lermkM
sîevilka
Jezik in slovstvo
Letnik XV. številka 4 Ljubljana, februar 1969/70
Časopis izhaja od novembra do junija (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor; Janez Sivec (metodika), Jože Toporišič (jezikoslovje), Franc Zadravec
(slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna Cetis, Celje
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
Tekoči račun pri SDK 501-8-4
Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din)i za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina četrte številke
Razprave in članki
97   Marja Boršnik Uvodna beseda k diskusiji o dosežkih in problemih
sodobne slovenske literarne zgodovine 105   Matjaž Kmecl O književni vrsti, zvrsti, tipu
113 Jože Toporišič Petdeset let jezikoslovne slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti 121   Jože Slabej Iz zgodovine slovenskega besedja
Zapiski, ocene in poročila
125   Emil Stampar Nova zgodovina hrvatskega slovstva 127   Francka Vari Jezikoslovje na VI. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije v Budvi
Gradivo
4/4 V oceno smo prejeli
Marja Boršnik
Ljubljana
UVODMA BESEDA K DISKUSIJI
O DOSEŽKIH IN PROBLEMIH SODOBNE
SLOVENSKE   LITERARNE   ZGODOVINE*
Pod tem naslovom sem 27. septembra tega leta nastopila v Kranju na strokovnem seminarju sJovenistov, ki se je isti dan zaključil z izrednim občnim zborom Slavističnega društva Slovenije. Kot začasna predsednica tega društva sem tudi tu referirala o delu, ki sem ga vodila zadnje leto. Moj namen je bil zbuditi med številnim prisotnim članstvom čim večje zanimanje za obravnavano problematiko in čim bolj živo diskusijo, hkrati pa priti tudi do nekih zaključkov. Prvo se mi je vsaj do neke mere posrečilo, drugo se je izjalovilo
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z dialogom o Jenku, ki je bil pripravljen v počastitev stoletnice pesnikove smrti popoldne prejšnjega dne. Čeprav je eden izmed napovedanih referentov odpadel in sem tudi sama svoj referat v bojazni pred pomanjkanjem časa preklicala, je ta vsekakor dobro pripravljeni, problemov bogati dialog ostal brez »dialoga« — brez diskusije. Določen za de-setminutne referate, se je namreč nekoliko zavlekel in zašel v časovno stisko. Moral se je umakniti intimni svečanosti, ki so jo priredili pozorni Kranjčani na čast slovenističnima jubilantoma, osemdesetletnemu Koblarju in sedemdesetletnemu Slodnjaku.
Cas nas je preganjal tudi naslednjega dne in nam je v zvezi z lUerarnozgodo-vinsko problematiko onemogočil vsakršne zaključke.
Dejansko nam je bil čas sovražen že ob pripravah na dopoldansko literarnozgo-ciovinsko diskusijo, saj nismo uspeli, da bi bili mogli pravočasno razmnožiti naslednje predloge, ki sem zanje naprosila z malimi izjemami vse v Jugoslaviji delujoče slovenske literarnozgodovinske sloveniste. Predlog vsakega posameznega avtorja naj bi ne presegal šest strani odlomka iz lastnega objavljenega dela, ki se mu zdi značilno ne le po kvaliteti, marveč tudi po metodi. Ko sem te predloge z zamudo v glavnem od vseh le dosegla, sem jih, generacijsko in alfabetsko razvrščene po avtorjih, s pomočjo tajnika SDS A. Skaze takoj, toda za temelji-tejšo pripravo preveč pozno razposlala na vse slovenistične forume.
Generacije teh danes živečih naših literarnih zgodovinarjev razločujem po desetletjih rojstev in avtorje po njih tudi nazivam. Njihovi predlogi so preznačilni, da bi jih ne dala tudi javnosti s presojo.
»Osemdesetletnik«: F. Koblar, Pregelj, ID V. 318—25.
»Devetdesetletnika«: J. Glazer, Pripombe k četrti knjigi Zupančiča, Dialogi 1969, 343—45. — A. Slodnjak, O sonetnem vencu, SR 1949, ponat. Študije in eseji 1966, 100—113.
• Ta referat je hkrati z vsemi drugimi referati in diskusijami ohranjen na magnetofonskih trakovih v arhivu SDS.
97
» s t o 1 e t n i k i « : M. Boršnik, Majcnovo Izbrano delo, II. knjiga, zaključek študije. — F. Dobrovoljc, Slovenska književnost v dobi Ilirije in odmev francoskih okupacij ..., Napoleon in Ilirske province, Ljubljana 1964, 92—98. — A, Gspan, Linhart, Ta veseli dan .. ., Obzorja 1967, XII. pogl., zaključek spremne besede, 301—03. — B. Kreii, Cankar in nacionalno vprašanje. Delo 19. okt. 1968 — L. Legiša, Kosovel, Moja pesem, Obzorja 1964, V. pogl. študije, 248—51. — J. Logar, Ob Trdinovem zbranem delu, JS VI. 1960/61, 161—66. — B. Merhar, Se kaj o slovenski rimi, JS XI. 1966, 129—33. — A. Ocvirk, Kosovel, Integrali, 1967, VIII. pogl. študije, od 98. — F. Petre, Pesniški jezik, Dialogi 1968, št. 6. — F. Vodnik, Mencinger, Moja hoja na Triglav, Lipa 1956, 190—93.
»D e s e 11 e t n i k 1«: J. Mahnič, Zgodovina slovenskega slovstva. Obdobje moderne, 1964, V. knjiga, 341 (».. . lep obet za Levstikove najboljše stvari.«) — 346 (»... politične konservativnosti in oportunizma.«). — E. Muser, Zofka Kveder, Mali in veliki ljudje. Mladinska knjiga 1960, Spremna beseda. — V. Smolej, Ivan Rob, Izbrano delo. Obzorja 1965, 39—42. — D. Sega, Tujstvo Andreja Hienga, I. pogl., Problemi 1967, št. 57, str. 1150—55. — B. Tomaževič, Gregorčič, Poezije, Kondor 1964, št. 64, str. 131—35 (interpretacija pesmi Soči).
»Dvajsetletniki«: Š. Barbarič, Tema morja v novejši slovenski prozi, JiS 1966, 61—67. — B. Berčič, Mladostni lik Ivana Tavčarja, Loški razgledi 1965, XII. 56—62. — F. Bernik, Lirika Simona Jenka, 1962, 222 (»Omenili smo.. .«) — 224 (. .. občutje pokrajine.«). — A. Glazer, Zidar, Oče naš. Dialogi 1968, št. 4, 220—22. — /. Kamenik, Martin Kačur, JiS 1967, št. 4, str. 111—17, ponatis Kondorjeve izdaje, 2. del uvoda. — M. Medved, Pokrajina v slovenski literaturi XIX. stoletja, Mencinger, 9—10, ciklostilni referat na Alpskem srečanju književnikov (hrani SKM, DKM in PAM). — D. Moravec, Meščani v slovenski drami, 1960, Cankarjeva analiza meščanske družbe, odlomek od srede 243 do srede 250. — B. Paternu, Slovenska književnost 1945—65, I. knjiga, 1967, Drugi povojni rod mladih (Med novim ekspresionizmom in nadrealizmom), 171—73. — D. Pirjevec, Hlapci, heroji, ljudje, 1968, 42 (»Clovek-ustvarjen-po-božji-podobi. ..«) — 47 (». . . istost biti in bistva.«). — F. Zadravec, Pot skozi noč (esej Futurizem in ekspresionizem v slovenski poeziji, poglavje Lirska podoba in verz. Kondor 93, 1966, str. 127—138.
»Tridesetletniki«: H. Glušič, Proza Cirila Kosmača, JiS XIII. 1968, št. 4, str. 116 (»To, kar označuje svet pisatelja...«) — 120. — T. Kermauner, Struktura in zgodovina. Obzorja 1969 (Znamenja V.), 28 (»Dokler. ..«) — 34 (». .. Negacijo.«). — M. Kmecl, Slovenska književnost 1945—1965, I. knjiga, 1967, 380—83 (Pregled). — J. Koruza, Slovenska književnost 1945—65, II. knjiga, 1968, 14—19 (Ferdo Kozak). — J. Kos, Prešernov pesniški razvoj, DZS 1966, Prešeren in romantika, 170—76. — M. Kramberger, Visoška kronika. Obzorja 1968, 201 (»Ko se človek trudi izmotati. . .«) — 205. — J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, I. 1968, 5—6. — J. Rotar, Smiselnost in funkcija plasti Remčevega Sončnega obrata. Dialogi 1969, št. 9, str. 534—37.
Od »starejših« manjkajo v tem seznamu F. Sušnik, J. Zigon in S. Trdinova, od > desetletnikov« M. Jamarjeva, S. Janež, V. Novak in M. Ravbar, od »dvajset-letnikov« D. Druškovič, B. Hartman, S. Kotnik in M. Zupančič, od teh in mlajših pa poleg kritikov nekateri literamozgodovinski začetniki.
Vprašanje pa je, ali je danes sploh še kje meja med kritikom, esejistom in literarnim zgodovinarjem. Pred vojno je bila ta meja jasna in Vidmarja nihče ni prišteval k literarnim zgodovinarjem — tudi sam se takšnega naziva brani —¦ kljub urejanju Zupančiča in Gradnika ter pomembnim študijam o obeh pesnikih in mnogih drugih. Paradoks pa je v tem, da je prav Vidmar s svojo predvojno knjigo o Zupančiču naš najvidnejši predhodnik metode, ki je pričela po vojni osvajati tudi starejše, zlasti pa mlajše literarne zgodovinarje: interpretacijske metode, ki se ne ozira več na avtorja, marveč izključno na njegovo delo. Načelo, da je umetnina svet zase, ki z ustvarjalcem nima zveze, je razen redkih izjem (Berčič) med »dvajset-« in »tridesetletniki« prevladalo in s tem osredotočilo pozornost na estetsko in idejno plat umetnine in njeno vrednotenje. To načelo je bilo »stoletnikom«, kolikor so zrastli iz Kidričeve in Prijateljeve šole, precej
98
tuje, z izjemo tistih, ki so se pretežno šolali tudi drugje (Ocvirk). Prisvojili pa so si kidričevsko znanstveno preciznost, ki onemogoča šarlatanjenje in verba-lizem, pa tudi prijateljevsko razgledanost, ki se ne omejuje zgolj na literarni ; predmet. Vendar od preminucioznega zbirateljstva faktov od samih dreves, : grmičkov in zeli cesto le niso več videli gozda. Velika zasluga povojne literarne ' zgodovine je smisel za sintezo in odklon od vsakršnega historicizma. To pa ni : le reakcija mlajših generacij proti Kidričevi in deloma tudi Prijateljevi šoli, marveč globoko korenini v novem času in družbenopolitičnih spremembah. Ca- [ sovna naglica ne dopušča več drobnih analiz in brskanja po arhivih, povojno prevrednotenje vrednot terja vse bolj mrzlične ideološke pregrupacije in nov pogled na svet. To pa ima za posledico žgoče iskanje novih metod, ki bi ne zaostajale več za časom.
Navedeni predlogi so dragocen doprinos k razmišljanju v tej smeri. Tem večja je torej škoda, da publike niso mogli dovolj razgibati k diskusiji. Zato dajem j tem večje priznanje uredništvu Jezika in slovstva, ki v tem okviru omogoča ; vsako tehtno diskusijo o tem predmetu. Velika škoda, če vsi, ki jih ta pereča ¦ problematika zadeva, priložnosti ne bodo izkoristili. ;
Izbor predlogov je omejen na avtorje, ki se dejansko imajo za literarnozgodo- j vinske sloveniste. Razumljivo, da zajema tudi komparativiste in literarne teore- ; tike, saj mlajši slovenisti skušajo vsaj v tolikšni meri pobegniti v svet in v teorijo, kot se ti oklepajo slovenističnega jedra. — Avtorji, ki so sicer prispevali kakšno tehtno delo te vrste, a se zdaj specializirajo na drugih znanstvenih področjih (literarna zgodovina posameznih drugih narodov, jezikoslovje, etnogra- ' fija, arheologija, družbenopolitične vede itd.), — tu so mišljeni D. Kermavner, | Vilko Novak, J. Toporišič, B. Vodušek, B. Ziherl idr. —, kakor tudi živeči \ slavisti, ki so po vojni utihnili, tu niso upoštevani. '\
Ce prištejemo vse omenjene slaviste, ki s predlogi niso zastopani, bi bila regi- '¦ stracija taka: Danes še zmeraj številčno prevladujejo najstarejši (17), ki pa jih kmalu utegnejo preseči »dvajsetletniki« (14). Naslednji generaciji sta številčno šibkejši — »desetletniki« (12), »tridesetletniki« (8) — vendar je tudi tu treba upoštevati, da mlajši rastejo, starejši usihajo.
Trije najstarejši pa dokazujejo nasprotno. Predlog edinega »osemdesetletnika« j je brez nepotrebnega hlinjenja toliko živ in vsestranski, kot da je vpijal metodične poživitve vseh nadaljnjih generacij. To pa ni bilo nujno, saj je avtor vsestransko rastel že ob poživljanju z lastno generacijo (umetnostni zgodovinarji Štele, Mole, Cankar) in ob premagovanju njenih strokovnih metod (Kidrič, Gra- i fenauer, Glonar). — Drugače je s slavistoma naslednje generacije, ki se kot lite- i rarnozgodovinska osamljenca nista mogla ne treti ne razvijati ob domačih so- i dobnikih svojih let ter sta ostala samorastnika povsem nasprotnega značaja in ^ smeri. Kakor je Glazerjev predlog asketsko disciplinirana, z bogatim materialom i in estetskim okusom pretehtana, dobronamerna ocena redkobesednega specia- I lista, tako vre Slodnjakov predlog bistrih znanstvenih dognanj, ki mu pa žal i jemljejo prostor za napovedani nadaljnji prodor do jedra. Slodnjakov neukrot- j Ijivi temperament in neutrudljiva volja mu omogočata nadpovprečne razsež- ' nosti, tragično butanje ob stene sosednjih generacij pa mu lomi krila.
Nositeljica odgovornosti za povojni literamozgodovinski razvoj bi morala biti j naslednja generacija. Tega od nje ni terjala samo njena številčnost, marveč tudi ¦
razgibanost, predvsem pa dozorelost v letih preloma, ko je nastopil njen čas. Največji skupni napor, ki bi ga bila s predvojnimi metodami lahko odlično uveljavila, so zbrana dela slovenskih klasikov, kjer je pod Ocvirkovim vodstvom z analitično dognanim gradivom sistematično dopolnjevala vrzeli, ki so jih nekateri bolj osveščeni narodi že zdavnaj zapolnili. Njena največja tragična krivda pa je medsebojna nesloga, ki je nekatere najboljše moči izolirala in onemogočila njihov prispevek. Ta se je sicer v precejšni meri dopolnjeval tudi z omenjenimi starejšimi močmi, žal prav tako ne toliko, kot so za to usposobljene. — Treba bi bilo ugotoviti vzroke, zakaj ta zbrana dela doslej še niso doživela nobene napovedane monografije, čeprav so nekatera že zaključena, in je edina povojna literarna monografija iz novejše dobe (Koblarjev Gregorčič) morala iziti drugje. Ovir je prav gotovo veliko, ne bi pa mogli tu govoriti o subjektivnih. Posamezniki (Logar, Gspan idr.) namreč s svojimi predlogi izpričujejo smisel za prečiščeno, trdno sintezo in za pretehtano ovrednotenje, kakršno lahko sledi samo solidni, naporni raziskavi. Nekateri uveljavljajo širše sintetične poglede tudi s prispevki pri Matičini Zgodovini slovenskega slovstva, ki bo v celoti plod treh starejših generacij. Slodnjaku in večjemu številu »stoletnikov« (Tomšič, Merhar, pok. Rupel, Gspan, Legiša) se pridružuje tudi Mahnič iz naslednje generacije >.desetletnikov«, čeprav dovolj osamljeno, saj je večino literarnozgodovinskih sil in prizadevanj njegovih sodobnikov zajelo družbenopolitično delo (Kardelj, Ziherl, Vratuša idr.). Mahničev predlog iz pete knjige te obsežne, bogato ilustrirane kolekcije kaže stvarno, jasno metodo, ki se pri posameznih avtorjih — zlasti po obsegu in po zgradbi — sicer razločuje, vendar dobro služi svojemu poljudnemu namenu.
Povojni rod za minuciozne analize kakor tudi za jasne konkretne sinteze z redkimi izjemami nima ne volje ne potrpljenja ne časa, ne more pa brez njih solidno graditi svojih teoretičnih kombinacij in prevrednotenj. V nasprotju s tradicijo se je z večjim teoretičnim razmahom lotil osrednjih problemov in osrednjih osebnosti, kolikor ne posveča pozornosti najmlajšim, še živečim in ustvarjajočim literatom ali problematiki, ki prizadeva sodobnost. To problematiko rad aplicira tudi na starejše avtorje in jih s tem približuje interesom sodobnosti. — Največji plod skupnega zasnutka sedanjih literarnozgodovinskih slovenistov z univerze je sistematična obdelava leposlovja in kritike dvajsetih povojnih let, ki s študijami in antološkimi izbori dopolnjuje vrzel v poznavanju literarne sodobnosti. Metodične sorodnosti in razlike med vodilnim organizatorjem Paternujem in dvema asistentoma iz naslednje generacije posrečeno zrcali troje predlogov iz teh knjig. — Drugi »dvajsetletnik«, ki sodeluje pri tej seriji, Zadravec, se je poleg asistentke iz naslednje generacije takšnemu predlogu iz skupne akcije odmaknil k svojemu specialnemu preučevanju, kot da mu analiza prve povojne dobe več pomeni kakor pa druge in kot da je s prvo sorodneje spojen kakor z drugo.
