I V A N C A N K A R : H I Š A M A R I J E P O M O Č N I C E Anion Slodnjak Ko je izšel v prvi pomladi 1904 Cankarjev roman Hiš а Marije Po- močnice v »mrivaško-neokusno broširani knjižici«, kakor je označil njegovo zunanjo podobo kritik loan Merhar v Ljubl janskem zvonu, ni moglo priti niti njemu niti bralcem na misel, da jih je od izida Erotike zavrženi ali celo prekleti dunajski pisatel j obdaril zoper njihove želje in pričakovanja z literarnim delom, ki je bilo, s katerekoli strani so si ga ogledovali, nekaj docela novega v našem in morebiti ne samo našem slovstvu. Avtor je delo v pismih razglasil kot roman, dasi mu te oznake ni napisal na naslovno stran. Morebiti ni hotel vznemirjati bralcev, ki so si ob besedi roman predstavljali Dumasove ali Sienkiewiczeve ne- skončne tekste, saj je obsegalo le 198 strani male osmerke. Cankar je šest let pozneje z bridko ogorčenostjo pribil v intervjuju z bratrancem Izidorjem (Obiski), da je bila njegova ustvarjalna misel ol) pisanju tega dela kot »studenec čista«, spominjajoč se z odporom, da so mu ob izidu roman soglasno zavrnili in da mu je neki kritik celo očital, da je v Hiši Marije Pomočnice »dooedel pod ime naturalizma skrioajočo se pornografijo do onega oišku«, ki se kaže v šestem in osmem poglavju romana. Takega očitka nikakor ni mogel razumeti, sa j je vendar hotel pod religiozno zvenečim naslovom in v izrazito po- duhovljenem okolju bolnišnice za kostno tuberkulozo in morebiti tudi za podedovanim sifilisom obolelih deklic iako upodobiti usodo štiri- najstih neozdravljivo bolnih velikomestnih pubertetnic in prerlpuber- tet nie, da bi se zganilo sleherno srce. Skladno z življenjsko dobo in z izk ušnjami mladih junakinj je pač moral prikazovati kot poglavitno dogajanje njihovo erotično prebujanje v precepu nezadržnega telesnega razvi janja in prav takšnega sočasnega hiranja, ki so ga še pospeševali mučni spomini na prve doživljaje iz tega območja. Tudi s prebliski otroških spoznanj o nedoumljivi razbrzdanosti staršev, ki jih je vedno * P r e d a v a n j e na C a n k a r j e v e m s i m p o z i j u 7. d e c e m b r a 1968 v S lovensk i matic i . znova blažil s prizori in videnji čiste vdanosti v umiranje in smrt, je botel delovati pretresujoče in vzgojno. S Hišo Marije Pomočnice je Cankar napisal prvi slovenski roman, ki razgrinja življenje neke skupnosti, kot tak memento družbi, ki bi ga ta mogla najprej in najlaže razumeti, ako ne bi bila pogreznjena v sebičnost in laž. Glede na samo snov pa je Hiša Marije Pomočnice dušeslovna in družboslovna analiza zdravstvene in moralne ogroženosti velikomestnih olrok v Avstriji pred prvo svetovno vojno. Ker je bil Cankar umetnik in mislec z nezmotljivim čutom za to, kar je bistveno, je to snov analiziral na umetniški način, tako da jo je uresničeval najprej kot zavestno opažanje vsega novega in megleno in nato kot čedalje bolj izginjajoče spominjanje na preteklost v duši glavne juna- kinje trinajstletne Malči od trenutka, ko jo je mati prinesla neki je- senski dan v bolnišnico, pa do tistega poletnega dne prihodnjega leta, ko je doživela kot videnje svojega vnebohoda — svojo smrt. Y Maloina opažanja, spominjanja in videnja pa je Cankar s pre- . finjcno umetniško prepričljivostjo vpletel zgodbe trinajstih drugih deklic, od proletarke Tine, ki že izgoreva v hrepenenju po ljubezni in je živo nasprotje eterično nežne Malči, do skrivnostne Židovke Pavle, ki izžareva, kljub temu da ji avtor le redkokdaj da besedo, čar svojega prastarega rodu v izrazito katoliško, mnogo mlajše okolje. To »klinično pripoved« pa je Cankar, kakor smo že namignili, visoko povzdignil s krščanskimi motivi in simboli v mit trpečega otroka kot žrtve in kot odrešenika blodečega človeštva. Pobude za ta mit je Cankar dobil v okoliščinah