—••< 134 >¦•—
Zlati čas
|troeiei moji! Prepričana sem, da ste vže po večkrat slišali prigovor, ki slove:
Si,,čas je zlato." — Ali: nUra zamujena, ne pride nobena." Ali ste pa tudi vže pomislili, kaj nas učita ta dva prigovora? Mislim, da ne! Ako bi vi, otroci, vedeli kaj je eas, posebno čas nežne mladosti, obračali bi ga vse bolje, nego ga obraeate in nikoli bi vas ne mikalo pohajati po cestah brez vsega dela ter zaprav-Ijati zlati čas, ki se nikoli ne povrne. Znam dobro, da niste vsi taki. Otroei takih starišev, ki so v svojej mladosti znali zlati čas ceniti, uiso nikoli brez dela.
Pridni otroci, prisedši iz učilnice, izdelujejo svoje nalogc, potem pa poma-gajo starišem pri delu. Pridne deklice imajo pletivo ali kačkanje v rokah ter ne posedajo nikoli brez kakega dela na hišni prag ali občinski travnik.
V mladih letili se je treba mladini vaditi pridnosti. Nobene ure ne smete izgubiti brez dela. Delo je podloga sreči, dolo je vir.človeškega blagostanja.
Kaj pa ti, lennh raali, ki pohajaš vse proste ure po cestah, ruvaš se in pre-tepavaš s STOjimi malovrednimi tovariši? Kaj bode iz tebe? Ko odrasteš, treba ti bode skrbeti za vsakdauji živež, a bal se bodeš dela. TVoja roka. ki ni bila v otročjih letih vajena dela, bala se bode truda, in delo, katerega si se v mladosti izogibal, postalo ti bode nadležno. Pridnemu človeku je vsako delo v veselje. Tvo-jemu tovarišu in tovarišiei, katera sta vže v otroejih letih cenila čas. bode se dobro godilo, a pritebi se bode izpolnjeval prigovor, ki pravi: »Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal."
Večkrat sliširao, da tudi pridnega obišce nesreča. Eeeimo: ukraden mu je denar, ukradena mu je suknja, pogori mu hiša i. t. d., a on zaradi tega ne obupa, on dobro ve, da si je s pridnostjo pridobil to, kar mu je vzela nesreča, zatorej podvoji svojo pridnost in po malera si zopet pridobi, kar je izgubil.
Ali porani, otrok moj ljubi, da vsa pridnost ne izda nič brez blagoslova Božjega. Vadi se tedaj z delom tudi v molitvi. Vsako svoje opravilo daruj Bogu, nebeškernu Očetu, in on bode vzprejel in blagoslovil tvojo daritev.
Da-si je ni dražje reči na svetu kakor je čas, vender se ravno čas vse premalo čisla. Dnevi teko in le malo kdo pomisli, da mu se ti dnevi nikoli več ne povrnejo.
Sv. Bernard pravi; ,,Kakor paziš na las svoje glave, tako ti je paziti, da ne izgubiš trenotka tebi odločenega easa." Nek modrijan piše: nVse na svetu je ptuje blago in to blago je minljivo, samo čas je naš."
Zatorej se ne ravnajte po takih Ijudeh, ki skrbe le zato, kako bi pregnali ta zlati čas. Slišali bodete po večkrat: Oj kako je dolgoeasno! Kam hoeem iti, da si prebijem dan? Kako se hočem zabavati i. t. d. Pri takem zapravljanji zlatega časa ni ČMida, ako imajo uradniki polno dela s pravdami, ako lepa posestva v nič gredo, ako delo zastaja, tnošnjieek vedno tanji postaja, v kuhinji ognja primanjkuje i. t. d.
Ako hočete, otroci Ijubi, izogniti se takim nezgodam, vadite se vže zdaj v nežnej mladosti dela, ter ne izgubljajte drazega časa s pohajkovanjem, kervedite: Kar se Janezek uči, to bode Janez znal.                         L. Kersnik-Rott.