Kakor je prvo desetletje po drugi vojni kar kričalo po sintetični literarni zgodovini z novimi pogledi in prijemi in ga seve ne moj prekratki Pregled ne Janež-Ravbarjeva z dejstvi sicer dovolj informativna, a deskriptivna knjiga nista mogli zadovoljiti, tako se drugo in bodoče desetletje polnita s številnimi knjigami in obeti te vrste, ki jih snujejo in dograjujejo avtorji iz skoraj vseh omenjenih generacij. Najmlajše poglede na takšno zahtevno delo izpričuje Pogačnikov predlog.
100
Marsikdo lahko protestira proti tej moji delitvi avtorjev po generacijah, ki je, vsaj na videz, premehanična. Saj združuje delavce tu in tam povsem nasprotnih, celo protislovnih metod. Hkrati ne loči osrednjih, vodilnih od manj pomembnih, ' obrobnih. Najbolj pa ovira precizne zaključke dejstvo, da se generacije ali vsaj prožnejši posamezniki nenehno prilagajajo potrebam časa in zapuščajo stare značilnosti. Tako prevladuje deloma celo pri predlogih starejših objektivna in-' terpretacijska metoda in težnja k poglabljanju v obliko (Petre, Merhar), zgodovina pa stopa v ozadje. Vendar se pri nekaterih, tudi mlajših, že čuti potreba po razvojnem vidiku, kar zbuja slutnjo po novem, ponotranjenem zgodovinopisju, j ki ne bo več moglo živeti zunaj prostora in časa. :
Kljub vsej modernizaciji starejših pa se mi zdi zareza med generacijami z na- j stopom osrednjih »dvajsetletnikov« do zdaj še nepremostljiva. Večino teh »mla- i dih«, ki nočejo biti več »mladi«, loči drugačen pogled na življenje in svet, oropan i iluzij. Odprti vplivom zahodnoevropske filozofije, iščejo novih metod za kritje \ lastnega solipsizma. Pirjevčev predlog je v tem pogledu najfrapantnejši in postavlja na glavo, kar je bilo doslej izrečeno o Cankarju. Z bolj treznim mirom, i a zato nič bolj prepričevalno postavlja na glavo doslejšnji pogled na Prešernov svetovni nazor v svojem predlogu Kos. Oba s tem izzivata diskusijo. Priznati pa I jima je treba prizadevanje za osrednje probleme življenja, ki so bili vsaj zadnja i desetletja preveč zanemarjeni.
Še bolj kot pri »dvajsetletnikih« se kaže pri »tridesetletnikih« nujnost kom- ; pleksno razlagati najnovejše literarne pojave kot nov izraz odmirajočega ali odmrlega humanističnega sveta (Kermauner). — Deloma v skladu s takšnim raz- i laganjem, deloma v protislovju z njim, to je, z etičnega problemskega zornega kota, posegajo v vrednotenje slovenske literarne tvornosti Mariborčani, na nov način zlasti Kramberger. :
Iz te bežne oznake predlogov, ki je bolj izzivanje k diskusiji kot pa temeljita ; analiza (te pretenzije sploh nima), bi bil vnanji zaključek tak: !
I
1. Vseh 47 upravičeno upoštevanih literarnozgodovinskih ustvarjalcev si med- ; sebojno sicer nasprotuje, a s tem dopolnjuje, jih je pa za Slovence deloma pre- j malo, deloma preveč. Premalo, da bi se mogli — tako razcepljeni, kot so — upi- ; rati rastoči poplavi nestrokovnih šarlatanov, ki se okoriščajo z njihovim delom j in ga razjedajo; preveč, da bi ne bili drug drugemu napoti, kadar gre za slabo . organizirano delo.
2. Razen osmih Mariborčanov, po enega Zagrebčana, Zadrčana, Novosadčana, j Celjana in Ravenčana žive vsi ti Slovenci v Ljubljani, kar ni zdravo razmerje | v primeri z našim celotnim organizmom, saj ga ustvarjalno zastopata komaj j dva iz osmih podeželskih študijskih knjižnic (Kranj, Nova Gorica, Koper, .j Novo mesto, Celje, Ravne, Ptuj, Murska Sobota) in šestih podružnic Slavi- i stičnega društva.
3. Odtrgani so vsi slovenistični ustvarjalni zamejci, naj so Slovenci ali tuje-rodci, ki poklicno grade literarnozgodovinsko slovenistiko.
4. Sodeč po dejstvu, da sloni naša veda povojnih mlajših generacij pretežno na lamenih »dvajset-« in »tridesetletnikov«, ki so v prvih letih tega desetletja
101 \
doktorirali pri meni (deloma pri Petretu in Ocvirku), se sprašujem po vzrokih, , zakaj od mojega odhoda z univerze z izjemo enega komparativističnega slove- ; nista ni nobenega doktorata več. Kaj je z najmlajšo generacijo? Mar nima ni- i kakršnih znanstvenih perspektiv? Ce se kaka znanstvena disciplina vseskoz ne cplaja, je to najnevarnejši znak propadanja.
To so nekateri — ne vsi — razlogi mojega dolgoletnega krika v puščavo po de- i lovnem znanstvenem inštitutu, ki bi povezal vse ustvarjalne slovenistične literarne zgodovinarje v svobodno, a organizirano skupno delo, s čimer bi se izognili kolizijam. Takšna organizacija bi omogočila sistematično zbiranje dokumentarnega gradiva, ki danes žal od dne do dne propada, omogočila bi graditev in dopolnjevanje znanstvene literarne zgodovine, ustrezajoče idejno-estetskim za- \ htevam sodobnega časa in njegovi rastoči dinamiki z nenehnim prevrednoteva- | njem vrednot, reševala bi talente in vzgajala mlade moči za ustvarjalno delo. Sli- ; šim, da imajo pri bratskih narodih po 50, po 100 literarnozgodovinskih znanstvenikov in znanstvenih aspirantov organiziranih po takih inštitutih. Naša republika pa premore na Akademiji za znanost in umetnost inštitut za literature s petimi delavci! Trije delajo v uredništvu Slovenskega biografskega leksikona, dva pa ; v »sekciji za literarno zgodovino«, kjer organizirata kartoteko slovenskih literar- j noteoretskih terminov in kartoteko neslovenskih literarnih avtorjev. Več pa ne i morejo, ker ni sredstev! |
S pooblastilom republiškega odbora Slavističnega društva sem romala v preteklem letu po pomoč k predsedniku kulturno-prosvetnega zbora RS slavistu M. Poljanšku in tam zvedela, da je kapital na razpolago, vendar pod štirimi pogoji:
1. vsi merodajni vrhovi naj se zedinijo v enoten sklep;
2. izdela naj se podroben program;
3. javnost naj se seznani s potrebami po takem inštitutu in s historiatom priza- \ devanj zanj; i
4. iniciativo zanj naj da Slovenska akademija znanosti in umetnosti. I
Drugemu in tretjemu pogoju je zadoščeno že od leta 1964, ko sem program ¦ s historiatom vred objavila v Jeziku in slovstvu. V tem in drugem bi bilo danes ' seveda treba ta program izpopolniti, v jedru pa ne. Takrat se je bil po dolgo- t letnih prizadevanjih izjalovil zadnji poskus, da se vsaj slovenski literamozgodovinski inštitut v najbolj skromnih mejah ustanovi v okviru univerze. Snovanje inštituta, ki bi obsegal vse panoge literarne vede, se je že poprej izjalovil. Konč- i no ga je v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v navedenih mejah poživil Ocvirk. Kakor je komparativistična in literarnoteoretična dokumentacija iz slovenske literarne preteklosti tudi za slovenskega literarnega zgodovinarja potrebna, pa na tem inštitutu doslej vendarle manjka piav jedro, ki bi omogočilo ' razvoj slovenske literarne zgodovine in s tem utrdilo korenine naše slovenske: duhovne svojstvenosti in rasti. Manjka namreč slovenski dokumentacijski center, ki bi zbiral vse gradivo o značilnih slovenskih književnih pojavih, zlasti; o naših književnikih; ki ne bi načrtno registriral samo vseh njihovih znanih objav in samostojne literature o njih — to dela že naš bibliografski oddelek v Na-; rodni in univerzitetni knjižnici —, marveč upošteval tudi vse njihovo rokopisno
102
in anonimno delo, hkrati pa tudi vse rokopisno in natisnjeno pričevanje o njih. Tu bi bilo treba reševati vse važne izjave še živečih prič, vse osebne dokumente, fotografije, plošče in filme, vso korespondenco, ne le njihovo, marveč tudi o njih. Takšno delo zahteva kader natančnih, izšolanih, prizadevnih in doganljivih strokovnjakov, ki morajo hoditi na teren. Sele tako bi bilo mogoče v kopijah na enem mestu zbrati vse gradivo in rešiti propadanja vse dragoceno, kar se dan na dan uničuje in briše iz spomina. — Cas bo dokazal, da neizmerno grešimo, če strokovnjakom pravočasno ne nudimo tako zbranega gradiva. Kateri ustvarjalec pa danes še utegne sam prelistavati na stotine časopisja in brskati po neštetih arhivih, da bi odkril — ali pa tudi ne odkril — pomemben podatek za svoj problem. Aškerčeva bibliografija je doslej ena sama bibliografija te vrste, pa še je bila potrebna dopolnila in ga bo potrebna vseskoz. Kakšno orjaško delo je potrebno kot predpriprava za solidno redakcijo zbranega dela našega starejšega klasika, bo potrdil vsakdo, ki je pri tem udeležen. In čemu bi se desetine strokovnjakov zamujale s tem, kar lahko opravi strokovno organizirana ekipa enkrat za vselej ter to sproti dopolnjuje. Seveda tu ne gre samo za avtorje, marveč za registracijo vseh številnih problemov, ki zadevajo literarne vede. In prav tu se začenja problem. Kot primer naj služi temeljito obdelano kazalo k Ljubljanskemu zvonu, ki ga je izdala SAZU. Takšne publikacije bi morale biti serijske. To pa je le eden izmed sektorjev znanstvene publicistike. Drugi bi moral obsegati znanstvenokritično obdelano korespondenco avtorjev in posameznih skupin, ki ne pridejo v poštev za objavo med klasiki. Tudi ta je bila v načrtu že za Kidričevega predsedovanja in se je v okviru SAZU že začela objavljati; zadnja te vrste je Levčeva (Bernik), pa tudi Korespondenca novostrujarjev je že na programu.
Želeli bi samo, da bi publikacije tekle po enotnem načrtu in da bi se hkrati ustanovil poseben oddelek, ki bi izdajal dela od najstarejših časov do »moderne«; tak program je na kranjskem občnem zboru razvil Slodnjak.
Po izjavi sedanjega predsednika republiškega odbora SD na tem zborovanju bodo ta prizadevanja našla polno oporo v našem strokovnem društvu tudi v bodoče.
Zavedajoč se, kolikšna podpora bi bila potrebna za uresničitev takega programa — ne le denarna, saj je treba razširiti prostore — si je odbor SD vse leto prizadeval, da bi v skladu s Poljanškovimi pogoji naši Akademiji omogočil tako razširjen inštitut. Odkril je za to tudi zasilne prostore v tistem delu Križank, iz katerih se je zavoljo higienskih pomanjkljivosti nameravala izseliti Sola za umetno obrt. S prijaznim pristankom ravnateljice te šole arhitektke G. Šuklje-tove si je vse te prostore ogledal in je ugotovil, da je vanje mogoče prenesti delo ne le vsega Ocvirkovega Inštituta s knjižnico vred, marveč je možna tudi njegova razširitev v prej nakazanem smislu. Hkrati bi bil v kletnih prostorih lahko literamozgodovinski muzej z vsem dragocenim filmskim in drugim gradivom, ki zdaj ne najde dovolj dostopne in varne strehe. In tako bi končno tudi Slavistično društvo prišlo do lastne skromne sobe v pritličju, kjer bi hranilo svoj arhiv in omogočalo klubske sestanke, diskusije in seje. V soglasju s predsednikom Akademije je naše društvo razposlalo prošnje na merodajne ustanove, da bi si zagotovilo to stavbo ob izselitvi omenjene šole. Pa je bilo spet vse zaman! Sola za umetno obrt je namreč dobila za popravo nehigienskih prostorov zadosten kredit, da bo lahko še nadalje ostala v starih prostorih.
103
Slavistično društvo kot matica vseh naših slavističnih pedagogov in znanstvenikov pa po treh desetletjih obstoja s svojim arhivom, publikacijami in sejami še zmeraj lahko kolobari po tujih prostorih! V lastni republiki si še ni prislužilo ene lastne sobe! Tako je tudi s slavističnim muzejem! Se huje je s slovenističnim literarnozgodovinskim inštitutom. Ta je in ga ni!
Vsa moja prizadevanja so bila Sisifov napor. Odstopila sem predsedstvo SDS drugemu vodji v dobri veri, da bo temu usoda bolj naklonjena. — Želela pa sem doseči vsaj organizacijo vseh literarnozgodovinskih ustvarjalcev v okviru SDS. Poudarila sem to v uvodnem referatu 27. sept. v Kranju* in tam skušala opozoriti ne le na pozitivne dosežke naše sodobne znanosti, marveč tudi na nujno potrebo po združenju vseh sil. V času atomskega razkrajanja bi morali tem prizadevneje skupno reševati rastočo perečo problematiko naše stroke in njenega obstoja, hkrati pa si omogočati načrtno delo in nenehno dobronamerno brezobzirno kritiko, katere pomanjkljivost ogroža vsak razvoj. — Pa tudi tu se je pokazalo, da so razdiralne sile močnejše od združevalnih. Bežeči čas nam je onemogočil vsak sklep in jaz sem se vsaj za nekaj let lahko umaknila med kobilice.
Vendar ne popolnoma. Vrgla sem v Kranju idejo, naj skušajo ¦— ko že v centru to ni mogoče — organizirati tako dokumentacijsko središče za slovensko literarno zgodovino v obsegu lastne podružnice vsaj v lastni lepo obnovljeni študijski knjižnici. Tov. Zoreč nam je kot vodja literarne ekskurzije 28. septembra po Jenkovih, Finžgarjevih, Golarjevih in Tavčarjevih krajih hkrati s tov. Krekom lepo dokazal, da na tem področju naše zemlje še ni izginilo prizadevanje po raziskovanju našega duhovnega izročila na terenu. Tako raziskovanje je treba sistematično organizirati in vsestransko omogočiti v kulturnem centru za književnost z gorenjskega področja. Vsi so soglašali, da čaka ta organizacija bodočega upravnika kranjske študijske knjižnice. Dober zgled bi verjetno privlačil podobno organizacijo tudi v drugih podružnicah in njihovih študijskih knjižnicah, kolikor je morda kje — kakor v agilnem Mariboru — do danes že nimajo. Ob takem prizadevanju za reševanje kulturno-literarnega gradiva na domačem terenu naj raste ustvarjalnost vseh podeželskih slavistov in se medsebojno sistematično oplaja.
Prišla mi je tudi misel, naj bi Kranj, ki je s svojim lepim sprejemom izrednega občnega zbora in tečaja slavistov prisrčno dokazal svojo prizadetost, izdal tudi brošurico referatov Jenkovega dialoga; vendar je bilo s tem zahtevano preveč. Morda bo preteklo še precej Save, preden Kranj poleg svojega glasila dobi tudi svojo založbico.
Slavistični odbor, ki si prizadeva organizirati svoje občne zbore vsako drugo leto na drugem mestu Slovenije in si prihodnje leto želi v Novo Gorico, je pripravljen sprejeti predlog, da bi ob tej priložnosti in ob naslednjih priredil podoben dialog o značilnem našem književniku z območja tistih krajev. Prihodnje leto bi prišel v poštev dialog o Gradniku, ki pa se bo potrebno zanj pravočasno pripraviti tudi z mislijo na kasnejšo objavo. Tako bodo vsaj taka srečanja literarnozgodovinskih ustvarjalcev ob strokovnem delu in novih dognanjih omogočala bežne medsebojne stike, ki jih v kakem večjem obsegu vsaj zdaj ni in ni mogoče uresničiti.
104
Matjaž Kmecl
Filozofska fakulteta Ljubljana
O KNJIŽEVNI VRSTI, ZVRSTI, TIPU
v Mladinski reviji 1949—50 so na straneh 318—19 tri pesmi Lojzeta Krakarja s skupnim naslovom Trije literarno nepravilni soneti. Prva dva soneta sta taka;
Pri nas se literati dan za dnem prepirajo po klubih in kavarnah, po cestah, po uredniških pisarnah, kaj in kako naj pojejo ljudem;
ta zagovarja formo, ta ideje, (vsnk hoče to seveda, česar nima) in cesto važnejša je čista rima kot žar srca, ki naj srce ogreje.
(Pred letom je na primer še slovela le poezija, ki je kramp vihtela.)
Pod drobnogledom iščejo vrzeli, delijo nauke si za pot iz zmot, spletkarijo, se kolnejo, jezé!
a kaj, ko le lak redki so zadeli resnico staro, da kdor išče pot, naj išče jo edinole v — srce!
Vsi literati zbrani so na seji. Molče sedijo eni (skoraj spijo), spet drugi dolgovezno govorijo o stiku s stvarnostjo in o ideji,
da mora pesnik v svet, na gradilišče, v tovarne, zadruge in v sindikate, kjer orje traktor in pojo lopate, da novih si motivov tam poišče.
(Vsak pravi pesnik brez lopat in znoja jih najde vsepovsod. — Pripomba moja.)
In čim bolj gledam puste te obraze, vse bolj ničeve, puhle se mi zde vse literarne direktive, seje,
vse bolj se zde vse rimane mi fraze le pene, ki res v soncu se blešče, a vendar ne odžejajo ti žeje.
