RAST - L. XI, ŠT. 2 (68) APRIL 2000 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA p4 <*»•HM I«M MlHIt,M ~M U-. ShsbKiSsEmB I I.r*,« i Wu MA. I iwi11*m*.-* I ■'«»I j Ai.ii, iA.nl Leto 15S4 -I <>'■ 202 u DRVGE BVQVE TEH KHAILOV. SICliR BVKOV-liti tudi, Quurtm Kcgum, imenovane. I, CAI'. BIBLIJA NAŠ GOST Rast 2 / 2000 - Sle kdaj pomislili, da bi se vrnili v Slovenijo in se tu glasbeno ukoreninili? Ali pa doma zase niste videli perspektive? Vedno sem mislil, da se bom nekega dne vrnil v Slovenijo, toda v preteklosti zase tam nisem videl veliko možnosti. Iz osebnih razlogov sem bil nad domovino tudi precej razočaran. Če bi se vrnil v Ljubljano z namero, da študiram glasbo, bi se moral s čim preživljati, a ker sem dobro poznal takratne razmere v Sloveniji, nisem mislil, da bi mi to tam uspelo. - Je bila vaša odselitev v Avstralijo naključna ali načrtovana? Sest let stalnega potovanja po Nemčiji, iz mesta v mesto, naju je z ženo na koncu zelo utrudilo. Tudi če bi si hotel vzeti mesec ali dva dopusta, tega nisem mogel narediti, ker sem s takratnim jugoslovanskim potnim listom mogel ostati v Nemčiji samo, če sem imel zaposlitev. Imel sem torej samo dve izbiri, t. j. da se vrnem domov ali pada se preseliva z ženo v eno od držav, kot so Avstralija, Kanada, Amerika, ki so imele takrat migracijske programe. Žena je živela nekaj let, preden sva se spoznala, v Kanadi in je poznala tamkajšnje razmere. 1964. leta seje bobnar mojega ansambla z ženo preselil v Avstralijo, kjer je imel sorodnike. Ta mi je potem pisal in me vabil, naj pridem tja, češ da so tam življenjske razmere veliko boljše kot v Evropi in da mi ne bo treba večno potovati kot v Nemčiji. Z ženo sva se potem pozanimala o vsem na avstralski ambasadi in zvedela, da nama bo njihova država dala zelo velik popust pri letalskih vozovnicah, če se obveževa ostati v Avstraliji dve leti. Odločila sva se torej za to pot z mislijo: bo, kar bo. Kakor vidite, sva še vedno v Avstraliji. - Kako ste se znašli v novi domovini? Ste se takoj resno lotili študija na tamkajšnji visoki glasbeni šoli ali je bilo le srečno naključje, da ste prišli k pravemu profesorju? Opišite pomembnejše življenjske postaje. V Sydney sva prišla z ženo 2. februarja 1965. Zame je bil to strašen šok in bi se najraje takoj vrnil v Evropo. Počasi sem se na Avstralijo privadil in začel opažati njene prednosti. Končno sem tudi razumel, zakaj je avstralska vlada zahtevala od emigrantov, da se obvežejo ostati v državi dve leti. Najprej sva z ženo vprašala na uradu za priseljence o možnostih za zaposlitev. Njihov odgovor je bil, da se morajo priseljenci, ki prihajajo iz držav, kjer se ne govori angleški jezik, zaposliti kot ročni delavci, dokler se ne naučijo dobro angleščine. Skratka, napoved zame je bila: tovarniški delavec, za ženo pa natakarica. Razume se, da sva se lepo zahvalila za njihov nasvet in jim povedala, da za to nisva prišla v Avstralijo. Ta državaje bila namreč navajena, posebno po drugi svetovni vojni, da so bili priseljenci večinoma begunci, ki sojih najprej strpali v taborišča in jih od tam poslali na razna težka ročna dela. Midva pa nisva bila begunca in sva prišla v Avstralijo vsak s svojim potnim listom. Po tej epizodi na uradu za priseljence sva uvidela, da se bova morala zanesti na svojo iznajdljivost. Žena je kmalu potem našla zaposlitev v svoji stroki, jaz pa sem ustanovil zopet svoj ansambel in začel z njim igrati po raznih klubih v Sydneyju ter pisati aranžmaje za druge ansamble in “artiste”. Vse to pa me ni zadovoljevalo in sem začel počasi zapadati v depresijo. Bil sem več kot trideset let star in nisem videl pred seboj drugačne prihodnosti, razen nastopov v nočnih lokalih in tu pa tam v kakšnem studiu, morda še kakšen radijski ali televizijski “gig” (profesionalni NAŠ GOST Rast 2 / 2000 žargonski izraz za enkraten nastop). Na srečo sem leta 1967 dobil za svoj ansambel ponudbo za trimesečno pogodbo v najbolj znanem lokalu v Adelaidi. Tam smo uspeli in smo igrali, dokler nisem diplomiral naadelaidski univerzi (leta 1975). Ko sem torej videl, da je to primerno zanesljiva zaposlitev, sem se 1970. leta vpisal na glasbeno fakulteto adelaidske univerze. Najprej sem moral narediti sprejemni izpit iz angleščine, to mi po petih letih v Avstraliji ni bila več težava, posebno še, ker sem se že v višji gimnaziji štiri leta učil ta jezik. Kompozicijo sem študiral pri Richardu Mealu, ki je bil takrat vodilni avstralski avantgardni skladatelj, elektronsko glasbo pa pri Tristramu Carryju, ki je bil pionir elektronske glasbe v Veliki Britaniji. Po treh letih sem dobil svojo prvo diplomo (Honours degree). Takoj ko sem končal študij, sem dobil 1975. leta zaposlitev kot docent za glasbo na adelaidski visoki šoli (“Torrens College of Advanced Education”). Tam sem ostal samo eno leto, ker so mi že ponudili, da pridem predavat kompozicijo na glasbeno fakulteto adelaidske univerze. Istočasno so imele moje skladbe že uspeh po vsej Avstraliji. Leta 1974 so eno že izvajali v dvorani slavne sydneyske opere. Istega leta, ko sem začel predavati na adelaidski univerzi, sem dobil od Avstralskega sveta za umetnost (Australian Council for the Arts) dotacijo za udeležbo v letni šoli v Darmstadtu. Tam so tudi izvajali mojo skladbo Modulacije za flavto, dva tolkalista, ring-modulator in razne druge elektronske instrumente. Leta 1978 sem postal "Fcllovv in Composition” na tej isti univerzi, kar mi je omogočilo, da sem imel manj ur predavanj na teden in sem se tako mogel bolj posvetiti komponiranju. To je bil posebno časten položaj. Finančno gaje podprla poleg univerze tudi vlada južnoavstralske države in Avstralski svet za umetnost. Pred menoj je imel to čast (tri leta) moj profesor za kompozicijo Richard Meale, za njim pa sem jo dobil jaz (za pet let). Medtem sem 1988. promoviral tudi za magistra glasbe (Master of Musič), pred dvema letoma za doktorja filozofije. Cesar nisem naredil v mladosti, sem se torej odločil narediti v poznejših letih, ko sem imel za to možnost. Leta 1984 sem dobil povabilo, da pridem predavat na Conservatori-um of New South Wales — današnji sydneyski konservatorij, kjer sem še danes profesor za kompozicijo in že šest let predstojnik kompozicijskega oddelka, na katerem dela pet profesorjev/docentov, pet asistentov in okoli 55 študentov kompozicije. Na celotnem konservatoriju študira več kot 500 študentov. - Ste morda pred nekaj leti, ko ste prišli v Slovenijo s študijskimi nameni, začutili kaj tistega “Veš, poet, svoj dolg? ”, kot je nekoč zapel Oton Zupančič. Se pravi, ali nosite v srcu še kaj stare domovine kot nadaljevalke kulturnih izročil Trubarja, Prešerna, Gallusa, Kogoja, Osterca? Večina ljudi, ki se izseli iz svoje domovine v neko novo, živi za vedno v nekakšnem limbu (v predpeklu, na robu nebes). Njihova popkovina z rodno grudo se nikoli popolnoma ne pretrga, po drugi strani pa korenine, ki sojih pognali v novi domovini, niso nikoli tako globoke, da ne bi vsaj včasih občutili, da še vedno ne pripadajo popolnoma krajem, kjer so. Tistim priseljencem, ki so se jim v novi domovini rodili otroci ali pa so si s seboj pripeljali svoje starše in druge družinske člane, seje mogoče malo lažje sprijazniti z novo domovino. Toda tudi ti za vedno ostanejo v srcu to, kar so se rodili. To se na primer dobro vidi na športnih tekmah, ko priseljenci skoraj vedno raje navi- jajo za goste iz svoje stare domovine kot pa za domače športnike. Kar se mene osebno tiče, sem za vedno ostal Slovenec, četudi sem iz Slovenije odšel že 1957. leta. Avstralsko državljanstvo me ni napravilo Avstralca in verjamem, da me nikoli ne bo. Glede kulturnih izročil pa moram priznati, da sta mi verjetno bližja Trubar in Prešeren kot Gallus, Kogoj ali Osterc. Razlog za to je, ker sem svojo visoko glasbeno izobrazbo dobil v tujini in ne v Sloveniji. Moji pravi učitelji kompozicije niso bili toliko naši profesorji, kot so bili to Boulez, Varese, Stravinsky, Xenakis, Ligeti, Lutoslavvski in drugi svetovni skladatelji 20. stoletja, pa tudi mojstri prejšnjih stoletij. O slovenskih skladateljih sem vedel zelo malo, zato sem tudi prišel 1995. leta za šest mesecev v Slovenijo, da se bolj spoznam z vsemi vami in vašim delom. Na konservatoriju z angleškim skladateljem Michaelom Pinnisyem NAŠ GOST Rast 2 / 2000 - V Avstraliji ste veliko dosegli kot skladatelj, postali ste profesor kompozicije, dobili ste vrsto nagrad in priznanj, ste predstojnik tamkajšnjega kompozicijskega oddelka; se vam zdi, da bi s svojim obsežnim ustvarjalnim delom lahko bili bolj prisotni tudi v stari domovini? Lahko rečem, da sem imel srečo, daje moje delo začelo žeti uspehe po Avstraliji, ko sem bil še študent. Od leta 1988 dalje so bile vse moje skladbe naročene. Dobil sem tudi nekaj nagrad, med njimi so verjetno najpomembnejše Alex Bernard — nagrada za kompozicijo (1974), Adolf Spivakovsky — nagrada za kompozicijo (1977), Albert H. Maggs Composition Award (1983), tretja nagrada na Premio mu-sicale 'Cilta di Trieste' (1987) in tri Sounds Australian National Cri-ties'Awards'(1991), in to za najboljšo avstralsko skladbo za orkester (za Koncert za violino in orkester), za najboljšo skladbo skladatelja, ki živi v državi Novi Južni Wales (NSW), in tretjo za Cateno 2. Tržaški natečaj je edini internacionalni natečaj, na katerega sem po- S skladateljem Jakobom Ježem v Trubarjevi Rašici NAŠ GOST Rast 2 / 2000 slal svojo skladbo. Ker seje moja skladateljska kariera začela tako pozno, sem bil avtomatično izključen iz vseh internacionalnih natečajev, ki so v glavnem omejeni na mlajše skladatelje (do 30 ali največ do 40 let starosti), jaz pa sem imel točno 40 let, ko sem končal svoj diplomski študij. Na vprašanje, ali se mi zdi, da bi bil s svojim ustvarjalnim delom lahko bolj prisoten tudi v stari domovini, bi lahko rekel, da to ni odvisno samo od mene. Vedno sem si na primer želel, posebno še, odkar je Slovenija postala samostojna, da se za stalno vrnem domov in da prenesem na mlade generacije svoje izkušnje kot skladatelj in kot pedagog. Ko je leta 1973 prišla v Avstraliji na oblast laboristična stranka, je vlada začela državljanom dvigati zavest, naj bodo ponosni na Avstralijo in na svoje umetnike, znanstvenike. Tistim umetnikom, ki so se odselili v Anglijo ali Ameriko, je omogočila, da se vrnejo, da tukaj delujejo in prispevajo k avstralski kulturi ter vzgajajo mlade generacije. Do takrat seje namreč Avstralija smatrala bolj kot del velikega britanskega kraljestva kot pa samostojna multikulturna država, kar danes je. Dobri glasbeniki in drugi umetniki so imeli takrat veliko več možnosti za uspeh v Angliji kot pa doma. Nisem opazil, da bi nekaj takega naredila Slovenija po osamosvojitvi. Ko sem bil zadnjič v Ljubljani, sem poskušal ugotoviti, ali bi bila tam neka možnost zame kot pedagoga in skladatelja, pa sem prišel do spoznanja, da je ni. Dva orkestra sta izvajala moje skladbe, ki