste, ki jo uporabljajo uporniki.
3) V občini Stari trg so »partizani« po umiku naše posadke ustanovili na silo nekakšno 
republiko in dvignili rdečo zastavo na zapuščeno vojašnico karabinjerjev.
Naše enote so včeraj spet zasedle ta kraj in pobile 22 upornikov.
Prebivalstvo je ploskalo naši vojski in je nemudoma razobesilo nad 600 
tribarvnih italijanskih zastav. Toda čez dva dni ali tri so se enote spet umaknile in 
prepustile kraj maščevalni reakciji »partizanov«. 5
Edinole, če bomo ščitili prebivalstvo, lahko računamo, da bo sodelovalo pri 
zatiranju partizanskega gibanja, kajti v nasprotnem primeru mora stopiti na 
drugo stran.
4) Še enkrat si dovoljujem ponoviti, da so sedanje razmere takšne, kot je bilo 
predvideno pred nekaj meseci; drugače ni moglo biti.
Medtem ko so vojaške oblasti do januarja 1.1. zahtevale pooblastila, ker so se 
vrstili občasni dogodki v našo škodo, češ da lahko edinole one uvedejo splošen mir, 
je po petih mesecih mogoče soditi, kakšne rezultate so dosegle te oblasti.
Temeljni napaki, ki sta bili storjeni, sta, da se je začelo izvajati »načrt 
Primavera«,6 in da so naše enote imele pomanjkljiv občutek za politiko, saj so tako 
dovolile, da je »uporniška tovarna« delala z vso paro, kot je dejal Duce.
5) »Partizani« so v vaseh, ki so jih zasedli, vpoklicali v vojsko zdrave fante, zasegli so 
živino in druga živila in izdali potrdila kot prave dokumente!
Ni mogoče dovoliti, da se na državnem ozemlju ustanavljajo domnevne »obla­
sti« nasproti italijanskim oblastem.
6) Železniške zveze so v nenehni nevarnosti, da jih pretrgajo. Omembe vredno je 
sabotažno dejanje, storjeno sinoči med Planino in Logatcem, ko so bili iztirjeni 
lokomotiva in trije vagoni mednarodnega vlaka Rim-Budimpešta št. 708, na srečo 
brez poškodovanih ljudi.
»Uporniki« so obstreljevali delovno enoto za obnovitev proge.
Oskrba z gorivom iz Romunije je torej v nevarnosti.
Na številnih cestah v pokrajini, tudi na državnih, delujejo nadzorne postojanke 
»upornikov«; to se dogaja tudi z avtobusnimi linijami.
7) Zbiranje živine ni več mogoče v središčih pokrajine. Mleko ne priteka več v glavno 
mesto in vsi ukrepi glede žita so na dobršnem delu pokrajine seveda mrtva črka.
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
Grazioli
5 Tretji (»Miloša Zidanška«) bataljon Notranjskega odreda je po osvoboditvi Loškega Potoka 
(9. maja) obkolil osamljeno karabinjersko postajo v Starem trgu pri Ložu in jo 10. maja 
pozval k vdaji. Ko je poziv odbila, jo je napadel, vendar se je obržala, dokler se ni drugi dan 
umaknila s pomočjo vojske. Dne 16. maja je italijanska vojska z dveh strani (z Rakeka in iz 
Velikih Blok) vdrla v Loško dolino in tudi v Stari trg, kjer je pri obrambi padlo 22 članov 
Narodne zaščite. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 132-140.)
6 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
339
Dok. 75
Izvleček iz ustnega poročila poveljnika 2. armade s sestanka na 
Reki 23. 5. 1942?
IZVLEČEK IZ USTNEGA POROČILA EKSC. ROATTE NA SESTANKU NA REKI 
DNE 23. 5. 1942
DUCE je nejevoljen zaradi razmer v Sloveniji, kajti Ljubljana je italijanska 
pokrajina.
Za sedanji položaj ne krivi nikogar.
Ekscelenci Roatti je rekel:
»Imate vsa pooblastila; tudi čete vam bom dal, predreti morate čir.
Če hočete, odpokličem visokega komisarja.«
Eksc. Roatta je menil, da je treba visokega komisarja obdržati, če je bil že 
odobren, poleg tega tudi skuša na neki način sodelovati.
Eksc. Roatta je prosil, naj bodo vse policijske sile podrejene vojaškim oblastem. 
»Seveda«, je rekel Duce, »vsi: kraljevski karabinjerji, kraljevski financarji, ob­
mejna milica, agenti javne varnosti, tudi v civilu, so v akciji podrejeni vojaškim 
oblastem.«
Torej se ni več govorilo o osnovni službi, ampak samo o odvisnosti v akciji.
Toda ker je (osnovna služba) sestavni del vojaške akcije, je eksc. Roatta v svojih
izvršnih navodilih upošteval tudi omenjeno službo.
Tudi duce je rekel, da se spominja, da so najboljše razmere tedaj, kadar je
sovražnik mrtev. Torej je treba imeti na voljo veliko talcev in jih streljati vsakokrat, 
ko je to potrebno.
Glede posadk je duce menil, da se z njihovim ukinjanjem omogoča utrjevanje 
uporniških enot.
Eksc. Roatta je menil, da smo od 12 posadk, predvidenih v načrtu »Primavera«,1 2 
v resnici ostali pri 39, kajti odpravili smo samo tiste, ki so bile tako majhne, da so 
dobro delovale samo v naravnih razmerah ali kadar je bila akcija upornikov šibka.
Zdaj ne bi mogle več dobro delovati, ker uporniki nastopajo z večjimi tolpami.
Eksc. Roatta je izrazil svoje mnenje o sistemu, s katerim bi rešili razmere 
v Sloveniji:
1. Zapreti mejo z Reško pokrajino in Hrvaško, še zlasti na območju Gorjancev (v 
tej zvezi je gen. De Blasio povedal, da je hrvaški minister Vrančić3 zagotovil, da bo 
njegova država s svoje strani poskrbela za strog nadzor na tem območju).
2. Vzhodno od stare meje očistiti široko območje, narediti v njem cono različne 
globine (3 do 4 km). V tej coni bi bil prepovedan ves promet, razen na železnici in po 
glavnih cestah. Posebne patrulje v stražarski službi bi nemudoma začele streljati na 
kogarkoli.
Duce se je strinjal z zamislijo, da se internira veliko ljudi - tudi 20.000 do 30.000 
oseb.4
1 NAW, T-821, R-271, p. 258-260. Zapisnika sestanka nisem našel. Roatta je imel ta sestanek 
po vrnitvi iz Rima, kjer je imel pogovor z Mussolinijem (za datum ne vemo) in Cavallerom (8. 
maja). Cavallero si je tisti dan zapisal v dnevnik: »Pogovor z gen. Roatto. Moja navodila. 
Zbrati sile in jim dati mnogo dinamike. Videti, ali se da bolje zapreti hrvaško mejo in povečati 
sile v Sloveniji « (Cavallero: Comando Supremo, str. 257.)
2 Glej dok. 50 in 51, op. 17.
3 Ustaški funkcionar Vjekoslav Vrančić je bil tisti čas predstavnik vlade NDH pri poveljstvu 2. 
armade na Sušaku.
4 Glej dok. 79.
340
Torej je merilo za interniranje mogoče razširiti na določene skupine oseb. Na 
primer študente. Vendar mora biti akcija dobro opravljena, se pravi s silami, ki bi 
omejile pobege.
Glede sil, ki jih je mogoče poslati, je eksc. Roatta sporočil, da vrhovno poveljstvo 
ne bo umaknilo grenadirske divizije.5 Poslalo bo divizijo Macerata, ki ji bo nekaj časa 
manjkal en pehotni polk, ki je trenutno zaposlen v Puglii. Divizija Macerata ima 75 
odst. moštva.6
Bataljon rušilcev tudi ne bo odpotoval. 7
311. pehotni polk bo odšel na Sušak in bo morda potem dodeljen XI. a. z.8
Dodeljena bo tudi legija črnih srajc.9
Armada bo skušala dati razpuščen bataljon črnosrajčnikov in mogoče tudi eno 
bojno skupino.
Poveljstva graničarjev ostanejo. Tisto, kar je bilo storjeno za novince, je bilo 
storjeno.
Potem bo do začetka julija prišla še ena divizija iz armade.10 11 V tistem času se bodo 
lahko začele očiščevalne akcije v velikem slogu.
A. z. bo moral na podlagi poslanih navodil izdelati študijo, ki jo bo moral 
predstaviti v 3 do 4 dneh, v njej pa bo moralo biti:
1. cone, iz katerih bo treba odstraniti prebivalstvo, pri čemer bo treba nakazati, 
koliko prebivalstva bi bilo treba internirati, razdeljeno po družinah (po skupinah); 11
2. kateri drugi ukrepi so še potrebni;
3. operativne namene na raznih stopnjah razmer.
(1. del: uporaba grenadirskih polkov v coni južne Kočevske, nato po vrsti za 
cono Krim, Mokreč itd.12 Divizija Isonzo in graničarji bodo izvajali 
majhne očiščevalne akcije.
5 Glej dok. 72, op. 10.
6 Pehotna divizija »Macerata« je prispela v Ljubljansko pokrajino iz Italije 19. junija 1942 in so 
jo razmestili na Kočevskem, sedež njenega poveljstva je bil v mestu Kočevje.
7 Enajsti bataljon rušilcev, ki je bil v postojanki Velike Bloke, je 13. junija 1942 odpotoval 
v Civitàvecchio in ga je v omenjeni postojanki nasledil VIII. bataljon črnih srajc »M«, ki se je 
vrnil iz Hrvaške.
8 Od 311. pehotnega polka je prispel v Ljubljansko pokrajino samo njegov tretji bataljon.
9 Misli na 2. legijo črnih srajc »Superga« z dvema bataljonoma in eno četo. V Ljubljansko 
pokrajino so za veliko italijansko ofenzivo poslali še nekaj bataljonov črnih srajc. Iz enot 
črnih srajc so julija 1942 v Ljubljani ustanovili t. i. bojno skupino črnih srajc »Montagna«, ki 
ji je poveljeval fašistični general Renzo Montagna. Avgusta 1942 so jo preimenovali v bojno 
skupino črnih srajc »XXI Aprile« in jo je do pomladi 1943 še naprej vodil Montagna, nato pa 
Niccolò Nicchiarelli.
10 Misli na 22. pehotno divizijo alpskih lovcev (»Cacciatori delle Alpi«), ki je 17. junija 1942 
začela prihajati iz Hercegovine na območje Stična-Grosuplje, njeno poveljstvo so nastanili 
v Grosupljem.
11 Poveljstvo XI. armadnega zbora je 27. maja 1942 zahtevalo od poveljnikov divizij in graničar­
jev študijo o množičnem izgonu obmejnega prebivalstva. Poveljstvo divizije »Isonzo« v No­
vem mestu jo je izdelalo do 9. junija in iz občin Sv. Križ pri Kostanjevici (zdaj Podbočje), 
Kostanjevica, Št. Jernej, Metlika, Radatoviči, Gradac, Adlešiči, Vinica, Stari trg ob Kolpi in 
Mozelj predvidelo za izgon 13.044 oseb, ki naj bi jih zbrali na osmih zbirnih krajih; odpeljali 
naj bi tudi 7.500 glav živine. Poveljstvo graničarjev v Logatcu je svojo študijo izdelalo 11. 
junija in v njej predvidelo izgon 1238 družin s 6.447 člani iz občin Begunje pri Cerknici, Stari 
trg pri Ložu in iz nekaterih vasi občine Velike Bloke. Študije poveljstva divizije sardinskih 
grenadirjev nisem našel. (NAW, T-821, R-60, Robottijevo pismo 27. 5. 1942, Zbornik NOV, 
VI/2, dok. 188; arhiv IZDG, f. 661/11 it., f. 223/11 it., 1082/III it. in 1083/III it.)
12 Poveljstvo XI. armadnega zbora je 25. maja 1942 izdelalo načrt o uporabi sil za boj proti 
partizanom. Ko pride del divizije »Macerata«, bo zasedel območje Ribnice in Kočevja, da bo 
lahko 1. grenadirski polk obvladal položaj okrog Ljubljane (tam je bil že 2. grenadirski polk).
341
2. del: brž ko bomo imeli potrebne sile, bomo z akcijami iz središča Slovenije 
pregnali upornike proti mejam, jih stisnili k njim in uničili.)
Zapomniti si je treba, da bomo vse ukrepe za odstranitev prebivalstva izvajali na 
lastno pobudo, ne da bi komu pogledali v obraz. Eksc. Roatta bo poskrbel za to, da bo 
obvestil višje politične oblasti.
Dok. 76
Beležka poveljnika XI. armadnega zbora 26. 5. 1942 o nalogah.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Poveljnik 26. V. m
1. Zadeve, ki jih je obravnaval e. Roatta.2
2. Vedenje posadk. Dokler ne bomo dobili dodatnih sil, nadaljevati akcije v majhnem 
radiju.
3. Zajamčiti, kar se da, poročati o tem.
4. Moralna in vojaška presoja upornikov.
5. Jedra na mojo razpolago (pehota, tanki, samohodke, oklepniki, letalstvo, T. B.). 
V nasprotnem primeru se pridružiti delnim zahtevam divizij, vendar naj slednje 
upoštevajo, da vsega ni mogoče izpolniti.
Medtem bosta divizija »Isonzo« na Dolenjskem in bojna skupina graničarjev na Notranjskem 
izvajali očiščevalne akcije manjšega obsega. 1. grenadirski polk pa bi naj očistil območje med 
Velikimi Blokami in Ljubljano (Krim, Mokreč) ter območje zahodno od Grosupljega (Molnik, 
Pugled), s čimer bi ločil Ljubljano, ki je središče upornikov, od partizanskih oddelkov, ki 
najbolj ogrožajo italijanske sile. Šele nato bi očistili vse ozemlje, za kar pa poveljstvo 
armadnega zbora še ni imelo zamisli. Tudi poveljstvo divizije sardinskih grenadirjev je 
izdelalo splošen program za ofenzivno operacijo na Krim in Mokreč, ki ga je general Robotti 
potrdil 11. junija in predvidel, naj bi ga omenjena divizija začela izvajati 1. julija 1942. 
(NAW, T-821, R-60, Robottijeva študija oz. poročilo št. 02/4362 op. dne 25. 5. 1042, Zbornik 
NOV, VI/2, dok. 187.) O programu velike italijanske ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem 
glej dok. 87.
1 NAW, T-821, R-271, p. 245, rokopis s črnilom.
2 Glej dok. 75.
342
Dok. 77
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
26. 5. 1942.1
Sestanek s poveljniki divizij dne 26. 5. ob 10. uri na poveljstvu XI. armadnega zbora
Poročilo generala Coronatija1 2 o stališču poveljnika bataljona, ki je deloval proti 
Kostanjevici (II. bat. 24. pehotnega polka) (Major Isola). Ekscelenca pravi: predlaga 
naj se za razrešitev in vrnitev v skladišče. Strinja se z dejstvom, da sta bataljona, ki 
sta delovala v V. a. z., utrujena.3 Torej ju je treba razsodno uporabljati. Za poveljnika 
bataljona predlaga razrešitev.
Torej mi je treba nekaj povedati, da se mi predlaga zamenjava polk. Ubaldija.4 5 
Gen. Coronati poroča o nenehnih zahtevah karabinjerskih postojank za okrepitev 
(seznam).
Ekscelenca: Danes uporniki govorijo, da se bojimo. Treba se je zganiti in hoditi, da se 
dà občutek, da smo mi gospodarji.
Gen. Coronati zahteva tovornjake.
Predlogi za skrčenje spremstev vlakov.
Eksc. je izdelal domnevo o vlaku, ki je ustavljen.
Ukrep: tajno. Vlak naj ne stoji dlje, kot to ustreza nujnemu delu. Nič drugače niti 
tedaj, kadar se z vlakom pelje visok oficir. To naj se organizira na poveljstvu oficirja, 
spremstvo naj se zmanjša.
[...]’
Prihaja pismo div. Isonzo (čakati).6 *
Predhodno poročilo o podrejenosti karabinjerjev, financarjev, kvesture itd.1 
Pismo z dokumenti. Pričakujem prihod v. k.8 Zahteval sem podatke in ukazal, naj se 
pridruži naših zahtevam. Če odgovori zmedeno, pride na dnevni red, bomo videli, 
kako se bodo mogli [...]
Tedaj bomo videli, ali bo Graziolijev odhod v Rim spremenil prvotni red.
Branje zapisnika s sestanka pri Roatti na armadi.9 
Zahtevati od divizij podrobne študije.
Branje študije obvešča, da bomo poslali kopijo divizijam.
(zahteva štev. študentov - divizije - in brezposelnih delavcev za civilne oblasti) 
predlog za tolpe, ki jih je mogoče sestaviti s prebivalstvom 10
1 NAW, T-821, R-271, p. 246-252, rokopis s črnilom.
2 General Emilio Coronati je bil poveljnik pehotne divizije »Isonzo« v Novem mestu, 20. julija 
1942 ga je nasledil general Alessandro Maccario.
3 Gre za 1. bataljon 23. pehotnega polka in 2. bataljon 24. pehotnega polka iz divizije »Isonzo«.
4 Podpolkovnik Filippo Ubaldi je bil vodja podkomisije za razmejitev, nato pa poveljnik 
bataljona, po razrešitvi te funkcije je ostal v poveljstvu divizije »Isonzo« in je postal zvezni 
častnik za belogardistične oddelke na območju omenjene divizije.
5 Nekaterih delov rokopisa mi ni uspelo razrešiti. Ti deli so označeni s tremi pikami v oglatem 
oklepaju.
6 Najbrž misli na pismo poveljstva divizije »Isonzo« z dne 25. maja 1942, v katerem je general 
Emilio Coronati opisal neugodne razmere na vzhodnem delu Dolenjke. (Arhiv IZDG, f. 764 
it., Coronatijevo poročilo št. 02/3318, dne 25. 5. 1942; glej Robottijev odgovor, št. 02/4596 dne 
30. 5. 1942.)
1 Glej dok. 78, op. 3.
8 Visoki komisar Grazioli je bil tisti čas v Rimu.
9 Glej dok. 75.
19 Misli na ustanavljanje oboroženih oddelkov iz Slovencev za boj proti narodnoosvobodilnemu 
gibanju.
343
Teme:
Vedenje posadk: dokler ne bomo imeli več sil, nadaljevati akcije v majhnem krogu. 
Majhne postaje (10-15 mož) naj se umaknejo. Kjer pa je jedro (60-70-100 mož), ki 
daje jamstvo, da bo odpor mogoč, naj ostane. Imate najširšo svobodo. Če je mogoče, 
ne klonite, ali kjer je št. karabinjerjev preseženo. Če se tako svetuje glede na 
oddaljenost in količino sil, tedaj se umakniti.
Zapomniti si, da so uporniki mojstri obkoljevanja, naposled samo povzročiti izgube. 
Žužemberk: treba je pustiti živeti upornike v tej coni. Divizija naj predlaga umik 
diviziona iz Soteske, naj pusti nekaj čet v Soteski.
Za armado: Kdaj se bo vrnil III. divizion 6. top. polka? 11
Živež: je potreba in tedaj se vse zapleni [...] vendar je treba gledati na formo in na 
drevo dati razglas o količini, drugače ne bo šlo. Vsaj zaradi forme postaviti ga 
s hrbtom proti zidu. Kadar (je nujno) naj posadke rekvirirajo na kraju samem. 
Cestne zveze: dokler se more, jamčiti za železnice in velike prevozne zveze.
Takoj, ko pridejo oklepniki, jih bomo odposlali. V akcijskem radiju posadk bodo 
ukrepale same. Dal bom 1/2, če ne bom mogel, sicer se omejite.
Moralna in bojna ocena upornikov.
Sporočiti natančne podatke. Skušajmo ne pretiravati z nevarnostjo. Čez nekaj časa 
bom lahko imel na voljo majhno jedro črnih srajc, srednje tanke, oklepnike, enote 
itd., tako da ne bom imel nič proti v primeru potreb. Vendar organizirajte svoje reči, 
ne da bi upoštevali tistega, česar vam lahko tudi ne dam.
Razjasniti vprašanje transportov čez Nemčijo.
Že 4 dni sem tukaj slišal verodostojne novice o spopadih [...], mogoče bo opravljen 
kakšen poskus zunaj Ljubljane in v njej.
Akcija predložena z 20. t.m. na 1. junij.
Ne bo hudega, vendar je treba imeti odprte oči.
Davi mi je Lombardi dal potrditev.
Poskus upornikov z zunanje strani z nekaj poskusi vstaje z notranje strani.
Branje Lombardijevega dokumenta.11 12
Ekscelenca ukaže Orlandu, naj takoj razišče in ugotovi, ali so se Italijani pridružili 
upornikom.13
Tisto, kar pravi, ima vrednost ukaza. Če je treba pognati v zrak kakšno poveljstvo ali 
prodajalno, naj se to kar stori.
Dokument namiguje na prodajalno Gradu pri Občini. Ukazujem takojšnjo natančno 
preiskavo in takojšnje uničenje prodajaln, ki bi se vrnile.
Drug rov S, ki od Sester (vodi) pod Ljubljanico in pride na dan. Lombardi zagotavlja, 
da je že ukazal raziskave.
Ukrepi, ki jih sprejemam, so v glavnem naslednji:
Najbolj [...] je tisti od organov kvesture.
Ukaz sem dobil pred 6 dnevi.
Permanenca, ki se predlaga za Krim, se predolgo vleče.
1) V takih razmerah ne morem.
11 Tretji divizion (7. in 8. baterija) 6. topniškega polka iz pehotne divizije »Isonzo« so od 5. do 8. 
aprila 1942 odpeljali v divizijo alpskih lovcev v Hercegovino in se je s to divizijo vrnil 
v Ljubljansko pokrajino ter ostal v njej do 6. novembra 1942.
12 Nisem mogel ugotoviti za kakšen dokument poveljnika skupine kraljevih karabinjerjev za 
Ljubljansko pokrajino, majorja Raffaela Lombardija gre. Ta je maja 1942 odšel v Trst in ga je 
v Ljubljani nasledil podpolkovnik Luigi Geronazzo. Približno tisti čas sta odšla iz Ljubljane 
tudi kvestor in vicekvestor. Za kvestorja je 19. maja prišel Domenico Ravelli.
13 Morda misli na govorice, da se partizani pojavljajo v uniformah italijanske vojske. V nadalj­
njem besedilu zapisnika gre za ukrepe proti prihodu partizanov v Ljubljano in oboroženi 
vstaji v mestu.
344
Torej morajo organi kvesture (...) z alarmno službo v mestu, tudi s karabinjerji od 
Lombardia.
2) Pohiteti z oddaljitvijo študentov in brezposelnih delavcev. Torej je treba zvedeti, 
kje jih lahko nastanimo, potem pa jih bomo odpeljali tja. Poveljstvo posadke je 
nedvomno pooblaščeno za to. Sporočiti armadi, da ukrep že poteka.
3) Drug ukrep zadeva zapornike.
Sporazumel bi se, da se takoj izselijo zaporniki iz Šempetrske in zaporov na kvesturi. 
Macis: dolgo že čakajo razne prošnje za prevod.
Lambardi: pošljimo vse na en kraj, da prihranimo spremstva.
Lombardi bo vprašal, katere zapore je mogoče izprazniti.
5) divizija
- zaščita elementov [...], poslanih na grad in Rožnik
- budna zaščita (...) in javnih poslopij, krajev, kjer bi bolj hitro kjer bi bilo [...] 
utegnilo biti [...]
6) posebna zaščita mostov, da se ne prekine dotok v mesto
7) premik v akcijo (...)
Orlando:
Zato sem zahteval obvestiti zaradi uporabe karabinjerjev, kvesture, financarjev, 
obmejne milice
- sile, ki jih imajo,.
- sile, ki jih uporabljajo v osnovni službi. Lombardi bo storil tudi za kvesturo.
V. k. nima česa dodati - se strinja s svojim predstavnikom. Od tega večera lahko 
v praksi izpeljem korake, kot je to ukazal eksc. Roatta.
Poveljnik posadke je pooblaščen, da mi olajša razporeditev vzdolž (železniškega) 
prometa.
Pismo škofa
Uboj duhovnika univerzitetnega profesorja. 14
V. k. meni, da je treba sprejeti prošnjo. 15
Eksc. poveljnik je nasprotnega mnenja in namerava posredovati ostro in odločno. 
Macis: prijatelji nesovražniki so duhovniki.
Poslati drevi osebno v. k.
Pošljem primerek del z izrazi mojega prepričanja, da je tudi treba.
Stališče eksc. je takšno kot javnega tožilca, ki je nepopustljiv in predstavlja zakon. 
Ker je uradna akcija vedno bila v skladu.
14 Dne 26. maja 1942 sta dva člana Vamostnoobveščevalne službe OF v Ljubljani na cesti 
justificirala vodjo akademskega kluba »Straža v viharju«, univerzitetnega profesorja, duhov­
nika dr. Lamberta Ehrlicha, ki je že 1. aprila 1942 izročil poveljstvu XI. armadnega zbora 
spomenico za oborožitev Slovencev za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju; pri napadu 
nanj je padel njegov spremljevalec študent Viktor Rojic. (Komunike VOS OF, Slovenski 
poročevalec, III/22, dne 2. 6. 1942, Slovenec 27. 5. 1942.)
15 Gre najbrž za prošnjo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, izraženo po telefonu, naj iz 
maščevanja za smrt dr. Lamberta Ehrlicha ne bi ustrelili talcev. 27. maja je generalni vikar 
Ignacij Nadrah v škofovem imenu (škof je bil takrat v Rimu) izrazil to željo v pismih 
visokemu komisarju Grazioliju (dne 1. junija je to izrazil tudi vodja Marijine univerzitetne 
organizacije p. Florijan Ramšak) in generalu Robottiju. Slednji je še isti dan v pismu 
Grazioliju povedal, da mora prošnjo odbiti, ker oborožene sile, ki jim poveljuje na tem 
ozemlju, »ne morejo dati primera prilagoditve posebnim ideološkim okoliščinam, čeprav so te 
razumljive«. Grazioli mu je odgovoril, da popolnoma soglaša in da bosta uporabila ukrep 
o streljanju talcev. O tem je Grazioli 2. junija obvestil Nadraha in Ramšaka. (Arhiv IZDG, 
VK, f. 2/XIII it., dopisi glede ustrelitve talcev po uboju dr. L. Ehrlicha 27. 5.-2. 6. 1942.) Kot je 
razvidno iz obvestila, je okupator 2. junija 1942 v Gramozni jami v Ljubljani iz maščevanja za 
uboj treh žensk v Raščici, obstreljevanje dveh vlakov pri Dobrepolju in uboj dr. L. Ehrlicha 
ustrelil šest oseb, med njimi krščanskega socialista, pripadnika OF dr. Aleša Stanovnika.
345
✓
Dok. 78
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 30. 5. 1942.
ZAPISNIK S SESTANKA, KI JE BIL NA VISOKEM KOMISARIATU DNE 30. 
MAJA OB 9. URI
Udeležili so se:
- ekscelenca GRAZIOLI, visoki komisar za Ljubljansko pokrajino;
- ekscelenca ROBOTTI, poveljnik XI. armadnega zbora;
- polkovnik GALLO, načelnik štaba XI. armadnega zbora.
1. Ekscelenca Grazioli je o pogovorih, ki jih je imel v Rimu, sporočil naslednje:
»Ekscelenca Cavallero in ekscelenca Roatta sta v prikazu slovenskih razmer 
duceju rekla, da so se razmere poslabšale. Prikazala sta težave, ki izhajajo iz tega, ker 
policijske sile niso podrejene vojaškim oblastem.
Od tod izhaja ukaz, ki ga je poveljstvo armadnega zbora dobilo od višjega 
poveljstva za Slovenijo in Dalmacijo.
Ekscelenca Grazioli je v Rimu izjavil: če se hočejo razmere rešiti s prehodom 
odvisnosti policijskih sil, ne bi imel nič proti s svoje strani.
Prikazal je le nekaj pomislekov glede osnovne službe (davčno, kar zadeva finanč­
no stražo in politično-informativno, kar zadeva kvesturo).
Zahteval je od eksc. Buffarinija,* 2 naj se zadeva sankcionira tudi z ukazom 
notranjega ministrstva.3
Eksc. Buffarini mu je rekel, naj se vrne v Ljubljano in doseže sporazum z vojaški­
mi oblastmi, in sicer tako, da bodo vse policijske sile podrejene vojaškim oblastem,
> NAW, T-821, R-271, p. 253-255; arhiv IZDG, f. 662/1 it.
2 Guido Buffarini je bil državni podsekretar v notranjem ministrstvu v Rimu; notranji minister 
je bil Benito Mussolini.
3 Državni podsekretar Guido Buffarini je 21. maja 1942 poslal Grazioliju tole brzojavko: »Št.
36724/442. Začeli so se dogovori z generalnim štabom kraljevske vojske z namenom, da bi 
našli ustreznejša sredstva proti delovanju upornikov in partizanov v Sloveniji in Julijski 
krajini in se je sklenilo sledeče: 1. Vse operacije v Ljubljanski pokrajini bo izvajala neposred­
no vojaška oblast, po že danih navodilih. 2. Vse operacije v starih pokrajinah Trsta, Gorice, 
Reke in Pulja pa bodo izvajale politične oblasti z lastnimi sredstvi in ob popolni akcijski 
svobodi. Da bi imela služba enoten značaj v vseh štirih pokrajinah, bo poslan tja generalni 
inšpektor, veliki častnik, dr. Giuseppe Gueli, ki bo prevzel takojšnje neposredno vodstvo, 
v sporazumu z zainteresiranimi prefekti in bo predvidel za uporabo in razmestitev sredstva 
glede na potrebe in neodvisno glede na meje raznih pokrajin. 3. Kadar bo civilna oblast 
morala prositi za posredovanje k. vojsko za glavne operacije z večinoma vojaškim značajem, 
bo vodstvo in poveljstvo teh operacij v pristojnosti vojaških oblasti. 4. Kadar pa bo zaprošen 
za posredovanje le del vojske v pravih in čistih policijskih akcijah, bo vodstvo v takih 
operacijah ostalo v pristojnosti javne varnosti. 5. Kadar bodo uporniške akcije naperjene 
proti vojakom ali vojaškim napravam, bo vojaška oblast poskrbela za neposredno reaktivno 
akcijo, z možnostjo, da zaprosi, če to smatra za potrebno, za sočasno ali naknadno sodelova­
nje javne varnosti. 6. Vojaška oblast bo poskrbela za zasedbo stare meje, pri čemer bodo tam 
ostale že obstoječe službe policije na odrejenih prehodih 7. Prefekti in generalni inšpektor 
bodo neprestano v stiku z vojaškimi poveljstvi, in to s tovariškim duhom sodelovanja, ter 
imeli glavno skrb za medsebojno izmenjavo vseh koristnih novic, ki jih imajo. To se daje 
v vednost ekscelenci generalu Ambrosiu, načelniku generalnega štaba kraljevske vojske in 
ekscelenci generalu Bergiu, podnačelniku štaba teritorialne obrambe v Rimu. Za ministra 
Buffarmi.« (Arhiv VZI, it. arh., šk. 908, dok. 21/5.)
346
kadar bo šlo za akcijo; pridržal si je pravico, da bo dal navodila za nekatere omejene 
osnovne službe.4
Eksc. Grazioliju je bilo tudi rečeno, da bo ta izjemni ukrep časovno omejen, se 
pravi, da bo veljal, »dokler se razmere v Sloveniji ne bodo uredile.«5
Eksc. Robotti je razložil eksc. Grazioliju, da je glede na razmere v Ljubljani, glede 
na možnost partizanskih akcij v mestu, kot je to opisano v informativnem listu 
poveljnika karabinjerske skupine, pa tudi glede na to, da se je odsotnost eksc. 
Graziolija iz Ljubljane dolgo vlekla, izdal znana navodila, opisana v listu 02/4450 
z dne 7. maja,6 za prehod odvisnosti policijskih sil in to po predhodnem soglasju 
s predstavnikom visokega komisariata (načelnikom kabineta).
Ekscelenca Grazioli je potrdil, kar je bilo storjeno.
Torej je bilo določeno, da so policijske sile v akciji podrejene vojaškim oblastem, 
ki lahko tudi spreminjajo njih mesto, in obveščajo visokega komisarja, kar zadeva 
službo na prehodih in davčno policijo.
Se pravi, da bodo osnovne službe, ki jih zadenejo omenjene zadeve, morale 
prenašati posledice, ki bodo nastale zaradi razmer, ki pa jih bodo vojaške oblasti 
skušale skrčiti na najmanjšo mero, pri čemer je vendar treba upoštevati, da bodo 
imele prednost operativne zahteve.
Eksc. Grazioli je dejal, da je kvestura organ visokega komisariata. Na zahtevo 
eksc. Robottija je zatrdil, da bo kvestura sklenila neposredne sporazume z vojaškimi 
oblastmi, kar zadeva službo javnega reda, in da bo v njihovo pristojnost prenesla vse 
osebje z izjemo čisto majhnega števila uslužbencev, potrebnih za posebne obveščeval­
ne in upravne službe.
(Skratka, dobil se je vtis, da s strani visokega komisarja ne bo ovir glede tega, da 
bodo vojaške oblasti skoraj v celoti prevzele policijske sile, kajti prikazane izjeme so 
izredno redke. Vojaške oblasti bodo morale bedeti, da se te zahteve ne bi povečale, 
vendar bodo morale ravnati obzirno in odločno.)
2. Glede vprašanja ukrepov, nanašajočih se na interniranje določenih skupin prebi­
valstva in prebivalcev določenih con, o čemer je ekscelenca Robotti obvestil eksc. 
Graziolija, je visoki komisar sporočil:
»Na splošno je v Italiji dokaj omejena možnost krajev za interniranje. Torej dvomi 
o možnostih za izvedbo prisilne odstranitve velikih množic, razen če vojaške oblasti 
nimajo na voljo svojih taborišč.«’
V posebnem primeru študentov bo sodeloval z vojaškimi oblastmi in priskrbel 
sezname, ki jih že ima, kajti zadevo je že proučil s svoje strani.
4 Dne 21. maja 1942 je visoki komisar Grazioli prejel tudi tole brzojavko poveljstva 2. armade, 
namenjeno poveljstvu XI. armadnega zbora: »Po višjem povelju so vse policijske sile Ljub­
ljanske pokrajine, tj. kraljevi karabinjerji, kraljeva finančna straža, mestna policija, obmejna 
milica, kvestura in agenti javne varnosti, tudi tisti v civilu, pri delu podrejene vojaškim 
oblastem, ki so tudi pristojne za nekatere njihove notranje službe. Povežite se z visokim 
komisarjem za takojšnjo izvedbo gornjega. Roatta « Grazioli je ves užaljen pisno in nato tudi 
ustno posredoval pri notranjem ministrstvu (v Rimu je bil najbrž 23. maja, vendar ga je, kot 
kaže, sprejel le državni podsekretar Buffarini), vendar je ostalo pri sklepu. Policijske sile so 
ostale podrejene poveljstvu XI armadnega zbora od 1. junija 1942 dalje. (ACS, PS, AGR 
1920, 1923-1945, a. 1942, b. 2, f. II, Roattova brzojavka 21. 5. 1942, Graziolijeva brzojavka 22. 
5. 1942.) Dne 30. maja 1942 je poveljstvo XI. armadnega zbora izdalo navodila za prehod 
policijskih oddelkov pod vojaška poveljstva. (Arhiv IZDG, f. 764 it., XI. a. z. 02/4579 op.)
5 Policijske sile (policija, karabinjerji, financarji in obmejni miličniki) v Ljubljanski pokrajini 
so glede varovanja javnega reda ostale podrejene vojaškim oblastem do italijanske kapitula­
cije 8. septembra 1943.
6 Glej dok. 72, op. 4.
’ Glej dok. 79.
347
3. Eksc. Grazioli meni, da je treba izpeljati povračilne ukrepe za umor prof. Ehrlicha 
in slovenskega študenta. Tudi on je dobil prošnjo cerkvenih oblasti, naj ne izpelje 
povračilnih ukrepov. 8
4. Eksc. Grazioli je sporočil, da je major Holst iz nemške policije dodeljen visokemu 
komisariatu zaradi povezave z italijansko policijo.9
Toda glede na raznolikost nalog, ki jih v akcijah proti partizanom izvajata 
nemška policija na eni strani in italijanska policija po drugi strani, glede na to, da 
vojaške oblasti vodijo boj zoper uporniške enote, nima nič proti, da se major Holst 
sam ali v spremstvu podpolkovnika Brama10 11 obme neposredno na italijanske vojaške 
oblasti zaradi stikov in prevzema novic.
Povedal je, da je dal navodila v tem smislu majorju Holstu in ga prosil, naj obvesti 
visoki komisariat o sporazumih, ki bi jih morebiti sklenil z vojaškimi oblastmi.
5. Eksc. Robotti je obvestil visokega komisarja o okrepitvah, ki so jih obljubila višja 
poveljstva. 11
Dok. 79
Pismo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 6. 6. 1942 
o predvidenem množičnem interniranju Slovencev.1
ZAUPNO
[KRALJEVINA ITALIJA] DVOJNA OVOJNICA
[VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO] 6. junija 1942/XX
975/2/ zaupno
Zadeva: Preselitev civilnega prebivalstva
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
in v vednost:
Generalni direkciji j. v. RIM
Poveljnik XI. armadnega zbora me je obvestil, da mu je ekscelenca gen. Roatta, 
poveljnik 2. armade, sporočil, da je dobil Ducejev ukaz, naj izseli del civilnega 
prebivalstva pokrajine, in to do 30.000 oseb, ter jih pošlje v koncentracijska 
taborišča znotraj Kraljevine.2
8 Glej dok. 77, op. 14.
9 Nemška policijska poveljstva so spomladi 1942 poslala v Ljubljano dva svoja zvezna častnika 
za zvezo z italijanskimi policijskimi uradi. Nemško varnostno policijo (gestapo itd.) je 
zastopal esesovski stotnik Walter Krüger, redarstveno policijo pa major zaščitne policije Karl 
Holst.
10 Italijanski major in nato podpolkovnik Giuseppe Bramo je pri visokem komisarju vodil 3. 
oddelek v uradu za vojaške zadeve.
11 Glej dok. 74 in 84, op. 2.
1 Arhiv IZDG, VK, f. la/III it., 1 1.
2 Vojaška poveljstva v Ljubljani so že prej predlagala množičen izgon prebivalstva z nekaterih 
območij. Tako je npr. general Robotti 11. februarja 1942 obvestil Graziolija, da ga je general 
Orlando obvestil, »da predlaga možnost preseliti prebivalce znanih podtalnih središč v druge
348
Glede na to, da bi tak ukrep, če bi bil izpeljan, imel znatne posledice tudi 
v gospodarskem življenju pokrajine, pri čemer gre predvsem za vodenje kmetij­
skih posestev, ki bi bila zapuščena, in za živinski stalež, bom hvaležen, če dobim 
o tem natančne novice.* 3
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli) 
-G-4
Dok. 80
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 9. 6. 1942.1
ZAPISNIK S SESTANKA DNE 9. JUNIJA 1942 - XX
Dne 9. junija ob 10. uri so se v uradu poveljnika armadnega zbora zbrali 
ekscelenca Robotti; ekscelenca Grazioli, visoki komisar za Ljubljansko pokrajino; 
general Orlando; polkovnik Gallo, načelnik štaba; inženir Rolla, načelnik Vzhodne 
železniške delegacije. Obravnavali so naslednje zadeve:
1. Železniški promet
Vprašanje železniškega prometa je bilo proučeno v luči številnih atentatov, ki jih 
uporniki izvajajo na progah. Ing. Rolla se glede na to, da gre pri večini atentatov za
kraje« in da je dobil Graziolijevo soglasje. (Arhiv IZDG, VK, f. 3/III it., Robottijevo pismo, št. 
1/975, dne 11.2. 1942, Graziolijev odgovor, št. 4034/M/III, dne 18. 2. 1942.) Dne 2. junija 1942 
je tudi Roatta pisal Robottiju, da bi bilo treba v Italiji pripraviti taborišča za 20.000 
slovenskih internirancev. Predlagal je tudi, naj bi imetje upornikov podelili rodbinam padlih 
italijanskih vojakov in ranjencev, ki so padli ali bili ranjeni v Sloveniji, ter na ta način 
izvršijo preselitve tako, da bi nastala popolnoma italijanska podeželska jedra iz bivših 
bojevnikov, posebno ob prometnih črtah in ob meji.« Robotti je s tem popolnoma soglašal in 
poveljniki divizij in graničarjev so mu morali do 5. junija 1942 izdelati tozadevne študije. Glej 
knjigo Internacije. Ljubljana 1946. Glej tudi dok. 75, op. 11.
3 Grazioliju je 11. junija 1942 odgovorilo generalno ravnateljstvo javne varnosti v Rimu, da 
novica o izgonu Slovencev ni prišla niti iz kabineta notranjega ministra in ne iz generalnega 
ravnateljstva j. v. Povedalo je tudi, da ni mogoče izseliti 30.000 Slovencev, ker so koncentra­
cijska taborišča polna z ljudmi iz Julijske krajine, novih pokrajin in Libije. Tudi zaradi 
varnosti države ne bi bilo ustrezno v stare pokrajine poslati tako velikega števila politično 
sumljivih oseb. (Arhiv IZDG, f. 662/1 it., sporočilo gen. dir. j v., št. 442/17251 dne 11. 6. 1942.) 
Dne 13. junija 1942 je notranje ministrstvo poslalo Grazioliju novo sporočilo: »Glede na 
zgoraj navedeno zadevo poročamo, da je DUCE odredil, da se ne internirajo civilisti, 
o katerih govori omenjeno pismo.« (Arhiv IZDG, VK, f. la/II it., pismo notr. min. 13. 6. 1942.) 
Roatta se je 8. septemba 1942 zavzel za enotnejša merila pri množičnem izganjanju prebival­
stva in je naslednji dan vprašal Robottija in Graziolija za mnenje. Prvi je odgovoril 14. 
septembra, češ da do množičnega interniranja prebivalstva v Ljubljanski pokrajini sploh še 
ni prišlo (sic! - T. F.) in ga ne bo mogoče izvesti, dokler se korenito ne spremenijo razmere: da 
se sprejmejo pod streho znatne množice prebivalstva in da se prepreči nadaljnja kriza 
območja, če se te množice nadomestijo z italijanskim prebivalstvom. Zato se zavzema za 
nadaljevanje sedanjega interniranja, ki ga je treba razširiti na prebivalstvo ob prometnih 
poteh. (Arhiv IZDG, VK, f. la/II it., Roattovo pismo 08906, dne 10. 9. 1942, Robottijev 
odgovor 02/8757 op., dne 14. 9. 1942.) Pri tem je tudi ostalo.
1 NAW, T-821, R-271, p. 47-49.
349
to, da odvijejo vijake na tračnicah in pragovih, to početje pa je takšne narave, da ga 
vozno osebje ne more odkriti ponoči, nagiba za ukinitev nočnega prometa. Meni, da 
bi usmeril iz Zagreba proti nemški Sloveniji2 del transportov goriva, ki se zdaj vozijo 
po progi Novo mesto-Ljubljana.
Eksc. Robotti nasprotuje ukinitvi nočnih vlakov, bodisi zato, ker ni mogoče 
upočasniti oskrbovalnega prometa dežele s tako dragocenim materialom, bodisi zato, 
ker gre za ugled.
Eksc. Grazioli je mnenja, da bi bilo dobro, če bi pred železniškimi transporti 
vozila derezina v funkciji predhodnice, s čimer bi se izognili neprijetnostim zaradi 
tega, ker ponoči ni mogoče opaziti majhnih prekinitev, ki lahko izzovejo iztirjenja 
velikih vlakov, kot se je pred kratkim zgodilo v Radohovi vasi.3 Eksc. Robotti se 
strinja s tem.
Razprava je pokazala, da povzroča največje skrbi pomanjkanje vlečnega materi­
ala (lokomotiv), materiala, ki je v zadnjem času imel veliko škodo, ki zahteva dolgo 
časa za popravila. Dobave, ki jih zmore Domovina, so skromne. Eksc. Robotti vztraja, 
da se zadeva znova prikaže v Rimu in se prikaže vsa resnost zadeve na potovanju, ki 
ga morata eksc. Grazioli in inž. Rolla v bližnjih dneh opraviti v prestolnico. Eksc. 
Robotti je dejal, da je treba še bolj poskrbeti za varnost osebja na lokomotivah in mu 
zagotoviti, da bo brezskrbneje opravljalo delo, zato je pripravljen odstopiti del ščitov, 
ki jih je za druge namene že dobil od intendance.
Po tej točki je ing. Rolla zapustil sestanek.
2. Avtomobilski promet
Eksc. Grazioli sporoči, da je dobil zahtevo a. z. za zmanjšanje števila avtomobilov 
v prometu.
Eksc. Robotti vztraja pri potrebnosti in nujnosti takšnega ukrepa. Eksc. Grazioli 
pove, da bo dal proučiti zadevo z vso resnostjo in da bo o tem čimprej poročal. 4
3. Prepustnice
Eksc. Robotti sporoči visokemu komisarju, da je opozoril kvesturo, naj znova 
prouči vprašanje prepustnic za Ljubljano in iz nje, to pa glede na dejstvo, da je bilo 
v zadnjem času ponarejenih veliko dokumentov in da se vodje in pomembni člani OF 
prosto gibljejo in prenašajo ukaze in propagandni material v tolpe, pri čemer očitno 
imajo prepustnice, katerih videz je v vsem brezhiben.
4. Oskrba enot
Eksc. Robotti prikaže visokemu komisarju potrebo, da se enote v akciji - ali tudi 
takrat, ko so na svojem sedežu - v primerih, ko imajo težave z dobavo mesa pri rednih 
dobaviteljih, lahko zatečejo k rekviziciji na kraju samem. V. k. se strinja s tem, 
vendar reče, da bo še sporočil, na podlagi kakšnih meril bi se spodobilo izvajati 
takšno oskrbovanje, da ne bi bila storjena pretirana škoda živinskemu staležu 
v pokrajini.
5. Sedež poveljstva divizije Isonzo v Novem mestu
V. k. sporoči, da ne more izgnati civilnega sodišča v Novem mestu, zato da bi se
2 Misli na železnico Zagreb-Zidani Most-Ljubljana.
3 Misli najbrž na akcijo 1. bataljona Pohorskega odreda 2. grupe odredov, ki je skupaj 
z rezervnim bataljonom te grupe v noči na 27. maj 1942 na dveh mestih porušil železniško 
progo pri Radohovi vasi in Veliki Loki. Pri rušenju proge pri Radohovi vasi sta bataljona 
zaposlila okrog 450 delavcev, najbrž članov Narodne zaščite. (Zbornik NOV, VI/2, dok. 116, 
poročilo štaba 2. grupe odredov 28. 5. 1942.)
4 Glej dok. 86, op. 8.
350
preprečilo mešanje služb, nad čimer se je pritožilo poveljstvo divizije Isonzo. Vendar 
pa bo mogoče zmanjšati sitnosti s tem, da se bodo ločili vhodi, kar je mogoče izpeljati.
6. Propagandna dejavnost upornikov - Pritožbe civilistov
V. k. sporoči, da se mu zdi, da uporniki razvijajo dejavnost zbliževanja s civilnim 
prebivalstvom. Tako na primer naj bi v bližini Grosupljega neki partizanski povelj­
nik dal ustreliti političnega komisarja, ki je zatiral prebivalstvo s tem, da mu je 
nalagal vojaške davke. Prav tako naj bi živino, ki je bila zaplenjena na velikih 
posestvih, razdelili med male kmete, to pa s ciljem, da se pridobi njihova naklonje­
nost.5
Eksc. Grazioli potem omeni na nekaj neprijetnosti, ki naj bi se pripetile, ko je bila 
med vojaškimi akcijami oškodovana zasebna lastnina. General Orlando odvrne, da so 
se številne takšne obtožbe na rovaš vojske potem izkazale za neutemeljene, da je 
preiskava pokazala, da ni tako hudo; povedal je tudi, da je poskrbel za to, da bodo 
obtoženi obrekovanja vsi posamezniki, ki so opozarjali na škodo, ki v resnici ni bila 
storjena. Eksc. Robotti se strinja s tem, da je treba ostro zatreti vandalska dejanja, in 
pove, da je že izdal stroga navodila podrejenim poveljstvom.6
7. Politični položaj
Potem je bilo proučeno stališče katoliške stranke v okviru slovenskega političnega 
položaja. Razprava ni dala nič novega.
Katoliška stranka v tem trenutku daje možnost, da se izrabi razdor med domačim 
prebivalstvom, kar bi koristilo našim ciljem, toda trenutno se ni mogoče zanašati na 
aktivno sodelovanje te stranke v naš prid. 7
5 Najbrž misli na izvajanje odloka izvršnega odbora OF o razlastitvi veleposestnikov okupator­
ske narodnosti in narodnih izdajalcev z dne 3. aprila 1942. Po tem odloku so organi ljudske 
oblasti zemljo, živino in inventar razdeljevali t. i. agrarnim upravičencem. Glej Ferenc: 
Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 39-48 in 314-334.
6 Glej dok. 63, op. 8.
7 Karabinjerski stotnik Angelo d’Amato je 28. maja 1942 poročal načelniku štaba XI. armadne­
ga zbora: »Po umoru profesorja Ehrlicha so mi izrecno potrdili, da se katoliki, Ehrlichovi 
člani in privrženci gibanja tega profesorja zbirajo v skupinah, da bi razpravljali o ustanovitvi 
akcijskih oddelkov, tudi oboroženih, za brezpogojno sodelovanje z italijanskimi oblastmi. 
Čez teden dni bom imel seznam oddelkov.« (Arhiv IZDG, f. 222 it., d’Amatovo poročilo 28. 5. 
1942.)
351
Dok. 81
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 9. 6. 1942 
o razmerah v pokrajini.1
[KRALJEVINA ITALIJA]
[VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO] 9. junija 1942/XX
ZASEBNO TAJNIŠTVO
Zadeva: Politične, gospodarske in vojaške razmere.
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
POLITIČNE RAZMERE
Zmeda je zlasti v kmečki masi prebivalstva, ki je na sredini med dejavnostjo in 
pritiskom upornikov na eni strani in akcijo naše vojske na drugi strani.
Opozoriti je treba na propagandno akcijo, ki jo razvijajo »uporniki« med prebi­
valstvom središč, ki jih nadzorujejo, pri čemer se je zmanjšala nasilniška dejavnost, 
se spoštujejo osebe in lastnina, se pomaga samemu prebivalstvu.
Živina, ki je bila zaplenjena »Emoni« in nemškim veleposestnikom, je bila večino­
ma razdeljena med najrevnejše kmete.1 2
Predstavniki središč, ki so jih zasedli »uporniki«, še naprej prosijo za našo zaščito, 
vendar tudi prosijo, naj se preprečijo pokoli in aretacije ljudi.
S strani predstavnikov nekdanje klerikalne stranke se čedalje bolj poudarja 
zadržanost do nas. Duhovščina se še vedno dobro vede, razen zelo redkih izjem.
GOSPODARSKE RAZMERE
Pomanjkljivi nadzor velikega dela ozemlja pokrajine in omejitveni ukrepi, spreje­
ti v tistem delu, ki ga okupiramo, so pripomogli do ustavitve okoli dveh tretjin 
gospodarskih dejavnosti na ozemlju.
Položaj lahko postane zelo vznemirljiv, če se čimprej ne doseže oblast nad vsemi 
središči v pokrajini.
VOJAŠKE RAZMERE
Od 95 občinskih središč jih naše vojaške sile nadzorujejo zdaj samo 39.
Ta nadzor pa zadeva samo del omenjenih naseljenih središč in je pogosto omejen 
na obrambo vojašnic, ni posredovanja, kadar skupine »upornikov« pridejo v sam kraj.
V celoti je krajev 1936, od teh jih »uporniki« popolnoma nadzorujejo 1900.
Kar zadeva prebivalstvo, zajema naš nadzor nekaj več kot tretjino, če se upošteva 
veliko število prebivalstva v glavnem mestu, ki ga trdno držimo v rokah.
Površina ozemlja pokrajine, ki ga nadzorujemo, ne dosega 10%.
Pomanjkljivo je čuvanje železniških prog. Medtem ko na odseku Postojna-Ljub- 
ljana poteka promet skoraj redno, pa sta skoraj pretrgani progi Ljubljana-Metlika in 
Grosuplje-Kočevje. Popolnoma pretrgana je proga Trebnje-Št. Janž.
Zelo številni so napadi in sabotažna dejanja, ki prav s svojo kvantiteto dokazuje-
1 Arhiv IZDG, VK, f. 2/III it., tudi rokopis s črnilom; 3 1.
2 Glej dok. 80, op. 5. Ko je izvršni odbor OF 3. aprila 1942 izdal odlok o razlastitvi tujih 
veleposestnikov in domačih izdajalcev za povračilo škode, povzročene po okupatorjih, je ta 
ukrep veljal tudi za italijansko družbo »Emona«. Izvršni odbor OF je 14. junija 1942 izdal še 
»odlok o dodeljevanju in upravljanju zemlje izseljenih Kočevarjev na osvobojenem ozemlju«, 
s katerim je določil, da z zemljo izseljenih kočevskih Nemcev na osvobojenem slovenskem 
ozemlju razpolaga kot predstavnica slovenskega naroda Osvobodilna fronta slovenskega 
naroda; ona jo daje Slovencem v brezplačno uporabo, tudi tistim, ki so jo že prevzeli 
v obdelavo.
352
jo, kako pomanjkljiva je zgoraj omenjena budnost. Glej pregled, priloga št. 1, ki kaže 
obdobje od 1. do 7. t. m.3 Akcija enot je statična, borbenost pomanjkljiva. Nagnjenost 
k obrambi pasu okoli vojašnic in drugih obrambnih naprav.
Diviziji Macerata in alpskih lovcev bi morali priti na ozemlje do 20. t. m.,4 5 po tem 
datumu pa bi se začelo čiščenje, obnavljanje posadk in nadzorovanje ozemlja.
Hrvaška meja je še vedno skoraj nezavarovana.
Po podatkih, ki jih imam, trdim da »uporniki« trenutno štejejo okoli pet tisoč mož, 
od katerih sta dve tretjini dobro oboroženi z lahkim avtomatskim orožjem in nekaj 
težkimi strojnicami, preostala tretjina pa je skoraj neoborožena.6
Še vedno so razdeljeni na majhne tolpe, ki pa se združijo, kadar gre za pomemb­
nejšo akcijo.
Njihov način boja je tipičen za »gverilo« se pravi, da gre za akcije s presenečenjem 
in zasede. Njihova dejavnost je usmerjena posebej zoper železniške proge.
Število so povečale enote, ki so prišle s hrvaškega ozemlja,6 kakor tudi obvezno 
novačenje.
Razporeditev tolp je skoraj v celoti znana vojaškim oblastem in zdaj se ve za kraj, 
kjer je sedež glavnega poveljstva »partizanskih« enot, ki delujejo v tej pokrajini.
Razmere bodo urejene, kadar bodo naše enote krenile v ofenzivno gibanje.7
VISOKI KOMISAR
1 priloga 8 (Emilio Grazioli)
3 Pregleda nisem našel v arhivih.
4 Glej dok. 75, op. 6 in 7.
5 Visoki komisar Grazioli je število partizanov v t. i. Ljubljanski pokrajini ocenjeval stvameje 
kot nekatera vojaška poveljstva, ki so ga precenjevala. V pokrajini sta bili tisti čas 2. in 3. 
grupa odredov s Savinjskim in Pohorskim ter Notranjskim in Dolenjskim odredom, bil pa 
je tudi posebni 1. proletarski bataljon »Tone Tomšič«, skupno okoli 3100 partizanov v enotah, 
ne računajoč oddelkov Narodne zaščite, ki pa niso bili vsi oboroženi.
6 Takšnih enot takrat v Sloveniji ni bilo. Hrvaški partizani so takrat sodelovali s slovenskimi le 
v nekaterih akcijah (npr. pri napadu na Stari trg ob Kolpi, Osilnico itd ).
7 Poveljstvo karabinjerjev XI. armadnega zbora je v svojem »poročilu o razpoloženju in morali 
čet in prebivalstva« za mesec maj 1942 (večino poročila je prepisalo.iz poročila karabinjerjev 
divizije sardinskih grenadirjev) navedlo tudi tole: »Razmere, ki so se začele ustvarjati v teh 
poslednjih tednih na zasedenem ozemlju, imamo lahko do neke mere za zelo zaskrbljujoče, in 
to ne samo zaradi posledic, ki bi jih lahko imele za bližnjo prihodnost, temveč predvsem 
zaradi ugleda oboroženih sil, ki zaradi pobude nekaj stotin upornikov ni utrpel ravno majhne 
izgube. Vsi ukrepi maščevanja, ki so jih do sedaj izvedle oborožene sile, niso mogli ustaviti 
uporniške dejavnosti, ki je iz dneva v dan izrazitejša s sabotažami, zahrbtnimi umori 
Slovencev, osumljenih privrženosti Italijanom, in z zasedami proti vojakom. Umik mnogih 
posadk iz raznih krajev je pomagal dejavnosti partizanov, ki so lahko povsem nemoteno 
rekvirirali živež in razno blago v krajih in tudi mobilizirali, v mnogih primerih tudi nasilno, 
novince za uporniške vrste. Uporniki so nedvomno v umiku posadk videli stanje oslabelosti 
italijanskih sil in niso izpustili možnosti, da takšne razmere izkoristijo za svojo propagando. 
Dejstvo je, da so cele cone, več ali manj obširne, že v rokah upornikov, ki se, ne glede na 
neprestane očiščevalne operacije raznih oddelkov, le težko pustijo zapeti ali pa celo povzroči­
jo precejšnje izgube napadalcem, ki se znajdejo v stanju očitne podrejenosti. Njo povzroča 
tudi trdota krajev, v katerih se vgnezdijo tolpe, in tudi dejstvo, da one vedno zasedejo 
vzvišene prehodne položaje, prek katerih morajo iti naši vojaki, da bi obkolili in napadli te 
tolpe « Nato poroča o neugodnih izidih očiščevalnih operacij in razglablja, kako bi le 
z natančno preiskavo vsega območja in obnovitvijo mnogih postojank izboljšali neugodne 
razmere. Zato pa bi moralo priti v Ljubljansko pokrajino več enot, zlasti iz Italije, kjer niso 
zaposlene. Na koncu poroča, da se zdi, da se na pobudo klerikalne stranke organizira »bela 
garda«, ki bi se lahko zelo dobro razvijala, če bi ji pomagale italijanske oblasti. (Arhiv IZDG, 
f. 206 it., mesečno poročilo pov. karab. XI. a. z., št. 1/13, dne 7. 6. 1942.)
8 Glej op. 3.
23 - Fašisti 353
Dok. 82
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na 
poveljstvu pehotne divizije sardinskih grenadirjev 13. 6. 1942.1
ZAPISNIK S SESTANKA DNE 13. 6. 1942-XX
Sestanek se je začel ob 9. uri, navzoči so bili vsi častniki, ki so bili povabljeni nanj 
z listom 02/4896 z dne 6. junija t. 1. in s poznejšim teleksom 01/5125.1 2
Sestanek je začel ekscelenca poveljnik z dobrodošlico novo došlima divizijama
Macerata in Alpski lovci,3 pri čemer je izrazil prepričanje, da nas bo njun znatni 
prispevek povedel do hitrega konca sedanjih razmer.
Potem je dejal, da je namen sestanka v tem, da se pregledajo razmere in potegnejo 
iz njih izkušenje, potrebni nauki za izboljšanje naših sposobnosti in našega vedenja.
Glede na težave vojne, ki jo bijemo - zaradi pasti, značilnosti ozemlja, na katerem 
poteka - je opozoril na vsa navodila, ki jih je že dal, da bi se premagale te težave in da 
bi se prilagodili razmeram. Vendar mora poudariti, da je miselnost enot kljub vsemu 
zaostala za naglim razvojem dogodkov.
Razpoloženje Slovencev do nas se je spremenilo, število tolp se povečuje in vse 
drznejše so, poveljujejo jim pogumni in odločni ljudje. Tej odločnosti pa se ni 
ustrezno prilagodila množica naših enot, in to kljub navodilom, zahtevam in vsej 
dejavnosti, ki jo je doslej razvijal v tej smeri.
Naši vojaki še vedno mislijo, da živijo v mirnem okolju, in tako zanemarjajo 
taktična pravila, da bi bilo to že smešno, če ne bi bilo tako hudo.
Izgube, ki so se zgrnile nad nas, so to miroljubno miselnost nenadoma spreobrnile 
v vznemirljivo presojo dejstev. Včasih se vojskujejo neznansko lahkomiselno, včasih 
pa jih premagata živčnost in apokaliptično gledanje na dane razmere.
Navedel je primere takšne živčnosti in zaskrbljenega razpoloženja, ki sta se 
nenadoma pojavila po brezskrbnosti in pišmeuhovstvu (akcije v Žužemberku,4 Ga- 
brovčecu,5 Mokronogu6 * * 9 itd.).
1 NAW, T-821, R-271, p. 214-238; R-214, p. 825-849; glej tudi dok. 83.
2 Teh brzojavk v naših arhivih nisem našel.
3 Glej dok. 75, op. 6 in 7.
4 Ko sta v drugi polovici maja 1942 tudi Dolenjski odred in 2. grupa odredov ustvarila 
svobodno ozemlje v osrednji in vzhodni Dolenjski, se je italijanska postojanka v Žužemberku 
znašla osamljena in obkoljena od 2. in 3. bataljona Zapadnodolenjskega odreda. Oskrbovali 
so jo lahko le z letali. Umaknili so jo šele 13. julija 1942, tik pred začetkom velike italijanske 
ofenzive.
5 Od 6. do 12. junija 1942 so bili ob zgornjem toku reke Krke nad Muljavo in Žužemberkom
hudi boji med enotami 2. grupe odredov in enotami divizije »Isonzo«, v katerih je imela 
italijanska vojska občutne izgube. Dne 6. junija je 1. bataljon 24. polka prodiral na tovornja­
kih od Žužemberka na zahod prek Zagradca proti Muljavi. Proti večeru je tovornjake pri 
Gabrovčecu, južno od Muljave, napadel 3. bataljon Savinjskega odreda iz zasede na robu
gozda. Vojaki so se vkopali ob cesti in se krčevito upirali do teme, ko je bataljon v naskoku 
zlomil njihov odpor, uničil tri tovornjake in avtobus ter zelo poškodoval oklopnik. Padlo je
9 vojakov, 11 jih je bilo ranjenih, drugi so se razkropili po gozdu. Boji so bili še naslednje dni, 
ko je omenjeni bataljon dobil pomoč iz raznih postojank. Italijanske enote so po lastnih 
podatkih imele v njih skupno 18 mrtvih in 44 ranjenih, 2. grupa odredov pa 4 padle in 16 
ranjenih. (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 273-274.) Morda je udarec, ki ga je 
utrpel 1. bataljon 24. polka 6. junija 1942 spodbudil generala Robottija, da je na poveljstva 
raznih podrejenih enot še isti dan naslovil tale razglas o »boju proti upornikom«: »Široke 
akcije upornikov proti našim vojakom, proti prebivalcem, proti vlakom, proti miru in 
civilnemu življenju italijanske Slovenije nas ne bodo odtrgale od našega dela, četudi se ono
354
Naše enote trpijo zaradi tega nenadnega prehoda v razpoloženju, eno in drugo pa 
je bilo posledica zmotne presoje dejstev, tako da naposled delajo napake in pretirano 
presojajo zmožnosti upornikov.
Če je res, da so uporniki ljudje, ki so pogumni in se znajo bojevati, pa je tudi res, 
da nas je več kot 40.000, se pravi, da pride en vojak na 8 Slovencev in da bo to 
razmerje kmalu en vojak na 5 prebivalcev; da imamo orožje in sredstva, katerih 
uporniki nimajo, izročilo v pogumu in zmagah. Torej ne sme in ne more biti 
pretiranih skrbi vpričo ljudi, ki ne sprejemajo boja, še manj pa ne more in ne sme biti 
vznemirljivih oblik v razpoloženju.
Vse to je gotovo posledica slabega taktičnega urjenja vojske, ki se je preveč 
navadila mirovati v posadkah, slabe učinkovitosti v delu poveljnikov. To dokazuje 
lahkotnost, s katero se strelja, ne da bi se zadelo, nočna posredovanja topništva na 
cilje, ki jih ne vidi, velikanska poraba streliva pred ljudmi, ki bežijo, ko nas 
zagledajo, ki pa streljajo malo in zadevajo dokaj dobro, iz svojih skrivališč.
Obsoja takšno graje vredno vedenje in opozarja, da se srčnost povečuje, če se manj 
strelja.
Vojska se mora spet zavedati pravih razmerij, mora se znebiti zanikrnosti in 
nemarnosti, ne sme pretirano ceniti sovražnika, čeprav je naše delo morda težje in 
hujše od vojskovanja na odprtem bojišču.
Ekscelenca poveljnik se je zadržal pri obsodbi dejstva, da vojska še ni dovolj 
izšolana za tak boj, da vse prepogosto pozablja, da je v vojni, da se ne zaveda sedanjih 
zahtev, da se ne prilagaja na metode boja, ki se jih moramo držati.
Vse preveč pripetljajev dokazuje, da vztrajamo v zmotni miselnosti in sistemih. 
Navedel je dogodek v Višnji Gori, kjer so uporniki nemoteno odnesli velike količine 
živeža, in to pred očmi številne in speče posadke, ki je v tem zoprnem dogodku 
dokazala vso svojo dobrodušnost in miroljubno psihologijo. Naravnost nesramna je 
drznost, s katero se zavrača urjenje (navedel je primer voda, ki je spremljal prevoz 
živeža iz Borovnice in ki je v zasedi imel velike izgube,1 to pa zato, ker ni upošteval 
pravil pohoda skozi gozd in ker je na evangeličen način ohranjal zastareli sistem iz 
mirnih časov.)
Opozoril je še na nedavni dogodek pri Lazcu8 in druge, ki kažejo na popolno
povečuje v trpkost in trajnost. Povejte svojim potrpežljivim, hrabrim vojakom, črnosrajčni­
kom, karabinjerjem, financarjem in obmejnim miličnikom, da poznam v vseh podrobnostih
njihov delovni dan in njihovo delovno moč ter pogum, poznam njihovo često odpovedovanje
ur počitka, poznam njihovo nenehno železno odgovarjanje na zasede komunistov v razmerju
deset proti ena. Ko izražam svoje priznanje za njihovo dejavnost in samozatajevanje za ime 
Italije, za nadkriljevanje naše latinske rase, za naše maščevanje za naše padle, pa bodo ti 
komunistični morilci, ki niso nikoli napadli iz oči v oči, plačali vedno dvojno svoje zločine « 
(Arhiv IZDG, f. 206/V it., Robottijev proglas, št. 02/4868 op., dne 6. 6. 1942.)
6 Drugi bataljon Dolenjskega odreda je v drugi polovici maja 1942 popolnoma obkolil sovraž­
nikovo posadko (del 117. bataljona črnih srajc) v Mokronogu. Tam je partizanska četa 
s pomočjo Narodne zaščite iz Kalinove usnjame v noči na 1. julij odpeljala celo zalogo usnja 
v vrednosti milijon lir. Karabinjerska in vojaška poveljstva so večkrat, vendar brez pravega 
učinka obravnavala položaj Mokronoga.
7 Najbrž misli na napad 3. čete 4. (Dolomitskega) bataljona Notranjskega odreda na italijanski 
vojaški oddelek pri Borovnici 10. junija 1942, ko je padlo 6 vojakov, med njimi častnik, eden 
pa je bil ranjen.
8 Najbrž misli na napad voda iz 2. čete 4. (Dolomitskega) bataljona Notranjskega odreda na 12- 
člansko vojaško patruljo, ki je spremljala prevoz hrane postojanki med Dražico in Borovnico 
in je padlo 5 vojakov. Po teh dogodkih je Robotti 12. junija izdal navodila, v katerih je 
zapisal: »Izkušnje enega leta v Sloveniji in žalostne izgube, ki smo jih utrpeli, bi morale 
končno naučiti tudi manj pozorne poveljnike, kakšna je klasična taktika zased, ki jo izvajajo 
uporniki.« Sodil je: »Taktiki upornikov se je treba upreti z bistrejšo, premetenejšo taktiko.
355
miselno razpuščenost, ki jo je treba odpraviti, kakor tudi na to, kako daleč smo še od 
urjenja, ki je potrebno za ta boj. Vojak se mora naučiti dobro uporabljati orožje in 
udariti po nasprotniku; kadar gre kakšna enota ven, mora vedeti dobro vse, kar mora 
početi.
Vedenje enot se presoja po nasprotnikovih izgubah.
Naši vojaki umirajo prezirajoč življenje, toda njihovemu velikodušnemu preliva­
nju krvi mora ustrezati boljša tehnika, ki mora biti takšna, da bodo prihranjena 
človeška življenja in da bo nasprotnik imel večje izgube. Pozval je torej vse poveljni­
ke, naj razvijajo svoje delo v nakazani smeri, predvsem pa naj izpopolnjujejo urjenje 
enot, kajti naša naloga je varčevati z življenji naših vojakov za domovino in za 
končno zmago.
Njegova opozorila - ki jih je narekovala bolečina zaradi izgub - morajo biti skrb 
vseh poveljnikov vseh činov in zaradi tega ne smejo zatisniti očesa.
* * *
Ekscelenca poveljnik je pozval generala Orlanda, naj razvije teme urjenja, ki so 
predmet sestanka.
General Orlando je razložil naslednje:
K št. 1 uvoda v okrožnico 3 C je rečeno:
»VOJSKA JE V RESNIČNI VOJNI«
In trdim, da je mogoče dodati: in opraviti ima s težko vojno.
1) Težak je TEREN, na katerem smo poklicani delovati:
a) njegova splošna sestava in oblika sta nenaklonjeni našemu »manevru«, 
nasprotno pa sta vedno naklonjeni upornikom:
- kotlina: okoli Ljubljane;
- poldnevniška brazda: pri Logatcu, dolga od 40 do 50km;
- vzporedniška brazda: pri Kočevju, dolga od 70 do 80km;
- razgibana osrednja gorska gmota: pokrivajoča se »večinoma« s Krimom, Mokr- 
cem in verigo Velike gore;
- vrsta vzpetin zunaj prometnih poti, ki tečejo čez omenjene brazde proti nemški 
in hrvaški meji.
Teren torej omogoča nasprotniku, da izrablja presenečenje, ko deluje iz osrednje­
ga gorskega masiva ali z gorskih hrbtov proti cestnim ali železniškim zvezam ali 
v naseljene kraje, v katerih so naše posadke.
Nasprotniku tudi omogoča delovati z nemške in hrvaške meje, tako da se naglo 
izmakne akciji naših čet.
Naš operativni problem še povečuje obveznost, da varujemo dve različni prometni 
poti - železniško in cestno - zaradi česar moramo porazdeliti sile po širokem ozemlju.
b) narava terena je tudi naklonjena upornikom: gorske vzpetine, griči in razgiba­
nost ozemlja, povezani z gozdom, so naklonjeni tistemu, ki pozna kraje, ki lahko 
računa na podporo domačega prebivalstva, tako da omogočajo dolgotrajno dejavnost 
nasprotniku, ki ne sprejema rednega boja, marveč se zateka h gverili, presenečenjem 
in zasedam.
Teren poleg tega ovira gibanje in razporeditev enot, tako da naša premoč v sred­
stvih ne pride do izraza; ovirano zračno in zemeljsko izvidništvo in zveze zmanjšujejo 
komandno akcijo; poleg tega je občutno manjša možnost streljanja spremljevalnih 
orožij in topništva.
[...] Upornikom se je treba upirati z uporniško akcijo.« (Arhiv IZDG, f. 658/III it., Robottijeva 
navodila 02/5171 op., 12. 6. 1942.)
356
Naš vojak - zvečine ravninski kmet - nima posebne priprave in naravne priprav­
ljenosti za delovanje na takšnem terenu.
Če si hočemo zajamčiti uspeh, je potrebna SPECIALIZACIJA.
Toda če hočemo doseči specializacijo, moramo najprej obvladati taktično doktri­
no, kajti le tako je mogoče preiti brez improvizacije in z organskim stopnjevanjem do 
poznavanja posebnih prilagoditev, ki jih zahtevata sovražnik in teren.
Nisem hotel zamolčati težav - toda prav zato, ker takšne težave obstajajo, je 
potrebno:
a) popolno poznavanje enih in drugih pravil delovanja.
Uporabiti je treba vsak trenutek, izkoristiti je treba
- trenutke, v katerih je vojska zbrana zaradi kakršnekoli dejavnosti, tudi pri jedi;
- premore med službami;
- ure počitka v vojašnici;
skratka, ves tisti čas in vso tisto spretnost, ki ga sposobni in prepričani poveljniki 
utegnejo najti.
b) globok občutek razumevanja s strani vseh poveljnikov in še posebej s strani 
nižjih poveljnikov.
Vedno mora biti navzoča velika odgovornost, naložena vsakomur zaradi
- ugleda Italije, ki nam je zaupan in ki - vsakokrat, ko je napaden - poveča 
nasprotnikovo drznost;
- svete dolžnosti, da se prihranijo človeška življenja, ki nam jih je zaupala 
domovina.
c) zavest in občutek odgovornosti poveljnikov na višji stopnji (polk in bataljon) 
pri usmerjanju, izvajanju in nadzorovanju urjenja, ki - prav zato, ker izstopa iz 
rednih okvirov, na katere nas je navadilo urjenje v posadki (umiki, dopoldansko, 
popoldansko urjenje itd.) - zahteva zavzeto osebje, izvirne metode, smisel za organi­
zacijo, animacijo in analizo snovi, dodatne dejavnosti.
Ekscelenca poveljnik močno priporoča, da se v vsakem trenutku pobija pacifistič­
na miselnost vojakov, njihova lahkomiselnost in površnost.
Nedvomno bo to stalo veliko truda med enimi in drugimi zaradi povsem izjemne­
ga značaja dejavnosti, ki jo zahtevam, toda brez takšne volje, ki presega meje 
naravnega, bo vsak trud jalov.
Takšna dejavnost zahteva DELOVNO METODO.
Tokrat hočem obravnavati potrebo po metodi, da bi tudi poveljniki na višjem 
položaju (polka in bataljona) prevzeli enako »metodo«, izredno praktično za usmerja­
nje, discipliniranje in nadzorovanje zgoraj omenjene dejavnosti, kakor tudi za to, da 
se doseže njena največja storilnost.
Povedal bom,
I. Kako se bojuje naš sovražnik, kakšne so njegove možnosti in njegovi načini 
vojskovanja.
II. Kako se moramo vesti, da bomo kos tej posebni obliki vojne.
III. Potem bom omenil poudarke, potegnjene iz operativnih dogodkov. Namen 
tega ni jalova kritika, saj se iz posledic naših številnih napak lahko marsičesa 
naučimo. Tako se bo še bolj napela vzmet naše zavesti, našega občutka za dolžnost 
in vojaško čast, to pa zato, da se prepreči ponavljanje napak.
Ne bom tako površen kot prej, kajti vem, da bodo moja zapažanja enako prizadela 
tistega, ki bo začutil, da je delal napake.
Naša vojna je prišla do točke, ko prizanesljivost in strpnost nista več dovoljeni. 
Sleherna šibkost bi bila neodpustljiva napaka.
357
I, SOVRAŽNIK
Osrednje jedro nasprotnikovih sil sestavljajo častniki, podčastniki in vojaki 
nekdanje jugoslovanske vojske in tuji agenti, katerim se je pridružila gruča izobra­
žencev, delavcev, študentov, brezposelnežev, hudodelcev in bojujočih komunistov.
Politična usmeritev je torej drugačna od starega sovraštva tega ljudstva zoper 
Italijo in fašizem.
To osrednje jedro je novačilo in še novači - včasih s prisilo - kmete in prebivalce 
gorskih vasi; zdaj jih mrzlično uri in sestavlja iz njih številne tolpe, ki so razkropljene 
na več točkah, in to predvsem iz nastanitvenih potreb.
