Mogočni lurij Povest iz domačih hribov 15 Trezika je zatajila, da je imel Končnik s posli večne križe in da je zaradi tega bilo marsikaj narobe. Prav zadnji čas si je najel za gospodinjo neko starejšo žensko, ki je rada pila. Babnica je bila napol pijana in je bolnemu otroku dala zvečer žganja piti, da bi imela ponoči svoj mir pred njim, in tako je dekle nenadno in naglo umrlo. To vse je Tilka izvedela šele pozneje. — Zdaj je iztrgala desnico iz Trezkinih rok in vprašala razburjeno: »In moj Tonček, kaj je z njim?« »Temu menda ni hudo,« je Trezika oklevala z odgovorom. »Nekaj bolehen je zadnje dni. Davi je bil Končnik tu v mestu, je prišel po zdravnika.« »Ježeš Marija. Tonček bo tudi umrl,« je zajokala Tilka, »vse bo prišlo nadme.« »Ne. ne, Tilka, najhuje si tudi ne smeš misliti. Otroku je treba le dobre postrešbe. Končnik je bil davi tudi pri meni in me je vprašal, če bi mu ne vedela za kako zanesljivo žensko, ki bi niii šla gospodinjit« »Jaz pojdem, saitia bom stregla otrolai,« je rekla Tilka odločno; »tega mi ne sme braniti.« »Jurij ti gotovo ne bo branil; ?-e vese! bo, če boš prišla. Saj me je vprašal danes, ali nič ne vem o tebi. Ni več tako mogočen kakor včasih, je postal bolj pohleven.« »Z njim nočem imeti opravkov. Le otroka hočem videti in mu streči. Še danes pojdem tja, zdaj takoj.« »Za božjo voljo, Tilka, nikar se ne prenagli! Danes je že prepozno — saj se bo že kmalu jelo mračiti. Jutri zjutraj se lahko odpelješ s sedmim vlakom do Podklanca; od tam imaš le pol ure na Ledine. Na Ledinah ali pa pri Ledineku se pravi tam.« Trezika je morala Tilko po vsej sili zadrževati, da se je dala pregovoriti in je ostala čez noč v mestu. Govoriti z njo pa ni bilo več mogoče. Ne besede ni bilo od nje in če jo je Trezika kaj vprašala, je odgovorila čisto zmešano. Trezika jo je povabila, naj pri nji prenoči, pa ni hotela, ampak je šla k Orlu prenočevat. Tu si je naročila večerjo, pa se je je komaj dotaknila. Nato je dejala gostilničarki, da pojde drugo jutro na kratko pot in da se bo šele čez kak dan ali morda šele čez kak teden vrnila; s seboj bo vzela le mali kovčeg, velikega pa bo pustila tu. Potem je plačala, kar je bilo, in je šla v svojo sobo. VIII. Ledinekova kmetija ali — kakor so Ijudje rekli — ;na Ledinah« je bila lepa domačija nekoliko v hrfbu. Širna polja in travniki so se razprostirali po položnem bregu. Hiša je bila trdno zidana in je mogočno strmela na vas Podklanec pod seboj. Levo od hiše je skozi gozd hitel potok, na desno pa je bilo videti prav do bližnjega mesteca in po Bistriški dolini. Bil je danes lep in topel vigredni dan; okna na Ledinah so žarela in ptiči so veselo frfotali okoli zidov in peli in čivkali. V hiši pa je bilo nenavadno tiho. Nihče se ni zasmejal, nihče požvižgal, nihče ni glasno spregovoril, brez besede so hodili posli eden mimo drugega, kvečjemu so si kaj pošepetali. V prijazni sobi na zgornjem nadstropju je sedel Končnik zraven bolnega sinčka, ki je ležal ves vročičen v posteljici in je težko sopel. Že skoraj dvajset ur je sedel Končnik ob bolnem otroku, ni se ganil od njega, ni spal, ni jedel, ves čas mu je stregel kakor mati. Dajal mu je zdravilo, brisal mu je pot s čela, večkrat ga nežno in ljubo nagovarjal. Nikomur ni zaupal otroka in postrežbe, ko je videl, kako