ZALOŽBA
Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika
Sašo Živanovič
Lingüistica et philologica
31
ZALOŽBA Z R C
Zbirka Urednik zbirke
Lingüistica et philologica 31 Andreja Legan Ravnikar
Sašo Živanovic
Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika
Recenzenta Janez Orešnik, Helena Dobrovoljc
Oblikovalska zasnova Grafično oblikovanje Prelom Jezikovnipregled
Milojka Žalik Huzjan Brane Vidmar
Sašo Živanovic, Simon Atelšek Alja Ferme
Izdajatelj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj Marko Snoj
Založnik Zanj Glavniurednik
Tisk Naklada
Založba ZRC, ZRC SAZU Oto Luthar Aleš Pogačnik
Collegium Graphicum, d. o. o. 300 izvodov Prva izdaja, prvinatis. Ljubljana, 2015
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS.
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504122.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
811.163.6'367
ŽIVANOVIC, Sašo, 1978-
Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika / Sašo Živanovic. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. - (Zbirka Linguistica et philologica ; 31)
ISBN 978-961-254-832-2 281583616
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5, ki ob priznavanju avtorstva dopušča nekomercialno uporabo, ne dovoljuje pa nobene predelave.
Sašo Zivanovič
Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika
Ljubljana 2015
Kazalo
Predgovor	9
1	Določni in presežniški določilniki	13
1.1	Medjezikovni pogled......................................................13
1.1.1	Kaj je določilnik?..................................................14
1.1.2	Kaj je določni določilnik? ........................................19
1.1.3	Kaj je presežniški določilnik? ....................................22
1.1.4	Žarišče............................................................25
1.1.5	Pomeni presežniškega določilnika................................31
1.2	Resničnostni pogoji........................................................35
1.2.1	Logični jezik L* ..................................................35
1.2.2	Določni določilnik................................................37
1.2.3	Presežniški določilnik v pomenu absolutne večine................38
1.2.4	Primerjava resničnostnih pogojev................................41
1.3	Medjezikovna napoved ....................................................42
1.3.1	Podatki ............................................................43
1.3.2	Razprava ..........................................................58
1.4	Slovenski korpusni podatki................................................59
1.5	Zaključek..................................................................60
2	Skladnja in pomenoslovje	61
2.1	Standardni minimalizem ..................................................61
2.1.1	Vsebinski minimalizem ..........................................61
2.1.2	Ustroj..............................................................64
2.1.3	Besednozvezna teorija............................................66
2.1.4	Kartografija skladenjskih izrazov ................................68
2.2	Pomenska ravnina ..........................................................71
2.3	Modularnost jezikovne zmožnosti ........................................75
2.3.1	Standardni minimalizem ..........................................77
2.3.2	Nanoskladnja......................................................80
2.4	Zaključek ..................................................................83
3	Teorija L*	85
3.1	Logični jezik L*............................................................86
3.1.1	Kumulativnost predikatov........................................86
3.1.2	Dogodkovna semantika ............................................87
3.1.3	Usmerjeno sklepanje..............................................89
3.1.4	Negativno polarni izrazi ..........................................99
3.2	Osnovni vidiki korespondence med LF in L*..............................104
3.2.1 Ohranitev hierarhične zgradbe....................................104
5
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
3.2.2	Konzervativnost in omejena kvantifikacija........................108
3.2.3	Osnovna korespondenčna načela..................................111
3.3	Tvorba atomarnih formul..................................................113
3.3.1	Spremenljivke ....................................................114
3.3.2	Besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri......................117
3.3.3	Predikacija v besednozvezni teoriji s sestavljenimi jedri..........119
3.3.4	Predikacija v standardni besednozvezni teoriji....................123
3.4	Kvantifikacija..............................................................124
3.4.1	Položaj kvantifikatorjev............................................124
3.4.2	Tip kvantifikacije in negacija......................................127
3.5	Vključevanje atomarnih formul............................................131
3.5.1	Predikatne spremenljivke..........................................132
3.5.2	Žarišče v teoriji L*................................................134
3.5.3	Jedrni predikati in implicitni kvantifikatorji......................140
3.5.4	Izpustne zgradbe..................................................146
3.5.5	Numerična hrbtenica..............................................147
3.6	Zaključek..................................................................152
4 Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*	155
4.1	Vzorec določnosti..........................................................155
4.1.1	Določni določilnik................................................156
4.1.2	Presežniški določilnik v pomenu absolutne večine................159
4.2	Numerična hrbtenica v stavčnem ogrodju ................................162
4.2.1	Stopenjski pridevniki v L*........................................162
4.2.2	Pomožniški stavki ................................................164
4.2.3	Zaključek..........................................................166
4.3	Presežniški določilniki
v pomenu relativne večine ................................................166
4.3.1	Največ kot prislov ................................................167
4.3.2	Največ kot določilnik..............................................168
4.3.3	Nepresežniška raba največ........................................170
4.3.4	O medjezikovni napovedi ..........................................171
4.4	Presežniški pridevniki ......................................................171
4.4.1	Absolutni pomen..................................................172
4.4.2	Relativni pomen..................................................174
4.4.3	Nepresežniška raba ................................................176
4.5	Primerniki..................................................................177
4.5.1	Primerniški določilnik............................................177
4.5.2	Primerniški prislovi in pridevniki................................179
4.5.3	Primerjava z drugimi pristopi ....................................181
4.5.4	Primerniške zgradbe z od..........................................186
4.6	Negativni stopenjski pridevniki............................................187
4.7	Stavčno zanikanje..........................................................192
6
Kazalo
4.7.1	Pomenska razgradnja funkcijske projekcije NegP................193
4.7.2	Negativno ujemanje in dvojno zanikanje..........................194
4.8 Zaključek..................................................................195
5	Smernice za nadaljnje raziskave	197
5.1	Posplošitve medjezikovne napovedi........................................197
5.1.1	Pridevniški določni določilnik....................................197
5.1.2	Vzporedne posplošitve............................................198
5.2	Univerzalni določilniki....................................................199
5.3	Pozitivne oznake
z jedrnim predikatom nepresečnosti ......................................201
5.3.1	Topikalizacija......................................................201
5.3.2	Koordinacija......................................................203
5.4	Binarne oznake............................................................204
5.5	Oslovska naveznica........................................................205
6	Povzetek	207
7	Summary	211
8	Korespondenčna načela	213
9	Slovensko-angleški seznam terminov	215
10	Literatura	217
7
PREDGOVOR
Pričujoče delo temelji na moji doktorski disertaciji, Živanovic (2007). Od njenega nastanka je preteklo že nekaj let in v tem času je teorija, predstavljena v disertaciji, doživela nekaj drobnih, a pomembnih sprememb, predvsem na področju razumevanja leksikalnih predikatov in univerzalne kvantifikacije. Tako se mi zdi smiselno, da se disertacija, dopolnjena in posodobljena, izda v knjižni obliki ter sem hvaležen Založbi ZRC, da mi je to bilo omogočeno.
Delo je poskus poenotenja skladnje in formalne semantike v tvorbeni teoriji jezikovne zmožnosti. Minimalistična različica te teorije domneva, da so jezikovni izrazi razčlenjeni v dveh ravninah: logični obliki (LF) in fonološki obliki (PF). Teorije formalne semantike, vključujoč tvorbene teorije, poleg tega domnevajo, da so jezikovni izrazi razčlenjeni še na tretji, pomenski ravnini. Pričujoče delo trdi, da sta logična oblika in pomenska ravnina ena in ista ravnina.
Konceptualna utemeljitev te trditve izhaja iz spoznanja sodobne kognitivne znanosti, da je um zgrajen modularno. Posebej, modularno je zgrajena tudi jezikovna zmožnost. Iz podrobne preučitve prvin, iz katerih so zgrajeni jezikovni izrazi, izhaja, da jezikovne izraze izgrajujeta dva modula, fonološki modul (Fon) in skladenjsko-morfološko-semantični modul (SMS).
Tradicionalno je preučevanje lastnosti modula SMS razdeljeno na jezikoslovna področja skladnje, morfologije in formalne semantike. Vsako od njih je že samo zase obsežno in zanimivo področje znanstvenega dela in vsa so v preteklosti ponudila mnogo opisov, posplošitev in razlag. Vendar nikakor ni novo spoznanje, da skladnja, morfologija in formalna semantika niso neodvisne discipline in da se skladenjski, morfološki in semantični vidiki razčlemb jezikovnih izrazov prepletajo.
Vse od Bakerjeve zrcalne posplošitve se med jezikoslovci razširja mnenje, da skladnja in morfologija nista le povezana sistema, temveč en sam sistem, in da sta tradicionalni področji skladnje in morfologije le pogled na isti sistem z različnih zornih kotov.
Nasprotno le maloštevilni zagovarjajo mnenje, da sta en sam sistem skladnja in formalna semantika. Poudariti velja, da to ne pomeni, da prevladuje mnenje, da sta skladnja in formalna semantika neodvisna sistema. Pomenoslovci se trudijo, da bi njihove pomenske razčlembe bile združljive s skladenjskimi razčlembami; skladnjeslovci pri skladenjski razčlembi jezikovnih izrazov upoštevajo njihov pomen in sopoložajno ustreznost. Vendar kljub vsemu izgleda, da ne obstaja izdelana teorija formalne semantike, ki ob bok skladenjski ravnini ne uvaja posebne pomenske ravnine; in obratno, nobena skladenjska teorija ne eksplicira vseh vidikov formalnega pomena jezikovnih izrazov - del te naloge je vselej prepuščen posebni teoriji formalne semantike.
Domneva o modularni zgradbi jezikovne zmožnosti ne dopušča delitve na skladnjo in formalno semantiko. Skladnja in formalna semantika vsaj delno uporabljata iste prvine. Nekatere formalnosemantične lastnosti jezikovnih izrazov imajo vpliv na skladnjo. Po definiciji modula sledi, da obe disciplini opisujeta isti modul.
9
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Trditev, daje logična oblika ravnina pomenske razčlembe jezikovnih izrazov, utemeljujemo predvsem praktično, z izdelavo in uporabo teorije L*. Implementacija teorije L* je dvodelna: teorija uvede logični jezik L*, s katerim pomensko razčlenjuje jezikovne izraze, ter pokaže, da izrazi jezika L* sistematično ustrezajo izrazom logične oblike.
Prvo različico jezika L* je zasnoval ameriški filozof Peter Ludlow. Odločitev, da ga uporabi za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov, je temeljila na njegovem dvomu, daje teorija množic, ki jo uporablja teorija posplošenih kvantifikatorjev, ustrezno orodje za pomensko razčlembo, in na spoznanju, daje mogoče predikatno logiko prvega reda razširiti v jezik L*, ki je v nasprotju z običajno predikatno logiko izrazno dovolj močan za to nalogo. Nadalje sta njegovo prepričanje v ustreznost jezika L* krepili spoznanji, daje v jeziku L* mogoče podati skladenjsko definicijo (tj. definicijo, ki temelji na skladenjski zgradbi formul jezika L*) okolij, ki dovoljujejo usmerjeno sklepanje, in okolij, v katerih je legitimna raba negativno polarnih izrazov.
Moje prepričanje v ustreznost jezika L* izhaja iz spoznanja, da je z uporabo tega jezika mogoče podati skladenjsko različico pomembne posplošitve teorije posplošenih kvantifikatorjev, da vsi določilniki denotirajo konzervativne preslikave. Obstaja namreč skladenjsko definiran razred izrazov jezika L*, katerega denotacije so natanko konzervativne preslikave, in sicer so to formule, ki ne uporabljajo neomejenih kvantifikatorjev.
Naštete lastnosti jezika L* sicer pomembno prispevajo k utemeljevanju hipoteze, da je jezik L* pravo orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov, vendar ima pri ocenjevanju vsake hipoteze največjo težo empirična ustreznost novih napovedi, ki jih tvori, in ne uspešna analiza že znanih podatkov.
Primerjava pomenskih razčlemb angleškega določnega določilnika the in presežni-škega določilnika most v jeziku L* razkrije presenetljivo podobnost med tema določil-nikoma. Poenostavljeno, pomenska razčlemba presežniškega določilnika most vsebuje pomensko razčlembo določnega določilnika the. Ker je jezik L* zamišljen kot univerzalno orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov, morata biti v enakem razmerju tudi pomenski razčlembi določilnikov, ki ustrezata angleškima the in most, v kateremkoli naravnem človeškem jeziku. Ob privzetju zelo verjetne predpostavke, da je obstoj neke zapletene zgradbe pogojen z obstojem preprostejše zgradbe, vsebovane v zapleteni, sledi medjezikovna posplošitev, da vsak jezik, ki pozna presežniški določilnik s pomenom angleškega most, pozna tudi določni določilnik s pomenom angleškega the.
Opisana napoved je nova, zato je moje prepričanje v pravilnost hipoteze, da je jezik L* pravo orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov, raslo z vsakim novim obravnavanim jezikom. Napoved o soodnosnosti obstoja ustreznic angleškima določil-nikoma the in most je bila doslej preverjena na dvajsetih jezikih, od katerih ni niti eden nudil prepričljivega protiprimera. Med obravnavanimi jeziki so še posebej pomembni slovanski jeziki, ki potrjujejo neodvisnost napovedi od genealoške sorodnosti jezikov. Med slovanskimi jeziki sta namreč edina, ki poznata določni določilnik, makedonščina in bolgarščina, ki sta zato tudi edina jezika, za katera napovemo, da lahko poznata presežniški določilnik s pomenom angleškega most. Napoved je v obravnavanih jezikih nedvoumno potrjena: makedonščina tak presežniški določilnik pozna, ostali obravnavani slovanski jeziki (češčina, poljščina, slovenščina in srbščina) pa ne.
10
Predgovor
Drugi del implementacije teorije L* je izdelava sistematične preslikave, ki izraze logične oblike pretvarja v formule logičnega jezika L*. Iz domneve, da skladnja in formalna semantika opisujeta isti modul, sledi, daje ta preslikava izomorfizem. To poenostavljeno pomeni, da ohranja vse informacije: izomorfna izraza LF in jezika L* sta le različen zapis istih informacij.
Kot pričajo praktično vse sodobne pomenoslovne teorije, ni mogoče izbrati poljubne skladenjske in poljubne pomenoslovne teorije ter izdelati izomorfizma med skladenjskimi in pomenskimi razčlembami teh teorij. Zato odločitev, da je jezik L* orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov, omejuje izbiro skladenjske teorije, tako po vsebini skladenjskih izrazov kot po načinu, kako jih tvorimo.
V preteklem razvoju tvorbene teorije jezikovne zmožnosti skladenjske razčlembe niso bile dovolj artikulirane, da bi lahko bile izomorfne pomenskim. Danes je položaj zaradi razcveta kartografije skladenjskih zgradb precej drugačen. Skladenjske zgradbe postajajo vse podrobnejše in (utemeljeno) beležijo vse več pomenskih razlik ter tako pričenjajo omogočati vzpostavitev izomorfizma med skladenjskimi in pomenskimi razčlembami.
Način tvorbe skladenjskih izrazov določa besednozvezna teorija. Med drugim je z njo določen vrstni red sestavljanja izrazov LF, ki mora biti, če naj bodo skladenjske in pomenske razčlembe izomorfne, vzporeden vrstnemu redu sestavljanja izrazov jezika L*. Odločitev za pomensko razčlembo v jeziku L* zato omejuje izbiro besednozvezne teorije. To je razlog, da v pričujočem delu opuščamo standardno minimalistično besednozvezno teorijo in prevzemamo besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri. Teorija L* celo omogoča, da besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri skoraj v celoti izpeljemo iz domnev o pomenski razčlembi.
Pri izdelavi teorije poskušamo biti čimbolj deduktivni. Izhodišče predstavljata odločitev, da za pomensko razčlembo uporabljamo jezik L*, ter hipoteza o izomorfnosti izrazov LF in izrazov jezika L*. Nato s primerjavo skladenjske in pomenske razčlembe omejenega razreda jezikovnih izrazov postopoma izdelujemo izomorfizem, ki ga formuliramo v obliki korespondenčnih načel. Empirični podatki, s katerimi motiviramo korespondenčna načela, obsegajo nedoločne določilnike, univerzalne določilnike (v omejenem obsegu), pripis udeleženskih vlog, glavne števnike in žariščenje.
Izdelano teorijo L* preverjamo z uporabo na neodvisnih podatkih, ki obsegajo stopenjske pridevnike, pomožniške stavke, določne določilnike, presežniške in primerni-ške zgradbe (določilniške, pridevniške in prislovne), negativne stopenjske pridevnike, stavčno zanikanje ter univerzalne določilnike. Ugotovimo, da sta skladenjska in pomenska razčlemba teh zgradb izomorfni na način, ki ga napovedujejo zapisana korespon-denčna načela.
Zgradba knjige je naslednja. V prvem poglavju izpeljemo in preverimo zgornjo med-jezikovno napoved, ki predstavlja empirično motivacijo za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov v jeziku L*. Drugo poglavje vsebuje konceptualno motivacijo hipoteze o izomorfnosti izrazov logične oblike in jezika L*. V tretjem poglavju izdelamo teorijo L* in jo v četrtem poglavju uporabimo na neodvisnih podatkih. V petem poglavju podamo nekaj smernic za nadaljnje raziskave.
11
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Za pomoč, nasvete in spodbudo pri ustvarjanju disertacije in pričujočega dela dol-gujem zahvalo mnogim kolegom iz Slovenije in tujine. Izpostavil bi rad Petra Ludlowa, enega od avtorjev originalnega jezika L*, na katerem temelji v pričujočem delu razvita teorija, ter mentorico moje disertacije, Marijo Golden, vendar nisem ostalim prav nič manj hvaležen kot njima. Saj veste, kdo ste.