Osebna oborožitev je na splošno zadostna - veliko puškomitraljezov - malo pa je 
streliva.
Navodila za urjenje in delovanje - v naši posesti - so racionalna in govorijo 
o pametni psihologiji in trdnem tehničnem in taktičnem znanju.
Rad bi prebral in ilustriral taktične norme partizanske skupine s Korduna in 
Banije:
(priloga št. I)9
Ob tej priložnosti je prav, da se ta prikaz urjenja dopolni s priporočili, ki jih je dal 
ekscelenca poveljnik armadnega zbora z listom 02/2520 z dne 10. aprila, s čimer so 
bila natančno določena merila delovanja svobodnih strelcev Osvobodilne fronte.10 11
Rad ponovim besede, s katerimi je ekscelenca sklenil svojo okrožnico:
»Naj se razmišlja, naj se uči, naj se vztraja in naj se sovraži. Naj se sovraži, kakor 
ti razbojniki sovražijo nas.«
Vojna je strast in volja. Strast in volja, ki ju moramo dati v našo vojno, morata biti 
še hujši zaradi sovraštva do ljudi brez družin, brez vesti, brez najosnovnejše človeč­
nosti v njihovi neusmiljeni razbojniški dejavnosti.
Iz tistega, kar sem razložil, je jasno, da so uporniki usmerjeni v poseben način 
urjenja, ki mora pripeljati do racionalnejšega in donosnejšega delovanja, zagnanega 
urjenja, kajti pripravljati je treba številne nove privržence.
Tej dejavnosti se pridružuje skupinsko delo, usmerjeno k sestavljanju racionalno 
povezanih enot, in logistično delo, usmerjeno v zbiranje živeža, zaradi katerega so 
uporniške tolpe bolj učinkovite in s tem sposobnejše.
Najnovejše novice govorijo o tem, da se nekaj vojaških poveljnikov iz nekdanje 
jugoslovanske vojske usmerja proti Sloveniji, da bi organizirali tolpe. 11
Torej moramo biti prepričani, da gre za tekmo, ki bo določila, kdo bo prvi pridobil 
pred nasprotnikom prednost na posebnem taktičnem področju.
Torej stisnimo zobe in okrepimo voljo, kajti moramo jih prekositi na njihovem
9 Te priloge ni na mikrofilmu.
10 Poveljstvo 2. armade je 3. aprila 1942 poslalo poveljstvom podrejenih armadnih zborov 
prevod članka Edvarda Kardelja »Iz obrambe v napad«, ki je bil objavljen v 3. številki Dela, 
septembra 1941. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1, dok. 32.) Ko ga je poveljstvo XI. 
armadnega zbora 10. aprila 1942 poslalo poveljstvom divizij in graničarjev, je v obsežnem, 
3 strani dolgem spremnem pismu dalo nekatera navodila za bojevanje proti partizanom. 
Glede na odlomek iz članka, ki govori, da morajo biti partizani in prebivalstvo tesno povezani 
in da je treba izkoreniniti vohune, sovražnikove agente itd., je Robotti pripomnil: »To 
potrjuje, da vsakega živega Slovenca lahko smatramo ,vsaj za simpatizerja' partizanov in da 
je treba zavreči vsako lažno usmiljenje vsakokrat, ko sumimo, da prebivalci molčijo o tistem, 
kar vedo in na kakršen koli način pomagajo partizanom.« Na koncu je še povedal: »Sklenem: 
naj se naklepa, naj se proučuje, naj se vztraja in naj se sovraži. Naj se sovraži bolj kot ti 
razbojniki sovražijo nas. Uspehi, ki smo jih dosegli do sedaj, so zadovoljivi. Treba je priti bolj 
daleč in za vselej zlomiti gibanje neke stranke, ki se hrani s sovraštvom, s prostaškim 
ubijanjem, z zelo podlimi in zelo nizkimi akcijami « (Arhiv IZDG, f. 158/III it., pismi pov. 2. 
armade, št. 6456 tajno, dne 3. 4. 1942 in pov. XI. a. z., št. 02/2520 op., dne 10. 4. 1942.)
11 Ne vem, od kod generalu Orlandu ta novica, ki ni bila resnična.
358
področju in na njihovem terenu, doseči moramo, da bomo zoper gverilo postavili 
gverilo, zasedo zoper zasedo, in čeprav nam nočejo gledati v oči in se bojevati, nam bo 
premoč v orožju in disciplini omogočila, da jih bomo premagali tudi v tistem načinu 
vojskovanja, ki ga imajo rajši.
Spregovorimo natančneje o nekaterih merilih, čeprav so nekatera med njimi že 
bila tema priporočil in proučevanj.
I) Prevoz z avtomobili:
Kljub hudim lekcijam se nam to še ni posrečilo. Prevoz mora biti omejen le na 
tiste, ki jih terjajo logistične zahteve, kadar je popolnoma gotovo, da je varnost 
zajamčena. Bolje je korakati peš in zunaj cest.
V drugih razmerah je treba črtati celo premike logističnega značaja - uporniki so 
vsepovsod in iz vsakega kraja, celo takšnega v bližini naseljenih središč, lahko pride 
potuhnjen napad.
II) Operativni ukazi
Ukazi, ki se nanašajo na določeno akcijo, niso nič drugega kot postavljanje 
začetnega problema.
Poveljnik, ki je zadolžen za operacijo, mora razviti in rešiti operativni problem na 
kraju samem, glede na naključni položaj, ki se nenehno spreminja zaradi velike 
gibčnosti in načina boja banditov.
Potem ko se na začetku postavi povelje z določenimi operativnimi smernicami, se 
morajo na položaju spreminjati tako povelje kot operativne smernice; lahko se tudi 
obrnejo problem in akcije oboroženih sil.
Edino vodilo mora biti samo in vedno cilj, da se doseže »nasprotnikov položaj, ne 
glede na to, kje se nahaja« (ali vsaj položaj najnevarnejše tolpe).
III) Operativne akcije niso časovno omejene.
Nihajo lahko od enega dneva do enega tedna ali več; edini element za določitev 
»časa« je dosega »cilja«: uničenje tolp, ki obstajajo v tisti coni.
IV) Načini boja banditov in njihove možnosti, da napadejo tam, kjer jih najmanj 
pričakujemo, nalagajo poveljniku v operaciji strogo spoštovanje naslednjih potreb:
a) zaradi neogibnih prostorskih zahtev in topografskih značilnosti terena lahko 
predstavlja povelje tisto plat, ki je še posebej občutljiva za nasprotnikov napad.
To so občutljive točke med operacijo. Zato bo pogosto dobila odločilen pomen 
sestava trdnih obrambnih bokov.
b) zaradi velike gibčnosti banditov bo očiščevalna akcija v neki coni uspešna 
edinole, če:
- bo del celotnih sil naredil zaporo, da bi onemogočil beg tolp, kolikor je to le 
mogoče,
- bo drugi del sil izvedel pravo čiščenje.
Enote, ki stojijo, ne smejo veljati za enote v statičnem položaju, odtrgane od 
celotne operacije. Položaj lahko zahteva, da so prav te enote namenjene premikom 
zaradi naglega posredovanja proti cilju.
Zato mora poveljnik imeti takšne enote za prav tako pomembne kot tiste, ki so 
v očiščevalni akciji, z njimi mora imeti tesno in nenehno zvezo, če pa je premalo 
obveščen, mora doseči, da bo dobival nenehna pojasnila o razmerah.
c) Enotam nikoli in iz nobenega razloga ni dovoljeno gibanje brez najstrožjih 
varnostnih ukrepov: bodisi da prodirajo, se umikajo ali se premeščajo iz kateregakoli 
razloga. Ta nepreklicna potreba je toliko močnejša, ko je treba zaradi končnih 
operacij ali iz drugih razlogov zapustiti zasedene položaje.
Dobro je znano - tudi tistim, ki tega nočejo vedeti - da banditi izrabljajo te 
okoliščine, da prizadenejo največje izgube, in to z redkim avtomatskim orožjem, 
razporejenim po široki fronti, delujoč od zadaj in z bokov.
359
Izgube človeških življenj, ki so jih povzročile takšne napake, obležijo na vesti 
tistega, ki ni ukrepal v skladu z osnovnimi nauki naše doktrine in v skladu s kar 
vsiljivimi priporočili na to temo.
Ob tej priložnosti pozivam k premisleku o okrožnici 02/3108 poveljstva armadne­
ga zbora z dne 23. aprila t. 1. o zadevi »varnostni ukrepi«, ki sem jih izdal, pri čemer 
sem odločno ukazal, da se morajo prebrati in pojasniti pred vojaki.12 (Priloga št. 4)13
d) Toda enote odhajajo s sedeža brez predpisane zaloge streliva in živeža, s čimer 
se zagotovi - kot sem že rekel - nenehnost operacij v dolgem času.
Ne sme se pozabiti na sredstva zveze, rakete, pionirska sredstva, sanitetni materi­
al, zemljevide, kompase itd.
Enote v posadki morajo biti vedno pripravljene na premik ob prvem znamenju in 
morajo vedno imeti predvideno za sleherno priložnost vse tisto, s čimer se je mogoče 
preživljati in bojevati.
Improvizacija nikoli ne zagotavlja uspeha.
Vedno je dobro, če se na kraju samem poskrbi za domače »vodnike« - (bolje je, če 
sta dva, ki nista v stiku, da je mogoče nadzorovati indikacije) - to pa zaradi 
zapletenega terena, različne toponomastike in zastarelosti številnih topografskih 
kart.
e) Taktični smisel in stvarna presoja terena glede na razpoložljive sile:
V očiščevalne akcije - zlasti, če je potrjena navzočnost nasprotnika - nikoli ne 
smejo enote, ki so v napadu na preširoki fronti, ki ni v sorazmerju s silami in ki škodi 
razporeditvi enot v globino zaradi morebitne podpore.
Pri zapori pa je fronta lahko širša, vendar le takrat, kadar so posamezni odseki 
neprebojni bodisi zaradi materialne navzočnosti enot ali zaradi kontrolne zapore 
z avtomatskim orožjem.
Ekscelenca poveljnik je grajal miselnost, s katero so včasih pripravljene in 
izpeljane očiščevalne akcije, in v tej zvezi zahteva, da se ravna po navodilih, ki jih je 
izdal. Meni, da so številne izgube posledica slabo preračunane priprave sil: preveliki 
so presledki, skozi katere se uporniki izmuznejo, ali pa napadajo iz zasede in 
s presenečenjem.
f) V tistih srečnih okoliščinah, ko se posreči stik z jedrom upornikov, je akcija 
z ognjem, ki jo izvajamo z avtomatskim orožjem, minometi ali katerimkoli drugim 
sredstvom, lahko samo uvod v zaključno akcijo pohoda, ki nam edinole lahko 
omogoči, da se polastimo tistega, kar je za bandite najbolj dragoceno - orožja - in da 
resnično lahko ocenimo izgube, ki smo jim jih povzročili.
Vse prepogosto akciji z ognjem ne sledi premik. In uporniki se umaknejo in 
odnesejo s seboj padle in vse orožje, nam pa preostane le prepričanje - ki je pogosto 
lahko le utvarno - da smo jim prizadeli velike izgube.
Če mislite, da so naše izgube v katerikoli okoliščini posledice prvega udara in 
skoraj vedno prvega presenečenja, kajti nikoli ni bilo izgub, če so enote delovale zares 
odločno in napadalno, pravim zares napadalno, ker je šlo za hitre premike, potem je 
očitno, da je treba uporabljati brezpogojno tak sistem.
Rad navajam primer voda iz 1. grenadirskega bataljona, ki je sicer ugotovil, da
12 General Robotti je 23. aprila 1942 poslal poveljnikom divizij in graničarjev navodila za
»varnostne ukrepe«, ki imajo tale začetni stavek: »V temni vojni, ki jo vodimo, zaslužijo 
prednostno uporabo tale merila: ,Čim bolj povečati neranljivost čet, da bi tem bolj zmanjšali 
število izgub.1« V navodilih je posebej opozoril na varovanje tajnosti, sprejetje vseh možnih 
varnostnih ukrepov, z gorečo vztrajnostjo in izkoriščanjem vsakega možnega trenutka dovr­
šiti usposabljanje vsakega vojaka in častnika. (NAW, T-821, R-214, navodila pov. XI. a. z., št. 
02/3108 op., dne 23. 4. 1942, p. 894-897.) Ta navodila je Robotti izdal po sestanku v Trebnjem 
20. aprila 1942 popoldne. Glej dok. 67.
13 Glej vir pri op. 12.
360
ima nasprotnik velikansko premoč, vendar ga je odločno napadel in v teku planil 
nadenj z bombami v rokah. Za začetnimi izgubami ni imel nobenih dodatnih izgub, 
zato pa se je polastil 2 puškomitraljezov, 1 puške, veliko streliva in 3 banditskih 
trupel. 14
Treba je spodbujati zagrizenost pri poveljnikih enot, siliti jih je treba v agresivni 
boj, ki je po izgubah manj nevaren, to spodbujanje pa mora izhajati iz prepričanja in 
odločnega dejanja, ki ne dopušča obotavljanja med poveljniki bataljonov.
g) Uporniki imajo največ uspeha - zlasti kar zadeva naše izgube, ki so včasih zelo 
hude - z zasedami in razdelitvijo na majhna jedra, lahka in gibčna, oborožena 
z avtomatskim orožjem, ki se pomaknejo na zadnji in bočni del naših enot, zlasti med 
njihovim vračanjem iz končane operacije.
Takšnim akcijam se je mogoče postaviti po robu edinole tako, da se proti zasedi 
borimo z zasedo.
Naše enote, kot so sestavljene, so preveč okorne, da bi v takšnih akcijah zanesljivo 
dosegle uspeh.
Samostojni polki in bataljoni sestavljajo najgibčnejše enote. Ne da bi izvajali 
sistemske inovacije, je mogoče povečati in izbirati na primer izvidniške vode, to pa na 
povsem prostovoljni podlagi, jih oborožiti z avtomatskimi puškami, s kakšnim 
puškomitraljezom in veliko ročnih bomb.
Prav posebna previdnost je potrebna pri izbiri mož po telesnih in duševnih 
merilih.
Predvsem so potrebne največja premetenost, odločnost, največja odsotnost pred­
sodkov, osebna hrabrost, ki meji na drznost, velika telesna zdržljivost, gibčnost in 
prožnost, ostra nagnjenost k navdušenju, zmožnost, da se navduši nad lastnim 
poslanstvom.
Skratka, gre za zanesljive, pripravljene, odločne može, sposobne največje drzno­
sti.
Pred poveljniki se pojavljata dve nalogi izrednega pomena, kajti od njiju bo 
odvisna možnost, da prevladamo in naglo zadušimo uporniško gverilo.
1) Zavzet, pameten, zanesljiv izbor mož.
Izbor mora opraviti osebno poveljnik s pomočjo častnika, ki že ima vse omenjene 
lastnosti in ki bo lahko poveljnik enote, temu pa morata pomagati eden ali dva 
podčastnika, ki imata iste lastnosti.
2) Specializacija enote z izključno praktičnim urjenjem, zamišljenim in tekočim 
po natančnem programu, ki mora upoštevati:
a) vsa operativna okolja: gozd, planjavo, kritje, naselja, vodne tokove, razgi­
ban in neprehoden teren;
b) vse spretnosti, da se izogne odkritju: urjenje v zaznavanju dogovorjenih 
kretenj, ki morajo zamenjati povelja (sploh se ne sme govoriti); razporeja­
nje in zavarovanje orožja in opreme; povezovanje obutve, da se prepreči 
tudi najmanjši šum med gibanjem; navajanje na dolgotrajno negibnost; 
navajanje na gledanje v temi; navajanje na razločevanje šumov in ugotav­
ljanje izvora zvokov, na prisluškovanje z ušesom pri tleh;
c) popolno poznavanje vseh orientacijskih sredstev: kompasa, branja zemlje­
vidov itd.;
d) telesno urjenje z značilnostmi prvakov: predvsem skrbeti za tek, hiter tek,
14 Misli najbrž na spopad pri Štalcerjih 28. aprila 1942, o katerem je tale podatek v operacij­
skem biltenu poveljstva XI. armadnega zbora 29. aprila 1942: »Včeraj ob 12. uri je imel vod 
prvega [polka] grenadirjev, ki je spremljal stražarje telefonskega voda, spopad pri Štalcerjih 
(100.000 ZI-BS, list Novo mesto) s skupino oboroženih upornikov, [zaplenil] tri puškomitra- 
ljeze. En grenadir laže ranjen.« (Arhiv VZI, it. arh., šk. 474, dok. 37/5-1.)
361
skoke, preskakovanje in za vse tiste vaje, ki povečujejo spretnost in polet 
posameznika.
Tako sestavljene in z zavzetostjo in samozavestjo izurjene enote nam bodo 
omogočile najbolj nepričakovane uspehe, kajti nevtralizirale bodo edini element, 
v katerem imajo uporniki prednost: zasedo, ki je dobro pripravljena ter odločno in 
premeteno izpeljana.
Jasno je, da se potem, ko takšna specializacija ni več potrebna, vrnemo v naraven 
sistem, pri čemer imamo prednost, da smo temeljito izdelali in okrepili urjenje 
elementov, ki morajo absolutno prevzeti najhujše in najbolj zapletene naloge.
Ekscelenca zagotavlja, da bo potrdil sleherno dobronamerno pobudo, ki bo prišla 
v tej smeri.
V) Primemo se mi zdi vztrajati, da je dobro imeti izurjene policijske pse, ki lahko 
v gostem gozdu zavohajo sovražnika (ki je pogosto potuhnjen nekaj metrov od nas) in 
iščejo sled.
Poveljstvo a. z. je zahtevalo posebno izurjene pse, medtem pa lahko tudi zaplenje­
ni psi, ki jih ima osebje, pripeljejo do pomembnih rezultatov.
VI. Nadzorovanje železnice.
Železniške zveze, ki so temeljni element za manever in življenje vojske in so 
zanesljivo sredstvo zveze, so za bandite nevarnost številka ena.
Imajo jih za glavni cilj, nad katerim se besno znašajo.
Njihovo trmasto vztrajanje pri prekinitvah prog in onemogočanju ali preprečeva ­
nju popravil je odločno vplivalo na to, da je prišlo do občutnih zamud pri dovažanju 
novih enot na to ozemlje.
Prekinjanje železniških prog v obliki nastavljanja min, odvijanja vijakov na 
tračnicah ali uničevanja naprav ni nič novega. Z obdobji večje ali manjše aktivnosti 
segajo približno v začetek naše okupacije.
Toda prve čase je bila navzočnost skoraj vseh min odkrita takoj, tako da jih je bilo 
mogoče naglo odstraniti, ali pa je bila prekinitev že izpeljana, vendar odkrita, še 
preden je vlak pripeljal mimo, tako da ga je bilo še mogoče ustaviti in se izogniti 
bolečim posledicam iztirjenja, zdaj pa takšne preventivne akcije ni več v skoraj 
nobenem primeru.
Ekscelenca opozarja, da se je dejavnost upornikov okrepila v premem sorazmerju 
z večjo popustljivostjo vojske.
Vojska, ki je določena za varovanje železnic, po navadi podnevi redno opravlja 
službo.
Ponoči ne stopi iz barak.
Nekatere prekinitve, ki so zahtevale od upornikov dolge ure dela, kažejo, da se 
naše osebje sploh ni zganilo in da nadzorne službe sploh ni bilo.
Ekscelenca obsoja takšno zanikmost in odreja, da se izrečejo najstrožje kazni, 
tudi ustrelitev, zoper tiste, ki opuščajo nadzorno službo.
Res je, da se je zdaj dejavnost razbojnikov povečala, prav tako pa je tudi res, da se 
je povečala skrb za zaščito železnic, kar se kaže tako v številu kot v enotah.
Predvsem
1) se je povečala sila, določena za vsak odsek železniške proge, ki jo je treba 
varovati;
2) razni odseki so zbrani pod nadzorstvom višjih častnikov, ki so zvečine povelj­
niki, od katerih so enote organično odvisne;
3) stražarska mesta ob progi so razporejena tako, da predstavljajo pravcate 
utrdbe;
4) v pomembnejših središčih so pripravljeni oklepni vlaki, da prihitijo na pomoč 
napadenim enotam;
362
5) zlasti v tistih primerih, ko gre za velike premike vojske, so bile na nevralgičnih 
točkah železniških zvez postavljene posebne enote, neodvisne od tistih, ki jim 
je zaupana neposredna zaščita proge, samo da bi lahko hitro prihitele v okrepi­
tev slednjih.
Višji častniki, ki so določeni za nadzor določenega odseka železniške proge, 
morajo usmerjati, zasledovati in nadzorovati početje podrejenih enot, kajti
a) patrulje morajo biti tolikšne, da morajo zagotavljati varnost med gibanjem; 
morajo biti okrepljene, kadar razmere to zahtevajo;
b) medtem ko en ali dva moža ne smeta imeti druge naloge, kot da nadzorujeta in 
pregledujeta tire, naprave, železniške prehode, pa morajo drugi možje s po­
udarjenimi varnostnimi ukrepi skrbeti za to, da ne bo presenečenj, in navdajati 
z mirom tiste, ki nadzorujejo učinkovitost proge;
c) inšpekcije morajo biti pogostne, izvajati jih morajo častniki v spremstvu 
močnih patrulj, ki morajo tudi poskrbeti za čimvečje varnostne ukrepe;
d) voditi je treba register inšpekcij, ki jih mora določiti in strogo nadzorovati 
častnik, odgovoren za razne odseke proge.
Odveč je dodajati, da bo osebje, določeno za nadzorovanje - in še posebej 
poveljnik, pod čigar pristojnostjo je odsek proge - odgovorno za prekinitve.
Pregledali smo, na kakšen način se bojuje naš sovražnik, kakšno tehniko in 
kakšne značilnosti ima.
Opisali in osvetlili smo merila in tako znova opozorili nanje, se pravi merila, po 
katerih se je treba ravnati v tej posebni vojni.
VII. Obrambna organizacija posadk:
- glede nje so bila izdana natančna navodila: pojasnjena in potrjena s pisnimi 
sporočili, razložena na vseh sestankih, nadzorovana na krajih samih, ko se je 
od primera do primera kazalo na popravke, izboljšave, nujne dopolnitve.
- Dana je bila možnost pridobivanja materiala, nabora delovne sile, koriščenja 
vseh sredstev poleg zahtev po materialu in mimo predvidene preskrbe povelj­
stva inženirstva.
- Mnogo se je storilo, vendar si dobro zapomnimo, da obrambne naprave niso 
nikoli končane; gre za trajno, krepko in strastno dejavnost, ki mora vedno 
računati na zelo varne prvine obrambe.
Rad bi natanko označil dve točki glede na novo okrožnico ekscelence 
višjega poveljnika čet za Slovenijo in Dalmacijo, ki je sledila njegovemu 
dolgemu potovanju, na katerem je obiskoval posadke:
1) Organizacija posadk ne ustreza pasivnemu namenu, temveč teži samo 
k zagotovitvi dobre obrambe z najnujnejšimi silami (določenimi enkrat za 
vselej), da bi bilo na voljo za akcijo čimveč sil.
2) Obrambna organizacija posadk mora biti prava in čista kot so obmejna 
utrjena mesta, in to: izdelani in nenehno ažurirani morajo biti tile doku­
menti:
a) obrambni načrt,
b) organizacija topniškega obstreljevanja in ustrezna dokumentacija,
c) program za izpopolnitev in izboljšanje (tudi z zunanjega vidika) raznih 
prvin obrambne organizacije.
Za njihovo natančno in ažurirano sestavo odgovarja osebno poveljnik 
postojanke ali posadke.
Zdaj bom omenil poudarke, ki so jih dale višje oblasti in jaz med nekaterimi 
operacijami zoper upornike, to pa zato, da bi vpričo odgovornosti, ki se neogibno 
pridružuje storjenim napakam, dobili svarilo, da ne zapademo v iste napake.
363
1) Nekatere operacije so - kljub jasnosti in natančnosti ukazov, ki so jih določili 
- včasih dobile videz sprehoda proti cilju, sem ter tja je počil kakšen puškin strel 
proti redkim uporniškim jedrom, ki ščitijo tolpo, kadar ni v akciji, potem pa se je 
akcija nehala, vojska se je vrnila domov, pojedla menažo in počivala v barakah ali 
vojašnicah, kdaj pa kdaj jo je med potjo nazaj nadlegovalo nekaj drznih sovražniko­
vih jeder.
To ne le da ni vojna, marveč priča o nerazumevanju dela, ki se tu vsiljuje.
2) Napredovanje kolone ali posameznih kolon poteka brez taktičnih pravil, ki jih 
nujno zahtevajo najosnovnejši poklicni pojmi o trenutnih razmerah, o terenu, na 
katerem se deluje.
V akcijah, v katerih so prodiranje jasno, naravnost preveč jasno, opredeljevala 
pravila in teren, so cele čete tako rekoč čisto skupaj hodile, se ustavljale, imele 
izgube, korakale po cesti na popolni ravnini, tako da so jih zanesljivo videli sovražni­
kovi opazovalci na gričih, pri čemer je bilo mogoče (seveda z nekaj več telesnega 
truda, vendar popolnoma varno) ne le prihraniti izgube, temveč poskušati obkoliti 
sovražnika. Obkolitev se je potem izpeljala, ko je akcija to zahtevala, vendar pod 
streljanjem sovražnikovih mitraljezov in celo sovražnikovih pušk. Torej bi bilo 
mogoče razviti prodiranje na manj nevaren in bolj pameten način, upoštevajoč cilje, 
ki so bili določeni.
3) Ko se pride na cilj (ali na tisto, kar bi lahko veljalo za ciljni položaj), se misli, 
da je naloga končana, čeprav se je po razvoju akcije jasno videlo, da se more in mora 
nadaljevati v mejah možnosti (in v tistem trenutku v takih časovnih in prostorskih 
mejah, da je to ne le poveljnikova možnost, ampak tudi dolžnost).
4) In potem pot nazaj... vojne ni več... mir je... Vse je tako, kakor da ne bi bilo 
nobene nevarnosti več, kakor da neoprijemljivi nasprotnik, ki smo ga pregnali med 
napredovanjem, ne bi s prejšnjimi spopadi že dokazal, da je ne le zagrizen in spreten 
pri zasledovanju, marveč tudi spreten v postavljanju zased na - zanj - najprikladnej- 
ših krajih, skozi katere mora iti vojska. Največje izgube, včasih edine izgube, smo 
imeli na takih poteh nazaj...
5) Postopki za očiščevalne akcije so bili podani z natančnim, jasnim in podrob­
nim ukazom z grafično ilustracijo.
Ukaz: in zato niso dovoljena odstopanja. Vendar se včasih izvajajo pohodi in 
očiščevalne akcije brez zavzetosti, s pretiranimi nalogami za angažirane sile, ne da bi 
se poskrbelo za zaščito, kjer je to potrebno, brez tiste kontinuitete v zvezi, ki je 
neogibna za pravilno akcijo vojske.
In tako se upornikom posreči pobegniti iz našega prijema, se premakniti na 
položaje za nami ali ob naših bokih, ali pa nas čakajo, ko se vračamo.
Tedaj je vse naše delo zaman.
Ekscelenca poveljnik amadnega zbora nam je posredoval sodbo, ki jo imajo o nas 
slovenski kmetje (ki so surovina za tolpe):
»Italijani hodijo po cestah in ne naredijo niti koraka, ne da bi se videli, partizani 
so pa v gozdovih.«
»Italijani gredo naprej, potem pa se hitro vrnejo nazaj.« (Ali pa se vrnejo, ko še ni 
pravi čas za to.)
Po teh opazkah je očitno, da včasih trenutku in dobri volji vojakov ne ustreza 
poveljniška akcija kakšnega poveljnika.
Zaradi izgube ugleda, ki je posledica takih ugotovitev, tega ne bom več trpel.
Kdor ni na svojem položaju, ne more naprej.
Vsaka strpnost bi bila zločinska.
6) Pasivno vedenje enot (omenil bom na splošno tudi dejstva, ki so se zgodila 
zunaj mojega ozemlja);
364
a) v posadki, sestavljeni iz financarjev, karabinjerjev, poveljstva bataljona T M in 
čete T M, nameščenih v zgradbi nekaj sto metrov od vasi, je tolpa neko noč lahko kot 
popoln gospodar zasedla vas, se polastila velikih količin živeža in izvajala povračilne 
ukrepe. 15
Zdaj teče stroga preiskava, ki naj ugotovi kazensko in disciplinsko odgovornost.
Zadeva je tako klavrno preprosta, da se vzdržujem slehernega pojasnila.
Zadeva ima vse značilnosti šale, kajti izkazalo se je, da je bilo ob določeni uri 
zbranih na vaškem trgu nekaj sto upornikov, tako da bi bilo dovolj z avtomatskim 
orožjem streljati v množico in bi bila predrznost kaznovana z nekaj deset življenj.
Bodo sankcije in krivci bodo neusmiljeno kaznovani; toda še vedno bo kaznovana 
zavestna odgovornost, ki je hujša od kakršnekoli obsodbe.
b) V nekem kraju ob železniški progi so razbojniki lahko tako razdejali progo, da 
so bila potrebna dolgotrajna in velika dela, ne da bi jih kdo napadel in zmotil sredi 
rušilnega početja, čeprav je v tisti coni nameščena enota imela močno strelno orožje.
Nasprotno pa je bilo doslej že jasno dokazano, da zadošča nekaj dobro namerjenih 
strelov z minometom, da se razbojniki odvrnejo od tega, da iz skrivališč streljajo na 
delavce in enote, ki jih varujejo.
Ali je mogoče, da ni bilo častnika, ki bi zbral toliko poguma, da bi sestavil krepko 
patruljo, oboroženo z dvema minometoma, da bi se približal coni, v kateri so delovali 
razbojniki, in da bi jih zasul s točo granat?
Vsaj to bi bilo mogoče storiti v takšnih okoliščinah,
e) Takšne besede so že oguljene fraze:
- »obkoljeni smo« - kadar z več koncev počijo streli (a še vedno samo za to, da bi 
se vojaki nadlegovali). Toda ali se zavedate, da smo naredili takšne obrambne 
sisteme, da imajo posadke tolikšno avtonomijo zaradi streliva in živeža, da imajo na 
voljo tolikšne sile, da je napad ali obkolitev pravzaprav najsrečnejši dogodek, ki nas 
more doleteti, saj nam bo naposled dovolil, da razbojnikom pogledamo v obraz, da jih 
zgrabimo, da jih pokosimo z našim avtomatskim orožjem?
Večini častnikov manjka tista potrebna vedrina, ki je bistvena dota vojaka pred 
nastopom in nepredvidenimi dejanji vojne.
Toda te vedrine manjka, ker primanjkuje vzgojne akcije za poveljnike na višjih 
činih.
Kruh naše znanosti se deli z majhnimi grižljaji v vsakdanjih stikih z enotami, 
v obliki nasvetov, grajanja, spodbujanja in postavljanja zgledov.
Učeno govorjenje in razpravljanje o okrožnicah, ki prihajajo od zgoraj, nič ne 
zaleže. Vsak častnik, vsak podčastnik mora vsak dan slišati glas svojega poveljnika, 
vendar ne samo zato, da bi poslušal očitke ali bil kaznovan, marveč zato, da popravi 
napake, ki jih je naredil v raznih okoliščinah, da dobi nasvet, kako naj stopi na pravo 
pot, predvsem pa, da dobi podporo v trdni volji, da se poboljša, da se izpopolni, da 
postane zanesljivo in učinkovito orodje sodelovanja.
Poveljniki z višjimi čini naj se zavedajo, da bosta vsa njihova domiselnost in 
poznavanje doktrine zaman, če nimajo zaupanja in razumevanja tistih, ki morajo 
premakniti in pognati vojni stroj, katerega vzvode imajo v rokah.
7) RAZMETAVANJE STRELIVA
Preveč se strelja - zlasti ponoči - ne da bi se merilo, in s pičlimi izidi. Tega so
15 Dva bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov sta s pomočjo Narodne zaščite in 
aktivistov OF 3. junija 1942 izvedla zelo odmevno akcijo v Višnji Gori, ko sta z več kot sto 
vprežnimi vozovi odpeljala iz skladišča občinskega prehranjevalnega urada 15 ton moke in 
2 toni drugih živil, hkrati pa razdejala občinski urad, šolo in stanovanje okupatorjevih 
častnikov. (Arhiv IZDG, f. 239a it.; izjava obč. taj. Ignaca Nadraha; Radko Polič: Čudežna 
pomlad, str. 112-115.)
365
neposredno krivi nižji častniki in podčastniki. Vedno se čuti obžalovanja vredna 
občutljivost.
V tej zvezi moram tudi povedati, da poveljniki odsekov ali posadk pogosto ne 
obvestijo višjega poveljstva o akcijah s streljanjem in - na splošno - o dogodkih na 
svojem območju.
Zgodilo se je na primer, da je bilo v Ljubljani slišati strele, vendar pa poveljniki 
odsekov niso izpeljali temeljite preiskave, da bi ugotovili dejstva in o tem nemudoma 
poročali.
To je stvar občutka za odgovornost in občutljivost. Še vedno se ne pripisuje 
pravega pomena temu, kako pomembno je za naglo posredovanje, če si hitro obveš­
čen.
8) TAJNOST
Še naprej se govori tako lahkomiselno, da je to že zločinsko. Včasih gre za bedasto 
bahanje človeka, ki zna vse, to pa pride na uho dobro poučenemu.
Nikoli se ne pomisli, kako daljnosežna je lahko novica, ki jo prestreže eno izmed 
tisočerih ušes sovražnika, ki nas obdaja, kjer živimo, kjer delamo, kjer se sprehajamo.
Ekscelenca pravi, da sovražnik nadzoruje vse telefone. Zaseda, ki je bila nastav­
ljena gen. Oxiliu in v kateri so izgubili življenje major Piccinati in drugi vojaki, je 
bila mogoča zaradi neprevidnega telefonskega pogovora med Zagrebom in Ljubljano, 
ko je šlo za razdelitev prostorov v spalnem vagonu.16 17
Kadar se ima občutek, da se premiki vojske, priprave na veliko, ne bodo dali 
prikriti pred nasprotnikom, naj se prevzame sistem, ki sem ga pogosto predlagal, se 
pravi, naj se pripravijo lažne novice, v katerih naj bodo sporočeni drugačni cilji od 
resničnih.
Uporabljajo naj se osnovne zvijače in potegavščine: na primer po izhodu iz 
vojašnice naj se koraka v drugo smer od tiste, ki vodi na kraj akcije, šele potem pa naj 
se gre na določeno pot.
9) MAJHNE POSADKE
Dovolj je že predlogov za opuščanje majhnih posadk. Položaj vseh je bil skrbno 
proučen in najbolj osamljene so bile že ukinjene - tiste, ki so preostale, so potrebne in 
so uvod v našo obnovljeno ofenzivo.
Naj karabinjerji in financarji ne prebivajo ločeno v eni in isti posadki, marveč naj 
se združijo ali poskrbijo za združitev v nevarnih primerih in ostanejo skupaj do 
prihoda okrepitev, ki bodo vedno prišle, kajti preostale majhne posadke so vse po 
vrsti v bližini večjih posadk.
Majhne posadke naj ne živijo kot krt pod zemljo. Premišljeno in previdno naj 
pošiljajo okoli »patrulje«, naj okoliških območij ne prepuščajo samovolji maloštevil­
nih drznih sovražnih elementov; vedno je čas, da se patrulja umakne v zaščiti vnaprej 
pripravljenega in predvidenega ognja.
Namerno pasivno vedenje je vedno sinonim poraza.
Majhne posadke - čeprav so močno napadene - naj se branijo zagrizeno in 
odločno (streliva, živeža in vode ne more in ne sme manjkati). Nasprotnik si ni nikoli 
upal napasti s hladnim orožjem in premagati nobene naše posadke, ki je odločno dala 
vedeti, da se bo upirala.
Ekscelenca navaja za zgled sijajno vedenje posadke v Starem trgu, kjer se je 
kakšnih sto mož upiralo cela dva dneva in je odbilo sovražnika, po številu petkrat 
močnejšega, in mu zadalo hude izgube.”
16 Glej dok. 61, op. 3.
17 Partizani Kočevskega in Belokranjskega bataljona so s pomočjo partizanov iz 3. bataljona 
hrvaškega Primorsko-goranskega odreda 1. junija 1942 napadli postojanko Stari trg ob
366
Ko gre za obrambo napadenih tovarišev, naj se »pohiti v ogenj« previdno in 
premišljeno, tako da se pride na položaj in se ne pade v past, ko pa se pride na 
položaj, naj se napade z vso odločnostjo. Vsaka pasivnost, vsaka negotovost, vsaka 
slabost je sramotna in bo za vedno sramotno ožigosana.
10) SKLADIŠČA ŽIVEŽA ZA CIVILNO PREBIVALSTVO
Vsak poveljnik posadke naj se pri civilnih oblasteh pouči, kje in kolikšne so 
rezerve živil. Poskrbi naj, da bodo vame pred vdori in pod zaščito naših sil. To 
vprašanje ni samo moralno, marveč po svojem bistvu vojaško, kajti če tega ne bi 
storili, bi bilo isto, kot če bi za nasprotnika organizirali poverjeniško službo.
Prav tako skrbno in previdno morata biti izpeljana rekvizicija in zbiranje poljskih 
pridelkov, živine in krme v krajih, nad katerimi je treba izvajati represalije.
11) TATVINE IN ZLORABE
Obdaja nas sovražno okolje in nasprotnikova propaganda širi novice, da naši 
vojaki kradejo in ropajo. To je skoraj vedno laž - vedno povečana - včasih pa žal 
ustreza resničnim prekrškom. Krivci so bili vedno neusmiljeno ovadeni.
Toda ovadba ni važna, ker nas ne rešuje pred obrekovanjem in izgubo ugleda.
Potrebna je preventivna in represivna akcija brez lažne občutljivosti, kajti takšno 
ravnanje dobi pomen pajdaštva. Še posebej je treba nadzorovati posameznike, ki so 
zaradi poprejšnjih dejanj zmožni takšnih dejanj; odgovornost je treba vedno naprtiti 
podčastnikom.
Vzvišenost rase in omike se utrjuje s poštenjem v delu in s korektnostjo v akciji.
Kdor ne čuti tega odločnega imperativa, mora biti postavljen v položaj, v katerem 
ne bo mogel s svojimi dejanji osramotiti množice.
Na koncu razlage gen. Orlanda je ekscelenca poveljnik naredil povzetek,18 rekoč, 
da je do sestanka prišlo na njegovo željo, da se opozori na resničnost, poglobljen pa je 
bil z vprašanji, ki jih narekuje trenutek, da bi vsi stopili na pravo pot: naš vojak je 
najboljši; gre za to, da se njegova miselnost prilagodi danim okoliščinam, da se izuri 
za posebno obliko vojne, ki jo bojujemo, da bi pokazal večjo pripravljenost in 
spretnost v uporabi orožja.
Kolpi, v kateri je bila stotnija obmejne milice (72 mož), vod financarjev (35 mož) in 
karabinjerska postaja (6 mož). Partizani so že prodrli v postojanko, vendar se je ta kljub 
izgubi 10 padlih in 10 ranjenih obdržala, ker jo je rešilo posredovanje okupatorjevih enot iz 
sosednjih postojank v Beli krajini. (Arhiv IZDG, f. 660/IV it., poročilo stotnika Giuseppeja 
Frigolija 2. 6. 1942; f. 558/III it. in 660/IV it., poročilo poveljstva kraljeve finančne straže za 
Ljubljansko pokrajino, 362 taj. 16. 6. 1942; NAW, T-821, R-60, poročilo pov. 4. mob. obmejne 
legije, 4891/IV/6-b, 4. 6. 1942; arhiv IZDG, f. 144 it., Cassanegovo poročilo 2. 6. 1942; Radko 
Polič: Belokranjski odred. Ljubljana 1975, str. 146-151.)
18 Glej dok. 83.
367
Dok. 83
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na 
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev 13. 6. 1942.1
ZAPISNIK S POROČANJA, KI GA JE IMEL EKSCELENCA ZA POVELJNIKE 
DIVIZIJ ALI NAČELNIKE ŠTABOV DNE 13. JUNIJA 1942
Navzoči: - poveljnik divizije Granatieri di Sardegna
- poveljnik divizije Cacciatori delle Alpi
- poveljnik graničarjev
- načelnik štaba XI. a.z.
- načelnik štaba divizije Macerata
Zadeve, ki sem jih sklenil obravnavati danes, je večinoma že obdelal gen. Orlando 
med svojo poprejšnjo razlago;1 2 ne bom se ponavljal, razen da bom poudaril tisto, kar 
je najpomembnejše.
Srž tega sestanka je, da je treba poudariti pomen operativnih ukrepov, ki bodo 
slej ko prej sprejeti in ki se bodo ravnali po že veljavnih splošnih navodilih, njihov cilj 
pa bo enkrat za vselej pregnati bolezni, ki dajejo tiste oddelke, ki naj bi poskrbeli za 
zdravljenje.
Resnica je takšna: naša vojska se ne bojuje oziroma se slabo bojuje; če bi si še 
naprej delali ustvaro, bi bilo to jalovo in nevarno početje. Množica je malo vredna, to 
pa ravno v razmerah, kakršne so sedanje, v katerih prevladujejo spretnost, pogum in 
pobuda posameznika; izgube junaško prenašamo, kar je sicer v čistem smislu pohvale 
vredno, praktično pa nima nobenega pomena.
Treba se je bolje bojevati: obstajajo mladi poveljniki, ki so pretirano vznemirjeni, 
kakor tudi obstajajo poveljniki s srednjimi čini, ki ne znajo voditi. Pri tej točki sem še 
natančnejši: če so ti poveljniki vredni svojega čina in položaja, naj ostanejo, v na­
sprotnem primeru pa jih je treba razrešiti dolžnosti.
Pred nedavnim se je bataljon divizije Isonzo razglasil za izgubljenega, ko je v neki 
akciji imel skupaj 7 mrtvih in 13 ranjenih.3 Velike besede - obkoljeni, oblegani, 
izgubljeni - ne prihajajo od vojakov, ampak od poveljnikov, to pa je hudo.
S prihodom novih divizij4 se število bojevnikov povečuje: torej imamo silo. Od 
poveljnikov divizij zahtevam, da skrbijo za popolno izurjenost, da zagotovijo enotam 
nujno potrebno zagrizenost, tako da je v popolnosti in čimprej mogoče izpeljati 
operacije v velikem slogu, ki se jih nadejam.
Potrebujemo mobilne in manevrsko sposobne enote in to naj bo večja skrb od 
skrbi za število: obstajajo posadke s 500 možmi, ki jih skrbi, da se ne bodo mogle 
upirati; navaditi se morajo upirati s 100 in manevrirati s 400 možmi.
Poleg tega obstaja pretirana težnja, da se precenjuje akcija upornikov; zadeva se 
lahko prikaže tudi takole: kjer je bila akcija z naše strani, so uporniki izginili.
Razmere so se v celoti poslabšale; prej majhne skupine upornikov (30 do 40 mož) 
so postale številčno večje in močnejše tolpe.
Zato je treba:
- brezhibno izuriti in izboljšati dobre ljudi, najboljše, ki jih imamo na voljo;
1 NAW, T-821, R-271, p. 210-213.
2 Glej dok. 82.
3 Glej dok. 82, op. 5.
4 Glej dok, 75, op. 7 in 8.
368
- skrbeti predvsem za tehnično urjenje v uporabi orožja, kajti po neki najnovejši 
nesreči sem spoznal, da je takšnega urjenja premalo in da orožje preveč počiva;
- znati streljati in znati udariti; ne strelja se premalo, ampak preveč. Izpeljejo naj 
se tečaji za častnike, da bodo potem znali poučevati;
- ne pretiravati z zahtevami po posredovanju topništva in letalstva, kar je 
največkrat sad zmotne presoje razmer;
- prilagoditi psihologijo in tehniko novim razmeram;
- poglobljeno delati in tudi s stališča sankcij naj se ve, da smo v vojni.
In naposled opozarjam, da je premalo vojak, ki se da ubiti: potrebujemo može, ki 
se upirajo in se bojujejo.
* * *
Z nedavnimi ukrepi so prišli pod našo oblast teritorialni karabinjerji, agenti javne 
varnosti, financarji itd.;5 gre za ljudi z dobro voljo, ki so doumeli položaj in ki so 
v bistvu zadovoljni, da so nam podrejeni, ker so se v veliki meri razbremenili prvotnih 
obveznosti: vztrajam, da jih je treba izuriti in vzeti v roke.
* * *
Varnostna služba na železnici se mora opravljati resneje; absolutno potrebno je 
okrepiti močno nadzorstvo, kajti če bi bilo učinkovito, uporniki ne bi mogli izvajati 
prekinitev; te so takšne, da so posledica dveh ali treh ur dela in majhne skupine ljudi.
Ponoči se čuti težnja, da bi se vojaki umaknili na varno, manjka aktivnega 
nadzora, in to ne samo s strani teritorialnih bataljonov.
Inšpektor za zaščito železnic6 mi je poročal o tem in potrdil je, da je sedanja služba 
tako po razporeditvi sil kot po oborožitvi zadostna; vendar je potrebna večja budnost 
ponoči.
Bolezen je ozdravljiva: častniki naj okrepijo inšpekcije in nadzor; če je treba, naj 
se na kraju samem izrečejo svarilne kazni.
* * *
Glavna tema sestanka, ponavljam, zadeva bližnje operacije, za katere je bil 
sestavljen program; prosim, da se pregleda, da se pravočasno preženejo morebitni 
dvomi.
Z [divizijo] Macerata bom, upam, zmanjšal ozemlje, ki je pod pristojnostjo 
[divizij] Isonzo in grenadirjev, s tem bo zasedba gostejša, povečalo se bo število 
posadk, te se bodo okrepile, kar se v resnici kaže s postopnim zatiranjem uporniških 
tolp.
Če bo treba, se bodo sestavile nove posadke s karabinjerji, financarji itd., vendar 
naj se upošteva, naj posadke nimajo manj kot 40-50 mož, ki morajo biti skupaj, 
organizirani v »lokalni utrdbi«, čeprav so iz različnih rodov; glede osnovne službe 
morajo biti vedno podrejeni tisti posadki, ki je najbližja.
[Diviziji] Macerata in Isonzo bosta izvajali predvsem posadne akcije v majhnem 
radiju. Grenadirji bodo delovali v širšem krogu in v sodelovanju z alpskimi lovci.
Divizija alpskih lovcev bo glavno jedro manevrske mase; imela bo poudarjen 
premični značaj, pri čemer bo za nepremične ljudi imela samo tiste, ki so neogibno 
potrebni za varnost nastanitvenih naprav. 7
5 Glej dok. 78, op. 3.
6 Inšpektor za varstvo železnic v XI. armadnem zboru je bil poveljnik topništva general 
Clemente Primieri.
7 To je že osnovna zamisel uporabe velikih enot v veliki italijanski ofenzivi poleti in jeseni 1942, 
za katero je poveljnik 2. armade, general Roatta že 8. junija 1942 izdal ustrezna navodila
24 - Fašisti 369
* * *
Naposled opozarjam:
- Vrhovno poveljstvo je izdalo drakonska navodila glede režima: v bistvu lahko 
delamo, kar hočemo, paziti moramo le na formo v odnosih s političnimi oblastmi. 
Zato prosim poveljnike divizij, naj še prej, kot se polastijo položaja, dajo predloge 
v zvezi z glavnimi pooblastili: zapiranje cestnega in železniškega prometa, zmanjše­
vanje vlakov, interniranje prebivalstva itd.
- Če iz očitnih razlogov ni mogoče ohraniti popolne skrivnosti o prihodu novih 
sil, prosim za naj večjo zadržanost glede datuma začetka operacij.
- Poveljniki divizij naj mi takoj pošljejo program operacij, v katerem morata biti 
vrstni red in nujnost operacij, ki jih bom jaz uskladil v okviru celotne akcije.
Ničesar drugega ne bom dodajal razen tega, da je treba delati z železno roko in 
železno voljo; razmere v Sloveniji načenjajo moralo enot, ki so potrebne ponovne 
ostrine in živahnosti; urjenje in kadrovanje bosta pripomogla, da jih bomo imeli 
popolnoma v rokah in da bodo takšne, da bodo kos sleherni oviri.
Dok. 84
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 14. 6. 1942.1
SESTANEK PRI VISOKEM KOMISARJU 14. JUNIJA 1942-XX
Navzoči:
- ekscelenca Emilio Grazioli, visoki komisar
- ekscelenca Mario Robotti, poveljnik a. z.
- general Orlando
- načelnik štaba polk. Gallo
- načelnik kabineta visokega komisarja
- kvestor
- načelnik štaba p. d. Granatieri
Dne 14. junija 1942/XX ob 17.30 uri so se na visokem komisariatu zbrali ekscelen­
ca Grazioli, visoki komisar; ekscelenca Robotti, poveljnik a.z.; general Orlando; 
načelnik štaba polk. Gallo; načelnik kabineta visokega komisarja; kvestor; načelnik 
štaba divizije Granatieri.
Ekscelenca Robotti je dal v branje navodila višjega poveljstva oboroženih sil za 
Slovenijo in Dalmacijo,* 2 vendar samo tisti del, ki zadeva visokega komisarja, torej ne 
čisto vojaškega in operativnega dela dokumenta.
(NAW, T-821, R-62, navodila pov. 2. armade 12.600 op. dne 8. 6. 1942; glej Zbornik NOV, VI/ 
3, dok. 144; fotokopije glej v: Giuseppe Piemontese: Ventinove mesi di occupazione italiana 
nella Provincia di Lubiana. Considerazioni e documenti, Lubiana 1946, priloga Vili.), generai 
Robotti pa je po njih že začel sestavljati osnovni program. Glej dok. 87.
> NAW, T-821, R-271, p. 183-189 in 239-244; arhiv IZDG, f. 662/1 it.
2 Poveljnik 2. armade general Mario Roatta je 8. junija 1942 poslal poveljstvu XI. armadnega 
zbora navodila za t.i. ureditev razmer v Sloveniji, (glej dok. 83, op. 7.) V šestih poglavjih so 
odrejala najrazličnejše ukrepe. V poglavju o »ukrepih splošne narave« je Roatta kot najpo­
membnejšo nalogo odredil »zatreti osrednjo vodilno organizacijo prevratnega ali kakršnega 
koli protiitalijanskega gibanja in njegova obrobna gibalna središča«, za kar so potrebne
370
Posebej :
a) Interniranje civilnega prebivalstva:
V. k. prikaže, kako je bilo v Rimu opozorjeno na težave, da bi v domovini sploh 
mogli sprejeti veliko množico internaciji namenjenih oseb, saj za to niso predvidena 
koncentracijska taborišča.* 3 Torej je sprejetje ukrepa, ki so ga predlagale vojaške 
oblasti, povezano z rešitvijo vprašanja s strani osrednje oblasti.
b) Izpraznitev ozemlja v širini 1-2 km na obeh straneh železniških prog:
Eksc. Robotti je sporočil, da se bo ta ukrep izvajal po trezni presoji, in to na 
podlagi predlogov poveljnikov divizij. Toda ne glede na izpraznitev ali ne vsega 
ozemlja ali dela ozemlja se mi zdi potrebno, da se v omenjeni coni med policijsko uro 
prepove promet, in to ne samo s sankcijami, predvidenimi za tiste, ki kršijo policijsko 
uro (večje globe in kazni, kadar je prekršek hujši); in zahteval, da se izdela ustrezen 
ukaz, ki naj določa, da se »nemudoma ustreli, kdor se med policijsko uro zaloti, da 
hodi en kilometer od železniške proge na eni ali drugi strani«. V. k. je sporočil, da bo 
izdal ustrezen ukaz, katerega osnutek bo prej poslal a. z.4
c) Množične aretacije študentov, izobražencev, brezposelnih:
Ekscelenca Robotti pojasni, kako je izvajanje tega ukrepa, ki zahteva tako 
sočasnost izvajanja kot skrbno poprejšnjo organizacijo, ovira zaradi zapoznelega 
prihoda divizije alpskih lovcev in obveznosti, ki bremenijo a. z. zaradi tega, ker mora 
varovati zelo ogroženi železniški promet. Pomanjkanje vojske torej zavira naglo 
izvajanje te skupne akcije. Ta premor naj se izkoristi za pripravo organizacije. V. k. 
sestavlja seznam študentov, ki ga bo dal na voljo vojaškim oblastem.
Na namig ekscelence Robottija, da osebe iz omenjenih skupin sestavljajo znaten 
vir za novačenje tolp, je visoki komisar sporočil, da mu je poslanik Pietromarchi 
v Rimu5 izjavil, da je organizacija tolp v Sloveniji, izhajajočih iz Hrvaške, stvar 
Gestapa in hrvaških oblasti. Baje o tem že teče diplomatska akcija. Vsekakor se 
razume, da se bo ukrep začel izvajati, brž ko bodo zadostne sile za to, da se na hiter 
način izpeljejo veliki policijski ukrepi, v katere bo sodila aretacija zgoraj omenjenih 
oseb.
d) Zaščitno izseljevanje ogroženih Slovencev
Doslej sprejeta rešitev (preseljevanje je bilo organizacijsko zaupano pokrajinske­
mu vodstvu fašistične stranke, ki sprejema občasne sporazume z nekaterimi pokra-
preiskave, internacije, ustrelitev talcev, množični izgoni prebivalstva, odtegnitev preskrbe 
prebivalstva, odvzem moških čevljev prebivalstvu (razen enega para), ukinitev krajevnih 
potniških vlakov in prepoved uporabe tranzitnih vlakov za civilno prebivalstvo, popolna 
ukinitev avtobusnega prometa in voženj z zasebnimi avtomobili (celò odvzem motornih 
vozil), ukinitev javnih predstav, zapora kavam in gostiln itd. Navodila so tudi zahtevala 
pospeševanje razdora med raznimi političnimi smermi v sovražnem taboru, hujskanje Slo­
vencev proti Slovencem. Posebni poglavji so navodila posvečala zaščiti železnic in strogim 
ukrepom zoper napadalce ter zapori slovensko-hrvaške meje. V poglavju o posadkah je 
Roatta opozarjal na večjo strnjenost posadk, potrebo po priključitvi manjših posadk k večjim 
in delovanju posadk na območjih med postojankami. Posebni poglavji so navodila posvetila 
prihodnji veliki ofenzivi XI. armadnega zbora. Poleg taktičnih zadev so navajala tudi enote, 
ki jih bo ta armadni zbor dobil zanjo. Te enote mu je že navedel na sestanku 23. maja 1942 
(glej dok. 74). Ta navodila so bila temeljni dokument, po katerem je general Robotti sredi 
junija začel načrtovati svojo veliko ofenzivo (glej dok. 87).
3 Glej dok. 79.
4 Visoki komisar Grazioli in general Robotti sta 20. junija 1942 razglasila »prepoved kroženja 
na ozemlju v širini enega kilometra ob železniških progah«. V razglasu sta zagrozila, da bodo 
varnostni organi ponoči streljali brez poprejšnjega opozorila. (Slovenec 23. 6. 1942.)
5 Luca Pietromarchi je bil visok funkcionar v italijanskem zunanjem ministrstvu z nazivom 
poslanik. Obravnaval je tudi vprašanja, ki so se tikala t. i. NDH.
371
jinskimi vodstvi v kraljevini)6 * je zastala zaradi težave za nastanitev teh oseb v Italiji, 
kajti njih število presega predvidevanja. V. k. sporoča, da je tukajšnjemu pokrajin­
skemu vodstvu svetoval, naj se poveže z vsemi pokrajinskimi vodstvi (in ne samo 
z nekaterimi) s ciljem, da se povečajo sedanje možnosti. Kvestor poroča, da po 
ministrskem odloku ni mogoče nikogar spustiti na ozemlje južno od črte Rim-Pesca- 
ra, vsekakor pa bi bili rezultati precejšnji, če bi samo izrabili možnosti severno od te 
črte. Skratka, pričakuje se rezultat novih sporazumov pokrajinskega vodstva.
e) Omejitve v prometu:
Ukinitev krajevnih potniških vlakov, prepoved slovenskemu prebivalstvu, da 
uporablja tranzitne vlake, ukinitev avtobusne službe, zaplemba vseh civilnih avto­
mobilov, prepoved premeščanja civilistov iz kraja v kraj so ukrepi, kot pravi visoki 
komisar, ki bi popolnoma ustavili gospodarsko življenje v pokrajini.
Ekscelenca Robotti se strinja s takšnim mnenjem in sporoči, da bodo z izjemo 
umika civilnih avtomobilov, ki se bo takoj izpeljal,’ vse druge ukrepe sprejeli glede na 
tisto, kar bo sklenjeno v zvezi z vojaškimi operacijami. 8
Izvedba zgoraj omenjenih ukrepov bo torej izhajala iz omejitev v času in prostoru. 
V. k. predlaga, da se avtobusne zveze z Gorico in Trstom ne ukinejo, marveč naj 
veljajo za tranzitni promet po pokrajini, omeji pa naj se uporaba samo na italijanske 
državljane. Eksc. Robotti reče, da bo predlog še proučil.
f) Represalije nad talci in naselji:
Eksc. Robotti sporoča, da se bo glede tega držal bodisi določb odloka, ki določa 
represalije, 9 bodisi določb iz okrožnice 3 C o akcijah nad naselji.10 11 Slednje se izvajajo 
in se bodo izvajale po trezni presoji tam, kjer vojaška akcija zares naleti na obstoj 
okoliščin, ki dovoljujejo izvajanje ukrepa.
g) Politični razdor v nasprotnem taboru. Obramba vasi s strani krajevnih ljudi 
- sestavljanje krajevnih protikomunističnih oddelkov:
Eksc. Robotti sporoča, da je zadeva, o kateri se je že razpravljalo z v. k. ob več 
priložnostih, 11 zdaj v proučevanju. Rešitev zadnjih dveh zadev12 bo upoštevala resnič­
6 Glej dok. 46, op. 15.
’ General Roatta je 13. junija 1942 z brzojavko poveljstvu XI. armadnega zbora naročil:
»Prosim, odredite, da bo v Ljubljani prepovedan promet z vsemi civilnimi motornimi vozili, 
vključno s taksiji. Te avtomobile je treba rekvirirati za vojaške potrebe « (Arhiv IZDG, f. 662/ 
I it., Roattova brzojavka, št. 12893, dne 13. 6. 1942, glej dok. 86, op. 8).
8 Glej dok. 90, op. 2.
9 Glej dok. 68, op. 5.
10 V okrožnici 3 C poveljstva 2. armade z dne 1. marca 1942 (glej dok, 64. op. 3) glede tega 
beremo:
»a) Z izjemo primera, predvidenega pod c) II. poglavja prvega dela [»c) Izdana bo odredba, 
po kateri so prebivalci hiš v bližini kraja, kjer so bila izvršena sabotažna dejanja na 
železniških progah, cestnih objektih, telefonskih linijah in zalogah vojaškega materiala, 
soodgovorni za ta dejanja. Ge v 48 urah ne bodo odkriti odgovorni storilci, bodo omenjeni 
prebivalci internirani, živina jim bo zaplenjena, njihove hiše pa porušene « - Op. T. F.], bodo 
porušene naslednje zgradbe: - zgradbe iz katerih so streljali na naše čete; - zgradbe, v katerih 
so našli zaloge orožja, streliva in razstreliva; - stanovanja, ki so nedvomno in občeznano 
pripadala poglavarjem upornikov.
b) Vasi bodo v celoti porušene le v primeru, da se je vse prebivalstvo ali njega večji del 
dejansko boril proti našim četam iz notranjosti vasi in v operacijah, ki se vrše v danem 
trenutku.«
Nadaljnji del tega poglavja navaja pogoje za uporabo teh ukrepov (uničenje celih vasi 
lahko ukaže le poveljnik armadnega zbora itd.). (Zbornik NOV, VI/2, dok. 145.)
11 Glej dok. 70, op. 6.
12 Morda misli na spomenice ljudi iz slovenskega protirevolucionarnega tabora za ustanavljanje 
oboroženih oddelkov in njihovo vključevanje v boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju.
372
ne razmere in politične posledice ukrepov. Nastala bo nevarnost, vendar se je treba 
spopasti s tem, če se hoče priti do česa pozitivnega. Če poskus ne bo uspel, nič ne de.
h) Propaganda:
To vprašanje po svojem bistvu zadeva v. k., ki meni, da sprejetje vseh predvidenih 
ukrepov zelo otežkoča propagandno akcijo, usmerjeno k temu, da bi pritegnila k nam 
del prebivalstva. Vendar se bo skušalo konkretizirati zadevni program.
i) Pošiljanje živeža v vasi:
S ciljem, da se prepreči pošiljanje živeža v vasi, ki niso pod nadzorstvom vojaških 
oblasti,* 13 eksc. Robotti prosi visokega komisarja, naj poskrbi, da se od časa do časa 
zaprosijo vojaške oblasti za dovoljenje za pošiljke.
V. k. se je strinjal s tem.
1) Zaplemba obutve:
V. k. je zahteval, da se pouči podrobno o tem, kaj si želijo vojaške oblasti. Sporoča, 
da je usnje že blokirano in da je ilegalna trgovina omejena na majhne količine 
zanemarljivega obsega. Vsekakor si pridržuje pravice, da glede tega izda ukrepe. 14
Takšno spomenico je 1. aprila 1942 izročil duhovnik dr. Lambert Ehrlich (glej dok. 77, op. 14), 
junija 1942 tudi novi ljubljanski župan Leon Rupnik.
13 Ko je začelo na zahodnem delu Dolenjske in na Notranjskem nastajati partizansko svobodno 
ozemlje, je visoki komisar Grazioli 8. maja prepovedal okrajnim glavarjem pošiljati hrano 
v občine in kraje, ki jih ne nadzirajo italijanske oblasti in kjer delujejo partizani. O tem je 
takoj obvestil poveljstvo XI. armadnega zbora in čez tri dni tudi notranje ministrstvo v Rimu. 
(Arhiv IZDG, VK, f. 16/1 it., Graziolijevo naročilo 796/17, dne 8. 5. 1942.)
General Robotti je 11. junija zahteval, naj bi tiste uslužbence, ki morajo službeno čez 
ljubljanske bloke v pokrajino, opremili z ustreznimi dokumenti, ki bi izkazovali tudi izvor 
blaga in njegov namen. Predlagal je tudi, da bi prepoved pošiljanja hrane v občine ali kraje, 
ki jih nadzirajo partizani, razširili tudi na kraje, v katerih ni močnih italijanskih posadk, in 
da bi hrano, ki so jo že poslali vanje, odpeljali. Prosil je tudi, naj bi Grazioli naročil vodstvu 
pokrajinskega prehranjevalnega zavoda »Prevod«, da bi se pred pošiljanjem hrane na položa­
je sporazumeval z njegovim poveljstvom. V drugi polovici junija sta se zavod »Prevod« in 
Robottijevo poveljstvo sporazumela o merilih za pošiljanje hrane v občine in kraje. Pošiljajo 
jo lahko samo v kraje, kjer so italijanske postojanke, ki jo bodo tudi vskladiščile v svojih 
prostorih in izdajale po dnevnih potrebah prebivalstva. (Arhiv IZDG, VK, f. 16/1 it.; pismo 
pov. XI. a. z., 02/5021 op. dne 11. 6. 1942; Graziolijevo pismo [Prevodu], 1052/6 zaupno 17. 6. 
1942, pismo pov. XI. a. z., 02/6101 op. 1. 7. 1942.)
Poveljstvo XI. armadnega zbora je 2. junija 1942 predlagalo visokemu komisarju Grazioli­
ju, naj bi zaradi partizanske »kraje« živine to zbrali v najbolj varnih italijanskih postojankah, 
ostanek pa odpeljali v Italijo. Grazioli je odgovoril 6. junija, da so prejšnje leto našteli 
v pokrajini 28.854 glav goveje živine, »ki služi za družinske potrebe poljedelcev, za poljedel­
ske potrebe in predvsem za preskrbo z mesom in mlekom«. Z odvzemom živine ne bi samo 
omrtvičili potrošnje, temveč tudi proizvodnjo, zato ne soglaša z omenjenim predlogom. 
Grazioli je nato še povedal: 1. pooblastil je družbo »Emona« za zbiranje živine v varnih krajih 
in za odvoz v Italijo (okoli 600 glav), 2. zvedel je, da so partizani poklali le manjši del živine, 
ki so si jo prilastili, medtem ko so večino dali malim kmetom, 3. če živine ne bi mogli zbrati 
istočasno, bi dosegli nasprotni učinek, 4. odgon živine bi lahko sledil le odstranitvi prebival­
stva. Robotti je Grazioliju pisal ponovno 9. junija in povedal, da bo obnovil svoj predlog, če 
bodo to zahtevali »trdi razlogi vojne«. Za sedaj se bo vojska omejevala na rekvizicije živine 
med svojimi operacijami. Pismo je sklenil takole: »Na podlagi današnjih sporazumov se v. e. 
zahvaljujem za to, kar mj je zagotovila glede povečanja količine živine, ki jo lahko enote 
rekvirirajo pri raznih središčih.« (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., Robottijevi pismi št. 02/4725 in 
02/4954 dne 2. in 9. 6. 1942, Graziolijevo pismo št. 983/6/zaup., dne 6. 6. 1942)
14 Visoki komisar Grazioli je 29. junija 1942 poročal vodji policije in ministrstvu za korporacije 
v Rimu: »Glede na svoj list z navedbo enake zadeve [Izredni ukrepi, ki jih zahtevajo vojaške 
oblasti - op. T. F.J, št. 1083/6 z dne 20. t. m., sporočam, da je vojaška oblast v dneh 23. in 24.
373
m) Zaplemba smuči:
Čeprav ta zadeva ni obravnavana v listu višjega poveljstva oboroženih sil za
Slovenijo in Dalmacijo,15 pa eksc. Robotti v soglasju z v. k. meni, da je tak ukrep 
potreben.
Gre za okoli 16.000 parov smuči, ki jih je treba zapleniti, za njih vzdrževanje pa 
bodo skrbele vojaške oblasti.16
V. k. sporoča, da bo izdal ustrezne ukrepe, ko bo vojaška uprava to zahtevala.
Eksc. Robotti si pridržuje pravico, da bo intendanci poslal ukaz, da se zadevni 
material pošlje v vojaška skladišča, kajti ni ga mogoče spodobno hraniti na ozemlju 
te pokrajine.
n) Omejitve v nakupu zdravil:
V. k. bo proučil zadevo in izdelal navodila, ki jih zahtevajo vojaške oblasti.
o) Zdravniki:
Eksc. Robotti sporoča, da organizacija »OF« pošilja številnim zdravnikom ukaze, 
da se pridružijo tolpam. Očitno morajo biti izgube tolp v zadnjih operacijah precejš­
nje. Treba je ustanoviti nekakšen nadzor, ki naj ugotovi, kateri zdravniki dobivajo 
povabilo partizanov.17 Glede tistega, kar zadeva preventivne ukrepe, ki naj omejijo 
odhajanje, v. k. prikaže težave, da bi mogel z italijanskim osebjem nadomestiti 
slovensko zdravniško osebje. Vsekakor se bo skušal povečati nadzor nad zdravniki, 
tako da bo mogoče izpeljati morebitne preventivne akcije.
p) Preiskovalna akcija med prebivalstvom - zaprtje javnih uradov - očiščevalne 
akcije:
V. k. ne nasprotuje sprejetju ukrepov za preiskave med prebivalstvom, po hišah in 
četrtih. Vendar ima pomisleke o zapiranju javnih uradov, kajti gre za ukrep upravne­
ga značaja, prenesen v njegovo pristojnost.
Vendar se v bistvu strinja z ukrepom, katerega primernost priznava, in prosi, da 
se za izvedbo sprejmejo preventivni sporazumi z vojaško upravo. Eksc. Robotti se 
strinja s tem.
q) Sekanje gozdov ob prometnih zvezah:
Zadeva teče, čeprav počasi zaradi znanih težav, izhajajočih iz pomanjkanja 
delovne sile (novačenje je ovirano zaradi partizanskih groženj z represalijami) in 
zaradi pomanjkanja sil, ki naj bi varovale skupine delavcev.
r) Varovanje železnic:
Eksc. Robotti sporoča, da je ukazal za vsako ceno zavarovati promet na progi 
Postojna-Ljubljana-Zalog in da je njegovi presoji prepuščeno, ali naj zavaruje ali ne
t. m. zaplenila vso moško obutev v skladiščih in trgovinah na območjih pokrajine, ki jih 
nadzorujemo mi, vključno z nizko in zelo lahko. Nato je zaplenila tudi težko obutev, ki jo je 
našla v zasebnih stanovanjih. Krzno in usnje pa zbrala, s skrbjo tega visokega komisariata, 
v skladišču v Ljubljani, ki ga drži vojska.« (ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3. f. IV, 
Graziolijevo poročilo, št. 1159/2 zaup., dne 29. 6. 1942.)
15 Glej op. 2.
16 Glej dok. 53, op. 7.
17 Matični odbor OF zdravnikov v Ljubljani (glej dok. 35, op. 8) je konec maja 1942 poslal na 
osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in Notranjskem večjo skupino 15 zdravnikov (Arnold 
Bidovec-Jagoda, dr. Zdenko Budič, dr. Aleksander Gala-Peter, dr. Miroslav Gerbec-Borut, 
dr. Marjan Južnič-Niko, dr. Pavel Lunaček-Igor, dr. Karel Milavec-Tine, dr. Marjan Morel, 
dr. Dušan Mravljak-Mrož, dr. Franc Novak-Luka, dr. Rudolf Obračunč-Cedrik, dr. Stanko 
Pirc-Lojze, dr. Edvard Pohar-Brko, dr. Božena Ravnihar-Nataša, dr. Andrej Župančič- 
Mike), medicinca (Emil Štraus) in zobnega tehnika (Avgust Zupet-Jerič). Junija 1942 je dr. 
Lunaček ustanovil Slovensko centralno vojno partizansko bolnico na Kočevskem Rogu in 
partizanske enote so dobile prvi usposobljeni zdravniški kader.
374
druge železniške proge v pokrajini. Eksc. Robotti daje na znanje, da bo zaradi 
razpršenosti sil in splošnih zahtev zavaroval tudi promet na progi Ljubljana-Novo 
mesto-Metlika in Grosuplje-Kočevje, ko bodo prišle velike enote, ki so dodeljene 
armadnemu zboru. Vendar pa ne bodo zavarovani manj pomembni odseki Ljubljana- 
-Vrhnika in Trebnje-Krmelj.
s) Represalije nad prebivalci in kraji, kjer so bili storjeni atentati:
Izpeljane bodo z največjo strogostjo; divizije bodo dobile ustrezne ukaze glede 
tega.18
t) Zaprtje meje:
Eksc. Robotti sporoči, da bo poslal na Bled častnika, da se bo z Nemci sporazumel 
o zaprtju skupne meje, o uvedbi stalnih mejnih postojank na prehodih, pri čemer naj 
bi se našla srednja pot med nemškimi željami in našimi možnostmi.
Poveljstvo a. z. bo zaprosilo V. a. z. za seznam že obstoječih postojank ob Kolpi, da 
bi tako - upoštevajoč naše že delujoče postojanke - dosegli največje mogoče nadzor­
stvo hrvaške meje.
Glede meje na Gorjancih eksc. Robotti sporoči, da je višje poveljstvo oboroženih 
sil za Slovenijo in Dalmacijo že prišlo v fazo zapiranja meje s pomočjo svojega 
inženirskega poveljstva. 19
V. k. se je vrnil k vprašanju študentov in sporočil, da bodo v soglasju z ministrom 
Bottaijem20 na ljubljansko univerzo lahko vpisovali študente iz te pokrajine. Poleg
18 General Robotti je 12. junija 1942 pisal poveljstvom divizije sardinskih grenadirjev in 
graničarjev ter kohorte gozdne milice, da morajo na vsak način zagotoviti varnost železniške 
proge Postojna-Ljubljana-Zalog. »Poveljstvi divizije in graničarjev naj proučujeta možnost 
za popolni izgon prebivalstva iz pasu nekaj kilometrov ob železnici (razen v Ljubljani in 
morebiti drugih zelo redkih krajev, ki jih trdno držijo naši in so zato vami.« Dne 25. junija pa 
je Orlando (kot odgovor na Robottijeva navodila št. 02/5395 z dne 17. 6. 1942) predlagal: 
»Cona, iz katere bi, po mojem mnenju, morali izgnati prebivalstvo, je območje ob železnici 
Postojna-Zalog in ob italijansko-nemški meji, kot je razvidno s priložene skice.« Na skici je 
seveda označeno za izgon predloženo območje z zasedbenega ozemlja te divizije, in to ob 
železnici od Ljubljanskega vrha do Brezovice (vključno) in od Studenca pri Ljubljani do 
nemške meje pri Zalogu, ob meji pa od Butajnove (vključno) do Dolnic (vključno) in od 
Zaloga do Leskovca. Robotti mu je 7. julija odgovoril, da soglaša s predlogom, vendar bo izdal 
navodila šele takrat, ko jih bo dobil od poveljstva armade. (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., 
Robottijevi pismi, št. 02/5100 op., dne 12. 6. 1942 in št. 02/6350 op., dne 7. 7. 1942, Orlandovo 
poročilo, št. 10847 op., dne 25. 6. 1942.)
19 Poveljstvo XI. armadnega zbora je 12. junija 1942 sporočilo poveljnikom divizij »Isonzo« in 
»Macerata« ter graničarjev, da namerava zapreti hrvaško mejo. Predvidelo je, da bo ob Kolpi 
zapora omejena, v prvem obdobju na mostove in brode, ki jih bodo nadzirali oddelki iz 
omenjenih enot in iz V. armadnega zbora. Za zimo, ko je Kolpa zamrznjena, pa naj bi mejo 
zavarovali enako kot druge meje. Tisti del meje, ki ne gre po reki Kolpi, pa bodo razgozdili in 
obdali z žično oviro; nadzirale ga bodo stalne posadke in premični oddelki. Zato je poveljstvo 
armadnega zbora od omenjenih poveljstev zahtevalo ustrezno študijo, in to čimprej. Povelj­
stvo 2. armade je namreč že poslalo v cono svojega poveljnika inženirstva, ki se bo dogovoril 
za začetek del. Ta dela pa bo prevzela inženirska enota, ki jo bo poveljstvo armade dalo na 
voljo poveljstvu XI. armadnega zbora. Poveljstvo armadnega zbora je od poveljnikov omenje­
nih enot zahtevalo tudi predloge za popoln izgon prebivalstva z obmejnih območij, enako kot 
je 11. junija zahtevalo predloge za popoln izgon prebivalstva z območij ob železnici Postojna- 
-Ljubljana-Zalog. (Arhiv IZDG, f. 773/III it., povelje pov. XI. a. z., št. 02/5139 op., dne 12. 6. 
1942 in št. 02/5100, dne 11. 6. 1942.)
20 Giuseppe Bottai je bil minister za prosveto in je 24. maja 1941 prispel v Ljubljano, kjer je 
obiskal znanstvene in kulturne'zavode. (Slovenec 24. in 25. 5. 1941.) Dne 4. julija 1942 je 
sporočil Grazioliju, da se z dovoljenjem višjih oblasti z začetkom novega šolskega leta omeji 
vpis na ljubljansko univerzo samo na tiste študente, ki so doma iz Ljubljanske pokrajine.
375

tega se bodo uvedle visoke vpisne in frekvenčne takse, s čimer se bo dosegla omejitev 
števila obiskovalcev predavanj. Eksc. Grazioli poleg tega sporoča, da je od tržaškega 
škofa21 dobil priporočilo, naj poskrbi za varnost ljubljanskega škofa, če bi slednji 
trdil, da čuti, da je v smrtni nevarnosti. Eksc. Robotti je naročil gen. Orlandu, naj se 
poveže s škofom, naj določi način službe in poskrbi, da se bo izvajala.
Naposled je bilo omenjeno še vprašanje uniform za slovenske orožnike in stražar­
je. Za stražarje, ki so na voljo kvesturi, morajo priti že naročene uniforme; za 
orožnike, ki so na voljo karabinjerjem, bo eksc. Robotti poskrbel, da bodo oblečeni 
v sivozelene uniforme z določenimi oznakami, po katerih se bo dalo sklepati, da ne 
pripadajo kraljevski vojski. Navodila v tem smislu bo dal poveljniku karabinjerske 
skupine v Ljubljani.