so bile zelo dobro sprejete od ljubljanske publike in so dobile odlične kritike v tamkajšnjih časopisih, toda do danes nisem dobil iz Slovenije niti enega naročila za kompozicijo. Materiale za vse skladbe, ki so jih izvajali, so dobili od mene za darilo, medtem ko morajo tukaj v Avstraliji in drugje po svetu ansambli in orkestri za vsako izvedbo plačati najemnino za partiture in drugi material. Slavno izjavo bivšega ameriškega predsednika Kennedyja: “Ask not what your coutry can do for you but vvhat you can do for your country,” so izgleda Slovenci vzeli zelo resno, posebno kar se tiče nas izseljencev. Nihče ne pomisli, da so se izseljenci morali v življenju prebijati pod veliko težjimi pogoji kot tisti, ki so ostali doma. Vsak vidi samo to, kaj so ti ljudje dosegli, in misli, da so zdaj domovini nekaj dolžni, a se ne vpraša, kaj je domovina naredila za njih. Vprašam se n.pr., koliko slovenskih skladateljev, ki živijo v tujini, je do danes dobilo Prešernovo nagrado za svoje delo. Zelo sem hvaležen nekaterim ljudem v Sloveniji, ki so mi zelo pomagali. Eden od teh je prof. Leon Engelman, ki se mu moram v glavnem zahvaliti za večino izvedb mojih skladb v Ljubljani in za predvajanje moje glasbe na radiu. Drugi je Milan Stibilj, kije z Ministrstvom za kulturo uredil financiranje moje zgoščenke, drugače ta ne bi nikoli videla belega dne. Društvo slovenskih skladateljev, katerega član sem in ki izdaja serijo zgoščenk pod imenom Ars Slovcni-ca, bi me gotovo preskočilo. Tretja oseba ste pa vi, dragi gospod Jež, ki ste se spomnili name s tem intervjujem. Ne smem pa pozabiti vseh tistih kritikov, ki so tako lepo pisali o moji glasbi. Moja zahvala gre tudi dr. Loparniku, ki meje prosil (še preden sem bil v Sloveniji), da mu pošljem partiture svojih skladb za Narodno in univerzitetno knjižnico. - Pišete skoraj izključno instrumentalno glasbo, pri nas v Sloveniji pa ima vokalna glasba največjo tradicijo. S peto (slovensko) besedo se potrjuje tudi naše nujno prizadevanje za ohranjanje identitete. Seve- NAŠ GOS I' Rast 2 / 2000 da so tudi pri nas izjeme z izključno usmerjenostjo v instrumentalno glasbo. V svetu pa je prav malo skladateljev, ki se ne bi "izražali” tudi v vokalu. Kakšen je vaš odnos do vokala? Človeški glas je nedvomno najbolj dovršen instrument, kije sposoben ustvariti raznovrstno izražanje in artikuliranje ter vsakovrstne tonske barve. Zato visoko cenim in spoštujem vsakogar, ki ta instrument mojstrsko obvlada. Da sem do zdaj pisal predvsem instrumentalno glasbo, je verjetno eden od razlogov v tem, da sem imel do danes toliko naročil za orkestralno in instrumentalno komorno glasbo, da nisem imel veliko časa za kaj drugega. Drugi razlog pa je tudi v tem, da sem v preteklosti napisal toliko aranžmajev za različne pevce in pevske skupine, da sem dobil verjetno nekakšno alergijo do pevskega žanra. Vsekakor so k tej alergiji prispevale moje dolgoletne izkušnje s pevci zabavne glasbe, ki so v veliki večini glasbeno zelo slabo izobraženi, a se vsi ponašajo, kot da so primadone. To nima nikakršne zveze s pevci resne glasbe, toda ko človek enkrat razvije alergijo, seje težko otrese. Posebno rad imam zborovsko petje in verjetno ne bo dolgo, ko se bom končno odločil napisati tudi kaj takega. - 1995. leta ste bili za pol leta v Sloveniji, tako rekoč s študijskimi nameni. Kakšen vtis ste dobili o tukajšnji glasbeni sceni? Pričakoval sem, da bom našel zelo razvito glasbeno dejavnost, saj vem, da je bila Slovenija vedno zelo kulturna dežela. Vedel sem, da ima Ljubljana, kije v svetovnem merilu pravzaprav zelo majhno mesto, dva zelo dobra profesionalna orkestra, da poteka v Ljubljani poletni festival in v Radencih festival komorne glasbe 20. stoletja, da ima Ljubljana aktivno opero, da so na radiu stalno zaposleni poleg simfoničnega orkestra tudi drugi ansambli in celo veliki zabavni orkester, kar je danes res velika redkost na celem svetu. Kar pa meje prijetno presenetilo, je to, da sem našel za tako majhno deželo precej zelo dobrih skladateljev. Nekateri pišejo glasbo, kije zelo primeren odsev dobe in kraja, v katerem živijo, drugi pa so za moj okus morda malo prekonservativni. Toda večina tega, kar sem slišal, je bilo vsekakor zelo kvalitetno. Po drugi strani pa sem bil malo razočaran nad Glasbeno akademijo, posebno kar se tiče kompozicije. Kolikor sem mogel ugotoviti, bi učni načrt (curriculum) potreboval nujno revizijo in prenovitev, da ne govorim o tem, da Akademija vsaj pred petimi leti še ni imela poštenega studia za elektronsko/računalniško glasbo. - Naneslo je, da sva se nekajkrat srečala. O vas sem imel vtis, da ste zelo umirjen človek, vaša glasba pa se mi zdi zelo živahna in duhovita. Mislim si, da je to vpliv vašega novega okolja, ki je nedvomno vedro, mogoče pa gre za vpliv jazza, ki ga ohranjate kot notranjo radoživost in ste jo sijajno oplemenitili z “arzenalom ” sodobne kompozicijske razgledanosti. Kaj je torej vzrok mojim občutkom ob vaši glasbi? Prej bi rekel, daje 35 let življenja v Avstraliji razlog, da vam iz-gledam umirjen. Tukaj je življenje na vsak način bolj udobno in ne tako živčno, kot je to mogoče v Evropi. Kar pa se tiče “živahnosti in duhovitosti” moje glasbe, so za to razlogi različni. Kot sem že prej omenil, verjamem, da so vse izkušnje, ki sem jih imel v življenju, postale pomemben del moje eksistence in da je moja glasba plod teh izkušenj. Naj večji vpliv name je imela v začetku evropska avantgarda šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. Dve stvari pa sta me začeli precej hitro motiti pri večini tako imenovane atonalne glasbe. Doma v studiu v Sydncyju NAŠ GOST Kast 2 / 2000 četudi sam pišem to vrsto glasbe. Ena je pomanjkanje usmerjenosti: glasba je delovala statično, glasbene ideje in strukture so se zaradi permutacijskega principa na videz samo vrtele brez usmerjenosti v določenem zaprtem tridimenzionalnem prostoru. Druga stvar, ki me je motila, je bila harmonična neopredeljenost. Moja kompozicijska tehnika seje torej razvila na osnovi iskanja rešitev za ta dva problema. V preteklih dvajsetih letih sem razvil precej kompliciran, toda upam za uho logičen sistem harmonične organizacije, ali bolj natančno: vertikalne organizacije zvokov. Istočasno pa seje začela pojavljati v mojih skladbah ritmika, osnovana na asimetričnem dodajanju dveh in treh najmanjših enot trajanja, kar je na primer karakteristično za glasbo južnega Balkana, Male Azije, Afrike, Indije, Centralne in Južne Amerike itd. V svoji doktorski disertaciji sem obširno pojasnil in analiziral svojo kompozicijsko tehniko, posebno še svoj način vertikalne organizacije tonov in ritmične organizacije. - Ste napisali v mladosti morda kdaj tudi kako “zaljubljeno "pesem? Ali drugače rečeno, ste morda kaj pesnika ali filozofa; ali še bolj konkretno: razmišljate o glasbi tudi esejistično? Kar se tiče “zaljubljene” pesmi, ne vem, kaj bi rekel. Verjetno sem kaj napisal, toda ne bi mogel priseči. Preveč sem že preživel v življenju, pa mi je spomin začel že malo popuščati. Vsekakor pa ne razmišljam o glasbi samo ustvarjalno. Pogosto imam diskusije, posebno s postdiplomskimi študenti o filozofiji in glasbeni estetiki, o raznih izvenglasbenih vplivih na njihovo ali moje delo. Kljub temu moram priznati, da ne pišem programske glasbe. Moje skladbe so verjetno bližje temu, kar se razume kot “absolutna” glasba. - Znano je, daje npr. Beethoven hote! napisati k svojini skladbam nekakšna pojasnila, razmišljanja, morda poetična nadaljevanja ali kar program. Soglašate s Stravinskim, da je glasba samo umetnost (igra) tonov, zvokov? Želje oz. izjave obeh skladateljev so razumljive, če jih postavimo v zgodovinski kontekst. Beethoven ni bil samo velikan glasbene klasike, ampak je bil aktiven tudi v času, ko seje na obzorju že pojavila romantika. Zato ni čudno, da so imele nekaj vpliva na njega tudi romantične ideje, na koncu koncev je postal tudi vzor za skoraj vse skladatelje romantike. Stravinski pa je živel in komponiral v času, ko je postalo vse, kar je bilo povezano z romantiko, tabu. Rekel bi, daje glasba, ali bolje rečeno komponiranje glasbe, organizacija zvoka in zvočnih struktur znotraj neke časovne dobe. Kaj pa daje spodbudo skladatelju za takšno organizacijo, je odvisno od mnogo stvari. Za nekega skladatelja ali pa za neko specifično skladbo je za tako spodbudo dovolj čista glasbena ideja, za nekega drugega ali za neko drugo specifično skladbo pa ima osnovna ideja zunanji glasbeni izvor, npr. literarni, vizualni, znanstveni, filozofski. Take glasbene ideje se pri nekaterih skladateljih realizirajo v programski glasbi, pri drugih se pojavijo samo kot rahel občutek, ki na neki način “obarva” celo skladbo, spet pri tretjih postanejo glavna osnova za kompozicijsko tehniko (Xenakis). Predvsem mislim, da se pri večini skladateljev takšne “spodbude” menjajo od skladbe do skladbe. Vsekakor eni težijo mogoče bolj k čistim glasbenim idejam, drugi bolj k zunanjim pobudam. Jaz se nagibam bolj k prvim. Na Ljubljanskem gradu leta 1995 NAŠ GOST Rast 2 / 2000 - Se imate za srečnega človeka v svojem nenehnem skladateljskem iskanju? Ne vem, če sem do danes srečal skladatelja ali kakršnegakoli umetnika, ki je bil popolnoma srečen in zadovoljen sam s seboj in s svojim uspehom. Vsak skladatelj, ki je iskren, ve, da bi mogel včasih to ali ono boljše narediti. Nekateri se vračajo in večno korigirajo že napisane skladbe, drugi pa se raje učijo na svojih napakah in poskušajo napraviti boljše v naslednjem delu. Vsekakor je najbolj zabavno in zanimivo, ker se vedno znajdemo v neznanem svetu, ki poraja nove in nove probleme. Zadovoljiva rešitev teh problemov nas vedno razveseli. Če ima potem kakšna skladba tudi uspeh, je še posebej razveseljivo. Nemir, ki nas potiska vedno naprej k nečemu novemu in nepoznanemu, nam ne pusti doseči popolne sreče in zadovoljstva. Če bi to enkrat dosegli, bi verjetno pomenilo konec našega skladateljskega življenja. Človeška narava pa je tudi taka, da smo sicer zadovoljni z uspehi, ki jih imamo, a bi bilo lepo, če bi ti uspehi bili bolj sproščujoči. To je tako kot s premoženjem. Siromašen človek si želi, da bi bil bogat, bogataš pa si želi, da bi bil še bogatejši. Ljudje so danes redko popolnoma zadovoljni s svojimi uspehi. Jaz sem precej zadovoljen, posebno še, če pomislim, da sem začel resno študirati glasbo in komponirati zelo pozno. - Bi se radi podali na pot spominov iz mladih let, šli po stezicah prvih spoznanj in srečanj s svetom? Ali vaši znanci iz mladih let kaj sledijo vaši glasbi, se zanimajo za uspehe? Človek lahko prepotuje pol sveta in spozna ogromno ljudi, toda poznanstva in prijateljstva iz mladosti ostanejo za vedno močna. Ko sem bil 1995. leta v Sloveniji, so mi sošolci iz gimnazije priredili v Novem mestu zelo lep sprejem. Večina njih živi v Novem mestu, nekateri pa so prišli celo iz Kopra. Kljub temu da se nisem z nekaterimi videl 