Pričujoče delo tudi ne bi moglo nastati brez empiričnih podatkov o določnih in pre-sežniških določilnikih, ob zbiranju katerih so bili z mano potrpežljivi Ágnes Mélypataky, Agnieszka Magdalena Kowalczyk, Alex Pirc, Alies MacLean, Asli Untak Tarhan, Bárbara Soriano, Ben & Benny, Chidam, Donald Reindl, Eva Reinisch, Farhad Meskoob, Friedrich Neubarth, Gerpreet, Irena Temkova, Joanna Fierla, Jon Anders Bangsund, Kamila Xenie Vetišková, Laura Comí, Marie Olsen, Min Que, Mustafa Husain, Naoyuki Yamato, Nataša Miličevic, Nándor Kokos, Regula Sutter, Sameer Murthy, Sorin Gher-gu{, Sylvia Blaho, Tanja Schwarzinger, T.S. Raju Chidambaram, Vrinda Chidambaram in Yael Sharvit. Hvala vam!
12
1 DOLOČNI IN PRESEŽNIŠKI DOLOČILNIKI
V pričujočem poglavju motiviramo pomensko razčlembo jezikovnih izrazov v logičnem jeziku L*, ki ga bomo predstavili v razdelku 1.2.1. Motivacija je empirične narave: iz pomenske razčlembe v jeziku L* izhajata delitev presežniških določilnikov na presežni-ške določilnike v pomenu absolutne večine in presežniške določilnike v pomenu relativne večine ter medjezikovna napoved o soodnosnosti obstoja določnih določilnikov in prese-žniških določilnikov v pomenu absolutne večine. Podatki, ki bodo predstavljeni v razdelku 1.3, potrjujejo to napoved in tako podkrepljujejo hipotezo, daje logični jezik L* ustrezno orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov.
Med obravnavanimi jeziki so še posebej pomembni slovanski jeziki, ki potrjujejo neodvisnost napovedi od genealoške sorodnosti jezikov. Med slovanskimi jeziki sta namreč edina jezika, ki poznata določni določilnik, makedonščina in bolgarščina, ki sta zato tudi edina jezika, za katera napovemo, da lahko poznata presežniški določilnik v v pomenu absolutne večine. Napoved je v obravnavanih jezikih nedvoumno potrjena: makedonščina tak presežniški določilnik pozna, ostali obravnavani slovanski jeziki (češčina, poljščina, slovenščina in srbščina) pa ne.
V	razdelku 1.1 bomo opredelili predmet preučevanja, določne in presežniške določilnike, in ilustrirali različne pomene presežniških določilnikov. V razdelku 1.2 bomo formalizirali resničnostne pogoje za določne in presežniške določilnike v logičnem jeziku L* ter jih medsebojno primerjali. V razdelku 1.3 bomo formulirali omenjeno medjezikovno napoved in jo preverili na osemnajstih jezikih (izključujoč slovenščino in angleščino, na katerih napoved temelji). Razdelek 1.5 povzema rezultate poglavja.
1.1 MEDJEZIKOVNI POGLED
Preden se lotimo formalnega zapisa resničnostnih pogojev določnih in presežniških do-ločilnikov, moramo pojasniti pomen teh izrazov (in tudi pomen izraza žarišče). To je vse prej kot lahka naloga. Univerzalne definicije jezikovnih kategorij kateregakoli tradicionalnega jezikoslovnega področja so izmuzljive, tako medjezikovno kot znotraj enega samega jezika: določilniškost, določnost, presežniškost in žarišče, ki jih potrebujemo v tem poglavju, niso nobena izjema.
V	tem razdelku bomo sicer podali predteoretične definicije teh izrazov, tj. opisali bomo smernice, ki jih pri odločanju, ali sodi neka slovarska enota med določne ali prese-žniške določilnike, upoštevamo pri analizi podatkov v razdelku 1.3, vendar velja poudariti, da operativne definicije niso namenjene nepremičnemu zakoličenju obravnavanih podatkov, temveč služijo kot eksplikacija in s tem ostritev jezikoslovne intuicije raziskovalca, ko se sprašuje, kateri pojavi dovoljujejo ali morda celo zahtevajo enotno obravnavo.
Ilustrativen je zaključek predstavitve žarišča iz Rooth (1996: 296).
[...] ali bi morali opustiti kakršnokoli široko razumevanje izraza žarišče v našem teoretičnem besednjaku in nadomestiti razpravo o pomenu žarišča z
13
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
npr. "pomenom oznake [prozodične] prominentnosti v angleščini" in "pomenom te-in-te vrste premika v madžarščini"? Srednjeročno menim, da bi lahko to bila dobra ideja. Pravo vprašanje na tej točki ni, "ali je zgradba X v jeziku Y žariščna zgradba", temveč "kakšen je pomen zgradbe X v jeziku Y in kako to razloži lastnosti, ki jih ima X v Y". Ko se ukvarjamo s slednjim vprašanjem, je priročna raziskovalna strategija, da preverimo, ali so zgradbe v jeziku Y, ki ustrezajo angleškim zgradbam, občutljivim na oznako [prozodične] prominentnosti, v jeziku Y občutljive na X. To ne pomeni, da uporabljamo te zgradbe kot kriterij za abstrakten tip objekta z univerzalnim pomenskim prispevkom.
Ne smemo torej dovoliti, da nas predteoretične definicije omejujejo pri raziskovalnem delu. Kot pravi Popper (1998: 8): »[...] ne obstaja logična metoda za pridobivanje novih idej ali logična rekonstrukcija tega procesa. [...] vsako odkritje vsebuje "iracionalni element" ali "kreativno intuicijo" [...]« (moj prevod).
V podrazdelku 1.1.1 podamo predteoretično definicijo določilnika. Nadalje se v pod-razdelku 1.1.2 ukvarjamo z določnostjo, v podrazdelku 1.1.3 s presežniškostjo in v podrazdelku 1.1.4 z žariščem. V podrazdelku 1.1.5 predstavimo pomena, ki ju lahko imajo presežniški določilniki: pomen absolutne in pomen relativne večine. (Slednji je tesno povezan z žariščem.)
1.1.1 KAJ JE DOLOČILNIK?
V pričujočem delu uporabljamo izraz določilnik v širokem pomenu, ker želimo zajeti vse slovarske enote, ki po svojem formalnem pomenu prispevajo k določanju nanosnikov samostalniških zvez, ne glede na njihovo morfološko realizacijo.
Samostalniška zveza (NP)1 sama po sebi še ne določa, o kom oziroma čem je v stavku govora. Nanosnik oziroma nanosniki so določeni šele, ko je samostalniška zveza sestavljena z enim ali več določilniki (D) v določilniško zvezo, DP. Izraz samostalniška besedna zveza uporabljamo takrat, kadar ne želimo razlikovati med samostalniško zvezo in določilniško zvezo. V tvorbeni razčlembi jezikovnih izrazov je samostalniška zveza dopolnilo določilnika, ki je jedro te besedne zveze: [DP D NP].
Predteoretično med slovenske določilnike prištevamo glavne števnike (trije, pet), univerzalna določilnika vsak in vsi, nedoločne števnike (veliko/mnogo, malo), nedoločni zaimek nek/en, presežniški določilnik največ, primerniški določilnik več (običajno v konstrukciji več kot), morda tudi svojilne pridevnike (Janezov, bratov) in zaimke (moj, tvoj) ter vrstilne števnike (prvi, peti). (prim. Keenan in Stavi 1986: 253-256)
1 Z izrazom samostalniška zveza (NP) se bomo nanašali na zvezo samostalnika z opisnimi določili leksi-kalnega pomena, tj. pridevniki in oziralnimi odvisniki. V literaturi, ki se podrobneje ukvarja z notranjo zgradbo samostalniških zvez, so take besedne zveze imenovane tudi vrstna določilniška zveza (Kind Determiner Phrase, KIP); glej npr. Zamparelli (2000:18-19). V redkih primerih, ko bo razlika med samostalniško zvezo v našem poenostavljenem pomenu in dejansko projekcijo jedra N relevantna, bomo to posebej poudarili.
14
Določniin presežniškidoločilniki
Za prvi vpogled v empirične podatke je bolj kot stroga definicija izraza določilnik pomembna jezikoslovna intuicija, s katero prepoznamo možne kandidate za določilnike. Zato bo definicija določilnika, ki jo bomo v tem poglavju uporabljali pri preverjanju med-jezikovne napovedi, zgolj operativna. Kako torej v danem jeziku prepoznamo določilnik?
Preden bomo podali univerzalne kriterije določilniškosti, ki jih bomo uporabljali v nadaljevanju poglavja, se bomo posvetili nepravim kriterijem: lastnostim, ki jih imajo določilniki le v nekaterih jezikih ali celo le v nekaterih rabah v enem jeziku. Razdelimo jih na pomenoslovne (konzervativnost), skladenjske (stičnost) in morfološke (sklon dopolnila in pregibnost).
Konzervativnost
Lastnost, ki je po mnenju večine pomenoslovcev značilna za določilnike, je konzervativnost Določilnik petje konzervativen, ker moramo za določitev resničnosti stavka (1) v nekem položaju ugotoviti le, kaj počnejo prijatelji; ni potrebno ugotavljati, kaj počnejo učitelji ali očetje. (Formalno definicijo konzervativnosti bomo zapisali v razdelku 3.2.2.)
(1)	Pet prijateljev je šlo na počitnice.
Po kriteriju konzervativnosti samo ni določilnik. danem položaju resničen, ni dovolj, da vemo, kaj počnejo ostali položajno relevantni posamezniki. ne bodo igrali nogometa.
(2)	Samo fantje igrajo nogomet.
Beseda samo se razlikuje od tipičnih določilnikov, kot je vsak, tudi po skladenjskih merilih. Priključimo jo lahko praktično čemurkoli - Herburger (2000:108) zato njeni angleški ustreznici only v šali pravi "primarsikaj" (angl. "admanythings").
(3)	a. Fantje igrajo samo nogomet.
b.	Samo pet fantov igra nogomet.
c.	Šli smo samo v kino.
č. Fantje igrajo nogomet, samo kadar je lepo vreme.
Pa vendar želimo v pričujočem delu privzeti dovolj široko definicijo določilniškosti, da zaobjame tudi besedo samo. Kot bo postalo jasno v nadaljevanju poglavja, bi lahko zaradi preozke definicije določilniškosti spregledali pomembne empirične posplošitve. Konkretno, beseda največ je podobna samo. (i) Lahko jo uporabimo kot prislov, (4). (ii) Če je njeno dopolnilo žariščeno, ni konzervativna; resničnost stavka v danem položaju (5) je odvisna tudi od tega, koliko slonov, žiraf in levov sem videl v živalskem vrtu. (Za definicijo žarišča glej razdelek 1.1.4.)
(4)	a. Moj cimer samo bere. b. Moj cimer največ bere.
Če želimo ugotoviti, ali je stavek (2) v počnejo fantje. Pomembno je tudi, kaj Stavek bo namreč resničen le, če le-ti
15
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(5)	V torek sem v živalskem vrtu videl največ opic.
Če z definicijo določilniškosti ne zaobjamemo besede samo, iz razreda določilnikov najverjetneje izločimo tudi največ, in zato s tem spregledamo pomensko in formalno sorodnost slovenskega največ in angleškega most, na kateri temelji obsežen del pričujočega dela.
Stičnost
Kot rečeno, je dopolnilo določilnika samostalniška zveza, NP. Običajno sta jedro in njegovo dopolnilo v glasovni verigi stična: pet prijateljev v (6). Kot kaže (7), temu ni nujno tako.
(6)	Na počitnice je šlo pet prijateljev.
(7)	a. Na počitnice jih je šlo pet. b. Pet jih je šlo na počitnice.
Kadar je dopolnilo števnika pet naslonska oblika osebnega zaimka, stičnosti ni (7a) ali je naključna (7b).2 Da sta pet in jih v (7a) v enakem razmerju kot pet in prijateljev v (6), vidimo iz sklona osebnega zaimka. Kot prijateljev v (6) je tudi jih v (7) v rodilniku, sklonu, kije, kot bomo videli, privzeti sklon dopolnil v samostalniški besedni zvezi. Poleg tega osebnega zaimka jih v rodilnik ne morejo postaviti skladenjska razmerja stavčnega dosega, kot bi ga lahko, če bi npr. bil predmet zanikanega stavka.
Sklon dopolnila
Nadalje ne želimo, da bi kriterij določilniškosti bil sklon NP. Nekateri določilniki, npr. štiri v (8), za svoje dopolnilo ne zahtevajo posebnega sklona. Le-ta je določen z običajnimi pravili danega jezika glede na slovnično funkcijo samostalniške besedne zveze. Primer števnika pet v (9) ilustrira dejstvo, da v slovenščini vsi števniki, ki se v desetiškem zapisu končajo na števko 0 ali števko med 5 in 9, zahtevajo, daje, ko je določilniška zveza v imenovalniku ali tožilniku, določilnikovo dopolnilo v rodilniku -1. i. štirisklonska uje-malnost (Toporišič 2000: 333). Števnike, ki zahtevajo štirisklonsko ujemalnost svojega dopolnila, bomo imenovali samostalniški števniki, ostale pa pridevniškištevniki. Pomenski prispevek samostalniških in pridevniških števnikov je enak, zato je nezaželeno vnaprej trditi, da so le števniki ene od obeh vrst določilniki.
(8)	a. Štiri študente je snov zelo zanimala.
b. Štirim študentom ni uspelo priti na predavanje.
(9)	a. Pet študentov je snov zelo zanimala.
b. Petim študentom ni uspelo priti na predavanje.
2 V zgledu (7b) je stičnost glavnega števnika petin osebnega zaimka jih rezultat zarote: (i) informacijska zgradba stavka zahteva, daje DP v začetnem položaju, (ii) naslonski niz se vedno nahaja v Wackernaglo-vem položaju, (iii) naslonke v naslonskem nizu si sledijo v vnaprej določenem zaporedju, v katerem se naslonka jih vedno nahaja pred naslonko je, (iv) v (7b) se pojavita le dve naslonki, jih in je.
16
Določniin presežniškidoločilniki
Pregibnost
Če bi poskušali medjezikovne kriterije določilniškosti postaviti na osnovi angleških do-ločilnikov, bi trčili tudi ob težavo pregibnosti. V angleščini določilniki niso pregibni. Po drugi strani je pregibnih mnogo slovenskih besed, ki so s pomenskega stališča kandidati za določilnik. (Pregibni so npr. vsi glavni števniki, univerzalna določilnika vsak in vsi, nepregibne pa besede samo, veliko, malo, najmanj itd.) Ali to pomeni, da v slovenščini kvantifikacija poteka radikalno drugače kot v angleščini? Menimo, da ne. Če bi bilo temu tako, bi pričakovali, da se bodo pomensko razlikovali tudi pregibni in nepregibni kandidati za določilnike znotraj slovenščine same, kar se ne zdi res. Nadalje v slovenščini nekateri govorci določene kandidate za določilnike pregibajo in drugi ne, npr. več in največ (predpisna slovnica pregibanje teh besed preganja; glej Toporišič 2000: 332), vendar v pomenu razlike ni opaziti.
Omenjene potencialne kriterije (konzervativnost, stičnost, sklon dopolnila ter pregibnost) zavračamo kot preozke in zato neustrezne. Določilnike se odločamo prepoznavati po naslednjih kriterijih: skladenjskem (sestavljivost z NP) in pomenskem (formalni pomen).
Sestavljivost z NP
Določilnik lahko sestavimo s samostalniško zvezo. Slovarska enota je po tem kriteriju določilnik tudi, kadar sta določilnik in njegovo dopolnilo kot posledica drugih skladenjskih potekov v glasovni verigi razdružena, vendar mora jezikoslovna teorija omenjene poteke neodvisno motivirati. Nadalje se odločimo, da bomo k določilnikom prištevali tudi kandidate, ki so lahko rabljeni tudi "nedoločilniško", tj. nesestavljeni z NP. (Tako sta npr. samo in največ lahko rabljena kot prislova.)
Formalni pomen
Določilniki nimajo predmetnega, temveč le formalni pomen.
Vsak pomen je ali predmeten ali formalen: predmetni pomen preučuje leksikalna se-mantika, formalnega skladnja. Formalni pomen določilnikov je običajno logične narave: določilniki prispevajo h kvantifikacijskim vidikom določanja nanosnikov samostalniških besednih zvez. (Kadar so rabljeni prislovno, prispevajo h kvantifikacijskim vidikom določanja resničnostnih pogojev stavka.) Predmetni pomen imajo predvsem besede odprtih, leksikalnih kategorij: samostalniki (maček, dežnik, ljubezen), pridevniki (rdeč, velik, pazljiv) in glagoli (kuhati, teči, snežiti), tudi prislovi (lani, včeraj). Na prvi pogled se zdi pomen takih besed jasno razmejen od pomena besed, kot so vsak, nek, trije ipd. Vendar obstajajo tudi mejni primeri: slovarske enote, ki leksikalizirajo nekatere vidike formalnega pomena, npr. določen, večina ali zanikati. Pomen teh besed je (večidel) predmeten: iz dejstva, da v slovenščini poznamo pridevnik določen, ne sledi, da obstaja v slovenščini oblikoskladenjska kategorija določnosti, ki jo v angleščini realizira določni člen the.
V pričujočem delu preučujemo le formalni pomen, zato v definicijo izraza določilnik ne želimo zajeti slovarskih enot s predmetnim pomenom. Da bi lahko preverjali napovedi
17
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
izdelane teorije, moramo pri mejnih primerih postopati pazljivo in načeloma pri vsakem posebej pretehtati argumente, po katerih bi mu pripisali eno ali drugo vrsto pomena. Formalni pomen po definiciji vpliva na skladenjske poteke, predmetni pomen ne.