Dok. 85
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
20. 6. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA, KI JE BIL DNE 20. 6. 1942-XX
Na sestanku, ki je bil dne 20. junija 1942-XX v palači poveljstva in v navzočnosti 
ekscelence poveljnika armadnega zbora, so bile obravnavane spodaj naštete teme.
V stolpcu na levi so zapisane dejanske razmere in vprašanja, ki jih je treba rešiti
- v stolpcu na desni so sklepi, sprejeti za njih rešitev.
NAMEN SESTANKA
Pospešiti postopek za izpustitev interniranih.
Bližamo se odločilnemu obdobju, torej se jih moramo znebiti.
Poleg tega si ne smemo delati sovražnikov. Glede izvršenih postopkov je bilo
odločeno, da se posadki, ki ima že tako veliko dela in ki bo v kratkem zaposlena 
v operativni dejavnosti, ne dodaja opravil, zlasti še, ker se bo z novo operacijo 
v Ljubljani* 1 2 število interniranih povečalo.
Lahko pa visoki komisar napravi izjeme za študente iz drugih slovenskih pokrajin. Nikakor 
pa ne sme dovoliti vpisa tujim študentom, zlasti tistim z balkanskega območja, in študentom 
iz Kraljevine Italije, zlasti tistim iz pokrajin, ki so bile po prvi svetovni vojni dokončno 
priključene k Italiji. (To pomeni iz Julijske krajine! - op. T. F.) Ko je Grazioli to sporočil 
pokrajinskemu tajniku fašistične stranke, zaupniku univerzitetne organizacije v Ljubljani in 
generalu Robottiju, jim je povedal, da je to predlagal on sam. (Arhiv IZDG, f. 723/1 it., 
sporočili prosvet. min., št. 1996, dne 4. 7. 1942 in Graziolija, št. 1410/2, dne 8. 7. 1942.) Glej 
tudi dok. 99, op. 15.
21 Antonio Santin.
1 NAW, T-821, R-271, p. 203-205.
2 Italijanska vojska (divizija sardinskih grenadirjev) je s pomočjo karabinjerjev in policije od 
27. junija do 1. julija 1942 priredila drugo veliko racijo v Ljubljani. Mesto je razdelila na pet 
odsekov in jih drugega za drugim obkolila in vse moško prebivalstvo določene starosti (17.075 
oseb) odpeljala na preverjanje v vojašnice, predvsem na Tabor. Tam je izbrala 2663 moških 
določenih poklicnih skupin in jih odpeljala v italijansko koncentracijsko taborišče Gonars.
377
Položaj zapornikov v vojašnici Vik­
tor Emanuel* 3... 317, od tega
57 žensk
30 zaščitenih moških 
22 že ovadenih zapornikov
128 odšlo danes 
6 jih bo izpuščenih
43 zaslišanih, in ki morajo biti za 
zaupnike
41 aretiranih v poslednjih dneh
V zaporih so posamezniki, ki jih je 
vojaško sodišče oprostilo. 5 V celoti jih 
je okoli sto.
Polkovnik Macis lahko priskrbi sez­
nam s starostjo, družinskim stanjem 
itd.
a) čimprej internirati ženske (za to poskr­
bi major d’Amato)4
b) takojšnji nadaljnji postopek za obsoje­
ne zapornike (za to poskrbi major d’A­
mato)
c) posredovati pri pokrajinskem vodstvu 
fašistične stranke, da odvede zavaro­
vane (za to poskrbi major d’Amato)
d) ali naj se zapornikom, ki jih je obsodilo 
slovensko sodišče na majhne kazni, ka­
zen črta ali naj se pomilostijo? Polkov­
nik Macis bo dal predlog visokemu ko­
misarju.
e) Polkovnik Macis bo priskrbel seznam. 
Eksc. in polk. Macis bosta pregledala 
položaj vsakega posebej in odločila 
o izpustitvi ali interniranju.
Namen: poslati te ljudi iz Ljubljane.
Ne obstaja niti en zapornik, ki bi čakal na preiskavo. Vsi tisti, ki so v Gonarsu, 
so krivi.
Položaj taborišča Gonars:
Za vse zapornike je bil že sprejet 
dokončen ukrep internacije.
1. obdobje - Gonars: kraj čuvanja;
2. obdobje - po postopku, s katerim 
je bil določen položaj za vsakogar 
(ovadba-intemacija-konfinacija), je 
Gonars postal sedež tistih, ki so dobili 
kazen internacije.
Določeno je bilo, da se za nekatere lah­
ko prosi za izpustitev. Stopnje nevarnosti 
ni mogoče določiti samo po dokumentih.
Sklep: dokumenti za izpustitev bodo 
poslani na a. z. (da se prizanese diviziji 
Granatieri). Major d’Amato bo v soglasju 
z Guariglio6 priskrbel elemente za sklepa­
nje o izpustitvi (pripravljeni morajo biti 
novi dokazi o zaslugah in novi dokazi za 
priznanje napak, ali pa je z dokumenti 
treba dokazati posebno usmiljenja vredne 
primere).
Priskrbeli se bodo elementi za pomilo­
stitveni postopek.
Kvestor je pozvan, naj brž sestavi komisijo za konfinacijo, tako da bi bilo mogoče 
obsoditi na to kazen vse tiste med interniranci, za katere je bil predlagan tak ukrep (s 
čimer naj bi se preprečilo, da bi bili izpuščeni, ko bi bilo konec njihove internacije).
Transport internirancev, ki je odpeljal iz Ljubljane v noči na 29. junij, so pri Verdu napadli 
partizani in rešili 352 internirancev. Pred to veliko racijo je bila v Ljubljani od 24. do 26. 
junija manjša racija, v kateri so pregledali 3359 oseb in jih aretirali 124. (Ferenc: Okupatorje­
ve racije v Ljubljani, str. 201-214; Internacije; arhiv IZDG, f. 661/IV it., poročilo pov. div. 
sard. gren. 4866 /i/ FA 4. 7. 1942.)
3 Vojašnica Viktorja Emanuela III. je bila na Taboru; tam je bilo poveljstvo divizije sardinskih 
grenadirjev, del te divizije, zbirno mesto za aretirane, ki so jih pošiljali v koncentracijska 
taborišča v Italiji, in vojaški zapori.
4 Karabinjerski major Angelo d’Arna to je bil v letu 1942 poveljnik karabinjerjev pri poveljstvu 
XI. armadnega zbora.
5 Italijanski okupator je tiste obtožence, ki jim je sodilo vojaško vojno sodišče v Ljubljani in jih 
oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov, poslal v koncentracijsko taborišče.
6 Karabinjerski stotnik Vito Guariglia je bil poveljnik karabinjerjev pri poveljstvu pehotne 
divizije sardinskih grenadirjev.
378
Opozorjeno je na nejevoljo med prebi­
valstvom: to je posledica tega, da:
- niso znane podrobnosti obsodbe, 
zato se misli, da se je kar na slepo 
streljalo zaradi represalij. To izhaja iz 
dejstva, ker niso bila objavljena imena 
obsojenih.7
V zvezi z bližnjimi očiščevalnimi ope­
racijami v Ljubljani je bilo rečeno, da 
bodo uspešne, če se bomo polastili:
- redkih krivcev
- številnih nedolžnih
- številnih delno osumljenih
Glede zasliševanj se določi, da se
bodo opravljala samo za osumljene in 
da se bodo ločila
- a) zasliševanja za ugotovitev
krivde;
- b) zasliševanja za zbiranje novic,
koristnih za operacije
Eksc. poveljnik pravi, da je treba uve­
sti službo, ki bo sporočila sorodnikom izid 
postopka, in sklene, da to opravilo prevza­
me občinska uprava. Takoj po izreku sod­
be se bo izid sporočil v. k., ki bo poskrbel, 
da bo poslan sorodnikom z naslednjim 
stavkom: »Glede na to, da je sumljiv, je bil 
zoper njega sprejet varnostni ukrep inter­
nacije.«
Razume se, da bodo ukinjeni začasni 
odgovori in da se bodo dajali samo do­
končni odgovori (s posredstvom v. k.).
Sklenjeno je bilo, da se pošlje uradno 
pismo, ki določi, da se karabinjerska sku­
pina in kvestura udeležujeta s svojimi 
ljudmi. (Major d’Amato bo dodeljen zgolj 
za orientacijo: odgovornost in pooblastila 
ostanejo na diviziji Granatieri).
Armadni zbor bo dal na voljo diviziji 
Granatieri bodisi del svojih bodisi tiste iz 
karabinjerske skupine, bodisi od kvesture.
Dok. 86
Pismo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 20. 6. 1942 
o ukrepih proti prebivalstvu.1
Zaupno PRILOGA ŠT. 3
KRALJEVINA ITALIJA Ljubljana, 20. junija 1942/XX
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO 
ZASEBNO TAJNIŠTVO
Zadeva: Razmere v Sloveniji
POVELJSTVU XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije VOJAŠKA POŠTA 46
Sklicujem se na list v tej zadevi št. 02/5170 z dne 12. t. m.* 1 2 in št. 02/5394 z dne 17. t. 
m.3
7 Drugače kot nemški okupator italijanski pri razglasih o ustrelitvi talcev ni objavljal njihovih 
imen, temveč samo partizanske napade, zaradi katerih je izvedel maščevanje, število ustrelje­
nih talcev in čas usmrtitve. (Lepaki z razglasi v arhivu IZDG, oddelek tiska.)
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. IV, 3 1.
2 General Robotti je 12. junija 1942 pisal Grazioliju, da poveljstvo 2. armade želi urediti 
razmere v Ljubljanski pokrajini in zato predlaga tele ukrepe: popolno ukinitev lokalnih
vlakov, prepoved civilnemu prebivalstvu uporabljati tranzitne vlake, ukinitev avtobusnega 
prometa in prometa s civilnimi motornimi vozili (zaplemba vseh vozil za vojaške potrebe),
379
V skladu z zahtevami, ki jih je izoblikovalo vaše poveljstvo, kakor tudi z navodili 
višjega poveljstva oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo, in v zvezi z ustnimi 
sporazumi, sklenjenimi v tej zadevi s poveljnikom armadnega zbora in gen. Umber- 
tom GIGLIOM, intendantom višjega poveljstva oboroženih sil za Slovenijo-Dalmaci- 
jo, sporočam naslednje:
1. Prepoved gibanja ob železniških progah med policijsko uro: Je že bilo urejeno 
z ustreznim ukazom,* 3 4 kakor tudi z mojim sporočilom št. 1068/6/zaupno z dne 18. t. m.5
2. Zaplemba obutve za odrasle moške v skladiščih in trgovinah in prepoved tudi 
individualnega transporta takih predmetov: Kot je bilo ustno dogovorjeno z omenje­
nim gospodom intendantom, se ugotavlja količina takšnih čevljev, z namenom, da se 
odvzame količina za razdelitev na ozemlju pokrajine in da se prepusti trgovcem 
glavnega mesta strogo nepogrešljiva količina za potrebe civilistov. Upoštevati je 
treba, da čevljev ni mogoče kupiti z nakaznico za obleko.
Ukrep ne bo dan v javnost, da se izognemo, da ne bi »uporniki« začeli rekvirirati 
vse obstoječe obutve na ozemlju, ki ni pod našim nadzorom.6
3) Zaplemba vsega usnja: Usnje je blokirano in kontrolirano v strojarnah, kjer so 
vojaške posadke. Usnje je bilo že dano na razpolago ministrstva za obrt za potrebe 
znotraj Kraljevine in je bilo deloma že odposlano.
Proučila se bo možnost, da bi intendanci armade priskrbeli znatne količine 
vrhnjih delov obutve, ki jih je visoki komisariat pridobil na Hrvaškem.
4) Zaplemba vseh smuči: kot se je ustno sporazumelo z gospodom generalom 
Gigliom, bo ukrep sprejet proti koncu meseca avgusta in po sporočilu armadne 
intendance.7
5) Prepoved vožnje za vse zasebne avtomobile: Odrejeno je bilo z odlokom, ki se 
prilaga v kopiji.8 Kar zadeva zaplembo v njem stoječih avtobusov in tovornjakov, ki
izgon prebivalstva z določenega območja, širokega nekaj km, ob železnici Postojna-Ljublja- 
na-Zalog (razen Ljubljane in morda še kakšnega drugega kraja), opozorilo prebivalstvu na 
nevarnost gibanja ob železnici v pasu do lkm, zaplemba moške obutve v skladiščih in 
trgovinah ter pri prebivalstvu nekaterih območij, razen enega para, discipliniranje prodaje 
zdravil in sanitetnega materiala, opozorilo prebivalstvu, da se v določenih razmerah ukinejo 
javne predstave, zapro kavarne, gostilne ter prepove gibanje v določenih urah. (Arhiv IZDG, 
f. 662/1 it.)
3 General Robotti je 17. junija 1942 pisal visokemu komisarju in ga glede na njun pogovor 14. 
junija (glej dok. 84) prosil, naj izda odredbe o prepovedi gibanja v pasu do 1 km od železnice, 
zaplembi moške obutve (razen 1 para) v skladiščih in trgovinah, vsega usnja in smuči, 
o prepovedi prometa vseh zasebnih motornih vozil, celo avtobusov ter o razširitvi represalij 
na kraje blizu partizanskih napadov. Prosil ga je tudi, naj čimprej konča proučevanje drugih 
ukrepov, ki mu jih je predlagal že 12. junija 1942. (Arhiv IZDG, f. 662/it.)
4 Glej dok. 84, op. 4.
5 General Robotti je 11. junija 1942 prosil visokega komisarja Graziolija, naj zaradi večje 
varnosti železniškega prometa, ki je zelo ogrožen, izda odredbo, s katero bo prebivalstvo 
opozoril, da bodo straže in patrulje streljale na vsakogar, ki ga bodo zalotile v pasu lkm levo 
in desno od železnice. Visoki komisar Grazioli je 18. junija 1942 poslal generalu Robottiju 
predlog za skupni razglas o prepovedi gibanja ob železnicah. Robotti mu ga je vrnil, ker ni 
soglašal z določbo 2. člena, po kateri bi prebivalce hiš v pasu lkm obravnavali mileje kot 
druge. (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., Robottijevo pismo št. 02/5095, dne 11. 6. 1942 in Graziolije­
vo pismo št. 1068/6/zaup., dne 18. 6. 1942 s priloženim predlogom razglasa.)
8 Glej dok. 84, op. 14.
7 Glej dok. 53, op. 7.
8 Poveljnik XI. armadnega zbora, general Robotti je 8. junija 1942 pisal visokemu komisarju 
Grazioliju, da mu je bivši ljubljanski župan dr. Adlešič včeraj potrdil novico, da uporniki pri 
izvajanju svojih akcij v Ljubljani uporabljajo avtomobile, kar je bilo tudi res. Zato predlaga, 
naj Grazioli izda odredbo o prepovedi prometa javnih in zasebnih avtomobilov, tudi zasebnih 
avtobusov, razen osebnih avtomobilov župana in škofa. Povedal je, da je ta predlog utemeljen
380
ne vozijo, kakor tudi vseh pnevmatik in koles imobiliziranih avtomobilov, bi rad 
vedel, katerega dne in katerim organizacijam mora biti ta material izročen; v presojo 
dajem ustrezen osnutek odloka.9
6) Razširitev represalij nad naselja, ki so v bližini krajev, kjer so se zgodili 
napadi, sabotažna dejanja itd.: Takšne represalije bodo izvajale vojaške oblasti, na 
način, ki bo ustno usklajen.10 *
7) Kot je bilo ustno dogovorjeno, bom čimprej poslal sezname izobražencev, 
študentov in brezposelnih na sploh, da bi jih poslali v vojaška internacijska taboriš­
ča.
8) Kar zadeva izselitev Slovencev, sem na to opozoril krajevno organizacijo 
Fašistične stranke,11 ki pa mi je odgovorila, da je naletela na znatne težave s strani 
pokrajinskih organizacij v Kraljevini glede pošiljanja ljudi, ki naj bi jih ščitile. Zato 
sem odredil, da se takšni ljudje pregledajo pred odhodom in da se o njih zberejo 
podatki moralnega značaja, da ne bi pošiljali v Kraljevino nezaželenih ljudi z moral­
nega in zdravstvenega stališča.
9) Ureditev obvez in zdravil: V teku je ustrezen ukrep.
10) Kar zadeva ukinitev krajevnih potniških vlakov in prepoved, da bi civilisti 
uporabljali tranzitne vlake, pričakujem novih navodil s strani vašega poveljstva.
11) Kar zadeva množično izselitev prebivalstva, posredujem v vednost priloženi 
sporočili, ki sem jih dobil od ministrstva za notranje zadeve in generalne direkcije 
javne varnosti.12
* * *
glede na splošne potrebe preventivnih akcij proti upornikom in tudi glede na omejitve 
v Italiji. Grazioli je odgovoril šele 17. junija, da se predlagani ukrep že uresničuje in da so 
v Ljubljanski pokrajini uvedli še večje omejitve kot v Italiji. Robotti je drugi dan glede na 
pogovore na sestanku 14. junija prosil, naj Grazioli izda odredbo o popolni ukinitvi prometa 
s civilnimi avtomobili in tudi z avtobusi, razen z Gorico in Trstom. Predlagal je tudi prepoved 
gibanja iz kraja v kraj v pokrajini s katerim koli sredstvom. »Ta ukrep bo zaradi hudih 
posledic za gospodarsko življenje izdan samo v trenutku, ko bo priznana nujnost za operativ­
ne namene. Njega bo treba vključiti v prekinitev zasebnih telegrafskih in telefonskih zvez « 
Grazioli je 20. junija pripravil osnutek odredbe za prepoved vožnje taksijev od 23. junija dalje 
in za razveljavitev vseh dovoljenj za promet motornih vozil. Drugi dan pa je pripravil osnutek 
odredbe o obvezni oddaji avtomobilskih koles in avtomobilskih plaščev in zračnic. 27. junija 
je Grazioli poslal Robottiju seznama avtobusnih linij, ki bodo ukinjene 1. julija, in tistih, ki 
bodo še ostale. Do odvzema motornih vozil pa vendarle ni prišlo. Ko je notranje ministrstvo 3. 
avgusta povedalo Grazioliju, da Roatta zahteva ta ukrep in ga vprašalo za mnenje, je Grazioli 
odgovoril 8. avgusta. Povedal je, da je na zahtevo vojske pripravil ustrezno odredbo, vendar 
se vojska ni odločila, ali zapleni celotna vozila ali le njih kolesa, plašče in zračnice ter 
akumulatorje. Sedaj so itak v prometu le najnujnejša vozila. (Arhiv IZDG, VK, f. 16/11 it., 
Robottijeva pisma št. 02/4960 op., 02/5318 op. in 02/5437 op., dne 8., 18. in 19. 6. 1942, 
Graziolijeva pisma št. 1046/6/zaup., 1084/6/zaup., 1146/6/zaup in 1306/2 zaup., dne 17. in 21. 
6. ter 8. 8. 1942, brzojavka notr. min. 54305 dne 3. 8. 1942) Visoki komisar Grazioli je 
20. junija 1942 izdal odredbo št. 120 »o omejitvi avtomobilskega prometa«. Z njo je 23. junija 
dalje prepovedal v vsej pokrajini promet avtoizvoščkov (taksijev) in z dne 1. julija 1942 
razveljavil »kakršna koli prometna dovolila za potniške avtomobile s kakršnim koli pogo­
nom, motoma kolesa brez prikolice ali z njo, lahkotovome avtomobile, ki so v prometu na 
dan te naredbe«. Pridržal si je pravico, da sam izda dovoljenje za vsak primer posebej. 
(Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 49, dne 20. 6. 1942.)
9 Graziolijev osnutek odredbe o obvezni oddaji avtomobilskih koles, plaščev in zračnic z dne 
20. 6. 1942 je v arhivu IZDG, VK, f. 16/11 it.
10 Glej dok. 84, op. 10.
11 Glej dok. 46, op. 15.
12 Glej dok. 79, op. 3.
381
Zahvaljujem se za vse, kar mi bo sporočeno glede policijskih ukrepov v pristojno­
sti vašega poveljstva, in zagotavljam s svoje strani najpopolnejše sodelovanje, s ci­
ljem, da se bi čimprej dosegel skupni cilj.13
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
Priloge14
Dok. 87
Program poveljstva XI. armadnega zbora za veliko ofenzivo 
proti narodnoosvobodilni vojski na Dolenjskem in Notranjskem 
poleti in jeseni 1942.1
GLAVNI PROGRAM
ZA OPERATIVNI CIKEL, KI GA JE TREBA IZVESTI V SLOVENIJI1
UVOD
Z novimi razpoložljivimi silami, ki so dodeljene a. z.,* 1 2 nameravam izvesti opera­
tivni cikel, da bi Slovenijo očistil uporniških tolp. 3
V[elike) e(note) bodo izvajale operacije na ta način:
a) - ustanovitev dveh premičnih operativnih mas
- ene iz razpoložljivih sil divizije »Granatieri di Sardegna« (2 grenadirska 
polka s 5 bat. in deli topništva, bat. minometov in službe),
- druge iz cele divizije »Cacciatori delle Alpi«, zmanjšane samo za nujne 
elemente, ki so nujni za vzdrževanje nastanišč in za njihovo varnost ter 
tudi za varnost zvez med njihovimi conami in conami sosednjih vjelikih] 
e[not], ki imajo pristojnost nad območjem.
Tema premičnima masama bo zaupana naloga, da izvajata glavni del operativne­
ga cikla.
b) - ustanovitev manevrske mase, ki bo podrejena samo meni in jo bodo sestav­
ljali:
- dva bat. »M«
- četa tankov
13 General Robotti je 21. junija 1942 poslal poveljstvu 2. armade seznam ukrepov, ki jih je 
predlagal visokemu komisarju Grazioliju in jih je ta tudi odobril. Glede množičnega interni­
ranja prebivalstva je Robotti v poročilu zapisal: »Kar pa se tiče morebitne množične 
odstranitve prebivalstva iz nekaterih con Slovenije, mi je n. e. Grazioli pokazal dve pismi, ki 
sta prispeli z notranjega ministrstva in katerih kopijo prilagam v vednost.« (Arhiv IZDG, f. 
662/1 it., poročilo pov. XI. a. z. št. 02/5642 op. dne 21. 6. 1942.)
14 Glej op. 12.
1 NAW, T-821, R-62 in 276, p. 151-180. Osnutek, ki ga je lastnoročno napisal general Mario 
Robotti, je v arhivu IZDG, f. 662/11 it. Program je informacijski oddelek poveljstva 2. armade 
1. oktobra 1942 poslal operativnemu oddelku te armade.
2 Glej dok. 75, 89, op. 7 in 84, op. 2.
3 Poveljstvo XI. armadnega zbora je med 11. in 16. junijem 1942 pripravilo obsežnejši »načrt za 
ureditev razmer v Sloveniji« (Progetto per la normalizzazione della situazione in Slovenia) 
s podnaslovom »navodila komandantom velikih enot«, ki še ni predvideval posameznih faz 
ofenzive. (Arhiv IZDG, f. 662/1 it., nedat.)
382
- 2. vod oklepnih avtomobilov
- dva odseka samohodk.
Ta masa bo nastanjena v coni Ljubljana. Poveljeval ji bo generalni konzul 
Tallinucci.
Naloge:
- nastopiti v nepredvidenih okoliščinah;
- morebiti zamenjati oddelke v[elikih] e[not], ko bodo dosegle in zasedle 
glavne kraje in jih uredile za obrambo.
c) Diviziji »Macerata« in »Isonzo« ter poveljstvo 11. bojne skupine graničarjev, ki 
bodo imeli na voljo določene sile, katerih del bodo dobile od enot, ki so pravkar 
prispele, bodo izvajali sočasne operacije z lastnim premičnim oddelkom, ki ga 
bodo morebiti okrepili z oddelki iz podrejenih posadk; njihova naloga bo:
1. - zaposliti skupine upornikov, ki prebivajo v njihovi coni in jim onemogo­
čiti odhod v cone, kjer delujeta dve veliki premični masi;
2. - sodelovati v operacijah dveh glavnih mas bodisi, da zasedejo določene
črte, zato da bi onemogočili skupinam upornikov ubežati akciji omenje­
nih mas, bodisi s taktičnimi akcijami, ki jih bom ukazal, v operativni 
skladnosti z velikimi operacijami;
3. - povečati gospostvo naših čet na terenu in v krajih, ki sta jih uresničitev
načrta »Primavera« in pomanjkanje sil prisilila k odhodu v preteklih 
mesecih;
4. - tam, kjer je to potrebno in dovoljujejo naše moči, ustanoviti nove posad­
ke, ki bodo znale konkretizirati to povečano gospostvo. Posadke, ko jih 
enkrat ustanovimo (kot tudi vse druge obstoječe), morajo postati predmet 
popolne prerazporeditve, in to močno obrambne (vedno in neprestano 
boljše) in se ne smejo več opustiti.
OPERATIVNI CIKEL bo sestavljal sklop glavnih in postranskih operacij, ki bodo 
v največji možni meri zbrane in izpeljane v času glede na način in predvideno 
zaporedje, kot to predvidevajo priloženi »operativni sklopi«.
Ti OPERATIVNI SKLOPI, ki so predvideni v vseh inačicah, ki jih bodo razmere 
zahtevale od časa do časa, pomenijo v splošnih črtah, operativni program, ki ga 
nameravam izvesti.
Na splošno se lahko računa, da se bo operativni cikel začel okrog 5. julija in 
končal okrog srede septembra.
Za operacije, ki se bodo izvajale ob nemški meji, bomo prosili nemške oblasti, da 
zaprejo to mejo.
1. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori delle Alpi« bo odšla iz baze Grosuplje-Račna-Zdenska vas in 
prodirala na vzhod, morala bo očistiti upornikov cono v četverokotniku, ki ga 
omejujejo ceste Grosuplje-Zdenska vas, Grosuplje-Škofljica, Škofljica-Raščica, 
Raščica-Zdenska vas in njene glavne kraje, in to tako da bo razrušila bivališča in 
logistične priprave cone. Glavno pozornost mora posvetiti ozemlju ob cesti Gro- 
suplje-Luče-Videm ob Krki (cona Mali Vrh).
Ko bo operacija končana, mora v[elikaj e[notaj priti na črto: Pijava Gorica-Že- 
limlje-Turjak-Rob.
- Divizija »Granatieri di Sardegna« bo odšla z južnega roba ljubljanske ravnine 
s črte Borovnica-Preserje-Tomišelj in prodirala na jugovzhod, mora osvoboditi 
upornikov območje Krima, zasesti najpomembnejše kraje s taktičnimi in varnost­
nimi silami, da prepreči vrnitev upornikov v cono.
383
Doseči mora črto: Borovnica-Krim-Iška vas.
Ko bosta dosegli cilje se bosta diviziji alpskih lovcev in grenadirjev ustavili in 
začeli s čiščenjem, ki ga bosta med postankom dopolnili s čiščenjem z manjšimi 
policijskimi operacijami.
- Cona Logatec: Z razpoložljivimi silami posadk iz Logatca in Velikih Blok delovati 
na krilih akcije grenadirske divizije, da bi upornikom onemogočili beg na zahod in 
jug.
- Divizija »Macerata« bo izvajala taktične akcije z manjšim polmerom s ciljam, da 
očisti in razruši sovražnikove naprave v coni Sodražica in v conah, ki so pod 
vplivom raznih posadk.
- Divizija »Isonzo« kot za divizijo »Macerata«, posebej glede na cono [Dolenjske) 
Toplice.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 5. do 10. julija.4
2. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori« bo s črte Pijava Gorica-Turjak-Rob prodirala stekajoče proti 
jugu (prodirajoče krilo Studenec, Iška vas, Mokreč), prispela na črto Turjak 
- Krvava Peč in nato prodirala na jug do ceste in krajev Sušje, Sodražica, 
Runarsko, kjer se bo ustavila. Krilno bo delovala zahodno od ceste Pijava Gorica- 
-Turjak-Žlebič.
- Divizija »Granatieri« bo s črte Iška vas-Krim-Borovnica prodirala in čistila proti 
jugu ob osi Krim-Rakitna-Sv. Vid-Velike Bloke do ceste Runarsko-Nova vas 
-Bloška Polica, kjer se ustavi.
- Cona Logatec: zbere v Grahovem svoj premični oddelek, da bi z njim sodelovala 
v operacijah grenadirske divizije, ki bo sestopila s Krima, tj., da v soglasju 
s posadko Velike Bloke napada in razbija partizane, ki bi pred preganjanjem 
s strani grenadirske divizije radi zbežali na jug. Če bo treba, se mora, čim bo 
mogoče, povezati z omenjeno divizijo. Preventivni sporazumi z grenadirsko divizi­
jo.
Drugače pa mora v mejah svojega akcijskega polmera ustvariti posadko Velike 
Bloke, ko bo za to nalogo dobila povelje od poveljnika divizije »Cacciatori«.
- Divizija »Macerata« bo s premičnim oddelkom, ki ga bo mogla zbrati v Ribnici, 
zasedla Sodražico in se od tam spravila v položaj, da razbija partizane, ki se bodo 
spustili proti jugu, ko jih bo pred sabo preganjala [divizija] Cacciatori.
Sporazumi med dvema divizijama.
- Divizija »Isonzo« bo preiskovala cono Mirna Peč.
Popolna zveza v pohodu na jug in ob postanku med divizijama Cacciatori in 
Granatieri.
Približno trajanje operativnega sklopa od 12. do 18. julija.
4 General Robotti je 19. junija 1942 sam napisal osnutek »operacijskega povelja št. 1« za 
izvedbo prvega operativnega sklopa ofenzive. Predvidel ga je za začetek julija 1942. Vendar 
so nato zaradi nujnosti vskladitve operacij s poveljstvi V. in XXIII. armadnega zbora in 
nemških policijskih enot in zamude pri prihajanju novih enot začetek prve faze ofenzive 
odložili na 16. julij 1942. O veliki italijanski ofenzivi na Dolenjskem in Notranjskem glej tale 
dela: dr. Metod Mikuž: Italijanska ofanziva protiv narodnooslobodilačke vojske Slovenije od 
16. jula do 4. novembra 1942 godine, Vojnoistoriski glasnik, 1/1950, str. 50-81; isti: Pregled 
zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, II., str. 92-158. Narodnoosvobodilna vojna 
na Slovenskem 1941-1945, str. 304-347; Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 
387-537.
384
3. OPERATIVNI SKLOP
Divizija »Cacciatori« bo s črte Žlebič-Sodražica-Runarsko nadaljevala s svojo 
akcijo proti jugu do črte Čeplje-Knežja Lipa-Mozelj-Štalcerji. Cona prodiranja: 
med cesto proti Kočevju (vključno) in črto Runarsko-Glažuta-Koče-Novi Lazi- 
-Štalcerji.
Divizija »Granatieri« bo s črte Runarsko-Nova vas-Bloška Polica nadaljevala 
s svojim pohodom na jug - jugovzhod in dosegla črto Štalcerji - Kočevska Reka 
- Borovec. Cesta proti Gotenici je na voljo njej sami, pa tudi tista, ki pelje od Drage 
do Borovca.
Med postankom na črti - cilju bosta diviziji potisnili naprej postojanke v moči 
bataljona najmanj do Kolpe in pri tem izvajali dopolnilna čiščenja ter vzpostavili 
zvezo s temi postojankami:
V. armadni zbor Bosljiva Loka
Div. »Macerata« Brod na Kolpi
Div. »Macerata« Stari trg
Zelo pomembni kraji, ki jih je treba opazovati in očistiti: Lož-Stari trg pri 
Ložu-Loški Potok-Draga-Borovec-Briga v coni [divizije] Granatieri; Glažuta - 
-Grčarice-Čmi Potok-Štalcerji-Knežja Lipa-Sp. Log-Predgrad v coni [divizije] 
Cacciatori.
Cona Logatec: bo s svojim premičnim oddelkom delovala ob stari meji do Babnega 
Polja na krilu prodirajoče divizije Granatieri.
Divizija »Macerata« bo s svojimi stalnimi posadkami sodelovala pri čiščenju, ki ga 
bosta izvajali obe prodirajoči diviziji, zato bo vzpostavila z njima zveze.
Divizija »Isonzo« bo čistila četverokotnik: Novo mesto-Veliko Polje-Poljane-Urš- 
na sela.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 20. do 26. julija.
4. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori« bo prodirala s črte Čeplje-Knežja Lipa-Mozelj in Štalcerji do 
črte Žužemberk-Krška vas. Cona prodiranja: od ceste Knežja Lipa-Planina-Čr- 
mošnjice-Soteska-Žužemberk (vključno) na vzhodu do ceste (vključno mulatiera, 
kolovoz in glavna cesta) Štalcerji-Mozelj-Mačkovec-Trnovec-Stari Log-Smuka- 
-Lopata-Brezov Dol-Zagradec-Krška vas (poslednji kraj za grenadirje).
- Divizija »Granatieri« bo prodirala s črte Štalcerji-Kočevska Reka-Borovec na črto 
Ponikve-Hočevje-Krška vas (kraji za grenadirje).
Divizija »Granatieri« bo svoje čiščenje izvajala od glavne ceste in mulatiere 
Kočevje-Stari Log-Ložine-Retje-Primča vas-Ambrus-Korinj-Podbukovje in gre­
ben Male gore.
Zveze med dvema divizijama vzdolž medsebojnih notranjih mej lastne cone 
čiščenja.
- Cona Logatec: bo čistila cono Ljubljanski vrh in Tolsti vrh, dokler ne bo vzpostavi­
la materialnega stika s posadko Borovnica, pri kateri bo očiščevalni oddelek 
prebival dva dni.
- Divizija »Macerata« bo s premičnimi silami iz posadk Kočevje in Ribnica delovala 
bočno na jugozahodnih pobočjih Male gore in do višine Ortneka levo od divizije 
»Granatieri« ter čistila cono nad temi pobočji in železnico. Dogovori med zaintere­
siranima divizijama.
- Divizija »Isonzo« bo s premičnim oddelkom iz Novega mesta v Soteski vzpostavila 
zvezo z desnim krilom divizije »Cacciatori« in čistila cono na levem bregu Krke 
med Novim mestom in Dvorom.
25 - Fašisti 385
Dogovori med zainteresiranimi divizijami.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 28. julija do 5. avgusta.
5. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori« bo prodirala s črte Žužemberk-Krška vas na sever, dokler ne 
bo dosegla nemške meje, in čistila ozemlje med cesto Krška vas-Muljava-Hudo- 
-Stična-Poljane (poslednji del mulatiere) na zahodu in cesto Žužemberk-Dobr- 
nič-Velika Loka-Moravče.
Ko bo operacija končana, se bo postavila med Veliko Loko in Moravčami, 
obrnjena na vzhod.
- Divizija »Granatieri« bo s črte Krška vas-Hočevje-Ponikve prodirala na sever, 
dokler ne bo prišla do nemške meje, in čistila teren od ceste Muljava-Hudo-Stič- 
na-Poljane do ceste Raščica-Št. Jurij-Grosuplje-Polica.
Ko bo operacija končana, se bo postavila med Sp. Slivnico in Polico, obrnjena 
na zahod.
- Cona Logatec: čiščenje con Št. Jošt-Rovte in Zaplana.
- Divizija »Macerata« bo nadaljevala s čiščenji okrog posadk, še posebej obrežne 
cone Kolpa, da bi ogledovala in onemogočala prehode.
- Divizija »Isonzo«: njen premični oddelek bo odšel v Trebnje in se postavil ob cesti 
Trebnje-Mima Peč-Št. Rupert. Tam bo razbijal skupine upornikov, ki bi se rade 
prebile na vzhod, če bi ušle čistki [divizije] »Cacciatori«.
Dogovori z [divizijo] »Cacciatori«.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 7. do 14. avgusta.
6. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori« bo prodirala s črte Velika Loka-Moravče na črto Trebelno- 
-Mokronog-Tržišče. Levo krilo bo prodiralo ob nemški meji.
- Divizija »Granatieri« bo prodirala s črte Sp. Slivnica-Polica na črto Studenec 
Ig-Devica Marija v Polju; z desnim krilom bo šla ob meji.
- Cona Logatec bo nadaljevala čiščenje cone Rovte-Št. Jošt-Zaplana.
- Divizija »Macerata« bo začela čistiti cono Kočevska Reka-Gotenica-Grčarice.
- Divizija »Isonzo«: njen premični oddelek, postavljen na črto Bela Cerkev-[Šmarje- 
ške] Toplice-Grčevje, bo zavzel položaj, da se upre morebitnemu umiku upornikov 
na jug, pred prodiranjem divizije Cacciatori.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 16. do 20. avgusta.
7. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori* bo s črte Trebelno-Tržišče osredotočeno prodirala na jug 
z (levim) pohodnim krilom in nenehno gredoč ob nemški in hrvaški meji prispela 
na črto Uršna sela-Jugorje.
- Divizija »Granatieri« bo s črte Studenec Ig-Devica Marija v Polju prodirala na črto
Log-Polhov Gradec, in to z desnim pohodnim krilom ob nemški meji.
- Cona Logatec bo nadaljevala čiščenje cone Št. Jošt-Horjul-Zaplana in do črte
Log-Polhov Gradec, ki sta cilj divizije »Granatieri«.
- Divizija »Macerata« bo začela čiščenje cone Kočevje-Koprivnik. Operativni odde­
lek bo na koncu operacije ostal v Koprivniku.
- Divizija »Isonzo« bo s svojim operativnim oddelkom na krilu čistila na jug od 
divizije »Cacciatori« v coni severovzhodno od ceste Trebnje-Novo mesto in v coni 
zahodno od ceste Novo mesto-Uršna sela.
Približno trajanje operativnega sklopa: od 22. do 28. avgusta.
386
8. OPERATIVNI SKLOP
- Divizija »Cacciatori« bo nadaljevala čiščenje na jug v coni med železnico Uršna 
sela-Črnomelj in hrvaško mejo. Od Črnomlja se bo prodiranje nadaljevalo do 
Kolpe, z desnim krilom (zahod) ob cesti Črnomelj-Vinica in z levim krilom ob 
hrvaški meji.
Na koncu tega operativnega sklopa se bo divizija vkrcala v Črnomlju in se 
z železnico odpeljala v svoja nastanišča.
- Divizija »Granatieri« se bo vrnila v Ljubljano in šla vedno v formaciji čiščenja čez 
cono, ki ima za os črto Horjul-Vrhnika-Borovnica-Rakitna-Krim-Ljubljana.
- Cona Logatec: njen oddelek se bo vrnil v Logatec, potem ko je ponovno očistil cono
Zaplana-Št. Jošt do meje.
- Divizija »Macerata« bo s svojim premičnim oddelkom, ki je že v Koprivniku, na 
levem krilu sodelovala pri čiščenju z divizijo »Cacciatori« do Starega trga ob 
Kolpi. Nato se bo oddelek vrnil v Kočevje.
- Divizija »Isonzo« bo s svojim premičnim oddelkom z višine pri Uršnih selih 
sodelovala na levem krilu (za Črmošnjice-Planina) pri čiščenju z divizijo »Cacci­
atori«. Nato se bo oddelek vrnil v Novo mesto.
Operativni sklop bo trajal približno od 30. avgusta do 12. septembra.
PRILOGA5
Grf. dne 24. junija 1942-XX
OPERACIJE XI. ARMADNEGA ZBORA
V sklopu osmih operativnih faz, ki bodo trajale nekaj manj kot dva meseca in 
zajele vso Slovenijo, bi morale doseči dobre rezultate, če bodo vodene z nepretrga­
nostjo in odločnostjo in če jih bo spremljalo množično interniranje, delno odstra­
njevanje prebivalstva iz določenih con itd.
Glede operacij:
1) roki so nekoliko kratki. Mislim, da bi morali biti zelo natančni v čistkah, vendar 
tudi nekoliko širši v odmoru v postankih med fazami. Tako lahko domnevamo, da 
bo operativni cikel trajal najmanj mesec dni in več, kar pomeni, da bo zavzel ves 
oktober;
2) sodelujoča akcija premičnih oddelkov in stalna obramba posadk je predvidena na 
poseben in splošen način. Torej menim, da:
- tam, kjer se to zgodi na poseben način (praviloma za posadke, ki so bolj v stiku 
z dvema divizijskima kolonama »Granatieri« in »Cacciatori«), mora biti akcija, 
o kateri je govor, skoraj izključno usmerjena - bolj kot za spremljanje in 
podpiranje zgoraj omenjenih kolon ali v delovanju čez cone, v katerih delujejo 
- v to, da se prepreči, da bi se uporniki zlili čez stična ozemlja, se pravi, da si 
morajo prizadevati, da jim preprečijo prehod na odseke, ki so najugodnejši za 
njihov beg na območja, ki še niso preiskana. (Za ta namen je treba predvideti
5 K besedilu programa ofenzive je poveljstvo XI. armadnega zbora priložilo dva grafična 
pregleda predvidenega poteka posameznih faz ofenzive Povzetek tega celovitega programa 
je general Robotti 26. junija 1942 poslal podrejenim poveljnikom divizij in graničarjev, 41. 
letalske eskadrilje in vodjem oddelkom v korpusnem poveljstvu, in to kot »splošna navodila 
za izvajanje operativnega ciklusa v Sloveniji«. Ker je že imel pripombe poveljstva 2. armade, 
je začetek ofenzive predvidel za 10. julij 1942. (NAW, T-821, R-271, navodila pov. XI. a. z., 
02/5820 op., 26. 6. 1942.)
387

okrepitev najbližjih posadk v tistih conah z enotami bolj oddaljenih posadk, ki 
torej niso neposredno zainteresirane za akcijo divizijskih kolon);
- tam, kjer je akcija sodelovanja predvidena na splošen način (za posadke, ki niso 
tako v zvezi z divizijskimi kolonami »Cacciatori« in »Granatieri«) bi bilo treba 
vztrajati od dneva začetka cikla, da vse naše enote, ki so več ali manj zaintere­
sirane za operacije omenjenih divizijskih kolon, preidejo iz trenutnega obdobja 
vsaj navidezne nedelavnosti v obdobje razbeljene delavnosti. Velike in male 
posadke - prve z akcijo premičnih kolon, delujočih v določeni globini, druge 
s sunki navadnih patrulj ali kar s samim streljanjem z minometi in topništvom, 
združenim z letalskimi napadi - bi morale v vsej Sloveniji, ki jo zasedamo mi, 
napraviti videz mnogotemosti velikih in malih vulkanov, že nekaj časa ugaslih, 
ki se nenadoma in istočasno ponovno prižgo in grozijo, da bodo vsak čas 
izbruhnili, ne da bi kdor koli lahko računal, kje in kdaj in v kakšnem razmerju 
se bo to zgodilo.
3) Potrebno je, da v akcijah 2. in 3. faze sodelujejo sile iz V. a. z., tako da bi preprečile 
upornikom, da bi se izmuznili na jug med staro mejo in Kolpo.
4) Potrebna je tudi akcija sodelovanja (zapora stare meje) XXIII. a. z.6
Z’
Dok. 88
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
26. 6. 1942.»
SESTANEK V PETEK, 26. [6. 1942]
1. - Moralna in materialna priprava sodelujočih enot. Ne gre za to, da se Slovenija
dokončno osvobodi (toliko bolje, če se bo to zgodilo), gre za to, da se zada 
močan udarec.
2. - Upoštevati je treba, da gre za 2 meseca in več operacij, med katerimi se bo
vojska samo bojevala in korakala. -
3. - Torej je treba misliti na službe, še posebej pa skrbeti za pritoke in odtoke, ki jih
bo treba izpeljati v popolni varnosti v zaledju (s polovičnim spremstvom). -
4. - Na poseben način je treba skrbeti za moralno pripravo, ker še nismo na točki...
Malo zagrizenosti. - Obstaja strah pred uporniki.
5. - Zapomniti si je treba, da se bodo rezultati upoštevali samo po številu mrtvih
upornikov. Koncepcija naših nadrejenih: za vsako ceno je treba obnoviti 
italijansko prevlado in ugled, pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi 
morala biti uničena vsa Slovenija.
6. - Koncept programa: Po dolgem in počez je treba prehoditi vso Slovenijo,
očiščevalne operacije morajo biti v velikem stilu. - Kjer so uporniki, jih je
6 General Robotti je svoj osnutek programa velike ofenzive že 21. junija 1942 poslaj poveljstvu
2. armade na Sušaku. Tam je general Roatta 23. junija napravil beležko z več pripombami. 
Najbrž sta se Robotti in Roatta 24. junija sestala v Ljubljani in obravnavala osnutek 
programa. Ohranil se je namreč list »Appunto riunione Roatta Lubiana 24/6«, tj. sporočilo za 
sestanek z Roatto v Ljubljani 24. 6. 1942. (NAW, T-821, R-62 in 271, osnutek Roattove 
beležke 23. 6. 1942, beležka 26. 6. 1942.)
’ Parafa Giacoma Zanussija.
1 NAW, T-821, R-271, p. 143-148, rokopis s črnilom.
389
treba napasti in uničiti. Ko so enkrat v primežu, se ne sme več popustiti, pa 
čeprav se zaradi tega razdre prvotna organizacijska zasnova programa, ki sem 
ga naredil.
Niti en meter gozda ne sme biti neraziskan, niti ena koča ne sme biti 
nepregledana. - Niti en upornik, do katerega se pride, ne sme uiti najhujši 
kazni. - Tudi osumljenci morajo biti uničeni.
7. - Stran z nesposobneži. Takoj naj se mi predlaga kakršnakoli zamenjava, nič
nimam proti, da postavim poročnika za poveljnika bataljona, če se le dobro 
obnese. -
8. - Vsepovsod je treba biti v ofenzivi, na vsakem področju. Kaže, da se upornikov
loteva zadrega zaradi povečevanja naših sil (Quarra). -
9. - Silovite akcije topništva in letalstva, kot zoper utrjene črte. -
10. - Nove posadke, ki jih je treba postaviti... in njihove sile. -
11. - Obramba pasu okoli Novega mesta (dati mi skico izpred 2 ali 3 dni). -
12. - Varčevati z bodečo žico in bolje uporabljati priložnostne ovire. -
13. - Uporaba sil divizije Isonzo (zadostna za obrambo). -
14. - Paziti se srečanj z uporniki, oblečenimi v italijanske uniforme ali ki govorijo
po italijansko. -
[ZAPISNIK SESTANKA 26. 6. 1942]
Cilj sestanka: cilj je pregledati površni operativni program,2 dokler se ne dà ukaz 
za operacijo. Vidi se, da je potrebna največja korektnost. Anticipiranje se ne sme 
sprevreči v to, da bi se za zadevo razvedelo, kajti, kar se dela, se ve. Preden 
pregledamo program, sem vas sklical, da bi pregledali v zaupnem krogu moralno 
vprašanje naše vojske.
Imeli smo oboroženega moža na 8 Slovencev. Prišli bomo do 70 tisoč, torej na 
povprečje 1 na 5 Slovencev. Torej bomo lahko gotovi, da so sile zadostne. Toda ni 
tako. Razumem, da se temu splošnemu vtisu pridružuje še tisto, kar je Roatta povedal 
v okrožnici 3 C: Po vrednosti presegamo upornike. To so bobneče besede. Število 
upornikov je pretirano. Poveljniki morajo začeti odcepljati od enot ali kaznovati, 
postavljati ob zid.
Ne gre za to, da bi Slovenijo očistili te golazni, marveč za to, da se zada močan 
udarec, ki bi dvignil naš ugled. Šlo bo za dva ali tudi mogoče 3 mesece operacij. Torej 
bo težko. Toda ker je morala visoka, bo trud relativen, vendar nenehen. Treba bo 
preganjati upornike, ker se ne dajo obkoliti. Če sem bil širok, to še ne pomeni, da ne 
sme biti truda. V operativnem ciklusu naredijo enote 15 - 25 km, toda za vojsko mora 
ostati praznina. Moramo uspeti do konca. Ni mogoče, da nas ustavljajo redki [...].3 
V nekaterih oblasteh prevladuje miselnost, da bo po vojni lahko nastala celovita in 
urejena Slovenija. Tu smo imeli takšne pojave, da mi vojaki ne moremo ničesar več 
upati in da moramo opustiti pomisleke. Praznina pomeni tudi to. Ko bodo enote 
pometle ozemlje, bo [...]
Začeli bomo z ustanavljanjem posadk v conah, kjer smo pričakovani. In še naprej 
bomo očiščevali. Potem bomo videli razvoj in rezultate. Vojske bo vedno primanjko­
valo. Torej misliti na službe. Zavedati se je treba, da vojske ne bo več, kot sem je dal. 
To je posledica dejstva, da se sovražnik precenjuje. Treba je skrbeti za moralno 
pripravo, ker smo na tej točki še vedno pri velikih besedah - precenjevanje sovražni-
2 Glej dok. 87.
3 Rokopis je na nekaterih mestih nečitljiv. Takšna mesta so tukaj označena s tremi pikami 
v oglatem oklepaju.
390
ka. Doslej pravzaprav še ni bilo napada razen tistega na Stari trg.4 Moramo biti 
neusmiljeni. Kdor ni na svojem položaju, naj gre. Kar zadeva poveljnika I. bataljona 
24. polka, bom razrešil poveljnika bat. [Filippa Ubaldija - op. T. F.], vendar ne zaradi 
bolezni, ampak zato, ker je bil furijast pri poveljevanju vojske. Pri meni ne gre za 
izjemno strogost, marveč samo za podporo linije v vojski.
Navedba [bataljona] financarjev: vidijo upornike - se potuhnejo. Predvidi se samo 
umik itd. Častniki naj bodo na položaju. Če vodje niso pravi, naj se pošljejo stran.
Coronati: razloži položaj.
Eksc. poveljnik: z vsemi sredstvi. Dovoljujem izročiti poveljstvo bat. tudi podporoč­
niku, če zna poveljevati.
Napad na kolono vojaških vozil: en ranjen. To ni napad, pač pa streljanje. Torej je 
treba pretehtati tudi izraze: napad, neznosen položaj, obkolitev itd. Torej več strogo­
sti in korektnosti s strani tistih, ki ne znajo preceniti položaja.
V akciji, ki jo bomo izvedli, se bo uspeh meril po številu mrtvih upornikov. 
- Obkolitev ne bo mogoča razen v izjemnih primerih - čistih. Gre za to, da se teren 
osvobodi tako, da se očisti. Tisti, do katerih se bo prišlo, morajo biti uničeni.
Partizani pravijo, da so gospodarji ozemlja. Dokazali jim bomo nasprotno.
F. Fantini: zakaj niste tistih treh ustrelili?5 3 C6 7 je presežena. Toda pričaka naj se 
vsaj na to.
Zapomniti si, da so banditi vsi po vrsti kmetje, ki tedaj, ko gredo vojaki mimo, 
delajo, potem pa primejo za puško in nastavijo zasedo. Vsi tisti, ki se zalotijo 
s strelivom, orožjem v roki, z jugoslovanskimi hlačami, morajo biti takoj ustreljeni.
Rezultati operacij se bodo računali samo po izgubah. Če je kakšno naselje zares in 
popolnoma nedolžno, tedaj se bo naredila izjema.
Razglas: vse smo dali tem ljudem, oni pa nam tako vračajo. Logično je torej, da 
bomo tudi Italijani dali atribute omike. Torej si moramo vbiti v glavo, da ni važno 
imeti bogato Slovenijo.
Zapomniti si je treba, da je siva gmota siva, ker se ni nikoli hotela bojevati, 
intimno pa nam je nasprotna in se premika in trese zato, ker jo uporniki silijo k boju 
proti nam.
Torej se rezultat meri po mrtvih in kaznovanih.
Koncept naših nadrejenih: glej promemorijo.1 Predstavljajte si, kako pristopiti 
k novi zamisli in da ima vsak dan solze v očeh, ko spremlja mrtve na pokopališče.
Drugi koncept: vsak strel, ki pade med uporniška naselja, je dober strel.
Zračna izvidništva, da se odkrijejo uporniške utrdbe: Krim, Gora.
Ne bo izključena namestitev kakšne posadke. Če bom mogel, se ne bom dotaknil 
niti ene enote iz delujočih velikih enot. Dali mi boste predloge - (Rakitna itd.) Dobil 
bom bataljone črnosrajčnikov.8 Skušal bom pomagati.
4 Glej dok. 82, op. 17.
5 Morda misli na tiste tri mladeniče iz Ljubljane, ki jih je 8. oktobra 1941 obsodilo na smrt 
izredno sodišče, pa so jih pomilostili (glej dok. 28, op. 2).
6 Misli na zloglasno Roattovo okrožnico 3C z dne 1. marca 1942 (glej dok. 64, op. 3).
7 Misli najbrž na Roattove pripombe k Robottijevemu osnovnemu programu za veliko ofenzivo.
Glej dok. 87.
8 General Roatta je poveljstvu XI. armadnega zbora za veliko ofenzivo obljubil več enot črnih 
srajc, in to 71. in 81. bataljon črnih srajc ter 182. strojnično četo črnih srajc, dva bataljona 
črnih srajc »M« (to sta bila 16. in 85. bataljon), 2. legijo črnih srajc »Superga« (s I. in II. 
bataljonom). Vse te enote so do začetka ofenzive res prispele v Slovenijo (večinoma iz 
Hrvatske) in so 5. julija v Ljubljani iz njih in tistih enot črnih srajc, ki so že bile v Ljubljanski 
pokrajini, vendar zunaj legij (3. in 4. gorski bataljon črnih srajc in VIII. bataljon črnih srajc 
»M«) sestavili t. i. taktično bojno skupino črnih srajc »Montagna« pod poveljstvom fašistične­
ga generala Renza Montagna. Skupina je prevzela od divizije sardinskih grenadirjev varova­
nje ljubljanskega območja.
391
Od vas pričakujem več od operativnega kompleksa. Predlogi za posadke, ki naj se 
obdržijo.
Na koncu operacij bomo s četami, ki bodo ostale, pregledali, kaj bo mogoče 
obdržati.
Posadka v Novem mestu: zmanjšati potrebne sile za zasedbo. V vsaki posadki je 
treba doseči, da se bodo vojski prihranila obrambna dela. Vse pobude so dobre. 
Delajte, kakor da omejitev ne bi bilo. Moramo imeti vojsko, potrebno za napad. Tak 
je ducejev ukaz: storite, kar hočete, samo da mi odstranite slovenski tvor.9
Pravzaprav smo sužnji razmer, ki so se že spremenile. Ali se je treba vojskovati? 
Vojskujmo se!
Promemorija Grazioli: Varčevati z bodečo žico: podirajte gozdove. Posekana 
debla so zelo koristna. Treba je kaj storiti. Če ni bodeče žice, je zaman vztrajati. 
Treba si je pomagati drugače.
Operacije: ko so enkrat obkoljeni, se jih ne sme več pustiti, pa čeprav bi bilo treba 
razdreti program. Če bo mogoče, obkoliti kakšno enoto. Toliko bolje. Niti meter 
gozda ne sme ostati nepreiskan. Zato za 20 — 30km predvidevam obdobje 8-10 dni. 
Niti en meter... (promemorija). 10 11
Poveljniki na položaju: med vsemi izbrati tiste, ki so zdravi. Predlagajte mi 
zamenjave, da se najdejo tisti, ki so zdravi. So posadke s tisoč možmi, iz katerih ne 
pride ven 100 mož.
Položaj Isonzo: izključujem obkolitev bat. - Posadka Straža - ki ne more dati 200 
- 300 mož. Dogodek v Žužemberku se ne sme več ponoviti. 11 Smo ljudje časti. Zato 
moramo biti odločni in odločno moramo zasukati krmilo na eno stran. Danes ni 
drugega merila od dejavnosti in števila.
Povsod prevzeti ofenzivo na vseh področjih. Zahteva se letalstvo na podlagi 
nejasnih novic - nikoli, kadar je res potrebno. Imate največjo svobodo. Da sem 
odgovoril na stavek iz Slovenca, sem moral razbiti manifestacije (in dobil sem očitek 
VK). Danes to lahko storimo.
Geslo je: dovolj je, opravimo s tem.
Akcije topništva in letalstva bodo silovite. Karakteristike topništva, kot jih 
zahteva Roatta: akcije tako [...] kot Kras.12
Cilj: vsa topništva morajo vsaj na začetku služiti. [...] da se na začetku doživi 
takšna kataklizma, da se bodo Slovenija in Slovenci nekega lepega dne prebudili.
Okoli krožijo 4 hrvaški oficirji, oblečeni kot italijanski (Velika Loka). So tudi 
uporniki, oblečeni kot črnosrajčniki.
Izselite pripadnike druge narodnosti.
Zahteve po letalstvu.13
Tudi jaz menim, da je treba med operacijo ustaviti ves promet na železniških 
progah in med raznimi kraji, bodisi zato, da se onemogočijo izgredi, predvsem pa 
zato, da Slovenija občuti tudi to omejitev.14
9 Glej dok. 75.
10 Glej op. 7.
11 Glej dok. 82, op. 4.
12 Glej op. 7.
13 Za veliko italijansko ofenzivo na Dolenjskem in Notranjskem so v okviru letalskega povelj­
stva 2. armade (poveljnik general Mario Piccini) ustanovili posebno letalsko bojno skupino 
»Sever« (poveljnik podpolkovnik E. Zambaldi) z dvema izvidniškima (41. in 113.) in dvema 
bombniškima (240. in 241.) eskadriljama, ki pa so imele le 21 letal (13 izvidnikov in 
8 bombnikov) na letališčih v Ljubljani in v Ronkih, sodelovalo pa je tudi letalstvo z letališča 
na Grobniškem polju. (NAW, T-821, R-276, poročilo o sodelovanju letalstva v ofenzivi.)
14 Glej dok. 90, op. 2.
392
Ukaz za zaplembe avtomobilov: to je mogoče storiti samo z Ducejevim odlokom. 
- Vendar pa lahko prepovemo promet tako, da jih imobiliziramo.15
Preiskave po Ljubljani: dogovoriti se z grenadirji, da se to opravi skupaj v raznih 
središčih (študenti, profesorji za izselitev - sporazumi za določitev števila in načina, 
da se hitro izselijo)16
- prehrana: živeti skromno,
- zaplenitev čevljev: vedno na postojanki [...]
Dok. 89
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 6. 7. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK SESTANKA DNE 6. JULIJA 1942-XX PRI EKSCELENCI 
POVELJNIKU XI. A. Z. V LJUBLJANI2
Navzoči so bili:
- ekscelenca poveljnik V. a. z.3
- general Fabbri iz V. a. z.4
- načelnik štaba XXIII. a. z.5
- načelnik štaba XI. a. z.6
- častniki iz štabov V. in XI. a. z.
Ekscelenca poveljnik XI. a. z. je na kratko povzel:
- namen operativnega cikla v Sloveniji;7
- celotno sestavo akcij, ki jih bodo razvile čete XI. a. z.;
nato je naglasil namen sestanka:
»Določiti sodelovanje XXIII. in V. a. z. z vskladitvijo akcij, ki jih je treba razviti, 
v času in prostoru na podlagi navodil višjega poveljstva »Slovenija-Dalmacija«.
I. Dogovori s XXIII. a. z.:
Od tega a. z. se zahteva:
1. - naj med trajanjem 1., 2., 3. operativnega sklopa pošilja svoje oddelke vse do 
višine krajev Rovte, Hotedršica, Planina, Rakek, Cerknica, Stari trg, pri čemer naj 
stopi v stik s prodirajočimi silami in s posadkami graničarjev na skrajni desnici, da bi 
preprečili prehod upornikov na zahod. Najpomembnejše območje, na katerem bi bila 
posebno zaželena premična akcija, je območje južno od Cerknice. V severni coni
15 Glej dok. 86, op. 8.
16 Glej dok. 85, op. 2.
1 NAW, T-821, R-62, p. 733-737; arhiv VZI, šk. 474, dok. 9/7, Zbornik NOV, VI/3, dok. 165.
2 Ta sestanek je zahteval poveljnik 2. armade general Roatta 24. junija 1942 v svojih pripombah 
na Robottijev program za veliko ofenzivo. Glej dok. 87.
3 General Renato Coturri iz Crikvenice.
4 General Umberto Fabbri, poveljnik graničarjev v V. armadnem zboru.
5 Polkovnik Dino De lani.
6 Polkovnik Annibaie Gallo.
7 Glej dok. 87.
393
zadostuje akcija nadzorovanja. - Ujeti uporniki bodo naglo sojeni in ustreljeni. 
Poveljstvo XI. a. z. pričakuje, da bodo ti dogovori nujno potrjeni.
Zastopnik XXIII. a. z. opozarja, da bo sodelovanje omejeno na prodore čet 
z zmanjšanim številom.
2. - Ekscelenca poveljnik XI. a. z. bi hotel imeti začasno na voljo še:
- četo graničarjev, ki je trenutno nastanjena v Borovnici, kraju, ki je posebno 
pomemben za obrambo viadukta na železniški progi Postojna - Ljubljana;
- vojake, ki so trenutno dodeljeni za zaščito prevozov.
Poveljstvo XI. a. z. bo te sile vrnilo še pred koncem operacij.
II. Dogovori s V. a. z.:
Kakor je že določilo višje poveljstvo »Slovenija - Dalmacija«, bo V. a. z. sodeloval 
pri akciji XI. a. z.:
1. - Na višinah nad Brodom na Kolpi (vključno) s premičnimi silami pod povelj­
stvom generala Fabbrija;
2. - V dolini pri Brodu na Kolpi (izključno), ob Kolpi, kjer bo poslal svoje 
oddelke naprej k mostovom in proti reki, čez katero bo zaprl prehod.
Glede 1. naloge:
- bo začetek akcije XI. a. z. pravočasno sporočen na način, ki ga določa operacij­
sko povelje št. 1;B
- ob koncu 1. operativnega sklopa, ko bodo sile XI. a. z. prišle do Krima, bodo 
morale sile generala Fabbrija biti na znani črti: Risnjak - Cmi Lug - Delnice;
- na koncu 2. operativnega sklopa morajo sile generala Fabbrija prispeti do reke 
Kolpe;
- čete generala Fabbrija, ki bodo prihajale od Čabra-Prezida in Čabra-Podpre- 
ske, bodo prišle v stik z XI. a. z. v 3. operativnem sklopu s prodori s Kolpe, ki se bodo 
časovno ujemali s prodori, ki jih bodo izvedle čete XI. a. z. z znane črte: Kočevska 
Reka-Novi Lazi-Mozelj-Knežja Lipa-Čeplje;
- po prehodu čez Kolpo bo kolona generala Fabbrija šla iz Osilnice proti jugu in 
na levi breg Kolpe;
- zveze z omenjeno kolono prek višjega poveljstva »Slovenija - Dalmacija«;
- poročila in obvestila bomo pošiljali naravnost generalu Fabbriju;
- povelja prek poveljnika V. a. z. ali naravnost, če bo to zahtevala nujnost 
položaja.
Glede 2. naloge:
- Ekscelenca poveljnik XI. a. z. zahteva, da se na črti Brod Moravice-Lukov 
Dol-Bosiljevo ustanovijo posebne postojanke z nalogo, da izvedejo prodore proti 
Kolpi in proti mostu pri Vinici, da zapro prehod na jug;
- ekscelenca poveljnik V. a. z. pristane na zahtevo;
- dogovorjeno je bilo, da bodo te postojanke ustanovili okoli 11. - 12. julija in 
bodo ostale do konca 8. operativnega sklopa.
Omenjene postojanke bo ob koncu 3. operativnega sklopa okrepil del enot Fabbri- 
jeve kolone, ki bodo v tem času na voljo.
Ekscelenca poveljnik XI. a. z. predočuje končno nujnost sodelovanja V. a. z. v 7. in
8 General Robotti je operacijsko povelje za 1. fazo ofenzive, tj. obkolitev Krima, Mokrca, 
Rakitniške planote in Gore, izdal že 6 julija, vendar v njem še ni določil dneva, ko se naj 
začne; določil ga je šele 14. julija. Svoj proglas, ki so ga na prvi dan ofenzive 16. julija 1942 
tiskanega razdelili vojakom, je Robotti začel z vznesenimi besedami: »Danes začenjamo lep 
pohod po poljih in gozdovih italijanske Slovenije.«
394
8. operativnem sklopu na Gorjancih in ob južnem toku Kolpe, ob nemško-hrvaški 
meji.
Da bi onemogočili prehod upornikov na vzhod, zahteva ekscelenca poveljnik XI. 
a. z. ustanovitev 6 stalnih postojank:
- v coni Novo Selo (NH-CO) - Poklek (NH-CO);
- v coni Sošice (XI-CK);
- v coni Radoviča (IH-CD) - Magovac (KI-CF);
- v coni Kamanje (KI-BZ);
- v coni Brod (XV-BU);
- v coni vzhodno od Gribelj (XT-BS).
Poveljstvu V. a. z. bomo nemudoma sporočili, katero od teh postojank bi morebiti 
lahko sestavili iz hrvaških čet, pri čemer bi se poslužili generala Oxilie, ki ga bomo za 
stvar čimprej zainteresirali.
Dok. 90
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 7. 7.1942.1
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE EKSCELENCA ROATTA IMEL 
V LJUBLJANI DNE 7. JULIJA 1942
Navzoči: eksc. Robotti
načelnik štaba vrh. poveljstva [oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo] 
načelnik štaba XI. a. z. 
častniki štaba XI. a. z.
Med sestankom so bile obravnavane naslednje zadeve:
1) RAZGLAS1 2
Dogovorjeno je bilo, da ga bosta podpisala v. k. in eksc. Robotti v skladu s tem, 
kar je bilo doslej storjeno, da se ne bi naredil vtis, da se je režim spremenil, ali da bi se 
dal drugačen pomen, kot ga po navadi imajo operacije, ki se jih lotevamo.
1 Arhiv IZDG, f. 662/1 it., 6 1.
2 Misli na razglas, ki sta ga 15. julija 1942, tj. dan pred začetkom velike italijanske ofenzive, 
izdala general Robotti in visoki komisar Grazioli. V uvodu sta povedala, da so mnogi Slovenci 
prijeli za orožje proti italijanskim oblastem in četam, kljub temu da je Italija ob priključitvi 
Ljubljanske pokrajine dala njenemu prebivalstvu »skrajno človeške in ugodne pogoje«. Nekaj 
časa so se italijanske oblasti omejevale na vojaško akcijo in se šele nato zatekle k maščeval­
nim in omejitvenim ukrepom. Razglas je nato v treh delih ločil ukrepe. V prvem delu je 
naznanil ukinitev vseh krajevnih osebnih vlakov, omejitev potovanj na tranzitnih vlakih, 
ukinitev avtobusnega prometa, ukinitev vseh telefonskih, telegrafskih in poštnih zvez, 
prepoved gibanja z vsemi prevoznimi sredstvi in peš iz kraja v kraj ter gibanje in postajanje 
v razdalji manj kot kilometer od železniških prog. V drugem delu je zagrozil z ustrelitvijo 
vsem, ki bi storili kakršno koli sovražno dejanje proti italijanskim oblastem in vojski, imeli 
orožje, strelivo in razstrelivo, kakorkoli podpirali upornike, imeli ponarejene potne liste, 
osebne izkaznice in prepustnice, ter vsem moškim, ki bi jih brez upravičenega razloga zalotili 
na bojišču. V tretjem delu je razglas določil, kaj vse bodo porušili do tal: stavbe, iz katerih bo 
kdo napadel italijanske oblasti ali vojsko in v katerih bodo našli orožje, strelivo, razstrelivo 
in vojaške predmete, stanovanja, katerih lastniki so prostovoljno sprejeli pod streho upomi-
395
Drug podoben razglas bo dan za V. a. z., razdeljen in nabit pa bo na enak način kot 
v XI. a. z. Od tega se bo razlikoval le po tem, da ne bo imel uvoda, ker zadeva cono, ki 
je večinoma italijanska, deloma pa hrvaška.
Razglas je naslovljen na prebivalstvo Gorskega kotarja, določa cono, na katero se 
nanaša; v teh conah ne bo velikih akcij, temveč se bodo le izpeljale nekatere akcije 
letalskega bombardiranja.
Podpisal ga bo prefekt, in to iz istega razloga, iz katerega bo na razglasu XI. a. z. 
podpisan v. k.
Začelo se je branje našega razglasa, v katerem je bilo natančneje določeno:
- Ukinjeni bodo vsi krajevni potniški vlaki; glede tega je treba dati a. z. natančna 
navodila za avtomatično izvedbo ob vnaprej določeni uri.
- Glede potrebe, da se razglas ali manifest sestavi tako kot v preteklosti, je eksc. 
Robotti določil, da se sestavi en sam dokument z značajem »uredbe«.
- Za vse se bo prepovedalo potovati s tranzitnimi vlaki, razen za tiste, ki imajo 
potni list za tujino in prepustnico za druge pokrajine v kraljevini.
- Odpravljene bodo vse še delujoče avtobusne službe, prepovedan bo promet 
s kakršnimkoli vlečnim sredstvom ali peš med enim in drugim naseljenim 
središčem.
- Prepovedano bo postajanje ali gibanje ob železniških progah tudi za kmete in 
civilne delavce na sploh;* 3 izjema se bo naredila le za drvarje, ki imajo dovoljenje 
za delo in ki bodo zaščiteni.
- Prepoved bo trajala nekaj dni in se bo potem lahko spremenila po navodilih 
poveljstva a. z.
- Odpravljene bodo vse telefonske, telegrafske in poštne zveze.
- Ustreljeni bodo vsi sposobni moški, ki se bodo našli v coni bojev; jasno naj bo, 
da bo enaka usoda doletela kogarkoli, ki ni iz cone in ki bi ga zalotili na kraju.
- Kmetje, delavci in na sploh sposobni moški, ki bi bili zaloteni na begu na 
opuščenem območju, bodo morali biti ustreljeni, kajti če svoje navzočnosti ne 
morejo upravičiti, morajo veljati za razgnane ali razkropljene.
- Ta razglas razveljavlja okr. 3C; prejšnja pravila veljajo za presežena z novimi.
- Kar zadeva napade, prihajajoče iz hiš, je treba slednje požgati, če to ni mogoče, 
pa razstreliti z dinamitom.
ke. Zdaj sta Robotti in Grazioli razglasila ukrepe, ki jih je že natančneje določala zloglasna 
Roattova okrožnica 3 C in ki jih je italijanska vojska že izvajala pred ofenzivo, vendar še ne 
množično. Na koncu razglasa sta podpisnika pozvala partizane, naj se vrnejo domov in jim 
zagotavljala življenje, če se bodo pred bojem prijavili italijanskim oblastem in jim izročili 
orožje. (Razglas 15. 7. 1942 v arhivu IZDG, zbirka tiskov.)
3 General Roatta je 2. julija 1942 pisal poveljstvu XI. armadnega zbora, da se pogosto 
ponavljajo napadi in sabotaže na železniških odsekih Grosuplje-Predole (kočevska proga) in 
Višnja Gora-Stična (novomeška proga). Spraševal se je, ali partizani ta odseka izberejo zaradi 
ugodnega okolja ali zaradi pomanjkanja zavarovanja ali zaradi obojega. »Je pa tudi možno, 
da uporniki najdejo v krajih blizu železnice v omenjenih conah koga, ki podpira njihovo 
zločinsko delo. Prosim, da zato odredite: takojšnje razgozdovanje (izvedeno z vsakršnim 
sredstvom) okolice omenjenih železniških odsekov, ustrezne ukrepe represalij proti krajem 
blizu omenjenih železniških odsekov.« Pri besedah »z vsakršnim sredstvom« je nekdo v po­
veljstvu XI. armadnega zbora pripisal »bruciare«, tj. požgati. Isti je navedel kraje, ki so blizu 
omenjenih železniških odsekov: Slivnica, Dobrepolje, Retje, Ortnek in Vrhpolje, Radohova 
vas in povedal, da jih je treba požgati. (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., Roattovo pismo, št. 14128 
tajno, dne 2. 7. 1942.) Robotti pa je 13. julija 1942 poveljnike divizij in graničarjev opozoril na 
tisti del zloglasne Roattove okrožnice 3 C, ki zahteva interniranje ljudi iz hiš, ki so blizu kraja 
napada, zaplembo njihove živine in uničenje njihovih hiš. (Arhiv IZDG, f. 658/IV it., 
Robottijevo pismo, št. 02/6762 op., dne 13. 7. 1942.)
396
- Poudarja se splošna potreba, da se nemudoma ustreli vsakdo, pri komer se 
najde ne le orožje, ampak tudi razstrelivo ali kaj podobnega.
- Zajamčeno bo življenje tistim, ki se bodo pred bojem ali v premoru med enim in 
drugim bojem predali italijanski vojski in izročili orožje.
- V tej zvezi je polk. Zanussi4 poudaril pomen pravičnega izbora med domnevni­
mi krivci in nedolžnimi; po ugovoru eksc. Robottija, ki je menil, da bi se akcija 
zaradi tega zavlekla, je bilo sklenjeno, da se ta zasnova sporoči kot splošna 
navodila samo poveljnikom.
- Kar zadeva predloge v. k., jih je eksc. Roatta v glavnem sprejel; niso zajeti 
v uredbi, izvajali pa se bodo postopoma po navodilih, ki se bodo občasno 
izdajala.
- Sklenjeno je bilo, da bo razglas datiran z ...; nič hudega, če se bodo operacije 
morale prestaviti za kakšen dan od tega datuma.
- Vrhovno poveljstvo bo poskrbelo za natis 20.000 primerkov lepakov in 100.000 
letakov.
2) POLOŽAJ UPORNIKOV
- Opaženi so bili premiki proti jugu Kočevskega; v celoti vzeti ti premiki podirajo 
enotnost uporniške razmestitve in nič hudega ne bo, če se bo del izselil na Hrvaško.
- Glede akcije bi bilo zaželeno, da bi se zbrali in da bi napadli največje posadke, 
kar pa je skoraj gotovo izključeno. - Nasprotno pa moramo mi razvijati akcijo, ki naj 
da občutek moči in ki naj s svojo mogočnostjo prevzame prebivalstvo.
3) INTERNIRANJE
- Eksc. Roatta je sporočil, da obstaja podsekretariat za notranjo selitev, ki ga je 
izbral eksc. Lombrassa;5 ta bi rad izrabil internirane Slovence za javna dela (gradnjo 
rečnih nasipov), to pa bi zahtevalo veliko stražarskega osebja, kar bi bilo težko 
uresničiti.
Zato je eksc. Roatta predlagal, naj bi delali kvečjemu interniranci v koncentracij­
skih taboriščih; znotraj ozemlja bodo lahko delali tisti, za katere se bo ugotovilo, da 
bo primemo.
V celoti bo še treba internirati okoli tisoč Slovencev, za katere je vrhovno 
poveljstvo zahtevalo, da dobi na voljo dve vojašnici.
Vrhovno poveljstvo je dalo pripraviti taborišče na otoku Rab, sposobno sprejeti 
pod šotore 6.000 oseb; poleg tega se bo pripravilo taborišče za 10.000 oseb, kjer bo 
mogoče prebivati tudi pozimi, pripravljeno pa čez kakšna dva meseca.
4) ZAPRTJE SLOVENSKO-HRVAŠKE MEJE
- Eksc. Roatta je pojasnil list, ki ga bo kmalu izdalo vrhovno poveljstvo in 
v katerem so zamisli in načini za zaprtje meje od morja do Gorjancev.6
Mejna črta bo razdeljena na tri odseke:
- vzdolž Gorjancev in vse do Kolpe bo eliminiran ostrog hrvaška gora Oklinak; ta 
odsek bo pripravljen s sekanjem gozda, z zunanjo bodečo žico v pasu, z zgradi­
tvijo obhodne poti in zavetij vsaka 2 - 3 km;
- ob toku Kolpe bi bilo treba ustanoviti nove posadke;
4 Polkovnik Giacomo Zanussi je bil podnačelnik štaba 2. italijanske armade na Sušaku. Leta
1946 je objavil knjigo Guerra e catastrofe d’Italia (dalje: Zanussi, Guerra e catastrofe).
5 Fašistični general Giuseppe Lombrassa, od junija do avgusta 1943 visoki komisar za Ljub­
ljansko pokrajino.