Tretji sonet je oblikovno enak, le da mu je — pravzaprav ciklu kot celoti — dodan še dvovrstični pripis.
Bežen pogled na te pesmi pove, da gre v vseh treh za neko ponavljajočo se (enako) oblikovno nepravilnost: sicer »pravilni« sonetni obliki je pesnik vsakokrat dodal med obe kvarteti ter obe terceti dvovrstični vrinek. Vsakokrat je »nepravilni« vrinek postavil med oklepaje ter ga s tem nekako ločil od »vsebine« preostale pesmi. V drugem sonetu je značaj te ločenosti celo natančno označen kot pesnikova pripomba k nekemu svetu, s katerim se pesnik ne enači. V teh »nepravilnih pripombah je zgoščeno izražen odpor zoper politično usmerjeno, dogmatsko kanonizirano »pravilno« književnost po drugi svetovni vojni pri nas: Pred letom še na primer je slovela I le poezija, ki je kramp vihtela — oz. Vsak pesnik brez lopat in znoja I jih najde vsepovsod. Pripomba moja. (Mišljeni so motivi.)' — Tako te pripombe ne predstavljajo le književno-oblikovne, marveč tudi politično ideološko »nepravilnost«. Zgodovinsko kanonizirano idejno pravilnost je pesnik oblikovno izrazil z OBLIKO, ki je v poetiki znana kot najbolj stalna, najbolj določna, med najizraziteje kanoniziranimi; oblikovno simbolno pa je v njeno srce, v oklep med obe kvarteti in obe terceti vstavil verze, ki pomenjajo poleg leposlovne tudi ideološko nepravilnost, upor. Dokler opazujemo takšno pesniško obliko izključno oblikovno, lahko o sonetu
Prim, ob tem »Slovenska književnost 1945—65« I, II.
105
kot o vrstni obliki govorimo torej le pogojno; takoj ko se ga odločimo opazovati »vsebinsko«, zgodovinsko, pa lahko dvovrstične opombe iz oklepajev zaradi njihove oddvojene miselne narave mirne duše izločimo, »ostanek« pesmi je klasična sonetna vrstna oblika.
Lojze Krakar pa je bil tisti čas precej znan prav kot »kramparski« pesnik; edini med mladimi pesniki je izdal lastno pesniško zbirko, ki so ji tako imenovane »kramparske« pesmi odločilno dajale podobo (V vzponu mladosti, 1949), zato je na svoje nepravilne sonete kot spokorjenec pri sopesnikih požel obilen odgovor. Tako je Janez Menart v istem letniku Mladinske revije (str. 359) objavil »Sedem nepravilnih sonetov« s posvetilom: »Posvečeno pesniku treh nepravilnih sonetov.« Nepravilnost njegovih »sonetov« je takšne narave, da jo je mogoče razumeti le še skoz »nepravilnost« Krakarjevih sonetov:
Prvi:      Tako visok je bil tvoj piédestal,
da smo te komaj slišali — mi s tal. — Ugotovitev moja.
Drugi: Kdor poseliti pamet nam želi,
pretehta naj, če ima dovolj soli. — Pripomba moja.
Tretji:    Kdor hoče pokazati pot v srce,
kot pravi ljudstvo, sam naprej naj gre. ¦— Opomba moja.
Četrti:        Takole bi dejal ti Ivan Rob:
»Težko je biti lev, če nimaš zob.« — Brez pripombe.
Peti: Grdo, če krampe tisti kritizira,
ki sam se nanje najbolj vneto opira. — Pritožba moja.
Sesti:      A vendar hvala lepa za dokaz,
da človek lahko pljuje v svoj obraz. — Zahvala moja.
Sedmi:    Včeraj miš in danes moder ptič —
Kaj bo jutri — to ve sam hudič. — Bojazen vseh.
Na prvi pogled je očitno, da je od Krakarjevega nepravilnega soneta pri Menartu ostala samo še »nepravilnost«. Medtem ko je mogoče pri Krakarju »nepravilnost« v »pravilni« obliki izrecno določiti, jo izločiti ter v ostanku ugotoviti pravilno vrstno obliko, je pri Menartu to čisto nemogoče: kakor koli jih obračamo, pred nami ostaja sedem dvovrstičnic, ki lahko le še kot celota s svojimi štirinajstimi verzi od daleč nekako spominjajo na sonetno vrstno obliko, sicer pa so od sonetne oblike tako daleč kakor katerakoli druga verzifikacija. Prvotna vrstna oblika je doživela popoln razkroj. Črta razkroja je docela logična: na prvi stopnji je dvojici pravilni sonet in nepravilni sonet skupen obstoj pravilnega soneta, na drugi stopnji je nepravilnemu sonetu pri Krakarju in nepravilnemu sonetu pri Menartu skupna dvovrstična »nepravilnost«.
Istočasno s to ugotovitvijo pa je mogoče opaziti, da je z doslednim upoštevanjem neke stalne oblike kot »nepravilnosti« (dvovrstičnica opombarskega značaja) ta nepravilnost postala novo pravilo in s tem nova izrazna oblika na ravni vrst-nosti. Poetika takšno obliko seveda pozna; poimenuje jo na različne načine, najraje kot epigram. Potemtakem smo bili v opazovanem »razkrajanju« sonetne vrstne oblike pravzaprav priča medsebojni igri dveh vrstnih form: medtem ko se je epigram najprej pojavil kot oblikovna nepravilnost sredi soneta, se je na
106
naslednji stopnji osamosvojil; zvezo s svojim izvorom je obdržal le še v naslovu.
Obe omenjeni vrsti sta dobro znani tudi slovenski književnosti; uvedel ju je Prešeren, in slovenska teoretska predstava se zvečine ravna po tej njegovi uvedbi. Pojmovanje soneta kot vrstne oblike pri tem ni kaj hudo problematično: vrsta je že od nekdaj določena s tako opaznimi zunanjimi oblikovnimi lastnostmi, da je ni mogoče zgrešiti. — Z epigramom je drugače, njegova vrstnost ni določena s kakimi kvantitativno oblikovnimi, marveč s snovnimi in modal-nimi lastnostmi: pri nas ga zvečine pojmujemo kot verzificirano nekaj vrstično zabavljico; takšen je bil namreč Prešernov epigram. ¦— 2e kratek sprehod po evropski zgodovini te oblike pa nas pouči, da epigram ni nujno zmeraj satiričen, da se je spočetka zvečine pojavljal v elegičnem distihu, da je bil svečano uglašen, da se je pojavljal kot nagrobni napis (Thermopile), kot oblika miselne lirike in podobno — da gre potemtakem za slovstveno vrsto, ki je spremenljiva in se je v zgodovini dejansko močno spreminjala; iz območja prvotne elegično slovesne uglašenosti je po slučajnem ali logičnem razvoju prešla v območje zabav-Ijive satire. — Z drugimi besedami: nepravilnost iz Krakarjevega soneta bi lahko bila tudi večvrstičnica in celo drugače izpovedno naravnana, pa bi jo še zmeraj lahko imenovali epigram.
Tako lahko sicer zapišemo dovolj znano dejstvo, da se sistem vrstnodoločevalnih meril kaže — tudi v našem primeru —¦ kot temeljno neenoten: da upošteva zdaj kolikostna (zunanja oblika) zdaj kakovostna (snov, temeljno izpovedno stanje ipd.) razločevalna merila; in da so zato tudi vrstnodoločevalna pravila različne veljave. — Nekaj redkih leposlovnih vrst, ki so določene po golem zunanjem oblikovnem, kolikostnem merilu, se zunaj strogo določenih vrstnih pravil skorajda ne more pojavljati (sonet, triolet ipd.). Druge leposlovne vrste, ki so določene s snovjo, z notranjo obliko in podobnimi kakovostnimi merili, pa so zgodovinsko močno spremenljive. — Tako poznamo poleg verzificirane balade — prvotnejše v naši predstavi — Kozakovo »Balado o ulici« ali Kosmačevo >'Balado o trobenti in oblaku« kot dvoje proznih pripovednih besedil, v katerih je mogoče — v enem bolj, v drugem manj — opazovati idejo metafizične mračnosti in nerazumljive usojenosti kot tisto, kar besedili sorodi z verzificirano balado. Razlika med njima na eni ter Aškerčevo balado na drugi strani je velikanska in mnogotera — Kosmačevo in Kozakovo besedilo lahko povrhu še dodatno vrstno označujemo bodisi kot novelo bodisi kot roman in podobno — pa jima vendarle ne moremo zanikati nekih lastnosti, ki jih sicer poetika pripisuje baladni vrsti. — Z ustrezno relativnostjo vrstnega označevanja, ko je mogoče v najrazličnejših zunanjih oblikah opazovati isto leposlovno vrsto ali ob eni in isti zunanji obliki govoriti o različnih vrstnih pripadnostih, seveda nastaja vprašanje o upravičenosti in smiselnosti takega vrstnega ločevanja nasploh. Določno izraženo: če je v določevanju sonetne in epigramske vrstnosti že v izhodišču takšna razlika, da je mogoče celotno sonetno tvorbo glede na način porabljene snovi hkrati imenovati epigram ter obratno — če je mogoče ob upoštevanju nepravilnosti nekih ustaljenih oblik dvovrstični epigram imenovati (nepravilni) sonet, nastaja vprašanje, ali je takšna književnovrstna sistemizacija še na ravni znanstvene racionalizacije — ali pa jo je prejkoslej mogoče pojmovati le kot svobodno igro s preživelo konvencijo.
107
Manj ko so književne tvorbe oblikovno vezene na neko stalno pravilo, izrazitejše je to vprašanje. — V svoji razpravi »Literatura brez sujeta« (O teorii prozy, 1925) je Viktor Sklovski zapisal: »Znano dejstvo je, da največji del leposlovja (proznega) ni mogoče stlačiti v okvire kake vrste. Težko je reči, kaj so npr. Mrtve duše; Tristram Shandy ali Vojna in mir je mogoče imenovati romana samo zato, ker sta narejena zoper zakone o romanu.« Iz razprave o Tristramu Shan-dyju pa je mogoče razbrati, da je Sklovskemu prvo takšno pravilo za roman zgradba glede na porazdelitev notranjega (pripovedovanega) časa in prostora; ta razporeditev pri Sternu namreč ni kronološka, zaporedna, marveč se uvod pojavlja šele v 20. poglavju 3. knjige, 18. in 19. poglavje šele po 25. poglavju ipd. Med vrsticami torej Sklovski proglaša kot značilen za tradicionalni roman neki običajni, zaporedni red stvari, ki ga je sicer mogoče opazovati v katerikoli pripovedni tvorbi, ne le v romanu. — Podobno je npr. W. Kayser proglasil osebnega pripovedovalca (po Kate Friedmann) za značilno lastnost modernega romana (v nasprotju z brezosebno pripovedovanim baročnim romanom), čeprav po drugi strani tudi nemška teorija o noveli že od svojega začetka sem poudarja osebnega pripovedovalca kot temeljno vrstno prepoznavalno lastnost novele (okvirnost, po Decameronu). — Obakrat gre za poskus vrstnega pojmovanja prozne pripovedne umetnosti — torej književne sestave, ki je po zunanji obliki najmanj vezana; obakrat gre tudi za zamenjavo vrstnih ter nekih nadvrstnih, predvrstnih lastnosti pripovedne umetnosti: taka ali drugačna uresničitev začetka, sredine in konca oz. osebni pripovedovalec nista izključna last te ali one pripovedne vrste, marveč sta tako ali drugače lastnost pripovedne tvorbe nasploh, sta do neke mere tipični za epiko. Zlasti je značilen pripovedovalec; pripovedovalca drama ne premore ali pa si ga v potrebi sposoja iz pripovedništva; lirika enako.
Literarna teorija je nemožnosti takšnega vrstnega opredeljevanja skušala na različne načine obiti. — V teoriji pripovedne proze je na primer že dolgo časa izrecno ali neizrecno razvidna težnja po kvantifikaciji in s tem poenostavitvi vrstnodoločevalnih meril. Močno znan in velikokrat navajen avtor takšnega poskusa je Edward Morgan Forster, ki je v svojih predavanjih iz 20-ih let »As-pects of the Novel« (1927) določil za nekakšno pomožno in začasno mejo med romanom in novelo 50.000 besed: kar je nad to mejo, mu je roman, kar pod njo, naj bi bila novela. Čeprav je Forster merilo le povzel in čeprav izrecno poudarja, kako se je tako enostavno opredelil le zato, da bi lahko od zamudnega opredeljevanja romana kot vrstne oblike kar se da hitro prešel na pomembnejša vprašanja, je ostal v teoriji verjetno najbolj znan prav po tej svoji odločitvi. — Staigerjev učenec Bernhard v. Arx poroča (Novellistisches Dasein, 1953, 8), kako se leta 1946—47 v Staigerjevem seminarju nikakor niso mogli zadovoljiti z nobeno znano teorijo o noveli in je končno profesor izrekel salomonsko razsodbo, češ da je novela pripoved srednje dolžine. ¦— Vendar tudi po tej poti teorija ni prišla daleč; kolikostno merilo je zmeraj znova kazalo hude pomanjkljivosti. Kayser ga je v svoji razpravi o nastanku in krizi modernega romana duhovito ironiziral, češ če bi bilo merilo le dolžina, potem bi o krizi modernega romana lahko govorili le v primeru, ko bi zmanjkalo papirja. — Preprosto in v prispodobi povedano: besedna umetnina kot vrsta le ni gola, eksaktno izmerljiva kolikost, marveč je navznoter zapletena struktura s svojimi posebnimi, subjektivno in objektivno določljivimi lastnostmi.
108
Tako je teorija prišla do zanikanja smiselnosti vsakršne vrstne klasifikacije. , Znana so tovrstna Crocejeva stališča, vendar je dvom v smiselnost vrstnega j razporejanja še veliko starejši. Zdi se, da se je pojavil že kar sočasno s pojmo- ; vanjem besedne umetnine kot organske, žive — in ne le oblikovne tvorbe: to j je vsaj v predromantiki. — Švicarska poetska šola iz 18. stol., oz. njen pred- i stavnik Johann Jakob Breitinger kot eden najbolj trdih nasprotnikov Gotische- \ dove pragmatike in normativnosti (Critische Dichtkunst, 1740), trdi: »Ne zdi se I mi potrebno sestavljati posebnih pravil, po katerih se morajo ravnati različne ; vrste pesništva; domnevam, da jih bo razpoznal pisatelj sam iz najboljših spisov znanih piscev, ko jih bo prebiral.« (Po W. Lockemann: Die Auffassung des Erzählens in der deutschen Dichtkunstheorie vom Barok zur Aufklärung, 1962, 131.)
Nad takšen dvom v uspešnost vrstnosti se je v teorijo o teh stvareh naselilo merilo pesništva kot psihološkega in ontičnega pojma: v območju zvrsti. \
Toda tudi na tej ravni je očitno, da se pesniško pojavlja na različne načine. — Antična opredelitev treh temeljnih načinov pesniškega temelji na enaki formalizaciji meril kakor pri vrstnih sistemih. Tako naj bi bilo mogoče tako imenovane pesniške zvrsti ločiti po načinu razdelitve govora: posameznikov govor, pogovor in mešani govor. Nemška teorija pozna drugačno delitev oziroma poimenovanje — lirika, epika, dramatika — šele od srede 18. stoletja dalje, se pravi iz predromantike (po Irene Behrens). Pri nas pa Ivan Macun v uvodu k antologiji Cvetje slovenskiga pesničtva (1850) prav tako pozna poleg »lirič- : kega«, »epičkega« in »činivnega« pesniškega predmeta še »smes« (verjetno po ; F. Schleglu), h kateri prišteva pesmotvore, ki niso čisti, kakor niso bili klasici- j stični poetiki čisti sestavki, ki so mešali oba temeljna načina pesniškega govora: j govor in pogovor (pri Macunu gre za take vrste, kot je npr. esej, v katerem se mešata racionalna, algebraična govorica in pesniška, simbolna, imagnitativna). Ne glede na takšno izročilo pa je teorija z mnogo bolj sintetskim merilom (kaj j je »pesniško«) mogla zanemariti številne, sistemsko malone nerešljive oblikovne j probleme vrstnega pojmovanja pesniškega besedila. Zvrst ji je namreč bila veliko bolj prvinska, temeljna, hkrati pa tudi bolj elastična kategorija (naravna oblika — obstajanja) kot pa vrsta. Različna in mnogoterna podrobna vrstna pravila je lahko spravila na skupni imenovalec in jih prav v imenu tega skupnega imenovalca zanemarila — celo na oblikovni ravni: dramatika se pojavlja v dvo- | govoru ali večgovoru; lirika je prejkoslej verzificirana subjektivna izpoved; ' epika ima svojega pripovedovalca, ki si umišlja kako dogajanje.
S svojim izhodiščnim merilom pesniškega v nasprotju z nepesniškim teži opa- ' zovanje na ravni zvrstnega predvsem izven določanja oblike oziroma izvablja psihološke in ontološke opredelitve. — Robert Hartl (Versuch einer psychologischen Grundlegung der Dichtungsgattungen, 1924) je poskušal določiti tri pesniške naravne oblike (izraz je znan po Goetheju) s pomočjo treh človeških ; psiholoških položajev: dramatika naj bi ustrezala zmožnosti zahtevanja, ep ^ zmožnosti spoznavanja, lirika zmožnosti čutenja. Kari Vietor (Geist und Form, ¦ 1952) določa med takimi temeljnimi stanji in pesniškimi zvrstmi zvezo, ki naj bi jo predstavljala človekova prvinska reakcija na stvarnost: drama ustreza ; bitju, ki hoče, ep bitju, ki spoznava in opazuje, lirika onemu, ki čuti in izraža. | Vendar se dogaja, da se lahko vse tri take osnovne človekove »drže do resničnosti« pojavljajo tudi hkrati — v enem samem življenjskem dejanju. — S takim
109
pojmovanjem v zvezi je Staiger kasneje (Grundbegriffe der Poetik, 1946) zanikal možnosti opredeljevanja s pojmi lirika, epika in dramatika ter se odločil za slogovne pojme lirsko, epsko, dramatsko. Pri tem pa je prav tako izhajal iz i razlage življenja: lirsko, epsko, dramatsko naj bi bile literarnoznanstvene oznake i za osnovne možnosti človekovega obstajanja nasploh — kakor se pač pojavljajo ^ v književni obliki. V nasprotju z liriko, epom, dramo, za katere trdi, da so prvotno nazivi različnih vrst, ki pa da so se od antike naprej nepregledno razmnožile, meni, da so lirsko, epsko in dramatsko le pridevniki, slogovne kvalitete, ki v' umetnini sodelujejo ali pa tudi ne.