Nadalje se moramo zavedati, da četudi nima vsaka slovarska enota predmetnega pomena, je najbrž tako, da vsaka vsebuje vsaj eno formalno oznako, oznako svoje skladenjske kategorije. Ko ugotavljamo, ali je nek pomen formalen, tj. ali slovarska enota vpliva na skladenjske poteke, moramo biti torej pozorni na izvor tega vpliva. Ne kaže namreč trditi, da beseda pes nima predmetnega pomena zato, ker, kadar je rabljena kot osebek, zahteva prisotnost moške oblike povedka ...
Dober pričetek izločanja možnih kandidatov za določilnike je razlikovanje med odprtimi in zaprtimi kategorijami. Pričakujemo, da besede s formalnim pomenom sodijo v zaprte kategorije. Tako zaključimo, da je (osnovni) pomen zgoraj omenjenih mejnih primerov določen, večina in zanikati predmeten, saj lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da so pridevnik, samostalnik in glagol.
Najtrši oreh med zgornjimi mejnimi primeri in obenem primer, ki je za pričujoče delo najpomembnejši, je večina. Trditi želimo namreč, da pomen večine, ki ga vsebuje beseda večina, ni formalen, temveč predmeten. Dvom v predmetni pomen besede večina vzbujajo (i) ujemalni podatki v (10)-(12) in (ii) podatki o morfološki realizaciji zaimka v dopolnilu, (13). Oba sklopa podatkov postavljata besedo večina ob bok glavnemu števniku pet in ne samostalniku lastnica.
(10)	a.	? Večina stolov je pokvarjena. b. Večina stolov je pokvarjenih.
(11)	a. Lastnica stolov je pokvarjena. b.	* Lastnica stolov je pokvarjenih.
(12)	a.	? Pet stolov je pokvarjeno. b. Pet stolov je pokvarjenih.
(13)	a. Večina jih je pokvarjenih.
b.	* Lastnica jih je pokvarjenih.
c.	Pet jih je pokvarjenih.
Vendar dodatni primeri pokažejo, da ti zgledi niso pokazatelj predmetnosti oziroma formalnosti pomena: kopica in skladišče (pomen slednjega je nedvomno predmeten) izkazujeta isti ujemalni vzorec s povedkovim določilom in iste zahteve do svojega dopolnila kot večina.
(14)	a. b.
(15)	a. b.
(16)	a.
? Kopica stolov je pokvarjena.
Kopica stolov je pokvarjenih. ? Celo skladišče stolov je pokvarjeno. Celo skladišče stolov je pokvarjenih. Kopica jih je pokvarjenih.
18
Določniin presežniškidoločilniki
b. Celo skladišče jih je pokvarjenih.
Ovrgli smo torej argumenta, ki zagovarjata tezo, da ima večina formalni pomen. Argument v prid predpostavki, da je večina samostalnik in ima zato predmetni pomen, je podatek, da lahko v nasprotju z glavnimi števniki nastopa samostojno, (17)-(18).3
(17)	Večina je pokvarjena.
(18)	* Pet je pokvarjeno.
Povzeto, določilniki so slovarske enote s formalnim pomenom, sestavljive s samostalniško zvezo (NP).4
Za podrobnejše razumevanje razlike med predmetnim in formalnim pomenom, s poudarkom na mejnih primerih, glej razprave v Corver in van Riemsdijk (2002). Razlika bo v nadaljevanju pomembna tudi pri razpravi o ustroju jezikovne zmožnosti v razdelku 2.2.
1.1.2 KAJ JE DOLOČNI DOLOČILNIK?
Določni določilnik je določilnik, ki vsebuje morfem s formalnim pomenom določnosti.
Bistveni vidik določnosti je enoličnost (Russell 1905: 3). Potreben pogoj za resničnost stavka (19) je, da obstaja natanko en angleški kralj. Stavek je neresničen tako v primeru, da kralj Anglije ne obstaja, kot v primeru, da obstajata dva ali več. Sodobnejšo ubeseditev istega spoznanja najdemo v Ihsane in Puskas (2001:40), ki pravita, daje določnost kategorija, ki »izbere en objekt iz razreda možnih objektov«.
(19)	The king of England is bald. 'Kralj Anglije je plešast.'
Določnosti ne smemo zamešati s specifičnostjo, ki jo Ihsane in Puskas (2001:40) definirata kot kategorijo, ki »povezuje z vnaprej vzpostavljenimi elementi v diskurzu.« V nasprotju z En£ (1991:9), ki trdi, da so vse določne samostalniške zveze tudi specifične, Ihsane in Puskas (2001: 39-41) menita, da sta določnost in specifičnost neodvisni, kar med drugim podkrepita z naslednjim zgledom iz francoščine.
(20)	J' ai pris le train.	(francoščina) 'Šel sem z vlakom.'
3	Stavki s povedkovim določilom v rodilniku niso relevantni. V tem primeru gre najbrž za posamostaljeno rabo glavnega števnika.
(i)	Večina je pokvarjenih.
(ii)	Pet je pokvarjenih.
4	Zgornjo predteoretično posplošitev lahko vidimo kot poenostavitev Zamparellijeve razčlenitve samostalniške besedne zveze na tri plasti: močno določilniško zvezo (Strong Determiner Phrase, SDP), predi-kativno določilniško zvezo (Predicative Determiner Phrase, PDP) in vrstno določilniško zvezo (KInd determiner Phrase, KIP). KIP ustreza naši samostalniški zvezi (NP), »SDP in PDP pa skupaj tvorita "do-ločilniški sistem" jezika« (Zamparelli 2000:18).
19
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V	(20) je lahko določna določilniška zveza le train 'vlak' interpretirana specifično ali nespecifično. V slednjem primeru njen nanosnik v diskurzu ni že vnaprej vzpostavljen. Stavek opisuje dogodek itiz vlakom, kjer je vlak katerikoli, nespecifični vlak.
V madžarščini se razlika med določnostjo in specifičnostjo kaže tudi besednoredno. Medtem ko je (21a) dvopomenski, in je lahko določna določilniška zveza a vonatrol 'vlak' specifična ali nespecifična, lahko isto določilniško zvezo, ko se nahaja v položaju topika kot v (21b), interpretiramo le kot specifično. (Ihsane in Puskas 2001:40-41)
(21)	a. Anna lemaradt a vonatrol.	(madžarščina)
'Ana je zamudila vlak.' b. A vonatrol lemaradt Anna.
'Ana je zamudila nek določen vlak.'
Toporišič (2000:494) trdi, da so vsi »[slovenski] samostalniki določni, nedoločnost morajo zato posebej izražati.« Temu mnenju ne bomo sledili, saj je v veliki večini jezikov, ki morfološko razlikujejo med nedoločnimi in določnimi zvezami, izražena (samo) določnost (Lyons 1999:49-50).5 Privzeli bomo, da slovenščina ne pozna določnega določil-nika in da se samostalniške besedne zveze v slovenščini načeloma lahko uporabljajo specifično (22) ali nespecifično (23), ne glede na prisotnost nedoločnega določilnika nek/neki.6
(22)	a. Fant je pritekel, kar so ga nesle noge. b. Pred vrati te čaka nek prijatelj.
(23)	a. Čakam, da pripelje mimo taksi.
b. Zagotovo je nek jezikoslovec že opazil ta pojav.
V	(pogovorni) slovenščini sicer obstaja določni člen ta, vendar ta ni določilnik in je tako za razpravo v tem poglavju brezpredmeten.7 Uporablja se ga lahko le ob pridevniških besedah (ta črna krava), ki so lahko tudi posamostaljene (ta mlada), ne pa tudi ob golih samostalnikih (* ta krava).8
Poudariti velja, da se bomo ukvarjali le s pomenom skladenjske kategorije določnosti. Posebej to pomeni, da se ne bomo ukvarjali niti (i) s pomenom ostalih kategorij, ki so morda v nekem jeziku vsebovane v določnem določilniku, niti (ii) z morfološko realizacijo ali (iii) z distribucijo določnih določilnikov.
5	Lyons (1999:49) opozarja tudi, da so označevalci nedoločnosti (t. i. nedoločni členi) mnogokrat pravzaprav števniški členi in ne realizacija oblikoskladenjske oznake [-Def]. Glej tudi razpravo o turščini v razdelku 1.3.1.
6	Videti je, da Toporišič ne razlikuje med določnostjo in specifičnostjo, saj trdi, da se z določnostjo označujejo že znane stvari (Toporišič 2000:493), izraza specifičnost pa sploh ne uporablja. Poleg tega kategorijo določnosti napačno pripiše samostalniški besedi namesto samostalniški besedni zvezi (Toporišič 2000:275-276).
7	O pridevniškem določnem členu ta bomo na kratko govorili v razdelku 5.1.1. Za podrobnejšo razpravo o tem členu glej Marušič in Žaucer (2006).
8	Samostalniška besedna zveza takrava je sprejemljiva le, če je ta kazalni zaimek.
20
Določniin presežniškidoločilniki
(i)	Slovarske enote mnogokrat vsebujejo več kot en morfem.9 Določni določilniki lahko tako v različnih jezikih poleg morfema določnosti vsebujejo še druge morfeme, npr. morfem specifičnosti. S pomenom teh kategorij se v pričujočem delu ne ukvarjamo.
(ii)	Določni določilniki so v jezikih realizirani na morfološko raznolike načine: v jezikih, ki jih bomo preučevali v tem poglavju, so ali samostojna beseda (t. i. določni člen, npr. angleški the) ali pripona (npr. makedonski -ot/-ta/-to). Pomen morfema je (že po definiciji) neodvisen od načina realizacije, zato se z le-to ne bomo ukvarjali.
(iii)	Distribucija določnih določilnikov je medjezikovno pestra. Navedimo nekaj zgledov. (a) Nekateri jeziki poznajo določno ujemanje: določni določilnik v norveščini se v nekaterih primerih v samostalniški zvezi lahko pojavi dvakrat, kot člen in kot pripona na samostalniku, (24) (Giusti 2002: 59, 62, 66-68). (b) Jeziki se razlikujejo po obvezni/dovoljeni prisotnosti določnega člena pred imeni ali presežniškim določilnikom: angleščina ga v obeh primerih prepoveduje (25), v nemščini je obvezen pred presežniškim določilnikom, pred imeni pa je dovoljen le pogovorno (26) (Wikipedia 2006a: §1). (c) Razlike so prav tako v možnosti sopojavljanja določnega člena in kazalnih zaimkov: angleščina sopojavljanje prepoveduje, (27); španščina ga zahteva, kadar stoji kazalni zaimek za samostalnikom, in prepoveduje, kadar stoji kazalni zaimek pred samostalnikom, (28) (Giusti 2002: 71).10
(24)	den store gutten(norveščina) dol velik fant-DOL
(25)	a. * The John is here.
'Janez je tu.' b. * The most people are drinking beer.11 'Večina ljudi pije pivo.'
(26)	a. Ich spreche mit der Claudia.	(pogovorna nemščina)
'Govorim s Klavdijo.' b. Die meisten Leute trinken Bier.	(nemščina)
'Večina ljudi pije pivo.'
(27)	* the this book
dol ta knjiga
(28)	a. este libro(španščina)
ta knjiga b. el libro este dol knjiga ta
9	Spoznanja tvorbene slovnice v zadnjih letih spodbujajo domnevo, daje takšnih velika večina slovarskih enot.
10	Opisani pojavi in razlike med jeziki so predmet intenzivnega preučevanja (glej recimo Aboh 2004; Ale-xiadou in Wilder 1998; Cinque 2002; Zamparelli 2000), vendar za našo razpravo niso pomembni.
11	Stavek je v nekaterih različicah angleščine sicer sprejemljiv, vendar ne v nameravanem pomenu absolutne večine, temveč v pomenu relativne večine, glej razdelek 1.3.1.
21
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
c. * este el libro ta dol knjiga
č. * libro este knjiga ta
1.1.3 KAJ JE PRESEŽNIŠKIDOLOČILNIK?
V tem podrazdelku bomo podali delovno definicijo presežniških določilnikov. Formalna definicija bo nastala kot rezultat razčlembe v četrtem poglavju.
Pričnimo z razpravo, kaj presežniški določilnik ni: ni nujno beseda, s katero bi v jezik intuitivno prevedli angleško besedo most. Slovenski prevod stavka (29) vsebuje besedo večina, zato slovenski govorci angleščine kot drugega jezika navadno brez oklevanja zatrdijo, da je večina prevod angleškega most. Vendar smo v razdelku 1.1.1 trdili, da večina ni določilnik, torej tudi presežniški določilnik ne more biti.
(29)	Most people were eating noodles with chicken. 'Večina ljudi je jedla rezance s piščancem.'
Vprašanje, kaj so prevodne ustreznice angleške besede most v različnih jezikih, je lahko zanimivo področje raziskovanja, vendar ni predmet pričujočega dela. Kot kažejo zgledi v (30), že v sami angleščini obstajajo parafraze stavkov z most. Čeprav so pomeni teh stavkov (skoraj) enaki, to še ne pomeni, da so enake tudi njihove logične zgradbe. (Tudi matematična izraza 4 in 2 + 2 imata enak pomen (tj. vrednost), vendar se njuni zgradbi razlikujeta. 4 je število, 2 + 2 je dvočlenski seštevek.) To najbolje ilustrirata zgleda (30č) in (30d), ki nas opominjata, da lahko načeloma isti pomen dobimo na neskončno mnogo načinov.
Do istega sklepa nas privede tudi primerjava zgledov z most, majority in more than half. Njihove formalne značilnosti se razlikujejo. Najbolj odstopa majority, ki je samostalnik 'večina' in ima torej predmetni pomen, razlikujeta pa se tudi most in more than half 'več kot pol'. Medtem ko je prvi morfološko preprost, ima slednji bogatejšo notranjo zgradbo. Sodi v paradigmo more than X 'več kot X', kjer je X "ulomkovni" izraz, izpeljan iz vrstilnega števnika. V formalnem zapisu pomena stavka (30c) mora zato obstajati položaj, v katerega lahko vstavimo katerikoli ulomkovni izraz. Takega položaja v (30b) ne potrebujemo. Sledi, da dobita stavka (30b) in (30c) isti pomen na različna načina.
(30)	a. The majority of people were eating noodles with chicken.
'Večina ljudi je jedla rezance s piščancem.'
b.	Most people were eating noodles with chicken. 'Večina ljudi je jedla rezance s piščancem.'
c.	More than half of the people were eating noodles with chicken. 'Več kot pol ljudi je jedlo rezance s piščancem.'
22
Določniin presežniškidoločilniki
č. More than twice more than one quarter of the people were eating noodles with chicken.
'Več kot dvakrat več kot četrt ljudi je jedlo rezance s piščancem.' d. More than three times more than one sixth of the people were eating noodles with chicken.
'Več kot trikrat več kot šestina ljudi je jedlo rezance s piščancem.'
V pričujočem delu se torej ne bomo ukvarjali s preučevanjem (medjezikovne) raznolikosti jezikovnih sredstev za izražanje pomena večine. Zanimalo nas bo, kako angleška beseda most "dobi" svoj pomen, tj. kakšne pomenske prvine vsebuje. V tvorbenem duhu bomo predpostavili, da so te pomenske prvine univerzalne in da so načeloma na voljo v vseh jezikih. Izraz presežniški določilnik nam bo torej pomenil katerokoli slovarsko enoto, ki vsebuje iste pomenske prvine kot angleški most.12 Ta definicija presežniškega določilnika je seveda odvisna od uporabljene pomenoslovne teorije. Glede na to, da pomenoslovne teorije v pričujočem delu ne prevzemamo, temveč jo izdelujemo, je torej kot delovna definicija neuporabna. V empiričnem delu razprave bomo zato presežnike prepoznavali predvsem po naslednjem morfološkem kriteriju.
Mnogo jezikov (predvsem indoevropski) pozna stopnjevanje pridevnikov. Nekatere pridevnike lahko stopnjujemo s t. i. trostopenjskim stopnjevanjem (Toporišič 2000: 325), ki ga ilustrirata slovenska zgleda v (31). V slovenščini pridevnike načeloma stopnjujemo analitično (31a), s prislovoma bolj in najbolj. Nekatere pridevnike lahko stopnjujemo tudi sintetično, (31b): s pripono -š/-j/-ejš (ki ji sledi sklonsko obrazilo) iz osnovnika tvorimo primernik, s predpono naj- iz primernika presežnik.13
(31) osnovnik, primernik, presežnik
a.	zabaven, bolj zabaven, najbolj zabaven
b.	lepa, lepša, najlepša
Predpone naj-, iz katere izhaja presežniški pomen presežniških pridevnikov, v besedi večina ne najdemo. Za to besedo smo v razdelku 1.1.1 trdili, da ni določilnik; po zgornjem morfološkem kriteriju za ugotavljanje presežniškosti tudi presežnik ni. Z gotovostjo lahko torej trdimo, da večina ni presežni določilnik.
Presežniško predpono naj- najdemo v besedi največ, ki je po kriterijih iz razdelka 1.1.1 določilnik. (i) Družljivaje s samostalniško zvezo, (32). (ii) Prispeva k določanju
12	Daje naše izhodišče angleščina, je posledica pretežno anglocentrične usmeritve sodobnih pomenoslov-nih teorij. O angleškem presežniškem določilniku most je bilo napisanega mnogo, o presežniških dolo-čilnikih v drugih jezikih dosti manj. Vendar je eden od namenov pričujočega dela preseči anglocentrizem in v analizi zaobjeti čim širše empirične podatke.
13	Primernik katerih pridevnikov se tvori sintetično in katero od treh obrazil je pri tem uporabljeno, se mi zdi nenapovedljivo. Predpostavljamo, da sintetično stopnjevanje v slovenščini ni (več) tvorno in da so vse sintetične primerniške oblike eksplicitno navedene v mentalnem slovarju. Sintetične oblike primernikov so torej "naplavina diahronije", kar podkrepljuje tudi trditev v Toporišič (2000: 326), da se stopnjevanje z obrazili »dobro drži le pri pogosteje rabljenih lastnostnih pridevnikih.« Nasprotno je tvorba presežnika napovedljiva: če ima pridevnik sintetično obliko primernika, se predpona naj- pripne nanjo, sicer pa na prislov bolj.