6 Tega lista nisem našel v naših arhivih.
397
- v predelu med Kolpo in morjem se bo za mejno črto izrabila železniška proga, 
z namenom, da se uporabi isto osebje, ki straži železnico. - Meja bo utrjena 
z bodečo žico zunaj posekanega pasu; premik rezerv bi bil izredno olajšan 
zaradi same železnice.
5) SEKANJE GOZDOV
Eksc. Roatta prosi za kratko spomenico o izvajanju sekanja gozdov v Sloveniji 
(spomenica je bila potem izročena polk. Zanussiju; kopija se prilaga temu za­
pisniku). 7
Eksc. Roatta je na prošnjo eksc. Robottija dovolil, da VIII. bat. minerjev nadaljuje 
krčenje gozdov, pri čemer je zdaj zaposlen.
Dovolil je tudi, da IV. bat. žičničarjev nadaljuje sedanjo nalogo pri postavljanju 
pasu okoli Ljubljane.
6) SODELOVANJE XXIII. A. Z. PRI OPERACIJAH V SLOVENIJI
Polkovnik Zanussi je sporočil, da bo poveljstvo XXIII. a.z. sodelovalo ne le 
v akcijah, za katere je bilo usklajeno na sestanku dne 6. t. m.,8 marveč tudi z akcijami 
2 čet, ki bosta delovali v smeri: Klana-Trstenik-KIanska Polica.
7) SPORAZUMI S V. IN Z XXIII. A. Z.
- Eksc. Roatta je potrdil vse dosežene sporazume na sestanku dne 6. t. m.9
Spomenica za štabnega polkovnika Zanussija
KRČENJE GOZDOV NA OZEMLJU XI. ARMADNEGA ZBORA
I - VARNOSTNO KRČENJE
Izvaja se izključno ob prometnih poteh, kot sledi:
1) - v manjši meri s strani zasebnikov, kot določa uredba visokega komisariata,
2) - s civilno delovno silo, zaseženo namesto gozdne milice,
3) - s 124. gozdarsko četo, ki je pred kratkim prišla v cono, in z VIII. minerskim
bat., na podlagi tehničnih navodil gozdne milice,
4) - v najmanjši meri z osebjem za varovanje železnice.
Osebje iz točk 2 in 3 varujejo vojaška spremstva, ki jih priskrbijo bližje posadke. 
OSNOVNO MERILO PRI KRČENJU GOZDOV
posekati gozd v različno širokem pasu na prehodu čez prometne zveze, to pa na način, 
da ni mogoče učinkovito streljanje z avtomatskim orožjem.
MERILO ZA ZAPOREDJE DEL
1) - železniški odsek Ljubljana-Postojna;
2) - železniški odsek Ljubljana-Novo mesto-Metlika;
3) - preostali železniški odseki in glavne ceste.
7 Glej prilogo.
8 Glej dok. 89.
9 Prav tam.
398
II - LOGISTIČNO KRČENJE
- izrabijo se rezultati varnostnega krčenja gozdov;
- izpeljejo ga enote posameznih posadk, kolikor to dovoljuje njih zaposlenost;
- izkoristijo se količine lesa, razpoložljive pri privatnikih.
Dok. 91
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
z nemškimi policijskimi častniki 12. 7.1942.1
ZAPISNIK SESTANKA EKSCELENCE ROBOTTIJA V LJUBLJANI 
DNE 12. JULIJA 1942-XX
Navzoči:
- načelnik štaba XI. a. z.1 2
- general Rösener3
- general Brenner4
- častniki štaba XI. a. z.
- nemški častniki
Ekscelenca Robotti izreče dobrodošlico nemškim častnikom in pojasni najprej na 
kratko:
- namen operativnega cikla,5
- celoto akcij, ki jih bodo razvile čete a. z.,
- zamisel uporabe sil,
nato pa poda bežen pregled operativnih sklopov, ki bodo pripeljali čete na nemško- 
slovensko mejo6 in vzdolž nje.
General Rösener pripominja v zvezi s tem poslednjim delom akcije, da je treba 
paziti, da ne bi prišlo do slučajnih prehodov prek meje, da bi se tako izognili 
neprijetnim zapletljajem, ker se bodeča žica ne vije neprekinjeno ob meji in ker so 
vmes minirane cone.
Ekscelenca Robotti zagotavlja, da bodo čiščenja obmejnih območij opravili oddel­
ki, ki jih bodo vodili izurjeni častniki. Poleg tega bodo dobili natančna navodila, 
kako naj se izognejo zapletljajem pod pogojem, pripominja eksc. Robotti, da ne bo 
min, ki bi bile po pomoti položene na tej strani mejne črte.
General Rösener ugotavlja, da so mine položene samo ob bodeči žici. Eksc. 
Robotti zagotavlja, da bo o dnevu, ko se bodo operacije začele, pravočasno obveščen 
nemški zvezni častnik (major Holst). Obvestiti ga bodo morali tudi o začetku raznih
1 NAW, T-821, R-62, p. 708-710; arhiv VZI, it. arh., šk. 474, dok. 11/1; Zbornik NOV, VI/3, dok. 
169.
2 Polkovnik Annibale Gallo.
3 Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v XVIII. vojnem okrožju v Salzburgu s poveljniškim 
mestom na Bledu.
4 Karl Brenner, poveljnik redarstvene policije za alpske dežele v Salzburgu s poveljniškim 
mestom na Bledu.
5 Glej dok. 87.
6 Misli na novo nemško-italijansko državno mejo v Sloveniji, ki je bila tudi severna meja 
Ljubljanske pokrajine.
399
operativnih sklopov in o stvareh, ki bi kakor koli zanimale nemško oblast. Sporočili 
bodo še posebej začetek 6. operativnega sklopa, ki se bo tikal obmejnega območja in 
ki ga bosta hkrati izvajali [diviziji] »Cacciatori« proti vzhodu in »Granatieri« proti 
zahodu.
Ekscelenca Robotti poudarja pri tem svoje neomajno zaupanje v uspeh akcije in 
izjavlja, da bo rad odgovoril na morebitna vprašanja generala Rösenerja.
Ta se zahvaljuje za gostoljublje in za prisrčnost med sestankom ter sporoča:
- v zvezi z okrepitvami (trije bataljoni),7 ki jih je dobilo nemško poveljstvo, da jih 
bo sedaj imelo na voljo šest, se bodo zdaj začele očiščevalne akcije;
- vojaška akcija bo izpopolnjena s civilnimi in upravnimi ukrepi, ki se bodo zdaj 
laže izvajali zaradi odvisnosti vojaške oblasti od organov javne varnosti (nedaven 
ukrep firerja);8
- iz vseh poročil zaupnikov in nemške obveščevalne službe je razbrati, da se 
uporniške tolpe ne gibljejo v velikih oddelkih, temveč v majhnih skupinah na majhna 
območja. V celoti se sovražna sila ceni na 2000 do 2500 ljudi.
Ekscelenca Robotti sporoča, da je v Sloveniji okoli 8000 do 10000 upornikov. 9 Ima 
na voljo novice, ki govore o premikih večjega obsega. Nadalje se zdi gotovo, da se 
srbski in hrvaški ljudje, ki so prišli v Slovenijo, vračajo nazaj čez Gorjance.
General Rösener pojasnjuje, da si bo nemška akcija prizadevala, da bi posebni 
oddelki za zaporo in akcijske čete, ki jim bo zaupana naloga čiščenja, obkolili razne 
uporniške skupine.
Glede tega odvrne eksc. Robotti, da je naša akcija podobna s to izjemo, da bo 
čiščenje opravljeno v večjem merilu, ker je število manjših nasprotnikovih skupin 
veliko večje.
General Rösener sporoča, da bodo sedaj na podlagi dobljenih izkušenj čistili 
območje s skupinami v razmahih, medtem ko so doslej uporabljali oddelke, razvršče­
ne v gosjem redu, da bi zmanjšali izgube.
Dodaja, da je značilnost uporniških akcij, da napadajo ponoči in izginejo podnevi.
Zato vpraša, kako nastopajo italijanske čete v nočnih akcijah, ko nadaljujejo boj, 
začet podnevi (v zvezi z neuspehom nemških oddelkov pri tovrstnih akcijah).
Eksc. Robotti pojasni, da je obkoljujočim oddelkom predpisal, naj v tem primeru 
počivajo, pri tem pa zgostijo zanke in okrepijo povezavo s sosednjimi silami, da 
preprečijo pobeg obkoljenih upornikov. Zjutraj se obkolitev izpopolni in poišče
7 Misli na tri bataljone 18. policijskega planinskega polka pod poveljstvom polkovnika Her­
manna Franza, ki so v drugi polovici julija 1942 prispeli na Gorenjsko iz Garmisch- 
Partenkirchena. Glej Hermann Franz: Gebirgsjäger der Polizei. Polizei-Gebirgsjäger-Regi- 
ment 18 und Polizei-Gebirgs-Artillerieabteilung 1942 bis 1945. Bad Nauheim 1963, str. 
19-38.
8 Nemško ofenzivo na Gorenjskem poleti 1942 sta si zamislila Hitler in Himmler in se je 
imenovala »Encijan«. Himmler sam je 25. junija 1942 izdal zanjo ustrezno povelje in tudi 
zanjo napisal posebna navodila. Pred njo je general Rösener izdal celo vrsto omejitvenih 
ukrepov za civilno prebivalstvo (stroga policijska ura od 20. do 4., prepoved vožnje s kolesi in 
uporabe motornih vozil, obiskovanje gostiln in drugih javnih lokalov itd ). Ofenziva je 
potekala ob strahovitem nasilju, saj je nemški okupator takrat postrelil več talcev kot v vsem 
ostalem obdobju okupacije, požgal in zravnal z zemljo 11 vasi, v njih postrelil moške od 15. 
leta starosti dalje, ostalo prebivalstvo pa odpeljal v koncentracijska taborišča, otroke pa 
v posebna »prevzgojevalna« taborišča.
9 To število je zelo pretirano. V Sloveniji so bile v začetku julija 1942 štiri grupe partizanskih 
odredov, in to prva na Gorenjskem z Gorenjskim in Kokrškim odredom, druga na pohodu na 
štajersko s Savinjskim in Pohorskim odredom, tretja na Notranjskem s Kočevskim, Krim­
skim in Dolomitskim odredom ter peta na Dolenjskem z Zapadnodolenjskim, Krškim in 
Belokranjskim odredom. Ceni se, da je bilo takrat v Sloveniji okrog 5000 partizanov.
400
odločitev. Tako delajo zaradi tega, da se izognejo nočnim akcijam, ki so skoraj vedno 
- sredi gozda - bolj v korist upornikov kot nas.
General Rösener sporoča v zvezi z nekaterimi civilnimi ukrepi, da nemške oblasti 
izdajajo pri ljudskem štetju vsakemu državljanu osebne listine, ki jih bodo po dveh 
mesecih pregledali. Odslej bodo imeli za upornika vsakogar, ki bo brez listine.
Vprašuje, če bomo po končanem operativnem ciklu obnovili obmejne posadke ali 
ustanovili postojanke.
Eksc. Robotti odgovarja, da bo mogoče o tem sklepati šele na podlagi operacijskih 
rezultatov. Če bo mogoče, bomo vzpostavili takšen sistem posadk kot v drugih 
italijanskih pokrajinah, sicer pa bomo vzpostavili postojanke.
Eksc. Robotti in general Rösener izjavljata, da bosta še ostala v stiku in se 
dogovarjala vselej, ko bo to potrebno.
Gen. Rösener se je končno zahvalil za gostoljubnost in izrazil željo, da bi ga eksc. 
Robotti kmalu obiskal.10
Sestanek so končali z vzajemnimi izrazi prisrčnosti in naklonjenosti.
Dok. 92
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 29. 7. 1942.1
ZAPISNIK S POGOVORA MED EKSCELENCO POVELJNIKOM 
XI. ARMADNEGA ZBORA IN VISOKIM KOMISARJEM ZA LJUBLJANSKO 
POKRAJINO, KI JE BIL DNE 29. JULIJA 1942 NA VISOKEM KOMISARIATU
1) POTEK OPERACIJ
Ekscelenca Robotti posreduje visokemu komisarju novice o poteku operacij* 2 in 
doslej doseženih izidih:
- približno 400 upornikov ubitih ali ujetih z orožjem v roki;
- zaplenjena znatna količina orožja in vojnega materiala;
- popolnoma uničena sovražna organizacija, ki se je izkazovala za veliko.3 
Ekscelenca Robotti poudari, da ni izključeno, da se uporniška jedra ne bodo
izognila čiščenju in se vrnila v očiščene cone, če se upošteva značaj njihovih akcij: 
izogniti se spopadu in se razkropiti, nato pa se vrniti za hrbet prodirajoče vojske.
2) RAVNANJE Z UJETNIKI
Na zahtevo ekscelence Robottija je visoki komisar odgovoril:
»Ujetniki,4 ki so bili v aktivni službi, bodo poslani v pokoj (z ustreznim plačilom).« 
Vojaške oblasti bodo nakazale potrebna sredstva, civilne oblasti pa bodo poskrbe­
le za izplačilo.
Za vojake je torej vprašanje urejeno.
10 General Robotti je od 26. do 29. avgusta 1942 obiskal nemška policijska in vojaška poveljstva 
na Bledu in v Salzburgu. (Arhiv IZDG, f. 662/VI it., program višjega vodje SS in policije v 18. 
vojnem okrožju 22. 8. 1942 za Robottijev obisk na Bledu in v Salzburgu.)
' Arhiv IZDG, f. 662/11 it., 6 1.
2 Glej dok. 87.
3 Gre za precejšnjo pretiravanje uspehov začetka velike italijanske ofenzive, ki ga je kmalu 
postavil na laž nadaljnji potek ofenzive.
4 Misli na ujetnike iz bivše jugoslovanske vojske.
26 - Fašisti 401
RAVNANJE Z INTERNIRANCI
= Visoki komisariat meni, da bi plačali civilne uslužbence, ki so bili zaščitno 
internirani.5
= Kazensko internirani ostanejo za zdaj v rokah vojaških oblasti; pozneje se bo 
določilo ravnanje z njimi.
V. k. nam bo še naprej pošiljal internirance in nas opozarjal na antikomuniste, 
s katerimi bomo ustanovili enote.
Podpolkovnik De Biase po vrnitvi iz Rima poroča o sprejetih upravnih ukrepih.6
3) POPOLNA IZPRAZNITEV NEKATERIH VASI OB ŽELEZNIŠKI PROGI
Če bi izselili 3 km širok pas ob železniški progi, bi bilo treba internirati 40.000 
oseb, za katere visoki komisar sporoča, da osrednje oblasti nimajo razpoložljivega 
prostora.
Ekscelenca Robotti izrazi zahtevo, da se izselijo 3 vasi Breg-Paka-Goričica, iz 
katerih sistematično prihajajo napadi z orožjem. V. k. ne nasprotuje, tako da eksce­
lenca ukaže:
- naložiti generalu Montagni, naj sporoči število prebivalcev, ki jih je treba 
internirati;
- vprašati armado, ali lahko takoj začnemo izseljevati.
Brž ko se dobi dovoljenje, je treba obvestiti v. k. in poskrbeti za izselitev.7
Kar zadeva možnosti za izselitev 200 internirancev na dan, je eksc. Robotti 
mnenja, da je takšno izseljevanje nezadostno, in sporoči, da je od generala De Blasia 
zahteval, naj jih izseljuje več.
4) RAZMERE V LJUBLJANI
Ekscelenca Robotti sporoči v. k., da so razmere v Ljubljani še vedno nevarne: dne 
28. julija je bil v Dravljah umorjen nekdanji partizan; 8 dne 24. sta bila barbarsko 
ubita grenadirja, ki sta bila poslana varovat kmetici pri delu, ti pa sta jih zvabili 
v zasedo; povračilni ukrepi so potem pokazali, da so v več hišah skrivali strelivo in 
razstrelivo.9
Dokaj številna uporniška jedra delujejo v coni Dobrova-Št. Jošt.
5 Misli na tiste ljudi, ki jih je okupator kot svoje sodelavce umaknil v Italijo.
6 Podpolkovnik Cesare De Biasi je bil vodja administrativnega urada v poveljstvu XI. armad­
nega zbora.
7 Teh vasi italijanskemu okupatorju ni uspelo izseliti.
8 Ni mi uspelo ugotoviti, koga so ustrelili tisti dan v Dravljah.
9 Po poročilih italijanskih poveljstev se je ta zločin dogodil takole: Dve ženski iz ulice Pod 
hribom sta prosili poveljstvo italijanskega bloka na Vodnikovi cesti za dovoljenje za prehod 
bloka, da bi poželi žito med Dravljami in Kosezami. Poročnik Antonio Tambone iz 2. 
dopolnilnega grenadirskega bataljona jima je dovolil in jima dal za spremstvo dva grenadirja. 
22. julija zjutraj je pri Vrhovcih nekdo streljal na njih in ubil enega grenadirja, drugega pa so 
pogrešali. Poveljnik bataljona major Alfredo Atti je poslal proti Vrhovcem svoj protigverilski 
oddelek, ki je našel ubitega grenadirja, ustrelil Alojza Bajta iz Vrhovcev in aretiral Ivana 
Samotorčana iz Vrhovcev, ki je baje videl 8 partizanov (ti so ga baje pozvali, naj opusti delo) 
in obe omenjeni ženski, obtožujoč ju, da sta varali poročnika Tamboneja, ko sta prosili za 
dovoljenje za odhod na območje Dravlje-Koseze, prepozno prijavili dogodek itd. Major Atti 
je predlagal, naj bi se protigverilski oddelek vrnil na kraj dogodka in požgal okolišnje hiše. 
Drugi dan, 23. julija, so na povelje generala Robottija odšli v t. i. maščevalno akcijo že 
omenjeni protigverilski vod in manjši oddelki iz omenjenega grenadirskega bataljona ter 
centurija (četa) iz 81. bataljona črnih srajc. Na Brdu so do tal požgali 25 domov in delno 
požgali ter izropali 51 domov, ustrelili so 14 moških in omenjeni dve ženski. (Arhiv IZDG, f. 
661/VIII it., poročili pov. 2. dop. gren. bat. 22. 7. in 6. 10. 1942; Hribernik: Dolomiti v NOB, 
str. 215-216.)
402
5) POŽIG HIŠ NA JUŽNEM KOČEVSKEM (DOLGA VAS) S STRANI OSEBJA
»EMONE«
Visoki komisar se popolnoma strinja s tem, da takšna osamljena in samopašna 
dejanja niso dopustna, in poskrbel bo za ustrezne ukrepe.98
6) CIVILNA DELOVNA SILA ZA VOJAŠKA DELA
Ekscelenca Robotti sporoči, da je ekscelenca Roatta med nedavnim obiskom pri 
napravah ob pasu okoli Ljubljane ukazal, da morajo imeti dela stalen značaj.
V septembru bo prišel in pregledal stanje del.
Glede na pomanjkanje delovnih enot dela ne napredujejo na zadovoljiv način.
Glede na to, da je ekscelenca Roatta dovolil zaposlovanje civilnih delavcev in 
podjetij, je eksc. Robotti zahteval od v. k., da priskrbi omenjene.
V. k. se je pridružil zahtevi, eksc. Robotti zato ukaže:
- naročiti polkovniku Notariju,9 10 11 naj določi podjetja, ki bi mu prišla prav;
- sporočiti v. k., da bo poskrbel za civilno novačenje.
7) PRIPETLJAJ V KOČEVJU
V. k. je prepričan o dobronamernosti generala Quarre, da uredi znano hišo.11
To je treba sporočiti generalu Quarri.
8) OBISK VISOKEGA KOMISARJA V KOČEVJU
V. k. bo obiskal eksc. Robottija v Kočevju.
Ekscelenca ukaže, da je vlak 8 na voljo v.k. dne 31. t.m.
Odhod iz Ljubljane ob 8. uri. Vrnitev popoldne. 12
Poskrbeti za vlak in ustrezno spremstvo.
9) USTANAVLJANJE NOVIH POSADK
Eksc. Robotti sporoči v. k., da se bodo sestavile nove posadke. V. k. zagotovi, da bo 
poskrbel za namestitev župana, in ker je dobil navodila, naj pomaga, kadar more, bo 
dal živež, uvedel gospodarske kuhinje za otroke, vendar, se razume, le v krajih 
s posadko.
Ekscelenca Robotti sporoči, da namerava ustanoviti tudi številne nove majhne
9’ General Robotti je 27. julija 1942 pisno sporočil visokemu komisarju Grazioliju, da so mu 
sporočili (to je 23. 7. storilo poveljstvo divizije »Macerata«), da so uslužbenci »Emone«, ki jih 
je vodil občinski sekretar fašistične stranke Loris Giacomelli, 15. julija zažgali hišo v Dolgi 
vasi, češ da je tam bilo pred dvema mesecema partizansko zavetišče. Menil je, enako kot 
kočevski okrajni glavar dr. Sisgoreo, da je to nedopustno, ker je kraj drugače zelo miren. Nato 
se je razvilo široko dopisovanje, po katerem je Grazioli 10. avgusta sporočil Robottiju in tudi 
Roattu, da so uslužbenci »Emone« to storili v funkciji fašistov pod vodstvom omenjenega 
sekretarja. Vodstvo »Emone« pa je dva dni pozneje sporočilo, da se to ni zgodilo v Dolgi vasi, 
temveč v Livoldu, da so to storili fašisti in da »Emona« pri tem ni bila soudeležena. (Arhiv 
VZI, it. arh., šk. 467, dok. 17.)
10 Polkovnik Alberto Notari je bil poveljnik inženirstva v poveljstvu XI. armadnega zbora.
11 Misli najbrž na ureditev javne hiše za moštvo divizije »Macerata« v Kočevju, katere poveljnik 
je bil general Edoardo Quarra-Sito. Italijanska vojska si je v Ljubljani na Tržaški cesti 11 
uredila svojo javno hišo, ki je začela »poslovati« 15. aprila 1942 (za častnike po 32 lir, za 
podčastnike 22 in vojake 12 lir). (Arhiv IZDG, f. 220/1 it., navodila pov. div. sard. gren. št. 
2600/31, dne 11. 4. 1942.) Ko je škofijski urad v Ljubljani zvedel, da namerava italijanska 
vojska takšne hiše odpreti tudi v drugih mestih (Kočevju, Novem mestu), je prosil, naj tega ne 
storijo zaradi slabega moralnega učinka na otroke in mladino.
12 Tega obiska najbrž ni bilo, ker je moral general Robotti v Gorico na sestanek z Mussolinijem. 
Glej dok. 93.
403
posadke, tudi zato, da se spodbudi obnovitev civilnega življenja, vendar pa izjavi, da 
je prepričan, da se bodo majhne uporniške enote obdržale tudi po akciji.
Za popolno ureditev bi potrebovali po eno posadko v vsaki občini (teh je v celoti
94), za kar bi potrebovali 5-6 divizij, te pa ne bodo nikoli dodeljene.
10) UBLAŽITVE UREDBE
Visoki komisar nenehno dobiva nove prošnje za dovoljenje kmetijskih del. 
General Montagna je predlagal v. k., naj pošlje ljubljanske kmete, ki to prosijo,
delat na svoja polja zunaj pasu, družine pa naj drži za talce.
V. k. se zanese na vojaške oblasti, da bodo poskrbele za letino; eksc. Robotti
zagotovi, da je naš interes, da kmetje delajo, zato bo več širine pri delitvi dovoljenj, 
pa čeprav bi s tem nekoliko kršil odločne višje ukaze.13
11) ZAPLEMBA KOLES NA VRHNIKI
Visoki komisar sporoči, da nima nobene pripombe k izpeljani zaplembi.
12) PONAREJANJE OSEBNIH IZKAZNIC
Visoki komisar zagotovi, da je ukazal vse tehnične ukrepe, da bi se izognili 
ponarejanju, vendar pa se je izkazalo, da je v prometu veliko ponarejenih izkaznic, ki 
pa jih je mogoče prepoznati. Po drugi strani je v. k. sporočil, da je bil prisiljen delitev 
(izkaznic) prepustiti slovenskemu osebju, to pa izključuje popolno jamstvo.
13) UPORABA ZVONOV
V. k. bo vprašal škofa, zakaj je uporaba zvonov omejena na najmanjšo mero.
14) Visoki komisar sporoči ekscelenci Robottiju nekaj novic o splošnem položaju.
13 Glej dok. 98. Italijanska vojska je zlasti na Notranjskem in Kočevskem požgala mnogo vasi in 
uničila ogromno premoženje. Ob tem je zlasti ropala živino. Ker je visoki komisar Grazioli 
zvedel, da so enote v ofenzivi poklale mnogo živine zase, je zahteval preiskavo. Ugotovili so, 
da so enote v ofenzivi do začetka oktobra »zaplenile« 1043 glav živine in od tega zaklale in 
pojedle 421 glav. (Arhiv IZDG, f. 661/V, Graziolijevo pismo 1762/22, dne 4. 9. 1942 in 
Robottijev odgovor 9. 10. 1942.) Do konca ofenzive je bilo to število še večje, domnevam pa 
tudi, da posamezne enote niti niso poročale o vsej »zaplenjeni« in poklani živini.
404
Dok. 93
Zapisnik s sestanka Benita Mussolinija v Gorici z italijanskimi 
vojaškimi funkcionarji 31. 7. 1942.1
(Kopija)
VRHOVNO POVELJSTVO
1. oddelek - urad za operacije
RAPORT, KI GA JE IMEL DUCE V GORICI 31. JULIJA 1942-XX
Dne 31. julija 1942 ob 15.45 je poklical Duce v prostore poveljstva vojaške cone 
v Gorici:
maršala Italije UGA CAVALLERA, načelnika glavnega generalštaba
armadnega generala AMBROSIA, načelnika generalnega štaba suhozemne vojske
generala a. z. ROATTO, poveljnika Supersloda
generala a. z. ROBOTTIJA, poveljnika XI. a. z.
generala a. z. COTURRIJA, poveljnika V. a. z.
generala PICCINIJA, poveljnika letalstva Supersloda
brigadnega generala DE BLASIA, načelnika štaba Supersloda.
Na Ducejev poziv je ekscelenca Roatta takole pojasnil razmere v Sloveniji in 
soseščini:
POLOŽAJ V ZAČETKU
1) - SLOVENIJA
Konec maja se je lahko upornike v Sloveniji delilo na tri stranke.
a) Katoliška: številčno najmočnejša, v rokah župnikov; v začetku je bila spora­
zumna z drugima dvema strankama, nacionalistično in komunistično; pozne­
je se je zaradi čezmernega nasilja komunistov, ki so med drugim ubili 
monsinjorja Ehrlicha, ločila od njih in ostala zunaj upora.
Izoblikovali so nekaj tolp za svojo obrambo, niso pa sodelovali z nami.
b) Nacionalistična: V splošnem velesrbskega in velejugoslovanskega značaja. 
Vodi jo industrijski element. Sodelovala je s komunističnim gibanjem in ga 
financirala. Pozneje ni pristala na komunistično idejo, da se ustanovi avto­
nomna Slovenija, in se je oddaljila od tega gibanja. Mihailovič je posredoval 
in pritiskal, da bi se nacionalistična stranka zopet približala komunistični; 
pred kratkim pa je prosil za sprejem pri poveljniku VI. a. z. generalu 
Dalmazzu.
c) Komunistična: edino gibanje, ki vodi aktiven boj, ima redne enote in neko 
upravno in oskrbovalno organizacijo. Skupna moč oboroženih ni velika: 8-10 
tisoč,1 2 skoraj vsi so Slovenci. Med njimi je mnogo izobražencev, zdravnikov, 
profesorjev. Tolpe so odločne, delovne, strnjene in po malem razmeščene 
povsod. Pridružujejo se jim mnogi privrženci, polovica za orožje sposobnih 
moških, ocenjenih na približno 20-30 tisoč, je le delno oboroženih. In končno, 
prebivalstvo je v celoti za upornike.
1 Arhiv IZDG, f. 701/1, it., 4 1; Cavaliere): Comando Supremo, str. 297-299; Zbornik NOV, VI/3, 
dok. 188. Zapisnik s sestanka je 12. avgusta 1942 vrhovno poveljstvo oboroženih sil v Rimu 
(zanj general Giovanni Magli) poslalo generaloma Ambrosiu in Robottiju. Po Cavallerovem 
podatku je sestanek trajal okrog dve uri.
2 Glej dok. 89, op. 9.
405
2) REŠKO OBMOČJE
Uporniške oddelke sestavlja okrog tisoč dobro oboroženih Hrvatov. Precejšen del 
prebivalstva je za upornike in pogosto sodeluje z njimi v akcijah. Središče tolp in 
njihove oskrbe je gorska veriga Risnjaka.
3) HRVATSKA (obmejna cona)
Velike komunistične tolpe so večinoma v Gorskem kotaru (Jasenak, Drežnica), od 
koder hodijo napadat železnico Sušak-Karlovac. Druge tolpe, ki prihajajo večino­
ma s Petrove gore, delujejo v coni Ogulin, v poslednjem času pa so se premaknile 
tudi proti Gorjancem.
4) ITALIJANSKO OZEMLJE
Majhni oboroženi komunistični oddelki (hrvatski in slovenski) so v conah Pazin, 
Buzet, Učka, Podgrad, Ilirska Bistrica, Nanos.
5) POLOŽAJ NAŠIH ČET (v Sloveniji)
Konec maja sta bili v Sloveniji dve diviziji: »Granatieri« in »Isonzo«, vključeni 
v XI. armadni zbor, poleg 11. skupine graničarjev, razmeščene ob stari meji.
Te sile so bile razdeljene med Ljubljano (velika posadka) in mnoge druge posadke 
z omejeno močjo.
UKREPI, IZDANI OD KONCA MAJA DALJE
1) - Prehod vseh policijskih sil pod pristojnost vojaških oblasti.
2) - Postopno interniranje študentov, izobražencev, brezposelnih in sumljivih oseb,
posebno v Ljubljani, možganih Slovenije, ob predhodni zapori vsakega dostopa 
v mesto; strog nadzor intelektualnih dejavnosti, posebno univerze.
3) - Prihod divizije »Macerata« (razmeščena v coni Kočevje).
4) - Prevoz divizije »Cacciatori« z železnico iz Hercegovine v Slovenijo (razmeščena
v coni Grosuplje).
5) - Prihod raznih enot, ki niso v sestavi divizij, odtegnjenih v precejšnji meri V.
armadnem zboru.
6) - Urejanje ljubljanskega letališča za eno ali več letalskih skupin.
OPERATIVNI NACRT
Očitno je, da bi akcija divizijskih kolon, ki bi operirale zbrane v globini, ostala 
neuspešna, če upoštevamo posebne lastnosti sovražnika, ki bi po prehodu čet, lahko 
zopet obnovil svojo dejavnost.
Zato smo nasprotno sklenili, izvesti na široki fronti velike, počasne in sistematske 
čistke,3 z namenom, da obkolimo sovražnika kjer koli je možno, prizadevajoč si 
predvsem, da se podeželskemu prebivalstvu izbije misel, da bi lahko delalo v njegovo
3 Glej dok. 87.
406
korist, da uničimo vojne in oskrbovalne baze upornikov, da ustanovimo nove posadke 
v bivših uporniških središčih ter obnovimo civilno organizacijo v ponovno zasedenih 
conah.
Zaradi tega so bile odrejene:
1) - Neprestane premične akcije dveh divizij (»Granatieri« in »Cacciatori«);
2) - sodelovanje (vedno osredotočeno) premičnih kolon;
3) - sodelovanje, v manjši meri, vseh posadk, da bi se zaprle upornikom poti dotoka;
4) - držati ozemlje z divizijama »Isonzo« in »Macerata«, zli. skupino graničarjev in
bojno skupino črnih srajc;
5) - sporazumi z nemškimi oblastmi za zapiranje njihove meje;4
6) - sodelovanje V. a. z. s Fabbrijevo kolono (6 bat.), ki deluje na reškem območju, in
s 4 drugimi bataljoni ter konjeniškimi eskadroni pri zapori ob Kolpi;
7) - sodelovanje s XXIII. a. z. pri zapiranju stare meje in s kratkimi prodori majhnih
kolon proti vzhodu;5
8) - ukrepi za osamitev prebivalstva s prepovedjo uporabe sredstev za zvezo in
gibanja po prometnih poteh.6
1. FAZA OPERACIJ
- dve diviziji »Granatieri« in »Cacciatori« sta zasedli glavno komunistično trdnjavo
(gorovje Krim-Mokrec);
- Fabbrijeva kolona (V. a. z.) je očistila gorovje Risnjak;
- mnogoštevilne druge kolone sodelujejo s krajevnimi oddelki;
- nasprotnik je izgubil med mrtvimi, ki so bili prešteti na terenu, in ustreljenimi več
kot 900 ljudi. Ujeli smo in vdalo se nam je 500 oseb (pred tem se v Sloveniji ni vdal 
nihče);
- prebivalstvo v mnogih krajih ni hotelo slediti upornikom in je iskalo našo pomoč;
- interniranih je 1000 za orožje sposobnih moških;
- razrušenih je okrog trideset taborov (z barakami) in zaplenjene številne črede 
živine;
- zaplenjenih je samo nekaj desetin povsem uporabnih strojnic in minometov ter
nekaj stotin pušk, poleg tega smo našli velike količine orožja in streliva uničene, 
mnogo pa je zakopanega (iskanje v teku);
- sovražnik je nudil le nekaj redkega odpora, ki je bil takoj presekan; krajevni vaški 
oddelki so se na ukaz od zgoraj razkropili, znatne tolpe so se umaknile proti 
conama Travna gora in Velika gora;
- naše izgube so omejene, 36 mrtvih (med njimi 3 častniki), 100 ranjenih (med njimi
5 častnikov).
2. FAZA OPERACIJ
se je ravnokar začela. Čete se premikajo s severa na jug, da zasedejo območja, 
v katera so se umaknile tolpe.
Zdi se, da se nasprotnik zbira v coni Kočevski Rog, ki je težko prehodna in 
gozdnata, če pa bo potisnjen s tega območja, se bo najbrž umaknil v Gorski kotar, 
na hrvaško ozemlje.
4 Glej dok. 91.
5 Glej dok. 89.
6 Glej dok. 90.
407
Zaradi tega smo sklenili obkoliti Kočevski Rog in nastopiti proti tolpam, ki bi 
hotele čez Kolpo na Hrvatsko.1 * * * * * 7
DRUGE FAZE OPERACIJ
Pozneje nameravamo čistiti skrajna severovzhodna in severozahodna območja 
Slovenije. Končno bomo do začetka zime ponovno prehodili ozemlje v vseh smereh 
in ga očistili, da bi preprečili preureditev upora.
Predvidena je že zimska oprema s smučmi in krpljami, da se bo tudi v zimskem 
času nadaljevala operativna dejavnost. Predvidena je končno tudi operacija proti 
Gorskemu kotaru, trdnjavi upornikov na hrvatskem ozemlju, ki naj bi se izvedla 
pred zimo. Gorski kotar bomo medtem na široko bombardirali z letalstvom.
* * *
Po poročilu ekscelence Roatta je spregovoril Duce:
»Poročilo generala Roatte je izčrpno in obeta dobre rezultate.
Razmere poznamo. Po zlomu Jugoslavije smo dobili v roke polovico pokrajine,
potrebno je dodati, bolj siromašno pokrajino.
Nemci so nam sporočili meje; mi smo lahko to samo vzeli na znanje - april 1941. 
V začetku se je zdelo, da se bodo stvari najbolje razvijale. Prebivalci so imeli
italijansko zastavo za manjše zlo. Pokrajini smo dali statut,8 zato ker nimamo za 
nacionalno ozemlje to, kar je onkraj alpskega grebena, razen primerov, ki so poseb­
nega značaja.
Mislili smo, da je območje mimo; potem pa, ko je izbruhnila kriza, smo videli, da 
posadke niso dovolj močne in da ni možnosti, da bi jih ustrezno krepili.
21. junija, ko so se začele nemško-ruske sovražnosti, se je to prebivalstvo, ki je 
slovanskega čustva, čutilo solidarno z Rusijo.
Od takrat so začeli plahneti vsi optimistični upi.
Vprašujemo se, če je bila naša politika modra. Lahko samo rečemo, da je bila 
naivna.
Tudi v nemški Sloveniji stvari ne gredo dobro.
Mislim, da je bolje preiti z blagega načina na hudega, kakor pa biti prisiljeni na 
nasprotno. Ta drugi primer bi oslabil naš ugled. Ne bojim se besed. Prepričan sem, da 
je na »teror« partizanov treba odgovoriti z ognjem in mečem. Treba je končati 
z izrabljeno krilatico o sentimentalnosti Italijanov, nesposobnih, da bi bili trdni, ko je 
to potrebno. Prekiniti je treba s tem izročilom čezmerne prijaznosti in miline. Kakor 
ste rekli, začelo se je novo obdobje, ki bo prikazalo Italijane kot ljudi, ki so za blagor 
domovine in ugled oboroženih sil pripravljeni na vse.
To prebivalstvo nas ne bo nikoli ljubilo.
Ne preseneča me, da se katoliki oglašajo sedaj, ko vidijo zahajati partizansko 
zvezdo. Takšne razmere so navadno dvolične. Ker jih ni mogoče odbiti, se lahko 
sprejme njihov prispevek, vendar skoraj kot dopustitev, ki jim jo nudimo mi brez 
obveznosti za prihodnje čase.
1 Poveljnik 2. armade, general Mario Roatta je že 24. julija 1942, ko je odobril Robottijev načrt
za tretjo fazo ofenzive, opozoril tega, naj po končani tretji fazi prouči, kakšna bo nova faza
glede na to, da se večina partizanskih enot hoče prebiti v Kočevski Rog. Prikazal mu je, kako
naj razporedi enote za posebno osredotočeno ofenzivno operacijo na Kočevski Rog. Svetoval
mu je tudi potrebni čas in kako naj prevara partizanska poveljstva (kot da bi ofenzivo
nadaljevali v Liki in zahodno od Ljubljane), kar mu je tudi uspelo. (Ferenc: Ljudska oblast na
Slovenskem, 1, str. 426—461.) Glej dok. 94, op. 15.
8 Glej dok. 5.
408
Prav tako lahko general Dalmazzo sprejme tega generala Mihailoviča: lahko da se 
je prepričal, da je zaman njegovo prizadevanje. Zato ga zaslišite. Potem poročajte.
Sodim, da je prva faza že končana. Tempo operacij mora biti hitrejši: ne moremo 
imeti na Balkanu toliko divizij. Morali bi okrepiti sile na zahodni fronti in Tripolita- 
niji. Sedaj pomeni Balkan za nas trošenje in potrebno bi bilo zmanjšati ta razpored.
Opozarjam na obveščevalno službo, ki je tukaj precej težka, a jo je treba toliko 
bolje organizirati.
Letalstvo ima tukaj zelo pomembno nalogo. To ozemlje naj nam služi kot poskusni 
teren.
Ne skrbite za gospodarske težave prebivalcev.
Hoteli so to! Naj nosijo še posledice.
Prav tako me ne skrbi univerza, ki je bila žarišče [delovanja] proti nam.
Nisem proti množični preselitvi prebivalstva.
EKSC. ROATTA
Predlagal sem, da se imetje upornikov da družinam naših padlih.
DUCE
Pritrjujem. Lahko to objavite.
Ne delajte razlike med komunisti: najsi so Slovenci ali Hrvati, če so komunisti, naj se 
proti njim postopa na enak način.
Čete naj uporabljajo partizansko taktiko. Naj bodo zagrizene. Zdi se mi, da sta 
»Macerata« in »Cacciatori« precej dobri. Morda je slabše z »Granatieri«, ki je morda 
manj gibčna zaradi predolgega bivanja v Ljubljani, pa tudi »Isonzo«, morda zaradi 
neustreznega poveljstva, ki je zdaj zamenjano.9
EKSC. ROATTA
»Granatieri« se ne bo vrnila v Ljubljano.10 11 »Isonzo« je pred nekaj dnevi zamenjala 
poveljnika in je že mnogo boljša.11
9 Meseca julija 1942 je generala Emilia Coronatija nasledil general Alessandro Maccario.
10 Pehotno divizijo sardinskih grenadirjev so sredi ofenzive konec avgusta 1942 začeli odvažati 
v Hrvatsko primorje (poveljstvo v Novem in nato v Gospiću), da bi sodelovala pri čiščenju 
Like, čez nekaj mesecev pa v Italijo.
11 Po sestanku je Mussolini z balkona poslopja poveljstva goriške vojne cone govoril Goričanom. 
Grozil je upornim Slovencem: »Ta ljudstva si bodo zapomnila, da je zakon Rima neupogljiv. 
Ukazujem izvajanje tega zakona. Tisti, ki ne bodo položili orožja in nehali bolno sanjati, naj 
vedo, da bodo popolnoma uničeni; njihovo imetje in njihove hiše bodo dobesedno zbrisane 
z zemlje. Takšen je bil večni zakon Rima, bodisi v času republike bodisi v času cesarstva.« 
(Arhiv IZDG, f. 662/VI it., zapis Mussolinijevega govora v Gorici 31. 7. 1942; Il Piccolo 4. 8. 
1942 s fotografijo; Slovenec 5. 8. 1942.) Tisti dan dopoldne sta Mussolini in poveljnik 23. 
armadnega zbora iz Trsta, general Alberto Ferrerò obiskala Podgrad in Klano.
409
Dok. 94
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora v Kočevju 
2. 8. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK O SESTANKU V KOČEVJU (2. AVGUSTA 1942), KI GA JE IMEL 
EKSCELENCA POVELJNIK S POVELJNIKI DIVIZIJ, TOPNIŠTVA IN 
MANEVRSKE SKUPINE
Namen sestanka danes zjutraj:
- prvič, da vam posredujem Ducejeve pohvalne besede, izrečene na naslov izva­
jalcev,1 2 izrazim njegovo zadovoljstvo z opravljenim delom in pojasnim navodi­
la za vse, kar je še treba storiti,
- drugič, da se dogovorimo o inačici operativnega sklopa, ki jo predlaga arma­
da,3 kar pa ne bo posebno spremenilo našega programa.
* * *
Iz zapiskov, ki sem si jih napravil na sestanku v Gorici,4 boste lahko razbrali, 
kako je Duce natančno poučen o razmerah v Sloveniji celo v najmanjših podrobno­
stih.
Duce je po poročilu ekscelence Roatte, ki je trajalo približno eno uro, razložil 
naslednje misli:
»Osebno sem prepričan, da bo zdaj strah, ki so ga povzročali partizani, zamenjal 
strah pred nami. Čas je, da spodbijemo zmotno mišljenje Slovencev, da so Italijani 
narod slabičev, umetnikov in zanesenjakov.
Začelo se je novo obdobje, ki mora pokazati, da imajo Italijani moške lastnosti. 
Niso zverine, toda trdi in strogi.«
Treba je torej uporabiti v celoti vsako koristno strogost. Pregnati je treba vse 
pomisleke, spomniti se, da je bil naš prvi mrtvec, poročnik Zanini iz XIV. bataljona 
minometov, zavratno ubit na železnici,5 in prav kakor on, vsi drugi, ki so bili 
barbarsko pobiti.
»Dobro si moramo zapomniti, da nas ti ljudje ne bodo nikoli ljubili. Torej 
nobenih pomislekov.«
Prav dobro vem, da bi se mi raje vojskovali v pravi vojni. Niti v šali ne smemo 
tolmačiti svojega težkega dela na neustrezen način. Mislim na frazo, ki jo je nedav­
no izrekel nekdo, ki ocenjuje svoje delo samo kot delo krvnika.6 Razen tega sem jaz, 
ki vam govorim, prepričan, da je treba to delo opravljati. In opravljal bi ga še na
1 Arhiv IZDG, f. 662/III it., arhiv VZI, it. arh., šk. 474, f. 13, dok. 1, Zbornik NOV, VI/3, dok.
190, 4 1.
2 Glej dok. 93.
3 Glej dok. 93, op. 7.
4 Teh zapiskov nisem našel v naših arhivih.
5 Glej dok. 18, op. 5.
6 Robotti je zagotovo mislil na začasnega poveljnika 51. polka divizije alpskih lovcev, podpol­
kovnika Adriana Costettija, ki je - to je tudi sam priznal v preiskavi - 23. julija popoldne na 
Robu povedal fašističnemu častniku: »Biti moram krvnik. Zares, ko sem oblekel uniformo, 
sem mislil, da bom vojak.« (Arhiv IZDG, f. 795/1 it., Robottijeva brzojavka 02/48 osebno, 
tajno, dne 27. 7. 1942; Costettijeva izjava, nedat., Robottijevo pismo 04/4561, dne 6. 8. 1942.)
410
strožji in še bolj krvavi način. Ne pozabite, da so si nekoč naši vojaki pritrgovali 
hrano, da bi pomagali tem ljudem, ki so se pokazali nevredni naše velikodušnosti; 
razlagali so si jo kot slabost.
Spominjam vas na primer italijanskega majorja, ki so ga ujeli v coni Ilirska 
Bistrica in ga mučili na razne načine, tudi z neizrekljivim mučenjem udov.7
Kot sem že rekel, kdor na to ni pripravljen, lahko gre.
»Pazite na sodelovanje slovenskih katolikov in .belogardistov*, ki ne delajo niče­
sar zastonj. Njihov prispevek je treba imeti za dopustitev, ki jim jo dajemo mi, ne pa 
za dopustitev, ki jo oni dajejo nam.«
Zelo pazite na razne stranke, ki so nam na videz naklonjene. Nikar ne dovolite, 
da bi bili ti ljudje na »dolgi uzdi«, to je, da bi lahko delali, kar hočejo. -
Treba jih je neprestano imeti v rokah in nadzorovati vsako njihovo dejanje. 
Vztrajam posebno na nujnosti, da jih izkoriščamo v obveščevalne namene.
»Izražam svoje zadovoljstvo s potekom prvih operacij v Sloveniji.«
Zadovoljstvu naših nadrejenih pridružujem svoje.
Rezultatov pa je bilo doslej še malo.8 Nobenega pomisleka več, ko gre za to, da 
povečamo škodo na osebah in stvareh upornikov. Če tega ne storimo, ne bomo 
nikdar mirni. -
»Večje posadke, ne majhne.«
To načelo je treba vskladiti s številom čet, ki bodo lahko ostale v Sloveniji. Ne 
vemo še, v kakšni meri ga bomo lahko izvedli. Čimbolj razširiti območje našega 
gospostva, to je cilj, za katerega si moramo prizadevati.
Duce je odobril način, po katerem naj izvajamo operacije. Velike obkolitve niso
7 Patrulja Brkinske partizanske čete (komandir Karlo Maslo in politični komisar Aleš Sorta) je 
19. maja 1942 napadla italijansko postojanko za varovanje železnice v Spodnji Bukovici. 
Ujela in ubila je majorja Alcideja Vanellija, poročnika Fulvia Deferegonija in seržanta 
Giovannija Kellerja iz 44. bataljona teritorialne obrambe bis. (NAW, T-821, R-395, pismo voj. 
min., št. 136592, dne 15. 6. 1942); odlomek iz dnevnika 3. bat. Notranjskega odreda o akcijah 
Brkinske čete: »[...] da je patrola 5. čete 19. V. napadla Italijane v Bukovici pri Ilirski Bistrici 
ter aretirala enega majorja, 1 poročnika in 1 narednika, katere je naposled ubila.« (Zbornik 
NOV, VI/3, dok. 7; Maks Zadnik: Istrski odred. Nova Gorica 1975, str. 25. Glej tam tudi 
o strahovitem maščevanju italijanskih oblasti: požigu nekaterih vasi okoli Ilirske Bistrice, 
pokolu domačinov, množičnem interniranju ljudi v Italiji itd.)
8 General Robotti ni bil zadovoljen z izidom prvih dveh faz ofenzive. Dne 23. julija 1942 je pisal 
podrejenim poveljnikom: »Na splošno ne bi smeli biti veseli - glede na količino sil, ki smo jih 
zaposlili v protipartizanskih operacijah, če v operacijah velikega stila ne bi ugotovili, da so 
naši vojaki storili vse, kar je mogoče, da bi dosegli boljši izid. Očitno pa so težavnost terena, 
glede na zaposlene čete, obsežnost zemljišča, ki ga je bilo treba očistiti, lisičja prekanjenost 
upornih komunistov, ki so predani življenju v gozdovih in jih neposredno ali posredno 
podpira prebivalstvo, njihova sposobnost, da se poskrijejo v svojih hišah in se pojavljajo kot 
neškodljivi kmetje, povzročili, da so se zmanjšali naši uspehi, na katere smo upali v našem 
delu.« Zahteval je, naj čete v nadaljnjih fazah izboljšajo tehniko, in naročil, naj odstranijo 
tudi sumljive ljudi, kajti »vsak kmet se lahko zakrije kot partizan«, ki je zakopal puško in 
prijel za lopato, vendar je pripravljen, da jo izkoplje, da bi streljal v hrbet naših vojakov.« 
(Arhiv IZDG, f. 791/V it., NAW, T-821, R-271, Robottijevo pismo 02/10084 op., dne 23. 7. 
1942.) Tudi čez tri dni je Robotti ugotavljal: »Uporniške sile, ki so se razdelile že v prejšnji 
fazi, niso nudile ,na kraju* nikakršnega odpora, temveč so izkoristile ugodne razmere, ki jim 
jih nudi teren, in se umaknile.« (NAW, T-821, R-272, poročilo oper. odd. pov. XI. a. z. 27. 7. 
1942.) General Roatta pa je 25. julija 1942 dal vsakemu armadnemu zboru na voljo 50.000 lir 
za nagrade tistim, ki bi pomagali uničiti partizanske voditelje. General Robotti je kar dvakrat 
razpisal nagrade za glave voditeljev narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo, vendar 
okupatorju ni uspelo prijeti nobenega od voditeljev, imenovanih v razglasih. (Arhiv IZDG, f. 
236/III it., Roattov dopis št. 1/12172 tajno, dne 25. 7. 1942, Robottijeva brzojavka 02/10258, 
dne 10. 8. 1942; tiskana letaka v arhivu IZDG.)
411
mogoče. Doseganje popolnih uspehov otežujejo v veliki meri strah prebivalstva pred 
partizanskimi voditelji, značilnosti terena in dejstvo, da so uporniki večinoma do­
mačini. Zaradi tega smo naknadno sklenili odstraniti vse za orožje sposobne moške 
na Rab. Ni pomembno, če imamo med zasliševanjem občutek, da gre za nenevarne 
osebe. Treba je vedeti, da iz neštevilnih razlogov tudi ti ljudje lahko postanejo naši 
sovražniki. Torej popolna odstranitev. Kamor pridete, spravite izpod nog vse ljudi, 
ki bi nam lahko streljali v hrbet. -
Ne brigajte se za nadloge prebivalstva. Hotelo je to imeti. Naj torej plača. -
Voditi gospodarsko politiko, ki naj bo v celoti naperjena proti partizanom.
Razume se, da ukrep o interniranju ne razveljavlja ukrepa, da je treba postreliti 
vse ljudi, ki so krivi ali osumljeni komunistične dejavnosti. -
Internirati neomejeno vse. Višjim oblastem ni tuja misel, da interniramo vse 
Slovence ter naselimo namesto njih Italijane (družine ranjencev in padlih Italija­
nov).9 Z drugimi besedami, da uskladimo rasne meje s političnimi mejami.10 11 -
Zaostriti še bolj ta strogi sistem na tak način, da dobijo vtis, da zanje ni več 
izhoda.
Glede tistih 200 oseb, ki so se prijavile na Robu,11 sem bil prav jaz tisti, ki sem 
kratko nagovoril župnika v tistem kraju12 ter obljubil življenje vsem tistim, ki se 
bodo svojevoljno prijavili. Če pa so bili med njimi partizani, komunistični organiza­
torji itd., jih je bilo treba ustreliti, ker je ukrep treba razumeti tako, da je življenje 
zagotovljeno le tistim, ki se vdajo pred bojem ali z orožjem in v primeru, da jih ne 
obremenjuje nobeno zločinsko dejanje.
»Operacije naj trajajo čim manj časa, da bomo lahko odpeljali čete. Za zdaj smo 
lahko mirni, ker se ne bo zgodilo nič, ni pa izključeno, da bo nastala druga fronta 
1943. leta. - Četam priporočam, naj bodo zagrizeno bojevite ter opozarjam na 
potrebo, da se vedno bolj bližamo partizanskemu načinu bojevanja.«
Ne smemo pa tako daleč, da se ne bi bojevali, če nismo v očitni premoči. Torej 
nekoliko več bojne živahnosti in bojnega sovraštva.
Opozarjam vas, da so posadke, ki se niso še nikoli premaknile. Zgodilo se je, da 
bataljoni s 400 do 500 možmi niso šli v napad, ker so jih obkolili uporniki z redkim 
avtomatskim orožjem. Prej je bilo partizanom laže. Zdaj je zanje končano. V tem 
prepričanju me potrjuje vtis, ki sem ga dobil od vas, da vleče namreč drug veter. 
Upam, da bo ta veter vlekel neprestano. Pazite predvsem, da ne zagrešite spet 
napake, na katero sta opozorila najprej ekscelenca Ambrosio, nato pa ekscelenca 
Roatta in ki sta jo pravilno označila kot precenjevanje nasprotnika.
Zvedel sem, da so nekateri oddelki prijavili sodišču take ljudi, ki so sami 
priznali, da so bili uporniki. V Novi vasi ujetega upornika niso takoj ustrelili.13 
Nasprotno pa je bil obtožen neki antikomunist, ki je zasledoval in ubil navadnega 
komunističnega ubijalca in upornika.
Upornikom, ki se prijavijo, lahko zagotovite življenje, toda če je kdo med njimi 
zelo sumljiv in bi bila naša blagohotnost do njega nesmiselna, ga je treba prav tako 
takoj ustreliti.
Hočem, da bodo ceste v zaledju prehodne celo za 5-letnega italijanskega otroka.
Po prehodu italijanskih čet se ne sme več ponoviti to, kar je bilo prej. Lahko
» Glej dok. 79.
10 Glej dok. 46, op. 13.
11 Gre morda za borce iz 4. bataljona Krimskega odreda.
12 Župnik v Robu je bil Ignacij Skobe.
13 Morda misli na Stanka Lenarčiča, gostilničarja in trgovca iz Nove vasi, bivšega poslanca 
narodne skupščine v Beogradu, ki ga je italijanska vojska ustrelila 28. julija 1942 v Velikih 
Blokah. (Jože Tekavec: Dnevi preizkušnje. Spomini 1941-1945. Ljubljana 1977, str. 226.)
412
pride kvečjemu do kakega streljanja ali od časa do časa do kake zasede. Prizadevati 
pa si moramo za tem, da postanejo ceste prehodne in nedvomno vame.
Odločno zatrite vsak poskus več ali manj zanesenjaškega ocenjevanja te vrste 
vojne.
Glede nadaljnjih operacij se je treba zavedati, da bo treba ohraniti sedanji 
»ginger«,14 tudi če se vremenske razmere poslabšajo. -
Drugi sestanek
Ekscelenca poveljnik je v glavnih črtah orisal samim divizijskim poveljnikom 
inačico 3 bis operativnega sklopa. 15
Dok. 95
Spomenica o razmerah v Ljubljanski pokrajini z dne 3. 8. 1942.1
Ljubljana, 3. avgusta 1942/XX
SPOMENICA
Dva tedna po začetku vojaških operacij* 1 2 se kaže potreba, da se zberejo vtisi in 
odmevi, ki so jih imele med Slovenci.
Začetek operacij je bil na splošno pozdravljen z občutkom globokega olajšanja. 
Vsi so rekli: »Naposled se je le zgodilo. Karkoli se bo zgodilo, bo gotovo boljše od 
prejšnjega občutka popolne zapuščenosti.« 3
Vse omejitve, ki so jih začasno uvedle vojaške oblasti,4 so bile dobrovoljno 
sprejete. Seveda ni mogoče prezreti, so govorili Slovenci, da se je po eni strani zganil 
vojaški stroj, po drugi strani pa so se še naprej vrstili nerazložljivi dogodki.
Tako na primer ni mogoče razumeti, kako je mogoče, da so se v Devici Mariji 
v Polju 20. julija, zjutraj sredi kraja prikazali razni civilisti, za katere se je potem 
izkazalo, da so partizani. Eden izmed njih je v vaški mesnici oddal list, nato pa hitro 
odšel. Tisti list ni bil nič manj kot cenik z novimi cenami mesa, kot so jih določili 
partizani.
Na eni strani so tanki, letala, topovi, na drugi strani pa, 8 kilometrov od 
Ljubljane, cenik, ki so ga izdelali partizani.
14 S tem izrazom misli na iznajdljivost in sposobnost hitrega ukrepanja.
15 Glej op. 3. Kaže, da o drugem delu sestanka niso pisali zapisnika ali pa se ta ni ohranil.
Poveljstvo XI. armadnega zbora je povelje za ofenzivno operacijo na Kočevskem Rogu, ki jo je 
imenovalo »operativni sklop 3 bis«, izdalo dne 7. avgusta 1942. Operacija je potekala od 14. 
do 23. avgusta 1942 z obkolitvijo Kočevskega Roga z enotami iz vseh štirih divizij in s skrbno 
preiskavo terena. Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Slovenijo se je po neuspelem 
poskusu preboja iz obroča na sever vrnilo v osrčje Kočevskega Roga in ofenzivo prebilo 
v podzemnem bunkerju. Enote pa so se razdelile v manjše skupine in se posamezno prebijale 
skozi sovražnikove obroče. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 426-461.)
1 Arhiv IZDG, f. 12/IV it., 5 1. Pisca te spomenice nisem mogel ugotoviti.
2 Glej dok. 87.
3 Pisec te spomenice ugotavlja miselnost in občutek ljudi, ki niso bili naklonjeni narodnoosvo­
bodilnemu gibanju.
4 Glej dok. 90, op. 2.
413
Slovenci vendar govorijo: »Ali je sploh mogoče zaupati akciji oblasti?«
Ekscelenca Grazioli in ekscelenca Robotti sta izdala razglas,5 ki obljublja življe­
nje vsem tistim, ki se bodo prijavili. Nobenega dvoma ni o dobrih namerah voditeljev, 
toda kakšna jamstva so s strani podrejenih poveljnikov, da se bo ta obljuba držala?
Dovolj je pomisliti, kaj se dogaja s prepustnicami. Neskončno bolj resno in 
dostojanstveno bi bilo izjaviti, da ni izjem pri prepovedi kroženja. Tako pa Slovenci 
ugotavljajo, da po neskončnih prošnjah na civilnih in vojaških oblasteh dobiš po­
imensko, natipkano, za vsak primer posebej izdano izkaznico, opremljeno z žigom 
samega poveljstva kraljevskih karabinjerjev armadnega zbora in podpisano s strani 
podpolkovnika Carla Sartorija, podnačelnika štaba armadnega zbora - potem pa, ko 
jo pokažeš na bloku, jo navaden vojak razglasi za neveljavno.
Nered, ki vlada na področju italijanskih oblasti, je zelo neresna in vsekakor 
dokazana zadeva.
Če potemtakem italijanske oblasti, ki so že pokazale, da niso sposobne zajamčiti 
reda in varnosti v pokrajini in v mestu, mislijo, da bodo prihodnjo jesen mogle urejati 
pokrajino z nezadostnimi silami, pa ni mogoče trditi, da je v Slovencih dovolj 
potrebnega zaupanja in da so pripravljeni sodelovati z oblastmi.
Potemtakem je med Slovenci splošen vtis, da je vse bolj ali manj izgubljeno. 
Zaprli so se v nekakšen fatalizem in nič več ne odgovarjajo. Njihova poglavitna skrb 
je, da si zagotovijo možnosti za obstoj glede na prehrambene in gospodarske težave, 
ki jih je mogoče pričakovati in predvideti za Ljubljansko pokrajino v prihodnji zimi.
V zvezi s tem pravijo Slovenci, da je treba ustreliti funkcionarja, odgovornega za 
43-odstotno povišanje plač, toliko škode je nevede naredil oblastem. Noben Slovenec 
ni zahteval 43 odstotkov. Nenadoma je bilo to ne samo dano, marveč so se izplačale 
velike vsote za nazaj. Seveda noben uslužbenec ni naložil sprejetega denarja v banko, 
temveč ga je nemudoma porabil za to, da je poravnal dolgove ali da si je naredil 
zaloge. Zdaj pa kaže, da bo izplačane zneske treba vrniti - oziroma vsaj deloma. 
Edina prednost, ki jo je izzvala ta koncesija, je tako ne le izničena, marveč se je 
spremenila v nepotreben razlog nezadovoljstva.
Odveč je opozarjati na uredbo o smučeh6 in druge ukrepe, ki kažejo na popolno 
pomanjkanje enotnosti vodenja s strani raznih oblasti.
Toda vse to bi se še dalo premagati.
Zato pa je globok vtis naredil dogodek na Brdu pri Viču. Slovenci so zvedeli, da so 
po tistem, ko so partizani ubili dva grenadirja, po uboju, ki je ogorčil zdrav del 
prebivalstva, bili na kraj dogodka poslani črnosrajčniki. Med črnosrajčnike se je 
razdelila izredna količina ruma, potem pa so bojevniki dobili proste roke.7
Slovenci pravijo, da je človeško in razumljivo, da se izvajajo povračilni ukrepi, da 
pa se ne sme pozabiti, da so partizanska grozodejstva stvar ljudi zunaj zakona, 
medtem ko povračilne ukrepe izvajajo redne enote oboroženih sil italijanske države. 
Zločini banditov so eno, akcije ali represalije organov italijanske države pa so nekaj 
popolnoma drugega, zlasti še, če se namerava doseči pristop miroljubnih ljudi, ki 
sicer živijo na priključenih ali zasedenih ozemljih in hočejo samo živeti v miru pod 
skrbništvom oboroženih sil in ugleda italijanskega fašističnega imperija.
Če se torej vse te neskladnosti in negotovosti dogajajo v glavnem mestu, je prav 
lahko slutiti, kaj se dogaja na podeželju, kjer so posamezni izvrševalci navodil od 
zgoraj veliko svobodnejši in manj nadzorovani.
Vendar so prve novice, ki prihajajo s podeželja, dokaj dobre, kajti ozemlja, ki so 
bila svoje čase prepuščena partizanom, so spet zasedena, in to po zaslugi posameznih
5 Prav tam.
6 Glej dok. 53, op. 7.
7 Glej dok. 92, op. 9.
414
podrejenih poveljnikov in na dokaj človeški način. Zdaj mora civilna oblast izrabiti 
trenutek in izkoristiti naklonjeno reakcijo s strani kmetov, ki so globoko hvaležni za 
posredovanje in uvedbo reda in urejenih razmer v mnogih vaseh. Vendar morajo 
imeti oblast, vodstvo in predvsem zagotovilo, da se ne bo spet pogreznilo v kaos. 
Nešteto je primerov, da so cele vasi izročile italijanskim oblastem živino, da bi bila 
rešena. Velikodušna je ponudba pomoči, delovne sile, živeža itd. vojaškim enotam, ki 
prihajajo v vasi. Zelo boleče bi bilo, če bi se na takšne izraze odgovorilo s hladnimi 
povračilnimi ukrepi, absentizmom ali, kar bi bilo še huje, z masovno internacijo.8 Če 
se bo to zgodilo, potem bodo Slovenci žal dobili dokaz, da se delo italijanskih oblasti 
v Ljubljanski pokrajini ravna po dveh vodilih: prvo skrbi za obnovo, drugo žene 
neodgovorna uničevalna manija. Oni pa ne morejo nič drugega, kot da prenašajo eno 
in drugo.
Res je, da so Slovenci v veliki meri sami krivi, da je prišlo tako daleč. Dovolj je 
pomisliti, da se še dandanes bojuje 14 različnih političnih skupin in organizacij in da 
vsaka zase izdajajo tajna glasila. Nasproti temu italijanske oblasti niso doslej 
organizirale nobene konkretne in inteligentne propagandne dejavnosti. Publikacije 
v slovenščini, ki so izšle doslej, so neznansko naivne, dosežejo pa kvečjemu nasproten 
učinek. Predvsem pa je usmiljenja vredna jezikovna in vsebinska revščina publikaci­
je, namenjene slovenskim otrokom.
Dokaj dober je nedavni lepak »Lubiana Nuova« (»Nova Ljubljana«), ki ga je 
izdalo pokrajinsko vodstvo Fašistične stranke.
Domače novinarstvo je tisto, ki lahko kaj naredi na tem področju, treba pa mu je 
dati natančna navodila.
Gledališče in številne druge kulturne manifestacije so zvečine pod nadzorstvom. 
Ni na primer primemo, da gledališče uprizarja Schillerjevo delo, v katerem angleška 
lady reče nemškemu knezu: »Naučiti vas moramo, kako se ravna z lastnim ljud­
stvom.« To lahko samo izzove vsaj neprimerne pojave.
Tako ni resno, da komentator Tigoli piše v svojih člankih, da so prodirajoče 
italijanske čete prekoračile potok Iška, saj vsak Ljubljančan dobro ve, kje je omenje­
ni potok. In lahko bi povedali še kaj podobnega.9
Vendar se Slovenci zavedajo, v kako težkem položaju je visoki komisar, čeprav še 
ne razumejo, zakaj je tako osamljen. Mislijo, da kakršnakoli zveza z njim v poslednjih 
mesecih ni zaželena, ker bi lahko obveljala za vsiljivo in nezahtevno vmešavanje 
v delo oblasti.
Poudariti je treba, da je edini, ki bi lahko še kaj storil, škof,10 toda bog ve, ali bo 
sploh pripravljen stopiti iz zadržanosti. Kdorkoli drug se prikaže pri visokem 
komisarju, tvega vsaj to, da bi ga imeli za krivega današnjega položaja.
8 Italijanski okupator je svojo ofenzivo poleti in jeseni 1942 izkoristil tudi za množično 
interniranje prebivalstva, zlasti moških, s podeželja. O tem pričajo zapisniki pogovorov in 
tudi poročila visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino, objavljena v tej knjigi.
9 Italijanski časnikar Carlo Tigoli je v italijanskih časnikih in tudi v Slovencu objavljal članke 
o poteku in »uspehih« velike italijanske ofenzive v Ljubljanski pokrajini poleti in jeseni 1942. 
Drugi, ki je tisti čas objavljal takšne članke je bil časnikar Alessandro Nicotera. Precej 
člankov je bilo objavljenih v časniku »II Piccolo di Trieste«.
10 Misli na ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Glej dok. 102.
415
Dok. 96
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino
16. 8. 1942 o vojaških očiščevalnih operacijah v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA Strogo zaupno
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
Urad: ZASEBNO TAJNIŠTVO Ljubljana, 16. avgusta 1942/XX
št. 1359(2] zaupno
Zadeva: Vojaške očiščevalne operacije v Sloveniji
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
Mesec dni po začetku znanega velikega ciklusa vojaških operacij na ozemlju 
pokrajine1 2 se mi zdi primerno o tem poročati ministrstvu, in to po svojih prejšnjih 
poročilih in na podlagi svojih ugotovitev in elementov v moji lasti.
1) Razmere pred začetkom operacij
Kot sem opozarjal, so bile razmere proti koncu junija še posebej kritične. 95 odst. 
ozemlja so nadzorovali uporniki, ker so se naše posadke umaknile in tako dale 
»partizanom« možnost za povečanje svojih tolp, za njih boljše kadrovanje in za 
ustvaritev določene logistične organizacije z izkoriščanjem krajevnih virov, kakor 
tudi možnost za ukrepanje z vsemi sredstvi, tako propagandnimi kot terorističnimi, 
da bi prepričali prebivalstvo, da Italija že umika svojo vojsko iz Slovenije, ker bo 
izgubila vojno, in da je rdeča vojska že zasedla Maribor.3 4
Popolna nedejavnost naših enot, ki so se omejile na obrambo znotraj utrjenega 
pasu nekaterih najpomembnejših središč, čeprav so naše sile ves čas štele več kot 40 
tisoč mož, je potrjevala nasprotnikovo propagando.
Proti koncu julija so uporniške sile s tolpami, ki so prišle s Hrvaškega, štele malo 
več kot 5000 mož, od tega tretjino neoboroženih?
Imele so premalo streliva, primanjkovalo jim je živeža, zlasti še zaradi odsotnosti 
pošiljk v nenadzorovane kraje; med »partizani« so se kazala očitna znamenja razpa­
da, tudi zaradi odpora med prebivalstvom v odgovor na mnoge storjene zločine.
S prihodom novih divizij,5 po katerem je bilo mogoče predvidevati, da se bliža naš 
odgovor, so se mnoge »tolpe« vrnile na Hrvaško, mnoge pa so prebile nemško mejo, 
kjer so se jih odločno lotile nemške enote.
Dne 16. julija, na začetku našega velikega operativnega ciklusa, trdim, da so 
»partizani« na našem ozemlju skrčeni na kakšnih 3000, od katerih ni oboroženih več 
kot 2000. Vendar je treba dodati privržence in možnost, da se v številnih primerih 
lahko oprejo na prebivalstvo.
2) Začetek vojaških operacij
Na začetku vojaških operacij, temelječih na uporabi velikih kolon - po mojem 
mnenju kaj malo primernih za boj s »komunistično gverilo« - so naše enote po
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V; arhiv IZDG, VK, f. 2., 3 1.
2 Glej dok. 87 in 92.
3 Glej dok. 81.
4 Glej dok. 81, op. 6.
5 Glej dok. 75, op. 6 in 10.
416
topniškem ognju in letalskem bombardiranju našle skoraj »praznino«. Mogoče je bilo 
uničiti barake, organizacijo zvez, nič kaj pomembne obrambne naprave. Težko je bilo 
stisniti ali obkoliti skupine »upornikov«, nagnjenih k begu ali samorazpuščanju.
3) Doseženi rezultati
Rezultati, doseženi do 23. julija, konca prvega dela drugega operativnega ciklusa, 
se vidijo na listu, ki je v prilogi št. I.6
Potem so se rezultati znatno povečali, kot se vidi po podatkih, ki jih je priskrbelo 
poveljstvo XI. armadnega zbora 30. julija t. 1. in ki so v prilogi št. 2.7
Znano mi je, da se je učinkovitost naših operacij veliko bolj povečala zlasti 
v poslednjih 15 dneh in da zdaj poteka obkoljevanje precejšnjih »partizanskih« 
skupin, za katere želim, da bi bile uničene.
Povečalo se je število »upornikov«, ki so se vdali pred bojem, znaten je tudi plen 
v orožju in strelivu.
Po meni znanih podatkih je mogoče zaključiti: mogoče je trditi, da so doseženi 
rezultati najboljši z moralnega vidika, v zvezi z našim ugledom, pa zadovoljivi 
z vojaškega vidika.
Upoštevati je treba velike zaposlene sile okoli 80 tisoč mož, kakor tudi, da naš 
ogenj in naš odgovor na sploh, zlasti še, če sta jo določila topništvo in letalsko 
bombardiranje, nista mogla razlikovati med »uporniki« in prebivalstvom, kar je 
treba upoštevati v številu »ubitih«.
4) Ponovna zasedba ozemlja
Z doslej izpeljano akcijo so bile široke cone ozemlja osvobojene »komunistov«, 
zlasti območja okoli Logatca in Kočevja.
Na dolgem obhodu, ki sem ga opravil s poveljnikom armadnega zbora na tem 
ozemlju,8 sem to lahko osebno ugotovil.
Čeprav sem opravil okoli 200 km, nisem ne od blizu ne od daleč slišal enega 
samega strela iz puške.
To je nedvomno prijetno glede na cilje bodoče »relativne« normalizacije v tej 
pokrajini.
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
G.9
2 prilogi 10
6 Visoki komisar Grazioli je priložil poročilo operacijskega urada XI. armadnega zbora z dne
23. julija (št. 02/10084 op.) poveljstvom divizij in bojnih skupin o izidu prve in deloma druge 
faze velike ofenzive. Navaja 32 v bojih ubitih sovražnikov, 84 upornikov ujetih in postrelje­
nih, 50 prostovoljno prijavljenih upornikov, 13 aretiranih posameznikov, zaplenjenih 30 pušk 
in 3 strojnice. Opozarja jih, da na splošno ne bi smeli biti veseli, kajti partizani se ne spuščajo 
v boje, v katerih bi utrpeli poraze, temveč se jim izmikajo in bežijo.
7 Visoki komisar Grazioli je priložil brzojavko poveljstva XI. armadnega zbora (št. 02/7504) 
z dne 30. julija 1942, s katero to poroča Grazioliju o uspehu velike ofenzive za čas od 16. do 
28. julija, tj. za prvo in drugo fazo ofenzive. Navaja 150 ubitih v boju, 239 ustreljenih, 250 
prijavljenih (skupno 639 upornikov vrženih iz boja), zaplenjenih 81 pušk, 9 strojnic, 9 mino­
metov kal. 81 itd., 2 avtomobila, 5 motornih koles, 17 koles itd., uničena 3 skladišča živeža, 20 
taborov z obrambnimi napravami, 24 posameznih barak za bivanje, 2 bolnišnici, 1 pekama in 
134 raznih poslopij. Navaja tudi lastne izgube, in to 3 padle in 5 ranjenih častnikov, 32 padlih 
in 87 ranjenih podčastnikov in mož.
8 General Robotti in visoki komisar Grazioli sta 6. in 7. avgusta 1942 obiskala t.i. očiščeno 
območje Notranjske. Bila sta na Velikih Blokah, v Novi vasi, Loškem Potoku in Starem trgu 
pri Ložu. (Slovenec 8. 8. 1942.)
9 Graziolijeva parafa.
10 Glej op. 6 in 7.
27 - Fašisti 417
Dok. 97
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
16. 8. 1942 o položaju italijanskih oboroženih sil v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA ZAUPNO
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO 16. avgusta 1942/XX 
Urad: ZASEBNO TAJNIŠTVO
Št. 1360 [2] zaupno.
Zadeva: Položaj oboroženih sil v Ljubljanski pokrajini 
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
GENERALNI DIREKCIJI JV RIM
1. Morala
V tej pokrajini so zdaj divizije »Granatieri di Sardegna«, »Isonzo«, »Cacciatori 
delle Alpi« in »Macerata«, poleg tega pa še »Bojna skupina č. s. Montagna« in »Bojna 
skupina graničarjev«.
Morala vojske je visoka. Zelo se je izboljšala tudi v divizijah »Granatieri« in 
»Isonzo«, na katere so imele operacije znaten vpliv. Nekih rahlih namigov utrujenosti 
v diviziji »Alpi«, ki naj bi se vrnila v Kraljevino.1 2
2. Vedenje
Bataljoni črnih srajc so se izkazali kot posebno prilagojeni za vrsto vojne, ki se 
tukaj bije, in to zaradi svoje velike drznosti in tudi pobude posameznikov.
Diviziji »Alpi« in »Macerata« sta glede na prej pridobljene izkušnje večkrat 
pokazali, da imata veliko »borbenosti« in da sta se pridružili boju zoper »upornike«.
Zboljšala se je tudi »manjša udarnost« divizij »Granatieri« in »Isonzo«, ki čutita 
zlohotne posledice dolge prejšnje nedejavnosti, prevelike prežetosti z »defenzivnim 
duhom« in pogubnega udobja v glavnem mestu.
3. Disciplina in obnašanje
Priloženi okrožnici (št. 1 in 2) generala Montagna, poveljnika vojaške posadke 
v Ljubljani, dajeta občutek o obnašanju in disciplini enot, razporejenih v glavnem 
mestu.3
Pretirana je »zgovornost«, četudi gre za zaupne zadeve, lahkotnost pri navezova­
nju stikov z družinami, zlasti s slovenskimi ženskami, pri čemer se pozablja na 
posebni položaj tega ozemlja.
V mnogih primerih je bilo vedenje posameznikov ali naših enot takšno, da je 
povečalo naš ugled.
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V; arhiv IZDG, VK, f. 2/III it., 5 1.
2 Grazioli ni bil pravilno obveščen o namerah višjih italijanskih vojaških poveljstev o odhodu 
divizij v Italijo. Predvidevala so namreč odhod divizije sardinskih grenadirjev. Glej dok. 93, 
op. 10.