Tako je mogoče v teoriji o zvrsteh opazovati premik iz formalnega v psihološko-ontološko opazovanje: za določevanje ni več toliko važna oblika sama po sebi kolikor oblika kot izraz kakega osnovnega človekovega položaja. Pojmovanjska razlika je analogna razmerju med uvodoma navedenim sonetom ter njegovo nepravilnostjo; ena vrsta je določljiva z golo kolikostno obliko, druga z nekim i položajem tvorca, ki to obliko stilizira, slogovno uresniči. ,
Mirne duše pa je mogoče reči, da gre pri takšnem poudarjanju organskega izvora ' umetnine iz človekove enkratnosti in neponovljivosti še zmeraj za enkrat bolj drugič manj duhovito podaljševanje ustreznih romantičnih pogledov. — Nekakšno racionalistično reakcijo današnjega časa na takšne koncepte v okvirih zvrstne tematike lahko vidimo v različnih logicističnih opazovanjih leposlov- ! nega ustroja. Ta opazovanja se predvsem upirajo psihološkim homocentričnim j merilom (človek = središče tradicionalnega zvrstnega določevanja) in skušajo [ prepoznati neke objektivnejše, zunaj človeka obstajajoče dejavnike kot merila ] takega določevanja. — Značilen primer ustreznega opazovanja predstavlja delo i Kate Hamburger »Die Logik der Dichtung« (1957), ki je nastalo v zvezi s Kayser-jevim razglabljanjem o vlogi pripovedovalca — oziroma kot polemika zoper to razglabljanje. Avtorica po ustrezni jezikovni analizi sklepa, da obstajata i dejansko le dve temeljni slovstveni zvrsti: fikcijsko mimetična in lirsko eksi- ; stencialna. Do takšnega sklepa je prišla na temelju pojmovanja tako imenovanih odprtih in zaprtih časovno-prostorskih struktur, do opredelitve le-teh pa po razčlenitvi prislovnih določil in njihove rabe v pripovedni umetnini. Ce to rabo za primer zaprte (fikcijsko mimetične) strukture ponazoritveno strnemo, bi bila ta kot stavek takšnale: Sekal je drva, saj bo jutri praznik, včeraj pa ni imel časa. — Stavek predstavlja zaprt časovni sistem s svojim relativnim sedanjikom (sekal i je drva) in od njega odmerjenim prihodnjikom (saj bo jutri praznik) ter preteklim ; časom (včeraj pa ni imel časa). Ves sistem je sam v sebi zaokrožen, samozadosten in kot tak ločen tako od pripovedovalca kot od bralca ter njunih se-danjiških eksistencialnih točk; zato naj bi bilo nesmiselno razglabljati, ali se pripovedovalec do pripovedi v stavku obnaša kot do preteklega ali kot do »posedanjenega« dejstva. Sistem je v razmerju do pripovedovalca in do bralca mimezis ali fikcija docela avtonomnega časovno-prostorskega sestava. Takšna mimetična avtonomnost naj bi bila značilna za tako imenovano dramatiko in j epiko. — V liriki pa se izraža neposredna eksistencialna odprtost sprotnega ' dogajanja; v njej ni nič zaključenega; pesem je skoz lirikovo eksistenco časovno ' in prostorsko odprta, nesamostojna — igra —, nasproti mimetično fikcijskemu i zaprtemu logičnemu sistemu. — Na tak način sta ostali od prejšnjih treh le še i dve temeljni literarni zvrsti. i
110 \
Naj gre za takšno ali drugačno zvrstno naziranje, za takšne ali dugačne meritve, zmeraj znova je v teh prizadevanjih opazna težnja po izmikanju zgodovinsko minljivim oblikovnim vzorom kot tvorcem nekih pravil oz. predstav. Namesto zgodovinskih oblikovnih spremenljivk skuša teorija ugotavljati neka splošneje veljavna merila: bodisi na podlagi psihološkega opazovanja, bodisi na podlagi logicističnih, ontoloških ali drugačnih sklepanj. Namesto ugotavljanja pravil skuša odkrivati neke stalne, tipične možnosti ali lastnosti pesniškega besedila oziroma vrste pesniških besedil. Neke sisteme skuša ustanavljati zunaj vrstnega ali le še v kombinaciji z zvrstnim. Eberhard Lämmert (Bauformen des Erzählens, 1955) je npr. programatično proglasil vrstnost za neprimerno in sestavil sistematiko pripovednega na temelju različnih tipoloških možnosti oziroma na osnovi razčlenjevanja in opredeljevanja pripovednega besedila po nekih stalnih, ponavljajočih se, dinamično tvornih težnjah pripovednega besedila: predvsem po možnostih gradnje, pripovednega postopka, členitve, po pripovednih načinih ipd. Lämmert trdi v opravičilo svojega dela, da ni noben drug pojem v teoriji tako zmešano rabljen, kakor sta vrsta in zvrst, ter da sploh ni postopka, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti vsebinski smisel te ali one vrste: besedila z enako oznako predstavljajo v različnih časih različno uresničenje neke formule oziroma izkazujejo celo drugačno formulo. — Sintetične poti, po kateri naj bi bilo mogoče npr. razložiti odo, ni; mogoče je določiti pesniške prvine iz Alkajeve, Saline ali Pindarjeve ode in potem izsledke kot sistem-folijo prevezniti čez vse zgodovinske spremembe te vrste; praoda pa ostaja prejkoslej prikazen; prav tako kakor praep, praroman, pranovela in vse druge praoblike (prilubljeni abstraktni pojmi iz nemške vrstne teorije). — Zato vidi rešitev predvsem v raziskovanju tipičnega, nezgodovinsko stalnega, hkrati pa v določni umetnini le delnega, neabsolutnega, neuniverzalnega, obstoječega hkrati z drugimi tipičnimi konstituantami pesniškega dela.
Značilno je, da se je takšna teoretska tipologija najglasneje in najbolj plodno razvila in se še razvija spet predvsem v območju epskega kot formno najmanj vezanega pesniškega izražanja. Tu je vzniknila vrsta tipologij, ki največkrat ne skrivajo prizadevanja, da bi na naslednji stopnji pomagale določevati vrstne razlike med posameznimi pripovednimi tvorbami. — Ker gre v tem sestavku le za nekoliko razširjeno informacijo o vprašanju, omenjamo za ponazorilo s tem v zvezi le eno najbolj znanih tipologij romana, to je W. Kayserja delitev romana na roman dogajanja, osebe in prostora. Delitev je zasnovana na t. i. kompozicijski konstituanti: pri prvem tipu določa celotno strukturo oz. zgradbo romana značaj in vloga dogajanja, pri drugem značaj in vloga pripovedovane osebe, pri tretjem pripovedni prostor. V merilih te tipologije je mogoče opaziti naslonitev na pozitivistično-naturalistično shemo: milje-okolje (prostor), zgodovinski trenutek (čas = dogajanje) in dednost (človek). Izvor takšnih meril je Kayserju med drugim narekoval tudi kritično obsodbo ne-naturalističnega oz. ne-rea-lističnega romana (Entstehung und Krise des modernen Romans, 1954), — njegovim dedičem in učencem pa najrazličnejše poskuse odpiranja zaprtega tipo-loškega kroga. — Pri nas precej znan je takšen poskus Aleksandra Flakerja (O tipologiji romana, Umjetnost riječi, 1968). Flaker je Kayserjevi trojici dodal namreč še kombinirani tip romana časa in prostora, dalje roman izpovedi in monološko-asociativni roman. S tem je deloma tipološko prekril območja molil
dernih romanopisnih tvorb, vendar je Kayserjev sistem glede na neenotnost meril desistemiziral. Kayserjeva trojica temelji namreč na trojici pojmov čas-prostor-človek. Flaker pa se o razmerju dodanih treh tipov do te temeljne meritvene trojice ni opredelil. Ce bi se, bi moral seveda uvesti nove kategorije, ki pa verjetno ne bi mogle biti docela enakovredne temeljnim trem; v razmerju do njih bi se verjetno obnašale kot podkategorije. — Sistem je tako v resnici odprl — vendar na račun deracionalizacije.
Iz primera je razvidno, da je za uspešnost take tipologije zelo pomembna odbira izhodiščnega merila oz. iznajdba kar se da usklajenih in razčleni j ivih, pa hkrati univerzalnih meril-tipov. Kakor hitro niso ta merila usklajena, se začenja sistem odpirati, deracionalizirati in s tem prehajati v svoje nasprotje, v nesistem.
Podobno lahko v območju tipologije romana po merilu pripovedovalca primerjamo enostavno, a zato učinkovito Stanzlovo tipologijo (Franz Stanzel: Die typische Erzählsituazionen im Roman, 1955) v nasprotju npr. Boothovo (Wayne C. Booth: The Rhetoric of Fiction, 1961) ali Markiewiczevo (Henrik Markiewicz: Glowne problemy wiedzy o literaturze, 1965) zelo razčlenjeno, pa hkrati močno deskriptivno tipologijo, ki sta sicer obedve precej porabni za razmeroma natančno razporejanje oblik, ki pa ob množični deskripciji hkrati pozabljata na temeljna merila in temeljni smisel takšnega početja.
S svojo podreditvijo kvalitativnosti opazovanja in s svojo ravnodušnostjo do zunanje oblike se je tipologija kot metoda iz območja slovstvene teorije sčasoma naselila tudi v območje slovstvene zgodovine. Sposobnost, s katero zanemarja univerzalnost prikazovanja, ne da bi hkrati nujno izgubila spred oči sintetično podobo kakega dogajanja (npr. pesniške umetnine), je tipologija spodbudila slovstveno zgodovino k t. i. slovstvenozgodovinskim tipologijam, se pravi interpretacijam kakega slovstvenozgodovinskega dogajanja skoz kako tipično, stalno prisotno, neodtujljivo, pa vendar zgodovinsko spremenljivo lastnost tega dogajanja. Zgodovinski prikaz ni več univerzalen, marveč je filtriran in naravnan skoz kako značilno lastnost obravnavanja predmeta.
Tako se zdi, da danes, v času, ki že zdavnaj več ne priznava normativne poetike kot pesniškega pravilnika, tipološki način raziskovanja vsg bolj prekriva prostor, v katerem je sicer še do nedavna absolutno vladala teorija o vrstah in zvrsteh. Takšen razvoj je seveda še ves v znamenju inercije tradicionalnega mišljenja in pojmovanja. O tem navsezadnje ne pričajo najmanj zgovorno že navedene oziroma omenjene tipologije, ki gradijo svoje sisteme enostavno znotraj sicer z ničimer opredeljene tradicionalne književnovrstne oblike (tipologija romana). Zdi pa se kljub temu, da je prav tipološki težnji po prevrednotenju ustreznih pojmov, prevrednotenju, ki ga naravnost ukazuje nepregledna mnogoternost in skrižanost ter s tem sistemska neoprijemljivost živih oblik, danes odprta ena redkih poti v doslednejšo slovstvenoteoretsko sistemizacijo besednih umetnin. — Prav uvodni primer Krakarjevih in Menartovih nepravilnih sonetov pripoveduje tudi v tem jeziku: kako nespoštljivo se živa izpoved s svojo spremenljivo tisočernostjo oblik vede tudi do najbolj okorelih pravil; kako vse bolj pomožno postaja merilo vrstnega in kako ga je slovstveni raziskovalec vse bolj prisiljen kombinirati z drugačnimi vidiki.
112
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
PETDESET LET JEZIKOSLOVNE SLAVISTIKE NA LJUBLJANSKI FILOZOFSKI FAKULTETI
2. Personalna politika]*
Zimski semester 1919 je jezikoslovni del slavistike začel z dvema rednima profesorjema: Rajkom Nahtigalom, rednim profesorjem slovanske filologije, in Franom Ramovšem, rednim profesorjem za slovenski jezik.
Obe katedri sta se skušali personalno okrepiti najprej z lektorji, le v zimskem semestru 1920 se razpravlja o lektorju za sh. jezik [(potencialni kandidat je bil tudi A. Drechsler)]. Misel na lektorat srbohrvaščine pa je kmalu spodrinila zamisel »stolice za srbohrvatsko literaturo in zgodovino knjižnega jezika«. Nah-tigal se je dogovarjal z Rešetarjem, Matičem in Drechslerjem, mislilo pa se je tudi na D. Bogdanoviča. Z Beličevim posredovanjem je Ramovš uveljavil kandidaturo A. Stojičeviča. Ta je začel predavati v zimskem semestru 1921 kot izredni profesor za »srbohrvatski jezik in literaturo«.
Gotovo že v poletnem semestru 1922 je nastopil tudi lektor ruskega jezika. N. Preobraženski [predlagan 7. nov. 1921). Konkurenti so mu bili Rozov, Sopočko in Stein]. Katedra za slovansko filologijo je uspešno pripravljala pot tudi lektorju za češčino. Pridobljen je bil kot štipendist češke vlade V. Burian; vaje iz češčine je začel prav tako vsaj že v let. semestru 1922.
Tedaj [(pred 25. sept. 1921)] se je mislilo tudi na »lektorat izgovorjave slovenskega jezika«. Mesto je bilo ponujeno A. Brezniku, svoječasnemu predlaganemu kandidatu za stolico »slovenskega jezika« na zagrebškem (neuresničenem) pro-vizoriju ljubljanske [filozofske] fakultete. Ko je Breznik svoj prvotni pristanek na lektorsko mesto umaknil, se je sklenilo, »da naj išče prof. Ramovš primerno osebnost za lektorat izgovorjave slovenskega jezika« (7. nov. 1921). [Lektorat naj bi bil »služil tudi namenu, da se npr. srbo-hrvatski slušatelji priuče slovenskemu jeziku«. O nadaljnjih prizadevanjih za ta lektorat v zapiskih ni sledu.] Pač pa se je seminar za slovansko filologijo skušal okrepiti z asistenti. R. Kolarič je bil »asistentski namestnik« že od 2. jul. 1920, od 19. nov. istega leta pomožni asistent, od 30. jun. 1923 pa redni asistent z začasno namestitvijo, Spomladi 1927 je postal stalno nameščen, a je prešel na I. državno gimnazijo kot profesor. — Asistenta je nato slovanski seminar dobil šele 14. avg. 1929: bil je to A. Bizjak, v šol. 1. 1924/25 in 1925/26 na Nahtigalov predlog pomožni asistent, 1. 1923 pa pomožni knjižničar. Stalni asistent je postal 1. 1935, 25. febr. 1950 pa višji asistent.
' O oklepajih [ ] in // glej pripombo na začetku prvega dela te razprave.
113
s tem je bilo skoraj docela formirano učiteljsko telo za dve desetletji; končna bilanca so 3 profesorji (tudi Stojičevič od šol. 1. 1925/26 redni), 2 (kontraktu-alna) lektorja, eden za ruščino, drugi za češčino, in 1 asistent. Konec 30-ih let (23. maja 1939) je bil postavljen za privatnega docenta za slovansko filologijo še A. Isačenko (v štud. letu 1940/41 je predaval rusko oz. sploh vzhodnoslo-vansko zgodovinsko slovnico).
Gledano v celoti, je mogoče reči, da se je personalno primerno krepila samo stolica za slovansko filologijo, nikakor pa ne slovenistika. (Resda to velja tudi za srbokroatistiko, toda ta se po pomenu in funkciji nikakor ne da primerjati s slovenistiko.) Ker so bili kvalificirani ljudje na razpolago in ker — to dokazuje razvoj stolice za slovansko filologijo — tudi denarne težave niso bile nepremostljive, moramo zaradi tega misliti na odsotnost prizadevanja za personalno izpopolnitev stolice za slovenski jezik. S tem v zvezi je zanimivo mesto v zapisniku fakultetne seje 3. feb. 1926: »Sprejme se prof. Ramovšev predlog: si-stemiziranje stolic se postavi z dnevnega reda.« Enako pomembno je vedeti, kako se je uresničil Kidričev predlog, da »naj se izdela načrt tekom 10 let še potrebnih stolic (rednih, izrednih in docentskih)«. 17. jan. 1930 se je na seji obravnaval »Načrt za sistemiziranje stolic na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani«. Pod točko 7 in 9 se od slavističnih predlagajo le dotedanje tri redne profesure: slovanska filologija s staro cerkveno slovanščino, slovenski jezik, srbohrvatski jezik s književnostjo. Nanje se nanaša pripis: »Gori navedene redne stolice se smatrajo za glavne stolice in jim pripada vsaki po potrebi tudi po ena docentura.« Kot smo že videli, je to možnost kasneje realiziral le Nahtigal z Isačenkom, ne pa tudi Ramovš, čeprav so bile potrebe po učitelju slovenskega knjižnega jezika očitne. [To je toliko bolj nerazumljivo, ker je bil prof. Ramovš personalno pobuden celo za druge stolice: »Na predlog prof, Ramovša se sklene, naj se v fakultetni predlog doda prirodoslovnim strokam (geografija, zoologija, botanika in geologija) še ena izredna profesura brez točnejše opredelitve.«
Našo misel, da na slovenistični stolici ni bilo želje po personalni izpopolnitvi, potrjuje odsotnost enakega predloga za slovenistično stolico. Razlog za to je po vsej verjetnosti podcenjevanje predmeta, ki bi ga danes imenovali sodobni knjižni jezik, hkrati pa tudi jezikovnih plasti, ki bi jih vsekakor tudi bilo treba znanstveno obdelovati in raziskovati (npr. skladnja, besedotvorje, fonologija).] V bistvu isti negativni odnos do personalne spopolnitve na slovenistični katedri izkazujejo tudi druga dejstva. 11. maja 1931 se je obravnavala še ena sistem-[atjizacija, a tudi tedaj so bili poleg rednih stolic za slovenščino, slovansko filologijo in sh. jezik in literaturo predlagane le še docentura in asistentura za slovansko filologijo, poleg tega pa za isto stolico še lektorati za ruščino, češčino in poljščino. Nič boljše ni bilo s slovenistiko 1935, čeprav se je tedaj na predlog' Ramovša »fakulteti priporočalo, da zahteva za prihodnje budžetno leto čim več novih rednih in izrednih profesur in docentur«. [Denarna preskrbljenost je tedaj videti dobra, saj 17. 11. 1937 beremo: »Fakulteta ima torej 10 honorarnih predavateljev /.. ./ Kreditov je za vse dovolj.«]
Neposredno pred okupacijo 1941 je bil na mesto odšlega lektorja za češčino izvoljen B. Urbančič.