40 let, smo se hitro razgovorili, kot da smo se zadnjič videli pred nekaj dnevi. Vsi se zanimajo za moje uspehe, pa tudi jaz za njihove. Tako je bilo tudi z drugimi starimi prijatelji in družino. Člani štirih generacij Kosove družine so se zbrali v Novem mestu iz vse Slovenije in so priredili meni in moji ženi zelo lep in vesel sprejem. - Kaj vam je bliže: da bi napisali svoje spomine ali da bi glasno razmislili o kakšnem glasbenoteoretičnem problemu? Mislite, da sem dosegel že takšno starost in uspeh ter daje bilo moje življenje do zdaj tako zanimivo, da bi bilo vredno začeti pisati spomine? - Kdaj pridete spet v Slovenijo? Imate morda kakšen nasvet v dobro tukajšnji glasbi in glasbenikom ...? Imel sem namen priti letos, ker sem dobil od univerze zopet šestmesečni dopust, a mi na žalost moje in ženine bolezni in drugi problemi tega niso dopustili. Kar se tiče nasvetov, teh ne dajem rad, posebno ne, če nekoga zelo dobro ne poznam. Naj rečem samo to, da je zdaj Slovenija končno samostojna država in da se Slovencem ni treba več tako zelo boriti za ohranjanje svoje identitete s svojim jezikom in kulturo, kot so to morali v zadnjih tisoč letih. Mogoče je prišel zdaj čas, da se pogledi na svet malo razširijo, saj svet postaja iz dneva v dan manjši. POSAVSKI M UŽILI Brežice 19. stoletje VISOKO KOI.O RAST - L. XI Dušan Plut ŠT. 2 (68) APRIL 2000 iiž’■ M S ►i , . P I OKOLJE IN RAZVOJ -SOPOTNIKA ALI TEKMECA? Okoljska politika Slovenije na prelomu stoletja Zaradi količinske gospodarske rasti in naraščanja svetovnega prebivalstva se povečujejo pritiski na naravne vire. V obdobju 1950 - 1997 seje število prebivalstva planeta podvojilo in leta 1999 preseglo šest milijard. Hkrati pa se je poraba žit in hlodovine potrojila, fosilnih goriv povečala za štirikrat, ulov rib za petkrat, poraba papirja za šestkrat. Nekajkrat seje povečalo tudi onesnaževanje zraka in vode. Svetovno gospodarstvo je še naprej v vzponu in porablja omejene zaloge virov. Svetovni ekosistem, od katerega je materialno in energijsko odvisno, pa nazaduje, kar vodi v vse manj uravnoteženo stanje. Ekonomski (finančni) kazalci so pozitivni, ključni okoljski kazalci pa negativni. Svetovno gospodarstvo tako ne bo več moglo dolgo rasti, če bodo ekosistemi še naprej propadali z nezmanjšano hitrostjo in se bodo hkrati zmanjševale zaloge naravnih virov. Ideologija gospodarske rasti še vedno ne priznava geografskih, prostorskih in ekosistem-skih omejitev. V obstoječe gospodarske oziroma družbene modele vnašajo bolj ali manj poudarjeni sonaravni scenariji vse bolj zahtevne okoljske sestavine, zasnovane na omejenosti prostora, naravnih virov in nosilnosti okolja glede obremenjevanja. V nasprotju z okoljsko radikalnim modelom t.i. globoke ekologije (ne-rast, ekocentrična etika, pro-tihumanizem) sonaravni razvojni model (z dvema inačicama - šibka in močna sonaravnost, ki se močno približa izhodiščem globoke ekologije) teži k doseganju trajnega gospodarskega in okoljskega razvoja, dinamičnega ravnovesja med tremi temeljnimi vrednotami: • globalno okoljsko pravičnostjo (enaka pravica do omejene porabe naravnih virov, trajno zdravo okolje — “zelena” vrednota), • ekonomsko uspešnostjo (dobiček-vrednota liberalnega kapitalizma), • socialno enakostjo (socialna pravičnost-vrednota socialdemokratskega modela socialne blaginje). Sonaravni razvojni scenarij torej ni ozko in enostransko okoljsko zasnovan, pomeni več ali manj enakovredno združitev gospodarskih, socialnih in okoljskih izhodišč in ciljev, kjer je to mogoče. Model trajnostno sonaravnega razvoja izhaja iz predpostavke, daje zmogljivostim (ne le lokalnim in regionalnim, temveč tudi planetarnim) okoljskega prostora prilagojena materialna dejavnost dolgoročni (trajni) temelj ekonomske uspešnosti (“ekoekonomija”). Okoljsko smotrno optimizacijo dohodka gradi z upoštevanjem socialne ter regionalne enakosti oziroma pravičnosti. Model oziroma koncept sonaravnega, trajnostnega razvoja upošteva realnost in pomen fizičnih omejitev gospodarskega razvoja. Vendar DRUŽBENA VPRAŠANJA DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 omejitve ne pojmuje absolutno in deterministično, temveč z vidika obstoječe stopnje tehnološkega razvoja, družbene organizacije, odkritih zalog naravnih virov (zlasti neobnovljivih) in omejene regeneracijske ter nevtralizacijske sposobnosti biosfere glede emisijskih učinkov človekove materialne dejavnosti. V prvi polovici devetdesetih let je postala trajnostno sonaravna razvojna paradigma temeljna razvojno - okoljska doktrina Evropske zveze (EZ). Spoštovanje in vgrajevanje okoljskih načel v proizvodnjo in potrošnjo bo pogoj vstopa držav nečlanic, ki sicer že izvažajo na okoljsko vse bolj občutljive in osveščene evropske trge. Vgrajevanje okoljskih načel v materialne dejavnosti se ocenjuje kot naložba za povečanje konkurenčnosti. Po raziskavah OECD bo okoljska industrija v tem desetletju postala najvažnejši trg, ekoindustrija pa je ena izmed hitro rastočih industrijskih vej. Ekologizacija evropskega gospodarstva in regionalne politike EZ postaja skupna razvojno strateška značilnost in obenem temeljna prvina razvojnih snovanj posameznih držav. Okoljski akcijski program EZ za prvo desetletje 21. stoletja je zasnovan kot gospodarski načrt, ki s pomočjo zakonodajnih, ekonomskih in drugih instrumentov politike postopoma uvaja sonaravne principe v industrijo, kmetijstvo, energetiko, promet, turizem, druge gospodarske sektorje in tudi v gospodinjstva (Tovvards Sustainability, 1993). Sonaravna načela pa se uveljavljajo tudi v kmetijski in regionalni politiki EZ, ki se vse bolj usmerja na smotrno rabo endogenih regionalnih virov. Sonaravna okoljska politika Slovenije - predpogoj trajnega razvoja Slovenija je gospodarsko in trgovinsko močno povezana z EZ, leta 1997 pa je bila s strani Evropske komisije ocenjena kot primerna kandidatka za polnopravno članstvo. Zato bo morala tudi okoljsko politiko prilagoditi smernicam EZ, bistveno izboljšati kakovost okolja ter ekologizirati proizvodnjo. Slovenija mora zaradi geografskih potez, lastnih regionalnih virov (naravnih, gospodarskih, prebivalstvenih in drugih), ohranjanja nacionalne identitete, ne glede na vklučitev v EZ, trajni človeški napredek doseči v okviru omejitev okolja in naravnih virov. Zasnova celostno pojmovanega trajnostnega sonaravnega razvoja (ne le z okoljskimi, temveč tudi ekonomskimi, socialnimi, prostorskimi in kulturnimi sestavinami) pomeni tudi za zmerno onesnaženo in gospodarsko srednje razvito Slovenijo potencialno pomemben razvojni koncept. Ne nazadnje je država s podpisom različnih mednarodnih dokumentov sprejela številne obveznosti, ki zahtevajo sonaravno delovanje. S sonaravnimi in integracijskimi evropskimi izzivi se Slovenija srečuje po propadu socialističnega sistema in Jugoslavije in po nekajletni tranformacijski depresijski krizi. BDP na prebivalca v Sloveniji je približno dvakrat nižji, kot je povprečje EZ, prebivalstvo se stara, socialne in regionalne razvojne razlike se povečujejo, prisotna so številna stara okoljska bremena. Večplastnost problematike poudarja še dolgotrajnost negativnih posegov človeka v nekatere slovenske pokrajinske ekosisteme (zlasti dolinsko-kotlinskcga) in izrazita, več deset let prisotna snovno-energetska in emisijska obremenitev. Problematična je tudi nedodelanost zamisli trajnostnega, sonaravnega razvoja v okoliščinah izredno visoke stopnje biotske raznovrstnosti, ki je DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 značilna za celoten prostor države. Postopoma pa se le krepi spoznanje o omejenosti naravnih virov in o trajni vrednosti dediščine, ki jo bomo pustili prihodnjim rodovom (Mušič, 1997). Evropska komisija je glede stanja okolja ugotovila, da v Sloveniji sredi devetdesetih let sicer ni izrazitih oziroma ozemeljsko večjih območij onesnaženega okolja (Commission ofEuropean Union, 1997). Vendar poudarjajo, da Slovenijo označujejo pomembni in pereči okoljski problemi, ki se v določenih primerih povečujejo. Slovenija je pričela uvajati okoljsko strožje standarde EZ, vendar je v precejšnji časovni zamudi, kar velja tudi za uvajanje sonaravnih načel v gospodarsko in ostala polja. Slovenska okoljska zakonodaja je bila leta 1997 po mnenju Komisije šele na začetku prilagajanja zakonodaji EZ. Obenem bodo potrebne večje investicije za reševanje problemov voda, zraka in odpadkov. Povečati bo potrebno sredstva za okoljske investicije iz. državnega proračuna, hitreje sprejemati novo okoljsko zakonodajo, razvijati ekonomske instrumente okoljske politike. Komisija ugotavlja, da so finančna sredstva za varstvo okolja in narave v državnem proračunu zelo omejena, bistveno pod povprečjem EZ in pod investicijskimi zahtevami za udejanjanje nacionalnega okoljskega akcijskega programa. Prilagajanje Slovenije smernicam EZ na okoljskem polju je možno v srednjeročnem obdobju, če bo uresničen načrt glede izvedbene okoljske zakonodaje (podzakoni), hitro udejanjen nacionalni okoljski akcijski program in okoljska strategija. Učinkovito zakonsko prilagajanje smernicam EZ na vseh posameznih okoljskih poljih (npr. glede ravnanja z mestnimi odpadnimi vodami, pitno vodo, ravnanja z odpadki, onesnaževanja zraka) pa bo mogoče šele dolgoročno in bo zahtevalo bistveno povečanje okoljskih investicij in administrativnih zmogljivosti. Slovenija je eden od evropskih neto »zračnih« izvoznikov žveplovih in dušikovih spojin, saj v obliki depozita prejme zlasti manj žvepla, kot ga odda preko državnih meja. Torej bo tudi za nadaljnjo okoljsko sanacijo zraka potrebno nameniti velika finančna sredstva. Osnovna okoljska priporočila EZ za Slovenijo so naslednja: • sprejetje in udejanjanje sonaravnega razvojnega modela z vgrajevanjem okoljskih načel v vsa družbena polja, zlasti pa v gospodarstvo, • bistveno povečanje zlasti javnih (proračunskih) sredstev za okoljske naložbe in dejavnosti, • pospešen sprejem evropske okoljske zakonodaje, • kakovostna krepitev okoljske upravne sposobnosti države. Na podeželju, zlasti na vodnooskrbno najpomembnejših območjih s podtalnico in kraškimi izviri, bo uresničevanje sonaravnih razvojnih ukrepov zahtevalo tudi postopno preusmeritev v sonaravno, biološko pridelavo hrane. Alpska Avstrija seje za zagotovitev obstoja v evropski konkurenci odločila za dosledno ekološko naravnanost kmetijstva. Leta i996 je bilo v avstrijski okoljski program (ekosocialni program) vključenih 63 % kmetij, leta 1997 pa je bilo okoli 20.000 bioloških kmetij (po drugih virih - 25.000) (8 % od vseh kmetij, leta 1990 le okoli I 500 kmetij) s 300.000 ha kmetijskih zemljišč. Zaradi nekaterih podobnih reliefnih in posestnih razmer bi bila podobna eko-logizacija slovenskega kmetijstva tudi razvojno oziroma tržno zaželena. Sonaraven način kmetovanja pa je neobhoden tudi zaradi kraškega površja in prodnih ravnic (Osterc, 1998). Konec leta 1999 pa je bilo v Sloveniji le nekaj deset bioloških kmetij. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 Večji del slovenskega kmetijstva in kmetij je v nezavidljivem socialnem in finančnem stanju. Zaradi objektivnih razlogov (slabe naravne razmere, majhne kmetije, razparceliranost, pretežno ostarela in slabo izobražena delovna sila) in subjektivnih razlogov (še vedno skromna, z drugimi regionalnimi oblikami pomoči pogosto neusklajena pomoč kmetijskega ministrstva, pretirano poudarjanje pomena intenzivnosti, ne pa tudi večnamembnosti kmetijske proizvodnje, podcenjevanje biološkega kmetijstva) je slovensko podeželje leta 2000 (razen izjem) zelo slabo pripravljeno na tržne in sonaravne evropske kmetijske izzive ter na morebiten vstop v EZ. Stanje posameznih sestavin okolja seje po naglem slabšanju v obdobju najhitrejše povojne industrializacije in urbanizacije ustalilo, vendar na degradacijski stopnji, ki terja bistveno uspešnejši in učinkovitejši odziv družbe. Od sprememb v stanju okolja v obdobju po osamosvojitvi države je pomembnejše delno izboljšanje kakovosti površinskih voda in zraka, na drugi strani pa slabšanje kakovost nekaterih podtalnic in kraških izvirov. Problematično pa ostaja ravnanje s komunalnimi in industrijskimi odpadki, večja je ogroženost pokrajinske in biotske raznovrstnosti. Nizko- in srednjeradioaktivni odpadki ter izrabljeno jedrsko gorivo se začasno shranjuje na območju JE Krško, tudi Hrvaška bo morala sprejeti okoljsko soodgovornost. Strateške usmeritve okoljske politike Slovenije Slovenija na začetku leta 2000 še ni imela izdelane nacionalne razvojne strategije, novega prostorskega plana, učinkovitejših vzvodov za hitrejše uvajanje ekonomskih instrumentov okoljske politike v gospodarstvo in gospodinjstva. Junija 1998 je bil (z večletno zamudo, vlada gaje sprejela decembra 1998) izdelan Nacionalni program varstva okolja (1998), ki vsebuje cilje, usmeritve, strategijo varstva okolja in rabe naravnih dobrin za obdobje najmanj deset let (do leta 2008). Predstavljal naj bi prvi celovitejše zasnovan korak k dolgoročnemu obvladovanju problematike razmerij med naravo in družbo, zato se osredotoča na reševanje najpomembnejših problemov. Vključevanje Slovenije v EZ je dodatna spodbuda za učinkovito uresničevanje sodobne trajnostne oziroma sonaravne okoljske politike. Zasuk k sonaravnemu razvoju se opredeljuje kot pomembna strateška naloga države, ki mora najti svoje mesto v okviru razvojnih usmeritev vseh sektorjev. Na podlagi analize stanja in trendov v okolju ter primerjalnih strateških prednosti Slovenije v evropskem prostoru so bili določeni štirje prednostni cilji (Nacionalni program ..., 1998, s. 8): • izboljšanje stanja voda, • uveljavitev sodobnih oblik ravnanja z odpadki, • ohranjanje in varstvo biotske raznovrstnosti in genetskih virov, • krepitev institucij varstva okolja na vseh ravneh. Vključena so tudi področja varstva zraka, prsti, gozda, sevanj, hrupa ter varstva pred tveganji. Vprašljivo je, da zmanjševanje onesnaženosti zraka ni poudarjeno prednostna naloga. Stroški izvajanja Nacionalnega programa varstva okolja so ocenjeni na 595 milijard SIT v naslednjih desetih letih (okoli 3,5 milijarde ECU), od tega kar 93 - 95 % predstavljajo stroški iz zahtev prilagajanja Slovenije EZ. Vendar bo potrebno skoraj dve tretjini sredstev zagotoviti v prvem petletnem obdobju (1998 2003) (Nacionalni program ..., 1998, s. 9). Po ocenah pa naj bi v prvi polovici devetdesetih let delež javnofinančnih sred- DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 štev za okoljevarstvene programe znašal manj kot 0,5 %. V sklad« z opredelitvami Strategije gospodarskega razvoja Slovenije naj bi v prihodnjem srednjeročnem obdobju poraba proračunskih sredstev in okoljevarstvenih naložb znašala do 1,5 % BDP. Med posameznimi sektorji naj bi bili stroški približevanja evropski okoljski zakonodaji največji za varstvo voda (1,183 milijarde ECU, 43 % skupnih stroškov) in ravnanje z odpadki (1,118 milijarde ECU; 41 %), bistveno nižji pa za kakovost zraka (241 milijonov ECU, 9 %) in varstvo narave (120 milijonov ECU; 4 %) (Nacionalni program ..., 1998, s. 1 17). Osnovni finančni viri naj bi bili: • vzpostavitev sistema »onesnaževalec plača« (razen obstoječih dajatev na obremenjevanje vod in C02 še dajatve na količino odloženih odpadkov na odlagališča, na embalažo, uporabo pesticidov), • dolgoročne ekološke rezervacije, ki sojih podjetja obvezna investirati v sanacijo okoljskih bremen do leta 2003, • posojila Ekološko razvojnega sklada, • tuji finančni viri (nepovratna sredstva pomoči Phare programa, posojila, neposredne tuje investicije). Deleži sredstev za varstvo okolja v državnem proračunu za leti 1999 in 2000 ter cene odvoza odpadkov, odvajanja in čiščenja odpadnih voda, oskrbe s pitno vodo, zlasti pa prevlada nesonaravne prakse dejavnosti, dejansko (še) ne omogočajo uresničevanja ciljev Nacionalnega programa varstva okolja. Sodobne evropske izkušnje kažejo, da ustrezna okoljska politika države lahko ustvari nova delovna mesta (spodbujanje naložb in uvedba javnih izdatkov za “zelena delovna mesta”) s pomočjo ekonomskih okoljskih instrumentov in davčno reformo, v kateri davki manj bremenijo delo, bolj pa porabo energije, onesnaževalce in proizvajalce odpadkov. Brez povečanega deleža za varstvo okolja in narave v državnem proračunu in sistemsko urejenega financiranja ustanovljenega Ekološko-razvojnega sklada bodo slovenska podjetja zaostala za ekologizacijskimi industrijskimi procesi v razvitih državah in s tem zmanjšala lastno srednjeročno in dolgoročno konkurenčno sposobnost. Iz izkušenj razvitih držav se ocenjuje, da bo v Sloveniji za začetek primernega varovanja okolja potrebno vložiti najmanj 1,5 % BDP letno, približno dve tretjini tega zneska naj bi bila javna sredstva. Tudi evropske izkušnje potrjujejo, daje na začetku načrtne okoljske politike potrebna večja finančna pomoč države, nato pa se njen delež zmanjšuje na račun povečanega deleža privatnih sredstev (podjetij in gospodinjstev). Naložbe v varstvo okolja pa bi morale že v letu 2000 doseči najmanj en odstotek BDP, kar naj bi zmanjšalo porabo energi-je/BDP in onesnaževanje ter spodbudilo rast okoljske industrije in storitev. Vlaganje sredstev za varovanje okolja postaja razvojni dejavnik in hkrati gospodarska dejavnost. Gre torej za razvojne naložbe, zato je nujna čim večja usklajenost razvojnih, regionalnih, socialnih in okoljskih ciljev Slovenije. Na podlagi mednarodnih primerjav pa je Slovenija država z najmanj razvitimi tržnimi instrumenti ne samo v primerjavi z državami EZ, temveč tudi državami Srednje in Vzhodne Evrope (Nacionalni program ..., 1998, s. 100). V prvi polovici devetdesetih let gospodarska rast, skupaj z investicijsko in tekočo porabo za varstvo okolja, ni odtehtala vsako leto povzročenih okoljskih škod, ki so bile ocenjene na okoli 5 % BDP. Zaradi zaostrenih gospodarskih in socialnih razmer se zgoščujejo DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 pritiski, da Slovenija v nasprotju s sodobnimi razvojnimi hotenji EZ izbere nesonaravno pot gospodarske prenove in politiko razvojnih osi, ki ni naklonjena enakomernejšemu regionalnemu razvoju slovenskih pokrajin. Večanje regionalnih razlik in povečevanje razlik v gostoti prebivalstva vpliva tudi na stanje okolja. Okoljsko neugodno je tako pretirano kopičenje prebivalstva v dolinah in kotlinah ter na drugi strani opuščanje kulturne pokrajine. Z izzivi trajnostnega sonaravnega razvoja se zmerno pokrajinsko onesnažena Slovenija sooča z izčrpanimi neobnovljivimi naravnimi viri, zmerno degradiranimi kotlinsko-dolinskimi ekosistemi, zmanjševanjem pokrajinske in biotske pestrosti, s še vedno veliko obremenitvijo zraka in vodnih virov ter neurejenenim odlaganjem odpadkov. Različne regije Slovenije so pokrajinsko zelo različno ranljive in onesnažene, zato je pri njihovi okoljski in razvojni sanaciji potrebno upoštevati njihove svojstvene pokrajinske poteze. Temeljne okoljske sestavine prihodnjega sonaravnega razvoja Slovenije naj bi bile zlasti (Plut, 1997): • sanacija kritično degradiranih sestavin geografskega okolja (voda, zrak, vegetacija, prst, relief itd.), • sanacija najbolj pokrajinsko degradiranih območij Slovenije s sočasno razvojno prenovo (zlasti Zasavja, Zgornje Mežiške doline, Celjske kotline, nadaljevanje že pričete okoljske sanacije Šaleške doline, Maribora, Ljubljane, Anhovega itd.), • zmanjšanje snovnoenergetskih pritiskov (odpadkov, emisij) proizvodnje, potrošnje in cestnega prometa, • povečanje zaščitenih območij, ohranjanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti, • smotrna pokrajinska raba in razvoj materialnih dejavnosti (gospodarstvo, prometno in drugo infrastrukturno omrežje, bivanje, preživljanje prostega časa) v okviru pokrajinske ranljivosti (upoštevanje pokrajinske občutljivosti in obremenjenosti okolja) in prostorskih omejitev, večja raba regionalnih virov (naravnih, infrastrukturnih, človeških), • udejanjanje skladnejšega regionalnega razvoja (policentrična zasnova, decentralizacija) z ohranjanjem osnovnega obstoječega poselitvenega vzorca in kulturne pokrajine tudi v hribovitih ter robnih območjih države. Kljub problemom onesnaževanja okolja je raznolikost naravnih danosti Slovenije najbolj stalna vrednota, Slovenija pa dejansko zato naravni park oziroma vrt Evrope. Prav gospodarska zaostalost nekaterih naših območij bo zaradi ohranjenih naravnih vrednot lahko pomenila ekonomsko prednost v prihodnjem obdobju. Postaja jasno, daje naša država kljub regionalno zelo perečim okoljskim problemom in ogroženosti nekaterih vrst zaradi svoje izjemne naravne raznolikosti in naravnih vrednot še vedno nedvomno ena pokrajinsko-biotsko najimenitnejših dežel sveta, kar je ob primernem razvojnem vzorcu lahko ena naših najmočnejših deviz in kazalec kakovosti življenja. S prostorsko-okoljskega in regionalnega vidika so prednostna polja približevanja in prilagajanja Slovenije evropskim konceptom razvoja uvajanje načel sonaravnosti v gospodarsko, regionalno, kmetijsko in prometno politiko. Ne glede na odločitev glede (ne)članstva v EZ je Slovenija zaradi vpetosti v evropsko gospodarstvo (dvetretjin-ski delež v blagovni menjavi) in stopnje sodelovanja z državami EZ dejansko prisiljena svojo gospodarsko, razvojno, infrastrukturno, so- LITERATURA Barbič A., Praper S., Vcrbole A., 1997, Trajnostni ra/voj - opredelitev pojma in stanje v Sloveniji, Alpska konvencija v Sloveniji, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 41 -43. Commission of the European Union, 1997, Agenda 2000 - Commission Opinion on Slovcnia's Aplication for Membership of thc European Union, DOC 97/19, Brussels, s. 198. Černe A., 1997., Urejanje prostora v Sloveniji, Alpska konvencija v Sloveniji, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 35 - 36. Mušič V. B„ 1997, Udejanjanje Alpske konvencije v Sloveniji, Alpska konvencija v Sloveniji, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 39 - 40. Nacionalni program varstva okolja, 1998, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, s. 126. Osterc J., 1998, Prizadevanja za uvajanje sonaravnega kmetijstva v Sloveniji, Zbornik posveta Kmetijstvo in okolje, Ljubljana, s. 67 - 74. Plut D., 1997, Slovenija na križpotju, Mihelač, Ljubljana, s. 386. To\vards Sustainability, 1993, Commission of thc European Communi-ties, Luxembourg, s. 162. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 cialno in okoljsko politiko prilagajati temeljnim strateškim in razvojnim (gospodarskim, tehnološkim, infrastrukturnim, sonaravnim itd.) usmeritvam EZ. »Ekologizacija« državnega proračuna (bistveno povečanje sredstev za okolje in naravo) in sonaravna regionalna politika bi bila najbolj nedvoumna znaka dejanskega sprejetja sonaravno zasnovane razvojne strategije. Endogena, sonaravna regionalna politika, zasnovana na rabi regionalnih virov, boljši prometni in telekomunikacijski povezanosti in skladnejšem regionalnem razvoju, je za geografsko pestro Slovenijo vse večjih regionalnih razlik in prebivalstvenega praznenja obsežnih robnih regij prednostna razvojna (in okoljska) naloga. Prostorski razvoj Slovenije in njenih regij pa bo potrebno prilagoditi novim zahtevam trajnostnega sonaravnega razvoja (Černe, 1997). Država Slovenija je formalno pripravljenost za spremembo razvojnega vzorca v smeri trajnostni oziroma sonaravnosti sprejela s podpisom in ratifikacijo različnih mednarodnih dokumentov, konvencij Konference OZN o okolju in razvoju v Rio de Janeiru, Alpske konvencije in ustreznih protokolov ter listin Habitat II. Posamezni državni dokumenti (npr. Strategija gospodarskega razvoja, Program razvoja gozdov, Strategija razvoja kmetijstva, Zakon o varstvu okolja, osnutek Nacionalnega programa varstva okolja) že vsebujejo nekatera načela sonaravnega razvoja. Nimamo pa še izdelane sonaravne razvojne strategije, ki bi jih posamezni sektorji obvezno upoštevali pri načrtih. Prav tako ni soglasja med politiko in civilno družbo o temeljnih strateških razvojnih smerokazih. Brez njih bo naša prihodnost in identiteta — v EZ ali izven nje, na skrajno resni nacionalno preživetveni preizkušnji. Po mnenju Barbičeve s sodelavci (1997) je bilo pri udejanjanju trajnostnega (sonaravnega) razvoja še največ storjenega na lokalni ravni v projektih celovitega razvoja konkretnih podeželskih skupnosti. To pa je seveda premalo, da bi lahko kot država in posamezniki samozevestno in optimistično zrli v 21. stoletje. Slovenija je torej na samem začetku udejanjanja trajnostno sonaravnega razvoja, v »predsobi« polja šibke sonaravnosti. V Posavskem muzeju Brežice je glina "doma; foto; Ivan Kastelic POSAVSKI MU/.HJ Brežice Druga polovica 20. stoletja IZ DEPOJSKE ZBIRKE UNIFORM Organizacija združenih narodov je leto 1999 razglasila za mednarodno leto starejših oseb pod geslom “K družbi za vse starosti”. V tem letu je bilo v Sloveniji več razprav o skrbi za starejše osebe, o tem, kako se na starost lahko pripravlja že srednja generacija, kako izbirati zdrav način življenja in kako graditi svet medsebojnega sožitja med vsemi generacijami, kar je pogoj za srečnejše življenje nas vseh. Društvo upokojencev Novo mesto in Zveza društev upokojencev Novo mesto sta predlagala Mestni občini Novo mesto, da bi organizirali ob mednarodnem letu starih strokovni posvet o skrbi za starejše ljudi na področju Upravne enote Novo mesto. Kot izhodišče za razpravo na posvetu smo pripravile s Silvo Mežan, dipl. sociologinjo iz Centra za socialno delo Novo mesto, in Branko Bukovec, svetovalko socialnega varstva pri Mestni občini Novo mesto, gradivo, kije obsegalo: - povzetek programa razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji do leta 2005, - temeljna javna pooblastila centrov za socialno delo, - naloge občin na področju socialnega varstva, - obstoječe programe varstva starejših oseb v občinah na območju Upravne enote Novo mesto. Povzemam bistvene ugotovitve iz programa varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji, ki so pomembne za nadaljnji razvoj skrbi za starejše osebe, o nalogah občin pri razvoju pomoči na domu in o drugih oblikah pomoči starejšim, kijih občine v našem prostoru že izvajajo, ter bistvene sklepe iz dveh posvetov, ki so sledili v novembru 1999. Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji Vlada Republike Slovenije je sprejela Program razvoja starejših oseb na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji do leta 2005 18. decembra 1997. Cilj programa je, na podlagi ugotovitev sedanjega stanja varstva starejših oseb, preseči obstoječi, pretežno enosmeren institucionalni razvoj ter na tej osnovi zagotoviti starejšim prebivalcem ustrezne oblike pomoči in varstva v obsegu, kije opredeljen v predlogu Nacionalnega programa socialnega varstva v RS do leta 2005 (predlog je bil v letu 1999 v prvi obravnavi v državnem zboru). Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji sestoji iz: razvoja institucionalne mreže in razvoja organiziranih storitev v bivalnem okolju. Institucionalno varstvo V programu je navedena ugotovitev, da smo v preteklih letih v Sloveniji podpirali predvsem razvoj institucionalnega varstva. Ob koncu leta 1996 je bilo v splošnih in posebnih socialnih zavodih 13.282 oseb, od tega je bilo 10.761 mest namenjenih varstvu starejših oseb in 2.5 19 mest za posebne skupine odraslih prebivalcev. Te DRUŽBENA VPRAŠANJA zmogljivosti bi zadoščale za 4,2 odstotka prebivalcev starih 65 let in Rast2/2000 Več. Dejanska starostna struktura oseb v domovih pa kaže, daje le 3,8 odstotka oseb v zavodih starih 65 let in več, ostali so mlajši. Po mednarodnih merilih naj bi zavodsko varstvo zagotovili petim odstotkov oseb v starosti 65 let in več. V programu je pri dograjevanju mreže institucionalnega varstva do leta 2005 upoštevan cilj, zastavljen v predlogu nacionalnega programa, da bi kapacitete v javnih zavodih kot tudi koncesioniranih oblikah zadoščale za vključitev 4,5 odstotka oseb, starih 65 let in več. Organizirane storitve v bivalnem okolju V programu razvoja varstva starejših oseb je poudarjen razvoj organiziranih storitev v bivalnem okolju. Organizirane oblike pomoči na domu naj bi zadržale v domačem okolju čim večje število prebivalcev, starih 65 let in več. V obdobju do leta 2005 naj bi se približali cilju, zapisanem v predlogu nacionalnega programa socialnega varstva, da bi zagotovili tovrstne oblike pomoči za 15 odstotkov starejših oseb. Med organiziranimi storitvami v bivalnem okolju so v programu navedene: pomoč na domu, ki kot socialna oskrba v okviru javne službe omogoča starejši in invalidni populaciji, da ob organizirani pomoči na domu ostane v svojem socialnem okolju čim dalj avtonomna. V pomoč na domu vključene zdravstvene storitve izvajajo zdravstveni domovi ali zasebne patronažne medicinske sestre s koncesijo. Na podlagi Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in 42/94 ter 41/99) občina zagotavlja mrežo javne službe pomoči družini na domu, ki pomeni socialno oskrbo upravičenca v primeru starosti, invalidnosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko vsaj za določen čas nadomesti institucionalno varstvo v zavodu. Na podlagi Zakona o socialnem varstvu lahko opravljajo pomoč družini na domu kot javno službo domovi za starejše občane, centri za socialno delo, na podlagi koncesije pa tudi druge pravne osebe oziroma zasebniki. Koncesijo za opravljanje javne službe pomoči družini na domu podeli ob soglasju socialne zbornice občinski organ, pristojen za socialno varstvo. V skladu z zakonom naj bi storitve pomoči na domu, ki sodijo v sklop javne službe in se izvajajo v skladu s predpisanimi standardi in normativi, plačevali uporabniki sami, v primerih, ko so upravičeni do olajšav oziroma oprostitev plačila zaradi slabega materialnega položaja, pa občinski proračuni. Pomoč družini na domuje socialnovarstvena storitev, katere vsebina in drugi elementi standarda so določeni v Pravilniku o standardih in normativih socialno varstvenih storitev in v dopolnitvah pravilnika (Uradni list RS, št. 52/95, št. 19/99 in 28/99). V 6. čl. pravilnika je opredeljeno, da vsebuje storitev socialne oskrbe, ki se prilagodi potrebam posameznega upravičenca: gospodinjsko pomoč (prinašanje enega pripravljenega obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje, osnovno čiščenje bivalnega dela in osnovno vzdrževanje spalnega prostora), pomoč pri vzdrževanju osebne higiene (pomoč pri oblačenju ali slačenju, pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb), pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, spremljanje upravičenca, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca). V dopolnitvah pravilnika (Uradni list RS, št. 19/99) so opredeljene tudi storitve socialnega servisa, ki obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, v primeru nesreč in Utrinek s praznovanja dvajsetletnice Doma starejših občanov Novo mesto februarja 2000 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje. Storitve socialnega servisa, ki po zakonu niso javna služba, uporabnik v celoti plača sam. Za občane, ki zaradi slabega materialnega stanja niso sposobni plačila storitve, so občine do sedaj s pravilniki določale kriterije in merila za olajšave pri plačilu pomoči na domu. Po zagotovilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS pa bo Vlada Republike Slovenije v začetku leta 2000 sprejela uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilu posameznih socialno varstvenih storitev, ministrstvo pa bo pripravilo predlog izhodišč za oblikovanje skupnih elementov oblikovanja cene storitve pomoči na domu. Kot ena izmed oblik pomoči na domuje v programu opredeljena tudi storitev na daljavo, ki se v Sloveniji razvija s pomočjo telekomunikacijske tehnologije (lifeline) in naj bi postopno prerasla v centre za pomoč na domu. To je organizacijska celota, ki naj bi predstavljala organiziran sistem storitev za starejše, bolne in invalidne osebe na njihovih domovih. Po programu je predvidena ustanovitev regijskega centra za pomoč na domu v Novem mestu za Dolenjsko in Belo krajino. Med storitvami v bivalnem okolju do leta 2005 je predviden razvoj naslednjih stanovanjskih oblik: • dnevni centri za starejše osebe - v okviru socialnih zavodov, ki potrebujejo nadzor, varovanje in pomoč določen čas dneva (običajno v času zaposlitve svojcev), • stanovanja za stare: • upokojenska stanovanja, ki so razpršena in v katera prihaja organizirana pomoč iz doma starejših občanov, centra za socialno delo ali zasebnika; • varovana stanovanja za starejše osebe so stanovanja, v katerih stanovalci lahko dobijo pomoč 24 ur iz svoje matične institucije, v glavnem doma starejših občanov v neposredni bližini (zgrajena so že varovana stanovanja v Domu upokojencev Impoljca, v Sežani je