List 45.
4
Politični oddelek.
Zopet jezikovno pravo.
Najaktuvalnejši del iz tistega kompleksa problemov, ki se skupno in na kratko imenujejo ^avstrijsko narodnostno vprašanje", je gotovo oni del, ki se nanaša na jezikovno ravnopravnost v šoli, v uradu in sploh v javnem življenju. Ves boj zadnjih let se suče skoro izključno okrog tega vprašanja in dozdeva se nam, da bo avstrijskim Slovanom prestati še težke boje in silovite persekucije, predno se to vprašanje povoljno reši — ako se to sploh kdaj zgodi, kar še nikakor ni gotovo.
Kar so avstrijski slovanski narodi v zadnjih tridesetih letih dosegli glede jezikovne ravnopravnosti, to jim je bilo dano naredbenim potom. Odločilni krogi so stali na stališču, da uredba tega vprašanja spada v delokrog eksekutive in da so zakonodajni faktorji že rešili, kar je spadalo v njihov delokrog, s tem, da so v državni osnovni zakon sprejeli člen 19., s katerim se vsem jezikom jamči ravnopravnost v šoli, v uradu in v javnem življenju.
Tudi Badenijevo ministrstvo se je postavilo na to stališče, ko je izdalo znane jezikovne naredbe za Češko in Moravsko. Nemška revolucija je dosegla, da so bile te naredbe preklicane. Zmagalo je nemško stališče, da izvršitev člena 19. državnih osnovnih zakonov ne spada v delokrog eksekutive, da člen 19. obsega samo načelo, da pa se mu mora potem legislative udahniti šele življenje in sicer z izvršilnim jezikovnim zakonom.
Era jezikovnih naredb je s tem končana. Na mesto jezikovnih naredb naj stopi jezikovni zakon, ali pot do tja je pač še dolga. Dr. Herold je dobro rekel, da je nemški državni jezik, ki ga zahtevajo nemške stranke, prava pravcata bomba, ki bo razgnal parlament. Stvar je vsekako zelo važna in zasluži najintenzivnejšo pozornost ter najresnejši študij, zlasti od strani političnih voditeljev,
da se ne bo zopet oglasil kak dr. Gregorec v parlamentu in plediral za nemški državni jezik.
Sedanje pravno stanje jezikovnega vprašanja je dobro in vsestransko pojasnjeno v knjigi „da8 oster-reichische Sprachenrecht", ki jo je spisal dr. Alfred Fischl in v kateri je zbran ves tozadevni materijal in kateri je povrh dodana zgodovina jezikovnega boja v naši državi. Knjiga je seveda pisana v nemškem smislu, a kritičnemu čitatelju bo vender znatno koristila.
V tej knjigi najdemo vse cesarske patente, ukaze, zakone in naredbe, kar jih je bilo izdanih od leta 1527. in iz teh zakonov in naredb izvaja pisatelj, da je zahteva nemškega binkcštnega programa, naj se jezikovno vprašanje zakonito reši, nesmiselna, češ, da je to že dognana stvar in da je nemški državni jezik ne samo po večstoletni navadi ampak tudi s pozitivnimi zakonodajnimi akti uveljavljen ter da je le omejen po členu 19. državnega osnovnega zakona.
Pravno se da to stališče brez težav izpodbijati, kajti člen 19. državnih osnovnih zakonov je sam po sebi razveljavil vse poprej izdane patente in zakone, ki se z njim ne strinjajo. Nasprotno pa je gola istina, da dejanski zavzema nemščina vse predpravice državnega jezika in so pravice druzih jezikov poleg nje tako neznatne, da sploh ne pridejo v poštev.
Prav ker je to stanje neznosno, se je začel sedanji jezikovni boj, čigar smoter je, utesniti krivične predpravice nemškega jezika in razširiti primerno potrebam do-tiCnih narodov in načelu ravnopravnosti in jednakovred-nosti veljavo druzih jezikov.
Boj proti temu stanju se mora prav v sedanjem času voditi s posebno odločnostjo, ker vidimo pri vsakem koraku, kako se vlada in birokracija na vso moč trudita v nasprotju z načelom ravnopravnosti utesniti dosedanjo itak sramotno-klaverno veljavo nenemških jezikov ter razširiti veljavo nemščine kar najbolj mogoče. Kar se v tem oziru počenja, presega že vse meje, to je krnto nasilstvo, ki se  ne  meni niti za  najvitalnejše  interese
prebivalstva in proti kateremu se mora nastopiti   z   največjo brezobzirnostjo.
Stran 442.