življenja na Dunaju, v svoji človekoljubni in uporni domišljiji ter v evropski slovstveni tradiciji in sodobnosti. Prve je dobival v družini ločene šivilje Albine Löfflerjeve na Dunaju, kjer jc našel po smrti svoje matere 1897 in po mnogih blodnjah 1899 nov dom in novo družinsko okolje. Med štirimi Albininimi otroki ga je posebno zanimala hroma Amalija, ki so jo klicali Malči, rojena 1888.1 Imela je kostno tuberkulozo in zdravila se je tudi nekje v Istri ali Primorju. Ze zaradi tega je čutila tudi ona do Cankarja, ki je bil blizu tistega kraja doma, posebno simpatijo. On pa je doživljal ob tem otroku bolj kakor ob drugih ženskih članih Löffler- jeve družine (matere Albine in hčere Šteli), ki sta posegali globoko v njegovo osebno življenje, umetniške spodbude in pretrese. Ker je 1 M a l č i j e u m r l a j u n i j a 1902. črpal gradivo neposredno iz tega, kar ga je vznemirjalo, je kmalu pritegnil tudi Malči v krog svojih modelov. Prvič je upodobil njen čudni lik v romanu Tujci (1902). Tam jo je izoblikoval kot tiho zaupnico glavnega junaka, kiparja Slivarja, ki je bil prav tako tujec v meščanski in celo v umetniški družbi kakor v lastni družini. Še več, Mari (tako ji' Malči v romanu prekrstil), se 11111 je razodevala celo kot tista spod- buda ali moč, ki potegne Slivarja v samomor. Drugače je Cankar prikazal Malči v našem romanu, v katerem 11111 je bila, kakor smo omenili, njena usoda vodilni motiv, ob katerega je uvrstil druge dele obtožujoče simbolistične epopeje o trpljenju veliko- mestnega otroka ob koncu stoletja. Pri tem so ga gotovo vodili tudi slovstveni zgledi, ki so prikazovali otroško, posebno dekliško dušo v evropskih literaturah od Pepelke, Goethejeve Mignon, Hugojeve Co- sette, Dostojevskega Neli in Hauptmannove Hannele, da omenimo samo najbolj znane primere. Misliti pa moramo tudi na to. da sta ga globoko vznemirjala govor Ivana Karamazova o otroškem trpljenju v 4. po- glavju IV. knjige ter cela X. knjiga (Dečki) v romanu Bratje Karama- zooi. Ne moremo pa odgovoriti na vprašanje, ali je ob zamisli našega romana že pozna l S w i f t o v Skromen predlog, kako onemogočiti otrokom siromakov, da ne bi bili breme svojim staršem, ampak da bi bili o dobro- bit občestva (1729). Ta spis je namreč poskušal Cankar v povesti Nina (1906), v kateri je 11a nov umetniški način obravnaval Malčino zgodbo. — »spopolniti«, ker se 11111 je zdel, kakor je zapisal, njegov avtor »vse preponižen«. Swift je namreč predlagal, naj bi od predvidenih 120.000 irskih novorojenčkov letno ohranili 20.000 za razmoževanje, 100.000 pa ponudi l i p o p r v e m letu » i m e n i t n i m in bogatim ljudem o nakup кос hrano«. Cankar pa je v Nini ta »skromni predlog« spopolnil tako. da je v strahotni ironiji predlagal, naj bi se prebitek delavskih otrok »po pametni reji in vestni metodi pripravljen« ponudi l >v delikatno hrano oišjim krogom«. Ker pa v Hiši Marije Pomočnice 11e čutimo kljub pretresljivi avtor- jevi ogorčenosti niti sence take strahotne ironije, sklepamo, da po vsej verjetnosti 1904 Cankar Swiftovega eseja še ni poznal. Hišo Marije Pomočnice je namreč snoval še vedno kot elegični kritik življenja ter ni uporabljal grotesknih elementov. Vso ustvarjalno moč je v tem pri- meru osredotočil za ustvaritev galerije stvarnih, pretresljivih in pre- pričljivih portretov 14 velikomestnih deklic, ki so bile žrtve sebičnega odnosa staršev in odraslih do otroka, posebno do neozdravljivo bolnega, smrti zapisanega mladega bitja. Pri tem ga ni vodila nobena družbena ideologija, staršev ni ločil glede na njihov poklic ali poreklo, usoda, ki jo je doživela nelepa delavska hči Brigita v tesnem stanovanju razuzdane matere, ni bila nič milejša od pohujšanja, ki ga je morala prebiti mala meščanka Lojzka v bogatem domu nemoralnih