v pripravi predlog za gradnjo). Kriteriji za sprejem v taka stanovanja so enakovredni tistim za sprejem v institucionalno varstvo; • stanovanjski domovi za stare - predvidena je gradnja stanovanjskih stavb, v katerih so samo manjša stanovanja za stare ljudi z lastnim gospodinjstvom (gradnja do 40 stanovanj v enem domu, ki naj bi nudil le osnovno pomoč; tak sistem je uveljavljen na Švedskem). Možnosti za financiranje stanovanj za stare so vezane na izhodišča nacionalnega stanovanjskega programa, zato je nujno opozoriti na potrebo, da se vanj vključi tudi stare ljudi in njihove specifične stanovanjske potrebe. V stimuliranje gradnje, prilagojene potrebam starejših oseb, pa bi se morale vključiti tudi občine (ocena potreb, načrtovanje v stanovanjski gradnji, lokacije). Pri načrtovanju celovitega varstva starejših osebje upoštevano tudi dejstvo, da je potrebno, poleg zadovoljevanja materialnih potreb starejših oseb, omogočiti tudi zadovoljevanje njihovih nematerialnih potreb, zlasti potrebe po medčloveških odnosih, kajti osamljenost starejših oseb ter brezciljno doživljanje starosti v praksi zelo zmanjšuje učinek materialne in zdravstvene oskrbe starejših oseb. Za razvoj pomoči starim so še posebej pomembne skupine za samopomoč. V Sloveniji je bilo ob koncu leta 1997 že nad 300 skupin starih za samopomoč, kot uspešne oblike preprečevanja osamljenosti starejših oseb, priprave srednje generacije na starost, medgeneracijske solidarnosti in samopo- Vir: Statistične informacije Statističnega urada Republike Slovenije DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 moči. Potrebe kažejo, da bi morala mreža skupin starih za samopomoč doseči 10 — 20 odstotkov starega prebivalstva nad 65 let. Varstvo starejši v občinah Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Dolenjske Toplice, Mirna Peč in Žužemberk Demografski podatki V programu razvoja varstva starejših oseb je poudarjeno, da je potrebno izhajati iz sedanje in pričakovane velikosti populacije starejših oseb, ki se v Sloveniji v zadnjih letih povečuje. Ob koncu leta 1995 je bilo v Sloveniji 12,5 % starih 65 let in več, konec leta 1998 pa že 13,5 % vseli prebivalcev (249.046). V letu 1996 so bile izdelane projekcije stalnega prebivalstva v Sloveniji do leta 2020 po katerih se bo delež starega prebivalstva v tem obdobju še povečeval in bo do leta 2005 približal 15 %, 2020 pa bo znašal že 19,4 %. Tudi v občinah Novo mesto, Šentjernej in Škocjan beležimo v zadnjih letih porast oseb, starih nad 65 let. Ob koncu leta 1991 je znašal ta delež 8,95 % vsega prebivalstva, v letu 1995 že 10,4 %, ob koncu leta 1998 pa 11,8 % vsega prebivalstva (vseh prebivalcev je bilo 60.967, v starosti nad 65 let je bilo 7.211 oseb). Po posameznih občinah je delež starostnikov različen in je razviden iz naslednje tabele: Občina Število prebivalcev konec leta 1995 Število prebivalcev konec leta 1998 vseh nad 65 let delež starih v % vseh nad 65 let delež starih v % Novo mesto 50.862 5199 10,2 40.755 4.449 10,9 Šentjernej 6.597 748 1 1.3 6.558 839 12.8 Škocjan 3.024 412 13,6 3.035 447 14.7 Žužemberk - - - 4.649 722 15.5 Dol. Toplice - - - 3.284 407 12,4 Mirna Peč - - - 2.686 347 12,9 Skupaj: 60.213 6.281 10,4 60.967 7.211 1,8 Iz podatkov je razvidno, da sc delež starejših oseb tudi v našem prostoru povečuje. V prihodnjih dvajsetih letih lahko pričakujemo tudi v našem prostoru bistven porast deleža starih oseb nad 65 let. Trenutno je največji delež starejših v občini Žužemberk, sledi Škocjan. Občine razpolagajo s podatki o številu oseb v splošnih socialnih in posebnih zavodih, katerim delno ali v celoti plačujejo stroške oskrbe. Po teh podatkih je število oseb v zavodih (stanje oktober 1999) po posameznih občinah naslednje: Občina število oseb. katerim občine plačujejo ali doplačujejo oskrbnino skupno število v splošnih socialnih zavodih v posebnih soeialnih zavodih Novo mesto 54 35 89 Šentjernej 6 10 16 Škocjan 1 1 3 14 Žužemberk 26 9 35 Dol. Toplice 2 3 5 Mirna Peč 6 10 16 Skupaj 105 70 175 Občine plačujejo oziroma doplačujejo oskrbnino skupno za 175 oseb. Število vseh oseb po zavodih je bistveno večje, saj je v splošnih socialnih zavodih tudi večje število samoplačnikov. Občine plačujejo na primer v Domu starejših občanov Novo mesto oskrbnino za 39 oseb, skupno število stanovalcev iz že navedenih občin pa je 283, kar predstavlja 80 odstotkov kapacitet našega doma (359 zasedenih mest). V programu razvoja varstva starejših oseb v Sloveniji so zavodske kapacitete prikazane po območjih, ki jih pokrivajo enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na enak način je podatke zbirala tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije v letu 1998 - prikazani so v Strateškem razvojnem programu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, november 1999. Po podatkih skupnosti je bila skupna kapaciteta splošnih socialnih zavodov v dolenjski in belokranjski regiji ob koncu leta 1998 824 mest, po posameznih domovih za starejše osebe pa naslednja: Novo mesto 359 mest, Črnomelj 205, Metlika 124, Trebnje 136 (dom je bil odprt v letu 1999). Te kapacitete bi zadoščale za 6.3 odstotka prebivalcev, starih nad 65 let v regiji (skupno število starih nad 65 let in več v regiji je bilo 30. junija 1998 13.023 oziroma 12.3 odstotka vseh prebivalcev). Ker je tudi v teh zavodih večje število mlajših invalidnih in težko bolnih oseb, je delež vključenih, starih nad 65 let, bistveno manjši in kapacitete ne zadoščajo za vse potrebe zavodskega varstva, čeprav sta naši regiji po že navedenih kriterijih (delež starih in število oseb v socialnih zavodih) po pokritosti zavodskih kapacitet v vrhu v slovenskem prostoru. Izvajanje pomoči na domu Dom starejših občanov Novo mesto, ki zagotavlja varstvo in oskrbo 350 starejšim osebam, je pričel v letu 1986 poskusno izvajati tudi pomoč na domu ob finančni podpori Mestne občine Novo mesto, od leta 1991 dalje pa preko javnih del. V letu 1998 je mestna občina zagotovila namenska sredstva za kritje stroškov pomoči na domu tudi za materialno ogrožene občane. Dom starejših občanov Novo mesto je v poročilu o izvajanju pomoči starejšim na domu (novembra 1999) navedel, da je v letu 1999 nudil pomoč na domu povprečno 34 starejšim osebam iz Mestne občine Novo mesto in eni osebi iz občine Škocjan (od tega 13 materialno ogroženim starejšim občanom). Druge oblike pomoči so uporabljali 104 občani, in sicer 90 oseb dostavo kosil na dom in 14 oseb fizioterapevtske usluge. Dom je predlagal vsem 6 občinam (z območja Upravne enote Novo mesto), da sklenejo v letu 2000 pogodbo z njimi za izvajanje pomoči na domu. V občini Šentjernej je z izvajanjem pomoči družini na domu in za dom pričel Center za socialno delo Novo mesto septembra 1996 preko javnih del. V začetku je program izvajala le ena izvajalka, vendar glede na potrebe in na podlagi dogovora z občino Šentjernej je center v letu 1997 pridobil še eno izvajalko. Uporabniki pomoči so družine, ki so se znašle v akutni socialni težavi, in posamezniki, ki zaradi starosti, invalidnosti ali duševne prizadetosti ne morejo opravljati vsakodnevnih opravil. Teh uporabnikov je bilo v drugem polletju 1999 15. Večina oseb je invalidov ali starostnikov (10). Uporabniki ne plačujejo prispevkov za storitve pomoči na domu. V občini Žužemberk izvaja pomoč družini na domu Krajevna skupnost Hinje preko javnih del od leta 1998 dalje. V letu 1999 sta izvaja- Regijsko srečanje skupin za samopomoč v Vrhtrcbnjem junija 1997 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 li program dve javni delavki, vsaka nudi pomoč 10 osebam. Uporabniki pomoči so v pretežni meri starejše osebe, ki ne plačujejo storitev. Druge občine po podatkih Zavoda za zaposlovanje, Območna enota Novo mesto ne izvajajo pomoči na domu preko javnih del. Skrb humanitarnih društev in ostalih prostovoljskih organizacij za starejše V občinah na območju Upravne enote Novo mesto deluje 30 neprofitnih in prostovoljskih organizacij, ki imajo v svojih programih tudi skrb za svoje starejše člane. Te organizacije sofinancirajo Mestna občina Novo mesto, občini Šentjernej in Škocjan, druge novonastale občine pa postopno prevzemajo sofinanciranje. Naj navedemo le nekaj programov, kijih posamezne množične organizacije izvajajo v skrbi za starejše osebe: Območno združenje Rdečega križa Novo mesto ima v programu izvajanje sosedske pomoči, kije bolj razvita na podeželju. V sodelovanju z občinami, krajevnimi skupnostmi, šolami izvajajo krajevne organizacije RK že vrsto let dneve starostnikov. V letu 1999 je to obliko druženja izvedlo vseh 35 krajevnih organizacij RK. Aktivisti RK organizirajo tudi novoletno obdaritev starejših, bolnih in invalidov. Ta programje v letu 1999 izvedlo vseh 35 krajevnih organizacij in je zajel več kot 4.900 ljudi, starih nad 70 let, bolnih in invalidnih oseb. Območna organizacija RK že drugo leto izvaja tudi projekt medgeneracijskega povezovanja, ki ga izvajajo srednješolci-prosto-voljci s starejšimi osebami v domačem okolju. Območno združenje RK in Karitas dodeljujeta materialno ogroženim občanom, med njimi tudi starostnikom, pakete prehrane in oblačil. Dvanajst društev upokojencev, ki se povezujejo v Zvezo upokojencev Novo mesto, vključuje od skupno 12.010 upokojencev v članstvo 7.137 upokojencev oziroma 59,4 odstoka vseh upokojencev. Društva izvajajo vrsto dejavnosti: športno, socialno zdravstveno, izletniško, razne interesne dejavnosti, s katerimi omogočajo članom druženje in ohranjanje socialnih stikov. Druga invalidska in humanitarna društva imajo v svojih posebnih socialnih programih tudi skrb za starejše člane - od obiskov, priložnostnih daril in enkratnih pomoči. V Domu starejših občanov Novo mesto že več let uspešno deluje pet skupin starih za samopomoč. V okviru Inštituta Antona Trstenjaka in Združenja za socialno gerontologijo in gerantogogiko se v Novem mestu usposablja že drugo leto okrog 40 prostovoljcev za vodenje skupin starih za samopomoč v domačem okolju in v domu za starejše. Do spomladi leta 2000 bodo ti prostovoljci ustanovili nove skupine starih za samopomoč v krajevnih skupnostih v Mestni občini Novo mesto in v občinah Šentjernej, Škocjan, Dolenjske Toplice in Mirna peč ter v Domu starejših občanov. Voditelji skupin starih za samopomoč so se organizirali v medgeneracijsko društvo Žarek, katerega osnovni namen je širitev mreže starih za samopomoč v bivalnem okolju in v Domu starejših občanov Novo mesto. Sklep V novembru 1999 je Mestna občina Novo mesto organizirala dva posveta: 19. novembra 1999 s predstavniki strokovnih služb in društev, ki izvajajo na našem območju programe varstva starejših oseb, in 26. Slika: Srečanje skupine Julija v Domu starejših občanov VIRI: Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva Slovenije (leto 1997), Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Ljubljana Strateški razvojni program Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (leto 