23
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
nanosnikov: (32a) ne govori o vseh morskih prašičkih; če morske prašičke razdelimo na skupine glede na to, zvok česa poznajo, govori o morskih prašičkih v največji izmed teh skupin. (iii) Ima le formalni pomen, kar sklepamo iz tega, da ne sodi v nobeno odprto kategorijo. (iii.a) Očitno ni glagol. (iii.b) Tudi samostalnik ni, saj v stavku ne more nastopati samostojno (33). (iii.c) Čeprav nekateri govorci sodijo, da se pregiba kot pridevniški števnik, največ ni pridevnik. Ne moremo ga npr. modificirati z zelo; rezultat elativnega stopnjevanja besede največje mnogo slabši kot rezultat elativnega stopnjevanja vrstnega pridevnika, prim. (34). Zaključimo, daje največpresežniški določilnik.
(32)
(33)
(34)
a.
b.
a.
b.
a.
b. c.
Največ morskih prašičkih pozna zvok hladilnika.
Največ porednih morskih prašičkih, ki imajo radi solato, pozna zvok hladilnika.
Največ morskih prašičkih imam doma.
*	Največ imam doma. (v pomenu (33a))
Zelo poredni morski prašički poznajo zvok hladilnika. ? Zelo slovenski morski prašički poznajo zvok hladilnika.
*	Zelo največ morskih prašičkov pozna zvok hladilnika.
Seveda je potrebno biti previden tudi pri ugotavljanju, ali pozna jezik trostopenjsko stopnjevanje pridevnikov. Konkretno, kako ga ločimo od elativnega stopnjevanja s prislovom zelo ali predpono pre-? Uporaben kriterij je dejstvo, da lahko pri trostopenjskem stopnjevanju pridevnikov eksplicitno podamo razred primerjave (pri primerniških pridevnikih je to pravzaprav običajno), (35), pri elativnem pa to ni mogoče (36). V nadaljevanju se bomo z izrazom stopnjevanje nanašali le na trostopenjsko stopnjevanje.
(35)
(36)
a.
b. c.
a.
b. c. č.
Metka je lepša od Janka.
Metka je bila včeraj lepša kot kdajkoli doslej.
Metka je najlepša od vseh deklet na svetu.
*	Metka je zelo lepa od Janka.
*	Metka je bila včeraj zelo lepa kot kdajkoli doslej.
*	Metka je prelepa od Janka.
*	Metka je bila včeraj prelepa kot kdajkoli doslej.
Za določanje pripadnosti razredu primerniških določilnikov je kriterij eksplicitno izraženega razreda primerjave uporaben tudi neposredno, (37).14
(37) Več morskih prašičkov pozna zvok hladilnika kot pisalnega stroja.
14 V slovenščini v tem primeru razred primerjave običajno uvedemo z veznikom kot, prim. (i). (i) ? Več morskih prašičkov pozna zvok hladilnika od zvoka pisalnega stroja.
24
Določniin presežniškidoločilniki
V jezikih, ki poznajo stopnjevanje pridevnikov, bomo torej pripadnost razredu presežni-ških določilnikov (in tudi sorodnemu razredu primerniških določilnikov) določali na podlagi (i) podobnosti z morfemi za stopnjevanje pridevnikov in (ii) kriterijev za določilni-škost.
Pri jezikih, ki ne poznajo stopnjevanja pridevnikov, kriterij morfološke podobnosti s presežniško stopnjo pridevnika seveda ni uporaben, torej so edine smernice, ki jih lahko podamo za ugotavljanje pripadnosti razredu presežniških določilnikov, (i) podobnost z zgradbami s presežniškimi določilniki v jezikih, ki poznajo stopnjevanje pridevnikov, in (ii) kriteriji za določilniškost iz razdelka 1.1.1.
1.1.4 ŽARIŠČE
Žariščenje bo v naši razpravi igralo pomembno vlogo. V jezikoslovni literaturi je izraz žarišče rabljen zelo raznoliko, zato je pomembno določiti, kako ga bomo razumeli. Preučevanje slovničnih zgradb, ki signalizirajo organizacijo informacijske zgradbe diskurza, ima dolgo zgodovino in izhaja že iz praške šole. Prevzeli bomo pogled na žarišče iz Kadmon (2001) ter Rooth (1996), ki izhaja iz Jackendoff (1972) in mu je v jezikoslovni literaturi posvečeno mnogo pozornosti.15 Po Kadmon (2001: §13-14) in Rooth (1996) je tudi prirejen prvi del pričujočega razdelka; v drugem ugotavljamo, kakšna je realizacija žarišča v slovenščini.
Kot bomo videli v nadaljevanju, je žarišče dostikrat prozodično zelo prominenten del stavka, pri čemer se prozodična prominentnost besede odraža med drugim v jakostnem poudarku, povišanem osnovnem tonu in/ali daljšem trajanju (naglašenega zloga) besede. Na prozodično prominentnost besede se bomo v nadaljevanju nanašali z izrazom poudarek, ne glede na dejansko realizacijo prominentnosti. Pomembno seje zavedati, da izraza žarišče in poudarek nista sinonimna: kot bomo videli v nadaljevanju razdelka, (i) obstajajo nepoudarjena žarišča in (ii) vsak poudarek ne označuje žarišča. (Poudarjene besede bomo zapisovali ležeče, žariščene sestavnike pa z velikimi črkami.)
Pragmatični in semantični učinki žarišča
Pojem žarišča dobro ilustrira par angleških stavkov v (38). Stavka se glasovno razlikujeta le po mestu stavčnega poudarka. Iz tega izhaja pragmatična razlika: rabe v (39) so ustrezne, rabe v (40) ne.16
(38) a. John introduced Frank to Mary.
'Janez je predstavil Mariji Franca.' b. John introduced Frank to Mary. 'Janez je predstavil Franca Mariji.'
15	Kadmon (2001: 250) meni, da se Jackendoffovo razumevanje izraza žarišče razlikuje od izraza informacijsko žarišče v Bolinger (1972). Pomen slednjega je ožji kot pomen izraza žarišče, kot ga privzemamo v pričujočem delu.
16	# označuje neustrezno rabljen stavek. V zgledih (38)-(41) ustreznost rabe označujemo tudi za slovenske prevode. Opozoriti velja, da se v (40c) ustreznosti rabe angleškega in slovenskega stavka razlikujeta.
25
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
A: Who did John introduce to Mary? B: John introduced Frank to Mary. 'A: Koga je Janez predstavil Mariji? B: Janez je Mariji predstavil Franca.' A: Who did John introduce Frank to? B: John introduced Frank to Mary. 'A: Komu je Janez predstavil Franca? B: Janez je Franca predstavil Mariji.' A: What did John do at the party? B: John introduced Frank to Mary. 'A: Kaj je naredil Janez na zabavi? B: Janez je na zabavi Franca predstavil Mariji.'
A: Who did John introduce to Mary? B: # John introduced Frank to Mary. 'A: Koga je Janez predstavil Mariji? B: # Janez je Franca predstavil Mariji.' A: Who did John introduce Frank to? B: # John introduced Frank to Mary. 'A: Komu je Janez predstavil Franca? B: # Janez je Mariji predstavil Franca.' A: What did John do at the party? B: # He introduced Frank to Mary. 'A: Kaj je naredil Janez na zabavi? B: Janez je na zabavi Mariji predstavil Franca.'
Nadalje ilustriramo žarišče s parom stavkov v (41). Tudi ta stavka se glasovno razlikujeta le po mestu stavčnega poudarka, vendar v tem primeru iz tega izhajajo različni resnično-stni pogoji: če je Janez predstavil Franca Mariji in Metki, ni pa bil vršilec nobenih drugih predstavljanj, je stavek (41a) resničen, (41b) pa ne. Pojav, da so resničnostni pogoji ali predpostavke stavka, ki vsebuje besedo, kot je only 'samo' v (41), odvisni od izbire žarišča, imenujemo povezava zzariscem.1'
(41) a. John only introduced Frank to Mary.
'Janez je predstavil Mariji samo Franca.' b. John only introduced Frank to Mary. 'Janez je predstavil Franca samo Mariji.'
Opazimo torej, da (v angleščini) obstaja povezava med določenimi prozodičnimi vzorci ter določenimi pragmatičnimi in semantičnimi učinki. Žarišče je analitični prijem, s katerim obravnavamo to povezavo. Nek del stavka imenujemo žarišče, oziroma rečemo,
17 Izraz povezava z žariščem prevzemamo od Kadmon (2001: 311); le-ta ga prevzema od Rooth (1985:2), ki ga pripisuje Jackendoff (1972).
26
(39) a.
b.
c.
(40) a.
b.
Določniin presežniškidoločilniki
da je žariščen. Ta del stavka je (i) prozodično najbolj prominenten del stavka in (ii) ima določene pragmatične in semantične učinke.
Poenostavljeno, žariščeni del stavka je "odgovor na vprašanje".18 Tako je žarišče v (38a) Frank, žarišče v (38b) pa je lahko (i) Mary kot v dialogu (39b), ali (ii) introduced Frank to Mary kot v dialogu (39c). V (41a) je žarišče Frank, zato ima stavek pomen "samo Franc", v (41b) pa je žarišče Mary, zato ima stavek pomen "samo Marija".
Obče sprejeto je mnenje, da se žariščeni del stavka nanaša na neko določeno vrednost iz množice alternativnih vrednosti, na kratko množice alternativ. Rekli bomo tudi, da žariščenje vzbuja množico alternativ. (Teorija žarišča, ki temelji na tem spoznanju, se imenuje semantika alternativ (Rooth 1996:276).) Vsaka od alternativnih vrednosti se prilega vrzeli v nežariščenem delu stavka. V (38a) bi tako lahko dejali, daje Franc nek določen posameznik, izbran iz množice posameznikov, ki se prilega vrzeli v (42).
(42) John introduced_ to Mary.
'Janez je Mariji predstavil__'
Izraz množica alternativnih vrednosti smo uvedli tako, da vključuje vrednost, ki je interpretacija žarišča: žariščeno ime Frank v (38a) se nanaša na Franca, množica alternativnih vrednosti pa je npr. {Franc, Janko, Lojze, Tone}. V pričujočem delu bomo večkrat kot izraz množica alternativnih vrednosti rabili izraz alternativna vrednost ali na kratko alternativa. Le-tega definirajmo nerefleksivno: Janko, Lojze in Tone so alternative Francu, Franc pa sam sebi ni alternativa.
Prozodična in besednoredna realizacija žarišča v slovenščini
V slovenščini se zdi povezava med prozodičnimi ter pragmatičnimi in semantičnimi vidiki žarišča šibkejša kot v angleščini. Tako npr. v slovenskem prevodu odgovora v (39c) ni
18 Z izrazom odgovor se želimo nanašati na res neposredne odgovore: izjave, ki izrecno izrazijo odgovor na vprašanje. Ostalih primernih odzivov, kot sta npr. Bjevi izjavi v (i), ne prištevamo k odgovorom, čeprav morda implicirata zahtevano informacijo. Čeprav so jezikovne intuicije glede res neposrednih odgovorov mestoma nejasne, je osnovna ideja jasna: odgovor je res neposreden, kadar ne pove nič več in nič manj, kot zahteva vprašanje. Tako je v (ii) edino prvi odgovor res neposreden. (Ležeči tisk besede uradno v zadnjem odgovoru naj označuje posebno intonacijo; ustrezno nadaljevanje stavka je ... ampak v bistvu ga tam nihče ne želivideti.) (prim. Kadmon 2001:261-263)
(i)	a. A: Kdo te je udaril?
B: Ne vem. b. A: Je bil Novak uradno povabljen? B: Krajnc je bil uradno povabljen.
(ii)	Je bil Novak uradno povabljen?
a.	Bil je uradno povabljen.
b.	Vsi so bili uradno povabljeni.
c.	Bilje uradno povabljen tri mesece vnaprej. č.	Bil je uradno povabljen ...
Težavo predstavlja tudi dejstvo, da na vprašanja običajno ne odgovarjamo s celimi stavki. Naravnejši od le-teh so okrajšani, dostikrat enobesedni odgovori. Kljub temu menim, da je razlika v sprejemljivosti odgovorov v (39) in (40) dovolj jasna, dajo smemo uporabiti kot kriterij za določanje žarišča.
27
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
jasno, ali je kakšna beseda poudarjena, pa tudi v prevodih zgledov (39a) in (39b), kjer je žariščena le ena beseda, menim, da je v slovenščini ta beseda poudarjena šibkeje kot v angleščini.19
Pač pa je v slovenščini določen besednoredni položaj žarišča, ki je odgovor na vprašanje. V vseh prevodih zgledov v (38), (39) in (41) se žarišče nahaja na stavčnem repu.20 Nadalje iz prevodov zgledov v (40) vidimo, da stavčni rep odgovora mora biti interpretiran kot žarišče. Prvi približek posplošitve glede položaja žarišča v slovenščini je torej, da se nahaja na stavčnem repu. (prim. Stopar 2006)
Povezava z žariščem
Nekateri operatorji so povezani z žariščem, tj. resničnostni pogoji in/ali predpostavke stavka, v katerem tak operator nastopa, so odvisni od izbire žarišča. Med z žariščem povezane operatorje prištevamo prislove, kot so samo, tudi in celo, modalne glagole, kvan-tifikacijske prislove, kot je vedno, itd.
Oglejmo si prislov samo. Daje povezan z žariščem, ilustrirajo stavki v (43). Pokazati moramo dvoje: (i) pomeni stavkov se razlikujejo; (ii) stavki vsebujejo žarišča, ki so različna.
(43) a. Samo Janezov sin je pojedel kosilo.
b.	Samo Janezov sin je pojedel kosilo.
c.	Samo Janezov sin je pojedel kosilo.
(i) Da so pomeni stavkov v (43) različni, dokazuje naslednji položaj. Predstavljajmo si skupino šestih otrok, Janezovega sina in hčere, Matejevega sina in hčere ter Lojzovega sina in hčere. Predpostavimo, da so Janezov sin, Janezova hči in Lojzova hči pojedli kosilo, Matejev sin, Matejeva hči in Lojzov sin pa ne. Potem sta stavka (43a) in (43c) neresnična, (43b) pa resničen.
(ii) Na podlagi vzbujenih alternativ predpostavljamo, daje v (43a) žarišče Janezov sin (alternative so Janezova hči, Matejeva sin in hči ter Lojzova sin in hči), v (43b) Janezov (alternativi sta Matejev in Lojzov) in v (43c) sin (alternativa je hči).
Iz zgornjih zgledov sklepamo, da je, če se žarišče nahaja v dopolnilu operatorja, njegova prozodična realizacija v slovenščini odvisna od tega, ali je žariščeno celotno dopolnilo ali le del dopolnila. Kot je razvidno iz zgledov v (43), v prvem primeru žarišče ni poudarjeno, v drugem pa je. (43a) ne vsebuje poudarka, v (43b) je poudarjena beseda Janezov, v (43c) beseda sin.
Doslej smo žarišče omenjali v dveh tipih zgradb. V prvem tipu je žarišče odgovor na vprašanje, v drugem je povezano z nekim (ne-vprašalnim) operatorjem. Za angleščino
19	Akustične meritve so izven obsega pričujočega dela. Stopar (2006) med stavki, ki se razlikujejo le po velikosti žarišča (kot so slovenski prevodi odgovorov v (39)), ne najde prozodičnih razlik.
20	Stavčno čelo je prvi stavčni člen v linearnem zaporedju stavčnih členov, stavčni rep zadnji. Stavčni členi med stavčnim čelom in stavčnim repom so v stavčni sredini. Terminologijo prevzemamo od Petrič (1999:21).
28
Določniin presežniškidoločilniki
se trdi, da lahko podatke o obeh tipih zgradb razložimo z istim teoretičnim prijemom: žariščem. V prid tej hipotezi lahko navedemo naslednje argumente: (i) prozodična realizacija sestavnika, za katerega trdimo, daje žarišče, je v obeh primerih enaka (sestavnik je poudarjen); (ii) distribucija žarišča je v obeh tipih zgradb enaka (prosta); (iii) v obeh primerih so vzbujene alternative žariščenemu sestavniku. Ali so ti argumenti veljavni tudi v slovenščini?
V slovenščini je veljaven le tretji argument: alternative so vzbujene tako pri paru vprašanje - odgovor kot v stavkih s samo. Ostala argumenta nista veljavna. Prvi zato, ker žarišče kot odgovor na vprašanje ni poudarjeno, prisotnost poudarka na žarišču, povezanem z operatorjem, pa je odvisna od tega, ali predstavlja žarišče celotno dopolnilo operatorja ali ne. Drugi argument ni veljaven zato, ker je distribucija žarišča odvisna od tega, ali gre za žarišče kot odgovor na vprašanje ali za žarišče, povezano z operatorjem. V nobenem primeru distribucija ni prosta: v prvem primeru se mora žarišče nahajati na stavčnem repu, v drugem pa v dopolnilu operatorja.
Operativna definicija žarišča
Kadmon (2001:261) pravi, da je »intuicija, daje žarišče odgovor na zastavljeno vprašanje, osnovna in bistvena«, zato domneva, »da mora biti uporaba parov vprašanje - odgovor osnovni način za identifikacijo žarišč«. Rooth (1996: 276) trdi, daje »vzbujanje alternativ splošna funkcija žarišča«. Čeprav se razlikujeta v pojmovanju bistva žariščenja, oba menita, da mora biti osnovni kriterij za prepoznavanje žarišča pomenski, in temu mnenju se pridružujemo v pričujočem delu.