' Dodano prol.
114
v obdobju okupacije je personalna zasedba slavističnega oddelka ostala v bistvu nespremenjena, le da je svoje mesto takoj skraja zapustil Isačenko. Z Ur-bančičavim odhodom v partizane (jeseni 1943) je ostala brez učitelja češčina, brez asistenta pa je bil slavistični oddelek od 4. do 30. mar. 1942, ko je bil Bizjak i v zaporu. Od jan. 1943 pa je bil asistent volonter Vlado Novak.
Prva važna sprememba v obdobju nove Jugoslavije je bila, ko je fakultetni svet sklenil kreirati učno mesto za slovenski knjižni jezik (1. okt. 1945, tako kot za češčino in poljščino) v obliki lektorata. To mesto je bilo še isti mesec (22. okt. ! 1945) tudi razpisano, 24. maja 1946 pa »/p/rof. Ramovš predloži za lektorja za j slovenski knjižni jezik dr. Antona Bajca, prof. na učiteljišču«. Oktobra 1946 i je slovenski knjižni jezik po več kot četrt stoletju obstoja slovenske univerze i končno le dobil specializiranega učitelja ([7. jun. 1948 predlagan,] 26. jun. 1948 j pa potrjen za »docenta slovenskega knjižnega jezika«, 28. jun. 1951 pa za iz- ; rednega profesorja). '
1. okt. 1947 je bilo v fakultetnem svetu sklenjeno »imenovanje Urbančiča Bo- ^ risa za lektorja češkega jezika, Štefan Rozalije za poljski jezik in Smole Vik- , torja za slovaški jezik«. [Zanimivo je, da se je za češ. lektorat 1. 1945 spet zani- . mal Burian, a je bil že 24. jul. 1945 vrnjen na svoje dotedanje službeno mesto B. i Urbančič. 1. 7. 1947 je zaradi vakantnosti češkega lektorata že bil imenovan za i lektorja R. Kolarič, vendar se je izvolitev preklicala.] Z opisanimi namestitvami \ iz okt. 1947 je bil torej prvotni enotni lektorat za češki in slovaški jezik [glede ' na udeležence natečaja] razdeljen na dva dela. j
[Katedra za slovansko filologijo je imela sedaj rednega profesorja, lektorje za ; poljščino, ruščino in češčino in asistenta. Glede na z družbenopolitično uredit- ; vijo utemeljen narasli ugled ruščine »/f/akultetni svet sklene /5. dec. 1945/ na : predlog prof. Nahtigala, naj se takoj in z najkrajšim rokom razpiše pet lektor- ; skih mest za ruski jezik na filozofski fakulteti«. 2e januarja 1946 so se obravna- ¦ vale prispele prijave, strokovna usposobljenost pa jih je po profesorski oceni : razvrščala takole: J. Prezelj, B. Sokolov, I. 2eljeznov in G. Assejev. Do njihove : izvolitve pa, zdi se, ni prišlo.]
Potreba po utrditvi slovenskega jezika med slušatelji filozofske fakultete (prim. ; 4. jul. 1946: »Uvesti je treba izpit iz slovenščine za vse kandidate filozofije«) se I ni odrazila v sistem[at]izaciji zadevnega učiteljskega mesta, temveč se je to i breme začasno obesilo na rame novo izvoljenega lektorja Bajca. [(Prim. 5. maj. | 1947: »Končno ugotovi tov. dekan /Peterlin/, da predava lektor dr. Bajec slo- \ venski jezik za slušatelje vse fakultete in ne samo za slaviste.« Posledica Baj- ' čeve preobremenjenosti s predavanji za neslaviste je bila tiha likvidacija slo- i venskega jezika za neslaviste že 1949. 1.)]
V visokih 40-ih letih in na začetju 50-ih let je bil torej oddelek za slavistiko jezikoslovno zaseden kot še nikoli: 3 redni profesorji, docent za slovenski knjižni jezik, honorarni predavatelj za ruščino (N. Preobraženski), lektorji za poljščino, češčino in slovaščino. Poleg tega so bili 3 do 4 asistenti [: višji asistent Z. Bizjak, od 23. okt. 1948 pa B. Pogorelec kot pomožni asistent pri katedri za slovenski jezik /oddelek za fonetiko in historično slovnico/, M. Sovre kot pomožni asistent pri katedri za slovenski jezik /oddelek za uvodna lingvistična preda-
115
vanja/ in F. Jakopin kot pomožni asistent za slovansko filologijo. Občasno še Rigler in Kranjec.]
Te nove namestitve so [bile denarno zagotovljene s tedanjimi ugodnimi možnostmi (prim. 30. mar. 1948: »dekan /Škerlj/ prosi, da naj vsak predstavnik katedre do 1. aprila javi dekanatu število in zvanje osebja, ki na katedri primanjkuje radi pravilnega pouka in dela«), so] pa hkrati posledica dejstva, da so v personalno politiko posegli iniciativni slušatelji slavistike. S tem v zvezi je zanimivo mesto v zapisniku s seje 3. maja 1948: »želje slavistične skupine SM glede namestitve novih pomožnih asistentov za slovenski jezik in zgodovino slovenske književnosti sprejema Fakultetni svet z odobravanjem na znanje in jih bo podprl, ko bodo kompetentni profesorji — kakor je že dogovorjeno — stavili konkretne predloge.« Študentje so ob tej priliki zahtevali tudi profesorja za ruski jezik; res nameščen pa je bil lektor za bolgarski jezik (Simeon Hesapčiev) 1949. leta.
V tem času so bile težave le s češkim lektoratom. Ker je novo izvoljeni lektor za češč. bil poklican na drugo mesto, je bil Nahtigalov predlog, da bi to delo prevzel Smolej; ko ta ni hotel, se je predlagal nov razpis mesta (23. okt. 1948). 2e 27. nov. 1948 je bil za lektorja češčine izvoljen Fran Bezlaj, ni pa menda bil takoj potrjen, in se na tem mestu personalno vodi šele od 20. feb. 1950,
Komaj je bilo personalno stanje na slavističnem oddelku kolikor toliko ugodno [(od 4. nov. 1950 je imel pomožna asistenta tudi slov. knjižni jezik)], pa so že začele nastopati deloma nepričakovane težave.
Personalno krizo na slavističnem oddelku je z nevarno obolelostjo konec 1948 začel Fran Ramovš, ki je potem le s pol prejšnje moči od časa do časa še predaval, zelo pa ga je okupiralo tudi- predsedništvo na slov. akademiji za znanost in umetnost. L. 1951 sta dosegla upokojitveno dobo Stojičevič in Nahtigal; spomladi 1952 je Stojičevič umrl, Nahtigal pa odšel v pokoj s koncem šolskega leta 1952/53.
Nastale vrzeli so skušali sprva zapolniti z rodom prvega desetletja ljubljanskih slavistov. 2e 23. marca 1951 je fakultetni svet razpravljal o imenovanju R. Ko-lariča za honorarnega predavatelja za zgodovinsko slovnico slovenskega jezika. Kolarič ja nato res honorarno predaval do konca šolskega leta 1957/58. Tedaj je bil [v redno delovno razmerje na istem mestu sprejet]^ Tine Logar, ki to delo opravlja še sedajo [.(Izbran je bil za docenta »za zgodovino slovenskega jezika s posebnim poudarkom na slovenski dialektologiji.«]
Nahtigala, ki je zadnja leta vse manj predaval, je že v šol. letu 1950/51 delno nadomeščal A. Bizjak s predavanji in seminarskimi vajami iz stare cerkvene slovenščine in slovanske primerjalne slovnice, skoraj v celoti pa je njegovo delo' prevzel v šol. letu 1951/52, vendar le do hude obolelosti spomladi 1952, v šol. letu 1950/51 pa je Nahtigalova predavanja iz stare cerkvene slovanščine opravljal tudi asistent F. Jakopin. -
2 Beseda tudi zamenjana z nato.
^ Izpuščeno zamenjano s kot doccrJ za ta predmet
* Dodamo kot profesor.
^ Zamenjeno s predavanja.
116
30. maja 1951 pa v zvezi z Nahtigalovim predlogom, »da se poverijo asistentu Fr. Jakopinu delni izpiti iz starocerkvenoslovanščine«, svet sklene, »da se povabi v sporazumu z ministrstvom prof. Tomšič, ki naj opravi izpite iz starocerkvenoslovanščine«. Eno leto (1952/53) je Nahtigalova predavanja o primerjalni slovnici slovanskih jezikov »z omejitvijo na praslovanščino in starocerkve-noslovanščino pod lingvističnim vidikom« prevzel prof. K. Oštir. Od 1953/54 je končno [F.] Tomšič kot izredni profesor prevzel večino obveznosti Nahtigalove stolice. [Pri delu v seminarju za slovansko filologijo in staro cerkveno slovan-ščino naj bi mu bila pomagala asistenta F. Jakopin in M. Sovre.]
Ker je Tomšič primerjalno slovnico slovanskih jezikov predaval samo izjemoma, si je slavistični oddelek v šol. 1. 1955/56 in 1956/57 pridobil za honorarnega predavatelja tega predmeta [bivšega lektorja češkega jezika,] F. Bez-laja. [Ta se je nato potegoval za mesto profesorja za zgodovinsko slovnico in uialektologijo slovenskega jezika (obenem z R. Kolaričem in T. Logarjem), zato v šol. 1. 1957/58 slovanske primerjalne slovnice ni predaval, jo je pa, ko je bil s šol. letom 1958/59 sprejet v redno delovno razmerje na fakulteti.]
Tako sta po daljšem obdobju nejasnosti in nestalnosti [sedaj] bivše Nahtigalovo delovno mesto zased[a]la F. Tomšič, ki se je zmeraj bolj omejeval na staro cerkveno slovanščino, in F. Bezlaj, ki je bil /1958/ izvoljen za izrednega prof. primerjalnega slovanskega jezikoslovja (redni profesor od 26. 12. 1962).
Tudi zamenjava Stojičevičevega mesta se je vlekla nekaj let. Da se razpiše mesto rednega profesorja ali docenta »za zgodovino srbskohrvatskega jezika in stare srbske in hrvaške književnosti«, je fakultetni svet sklenil že 17. sept. 1952, 13. jan. 1953 pa je izmed treh kandidatov, [tj. Bratoljuba Kljajiča, Vasa Toma-noviča in Nikole Pribiča,] izvolil [prva] dva »ex sequ loco« za izredna profesorja. Do uresničitve tega pa ni prišlo in isti forum je 12. okt. 1953 sklenil, da se začasno zaposli Janko Jurančič, tedaj profesor na Višji pedagoški šoli. 27. dec.^ je bil Jurančič izvoljen za honorarnega predavatelja [(predlagan pa je bil za honorarnega docenta), 16. marca 1961 je bil predlagan za višjega predavatelja,] 23. maja 1962 pa postane izredni profesor. — [2e 9.] dec. 1952 je' imenovan za lektorja srbskohrvatskega jezika Dalibor Brozovič. To mesto je zasedal do konca šol. leta 1955/56. Dec. 1956 je bil po B. odhodu na isto mesto predlagan Vatroslav Kalenič, vendar [se je nastavitev zavlekla, tako da] je začel delati šele s šol. letom 1958/59.
[Svojevrstne personalne probleme je za slovenski knjižni jezik v tem času reševal tudi A. Bajec. 4. nov. 1950 »predlaga, da se /. ../ Marko Kranjec, slušatelj III. sem., in Rigler Jakob, slušatelj V. sem. slavistike imenujeta za pomožna asistenta /. ../ za slovensko opisno slovnico, pravorečje in pravopis«. Dec. 1952 je bil Rigler imenovan za inštruktorja, 1953 za demonstratorja, nazadnje pa je bila na 9. junija 1954 sistematizirano mesto asistenta za slovenski knjižni jezik 21. okt. 1954 izvoljena B. Pogorelec, bivši provizorni asistent pri Ramovšu, tedaj pa gimnazijski profesor.
Dodano 1953. ' Dodan bil.
117
3. dec. 1955 je bila predlagana sistematizacija mesta demonstratorja za knjižni slovenski jezik. To mesto je 14. okt. 1957 zasedel Jože Pogačnik, in sicer z izrecnim dostavkom »pri stolici za slovenski knjižni jezik«.]
Nekako sredi največje dejavnosti je* Bajec [že] 25. maja 1957 »prosi/l/ za upokojitev zaradi šibkega zdravja« [in tako odprl krizo predmeta slovenski knjižni jezik, ki je trajala dobrih 15 let.] Fakultetna uprava je tedaj sicer pooblastila »[tov.] prodekana /Vidava/, da v imenu fakultete govori s predsednikom[a] fak. sveta in jima predloži, da bi povabil[a] prof. Bajca, naj umakne svojo prošnjo za upokojitev in zaprosi za reelekcijo« [, toda posredovanje, če je do njega res prišlo, ni bilo uspešno]. In tako je predmet slovenski knjižni jezik na slovenski univerzi [bil]^ spet brez učitelja. [Ker je asistent slov. knjižnega jezika bil že 2. leto na Poljskem na specializaciji, novo izvoljeni demonstrator Pogačnik pa tudi ni delal čudežev (Kolarič, Bezlaj, Logar so bili še v postopku), so na seji 7. in 9. dec. predlagali upokojenega Bajca za honorarnega predavatelja za opisno slovnico. V tem svojstvu je potem predavaP* do 30. 6. 1963, vendar v šol. letu 1959/60 le cikel predavanj v aprilu in maju.
[Ker se je med tem (od 21. nov. 1958) B. Pogorelec vodila kot »asistent za sodobni knjižni jezik in primerjalno slovansko gramatiko« in je svoje energije morala posvečati tudi drugemu delu svojega naslova, je dokaj čudno, da jezikoslovci slavističnega oddelka niso bili za to, da se 9. marca 1959 sistematizirano mesto »asistenta za sodobni slovenski knjižni jezik« tudi razpiše. Potencialni kandidat za to mesto je bil J. Toporišič, ki je nato po Bajčevem dokončnem odhodu s slavistike kot lektor slovenskega jezika na zagrebški filozofski fakulteti bil izbran za »honorarnega predavatelja za ciklus predavanj« (mesto namreč ni bilo razpisano, število predavalnih ur pa omejeno na 4). Predavanja in vaje je prevzel s šol. letom 1963/64 in jih ima vse doslej. Od 1. 1964. del učne snovi iz slov. knjižnega jezika predava tudi B. Pogorelec, venio legendi za predavanja na 1. stopnji iz slovenskega knjižnega jezika pa je 1964 leta dobila tudi asist. T. Orožen, a je odtlej občasno vodila le seminarske vaje.]
Ker so bile vse [te] rešitve le provizorične, je bila 30. sept. 1965 razpisano mesto »docenta za slovenski knjižni jezik«. Zanj sta se potegovala B. Pogorelec in J. Toporišič. [24. feb. 1966 sta bila za docenta predlagana oba, a glasovalo se je samo za B. Pogorelec. Potrebno večino je dobila ob ponovnem razpisu in tako 31."] maja 1966 postala docent za slovenski knjižni jezik, medtem ko se je J. Toporišiču priznala vnaprejšnja habilitacija za isti predmet.
Ce so bile z izpopolnjevanjem knjižno slovenističnih delovnih mest tolikšne težave, pa tega nikakor ni mogoče trditi za druge slavistične predmete. 21. okt. 1954 je bila izvoljena za lektorja ruskega jezika Vlasta Tominšek, 21. maja 1956 pa Vera Brnčič. Redno nameščena 1.11. 1958 (do konca šol. 1. 1959/60.) [2e 1. 8. 1957 je postala Valentina Orožen asistent za staro cerkveno slovanščino in slovansko filologijo. 9. mar. 1959 predlagana sistematizacija in razpis
^ Dodano proi.
' Bil prestavljen za je.
'° Izpuščeno zamenjano: Upokojeni piol. Bajec je kot honorarni predavatelj za opisno slovnico potem predaval. " Zamenjano z B. Pogorelec.
118
mesta za zgodovino slovenskega jezika in slovenske dialektologije pa se je 27. sept. 1960 realiziralo v obliki asistenture za primerjalno gramatiko slovanskih jezikov (Emilija Hajnšek, nastavljena od 1. 12. 1960 do 31. 5. 1964). Pri katedri za sh. jezik in književnosti je bil 26. okt. 1960 izvoljen lektor za makedonščino (Blaže Ristovski, nameščen od 1. 6. 1961 do 31. 5. 1964). 31. 10. 1966 je bil na njegovo mesto izvoljen Dragi Štefanija (nastopil službo s šol. letom 1967/68).