je Ančka žalostno umrla. Večkrat se je danes ozrl skozi okno in potem spet na bolnega sinčka. Zunaj na tratah je klilo novo življenje, tu v sobi pa je prežala smrt na mlad cvet. Nesrečni oče je vse poskušal, da bi otroku lajšal bolečine; bil pa je neroden in je s svojo nerodnostjo večkrat doeegel nasprotno, kot je želel. Ko je spet enkrat hotel stopiti iz sobe, ga je prest.regla dekla in mu dejala, da je spodaj neka tuja gosposka ženska, ki hoče na vsak način z gospodarjem govoriti. Nevoljno je stresel glavo, potem je le šel dol, medtem pa je ostala dekla pri malem bolniku. Z namenom, da tujko prej ko slej odpravi, je odprl vrata. Pri mizi je stala lepa, po mestno opravljena ženska. Zastrmel je v njo in stopil korak bliže. Napol prestrašen, napol vzradoščen je tedajci vzkliknil: »Tilka!« Umaknila se mu je in rekla hladno in opeto: »Čula sem, da si iščete gospodinjo. če vam je prav. prevzamem službo za en mesec« Še bolj je zastrmel in zazijal v njo. Ali se moti ? Ne, ne, saj je njena postava, njen obraz, njen glas. To ni pomota. Srce mu je divje tolklo, zdelo pa se mu je, da mu kri zmrzuje v žilah od njene hladnosti. Še svojemu jeziku ni bil kos in ni mogel spregovoriti. Tedaj je vprašala ona: »Ali vam je otrok bolan?« »Da, Bog se usmili!« je odgovoril zamolklo. »Kaj mu je?« »Zdravnik pravi, da je davica.« »Moj Bog, tedaj bo umrl — tedaj ne pomaga nič!« Mož je zastokal in molčal. Po kratkem preudarku je dejala žena hlastno: »Tega mi ne morete braniti, da bom svojemu otroku stregla.« »Saj ti ne branim.« »Torej vam je prav, da ostanem in da en mesec gospodinjim, pred vsem pa strežem svojemu otroku?« »Prosim te,« je rekel, dodal pa še žaljivo: »In koliko plače zahtevaš za to?« »Plačo mi lahko sami določite,« je odgovorila in zaničljivo odmabnila z glavo. Zbegano jo je gledal. Zdela se mu je še lepša, še mikavnejša kakor pred štirimi leti, ko jo je nagnal. Nežnejša je gotovo bila; toda napravljala se je strašno tuje: že zaradi svoje gosposke obleke in gosposkega vedenja, posebno pa še s tem, da ga je ves čas vikala. Poskušal je tudi sam, da bi jo vikal, pa tega ni spravil iz sebe. Morda bi ji bil ganil srce, ko bi se bil ponižal in jo prosil za odpuščanje. Ali tej misli se je protivila njegova zakrknjena prevzetnost. Zeni pa je bilo ljubše, da se ji ni skušal približati. »Kje je moj otrok?« je vprašala čez nekaj časa. »Pojdi z menoj!« šla sta k vratom. Tu je ona obstala in rekla z zapovedujočim glasom: »Jaz vam bom rekala ,gospod Končnik', vi pa mi lahko rečete ,gospa Tilka'; pred posli pa se pišem ,gospa Dobrovnik'.« Pokimal je in ji pritrdil. Pobrala je svoj mali kovčeg in šla za njim po stopnicah. Ko je dekla zapustila sobo, je stopila Tilka k posteljici bolnega otroka, ki je naglo in težko dihal. Deček je bil zrastel, obraz se je zdel materi tako spremenjen, da ga skoraj ni več spoznala. Bleda ko smrt je stala ob posteljici in je nekaj časa nemo gledala v otroka. Potem se je sklonila k njemu in mu nežno pošepetala: »Tonček, ljubi Tonček, glej, mama je prišla. — Ali me nič več ne poznaš?« Deeek je odprl oči in jo pogledal tuje. »Tonček, moj Tonček,« je rekla še mehkeje in še bolj nežno, »jaz sem tvoja mama, jaz te imam rada. Pa nekaj lepega sem ti prinesla: srebrno tičko in železnico z mašino.