staršev. A tudi v drugih dvanajstih trpin- kah, katerih podobe je s pretehtanim umetniškim okusom razvrstil v zavesti glavne junakinje Malči. je videl predvsem žrtve človeške imanentne hudobnosti, ki ni odvisna oil socialnega položaja posameznih staršev. Teže otroškega trpljenja tudi ni videl v pomanjkanju, zapuščenosti ali telesnih bolečinah, nasprotno, vsem 14 mladim bolnicam je pripisal enako nego in enako zdravljenje. Sploh pa o boleznih ali telesnih teža- vah in bolečinah v zaključenem bolnišničnem svetu ni govoril ali more- biti samo mimogrede. Pač pa se mu je zdelo vredno podrobnega obliko- vanja spoznanje, da tarejo vse male bolnice, razen blage Malči, ki jo je simboliziral s krotkim in splašenim kanarčkom, duševne bridkosti, pred- vsem erotične slutnje, želje in spomini. To resnično trpljenje, spričo katerega je telesno hiranje v otroški zavesti skoraj nepomembno, je naj izraziteje upodobil v proletarki lini. katere simbol je divji, ne- ukrotljivi vrabec. Najbrž zato si razen vitalne Tine in robustne Brigite nobena mala bolnica ne želi iz bolnišnice, nasprotno, o življenju v svetu razmišljajo bolj ali manj vse tako kakor Malči: »Trpljenje je lam zunaj, nama žalost in grenkoba. Hudobno gledajo oči in, če gledajo blago, so ose solzne. Dà, nič drugega nego zloba in trpljenje.« Zato tudi d o ž i v l j a j o božič v bolniški sobi s toliko srečo, kakršne ne bi mogel doživeti noben človek izven sten njihove bolnišnice. Posebno najbolj bolne: Katica, Rczika in Malči so toliko srečne v trpljenju, da se jim smilijo njihovi zdravi starši, ki se jim zde ob obiskih podobni »beračem v gosposki hiši«. Nekatere mislijo o obiskih staršev kot o vdoru nečistnikov v sve- tišče ali kot o romanju grešnikov k nedolžnim otročičem. Y božičnem razpoloženju svetega večera v dvorani svojega trpljenja se čutijo po- dobne novorojenemu Kristusu, pripravljene sprejeti nase grehe staršev in jih s tem odrešiti. Y tem smislu moramo tudi razumeti Malčino umi- ranje v sklepu romana, ki pomeni obenem žrtvovanje za mater, indi- vidualno odrešenje ali vnebohod ter prvo in zadnje erotično doživljanje v mistični združitvi s Kristusom, kakor jo prikazujejo poslednje besede r o m a n a : »Pozdravljen, Kristus, ženin, ti vdano ljubljeni, tako težko pričakovani!... Pozdravljen!«. Glede na tako zgodbo in njen zaključek bi pač težko mislili, da je Cankar že 1904 poznal Swiftov groteskno-satirični spis. In če bi ga bil tudi že poznal, za umetniški protest zoper ravnanje z otroki, ga še ni poskušal pisateljsko izkoristiti. To je storil šele v vizionarno-realistični zgodbi Nina. Ker pa je kot umetnik zmerom »s/a/ v areni življenja, ne literature«, je gotovo hotel tudi z mistično zgodbo Malčinega hiranja in umiranja v bolnišnici kakor tudi z zgodbami njenih tovarišic tako učinkovito, dasi umetniško, kakor je le mogel, obtoževati tiste, ki so bili po njegovem prepričanju krivi otroškega trpljenja. Pri tem pa bi mu seveda tudi lahko pomagala Swiftova nečloveška satira, kakor mu je nedvomno pomagala Hauptmannova »sanjska igra«. Ta mu je nam- reč odkrila, kako je mogoče upodobiti naturalistično snov in konkretno družbeno obtožbo z novoromantičnimi in simbolističnimi sredstvi. Če- prav mu je naš roman narekovalo življenje samo, tj. bivanje pri Löffler- jevili v delavskem Ottakringu na Dunaju, opazovanje dunajskega me- ščanstva in proletariata konec stoletja in zlasti obiski v otroški lx>lni.