Okrog leta 1960 so bile razmere za nove namestitve v zvezi s pripravljajočim se dvostopenjskim študijem zelo ugodne, saj v zapisniku neke seje (1. 1960) beremo, da »bo sedaj mogoče izpopolniti predavateljski kader in zasesti vsa predavateljska mesta, zlasti za prvo stopnjo študija«; in res je »/n/a predlog fakultete Izvršni svet upošteval njene potrebe in soglašal s sistematizacijo 68 novih mest«. Ne glede na te ugodne razmere je tudi asistentsko mesto za srbo-hivatski jezik in književnost — sistematizirano že od 26. jun. 1956 — ostalo nezasedeno (aspiranti so bili pač nekdanji pomožni asistenti Stane Grebene, Janez Rotar in Stane Šimenc).]
Na rusistiki je po odhodu Preobraženskega v Zadar s šol. letom 1960/61 prevzel skrb za predavanja iz jezika F. Jakopin[, ki je hitro na to postal predavatelj, pozneje pa višji predavatelj]. Od 7. 7. 1961 je bil na rusistiki za lektorja Janez Zor, prejšnji asistent za rusko književnost, od šol. leta 1964/65 še Vlasta To-minšek, [od 1965/66]'^ pa zaporedoma še en sovjetski lektor ([dve leti] R. Jako-venko, [dve pa] A. Bronskaja).
Personalna zasedba predmetov zahodnih slovanskih jezikov se je z Urbanči-čevo ponovno (četrto) namestitvijo za lektorja češkega jezika (1. 11. 1955) ustalila vse do danes. [Poučevanje zahodnoslovanskih jezikov se je okrepilo v tem smislu, da je bilo 15. mar. 1959 Janu Petru dovoljeno imeti vaje iz češčine (za eno leto?),] od šolskega leta 1965/66 [pa] se izmenjujejo tudi lektorji Poljaki za poljski jezik; Wladyslaw Kupiszewsky, od 1966/67 Wladyslaw Lubaš, od 1967/68 Wladyslaw Laciak).
[Ce sedanje dokončno personalno stanje jezikoslovnega dela slavističnega oddelka primerjamo s stanjem, ko so zanj v glavnem vendarle skrbeli njegovi ustanovitelji (Nahtigal, Ramovš, Stojičevič), npr. na začetku 50-ih let, niti ne ugotovimo posebne številčne razlike: prej 11 oseb (s provizornimi asistenti pa 14), sedaj 17:
1950/51
Nahtigal Ramovš Stojičevič Bajec
Preobraženski
Bezlaj
Štefan
Smolej
Bizjak
Jakopin Sovre
Pogorelec (prov.J Rigler (prov.) Kranjec (prov.)
Bezlaj
Stefan
Smolej
Jakopin
Pogorelec
Logar
Tomšič (hon.)
Jurančič
Urbančič
1968/69 Zor
Orožen Kalenič
Toporišič (hon.)
Tominšek
Štefanija
Bronskaja
Laciak
Zamenjano z nato pa po dve leti.
119
Razlika posebno ni velika, če upoštevamo, da je tudi od sedanjih 17 moči nekaj honorarnih (prej Rigler, Kranjec — sedaj Tomšič, Toporišič), dopolnilno pa gostujeta poljski in ruski lektor. Prave razlike ugotovimo šele v okviru posameznih predmetnih skupin:
1950/51 1968/69
1. prim. sla. jezikoslovje in stara cerkvena slovanščina:
Nahtigal        Bezlaj Tomšič Urbančič
Štefan Bizjak Bezlaj Štefan
Smolej Smolej f.aciak
2. slovenski jezik:
Ramovš Bajec Logar Pogorelec
Pogorelec      Rigler Orožen Toporišič
Sovre Kranjec
3. srbohrvatski jezik (z makedonščino):
Stojičevič Jurančič        (Štefanija)
Kalenič
4. ruski jezik:
Preobraženski Jakopin Tominšek
Jakopin Zor Bronskaja
Prva skupina se je v teh letih okrepila za 20 "o, tretja za 200 "c, četrta za 100 °/o, tretja — slovenski jezik — pa se je zmanjšala za 30 "'o. Ker gre v primeru slovenskega jezika za narodno pom.emben predmet, ki se gotovo mora izmed vseh gojiti najintenzivnejše na slovenski univerzi, se zelo vsiljivo ponuja sklep, da tako personalno stanje ni niti najmanj zadovoljivo in ga je nujno odpraviti z namestitvami (in sicer stalnimi) tako učiteljev kot pomožnega osebja. Stanje na predmetu slovenski knjižni jezik je toliko bolj neugodno, ker se pomen tega predmeta, kot smo povedali v prvem delu te študije, s časom samo veča, kar za marsikateri predmet, ki sedaj na slavističnem oddelku personalno tako pro-sperira, prav gotovo ne velja. Rešitve seveda ni v mehanični ali linearni slabitvi drugih predmetnih skupin, dokler denarna sredstva niso odločujoči faktor (očitno je, da med sabo moramo imeti nekoga, ki zna malo več stare cerkvene slovanščine, pa lektorate za posamezne slovanske jezike), temveč v krepitvi personala slovenističnih predmetov. Trenutno pa je položaj na slovenistični stolici res tak, da zgleda, da potrjuje misel, da nam je več do tujega kot do domačega.
V obravnavanem obdobju pa niso negativna samo številčna razmerja učnega personala; negativno je učinkovala tudi nestanovitnost osebja in menjavanje njegove funkcionalne namenjenosti: umrejo Stojičevič, Ramovš, Bizjak in Nahtigal; drugam odidejo Bajec, Preobraženski, Kolarič, Rigler, Hajnšek; interesno se preusmerjajo Bezlaj (češčina — primerjalna slovnica), Pogorelec (fonetika, zgodovina jezika — knjižni jezik — knjižni jezik, primerjalno slovansko jezikoslovje — knjižni jezik). Orožen (stara cerkvena slovenščina in primerjalna slo-
120
vanska slovnica — slovenski jezik), Zor (književnost — jezik). Skoraj ni mogoče verjeti, da se to ne bi bilo odrazilo tako v pedagoškem delu slavističnega oddelka kot v njegovi znanstveni in poljudnoznanstveni proizvodnji.
Seveda je del teh negativnih pojavov posledica neizogibnih dejstev, v precejšnji meri pa so posledica uveljavljanja osebne volje ali hotenj, ki jim skrb za uspevanje predmetov ni bila zmeraj poglavitna. Tega vsaj v prihodnosti ne bi smelo več biti.]
(Se bo končalo)
Jože Stabéj
SAZU Ljubljana
IZ ZGODOVINE SLOVENSKEGA BESEDJA
Ko nadaljujemo sestavke iz zgodovine slovenskega besedja, moramo pojasniti tole: več bralcev želi, da bi sestavki zajemali kar največ besedja iz Pleteršni-kovega slovarja, ki da kar kriči po dopolnilih in novih besedah.
Teh in podobnih želja nikakor ni mogoče spraviti v sklad z našim pisanjem, ki ni in noče biti kak zarodek sicer zelo potrebnega zgodovinskega slovarja slovenskega jezika. Naši sestavki so le poljubno izbrani skromni in nepopolni dodatki ter pojasnila bolj ali manj znanim slovenskim besedam. Odmerjen in omejen prostor ne dopušča, da bi pri posamezni besedi povedali vse, kar je potrebno vedeti za njen zgodovinski nastanek, razvoj itn. Naši primeri samó živo pričajo, kako sila zapleten, a še neraziskan je izvir slovenskega besedja in do kod vse segajo korenine kake besede. Torej ne moremo in ne smemo nič dokončnega reči ali zapisati o prvotnosti te in te slovenske besede, dokler ne bo s temeljitim preučevanjem v vsem dočista osvetljena.
očarati — Caf, Robinson 1849, 351: očariti, verhexen; očevljati — s čevlji preskrbeti, Hipolit, Diet. IL, 26: beschuhen, ozhévlati; očit, očitnost, očitovati, oči-vesten, očivestnost — F. Vrančič, Diet. 1595, 59: Manife/tare, Offenbar machen, Ocsitovati; Manife/tus, Offenbar, Ocsit; med več hrv. slovarji tudi Sušnik-Jam-brešičev Lexicon 1742, 535: Manife/tatio, Ochituvanje, Manife/tus, Ochive!zten, cchit; od tod Apostel, Diet. 1760, 37: Augenscheinlich, ozhiten, Augenschein ozhitnost, Augenscheinlihkeit, ozhiveftnojt, ozhiveftozha; str. 235: Offenbar, ozhiten, cr[oatice] Ozhivesi,a,u; pozneje med več pisci npr. Dajnko, Lehrb. 1824, 124: očitni svedok, der Augenzeuge; oddeljenje — Hip., Diet. II., 5: Abtheillung, oddeiejne; M. Wolff 1802, 245: to je njih oddelenje-, oddotati — Rogerij L, 22: ti Ji mene... oddotai; oddruženje (= separatizem) — Nov. 1861, 217 218. 219; oder — Hip., Diet. L, 588: Scena. .. voder fa Comediante; odkožiti — Hipolit, Orbis pictus (1712), 22: Lepores exuit, die haasen streiffet er ab, te sajze on [= kuhar] /lejzhe: odkoshi; odpreti, odpretje = odprtje — Slovenija 1842, 2: državni zbor odpreti; SN 1870, 100, 4: odpretje dež. zbora; SPor 1950, štev. 188, str. 4, 5. stolpec: ob 11 slavnostno odpretje hipodroma; odpustek — Briž, sp. L,
121
10: Imeti mi ie otpustic moih grechou; III., 23: lod puztic otboga priel; odstavek — P. P. Glavar, Pogovor od Zhebelnih Rojou 1776, 585; Pohl., T. m. b. 1781, U3«: Od}tavk,a,m. Der Absatz. Punkt. Paragraphus, Punctum; Pohl., Kray. Gram. 1783^, 218: /namene tega odjtavka Abschnitzzeichen (§) sonst Paragraph; ogledalo — Apostel, Dict. 1760, 332: Spiegel, sgledalnik (takö imajo Evangelia inu lystuvi 1612, 34a!), ogledalu, kar je vzel iz Sušn. — Jambr. Lexicona 1742, 933: Speculum, Zerczalo, ogledalo-, Pohl., Kr. Gram. 1768, 33: Ogledallu, Spiegel; Gutsmann, Chr. Re/n. 1770, 217, in Wind. Sprl. 1777, 162: Spiegel, ogledalu-, Pohl., Kratkozhasne Uganke 1783, 23: Enu ogledalu, ali shpegel; Dajnko, Lehrb. 1824, 338: Pripodoba v ogledali-. Murko, Slow. Spri. 1832, 164: Der Spiegel, ogledalo-, Iv. Navratil, Vedež 1848, 208: Zerkalo ali ogledalo ne (špegel); F. Vrančič, Diet. 1595, 100, pozna le Zarezalo, bile pa so pri Hrvatih navadne tudi oblike ugledalo (Belostenec 1740, Reljkovič 1767, 434); ognjeniti — M. Jarc, Vergerij. LZ XLVII. 1. (1927), 676: Brezkraina žalost trga mi besedo, slepi spoznanje, ognjeni nagon; ogrlica — Pohl., Kmetam .. . 1789, 150: oggerlize — Halsbänder; v T. m. b. 1781, Ujb, le: Ogerlin,a,m, Halseisen. Numella; okapnica (Tropfsteinhöhle) — S. Rutar, Pokn. grof. Goriška in Gradiščanska. Ljubljana 1892, 5: v novejšem času obiskujejo najbolj Divaško ... okapnico. Okapnica »Vilenica« pri Lokvi; okisan — Apostel, Diet. 1760, 124: Gesäurt oky/nen,a,u, okYsan,a,u. okyjsanu Sole; oklepaj — Murko 133, Dslow. W., stolpec 712 (pri geslu: Unterscheiden): (das EinSchlußzeichen) medme/tje, oklepaj-, Breznik je menil (CZN 1938, 98), da je besedo oklepaj šele Janežič 1. 1850-51 sam naredil'; oko — glej kurje oko, kjer še dodaj: Susnik-Jambr.Lexicon 1742, 113: Clavus, 3. kmje oko, ali jechmenecz. Hüner-Aug, oder Gersten; str. 672: Paronychia,.. . kurje oko, Hüner aug; verjetno od tod Apostel, Diet., 1760, 143: Henneraug an fiessen, kurje oku; Dalm., Biblia 1584, L, 48", 75"^, IIO^: oku sa oku, sob sa sob, oku sa oku. Sob sa sob, Roka sa roko. Noga sa nogo; III, 5": Oku sa oku, inu Sob sa Sob-, oken — (okata riba, riba z velikimi očmi) — Primer, kako so se prevzemale besede iz drugih jezikov v slovenščino, je tudi olcon. Zapisana je samo v Sušn.-Jambr. Lexiconu 1. 1742, 691: Perca, Okon riba. Perjg, Fer/Jing, gewi/Jer Fi/ch. Odtod jo je prepisal Apostel 1. 1760 v Diet., str. 241, 258: Perstling . . . fisch okon,a,m.; Rehling, fisch, Perstling okon,a,m, in napravil na strani 258 še pridevnik okonski,a,u, ter pripisal: zhe Bulshe Rybe nymash. Je okon tudi dober. Iz Apostlovega slovarja je besedo prepisal v juniju 1. 1843 O. Caf, po njegovem zapisu pa jo je vknjižil Plet. I, 813, poleg te pa še na str. 818 obliko okun, ki jo je razlagal že Cigale 1. 1860, str. 176, pri geslu Bars oder Barsch. Iz češčine okaun, iz poljščine okun, je prevzel besedo prvi Megiser v Thes. Pol. 1603, II., 236, pod Perca. Iz Pohl. T. m. b. 1781, X 3^, je preknjižil Gutsmann v DwW 1789, 211 in 530, za okona novo ime ojtrefh, ki pa ga je Hipolit poimenoval 1. 1712 v Diet. II., 25, z: Bersche, egle, ein fisch, oströsh, ali oströjhniza, riba. perca. Z imenom okun poznajo to ribo poleg Cehov in Poljakov tudi Hrvati in Rusi; okradnik, okrasti — Gutsmann, DwW. 1789, 37: Beamter . . . Sprichwort: uradnik okradnik, es ist kein Amt, das nicht Henkenswert wäre; Dajnko, Lehrb. 1824, 225: okrasti, okradnem bestehlen; okrogloličen — A. Breznik, Vezhna Pratika 1789, 29: Shen-ske pod tem Planetam rojene, Jo lepe, s dolgmi la/mi, okroglolizhne; M. Kastelle, Kr. Zhbeliza II. (1831) v pesmi »Ve/eli«: se deviza Okioglolizhna na/mehuje;
• p. Musi, Navod v'branje . . . V Zeli 1832, ima pri Snamenja med besedami (sir. 21—25) na str. 24 tudi: Oklepai ( ); Murko . . .