Pri določanju pomenskega kriterija bomo sledili Roothu in predpostavili, da je bistveni vidik žariščenja vzbujanje alternativ žariščenemu sestavniku. Žarišče kot odgovor na vprašanje bomo vzeli za zadosten, a ne potreben pokazatelj žariščenosti.
Odločitev utemeljujemo na podlagi z žariščem povezanih operatorjev. Kriterij vzbujanja alternativ deluje tako za žarišča, ki so odgovori na vprašanja, kot za žarišča, povezana z operatorji. Nasprotno kriterij, da je žarišče odgovor na vprašanje, ne deluje pri žariščih, ki so povezana z operatorji. (To ni presenetljivo, saj je operator vprašalnosti, iz katerega izhaja pomen vprašalnosti, le eden od mnogih operatorjev.)
Predstavljajmo si besednoredno različico (43a), ki odgovarja na vprašanje: v (44) je odgovor na vprašanje cela besedna zveza samo Janezov sin in ne le dopolnilo besede samo, tj. Janezov sin, za katerega smo zgoraj ugotovili, daje žarišče. Bjev odgovor v (44) torej vsebuje dvoje žarišč: samo Janezov sin je (primarno) žarišče, ki odgovarja na vprašanje, Janezov sinje (sekundarno) žarišče, povezano z operatorjem samo.
(44) A: Kdo (vse) je pojedel kosilo?
B: Kosilo je pojedel [samo [Janezov sin]Sekundarno žarišče]primarno žarišče.
Zgornja operativna definicija žarišča potisne realizacijske vidike žariščenja v ozadje. Menim, da to ni sporno, saj so glasovna, prozodična in besednoredna realizacija žarišča preveč pestre, da bi lahko služile kot zanesljiv kriterij za prepoznavanje žarišča, in sicer tako znotraj enega jezika (to ilustrirajo že obravnavani slovenski podatki: realizacija žarišča
29
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
kot odgovora na vprašanje se razlikuje od realizacije žarišča, povezanega s samo) kot medjezikovno.
Že v angleščini podaja poudarek le delno informacijo o tem, kateri del stavka je žariščen,21 v drugih jezikih pa je lahko povezava med žariščem in poudarkom še šibkejša. Tako so slovanski jeziki znani po tem, da se informacijska zgradba diskurza bolj kot v prozodiji odraža v besednem redu (prim. Stopar 2006), obstajajo pa tudi jeziki, ki žarišče označujejo (izključno) z oblikoskladenjskimi sredstvi. Tako npr. afriški jezik Gungbe (Gungbe c Gbe c Kwa) označuje žarišče z besedo w": le-ta ima v stavku fiksen položaj; žariščeni sestavnik se mora premakniti prednjo. (Da gre za žarišče, kot ga razumemo v pričujočem delu, dokazuje podatek, da se morajo pred w'premestiti tudi vprašalnice.) (Aboh 2004: 235-236)
Protistavno žarišče v slovenščini
Protistavno žarišče je tip žarišča, ki je realizirano s poudarkom besede v žariščenem se-stavniku in katerega besednoredni položaj je precej prost.22'23 Tipično ga rabimo za zavračanje oziroma popravljanje predhodne trditve, (45).
(45)	A: Janez je Bojana predstavil Mariji.
B: Ne, to ni res. Janez je Franca predstavil Mariji.
Protistavno žarišče je v angleščini običajni tip žarišča. Odgovor na vprašanje je v angleščini vedno protistavno žarišče. V slovenščini je na vprašanje sicer običajno odgovoriti z neprotistavnim žariščem, (39a)-(39c) na strani 26, vendar je možno odgovoriti tudi s protistavnim žariščem, (46).24
(46)	A: Koga je Janez predstavil Mariji?
B: Janez je Franca predstavil Mariji.
21	Posebej, prozodija ni razlikovalna med "ozkim" in "širokim" žariščem. Kot je razvidno iz sprejemljivosti dialogov (39b) in (39c), je v stavku (38b), v katerem je poudarjena beseda Mary, lahko žarišče (i) samo beseda Mary (ozko) ali (ii) celotna glagolska zveza introduced Frank to Mary (široko).
22	Meja med poudarki, ki označujejo žarišče, in poudarki, ki ga ne, je nejasna. Oglejmo si npr. stavek (i), v katerem je v prvem nastopu besede sladoled poudarjen tretji zlog, v drugem nastopu pa prvi. Obstajajo položaji, v katerih je (i) smiselno uporabiti. Če govorec ve, daje poslušalec razgledan glede slovenskih narečij, ga lahko uporabi, da mu sporoči, da je Metka Celjanka. Ali je smiselno trditi, da je (i) primerek žariščne zgradbe? (Če da, ali sestavljajo množico alternativ leksemi, s katerimi v različnih slovenskih narečjih poimenujemo sladoled!?)
(i) Metka ne liže sladoleda, ampak sladoled.
23	Stopar (2006:62) trdi celo, da ima v stavku s prehodnim glagolom protistavno žarišče popolnoma prosto besednoredno distribucijo: besede stavka Janez piše pismo naj bi bilo mogoče upovediti v poljubnem besednem redu, s protistavnim poudarkom na katerikoli od njih. S to trditvijo se ne strinja niti avtor pričujočega dela (kot govorec slovenskega jezika) niti njegovi informanti, pa tudi Stopar ne navaja kor-pusnih virov ali eksperimentalnih podatkov, ki bi jo podpirali. (Sicer empirične trditve podkrepljuje s tovrstnimi podatki.)
24	Nekateri govorci sprejmejo Bjev odgovor v (46) le kot odgovor na retorično vprašanje Janez je koga predstavil Mariji?.
30
Določniin presežniškidoločilniki
Povzetek
V slovenščini prepoznavamo tri tipe žarišč. Druži jih semantika alternativ. (i) Neproti-stavno žarišče je odgovor na vprašanje. Nahaja se na stavčnem repu. Če predstavlja celoten stavčni rep, ni prozodično prominentno. (ii) Protistavno žarišče se rabi za zavračanje predhodne trditve. Nima posebnega besednorednega položaja in je vedno prozodično prominentno. (iii) Žarišče, povezano z operatorjem, se nahaja v dopolnilu operatorja. Če ne predstavlja celotnega dopolnila operatorja, je prozodično prominentno.
1.1.5 POMENI PRESEŽNIŠKEGA DOLOČILNIKA
Primerjava stavkov v (47)-(49) pokaže, da se raba in pomen presežniškega določilnika v slovenščini in angleščini razlikujeta. Prvič, slovenski stavki, ki vsebujejo presežniški do-ločilnik, so za razliko od angleških slovnični le, če sestavnik (oziroma del sestavnika) na stavčnem repu interpretiramo kot žarišče, prim. (47) in (48). Drugič, pomen angleškega stavka (49) se razlikuje od pomena stavka (48a), čeprav ga besedo za besedo prevaja.
(47)	* Največ ljudi pije pivo.
(48)	a. Največ ljudi pije pivo.
b.	Največ ljudi pivo pije.
c.	Največ ljudi pije pivo za šankom.
č. Pivo pije največ študentov zadnjega letnika.
(49)	Most people are drinking beer. 'Večina ljudi pije pivo.'
Besede, v (48) označene kot žarišče, so lahko odgovori na vprašanja, (50), kar je po razdelku 1.1.4 zadosten kriterij za žariščnost. (O vzbujanju alternativ v teh stavkih bomo govorili v nadaljevanju.)
(50)	a. A: Kaj pijejo ljudje?
B: Največjih pije pivo, nekaj pa tudi vino, viski in vodko.
b.	A: Kaj počnejo ljudje s pivom?
B: Največjih ga pije, nekateri ga točijo, spet drugi polivajo.
c.	A: Kje pijejo ljudje pivo?
B: Največ jih ga pije za šankom, nekateri za mizo, spet drugi pred gostilno. č. A: Največ študentov katerega letnika pije pivo? B: Pivo pije največ študentov zadnjega letnika.
Opišimo pomene stavkov s presežnimi določilniki. Pričnimo z angleškim most, ker njegov pomen preprosteje opisati kot pomen največ. (49) je resničen v vsakem položaju, kjer več kot polovica ljudi pije pivo. Nek tak položaj je ilustriran s statističnim kolačem v (51).
(V tem razdelku bomo vselej privzeli, da je množica relevantnih ljudi podana s položajem. Tako stavki v (48)-(49) ne govorijo o vseh ljudeh na svetu, temveč le o ljudeh,
31
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ki jih določa položaj. Da bi določili resničnost stavka v danem položaju, moramo torej opazovati le kontekstualno relevantne ljudi, recimo ljudi, ki so v trenutku izjavljanja v
Pomen slovenskega stavka s presežniškim določilnikom največ je odvisen od tega, kateri sestavnik je v stavku žariščen. Največ je torej povezan z žariščem. Stavek (48a) je resničen v vsakem položaju, kjer število ljudi, ki pijejo pivo, presega število ljudi, ki pijejo kakšno drugo kontekstualno relevantno pijačo. Bistveno, vsako od teh pijač moramo obravnavati posebej: tako ni potrebno, daje število ljudi, ki pije pivo, večje od skupnega števila ljudi, ki pijejo katerokoli drugo pijačo. Dovolj je, daje število ljudi, ki pijejo pivo, za vsako alternativno pijačo posebej večje od števila ljudi, ki pije to pijačo. Statistični kolač (52) prikazuje položaj, kjer so relevantne pijače pivo, vino, vodka in viski. Stavek (48a) je v tem položaju resničen zato, ker je kos kolača, odrezan pivu, večji od ostalih treh kosov.
(48c) se od (48a) razlikuje po dvojem. (i) Katero podmnožico ljudi obravnavamo: v (48a) obravnavamo ljudi, ki pijejo; v (48c) ljudi, ki pijejo pivo; v splošnem obravnavamo posameznike, ki počnejo tisto, kar trdi nežariščeni del stavka. (ii) Kako je ta podmnožica razdeljena: v (48a) jo razdelili po pijačah, ki jih ljudje pijejo; v (48c) po kraju dogodka: npr. za šankom, za mizo, ob pikadu, pred pivnico; v splošnem jo razdelimo glede na žariščeni sestavnik. Tako (48c) trdi, da število ljudi, ki pije pivo za šankom, presega število ljudi, ki pije pivo kje drugje (za mizo, ob pikadu, pred pivnico).
Isto velja za (48b). Tu obravnavamo ljudi, ki s pivom nekaj počnejo, in jih razdelimo na ljudi, ki pivo pijejo, ga polivajo, točijo ipd. Stavek trdi, daje število ljudi, ki pivo pijejo, večje od števila ljudi, ki ga polivajo, in števila ljudi, ki ga točijo.
pivnici.)
(51)
(52)
32
Določniin presežniškidoločilniki
Stavek (48č) je na prvi pogled poseben. Da bi ugotovili, ali je v danem položaju resničen, ni dovolj opazovati študentov zadnjega letnika. (To pomeni, da največ ni konzervativen. Mnogi pomenoslovci bi zato trdili, da ni določilnik.) Obravnavati moramo tudi študente ostalih letnikov. Vendar pomen tega stavka določimo na enak način kot pomene ostalih stavkov v (48). Skupina obravnavanih posameznikov so vsi posamezniki, za katere velja trditev nežariščenega dela stavka, tj. vsi študentje, ki pijejo pivo. Skupino teh posameznikov razdelimo glede na žariščeni sestavnik, tj. po letnikih. Stavek trdi, da število študentov zadnjega letnika, ki pijejo pivo, presega število študentov prvega letnika, ki pijejo pivo, število študentov drugega letnika, ki pijejo pivo itd.
Pomembna razlika med slovenskimi in angleškimi stavki s presežniškim določilnikom je, da v angleščini upoštevamo celotno kontekstualno določeno skupino ljudi, v slovenščini pa jo najprej zožimo na tiste, ki ustrezajo nežariščenemu delu stavka.
Med rabo angleških in slovenskih stavkov s presežniškim določilnikom obstaja tudi pragmatična razlika. Angleške stavke je mogoče uporabiti "na suho", tj. brez primernega konteksta oziroma možnosti prilagoditve konteksta. Morda ni napak reči, da so uporabni kot prvi opis položaja. Tako lahko inšpektor stopi v zdravstveni dom in izjavi (53).
(53)	Hey, what's the matter here? Most people are drinking beer. 'Hej, kaj se tu dogaja? Večina ljudi pije pivo.'
Nasprotno slovenskega stavka z največ ni mogoče uporabiti kot prvi opis. Če pride inšpektor v slovenski zdravstveni dom in izjavi (54), potem mora poslušalec prilagoditi sopoložaj. Samodejno prične razmišljati o tem, katere pijače ima inšpektor v mislih, da jih v tem zdravstvenem domu premalo pijejo.
(54)	Tukaj je nekaj narobe. Največ ljudi pije pivo.
Predteoretična posplošitev glede resničnostnih pogojev stavkov s presežniškim določilnikom je torej naslednja.
V	angleščini je stavek s presežniškim določilnikom resničen, kadar je posameznikov, ki so udeleženi v upovedenem dogodku, več kot vseh ostalih posameznikov. Glede na to, da se primerja neko skupino posameznikov proti vsem ostalim relevantnim posameznikom, bomo rekli, da ima angleški presežniški določilnik pomen absolutne večine.
V	slovenščini določimo resničnost stavka s presežniškim določilnikom na naslednji način. Množico vseh posameznikov, ki ustrezajo nežariščenemu delu stavka, razdelimo glede na žarišče (skupine so torej žarišče in njegove alternative). Stavek je resničen, kadar je skupina posameznikov, ki ustreza žarišču, najštevilčnejša od vseh teh skupin. Glede na to, da primerjava številčnosti skupin poteka za vsako alternativno skupino posebej, bomo temu pomenu rekli pomen relativne večine.25
25 Zanimivo je, da se zdi slovenskim govorcem v situaciji, ko obstaja le ena alternativa žariščenemu sestav-niku, povezanem s presežnim določilnikom največ, žariščenje tega sestavnika manj sprejemljivo. Zakaj govorci slabo sprejemamo žariščenje predikata, ki ima le eno alternativo, ostaja neznanka. Hipoteza, da je to povezano z obstojem dvojine v slovenščini, in sicer tako, da bi moralo žariščenje razdeliti posameznike na "množino" razredov, v angleščini torej na dva, v slovenščini pa na tri, ne drži, saj v primorskem narečju, ki dvojine ne pozna, zahteva po več kot eni alternativi ostaja.
33
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V	zgornji razpravi smo opisali dva pomena, ki ju lahko ima stavek s presežniškim določilnikom: angleški pomen absolutne večine in slovenski pomen relativne večine. Ali najdemo oba pomena tudi v istem jeziku?
V	slovenščini presežniški določilnik nima pomena absolutne večine. S stavkom z največje nemogoče opisati položaj, ilustriran v (51). Za opis tega položaja je potrebno uporabiti stavek (55).
(55)	Večina ljudi pije pivo.
Angleščina ne pozna pomena relativne večine.26 Tako žariščenje v stavku (49) ne spremeni resničnostnih pogojev. Žariščenje deluje protistavno, tj. stavek z žariščem lahko uporabimo kot zavrnitev trditve sogovorca, (56).
(56)	A: Most people are drinking wine.
B: No, most people are drinking beer.
'A: Večina ljudi pije vino. B: Ne, večina ljudi pije pivo.'
Zgledi iz nemščine kažejo, da je odgovor na zgornje vprašanje vendarle pozitiven. (57a) ima pomen absolutne večine, ilustriran v (51), (57b) pa pomen relativne večine, ilustriran v (52).
(57)	a. DiemeistenLeutetrinkenBier.	(nemščina)
'Večina ljudi pije pivo.' b. Die meisten Leute trinken Bier. 'Največ ljudi pije pivo.'
V slovenščini obstaja še ena raba presežniškega določilnika največ, ki jo ilustrira (58). Stavek (58) lahko parafraziramo s stavkom (58a). Sopomenski je tudi enemu od pomenov stavka (58b). Ustrezno nadaljevanje stavka (58) je (58c).
(58)	Lojzek na testu ni dosegel ravno največ točk.
a.	Lojzek na testu ni dosegel veliko točk.
b.	Lojzek na testu ni dosegel preveč točk.
c.	... pravzaprav ni dosegel skoraj nobene.
Ker stavek, kljub temu da vsebuje presežnik, nima presežniškega pomena, bomo dejali, da je presežniški določilnik tu rabljen nepresežniško. Nepresežniška raba presežniškega določilnika je vzporedna nepresežniški rabi presežniškega pridevnika, ilustrirani v (59).
(59)	Lojzek ni najbolj bister (fant).
a.	Lojzek ni bister (fant).
b.	Lojzek ni preveč bister (fant).
c.	... pravzaprav je kar nekoliko omejen.
26 Pravzaprav velja trditev le za standardno angleščino. Za nekatere govorce angleščine ima pomen relativne večine sestavljeni presežniški določilnik the most, glej razdelek 1.3.1.
34
Določniin presežniškidoločilniki
1.2 RESNIČNOSTNI POGOJI
V tem razdelku bomo formalno zapisali resničnostne pogoje stavkov z določnimi in pre-sežniškimi določilniki in jih nato medsebojno primerjali.
Resničnostne pogoje bomo v pričujočem delu zapisovali v posebnem logičnem jeziku, ki ga bomo imenovali jezik L* (beri "l zvezda".27 Predstavili ga bomo v razdelku 1.2.1. Nato se lotimo resničnostnih pogojev: v razdelku 1.2.2 za določni določilnik ter v razdelku 1.2.3 za presežniški določilnik v pomenu absolutne večine (angleški most). V razdelku 1.2.4 primerjamo zapisane resničnostne pogoje.