3 Grazioli je priložil povelje št. 4582/31 fašističnega generala Renza Montagna, ki je bil 
v Ljubljani poveljnik bojne skupine črnih srajc »Montagna« in vojaške posadke Ljubljane, 
z dne 19. julija 1942 o disciplini častnikov, v katerem je obravnaval pozdrav, vedenje, 
uniforme, obiskovanje kavam in stike s civilnim prebivalstvom. V drugem povelju št. 4730/31 
pa je isti 26. julija 1942 grajal pojave, da častniki spremljajo v času policijske ure Slovenke, ki 
navadno nimajo prepustnice. (Arhiv IZDG, VK, f. 2/III it.)
418
Včasih se pokaže »kolektivna« oblika nediscipline, zaradi katere v danem trenut­
ku in v posebnih okoliščinah, kakršne so sedanje, vsak posameznik ali vsaka enota 
misli, da sme početi, kar hoče.
Tedaj se celo drakonski in sakrosanktno upravičeni ukrepi v prid naše obrambe in 
normalizacije ozemlja izvajajo na tak način, da izigravajo učinek samih ukrepov ali 
pa ne dosežejo ciljev, ki bi jih morali imeti v našem interesu.
Izdani ukazi se tako različno izvajajo, pač glede na to, koliko je enot, ki jih morajo 
izpolniti.
Po mojem mnenju mora tisti, ki poveljuje, določiti skrajnosti ukrepov, ne glede na 
to, kdo je, tisti pa, ki je podrejen, jih mora tankovestno izvajati.
Takšna oblika »nediscipline« je škodljiva'v vsakem primeru.
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
2 prilogi4
Dok. 98
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
16. 8. 1942 o političnih, gospodarskih in socialnih razmerah 
v pokrajini.1
KRALJEVINA ITALIJA Ljubljana, 16. avgusta 1942/XX
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO STROGO ZAUPNO
Št. 1364[2]zaupno
Zadeva: Politično-ekonomsko-socialno poročilo
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
1. Splošne politične razmere v pokrajini so se izboljšale v poslednjem mesecu, to 
pa iz naslednjih razlogov:
a) Ducejev govor v Gorici* 1 2 je imel takojšen in globok odmev in je odločno 
opozoril prebivalstvo na resničnost, saj je bilo neznansko prevzeto, ko se je 
zavedelo nevarnosti za lastno prihodnost.
Komentarji so bili prežeti z realizmom in čeprav prepozno, se je vendarle 
obudil spomin na Ducejevo velikodušnost s slovenskim prebivalstvom.
b) Začetek vojaških operacij in njim sledeča ponovna zasedba dela ozemlja,3 
kar je dokazalo vso zlaganost komunistične propagande. Prebivalstvo je 
namreč lahko ugotovilo tole: brž ko so se naše čete premaknile, so se 
»partizani« pognali v nagel in pogostoma sramoten beg, in to kljub vsemu 
njihovemu »bahanju«.
c) Zločini komunistov so čedalje bolj sprožali reakcije prebivalstva, ki se je 
v nekaterih primerih branilo samo, v drugih primerih, ko to ni bilo mogoče,
4 Glej op. 3.
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V; arhiv IZDG, V K, f. 2., 6 1.
2 Glej dok. 93, op. 11.
3 Glej dok. 87 in 92.
419
pa je sestavilo protikomunistične enote, ki so prešle pod nadzorstvo naših 
vojaških oblasti in ki so dale hude lekcije »partizanom«.
d) Nenehne zmage oboroženih sil Osi, še posebej sovjetski porazi, kajti menilo 
se je, da je ruska vojska nepremagljiva.
e) Sprejeti omejitveni ukrepi, zaradi katerih prebivalstvo čedalje bolj čuti 
gmotne posledice komunistične dejavnosti.
2. Poudariti je treba, da je bila večina prebivalstva ob naši okupaciji popolnoma 
prepričana o naši zmagi, in čeprav nam je bila sovražna, se je z veseljem naslonila na 
Italijo kot na manjše zlo od tistega, če bi bila priključena Nemčiji ali Hrvaški.
Ko je vstopila v vojno Rusija, ki je veljala za nepremagljivo, pa se je v veliki večini 
oblikovalo prepričanje, da bomo poraženi.
Odtod naraščajoča podpora gibanju »osvobodilne fronte«, na začetku spretno 
zakrinkanemu kot »nacionalističnem«, pozneje pa se je razkrilo kot nasilniško in 
komunistično.
3. Pri sestavljanju »protikomunističnih tolp« moramo biti zelo previdni, kajti 
ljudi, ki jih sestavljajo, vodi nekdanji jugoslovanski nacionalistični duh.
Treba jih je torej pozorno nadzorovati in jim dopovedati, da jim je bila dana 
visoka čast, da se lahko bojujejo ob boku naših oboroženih sil,4 kakor tudi, naj si ne 
delajo utvar, da bodo potem lahko delale obračune.
4. Nadaljuje se interniranje civilistov, potem ko so bili internirani študenti in 
intelektualci na sploh.
Na ukaz vojaških oblasti se zdaj deloma internirajo sposobni moški med 17. in 55. 
letom.
Prebivalstvo nekaterih vasi je bilo v celoti internirano.
Interniranje se izvaja po posebnih merilih poveljnikov posadk, merilih, ki so 
izkrivljena.
Pogreša se splošen načrt in natančna vizija tistega, kar se pravzaprav namerava 
storiti.
Glede tega sem se sporazumel s poveljnikom armade, ki bo izvedel ukrepe, tudi 
z namenom, da se vnaprej uskladijo operacije interniranja s podpisanim.
Trdim, da je šlo v internacijo približno 10 tisoč oseb.
Nisem še dobil seznamov, kakor tudi ne vem, kam so bili poslani interniranci in iz 
kakšnih razlogov.
GOSPODARSKE RAZMERE
1. So se poslabšale. Gospodarske dejavnosti pokrajine so se skoraj popolnoma 
ustavile.
Rudniška proizvodnja se je skrčila na tretjino, ker je bilo veliko delavcev aretira­
nih, drugi pa se ne morejo ganiti z doma.
Ustavilo se je tudi izrabljanje gozdov.
Žetev zvečine ni bila opravljena. V nekaterih krajih so poveljniki posadk to 
omogočili, v mnogih drugih je bil pridelek uničen.
2. Živinski stalež je skoraj pokošen, najprej zaradi akcij upornikov, potem zaradi 
akcij naše vojske.
Ukazi, po katerih naj bi zbrano živino izročili Prehranjevalnemu zavodu, da bi jo 
uporabil, so se v praksi le deloma izvajali.
4 Glej dok. 93.
420
Vsaka enota je delala, kar je hotela. Živino so našli v hlevih. Kužne bolezni so se 
razvile med preostalo živino.
Prav tako je bilo uničeno veliko krme.
Uničenih vasi je na stotine.
Premičnine so požgane, odnesene ali zaplenjene.
Za prihodnjo zimo se napoveduje pomanjkanje.
3. Še vedno sem prepričan, da je treba premoženje zapleniti, da nam kaj koristi, 
ne pa ga uničevati - razen če so za to nepreklicni vojaški razlogi.
V zvezi s tem prilagam dokument, kaj so naredili Nemci na svojem ozemlju (št. I).5
Najprej bo treba obnoviti, šele potem bo mogoče zopet naseliti.
SOCIALNE RAZMERE
Pomanjkljiva prehrana, ki je posledica nepošiljanja živil, tudi soli, in pomanjka­
nje stanovanj sta povzročila razvoj bolezni, še zlasti med otroki.
Glede na navodila, ki sem jih dobil od ministrstva, sem v krajih pod nadzorstvom 
in tam, kjer se je prebivalstvo lepo vedlo do nas, in potem, ko sem dobil mnenje 
vojaških oblasti, začel deliti živila, pri čemer je posebna skrb namenjena otrokom.
Poskrbel sem za vzpostavo sanitarne službe.
Sporočam, da je poveljnik armade, ki je pred dnevi prišel v Ljubljano, izročil 
v celoti 150.000 lir županu, škofu in za slovenske železničarje.6
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
G.7
I priloga8
5 Grazioli je priložil prepis povelja višjega vodje SS in policije v 18. vojnem okrožju generala 
Erwina Rösenerja z dne 29. julija 1942, v katerem je ukazal, kako ravnati z imetjem izgnancev 
po njihovem izgonu z domov v Nemčijo.
6 Visoki komisar Grazioli je tisti dan poslal na ista naslova v Rim še dve svoji poročili. V prvem 
(št. 1361/2/zaupno) je pisal o predvideni »normalizaciji ozemlja«, ki naj bi sledila njegovi 
ponovni zasedbi (poglavje: 1. varovanje meje, 2. vzpostavitev posadk, 3. ustanovitev premič­
nih eskadril ali oddelkov). V drugem (št. 1362/2/zaupno) je obravnaval vprašanje odnosov 
med civilno upravo in vojsko. Prosil je, naj bi mu vrnili sile, ki so mu jih odvzeli konec maja 
1942 in jih podredili vojski, in naj bi mu sporočili Mussolinijeva navodila glede Slovenije 
s sestanka v Gorici 31. julija 1942, za katerega je zvedel iz časnikov. (Arhiv IZDG, VK, f. 2/III 
it., ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V.)
7 Graziolijeva parafa.
8 Glej op. 5.
421
Dok. 99
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 
24. 8. 1942 o programu dejavnosti v pokrajini.1
STROGO ZAUPNO
KRALJEVINA ITALIJA
VISOKI KOMISARIAT ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO 24. avgusta 1942/XX 
Urad: ZASEBNO TAJNIŠTVO 
Št. 1387[2]zaupno
Zadeva: Program dejavnosti
MINISTRSTVU ZA NOTRANJE ZADEVE
Kabinet RIM
V zvezi z listom št. 1362[2]zaupno z dne 16. t. m.1 2 si dovoljujem v glavnih črtah 
predlagati program dejavnosti, ki ga nameravam izvajati v tej pokrajini:
POLITIČNA DEJAVNOST
I. SLOVENSKO PREBIVALSTVO: »Najtrša« linija odnosa do Slovencev, dokler 
ne bodo otipljivi in dokazani pojavi spreobrnitve, in zelo trda tudi potem.
Vendar bo linija ravnanja s Slovenci enotna, zlasti v izvajanju ukrepov, ki jih 
morajo izdati pristojne oblasti in ki ne smejo biti prepuščeni presoji posameznikov.
V slednjem primeru pride do izrazov zmede in slabosti, namesto do reda in moči.
a) problem slovenskega prebivalstva je lahko rešen na naslednje načine:
1) z uničenjem;
2) s preselitvijo;
3) z odstranitvijo nasprotnih elementov, kar se doseže z izvajanjem trde in 
pravične politike zbliževanja, s čimer se postavijo temelji najprej za koristno in 
pošteno sodelovanje in potem za možnost asimilacije, kar pa je mogoče doseči 
samo s časom. Torej je treba določiti, kakšne linije se bomo držali.
b) Za množično interniranje prebivalstva se je treba ravnati po vnaprejšnjem 
programu, ki se mora enako izvajati na vseh območjih pokrajine. Bolje je postaviti 
»delovna taborišča« kakor pa internacijska taborišča, kjer se lenari.
c) Za nadomestitev slovenskega prebivalstva z italijanskim prebivalstvom je 
treba določiti:
1) kam je treba preseliti slovensko prebivalstvo;
2) kje je treba vzeti ustrezno italijansko prebivalstvo, pri čemer je treba upošte­
vati, da je najprimernejše severno in centralno;
3) ali se predvsem namerava »italijanizirati« obmejni pas, je treba določiti njego­
vo globino (20-30 kilometrov);
4) ali se namerava preseliti vse slovensko prebivalstvo. V tem primeru bi bilo 
primerno začeti v slovenski coni, ki sega čez staro mejo.
Po mojem mnenju bo popolna ali delna preselitev prebivalstva težko mogoča med 
vojno.
1 ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V; arhiv IZDG, VK, f. la/III it., 5 1.
2 V svojem poročilu 16. avgusta 1942 je Grazioli obljubil notranjemu ministrstvu, da mu bo 
v kratkem poslal program svojega dela.
422
II. PNF - PODREJENE ORGANIZACIJE
a) Z velikimi sredstvi in osebjem je treba okrepiti GILL, da bo lahko dosegel 
zadovoljive rezultate tudi v globino, kot je mogoče sklepati po izkušnjah iz prvega 
leta njegovega obstanka.
Pouk telesne kulture na šolah je treba v celoti zaupati GILL, tako da se sedanji 
slovenski učitelji zamenjajo z našimi inštruktorji. - Določiti je treba vrsto organiza­
cije, ki bo kadrovala mlade po osemnajstem letu starosti.
b) S sredstvi in ustreznim osebjem je treba okrepiti ženski organizaciji »Kmečkih 
gospodinj« in »Delavk in služkinj«. Izkušnje so pokazale, da je mogoče doseči 
koristne rezultate.
c) Z velikimi sredstvi je treba okrepiti Dopolavoro, ki se doslej sploh ni uveljavil 
v množici.
d) Poživiti je treba dejavnost Univerzitetne organizacije, ki tudi zaradi posebne­
ga položaja pokrajine ni opravila učinkovitega dela.
III. PROPAGANDA
a) Okrepiti je treba propagando v časopisih in pri tem posebej poudarjati vojaške 
razmere. - Veliko fotografij.
b) Razviti je treba lepake in trošenje letakov ob izjemnih dogodkih.
c) Nadvse koristna je projekcija dokumentarcev LUCE.3
IV. TISK
a) nadaljevati je treba preventivno cenzuro in postopoma, kot se že dela, odpravi­
ti nekoristne slovenske publikacije;
b) proučiti je treba možnosti za nakup enega ali dveh slovenskih dnevnikov;
c) okrepiti je treba že znatno prodajo italijanskih časopisov.
V. KULTURA
a) okrepiti je treba Italijanski kulturni inštitut,4 katerega dejavnost je pomanjk­
ljiva;
b) še naprej je treba tankovestno nadzorovati vse razne slovenske kulturne 
ustanove, postopoma je treba zmanjšati njih število in dejavnost in usmerjati jih je 
treba v koristno kolaboracijo;
c) okrepiti je treba tečaje italijanskega jezika in širjenje naših knjig.
VI. ŠOLA
a) UNIVERZA: število vpisanih se je zmanjšalo na manj kot tretjino z uredbo, ki 
prepoveduje vpis mladim, ki se niso rodili v pokrajini ali ki niso pripadali pokrajini 1. 
aprila 1941/XIX.5 Takse so se podvojile, kar predstavlja drugo oviro za vpis.
3 Italijansko podjetje za film in fotografijo v Rimu, ustanovljeno s kraljevskim ukazom št. 1985 
z dne 5. XI. 1925.
4 S posebnim zakonom z dne 10. decembra 1926. leta je Kraljevina Italija ustanavljala 
italijanske kulturne institute, ki so spadali pod italijansko fašistično stranko. Ko so ustanovi­
li takšna instituta v Beogradu in Zagrebu, so ga 9. aprila 1940. leta tudi v Ljubljani; odprl ga 
je ban dravske banovine dr. Marko Natlačen. Prvi ravnatelj Inštituta za italijansko kulturo 
(Instituto di cultura italiana) v Ljubljani, ki so ga v dopisih često imenovali Inštitut za 
fašistično kulturo (Instituto della cultura fascista) v Ljubljani na Napoleonovem trgu 6, je bil 
Evelino Gasparini, po okupaciji Attilio Budrovich. Pod italijansko okupacijo, ki jo je inštitut 
preživel, saj je deloval do 1945. leta, je organiziral učenje italijanščine, štipendije v Italiji, 
širjenje italijanskega (seveda fašističnega) tiska, prirejal koncerte italijanskih umetnikov itd. 
(Glej gradivo inštituta v arhivu IZDG v Ljubljani.)
5 Dne 18. avgusta 1942 pa je Grazioli izdal »navodila za vpis na Kr. univerzo v Ljubljani in 
določitev univerzitetnih taks in izpitnih pristojbin«, s katerimi je omejil vpis »na dijake, ki so 
izpred 1. aprila 1941-XIX pristojni v Ljubljansko pokrajino«, pri čemer morajo pristojnost
423
Skoraj vsi študenti so internirani.
Na široko je treba uporabljati možnost, da se nezaželenim ljudem ne dovoli vpis.
Tako bo univerza lahko »životarila«, dokler se vprašanje dokončno ne reši z dose­
ženo zmago, ko se bo moglo določiti, kakšno »italijansko funkcijo« bo lahko opravlja­
la na Balkanu.
Ustanoviti je treba »Inšpektorat za univerzitetni študij«, tako da bo inšpektor 
lahko »de fakto« tudi rektor univerze.
b) SREDNJE ŠOLE: poenotiti je treba razne vrste šole z italijanskimi. - Povečati 
število učnih ur v italijanščini.
c) OSNOVNE ŠOLE: zamenjati slovenske upravnike z italijanskimi ljudmi in 
čedalje bolj razvijati fakultativen pouk v italijanščini.
GOSPODARSTVO
Naš namen je ohranjati gospodarstvo ozemlja pri življenju, pri čemer je treba 
izkoristiti vse vire za državne in še posebej vojne namene.
Zato predlagam:
a) na široko je treba izkoriščati gozdove in si pri tem pomagati z delovno silo 
»Delavskih centurij«, mobiliziranih civilno, ali jih sestaviti z že interniranimi ljudmi, 
ki niso osumljeni ničesar posebnega, vendar pa jih je treba kadrovati z nadzorom in 
disciplino;
b) na široko je treba izkoriščati vse možnosti pod zemljo, kar še posebej velja za 
premogovnike, in ponovno je treba izrabljati skromne rudnike železa, cinka in 
mangana. Poleg tega je treba okrepiti načrt za podzemske raziskave;
c) obdelovati je treba prostrana zemljišča, na katerih so zdaj travniki, in izboljša­
ti je treba že obstoječa polja. Izboljšati je treba zemljo s takojšnjim donosom, in to 
z dokaj skromnimi stroški;
d) okrepiti je treba živinorejo z obnovitvijo živinskega staleža v coni;
e) okrepiti je treba združevanje ali likvidacijo mnogih bančnih ali zadružnih 
ustanov, tako da jih bodo postopoma prevzele italijanske.
Pri življenju je treba ohraniti eno samo hranilnico za vso pokrajino.
UPRAVNA ORGANIZACIJA
a) postopoma je treba spreminjati upravno in davčno ureditev po italijanskem 
zgledu;
b) čedalje strožje je treba nadzorovati vse nekdanje jugoslovanske javne in 
zasebne urade in ustanove;
c) slovensko osebje je treba prisiliti, da bo v razmeroma kratkem času znalo naš 
jezik;
d) še naprej je treba odstranjevati vse voditelje, uradnike in osebje, ki ni dokazalo 
popolne zvestobe, in jih zamenjati z italijanskimi ljudmi.
Vse to je mogoče storiti le tako, da se dobijo na voljo italijanski ljudje, katerih 
število je zdaj nezadostno, pogostoma pa so tudi nezadovoljive kakovosti, kajti po 
navadi je v rabi grda razvada, da se na to ozemlje premeščajo »nezaželeni« ljudje.
VISOKI KOMISAR 
(Emilio Grazioli)
Grazioli
dokazati s potrdilom, ki ga izda občina. Določil je takso za imatrikulacijo (100 lir), letno 
takso za vpis (200 lir), takso za diplomo ali doktorat (300 lir) ter letno pristojbino za postopne 
izpite (50 lir), za ponovitev izpita (10 lir) in za diplomo ali doktorat (50 lir). Službeni list za 
Ljubljansko pokrajino, št. 67, dne 22. 8. 1942; Slovenec 25. 8. 1942. Glej dok. 84, op. 18.
424

Dok. 100
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
v Vidmu-Dobrepolju 10. 9. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK VELIKEGA RAPORTA, KI GA JE IMEL EKSCELENCA POVELJNIK 
V VIDMU - KRKI DNE 10. 9. 1942-XX
Navzoči: načelnik štaba XI. armadnega zbora, poveljniki divizij »Isonzo«, »Ma­
cerata« in »Cacciatori delle Alpi«, poveljniki pehote divizij, poveljnik XI. bojne 
skupine graničarjev, poveljnik inženirstva a. z., zastopnik poveljnika topništva a. z., 
vsi polkovniki poveljniki polkov iz divizij in graničarjev ter častniki iz štaba ar­
madnega zbora.
Ekscelenca Robotti začne raport s čitanjem in ustreznim pojasnjevanjem okrož­
nice št. 17880 ekscelence Roatta o ureditvi prezimovanja in o nujnih nalogah podre­
jenih čet v tem letnem času.1 2
Zaradi potreb, ki so nastale v zvezi z bližnjimi operacijami na Hrvatskem - pravi 
- je bilo treba odpeljati divizijo »Granatieri« in nekaj bataljonov črnih srajc,3 ki bi 
jih najraje videl še nadalje v sestavi armadnega zbora. Ostale pa so nam vendarle tri 
popolne divizije, graničarji in drugi bataljoni, ki niso v sestavi divizij. S temi silami 
lahko vodimo dalje našo akcijo, ki jo lahko na kratko označimo s programatskimi 
besedami: klestiti, klestiti vedno. -4
Oblast in vse pristojnosti so v naših rokah; lahko torej delamo odločno.
Budno bomo spremljali vse mogoče zle namere upornikov, ki so v poslednjem 
času, samo zato, da bi dokazali, da še živijo, v neki meri povečali napade na
1 Arhiv VZI, it. arh., f. 474, dok. 14; Arhiv Slovenije, fond Komisije za ugotavljanje zločinov 
okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, f. 3, 3 1, Zbornik NOV, VI/4, dok. 147.
2 Poveljstvo 2. armade je 24. avgusta 1942 izdalo »operativna navodila za jesensko in zimsko 
obdobje«. V njih je najprej povedalo, da je narodnoosvobodilno gibanje spomladi naraslo po 
obsegu in aktivnosti, da je utrpelo precej udarcev, vendar ni mrtvo in je v nekaterih conah 
aktivno. 2. armada se je zmanjšala in ne bo dobila bistvenih okrepitev, pomoč hrvatske vojske 
je lahko le skromna in se bo morala armada zanesti le nase. Nato je poveljstvo navedlo glavne 
naloge armadnih zborov; za XI. armadni zbor: skrbeti za vojaško obrambo in za obrambo ter 
vzdrževanje javnega reda v Ljubljanski pokrajini, zagotoviti promet na železnicah Zalog-Po- 
stojna in Metlika-Novo mesto-Ljubljana. Zato bo imel na voljo tri divizije, samostojne enote 
zunaj divizij in policijske sile ter belogardiste. (Arhiv IZDG, f. 665 it., Roattova navodila, št. 
17880 op., dne 24. 8. 1942, Zbornik NOV, XIII/2, dok. 94.)
3 Glej dok. 93, op. 10.
4 Poveljstvo XI. armadnega zbora je tudi po odhodu divizije sardinskih grenadirjev in nekate­
rih manjših enot nadaljevalo svojo veliko ofenzivo. Nadaljnji dve fazi, tj. peta in šesta, sta še 
tekli po Robottijevem osnovnem programu od 26. junija 1942, vendar z že precej spremenjeni­
mi roki. Nato pa je preurejena Narodnoosvobodilna vojska Slovenije (med ofenzivo so v njej 
ustanovili prve štiri slovenske narodnoosvobodilne brigade) ob pomoči partizanskih enot iz 
Hrvatske prisiljevala poveljstvo armadnega zbora k vedno novemu spreminjanju programa, 
tako da je osnovna operacija t. i. velikih enot tekla drugod, kot pa je bila prvotno zamišljena, 
ob njej pa so morale manjše enote nastopati proti partizanom na nekaterih drugih območjih. 
Italijanska vojska je v drugem delu velike ofenzive utrpela tudi nekaj hudih porazov (Tanča 
Gora, Lešnica, Vodnjak pri Glažuti, Poloj). Ofenziva se je končala dejansko po 12. fazi na 
Gorjancih 4. novembra 1942. (Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem, 1, str. 461-537.)
426
železnice. Tako zločinsko dejanje so - na primer - izvedli sinoči blizu Brezovice na 
nočni mednarodni vlak,* 1 * * * 5 k sreči brez hujših posledic.
Glede zaščite železniških prog moram opozoriti - nadaljuje ekscelenca Robotti
- da je še vedno nepopolna, kljub velikemu deležu čet, določenih za to službo (okrog 
3000 mož).6 Zdaj prevladuje navada zased ali prežnja. Menim, da ta način nadzira­
nja ne ustreza določenemu namenu, z redkimi, pohvalnimi izjemami. Hočem, da se 
oddelki premikajo, da se neprestano gibljejo ob železniških progah. Vem, da je to 
naporno, vem pa tudi, da morajo biti železnice popolnoma zavarovane in da terja 
vojna veliko večje žrtve.
Vračam se ponovno k vprašanju posadnih premičnih skupin. Vsak vojak mora 
vedeti, kako se mora bojevati; v primeru potrebe naj se vse druge službe ukinejo. Na 
ta način bomo povečali moč posadnih premičnih skupin. In vse posadke, tudi 
manjše in najmanjše, morajo imeti premično rezervo. -
Nobena posadka načelno ne bo po svoji številčni moči manjša od čete. In soraz­
merno z njeno močjo bo določen tudi njen akcijski krog.
Obrambno ureditev posadke je treba prav tako prilagoditi njeni moči. Za vsako 
ceno morajo biti pri roki potrebna živila za mesec dni.
Oddelke MVAC7 je treba spodbujati, vendar oprezno.
Treba je zlasti počasi in previdno izbirati starešine; nobene prenagljenosti niti 
pri sprejemanju moštva.
Za vsakega lahko ugotovimo njegovo stopnjo vdanosti in umestnost sprejema
- zato jih ni treba novačiti s pretirano naglico.
Poveljniki posadk lahko, če je nujno, oborožijo oddelke z našim orožjem, ki je na 
voljo, ker so vojaki na dopustu, bolni itd. Pozneje ga bomo vrnili.
Treba je ustanoviti mnogo smučarskih tečajev in razviti to vrsto urjenja do 
najvišje stopnje, da bomo tudi pozimi lahko računali z gibljivostjo čet. Imeli bomo 
tečaje v več krajih in ne samo v Logatcu, kakor lani.
Divizije naj določijo pravočasno najustreznejše kraje.
5 V biltenu poveljstva XI. armadnega zbora 10. septembra 1942 piše: »Včeraj, 9. t. m. ob 22.50 je 
ob prihodu vlaka 708 pri km 754.600 blizu Brezovice (TR-DH Ljubljana) eksplodirala 
razstrelilna naprava. Iztirila se je lokomotiva in šest vagonov. Nobenih žrtev. Dela za 
odstranitev iztirjenega materiala še trajajo. Promet se med Brezovico in Borovnico razvija 
dalje po enotirni progi « (Zbornik NOV, VI/4, dok. 148.)
6 Kaže, da je general Robotti navedel premajhno število vojakov pri varovanju železnice 
v Ljubljanski pokrajini. Enajsti armadni zbor je že od pomladi 1941 imel nalogo zavarovati 
242 km železnic. 1. oktobra 1942 je za to nalogo imel zaposlena 3 poveljstva polkov iz divizij,
1 poveljstvo topništva graničarjev, 1 poveljstvo topniškega diviziona, poveljstva 2 bataljonov 
TM, dopolnilnega grenadirskega bataljona, bataljona strojničarjev, 4 bataljonov graničarjev,
7 pehotnih bataljonov, 2 divizionov topništva graničarjev, diviziona topništva, 5 bataljonov
črnih srajc ali: 8 čet TM, 1 četo dopolnilnega bataljona grenadirjev, 4 čete korpusnega
bataljona strojničarjev, 10 čet graničarjev, 16 čet pehote iz divizij, 6 baterij topništva 
graničarjev, 2 bateriji topništva in 10 čet črnosrajčnikov, skupno torej 49 čet in 8 topniških 
baterij. Dne 9. septembra 1942 je bilo ob železnicah 146 stalnih postojank, dne 1. junija 1942 
je prišlo 44 vojakov na km železnice. Dne 7. oktobra 1942 je bilo pri zavarovanju železnic 98 
častnikov in 4578 podčastnikov in vojakov XI. armadnega zbora, dne 1. novembra 1942 pa
114 častnikov, 222 podčastnikov in 4756 vojakov. (NAW, T-821, R-496, gradivo o zavarova­
nju železnic pri XI. a. z. 1942.)
7 MVAC - Milizia volontaria anticomunista- Prostovoljna protikomunistična milica. Tako je 
general Roatta sporazumno z ustaško vlado v Zagrebu krstil vse neitalijanske oddelke na 
območju 2. italijanske armade. Dne 28. avgusta 1942 pa je Roatta izdal osnovna navodila za 
ustanavljanje in organizacijo oddelkov MVAC. (Arhiv IZDG, f. 236/1 it., Roattovi sporočili št. 
I/10690/S dne 5. 7. 1942 in 1/13607 dne 15. 8. 1942; ACS, PS, AGR 1920, 1923-1945, a. 1942, b. 
4, f. VI, Roattova navodila št. 17490 tajno, dne 28. 8. 1942.)
427
Ekscelenca Robotti je nato govoril o zaplembi imetja upornikov,8 ki se ne sme 
odtegniti ali odtujiti, preden ni vse prevzeto. Po zaplembi imajo divizije nalogo, da 
poskrbijo, da bo imetje izročeno okrajnim komisarjem.
Potrebno je dalje - je dodal - pomagati čimbolj pri pospravljanju letine, ker gre 
za nacionalne dobrine, ki jih je treba varovati - obenem pa tudi za to, da si jih ne 
prilastijo uporniki.
Prepogoste so še vedno tatvine, ki so delo vojakov. Če je treba, naj se jih strogo 
kaznuje - tudi s smrtno kaznijo - ker je treba tej razvadi napraviti konec.
Strelja se še vedno preveč. Zlasti ponoči. A streljanje na slepo je neumno in 
škodljivo. Ne rečem, da je treba ravnati po nedavnem primeru neke enote, ki je 
ostala - za kazen - nekaj dni brez streliva, ker je nepremišljeno in po nepotrebnem 
streljala in ni nehala niti potem, ko so jo opozorili. Potrebno pa je vendar, da se 
nižji in višji poveljniki zavedajo, da je strelivo drago in da ga je treba uporabljati, 
kadar je res nujno.
Imamo preveč ljudi, ki se pritožujejo, ker so bili kaznovani. To je razvada, ki se 
ne sme širiti. Naj se to jasno pove, naj se celo pove, da ima nadrejeni vedno prav in 
da se pravica pritožbe ne sme lahkomiselno izkoriščati.
Razni viri napovedujejo vrnitev terorizma, kar se lahko zgodi. Kakor sem že 
ukazal, jo je treba prehiteti. Dali bomo vedeti, da bomo za vsako žrtev komunistov 
ustrelili 10 krivih obtožencev.
Veliki raport se je končal ob 11.40.
8 Predstavniki vojaških in civilnih oblasti so že konec leta 1941 in marca 1942 predlagali ostre 
ukrepe proti svojcem partizanov (glej dok. 40, op. 8). Dne 14. avgusta 1942 je general Robotti 
sporočil Grazioliju: »Ekscelenca višji poveljnik oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo mi 
sporoča DUCEJEV sklep, da se lastnina nepremičnin, zaplenjenih upornikom, prenese na 
družine padlih, na pohabljence in invalide.« Predložil je Grazioliju razglas, ki naj bi ga 
skupaj podpisala in objavila. Grazioli je še isti dan v dolgem pismu Robottiju izrazil soglasje 
z Mussolinijevim sklepom in predlagal, da se zaplemba razširi tudi na premičnine, bančne 
depozite itd. Predlagal je tudi, da bi omenjeno lastnino lahko pridobili tudi svojci padlih ali 
ubitih državnih uslužbencev ali uslužbencev pomožnih ustanov, po pravilih, ki bi jih še 
določili. Predložil mu je svoj osnutek razglasa, ki je - kot je sam trdil - šel še dalje, kar se tiče 
kroga prizadetih. V tem osnutku je 4. člen izvzel sorodnike tistih partizanov, ki bi se sami 
vrnili iz gozda do 15. septembra 1942. Ta osnutek je Robotti sprejel in sta ga 18. avgusta 1942 
izdala kot tiskan proglas na letaku v italijanščini in slovenščini. Ko je o razglasu 24. avgusta 
1942 poročal notranjemu ministrstvu, je Grazioli zapisal: »Žal pa so skoraj vse hiše, ki bi 
morale biti zaplenjene, požgale naše vojaške enote. Kot je bilo že prej sporočeno, sem že 
prejšnjega marca predlagal zaplembo vseh dobrin v našo korist rajši kakor pa uničevanje.« 
Dne 6. novembra 1942 pa je Grazioli z naredbo št. 201 natančneje določil izvajanje omenjene­
ga razglasa in oznanil ustanovitev posebnega zavoda za upravo razlaščene imovine. Nato so 
v časopisih in uradnem listu začeli objavljati imena oseb, katerih svojcem so zaplenili imetje, 
v Rimu pa se je razvilo obsežno dopisovanje v zvezi z omenjenim razglasom in odredbo. 
(Arhiv IZDG, f. 658/IV it., Graziolijev in Robottijev razglas 18. 8. 1942; ACS, PS, AGR 1920, 
1923-1945, a. 1942, b. 3, f. V, Robottijevo pismo, št. 02/8931 op., dne 14. 8. 1942, Graziolijevi 
pismi št. 1348/6/zaup., dne 14. 8. 1942 in št. 1376/6/zaup., dne 24. 8. 1942; pismo kvesture 
Ljubljana, št. 016804 kab., dne 20. 8. 1942; Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 89, dne 
7. 11. 1942; Pres. d. Cons. d. Min., prov. di Lubiana, 1/1-13, 57412.)
428
Dok. 101
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 17. 9. 1942.1
SESTANEK NA VISOKEM KOMISARIATU DNE 17. SEPTEMBRA 1942/XX 
POVZETEK OBRAVNAVANIH ZADEV
a) Izpraznitev šolskih poslopij
- v mestu Ljubljani: zamisel ekscelence poveljnika:
»Ko smo dobro namestili enote, ki bodo ostale v Ljubljani, pustimo preostale 
zgradbe proste. Odveč je obremenjevati šole, kar jih ne potrebujemo. Enote bodo bolj 
zbrane in vse bo bolje za vse v vseh pogledih. Imamo tri velike vojašnice (vojašnico
13. top. polka,1 2 vojašnico Vittorio Emanuele III.,3 4 ki« ima lahko od dva do tri tisoč 
postelj, in vojašnico 2. grenadirskega polka/ ki ima lahko okoli 4.000 postelj), 
v katerih lahko namestimo vso vojsko, torej so šole lahko zasedene le za izjemne 
primere.«
General Montagna prebere priloženo spomenico, ki jo ekscelenca na splošno 
potrdi. Za tiste šole, ki bodo še naprej zasedene, ekscelenca ukaže, naj se zasedba 
omeji na najnujnejše, drugi prostori pa se dajo na voljo visokemu komisariatu, ki bo 
poskrbel, da bodo šole delovale vsaj v skrčenem obsegu.
Visoki komisariat prosi, naj se izprazni jedilnica na sejmu (lesena baraka, stoječa 
zunaj sejemske stavbe) in zasebni prostori, ki so ostali prazni po odhodu grenadirske 
divizije. Ekscelenca poveljnik naroči generalu Montagni, naj poskrbi tudi za to, da se 
vidi, kaj je mogoče storiti na podlagi seznama, ki ga bo priskrbel visoki komisariat.
Visoki komisariat prosi tudi za izpraznitev paviljona v bližini poveljstva GILL, 
kjer prebiva 40 karabinjerjev iz skupine »Milano«, da bi ga dali pokrajinskemu tajniku 
Fašistične stranke, ki je prosil zanj zaradi razvoja dejavnosti GILL.
- na podeželju: visoki komisar sporoča, da bi rad vedel, katere šole bi lahko bile 
proste, potem ko bodo nastanjeni vsi vojaki.
V Kočevju naj bi na njegovo željo izpraznili realno gimnazijo, v Rakeku eno izmed 
dveh zasedenih šol (mestno in osnovno), prav tako v Črnomlju, medtem ko si za 
Vrhniko želi, da bi mogel uporabiti polovico, tako kot takrat, ko je bilo tam 
poveljstvo a. z.
Ekscelenca ukaže, naj se v tem smislu piše divizijam. V. k. bo s svoje strani ukazal 
okrajnim glavarstvom, naj se povežejo s krajevnimi vojaškimi poveljstvi, vendar naj 
jim ustrežejo, kadar je treba zadostiti vojaškim potrebam.
Vsi šolski prostori, ki naj bi bili izpraznjeni po današnjem sporazumu, morajo biti 
prazni do sredine oktobra.
b) Izpiti internirancev
Zamisel ekscelence poveljnika: našega sovražnika predstavlja »inteligenca« Ljub­
ljane. Torej menim, da manj ko prihajajo v mesto, bolje je. Dobro je, da zaradi redkih 
ne kršimo splošnega načela, razen v primerih neogibne potrebe, ki jih je mogoče 
upravičiti, na primer pomanjkanja znanstvenih laboratorijev. V. k. sporoča, da je
1 NAW, T-821, R-271, p. 111-117.
2 Vojašnica za Bežigradom (današnja Ljuba Šercerja), pod italijansko okupacijo vojašnica
Duca d’Aosta.
3 To je vojašnica na Taboru v Ljubljani (današnja 4. julija).
4 Vojašnica v Roški ulici (današnja Maršala Tita), pod italijansko okupacijo vojašnica Principe 
di Piemonte.
429
problem, da bi nekateri prihajali v Ljubljano zaradi znanstvenih poskusov, že 
presežen, da torej ne bo nobenih izjem. Pošiljale se bodo edinole učiteljske komisije.
c) Izpiti študentov, stanujočih zunaj Ljubljane
Kraljevski šolski nadzornik prikaže problem prepustnic za študente, stanujoče 
zunaj pasu, ki hodijo študirat v mesto (okoli 200).
Ekscelenca se strinja, da se jim dajo prepustnice, in ukaže, da se armadi pošlje 
pismo: če višje poveljstvo ne meni drugače, sporočam, da sem izpolnil željo, ki mi jo je 
prikazal v. k., glede izdajanja prepustnic...
d) Prepustnice za trgovce, ki hodijo v Zagreb
Na predlog ekscelence v. k. sporoča, da jih ustavi, dokler ne bo dal o tem 
natančnih navodil.
e) Carinske pravice za blago, uvoženo v Slovenijo
Carinski inšpektor izroči priloženo spomenico.5
Ekscelenca poveljnik ukaže, naj se izdajo navodila, da se čimbolj upošteva 
vsebina že izdane okrožnice a. z. iz lanskega novembra. Poleg tega ukaže, da se 
zadeva pošlje armadi, češ da carinske oblasti dlakocepsko izvajajo ducejev odlok; če 
je mogoče kaj pomagati vojakom, dobro, sicer pa naj se strogo ravnajo po pravilih.
Carinski inšpektor sporoča: če se hoče izogniti plačevanju carinskih pravic, mora 
imeti blago spričevalo o izvoru, ki ga lahko izdajo tudi vojaške oblasti. Poleg tega 
zagotavlja, da je poskrbel, da njegovi podrejeni ne bodo delali hrupa, če nekatere 
enote ne bodo hotele plačati, marveč se bodo omejili na to, da bodo na zapletljaj 
opozorili vojaške oblasti, te pa bodo odločile, ali naj se ukrepi spoštujejo ali ne. 
V navodilih, ki naj jih dobijo divizije, naj bo naslednji stavek: »Opozarjam, da sem 
izdal navodila inšpektorju carinske agencije, naj odvzame zaplenjeno blago, sicer 
bom neplačane pravice zaračunal naslovljencu...«
f) Izplačilo plač nekdanjim jugoslovanskim vojakom
Sklene se, kar je bilo dogovorjeno med polkovnikom de Biasejem in polkovnikom 
Bramom iz a. z. De Biase bo poslal pismo s predlogom armadi v podpis ekscelenci.
g) Krompir
Zadeva je urejena z najnovejšimi navodili a. z., ki predvidevajo zbirališča krom­
pirja.
V. k. bo na podlagi velikosti zbirališč določil količine, ki jih bo lahko poslal 
vojaškim intendancam.
h) Na prošnjo v. k. ekscelenca ukaže, da se armadi pošlje pismo, s katerim se 
znova potrdi, da 4 vojaki, ki služijo pod podpolkovnikom Bramom, še ostanejo pri 
njem.
i) Kaže, da je divizija Macerata zahtevala od okrajnega glavarstva v Kočevju, naj 
ukaže prebivalstvu, da mora pozdravljati vse častnike.
Ekscelenca poveljnik, potem ko sliši mnenje v. k., ukaže, da se piše divizijam 
splošno pismo, v katerem naj se sicer izrazi mnenje, da bi bilo idealno, če bi 
državljani pozdravljali vse častnike, vendar pa jih k temu ni mogoče prisiliti, zato.. ,6
l) Internirani študentje, ki imajo družine na nemškem ozemlju
Odgovoriti na list v. k. št. 1395/14 z dne 4. septembra. 7 Če taborišče zavlačuje 
z odgovorom, ga je treba zahtevati.
m) Ustanova za zaplenjeno premoženje upornikov
5 Te spomenice nisem našel v naših arhivih.
6 Nečitljiv pripis s črnilom.
7 Tega dokumenta nisem našel v naših arhivih.
430
V. k. bo določil ustanovo, ki bo to prevzela, potem pa bo sestavil komisijo, v kateri 
bo tudi predstavnik vojaških oblasti, ki bo premoženje razdelila med italijanske 
družine.8
n) Pismo o zaporih
V. k. sporoča, da je izdal ukaz o ukrepanju, in daje na znanje, da so mu naposled 
določili predsednika prizivnega sodišča.9
o) Kočevski rudniki
V. k. je dal pripraviti seznam rudarjev, ki se lahko spet pošljejo na delo. Posredo­
val ga bo vojaškim oblastem zaradi morebitnega izbora osumljenih.
p) Naše pismo o telefonih
V. k. bo kdaj pa kdaj zaprosil za dovoljenje za nove zveze, ki se bodo izkazale za 
potrebne.
q) Prepustnice za pokrajine v kraljestvu in za tujino
Vojaške oblasti temu ne nasprotujejo.
V. k. prosi, naj pri izdajanju privoljenja za potni list vojaške oblasti dodajo 
dodatni list za izhod iz pasu in za vožnjo z vlakom. S tem bi se preprečilo, da bi se 
sestavljali dokumenti, ki praktično nimajo nobene veljave brez drugega dovoljenja 
vojaških oblasti. Ekscelenca poveljnik se strinja s tem.
r) Opeka za gradnjo pasu
V. k. bo ukazal, da se vsa opeka dà na voljo vojaškim oblastem, v kolikor imajo 
vojaške potrebe prednost pred civilnimi.
s) V. k. se strinja s predlogom ekscelence poveljnika, naj se v krajevnih časopisih 
objavi članek o »grozodejstvih komunistov«.10 11
Obveščevalni urad a. z. naj poskrbi, da bo izrezke dokumentov poslal visokemu 
komisariatu.
Izpraznitev šolskih prostorov11
1. Industrijska šola - Aškerčeva 9
Poveljstvo skupine črnih srajc bi se preselilo v prostore nekdanjega poveljstva 
divizije sardinskih grenadirjev. Poveljstvo 2. legije črnih srajc naj bi se preselilo 
v vojašnico Vittorio Emanuele III., kjer lahko namestijo tudi 500 vojakov.
2. R. gimnazija - Bežigrad
65. top., divizion Obici 152/13 naj bi se umaknil v vojašnico Duca d’Aosta.
8 Glej dok. 100, op. 8.
9 Glej dok. 53, op. 12.
10 Medtem ko je prej slovensko meščansko časopisje objavilo kakšen podatek o partizanskih 
usmrtitvah ljudi in včasih tudi kakšen splošen članek proti narodnoosvobodilnemu gibanju, 
je zdaj začelo na veliko pisati o partizanskih množičnih »zločinih« na osvobojenem ozemlju in 
o razkroju narodnoosvobodilne vojske med veliko italijansko ofenzivo. Slovenec je s tem 
začel 30. avgusta in je v drugi polovici septembra 1942 zlasti precej pisal o dogajanju 
v Dobrepoljski dolini. Najbrž mu je te podatke dal tamkajšnji kaplan Janez Lavrih.
11 Visoki komisar Grazioli je že 30. marca 1942 poročal notranjemu ministrstvu in vodji policije 
v Rimu, da je vojska zasedla mnoga šolska poslopja in da je v Ljubljani zato nereden pouk: 
v nekaterih šolah so ga ukinili popolnoma, v drugih pa ga imajo največ tri ali štiri dni na 
teden. Od 14 poslopij srednjih in višjih šol so nezasedena samo štiri. Tudi v večjih središčih 
pokrajine imajo oborožene sile zasedeno večino šolskih poslopij. Na Graziolijeva opozorila so 
vojaške oblasti navajale razloge vojaške in vojne nujnosti za zasedbo šolskih poslopij. 
Poročilu je priložil seznam ljubljanskih šol s podatki o zasedenosti poslopij. (Arhiv IZDG, 
VK, f. 16/11 it., Graziolijevo poročilo št. 552/2/zaup., dne 30. 3. 1942.)
431
3. Ljudska šola - Vodovodna
Prosta z odhodom skupine Superga.
4. Šola v Šentjakobski ul., kjer je sedež 75. čete telegrafistov, bi lahko bila prosta 
s preselitvijo te čete v prostore 21. TRT (vojašnica Vittorio Emanuele). Tudi 85. 
četa telegrafistov bi lahko dobila namestitev v tem prostoru, ko bi zapustila šolo 
v Šiški.
5. 3. frakcija sanitetnih skladišč armade in V. sekcija za dezinfekcijo bi se lahko 
namestili v vojašnici 3. in 4. diviziona 13. topniškega polka, izpraznila pa šolo na 
Resljevi c.
6. Šola na Prulah bi bila lahko izpraznjena, če se vod oklepnikov in vod metalcev 
plamenov premesti v vojašnico Vittorio Emanuele.
7. Šola v Vegovi ul. bi se izpraznila samo, če bi se 248. bat. lahko namestil 
v prostorih vojašnice Principe di Piemonte. V tem primeru bi 81. posadna četa 
prešla na Kodeljevo, vojaška pošta 110 pa v prostore vojaške pošte 81, v vojašnici 
Vittorio Emanuele.
8. Šole na Viču, v Mostah, v Šiški in na Rakovniku naj bi ohranile sedanjo 
namestitev iz raznih razlogov (varnost pasu itd.) in zato, ker ni mogoče namestiti 
enot, ki jih zasedajo, v drugih prostorih.
9. V telovadnici ženske gimnazije je trenutno 40 mož odseka cestnega prometa. 
Glede na to, da so ti prostori visokega komisariata zaprošeni za j. v., bi omenjene 
može lahko preselili v Tomanovo ul., v barako, kjer so sedaj karabinjerji, ki naj bi 
po poročilu poveljnika skupine odšli ven.
10. 11. avtomobilska delavnica ima ves material na prostem. Tovornjaki z občutljivi­
mi napravami in avtobus za zvočni film so izpostavljeni vsem vremenskim 
tegobam. Lahko bi jih bilo preseliti z osebjem vred (okoli 30 mož) v vojašnico 
Vittorio Emanuele.
Dok. 102
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim 
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 28. 9. 1942.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Urad za operacije
ZAPISNIK S SESTANKA DNE 28. SEPTEMBRA 1942/XX NA VISOKEM 
KOMISARIATU ZA LJUBLJANSKO POKRAJINO
Navzoči: - ekscelenca Robotti
- ekscelenca Grazioli
- načelnik štaba XI. a. z.
1. Sodelovanje katoliške stranke
Ekscelenca Robotti na kratko razloži visokemu komisarju položaj okoli 
doslej sklenjenih sporazumov z ljubljanskim škofom.1 2
1 NAW, T-821, R-271, p. 94-99.
2 Iz dveh virov zvemo, da sta generala Roatta in Robotti na sestanku z ljubljanskim škofom dr. 
Gregorijem Rožmanom grozila s še hujšim nasiljem, če Slovenci ne bodo pokazali drugačnega 
odnosa do italijanskih oblasti. (Poročilo Alberta Kramerja iz Ljubljane dr. Mihu Kreku
432
Visoki komisar je dokazal, da je deloma na tekočem z dejavnostjo škofa, 
usmerjeno v združitev političnih sil v Sloveniji v eno samo protikomuni­
stično fronto.
Sporočil je, da je tudi njega pred časom obiskal škof in mu razložil svojo 
namero, da skliče predstavnike strank, s katerimi bi izoblikoval akcijski 
program, potem pa bi mu o tem sproti poročal.
Zdi se mu, da se je na sestanku pri škofu tri četrtine navzočih izreklo za 
kolaboracionalističen program, in da se je potem ta odbor znova sestal 24. 
ali 25. t. m. Poleg tega je povedal, da mu je škof obljubil obisk, na katerem 
bo poročal o sprejetih sklepih, ki naj bi predstavljali akcijski program. 
V bistvu kaže, da je škof v stikih z njim na isti način kakor z vojaškimi 
oblastmi.
Visoki komisar se je odločil za čakanje vpričo teh sestankov, ki naj bi 
pripeljali do spojitve raznih predstavnikov, prepričan pa je, da bodo 
obenem s programom dejavnosti gotovo izdelani predlogi in zahteve poli­
tičnega in gospodarsko-upravnega značaja.* 3
Na tej točki je ekscelenca Robotti jasno izrazil visokemu komisarju 
prepričanje, da je treba čimprej doseči od škofa konkretno, aktivno in 
dejansko sodelovanje, ki mora biti izraženo, še preden bodo izoblikovane 
zahteve, ki bodo predstavljale nepogrešljivi in neogibni nasprotni delež.
V tej zvezi je eksc. Robotti odločno dal vedeti visokemu komisarju, da 
bodo vojaške oblasti prevzele organizacijo tega prvega operativnega dela 
- ali v mestu Ljubljani ali na podeželju - da bi v kratkem času prišlo do 
konkretne dejavnosti, to pa tako, da bi imeli pobudo pred predvidljivo 
komunistično akcijo.
Visoki komisar naj bi si pridržal politični del vprašanja, kot se to kaže iz 
napovedane spomenice. Ekscelenca Robotti se je strinjal z njim, da je treba 
imeti prožno linijo, dokler se ne pokažejo konkretni rezultati s strani škofa 
in njegovih, in prikazal mu je potrebo, da bo treba biti previden vpričo 
zanesljivih predlogov in zahtev, ki jih bo imel škof v zameno za svoje 
sodelovanje, tako da bi bilo mogoče pristopiti k stvari edinole na podlagi 
konkretnih rezultatov.
v London 24. avgusta 1942 in poročilo kolegija Vamostnoobveščevalne službe OF št. 13, dne 
23. 9. 1942) Dr. Rožman je 12. septembra 1942 sklical na posvet 18 ljudi in jih vprašal, kaj 
storiti; baje se jih je le šest izjavilo za oboroženo kolaboracijo. (Franček Saje: Belogardizem. 
2. izd., Ljubljana 1952, str. 496-498; France Koblar: Moj obračun. Ljubljana 1976, str. 
174-178). Nato je dr. Rožman 12. septembra 1942 napisal spomenico za generala Robottija in 
mu jo tudi poslal ali izročil. V njej je predlagal, naj bi dovolili ustanoviti v vseh krajih 
varnostne straže pod slovenskim poveljstvom. Z njihovo ustanovitvijo, tako je zagotavljal 
škof, bo v nekaj tednih zagotovljen popoln in vsestranski red. Predlagal je tudi ustanovitev 
nekaj zbirnih taborišč pod poveljstvom bivših jugoslovanskih častnikov, ki naj bi jih izpustili 
iz koncentracijskih taborišč; imela bi nalogo, da nadzorujejo gozdove in preprečujejo usta­
navljanje partizanskih oddelkov. (Povzetek spomenice je objavil prof. dr. Jožo Tomasevich 
v svoji knjigi Četnici u drugom svjetskom ratu 1941-1945, str. 203-204, Zagreb 1979, celo 
besedilo pa dr. Dušan Biber v Delu 24. 4. 1976.)
3 Škof dr. Rožman je 26. septembra 1942 napisal spomenico za visokega komisarja Graziolija. 
Vsebovala je prošnjo za odpravo izjemnih ukrepov, ki so jih italijanske oblasti uvajale od 
septembra 1941, in za izboljšanje okupatorjevega odnosa do Slovencev. Na koncu je škof 
zapisal, da bi bilo v izpolnitvi teh želja jamstvo, »da se bodo lojalni elementi znatno ojačali, 
da se bo sožitje pod novim gospodarjem pokrajine in njenim narodom poglobilo in da bodo 
tudi brez težav mogle iz samega naroda ven zrasti sile, ki bodo pripomogle k splošnemu 
pomirjenju pokrajine.« (Arhiv IZDG, fond Slov. domobranstva, f. 122, Rožmanova spomenica 
26. 9. 1942.)
28 - Fašisti 433
Visoki komisar je pokazal, da se strinja s stališčem ekscelence Robotti- 
ja, tako da je bilo na koncu pogovora sklenjeno, da bo med dejavnostima 
- vojaško in civilno - ostra ločnica med nalogami:
- vojaškim oblastem bo pripadla organizacija in akcija tajne policije, 4 
če je le mogoče, takojšnja;
- visoki komisar se bo v drugem obdobju pogajal o političnih in 
gospodarskih vprašanjih, ki bodo nastala, pri čemer se bo ravnal po 
doseženih rezultatih.
Ekscelenca Robotti je prepričan, da bo sodelovanje z visokim komisar­
jem na takšni podlagi moralo biti koristno, to pa v prid boljšega usklajeva­
nja protikomunističnih sil v Sloveniji.
2. Ukrepi nemških oblasti v zasedeni Sloveniji
Visoki komisar obvešča, da je ob odhodu polka nemških alpincev 
gauleiter v Kranju priredil shod, ki so se ga udeležili predstavniki oborože­
nih sil, predstavniki raznih občin in domače prebivalstvo.
Gauleiter je ugotovil, da je cona skoraj v celoti pomirjena, nato pa 
sporočil, da bodo odpravljeni vsi dotlej veljavni omejevalni ukrepi, da ne 
bo več interniranja in da bo celotno prebivalstvo dobilo začasno nemško 
državljanstvo.5
Poleg tega je napovedal širok program civilne obnove.
Okupacijske sile bodo omejene na okoli 3 do 4.000 mož policije, ki jim 
bo pomagalo okoli 3.000 domačih protikomunističnih bojevnikov.6
4 Italijanski okupator je oktobra 1942 dovolil ustanoviti v Ljubljani belogardistično ljubljan­
sko stražo, za katero sta moštvo izbrala bivši jugoslovanski generalštabni podpolkovnik 
Ernest Peterlin, ki ga je italijanski okupator določil za njenega vojaškega organizatorja, in 
bivši odvetnik iz Radovljice dr. Albin Šmajd iz vodstva Slovenske legije (ilegalna oborožena 
formacija Slovenske ljudske stranke). Najprej so jo imenovali »MVAC - La guardia sicurezza 
di Lubiana - mestna varnostna straža v Ljubljani,« kasneje pa »formazione MVAC di 
Lubiana«. 1. novembra 1942 so ji dopustili policijsko oblast v mestu, da je lahko sama ali pa 
z italijanskimi karabinjerji in policisti delala po mestu preiskave in aretirala ljudi. Obenem 
so ji dali za zapor en trakt v Belgijski vojašnici na Taboru v Ljubljani (ta zapor so 
Ljubljančani imenovali »farovž«), Z dovoljenjem poveljstva XI. armadnega zbora so ljubljan­
ski belogardisti s sodelovanjem belogardistov s podeželja in italijanskimi oboroženimi silami 
izvedli v mestu t. i. »božične racije« od 21. do 23. decembra 1942. Aretirali in zaprli so 567 
oseb, med njimi okrog 100 žensk; med aretiranimi sta bila tudi dva člana vrhovnega plenuma 
OF: dr. Dušan Semec in dr. Anton Kržišnik ter član poverjeništva IOOF za Ljubljano Jože 
Zemljak. (Ferenc: Okupatorjeve racije v Ljubljani, str. 214-224.) O Graziolijevem razpolože­
nju do teh racij glej dok. 109.)
5 Šef civilne uprave za zasedena območja Koroške in Kranjske dr. Friedrich Rainer je po 
končani nemški ofenzivi na Gorenjskem imel na množičnem zborovanju v Kranju 27. 
septembra 1942 govor. Na koncu je prebral proglas, v katerem je napovedal konec izrednih 
ukrepov, sklep o podelitvi nemškega državljanstva na preklic prebivalstvu Gorenjske in 
Mežiške doline, ki so se prijavili v raznarodovalno organizacijo Kärntner Volksbund, in sklep 
o ustanovitvi t. i. strankinih formacij, tj. SA (Sturmabteilungen), SS (Schutzstaffeln), NSKK 
(Nationalsozialistisches Kraftfahrerkorps) in NSFK (Nationalzocialistisches Fliegerkorps). 
Glej Karawanken Bote 14. 10. 1942 in letak v arhivu IZDG; Tone Ferenc: Wehrmannschaft 
v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis Muzeja narodne osvoboditve 
LRS, 11/1958, str. 147-148 (dalje: Ferenc, Wehrmannschaft.)
6 Na Gorenjskem nemškemu okupatorju niso uspela prizadevanja, da bi pridobil večje število 
prebivalcev za bojevanje proti partizanski vojski. Ko mu je spodletel poskus z vermanšaftom 
in t. i. samozaščito, je pozno poleti 1942 ustanovil nekaj skupin t. i. »protiband«, ki jim je 
ljudstvo reklo »raztrganci«. Sestavljali so jih ljudje nizke moralne stopnje, okupatorjevi 
plačanci, vodili pa nemški policijski podčastniki. V pozni jeseni 1942 je okupator za Spodnjo
434
Visoki komisar je menil, da takšni ukrepi dajejo prednost Nemčiji 
v propagandni akciji, to pa - v povezavi z boljšim gospodarskim položajem 
nemške Slovenije - lahko obudi sen o obnovi združene Slovenije - s škod­
ljivimi posledicami za našo akcijo.
V bistvu nas tak ukrep ne more zelo veseliti, obenem pa je dvomljivo, ali 
so nemške oblasti igrale na odločilno karto.
3. Represalije
Visoki komisar se strinja s predlogom ekscelence Robottija, da se 
ustrelijo 4 Slovenci, zanesljivo krivi atentatov in komunistične dejavnosti, 
in to v povračilo za uboj slovenskega obveščevalca Josipa Habjana, ki je bil 
v Ljubljani dne 26. septembra. 7
4. V splošnem okviru preureditve civilnega življenja v Sloveniji je visoki 
komisar prosil, da bi dobile prepustnice slovenske civilne in cerkvene 
oblasti za gibanje iz kraja v kraj (vštevši Ljubljano). Ekscelenca Robotti je 
uslišal prošnjo.
5. Na direkciji pošte in telegrafa ležijo številna priporočena pisma, ki so 
prišla iz tujine in so namenjena Slovencem. Ekscelenca Robotti je na 
prošnjo visokega komisarja dovolil, da se pisma izročijo naslovnikom, prej 
pa cenzurirajo.
6. Visoki komisar nam bo poslal prošnje za izdajo prepustnic za študente, 
ki morajo delati izpite, in za tehnične referente (kmetijske in gozdarske). 
Na splošno je ekscelenca Robotti sklenil, da se izdajo prepustnice tistim 
ljudem, ki jih predlaga visoki komisar.
7. Visoki komisar je zaprosil, naj se okrepi sedanja zaščitna služba v ke­
mični tovarni v Mostah.
Ekscelenca Robotti je odredil, naj ima celotna stražarska ekipa (12 mož) 
svojo stražarnico v tovarni, medtem pa naj še naprej 4 že dodeljeni stražarji 
nadaljujejo zunanjo službo pri tovarni.
8. Inšpektor iz tiskovnega urada se bo povezal s poveljstvom XI. a. z. in 
proučil možnosti, da se pošiljajo dnevniki v podeželske kraje.
Ekscelenca Robotti je dovolil, da se zavoji časopisov pošiljajo na posad­
ke, te pa naj jih izročijo krajevnim prodajalcem.
9. Visoki komisar sporoča, da je dobil prošnje za odobritev »točk« za 
nakup racioniranih živil, potrebnih za častniške menze.
V glavnem bo skušal izpolniti prošnje, vendar sporoča, da ima na voljo 
zelo malo točk.
Ekscelenca Robotti ukaže, naj se odredi divizijam, naj čimbolj omejijo 
takšne zahteve, in opozori, da - glede na okrožnice - morajo častniki med 
operacijami jesti vojaške obroke in da je uporaba menz omejena na obdob­
ja počitka.
10. Visoki komisar vpraša, ali je mogoče izpustiti nekdanje jugoslovanske 
rezervne častnike in operne umetnike, ki so internirani.
Štajersko in Gorenjsko ustanovil t. i. deželno stražo, pri kateri so morali za orožje sposobni 
moški skupaj z nemškimi orožniki ponoči patruljirati po vaseh. Tudi ta poskus na Gorenj­
skem ni uspel, ker so člani deželne straže izročali orožje partizanom. (Ferenc: Wehr- 
mannschhaft, str. 143-150.) Bolje je okupatorju uspel poskus z ustanavljanjem t. i. Gorenjske 
samozaščite (Oberkrainer Selbstschutz), tj. gorenjskega domobranstva.
Vamostnoobveščevalna služba OF v Ljubljani je 26. septembra 1942 usmrtila agenta javne 
varnosti Josipa Habjana. (Jutro 27. 9. 1942.)
435
Ekscelenca Robotti (tudi v zvezi z nedavnim ukrepom armade, ki 
zadeva prve) odredi, da se v mejah možnosti uslišijo prošnje za izpustitev, 
ki jih je predlagal v. k., vendar samo tam, kjer ni nasprotnih razlogov.
11. V zvezi z znano zaplembo moških čevljev8 in omejitvijo popravil na 
določene skupine delavcev v. k. prikaže potrebo, da se ukrep razširi še na 
druge skupine.
Ekscelenca Robotti se strinja z v. k. in ukaže, naj se armadi sporoči novo 
soglasje in s tem povezana dovoljenja za popravljanja obutve za druge 
skupine delavcev.
12. V zvezi s tatvino 1,000.000 lir na škodo krajevne hranilnice sporoča 
visoki komisar, da so to organizirali komunistični ljudje in da je celotna 
vsota očitno prišla v roke upornikov (to je prava politična kraja).9
13. V zvezi s prošnjo za nakup kislega zelja, ki je prišla iz Trsta v Gorico, 
prosi visoki komisar, da se izda dovoljenje tovornjakom, da smejo v Ljub­
ljano, nato pa se prevoz odpravi po železnici.
Na predlog ekscelence Robottija bo visoki komisar naročil, naj se 
prouči, kako bi se naredili kupi zunaj pasu.
Blago bo potem poslano iz Ljubljane prek blokov.
* * *
Med sestankom je ekscelenca Robotti na kratko razložil visokemu 
komisarju sedanje vojaške razmere v Sloveniji.
Dok. 103
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
19. 11. 1942.1
NAVODILA, KI JIH JE EKSCELENCA POVELJNIK RAZDELIL POVELJNIKOM 
VELIKIH ENOT NA RAPORTU, KI JE BIL NA POVELJSTVU A. Z. DNE 
19. NOVEMBRA 1942-XXI
1. Razmere v Sloveniji
Na podlagi podatkov, ki jih je posredoval obveščevalni urad višjega poveljstva 
oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo, ekscelenca poudari, da je trenutno v Slove­
niji še od 4.000 do 5.000 upornikov.* 1 2
Kljub očiščevalnim operacijam je v bistvu še veliko upornikov, zato dejavnost 
poveljstev in enot ne sme poznati počitka, med zimo pa se je treba usmeriti v strogi
8 Glej dok. 84, op. 14.
9 Član Vamostnoobveščevalne službe OF v Ljubljani Jože Šiška je 12. septembra 1942 v Poštni 
hranilnici s ponarejenima čekoma dvignil milijon lir za potrebe narodnoosvobodilnega 
gibanja. Kvestura v Ljubljani je v svojem poročilu navedla 7 oseb v službi v tisti hranilnici, ki 
jih je sumila, da so pripadniki Osvobodilne fronte. (Arhiv RSNZ, fond Kvestura Ljubljana, 
poročilo kvestorja št. 17446/11, dne 11. 11. 1942.)
1 NAW, T-821, R-271, p. 6-10; rokopisni osnutek p. 17 in 27.
2 Torej so na sestanku, ki je bil natančno 14 dni po koncu velike italijanske ofenzive, ugotavljali 
približno enako število partizanov, kot jih je bilo dejansko pred njenim začetkom.
436
nadzor vseh naseljenih središč, pri čemer je treba odločati s trdno voljo in brez 
lažnega usmiljenja.
Sklicujoč se na najnovejše spopade, ki so pripeljali do tega, da so uporniki zasedli 
Slunj,3 4 in do splošnega položaja na Hrvaškem, ekscelenca kljub ugotovitvi, da so 
razmere v Sloveniji bistveno boljše, meni, da utegnejo nastati resne težave zaradi 
morebitnega prehoda velikih hrvaških tolp čez mejo v Slovenijo.
Ekscelenca je po ugotovitvi, da so najnovejši dogodki v severni Afriki zbudili med 
prebivalstvom upe, da bo kmalu svobodno, in po namigu na to, da je Bebler - baje 
- sklical komandante 4 partizanskih bataljonov in razpravljal z njimi o zadržanju 
v primeru umika italijanskih čet iz Slovenije (!),* poudaril, da se bo verjetno spet 
pojavil nemir med prebivalstvom, zaradi česar bo treba nenehno skrbeti za živahno 
in budno dejavnost.
2. Pojasnilo po branju okrožnice o zimski operativni dejavnosti
Vojska, ki je zaposlena ob pasu okoli Ljubljane, ni nikoli stopila s svojih izhodišč­
nih položajev. To dokazuje, da je treba še veliko storiti, da se vojski vcepi tista 
nemirna živahnost, ki ji dà pobudo in prevlado na terenu pred utrdbami.
Podoben pojav se opaža pri vojski v posadkah, od koder ne gredo nikoli v manjših 
enotah od bataljona. Previdnost, zlasti še v gverili, je odlična stvar, vendar ne sme 
priti tako daleč, da se ne bi delala razlika med nevarnimi in skoraj mirnimi conami.5
Na slednjih conah je mogoče celo zelo dobro uporabiti tudi manjše enote. Eksce­
lenca pri tem opozori na nujnost, da poveljniki velikih enot vedno vodijo vso 
dejavnost posadk, da vsaki med njimi delijo nasvete in napotke o načinu uporabe sil.
Ekscelenca poveljnik pove, da se v predvidenem stiku med poveljstvom a. z. in 
podrejenimi velikimi enotami, ki naj bi bil med prihodnjo zimo na ravni častnikov, 
nikakor ne sme gledati neprijetnih ciljev, ker gre samo zato, da se zagotovi nenehno 
medsebojno povezanost, ki je podlaga za sleherno učinkovito sodelovanje.
Zlasti v majhnih obrobnih posadkah je treba še okrepiti obveščevalno službo. 
Treba jo je pametno organizirati, da bo postala živ in skoraj samodejni mehanizem.
Novice morajo po kapilarnih organizacijah čimprej priti do zbirnih središč, že 
izbrane in ovrednotene. Najboljši nadzor njihove verjetnosti se doseže z usklajeva­
njem virov. Osamljena novica, ki ni postavljena v celotni okvir drugih novic, se lahko 
zdi važnejša, kot je v resnici.
Ekscelenca nadaljuje s pripombo, da so utrdbe, ki so v celoti dobre, še pomanjklji­
ve v novo nastalih posadkah. Tam je treba okrepiti utrjevalna dela, vendar je treba do 
najmanjše mere zmanjšati zahteve po bodeči žici, ki je primanjkuje, namesto tega si 
je treba pomagati s podrtimi debli, jamami z ošiljenimi koli itd. Te ovire sicer niso 
vedno tako učinkovite kot žičnate, vendar so serija preprek, ki lahko odlično nado­
mesti bodečo žico, za katero je bilo rečeno, da je ni dovolj na voljo.
Vojska se mora v posadkah namestiti razkošno, udobno, kar nekam gosposko. 
Tudi zaradi ugleda ne smejo biti nastanitveni objekti zanikrni. Poveljniki posadk 
lahko popolnoma po svoje odločajo, katere zgradbe so najustreznejše za nastanitev 
vojske.
3 Mesto Slunj je na povelje glavnega štaba NOV in PO Hrvatske z dne 13. novembra 1942 
napadla in osvobodila skupina hrvaških narodnoosvobodilnih brigad. Posadka v moči okoli 
2000 mož (hrvatskih domobranov in ustašev) se je kmalu umaknila v Karlovac in je bilo mesto 
osvobojeno 15. novembra 1942. (Zbornik NOV, V/9, dok. 40, 46, 49, 153 in 154.)
4 Ne vem, od kod je general Robotti dobil to novico.
5 General Robotti je že med veliko ofenzivo nenehno kritiziral poveljstva posadk, da premalo 
»čistijo« okolico in jih na vse mogoče načine spodbujal k temu. Glej njegova povelja dne 7. 8. 
(št. 02/10247 op ), 14. 8. (št. 02/7947 op.) in 3. 9. 1942 (št. 02/8453 op.) v arhivu IZDG, f. 664/11 
it.
437
Nedavne hude preizkušnje v Dobrovi,6 Brodu na Kolpi 7 in Perjasici8 spet enkrat 
poudarjajo, kako potrebno je sprejeti vse obsežnejše in resnejše varnostne ukrepe na 
pohodih. Neodvisnost, pobuda in celo pomanjkanje predsodkov pri poveljnikih 
manjših enot se lahko prilagajajo tipičnemu načinu boja, kakršen je protigverila. 
Toda drznost, iniciativnost in genialnost, ki so tako priporočene v akcijah proti 
upornikom, bodo obrodile sadove samo, če se bosta odpravila nered in brezciljnost. 
Lahko imamo male Napoleone, toda obsoditi moramo velike lahkomiselneže.
Ekscelenca potem namigne na to, da je treba majhne posadke spraviti v položaj, 
da bodo kos napadom. Poleg ustreznih obrambnih naprav mora v njih prevladovati 
duh, katerega značilnost je predvsem trmasto vztrajanje pri odporu. To se bo doseglo, 
če se bo pobijala težnja potrtosti, pesimizma, ki izhaja iz nepravilno razumljenega 
življenja v posadki, močnega zlasti v mrzlem letnem času.
Glede na to, da se je pokazalo nekaj nepravilnosti v zvezah med vojsko in letali, 
predlaga ekscelenca, da bi bilo treba vsem predlagati, naj se oskrbijo s predpisanimi 
belimi platni za signalizacijo s tal. To naj se zahteva od uprave komisariata, če je 
treba, pa naj se kupijo v trgovini.
Ekscelenca poveljnik opozori generala Notarija,9 da obstajajo skladovnice obde­
lanega lesa (princ Windischgraetz, postaja Planina), ki zaradi prepovedi izvoza ležijo 
v bližini naprav, kjer so naše posadke; zato poziva vse poveljnike velikih enot, naj 
opozorijo na obstoj takšnega materiala na svojem ozemlju, generalu Notariju pa izda 
navodila za uporabo.
3. Ekscelenca poveljnik je poudaril nujnost tesnejšega nadzorovanja oddelkov 
MVAC, ki naj zavre in disciplinira osamljene akcije, ki se včasih izrodijo v pokole 
(žrtev je bil upravnik posestva Poganci) (Legija smrti). Poleg tega v združenih akcijah 
z enotami vojske ne sme dajati MVAC vtisa, da so ji namenjene težje naloge. Zadeva 
bo predmet posebnih navodil poveljnikom velikih enot.10
6 Italijanska obveščevalna služba je odkrila tabor notranjskih in gorenjskih partizanov na
Ključu in Hribu v Polhograjskih Dolomitih. Ko je 3. maja 1942 partizanska patrulja med
Ligojno in Horjulom napadla oddelek italijanskih graničarjev in jih 6 ubila, je poveljstvo 
divizije sardinskih grenadirjev pripravilo ofenzivno operacijo pod poveljstvom poveljnika 2. 
grenadirskega polka, polkovnika Tomassa Latinija. Operacija 7. maja ni bila uspešna in ko so 
se italijanske enote proti večeru vračale v Ljubljano, jih je pri Gabrju pri Dobrovi napadel 
oddelek Narodne zaščite s tamkajšnjega območja. Napad je bil tako nenaden in silovit, da se 
vojaki na tovornjakih niso mogli upirati. Padlo je 36 vojakov (med njimi 3 častniki, tudi 
polkovnik Latini, ranjenih pa je bilo 82 častnikov in vojakov. To je bil najhujši poraz, kar jih 
je od začetka okupacije utrpela italijanska vojska v Sloveniji. (Narodnoosvobodilna vojska 
na Slovenskem, str. 285; Rudolf Hribemik-Svarun: Dolomiti v NOB. Ljubljana 1974, str. 
130-144.)
7 Misli na napad treh bataljonov 2. partizanskega odreda 5. hrvaške operativne cone na 3. 
bataljon 122. polka divizije »Macerata« pri Lešnici (o. 4km južno od Broda na Kolpi), ko se je 
vračal iz očiščevalne akcije ob cesti Brod na Kolpi-Delnice. Bataljon je imel 69 mrtvih (med 
njimi 3 častnike, tudi bataljonskega poveljnika) in 66 ranjenih (med njimi 3 častnike). (NAW, 
T-821, R-273 in 276, Robottijeva poročila št. 02/10700 op., 02/9305 op. in 02/10744 op., dne 3., 
6. in 8. 10. 1942; Zbornik NOV, V/8, dok. 71, poročilo štaba 5. hrv. oper. cone 23. 10. 1942.)
8 Druga liška udarna brigada in bataljon 4. kordunske brigade - skupno okrog 1450 partizanov 
- sta 17. oktobra 1942 med rekama Mrežnica in Korana pri Poloju skoraj popolnoma uničila 
okrepljeni konjeniški polk »Alessandria« iz 1. hitre divizije »Eugenio di Savoia«, ki mu je 
general Robotti v 10. fazi ofenzive v Pokolpju 14. oktobra v Bosiljevem ukazal, naj opravi 
sunek na Perjasico. Mrtvih, ranjenih in pogrešanih je bilo 159 pripadnikov polka in 81. 
bataljona črnih srajc; ranjen je bil tudi general Mario Mazza. (Zbornik NOV, V/8, dok. 63, 
poročilo 4. kordunske brigade 21. 10. 1942, dok. 67, poročilo 2. liške udarne brigade 22. 10. 
1942, dok. 146, poročilo pov. 1. hitre divizije št. 3087 dne 20. 10. 1942.)
9 General Alberto Notari je bil poveljnik inženirstva v poveljstvu XI. armadnega zbora.
10 V naših arhivih nisem našel teh navodil.
438
4. Prebran je bil letak sovražne propagande, namenjen italijanskemu »neznanemu 
vojaku«. Ekscelenca poudari premetenost sovražne propagande, ki lokavo cepi na 
dvoje osebnost italijanskega vojaka: na tisto, ki pripada vojski, in drugo, antifašistič­
no. Opozarja se torej, da morajo biti vsi pozorni na neogibno dolžnost, zlasti 
v sedanjem trenutku, da se bedi in da se pozorno spremlja vedenje lastnih vojakov.
5. Ekscelenca poveljnik potrdi doslej izvajan postopek poveljnikov velikih enot 
v discipliniranem pošiljanju živeža v vasi in druge kraje.
6. Razdeljena so bila navodila za nego orožja in materiala; topovsko orožje naj se 
popravlja s primernimi deli; avtomobili in vozovi naj se pokrijejo z lopami.
7. Poudari se pomanjkljivost v obliki in vsebini motivacij za nagrajevanje vojaških 
vrednot. Pripravijo naj se vsi potrebni predlogi, vendar naj se ne pretirava v motiva­
cijah, da se ne bi izgubila presoja in vrednost samih nagrad.
Zaradi razjasnitve dogodkov na Rakitni - izgube puškomitraljeza - major Dotti11 
prebere poročilo, ki ga je dobil od bojne skupine »XXI. Aprile«.