122
Murko 1833, slov.-nem., stolpec 290: Okroglolizhen, zhna, zhno, von rundem Gesichte; Janežič 1850, 420: Rund-Rundes Mädchen okroglolična deklica, itd.; omizje — Dalm., Biblia 1584, III., 22'': jo v/i doli /edli, enu omisje per drugim; III., 36*: per v/akim omisji po petde//et; Pohl., Krajn. Gram. 1783-, 114: ommi//e, die ganze Tischgesellschaft, odtod M. Zagajšek, Slov. Gram. 1791, 228-29: ommijje, Tischgesellschaft, itd.; omrežje — Hip., Diet. II., 78: Nez. gartri, omrej-shje; Metelko, Lehrg. 1825, 41, pa navaja: omrežje Gitter; Schönleben Evang [1672] S. 320. Luka skusi omrežje-, onomadne = onega dne = ondan; Breznik je v SJ I (1938), 62, menil, da je M. Kästelte okrog 1. 1680 zapisal v svoj slovar, verjetno po ustnem hrvaškem viru, pod Nuperrime izraz vnu madnie. Hipolit, ki je rabil za svoj Dictionarium 1. 1711-12 tudi Kastelčev rokopisni slovar, tega izraza ni razumel, pravi Breznik, pa je zapisal tole obliko: Diet. L, 395: vnu-majdne, vnlängst, nuperrime, nuperus, vnimajdni; a Hipolit ima še več teh zapisov. V Diet. L, 546: unumäjdne. Diet. IL, 100: Jüngst, neulich . .. unumajdnie, Nuper, Diet. II., 133: Neulich vnumadnie, nuper, nuperrime. Diet. II., 208, 234: vnumajdne. Po Ak. Rječniku (Zagreb) je Breznik še pripomnil, da se nahaja oblika onomadnje samo enkrat pri A. M. Reljkoviču v Satiru 1762 »po svoj pri-lici griješkom«. Ni pa omenil Breznik, da ima Rječnik hrv. ili srp. jezika, Dio IX, Zagreb 1924—1927, str. 7, 8, še več navedkov besed onomad, onomadne, ono-madni itd. od Mikalje (1. 1649) do Sušnik-Jambrešičevega Lexicona 1. 1742 in še naprej. Po Sušn.-Jambr. Lex. str. 611: Nuper, Neki dan, onomadne, vetomadne, /zkoro, nedavno. Neulich, je napisal tudi Apostel v Diet. 1760, 226: Neulich, Negst. undan. Tonoy cro.[atice] onomadne, u kratkem.. . u unih dnejh, une dni. Pleteršnik, L, 830, misleč, da je beseda onomadne pač narečna slovenska, jo je vzel iz Kastelčevega Dictionariuma in po Cafovem zapisu iz Hipolitovega ali Apostlovega slovarja, česar pa Pleteršnik ni vedel; opasilo — V pomenu ital. dedicatione je zapisal opajfilo že Alasia da Sommaripa v Vocabolario 1. 1607; v pomenu pas, der Gürtel, pa ima opajilu npr. Gutsmann v DwW 1789, 126, 205, 248. Opasilo v pomenu godovnega vezila in cerkvenega patrocinija je beseda verjetno veliko starejša. J. Bile je zapisal v Nov. 1857, 248, tole: Pravil mi je star mož, da še dobro pomni, ko so cerkev na ta dan [= opasila] s konopom, kakor človeka, ki mu je god, opasali. Zato je še navada, da rečejo, kadar gredo komu god voščit, »gremo ga vezat«. Več beri v sestavku Sergija Vilfana, Vprašanje »opasila« v SE IX. 1. (1956), 253—260; opat — F. Vrančič, Diet. 1595, A la: Abbas, Oppat, od tod Meg., Thes. Pol. 1603, L, 2: Abbas. Sclav, apt. Dalm.[atice = Vrančič] Oppat, Bohem. wopat, opat, Polon. opat. Izmed več hrv. slovarjev ima tudi Sušn.-Jambr. Lexicon 1742, fol. 1'': Abbas, Opat, Abbatia, Opatia, Opatzlvo, Opa-tovina, Abbatiola, Opatovinicza, in od tod Apostel, Diet. 1760, 9: Abt oppat, Abtey oppattiftvu, oppatovjna, dim. oppatoviza; Pohl., T. m. b. 1781, XI'' (verjetno iz Belostenčevega slov. 1740): Oppat, Oppatovina, Oppatya, Ein Abt, Die Abtsgebühr, Die Abtey; besede apat Pohl, nima, v preostalih starejših slovenskih slovarjih je večidel oblika abat, abatica itn., šele v Murkovem slovarju 1. 1833 poleg te tudi že opat, opatiza itd. Še 1. 1848 je zapisal A. Strajnšak v Ve-dežu, str. 18: Sveti apat ino pušavnik; opeka — F. Vrančič, Diet. 1595, 54: Later, Ziegel, Oppeka-, Meg., Thes. Pol. 1603, I., 781, II., 609: Later, Tegula . . . Croat. opuka; Krajn. bes. pisano, 231: oppeka (iz Vrančičevega slovarja?); med drugimi hrv. slovarji tudi Sušn.-Jambr. Lexicon 1742, 481, 975: Later, Tegula, Opeka,
123
krovna Opeka, od tod Apostel, Diet. 1760, 470: Ziegel Tahziegel krovna opeka, in Gutsmann, DwW 1789, 461: Ziegel, opeka; Murko 1833 (po Gutsm.) opeka, Janežič 1850-51, itd.; opica — Iz neznanega vira ima že Meg., Thes. Pol. 1603, II., 517: Simia. Croat. muna, Bohem[ice] opicze; med hrvaškimi slovarji ima prvi Belostenčev 1. 1740 izraz opica, ki pa je — po zapisku v Ak. Rječniku — staro-ruska beseda. Potem ima Sušn.-Jambr. Lexicon 1742, 922: Simia, Opicza, Munna, Mojemucza, Ein Äff; od tod Apostel, Diet. 1760, 14: Äff, Afina, Afinia. cro-[atice] opiza, Muna, abusive Merkavza; v tiskanem slovarju pa ima šele Murko 1. 1833: upiza, kar je vzel iz Dajnkove slovnice 1. 1824, ta pa iz del Dobrovskega Die Eildsamkeit in Lehrgebäude. Pohlin, T. m. b. 1781, 004*=, ima obliko Vôpeza, Smi-goc. Wind. Sprl. 1812, 187, pa kajkavsko jópiza-, Pohlin je zapisal (Al'') še Afena, Afenza; opolzen — Hip., Diet. I- (prepis), 35: Anguilla . . . opólsna riba; opresnina — M. Ravnikar, Abezédnik 1826, 24: Tako lé dobimo v' kuhinjo mnoge perkuhe ali üpre!nine. Rad jem opreíníno; original — Hipolit, Buquize od Slejda ... V Lublani 1719, 18: bodo timu Originalu enake; oris — Janežič 1850, 10: Abschilderung, popis, oris (iz Mažuranič-Užarevicevega slovarja 1. 1842); orožnik — V pomenu: ein starcker gewapneter (Luter), fortis armatus (Vulgata) ima Dalm., Biblia 1584, III., 38^: en mozhan Oroshnik /vojga Dvora varuje, v Registru pa: Crajn/ki Oproudi, Corojhki Oroshniki; v enakem pomenu rabijo besedo orožnik tudi Trubar, Krelj, Kastelec, Hip., Diet. II., 76. V poznejšem in današnjem pomenu pa je besedo zapisal šele Vodnik, Slov. Be/., zv. 38/4a: Gendarmerie, oroshniki pl. oro/hníza Gensd Armes, pl. oroshniki, einer oroshnik; Cigale 1. 1860 je za to besedo navedel vir (Vodnik), Plet. L, 848, pa ne; osec = osat — Apostel, Diet. 1760, 88: Distel o/sez, o/sat; osip, osipanje — Hip., Diet., 575, 576: ojsip, ali ofsipanje tiga gro/dja; osobenjstvo (Plet. I., 858: osobenjevanje) — Apostel, Diet. 1760, 71: bilgerfart, ojsobenstvu; osončje — J. Vole, Stoletna pratika 1847, str. 2, 5, 7: Podoba na/higa ojolnzhija, ojolnzhja. Svoje ojolnzhije /tori; Cigale 1860, 1492: Sonnensystem, das, osolnčje; Oznanilo IV. L, Ljubljana 1950, štev. 41—42, str. 2; naša zemlja in osončje; ostrovid, ostroviden — Apostel, Diet. 1760, 191: Luchs, ein Thier ojStruvid, Luchsen ojítruvidni, iz Sušn.-Jambr. Lexicona 1742, 524: Lynx, Ein Luchs. 2. Metaph. Ojtrovid; ostrožnica — V rokopisu sign. 71 v NUK v Ljubljani je na fol. 300 zapisano pri latinski besedi vepres [= trnov grm] z roko iz prve polovice 15. stol. slovenska beseda hostrosintze, ostrosintze; zanimiv, doslej še nikjer vknjižen, pa je Hipolitov zapis iz 1. 1712 v Diet. II., 25: Bersche, egle, ein fisch, ostrosh, ali ostrójhniza, riba, perca [fluviatilis, der Barsch]; glej še okon; osveta — Apostel, Diet. 1760, 252: Raach . . . cr.[oatice] osveia, osveLivanje, iz Sušn. Jambr. Lex. 1742, 1041: Ultio ... Ojzveta, O/zvei-jenye. Rache; ošterijašiti — Apostel, Diet. 1760, 44: Ausschenken — wein karzh-mujem ati, kazhmarim iti, ofterriafsim, iti. Stovernam, ati; otrnilo — Apostel, Diet. 1760, 187: Lichtbuzer . . . oternilu,a; oziralo — J. Mencinger, Bore mladost. Slov. Glasnik 8,/1862, 281: gledal je na mirno jezero, v kterega ozirala so vse zvezde jasnega neba migljale; J. Logar je v ZD I. (1961), str. 362, zapisal: Oziralo = ogledalo, zrcalo. Izraz je pač Mencingerjeva tvorba. Breznik pa je v svojem izvodu Plet., I. 879, pripomnil: oziraJo = Wasserspiegel; Cigale je 1. 1860 v slovarju, str. 1856, tolmačil: Wasserspiegel, der, gladina, lice, poveršje od vode, zerkalo vode; ožmekniti — Apostel, Diet. 1760, 42: Auspressen — weinbeer, osmeknem, ati.
(Se bo nadaljevalo)
124
Zapiski, ocene in poročila
NOVA  ZGODOVINA  HRVATSKEGA  SLOVSTVA'
Čeprav priprave za zgodovino hrvatskega in srbskega slovstva trajajo že leta, slovstvenim zgodovinarjem vendar ni uspelo dati znanstvene sintetične podobe omenjenih slovstev. Slovensko slovstvo ima s te strani znatne prednosti.
Ne bi pa mogli reči, da v novejšem času ni eič storjenega, da bi postopoma prišli do širokih sintez. Nekateri slovstveni zgodovinarji so prikazali vsaj eno slovstveno obdobje ali kakšno leposlovno zvrst ali so izdali obširne monografije o posameznih pisateljih hrvatskega in srbskega slovstva. Tako je prof. Antun Barac orisal v posebnih knjigah slovstvo narodnega preporoda ter petdesetih in šestdesetih let 19. stoletja. Sime Vučetič je izdal knjižico o hrvatskem slovstvu med oboma vojnama, Miroslav Šicel kratek pregled novejšega hrvatskega slovstva in Miroslav Vaupctič večji oris hrvatskega slovstva v angleškem in hrvatskosrbskem jeziku. Poleg tega je izšla Panorama hrvatske književnosti 20. stoletja (pregled), v obširnih člankih pa so obdelani skoraj vsi realisti in nekaj modernistov.
Pri Srbih sta Velibor Gligorič in Najdanovič posvetila veliko pozornost srbskim realistom, Miodrag Popovič srbskemu zgodnjemu romantizmu, Sveta Lukič srbskemu sodobnemu slovstvu in drugim jugoslovanskim slovstvom. Poleg tega obstaja vrsta novejših študiji med njimi je treba posebno poudariti pragozd člankov o Andriču i Krleži.
Vse to fragmentarno delo naj bi slednjič prispevalo k celotni podobi enega in drugega slovstva. Tudi avtor knjige, o kateri je beseda, si ni postavil naloge, da bi obdelal vsaj celotno starejše hrvatsko slovstvo, ampak se je prostorno in časovno omejil.
Kakor je razvidno že iz naslova, je prikazal starejšo hrvatsko slovstvo od 16. do 18. stoletja, in sicer v severni Hrvatski in Bosni. Pisec knjige, dr. Krešimir Georgijevič, upokojeni univerzitetni profesor hrvatskega slovstva v Beogradu, se ni hotel spuščati v najstarejše obdobje pismenosti, ni pa posrečena druga časovna omejitev, ker je pretrgal proces upadanja posameznih pokrajinskih slovstev in zlitja v enoten književni tok v času preporoda. Avtor ni obdelal slovstva južne Hrvatske, ker bi mu to bilo »prenaporno« (uvod) in bi verjetno za to potreboval še enkrat toliko časa.
Tako je v Georgijevičevi knjigi prikazano kajkavsko slovstvo s protestantskim poizkusom, slavonsko slovstvo in književno delo Hrvatov v Bosni. Zoževanje problematike v tej knjigi pa je vendar prineslo nekaj pozitivnih rezultatov zlasti zato, ker sta kajkavsko in slavonsko slovstvo prikazani z večjo pozornostjo in na širšem prostoru kot pri Vodniku in Kombolu.
Iz slovstva na področju Bosne je prikazal samo hrvatske pisatelje (M. Divkovič, P. Po-silovič), kot je to naredil že prej Vodnik in ne dolgo pred tem Kombol. V bistvu je isto, kot je Skerlič orisal srbske pisce, ki so delovali v Bosni (Santič, Kočič) v svoji Zgodovini nove srbske književnosti.
Knjiga je s svojimi oznakami in kvalitetami upravičila svojo izdajo, Z metodološke strani je sodobnejša od pomembne Kombolove Zgodovine tirvatske književnosti do preporoda (1945). Snovi se je lotil pisec s sociološko-estetsko metodo. Prikazal je hrvatsko slovstvo v okviru družbenopolitičnih in kulturnih razmer hrvatskega in turškega fevdalizma. Omejil se je samo na kratke in najvažnejše življenjepisne podatke. Osnovno pozornost posveča idejni analizi, v nekoliko manjši meri izraža mnenja in sodbe o umetnostni vrednosti del. Posameznim pisateljem tudi priznava slovstvenozgodovinske zasluge v razvoju hrvatskega slovstva; mnoge književnike povezuje s tujimi pisatelji, od katerih so dobili spodbude.
Krešimir Georgijevič: Hrvatska književnost od 16, do 18. slolječa u sjevernoj Hrvatskoj i Bosni. Matica hrvatska, Zagreb 1969, str. 322.
125
Knjigo je avtor pisal vrsto let. Ta slovstvena zgodovina odkriva premišljeno in uravno- • teženo zgradbo in sintetične rezultate. Očitno je, da je avtor na podlagi lastnega raz- : iskovanja in preverjanja gradiva in na podlagi znanstvene literature o predmetu, ki je ; nakopičila veliko novih podatkov o aktualnem obdobju, prišel do novih konkretnih \ pogledov in sodb ali je s priznanjem prevzel že ugotovljena dejstva prejšnjih avtorjev, tj. Vodnika in Kombola. Zato so mnogi portreti postali polnejši, razširili so se in obogatili s sintetičnimi odtenki.
Zlasti so mu uspeli portreti izrazitejših osebnosti: Vlačiča, Križaniča, Habdeliča, Ka-nizliča in Brezovačkega. Pri prikazovanju pisateljev je večinoma spretno vpletal sočne značilne citate iz njihovih del, ki do sedaj niso bili tako znani. S tem je pisca bralcu še bolj približal; bralec je sedaj rad sprejel sodbe avtorja knjige, prežete z izbranimi citati prejšnjih raziskovalcev. Njegove sintetizacije so solidno pretehtane in delujejo enostavno in prijetno, tako npr. karakterizacija Matije Vlačiča (str. 22):
»Matija Vlačič, Labinjanin, Istrijan, Ilirik, Slaven, dao je u svojim ogromnim folijant-skim spisima njemačkoj reformaciji kiomu i snagu, tako da se ona poslije Lutherove smrti nije slomila i napravila kompromis s Rimom. Hrvatskoj reformaciji ostala su od j njega dva polemička spisa, koja nije mogao obilježiti svojim imenom. Svakako ga je ! boljelo što je tako malo mogao učiniti za svoju braču u »najsladoj domovini«, u Istri i Hrvatskoj, što nije mogao biti od pomoči svojim zemljacima u štampanju protestantskih knjiga u Njemačkoj. Time Vlačičeva figura postaje još tragičnija.«
Obilje novega gradiva je naneslo, da so nekateri manjši književniki, ki jih je Kombol samo bežno omenil, dobili svoje posebne portrete (Ferenc Črnko, Adam Alojzije Ba-ričevič, Juraj Malevac, Blaž Tadijanovič). S tem je njihova navzočnost v hrvatskem slovstvu izrazitejše določena. Uvedel je tudi nekatere nove pisatelje (Ivan Mulih), ki pa vendar ne pomenijo presenečenja. Popravil je nekatere napake starejše historio-grafije. Očistil je humani lik Tita Brezovačkega, ki so mu podtaknili nekatere konservativne težnje. Tako pesem Horvat Horvatom horvatski govori, ki jo je prof. Franjo Fancev natisnil kot delo Tita Brezovačkega, Georgijevič pripisuje po raziskovanju prof. ; Milana Ratkoviča Juraju Malevcu, s tem pa njemu tudi idejno zmedo.
Ob posameznih poglavjih je avtor dodal izbor novejše in važnejše literature o dolo- \ čenem obdobju ali pisateljih. V poglavju o reformaciji bi bilo potrebno dodati poleg ' Slodnjakove študije še članek Mirka Rupla Trubar in Hrvati (Slavistična revija 1961/62) j in pri Brezovačkem disertacijo Janka Jurančiča o jeziku tega pisatelja. V prikazu Adama Baltazarja Krčeliča bi bilo dobro omeniti, da je Josip Evgen Tomič vzel gradivo iz dela Annuae ne samo za roman Za kralja — za dom, temveč tudi za svoj najboljši j zgodoviski roman Vdova (1891, 1903) in za nekatere novele (Tabella rangorum).
Splošni vtis je, da je Georgijevičeva knjiga napisana z razumevanjem in ljubeznijo do ¦ hivatskega slovstva. Je solidna in pregledna sodobna informacija o slovstvenem življenju od 16. do 18. stoletja v severni Hrvatski in Bosni. Dobro bi bilo, ko bi bila spodbuda za podobno obdelavo starejšega slovstva v južni Hrvatski. Ker sta kajkavsko in reformacijsko slovstvo imeli pogoste zveze s slovensko književnostjo, je ta knjiga zanimiva tudi za slovenske slaviste.
Emil  Stampar Filozofska fakulteta Ljubljana i
JEZIKOSLOVJE NA V L KONGRESU ZVEZE SLAVISTIČNIH j DRUŠTEV JUGOSLAVIJE V BUDVI
Jezikovnim vprašanjem so bili na VI. kongresu prebrani le trije referati, ker je eno i odpadlo. Prvi dan je Jovan Vukovič govoril o Znanosti o jeziku in znanosti o književ- I nosti, peti dan pa dr. Dalibor Brozovič o Stanju in problemih v jugoslovanskem jeziko- | slovju. Obema predavanjema je sledilo veliko število koreferatov in razprav, zato nismo ' imeli občutka, da bi bilo jezikoslovje na tem kongresu zapostavljeno.
126
Vukovič je v uvodu govoril o sorodnosti in različnosti družbenih znanosti ter o odnosih med njimi, pri čemer je poudaril nujno povezavo med znanostjo o jeziku in znanostjo o književnosti. Obema je namreč skupno besedilo sporočila, na katerega oblikovno stran se slovstveni raziskovalec opira, da bi laže razložil njegovo vsebinsko in funkcionalno vrednost, jezikoslovec pa ima oblikovno stran za osnovo svojega preučevanja, da lahko potem ocenjuje njegovo pomensko in funkcioanlno vrednost. Zato mora biti jezikovno znanje slovstvenega raziskovalca trdno, jezikoslovnemu raziskovalcu ne sme biti tuja funkcionalna in pomenska stran besedila. Po Vukovičevem mnenju je torej potreben strokovnjak za jezik in za književnost, obvladati mora slovstvene in jezikoslovne metode; predvsem pa je zaželeno sodelovanje med raziskovalci domačega jezika in književnosti ter raziskovalci tujega jezika in književnosti.