1.2.1 LOGIČNI JEZIK L*
Formule jezika L* so podobne formulam običajne predikatne logike prvega reda. Od lete se jezik L* razlikuje po tem, da spremenljivke ne predstavljajo posameznikov, temveč skupine posameznikov. Jezik L* je torej jezik pluralne logike. Vendar se L* razlikuje od običajno definiranih pluralnih logik, in sicer v prvi vrsti po tem, da spremenljivke vedno predstavljajo skupine posameznikov ter da kvantifikatorji zatorej vednokvantificirajo prek pluralnih spremenljivk (prim. Linnebo 2014).
V spodnjem seznamu naštejemo simbole jezika L* in neformalno opišemo njihov pomen. Za podrobnejšo razpravo o jeziku L* glej razdelek 3.1.
•	Logični vezniki: A 'in' s pomenom konjunkcije, v 'ali' s pomenom disjunkcije, -'ne' s pomenom negacije in ^ s pomenom implikacije.
•	Spremenljivke, ki jih delimo na individualne in numerične. Individualne spremenljivke (x, y itd.) predstavljajo posameznike; numerične spremenljivke (m, n itd.) predstavljajo naravna števila (1,2,3 ...) razen 0.
•	Eksistencialni kvantifikator 3. Če je 0 neka formula, potem 3x: 0 pomeni, da obstaja neka skupina xov, za katero je formula 0 resnična.
•	Pomen univerzalnega kvantifikatorja V definiramo na običajen način, s predpisom Vx: 0 ~ -3 x: -0. Formula Vx: 0 tako pomeni, daje formula 0 resnična za vsako skupino xov.
•	Individualni predikati. V tem razdelku jih bomo uporabljali predvsem za zapis pomena polnopomenskih besed (samostalnikov, pridevnikov in glagolov), v tretjem in četrtem poglavju pa tudi za zapis pomena funkcijskih jeder (Agent, Theme itd.).
V	splošnih zgledih bomo za zapis predikatov uporabljali velike črke A, B itd.
V	splošnem bomo zahtevali, naj bodo individualni predikati v L* kumulativni, vendar bomo razpravo o tem zadržali do razdelka 3.1. Vsi individualni predikati, ki jih bomo uporabili v pričujočem poglavju, bodo namreč enomestni in pri enomestnih
27 Ime logičnega jezika je podedovano od predhodnika, prvič definiranega v Law in Ludlow (1985) in nadalje obravnavanega v Ludlow (1995, 2002).
35
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
predikatih je kumulativnost ekvivalentna dobro znani distributivnosti: (enomestni) predikat je distributiven, kadar iz dejstva, da drži za skupino, sledi, da drži tudi za vsakega člana skupine. Primer distributivnega predikata je glagol spati: če je res, da neki mački spijo, je tudi res, da spi vsak od teh mačkov. Primer nedistribu-tivnega predikata je obkoliti (podrobneje, predikat obkoliti je kolektiven): če je skupina mačkov obkolila miš, to še ne pomeni, da je miš obkolil vsak maček sam zase.
Distributivnost enomestnih predikatov bomo med drugim uporabili za naslednji dogovor glede terminologije. A(x) bomo brali "xi so A", oz. kadar bomo vedeli, daje velikost skupine x 1, kar "x je A", kot je v navadi v običajni predikatni logiki.
•	Predikat # ("število"), ki šteje posameznike v skupini. Atomarna formula #(n, x) je resnična, kadar je x skupina, ki šteje n posameznikov.
•	Predikat presečnosti m. Atomarna formula x xx y je resnična, kadar imata skupini posameznikov x in y vsaj enega skupnega člana. Če xx zanikamo, dobimo predikat nepresečnosti x. Atomarna formula x x y je tako resnična, kadar skupini posameznikov x in y nimata skupnih članov.
Formuli 3x: A(x) in Vx: A(x), kjer je A enomestni predikat, imata v jeziku L* isti pomen kot v običajni predikatni logiki, pri čemer je ključnega pomena, da so enomestni individualni predikati v L* distributivni. 3x: A(x): če obstaja neka skupina posameznikov, za katero velja A, potem zaradi distributivnosti gotovo obstaja tudi en sam posameznik, ki je A; in obratno, če obstaja nek posameznik, ki je A, potem obstaja tudi skupina posameznikov (v splošnem velikosti 1), za katero velja A. Vx: A(x): če za vsako skupino velja A, potem to v posebnem velja tudi za skupine velikosti 1; obratno, če je vsak posameznik A, bo zaradi distributivnosti tudi za vsako skupino veljalo A.
Podajmo zgled uporabe predikata # na primeru stavka (60a). Na prvi pogled se zdi, da lahko resničnostne pogoje tega stavka zapišemo s formulo (60b), vendar (60b) ni formula jezika L*. Jezik L* ne vsebuje individualnih konstant, tj. "imen" za elemente domene, zato je uporaba konstante 5 neupravičena. Glavne števnike bomo zato v L* razumeli kot enomestne predikate nad numeričnimi spremenljivkami in resničnostne pogoje za (60a) zapisali s formulo (60c). (Formule, kot je (60b), bomo kljub temu uporabljali, in sicer tedaj, ko nam bo preglednost zapisa pomembnejša od natančnosti.)
(60) a. Pet fantov kolesari.
b.	3x: fant(x) A #(5, x) A kolesariti(x)
Obstaja tak x, da velja: člani xa so fantje; x ima 5 članov; člani xa kolesarijo.
c.	3x: fant(x) A (3n: 5(n) A #(n, x)) A kolesariti(x)
Obstaja tak x, da velja: člani xa so fantje; obstaja tako število n, daje n enako 5 in da ima x n članov; člani xa kolesarijo.
Opozoriti velja, da, če smo natančni, formula (60c) ne podaja pravih resničnostnih pogojev za (60a). Jezikovna intuicija nam pravi, da v (60a) govorimo o natanko petih fantih,
36
Določniin presežniškidoločilniki
(60c) pa je resnična, kadar je število fantov, ki kolesarijo, vsaj 5. (Formula zatrdi nekaj o skupini petih posameznikov, o ostalih pa nič.) Debata o tem, kateri pomen je osnoven - natanko ali vsaj- je v pomenoslovni literaturi stara. Lastnosti jezika L* nas primorajo, da se pridružimo (prevladujočemu) mnenju, da je to pomen vsaj (za razpravo glej npr. Kadmon (2001: §3)). Ne vidim, kako bi lahko v jeziku L* na preprost način formalizirali pomen natanko: pomen vsaj smo dobili kljub temu, da interpretiramo tako glavne števnike kot predikat # v pomenu natanko (5(n) pomeni n = 5 in #(n, x) pomeni, daje velikost xa natanko n).) Menim, daje pomen natanko pragmatična inferenca, izhajajoča iz součinkovanja pomena vsaj z drugimi faktorji, morda žariščenjem.
Uporabo predikata presečnosti k* bomo ilustirali na praktičnih primerih v naslednjih podrazdelkih.
Za povečanje preglednosti zapisa se v matematični logiki sprejme dogovor o opuščanju oklepajev. Običajno se ta dogovor glasi, da vežejo kvantifikatorji močneje kot (več-mestni) logični vezniki. Tako ima kvantifikator 3x v (60b) po običajnem dogovoru doseg le nad atomarno formulo fant(x), in (60b) zato ni zaprta formula,28 temveč je logično ekvivalentna (61). V jeziku L* se nasprotno dogovorimo, da vežejo (večmestni) logični vezniki močneje kot kvantifikatorji. Po tem dogovoru ima kvantifikator 3x v (60b) doseg nad preostankom formule; (60b) je torej logično ekvivalentna (62), in torej zaprta.
(61)	(3x: fant(x)) A #(5, x) A kolesariti(x)
(62)	3x: (fant(x) A #(5, x) A kolesariti(x))
V	teoriji L* bomo spremenili tudi običajni dogovor o interpretaciji prostih spremenljivk.
V	logiki je namreč v navadi, da se formula < s prostimi spremenljivkami xi,..., xn inte-pretirakot svoje univerzalno zaprtje Vx1... Vxn : <. Novi dogovor o interpretaciji prostih spremenljivk bomo motivirali in uvedli v razdelku 3.4. (Omogočal bo zapis vseh jezikoslovno relevantnih formul brez eksplicitne uporabe kvantifikacijskih simbolov.) Dotlej bomo v razpravi uporabljali le zaprte formule, tj. formule brez prostih spremenljivk.
1.2.2 DOLOČNI DOLOČILNIK
Sledeč Ludlow (1995:47, 50) bomo za osnovo zapisa (univerzalnega) pomena določnega določilnika v jeziku L* vzeli analizo določnega določilnika iz Russell (1905). Russell tako pravi, da (63a) interpretiramo na način (63b). V (63b) opisani pomen v sodobni logiki (običajni predikatni logiki prvega reda, PL1) zapišemo s formulo (63c). Splošna russellijanska shema29 stavkov tipa (63) je podana v (64).
28	V formuli Vx: < ali 3x: < je < doseg kvantifikatorja Vx oziroma 3x. Nastop spremenljivke x je vezan, če leži v dosegu kvantifikatorja Vx ali 3x, sicer je prost. Spremenljivka x je prosta v formuli če ima v < vsaj en prost nastop. Formula < je zaprta, če ne vsebuje prostih spremenljivk.
29	V shemah bomo uporabljali mnemonične oznake predikatov. Tako bo S osebek, V glagol in O predmet. V shemah stavkov in parafrazah formul bomo S, V in O uporabljali kot besede. Tipični primer so torej stavki S Vja (nek) O, SjiVjajo (nek) O ali v angleščini S Vs an O, Ss V an O. Žarišče bomo v shemah označevali s podčrtovanjem žariščenega predikata.
37
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(63)	a. The father of Charles II was executed.
'Oče Charlesa II je bil usmrčen.'
b.	»Za x ni vedno neresnično, daje x zaplodil Charlesa II in daje bil x usmrčen in da je za y vedno res, da "če je y zaplodil Charlesa II, je y identičen x-u." (Russell 1905:3-4)«
c.	3x: begat-charles-II(x) A was-executed(x) A
(Vy: begat-charles-II(y) ^ y = x)	(v PL1)
(64)	a. The S Vs.
b. 3x: S(x) A V(x) A (Vy: S(y) ^ y = x)	(vPL1)
Obstaja x, za katerega velja naslednje. x je S, x Vja in za vsak y velja, da če je S, potem je enak xu.
V (65) sta zapisani dve logično ekvivalentni L* različici russellijanske sheme. (65a) je bliže originalnemu zapisu in je tudi formula, ki jo bomo uporabljali v četrtem poglavju, (65b) pa bomo uporabili v podrazdelku 1.2.4, ker menim, da bo olajšala razumevanje tega podrazdelka.
(65)	a. 3x: S(x) A V(x) A (Vy: S(y) ^ y xx x)
Obstaja skupina posameznikov x, za katero velja naslednje. Vsak član xa je S. Vsak član xa Vja. Vsaka skupina posameznikov y ima člana, za katerega velja, da če je S, potem se prekriva z xom.
b. 3x: S(x) A V(x) A-(3y: S(y) A y x x)
Obstaja skupina posameznikov x, za katero velja naslednje. Vsak član xa je S. Vsak član xa Vja. Ni res, da obstaja skupina posameznikov y, da velja: vsi člani ya so Sji in y in x nimata skupnih članov.
Formuli v (65) nimata povsem enakega pomenakot (64b). Slednja podaja resničnostne pogoje za stavek, kjer je dopolnilo določnega določilnika the v ednini, formuli v (65) pa sta glede števila dopolnila nedoločeni: resnični sta lahko ne glede na to, koliko Sjev obstaja v danem položaju (za x si moramo izbrati skupino vseh Sjev). Z razliko med določnimi določilniškimi zvezami v različnih številih se v pričujočem delu ne bomo ukvarjali.
1.2.3 PRESEŽNIŠKIDOLOČILNIK V POMENU ABSOLUTNE VEČINE
Ena od empiričnih motivacij za uvedbo logičnega jezika L* je, daje v njem mogoče zapisati pomen angleških stavkov, ki vsebujejo angleški presežniški določilnik most. V običajni predikatni logiki prvega reda je to namreč nemogoče (Barwise in Cooper 1981:160161).
Zapis podajamo v (66). Za ustreznost formule je bistveno, da nastopa pri določanju velikosti xa in ya, tj. v atomarnih formulah #(n, x) in #(n, y), ista numerična spremenljivka, n. Le-to veže kvantifikator 3n.
(66)	a. Most cats are sleeping.
'Večina mačkov spi. = Več kot pol mačkov spi.'
38
Določniin presežniškidoločilniki
b. 3n: 3x: cat(x) A #(n, x) A sleep(x) A -(3y: cat(y) A #(n, y) A y x x)
Obstaja tako število n, da velja naslednje. Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Vsak član xa je maček; x ima n članov; vsak član xa spi; ni res, da obstaja skupina posameznikov y, da velja: vsak član ya je maček, y ima n članov in y in x nimata skupnih članov.
Da je formula (66b) res zapis resničnostnih pogojev stavka (66a), bomo ilustrirali na osnovi položaja (68). Formula (66b) bo resnična, če bomo našli število n, za katerega bo resnična njena podformula (67) (formuli (66b) smo odstranili 3n). Za resničnost (67) mora obstajati skupina posameznikov x velikosti n, tako daje zadoščeno naslednjim trem pogojem. Prvič, vsak član xa mora biti maček. Drugič, vsak član xa mora spati. Tretjič, nemogoče mora biti najti skupino mačkov y velikosti n, disjunktno x. V položaju, ilustriranem na sliki (68b), lahko najdemo tako število n. Dobra izbira za n je število mačkov, ki spijo, torej 5. S tem je prvima dvema pogojema za resničnost podformule (67) avtomatično zadoščeno. Tudi tretji pogoj je izpolnjen: za n smo izbrali število, višje od polovice števila mačkov, zato ne more obstajati z x disjunktna skupina mačkov y velikosti n. V položaju s slike (68b) zavzame spremenljivka x pet vrednosti, spremenljivki y pa ostanejo le še štiri. Nemogoče je torej najti pet mačkov, različnih od mačkov v x, torej je zadoščeno tudi tretjemu pogoju za resničnost podformule (67). Le-ta je resnična, torej je resnična tudi formula (66b), kar smo želeli pokazati.
(67) 3x: cat(x) A #(n, x) A sleep(x) A -(3y: cat(y) A #(n, y) A y x x)
(68) a. b.
Položaj: Pet od devetih mačkov spi
#(5, x)	3y: #(5, y)	
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		
mački
ne-mački
Razmislimo še, zakaj formula (66b) ni resničen opis položaja (69). Pokazati moramo, da pri nobeni izbiri števila n podformula (67) ni resnična. Če izberemo n, ki presega število mačkov, ki spijo, (67) ni resnična, ker ne moremo najti skupine x velikosti n, katere člani bi bili mački in bi spali. Če pa izberemo za n število, manjše ali enako številu mačkov, ki spijo, naletimo na drugo težavo. Ker je mačkov, ki spijo, manj ali enako kot mačkov, ki ne spijo, bomo (za katerikoli n, ki si ga izberemo in bo manjši ali enak številu mačkov,
39
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ki spijo) lahko našli še nekih drugih n mačkov (ni pomembno, ali spijo ali ne; res je pa, da jih zagotovo lahko najdemo med mački, ki ne spijo). Tretjemu pogoju za resničnost podformule (67) torej ne bo zadoščeno, saj ta pogoj zahteva ravno nasprotno. Pokazali smo torej, da si ne moremo izbrati ustreznega števila n: če je n večji od števila spečih mačkov, ne zadostimo prvima pogojema, sicer ne zadostimo tretjemu pogoju. Ker si ustreznega števila n ne moremo izbrati, je (66b) za položaj (69) neresničen opis.
(69) a. Položaj: Pet od dvanajstih mačkov spi b. ' 3x: #(5, x) 3y: #(5, y)
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		ne spim
spim		ne spim
ne spim ne spim
mački
ne-mački
Shema za pomen absolutne večine, ki jo bomo uporabili pri primerjavi v razdelku 1.2.4, je podana v (70b).30 Pri razpravi v četrtem poglavju bomo izhajali iz logično ekvivalentne formule (70c).
(70) a. Most Ss V.
'Večina Sjev Vja.'
b.	3n: 3x: S(x) A #(n, x) A V(x) A -(3y: S(y) A #(n, y) A y x x)
Obstaja tako število n, da velja naslednje. Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Vsak član xa je S; x ima n članov; vsak član xa Vja; ni res, da obstaja skupina posameznikov y, da velja: vsak član ya je S, y ima n članov in y in x imata prazen presek.
c.	3n: 3x: S(x) A #(n, x) A V(x) A (Vy: — (S(y) A #(n, y)) V y « x)
Obstaja tako število n, da velja naslednje. Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Vsak član xa je S; x ima n članov; vsak član xa Vja; za vsako skupino posameznikov y velja: če je vsak član ya S in ima y n članov, se y in x prekrivata.
30 Če bi v doseg kvantifikatorja 3y kot v (i) vključili člen —V(y), bi dobili iste resničnostne pogoje. Za zapis v (70b) se odločamo zato, ker sta si v tem primeru formuli za določni določilnik the in presežniški določilnik mostv pomenu absolutne večine podobni, glej razdelek 1.2.4, ter zaradi skladenjske izpeljave formule, glej četrto poglavje.
