Za poduk in kratek čas. Poročila iz Rima. (Piše Fr. Kovačič.) (Dalje.) Še nekaj znamenitega je v eerkvi »Ara coeli«. Na levo od velikega oltarja je mala kapelica na štirih porfirnih (rdeč kamen) stebrih, pod oltarjem počivajo ostanki sv. Helene, matere cesarja Konštantina. Pripoveduje se dalje, da je tukaj bila nekdaj palača cesarja Avgusta. Ko so ga hoteli razglasiti za boga, premišljeval je in se postil tri dni, ne vedoč, ali bi dovolil to ali ne. Potem se mu pa ravno na tem mestu, kjer sedaj stoji ta kapelica, prikaže čudna prikazen. Videl je nebo odprto in na oltarju v zlatem okrogu nebeško lepo devico z detetom v naročju, slišal je tudi skrivni glas: »To je oltar Sina božjega«. Vsled te prikazni je cesar prepovedal ljudstvu, da bi ga častilo kot boga. Na onem mestu pa, kjer je videl prikazen, }e dal sezidati oltar in nanj zapisati: »Oltar prvorojenega boga«. Zaradi tega še se cerkev dandanes imenuje »Ara coeli*, kar se po slovenskem pravi »nebeški oltar«. Kako poraenljiva je ta pravljica! Na Kapitolu je bil nekdaj poglavitni tempelj malika Jupitra, variha rimske države, dandanes pa se na Kapitčlu ponosno vzdiguje lepa cerkev, v kateri se na posebni način Casti božje Dete. Več pravljic je, ki pravijo, da je tudi v Rimu bilo nekako naznanjeno rojstvo Zveličarjevo. Onstran Tibere stoji jako stara cerkev S. Maria in Traslevere. Že ob času preganjanja v 3. stoletju so imeli kristijani tukaj svoje svetišče. Blizu velikega oltarja je še dandanes zapisano: »fons olei« t. j. »studenec olja«, ker da je na tem mestu malo pred Kristusovim rojstvom začelo iz zemlje olje izvirati. Jako verjetno je, da so Rimljanl zvedeli zveličarjevo rojstvo, ker gotovo je, da so v Rimu vedeli, kako je Herod pomoril nedolžne otroke. Ko je cesar A\gust to slišal, je rekel sicer kosmate, pa značilne besede: »Boljše je biti svinja, kakor Herodov sin«. Sv. Štefan v Rimu ni zapovedan praznik, pač pa praznik sv. Janeza. Ta dan sta v lateranski cerkvi izloženi glavi sv. Petra in Pavla in pa tista miza, pri kateri je Jezus opravil zadnjo večerjo. »Herodeževega« ali »pametive« Rimljani ne poznajo, rimski paglavci imajo ob Treh kraljih »svoj dan«. Že v nedeljo popoldne pred Tremi kralji so začeli trobiti po ulicah, da je bilo strah. Vsak pobalin mora imeti ta dan dolgo trobento iz »pleha«. Po 15—20 se jih spravi skupaj in grejo od ulice do ulice in trobijo, da bi človek lahko iz kože skočil. Mislil sem, da sev bo začelo zidovje podirati, kakor nekdaj v Jerihu. Še po polnoči so nam trobili za »lahko noč«. In drugi dan na ulicah ni bilo drugo slišati kakcr trobentanje. Sv. Trije kralji so v Rimu jako imeniten praznik. Posebno Grki in Armenci ga slovesno obhajajo. Najbolj zanimljivo je v cerkvi sv. Andraža della Valle. Na velikem oltarju so postavljene «jaslice«. Marija drži Dete v naročju, poleg nje stoji sv. Jožef z lilijo v roki. Trije modri klečijo pred Detetom in mu darujejo svoje darove. Vsi so v naravni velikosti. Skozi celo osmino je ob 11. uri pridiga, pa vsaki dan v drugem jeziku. Letos se je pridigovalo: italijanski, francoski, angleški, nemški, španski in — poljski. Pri poljski pridigi so se zbrali v Rimu bivajoči Poljaki in drugi Slovani, — bilo nas je okoli 200. Vsaki dan se opravljajo slovesne sv. maše v vseh mogočih obredih. Tu lahko vidiš poleg naše rimske maše ambrozijanski obred, grški, armenski, koptiški, staroslovenski. Prava slast je za Slovana, ko v Rimu sliši naenkrat staroslovensko sv. mašo. — Ta slovesnost mi ne bo izginila nikdar iz spomina. Tukaj vidi človek prav živo, da je naša sv. cerkev edina in katoliška t. j. splošna. Koliko narodov ima v svojem krilu, črne, bele, rjave in kake vse! Koliko različnih obredov je v njej, pa v bistvu so vsi edini, v vseh se daruje nebeškemu Očeta eno Jagnje božje: Kakor modri iz Jutrovega, tako se te dni zbirajo vsi narodi okoli Kristusa, vsi jeziki ga hvalijo, vsi narodi padajo na kolena pred njim, ker vsi so poklicani v njegovo kraljestvo. Zato iraa ta slovesnost v Rimu jako globok pomen. Z božičnimi prazniki sklepam tudi svoje poročilo. Morda še me kdo vpraša, kakšno vreme imamo o novem letu v Rimu? Mrzlo je; okoli po gorovju je sneg, na ravnici ga sicer ni, vendar severni strie včasih tako brije, da se človeku kosti tresejo. Po več dnij }e oblačno, pogostoma dežuje, na »Janževo« je celo grmelo. Kadar pa posije zlato solnce, tedaj pa še metulji in muhe letajo po zraku. Moram pa reči, da je štajarska zima vsaj v tem boljša, ker imate zakurjene peči. Kaka dobrota je to, pri topli peči sedeti in gledati, kako zunaj s snegom mete! Nikdar nisem toliko spoštovanja imel do tople peči, kakor sedaj, ko je nimam in me noč in dan zebe! Do svidenja! Smešnica. Posestnik R. v R. ima od stanovanja četrt ure oddaljen hlev s »kašperjem«, kjer si lahko žganke kuha. Ta mož vam nemški hrusta, kakor ščetinovec koščice, »dreissig, dreissig«. Nekoč mu reče žena: »Ti, ne delaj mi več zoper g. fajmoštra!« — »Kaj?« zarentači, da se je vse iskrilo, »ali ti tudi s Slovenci držiš?« Pobasal je odejo in druge posteljne stvari v veliki prt in nesel, kakor cigan svojo culo, v isti hlev, in celi teden ni prišel k svoji ženi.