« Tedaj so se dečku jele oči motno svetlikati. Stegnil je ročico in pritipal do njenega lica. Zasopihal je in zahripal: »Mama, tu bodi! Sem tako bolen.« Ženi so se udrle solze po licu. Pritisnila je vroč poljub otroku na potno in zagorelo čelo in zaihtela na ves glas: »Stoj ljubi, IJtrQ>I Tonček!« V tem kriku je bilo toliko ljubezni in toliko bolesti, da je postalo možu na mah jasno, kaj je morala žena vse pretrpeti. Žena se je rahlo rešila rokice, ki jo je bil sinček položil okoli njenega vratu, in je dejala Ijubo: »Tonček, priden si, moj. Tu bom pri tebi, zmeraj bom pri tebi. Ko ti bo bolje, ti bom pokazala mašino. Zdaj le lepo spi; kmalu ti bo bolje.« Bolesten smehljaj je zaigral otroku okoli ust, potem je spet zaprl trudne oči. Tilka je vzela iz kovčega stekleničko z dišečo kolonjsko vodo, ulila si je nekaj kapljic v roko in obrisala z njo dečka po čelu in licih. Prijeten čist duh se je razširil po sobi. čez nekaj časa se je obrnila na moža, da ji je pokazal sobico, kjer se je lahko preoblekla. Ko se je vrnila čedno po domače opravljena, se možu ni zdela več tako tuja, ampak domača ko nekdaj. Njeno vedenje pa se ni spremenilo; bilo je hladno ko prej. Posteljnina ji ni bila po volji, češ da je že vsa potna in umazana. Tedaj je šel mož in prinesel kup novo opranega perila. Z njegovo pomočjo je oblekla otroku novo srajco; medtem ko je on držal otroka, je hitro postlala posteljico in pogrnila sveže prte, potem je otroka spet rahlo položila in ga skrbno pokrila. — Tudi to ji ni bilo po volji, kako je bila posteljica postavljena, češ da otroku tako sonce ravno v obraz sveti. Poskusila jo je premakniti. Ko sama ni mogla, je priskočil mož, da bi ji pomagal. Pri tem je moral njeno roko prijeti, ki jo je dalj držal, kakor je bilo potrebno. Ona pa mu jo je iztrgala, kakor da jo je kaj pičilo. Njemu je udarila kri v glavo, rekel pa ni nič in se je usedel daleč od nje k oknu, medtem ko se je usedla ona zraven posteljice. Ne besede nista sprego- vorila; tu pa tam se je žena na skrivnem ozrla po njem. Na zunaj se ni Bog ve kaj spremenil; edino dve gubi na čelu sta ga delali nekoliko starejšega in tisti prevzetni izraz na licu mu ni bil več tako očiten kakor nekoč. Danes je bil videti ves zdelan in zbit. Zaradi tega se ji je skoroda zasmilil in čez nekaj časa je dejala: »Lahko greste in si spočijete; bom jaz pri otroku. Če bi bilo kaj treba, vas bom poklicala.« S težkimi koraki je odcoklal v svojo spalnico in se je vrgel na posteljo. Toda po njegovi notranjosti so divjala čustva tako strašno, da ni mogel skleniti oči. Popoldne je prišel doktor iz mesteca. Bil je še mlad gospod. ki se mu je Tilka predstavila kot nova gospodinja. Zdravnik je opazil prav materinsko skrb nove strežnice. Potem ko je poklicala moža, je zdravnik poskušal, da bi otroku očistil grlo; pa mu ni uspelo, ker je začel deček na ves glas hripati in ga je jelo dušiti. Doktor je mignil z rameni in je dejal, da je le malo ali nič upanja, da bi okreval. Ko je odšel, je vprašala Tilka moža: »Ali so ga že sprevideli?« »Ne. Saj je še premlad,« je odgovoril nevoljno. »Z osmimi leti je treba otroka že prevideti,« je vztrajala na svojem; »šla bom k fari po gospoda.« Tedaj se je vdal in je rekel: »Ni treba, da bi sama hodila. Poslal bom hlapca.« (Dalje sledl)