(i) 3n: 3x: S(x) A #(n, x) A V(x) A
— (3y: S(y) A #(n, y) A —V(y) A Ay x x)
40
Določniin presežniškidoločilniki
1.2.4 PRIMERJAVA RESNICNOSTNIH POGOJEV
V razdelkih 1.2.2 in 1.2.3 smo v formalnem jeziku L* zapisali shemi formul za resnič-nostne pogoje stavkov z določnim določilnikom in stavkov s presežniškim določilnikom v pomenu absolutne večine, ki ju ponavljamo v (71) in (72). Formule za stavke s pre-sežniškim določilnikom v pomenu relativne večine na tem mestu ne bomo zapisali, ker še nismo izdelali teoretičnega aparata, ki bi nam to omogočal; presežniške določilnike v pomenu relativne večine analiziramo v razdelku 4.3. Za razpravo v tem razdelku je pomembno le, da se formula za presežniške določilnike v pomenu relativne večine močno razlikuje od (71) in (72), kar je jasno že predteoretično, saj smo v razdelku 1.1.5 pokazali, da mora analiza presežniških določilnikov v pomenu relativne večine inkorporirati analizo žariščnih zgradb.
(71)	a. The S Vs. / The Ss V.	(določnost)
b. 3x: S(x) A V(x) A -(3y: S(y) A y x x)
(72)	a. Most Ss V.	(absolutna večina) b. 3n: 3x: S(x) A #(n, x) A V(x) A -(3y: S(y) A #(n, y) A y x x)
(73)	a. Največ Sjev Vja.	(relativna večina) b. (glej razdelek 4.3)
Formuli (71b) in (72b) ustrezata vzorcu (74), ki ga bomo imenovali vzorec določnosti. (Tropičju v konkretni formuli ustreza poljuben, lahko tudi prazen niz simbolov.) Formula za presežniški določilnik v pomenu relativne večine, ki jo bomo razvili v razdelku 4.3, ne bo ustrezala temu vzorcu.
(74)	... 3x: S(x) A ... A -(3y: S(y) A ... A y x x)
(71b) in (72b) se razlikujeta le v tem, da je velikost xa in ya v (72b) določena, in sicer obakrat z numerično spremenljivko n. (x in y v (72b) morata torej biti "enako velika".) Velikost xa in ya v (71b) ni eksplicitno določena. (x in y v (71b) sta torej lahko "različnih velikosti".)
Iz tega sledi, da je zgradba določilnika most bolj zapletena od zgradbe določilnika the: obe formuli ustrezata vzorcu določnosti, poleg tega v formuli za most nastopa še predikat #, in sicer dvakrat, obakrat z istim numeričnim argumentom.
Sklep, da je most zgrajen bolj zapleteno kot the, ostane veljaven, tudi če razliko med (71) in (72) interpretiramo na nekoliko drugačen način. Pomen formule (71b) je namreč enak pomenu formule (75). Če velikost individualne spremenljivke določimo z "nedoločeno" spremenljivko n (nedoločeno v smislu, da njene vrednosti ne omejuje noben predi-kat), ne podamo nobenih dodatnih pogojev za resničnost formule. V (75) je velikost xa in ya (v nasprotju s formulo (72b)) določena z neodvisnima (in nedoločenima) spremenljivkama, torej sta x in y še vedno lahko "različnih velikosti". Razliko med formulama za določni določilnik in presežniški določilnik v pomenu absolutne večine lahko torej interpretiramo kot razliko med tem, da velikost xa in ya določata različni spremenljivki (določnost) ali ista spremenljivka (presežniškost).
41
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(75) 3x: S(x) A (3m: #(m, x)) A V(x) A -(3y: S(y) A (3n: #(n, y)) A y x x)
1.3 MEDJEZIKOVNA NAPOVED
V razdelku 1.2.4 smo primerjali resničnostne pogoje določnih in presežniških določilni-kov. Ugotovili smo, da določni določilnik in presežniški določilnik v pomenu absolutne večine ustrezata vzorcu določnosti, presežniški določilnik v pomenu relativne večine pa ne, ter daje zgradba most bolj zapletena od zgradbe the, v smislu, da obe ustrezata vzorcu določnosti, le da mora zgradba za most mora poleg tega zagotoviti tudi enakost numerič-nih argumentov obeh nastopov predikata #.
Menim, daje smiselno predpostaviti, da iz obstoja bolj zapletene strukture sledi obstoj manj zapletene. Če torej jezik pozna presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, mora poznati tudi določni določilnik. Obratno ni res. Če jezik pozna določni določilnik, ne moremo sklepati, da obstaja v njem tudi presežniški določilnik v pomenu absolutne večine.
Napovemo torej, da obstajajo jeziki tipov (0), (D) in (DA), ne pa tudi jeziki tipa (A):
(76)
tip		določilniki: določni presežniški (v pomenu absolutne večine)
V	(0)	ne ne
v	(D)	da ne
*	(A)	ne da
v	(DA)	da da
Napoved je ovrgljiva. Če najdemo jezik tipa (A), tj. jezik, ki nima določnega določilnika, ima pa presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, je napoved ovržena.
Jezik, ki pozna določni določilnik, ne more ovreči napovedi, saj iz obstoja določnega določilnika v jeziku ne sledi niti, da jezik pozna presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, niti, da ga ne pozna. Podobno napovedi ne more ovreči jezik, ki ne pozna presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine.
V katerih jezikih nam je torej iskati protiprimer napovedi (76)? (i) V jezikih, ki nimajo določnega določilnika. Napoved trdi, da taki jeziki tudi presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine ne bodo imeli, kar lahko empirično preverimo. (ii) V jezikih, ki imajo presežniški določilnik v pomenu absolutne večine. Napovedano je, da bodo imeli taki jeziki tudi določni določilnik, kar je prav tako empirično preverljivo.
Iz zgornje analize določnih in presežniških določilnikov sledi tudi napoved o diahro-nem razvoju jezikov: v jeziku se ne more razviti presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, če se v njem (prej) ne razvije določni določilnik. Idealni za preverjanje dia-hrone napovedi so slovanski jeziki. Edina slovanska jezika, ki imata določni določilnik, sta makedonščina in bolgarščina. Zato sta ta jezika tudi edina, v katerih bi se lahko razvil presežniški določilnik v pomenu absolutne večine. Kot kažejo podatki v razdelku 1.3.1,
42
Določniin presežniškidoločilniki
seje v makedonščini to dejansko zgodilo:31 poleg presežniškega določilnika najmnogu s pomenom relativne večine pozna makedonščina tudi presežniški določilnik poveke s pomenom absolutne večine. (Le-ta je lahko rabljen tudi kot primerniški določilnik.)
Boškovic (2007:1) trdi, daje (ne)obstoj določnih določilnikov v jeziku povezan še z vrsto drugih skladenjskih pojavov, glej razdelek 5.1.2.
V prejšnjih razdelkih smo med drugim govorili o presežniških določilnikih v pomenu relativne večine, kot je slovenski največ. Poudariti velja, da napoved (76) o tem pomenu ne govori. Pomen relativne večine ne temelji na vzorcu določnosti, zato obstoj presežniškega določilnika v pomenu relativne večine v nekem jeziku ne implicira obstoja določnega določilnika ali presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine in obratno, obstoj enega od teh ne implicira obstoja presežniškega določilnika v pomenu relativne večine.
To potrjujejo tudi empirični podatki. V razdelku 1.3.1 bomo videli, da dejansko obstajajo vse štiri možne kombinacije pomenov absolutne in relativne večine. Slovenščina pozna samo pomen relativne večine, (standardna) angleščina samo pomen absolutne. V razdelku 1.1.5 smo omenili, da pozna nemščina oba pomena. Hebrejščina ne pozna nobenega, ker presežniških določilnikov sploh nima.
1.3.1 PODATKI
Napoved (76) je bila doslej preverjena na naslednjih jezikih: angleščini, češčini, hebrej-ščini, hindujščini, japonščini, kannadščini, katalonščini, kitajščini, madžarščini, make-donščini, nemščini (standardni, avstrijski in švicarski), nizozemščini, norveščini, poljščini, pundžabščini, romunščini, slovenščini, srbščini, tamilščini in turščini. Kot bomo videli v nadaljevanju, vsi ti jeziki potrjujejo zgornjo napoved.32
Pri preverjanju medjezikovne napovedi (76) je potrebno postopati previdno. Napoved namreč govori o določnih in presežniških določilnikih, katerih definicija je - kot smo pokazali v razdelku 1.1 - izmuzljiva. Pri iskanju ustreznic angleškima the in most ter slovenskemu največ v drugih jezikih smiselno uporabljamo zaključke razprave razdelka 1.1.
Poleg podatkov o določnih določilnikih in presežniških določilnikih v pomenu absolutne večine bodo v tem razdelku predstavljeni tudi podatki o presežniških določilnikih v pomenu relativne večine.
Vsi zgledi v tem razdelku, pri katerih vir ni posebej naveden, so zbrani s terenskim delom. Posebej to velja za vse sodbe o pomenu in sprejemljivosti stavkov, ki vsebujejo presežniški določilnik. Vse so bile pridobljene z neposrednim terenskim delom z rojenimi govorci obravnavanih jezikov. V nekaterih primerih so bili govorci dvojezični. Drugi materni jezik je bila ponavadi angleščina, ki je bila običajno tudi jezik intervjuja. Po drugi strani se bomo zaradi medjezikovne pestrosti v realizaciji določnega določilnika pri ugotavljanju, ali jezik ima določni določilnik ali ne, opirali predvsem na opisne slovnice,
31	Isto naj bi veljalo za bolgarščino, vendar avtorju pričujočega dela žal ni uspelo pridobiti sodb rojenega govorca bolgarskega jezika.
32	Pri preverjanju napovedi se omejujemo na presežniški določilnik v položaju osebka. Preverjanje napovedi (76) na presežniškem določilniku v ostalih položajih prepuščamo nadaljnjim raziskavam.
43
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
pri čemer bomo odsotnost razdelka o določnosti razumeli kot podatek, da jezik ne pozna določnega določilnika.
Pri zbiranju podatkov o presežniških določilnikih je podajanje konteksta bistvenega pomena. Včasih je bil le-ta podan ustno, v večini primerov pa je bil položaj podan s statističnima kolačema (51) in (52), prikazanima v razdelku 1.1.5.
Sledijo zbrani podatki, razdeljeni po obravnavanih jezikih. Podrazdelki so razporejeni po abecedi. Pri imenu jezika v oklepaju navajamnjegov tip: D je okrajšava za določni določilnik, A za presežniški določilnik v pomenu absolutne večine in R za presežniški določilnik v pomenu relativne večine. Z (0) označujem tip jezika, ki nima niti določnega določilnika niti katerega od presežniških določilnikov.
Angleščina (DA, DAR)
Vemo že, da ima angleščina določni člen the in presežniški določilnik most v pomenu absolutne večine. Standardna angleščina sicer nima presežniškega določilnika v pomenu relativne večine, vendar obstajajo govorci, ki ga imajo. Tem govorcem predstavlja the most tako presežniški določilnik v pomenu relativne večine (77) kot tudi prislov s takim pomenom (78).33
(77)	The most people are drinking beer. 'Največ ljudi pije pivo.'
(78)	Beer was drunk the most. 'Največ seje pilo pivo.'
Češčina (R)
Češčina nima določnega določilnika (Janda in Townsend 2002).
V češčini se primerniška stopnja pridevnika običajno tvori iz osnovne s pripono -ejši/-ejši, presežniška pa iz primerniške s predpono nej-. Pridevniki, ki se redkeje stopnjujejo, so dostikrat stopnjevani analitično z besedama vice in nejvice.
(79)	a. chytry, chytrejši, nejchytrejši
pameten, pametnejši, najpametnejši b. dreveny, vice dreveny, nejvice dreveny lesen, bolj lesen, najbolj lesen
Nobeno presenečenje ni, da je nejvic češki presežniški določilnik. Kot kažejo spodnji zgledi, ga je mogoče uporabljati le v povezavi z žariščem. Tedaj ima pomen relativne večine; pomena absolutne večine ne more imeti. Za izražanje tega pomena si v češčini pomagajo s samostalnikom vetšina 'večina'.
33 Na to dejstvo je avtorja pričujočega dela opozoril(a) recenzent(ka) povzetka za konferenco FDSL 6.5. Preverjen je na na dva načina, in sicer na rojenem govorcu angleščine ter z uporabo iskalnika Google (iskalni niz "the most men").
44
Določniin presežniškidoločilniki
(80)	a. Nejvíc lidí pije pivo.
največ ljudi pije pivotee 'Največ ljudi pije pivo.'
b. * Nejvíc lidí pije pivo. največ ljudi pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(81)	Vetšinalidi pije pivo. večina ljudi pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
Hebrejščina (D)
Hebrejščina ima določni člen ha, (82) (Matushansky 2008:40-41).
Hebrejščina nima presežniškega določilnika (v nobenem pomenu).34 (To velja tudi za svetopisemsko hebrejščino.) Pomen absolutne večine izrazijo s pomočjo samostalnika rov 'večina', kot je razvidno iz (82).
(82)	Rov ha-anašim šotimbira. večina DOL-človek piti pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
V hebrejščini se presežniška oblika pridevnika tvori analitično, s prostim morfemom haxi,35 (83) (Matushansky 2008:40-41), ki se lahko rabi tudi kot prislov (84) (Heller 1999: 53), vendar se morfem haxi ne pojavlja v nobenem določilniku.36
(83)	ha- baxura haxi ce ira dol dekle naj- mlada 'najmlajše dekle'
(84)	Rut haxi ohevet et acma Ruth najbolj ljubi tož sebe 'Ruth ima najraje sebe.'
34	Hebrejščina prav tako nima primerniškega določilnika, tj. ustreznice slovenskemu 'več kot'.
35	V svetopisemski hebrejščini se je presežniška oblika pridevnikov tvorila z ničtim presežniškim morfemom. V glasovni verigi je bil prisoten le določni člen, (i), (Matushansky 2008:28).
(i) ha- gadol ba- olam dol velik v+dol svet 'največji na svetu'
36	Možno je, da je haxi sestavljen iz določnega morfema ha in presežniškega morfema xi, vendar za slednjega prav tako velja, da se ne pojavlja v nobenem določilniku.
45
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Hindujščina (AR?)
Hindujščina nima določnega določilnika. (Wikipedia 2006b)
(85) kaže, da pozna hindujščina določilnik zyada 'veliko, več'. Da ne gre za samostalnik, vidimo, ker gaje nemogoče uporabiti samostojno, (86).
(85)	bans se zyada log bir pirhete pet od več ljudje pivo pije 'Več kot pet ljudi pije pivo.'
(86)	* zyada bir pirhete
več pivo pije
S pripono -tar ga pretvorimo v presežniški določilnik/prislov zyadatar 'največ'. Le-ta ima poleg pomena relativne večine, (87a)-(87c), nepričakovano tudi pomen absolutne večine, (88).37
(87)	a. log zyadatar bir pirhete
ljudje največ pivo so-pili 'Največ ljudi je pilo pivo.'
b.	zyadatarlog bir pirhete največ ljudje pivo so-pili 'Največ ljudi je pilo pivo.'
c.	zyadatarbir pijagaja največ pivo je-bilo-pito 'Največ seje pilo pivo.'
(88)	zyadatar log bir pirhete največ ljudje pivo so-pili 'Večina ljudi je pila pivo.'
Kaj je presežniški morfem, ni povsem jasno: eden od načinov stopnjevanja pridevnikov uporablja tudi zyada, in sicer se primerniška stopnja tvori z zyada, presežniška pa s sabse zyada 'več od vsakega' (prim. Wikipedia 2006b). Pomeni zgornjih zgledov ter primerjava s stopnjevanjem namigujejo, da je presežnostni morfem vsebovan v zyada, ki je kot določilnik lahko tako primerniški kot presežniški določilnik.
Samostalnik večina v hindujščini prevedemo s samostalnikom bahumad.
Japonščina (0)
Japonščina nima določnega določilnika. (Wikipedia 2006a)
Japonščina nima presežniškega določilnika. Za izražanje pomena absolutne večine uporabljajo samostalnik hotondo, (89)-(90). Oba zgleda imata pomen absolutne večine. Pomena relativne večine japonski govorci neposredno ne morejo izraziti.
37 Za razpravo glej razdelek 1.3.2.
46
Določniin presežniškidoločilniki
(89)	Hotondo no hito ga tabeteiru. večina od ljudje im jesti-NEDov 'Večina ljudi jé.'
(90)	Hotondo no hito ga biiru wo nondeiru. večina od ljudje im pivo tož pije-NEDov 'Večina ljudi pije pivo.'
Da hotondo ni določilnik, sklepamo (i) iz podatka, da se lahko uporablja samostojno, tj. brez dopolnila, uvedenega z no, (91), in (ii) iz primerjave s stopnjevanjem pridevnikov. Le-ti se stopnjujejo s prislovoma motto in ichiban, glej (92) (Wikipedia 2007). Med tema prislovoma in besedo hotondo ni morfološke podobnosti.
(91)	Hotondo ga tabeteiru. večina im jé-NEDov 'Večina jé.'
(92)	utsukushii, motto utsukushii, ichiban utsukushii lep,	lepši,	najlepši
Trditvi, daje hotondo samostalnik, na prvi pogled nasprotuje podatek, da obstaja v japonščini še ena beseda s pomenom 'večina', namreč kahansu (morfološka zgradba besede je transparentna, ka 'prek' + hansu 'polovica', vendar neproduktivna). Vendar je protipri-mer zgolj navidezen, saj je skladenjsko vedenje hotondo in kahansu enako.
Obstoj primerniškega določilnika je nejasen. Moj informant je sicer podal stavek (93) kot prevod ustreznega angleškega zgleda, vendar je za to porabil nepričakovano veliko časa, kar morda kaže na redko rabo konstrukcije. Kakorkoli, izpust razreda primerjave ni sprejemljiv. Primerniški določilnik, če dejansko obstaja, torej ne more delovati tudi kot presežniški določilnik.
(93)	Onnanoko jori otokonoko no hoo ga biiru wo nondeiru. dekle kot fant od več im pivo tož pije-NEDov 'Več fantov kot deklet pije pivo. '
Kannadščina (0)
Kannadščina nima določnega določilnika.