š- nici, mu je vendar bila Hauptmannova igra v spodbudo in zgled, kako naj snov umetniško izoblikuje. Pri tem p a je bil bolj samostojen kakor malokateri sodobnik. Na- mesto ene tragične otroške usode je prikazal življenje in umiranje 14 deklet in namesto enostranskega, samo družbenega protesta je obtožil človeštvo kot tisto zvrst življenja, ki morebiti edina nima kljub najvišji inteligenci med živimi bitji v vladajoči družbeni obliki ne razumevanja ne srca za svoj zarod. Navzlic temu da je bila ta misel v celoti pre- tirana, jo je Cankar iz upravičenega upora zoper vsak sporadičen primer take krutosti, kakor jih je bil zbral v dekliški sobi Hiše Marije Pomočnice, upodobil s tako izvirno in prepričljivo umetniško metodo, da je poleg drugih očaral tudi v smiselni razvoj človeštva verujočega vitalista, pesnika Otona Zupančiča, ki se je sicer odločno upiral nje- govim »krivim , tj. pesimističnim pogledom na življenje. Iz perspektive 14 otroških in mladoletnih bolnic se Cankarju namreč ni odkrivalo samo njihovo strašno življenje v domači hiši in bolj ali manj vdano umiranje v bolnišnici, temveč usodni pogin vsega lepega v individualnem in splošnem življenju. Usoda trinajstletne Malči, ki jo je vpletel v pripoved kot notranjo vez dogajanja, mu je bila samo uvodni in vodilni motiv v veliko vizi jo umiran ja in smrti pr ihodnj ih rodov človeštva. T o d a s s imboličnim opisom Malčine smrti, p r a v z a p r a v njenega vnebohoda, j e vendar le n a k a z a l možnost odrešenja . Mala trpin- ka , ki j,i j e v ž ivl jenju z ganl j iv im sočutjem k r a j š a l čas in l a j š a l trpl je- nje2 , se mu je v us tvar ja lni domišl j i j i spremeni la v svet lega otroškega geni ja , spr ičo ka terega je nasta la iz bolniške dvorane h i ran ja in hrepe- nenja plemenita oaza čistosti in človečnosti. Vanjo sicer še vedno vd i ra hudobnost odrasl ih ter uniču je otroške duše in telesa, vendar si ne more osvojiti tega kra l j e s tva lepote in smrti na zemlji , ki bi se morebiti moglo nekoč razšir it i tud i p o ž iv l jenjskem torišču zdravih in hudobnih l judi onkra j zidov Hiše M a r i j e Pomočnice. C a n k a r je v romanu Tujc i , v tej umetniški ali viš j i resnici o samem sebi, kakr šen je bil v času, ko je prišel k L ö f f l e r j e v i m , upodobil Malči kot zavest j u n a k a S l iva r j a , svo jega drugega j aza , da mu grozi samomor, sk ra tka , kot poosebl jenje samoumičevalnc misli. V Hiši Mar i j e Pomoč- nice j e Malči prav tako po prvih ods tavkih odvzel individualne otroške poteze, skrčil do skrajnost i njene zveze z mater jo , zamolčal svoje obiske v bolnišnici ter omejil krog Malčinih spominov na dom skora j le na bežno podobo spečega bratca . O d pr izora do pr izora jo je uporab l j a l vse bol j kot simbol smrti , ki j e edino poroštvo novega živl jenja . S a m o Malči spozna med tovariš icami, k a j j e resnica nj ihovega b i v a n j a v Hiš i Mar i je Pomočnice, le ona prepozna » s i l n o črno roko« ali »grozno roko življenja«, ki se izteza t ako po k a n a r č k u H a n z k u kakor po št ir inajst- letni Tini. Malči si ni želela nikoli domov in kmalu ni več čuti la sočut ja niti z mater jo . Tud i »njeno telo je bilo že čisto skopnelo« in smrt j i j e b i la »prijateljica, soseda in stara mamica« vse dotlej , dokler ni odpoto- vala s tovariš icami »o zaželeno drugo življenje«. K l j u b temu C a n k a r Malči ni preobrazi l zgolj v simbol, temveč ji je dal , čeprav dominira njeno preobražan je ali umiran je nad vsem do- g a j a n j e m , n e k a j izvirnih otroških potez. N a nekem mestu je vkl juči l celo sebe v tok n jene zavesti kot podobo > m l a d e g a in lepo oblečenega človeka«, ki j e prišel k nj im, in s kater im je pr i š l a »pomlach' in s kate- 2 Malč in b r a t A l f r e d je 1952 p r i p o v e d o v a l a v t o r j u te r a z l a g e m e d d r u g i m tole: » N a š a se s t ra Malč i j e kot o t rok p a d l a in si s tem p a d c e m , v k a t e r e m m a t i ni v ide l a nič po sebno h u d e g a , n a k o p a l a n e o z d r a v l j i v o bolezen. K m a l u ni m o g l a več iz poste l je . C a n k a r se j e p o s