Ekscelenca poudari, da v gverili, ki je polna presenečenj, ne smete nikoli misliti, 
da imate varno ozadje in boke.
8. Preberejo se novice, ki jih je posredovalo poveljstvo XVIII. a. z. o bojih pri Bos. 
Grahovu. Ekscelenca zaključi z besedami, da so Hrvati najprej nameravali izpeljati 
takšne akcije tudi v Sloveniji, vendar so si premislili zaradi naše takojšnje reakcije. 
Ni izključeno, da se taki poskusi ne bodo ponovili.
Zato ukaže, naj čete nikoli ne mirujejo in naj se jim vcepi misel, da partizani ne 
napadejo nikoli, kadar vedo, da bodo naleteli na ljudi, ki se spoznajo na svoje delo.
9. Zaradi predvidenega pomanjkanja častnikov za XI. bojno skupino graničarjev 
ekscelenca poveljnik odredi, naj se opravi enakomerna razdelitev med divizije, da se 
pokrijejo takšne pomanjkljivosti.
Dok. 104
Povzetek zadev s sestanka poveljnika 2. armade na Sušaku
22. 11. 1942.1
STROGO ZAUPNO - PISATI Z ROKO
POVZETEK TEM, KI JIH JE EKSCELENCA ROATTA OBRAVNAVAL NA 
SESTANKU NA VIŠJEM POVELJSTVU (SUŠAK) 22. NOVEMBRA 1942
Sestanka so se udeležili:
2
- ekscelenca poveljnik XI. armadnega zbora
- načelnik urada za operacije armadnega zbora * 1 2
* * *
11 Major Giuseppe Dotti je bil načelnik štaba pehotne divizije »Cacciatori delle Alpi« v Ljublja­
ni.
1 NAW, T-821, R-271, p. 33-39, rokopis s črnilom.
2 Tri pike v izvirniku.
439
Splošni sredozemski položaj:
Naravno predstavlja ozadje, ki nas zadeva, ker opredeljuje našo razporeditev. 
Položaj sovražnika: anglo-ameriško izkrcanje v Alžiriji in Maroku in ofenziva 8.
angleške armade pri Cirenajki -
V Alžiriji sta se izkrcali 1. angleška armada in neka ameriška armada. V bistvu 
gre v celoti za dve diviziji in pol (ena ameriška oklepna divizija, ena normalna 
ameriška divizija in ena angleška brigada). Poleg tega je bilo opravljeno še eno 
izkrcanje manjšega obsega: ok. 1/2 divizije.
V Maroku sta se izkrcali približno dve diviziji.
V celoti: 5 divizij.3
Bilo je nekaj francoskega odpora. Večina ljudi pa se strinja, vštevši admirala 
Darlana.4 Ni dokazano, da Francozi korakajo skupaj, vsaj za zdaj ne. Francozi iz 
Tunizije, ki so nas sprva puščali nemoteno izkrcavati, so se zdaj povezali z Anglo- 
Američani. Predvideti je, da bodo tako storile tudi druge vojske.
Naši cilji:
a) okupacija nezasedene Francije;5 6
b) okupacija Tunizije®
- Kar zadeva cilj a), so Italijani zasedli:
- francosko obalo od meje do Rodana in najbližje zaledje s 4. armado (pet 
- šest divizij, katerih ena se bo vrnila)
Francosko stališče:
- vladno: naklonjeno
- prebivalstva: miroljubno, vendar je precej odklonilno.
Ni mogoče trditi, da bo prišlo do spopada, predvideva pa se, da bo v določenem 
trenutku Os vsilila »aut-aut«. Korziko, kjer sta se.izkrcali dve diviziji (Friuli in 
Livorno). Zdaj bo šla tja še tretja.
Na Korziki ni odklanjanja, ker prebivalstvo nima možnosti za to; vendar pa je 
nemo upiranje. Zdi se, da hočejo pripraviti prikrito mobilizacijo.
Utrdbe: razen v Zlonu,7 kjer obstajajo stalne utrdbe, je drugod le nekaj baterij.
Za to skrbimo mi, uporabljajoč osebje iz graničarjev in nameščajoč obalno 
obrambo po zgledu naše, z enotami, ki so prišle na položaj.
3 Ameriška in britanska vojska sta 7. novembra 1942 izvedli veliko izkrcevalno operacijo 
»Torch« (Bakla) v severozahodni Afriki. Ogromno vojsko na 500 ladjah pod poveljstvom 
ameriškega generala Dwighta Einsenhowerja, podprto z operacijo 2. letalske flote, so sestav­
ljale tri velike napadalne skupine. Zahodna skupina, ki je priplula naravnost iz Združenih 
držav Amerike, se je izkrcala v Maroku (pristanišča Rabat, Casablanca in Safi), srednja in 
vzhodna skupina sta pripluli iz Velike Britanije in sta se izkrcali v Alžiriji, in to srednja 
v Oranu in Arzevu, vzhodna pa v Alžiru. Francoska vojska se je ponekod nekaj časa upirala, 
nato pa 10. novembra sklenila premirje, vendar so boji trajali do 12. novembra.
4 Francoski admiral Francois Darlan, bivši predsednik vlade Francoske države v Vichyju je bil 
ob izkrcanju britanske in ameriške vojske na severozahodni afriški obali na obisku pri 
bolnem sinu v Alžiru. Ker je 10. novembra 1942 podpisal premirje in se stavil na voljo 
angloameriškemu poveljstvu, ga je to 1. decembra 1942 imenovalo za guvernerja francoske 
severozahodne Afrike. 24. decembra 1942 ga je ubil francoski študent Fernand Bonnier iz La 
Chapelle.
5 Dne 11. novembra 1942 sta nemška in italijanska vojska začeli zasedati t. i. nezasedeni del 
Francije ali t. i. Francosko državo. Francoska mornarica, zasidrana v vojaškem pristanišču 
Toulonu, se je sama potopila, da je ne bi dobil v roke okupator.
6 Nemška in italijanska vojska sta takoj (9. novembra) začeli z letali in ladjami prevažati svoje 
enote iz Francije in Italije v Tunizijo in sta tam kmalu vzpostavili novo fronto, na katero so 
trčile zavezniške enote, ki so prodrle v Tunizijo iz Alžirije. Vojna v Tuniziji je trajala do srede 
maja 1943, ko so se nemške in italijanske enote vdale britanski, ameriški in francoski vojski.
7 Ne vem, na kateri kraj misli.
440
- Okupacija Tunizije: opravili so jo Nemci, z nekaj malega Italijanov. Poveljstvo 
imajo Nemci. Enote, ki so prispele deloma z letali in deloma s parniki, so zasedle 
Bizerto in Tunis, pri tem naredile mostišče, ki zajema ti mesti.
Razvoj mostišča: ok. 50km - Oddaljenost od dveh središč: 15km.
Najprej so bile poslane predhodnice po cesti proti Boni in Constantini.
Sovražnik se je razdelil na dve koloni (obalno in notranjo) in prodrl na desno krilo 
in center italijansko-nemškega razporeda.
Kolona sever: ena anglo-ameriška divizija.
Prvi spopad je bil dne 20. novembra na izpostavljeni črti predhodnic in Anglo- 
Američani so bili odbiti.
Desno od sovražne kolone jug ni drugih nasprotnih elementov. To je dokazano 
z dejstvom, da naši izpostavljeni elementi na tem odseku niso nikogar srečali.
[...]*
Italijansko-nemške enote, ki so prišle z morja in iz zraka, so zasedle Sfaks in 
Gabes in naredile majhna mostišča. Ena kolona se je pripeljala po železnici iz 
Tunisa in se namerila v Sousse in je naredila mostišče.
Naposled so nekatere enote iz Tripolitanije zasedle kraje med mejo in Gabesom. 
Vojaki, ki so odšli iz Naluta, so prekoračili mejo.
Ves ta razpored je bil narejen zaradi zaščite koridorja Tripoli-Tunis.
* * *
Z druge strani (Cirenajka) se ostanki enot iz Cirenajke umikajo v zaščiti v naprej 
pripravljene zapore vzdolž črte El Agheila-Marada, in sicer čet, ki so pred nedavnim 
prispele iz Italije. Enote, ki gradijo mostišče, znašajo v celoti dve diviziji z veliko 
topništva. Ostanki vojske, ki se umikajo z egiptovskega ozemlja, so zdaj približno na 
višini zapore.
Sovražnik ni več naredil nekdanje napake. Kaže, da za njim prihajajo okrepitve. 
To naj bi bil razlog, zaradi katerega počasi napreduje. 21. zvečer še ni prišel 
v Bengazi. Napreduje z dvema skupinama oklepnih divizij po severni cesti in z vojaki 
ene normalne divizije po južni cesti.
V celoti je naš razpored takšen, da daje dobre možnosti za to, da ga obdržimo 
bodisi v Tripolitaniji bodisi v Tuniziji.
Temeljna zasnova: vreči na šahovnico vse potrebne sile. Če se izgubi Tripolitanija, 
je treba držati Tunizijo. Močne nemške sile pritekajo proti Tuniziji. Mi bomo najprej 
poslali [divizijo] »Superga«, potem [divizijo] »Livorno«. Na vsak način je mogoče vse 
in ni izključeno, da se položaj še ne obrne. Obstaja upanje, da bomo lahko obdržali 
tudi Tripolitanijo kot Tunizijo; vendar je treba trdno držati Tunizijo, od koder je 
mogoče tudi napadati strani sovražnikovega razporeda.
Misliti daje osem francoskih divizij v Maroku in Alžiriji, ki so zelo dobro 
oborožene.
Seveda te nove razmere postavljajo v ospredje vprašanje obrambe Italije.
Nasproti se bo postavilo:
- mogočen ofenzivni letalski razpored (nemški),
- učinkovito pasivno protiletalsko obrambo.
Očitno je, da severna Afrika predstavlja za sovražnika odskočno desko za:
- napad na italijansko ozemlje z letali,
- prenos napada na Balkan v obliki izkrcanj, s poprejšnjo zasedbo Rodosa in 
Krete.
Vsekakor je očitno, da so za obrambo dveh polotokov potrebne sile.8®
8 Rokopis zapisnika je na nekaterih mestih nečitljiv.
84 Načelnik vrhovnega vojaškega poveljstva, maršal Cavallero si je 17. novembra 1942 zapisal 
v dnevnik, da je Ambrosio predlagal umik vseh italijanskih vojaških enot z vzhodne fronte
441
Eden izmed tistih, ki jih mora priskrbeti, je naša armada. Namenjen sem dati vse 
potrebno, ne da bi za hip pomišljal. Pomisliti je treba, da v Italiji trenutno obstaja ena 
sama mobilna divizija.
Prvi prispevek bo predstavljala ena divizija. Dopuščeno je bilo, da tudi v primeru, 
če se odstopi samo ta divizija, pride do drugačnega razporeda. Začel sem z novim 
razporedom, ker sem prepričan, da vpričo poznejših zahtev ne bodo zadostovala 
krpanja, da bi se ohranilo ravnotežje, ki je že na meji. Torej je potrebna bistveno 
drugačna varianta.
Torej:
- XVIII. a. z. bo dal eno divizijo (»Sassari« ali »Bergamo«),
- V. a. z. izgubi grenadirsko div., brez nadomestila.
Z oddaljitvijo teh velikih enot se bodo sestavile tri skupine sil:
- Severna skupina: XI. in V. armadni zbor
Slovenijo hočemo držati, kakor tudi železniško progo Beograd-Zagreb-Ljublja- 
na-Postojna.
XI. a. z. obdrži svoje enote. Nadomeščen mu bo polk iz divizije Macerata. Dobil bo 
formacijski bataljon za zaščitno službo na železnicah. Izgubil bo 85. bataljon 
črnih srajc.
V. a. z. obdrži svoje enote manj dodatne enote, ki jih je dobil zaradi izgube 
grenadirske divizije. Medtem ko bo treba držati železnico od Zdenčine do Karlov­
ca, Ogulina, Reke, zunanji rob zasedenega ozemlja bo prestavljen na črto, ki jo 
bom določil v spomenici. A. z. bo izgubil železnico od Josipdola do Gračaca.
Na pas, ki ga bomo izpraznili, bomo poslali Hrvate z bataljoni, namenjenimi 
železnici, plus četniške tolpe. Z enotami, ki jih bomo prihranili pri železnici, bomo 
okrepili tiste, ki bodo varovale preostalo železnico in branile otoke. Potem bomo 
videli, ali se bo obala lahko držala tako, da se zasedejo najpomembnejša pristaniš­
ča.
- Osrednja skupina: XVIII. a. z. Zmanjšati njegovo ozemlje, kot to predpisuje
spomenica. Tudi tu se bodo obdržale hrvaške posadke. Delovala bo železnica na 
progah Split-Šibenik in Split-Knin.
Za nas ostane proga Split-Knin-Mostar.
Seveda bodo tudi tu utrjeni otoki.
- Južna skupina: VI. a. z., ki se ne spremeni v ničemer, ne v razmestitvi ne v silah. To
pa zato, ker:
- sestavlja celoto s Črno goro
- mora nadzorovati veliko četnikov
- ima ozemlje poseben pomen (Sarajevo, boksit itd.).
Mogoče bo prišel trenutek, ko ne bomo imeli ničesar v notranjosti, da bi branili 
samo obalo.
Seveda bomo zdaj držali vso železnico, dokler ne bo odšla divizija »Sassari«.
Potem bomo poklicali Hrvate. V sedanjih razmerah ni predviden nov odvzem sil.
Torej lahko mimo gledamo na položaj. Toda da ne bi bili presenečeni, že zdaj 
povem, da se bodo odvzele sile armadi, če bodo to zmanjšanje dovoljevale 
okoliščine:
v Sovjetski zvezi. Cavallero je ukazal omejiti pošiljanje alpincev na vzhodno fronto (tam so 
jih imeli za cel armadni zbor, ki ga je kmalu razbila ofenziva Rdeče armade) in predvidel 
umik nekaterih divizij iz Dalmacije, Ćme gore in Francije. 19. novembra je Cavallero sprejel 
Roatto in sta govorila o nujnosti ustanovitve rezerve iz madžarskih in bolgarskih enot za 
primer izkrcanja britanske in ameriške vojske v Grčiji. (Cavallero: Comando Supremo, str. 
390-391).
442
1) ena divizija od XVIII. a. z., in to »Celere«, s čimer se potem zmanjša zasedbeno 
območje,
2) najprej ena in potem dve diviziji od VI. a. z., pri čemer se del njegovega ozemlja 
izroči Hrvatom.
Ne verjamem, da bo prišlo do tega. Vendar je treba predvideti. Izključeno je, da bi 
se jemale sile od V. in XI. a. z. Predvidevam, da mi v najhujšem primeru lahko 
odvzamejo še dve diviziji, da se ne zmanjša celotno število osem od 10 divizij.9 Če 
bi se odvzelo več kot dve diviziji, bi preostale divizije postavilo v organično vojno 
celoto. Ob tej zvezi sporočam, da so ukazali, naj se armadi pošlje 20 tisoč dodatnih 
mož. Vendar ne bodo prišli prej kot v dveh mesecih.
- Hrvati: obstaja namen, da se te sile zberejo pod enim samim poveljstvom. Italijan­
skim, nemškim ali hrvaškim, ni važno. Nemci se delajo, kot da to nalogo prepuš ­
čajo nam. V Zagrebu je bila konferenca za izdelavo vojaških akcij. Mi hočemo več. 
Mora biti stalno eno samo poveljstvo. Hrvaška vojska bi morala biti enakomerno 
razdeljena po vsem ozemlju in bi morala sama sestaviti svoje posadke. Vse 
italijanske in nemške čete, vezane na to ozemlje, bi morale sestavljati eno samo 
premično gmoto, ki bi normalno živela v središčih, kjer se stikajo glavne cestne 
zveze. Kljub temu bi morale sile s priključenih ozemelj sodelovati v manevrski 
gmoti. Edinole obala bo v rokah naše vojske. Za takšno razdelitev sil bi bilo treba 
dva do tri mesece.
- Četniki: Obravnavati jih je treba budno, ker bi se v primeru sovražnikovega
izkrcanja postavili proti nam.
Med obiskom v Rimu sem se sestal z nemškim letalskim generalom. Bil je v skrbeh 
za veliko notranje črevo, ki ga ima sovražnik, in predlagal je široko operacijo. 
Odgovoril sem: 1) položaj ni bistveno drugačen kot lani, ko so hrvaške posadke 
bile kot »lešniki v čokoladi« in so bile odstranjene; 2) nimam sil za takšno akcijo 
na integralen način; 3) zaradi pomanjkanja sil bi morali imeti stekajoče se kolone, 
te ne bi srečale sovražnika, mi pa bi bili potem spet primorani prepustiti ozemlje 
v sovražnikove roke, ker nihče ne bi hotel v posadke.
Se pravi, če bi iz statične faze prešli v dinamično in pri tem zapustili njihovo 
ozemlje, bi si jih nakopali na hrbet.
- Židje : osramotili smo se, kajti najprej smo skrbeli za njih zaščito, potem pa smo jih
izročili Hrvatom.
Dobil sem natančen ukaz, da jih je treba imeti v koncentracijskih taboriščih in da 
se ne smejo več izročati.
Civilne oblasti:
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino: duce je rekel, da bi ga pred štirinajstimi 
dnevi vrgel ven, zaradi sedanjega položaja pa to ne bi bilo dobro, ker bi lahko 
naredilo slab vtis. Vsekakor pa je duce rekel, da ni važen in da nikakor ne bo 
upošteval tistega, kar mu bo povedal. Če bi nas nadlegoval s kakšnim pismom, bi 
mu kar naravnost pisal in mu osorno sporočil, da nima tu kaj početi, razen da 
skrbi za upravo pokrajine.
Isto sem rekel glede [guvernerja iz] Zadra.
Pred odhodom s poveljstva armade se je ekscelenca pogovoril s polkovnikom
9 V Jugoslaviji je takrat bilo pet armadnih zborov (5. v Crikvenici, 6. v Dubrovniku, 11. 
v Ljubljani, 14. v Cetinju in 18. v Splitu), eden (23.) pa v Julijski krajini, 19 divizij 
(»Cacciatori delle Alpi«, »Isonzo«, »Macerata«, »Lombardia«, 1. hitra »Eugenio di Savoia«, 
»Re«, »Sassari«, »Žara«, »Bergamo«, »Perugia«, »Murge«, »Granatieri di Sardegna«, »Vene­
zia«, »Ferrara«, »Messina«, »Marche«, »Emilia«, »Puglie« in »Firenze«), dve diviziji v Julijski 
krajini (»Veneto« in »Novara«) in ena (14. obalna brigada), več bojnih skupin (npr. 5. in 11. 
graničarjev, črnih srajc »XXI. Aprile«) itd. (Zbornik NOV, XIII/2, dok. 117, pregled enot 2. 
armade 1. 11. 1942.)
443
Zanussijem, ki ga je vprašal, ali je mogoče poslati v Metliko dva bataljona iz divizije 
Lombardia, da bi ji dali določeno globino. Eksc. se je v celoti strinjal s tem.10 11
Polkovnik Zanussi je poleg tega namignil na možnost, da bi a. z. bila odvzeta ena 
divizija. Eksc. je naročil študijo, ki naj opredeli, kakšno fiziognomijo naj ima ozemlje, 
če bi se res zgodilo kaj takšnega (upoštevati je treba, da je treba držati železniško 
progo Ljubljana-Novo mesto-Metlika).11
Napraviti takšno študijo... ono drugo.
24. XI. m12
Dok. 105
Povzetek zadev s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
v Kočevju 26. 11. 1942.1
POROČILO O ZADEVAH, KI JIH JE EKSCELENCA POVELJNIK OBRAVNAVAL 
NA SESTANKU V KOČEVJU 26. NOVEMBRA T. L. NAVZOČI SO BILI 
POVELJNIK DIVIZIJE MACERATA, POVELJNIK BOJNE SKUPINE ČRNIH 
SRAJC »XXI. APRILE«, NAČELNIKA ŠTABA DIVIZIJ ALPSKI LOVCI IN 
ISONZO IN VIŠJI OFICIR S POVELJSTVA XI. BOJNE SKUPINE GRANIČARJEV
Ura začetka sestanka: 13.50
Ekscelenca obvesti navzoče, da je na podlagi operativnih zahtev, ki so se pred 
kratkim pokazale na novih območjih (Korzika - nezasedena Francija - Tunizija) in 
na katerih bo treba kmalu okrepiti sile, zelo verjetno, da bodo XI. a. z. spet odvzete 
sile.2
Če bi se kaj takšnega res zgodilo, se ne sme vzajemno obtoževati, marveč je treba 
ubogati in poskrbeti za čimboljšo uporabo sil, ki bi preostale.
V podporo take potrebe ekscelenca poveljnik navede besede, ki jih je ekscelenca 
Roatta rekel na sestanku na Sušaku poveljnikom a. z.: »Nikakor ne smemo ugovarja­
ti, marveč moramo dati vse tisto, kar bodo zahtevali od nas.«
Ukazi, ki bodo izdani, se bodo morali nemudoma in razumevajoče izpeljati.
Ekscelenca omeni napoved ekscelence Roatte v poročilu na Sušaku, da se bo 
Sloveniji kot italijanski pokrajini, kjer razmere še niso urejene, po možnosti odvzelo 
čimmanj vojske, skratka, da bodo njene sile prišle v poštev šele kot ultima ratio. 
Vrhovno poveljstvo je sporočilo, da bodo vrnjeni vsi oddelki 121. pehotnega polka, ki 
so bili začasno odstopljeni V. a. z. za operacije na Hrvaškem.
Ekscelenca pojasni, da ti oddelki verjetno ne bodo v celoti vrnjeni diviziji 
Macerata, ker bo treba zapolniti praznine, ki bodo nastale zaradi tega, ker bodo
10 To so storili šele spomladi 1943, ko so divizijo »Lombardia« s poveljstvom v Karlovcu 
vključili v XI. armadni zbor in njen 73. pehotni polk poslali v Belo krajino. Tako je imel XI. 
armadni zbor nekaj časa 4 divizije in 2 bojni skupini, vendar razširjeno zasedbeno območje 
na hrvaško ozemlje.
11 Maja 1943 je pehotna divizija »Macerata« odšla iz XI. armadnega zbora v Delnice in so jo 
vključili v V. armadni zbor. Tako je imel XI. armadni zbor do italijanske kapitulacije na 
razširjenem območju 3 divizije in 2 bojni skupini, vendar razširjeno zasedbeno območje na 
hrvaško ozemlje.
12 Robottijeva parafa.
1 NAW, T-821, R-271, p. 50-55.
2 Glej dok. 104.
444
v mesecu dni izgubili čmosrajčniška bataljona LXXXV. in VIII. »M«, in namigne na 
verjetnost, da bo armadnemu zboru določen kakšen bataljon TM za varstvo železnic.
Glede na to, da posadke na Velikih Blokah, v kateri je trenutno VIII. črnosrajčni- 
ški bataljon »M«, ne bo mogoče opustiti, bodo graničarji morali zasesti posadko 
z lastnimi ljudmi.
Ekscelenca pozove vse poveljnike velikih enot in bojnih skupin, naj izdelajo 
študije za razne možnosti, da izgubijo del svojih enot (1/10 - 1/5 - 1/3 sil).
Pojasni, da so višja poveljstva na tekočem o našem položaju in da bo torej vsak 
ukrep sprejet zavestno in pod njihovo neposredno odgovornostjo.
Ekscelenca obravnava dopolnitve.
Osrednjim oblastem so bile poslane zahteve za približno 500.000 mož. Ti niso 
namenjeni za sestavo dopolnitev. Toda glede na to, da so osrednje oblasti odredile, da 
pridejo dopolnitve v enote že izurjene, se njihov pritok ne bo začel pred enim ali 
dvema mesecema od danes naprej.
Ob tej priložnosti ekscelenca obravnava razmere, ki so nastale v Sloveniji po 
operativnem ciklusu.
Izgube partizanov so bile velike, prav tako je bila znatna tudi škoda na bivalnih 
napravah. Potemtakem - in kot so priznali sami partizani - je operacija povzročila 
hudo krizo v njihovih vrstah. Od osem tisoč, kolikor naj bi jih bilo v juliju,3 jih je 
preostala kvečjemu polovica, ti pa so slabo organizirani, prisiljeni so se naslanjati na 
naseljena središča, da sploh lahko živijo. Vendar pa imajo poveljstva in zlasti še 
vodje, visok napadalen duh. Številčne slabosti nadomeščajo z gibljivostjo in živah­
nostjo. Torej se morajo gibati tudi naše posadke in dajati občutek svoje navzočnosti 
in nadzorstva nad conami, ki sodijo v njihovo pristojnost. To misel je treba vcepiti 
vojski, da se ne bo zapirala v utrdbe. Treba je ukrepati, se gibati, vse to pa brez 
pomislekov.
Na tej točki ekscelenca izrazi svoje posebno nenehno zanimanje za še vedno 
obstoječe nesorazmerje med silami in ozemljem, določenim diviziji Isonzo, razglasi ga 
za prvenstvenega pomena v primerjavi z drugimi in obljubi vso mogočo pomoč 
v silah, kolikor bodo dopuščale razmere, ki bodo nastale po predvidenih poznejših 
spremembah sil.
Ekscelenca obravnava namestitev novih posadk.
Kolikor je lahko osebno ugotovil, ko je davi obiskal posadke v Vidmu-Dobrepo­
lju, Velikih Laščah, na Turjaku in v Ribnici, je spoznal, da so posadke dokaj 
neorganizirane. Namestitev enot je daleč od zaželenega; utrdbe so več kot embrional­
ne, pa še to samo v glavah poveljnikov; načrtujejo zidane objekte, ko je vendar znano, 
da v tem letnem času ni mogoče graditi; sprejemajo se nespametni ukrepi.
Pozove torej poveljnike, naj vodijo poveljnike manjših enot, poskrbijo, da bodo ti 
delali z možgani, proučevali obrambo, uporabo osebja v raznih možnih primerih.
Ukaže, naj vse nove posadke izdelajo natančen načrt za obrambo in ga pošljejo 
v odobritev hierarhično nadrejenim poveljnikom. Od posadke, ki jo zaseda ena 
desetina, do tiste, ki jo drži poveljstvo velike enote, vse morajo proučiti ta problem in 
najti najboljšo rešitev.
Zahteva, da se mu posredujejo potrebe po posteljah, kajti na vsak način hoče 
preprečiti, da bi vojaki spali na slamnjačah ali na tleh.
Ekscelenca preide še enkrat na poljske utrdbe.
Z vseh strani prihajajo zahteve po bodeči žici za gradnjo ovir.
Inženirska skladišča nimajo bodeče žice, dobava pa ni ne blizu ne lahka. Pomagati 
si je treba z ovirami drugačne narave, ki ne zahtevajo železa. Navodila za gradnjo 
poljskih utrdb govorijo o raznih vrstah in zvrsteh (zanke, jame z ošiljenimi koli, rovi,
3 Glej dok. 81, op. 6 in dok. 91, op. 9.
445
palisade, jarki itd.). Takoj se lotite akcije, ne čakati na bodečo žico, ki verjetno ne bo 
nikoli prišla.
Ekscelenca sporoči, da bo izdal ukaz, da se kontinuiteta ovir tam, kjer je ni 
mogoče doseči z obstoječimi mrežami, doseže z jarki, jamami itd.
Na tej točki načelnik štaba divizije alpskih lovcev vpraša, ali je velikim enotam 
dovoljeno zapleniti žico iz zasebnih ograj in kovinske telefonske žice, ki so zapuščene 
ali napol uničene.
Ekscelenca privoli v to, vendar opozori, da se zasebnikov ne sme goljufati, marveč 
naj se sestavijo konkretne zahteve za visoki komisariat, da se dobi uradno dovoljenje 
za zaplembo.
Ekscelenca omeni novico, ki je prišla na poveljstvo a. z., češ da bo sovražnik 
v prihodnosti izvedel letalski napad na most v Borovnici, da bi na tej občutljivi točki 
pretrgal zveze z Italijo.4
Zato ukaže poveljnikom velikih enot in skupin, naj sestavijo študije, namenjene 
čimvečjemu zmanjšanju škode, ki bi nastala po podrtju železniških mostov in viaduk­
tov velikega pomena, katerih obnova zahteva veliko časa. Na takšnih nevralgičnih 
točkah je torej treba organizirati protiletalsko obrambo.
Ob tej priložnosti je poudarjen pomen, ki ga ekscelenca Roatta pripisuje železni­
škima progama Zalog-Ljubljana-Postojna in Ljubljana-Metlika-Karlovac, na kate­
rih se prevaža petrolej, ki je iz Romunije namenjen naši državi.
Ekscelenca namigne na dejstvo, ki se pogosto dogaja, se pravi, da nekatere enote 
neupravičeno sekajo drevje, ne da bi prosile za dovoljenje gozdno milico.
Visoki komisar dobiva - in jih posreduje a. z. - pritožbe zasebnikov, ki se imajo za 
oškodovane v lastniških pravicah.
Preprečiti je treba takšne obtožbe, ki škodujejo našemu ugledu.
Na vprašanje, ki ga je ekscelenca namenil predstavnikom poveljstev velikih enot 
in skupin, ali so dobili in razdelili zimska oblačila, vsi razen divizije alpskih lovcev 
potrdijo, da so izvedli razdelitev. Obstaja nekaj posebnih enot (financarji, posebne 
milice), ki jih še niso dobili.
Naročeno jim je bilo, naj opozorijo urad za službe a. z., da bo od intendance 
zahteval oblačila, ki jih potrebujejo.
Na vprašanje, ki ga je ekscelenca naslovil navzočim, ali so vsi poskrbeli za to, da 
so podrejene posadke dobile zaloge živeža in materiala, so vsi zagotovili, da so 
posadke oskrbljene s predvidenimi zalogami.
Slišati je bilo pritožbe nad splošnim pomanjkanjem streliva za enote, in zaprošeno 
je bilo, da se natančno opiše, katere enote in koliko streliva potrebujejo, da bi urad za 
službe a. z. poskrbel za to.
Ekscelenca opozori vse na to, da ne bo mogoče razpolagati z veliko streliva in da 
se kljub drakonskim ukazom, ki so bili izdani glede tega, še vedno preveč strelja.
Ekscelenca ukaže, da se izdajo natančna navodila posadkam, ki pošiljajo vabila 
političnim in civilnim oblastem, naj obiščejo vojašnice ali enote, pri čemer naj 
predstavnike krajevnih političnih oblasti vabijo izključno poveljniki posadk. To pa 
zato, da se izogne podvajanje med poveljniki raznih enot iste posadke.
Ekscelenca vpraša, ali ima kdo kaj povedati ali prositi za pojasnilo.
Obravnavani so bili naslednji problemi:
- Surovine za popravilo čevljev in sukanec za popravilo oblačil: vsi pravijo, da so 
dobave nezadostne. Predlaga se, naj se s strani visokega komisarja dovoli nakup 
nekaj takšnega materiala, obstoječega v Sloveniji, in to za uporabo enot.
Problem bo obravnaval in rešil urad za službe a. z.
- Uporaba civilne delovne sile za izvedbo popravil: vsi predlagajo, da bi bilo
4 Glej dok. 106.
446

dobro izkoristiti civilno delovno silo za popravila, vendar bi bilo treba delavcem 
dodeliti surovine.
Vprašanje bo rešila direkcija komisariata a. z., ki bo pooblastila vse enote, ki bodo 
za to zaprosile.
- Delitev rezervnega živeža posadkam v stiski: poveljnik divizije Macerata in 
poveljnik bojne skupine »XXI. Aprile« prosita za nujno dodelitev desetih dnevnih 
rezervnih obrokov za posadke v stiski.
Najprej bodo določeni obroki v ljubljanskih skladiščih in zaprosila se bo inten- 
danca, da pošlje vse zahtevano.
- Delitev obutve bojevnikom MVAC: Načelnik štaba divizije Isonzo prosi za 
dovoljenje, da razdeli pripadnikom MVAC potrebne čevlje, kajti mnogi so slabo 
opremljeni.
Ekscelenca dovoli, vendar v zelo majhnih količinah, za redno dovoljenje pa bo 
prosil višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo.
Sestanek se je končal ob 15.15 uri.
Dok. 106
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 
26. 11. 1942.1
ZAPISNIK S SESTANKA, KI GA JE IMEL EKSCELENCA POVELJNIK DNE 
26. NOVEMBRA 1942/XXI. NAVZOČI SO BILI GENERAL RUGGERO, GENERAL 
NOTARI, MAJOR DOTTI, MAJOR MINUCCI IN ING. ROLLA.
Ekscelenca poveljnik je v zvezi z novico, ki mu jo je posredovalo poveljstvo 
divizije »Isonzo«,1 2 seznanil navzoče z zadevo zaščite borovniškega viadukta pred 
morebitnimi letalskimi napadi in pozval sklicane k proučitvi naslednjih točk:
a) treba je rešiti problem protiletalske obrambe tega nadvse pomembnega objek­
ta. Trenutno smo popolnoma brez moči zoper letalski napad na Borovnico, zato je 
treba opozoriti armado, da nimamo sredstev za odbitje morebitnega bombardiranja. 
Vendar je treba reči armadi, da bo vse, kar je v možnosti a. z., prav gotovo storjeno.
b) ukrepi, ki jih je treba sprejeti po posrečenem nasprotnikovem udarcu:
- preusmeritev petrolejskih vlakov na prehodne proge od Podbrda, Trbiža in 
Brennera, ker se ne zdi ustrezno, da bi gradili zapletene naprave za pretovarja­
nje tekočin;
- okrepitev in oprema postaj na Vrhniki, v Verdu in Logatcu, da se omogoči 
razkladanje in ponovno nakladanje materiala za pretovarjanje;
- priprava službe z avtomobili za prevoz potnikov;
- z namenom, da se čimbolj skrajša čas prekinitve, je treba takoj poskrbeti za 
nadomestne kovinske tramove, ki jih je treba zahtevati od armade.
Sklep:
- Vzhodna železniška delegacija bo proučila problem s tehničnih vidikov in bo 
takoj dala predloge, ki jih bo proučilo poveljstvo inženirstva.
- Na podlagi predlogov poveljstva inženirstva, ko bodo dani natančni elementi, 
se bo poročalo armadi.
1 NAW, T-821, R-271, p. 40-41.
2 Nisem mogel ugotoviti, za kakšno novico divizije »Isonzo« gre.
448
- Na istem listu mora biti tudi zapisano, kar bodo predlagale podrejene velike 
enote za zaščito drugih objektov nizke gradnje (sestanek v Kočevju - Zahtevati 
odgovor.)
Dok. 107
Pismo poveljnika XI. armadnega zbora visokemu komisarju za 
Ljubljansko pokrajino 3. 12. 1942.1
(Robotti Grazioliju] 3. 12. [1942]-XXI
Menim, da je treba v. e. predstaviti naslednje:1 2
1. - Razmere v Sloveniji so se v teh dveh ali treh poslednjih tednih občutno
poslabšale. Za nekatere odseke, kot na primer za odsek divizije »Isonzo«, ni 
pretirano reči, da se je položaj nevarno poslabšal zaradi dejanj, ki so se pripetila 
v teh poslednjih dneh in ki so povezana z živahno akcijo in silo, ki je tam pod 
vodstvom zares mnogih hrvaških komunističnih ljudi.
2. - Vzroki tega poslabšanja so:
a) očitno povečanje partizanov v vsej Sloveniji, nastalo tako zaradi ureditve 
slovenskih sil OF, ki so bile že potolčene v 4 mesecih naših operacij, kot 
zaradi pritoka močnih hrvaških oddelkov (nad 2000 ljudi v coni Gorjanci- 
-Radatoviči-Semič in okoli 4000 v coni Vinica onstran Kolpe, pri čemer so se 
slednji umaknili proti Vrbovškemu iz strahu pred našo letalsko akcijo; vse to 
povečanje je povezano s potekom vojne na drugih bojiščih).
b) oblika dejavnosti teh ljudi, ki so se res (številčno) povečali in ki so dobro 
vodeni, kot to dokazuje zadnja akcija na Suhorju, kjer so obkolili posadko 
- sestavljeno iz čete MVAC, ki so jo skoraj uničili (nad 70 pobitih), in našega 
podpornega voda, ki je tudi imel občutne izgube - medtem ko je druga enota 
na robu in v oddaljenosti prevzela nase in zadrževala našo pomoč na 
prehodu Jugorje in na izhodu iz Metlike.3
3. - Pomanjkanje naših sil. Glede tega si je treba biti na jasnem. Na voljo imam
3 divizije in 2 bojni skupini. 4 Res je! Toda nočem se ustavljati pri tem, da je ena
1 Arhiv IZDG, VK, f. la/III it. in 4/III it., 3 1.
2 Glej tudi dok. 108.
3 Misli na skupni napad Cankarjeve brigade in 13. hrvaške proletarske brigade ter Vzhodnodo- 
lenjskega odreda pod vodstvom skupnega operativnega štaba na belogardistično postojanko 
(štab 3. bataljona MVAC s 3. četo, skupno 139 mož, in vodom italijanskih vojakov, 39 mož) 
Suhor pri Metliki v dneh 26. in 27. novembra 1942. Po hudem boju se je posadka nazadnje 
vdala. To je bila prva belogardistična postojanka na Slovenskem, ki jo je uničila partizanska 
vojska. S tem partizanskim napadom se je tudi začela štirimesečna ofenziva prvih štirih 
slovenskih brigad, ustanovljenih med veliko italijansko ofenzivo poleti in jeseni 1942, ki se je 
končala 26. marca 1943 s sijajno zmago v Jelenovem žlebu. Glej Lado Ambrožič-Novljan: 
Protiofenziva. Vojno-zgodovinska študija o zimskih bojih prvih štirih slovenskih brigad na 
Slovenskem in skupaj z dvema hrvatskima brigadama na Hrvatskem od 26. novembra 1942 
do 26. marca 1943. Ljubljana 1965; isti: Cankarjeva brigada. Ljubljana 1975, str. 61-68.
4 Enajsti armadni zbor je imel 10. decembra 1942 približno toliko sil kot spomladi 1942, tj. 
45.937 mož, katerim je treba prišteti še 1977 mož iz t.i. policijskih sil (982 karabinjerjev in 
policistov, 650 financarjev, 238 obmejnih miličnikov in 107 železniških miličnikov) in okrog 
4544 belogardistov, kar pomeni skupno 52.458 mož. Konec leta 1942 so bile te sile v 145
29 - Fašisti 449
izmed njih, »Macerata«, že skrčena na pehotni polk, en topniški polk pa na dva 
diviziona (razporejena pa je na Kočevskem, se pravi pred Kolpo, kar pomeni, da 
ima izredno kočljivo nalogo), kakor tudi nočem poudarjati, da ima divizija 
»Isonzo« čete, ki so praktično skrčene na 50 mož, in bataljone po 250 vojakov, to 
pa v dokaj umazani coni... na vse strani je zelo raztegnjena. Nimam na voljo 
manevrske mase, da bi jo lahko pošiljal na kritične kraje, nič več kot en sam 
bataljon »Cacciatori« (tistega, ki sem ga moral nujno poslati v Metliko, da je po 
dogodku v Suhorju »držal« hrvaške uporniške sile), in nekaj topov od »Cacci­
atori« in nekaj malega oklepnikov, katerih uporaba ni vedno - narobe, skoraj 
nikoli - mogoča na terenih, na katerih se prikažejo uporniki.
Rečeno mi je bilo, da prej kot v dveh mesecih ne bo mogoče pričakovati 
dodatnih sil, s katerimi bi obnovil moči. Torej se bodo sedanje sile še zmanjšale 
zaradi običajnih odbitkov (bolezni, raznih odtegnitev itd. itd.).
Vse to - medtem so se povečale posadke, kot je znano zato, da se do največje 
mere zagotovi oblast nad ozemljem in zaprejo viri za upornike - ne dovoljuje 
nobene razpoložljivosti, mogoče kvečjemu kakšen skrčen bataljonček, za po­
veljnike divizij in bojnih skupin (danes je bojna skupina »XXI. Aprile« oropana 
za to); bojna skupina graničarjev ga tudi nima, ker je morala z njim nadomestiti
VIII. bataljon »M« na Velikih Blokah, to cono pa je vsekakor treba držati, ker je 
ena najbolj okuženih, zlasti še proti jugu (Nova vas, Stari trg itd.).
4. - Nasproti obnovljeni povečani bojevitosti sovražnika stoji - ne bi bilo prav, če bi
to prikrivali - zmanjšana učinkovitost naše vojske, bodisi zaradi številčnega 
zmanjšanja, bodisi zato, ker jih je trda in nenehna služba in neogibno zimsko 
breme utrudilo. Za del izmed njih je služba v pasu okoli glavnih posadk in 
varovanje železniških prog, kolikor se opravlja kot je le mogoče z delnim 
kroženjem - pogubna tako za moralo kot za bojevitost. Morali bi imeti potrebne 
sile, da bi te enote popolnoma zamenjali, tako da jih ne bi pustili pešati v službi, 
ki je nasprotje od vedenja ljudi, ki se morajo upirati gverili, kakršna je sedanja.
5. - Silovita obnovitev uporniške dejavnosti je imela občutne posledice tudi za
oddelke MVAC. General Maccario mi je včeraj povedal, da je po zadnjih bojih 
na svojem ozemlju ugotovil, da se je njegove bele garde polotil obup tako zaradi 
števila partizanov, še bolj pa zaradi oborožitve upornikov (na stotine brzostrelk, 
puškomitraljezi, bogastvo bomb, nekaj minometov itd.), medtem ko ima naš 
MVAC samo puške, pa še teh ne za vse... malo nabojev in administrativno 
omejeno obleko. Če se temu doda močna propaganda OF z nasiljem in terorjem, 
že nekaj časa usmerjena zoper belo gardo, in da so bile res mnoge izgube in 
pokoli ujetnikov, je zlahka mogoče razumeti, da je v MVAC tako popustil zanos. 
Doslej je to še omejeno, vendar se lahko razširi in uniči vse delo, opravljeno na 
tem področju.
Vprašanje MVAC je po mojem skromnem mnenju treba rešiti z velikimi 
sredstvi, vsaj s tolikšnimi kot za naše enote (in to na vseh področjih - strelivo, 
obleke itd., pri čemer se je treba izogibati doslej naloženim upravnim omeji­
tvam).
Samo na ta način bo lahko MVAC kaj dal od sebe.
Nisem hotel prikazati neprijetnih razmer. V. e. ve, da bo armadni zbor vedno 
deloval z vero in žrtvami, toda danes so stvari v Sloveniji zares kočljive.
postojankah. (Arhiv IZDG, f. 657/1 it., pregled številčnega stanja 11. arm. zbora 10. 12. 1942; 
f. 657 in 770 it., pregledi razmestitve enot XI. a. z. decembra 1942; Ferenc: Ljudska oblast, 1, 
str. 502-503.)
450
Moje odkrito in pošteno prepričanje je takšno: če se hoče ohraniti naš ugled tukaj 
in obdržati ozemlje in jamčiti za varnost železniških prog, skratka, če se hoče 
zajamčiti naša spodobna navzočnost v tej pokrajini, je zdaj nujno potrebno:
a) imeti vsaj eno divizijo v rezervi, da se lahko pošlje tja, kjer je potrebno. Danes, 
ponavljam, jaz, poveljnik armadnega zbora, lahko pošljem samo bataljon, 
razen če ne odpravim večine posadk in prepustim ozemlja upornikom;
b) takoj dati divizijam, črnim srajcam in graničarjem vse dopolnitve, če se hoče 
delati s potrebno količino vojske, ne pa z enotami, skrčenimi na minimum;
c) vrniti pred kratkim odvzete vojake od »Macerate« in črnih srajc;
d) odstraniti sleherno upravno omejitev za oborožitev in opremo MVAC.
Glede na kočljivost razmer na ozemlju divizije »Isonzo« sem za zdaj ukazal
generalu Maccariu, naj mi takoj dà predloge, ki se mu zdijo primerni za zagotovitev 
največje varnosti svoje vojske in za to, da se nasprotniku onemogočijo uspehi 
(ukinitev manjših posadk ni izključena). Sporočam, da sem odredil:
1) ustreže naj se zahtevam po oborožitvi MVAC in dodeli naj se mu - samo za 
trajanje akcij - lahko in težko avtomatsko orožje, odvzeto enotam. To je sicer 
nevarno, vendar mislim, da je treba tvegati. Ta milica je že prelila za nas veliko 
krvi in mislim, da za zdaj nima drugih ciljev, saj je vsa prevzeta z bojem proti 
komunizmu, pri čemer uživa naklonjenost širokih plasti prebivalstva;
2) čimprej naj se zagreni življenje partizanskim oddelkom. Ti se združijo, da se 
borijo, in razidejo, da živijo v celih conah (med Metliko in Novim mestom 
- zahodno od Črnomlja), ki so gosto naseljene, bogate z viri, ne pod našim 
nadzorstvom. Če bo treba, bom brez obotavljanja požgal vasi tam, kjer prebi­
valstvo moralno in gmotno podpira upornike. Sprejel bom svarilne stroge 
ukrepe, ki naj bodo za opomin tistim, ki so naši neupogljivi nasprotniki in ki bi 
na našo šibkost in nesposobnost ustrezno odgovarjali.
Dok. 108
Poročilo poveljnika XI. armadnega zbora 13. 12. 1942 
o razmerah v Ljubljanski pokrajini.1
V »ODOBRITEV«
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA V. P. 46, 13. decembra 1942/XXI
Urad za operacije 
št. 02/13004 prot. op.
ZADEVA: Razmere v Sloveniji
Poveljniku pehotne divizije »Cacciatori delle Alpi«
Poveljniku pehotne divizije »Macerata«
Poveljniku pehotne divizije »Isonzo«
Poveljniku skupine č. s. »XXI. Aprile«
Poveljniku XI. bojne skupine graničarjev
Dobil sem nekaj podatkov o razmerah v Sloveniji in o oboroženih tolpah, ki jih 
vodje uporniškega gibanja baje nameravajo preurediti.* 2
» Arhiv IZDG, f. 661/V it., 3 1.
2 Glej dok. 107.
451
Razmere v Sloveniji so danes veliko bolj kočljive kot prej, in to iz različnih 
razlogov, najpoglavitnejši in najvplivnejši med vsemi pa je skoraj splošna utvara 
naših nasprotnikov in njihovih privržencev, da se usoda spopada odločno nagiba 
zoper nas.
Temu elementu, ki mu bom rekel psihološki, se pridružuje nenehen pritok hrva­
ških partizanskih oddelkov na naše ozemlje, okoli njih pa slovenski uporniki/ 
voditelji skušajo urediti organizacijo, ki so jo naše nedavne operacije skoraj popolno­
ma uničile.
Da se zadrži ta položaj in se prepreči njegovo poslabšanje, je treba:
1) = onemogočiti pritok novih tolp na naše ozemlje. Nova predvidena lokacija, ki
jo bo zavzel V. a. z., bo učinkovitejši »okop« od sedanjega, tako da bo naša 
naloga olajšana;
2) = s spretno neutrudno propagando je treba odgovarjati na nastajanje utvar
o dokončnem izidu spopada, poleg tega pa je treba Slovencem dopovedati, da 
cilji, ki jih zasledujejo partizani, sploh niso iredentističnega značaja, marveč 
prežeti s komunizmom in internacionalizmom, katerim se ne morejo pridru­
žiti, ne glede na to, kakšna so njihova čustva do Italije;
3) = končane velike operacije je treba nadomestiti z drugo obliko dejavnosti, za
katero sem vam že razdelil navodila in ki mora biti prav tako odločna in 
močna kot prejšnje.
Vendar so razmere v Sloveniji takšne, kakršne so, zato jim je treba brez krinke in 
sramu pogledati v obraz.
Ko je bila očiščevalna operacija opravljena, je bilo smiselno, da se po upoštevanju 
vsega zbranega in na podlagi dragocenih izkušenj preuredi ozemlje z gosto mrežo 
velikih in malih posadk, ki omogočajo vojski popolno opravljanje politično-upravnih 
funkcij, obenem pa zavirajo preureditev nasprotnika.
Nove razmere, ki so nastale z vrnitvijo velikih tolp v Slovenijo, dopuščajo 
možnost, da se spremeni organizacija, kakršna je sedanja, ki je bila sprejeta na 
podlagi domneve, ki je zdaj ni: očiščenja velikih tolp v Sloveniji.
Premagati je treba vse pomisleke, ki niso vojaške vrste, in torej proučiti morebitno 
nujnost, da se odpravijo šibke in osamljene posadke, zelo daleč od močnejših 
obrambnih organizacij. Tako bomo nasprotnika prikrajšali za lahke uspehe in sesta­
vili bomo lahko močnejše premične rezerve, zaradi pomanjkanja katerih je jalova 
vsaka naša možnost odgovarjanja.3
Zato prosim poveljnike iz naslova, naj gotovo upoštevajo možnost take spremem­
be, ki bi se lahko konkretizirala v:
= ukinitvi majhnih posadk v conah, v katerih je njihova navzočnost že neučinkovi­
ta;
= sočasni okrepitvi posadk, ki ostanejo, in premičnih enot;
= takojšnji ukinitvi najbolj izpostavljenih posadk, za katere ni zagotovljene var­
nosti.
Pričakujem zadevne konkretne predloge, vendar pa študirajte z zdravim realistič­
nim duhom.
Skratka, vojaške zahteve morajo zmerom prevladati, zlasti tam, kjer se vsiljujejo. 
Posebna skrb mora biti namenjena edinole prebivalstvu, ki je pokazalo, da je vdano 
nam in oddelkom MVAC.
Slednje je treba z vsemi sredstvi moralno in gmotno podpirati. Od njihovega
3 Torej enako razmišljanje kot pri načrtu »Primavera« februarja 1942. Glej dok. 50 in 51, op. 17.
452

večanja in njihovega sodelovanja je mogoče pričakovati najdonosnejše rezultate 
posebno na političnem področju, kajti več kot zadovoljivi, celo zelo laskavi pa so tisti, 
ki so bili že doslej doseženi.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK 
Mario Robotti
m«
Dok. 109
Spomenica poveljnika XI. armadnega zbora 30. 12.1942 za 
visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino.1
POVELJSTVO XI. ARMADNEGA ZBORA
Poveljnik
SPOMENICA
ZA EKSCELENCO VISOKEGA KOMISARJA EMILIA GRAZIOLIJA
Sklicujem se na sinočnji sestanek 29.* 1 2
Akti 1) Zelo sem hvaležen za izdane ukaze o racioniranju soli
- in uredbo o razširitvi policijske ure (ob 21. uri v Ljublja­
ni - ob 20.30 uri na podeželju).3
Rečeno 2) Popolnoma se strinjam glede MVAC. Poskrbel sem za:
Languascu4 a) pregled prostovoljcev
b) kadrovanje in nadzor
c) novačenje - (onemogočiti zlorabe in nasilje)
d) uporabo - izključno: kot bojevniki - obveščevalci
- vodniki).5
4 Robottijeva parafa.
1 NAW, T-821, R-271, p. 3-5.
2 Zapisnika tega sestanka nisem našel. Ko je v začetku februarja 1943 dotedanji poveljnik 2. 
armade, general Mario Roatta odšel v Južno Italijo za poveljnika 6. armade, ga je na Sušaku 
nasledil general Mario Robotti. Poveljstvo XI. armadnega zbora je sredi decembra 1942 
prevzel general Gastone Gambara, ki je na tem položaju ostal do italijanske kapitulacije 8. 9. 
1943.
3 Visoki komisar Grazioli je 29. decembra 1942 izdal odredbo št. 235, s katero je skrajšal 
policijsko uro v Ljubljani od 20. do 5. ure na čas od 21. do 5. ure. Za podeželje jo je določil od 
20.30 do 5. ure. (Službeni list za Ljubljansko pokrajino, št. 104, dne 30. 12. 1942.)
4 Fašistični podpolkovnik Aurelio Languasco je bil zvezni častnik XI. armadnega zbora za 
MVAC v Ljubljanski pokrajini. Pozneje ga je nasledil major fašistične milice Antonio 
Mammucari, tega pa general Armando Lubrano.
5 Gre za pritožbe visokega komisarja Graziolija proti vedenju belogardistične mestne straže 
v Ljubljani (glej dok. 101, op. 4), ki je od 21. do 23. decembra 1942 opravljala t. i. božične 
racije in v »imenu Kristusa Kralja« aretirala 567 oseb, jih zaprla v svojih zaporih v Belgijski 
vojašnici (takrat vojašnica Vittorio Emanuele III) na Taboru, zasliševala, mučila itd. O tem je 
Grazioli dvakrat poročal v Rim, in sicer 10. in 11. januarja 1943. (Ferenc: Okupatorjeve racije 
v Ljubljani, str. 223-224.)
454
Povedati Agueciju* tudi 
za Tomarija7 in P. P.
Storjeno
Poklicati
Minuccija
Mortarotti* naj pripravi 
pismo
Mortarotti naj 
preštudira (to bo 
precedens za druge: 
policijo itd.)
3) Za preiskave - aretacije - osebja, pripadajočega temu 
komisariatu, bo izdano preventivno osebno sporočilo. Va­
ša ekscelenca bo blagovolila razpolagati z uradom kara­
binjerjev, neposredno podrejenim temu visokemu komi­
sariatu.5“
Zelo bom hvaležen, če bo vaša ekscelenca hotela informi­
rati o morebitnih nujnih zadevah.
4) Kar zadeva funkcioniranje:
a) poštne in telegrafske uprave
so bila izdana navodila v nedavno odprtih poštnih uradih 
in v že obstoječih - ne sme prihajati do škodljivih navz­
križij med ukazi in navodili, prihajajočih s strani vojaških 
organov in civilnih organov - (neposredni stiki med voja­
škimi in civilnimi organi).8
5) Železniška uprava
Vprašanje je bolj kompleksno - glede na to - da so 
v sedanjih okoliščinah - slovenske železnice skoraj v celo­
ti zaposlene z vojaškimi zahtevami. Vsekakor odrejam, da 
major Minucci iz Transportne delegacije generalnega šta­
ba kopenske vojske naveže tesne stike z visokim komisa­
riatom, da se soglasno rešijo tista vprašanja, pri katerih se 
vojaške in upravne zahteve križajo.
Glede tega si vnaprej dovoljujem dati na znanje:
a) primemo bi bilo imeti na čelu Delegacije v Ljubljani, 
ločene od ministrstva za zveze, bolj odločnega in voljnega 
načelnika, kot je sedanji.
Ing. Rolla10 - da se prepreči huda neprijetnost, da bi 
omenjena delegacija poslušala ukaze, namesto da bi uka­
zovala, in da je slovenski voditelji ne bi skoraj absorbirali 
- na škodo ugleda in službe.
b) Potreba - (to se je slišalo s strani samih prizadetih, 
tudi iz gospodarskih in službenih razlogov), da se poskrbi 
za militarizacijo vsega italijanskega osebja. Menim, da bi 
se bilo treba še lotiti tega vprašanja, in sicer zelo poglob­
ljeno.
5* Visoki komisar Grazioli je v drugi polovici novembra 1942 tretji odsek svojega vojaškega 
urada preimenoval v samostojni »urad pridodeljenega višjega karabinjerskega častnika«. 
Vodil ga je karabinjerski major Francesco Baroni. (Arhiv IZDG, f. 206/VI it., Graziolijevo 
sporočilo pov. XI. a. z. št. 6171 prot., dne 288. 11. 1942).
6 Karabinjerski major (nato podpolkovnik) Giuseppe Agueci je bil tisti čas poveljnik karabi­
njerjev pri poveljstvu XI. armadnega zbora v Ljubljani. Poznamo njegovo beležko z izrekom: 
»Slovence bi morali pobiti kot pse, brez vsakega usmiljenja!«
7 Stotnik Gino Tomari je bil častnik v obveščevalnem uradu XI. armadnega zbora.
8 Visoki komisar Grazioli je šele 21. decembra 1942 obnovil poštni promet za civilno prebival­
stvo z 69 poštnimi uradi na Dolenjskem in Notranjskem, ki so ga ukinili ob začetku velike 
italijanske ofenzive sredi julija 1942. (Slovenec 22. 12. 1942; Službeni list za Ljubljansko 
pokrajino, št. 102, dne 23. 12. 1942.)
9 Podpolkovnik Carlo Mortarotti je bil tisti čas načelnik operacijskega urada XI. armadnega 
zbora.
10 Francesco Rolla je bil vodja delegacije vzhodnih železnic v Ljubljani.
455
Mortarotti naj sestavi 
okrožnico, ki naj 
zahteva informacije 
o zaplembi prostorov 
civilnih organov, 
podrejenih v. k.
6) Pripravljen sem glede zaplembe prostorov za vojaško 
uporabo.
De Masi11 naj sestavi 
okrožnico, s katero naj 
se obvestijo podrejeni, 
da je v. k. izdal 
navodila za popravilo 
moških čevljev, z nekaj 
omejitvami (počakati 
na navodila v. k.)
7) Odlično za »moške čevlje« - strinjam se s predlaganim.
Politična policija 
Obvestiti podrejene, da 
za tistega, ki ima potni 
list, hi več potrebna 
naša prepustnica
8) Potni listi - dovolilnice - okrožnice
Odrejam:
a) Potni list za tujino ali Italijo, ki ga izda visoki komisa­
riat s poprejšnjo odobritvijo vojaških oblasti - bo velja­
ven za vse vrste prometa in ne bodo potrebna nobena 
druga dovoljenja vojaških oblasti - za vse tiste osebe, ki 
s takim dokumentom nameravajo zapustiti - potovati čez 
ali vstopiti na - ozemlje italijanske Slovenije.
Prosil bi samo - glede na to, da so potni listi na splošno 
veljavni več mesecev - in ker večja kontrola ne bo nikoli 
odveč - da se vsakokrat, ko posameznik namerava izkori­
stiti potni list, doda k potnemu listu izjava, ki jo potrdi 
visoki komisariat in v kateri naj se natanko določi, da 
mora biti prehod meje opravljen v 48 urah po datumu, 
zapisanem na dodatnem potrdilu.
Agueci naj izda 
navodila. Vsaj za 
začetno obdobje želim 
podpisovati 
prepustnice, da dobim 
predstavo o obsegu 
gibanja.
Za potovanja znotraj slovenskega ozemlja ostane za vse 
nespremenjena obveznost, da se mora imeti posebna do­
volilnica, izdana od vojaških oblasti (podpis v imenu 
poveljnika armadnega zbora, prenesen na načelnika šta­
ba ali karabinjerjev poveljstva).
Za Tornarija 9) Odrejam, da se gospoda Milan Lazar - študent - in
Franc Gorkič - načelnik personalnega oddelka na raču­
novodski direkciji - pred nedavnim aretirana - takoj 
zaslišita, potem pa se poskrbi, da sta takoj izpuščena, če 
se morda pokaže, da sta nedolžna.11
GENERAL ARMADNEGA ZBORA 
POVELJNIK
-Gastone Gambara- *
Stotnik Francesco De Masi je bil vodja transportne direkcije v poveljstvu XI. armadnega 
zbora.
456
Priloge













ITALIJANSKA VOJSKA V LJUBLJANSKI POKRAJINI 15. 6. 1941
Poveljstvu XI. a. z. 
neposredno podrejene enote
XI. armadni zbor
Ljubljana 
gen. Mario Robotti 
polk. Aldo Princivalle
Graničarji XI. a. z. 
Videm (Udine)
gen. Carlo Danioni 
polk. Giovanni Conte
Organske: Za dopolnitev:
11. top. polk a. z. 6. bat. minerjev
Vrhnika Stari trg pri Ložu
polk. G. Mai
8. bat. minerjev
11. bat. rušilcev Rakek
Velike Bloke
4. bat. žičničarjev
7. bat. rokodelcev Studenec-Ig
Škofljica
10. skup. delavcev 
Stari trg pri Ložu
14. skup. delavcev 
Rakek
9. top. bojna skupina
D. Logatec 
polk. F. De Caroli
17. top. bojna skupina
Cerknica
polk. A. Simonetti
110. bat. strojničarjev 
Ravbarkomanda
470
XXI. obm. zap. odsek
Tolmin
polk. L. Masini
XXII. obm. zap. odsek
Idrija
p. polk. A. Borgati
XXIII. obm. zap. odsek 
Planina 
polk. N. Buzio
21. div. »Granatieri 
di Sardegna«
Ljubljana
gen. Taddeo Orlando 
polk. Renato Broccoli
1. gren. polk
Ljubljana
polk. P. L. Dal Negro
2. gren. polk
Kočevje
polk. E. Silvestri
13. top. polk 
Ljubljana 
polk. G. Boglione
55. legija č. s. 
Ljubljana 
p. polk. G. Sardu
21. minometni bat. 
Studenec-Ig
3. gorski bat. č. s.
Grosuplje
4. gorski bat. č. s.
Morava
38. gorski bat. č. s. 
D. M. v Polju
11. bat. strojničarjev 
Velike Lašče
221. bat. TM 
Vič
239. bat. TM 
Ribnica
11. šolski bat. 
Vrhnika
14. peh. div. »Isonzo«
Novo mesto 
gen. Federico Romero 
polk. Gioacchino De Martino
23. gren. polk
Črnomelj
polk. G. Carpitella
24. gren. polk
Novo mesto 
polk. C. Bertacchi
6. top. polk
Novo mesto 
polk. F. Arpaia
98. legija č. s. 
Trebnje
konzul F. Burgio
14. minometni bat. 
Št. Vid pri Stični
111. bat. strojničarjev 
Vinica
471
ITALIJANSKA VOJSKA V LJUBLJANSKI POKRAJINI 1. 3. 1942
XI. armadni zbor
Vrhnika
gen. Mario Robotti 
polk. Annibale Gallo
Poveljstvu XI. a. z. 
neposredno podrejene enote
Graničarji XI. a. z.
Logatec
gen. Carlo Danioni 
polk. Giovanni Conte
Organske:
11. top. polk a. z. 
Vrhnika 
polk. G. Mai
11. bat. rušilcev 
Velike Bloke
7. bat. rokodelcev 
Rovte
11. bat. strojničarjev 
Velike Lašče
Za okrepitev:
2. kemični bat. »A« 
Smarje-Sap
6. bat. minerjev 
Logatec
8. bat. minerjev 
Cerknica
4. bat. žičničarjev 
Škofljica
5. bat. železničarjev 
Borovnica
3. gor. bat. č. s. 
Grosuplje
4. gor. bat. č. s.
Morava
8. bat. č. s. »M«
(v Hrvatski)
221. bat. TM 
Vič
239. bat. TM 
Ribnica
248. bat. TM 
Log
301. bat. TM 
Grosuplje
307. bat. TM 
Novo mesto
XXI. obm. zap. odsek
Tolmin
polk. L. Masini
XXII. obm. zap. odsek
Idrija
polk. U. Primieri
XXIII. obm. zap. odsek
Logatec 
polk. U. Cora
472
21. peh. div. »Granatieri 
di Sardegna«
Ljubljana
gen. Taddeo Orlando 
polk. Renato Broccoli
14. peh. div. »Isonzo«
Novo mesto 
gen. Emilio Coronati 
p. polk. Gioacchino De Martino
9. top. bojna skupina
Logatec
polk. F. De Caroli
17. top. bojna skupina 
Rakek
polk. A. Simonetti
Formacijski bat.:
1. bat. XXI. obm. ods.
Dravlje
2. bat. XXI. obm. ods.
Kočevje
1. bat. XXII. obm. ods.
Logatec
2. bat. XXII. obm. ods.
Logatec
1. bat. XXIII. obm. ods.
D. M. v Polju
2. bat. XXIII. obm. ods.
Rakek
1. gren. polk
Kočevje
polk. P. L. Dal Negro
2. gren. polk
Ljubljana 
polk. E. Silvestri
13. top. polk
Ljubljana 
polk. A. Caravetta
21. minometni bat. 
Ljubljana-Moste
23. peh. polk
Črnomelj
polk. G. Carpitella
24. peh. polk
Novo mesto 
polk. V. Cocchiarella
6. top. polk
Novo mesto 
polk. F. Arpaia
98. legija č. s. 
Trebnje
konzul F. Burzio
14. minometni bat. 
Št. Vid pri Stični
473
ITALIJANSKA VOJSKA V LJUBLJANSKI POKRAJINI 12. 7. 1942
XI. armadni zbor
Ljubljana 
gen. Mario Robotti 
polk. Annibale Gallo
Poveljstvu XI. a. z. XI. bojna skupina
neposredno podrejene graničarjev
enote Logatec
polk. Alberto Seraglia
Organske:
7. bat. rokodelcev 9. top. bojna skupina
Rovte Logatec
Za okrepitev:
polk. F. De Caroli
8. bat. minerjev 17. top. bojna skupina
Cerknica Rakek
Dolk. A. Simonetti
4. Dat. žičničarjev
Ljubljana-Fužine 50. top. divizion 
Logatec
56. top. divizion 
Logatec
Formacijski bat.:
221. bat. TM 
Notranje Gorice
239. bat. TM 
Višnja Gora
248. bat. TM 
Ljubljana-Vič
2. dop. bat. gren. 
Ljubljana-Šiška
1. bat. XXI. obm. odseka 
Cerknica
1. bat. XXII. obm. odseka
Logatec
2. bat. XXII. obm. odseka
Logatec
2. bat. XXIII. dom. odseka 
Rakek
21. pehotna div. 
»Granatieri di 
Sardegna«
Ljubljana
gen. Taddeo Orlando 
polk. Renato Broccoli
22. pehotna div. 
»Cacciatori delle 
Alpi«
Grosuplje
gen. Vittorio Ruggero 
polk. Aldo Gentilini
1. gren. polk 51. peh. polk
Vrhnika Videm
polk. P. L. Dal Negro p. polk. A. Costetti
2. gren. polk 52. peh. polk
Ljubljana Gabrovčec
polk. U. Pema polk. U. Morandi
13. top. polk 1. top. polk
Ljubljana Grosuplje
polk. A. Caravetta polk. G Presutti
21. bat. minometalcev 105. legija č. s.
Ljubljana-Moste Videm
Okrepitve:
konzul G. Fossa
11. bat. strojničarjev 22. minomet, bat.
Dobrepolje Stična
2. bat. XXI. obm. odseka
Borovnica
1. bat. XXIII. obm. odseka
Šmarje-Sap
3. divizion 5. top. polka 
Ljubljana-Vič
110. bat. strojničarjev 
Logatec
474
153. pehotna div. 
»Macerata*
Kočevje
14. pehotna div.
»Isonzo«
Novo mesto
Bojna skupina č. s. 
»Montagna*
Ljubljana
gen. Edoardo Quarra-Sito 
p. polk. F. Fantini
121. peh. polk
Kočevje 
polk. A. Bruno
122. peh. polk
Morava
polk. E. Tonizzi
gen. Emilio Coronati 
p. polk. Ermanno Rossi
23. peh. polk
Črnomelj
p. polk. F. Ciancabilla
24. peh. polk
Novo mesto 
polk. V. Cocchiarella
gen. Renzo Montagna 
p. polk Domenico 
Rebesani
2. legija č. s. »Superga« 
Ljubljana 
konzul A. Galardo
8. bat. č. s. »M« 
Velike Bloke
153. top. polk
Kočevje
polk. F. Spinelli
153. meš. pion. bat.
Kočevje
6. top. polk
Novo mesto 
p. polk. A. Guazzo
98. legija č. s.
Trebnje
konzul F. Burgio
111. bat. strojničarjev 
Črnomelj
14. minometni bat.
Št. Vid pri Stični
16. bat. č. s. »M« 
Šmarje-Sap
85. bat. č. s. »M« 
Škofljica
3. gorski bat. č. s.
Horjul
4. gorski bat. č. s. 
Velike Lašče
71. bat. č. s. 
Škofljica
81. bat. č. s.
Št. Vid pri Stični
3. bat. 311. peh. polka 
Podpeč
2. gren. dop. bat. 
Ljubljana-Šiška
475
ITALIJANSKA VOJSKA V LJUBLJANSKI POKRAJINI 2. 9. 1943
XI. armadni zbor
Ljubljana
gen. Gastone Gambara 
polk. Bruno Lucini
Poveljstvu XI. a. z. 
neposredno podrejene 
enote
Organske:
II. bat. strojničarjev 
Videm-Dobrepolje
III. bat. strojničarjev
Škofljica
7. bat. rokodelcev 
Ljubljana
Za okrepitev:
8. bat. minerjev 
Logatec
54. bat. č. s. 
Generalski Stol
239. bat. TM 
Višnja Gora
248. bat. TM. 
Ljubljana
XI. bojna skupina 
graničarjev
Logatec 
gen. Carlo Ghè
9. top. bojna skupina
Logatec
polk. F. De Caroli
17. top. bojna skupina
Rakek
p. polk. G. Crascimanno
50. top. divizion 
Logatec
56. top. divizion 
Logatec
60. top. divizion 
Novo mesto 
110. bat. strojničarjev
Formacijski bat.:
1. bat. XXI. obm. odseka
Cerknica
2. bat. XXI. obm. odseka
Borovnica
1. bat. XXII. obm. odseka
Velike Bloke
2. bat. XXII. obm. odseka
Logatec
1. bat. XXIII. obm. odseka
Semič
2. bat. XXIII. obm. odseka
Rakek
22. pehotna div. 
»Cacciatori delle 
Alpi«
Ljubljana
gen. Luigi Maggiore Perni 
p. polk. Emilio Formichi
51. peh. polk
Borovnica 
polk. G. Di Paolo
52. peh. polk 
Ribnica
polk. U. Scalcini
1. top. polk
Ljubljana 
polk. G. Romanelli
105. legija č. s.
Grosuplje 
konzul G. Fossa
22. minometni bat. 
Ljubljana
476
14. pehotna div. 
»Isonzo«
Novo mesto
gen. Alessandro Maccario 
p. polk. Giovanni Carli
23. peh. polk
Novo mesto 
p. polk. D. Mancini
24. peh. polk
Št. Jernej 
polk. G. Sordi
6. top. polk
Novo mesto 
polk. A. Guazzo
98. legija č. s. 
Trebnje
konzul A. Pelazzi
14. minometni bat. 
Mima Peč
57. pehotna div. 
»Lombardia«
Karlovac
gen. Beniamino Pittau 
p. polk. Luigi Battaglia
73. peh. polk
Črnomelj 
polk. F. Besta
74. peh. polk
Karlovac 
polk. A. Rocco
57. top. polk
Karlovac 
polk. S. Marini
137. legija č. s. 
Ozalj
konzul G. Fiordiponti
57. bat. minometalcev 
Karlovac
112. top. divizion 
Karlovac
XXI. boj. skup. č. s.
»XXI Aprile«
Škofljica
gen. konzul Niccolo Nicchiarelli 
p. polk. Mario Anelli
2. legija č. s. 
Šmarje-Sap 
konzul G. Rocca
1. boj. skup. konj. suličarjev 
»Viktor Emanuel II.« 
Karlovac 
polk. C. Campi
1. bat. 31. tank. polka 
Karlovac
477
Pregled virov in literature
I. Viri
Biber Dušan: Spomenica, ki jo je ljubljanski škof 12. sept. 1942 poslal generalu Robottiju, 
poveljujočemu generalu XI. armadnega korpusa, s pripombami k temu. Delo 24. 4. 1976.
Bollettino Ufficiale per la Provincia di Lubiana - Službeni list za Ljubljansko pokrajino. 1941,
1942 in 1943.
Cavallero Ugo: Comando Supremo. Diario 1940-43 del Capo di S.M.G. Bologna 1948.
Ciano Galleazzo: Diario. I. Milano 1946.
Juvančič Ivo: Zapiski iz okupatorjevih dokumentov. Ljubljana v ilegali. III, Ljubljana 1967, str. 
102-138.
Le operazioni delle unità italiane in Jugoslavia (1941-1943). Narazione. Documenti. Roma 1978. 
Piemontese Giuseppe: Ventinove mesi di occupazione italiana nella Provincia di Lubiana.
Considerazioni e documenti. Lubiana 1946.
Stato Maggiore R. Esercito, Ufficio Propaganda: Direttive per la propaganda alle nostre truppe 
in territorio ex Jugoslavo. Roma 1942.
Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije. Tom XIII
- Dokunenti Kraljevine Italije, 1941 knjiga 1, Beograd 1969, 1942 knjiga 2, Beograd 1972,
1943 knjiga 3, Beograd 1976.
Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI
- borbe v Sloveniji, knjige 1-6, Ljubljana 1952-1961.
Zločini italijanskega okupatorja v »Ljubljanski pokrajini«. I. Internacije. Ljubljana 1946.
II. Literatura
Bocca Giorgio: Storia d’Italia nella guerra fascista 1940 - 1943. Bari 1969.
Breccia Alfredo: Jugoslavia 1939-1941. Diplomazia della neutralità. Roma 1978.
Collotti Enzo: La politica dell’Italia nel settore danubiano-balcanico dal patto di Monaco 
all’armistizio italiano. L’Italia nell’Europa danubiana durante la seconda guerra mondiale. 
Milano 1967, str. 5-71.
Collotti Enzo, Sala Teodoro: Le potenze dell’Asse e la Jugoslavia. Saggi e documenti 1941/1943. 
Milano 1974.
Čulinović Ferdo: Okupatorska podela Jugoslavije. Beograd 1970.
Faldella Emilio: L’Italia e la seconda guerra mondiale. 2. izd., 1960.
Ferenc Tone: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943. Maribor 
1967.
Ferenc Tone: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945. I. Država v državi. Ljubljana 1987. 
Ferenc Tone: Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika. XXIX/1981, št. 2, str. 183-228. 
Jarc Janko: Kako so Italijani pričakali revolucijo 14. julija v Ljubljani. Obzornik, 1948, str.
411-413.
Jarc Janko: Premalo ubijate. Slovenski poročevalec 13. 9. 1953.
Jarc Janko: Prvi talci na Dolenjskem. Dolenjski list 17. 7. 1953.
Jarc Janko: Taddeo Orlando, krvnik Slovencev. Slovenski poročevalec 25. 1.-28. 1. 1948.
Jarc Janko: Vdor vojske italijanskega fašističnega imperializma v Slovenijo aprila 1941.
Tovariš, IV/1948, št. 22, str. 515-516, št. 23, str. 536, št.28, str.664-665, št. 30, str. 714-715, št. 
31, str. 742, št. 32, str. 761-762.
Jezernik Božidar: Boj za obstanek. O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih 
taboriščih. Ljubljana 1983.
Juvančič Ivo: Italijanski okupator v Ljubljani 1941-1943. Prispevki za zgodovino delavskega 
gibanja, III/1962, št. 1-2, str. 63-143.
478
Kobal Nada: Fašistične organizacije pod italijansko okupacijo Ljubljanske pokrajine. Arhivi, 
VI/1983, št. 1-2, str. 96-99.
Kobal Nada: Slovensko šolstvo v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Arhivi, VI/1985, št. 1-2, str. 
22-25.
Klanjšček Zdravko (in drugi): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 
1976, 2. izd. Ljubljana 1977, 3. izd. Ljubljana 1978.
Krizman Bogdan. Vanjska politika jugoslavenske države 1918-1941. Diplomatsko-historijski 
pregled. Zagreb 1975.
Luštek Miroslav: Naši spomeniki: Gramozna jama, Žale, Urh. Kronika. 11/1954, št. 3, str. 
157-166.
Mikuž Metod: Italijanska ofanziva protiv narodnooslobodilačke vojske Slovenije od 16. jula do 
4. novembra 1942. Vojnoistorijski glasnik, 1/1950, str. 50-81.
Mikuž Metod: Kako so Italijani zasedali Slovenijo. Borec. 11/1950, št. 1, str. 5-6.
(Mikuž Metod): III. roška ofenziva proti NOV v tako imenovani ljubljanski pokrajini. Borec. I/ 
1949, št. 2, str. 9-15.
Mikuž Metod: Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji. I. Ljubljana 1960, II. 
Ljubljana 1961.
Saje Franček- Belogardizem. Ljubljana 1951, 2. izd. Ljubljana 1952.
Sala Teodoro: Occupazione militare e amministrazione civile nella »Provincia« di Lubiana 
(1941-1943). L’Italia nell’Europa danubiana durante la seconda guerra mondiale. Milano 
1967, str. 73-93.