Vukovič sodi, da tako sodelovanje ovirajo tradicionalne metode v eni in drugi vedi, zato kljub poskusom modernizacije ni uspešnega dela niti na univerzah, še manj pa na srednjih šolah. Vse preveč je psiholoških, socioloških in zgodovinskih osvetljevanj piscev in pojavov v književnosti, vse premalo umetnostnih razlag besedil. Za tovrstno temeljito analizo del je potrebno tesno sodelovanje med jezikoslovci in leposlovnimi estetiki, predvsem pa uporaba metod jezikoslovne stilistike, brez katere danes ne more biti celotne analize umetnostnega izraza. Po Vukovičevem mnenju starejši strokovnjaki ne morejo razumeti, da danes jezikoslovna stilistika prežama s svojimi metodami vso jezikoslovno znanost in da je prav tako temelj vsem oblikam slovstveno stilistično raziskovanje. Z reorganizacijo univerzitetnega študija in spremembo metodologije raziskovanja jezika in književnosti pa bo treba pravilno usmerjati mladi znanstveni kader in ustvarjati nov tip srednješolskega učitelja materinščine. Le tako bodo dobili dijaki srednjih šol primemo jezikovno in slovstveno izobrazbo.
V nadaljnjem obravnavanju je posegel Vukovič v zgodovino strukturalnega jezikoslovja od začetka tega stoletja do danes ter ugotovil, da je ta znanost prešla razburkana obdobja, odvrgla različne teorije, ki so ji zmanjševale vrednost, sedaj pa se vse bolj ustaljuje in prehaja v globine raziskovanj. Uspehi se kažejo na vseh jezikovnih ravneh: v fonetiki, fonologiji, stilistiki, oblikovanju, predmet uspešnega raziskovanja pa je postala tudi skladnja stavka, ki jo je mladogramatično jezikoslovje puščalo ob strani. Prav stavek pa nudi v vseh svojih medsebojnih funkcionalnih odnosih največje možnosti za ocenjevanje besedila. Vukovič je izrazil upanje, da bodo mladi jezikovni in slovstveni strokovnjaki uspešno izoblikovali teoretske osnove za preučevanje stilističnih funkcij stavkov v leposlovnem besedilu.
Danes se ustvarjajo tudi teoretične osnove za novo jezikoslovno vedo, intonacijsko stilistiko, saj je intonacijski ustroj stavka predmet številnih jezikoslovnih raziskovanj, rezultati teh raziskovanj pa se bodo prenesli tudi v analizo leposlovnih besedil, kar bo zopet vez med obema znanostima.
Ob koncu predavanja je Vukovič poudaril še veliko pomembnost strukturalnih metod v pomenoslovju, kajti jezikoslovje brez pomenoslovja je siromašno. Nedvomno pa je tudi, da je pomenoslovje, temelječe na jezikoslovnih prvinah, trden most med znanostjo o jeziku in znanostjo o književnosti.
V razpravi so makedonski slavisti (Cedo Cvetkovič, Goce Stefanovski, Vojo Jakovski, Ruža Panoska, Ljubica Sekulič in Kepeski) sicer ugotavljali, da je referat resda pomemben prispevek jezikoslovni znanosti, so pa sodili, da v naših objektivnih razmerah še ni dovolj možnost za nakazano modernizacijo jezikoslovja na univerzah in srednjih šolah. Razlagali so predvsem težave v zvezi s poukom materinščine na srednjih šolah, kjer je razmerje med književnostjo in jezikom še vedno odvisno od osebne afini-tete učiteljev. Tudi dosedanji pomanjkljivi učbeniki ne prispevajo veliko k boljšemu pouku, znanstveno osebje na univerzah pa vse premalo uspešno oblikuje jezikoslovno izobraženega srednješolskega učitelja. V povezavi med univerzo, strokovno pedagoško
1271
službo in učiteljstvom vidijo makedonski kolegi močan prispevek k napredovanju j srednješolskega in osnovnošolskega pouka materinščine. j
Fran Petre je poudaril izredno pomembnost povezave med slovstveno in jezikoslovno | znanostjo; s tem je soglašal tudi M. Corac, ki je posebej poudaril pomembnost jeziko- ¦ slovnih raziskovanj; zato naj bi bilo v bodoče kar največ doktorskih disertacij s tega področja, naslednji jugoslovanski kongres slavistov pa naj dobljene izsledke analizira. ' Maliku Muliču je bilo pomembno predvsem vprašanje, kako naj univerza izobražuje študente, da bodo lahko pristopili k jezikoslovni slogovni analizi besedil. Težave so po njegovem prav v tem, da absolventi srednjih šol nimajo dovolj osnov za študij jezikoslovja na univerzi, ker se v osnovni šoli nauče malo slovnice, v srednjih šolah pa se učitelji izogibljejo sistematičnemu pouku materinščine.
Dalibor Brozovič je sicer sodil, da so teze, ki jih je obravnaval Vukovič, sprejemljive, vendar po njegovem mnenju jezikoslovna stilistika ni zdravilo, ki bi lahko odpravilo vse probleme v današnjem jezikoslovju. Po njegovem so osnovni vzroki za težave v vedno širši in nekontrolirani javni rabi materinščine; zato bi bilo predvsem treba najti metode za odpravljanje pomanjkljivosti in nepravilnosti. Pri tem pa seveda lahko jezikoslovna stilistika uspešno pomaga; zaželeno je, da Vukovič pri svojem ugotavljanju in raziskovanju ne bi ostal samo na pol poti — pri iskanju krivcev vseh težav. Eadoslav Joksimovič ni soglašal z negativno oceno dela visokošolskih in srednješolskih učiteljev. Po njegovi sodbi modernizem v jezikoslovju ni nastopil šele s strukturalizmom, saj so bili nekateri jugoslovanski jezikoslovci že pred tem znani v svetu kot I uspešni raziskovalci jezikoslovnih vprašanj (Belič, Popovič), a tudi imena nekaterih sodobnih jugoslovanskih jezikoslovcev in slovstvenih zgodovinarjev se uvrščajo med vrhove svetovne in evropske jezikoslovne in slovstvene znanosti. Za verodostojnejšo oceno srednješolskega pouka želi več dokumentacije, predvsem pa sodi, da je potrebno j večje sodelovanje med univerzitetnimi in srednješolskimi učitelji.
Peti dan kongresa je v celoti izpolnila jezikoslovna problematika. Razpravi je dal osnovo Dalibor Brozovič z referatom Stanje in problemi v jugoslovanskem jezikoslovju. Najprej je ugotovil, da so vsem trem jugoslovanskim jezikom potrebne velike ; slovnice, ki bi bile znanstvene in normativne hkrati, nadalje popolni sodobni slovarji ; knjižnih jezikov ter povezava jezikovne znanosti s teorijo in zgodovino književnosti, ; Istočasno pa je podvomil o tem, da bi še tako popolni priročniki v sedanjem šolskem sistemu in tipu jezikovnega pouka izboljšali splošno jezikovno kulturo. Dokler pri nas še prevladuje mnenje, da je človek civiliziran, tudi če ni sposoben napisati pisma ali poročila v skladu s slovničnimi in pravopisnimi normami, tudi če ne zna govoriti brez stokanja, brez zapletanja misli, brez nasilij nad naglasnimi in drugimi pravorečnimi normami, dokler te pomanjkljivosti ne ogrožajo nikogar na njegovem delovnem mestu ; in mu ne jemljejo ugleda, tako dolgo tudi ne moremo pričakovati izboljšanja jezikovne ; kulture. Brez prizadevanj družbe, šole in posameznikov tudi najidealnejši učbeniki in priročniki ne bodo mogli ustvariti optimalnega knjižnega jezika in splošne jezikovne kulture.
Ob ocenjevanju jugoslovanskega jezikoslovja v institucionalnem in kadrovskem pogledu je Brozovič ugotovil, da so v Jugoslaviji posamezni jezikoslovci in posamezni ' zaprti jezikoslovni krogi, ki goje kakovostno in moderno jezikoslovje, toda jezikoslovje ' kot sistematična, organizirana dejavnost je zelo šibka. Sicer velja to v veliki meri za ; vse evropsko jezikoslovje v primerjavi s sovjetskim in ameriškim, vendar Jugoslavija vse preveč zaostaja tudi za evropskimi merili. V primerjavi s predvojno Jugoslavijo je sicer dosegla velik napredek v številu narodnih institutov za jezik, jezikovnih stolic, mladega znanstvenega osebja, toda druge evropske države so še bolj napredovale, in tako se je razdalja med njimi in nami še bolj povečala; nekatere države na jugu in jugovzhodu Evrope, ki so bile nekoč za nami, so nas sedaj prehitele. Ves sedanji ustvarjeni napredek se v primerjavi s predvojno Jugoslavijo v veliki meri zmanjšuje tudi zato, ker pride naš današnji znanstvenik zaradi velike razvejanosti znanosti in
128
pa zaradi pomanjkanja sredstev za svoje izpopolnjevanje kasneje do ustvarjalnega razdobja v svojem življenju; v tem razdobju pa ima omejena sredstva in manj časa za svoje delo.
V nadaljnjem razpravljanju je Brozovič ugotovil, da se je začelo uspešno razvijati splošno jezikoslovje v Jugoslaviji šele v 60-tih letih. Do takrat so se sicer pojavljala posamezna teoretična dela iz stilistike v Zagrebu in sintagmatike v Ljubljani, a so bila vezana na določene francoske in švicarske smeri, ki so bile ožje, specialnejše, obenem pa oddaljene od najvažnejšega središča modernega jezikoslovja, od Prage. Relativno najugodnejše je bilo stanje v Sloveniji, čeprav je tudi tu primanjkovalo sredstev za uspešno znanstveno delo v splošnem jezikoslovju. Družbeni položaj slovenistike pa je bil po Brozovičevih ugotovitvah boljši od položaja srbokroatistike. Slovensko jezikoslovje ni nazadovalo v prvem povojnem desetletju, zato je imelo v 60-ih letih boljše izhodišče za delo; razlika med obema razdobjema ni tako velika, prepad med konservativnimi in modernimi jezikoslovnimi pogledi v 60-ih letih ni tako globok. Konservativna pojmovanja so v Sloveniji solidnejša in manj staromodna, napredna pa največkrat niso vezana na najnaprednejše struje v mednarodnem teoretičnem jezikoslovju.
V Makedoniji za splošno jezikoslovje ni bilo ne sredstev ne ljudi, toda odnos družbe do makedonistike je bil zelo pozitiven. Na tem področju so dosegli velik napredek, čeprav makedonski jezikoslovci niso dobili od srbokroatistov in slovenistov tolike pomoči, kot bi bilo zaželeno. Jugoslovanski jezikoslovci niso pokazali dovolj zanimanja za izredno zanimiv pojav oblikovanja evropskega knjižnega jezika v drugi polovici 20. stoletja. Priložnost pa so znali izkoristiti poljski, češki, ruski, pa tudi ameriški in nekateri zahodnoevropski jezikoslovci.
Ob orisu prav zanimivega razvoja splošnega jezikoslovja na hrvatskosrbskem jezikovnem območju je Brozovič poudaril predvsem pomen Zagrebškega jezikoslovnega kroga, skupine mladih zagrebških jezikoslovcev, in novosadskega središča modernih splošnojezikoslovnih nazorov. Ne eden ne drugi nista izšla iz tradicionalnega hrvatskega in srbskega jezikoslovja, oba pa sta se do danes že zelo uveljavila z izvirnimi objavami in s prevodi klasičnih del teoretičnega jezikoslovja.
Toda vse navedeno so po Brozovičevem mnenju le posamezni rezultati; na široki fronti se položaj ni spremenil. Zaostajanje splošnega jezikoslovja pa bi bilo verjetno v Jugoslaviji manjše, če ne bi vsako posamezno narodno jezikoslovje želelo zgraditi popolno lastno tehnično-servisno materialno bazo, kar pa je spričo pomanjkanja denarnih sredstev nemogoče. Zato bi bilo treba prav v tej čisto tehnični bazi uvesti delitev dela med slovenskim, srbskim in makedonskim jezikoslovjem, a tudi sarajevski jezikoslovci bi morali sodelovati. Delitev dela je mogoča tembolj, ker gre za sorodne jezike; z združenimi sredstvi pa bi si lahko ustvarili trdne temelje za uspešno znanstveno delo. Po analizi položaja na hrvatskosrbskem področju v zvezi z variantami sodobnega jezika je Brozovič nakazal naloge na področju slavistike, ki je v Jugoslaviji zelo zapostavljena, in omenil, da bi morala biti tudi baltistika področje raziskovanja jugoslovanskih jezikoslovcev.
Erozovičevemu referatu je sledilo 12 koreferatov in 6 diskusijskih prispevkov. Kore-ferenti so se delno opirali na teze Brozovičevega referata, v večini primerov pa so dopolnjevali njegovo kritično analizo s pregledi uspehov dela na različnih jezikoslovnih področjih.
Edini koreferent iz Slovenije, Jože Toporišič, je dopolnil Brozovičev referat z natančnim pregledom in kritično oceno stanja jezikoslovja v Sloveniji po letu 1961'.
Tovariša iz Makedonije (Blago Kerubin, Trajko Stomatoski) sta govorila o oblikovanju makedonskega jezika ter o razvoju makedonskega krajeslovja. Opozorila sta tudi na to kako negativno vpliva velikobolgarsko jezikoslovje na mnenje nekaterih evropskih jezikoslovcev o obstoju in potrebnosti samostojnega makedonskega jezika.
' Referat izide v eni izmed publikacij SAZUja.
Največ koreferatov in diskutantov je bilo s hrvatskosrbskega jezikovnega področja. Milivoj Minovič je kritično ocenil odnos jezikoslovja do družbe, odnos med avantgardo in konservativci ter vzgojo jezikoslovnega naraščaja. Na podlagi tega je ugotovil, da je najpomembnejša naloga srbskohrvatskih jezikoslovcev ustvariti trdno teorijo knjižnega jezika in na osnovi te voditi primerno jezikoslovno politiko. Pri tem in pri sestavljanju popolnega slovarja sodobnega jezika morajo sodelovati starejši in mlajši jezikoslovci, kajti delo enih in drugih je potrebno.
Vukovič je v razpravi ugotovil, da je v Jugoslaviji organizacija dela na jezikoslovnem področju zelo šibka in da tudi skromna gmotna sredstva, ki so na razpolago, niso naj-pametneje izkoriščena.
Ko so dopolnjevali Brozovičev referat z ocenjevanjem dosedanjih uspehov pri raziskovanju dialektov (Božidar Finka), so se koreferenti ustavljali predvsem pri črnogorskih govorih, ki so po njihovem mnenju vredni raziskav, a so v besedoslovnem in imeno-slovnem pogledu slabo obdelani (Dimitar Pešikan). Iz teh analiz je izšla tudi zahteva, naj bi v Črni Gori ustanovili ustanovo za znanstveno raziskovanje jezika (Luka Vujovič).
V zvezi s hrvatskosrbsko in srbskohrvatsko varianto knjižnega jezika je bil zanimiv koreferat Svetozarja Markoviča, ki je z mnogimi primeri pokazal, kaj imajo te variante skupnega in v čem se razhajajo. Asim Peco je govoril o pravicah in dolžnostih jezikovnih strokovnjakov v zvezi z variantami in poudaril potrebo po spoštovanju dogovorov v zvezi z jezikom na večnarodnem območju. V diskusijo o teh problemih je prepričljivo posegel s hrvaškimi stališči Stjepan Babic.
Prispevek o stanju in problemih v preučevanju knjižnega jezika vojvodinskih Srbov v predvukovski dobi (Aleksander Mladenovič, nas je seznanil z ugotovitvijo, da je bilo v delih te dobe več narodnega jezika, kakor so doslej menili jugoslovanski jezikoslovci. Uspehe pri primerjalnem raziskovanju materinščine je podčrtal Bogdan Terzič, poslušali pa smo še razpravo o negativnem vplivu fonetičnega pravopisa na govor (Ivo Škarič), o naglasni tipologiji in njeni uporabi v knjižnih stavkih (Božidar Finka) ter o uspešnosti rabe slušne metode pri ugotavljanju afektivnosti v govoru (Marija Brzojevič).
Razprava bi prav gotovo tekla še dalje, če je ne bi zavrl skopi čas. Tako nam je bilo morda prihranjeno žolčno razpavljanje o črnogorski in muslimanski jezikovni varianti, ki sta grozili, da bosta razburkali duhove na sorazmerno mirnem in strpnem kongresu jugoslovanskih slavistov.
Francka  Vari Pedagoška akademija Maribor
GRADIVO
V OCENO SMO PREJELI
Dušan Tomše — Vasja Predan, Mali gledališki imenik. Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 47. Ljubljana 1969. 186 str.
—-Vidik. Časopis mladih. Književnost, umjetnost, suvremeni problemi. 15 69. Split. 100 str. ^
— Književna istorija. Beograd. 1969. 13 in 14. 479—972.
CENJENE NAROČNIKE. KI TEGA ŠE NISO STORILI, PRAV LEPO IN NUJNO PROSIMO, NAJ PORAVNAJO LANSKO IN LETOŠNJO NAROČNINO! DRUGAČE NE BOMO MOGLI IZHAJATI.
(PRVI ŠTEVILKI 1969-70 SMO PRILOŽILI POLOŽNICO)