e b n o n a v e z a l na t ega o t r o k a in g a s t a lno z a b a v a l . P o s e b n o rad in pogos to j e igra l z n jo m a r j a š . Pri tem j e n a l a š č p o g o s t o i z g u b l j a l , d a je dekl ic i l a h k o š a l j i v o oči ta l , d a ga g o l j u f a . . . « rim j e l jub imkala n jena mati . T u d i njene tovariš ice je upodobi l kot individualne osebe, vendar ni nobene povzdigni l v simbol. Nasprotno, razvrsti l j ih je p r a v z natural i s t ično neposrednost jo okoli Malč ine mi- stično-simbolične podobe. Izmed njih je n a j p r e j izločil ar i s tokratsko ošabno Lojzko , ki v n a š a navzlic svoji usmil jenja vredni hromoti s pre- drznim vedenjem, z rdečimi, debelimi ustnicami ter s » š i r o k o belimi zamorskimi zobmi«, v Hišo Mar i je Pomočnice neka j tu jega in izzival- nega. Tud i ona se sicer noče vrniti v bogati dom k prešuštni mater i in očetu p i j ancu , a je vendarle preds tavnica s tarega živl jenja , njegove zavisti , zapel j ivost i , hinavšoine in nehvaležnosti v oazi novega b ivan ja . D r u g a č e je C a n k a r spet nasl ikal skrivnostno in samotno, »z ranami pokrito« pro le tarko Katico, ki ni n ikdar govorila z nikomer in tudi n ikdar j ed la spričo drugih, š t i r ina j s t le tno delavko Tino — -»živo srce med mrtveci«, j e s imboliziral z vrabcem-anarhis tom in upodobil kol žrtev l jubezni, ki se ni us tav i la pred vrati Hi še Mar i je Pomočnice, temveč j e izmučila ž iv l jenja željno, nelepo in hromo delavsko dekle do o b u p a . V Židovki Pavl i j e pr ikaza l , kakor smo omenili, samoto in ponos p r e g a n j a n e g a rodu, v » t enki in tihi« Reziiki p a je odkrival dobrot- l j ivost in usmil jenje b l agega otroka in nežne ženske. Globoko iz temnega ž ivl jenja je pr ivede l slepo Tončko, neprenehoma hrepeneče po soncu, ki se tudi edina izmed tovarišic, ker j e p a č s lepa , vrne v s trašni dom k razuzdanemu očetu, prešuš tn i mačehi in njeni spolno nenormalni hčeri3. Umira jočo Minko je opisal kot kronistko t rpečega občestva , ki p r ipovedu je tik pred smrtjo, vrsteč se z grbavo in neugnano, prezgoda j zape l j ano proletarko Brigito in s s lepo Tončko, o pr ikaznih in posled- njih trenutkih njihovih prednic. Ure ja joč i , brezosebni element v tem občestvu majhnih in trpečih, ki p a odraža resničneje kakor na jnatančne j š i natural ist ični opis svet od- raslih, je redovnica Ceci l i ja , ki ohran ja zvezo med otroki in zdrav im svetom, p r i n a š a j o č v Hišo Mar i j e Pomočnice kanarčka-umetn ika in vrabca-anarhis ta , in dopušča joč odrasl im kolikor mogoče malo p r a v i c 3 S l o v e n s k a k r i t i k a j e C a n k a r j u oč i ta la , d a j e op i sa l t ako L o j z k i n o in Br ig i t ino p r e d z g o d o v i n o v VI. k a k o r T o n č k i n o ž i v l j e n j e v s t r a š n e m d o m u v V I I I . p o g l a v j u kot » r a f i n i r a n o , umetn i ško dovr šeno p o r n o g r a f i j o « . C a n k a r Pa j e sodi l , k a k o r s m o omenil i , d a j e b i l a misel n j e g o v e g a r o m a n a »kot s tu- denec č i s t a « , v e n d a r j e v r u s k e m in č e š k e m p r e v o d u r o m a n a p r e p o v e d a l Tončkino p r e d z g o d o v i n o . v otroškem svetu. V ženskih in moških obiskovalcih pa je prikazoval predvsem sebičnost, zapeljivost in nemir ter zavrženost zunanjega sveta. Najbolj nedoumljive zastopnike sveta odraslih je videl v starših otrok, ki jih je prav tako individualiziral ter obtožil odgovornosti za prezgodnje umiranje njihovih potomk. Pri tem ni štedil s črnimi bar- vami in mračnimi liki. Kljub temu se je izognil družbenemu obračunu z njimi in je zaključil roman z religiozno vizijo, prikazujoč smrt glavne junakinje Malči in njenih tovarišic kot vesel majniški izlet, ki bo povedol male trpinke »d samo sonce«, v naročje »Kri s tusa , ženina...