Smirnova N.D.: Balkanskaja politika fašistkoj Italii. Očerk diplomatičeskoj istorii (1936-1941). 
Moskva 1969.
Škerl France: Ljubljanske srednje šole v letih 1941-1945. Prispevki k zgodovini Ljubljane 
v letih fašistične in nacistične okupacije. Ljubljana 1964.
Škerl France: Osmorica Robottijevih talcev v luči Kozakove »Lesene žlice« in italijanskih aktov. 
Zgodovinski časopis. XII-XIII/1958-1959, str. 283-292.
479
Pregled fotografij
1. Viktor Emanuel III.
2. Princ Piemontski Umberto II. Savojski
3. Benito Mussolini
4. Galeazzo Ciano
5. Ugo Cavallero
6. Emilio De Bono
7. Pietro Badoglio
8. Remo Gambelli
9. Mario Roatta
10. Vittorio Ambrosio
11. Adelchi Serena
12. Giuseppe Bottai
13. Mario Robotti
14. Gastone Gambara
15. Taddeo Orlando
16. Federico Romero
17. Carlo Danioni
18. Vittorio Ruggero
19. Renzo Montagna
20. Armando Lubrano
21. Emilio Grazioli
22. Giuseppe Lombrassa
23. Pietro David
24. Edoardo Bisia
25. Ettore Messana
26. Domenico Ravelli
27. Mario Ferrante
28. Giuseppe Lombardi
29. Orlando Orlandini
30. Giorgio Maria Gatti
31. Pietro Cassani
32. Salvatore Tranchida








Kazala
31 - Fašisti

Stvarno kazalo
A
Agenti javne varnosti 51, 52, 57, 63, 269, 277, 
301, 347, 369
Akademija znanosti in umetnoti v Ljub­
ljani 47
Akademska Katoliška akcija 68
Akademski klub »Straža v viharju« 68, 218, 
237
Aktensammelstelle Süd 8
Albanski nacionalizem 15
Anonimna italijanska družba za celulozo (So­
cietà anonima industria celulosa italiana 
- SAICI) 320
Anonimna italijanska premogovniška 
družba 157
Apelacijsko sodišče Reka 56
Apelacijsko sodišče Trst 56
Aretacije županov 319
Avtonomija Ljubljanske pokrajine 33, 42, 
110, 118
B
Banke 37, 114, 157
Bela garda 93, 98, 100, 329, 343, 351, 353,
372, 373, 402, 408, 411, 426, 433, 450, 454 
Blok nevtralnih držav na Balkanu 12, 13 
Bojna morala vojske 101, 140, 145, 161, 355,
356, 358, 390, 418 
Bolgarske pretenzije v Grčiji 16 
Borza dela 156
Brezposelnost glej Nezaposlenost
Č
Časniki
Balilla 65
Borba 236
Delo za Slovence 214
Giuventù Lubianese 67
Il Piccolo di Trieste 28, 409, 415
Il Popolo d’Italia 27
Jutro 113, 117
Karawanken Bote 434
La Vedetta d’Italia 28
Lubiana Nuova 65, 415
Mlada Slovenija 236
Mladina 236
Naprej zastava slave 237
Ordine del Giorno 67
Osvobodilna fronta 236
Picchiasodo 76
Pobratim 237
Prima linea 65, 155
Radiovestnik OF 74
Slovenec 72, 113, 117, 118, 321
Slovenija in Evropa 237
Slovenski poročevalec 178, 183, 189, 192,
193, 199, 202, 208, 211, 214, 222, 236, 
246, 278, 289
Slovenski poročevalec (lažni) 214, 222 
Svobodna Slovenija 237 
Zarja svobode 237
Časopisna agencija Stefani 61, 109, 214 
Četništvo 100
Čistka med slovenskimsi uradniki in usluž­
benci 271, 277, 283, 286
C
Cene 72, 113, 158
Cenzura dopisovanja 271, 272, 435 
Cenzura tiska 27, 109, 113, 154, 207, 208, 423 
Centralna tehnika KPS 215
Civilna uprava 7, 30-33, 37-55
Civilni komisariat za zasedena slovenska 
ozemlja 27-29, 37-41
D
Delavska zbornica za Slovenijo 70 
Delavsko-kmečka matica 192 
Delavstvo 35, 70
Delegacija vzhodne direkcije državnih želez­
nic 55, 349, 448, 455
Delegacija za vojaške transporte 76, 455 
Delovne metode vojske 357 
Delovna taborišča 422
483
Demonstracije (manifestacije) OF 121, 124, 
188, 211, 213, 214, 216-220, 226, 248, 254, 
270, 275, 329
Denarništvo 37
Deželna straža (Landwacht) na Gorenj­
skem 435
Disciplina vojske 134, 137, 298, 300, 418, 419 
Dogovori med vojaškimi poveljstvi 393-395,
398
Dogovori z nemškimi poveljstvi 399-401 
Dopolavoro glej Fašistična stranka 
Dopusti vojakov 135, 138 
Društvo železničarjev Ljubljanske pokra­
jine 71
Državne pogodbe o razmejitvi 32 
Državni udar v Beogradu 17 
Duhovščina 154
Dunajska arbitraža 14
Dvojezičnost 33, 58, 113, 114, 118
E
Elektrarne 35, 36,113
F
Fašistična stranka (Partito Nazionale Fasci­
sta) 58-74, 112, 118, 155, 244, 248, 371, 
377, 378, 403, 415, 423, 429
Centri za pomoč (Centri di assistenza) 27,
60, 61, 64, 72, 112, 155 
Centri PNF 59, 74
Bojni fašiji (Fasci di Combattimento) 59,
61, 63, 72, 74
Ženski fašiji (Fasci Femminili) 59, 62, 64, 
65, 74, 112
Inšpektorji con (Ispettori di zona) 59 
Poveljstvo centrov pomoči za zasedena
ozemlja Slovenije (Comando centri as­
sistenza per i territori occupati della 
Slovenia) 61
Pokrajinska zveza središč pomoči v Ljub­
ljani (Federazione fascista centri assi­
stenza Lubiana) 58, 61, 112
Pokrajinska zveza bojnih fašijev v Ljub­
ljani (Federazione dei Fasci di Combat­
timento di Lubiana) 61, 73, 74
Pokrajinska sekcija kmečkih žena (Sezi­
one Provinciale Massaie Rurali) 58, 
61, 64, 155, 222, 423
Pokrajinska sekcija delavk in hišnih po­
močnic (Sezione Provinciale Operaie 
e Lavoranti a domicilio) 58, 61, 64, 
155, 222, 423
Zvezno poveljstvo mladinskih organizacij 
v Ljubljani (Comando Federale delle 
Organizzazioni giovanili) 58
Italijanska liktorska mladina Ljubljana 
(Giuventù Italiana del Littorio di Lubi­
ana - GILL) 65-67, 74, 155, 156, 215, 
222, 276, 423, 429
Fašistična univerzitetna mladina (Gi­
uventù Universitaria Fascista
- GUF) 67-69, 423
Univerzitetna organizacija Ljubljane (Or­
ganizzazione Universitaria Lubiana
- OUL) 58, 67-70, 155, 377
Pokrajinski Dopolavoro Ljubljana (Orga­
nizzazione Nazionale Dopolavoro Lu­
biana) 58, 70, 74, 112, 155, 215, 222, 
319, 330, 423
Pokrajinski odbor Italijanskega olimpij­
skega komiteja Ljubljana (Comitato 
Provinciale del Comitato Olimpico Na­
zionale Italiano - CONI) 58, 70, 74, 
155, 187, 246
Fašizacija 7, 58, 156
Fašistična darila za vojsko 215, 223 
Fašistični inštitut za Vzhodno Afriko (Istituto
Fascista Africa Orientale) 73 
Financarji 50, 54, 55, 79, 88, 93, 101, 159,
213, 219, 258, 271, 272, 275, 286, 292-294, 
296, 303, 304, 316, 319, 328, 332, 340, 343, 
346, 347, 355, 365-367, 369, 391, 446
Finančni ukrepi 114
G
Generalni inšpektorat javne varnosti za Julij­
sko krajino (Ispettorato Generale Publica 
Sicurezza per la Venezia Giulia) 52
Generalni štab (kraljeve) kopenske vojske 
(Stato Maggiore Re Esercito - SMRE) 18, 
78, 84, 85, 87, 109, 130, 136, 146, 160, 164, 
173, 186, 187, 226, 240, 245, 254, 259, 287, 
288, 296, 303, 324, 335, 346, 405
Germanizacija 30
Glavni štab NOV in PO Hrvatske 437 
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih
čet 193,211,224,236,290,319
Gorenjska samozaščita (Oberkrainer 
Selbstschutz) 435
Gozdna milica (Milizia Nazionale Fore­
stale) 55, 330, 375, 398, 446
Gozdovi 36
Gospodarstvo Ljubljanske pokrajine 33-37, 
113, 114, 123, 128, 129, 156-158, 352, 420, 
421, 424
Graničarji (Guardia alla Frontiera 
- GaF) 54-55; glej tudi Poveljstvo grani-
484
čarjev XI. a. z. in XI. bojna skupina grani­
čarjev
Graničarski obmejni zaporni odseki 19, 77, 
78, 82, 83, 148, 159, 307
Gubernij cone Ljubljana 108
Industrija 35, 114, 157
Inflacija 37
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja 8 
Interniranje jugoslovanskih častnikov in pod­
častnikov 296, 300, 301 
Interniranje prebivalstva 90, 100, 103, 275,
305, 310, 312, 347-349, 371, 377-379, 382, 
387, 396, 397, 402, 406, 407, 411, 415, 420, 
422, 429
Italijanizacija 7, 58
Italijanska gimnazija v Ljubljani 67, 155 
Italijanska osnovna šola v Ljubljani 67, 155 
Italijanske vojaške enote:
Skupina armad Vzhod 18 
Armade:
2.armada 18, 20-22, 24-27, 56, 57, 74, 75, 
77-80, 84, 87, 89, 99, 100, 108, 109, 116, 
121, 122, 124, 127, 130, 135, 139, 
141-144, 146, 148, 150, 159, 161, 162, 
164, 166, 169, 172, 175, 177, 179, 187, 
189, 197, 212-214, 216, 233, 235, 238, 
240, 242, 243, 245, 250, 251, 253, 
258-261, 263, 264, 267, 270, 282-285, 
287, 288, 292, 295, 297, 303, 306, 308, 
310-312, 314-316, 323, 328-331, 333, 
335, 340, 343, 347, 369, 370, 372, 374, 
375, 379, 380, 382, 287, 393, 395, 402,
405, 408, 420, 421, 426, 427, 432, 436, 
448,454
4. armada 440 
6. armada 18, 454
8. armada 18
9. armada 24 
Armadni zbori:
V. 18-21, 23, 24, 84, 86, 89, 94, 96, 142, 
173, 177, 241-243, 251, 258, 262, 271, 
316, 375, 384, 385, 389, 393-396, 398,
406, 407, 442-444, 452
VI. 18, 22-24, 27, 142, 241-243, 251, 258, 
280, 405, 442, 443
XI. 18-26, 29, 30, 73, 74 in dalje
XIV. 18, 443
XVIII. 439, 442, 443
XXIII. 84, 89, 384, 389, 393, 394, 398,
407, 409, 443
XXIV. 84
Avtotransportni 18, 23 
Hitri 18, 23, 24
Oklepni 18 
Posebni 143
Divizije:
L pehotna »Superga« 441
1. hitra »Eugenio di Savoia« 24, 100,
107, 130, 143, 144, 242, 251, 438, 443
2. hitra »Emanuele Filiberto Testa di 
Ferro« 24, 443
3. pehotna »Ravenna« 20, 22-24, 77, 241, 
242, 251
3. hitra »Principe Amedeo Duca d’Ao­
sta« 24
4. pehotna »Livorno« 440, 441
12 pehotna »Sassari« 20, 23, 24, 442
443
13 pehotna »Re« 19, 21-24, 2'9, 77 , 78,
100, 108, 115,443
14. pehotna »Isonzo« 19, 21-2-1, 78 , 79
82-84, 86, 88, 91, 93-95, 97 , 98, 100
102, 104, 107, 121, 127, 129, 130, 135,
139, 141, 142, 144, 149-152, 161, 162,
165, 167, 170, 175, 181, 185, 189, 209,
211, 219, 238, 239, 250, 256, 264, 265,
268, 283, 284, 305, 310, 311, 314, 315,
341-343, 351, 354, 369, S175, 382,
384-387, 390, 392, 406, 407, 409, 418,
426, 443-445, 448-451
15. pehotna
443
»Bergamo« 20, 24, 26, 442
18. pehotna »Messina« 443
19. pehotna »Venezia« 443
20. pehotna »Friuli« 440
21. pehotna »Granatieri di Sar-
degna« 24, 75, 78, 79, 82-84, 86, 88, 
89, 91, 116, 121, 127, 129-131, 139, 
141-144, 149, 151-153, 160-162, 165, 
166, 169, 174-176, 181, 183, 185-193, 
195-198, 209, 216, 219, 225, 229, 233, 
234, 237, 239, 242, 245, 249-252, 256, 
261, 263, 265, 267, 268, 282-284, 286, 
298, 304, 305, 307, 310, 311, 313-315, 
327, 329, 334, 341, 342, 353, 368-370, 
375, 377-379, 382-387, 389, 391, 406, 
407, 409, 418, 426, 429, 431, 443
22. pehotna »Caccatori delle
Alpi« 87-89, 93-95, 98, 100, 341, 353, 
354, 368, 269, 371, 382-387, 389, 406, 
407, 409, 418, 426, 439, 443, 444, 446, 
450,451
26. pehotna »Assietta« 20, 22, 23, 24, 77
32. pehotna »Marche« 334, 443
38. pehotna »Puglie« 443
41. pehotna »Firenze« 443
52. pehotna »Torino« 24
57. pehotna »Lombardia« 20, 24, 94-96,
98, 100, 242, 251, 287, 443, 444
151. pehotna »Perugia« 443
153. pehotna »Macerata« 87, 88, 91-93,
485
95-97, 341, 353, 354, 368, 369, 375, 
383-387, 403, 406, 407, 409, 418, 426, 
430, 443, 444, 448, 450, 451
154. pehotna »Murge« 242, 251, 334, 443
155. pehotna »Emilia« 443
157. pehotna »Novara« 87, 443
158. pehotna »Žara« 443
159. pehotna »Veneto« 87, 443 
Divizija alpskih lovcev glej 22. pehotna
divizija »Cacciatori delle Alpi«
Divizija sardinskih grenadirjev glej 21. pe- 55. 78, 86, 242, 251, 313
hotna divizija »Granatieri di Sar- 75. 19, 78
degna« 98. 78, 100, 315
Bojne skupine: 105. 87, 100
3. alpinska »Valle« 19, 24, 26, 77 137. 95
9. topništva graničarjev 78, 83, 148
3. topništva armade 143
5. graničarjev 443
5. topništva 82
10. topništva armade 260, 263
11. graničarjev armadnega zbora 84, 86, 
88, 91, 93, 95, 97,100, 342, 383, 406, 407, 
418, 426, 439, 443, 444, 451
11. topništva armadnega zbora 79, 86 
17. topništva graničarjev 78, 82, 83 
Udarna črnih srajc »Montagna« 87, 91, 92,
238, 341, 439, 443, 444, 450, 451
Udarna črnih srajc »XXI Aprile« 91, 
93-96, 99-101, 238, 341, 439, 443, 444, 
450,451
Letalska »Sever« 392
Polki
1.
1.
1.
2.
2.
4.
5.
5.
6.
11
11
13
23
24
37
38
51
52 
57
grenadirski 78, 82, 116, 124, 153, 163,
195, 204, 227, 260, 262-266, 287, 307, 
308, 314, 323, 327, 341, 342, 361 
pehotni 78
topniški 87
grenadirski 78, 82, 163, 185, 227, 260, 
307, 326, 334, 343, 429 
pehotni 78, 262 
alpinski 262 
topniški 87 
železničarski 79, 138 
topniški 78, 80, 82, 86, 87, 99,
262-266, 310, 311, 313, 315 
bersaljerski 22, 107 
topniški 77
topniški 78, 185, 194, 269, 429, 432 
pehotni »Como« 78, 82, 86, 87, 96, 
103, 163, 164, 167, 263, 287, 313-315, 
330,343
pehotni »Como« 78, 82, 86, 87, 96, 
263, 287, 292, 313, 343, 354, 391 
pehotni 77
pehotni 77 
pehotni 87, 410 
pehotni 87, 96, 99, 103 
topniški 95
73. pehotni 95, 189, 444
74. pehotni 95
121. pehotni 87, 444
122. pehotni 87, 438
311. pehotni 82,87,341
Konjeniški »Alessandria« 242, 251, 260, 
438
Legije črnih srajc:
2. »Superga« 87, 92, 100, 341, 391, 431, 
432
Bataljoni (zunaj polkov):
1. specialni (arditski) 94, 96
2. grenadirski dopolnilni 82, 86, 92, 242, 
251, 261, 336, 402,
2. kemični 307, 336
2. specialni (arditski) 94, 96
3. gorski črnih srajc »Monviso« 87, 92,
132, 141, 242, 246, 295, 307, 391
3. specialni (arditski) 94, 96
4. gorski črnih srajc 87, 92, 141, 205, 212, 
242, 307, 391
4. žičničarjev 315
5. železničarjev 227, 228, 231
6. minerjev 79
7. rokodelcev 79, 122, 246, 314
8. črnih srajc »M« 84, 86, 87, 92, 173,
174, 177, 183, 186, 217, 221, 262, 
264-266, 313, 315, 341, 391, 445, 450
8. minerjev 79, 398
11. inženirski 168, 170
11. rušilcev 87, 151, 205, 261, 308, 315,
333, 336, 341
11. strojničarjev 82, 205, 252, 261 
11. šolski 130, 131
II. za izučevanje desetarjev 130 
14. minometni 149, 253, 410
16. črnih srajc »M« 92, 391
18. posadni 79 
21. minometni 82
38. gorski črnih srajc 121, 141, 196, 242
44. TM 411
55. črnih srajc 242
71. črnih srajc 82, 92, 391
80. črnih srajc 242
81. črnih srajc »M« 92, 391, 402, 438
85. črnih srajc »M« 391, 445
98. črnih srajc 82, 92 
110 strojničarjev 79
III. strojničarjev 315 
117. črnih srajc 315,355 
221. TM 82, 92, 225, 227 
239. TM 82, 92
248. TM 79, 92, 227, 432
486
301. TM 242, 251, 313
305. TM 79
307. TM 242, 251
Alpinski »Val Toce« 21
Tankovski (eskadron) »San Giusto« 23
Italijanski kulturni inštitut (Istituto di cul­
tura italiana) 423
Italijanski napad na Grčijo 13, 15-17 
Italijansko državljanstvo 46, 51, 62, 66, 67,
118
Italijansko letalstvo 20, 75, 88, 260, 279, 342, 
390, 392, 409
Italijansko vplivno območje na Balkanu 14, 
15, 18
Izganjanje (odstranjevanje) prebivalstva 
310, 313, 341, 342, 348, 371, 373, 375, 380, 
387, 392, 393, 402, 409, 412, 422
Izgube italijanske vojske zaradi NOB 101 
Izkrcevalna operacija »Torch« (Baklja) 440 
Izredno sodišče visokega komisarja glej Po­
sebno sodišče visokega komisarja
Izročitev orožja, streliva in vojaške 
opreme 29, 107-109
Javna dela 42, 129
Javne hiše 268, 269, 272, 276, 318, 319, 403 
Jugoslovanski častniki in podčastniki 183,
258, 268-270, 274, 296, 300, 401, 430, 433, 
435
Jugoslovanski financarji 54, 223, 269, 278 
Jugoslovanski orožniki 54, 108, 163, 176,
200, 223, 319, 377
Jugoslovanski policisti 51, 108, 149, 200, 377 
Jugoslovanska vojska 20
K
Kapitulacija Italije 75, 84, 98, 100, 347, 454 
Karabinjerji 50, 79, 82, 86, 88, 91, 93, 101,
146, 148, 170, 174, 176, 179, 181, 184, 188, 
193, 194, 200, 205, 212, 246, 250, 253, 254, 
257, 258, 261, 270, 271, 275, 279, 287, 292, 
294-296, 298, 301, 303, 313, 316, 328, 332, 
336, 340, 343, 347, 355, 365-367, 369, 377, 
432,434
Karabinjerska skupina Ljubljana (14. mobili­
zirani bataljon karabinjerjev »Mi­
lano«) 52-54, 86, 93, 125, 157, 173, 181, 
183, 187, 188, 191, 192, 194, 216, 217, 220, 
233, 281, 293, 301, 304, 317, 318, 328, 347, 
377,379,429
Katoliška akcija 330
Kmečki upori 270
Kmetijska zbornica 42
Kmetijstvo 157
Komisariat 5. cone obmejne policije 51 
Komisariati javne varnosti 51, 279 
Komisije za nadzor cen 59 
Koncentracijska taborišča 69, 103, 183, 199,
274, 275, 287, 295, 296, 300, 347-349, 371, 
377, 378, 397, 400, 422, 433, 443
Konfinacija 126, 188, 378
Komunistična dejavnost 137, 188 
Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) 192 
Komunistična partija Slovenije (KPS) 29,
74, 123, 124, 126, 217, 236, 257, 288, 290, 
405
Komunistična (narodnoosvobodilna) propa ­
ganda 44, 123, 124, 140, 143, 145,
160-162, 193, 198, 203, 206, 235, 246, 249, 
290, 321, 352, 353, 367, 419, 439, 450
Komunizem 132, 134, 160, 243, 251
Komunizem v vojski 134
Koroška ljudska zveza (Kärntner Volks­
bund) 434
Korporativizem 42, 46, 65, 71, 72, 156 
Kraljeva finančna straža (Guardia R. Fi­
nanza) glej Financarji
Kultura 423
Kulturna skupnost Slovenije 9
Kulturni plenum OF 215
Kvestura Ljubljana (R. Questura Lubi­
ana) 70, 93, 104, 123-126, 173, 181, 182, 
184, 191, 194, 195, 216, 233, 237, 244, 250, 
254, 257, 258, 273, 277-279, 304, 306, 318, 
328, 329, 343, 346, 347, 350, 370, 378, 379, 
436
L
Legitimiranje častnikov in vojakov 277 
Ljubljanski velesejem 34, 157, 158, 163 
Ljudska oblast 90, 236
M
Malodušje vojakov 103
Metalci plamena 84, 170, 195, 204, 212, 253, 
307, 432
Mlada JNS (Mlada Jugoslovanska nacionalna 
stranka) 237
Mladci Kristusa kralja 218
Mladinska Osvobodilna fronta 67, 236 
MVAC glej Prostovoljna protikomunistična
milica
N
Nacionalna zveza upokojenih častnikov Ita­
lije (Unione nazionale Ufficiali in congedo 
D’Italia - UNUCI) 73 *
487
Nacionalni arhiv Washington (National Arc­
hives Washington) 8
Nacionalni socializem 13
Nacionalnosocialistična nemška delavska 
stranka (NSDAP) 58
Nacionalno združenje bojevnikov (Assoziazi- 
one Nazionale Combattenti) 73
Nacistična raznarodovalna politika 9, 112,
128
Nacistično izganjanje Slovencev 32, 128, 211 
Načrt »Esigenza E« 18 
Načrt »A« 212
Načrt »K« 129, 130, 132, 141, 142
Načrt »Primavera« (Pomlad) glej Program
»Primavera« (Pomlad)
Načrt »Z« 240-243
Nadzor nad prebivalstvom 167
Narodna zaščita 170, 193, 218, 278, 282, 289,
328, 330, 334, 339, 350, 353, 355, 365 
Narodni svet za Slovenijo 29, 30 
Naseljevanje Italijanov 412, 422 
Naseljevanje Kočevske 320, 321, 322 
Nemška kolonizacija 32 
Nemška policija 348, 400 
Nemška preselitvena družba (Deutsche Umsi­
edlungs-Treuhandgesellschaft
- DUT) 320
Nemška 2. armada 20, 22, 23
Nemška ofenziva na Gorenjskem 400, 434 
Nemška vojska 8, 26, 75, 98, 100 
Nemške divizije 22, 100, 241 
Nemški napad na Poljsko 12 
Nemški napad na Sovjetsko zvezo 13 
Nemško-italijanski napad na jugoslavijo 17,
18
Nesreče z orožjem 135, 138, 166
Nevtralnost balkanskih in podnavskih dr­
žav 12, 16
Nezaposlenost 36, 37, 44, 156
Nezaupljivost do prebivalstva 105, 122, 127,
165, 172, 227, 252, 266, 358, 408, 411
O
Občinska uprava 49, 50
Obiski fašističnih voditeljev 41
Obiski vojaških poveljnikov 80, 83 
Obmejna milica (Milizia Confinaria) 50, 54,
55, 79, 82, 88, 93, 101, 159, 246, 258, 270, 
275, 292, 293, 296, 303, 316, 327, 328, 332, 
340, 347, 355, 367
Oborožena vstaja 44, 74, 140
Obnova postojank 91, 417, 419, 421 
Obramba javnega reda 83, 85, 88, 89, 101,
103, 256, 258, 259, 267, 273, 279, 280, 282, 
284, 285, 287, 308, 336
Obramba posadk in postojank 175, 310, 336, 
363, 365-367, 445
Obrtna zbornica 42
Obutev za vojsko 185, 186
Obveščevalna služba italijanske vojske 249, 
254, 309,409,437
Očiščevalne operacije 174, 182, 184,
194-196, 201, 204-206, 238, 248, 250, 253, 
267, 298, 308, 323, 324, 326, 331, 341, 342, 
359-362, 364, 369, 370, 389, 392, 416, 417, 
452
Oddelek skvadristov v Ljubljani 73 
Oddelki visokega komisariata 39 
Odnosi med Italijo in Jugoslavijo 11-18 
Odnosi med vojsko in civilno upravo 83, 104,
105, 175, 179-185, 190, 194-196, 216-224, 
233, 234, 249, 256, 260, 261, 267, 270, 272, 
273, 279, 280, 282, 284, 285, 287, 308, 317, 
318, 421
Odnosi s tujimi oblastmi 273
Odnos Nemcev do italijanske zasedbe Slove­
nije 32,111,112
Odnos prebivalstva do okupatorja 121, 122, 
166, 197, 206, 207, 235-238, 288-290, 354, 
408, 413-415
Odvzem koles 268, 269, 271, 276, 404
Odvzem lovskih pušk 275, 276
Odvzem moške obutve in usnja 371, 373,
374, 380, 393, 436
Odvzem motornih vozil 268, 269, 271, 276, 
371, 379, 393
Odvzem radijskih sprejemnikov 173, 178, 
198, 203, 207, 208, 214, 215, 222, 268-270, 
292, 295, 306
Odvzem živine 373, 396, 404
Ofenzivna operacija na Kočevskem 
Rogu 408, 413
Okrajna glavarstva (civilni komisari­
ati) 48-49, 74, 306, 308, 322
Okrožnica 3 A 312
Okrožnica 3 C 90, 306, 310, 311, 356, 372, 
390, 391, 396
Okrožni komite KPS Kočevje 327 
Okrožni odbor OF Kočevje 327 
Okupacija Tunizije 441 
Okupatorjeva (proti)demonstracija 258, 261 
Okupatorjeva (proti)propaganda 173, 178,
183, 188, 189, 197, 203, 207, 214, 215, 237, 
324, 373, 415, 423
Omejitve gibanja prebivalstva 109 
Omejitve nakupa zdravil 374, 380, 381 
Omejitve prometa z motornimi vozili 296,
297, 350, 372, 380, 381, 393, 400
Omejitve prometa s kolesi 207, 292, 295, 305 
Osebne izkaznice 182, 185, 257, 274, 319,
395, 404
Oskrba vojaških enot 350
Osvobodilna fronta slovenskega naroda 51,
488
69, 188, 191, 211, 220, 223, 236, 238, 
245-248, 257, 261, 264, 270, 288-290, 307, 
322, 351, 352, 358, 365, 420, 434, 436, 449
OVRA (Organizzazione vigilanza repressione 
antifascista - Organizacija za zatiranje 
protifašistične dejavnosti) 125, 273
P
Padec fašizma v Italiji 74, 98, 100 
Partizanska protiofenziva 94 
Partizanske enote
Divizije:
14 NOV in POJ 97, 98
15. NOV in POJ 97
Brigade:
1. proletarska 241
2. Šercerjeva 96
2. liška udarna 438
4. kordunska 438
5. Cankarjeva 449 
13. proletarska 449
Grupe odredov:
1. 400
2. 132, 238, 246, 247, 253, 325, 326, 350, 
365
3. 331
5. 400
Liških odredov 262
Odredi:
Belokranjski 151, 212, 234, 400 
Dolenjski 96, 331, 353-355, 400 
Dolomitski 96, 400
Drugi 5. hrv. oper. cone 438
Gorenjski 400
Istrski 411
Kočevski 400
Kokrški 400
Krimski 400
Krški 400
Notranjski 96, 327, 331, 339 
Pohorski 350, 353, 400 
Primorsko-goranski 366 
Savinjski 353, 365, 400 
Vzhodnodolenjski 449 
Zapadnodolenjski 354, 400
Bataljoni:
Belokranjski 366 
Dolenjski 321
2. štajerski 238, 246, 247, 253, 295 
Južnodolenjski 327, 330 
Kamniški 195 
Kočevski 366
Krimski 46, 83, 168, 176, 187, 191, 195, 
198, 204, 247, 248, 253
Šercerjev 247, 260, 282, 283, 307, 327 
Tomšičev proletarski 353
Čete:
Belokranjska 83, 187, 211, 212, 234
Borovniška 148, 149, 163, 169, 176
Brkinska 411
Grosupeljska 246, 247, 253
Mokronoška 247
Molniška 163, 196, 205, 246, 247
Radomeljska 163
Samotorska 196, 224
Stiška 149, 247 
Skupine:
Molniška 132
Semiška 151 
Partizanski napad
na avto generala A. Oxilia 294, 295, 297 
na avtomobilsko kolono pri Gabrov-
čecu 354
na avtomobilsko kolono pri Lešnici 438 
na avtomobilsko kolono v Gabrju pri Do­
brovi 334, 438 
na Korenico 262-265, 287 
na Lož in Bezuljak 168-172, 175-177,
191, 195, 198, 205 
na Stari trg ob Kolpi 366, 367 
na Suhor pri Metliki 449 
na železniški most v Preserju 212,
219-221, 224-232, 292 
pri Poloju 438
na železniško postajo Verd 283, 285 
Partizanski napadi 151, 152, 159, 160, 162,
163, 165, 168, 177, 194, 196, 198, 200, 203, 
209, 245, 246, 282, 286, 318, 324, 328, 335, 
336, 378, 379
Plače in mezde 44, 72, 158
Plavogardisti 98
Počitniške kolonije GILL 67
Podpis premirja z jugoslovansko vojsko 23, 
25
Podporni zavodi 222
Podreditev policijskih sil vojski 88, 93, 346, 
347, 406, 421
Pokrajinska zveza delavcev 47, 70, 72, 156 
Pokrajinska zveza delodajalcev 47, 71, 72 
Pokrajinski korporacijski svet 71, 72, 74 
Pokrajinski namestitveni odbor (urad) 40,
156
Pokrajinski podporni zavod 40, 49, 72, 73 
Pokrajinski prehranjevalni zavod »Pre­
vod« 33, 40, 373, 420 
Pokrajinsko združenje zadružnih zvez 156 
Policija 50-52, 84, 88, 101, 102, 104, 132,
148, 188, 191, 192, 258, 272, 275, 317, 336,
347, 348, 377, 426, 434, 456 
Policijska ura 29, 173, 207, 270, 371, 380,
418, 454
Politična policija 52
Poljedelstvo 33, 34, 157, 404
Popis denarnih skladov 28
489
Popis prebivalstva 129, 185
Popis uradnikov in uslužbencev 40
Popis zalog živil 28,113
Posebno (izredno) sodišče pri visokem komi­
sarju 56, 57, 126, 167, 391 
Postojanke italijanske vojske (pregled) 79,
86, 93, 462, 464, 465, 468 
Poštna hranilnica v Ljubljani 436 
Poštnotelegrafska milica (Milizia Posttelegra­
fica) 55 
Potni listi 456 
Poveljstva
graničarjev XI. armadnega zbora 141, 
142, 144, 151, 152, 162, 175, 185, 209, 
219, 239, 250, 263, 283, 294, 297, 315, 
341, 368, 375, 426
inženirstva XI. armadnega zbora 121, 
127, 129, 141, 142, 144, 151, 152, 162, 
185, 187, 209, 219, 250, 281, 283, 284, 
292, 297, 305, 403, 426, 438, 448
topništva XI. armadnega zbora 81, 103, 
121, 127, 129, 141, 142, 151, 152, 162, 
185, 209, 219, 250, 281, 284, 292, 294, 
369
karabinjerjev XI. armadnega zbora 77, 
124, 152, 248, 292, 353, 378
teritorialne obrambe Videm (Udine) 84, 
144
Požari v barakah 255
Požiganje in rušenje hiš in vasi 90, 103, 169,
295, 307, 308, 310, 313, 325, 372, 375, 381, 
395, 396, 402-404, 414, 421, 451
Precenjevanje nasprotnika 390, 400, 412,
445
Prehrana 35, 42, 50, 158, 319, 367, 373, 393,
421, 430, 435, 448 
Prehranjevalni uradi 50, 59, 365 
Preiskava žensk 277, 301 
Premični oddelki policije 84, 173, 174 
Premični oddelki vojske 212, 221, 239, 240,
252, 259, 264, 303 
Premogovništvo 35, 431 
Prepoved denarnih nakazil 28 
Prepoved gibanja prebivalstva 395, 400 
Prepoved odnašanja denarja 28 
Prepoved prometa z motornimi vozili 29,
109, 173
Prepoved smučanja 187, 268
Prepustnice 93, 182, 185, 257, 274, 301, 317,
350, 395, 418, 430, 431, 435 
Prevratno petje vojakov 261, 267 
Preselitev kočevskih Nemcev 173, 177, 179,
183, 213, 278, 320, 352 
Preskrba 34, 46, 129, 317, 371 
Prihod nemške vojske v Bolgarijo 17 
Prihod nemške vojske v Romunijo 15 
Priključitev Ljubljanske pokrajine k Ita­
liji 30, 32, 33, 35, 38, 42, 43, 47, 119, 120, 
308
Priprave za napad na Jugoslavijo 12, 13 
Prisluškovanje telefonskim pogovorom 255,
286
Pristop Jugoslavije k trojnemu paktu 17 
Program (načrt) »Primavera« (Pomlad) 8,
85-87, 264, 282, 285, 293-297, 302, 303, 
309, 310, 312-315, 330, 331, 333, 336, 339, 
340, 383, 452
Program dejavnosti italijanskega okupatorja 
po veliki ofenzivi 422-424
Prostovoljna milica na narodno varnost (Mili­
zia volontaria sicurezza nazionale 
-MVSN) 37,76,87,121 238
Prostovoljna protikomunistična milica (Mili­
zia volontaria anticomunista - MVAC) 
91, 94, 98, 427, 434, 438, 448-452, 454
Protifašistično gibanje v vojski 102 
Protiletalska obramba 448 
Protiokupatorsko delovanje 128, 140, 145,
159,160,187,191-197
Protivohunski center SIM Ljubljana 76
R
Racije 7, 103, 199, 204, 257, 287, 290, 296, 
326, 328, 377, 378, 454
Racioniranje preskrbe 28, 34, 42, 158, 454
Radijske zveze vojske 135, 139
Radio Osvobodilne fronte »Kričač« 215, 222,
268, 274, 281
Rajonski odbor OF Barje 255
Rapalska meja 7, 19, 20, 30, 84, 86, 100, 172, 
183, 314, 346, 389, 406
Razglasitev con v nenormalnih razme­
rah 311,312,325,327,328,330
Razglasitev Ljubljanske pokrajine za vojno 
ozemlje 101
Razglasitev Neodvisne hrvatske države 
(NDH) 22, 30
Razglas ob začetku velike ofenzive 391, 
394-397, 414
Razgozdovanje 283, 286, 316, 330, 374, 375, 
396, 398, 399
Razkosanje Slovenije 30, 120
Razmejitvena komisija 30, 145
Razmetavanje streliva 365, 366
Raznarodovanje 66, 67, 156
Razpust slovenskih organizacij in dru­
štev 58,115,155,222
Razsvetljava barak 255
Rdeči križ 199, 200, 222, 320
Registracija koles 173
Rezervni častniki italijanske vojske 136 
Rimski korak 116, 134, 137 
Rimski pozdrav 27, 58, 114
490
Rimski sporazum med Italijo in NDH 129 
Rudarstvo 157
S
Sanatorij »Emona« 191
Sestanek z Benitom Mussolinijem v Go­
rici 405-409
SIM - Servizio informativo militare - Vojaška 
obveščevalna služba 192, 202, 271
Skupna hrana častnikov in vojakov 135
Slovenska legija 237, 434
Slovenska ljudska stranka 110, 247, 330,
351-353, 405,432
Slovenska narodna pomoč 192, 193 
Slovenski narodnoosvobodilni odbor
(SNOO) 178, 199, 202, 203, 289 
Slovenski narodnoosvobodilni svet
(SNOS) 289
Službeni list za Ljubljansko pokrajino 40, 
41, 74
Sodišče za državno varnost 221
Sodna obravnava v Trstu 1941 (2. tržaški pro­
ces) 220, 221, 245, 248
Sodstvo 55-58, 224
Sokolski vojni svet 237
Sosvet (konzulta) za Ljubljansko pokra­
jino 33,42-48,68,118,162
Specialni oddelek policije Ljubljana 52 
Splošna anonimna družba za nepremičnine
(Società anonima generale immobili­
are) 320
Spomenici dr. Gregorija Rožmana 433, 434 
Stara in nova pravda 237 
Statut Ljubljanske pokrajine 116, 207, 208 
Straženje političnih jetnikov 316, 317 
Svobodno partizansko ozemlje 86, 87, 331,
352, 373
Š
Šolske kuhinje 65, 67, 215, 222, 223
Šolstvo 129, 154, 155, 423, 424
Študenti 188, 198, 200, 208, 218, 237, 288,
305, 316, 341, 343, 358, 375, 376, 393, 406, 
420, 424, 430, 435
Trgovina 114, 157 
Trgovinska zbornica 42 
Trojni pakt 16, 17
U
Ubežništvo iz vojske 264, 267
Ubijanje prebivalcev 96, 103, 379, 396, 397, 
400,412
Ubijanje talcev 90, 103, 104, 291, 310, 326,
329, 334, 340, 371, 379, 400, 428, 435
Ubijanje ujetnikov 90, 104, 169, 244, 252,
294, 324,394
Ugled vojske 134, 137, 150
Ukinitev javnih predstav 371, 380 
Ukinitev poštnega in telegrafskega pro­
meta 395, 396, 455
Ukinitev prometa z motornimi vozili 371, 
372, 379, 395, 396
Ukinitev vlakov 371, 372, 379, 381, 392, 395, 
396
Ukrepi proti NOB 162-164, 170, 182, 183, 
185, 201, 202, 206, 207, 238-240, 249, 250, 
254, 263, 266, 290, 310
Umik kolaboracionistov in napsrotnikov NOB 
v Italijo 194, 244, 276, 371, 372, 381
Umik posadk 183, 213, 223, 258-260, 282, 
285, 292, 295, 302-306, 313-315, 322, 328,
330, 332, 333, 335-337, 340, 452
Univerza v Ljubljani 42, 44, 46, 68, 69, 114,
154, 155, 198, 207, 208, 217, 316, 375, 376, 
406, 409, 423, 424
Uradi javne varnosti 51
Uradi visokega komisarja 39, 40, 50, 93, 113 
Urad za civilne zadeve 2. armade 27, 28 
Urjenje vojske 131, 135, 136, 138, 245, 252,
253, 356, 369
Usmrtitve kolaboracionistov in nasprotnikov 
NOB 195, 246, 327, 330, 348, 402, 435 
Ustanova za matere in otroke (Opera Nazi­
onale Maternità-Infanzia) 73
Utrjeni pas Ljubljane 257, 267, 270, 274, 
298, 301, 302, 317, 331, 334, 403, 431, 437
Utrjevanje 146, 209-211, 232, 239, 252, 259, 
266, 286, 293, 294, 437, 445, 446
Uvedba civilne uprave v Ljubljanski pokra­
jini 30-33
Uvedba letnega časa 29
T
Talci 149, 326, 329, 334, 372
Taktika 161, 182, 209, 332, 355, 357, 361, 
362, 364
Tanki 87, 88, 212, 260, 336, 337, 342, 382 
Tatvine 367, 428 
Telefonisti 277
V
Varnost častniških stanovanj 285, 310, 311 
Varnost posadk 165, 187, 209-213, 226, 230,
232, 244, 252, 254, 266, 336, 365 
Vamostnoobveščevalna služba OF 51, 69,
491
74, 193, 223, 237, 278, 282, 289, 316, 433, 
435,436
Varovanje (zapora) meje 82, 303, 304, 306, 
308, 316, 323, 332, 339, 340, 353, 371, 375, 
397,398,421
Varovanje skrivnosti 297, 324, 366 
Varovanje železnice 80-83, 85, 87, 92, 98,
131, 135, 138, 145, 146, 148, 150, 182-184, 
186, 259, 260, 263, 264, 295, 316, 317, 336, 
338, 339, 349, 350, 352, 362, 363, 369, 371, 
374, 375, 380, 389, 396, 398, 407, 411, 427, 
448-450
Vdajanje partizanov 397, 412
Vedenje vojske 127, 132, 134, 140, 294, 296, 
298, 311, 342, 355, 356, 368, 418
Velika italijanska ofenziva 7, 8, 64, 81, 87, 
89, 90, 91, 103, 104, 199, 311, 342, 369, 371, 
382-401, 406-408, 413, 415-417, 426, 431, 
436, 437, 452, 455
Vojaška uprava Ljubljanske pokra­
jine 26-30
Vojaški zgodovinski inštitut JLA 8
Vojna v Afriki 15, 440, 441
Vojna v Jugoslaviji aprila 1941 18-26, 29, 74
Vojni ujetniki 275, 281, 296
Vojaško vojno sodišče 2. armade na Su­
šaku 56, 57, 103, 104, 125, 150, 167
Vojaško vojno sodišče 2. armade v Ljub­
ljani 57, 58, 100, 192, 196, 204, 219, 233, 
245, 250, 261, 271, 278, 283, 284, 289, 292, 
293, 296, 307, 378
Vrhovni plenum OF 199, 289, 434
Vrhovni štab NOPOJ 241, 319
Vrhovno vojaško poveljstvo (Comando Su­
premo, Stato Maggiore Generale) 14, 18, 
20, 28, 56, 84, 85, 87, 100, 240, 241, 259, 
338, 341, 370, 397, 405, 441, 444
Vstop Italije v vojno 18
W
Wehrmannschaft 434
Zasedba 2. (demilitarizirane) cone NDH 
141, 142, 146
Zasedba 3. cone NDH 243, 252
Zasedba šolskih prostorov 429, 431, 432 
Zasedbena območja italijanskih vojaških enot
461, 463, 466, 467
Zasliševanje političnih jetnikov 317, 318, 
323
Zaščita častnikov 278, 282, 310, 311 
Zatemnitev krajev 29 
Zavarovanje vojaških avtomobilov 210 
Zavod »Emona« 74, 312, 314, 319-323, 352,
373, 403
Zavod za socialno zavarovanje 47
Zavod za zadružništvo 47
Zbornica fašijev in korporacij 29, 33, 58,
117-119, 243
Zdravniki 237, 275, 276, 374, 405
Zdravljenje partizanov 191
Združenje delavcev v kreditnih in hranilnič-
nih zavodih 48
Združenje denarnih in zavarovalnih zavo­
dov 37
Združenje javnih uslužbencev 71
Združenje javnih uslužbencev poštne in tele­
fonske stroke 71
Združenje kmetovalcev 47
Združenje šolnikov 71
Združenje trgovcev 47
Združenje trgovinskih delavcev 47 
Združenje železničarjev 155 
Zimska nastanitev enot 132, 166, 426 
Zimska operativna dejavnost enot 437 
Zločini 103
Zveza bančnih in zavarovalnih zavodov 289 
Zveza delovnega ljudstva Slovenije 192 
Zveza industrijcev Ljubljanske pokra­
jine 35, 42, 289 
Zveza inženirjev 42
Zveza komunistične mladine Jugoslavije 
(SKOJ) 123
Zveza svobodnih poklicev in umetnikov 46, 
71, 156
Zadružna gospodarska banka 42
Zadružna zveza 42
Zamenjava denarja 27, 42, 108, 109, 113 
Zaplemba imetja partizanov 409, 428, 430,
431
Zaprtje konzulatov 112
Zaprtje gostinskih obratov 371, 380
Ž
Železničarji 269, 277, 334
Železničarski dom v Ljubljani 192, 193 
Železniška milica (Milizia Ferroviaria) 55,
93, 283 
Židje 443 
Živinoreja 33, 34 
Življenjski stroški 37, 42, 158
492
Kazalo osebnih imen
A
Abner Mojo, 1895, poki. karab. čast., stotnik, 
PNF 1925, pov. čete 53
Adalbert Savojski-Genova, vojvoda Bergamo, 
1898, kraljevi sorodnik, gen., med vojno 
pov. 8. in 7. arm. 18
Adlešič Juro 23, 37, 42, 49, 72, 110, 119, 199, 
329, 380
Agueci Giuseppe, 1984, poki. karab. čast., ma­
jor, pov. karab. XI. a.z. 76, 455, 456
Ahac Karel 327
Ajuti Antonio, faš. funke., okr. civ. kom. v Čr­
nomlju 49, 60
Alagia Gaetano, 1887, poki. čast., gen., do 
1941 pov. top. XI. a.z., 1941-43 pov. top. 4. 
arm. 76
Aliberti Alberto, 1893, poki. čast., polk in 
gen., 1941 nač. štaba VI. a.z., 1942 inten­
dant 6. arm., 1943 v SMRE 22
Alivotto Bruno, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39 
Allegretta Nicola, 1886, polic, uradn., PNF
1932, kom. j. v. v Lj. 51
Alujevič Branko 47, 70, 72, 156
Amato Attilio, 1890, polic, urad , PNF 1925, 
kom. j. v. v Lj. 51
Ambrosio Vittorio, 1879-1958, poki. čast., 
gen., 1940-42 pov. 2. arm. 1942-43 nač. 
SMRE, 1943 nač. vrh. voj. pov., med glav. 
vod. zarote proti Mussoliniju, 1943-45 gen. 
inšp. voj. 18, 20, 26, 27, 29, 58. 75, 80, 90, 
100, 102, 104, 108, 109, 116, 122, 130-132, 
143, 146, 150, 159, 160, 169, 172, 175, 177, 
180, 195, 235, 240-245, 249-252, 258, 259, 
264, 280, 303, 304, 346, 405, 412, 441
Ambrožič Lado 449
Amè Cesare, 1892, poki. čast., gen., 1940-43 
nač. SIM, pisec knjige Guerra segreta in 
Italia (Roma 1954) 271
Amicucci Ermanno, 1890-1955, novinar, faš. 
funke., 1928-39 ravn. »Gazetta del Po­
polo«, 1943-45 ured. »II Corriere della 
Sera«, po osv. obsojen na smrt in pomiloš- 
čen 41
Andreassi Aristide, poki. policist, stot., pov. 
odd. agentov j. v. v Lj. 52
Angelini Giuseppe, poki. čast., polk., pov. 1. 
peh. polka 262
Apicella Stanislao, 1893, inž., PNF 1925, top. 
stot., pov. 32. odd. poštnotelegrafske mi­
lice v Lj. 55
Arangio Ruiz Valentino, 1889, poki. čast. 
ppolk., pov. 10. del. skup. v Starem trgu 
pri Ložu 168, 169
Atti Alfredo, poki. čast., major, pov. 2. dop. 
gren. bat. 402
Attinà Agostino, poki. policist, major, pov. 
odd. spec. polic, v Lj. 52
Auersperg Karl 176, 314
Avbelj Franc 307
Aviano Giuseppe, uradn. v not. min. 39 
Avsec Tone 169 
Avsenak Branko 9
Bacciola Emilio, 1901, poki. čast., stot. v pov. 
XI. a. z. 76
Badoglio Pietro, 1871-1956, poki. čast., mar­
šal, dvakrat nač. vrh. voj. pov., guv. Tripo- 
litanije in Cirenajke, 1943^14 preds. vlade, 
pisec spominov »L’Italia nella seconda gu­
erra mondiale« (Milano 1946) 14, 18
Balaš Arpad 167
Bajc Franc 193
Bajt Alojz 402
Balistreri Cannello, 1910, zdravnik, PNF 
1932, it. »strokovnjak« v Lj. 39
Balocco Riccardo, 1883, poki. čast., gen.,
1940- 42 pov. V. a. z., 1942-43 glav. tajn. 
vrh. kom. za obrambo 19
Barcia Giovanni, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39 
Baroni Francesco, poki. karab. čast., major,
pri vis. kom. za Lj. p. 50, 455
Bartolucci Athos, 1902, od 1934 izmenoma 
pokr. tajn. PNF v Zadru, 1941 civ. kom. za 
Dalmacijo 37
Basaj Josip 42
Bastianini Giuseppe, uradn., 1936-39 drž. taj. 
v zun. min., 1939-40 veleposl. v Londonu,
1941- 43 guv. Dalmacije 57, 261
493
Bastianon Augusto, poki. čast. MVSN, gen. 
konzul, zvez. čast. MVSN pri pov. 2. 
arm. 76
Baznik Stanko 193
Bebler Aleš 290, 307, 437
Bellei Lorenzo, 1894, računovodja, PNF 1925, 
let. ppolk., ravn. carin. upr. v Lj. 73
Belletti Pietro, 1884, poki. čast., gen., 1941 
pov. div. »Bergamo«, 1943 pov. top. 4. 
arm. 20
Benincasa Antonino, pravn., 1941-42 preds. 
voj. vojn. sod. v Lj. 57, 126
Bergia Francesco, poki. čast., gen., podnač. 
štaba ter. obr. v voj. min. 346
Bergonzi Antonio, poki. čast., gen., 1941-43 
pov. ter. obr. Udine 84
Berna Roberto, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39 
Bernardi Antonio, inž., uradn. v min. za
korp. 39
Bernard Ivica 307
Bertola Martino, poki. polic., kom. j. v. v Ko­
čevju 51
Bez Giovanni, 1900, uslužb. pri zavodu 
»Emona« 319
Bianchi, it. stotnik 214
Bianco Virginiagiovanni, poki. karab. čast., 
stot., pov. karab. čete Kočevje 53
Biber Dušan 433
Bidovec Arnold 374
Bisia (prej Bisiach) Edoardo, 1889 Trst, 
uradn., PNF 1926, visok uradn. na pref. 
Trst, 1941 podpref. in 1941-43 šef kabi­
neta v. k. za Lj. p. 38, 71, 72, 327
Biraghi Carlo, poki. čast., major v pov. XI. a. 
z. 76
Blasi, it. vodnik 189
Bobek Viktor 221
Bogataj Lovro 39
Boggiano Pico Fabrizio, 1913, pravn., PNF 
1935, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39
Boglione Gabriele, poki. čast., polk., preds. 
poseb. sod. v. k. za Lj. p. 167
Bombelles Josip 11
Bonè Miroslav 199
Bonfatti Luigi, poki. čast., polk., voj. ataše 
v Beogradu 23
Bonnier Fernand 440
Borghini, polk. čast., polk., nač. štaba 1. hitre 
div. 144
Boštjančič Ludvik 198
Bottai Giuseppe, 1895-1959, publicist, faš. 
vod., teoretik faš. korporativizma, posla­
nec, podtajn. v min. za korp., preds. inšt. 
za faš. kult., guv. Rima, 1936-43 min. za 
nac. vzgojo, hud antisemit in šovinist, 
uredn. faš. revij, po voj. obsojen na dosmrt. 
ječo in amnestiran 41, 69, 375
Borga Guido, uradn. v min. za ljud. kult. 39
Borghi Mario,
Borghini, poki. čast., polk., 1941 nač. štaba 1. 
hitre div. 144
Boris III., bolg. kralj 16
Bortone Giacomo, poki. čast. RGF, ppolk.,
J
 pov. kr. financ, v Lj. 50, 54, 294 
čič Mirko 163, 169
Brajnik Edo 317
Brajnik Modroslav 102
Bramo Giuseppe, 1896 Gorica, rez. čast., ma­
jor oz. ppolk., 1941-43 pri v. k. za Lj. 
p. 50, 195, 348, 430
Bravničar Dušan 157, 289
Brenner Karl, nem. polic, general, pov. red.
pol. za alpske dežele 399 
Broccoli Renato, poki. čast., polk., nač. štaba 
div. sard. gren. 78, 129, 144 
Brodnik Jožica 9
Brosch Hans, nem. gen. konzul v Lj. 111, 112 
Broz Josip-Tito 244
Brucchietti Luigi, poki. karab. čast., ppolk., 
pov. karab. XI. a. z. 76, 152, 292 
Brulc Franc 50
Bruzzone Alarico, poki. čast., polk., pov. 3.
alp. skup. »Valle« 19 
Bucci, it. častnik 269, 278 
Budič Zdenko 374
Buffarini Guidi Guido, 1895-1945, faš. vod., 
poslanec, 1933-43 podtajn. v notr. min., 
1943-45 notr. min., po osvob. obsojen na 
smrt in usmrčen 18, 39—41, 116, 303, 306, 
346, 347
Budrovich Attilio. 1913 Split, prof., PNF 
1935, 1941—43 preds. it. kult. inšt.
v Lj. 423
Buratti Giovanni, 1895, tehnik, PNF 1921, 
skvadrist, pokr. zaupn. CONI v Lj. 61, 70, 
155
Busatti Augusto, it. vojak 261
Busatto Bruno, 1921-1942, it. vojak 103, 307
C
Cabras Giovanni, 1901, častn. MVSN, major,
PNF 1923, 1943 pov. ard. bat. 94 
Cambedda Giuseppe, it. vojak 103 
Camiletti Orlando, poki. karab. čast., stot.,
pov. karab. čete v Kočevju 53 
Campana Tulio, 1899, tehnik, PNF 1923, stot.
MVSN, uradn. v Lj. 73 
Campanella Vito, 1916-1941, it. čast. 253 
Camusso Giovanni, major, uradn. pri v. k. za
Lj. p. 40 
Cankar Izidor 42
Cannata Giovanni, poki. čast., major, pov. 
bat. 330
494
Canosso, poki. čast., gen., pov. inž. 2. 
arm. 144
Capurso Emesto, 1910 Dubrovnik, ekon., ko­
rnere., PNF 1926, pokr. podtajn. PNF 
v Lj. 62
Carboni Giacomo, 1889, poki. čast., gen.,
1939— 40 nač. SIM, 1941—42 pov. div. »Fri- 
uli«, 1942—43 pov. VII. a. z. na Korziki in 
oklep. a. z. pri Rimu, 1943 komisar SIM, 
pisec spominov Memorie Segrete 
1935-1948 (Firenze 1955) 271
Cari Dismo, 1915-1941, obm. miličnik iz Gri­
belj 151
Carignani Ferdinando, poki. čast., major, pov. 
bat. 167
Carli Giovanni, 1902, poki. čast., ppolk., nač. 
štaba div. »Isonzo« 78
Carnelutti Amedeo, zagrebški arhitekt, 11 
Caroeli Luigi, poki. karab. čast., ppolk., pov.
karab. 2. arm. 77
Carrà Pier Alessandro, 1908, inž., PNF 1928, 
funke. GUF, 1941-43 zaupn. OUL 61, 
68-70, 155
Cassanego Emilio, 1900 Gorica, inž., PNF 
1919, skvadrist, poh. na Rim, funke. GIL, 
GUF, CONI, okr. civ. kom. v Črnomlju in 
Kočevju 49, 50, 60, 64, 367
Cassani Pietro, 1904 Kotor, PNF 1925, voj. 
stot., podpov. GILL v Lj. 61, 63, 65, 155
Cassano Ottone, 1891 Motovun, učit., PNF 
1921, skvadrist, učit. na trg. šoli v Lj., 
funke. GILL 67
Cassetti Franco, čast., vod. pokr. prehr. za­
voda v Lj. 40
Castellano Giuseppe, 1893, poki. čast., gen., 
1941-42 pov. top. v XI. a. z., nato sodel. 
gen. Ambrosia, 1943 pogajalec z zavezn., 
pisec spominov »Come firmai l’armistizio 
di Cassibile« (Milano 1945), »Roma ca- 
putt« (Roma 1967) in »La guerra continua« 
(Milano 1963) 76, 84, 212
Castino Leone, poki. čast. MVSN, stot., pov. 
38. gor. bat. č. s. 121
Cattaneo Giacomo, poki. čast., major v pov. 
XI. a. z. 76
Cattaneo Unkal, zdravnik, uradn. pri v. k. za 
Lj. p. 40
Cavaliere Ugo, 1880—1943, poki. čast., mar­
šal, drž. podtajn. v voj. min., 1936-37 pov. 
it. voj. v Vzh. Afriki, vojskovod. v Albaniji,
1940— 43 nač. vrh. voj. pov., od jul. do sept.
1943 v ječi, nato samomor, pisec dnevnika 
»Comando Supremo« (Bologna 1948) 18,
131, 241, 259, 338, 340, 346, 405, 441, 442
Caviglioli Francesco, poki. čast. RGF, major, 
pov. bat. financ, v Lj. 54
Celaschi Stefano, 1885, računovodja, PNF
1932, vodja računov, pri fin. intendant, 
v Lj. 39
Cerjanec Slavko 163
Cerreti Guido, 1889, poki. čast., gen., 1942-43 
pov. pehote v div. »Isonzo«, 1943 začas, 
pov. te div., nato v nem. ujetn. 78, 97, 104
Cestnik Slavko 167
Cimolino Armando, poki. čast., polk., nač. 
štaba div. »Isonzo« 78
Chiuzzelin Nazzareno, 1898 Reka, poki. po­
lic., PNF 1919, polic, uradn. v Tolminu, 
kom. j. v. v Novem mestu 51
Churchill Winston Spencer 13
Ciampia Antonio, 1910, pravn., PNF 1932,
1939—40 šef kabineta pri kom. za nas. in 
kolon, v Rimu, 1943 šef kabineta v. k. za 
Lj. p. 38
Ciancabilla Fulvio, poki. častn., polk., pov. 23. 
peh. polka 334
Ciancimino Francesco, finančni uradn. v min. 
za fin. 39
Ciano Galeazzo, 1903-1944, pravn. in diplo­
mat, faš. vod., Mussolinijev zet, 1925-33 
v diplom., 1933-37 uradn. in min. za tisk in 
prop., 1937-43 min. za zun. zad., 1943 ve- 
leposl. v Vatikanu, od faš. sod. obsojen na 
smrt in 11. 1. 1944 ustreljen v Veroni, pisec 
dnevnika »Diario« (Milano 1946) 11, 13,
17, 30, 33, 41, 116
Cincar-Markovič Aleksandar 17
Cola Francesco, 1891, poki. čast., polk. v pov. 
XI. a. z. 76
Conte Giovanni, poki. čast., polk., nač. štaba 
graničarjev XI. a. z. 77
Conti Arnolfo, poročnik, pov. ard. bat. 94 
Coronati Emilio, 1885, poki. čast., gen., 1942
pov. div. »Isonzo«, 1942—43 pov. div. »Pi­
čeno« 78, 391, 409
Corrado Angelo, poki. čast., ppolk., nač. štaba 
div. »Ravenna« 77
Costetti Adriano, poki. čast., ppolk., pov. 1. 
top. polka 103, 410
Cosulich Guido, uradn. v Lj. 40
Coturri Renato, 1883, poki. čast., gen., 1941 
pov. V. a. z., nato v min. voj. 393, 405 
Cristofoli Giordano, 1900 Trst, abiturient,
PNF 1921, 1943 pokr. podtajn. PNF
v Lj. 62
Cuccu Giovanni, 1914, it. vojak. parti-
zan 102
Cumar Giordano, top. čast. v Novem me-
stu 310,311
Cungi Umberto, 1900, publicist, PNF 1921,
skvadrist, poh. na Rim, 1943 tajn. boj. faš. 
v Lj. 63
Cvetkovič Dragiša 11,17
495
č
Čampelj Ivan 194 
Čuček Ernest 39
D
Dalmazzo Lorenzo, 1886, poki. čast., gen.,
1941-43 pov. VI. a. z., 1943 pov. 9. 
arm. 22, 258, 280, 405, 409
D’Amato Angelo, poki. karab. čast., major, 
1942 pov. karab. XI. a. z. 76, 351, 378, 
379
Dal Negro Pier Luigi, poki. čast., polk., 
1941—42 pov. 1. gren. polka 195, 307
Danioni Carlo, poki. čast., gen., pov. graničar­
jev XI. a. z. 77, 83, 84, 129, 141, 144, 212, 
263-265, 324
D’Aquino Agostino, 1889, poki. čast., ppolk. 
v pov. XI. a. z . 76
Darlan Francois 440
David Pietro, 1879, uradn., PNF 1925, do 1941 
podpref. v Trevisu, 1941-43 podprefekt 
v Lj. 38, 41
Debevec Franc 192
De Biase Cesare, 1893, poki. čast., major 
v pov. XI. a. z. 76, 183, 402, 430
De Biasio Ettore, 1889, poki. čast., gen., do 
1942 nač. štaba 2. arm., 1942-43 pov. 3. 
hitre div. 175,233,304,340
De Bono Emilio, 1866-1944, faš. vod., kva- 
drumvir, maršal, senator, gen. dir. j. v., 
min. za kolon., vis. kom. za Vzh. Afriko, 
vrh. inšp. čezmor. voj. enot, na sodni 
obravnavi v Veroni obsojen na smrt in 
ustreljen 11. 1. 1944 80, 132
De Castro Ignazio, 1888, zdravnik, poki. čast., 
polk. v pov. XI. a. z. 76
De Celso Ugo, poki. čast., major v pov. XI. a. 
z. 229
De Cristofaro Marcello, 1904, faš. funke., PNF 
1920, skvadrist, poh. na Rim, čast. voj. in 
MVSN, 1943 pokr. podtajn. PNF v Lj. 62
Deferegoni Fulvio, poročnik v 44. bat. 
TM 441
De Ianni Dino, poki. čast., polk., nač. štaba 
XXIII. a. z. 84, 393
Delfino Francesco, poki. karab. čast., ppolk., 
pov. karab. 2. arm. 52, 77, 233
Della Ventura Francesco, poki. karab. čast., 
stot., pov. karab. čete v Lj. 53
Del Vivo Luigi, poki. čast., ppolk. v pov. XI. a. 
z. 76
De Martino Gioachino, poki. čast., ppolk., 
nač. štaba div. »Isonzo« 78, 129, 141
De Masi Francesco, 1909, poki. čast., major 
v pov. XI. a. z. 76, 456
Demšar Anton 200
De Pumpo Emilio, poki. čast., pov. ardit. 
bat. 94
De Padova Ferdinando, 1900, tehn., PNF 
1921, skvadrist, čast. obm. milice, konzul, 
pov. 4. mob. leg. obm. mil. »Monte Ne­
voso« 55
De Petris Nino, 1882 Koper, odvetn., PNF 
1920, skvadrist, poh. na Rim, pokr. pod­
tajn. za Istro, uradn. v Lj. 73
Depolli Attilio, 1887 Reka, prof., PNF 1929, 
uradn. in faš. vod. na Reki, 1941-43 kom. 
za šolstvo pri v. k. za Lj. p. 39
Derganc Franci 191
Derganc Kristijan 191
Derganc Mirko 191
De Rienzo Nicolo, poki. čast. MVSN, konzul, 
pov. 59. leg. č. s. v Sežani 55
Dermastia Marijan 195
De Simone Domenico, 1900, žel. uradn., PNF 
1920, po 1943 faš. urad. v Veroni 63
De Simone Salvatore, 1907, polic, uradn., 
PNF 1932, kom. j. v. v Lj., tajnik boj. faš. 
v Lj. 52
D'Este Antonio, 1909, faš. vod., PNF 1929, 
podtajn. GUF, 1943 pokr. tajn. PNF Go­
rica 69
Detorri Antonio, 1909, it. podčast., parti­
zan 102
De Turris Giuseppe, faš. funke, v Trstu, 1941 
podpov. pokr. zveze sred. pomoči v Lj. 59
De Vecchi Ida, faš. funke., PNF 1927, 1941-43 
zaupn. žen. faš. v Lj. 61, 64, 72, 155
Diamanti F., čast. MVSN, gen., zvez. čast. 
MVSN pri pov. 2. arm. 87
Dobrilla Aldo, 1922 Koper, uslužb. zavoda 
»Emona« v Starem Logu 319
Donatello Narcis, it. vojak iz Semiča 163 
Dotti Giuseppe, 1909, poki. čast., major, nač.
štaba div. alp. lov. 87, 439, 448
Duca d’Aosta-Amedeo Filiberto Eugenio, 
1869-1942, sin kraljevega strica princa 
Amedea Savojskega, podkralj Abesinije,
1940-41 pov. ital. vojske v Vzh. Afriki, 
umrl v brit. ujetništvu v Nairobiju 429
Duprè-Theseider Eugenio, prof., faš. funke, 
v Lj. 67
Ehrlich Lambert, 1878-1942, 218, 348, 351, 
373, 405
Eisenhower Dvight 440
Emmer Fanovž 246
Erbežnik Janez 326
Erjavec Alojz 47
Eržen Jože 246
Eypper Ernest 317, 328, 329
496
F
Fabbri Umberto, 1892, poki. čast., gen., let. 
ataše v Berlinu, kralj, pribočnik, 1942-43 
pov. graničarjev V. a. z., nač. štaba 2. 
arm. 77, 393, 394, 407
Fabbroni Angiolo, it. »strokovnjak« 71 
Fabjan Lojze 151, 211 
Fajfar Tone 289
Falconi Bice, 1909, uradnica, PNF 1937, faš. 
funke, v Lj. 62
Fantini Fiorenzo, poki. čast., ppolk., nač. 
štaba div. »Macerata« 87, 391
Farina Aldo, 1888, inž., PNF 1926, it. »stro­
kovnjak« 39
Fatur Jože 325
Fava Giovanni, 1890, poki. čast., gen.,
1942—43 pov. top. XI. a. z. 76
Fefer Anton 170
Felice Lorenzo, it. »strokovnjak« 39 
Felice Mario, major, pov. žel. mil. v Lj. 55 
Fera Carmine, poki. karab. čast., stot., pov.
karab. čete v Novem mestu 53
Ferenc Tone 9, 111, 112, 128, 177, 178, 204, 
221, 225, 287, 296, 320-322, 326, 328, 330, 
331, 339, 351, 378, 384, 408, 413, 426, 434, 
435, 450, 454
Ferlež Milan 163, 238, 246, 247, 253, 295, 325 
Ferrante Mario, 1889, poki. policist, PNF
1932, podkvestor v Ferrari, 1941-43 podk- 
vestor v Lj. in Splitu 51, 83, 132
Ferrari Gino, it. uradn. v Lj. 40
Ferrerò Alberto, 1885, poki. čast., gen., nač. 
štaba pov. it. voj. v Albaniji in Grčiji,
1942-43 pov. XXIII. a. z. v Trstu 84, 409
Fiammeri Giulio, poki. polic, čast., major, 
pov. polic. odd. v Lj. 52
Filipič Franc 9
Fiocca Filippo, poki. financ, čast., polk., pov. 
leg. RGF Trst 54
Fiorbelli Giuseppe, 1905-1942, karabi­
njer 317
Fiorenzuoli Benedetto, it. poki. čast., gen., 
1941 pov. div. »Re« 19, 23, 29, 77, 108 
Fiori Bernardo, poki. čast., stot. v pov. XI. a.
z. 76
Florjančič Drago 322
Formichi Emilio, poki. čast., ppolk., nač. 
štaba div. alp. lovcev 87
Forni Giuseppe, 1915-1941, obm. miličnik iz 
Gribelj 151
Franz Hermann, nem. polic, gen., 1942 pov.
18. pol. polka plan. lovcev v Stražišču pri 
Kranju, pisec knjige »Gebirgsjäger der Po­
lizei« (Bad Nauheim 1963) 400
Freddi Giovanni, poki. policist, kom. j. v. 
v Lj. 51
Frensing Hans-Hermann 177
Frigoli Giuseppe, 1897, čast. MC, major, PNF 
1920, skvadrist, poh. na Rim, pov. kohorte 
in IV. leg. MC 367
Furlani Giorgina, faš. funke, v Lj. 61, 64
Gala Aleksander 374
Galardo Antonio, čast. MVSN, konzul, 1942 
pov. 2. leg. č. s. »Superga« 87
Gallo Annibaie, 1894, poki. čast., polk. in 
gen., 1941-42 nač. štaba XI. a. z., 1943 pov. 
top. I. a. z. 8, 76, 125, 127, 129, 139, 141, 
144, 153, 179, 211, 219, 238, 281, 288, 327, 
346, 349, 370, 393, 399
Gallotti Giovanni, 1883, poki. čast., polk. 
v pov. XI. a. z. 76
Gambara Gastone, 1890, poki. čast., gen., pov. 
it. voj. v Španiji, it. veleposl. v Madridu, 
1940 pov. it. enot v Franciji, 1941 pov. VIII. 
a. z. v Grčiji, 1941-42 nač. štaba pov. it. 
voj. v Sev. Afriki, 1942 pov. manevr. a. z. 
v Libiji, 1942-43 pov. XI. a. z., 1943-44 
nač. gen. štaba it. faš. voj. v Sev. Ita­
liji 75, 93, 94, 97, 99-101, 103, 454, 456
Gambelli Remo, 1880, poki. čast., gen., pov. 
kr. karab. Italije 41, 80
Garibaldi Ezio, 1894-1969, inž. in faš. vod., 
gen. konzul MVSN, uredn. »Camicia 
Rossa«, posl. v Mehiki, ust. proštov, zveze 
garibaldincev, pisec knjige »Fascismo ga­
ribaldino« (Roma 1929) 1943 zvez. čast. 
MVSN pri pov. XI. a. z. 76
Gasparini Evelino, 1940-41 ravn. ital. kult. 
inšt. v Lj. 423
Gastaldi Giovanni Battista, 1908, uradn., 
PNF 1926, faš. funke, v Lj. 62
Gašperlin Mirko 328, 329
Gatti Giorgio Maria, 1906 Trst, faš. funke., 
PNF 1921, 1941-42 pokr. podtajn. PNF 
v Lj., 1941-43 preds. Pokr. podpor, 
zav. 39, 40, 61, 72, 155, 156
Garatti Celso Maria, 1899, novinar in publi­
cist, tajnik OND Dopolavoro 70, 112
Gentile Fortunato, it. vojak 103
Gentilini Aldo, 1896, poki. čast., polk., nač. 
štaba div. alp. lovcev 87
Gerbec Borut 374
Geronazzo Luigi, poki. karab. čast., ppolk.,
1942 pov. kr. karab. skup. Lj. 52
Ghe Carlo, 1890, poki. čast., gen., 1942—43 
pov. XI. boj. skup. graničarjev 84
Giardina Vincenzo, 1887, poki. čast., gen., do
1943 pov. graničarjev v Milanu, 1943 pov. 
div. »Macerata« 87
Giacomeli Ettore, poki. čast., polk., 1942-43 
preds. voj. vojn. sod. 2. arm. v Lj. 57, 126
32 - Fašisti
497
Giacomelli Loris, faš. funkcionar v Ko­
čevju 403
Giglio Umberto, 1891, poki. čast., gen., inten­
dant 2. arm. 380
Giombini Quirino, poki. financ, čast., ppolk., 
pov. RGF v Lj. 50, 54
Giongo Francesco, poki. polic., kom. j. v. 
v Lj. 51
Girlando Emanuele, poki. čast., gen., 1941 
pov. div. »Assietta« 20
Giovannini Ettore, PNF 1942, poki. karab. 
čast., ppolk., 1942-43 pov. karab. skup. 
Lj. 52
Giuffrida, it. čast., major v 2. peh. polku 262 
Giugliarelli Dagoberto, 1905, major, pov. ko­
horte gozdne mil. v Lj. 39, 55
Giunta Francesco, 1887, odvetn., faš. vod., 
skvadrist, glav. tajn. PNF, požigalec trža­
škega Narodnega doma, general MVSN, 
1943 guv. Dalmacije 262
Ghirardello Angelo, 1919-42, it. vojak 103 
Glaise von Horstenau, nem. pooblaščeni gene­
ral v NDH 241
Gloria Alessandro, 1883, poki. čast., gen., 
1943 pov. V. a. z.
Golob Roman 170
Golia Vladimir 56
Gorenc Viktor 199
Gorkič Franc 456
Gorla Giuseppe, inž., 1941-43 min. za javna 
dela 41
Gosar Andrej 110,119
Gosetti Ruggero, it. uradn. v Lj. 74 
Gračnar Ivan 39 
Gradišnik Anton 253 
Grajzer Albin 317
Grandi Dino, 1895, faš. vod. in diplomat, poh. 
na Rim, 1924-26 notr. min., preds. zbor. 
faš. in korp., 1929-32 zun. min., veleposl. 
v Londonu, 1939-43 min. za pravosodje, 
član vel. faš. sveta 120
Grassini Ugo, it. financar iz Gribelj 151 
Gravina Igino, 1901, poki. čast., major v pov.
XI. a. z. 76
Grazioli Emilio, 1899, uradn. in faš. vod., viš. 