1999), Skupnost socialnih zavodov Slovenije Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in 41/99) Statistične informacije Statističnega urada Republike Slovenije, leto 1996 in leto 1999 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2 / 2000 novembra 1999 z župani občin Šentjernej, Škocjan, Dolenjske Toplice, Mirna Peč in Žužemberk. Posveta so se udeležili tudi: svetovalec Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS in predstavniki Centra za socialno delo Novo mesto in Doma starejših občanov Novo mesto. Na posvetih so bili sprejeti naslednji sklepi: Občine bodo v skladu z usmeritvami Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve preko občinskih svetov še v letu 1999 sprejele program postopnega organiziranja izvajanja pomoči na domu kot redne dejavnosti v letu 2000. V skladu zakonom o socialnem varstvu lahko pomoč na domu zagotovijo s sklenitvijo pogodbe z javnim zavodom - Domom starejših občanov Novo mesto ali Centrom za socialno delo, s podelitvijo koncesije zasebniku ali drugi pravni osebi, z ustanovitvijo občinskegajavnega socialno varstvenega zavoda, pod pogoji, kijih določa zakon. Pri načrtovanju novih oblik pomoči starejšim v bivalnem okolju je potrebno upoštevati tudi želje starostnikov oziroma le—te ugotavljati z raziskovalnimi nalogami. Na posvetu sta bili izpostavljeni naslednji temi: Katere vrste pomoči potrebujejo starostniki v bivalnem okolju in Boj proti revščini in socialni izključenosti. Poudarjena je bila potreba po organiziranju dnevnega varstva starostnikov—preveriti je potrebno potrebe in predvideti konkretne prostorske možnosti izvajanja te oblike pomoči. Preveriti je potrebno interes in potrebe gradnje varovanih stanovanj za starejše osebe. Pri izvajanju programov za starejše osebe je potrebna koordinacija dela, ki naj bi jo izvajal Center za socialno delo Novo mesto. Socialne programe, med njimi tudi programe za starejše osebe, je potrebno ustrezno predstavljati v medijih (predlog za redno oddajo na kabelski TV). POSAVSKI MUZEJ Brežice PEČATNIKI MESTA BREŽICE IN KRŠKEGA RAST - L. XI 1WSSS Uroš Lubej 1 Vrečko sicer ne odgovarja na problem, na katerega opozarja, namreč, kako je mogoče, da se je avantgarda sploh pojavila, če smo se iz zgodovine umetnosti pri drugih narodih naučili, da je predpogoj avantgarde estc-ticizem. Hkrati moramo podvomiti o tem, da je ta ločitev res tisti bistveni element Podbcvškovc poezije, kolikor jo imamo za avantgardno. Ločitev nacionalnega in literarnega je značilna že za csteticizcm; četudi sprejmemo tezo, daje ta pri Slovencih umanjkal, lahko od avantgarde pričakujemo nekaj več od gole “svobode zase”, o kateri govori Vrečko, in kar bi bil zgolj nek zapozneli csteticizem in nič avantgardnega. : Prvič objavljena v Rasti, št. 4, 1991. 5 Vztrajanje pri tej ločitvi naj bi bilo za Podbevška usodno, trdi Vrečko, in pri tem navaja Vidmarjevo trditev, da je Podbevšck s tem zašel v slepo ulico. ANTONA PODBEVŠKA 100 NADNARAVNIH LET Zbornik govorov ob simpoziju ob stoletnici pesnikovega rojstva. Goga, Novo mesto 2000. Namen zbornika je po besedah urednika Marijana Doviča namenjen osvetlitvi “problema Podbevška” z "estetskega” zornega kota. Gre za naslednja vprašanja: “ali imamo Slovenci pravo zgodovinsko avantgardo in ali je začetnica le-te novomeška skupina okrog Podbevška; kakšna je dejanska podoba Pod-bevškovih avantgardističnih nastopov, kateri razlogi so usmerjali njegovo usodo, kateri vplivi se pojavljajo v njegovih literarnih in nelitc-rarnih besedilih; kakšen je pravi značaj njegovega pesniškega razvoja in metaforike___”, Poleg tega naj bi skušal zbornik tudi odgovoriti na vprašan je o tem, koliko je zgodovinska avantgarda sploh “primerna” za institucionalno promocijo Janez Vrečko glede prvega vprašanja v razpravi Novomeški prekucnil Anion Podbevšek trdi, da je nedvoumno, da smo bili Slovenci vključeni v avantgardistična gibanja. Pod-bevškovi javni in “provokativni” nastopi, intermedialnost, revialnost (Trije labodje in Rdeči pilot), so skupne značilnosti avantgardističnih giban j. Specifična poteza slovenske zgodovinske avantgarde je v tem, da je nastopila proti “uveljavljeni zvezi nacionalnega in literarnega in zahtevala zase popolno svobodo”.1 Prelom s sveto vezjo med nacionalnim in literarnim naj bi tako bila za "Slovence” Podbevškova Žolni pisma1, ki hkrati s Podbevškovim pismom Slebingerju pomenijo začetek slovenske zgodovinske avantgarde.’ Dogajanja ob razvpiti novomeški pokrajinski razstavi so tako že prvi vrhunec slovenskega avantgardističnega gibanja, ki ima kontinuiteto vse do leta 1927, trdi Vrečko. Sled- nji negativno odgovarja na izhodiščno vprašanje: avantgarda, še posebej Podbevškova, je neprimerna za institucionalno promocijo, ne glede na njen pomen, ki je v tem, daje "do korenin” prevetrila slovensko literarno sceno. Človek z bombami naj bi ohranjal značaj “strašnega”, ki mu ga je pripisal Vidmar ob njegovi prvi izdaji (1925) in ki preprečuje njegovo integracijo v literarni kanon. Zanimivo je tudi, kako Vrečko odgovarja na t.i. Podbevškov problem'. “Podbevškov rimbaudovski molk docela ustreza notranji naravi njegove avantgardistične dejavnosti, ki se je le naključno pojavila tudi v pesniški zbirki. Njegov molk je odgovor na nerazumevanje časa, ki mu je vrgel rokavico v obraz, njegove pesmi pa so potrditev njegovih visokih namenov”. Denis Poniž v svojem govoru Podbevškovo mesto v slovenski avantgardi in recepcija tega mesta danes trdi, daje Podbevšek še vedno na “recepcijskem obrobju”, kar se kaže na primer v tem, daje urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev odločno zavrnil možnost Podbevškove uvrstitve v to cenjeno druščino. Vzroki za to diskontinu-irano “zaroto molka” pa so po Ponižu v naslednjem: v dvajsetih letih je bil Podbevšek neznosen “zaradi svojega frontalnega napada na domala sakralno “prešernovsko-ro-mantično” poetično strukturo in njen jezikovni disput, v “socialno angažiranih” tridesetih in revolucionarno zanosnih štiridesetih (...) je bil koz-mopolitizem politična psovka; šele od poznih petdesetih pa preko plu-ralno-neoavantgardnih šestdesetih do postmoderno napovedujočih se- AmA B ODMEVI IN ODZIVI Uroš Lubej ANTONA PODBEVŠKA 100 NADNARAVNIH LET ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2000 demdesetih je bil nekoliko bolj v središču pozornosti; a je že v osemdesetih spet postal prvenstveno historični in estetski pojav”. Podbevšek ostaja vir nelagodja tudi še v devetdesetih, kolikor se po eni strani upira prešernovsko-župančičevski strukturi, po drugi strani pa se s svojim transcendentiranjem literature navezuje na temo “poloma evropske metafizike”. Poniž tudi pravilno ugotavlja, da za avantgardo ni značilen “dialektični progresivizem” (vera v napredek), stališče, ki ga po Poniževem mnenju v precejšnji meri zastopa slovenska literarna veda (predvsem Janko Kos in njegovi učenci). Pri Podbevšku gre, je prepričan Poniž, za primarni stik človeka s kozmosom, ki ga lahko izreče samo poezija. Ta stik v avantgardni poeziji ni "ptičje šče-betanje”, ampak udarec s pestjo v obraz meščanske družbe, in to je vzrok njegove neprimernosti in neprimerljivosti za slovensko literaturo in literarno vedo. Misel o Podbevškovi “kozmič-nosti” nadaljuje Lev Kreft z morda najizvirnejšo razpravo zbornika Kozmični anarhist. Bolj kot na predhodne raziskave Podbevškove poezije se Kreft opira na Jarčev roman Novo mesto in skuša prek analize glavnih junakov romana, Bohoriča in Vrezca, opredeliti dva možna odgovora na zagato razsvetljenjskega subjekta. Še posebej pomembna se mi zdi naslednja misel, ki nepozornemu bralcu lahko uide, saj gre za opombo pod črto: “_kajti (ne)an- tropocentričnost tu ni poglavitna točka preloma [preloma med obema glavnima junakoma]. Narobe, avantgarda ravno hoče, da se človek začne vrteti okrog samega sebe, in terja nič več in nič manj kot “Zmago nad Soncem”. Podbevškova koz-mičnost ni idilična zaverovanost v harmonični kozmos, to je Jarčeva poteza, pri Podbevšku gre za kaos, v katerega se skoraj s satanskim posmehom padlega angela, ki je zamudil pravi trenutek, ko bi še lahko pel slavo Bogu, pade anarhistični poet.” Kreftove razpravo bi bilo potrebno nadaljevati s tem, da bi razložili, na kakšen način se Podbevškova prekinitev pisanja vpisuje v ta "kozmični” tip “porazsvetljenskega subjekta”. Emica Antončič (Anton Podbevšek in vprašanje o koncu poezije) skuša skozi analizo notranje logike Podbevškovega pesniškega razvoja odgovoriti ravno na to misterioz.no vprašanje, namreč zakaj je pesnik prenehal s pisanjem. Tako razdeli Podbevškov razvoj na več faz, ki navsezadnje vodijo k neizogibnemu soočenju s problemom “konca poezije”. Prva faza je “mladostno ljubezensko pesništvo”, kjer praktično še ni samorefleksije lirskena subjekta -pesnika, tako da še ne moremo govorili o avantgardi. Prek vpliva francoske nove romantike nastanejo prve avantgardne pesmi; ta druga, futuristična faza se konča z neobjavljenimi Žoltimipismi. Podbevškova izkušnja z vojno pa je po avtoričinem mnenju bila gonilo poslednje in “usodne” faze njegovega pesništva. Podbevškov pesniški razvoj j c izredno hiter, je prepričana avtorica, in vzrok za njegov molk najde v meta-fizičnosti njegovega lirskega subjekta, kar pa vendarle ni prava pot pojasnitve, kolikor upoštevamo Kreftovo razpravo. Najdaljša razprava v zborniku se ukvarja z Metaforo v pesništvu Antona Podbevšku avtorice Irene No-vak-Popov, ki pride do naslednjega rezultata svoje raziskave: Podbevšek sicer uporablja klasične (antične, folklorne, romantične in neoromantične) izrazne konvencije, vendar v svojem “modalno in žanrsko mešanem, večperspektivnem in dramatično kontrastnem” kontekstu. “S skladenjskim premeščanjem, razširjanjem, kombiniranjem, razmika-njem in vizualnim ločevanjem dosega povsem nove aktualizacije preizkušenih toposov,” zaključuje Novak-Popova. Zadnji in za pomen samega Pod-bevška manj pomembna razprava se ukvarja s Tavčarjevo parodijo na Podbevška avtorja Marka Juvana (Arha is t in nov at or: Tavčarjeva parodija na Podbevška). Jože Gorenc ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2000 KNJIGI, KI JU JE PISALO ŽIVLJENJE Govor na predstavitvi knjig prof. Janeza Kolenca Čudna pota in Iskan je v blodnjah v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu PREDSTAVITEV Življenje je v bistvu le pravljica, če ga pogledamo globlje. To uvidimo, če nas je pošteno previharilo ali vsaj na koncu, ko se mora vsakdo res zazreti vase in se spoznati. Vsaka pravljica se konča, da dobro premaga zlo, čarovnice in druga strašna bitja, ki so nas preganjala, ali zmaga le ta, ki je dovolj močan in ima pri sebi koren lečen. In koren lečen je predvsem vera vase in v Življenje samo. Samozaupanje. Življenje se res začne z nekim datumom, ki se ga ne zavedamo, in zato la datum postaja z leti kot pravljični nekoč, konča se spet z datumom, ki