«, ter je s tem bolj poglobil krivdo odraslih nad otroki, kakor bi jo bil mogel z novimi naturalističnimi dokazi in detajli. Naravno je bilo, da bojeviti in dosledni moralist Cankar s takim zaključkom, ki je soroden sklepu Hauptinannovc sanjske igre o Hani- činem vnebovzetju, ni mogel izčrpati tega, kar je vedel o trpljenju otrok. Zato je ta motiv skoraj vzporedno s Hišo Marije Pomočnice ponovno obravnaval v povesti Življenje in smrt Petra Nooljana (1904), nato v sedmerih nočnih samogovorih v poenii Nina in v nekaterih manjših spisili, ne da bi se ga bil mogel umetniško osvoboditi. Ostal je, kakor razodeva nedovršena avtobiografska povest Grešnik Lenart iz zadnje dobe tragično kratkega življenja in ustvarjanja, eden njegovih poglavitnih umetniških problemov ali motivov vse do prezgodnje smrti. Р Е З Ю М Е В произведении » H i š a M a r i j e P o m o č n i c e « (1904) Иван Цанкар объединил идею коллективного, психологического и символистического романа. «Героем» его повествования являлось 14 девочек из разных слоев большого города, в возрасте с 10—14 лет, неизлечимо больных и иссыхающих в общей палате венской больницы для молодежи. Из этого коллектива писатель выдвинул не- сколько девочек разного происхождения и разной — хотя и в о о б щ е — несчаст- ной жизненной судьбы, чтобы на их судьбе насколько возможно ясно и ярко выразить основную идею романа. Несмотря на это он настроил все картины и все переживания персонажей так, чтобы прежде всего показать спокойное страдание и смиренное умирание, прерывая эту потрясающую пассивность лишь на редких местах взрывами проснувшейся воли жить, или внезапного отчаяния, а также описаниями нежелаемых или д а ж е противных посещений родителей и других людей. Больные девочки пережили в здоровой жизни ввиду немораль- ной жизни взрослых унизительной бедности и сильного телесного страдания такие душевные потрясения, что ж а ж д у т в большинстве случаев только еще смерти. Да и те, которые желают любии, уходят в смерть. Их отрицательную тоску Цанкар подчеркнул описанием религиозной атмосферы в больнице и ми- стической духовной целеустремленности больных девочек. При этом чере- дуются картины детской тоски по прекрасном со сценами противной жизни взрослых: таким образом писатель компонировал роман как решительный, хотя только средствами искусства выраженный протест против страшного эгоизма, какой, по его убеждению, выявляют взрослые к детям. Роман он задумал и создавал по опыту собственного «горького детства» , по наблюдениям болез- ненной истории маленькой Малчи, дочери его венской хозяйки, и по впечат- лениям, которые производили на него картины с венксих улиц, ежедневная хроника в социалдемократических и других газетах этого большого города, и рассказы людей. Своих персонажей он создает оригинально, учитывая при этом, как создают образ нелюбимого, страдающего или преследуемого ребенка другие авторы, от народных рассказчиков до натуралистов и символистов. Чуть сильнее повлиял на его творческую фантазию лишь пример пьесы Гер- харда Гауптманна » H a n d l e s H i m m e l f a h r t « , которая могла постужить ему пу- теводителем к художественно убедительному скрещению натурализма с сим- волизмом. Вопреки этому он в этом для вкуса нашего времени немного преувеличивал и множеством натуралистических и символистических элементов и деталей сам стер некоторые контуры своего художественного произведения, которые могли бы быть в противоположном случае весьма истинными и по- траясающими. В целом, однако, этот роман является из самых оригинальных изображений страдающего ребенка и трогательным вызовом, способным тронуть сердце каждому человеку, если тоько люди могли бы откликаться на побуждения и возбуждения искусства.