čast. MVSN, pokr. tajn. PNF v Tridentu in 
Trstu, 1941-43 v. k. za Lj. p., 1943 pref. 
v Catanii, 1944-45 vodja prov. Ber­
gamo 5, 8, 37-40, 42-46, 48, 57-59, 61, 
64, 65, 67-70, 72, 87, 88, 91, 103, 105, 
108-118, 125, 149, 153-156, 158, 169, 173, 
174, 179, 180, 187, 188, 195, 200, 202, 214, 
216-218, 220, 244, 248, 256, 257, 270, 271, 
273, 276, 278, 280, 281, 289, 292-294, 302, 
306-309, 311, 316, 321, 326, 328, 332, 333, 
371, 373, 374, 377, 379-382, 392, 395, 396, 
403, 404, 414, 417-419, 421, 422, 424, 428, 
431, 432, 434, 449, 454, 455
Grčar Vladimir 158
Gričar Slavko 217, 218
Griselli Ottone, faš. funke., okr. civ. kom. 
v Novem mestu 49, 60, 322
Guariglia Vito, poki. karab. čast., PNF 1925, 
karab. stot. v div. sard. gren. 233, 378 
Grossi Camillo, 1876, poki. čast., gen., sena­
tor, 1940 pov. skup. arm. Vzhod, 1941 
preds. it. kom. za premirje 18
Gueli Giuseppe, gen. inšp. j. v., 1942-45 vod. 
gen. (spec.) inšp. j. v. za Jul. kraj. 52, 346
Guzzoni Alfredo, poki. čast., gen., 1939 vrh. 
pov. it. voj. v Albaniji, 1939-40 pov. 4. 
arm., 1940-41 podnač. vrh. voj. pov., 1943 
pov. 6. arm. in vrh. pov. it. voj. na Sici­
liji 18
H
Habjan Josip 435
Hacin Lovro 264
Hauptman Meta 9
Heinriher Franc 42, 47
Himmler Heinrich, 1900-1945, drž. vod. SS, 
šef nem. polic., notr. min. 128, 400
Hitler Adolf, 1889-1945, vodja NSDAP in 
kancler nem. rajha, 11-13, 15-18, 20, 25, 
30, 32, 38, 111, 146, 400
Holst Karl, nem. polic, major, zvez. čast. nem. 
polic, pri it. pol. v Lj. 348, 399
Host Venturi Giovanni, 1892 Reka, faš. 
funke., skvadrist, 1935 drž. podtajn. za trg. 
mornarico, 1939—43 min. za promet 41
Hribernik Rudolf 334, 438
Hubad Josip 39
Humar Dušan 68
Hutaf Vera 225
Hvastja Cveto 246
Hvastja Ludvik 246
Iannelli Mario, 1892, odvetn., 1929-35 župan 
Salerna, 1935—43 drž. podtajn. v min. za 
promet 41
Iazzetti Michele, poki. policist, PNF 1923, po­
lic. funke, v Imperii, 1941-43 kom. j. v. 
v Trebnjem 51
Introna Franco, zdravnik, prof., uradn. pri v. 
k. v Lj. 40
Isola G., poki. čast., major, pov. bat. v 24. peh. 
polku 343
Ivanc Stane 9
Ivančič Anton 282
Ivančič Ivan 221
498
J
Jacomini Francesco, poki. čast., ppolkovnik 
v pov. XI. a. z. 76
Jagerman Alfonz 181, 195
Jagerman Dušan 204
Jakhel Dolfe 253
Jan Jakob 217,218
Jakopin Ana 327
Jakopin Jože 327
Jakopin Jože 327
Jakopin Marjeta 327
Jakopin Štefan 327
Jakopin Venčeslav 327
Jarc Janko 7,211,212,234
Jerina Pavla 191
Jeršek Dare 211, 248, 261, 270
Jeza Franc 247
Joannin Francesco, novinar, uradn. pri v. k. za 
Lj. p. 39, 113
Juvančič Ivo 7, 156, 257
Južnič Marjan 374
K
Kaje Franc 193
Kalan Peter 68
Kalin Savel 355
Kamphövener von Kurt, nem. svetnik poslan.,
1941-43 vodja nem. dela razmej. kom. 30
Kante Evgen 51
Karađorđević Pavle 11,17
Kardelj Edvard 236, 244, 289, 358 
Karlovšek Franc 50 
Karčić Andrija 146 
Kavka Karel 42
Keller Giovanni, podčast. v 44. bat. TM 411 
Keršič Peter 56
Kidrič Boris 196, 236, 288-290, 323 
Kidrič Zdenka 316, 317, 323, 329 
Kikelj Jaroslav 68, 69 
Kimovec France 110
Klanjšček Zdravko 7
Ključar Stanislav 317
Klopčič France 192
Kobal Nada 9
Koblar France 433
Kocbek Edvard 196, 236, 289
Kocjan Ivan 170
Kocman Boris 198
Kolar, prof. v Lj. 44
Komar Milan 68
Konda Jakob 56, 273
Koplan Jože 163
Korče Ludvik 47
Kosi Anton 39, 72
Kos Milko 47,68,114
Kos Simon 221
Košak Vladimir 192
Košan Ivan 170
Košar Jože 9
Kovač Ljubo 193
Kozak Juš 44
Kraigher Boris 255
Kraker Josef 91
Kramer Albert 432
Krašovec Aleks 68
Kravanja Ferdo 223
Krek Miha 110, 432
Krizman Bogdan 146
Krušeč Rudolf 42, 45, 162
Krüger Walter, nem. polic, stot., zvez. čast. pri 
it. policiji 348
Krvina Luka 56
Kržišnik Anton 434
Kuhar, druž. 268
Kuhar Lovro - Prežihov Voranc 215
Kuk Evgenija 325
Kuk Lenart 325
Kuk Vanda 325
Kušar Franc 170
Kvaternik Slavko 241, 281
Kveder Dušan 247
L
La Grassa Francesco, 1898, uradn., PNF 1925, 
kom. za prevzem faš. imov. v Lj. 74
Languasco Aurelio, 1903, poki. čast. MVSN, 
gen. konzul, zvez. čast. za MVAC v pov. XI. 
a. z, 91, 454
Latini Tomasso, poki. čast., pov. 2. gren. 
polka 101, 326, 334, 438
Lavrenčič Ladislav 68
Lavrič Ivanka 68
Lavrič Josip 42
Lavrič Jurij 317
Lavrih Janez 431
Lazar Milan 456
Lenarčič Stanko 412
Lenart Ladislav 317
Lepore Oreste, poki. karab. čast., poročnik, 
pov. karab. čete v Kočevju 53
Leto Guido, poki. policist, vod. odd. za pol. 
policijo v gen. dir. j. v., pisec knjige 
»L’OVRA« (Roma) 125
Leskošek Franc 290
Liberati Dario, 1895, učitelj, PNF 1921, skva- 
drist, stot. MVSN, funke. Dopolavora v Pe- 
ruggii, zaupnik Dopolavora v Lj. p. 61, 
70,112, 155
Ličen Milan 194
Lichtenberg Herbert 276, 292
Lichtenberg Karel 268, 276
499
Lichtenberg Marjan 276, 292
Lipovec Filip 193
List von Wilhelm, 1880-1970, nem. feldmar- 
šal, 1941-42 pov. nem. voj. za jugovzh. 
Evropo 241
Lo Celso Ugo, poki. čast., major v pov. div. 
sard. gren. in XI. a. z. 76, 141
Ločniškar Vinko 181, 195
Loitre Bartolomeo, 1943 okr. civ. kom. v No­
vem mestu 49
Lolli Ferrorelli Laura, 1914, faš. funke., PNF 
1939, zaupnica v GILL 65
Lomaglio Cesare, 1887, poki. čast., gen., pov.
1hitre div. 100
Lombardi Raffaele, poki. karab. čast., major, 
PNF 1935, 1941-42 pov. karab. skup. Lj.,
1942-43 pri gen. inšp. j. v. Trst 52, 54, 86, 
173, 281, 294, 304, 318, 330
Lombrassa Giuseppe, 1906, faš. vod., PNF 
1921, skvadrist, poh. na Rim, uredn. »II 
lavoro fascista«, 1939-42 kom. za preselj. 
in kolon, pri preds. vlade, 1942-43 pod- 
tajn. v min. za korp., 1943 v. k. za Lj. p. 
38, 41, 61, 74, 99, 118, 397
Lončarič Gostirad 68
Loser Riccardo, PNF 1936, 1941 župan obč. 
Kočevje - okolica 64
Lubej France 289
Lubrano Armando, poki. čast., gen., 1941-43 
vod. it. dela razmej. kom., 1943 zvez. čast. 
za MVAC 30, 76, 91, 145, 454
Lucci Amerigo, zdravnik, poki. čast., polk. 
v pov. XI. a. z. 76
Lucini Bruno, poki. čast., polk., 1942—43 nač. 
štaba XI. a. z. 76
Lukič Zvonimir 47
Lunaček Pavel 374
Lupo Pietro, miličnik iz 3. gor. bat. č. s. »Mon­
viso« 132
Luštek Miroslav 225
M
Maccario Alessandro, 1889, poki. čast., gen., 
1942—43 pov. div. »Isonzo« v Novem me­
stu 78, 97, 343, 409, 450, 451
Maccario Giovanni, 1888, poki. čast., gen., 
1942 pov. div. »Taurinense« 263
Macchia Felice, 1909, poki. čast., stot. v pov. 
XI. a. z. 76, 100
Macis Enrico, poki. čast., ppolk., kralj. voj. 
tožilec pri voj. vojn. sod. v Lj. 57, 233, 
289,296,378
Maček Ivan 290
Maček Vlatko 11
Maffei Lodovico, 1905 Trst, faš. funke., PNF 
1920, skvadrist, poh. na Rim, stot. MVSN
in voj., 1941—43 okr. civ. kom. v Lj. 40, 
49, 60, 308
Maggiore Perni Luigi, 1887, poki. čast., gen., 
1942-43 pov. peh. v div. alp. lovcev in pov. 
te div. 87
Magistri Candido, poki. policist, kom. j. v. 
v Lj. 51
Magli Giovanni, 1884, poki. čast., gen., 1940 
pov. div. »Centauro«, nato do 1943 v vrh. 
voj. pov. in pov. 7. arm. 405
Magnolfi Luigi, poki. čast., major. pov. ard. 
bat. 94
Mahne Milan 149
Mahne Stane 102
Mahnič Janez 68
Majcen Dušan 168
Majcen Franc 48
Majcen Franček 247
Majcen Stanko 42, 114
Malenšek Štefan 198
Mammucari Antonio, poki. čast. MVSN, ma­
jor v pov. XI. a. z. 91, 454
Mancini Bruto, 1880, uradn., svet. in tajn. 
v račun, dvoru, senator 119, 120
Manco, it. poročnik v Ložu 168
Manfredini Angelo, uradn. pri v. k. za Lj. 
p. 39
Mannu-Ricci Giuseppe, 1886, faš. funke., PNF 
1921, konzul MVSN, 1942-43 okr. civ. 
kom. v Novem mestu 49, 60
Manzini Mario, prof , 1943 komisar za Dopo­
lavoro v Lj. 74
Marazza Achile, 1894-1967, rez. čast., major, 
adj. v pov. 23. polka, 1944-45 pri vodstvu 
it. odp. gibanja za Sev. Italijo, po vojni drž. 
podtajn. in min. 103
Marchesoni Silvio, 1910, ekon., kornere., PNF 
1928, it. »strokovnjak« v Lj. 71
Marchetti Ferruccio, poki. policist, kom. j. v. 
v Lj. 51
Marchetti Mario, poki. karab. čast., stot., pov. 
karab. čete v Lj. 53
Mariniello Francesco, poki. policist, kom. j. v. 
v Kočevju 51
Marinko Miha 290
Marolla Luigi, poki. karab. čast., stot., pov. 
karab. čete v Novem mestu 53
Marras Efisio Luigi, 1888, poki. čast., gen., 
1936—43 voj. ataše v Berlinu 20
Martinelli F., it. publicist 125
Martini Bruno, poki. čast., polk., zač. pov. top 
XI. a. z. 121, 129, 141
Martinjak Tone 246
Marziani Delio, poki. čast., ppolk. v pov. XI. a. 
z. 76
Maslo Karlo 411
Massimo Giuseppe, uradn. v min. za fi­
nance 39
500
Matkovich Giuseppe, 1906, PNF 1921, faš. 
funke, v Lj. p. 40
Matteusich Michele, 1902 Reka, uradn., PNF 
1922, faš. funke, v Lj. 40
Mattioli Giuseppe, 1913-1941, vojak iz 14. 
minomet, bat. 149
Mazza Mario, 1888, poki. čast., gen. v V. a. 
z. 438
Meden Viktor 217, 218
Mencarelli Secondo, 1910-1942, it. vo­
jak 295
Merlak Avgust 253
Merlo Pich Ernesto, 1895, poki. čast. MC, PNF 
1921, stot, pov. bat. MC v Lj. 55
Messana Ettore, 1888, pravn., poki. policist, 
PNF 1929, podkvest. v Bolzanu, kvest. 
v Ravenni in Padovi, 1941—42 kvest. v Lj. 
in 1942-43 kvest. v Trstu 51, 57, 121, 123, 
126,173
Mezzano Cesare, poki. čast. MC, ppolk., 1942 
zač. pov. 3. leg. MC »Vetta d’Italia« v Bol­
zanu, 1943 pov. bat. MC v Lj. 55
Micci Settimio, it. vojak 266
Mihelčič Jože 151, 211, 234
Mihailovič Dragoslav-Draža 405, 409
Miklič Franc 176, 194
Mikuž Metod 7, 289, 384
Milanesi Carlo, poki. čast., ppolk. v pov. XI. a.
z. 76
Milavec Karel 374
Milovanovič Ljubo 56
Minucci Vincenzo, poki. čast, major, vodja 
deleg. voj. transp. v Lj. 76, 448, 455
Mlakar Adolf 199
Mohorič Ivan 71, 119
Moizo Riccardo, 1877, poki. čast., gen., 
1932-35 pov. div., 1935-40 pov. kr. karab. 
Italije, senator, 1943 v. k. za Lj. p. 38, 74, 
118
Montagna Lorenzo, 1894, faš. vod., PNF 1919, 
skvadrist, poh. na Rim, general MVSN, do 
1941 pov. cone č. s. v Genovi, 1941-42 
zvez. čast. MVSN pri pov. 2. arm., 1942-43 
pov. udar. boj. skup. č. ' s. »XXI 
Aprile« 87, 235, 341, 391, 402, 404, 418, 
429
Monticelli Furio, poki. čast., gen., 1941 pov. 
div. »Sassari«, 1943 nač. štaba 7. arm. 20
Morandi Umberto, 1894-1965, poki. čast., 
polk. in gen., 1941-43 pov. 52. polka v Ju­
goslaviji, 1944-45 pov. skup. garibald. div. 
»Lombardia«, 1945 v nem. ujet., po vojni 
pov. voj. cone Como 103
Morel Marjan 374
Morosini L., poki. čast., polk., 1941 nač. štaba 
div. »Re« 78
Mortarotti Carlo, 1911, poki. čast., major
v pov. XI. a. z. 76, 129, 141, 144, 323, 455, 
456
Moseri Ciro, uradn., pri v. k. za Lj. p. 39, 40, 
321
Mravljak Dušan 374
Müller Rudolf, nem. diplomat, 1942—43 nem. 
gen. konzul v Lj. 112
Mussolini Benito, 1883-1945, novinar, vodja 
it. faš., 1922—43 preds. vlade, 1940-43 vrh. 
pov. it. vojske, 1943—45 vodja it. soc. rep. 
»Salo« v Sev. Italiji 5, 11-18, 24, 27, 32, 
33, 37, 39, 41, 42, 44, 47, 48, 51, 55-59, 61, 
67, 70, 85, 87, 89, 94, 103, 105, 108, 110, 
111, 115-120, 125, 126, 128, 129, 131, 146, 
153, 155, 159, 160, 181, 233, 240, 243, 244, 
251, 252, 256, 258, 259, 262, 263, 265, 267, 
270, 272, 273, 279, 280, 295, 306, 327, 329, 
339, 340, 348, 349, 392, 393, 403, 408-411, 
419, 421, 428, 443
N
Nadrah Ignac 365
Nadrah Ignacij 110, 119
Napoleon Bonaparte I. 438
Nardulli Mario, 1888, poki. čast., polk. v pov. 
XI. a. z. 76
Nascimbene Gesu-Remo, 1906, poki. čast., 
PNF 1925, stot. v pov. XI. a. z. 76
Natlačen Marko 12, 29, 37, 42, 44, 45, 109, 
110, 115, 117, 119, 162, 423
Nebbia Edoardo, 1885, poki. čast., gen.,
1940— 41 pov. div. »Ravenna« 20, 77
Nicchiarelli Niccollò, 1898, odvetn., PNF
1921. poki. čast. MVSN, gen. konzul, 1943 
pov. udar. boj, skup. č. s. »XXI 
Aprile« 341
Nicotera Alessandro, 1899, novinar, PNF 
1920, rez. čast., stot., 1941^43 pri v. k. za 
Lj. p. 415
Novak Fran 119
Novak Franc 374
Novak Karel 100
Novelli Diomedeo, poki. čast. RGF, ppolk., 
pov. bat. financ, v Novem mestu 54
Notari Alberto, 1892, poki. čast., polk. in gen., 
1942—43 pov. inž. XI. a. z. 76, 121, 129, 
141, 144, 297, 403, 438, 448
Nunčič Črtomir 39
Nusdorfer Lojze 218
O
Obračunč Rudolf 374
Onnis Annacleto, poki. karab. čast., major,
1941- 42 vodja protiobv. centra SIM 
v Lj. 76
501
Orifici Domenico, 1894-1943, poki. čast., 
polk., pov. 24. peh. polka 101
Orlando Orlandi, poki. policist, kom. j. v. 
v Kočevju in Lj. 51
Orlando Orlandini, 1909, ekon., kornere., PNF 
1928, faš. funke, na Reki, 1942-43 pokr. 
tajn. PNF v Lj. 47, 61, 69, 91, 155
Orlando Taddeo, 1885-1950, poki. čast., gen., 
nač. štaba 3. arm., podnač. SMRE, pov. 
div. sard, gren., pov. a. z. v Kalabriji, nato 
XX. a. z. v Tuniziji, v brit. ujet., 1944-48 
podtajn. v voj. min., glav. pov. kr. karab., 
gen. tajn. v obr. min., pisec spominov »Vit­
toria di un popolo« (Roma 1946) 78, 83, 
90, 103, 121, 129, 141, 149, 153, 160, 163, 
169, 176, 188, 189, 191-193, 195, 197, 200, 
202, 203, 205, 207, 219, 233, 282, 289, 326, 
328, 348, 351, 356, 358, 367, 368, 370, 375, 
377
Osvero Rudolf 198
Ožbolt Anton 169, 191, 195, 330
Oxilia Alessandro, poki. čast., gen., 1941-42 
vodja it. voj. misije v NDH 294, 295, 297, 
366, 395
P
Pacelli Eugenio (Pij XII.) 42, 118 
Pagliano Mario, poki. policist, kom. j. v.
v Lj. 51
Pallotta Michele, 1897, čast. MVSN, gen., 
zvez. čast. MVSN pri pov. XI. a. z., okr. civ. 
kom. v Lj. 49, 60, 76
Palmisani, kom. 5. cone obm. polic. 51 
Pangerc Ludvik 317
Pardi Giorgio, 1909 Trst, uslužb., PNF 1931, 
funke. PNF v Lj. 72
Paride Negri, 1883, poki. čast., gen., pov. div. 
»Murge« 242
Parenti Efre (Rino), 1895, faš. funke., preds. 
OND Dopolavoro, pokr. tajn. PNF Milano,
1942-43 pref. v Comu, 1943-45 vod. prov. 
Sondrio (RSI) 70,112,215
Pasetta Franc 149, 163, 176
Pavanin Armando, vojak 11. strojn. bat. iz 
Velikih Lašč 261
Pavelič Ante 13
Pavlica Zdravko 191
Pavlin Ciril 70
Pederzani Adelmo, poki. čast., ppolk., podnač. 
štaba XI. a. z., 1942-43 v V. a. z. 76, 129, 
141, 144, 153, 162
Pelaghi Antonio, poki. karab. čast., major, 
PNF 1925, v uradu v. k. za Lj. p. 50
Pellegatti Mario, major, uradn. pri v. k. za Lj. 
p. 40
Pepe Ferdinando, poki. policist., podkom. j. v. 
in okr. civ. kom. v Črnomlju 49, 51
Pepe Giuseppe, pov. gozdne mil. v Lj. 55 
Perc Miro 149
Perrone Compagni Dino, 1879, faš. vod. v To­
skani, pref., uradn. v not. min., 1930 upo­
kojen kot čast. min., senator 41
Peterlin Ernest 434
Petrozzi Dario, vojak iz 1. gren. polka 153 
Pevec Ignac 47
Pianese Gabriele, poki. karab. čast., major, 
1941 pov. karab. XI. a. z. 76, 109
Piccinati Giuseppe, 1898, poki. čast., major iz 
it. voj. misije v NDH 294, 295, 366
Piccini Mario, poki. čast., gen., 1942-43 pov. 
let. 2. arm. 75, 392, 405
Piemontese Giuseppe 7, 370
Pietrantonio Luigi, 1913, novinar, 1942—43 
uredn. »Prima linea«, funke, v pokr. tajn. 
PNF v Lj. 62, 65
Pillirone Biaggio, 1887, poki. policist, kom. j. 
v. in vodja glav. pis. v. k. za Lj. p. 38, 51
Pilo Luigi, 1881, pravn., PNF 1921, skvadrist, 
uradn. pri v. k. za Lj. p. 40
Pilotti Massimo, pravn., 1942-43 preds. priz. 
sod. v Lj. 38, 51
Pirc Stanko 374
Pirc Zvonko 68
Pirjevec Dušan 247, 260
Pirkmajer Milko 42, 45, 47, 71, 162 
Pirzio-Biroli Alessandro, 1877, poki. čast.,
gen., pov. XIV. a. z. in 1941—43 guv. Črne 
gore 24
Piva Pietro, faš. funke., 1941-42 tajn. pokr. 
tajn. PNF Trst 155
Pizza Amaldo, funke, v min. za trg. in de­
nar. 39
Pivotti Antonio, 1895, poki. čast., stot., part. 
ujetnik iz Loža 168, 169
Pohar Edvard 374
Podgornik Anton 39
Podlogar Ivan 307, 308
Poklukar Ciril 39
Polak Ivan 246
Polanjko Branko 199
Polič Radko 149, 151, 163, 194, 212, 246, 253, 
365, 367
Polizzi Gaetano, poki. čast. RGF, ppolk., pov. 
financ, za Lj. p. 54
Potočnik Roman 195
Praprotnik Avgust 35, 192, 289
Precchia Nicola, odvetn., PNF 1919, upok. 
major, inšp. pri del. vzh. žel. v Lj. 73
Predan Janko 149
Prešeren France 270
Prijatelj Peter 317
Primieri Clemente, 1894-1981, poki. čast., 
gen., 1941 nač. štaba V. a. z., 1942 pov. top.
502
XL a. z., 1942-43 nač. štaba 2. arm., 1943 
pov. div. »Cremona« na Korziki, 1944—45 
v kr. vojski pov. boj. skup. »Cremona«, po 
vojni pov. IV. a. z. v Bolzanu, od 1954 
v NATO 19, 76, 100, 103, 369
Princivalle Aldo, 1889, poki. čast., polk. in 
gen., do 1941 nač. štaba XI. a. z., 1941—43 
pov. div. »Brennero« 19, 76
Princ prestolonaslednik Umberto Savojski, 
1904, sin Viktorja Emanuela IIL, maršal, 
med vojno pov. skup. arm. »Pad« in »Jug«, 
nadzornik peh. sil, 1944-45 regent in 
1945—46 kralj Italije, po referendumu, ki je 
vzpostavil republiko, odpotoval v tujino, 
kjer je umrl 15, 18, 80, 83, 429
Pucelj Ivan 42, 44, 45, 110, 119, 162 
Pullini Augusto, 1918, faš. funke, v pokr. tajn.
PNF za Lj. p. 64
Puppini Etelredo, poki. čast., stot. v pov. XI. 
a. z. 76
Purkart Anton 199, 282
Pušenjak Feliks 68
Putzolu Antonio, 1894, odvetn., 1940-43 drž. 
podtajn. v pravosod. min. 41
Q
Quarra Sito Edoardo, 1884, poki. čast., gen., 
1941—42 pov. div. »Macerata«, 1943 pov. 
div. »Murge« 87, 390, 403
Quasimodo Vincenzo, funke, min. za javna 
dela iz Pulja 39
R
Ragusa Giuseppe,. 1903, uradn., PNF 1921, do 
1941 faš. tajn. v Črnem vrhu nad Idrijo in 
Hruševju, 1941 vodja glav. pis. v. k. za Lj. 
p. 38
Rainer Friedrich, 1903-1947, avstrijski nacist,
1939—41 pokr. vod. NSDAP in drž nam. 
v Salzburgu, 1941—45 v isti funkciji za 
Koroško, 1941-1945 šef. civ. uprave za Go­
renjsko, 1943—45 vrh. kom. op. cone »Ja­
dransko primorje« 434
Ravelli Domenico, 1886, pravn., poki. policist, 
PNF 1924, kvest. v Cuneu in 1942-43 
v Lj. 51
Ravnihar Božena 374
Ravnihar Vladimir 49
Rea Ariella, 1916 Trst-1942, učit., faš. funke, 
na Krasu in v Trstu, 1941-42 v žen. faš. 
v Lj. 61, 64, 74
Rebesani Domenico, poki. čast. MVSN, 
ppolk., 1942—43 nač. štaba udar. boj. skup. 
č. s. »Montagna« in »XXI Aprile« 87
Reisp Sonja 215
Remec Teofil 47
Ribbentrop von Joachim, 1893-1946, nemški 
nacist, 1936—45 nem. zun. min. 30
Ricci Renato, 1896-1956, faš. vod., poh. na 
Rim, 1925-26 podtajn. PNF, 1927-37 
preds. Balilla, 1939—43 min. za 
korp., 1943—45 pov. faš. mil. (GNR) 41, 
157
Risio de Carlo, it. publicist 271
Rintelen von Enno, nem. poki. čast., gen., 
zvezni čast. 0KW pri vrh. pov. it. voj. 20, 
240
Ripoli Guido, 1910, poki. čast., PNF 1926, 
1941—43 major v pov. div. sard. gren. in XI. 
a. z. 76
Rizzi Arnaldo, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39 
Roatta Mario, 1881-1968, poki. čast., gen.,
1934-36 nač. SIM, 1939 voj. ataše v Ber­
linu, 1939-41 podnač. SMRE, 1941-42 nač. 
SMRE, 1942-43 pov. 2. arm., 1943 pov. 6. 
arm. in nač. SMRE, 1945 pred sod. v Rimu, 
pobegnil v inoz., pisec spominov »Otto mi­
lioni di baionette« (Roma 1946) 18, 75,
80, 84, 87, 90, 91, 103, 104, 159., 214, 220, 
240, 241, 252, 254-256, 258-260, 264-266, 
269, 271, 278, 280, 281, 286, 288, 291, 295, 
296, 304, 313, 316, 323, 326, 329, 334, 
340-343, 346-349, 369-372, 381, 389, 
391-393, 395-398, 403, 405, 408-412, 426, 
427, 432, 439, 442, 444, 446, 454
Robertazzi Giuseppe, poki. čast., stot., sodnik 
v poseb. sod.v. k. za Lj. p. 167
Robertiello Vincenzo, poki. čast., polk., in gen., 
pov. 11. bers. polka in pov. peh. v div. 
»Cosseria« ter zač. pov. te div. 22
Robotti Mario, 1882, poki. čast., gen., do 1941 
vod. odd. za log. službe v voj. min., 
1941—42 pov. XI. a. z., 1943 pov. 2. 
arm. 5, 7, 8, 19, 29, 75, 80, 83, 84, 89-91, 
93, 95, 100, 102-104, 122, 127, 134, 138, 
141, 142, 150, 152, 153, 160, 161, 164-167, 
174, 175, 178, 180, 183, 185, 187, 188, 190, 
195, 197, 202, 209, 211, 212, 217, 233, 234, 
238, 240, 253, 255-257, 264, 272, 273, 278, 
280, 282, 283, 288, 290, 294, 300, 304, 
307-309, 311-313, 315, 316, 323-326, 
328-331, 333, 334, 336, 337, 342, 343, 
346-351, 354-356, 358, 360, 370, 371, 
373-375, 377, 379-382, 384, 387, 391, 
393-405, 408, 410, 411, 414, 417, 426-428, 
432, 433, 435-438, 444, 449, 454
Rösener Erwin, 1902-1946, nem. poki. čast. 
SS, 1941-45 viš. vod. SS in polic, v XVIII. 
voj. okr. 399, 400, 401, 421
Rocca Giovanni, 1898, poki. čast. MVSN, kon­
zul., pov. 2. leg. č. s. »Superga«, po 1943 
funke, v faš. stranki v Genovi 87
503
Rogina Karel 42, 47
Rolla Francesco, uradn., 1941-43 vod. del. 
vzh. žel. v Lj. 55, 349, 448, 455
Rolla Michele, 1892, poki. čast., polk. in gen., 
1941-43 nač. urad. za civ. zad. v pov. 2. 
arm. 27
Romero Federico, 1884, poki. čast., gen.,
1940- 42 pov. div. »Isonzo«, 1942-43 pov. I. 
a. z. 19, 23, 78, 81, 107, 121, 129, 131, 141
Roosevelt Franklin Delano 13
Rossi Ermanno, 1903, poki. čast., ppolk.,
1941— 43 nač. štaba div. »Isonzo« 78
Rossi Francesco, vojak 11. strojn. bat. iz Veli­
kih Lašč 261
Rossi Giovanni, 1902, PNF 1932, faš. funke, 
v Trstu in Lj. 62
Rosin Umberto, 1897 Trst, faš. vod., PNF 
1922, skvadrist, poh. na Rim, od 1922 faš. 
funke, v Postojni, 1941-43 okr. civ. kom. 
v Logatcu 49, 50, 60, 64, 112
Rotini Gerino, poki. čast. MC, major, pov. bat. 
obm. mil. v Lj. 55
Roux Matteo, 1881, poki. čast., gen., 1939-40 
pov. XI. a. z., nato glav. ravn. službe voj. 
komisariatov 75
Rozman Franc 193, 195, 199, 204, 205, 247 
Rožman Gregorij 39, 110, 111, 119, 292, 415,
432, 433
Rueh Franc 39
Ruffini Anna, faš. funke, v Lj. 64 
Ruffini (prej Drufovka) Giovanni, 1906 Go­
rica - 1943, trg., PNF 1941, 1927-39 v Lj., 
zaradi vohunstva za It. obsojen v odsot. na 
20 let ječe, 1941—43 prevajalec pri v. k. za 
Lj. p. 38
Ruggero Vittorio, 1890, poki. čast., gen., 1941 
pov. div. »Legnano« v Grčiji, 1942—43 pov. 
div. alp. lov. v Hercegovini in Slov. 87, 
448
Ruggiero Gennaro, 1904, poki. policist, PNF 
1922, 1941 — 43 kom. j. v. v Metliki 51
Rupnik Leon 47, 49, 52, 65, 329, 373 
Rus Jože 289
Russo Luigi, 1882, uradn., gen. MVSN, 
1940—43 drž. podtajn. v preds. vlade 39
S
Saje Franček 7, 110, 433
Sala Teodoro 7
Samotorčan Ivan 402
Sangiorgi Riccardo, faš. funke, v Fari in Ko­
čevski Reki 330
Sanmartino Francesco Paolo, zdravnik, pokr. 
zdr. v Lj. 72
Santin Antonio 377
Sardu Graziano, poki. čast. MVSN, konzul., 
pov. 55. leg. č. s. 242
Sartori Carlo, 1891, poki. čast., ppolk. v pov. 
XI. a. z. 76, 414
Scala Carlo, uradn. pri v. k. za Lj. p. 39 
Scamicci Giulio, 1913, pravn., PNF 1935, faš.
funke, v Trstu in Lj. 62
Schiller Friedrich 415
Scipione Pietro, 1891, poki. čast., gen., 
1942—43 pov. peh. v div. »Lombardia«, 
1943 pov. te div. 95
Scuero Antonio, 1885, poki. čast., gen., 
1941-43 intend, it. obor. sil v Albaniji, 
nato v voj. min., 1943 pov. V. a. z. 18
Seguiti Tullio, inž., uradn. pri v. k. za Lj. 
p. 39
Selloni Enzo, 1911, inž., PNF 1930, faš. funke, 
v Pistoii, 1942-43 pokr. podtajn. PNF 
v Lj. 62
Semič Stane 148, 169,176, 191, 195, 204, 248, 
249, 282, 307
Senise Carmine, 1883, poki. policist, 1940-43 
vod. it. policije, pisec spominov »Quando 
ero Capo della Polizia« 1940-1943 (Roma 
1947) 51
Seraglia Alberto, poki. čast., polk., 1942-43 
pov. 11. boj. skup. graničarjev 84
Serena Adelchi, 1895, odvetn., faš. funke., 
gen. konzul MVSN, 1939-40 min. za jav. 
dela, 1940-41 glav. tajn. PNF, nato v voj­
ski 39, 41, 42, 58, 59, 62, 68, 245
Semec Dušan 434
Siliato Leonardo, čast. MVSN, ppolk., pod- 
pov. udar. boj. skup. č. s. »Montagna« in 
»XXI Aprile« 87
Sili Oreste, 1899, poki. čast., ppolk., 1943 nač. 
štaba div. »Lombardia« 95
Simone Giuseppe, 1914, poki. čast., poročnik 
v pov. XI. a. z. 76
Simovič Dušan 18
Sisgoreo Giovanni, 1896 Makarska, ekon., 
PNF 1919, faš. funke, na Krasu in v Trstu, 
1941—43 okr. civ. kom. v Kočevju 45, 49, 
59, 60, 64, 112, 403
Sitar Rudolf 42
Skobe Ignacij 412
Slavič Matija 42, 114
Slokar Ivan 42, 47, 48, 71, 72
Smerkolj Albin 42
Smrekar Hinko 74
Smrekar Jožef 170
Snoj Anton 170
Snoj Franc 170
Solari Giovanni Battista, uradn., 1943 vod. 
del. vzh. žel. v Lj. 55
Soddu Millo Francesco, poki. čast., polk., pov.
2. peh. polka 262
Sorta Aleš 411
504
Spadaro Salvatore, 1892, prof., PNF 1925, 
preds. it. kralj. gimn. v Lj. 67
Spatafora Salvatore, poki. karab. čast., stot., 
PNF 1925, pov. karab. čete v Lj. 52
Spinelli Guido, čast., polk., 1943 pri v. k. za 
Lj. p. 50
Spreitzer Josef 177
Stadler Franc 317
Stakič Vladislav 17
Stepišnik Drago 170
Stiplovšek Miroslav 9
Stojadinovič Milan 11
Strada Carlo, polk., vod. pokr. prehr. zavoda 
v Lj. 40, 72
Strle Franc 330
Strle Franci 330
Strle Valentin 330
Sušnik Lovro 30
Š
Šebenik Edvard 195
Šega Slavko 191
Šegedin Ruža 191
Šercer Ljubo 148, 169, 191, 194-196, 248, 
255
Šeško Jože 327
Šinkovec Franc 246
Širca Ignac 39
Šiška Jože 436
Škerl France 7, 156, 218
Škraba Matija 255
Šlander Slavko 248
Šlegelj Ivan 225
Šmajd Albin 434
Stemberger Ludvik 170
Štebi Anton 288
Štraus Emil 374
Šturm Anton 195
T
Tallinuci Evandro, poki. čast. MVSN, gen. 
konzul, zvez. čast. MVSN pri pov. XI. a. 
z. 76, 129, 131, 142, 185, 250, 284, 383
Tamburini Tullio, faš. funke., skvadrist, poh. 
na Rim, 1938-43 pref. v Avellinu, Anconi 
in Trstu 56
Tambone Antonio, poroč. iz 2. dop. gren. 
bat. 402
Tekavec Anton 330
Tekavec Jože 412
Testa Temistocle, faš. funke., pref. v Perugii, 
Vidmu in na Reki 29
Testi Celso, it. vojak 295
Tigoli Carlo, novinar, uradn. pri v. k. za Lj. p.,
1942-43 odg. ured. »II Popolo di Trie­
ste« 39,40,113,415
Toccolini T., poki. čast., gen., pov. 2. ter. let. 
cone v Padovi 75
Tomašević Jožo 433
Tomažič Amalija 330
Tomažič Pinko 221
Tombolan-Fava Pietro, 1888, poki. čast., PNF 
1925, polk., vod. protilet. služ. za Lj. 
p. 39
Tomšič Tone 236
Tomari Gino, poki. čast., stot. v pov. XI. a. z. 
in 2. arm. 455, 456
Tornano Arturo, 1889, poki. čast., gen., pov. 
graničarjev v Ilirski Bistrici, 1943 pov. it. 
voj. enot na Elbi 77
Tramontana Nicolò, pravn., 1941-43 uradn. 
pri v. k. za Lj. p. 39, 56, 126, 167
Tranchida Salvatore, kralj. kom. v San Se­
veru, podpref. v Brindisiju in Castrovillari, 
podžupan v Neaplju, podpref. v Vidmu, 
uradn. v not. min., 1942-43 podžupan 
v Lj. 49
Trezza-Mattina Alberto, Trst, poki. policist, 
PNF 1921, skvadrist, kom. vod. j. v. 
v Lj. 51
Trifunovič Dušan 20
Trstenjak Anton 39
U
Ubaldi Filippo, 1893, poki. čast., ppolk., vod. 
razmejit, kom. v Novem mestu, pov. bat. in 
zvez. čast. z MVAC v pov. div. 
»Isonzo« 343, 391
Ulaga Jožefa 311
Urankar Vinko 246
V
Vaccaro Giorgio, poki. čast. MVSN, gen., zvez. 
čast. MVSN pri pov. 2. arm. 87
Vadnjal Ivan 221
Vadnjal Ivo 68
Vagliano Elio, nac. svet., it. »zaupnik« 
v Lj. 70, 156
Valenčič Vladimir 42
Vanelli Alcide, major v 44. bat. TM 411 
Vannini Walter, 1920-1942, uslužb., PNF
1934, zaposl. pri zav. »Emona« v Starem 
Logu 319
Varbinek, trg. v Lj. 193
Varrone, poki. čast., stot. v pov. XI. a. z. 141, 
144
Vattolo Odino, it. vojak 103
505
I
Ventimigli Vincenzo, funke, min. za javna 
dela v Trstu 39
Vercellino Mario, 1879, poki. čast., gen., 
1929-31 nač. SIM, 1940-41 pov. 6. arm., 
1941-43 pov. 4. arm., nato v rez. 18
Verdiani Ciro, poki. policist, gen. inšp. j. v., 
1941—43 zvez. čast. it. polic, pri ravn. polic. 
NDH in vod. XI. cone OVRA v Za­
grebu 51, 52, 125
Viale Carlo, 1887, poki. čast., gen., do 1941 
pov. graničarjev XI. a. z., 1941-43 pov. div. 
»Žara« 19, 77
Viale Giuseppe, poki. policist, PNF 1925, 
kom. vod. j. v. v Lj. 51
Vicedomini Eugenio, poki. čast., polk., pov. 
konc. tab. Gonars 295
Vidossi G., uradn. pri v. k. za Lj. p. 38 
Vidmar Josip 289 
Vidmar Milan 47 
Vidmar Tone 148
Viktor Emanuel III. Savojski, 1869-1947, od 
1900 kralj It. in od 1939 Albanije, od 1936 
cesar Abesinije, 1896 poročen z Jeleno Pe­
trovič iz Cetinja, 1944 se je odpovedal pre­
stolu v prid sina Umberta, umrl 
v Egiptu 18, 19, 24, 26, 27, 33, 38, 56, 57, 
74, 80, 101, 111, 116-120
Vode Marjan 167
Vojska Albin 204
Vrančić Vjekoslav 340
Vrhovec Stane 307
Vrhunc Ivan 170
W
Weichs von Maximilian, nem. generalfeld- 
maršal, 1941 pov. 2. arm. v Jugoslaviji,
1943—45 vrh. pov. nem. vojske za jugovzh. 
Evropo 23
Windischgrätz Hugo 438
Z
Zadnik Maks 411 
Zakrajšek Rafael 248, 249 
Zakrajšek Viki 248, 249
Zaletelj Janez 194
Zaletelj Jože 194
Zambaldi Ettore, poki. let. čast., ppolk., pov.
let. skup. »Sever« na Sušaku 88, 392 
Zanini Livio, 1912-1941, poročnik v 14. mino­
met. bat. 149, 150, 175, 410
Zappaterini Sigfrid, podporočnik, kurat v 13. 
top. polku 194
Zappula Luciano, poki. čast. MVSN, konzul, 
po 1943 v vod. PFR Trst 73
Zanussi Giacomo, poki. čast., polk. in gen., 
1939-40 pov. 88. peh. polka, 1940-42 pod­
nač. štaba 2. arm., 1942—43 nač. štaba 6. 
arm., čast. v SMRE, pisec spominov »Gu­
erra e catastrofe d’Italia« (Roma 1946) 259, 
389, 397, 398, 444
Zatti Vittorio, 1887, poki. čast., gen., 1941-42 
pov. div. »Lombardia«, 1943 na razpol. 
v voj. min. 20
Zavodnik Jože 200
Zemljak Jože 434
Zennaro Teobaldo, 1904 Trst, odvetn., PNF 
1920, skvadrist, poh. na Rim, član pokr. 
vod. PNF v Trstu, 1941—43 uradn. pri v. k. 
za Lj. p. 40
Zicavo Ferruccio, poki. čast., gen. 1941 pov. 
inž. v pov. ter. obr. Videm 144
Zidanšek Miloš 247, 260, 283
Ziherl Boris 236
Zinna Manlio, 1906, uslužb., PNF 1925, 
uradn. pri v. k. za Lj. p. 39
Zito Nicola, 1908-1942, uslužb., PNF 1928, 
uslužb. v pokr. vod. PNF v Lj. 74
Zuccaro Guido, 1886, poki. čast., ppolk, vod. 
cenzur, urada v Lj. 76
Zupančič Anton 194
Zupet Avgust 374
Zurich Francesco, poki. policist, kom. j. v. 
v Kočevju 51
Ž
Ževart Milan 9 
Žgajnar Srečo 149 
Žnidarič Marjan 9 
Župančič Andrej 374 
Župec Anton 307 
Župec Franc 68, 69, 155
506
Kazalo krajevnih imen
A
Adlešiči 341 
Ajdovščina 52 
Alessandria 322 
Alexandria 8 
Alžir 440 
Ambrus 386 
Arzev 440
B
Babno Polje 23
Banjaloka 328
Banjaluka 20
Barilovič 95
Begunje pri Cerknici 79, 341,
Benetke 55, 294
Bela Cerkev 60, 386
Bela Voda 20, 176, 205
Bengazi 441
Beograd 8,11,17,23,412,423,442 
Berchtesgaden 11, 16 
Berlin 11, 15, 20 
Bevke 227, 229, 276
Bezuljak 79, 164, 168-175, 176, 195, 198, 
205, 261, 265, 283
Bežigrad 429, 431
Bihać 24, 260
Bileča 130
Bistra 253
Bizerta 441
Blatnik 177
Bled 26, 30, 375, 399, 401
Bločice 316
Bloška Polica 316, 324, 385
Bojanski Boršt 324
Bona 441
Borovec 23, 385
Borovnica 57, 79, 82-85, 92, 100, 163, 173, 
227, 253, 264, 313, 333, 355, 383-385, 387, 
394, 427, 446, 448
Bosansko Grahovo 130, 439
Bosiljevo 438
Bosljiva Loka 385, 394
Breg 149, 227, 402
Bregana 95
Brenner 448
Brescia 322
Brezov Dol 385
Brezovica 22, 59, 60, 66, 226, 227, 231, 375, 
427
Brdo pri Ljubljani 170, 402, 414
Briga 385
Brod Jurovski 395
Brod Moravice 74, 394
Brod na Kolpi 23, 24, 100, 263, 328, 330, 
385, 394, 438
Bučka 176,211
Buenos Aires 42
Budimpešta 339
Bugojno 260
Bukovje pri Postojni 18
Butajnova 375
Buzet 406
C
Cancello Arinone 194
Casablanca 440
Catania 48
Celje 22, 35, 107
Centa 307
Cerknica 50, 53, 59, 60, 78, 83, 84, 212, 261, 
286, 316, 393
Cerkno 20, 78
Cervignano 18
Cetinje 443
Civitavecchia 341
Constantine 441
Crikvenica 24, 89, 393, 443
Crni Lug 394
Cuneo 51
Č
Čabar 20, 23, 24, 176, 312, 320, 394 
Čeplje 23, 385, 394 
Črmošnjice 314, 321, 385, 387
507
Črni Potok 385
Črni Vrh nad Idrijo 20, 78
Črnomelj 32, 44, 48, 50, 51, 53, 59-61, 67, 
78, 83, 85, 92, 130, 151, 152, 158, 163, 167, 
222, 240, 263, 264, 314, 315, 320, 387, 429, 
451
D
Dane 96
Delnice 96, 189, 251, 259, 264, 394, 438, 444 
Devica Marija v Polju (zdaj Ljubljana-Po- 
lje) 59, 60, 78, 83, 86, 102, 121, 314, 386,
413
Divača 87
Dobec 265
Dobliče 312
Dobrava 325
Dobrnič 60, 386
Dobrova 22, 83, 159, 242, 334, 402, 438 
Dol 82, 227 
Dolnice 375 
Dolenja vas 60, 320
Dolenjske Toplice 23, 36, 60, 83, 292, 384 
Dolga vas 322, 403 
Dolnji Logatec 59, 78, 79 
Dovje 20
Draga 32, 176, 205, 312, 321, 328, 385
Dragatuš 312
Dravlje 78, 86, 402
Dravograd 22
Dražica 355
Drenov Grič 60, 227
Drežnica 406
Drvar 260
Dvor 78, 385
Dvor na Uni 20
Dubrovnik 24, 241, 260, 443
Dunaj 17
Duvno 385
E
El Agheila 441
F
Fara 60, 312, 330 
Ferrara 51 
Foča 241
G
Gabes 441 
Gabrje 159, 334, 438 
Gabrovčec 354
Garmisch-Partenkirchen 400
Gerovo 24
Glamoč 130
Glažuta 176, 205, 385, 426
Golčaj 196
Golo 102, 121, 122, 307, 308
Gonars 295, 300, 329, 377
Gorenje Laze 211
Gorenje Otave 282
Gorica 18, 20, 77, 87, 105, 113, 346, 372, 
381, 403, 405, 410, 419, 421, 436
Goričica 100, 402
Gornji Logatec 21, 50
Gospič 409
Gotenica 385, 386
Gračac 442
Gradac 60, 78, 163, 314, 341
Grahovo pri Cerknici 23, 78, 212, 316, 384, 
439
Grčarice 176, 205, 314, 385, 386
Grčevje 386
Griblje 151, 152, 159, 395
Grosuplje 23, 36, 60, 78-80, 83, 85, 87, 88, 
92, 96, 99, 134, 194, 246, 264, 295, 307, 
327, 333, 341, 342, 351, 352, 375, 383, 396, 
406
H
Hinje 312
Hočevje 385, 386
Horjul 78, 224, 242, 314, 326, 386, 387, 438
Hotedršica 393
Hrastnik 35
Hrib 24, 77, 205
Hribarjevo 283
Hrušica 19
Huda Jama 35
Hudi Rogatec 307
Hudo 386
I
Idrija 19, 52, 77, 82
Ig 78, 79, 204
Ilirska Bistrica 20,77,406,411
Imola 322
Ingolstadt 8
Ipavec 312
Iška vas 194, 255, 384
Iški Vintgar 163, 204, 205
J
Jasenak 406
Jastrebarsko 259
Jelšane 20
Jesenice 22, 35, 289
508
Ježica 159, 163
Josipdol 130, 442
Jugorje 386, 449
K
Kairo 100
Kalce 22, 78
Kalinovik 260
Kamanje 395
Kamnik 181
Kanal 19
Karlovac 20, 22, 75, 95, 99, 100, 108, 125, 
130, 131, 141, 251, 259, 260, 264, 406, 437, 
442, 444, 446
Kašelj 121
Klana 20, 409
Knežja Lipa 23, 312, 385, 394
Knežja Njiva 23, 169, 176, 191
Knin 260, 442
Koče 385
Kočevje 20, 24, 32, 35, 36, 45, 48, 50-55, 
59-61, 64, 67, 78, 80, 82-87, 90, 92, 93, 96, 
99, 100, 111, 112, 121, 130, 173, 177, 180, 
201, 212, 215, 221-223, 240, 259, 260, 264, 
312, 314, 315, 319, 321-323, 327, 328, 330, 
331, 333, 336, 341, 352, 356, 375, 385-387, 
403, 406, 410, 417, 429, 430, 444, 449
Kočevska Reka 23, 60, 312, 321, 322, 385, 
386, 394
Kodeljevo 79, 432
Konjic 260
Koper 57
Koprivnik 60, 314, 321, 386, 387
Korča 17
Korinj 385
Koseze 402
Kostanjevica na Krki 60, 314, 341, 343
Kotor 260
Kozarišče 79, 83
Kožljek 20, 247, 260
Kranj 22, 35, 248, 434
Kranjska Gora 18
Krka 194
Krmelj 35, 315, 375
Krška vas 385, 386
Krško 31, 48, 270
Krupa 163
Krvava Peč 176, 307, 384
Kurešček 204, 307
Kuželj 23, 328
Kvasica 90
L
La Chapelle 440 
Laze 83
Laze pri Predgrađu 312
Lazeč 355
Leskovec 375
Leskovec pri Krškem 32
Lešnica 90, 426
Lički Osik 263
Ligojna 438
Lipoglav 312, 326
Litija 31,48,108,247
Livno 130, 260
Livold 403
Ljubljana 7, 20-23, 27, 29-32, 35-37, 39, 41, 
42, 44-47, 51-54, 57-63, 65-67, 70, 71, 73, 
75, 78-85, 87, 88, 91-93, 98, 100, 102, 107, 
111-113, 115, 116, 119, 121, 123-125, 128, 
129, 132, 134, 136, 163, 167, 170, 178, 181, 
183, 191, 192, 195, 196, 198-201, 212, 
214-216, 218, 219, 221, 222, 225, 231, 233, 
235-237, 240, 242, 246-248, 254, 255, 257, 
259, 260, 263, 264, 266-268, 270, 272, 274, 
276-280, 282, 286-290, 292-294, 296, 298, 
301, 305, 307, 313-317, 320-324, 329, 331, 
333, 334, 336, 342, 350, 352, 356, 366, 372, 
374, 375, 380, 383, 387, 389, 391-395, 398, 
403, 406, 409, 418, 426, 429-431, 435, 438, 
442-444, 446, 454, 455
Ljubljanski Vrh 163
Log pri Brezovici 59, 60, 66, 80, 227, 231, 
386
Log 176
Logatec 22, 31, 32, 48, 53, 54, 60, 61, 64, 67, 
77, 82, 84, 85, 87, 88, 92, 99, 100, 112, 138, 
144, 187, 198, 212, 213, 221, 222, 240, 261, 
264, 294, 298, 316, 333, 336, 339, 341, 356, 
384-387, 417, 427,448
London 13, 42, 44-46, 110, 193, 237, 262, 
263,433
Lopata 385
Loški Potok 23, 60, 169, 176, 205, 241, 312, 
331, 339, 385, 417,
Lož 164, 168, 170, 175, 176, 182, 191, 195, 
198, 205, 248, 316, 385
Ložine 385
Luče 383
Lukov Dol 394
Lužarji 83
M
Mačkovec 83, 385 
Magovac 395 
Mahovnik 321 
Mali Lug 23 
Mali Vrh 383 
Malo Gradišče 253 
Marada 441 
Maribor 35, 416
509
Martinjak 78
Medvode 302
Međak 263
Metković 260, 263
Metlika 22, 50, 51, 60, 61, 70, 78-80, 82, 85, 
98, 107, 130, 240, 264, 304, 314-316, 325, 
341, 352, 375, 398, 426, 444, 446, 449-451
Milan 52, 125, 244, 320
Mirna 60
Mirna Peč 247, 323, 384, 386
Mokronog 36, 60, 247, 305, 314-316, 354, 
355, 386
Morava 78, 83, 92, 99, 322
Moravče 386
Moskva 193, 324
Mostar 24, 130, 260, 442
Moste 36, 63, 86, 218, 248, 432, 435 
Movema vas 163
Mozelj 60, 78, 312, 314, 321, 322, 341, 385, 
394
Muljava 325, 354, 386
München 8
N
Nalut 441
Nemška Loka 312
Nevesinje 130
Notranje Gorice 79, 82, 227, 230, 231 
Nova vas 23, 384, 385, 412, 417, 450 
Novi 24, 409
Novi lazi 23, 385, 394
Novo mesto 20, 22, 31, 32, 36, 48, 51-56, 
59-61, 67, 70, 78, 80, 82-85, 87, 88, 92-94, 
96-99, 107, 108, 130, 132, 211-213, 215, 
219, 221-223, 240, 248, 260, 263, 264, 292, 
293, 311, 314-316, 322, 329, 333, 336, 350, 
375, 385-387, 390, 392, 298, 403, 426, 444, 
451
Novo Selo 395
O
Ogulin 100, 130, 259, 406, 442
Ohrid 17
Opatija 20
Opčine 221
Oran 440
Orle 312
Ortnek 84, 173, 385, 396
Osilnica 353, 394
Osredek 176, 194, 204, 307, 330
Oštarije 130
Otave 260
Otočac 260
Otočec 211, 322
Otrobovec 21 
Ozalj 95
P
Padova 20, 51, 54, 192
Padež 261
Paka 402
Pazin 406
Perovo 246
Perušič 263
Pescara 372
Petrina 85, 264, 304, 328, 329
Piacenza 322
Pijava Gorica 383, 384
Pikovnik 282
Planina (pri Črnomlju) 385, 387
Planina (pri Rakeku) 11, 22, 50, 59, 60, 75, 
78, 84, 143, 144, 163, 264, 316, 339, 393, 
438
Plešce 23
Pleše 205, 312
Podbukovje 194, 385
Podgrad 19, 406, 409
Podivančna Gorica 325
Podlipoglav 132, 205, 312
Podmolnik 312
Podpeč 225,227,230,231,246
Podpreska 176, 394
Polhov Gradec 163, 167, 386
Polica 246, 386
Poljane (zdaj Kočevske Poljane) 385, 386
Poloj 90, 426, 438
Ponikve 385, 386
Ponova vas 327
Prečna 60
Predgrad 385
Predole 396
Preserje 57, 82, 212, 219-221, 226, 227, 292, 
383
Prestranek 19
Prezid 20, 21, 23, 394
Prezidanški Berinšček 21
Priborje 24
Primča vas 385
Primskovo 149, 238, 246, 247, 253, 268, 275
Pristava 325
Pugled 253, 326, 342
Pulj 346
Purkače 307
R
Rab 412 
Rabat 440 
Račna 383
510
Radatovići 314-316, 341, 449
Radohova vas 149, 328, 329, 334, 350, 396 
Radoviča 395 
Radovljica 22, 52
Rakek 21, 50, 59, 60, 78, 79, 82, 84, 85, 92, 
138, 163, 198, 264, 286, 316, 339, 393
Rakitna 83, 188, 212, 265, 384, 387, 391, 439
Rakovnik 432
Raščica 383, 386
Ravbarkomanda 79
Ravni Dol 191
Razdrto 181
Razpotje pri Idriji 78
Rdeči Kamen 319
Rečica 95
Reka 20, 39, 56, 61, 75, 91, 100, 102, 108, 
144, 260, 340, 346, 442
Retje 385, 396
Ribnica na Dolenjskem 23, 24, 60, 61, 75, 
78, 82, 83, 88, 91, 92, 94, 96, 98, 100, 130, 
191, 192, 205, 226, 260, 312, 315, 316, 331, 
341, 384, 385, 445
Rim 8, 12, 17, 20, 26, 39, 42, 48, 51, 58, 
61-66, 69, 70, 73, 75, 76, 78, 85, 87, 88, 94, 
100, 102, 112, 116, 118-120, 167, 172, 181, 
195, 213, 220, 240, 241, 243, 248, 251, 256, 
258, 272, 293-295, 306, 307, 309, 311, 320, 
324, 327, 329, 330, 338-340, 346, 347, 349, 
350, 371-373, 402, 405, 421, 423, 428, 431, 
443, 454
Rob 188, 204, 205, 212, 383, 384, 410, 412 
Ronki 392
Rovte 60,246,314-316,386,393
Rožni Dol 211, 233
Runarsko 384, 385
S
Safi 440
Salzburg 17, 399, 401
San Terenzio in Lerici 67 
Sarajevo 240-242 
Scodovacca 18 
Sekirišče 307 
Sela pri Šumberku 247 
Selca 22 
Selnik 307 
Selo 312
Semič 60, 82, 96, 163, 314-316, 449
Senj 78
Severin 74
Sežana 37, 55, 98, 322
Sfaks 441
Sinj 260
Slavina 20
Slovenj Gradec 22
Slunj 437
Smuka 321, 385
Sodražica 60, 191, 312, 384, 385
Sombotelj 31
Sostro 121, 201
Sošice 395
Soteska 314-316, 385
Sousse 441
Sovra 246
Split 24, 51, 52, 77, 260, 442, 443 
Spodnja Bukovica 411 
Spodnja Slivnica 386, 396 
Spodnje Brezovo 295 
Spodnji Log 312, 385 
Srb 262
Srebotnice 246, 247
Stara Cerkev 327
Stara Vrhnika 22
Stari Grad 20
Stari Log 60, 78, 312, 314, 321, 322, 385 
Stari trg ob Kolpi 60, 78, 341, 353, 366, 367,
385, 387, 391
Stari trg pri Ložu 50, 60, 79, 83, 168, 169, 
205, 279, 339, 341, 385, 393, 417, 450
Stari trg pri Višnji Gori 246
Stična 87, 93, 194, 325, 341, 386
Strahomer 57, 255
Straža 392
Stražnik 20
Studenec pri Ljubljani 375
Studenec-Ig 163, 201, 204, 384, 386 
Studenec pri Ivančni Gorici 325 
Studeno 15
Suhor pri Metliki 94, 449, 450
Suhor pri Vinici 312
Sušak 8, 24, 52, 56, 57, 75, 77, 84, 85, 88, 93, 
98, 99, 102, 109, 125, 130, 233, 240, 258, 
259, 264, 310, 335, 340, 341, 389, 397, 406, 
444, 454
Sušje 23, 384
Sv. Ana 229
Sv. Križ pri Kostanjevici (zdaj Podboč­
je) 60,341
Sv. Lucija (zdaj Most na Soči) 20
Sv. Vid nad Cerknico (zdaj Žilce) 307, 320,
384
Š
Šembije 20
Šibenik 24, 27, 442
Šiška 63, 79, 242, 328, 329, 432
Škofja Loka 22, 26, 248
Škofljica 79, 82, 99, 100, 163, 315, 316, 383
Skrilje 307, 308
Skrilje (pri Gradacu) 78
Šmarje-Sap 79, 82, 84, 99, 163, 173, 195,
205
511
Šmarješke Toplice 386
Šmarjeta 50, 60
Šmartno ob Savi 121
Šmihel-Stopiče 50
Štalcerji 361, 385
Št. Jernej 59, 60, 61, 83, 84, 96, 173, 314, 341 
Št. Jošt 83, 386, 387, 402 
Št. Jurij pri Grosupljem 386 
Št. Lovrenc 149
Št. Peter na Krasu (zdaj Pivka) 281
Št. Peter pri Novem mestu (zdaj Otočec) 60
Št. Vid nad Ljubljano 22, 80, 124
Št. Vid pri Stični 36, 44, 60, 78, 82-84, 145,
149, 151, 173, 175, 253, 325
T
Tanča Gora 312, 426
Težka Voda 247
Tišje pri Libergi 238, 253
Tolmin 19, 52, 77, 84
Tomačevo 57
Tomišelj 195, 255, 383
Topla Reber 321
Topol 302
Toulon 440
Trata 22
Travnik 176, 205
Trbiž 19, 100, 448
Trbovlje 35
Trebelno 386
Trebinje
Trebnje 32, 50, 51, 60, 61, 78m 82, 83, 85, 
93, 99, 240, 246, 264, 314, 324, 325, 333, 
352, 360, 375, 386
Treviso 38
Trnovec 385
Trst 19, 37, 39, 40, 51, 52, 54, 56, 64, 77, 84, 
89, 102, 109, 113, 144, 155, 221, 245, 248, 
262, 281, 346, 372, 381, 409, 436
Tršće 23
Trška Gora 321, 322
Tržič (Monfalcone) 57, 195
Tržišče 60, 386
Tunis 441
Turjak 23, 24, 26, 130, 148, 253, 326, 383, 
384,445
Tušilovič 95
U
Udbina 262 
Ustje 307, 308 
Uršna sela 385-387 
Užice 236
V
Vavta vas 78
Velika Loka 60, 350, 387, 392
Velike Bloke 23, 79, 84, 261, 314-316, 339, 
341, 342, 384, 412, 417, 445, 450
Velike Lašče 23, 26, 60, 78, 83, 85, 86, 134, 
191, 194, 246, 253, 261, 264, 333, 445
Veliko Polje 385
Verd 82, 269, 283, 285, 286, 313, 378, 448 
Vevče 36, 121 
Vicenza 244 
Vichy 440
Vič 22,63,78,79,86,414,432
Videm-Dobrepolje 60, 82, 92, 93, 246, 383, 
396, 445
Videm (Udine) 19, 20, 75, 77, 78, 84, 143 
Vinica 60, 78, 312, 314, 315, 341, 387, 394,
449
Vinji Vrh 265
Vipava 80, 130
Vir 325
Visoko 307
Višegrad 241
Vojnič 108
Volavje 78
Vrbovsko 23, 74, 130, 449
Vrgin Most 130, 131, 141
Vrhnika 22, 23, 36, 54, 59, 60, 79, 83, 84, 94, 
99, 100, 143, 148, 163, 167, 227, 231, 260, 
261, 265, 292, 315, 316, 375, 387, 429, 448
Vrhovci 402
Vrhovine 259
Vrhpolje 396
Vrsnik 21
W
Washington 8
Z
Zadar 39, 262
Zafara 97
Zagorje ob Savi 35
Zagradec 78, 194, 354, 385
Zagreb 20, 52, 98, 125, 146, 240, 241, 295, 
297, 350, 366, 423, 427, 442, 443
Zaklanec 326
Zala 204
Zalog 85, 98, 264, 374, 380, 426, 446 
Zaplana 246, 386, 387 
Zavrh 275
Zdenčina 95, 100, 442
Zdenska vas 383
512
Zidani Most 350
Zvomik 241
Žirovnica 18
Žlebič 191, 384, 385
2
Žabja vas 78, 86
Želimlje 383
Žuta Lokva 18, 24, 26
Žužemberk 36, 78, 91, 97, 247, 314, 315, ,
354, 386, 392
33 - Fašisti 513
Kazalo vsebine
UVODNA BESEDA................................................................................................................. 7
ITALIJANSKI OKUPACIJSKI SISTEM V LJUBLJANSKI POKRAJINI............................. 11
1. Italija in Jugoslavija 1939-1941.......................................................................................... 11
2. Vojna aprila 1941 in prihod italijanske vojske v osrednjo Slovenijo................................ 18
3. Italijanska vojaška uprava................................................................................................... 26
4. Uvedba italijanske civilne uprave...........................................  30
Oblikovanje t. i. Ljubljanske pokrajine.............................................................................. 30
Gospodarske zmogljivosti pokrajine................................................................................. 33
Civilni oziroma visoki komisar.......................................................................................... 37
Sosvet ali konzulta.............................................................................................................. 42
Okrajni glavarji.................................................................................................................... 48
Župani in občinski komisarji............................................................................................. 49
Oboroženi oddelki civilne uprave....................................................................................... 50
Sodstvo................................................................................................................................ 55
5. Fašistična stranka in njene organizacije............................................................................ 58
6. Vojska
DOKUMENTI.......................................................................................................................... 106
Dok. Naslov Stran
1 Razglas komandanta mesta Ljubljane 12. 4. 1941 o prevzemu oblasti....................... 107
2 Navodila poveljstva 2. armade za guvernerja cone Ljubljana 14. 4 1941................. 108
3 Poročilo civilnega komisarja za Ljubljansko pokrajino 22. 4. 1941 o opravljenem
delu................................................................................................................................... 109
4 Zapisnik telefonskega pogovora med Mussolinijem in civilnim komisarjem za Ljub­
ljansko pokrajino Emiliom Graziolijem 28. 4. 1941 o razmerah v pokrajini in 
pripravi priključitve k Italiji.......................................................................................... 116
5 Kraljevi ukaz o priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji 3. 5. 1941....................... 117
6 Kraljevi ukaz 7. 6. 1941 o veljavnosti odredb v Ljubljanski pokrajini....................... 120
7 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 1. 7. 1941 podrejenim poveljstvom za
vedenje v zasedeni Sloveniji.......................................................................................... 121
8 Poročilo kraljevske kvesture Ljubljana 14. 7. 1941 vodji italijanske policije v Rimu
o komunistični organizaciji in dejavnosti v Ljubljanski pokrajini............................. 123
9 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora z dne 14. 7. 1941 podrejenim poveljstvom
za vedenje v zasedeni Sloveniji....................................................................................... 127
10 Zabeležka za Benita Mussolinija iz srede julija 1941 o političnih in gospodarskih
razmerah v Ljubljanski pokrajini................................................................................. 128
11 Povzetek tem s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora s podrejenimi častniki 27.
7. 1941............................................................................................................................. 129
12 Teme za obravnavo in povzetek zadev s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora
s podrejenimi polkovniki 2. 8. 1941............................................................................... 134
13 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora podrejenim poveljstvom 9. 8. 1941 za
vedenje v primeru oboroženega upora............................................................................ 139
14 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora s podrejenimi poveljniki 19. 8.
1941................................................................................................................................ 141
15 Točke za obravnavo na sestanku poveljnika XI. armadnega zbora s poveljnikom 2.
armade............................................................................................................................. 143
514
16 Zapisnik s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora za zimsko nastanitev enot
31. 8. 1941....................................................................................................................... 144
17 Povzetek zadev s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora 3. 9. 1941................. 145
18 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 4. 9. 1941 za preprečevanje partizanskih
akcij................................................................................................................................ 148
19 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 8. 9. 1941 za ukrepe proti partizanskim
akcijam............................................................................................................................. 151
20 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 10. 9. 1941 za ukrepe proti partizanskim
napadom.......................................................................................................................... 152
21 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino predsedniku italijanske
vlade Benitu Mussoliniju 18. 9. 1941 o izidu petmesečnega upravljanja pokrajine . . 153
22 Zabeležka generalnega štaba kopenske vojske 17. 9. 1941 za Mussolinija o razme­
rah v Ljubljanski pokrajini............................................................................................. 159
23 Povelje poveljstva XI. armadnega zbora 29. 9. 1941 za odločnejšo taktiko v boju
proti narodnoosvobodilnemu gibanju............................................................................ 161
24 Poročilo poveljstva 2. armade 30. 9. 1941 o razmerah v Ljubljanski pokrajini........... 161
25 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 5. 10. 1941 za vedenje enot v boju proti
narodnoosvobodilnemu gibanju.................................................................................... 162
26 Povelje poveljstva XI. armadnega zbora 7. 10. 1941 za varnost posadk.................... 165
27 Seznam zadev za obravnavo na sestanku poveljnika XI. armadnega zbora 8. 10.
1941................................................................................................................................ 166
28 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 9. 10. 1941 za nadzorovanje civilistov . . . 167
29 Zapisnik s sestanka na poveljstvu XI. armadnega zbora 21. 10. 1941.......................... 168
30 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 28. 10. 1941 o sodelovanju
med vojsko in policijo...................................................................................................... 172
31 Pismo poveljnika XI. armadnega zbora visokemu komisarju za Ljubljansko pokra­
jino 31. 10. 1941.............................................................................................................. 175
32 Točke za sestanek in zapisnik s sestanka pri visokem komisarju za Ljubljansko
pokrajino 7. 11. 1941...................................................................................................... 179
33 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 13. 11. 1941 poveljstvoma divizij za
sodelovanje z organi civilne uprave.............................................................................. 184
34 Zapisek s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na poveljstvu divizije sardin­
skih grenadirjev 21. 11. 1941.......................................................................................... 185
35 Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora 30. 11. 1941 poveljstvu 2. armade o raz­
merah v Ljubljanski pokrajini....................................................................................... 189
36 Spomenica poveljnikov pehotne divizije sardinskih grenadirjev in XI. armadnega
zbora konec novembra 1941.......................................................................................... 197
37 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 8. 12. 1941 za varnostne ukrepe.............. 209
38 Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora na visokem komisariatu za
Ljubljansko pokrajino 12. 12. 1941.............................................................................. 211
39 Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora za propagandni urad 12. 12. 1941. . . 214
40 Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora o manifestaciji Osvobodilne fronte 1. 12.
1941 in zapisnik s sestanka pri visokem komisarju za Ljubljansko pokrajino 12. 12.
1941................................................................................................................................ 216
41 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na poveljstvu divizije sardin­
skih grenadirjev 18. 12. 1941 .......................................................................................... 224
42 Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora 20. 12. 1941 o dejavnosti karabinjer­
jev v diviziji sardinskih grenadirjev............................................................................... 233
43 Spomenica generala Renza Montagna 22. 12. 1941 o razmerah v Ljubljanski pokra­
jini .........................................-,...................................................................................... 235
44 Telefonska navodila poveljstva XI. armadnega zbora 26. 12. 1941 za boj proti
partizanskim enotam...................................................................................................... 238
45 Navodila poveljstva XI. armadnega zbora 27. 12. 1941 za akcije proti partizanom . . 239
46 Zapisnik s sestanka na poveljstvu 2. armade 30. 12. 1941 ............................................ 240
47 Poročilo poveljstva 2. armade 7. 1. 1942 o razmerah v Ljubljanski pokrajini........... 245
48 Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na
poveljstvu divizije sardinskih grenadirjev 8. 1. 1942 .................................................... 249
515
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
71
72
73
74
75
76
77
78
79
Zapisnik z obiska visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino pri poveljniku XI.
armadnega zbora 24. 1. 1942 ..........................................................................................
Navodilo poveljstva 2. armade 27. 1. 1942 za pripravo načrtov o novi razmestitvi
podrejenih enot..............................................................................................................
Točke za sestanek in povzetek pogovora poveljnika XI. armadnega zbora s povelj­
nikom 2. armade 28. 1. 1942 ..........................................................................................
Točke za sestanek in seznam zadev s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 30.
1. 1942 .............................................................................................................................
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora pri
visokem komisarju za Ljubljansko pokrajino 5. 2. 1942 ..............................................
Promemorija poveljnika XI. armadnega zbora 10. 2. 1942 za pogovor s poveljnikom
2. armade..........................................................................................................................
Pismo poveljnika XI. armadnega zbora 17. 2. 1942 za sestanek s častniki.................
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 18. 2.
1942 ................................................................................................................................
Navodila poveljstva 2. armade 27. 2. 1942 za ureditev razmer v Ljubljanski pokra­
jini ...................................................................................................................................
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora 8. 3. 1942 o razmerah v Ljubljanski
pokrajini..........................................................................................................................
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za Ljub­
ljansko pokrajino............................................................................................................
Poročilo poveljnika XI. armadnega zbora 14. 3. 1942 o izvajanju načrta »Prima­
vera« ................................................................................................................................
Točke za sestanek in zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 16. 3.
1942 ................................................................................................................................
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 21. 3. 1942 .................................................................................
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 24. 3. 1942 o razmerah
v pokrajini.......................................................................................................................
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora s poveljniki divizij in grani­
čarjev 25. 3. 1942 ............................................................................................................
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 8. 4. 1942....................................................................................
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora s poveljnikom 2. armade 12. 4
1942 ................................................................................................................................
Točke za obravnavo poveljnika XI. armadnega zbora na sestanku v Trebnjem 20. 4.
1942 ................................................................................................................................
Zapisek s pogovora načelnika štaba XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 23. 4. 1942 .................................................................................
Pregled obravnavanih zadev s sestanka načelnika štaba XI. armadnega zbora
s predstavnikom visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 29. 4 1942 ..............
Pregled obravnavnih zadev s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim
komisarjem za Ljubljansko pokrajino 30. 4. 1942 .......................................................
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 8. 5. 1942 o razmerah v po­
krajini .............................................................................................................................
Točke za sestanek poveljnika XI. armadnega zbora 10. 5. 1942 ...................................
Poročilo poveljstva XI. armadnega zbora višjemu poveljstvu oboroženih sil za
Slovenijo in Dalmacijo 12. 5. 1942 o razmerah v Ljubljanski pokrajini....................
Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 17. 5. 1942 o razmerah
v pokrajini.......................................................................................................................
Izvleček iz ustnega poročila poveljnika 2. armade s sestanka na Reki 23. 5. 1942 . . .
Beležka poveljnika XI. armadnega zbora 26. 5. 1942 o nalogah...................................
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 26. 5. 1942 ................................
Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 30. 5. 1942 .................................................................................
Pismo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 6. 6. 1942 o predvidenem 
množičnem interniranju Slovencev...............................................................................
256
258
260
265
268
280
281
282
287
288
292
293
294
300
306
309
312
323
324
326
327
328
331
333
335
338
340
342
343
346
348
80 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 9. 6. 1942.................................................................................... 349
81 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 9. 6. 1942 o razmerah v po­
krajini ............................................................................................................................. 352
82 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na poveljstvu pehotne divizije
sardinskih grenadirjev 13. 6. 1942 ................................................................................. 354
83 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora na poveljstvu divizije sardin­
skih grenadirjev 13. 6. 1942............................................................................................. 368
84 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 14. 6. 1942 ................................................................................. 370
85 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 20. 6. 1942 ................................ 377
86 Pismo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 20. 6. 1942 o ukrepih proti
prebivalstvu.................................................................................................................... 379
87 Program poveljstva XI. armadnega zbora za veliko ofenzivo proti narodnoosvobo­
dilni vojski na Dolenjskem in Notranjskem poleti in jeseni 1942 ................................ 382
88 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 26. 6. 1942 ................................. 389
89 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 6. 7. 1942................................... 393
90 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 7.7. 1942.................................... 395
91 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z nemškimi policijskimi čast­
niki 12. 7. 1942................................................................................................................. 399
92 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 29. 7. 1942 ................................................................................. 401
93 Zapisnik s sestanka Benita Mussolinija v Gorici z italijanskimi vojaškimi funkci­
onarji 31. 7. 1942 ............................................................................................................ 405
94 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora v Kočevju 2. 8. 1942 .............. 410
95 Spomenica o razmerah v Ljubljanski pokrajini z dne 3. 8. 1942................................... 413
96 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 16. 8. 1942 o vojaških očišče­
valnih operacijah v pokrajini.......................................................................................... 416
97 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 16. 8. 1942 o vojaških očišče­
valnih operacijah v pokrajini.......................................................................................... 418
98 Poročilo visokega komisrja za Ljubljansko pokrajino 16. 8. 1942 o političnih,
gospodarskih in socialnih razmerah v pokrajini.......................................................... 419
99 Poročilo visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino 24. 8. 1942 o programu
dejavnosti v pokrajini..................................................................................................... 422
100 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora v Vidmu-Dobrepolju 10. 9.
1942 ................................................................................................................................ 426
101 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 17. 9. 1942 ................................................................................. 429
102 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za
Ljubljansko pokrajino 28. 9. 1942 ................................................................................. 432
103 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 19. 11. 1942 .......................... 436
104 Povzetek zadev s sestanka poveljnika 2 armade na Sušaku 22. 11. 1942...................... 439
105 Povzetek zadev s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora v Kočevju 26. 11. 1942 444
106 Zapisnik s sestanka poveljnika XI. armadnega zbora 26. 11. 1942 .......................... 448
107 Pismo poveljnika XI. armadnega zbora visokemu komisarju za Ljubljansko pokra­
jino 3. 12. 1942................................................................................................................. 449
108 Poročilo poveljnika XI. armadnega zbora 13. 12. 1942 o razmerah v Ljubljanski
pokrajini.......................................................................................................................... 451
109 Spomenica poveljnika XI. armadnega zbora 30. 12. 1942 za visokega komisarja za
Ljubljansko pokrajino................................................................................................... 454
PRILOGE................................................................................................................................... 457
Upravnopolitična razdelitev Ljubljanske pokrajine 1941 .................................................... 458
Fašistična stranka v Ljubljanski pokrajini............................................................................ 460
Zasedbena območja enot italijanske vojske v 2. pol. aprila 1941 ......................................... 461
Postojanke italijanskih oboroženih sil v Ljubljanski pokrajini 15. junija 1941.................... 462
Zasedbena območja enot italijanske vojske decembra 1941 ................................................. 463
Postojanke italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini 1. marca 1942 ....................... 464
517
Postojanke italijanskih oboroženih sil 10. junija 1942 .......................................................... 465
Zasedbena območja enot italijanske vojske decembra 1942 ................................................. 466
Zasedbena območja enot italijanske vojske julija 1943.......................................................... 467
Posadke XI. armadnega zbora in bele garde (MVAC) v začetku septembra 1943................. 468
Italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini 15. 6. 1941 .......................................................... 470
Italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini 1. 3. 1942 .............................................................. 472
Italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini 12. 7. 1942 ............................................................ 474
Italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini 2. 9. 1943 .............................................................. 476
LITERATURA.......................................................................................................................... 478
FOTOGRAFIJE....................................................................................................................... 480
KAZALA................................................................................................................................... 481
Stvarno kazalo.......................................................................................................................... 483
Kazalo osebnih imen............................................................................................................... 493
Kazalo krajevnih imen............................................................................................................ 507
Kazalo vsebine.......................................................................................................................... 514
DOCUMENTA ET STUDIA HISTORIAE RECENTIORIS 
V
dr. Tone Ferenc 
FAŠISTI BREZ KRINKE
Dokumenti 1941-1942 
1. izdaja
Urednik Branko Avsenak 
Dokumente prevedel Stane Ivanc 
Fotografije iz Muzeja ljudske revolucije SRS 
Založila
Založba Obzorja Maribor
Za založbo
mag. Marjan Žnidarič 
Natisnila
tiskarna Ljudske pravice 
v Ljubljani 1988
Naklada 1000 izvodov
ISBN 86-377-0309-7
Po mnenju republiškega komiteja za kulturo št. 4210/9-87 z dne 6. 8. 87 
je knjiga oproščena temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov