Krivoprisežnik Spisal Gnjevoš. — (Konec.) t |edaj pa se je Jerici zvrtelo v glavi, in kakor mrtva je omahnila na posteljo. »Oče . . . oče . . , zapustiti me hočetc ... vi, moje edino upanje . . , O, križani Jezus, usmili se I« .. . Brlogar jo je začel tolažiti. Neizrekljiva bolest mu je krčila srce ob pogledu na ljubljeno hčerko, ki jo mora zapustiti samo, neizkušeno sredi zlobnega sveta; a tolažila ga je božja dobrotljivost. On, ki je toliko trpel, da je otel nesrečni človeški rod, tudi njegovega otroka ne bo zapustil. On jo bo varoval in vodil s svojo vsemogočno roko skozi vihre življenja k najvišjemu in edinemu cilju — k Sebi. . »Ne jokaj, Jerica,« je dejal nato oče z glasom polnim sočutja. »Ne upiraj se božjim uredbam! Vdaj se volji Tistega, ki je začetek in konec vsemu!« Jerica se je dvignila. Glava ji je klonila na prsi, roke so ji omahnile, a Brlogar je nadaljeval: »Preden se ločim s tega sveta, ti imatn razodeti še veliko skrivnost — najtemnejšo krivdo svojega življenja. Pa upam, da mi jo je božja Dobrota že odpustila. Prosim te v tem svetem trenotku, ko stojim na pragu večnosti: ne huduj se zato name! Kajti vedi, da sem trpel zato mnogo in da je bilo takorekoč celo moje življenje od tistega trenotka, ko sem grešil, težko mučeništvo. Trpel sem duševno, in te bolečine pre-sezajo vsako telesno bol.« Za hip je prenehal oče, vzdihnil globoko, potem pa nadaljeval: »Vem, da se še spominjaš one tožbe, ki jo je imel Podgrivec z Vavknom. Mislim, da tudi še veš, da sem jaz pričal za Podgrivca. A pri-segel sem pokrivem, da mi je odpustil, kolikor sem mu bil dolžan.« Težko je izustil Brlogar zadnje besede, a ko je enkrat povedal, mu je postalo lažje. »Oče,« reče nato Jerica. Vedela sem to že zdavnaj; a nisem vas hotela žaliti in ne vznemirjati.« Nato sta umolknila oba. Na steni je enakomerno tiktakala stara ura. 132 Brlogar je uprl proseče svoje rosne oči v Jerico in začel s trepe-tajočim glasom: »Dete moje, prosim te: čuvaj se, da ne zaideš na napačna pota! Naj ti bo tvoj oče v svarilen zgled, kaj se pravi legati — Bogu. Kaj bi se bilo zgodilo z menoj, ko bi bil umrl nagle smrti, ko bi se bil kje po-nesrečil, kar se zgodi tolikokrat, Bodi poštena, kakor je bila tvoja po-kojna mati! Dasi jo je Bog pozval k sebi, preden si jo ti mogla poznati, naj ti bo vendarle zgled — krščanske žene. Bodi skrbna gospodinja s tem, kar ti zapuščam, in spominjaj se me v molitvah!« . . . Glas se je začel bolniku tresti, pogledal je zmedeno, potem pa je začel govoriti narazumljive besede. Ostal je v tem stanju cel dan. Jerica se je v prvem trenotku prestrašila, a kmalu se je umirila. Vdanost, ki jo je prej videla pri očetu, jo je pripravila do tega, da se je popolnoma izročila božji volji. Začela je moliti in se ni ganila od postelje. Ko je proti Večeru zapazila, da oče vedno bolj omaguje, je prižgala blagoslov-ljeno svečo. Solnce je že zahajalo. Zadnji žarki so trepetaje objeli Brlogarjev pepelnato bledi obraz, da je bil videti skoro veličasten. Za hip se je bolnik zavedel. Milo je uprl svoje polosteklenele oči v ¦ hčer, potem pa v Križanega, vzdihnil globoko prav iz dna prsi, iz levega očesa mu je pa kanila solza. Njegova duša je odšla očiščena pred sodni stol božji kakor upamo. Saj se je čulo pozneje, da je po svojem izpo- vedniku popravil storjeno krivdo in škodo, kolikor je mogel.