se ga zavedamo le v polza-vesti, in naslednjim rodovom spet preide kaj kmalu v pravljični nekoč. Nekoč so živeli Aleksander Veliki, Budita, Kristus, nekoč moja mati in oče in nekoč ta in ta prijatelj, ki smo ga pokopali včeraj... In v neki še neobjavljeni pesmi pravi Janez Kolenc: Bolj ko trpka mladost je bila, / lepše bo zarja večerna / kot plašč zmagoslavni nad mračnim sijala. V Kolenčevo rano mladost so se vložile smrti staršev in najbližjih, kot dijak je pokopaval sošolce med kruto vojno, po vojni spet nove žrtve zla. Kot profesorje pokopal mnoge svoje kolege in celo dijake. To so le vidna in otipljiva znamenja življenja in datumi, na katera se lahko sklicujemo, ali človeško življenje je tako skrivnostno, da bi ga človek živel čisto drugače, če bi se ga docela zavedel, tako pa le površno preteče svoj kratek tek. Najhuje pa je, in to je najbrž naš izvirni greh, da je površen, iz. površnosti pa se poraja napuh in iz napuha neumnost zaslepljenosti, s tem pa zlo, ki ga povzročamo sebi in drugim. Predvsem pa sebi. Kajti kamen, ki ga vržeš v sočloveka, slej ko prej prileti vate, ali ojačan z udarcem spoznanja. To je osnovna misel, ki je ustvarila roman Čudna pota, novele Mikunda in Mikundiči in predvsem zadnjo knjigo Iskanje v blodnjah. Janez Kolenc se je zamislil v svoja dijaška leta, ko seje pošteno naužil lraz, ki jih je čas vsak dan metal v občutljivo notranjost: izdajalec in podobno. Prav dijaška leta so ga postavila na previs: biti ali ne bivati več. Napeti nacionalist, ki je šel takoj ob napadu na Jugoslavijo med prostovoljec in se takrat prvič srečal /. Novim mestom, je bil takoj, ne da bi vedel za ustanovitev OF, za odpor, da bi rešili čast, gorel za boj, ali razočaranja so ga prevračala in končno se je znašel v zaporu teh, ki jim je doma pripravljal z vso mladostno zagnanostjo srca ljudi. In skrivaj, v zavetju svojega stanovanja, je napisal roman teh let Čudna pota. Ni mislil na izdajo. Predobro je poznal čas, da bi ga zaprl, če bi mu zaupal. Toliko se je že izučil. Sloje le za očiščenje sebe in za obračun s seboj. Slo je le za obračun. Potem pa priložnost izdaje. Danes spet razočaran. Danes čas mori z. drugačnimi sredstvi. Rudi, Slavko, Janko, Silva... Rudi, na videz hladen in trden v svojem, končno na smrtni postelji spozna, da je življenje čisto nekaj drugega kot ustvarjanje nekega raja s pomočjo strojnic in revolverjev in nasiljem nasploh. V sebi ves čas sluti neke vzgibe, ki narede marsikatero dobro delo; tako svojemu sošolcu, ki mu je nekoč stregel po življenju, prav on omogoči nadaljnji študij in prav njemu je Slavko kot zdravnik lajšal poslednje trenutke. To ni nobena romantika. Tudi meni so na videz idejni nasprotniki omogočili priti do poklica. "Zrl je mrtvega (dr. Slavko Koren). Njegove stisnjene ustnice. So res kdaj govorile? Nasmehnil se mu je. Kako je čudno: najtežje postane naj lepši spomin, ponos razžaljene duše. Da, veliko si mi dal, Rudi." (Čudna pota, str. 11). Rudi ga je hotel, vračajočega se iz. taborišča, končati v Zvijavnici, malo iz Trebnjega proti Mirni. Po Jože Gorenc KNJIGI, KI JU JE PISALO ŽIVLJENJE ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2000 naključju je smrti ušel. Prav Rudi mu je v Ljubljani, ko se je Slavko že odločil, da bo brez vsakih gmotnih sredstev opustil misel na študij, pomagal priti do štipendije. In so leta prešla, Slavko je bil zdravnik in v bolnišnico se je zatekel Rudi, prepozno. Dali so ga domov, doma mu je dajal injekcije za olajšanje bolečin prav Slavko, duhovno pa se je lajšal v pogovoru s sošolcem, župnikom Plato, ki mu je počasi odpiral vhod v drugi svet, pred katerim je stili smrtno bolan. Slavko je Rudija dobro poznal, a ko prebere njegovo zapuščino, zgrožen spozna, da ga je poznal le po laseh, smehu, sarkastični besedi, kije lagala, daje prikrivala, v resnici ga je spoznaval šele telesno mrtvega. Zunaj hladen, v resnici glodajoče iskajoč. Zunaj krut, v resnici nežen in dober. Na zunaj omejen na ozko idejo, v resnici preiskujoč nebo in zemljo za Resnico. In še bi lahko našteval. In končno spoznanje: Ne sodi, da ne boš sojen. In s prav to je bil lahkoverni in površni Rudi najbolj kaznovan: da je pomagal soditi. In mrtvi Rudi mu je pomagal premagati zagrenjenost, zaprtost vase in ga spet predal vsakdanjemu življenju. In čisto na koncu romana dr. Slavko Koren, ko stoji ob jami v Kočevskem Rogu, dožene: "Nič ne umre, samo menja obliko. V to se je Slavko popolnoma uveril. Vsi živimo in vsi smo eno. In nad nami nebo in pod nami brezna." (str. 277) Lahko bi rekel tudi za vsakega posameznika: V sebi si ob spoznanju nedoseženo nebo ali grozno odprto brezno. In Slovenci in človeštvo nasploh se še nismo izučili. Namesto vstajenja kličemo smrt. Mrtvi nam bi morali biti spodbuda in vzpon, tako pa so trohneča mora za našo dokončno iztrebitev z zemeljske oble. Svobodni ne znamo živeti. In to misel je Janez Kolenc nadaljeval v naslednji knjigi Iskanje v blodnjah. Čemu si pisal? Moral sem. Kdo ti je ukazoval? Življenje. In življenje je? Poštenost, Resnica in Ljubezen do sebe in vsega okoli mene. Se zavedaš, da si napadal in žalil? Zavedam se, da nisem ne napadal in ne žalil, le pokazal na ostudnost sprenevedanja. In hinavščino, ki naš vsakdanjik tlači in mori danes, je pokazal že v Mikundi in Mikundičih. V tej knjigi je izdal tudi svojo izjavo sprave Zahvala. V Iskanju v blodnjah pa je v posameznih črticah, novelah ali esejih srečeval sebe kot nekdanjega profesorja in sedaj upokojenca, kako je doživljal vzpone in poraze in kako se je ranjen počasi pobiral. Tudi s pomočjo dijakov, ne da bi se oni in sam zavedal, da so mu bili nemalokrat tudi oni učitelji. Na primer v Kartici in njenih spominih, Iz mojih profesorskih dni (str. 100). Ta zgodba se je v resnici tako dogodila, a sedaj ima veliko globljo vsebino kot takrat, kajti zdaj jo gleda z duhovnimi očmi, prej, ko jo je pisal, jo je le slutil. Doživljal je čase, ko je bilo v prosveti nevzdržno tako gmotno kot duhovno. Povpraševal je že, da bi ga sprejeli v Krko ali bi rad pobegnil kamorkoli. Ali prav ta dogodek ga je obdržal v prosveti. In zdaj je dozorel do takega sklepa: Če bi se res še enkrat rodil, bi bil prosvetar. Tako bogatega se čuti kljub zapostavljenosti tega stanu. In prav to med drugim utrjuje njegovo prepričanje, kitko zelo smo povezani, ne da bi se tega zavedali, ali pa sc zavedamo le površno, po koristi, ki smo jo potegnili od sočloveka. To korist pa ponavadi hitro pozabimo. Ali najmočnejša vez so prav tako imenovani sovražniki. Ti nam zaorjejo najgloblje brazde spoznanja. Spoznaš jih čez leta, ko si primerno dozorel za spoznanje. Zato spet: Ne sodi, da ne boš sojen. Kol Rudi, Slavko, Janko, Silva tako je dijakinja četrtega razreda takratne nižje gimnazije zbudila v njem ponos in zavest, da je ostal in zdržal in odšel v pokoj s spoznanjem, da je še čil in da šele zdaj ve, kako bi moral učiti. In zdaj, na starost, je zapisal v spomin: "Pozdravljena, Urška, kjer koli si. Morda si me poklicala ti in se zdajle pogovarjaš s svojo preteklostjo, ugibaš, če sem morda še živ. O, živ, pa še kako, ali... Morda bereš, kako nam poje navček, ti pa trdno veruješ in varuješ v sebi materino besedo. Rad bi ti povedal in izpovedal svojo vero kakor nekdaj: Mojemu narodu ne poje navček. Naša beseda Jože Gorenc KNJIGI, KI JU JE PISALO ŽIVLJENJE ne bo izumrla, ker nc sme. Škoda, da ti nisem dal še Cankarja, ki je jasno povedal, da se nam ni bali sovražnikov ne z vzhoda in ne zahoda, severa ali juga, bojimo naj se, tako nam je naročal, le sebe. Naše manjvrednosti, ki se šopiri s čudno vel javnostjo, ali le na domačem gnoju. Ali ljudstvo bo spregledalo, kdo mu pije kri. Življenje je večno. Izumro le degenerirani barbari. Naš narod pa je porodil Trubarja, Prešerna in mnoge druge velikane, ki pomagajo vsemu človeštvu živeti." (str. 104) Iz vsega tega jasno sledi, da Janezu Kolencu ne gre za to, da pripoveduje kake lahke zgodbice ali kaj žgečkljivega, da bi se ob njegovi besedi napihovali v strasti in grozi, ampak da s svojo besedo posreduje to, kar mu je povedalo samo Življenje, ko je v blodnjah in često v zmotah iskal. Ve, da je delal tudi hude napake, celo neumnosti, ali stara modrost pravi, da se iz tega učimo, kar je zelo res. Učenje in učenje, učiti se, priznati si, da smo spoznali. Življenje ni samo ples in zabava, ni samo denar in utešitev slavohlepja ali seks. Je vse kaj drugega, kar so spoznali tudi Rudi, Janko, Silva in drugi, tudi nekdaj mogočni Mikun-di, ki so se zrušili v svoj prazni nič. Zato se je Janez. Kolenc zahvalil Življenju in njegovim rabljem za tisto drobno spoznanje, kolikor mu je možno kot človeku dojeti. Zato sc počuti bogatega. Prav zato si želi, da bi vsakdo v sebi posadil lipo sprave in svoje svobode, kot jo je on v svojem vinogradu. In tej lipi je takrat že silno obupan naročal: "Rasti in dorasti. Up te je vsadil, obup gnojil, sonce, ki je daleč nad človečki in njihovimi zlobami in neumnostmi, te obseva in te bo obsevalo, ko nas ne bo več in bodo tod hodili drugi rodovi. In ko boš cvetela, naj tvoj vonj pridehti tudi do mojega spomina, da bom vedel, da na Zemlji še žive ljudje, ki znajo ceniti zemljo in njeno Življenje. Rasti, prerasti sedanjost in utri pot v prihodnost." In v pesmi Vedno biti paradni le konj izpoveduje: Vedno biti paradni le konj, / našemljen, in strumno naučeno korakati, / da mu salutira diktator. / Vedno biti v stroju le pika, / ki maršJra s puško ali topom, / na tanku, da se na tribuni / nasmehne vodeči. / Vedno biti v klopi, da vlivajo resnice: / dvakrat dva je štiri, / Zemlja vrti se / in Bog je ali ga ni / in hoditi na režimske izpite, / saj lahko te izvrže iz stroja trenutno vodeči. / Vedno, vedno biti ne sam svoj, / skrivaj... češi žejen, / požiraš gnojnico; če si lačen, sline želja. / Vedno skrivaj le zamišljen, ko bereš naravo / v brstenju, rasti in smrti. / Pa se ne smeš čutiti kot brst, kot ptica, / kot klas, mak, potok, rokav Veletoka, / da bi ne zbujal suma odpadništva. / Dovoljeno ti bo častno umreti / za domovino, pa še to, / če bo smrt na zmagalčevi strani. / Dovoljeno je... dovoljeno je / pasti v pozabo, / ko si nasitil se hlapčevskega kruha / ali postal odvečna si smet. Tak je Janez Kolcne kot pesnik in pisatelj. Ne piše za zabavo, še manj za zaslužek. Marsikdo bi mislil, da je strog, mrk, nedostopen. Deloma je, na videz spet, ali je v sebi otrok, kol je bil, ko je plezal po drevju in stikal za gnezdi. Predvsem ima rad živali in naravo vso. In kdor ljubi naravo, spoznava tudi človeka, kajti spoznati ga povsem nikdar ne more. Rodovi človeštva proučujejo, pa le slutijo. Saj tudi sebe iščemo vse življenje, kar je razvidno tudi iz teh bežno predstavljenih del. Predstavitev Kolenčevih knjig v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu; foto: Milan Markelj ODMEVI IN ODZIVI Rast 2 / 2000 Tomaž Koncilija VIKEND SREDI VASI IVANKE MESTNIK IVANKA MESI NIK iJt.evul jy