Kannadščina nima presežniških (in primerniških) določilnikov. Z gotovostjo lahko trdimo le, da pozna primerniške pridevnike.
(94)	ivolu Nina-ge inta sundervage idale one nina-od kot lepa je 'Ona je lepša od Nine.'
(95)	ivolu jellar-ge inta-nu sundervage idale one vsak-od kot-? lepa je 'Ona je najlepša.'
47
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Katalonščina (D)
Določni določilnik v katalonščini je realiziran kot člen. Spodnja tabela podaja njegove oblike.
(96)		moški	ženski
	ednina	el, l'	la, l'
	množina	els	les
Katalonščina nima presežniškega določilnika. Pomen večine izrazijo s samostalnikom majoria 'večina'. Z njim izražajo tako pomen absolutne kot relativne večine.
(97)	La majoria de la gent beu cervesa. dol večina od dol ljudje pijejo pivo. 'Večina ljudi pije pivo.'
(98)	La majoria de la gent beu cervesa. dol večina od dol ljudje pijejo pivožarišče. 'Največ ljudi pije pivo.'
Katalonščina pozna primerniški prislov més, ki se lahko rabi samostojno (99), za stopnjevanje pridevnikov (100), za stopnjevanje prislovov (101) ali kot določilnik (102). (Juarros-Daussa 1998:2; Wikipedia 2014; Wheeler; Yates in Dols 1999: §5)
(99)	Ha plugut més en aquests tres dies que no ha fet sol a je deževalo več v teh treh dnevih ki ne je narediti sonce v Barcelona que no en tot el mes.
Barcelona kot ne v cel dol mesec
'V teh treh dnevih, ki niso bili sončni v Barceloni, je deževalo več kot prej v celem mesecu.'
(100)	alt, més alt, el més alt visok, višji, najvišji
(101)	lentament, més lentament, el més lentament počasi, počasneje, najpočasneje
(102)	Hi ha més gent jugant a volei que a ping-pong. členek je več ljudje igra na odbojka kot na ping-pong 'Več ljudi igra odbojko kot ping pong.'
Primerniški določilnik més ne more delovati tudi kot presežnik. Če, kot v (103), izpustimo razred primerjave (que ...), se vede kot slovenski več.
(103)	Hi ha més gent jugant a volei. čl je več ljudje igra na odbojka 'Več ljudi igra odbojko.'
ne: 'Večina ljudi igra odbojko.'
48
Določniin presežniškidoločilniki
Kitajščina (mandarinščina) (0)
Kitajščina nima določnega določilnika.
V kitajščini je mogoče pomen absolutne večine izraziti le s pomočjo samostalnika da-duo-shu 'večina'. Pomen relativne večine izrazijo s konstrukcijo, prikazano v (105), vendar se glede na položaj besede zui-duo zdi, da ni določilnik, temveč prislov.
(104)	Da-duo-shu ren dou he pijiu. večina ljudje vsi piti pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(105)	He pijiu de ren zui-duo. piti pivo čl ljudje največ 'Največ ljudi pije pivo.'
Madžarščina (DAR)
V madžarščini je določni določilnik realiziran kot člen. Njegova glasovna podoba je a pred besedami, ki se začnejo na soglasnik, in az pred besedami, ki se začnejo na samoglasnik. Sicer je madžarski določni člen nepregiben.
Madžarski primerniški določilnik je beseda tobb. Iz njega je s predpono leg- izpeljan presežniški določilnik legtobb. Oblikoslovni argument, da sta to res primerniški in prese-žniški določilnik, je v primeru madžarščine preprost, saj se v madžarščini predpona leg-uporablja tudi za tvorbo presežniške stopnje pridevnikov iz primerniške, glej (106).
(106)	nagy, nagyobb, legnagyobb velik, večji, največji
Predpostavko, daje tobb primerniški določilnik, dodatno podpira morfološka podobnost s pripono -Vbb (z ustreznim samoglasnikom glede na samoglasniško sozvočje), s katero se tvori primerniška stopnja pridevnikov.
Stavki s presežniškim določilnikom lahko imajo tako pomen absolutne kot relativne večine. Dosegljivost obeh pomenov v zgledih (107)-(110) je težko določljiva in se spreminja od govorca do govorca, zato to temo prepuščam nadaljnjim raziskavam.38
(107)	A legtobb diak tevet nez.
dol največ študent televizijo gleda-NEDOL 'Večina/največ študentov gleda televizijo.'
(108)	A legtobb diak nez	tevet. dol največ študent gleda-NEDOL televizijo 'Večina/največ študentov gleda televizijo.'
38 Madžarščina pozna določnostno ujemanje: glagol se po določnosti ujema s premim predmetom.
49
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(109)	A legtobb diak nezi a tevet. dol največ študent gleda-DOL dol televizijo 'Večina/največ študentov gleda televizijo.'
(110)	A legtobb diak a tevet nezi. dol največ študent dol televizijo gleda-DOL 'Večina/največ študentov gleda televizijo.'
Makedonščina (DAR)
V	makedonščini je določni določilnik realiziran kot samostalniška pripona. Njegova glasovna podoba je odvisna od glasovne podobe osnove ter spola in števila. V ednini se pri samostalnikih moškega spola, ki se končajo na soglasnik, uporablja -ot; pri samostalnikih ženskega spola in vseh samostalnikih na -a se uporablja -ta; pri ostalih samostalnikih (tudi pri množinskih samostalnikih, vključno z luge 'ljudje') pa se uporablja -to.39 V množini se pri samostalnikih na -a uporablja -ta, pri ostalih -te. (Friedman 2001: 21)
Trdimo, da ima makedonščina kar dva presežniška določilnika, poveke in najmnogu. Iz (111) vidimo, da se poveke uporablja tako kot primerniški kot presežniški določilnik. Če je razred primerjave izrecno podan z odkolku, deluje kot primernik, sicer kot presežnik, in sicer v pomenu absolutne večine. Drugi presežnik, najmnogu, se ne more uporabljati kot primernik. Kot je videti iz (112), nosi pomen relativne večine.
(111)	a. Poveke maški pijat pivo odkolku ženski.
več moški pijejo pivo kot ženske 'Pivo pije več moških kot žensk.' b. Poveke luge pijat pivo. več ljudje pijejo pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(112)	Najmnogu od lugeto vo Slovenija se belci. največ od ljudje-DoL v Slovenija so belci 'Največ ljudi v Sloveniji je belcev.'
V	makedonščini se pridevniki stopnjujejo s predponama po- za primernik in naj- za presežnik, (113). To podpira analizo poveke in najmnogu kot primernika in presežnika. Nenavadno je le, da primerniški in presežniški določilnik vzameta za osnovo različni obliki.
(113)	nov, ponov, najnov nov, novejši, najnovejši
(114)	mnogu, poveke, najmnogu veliko, več, največ
a. *veke, poveke, *najveke
39 Simbola g in k zaznamujeta zveneč in nezveneč trdonebni zapornik.
50
Določniin presežniškidoločilniki
b. mnogu, *pomnogu, najmnogu
Samostalniku večina v makedonščini ustreza samostalnik mnozinstvo.
(111) ilustrira rabo poveke z nedoločno samostalniško zvezo, možna paje tudi raba z določno samostalniško zvezo, (115). Tedaj se uporabi določna oblika poveketo.
(115)	a. Poveketo od lugeto pijat pivo odkolku vino.
več-DOL od ljudje-DOL pije pivo od vino 'Več ljudi pije pivo kot vino.' b. Poveketo od lugeto pijat pivo. več-DOL od ljudje-DOL pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
Podobno lahko tudi najmnogu uporabimo z določnim (112) ali nedoločnim (116) samostalnikom.
(116)	Maglata predizvikuva najmnogu soobrakajni nesreki. 'Največ prometnih nesreč se zgodi v megli.'
V stavku je določilnik poveke mogoče uporabiti dvakrat, določilnika najmnogu pa ne,
(117).
(117) a. * Najmnogu od lugeto vo najmnogu zemji se belci.
b.	Poveketo od lugeto vo poveketo zemji se belci. 'Večina ljudi v večini držav je belcev.'
c.	Najmnogu od lugeto vo poveketo zemji se belci. 'Največ ljudi v večini držav je belcev.'
Nemščina (DAR, DA)
V nemščini je določni določilnik realiziran kot člen. S samostalnikom se ujema v spolu, sklonu in številu. Ustrezne oblike so podane v tabeli (118).
(118)
	moški	ednina ženski	srednji	množina
imenovalnik	der	das	die	die
rodilnik	des	des	der	der
dajalnik	dem	dem	der	den
tožilnik	den	das	die	die
Nemški presežniški določilnik je die meisten. Temu v prid govori oblikoskladenjska podobnost s stopnjevanjem pridevnikov. (Tudi meisten se morfološko vede kot pridevnik.)
Nemščina stopnjuje pridevnike z obrazili -er in -st, glej (119). Za določnimi členi se v nemščini za sklanjanje pridevnikov uporablja šibka sklanjatev, katere končnica v
51
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
imenovalniku množine je -en, glej (120). Meisten se vedno uporablja skupaj z določnim členom, torej je njegova morfološka zgradba (če predpostavimo, da res vsebuje morfem presežniškosti) pričakovana, mei-st-en.
(119)	schön, schöner, der schönste lep, lepši, najlepši
(120)	die schönsten Lieder 'najlepše pesmi'
Prevod besede večina je druga beseda, in sicer samostalnik die Mehrheit (tudi die Mehrzahl in der Grossteil).
Nemški die meisten lahko ima tako pomen absolutne (121) kot relativne večine (122).
(121)	Die meisten Leute trinken Bier. dol največ ljudje pijejo pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(122)	Die meisten Leute trinken Bier. dol največ ljudje pijejo pivožarišče
'Največ ljudi pije pivo. / Večina ljudi, ki pije, pije pivo.'
Zgornji podatki veljajo tako za standardno kot dunajsko avstrijsko nemščino. Švicarska nemščina je bolj restriktivna in ne dovoljuje pomena relativne večine,40 ne glede na to, ali stavek vsebuje žarišče ali ne; glej zgled (123).
(123)	a. Di meischtevoüs trinket pier.
dol največ od nas pije pivo 'Večina nas pije pivo.' b. Di meischte vo üs trinket pier. dol največ od nas pije pivožarišče 'Večina nas pije pivo.'
Nizozemščina (DAR)
V nizozemščini je določni določilnik realiziran kot člen. S samostalnikom se ujema v spolu, sklonu in številu. Ustrezne oblike so podane v tabeli (124). (V bistvu se od sklonov
40 Moja informantka pravi, da stavki z meischt- zvenijo nekoliko formalno, in da so še najbolj sprejemljivi v primerih, kadar je govorec del večine, o kateri stavek govori.
Običajnejši način za izražanje pomena absolutne večine v švicarski nemščini je s parafrazo večkotpol, kot je razvidno iz primera (i). (i) Me als d hälfti vo de lüt trink(e)t bier. več kot dol pol od dol ljudi pije pivo. 'Večina ljudi pije pivo.'
Omenjene omejitve rabe presežniškega določilnika ne vplivajo na potrditev napovedi, saj še tako omejena raba v pomenu absolutne večine zahteva legitimnost vzorca določnosti.
52
Določniin presežniškidoločilniki
uporablja le še imenovalnik in nekoliko starinsko tudi rodilnik. Ostale sklone najdemo le še v stalnih besednih zvezah in za določenimi predlogi, s katerimi se členi navadno združijo v eno besedo.)
Presežniški določilnik v nizozemščini je meest, prim. s stopnjevanjem pridevnikov. Le-ti so stopnjevani z obrazili -er in -st, (125). Kadar se osnovna oblika pridevnika konča s -st ali -sch, se namesto sintetičnega rabi analitično stopnjevanje, meest logisch 'najbolj logičen'. Nadalje je meest vključen v (nepravilno) paradigmo veel-meer-meest 'veliko-več-največ'.
(125)	leuk, leuker, leukst prijazen, bolj prijazen, najbolj prijazen
Prevod besede večina je samostalnik meerderheid, (126).
(126)	De meerderheid drinkt bier. dol večina pije pivo 'Večina pije pivo.'
Stavka (127) in (128) prikazujeta meest v pomenu absolutne in relativne večine.
(127)	De meeste mensen drinken bier. dol največ-iM.MN ljudje-iM.MN. pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(128)	De meeste mensen drinken bier. dol največ-iM.MN ljudje-iM.MN. pije pivožarišče 'Največ ljudi pije pivo.'
Norveščina (bokmal) (DAR)
Norveški določni določilnik je realiziran kot člen ali pripona. S samostalnikom se ujema v spolu in številu, za oblike člena glej (129).
(129)	ednina	množina
(124)
ednina moški ženski srednji
množina
imenovalnik	de	de	het
rodilnik	des	der	des
dajalnik	den	der	den
tožilnik	den	de	het
de der
den41 de
moški ženski srednji
den den det de
41 Alternativna oblika določnega člena za ženski spol v dajalniku množine je der.
53
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V norveščini se pridevniki stopnjujejo sintetično ali analitično, glej (130).
(130)	a. vakker, vakrere, vakrest
lepa, lepša, najlepša b. komplisert, mer komplisert, mest komplisert zapleten, bolj zapleten, najbolj zapleten
Norveški presežniški določilnik je flest. V prid tej trditvi govori morfološka podobnost z morfemom presežniškosti iz stopnjevanja pridevnikov. Podoben je tudi primerniški določilnik, flere. Prevod besede večina je majoritet.
(131)	Majoriteten stemte	for Slovenias selvstendighet. večina-DOL.EDN. glasovati-PRET za slovensko neodvisnost 'Večina je glasovala za slovensko neodvisnost.'
Flest lahko ima oba pomena: pomen absolutne (132) ter relativne večine (133).
(132)	a. De fleste drikker.
dol največ pijejo 'Večina jih pije.' b. De fleste studenter drikker. dol največ študenti pijejo 'Večina študentov pije.'
(133)	De fleste drikker 0l.
dol največ pijejo pivožarišče. 'Največ jih pije pivo.'
Poljščina (R)
Poljščina nima določnega določilnika. (prim. Feldstein 2001)
V poljščini se primerniška stopnja pridevnika tvori iz osnovne sintetično s pripono -(ej)sz ali analitično z besedo bardziej. Presežnik je tvorjen sintetično iz primernika s predpono naj- ali analitično z besedo najbardziej.
(134)	a. prosty, prostszy, najprostszy
preprost, bolj preprost, najbolj preprost b. interesuj^cy, bardziej interesuj^cy, najbardziej interesuj^cy zanimiv, bolj zanimiv,	najbolj zanimiv
Iz primerjave s stopnjevanjem pridevnikov je jasno, daje v poljščini naj vigcej presežniški določilnik. Spodnji zgledi kažejo, da gaje mogoče uporabljati le v povezavi z žariščem. Tedaj ima pomen relativne večine; pomena absolutne večine ne more imeti. Za izražanje tega pomena v poljščini uporabijo samostalnik wiqkszosc 'večina'.
54
Določniin presežniškidoločilniki
(135)	a. Najwi$cej ludzi pilo piwo.
največ ljudi je-pilo pivožarišče 'Največ ljudi je pilo pivo.' b. * Najwi$cej ludzi pilo piwo. največ ljudi je-pilo pivo 'Večina ljudi je pila pivo.'
(136)	Wi$kszosc ludzi pila piwo. večina ljudi je-pila pivo 'Večina ljudi je pila pivo.'
Pundžabščina (R)
Pundžabščina ne pozna določnega določilnika. (prim. Bhatia 1993: 218-219)
V pundžabščini ni posebne morfološke oblike za presežniške pridevnike. (Bhatia 1993:273)
Zdi se, da sta v pundžabščini primerniški in presežniški določilnik enaka, ziaadaa. Stavek ima presežniški pomen, kadar razred primerjave ni izrecno podan. Dobljeni pre-sežniški pomen je lahko le pomen relativne večine.
(137)	Vaalaa aadmii nuu ziaadaa kette milii. ta človek dat več glasov dobiti 'Največ glasov je dobil ta človek.'
Romunščina (DAR)
V romunščini je določni določilnik realiziran kot pripona na samostalniku. Pregled končnic je podan v (138).
(138)	moški (in srednji)	ženski
	ednina množina	ednina množina
im./tož.	-(u)l -i	-a -le
rod./daj.	-lui -lor	-ei -lor
Primerniška stopnja pridevnika se v romunščini tvori tako, da pred pridevnik postavimo prislov mai, presežniška pa tako, da pred primerniško postavimo še cel/cea/cei/cele (ustrezno obliko izberemo glede na spol in število samostalnika).
(139) frumos, mai frumos, cel mai frumos lep, lepši, najlepši
Primerjava s stopnjevanjem pridevnikov ne dopušča dvoma, daje ceimaimultiv (140) res presežniški določilnik. Domnevo še podkrepljuje obstoj samostalnika majoritatea 'večina', (141).
55
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(140)	Cei mai multi oameni beau bere. največ	ljudje pijejo pivo
'Večina ljudi pije pivo. / Največ ljudi pije pivo.'
(141)	Majoritatea oamenilor bea bere. večina ljudje-ROD pije pivo. 'Večina ljudi pije pivo.'
Kot kaže prevod zgleda (140), lahko ima v romunščini stavek s presežniškim določilnikom tako pomen absolutne kot relativne večine.
Srbščina (R)
Srbščina nima določnega določilnika. (Brown in Alt 2004)
Iz primerjave s stopnjevanjem pridevnikov je razvidno, daje najviše presežniški do-ločilnik. Tudi v srbščini je presežniški določilnik mogoče uporabljati le v povezavi z žariščem. Tedaj ima pomen relativne večine; pomena absolutne večine ne more imeti. Za izražanje tega pomena si v srbščini pomagajo s samostalnikom vecina 'večina'.
(142)	loš, lošiji, najlošiji slab, slabši, najslabši
(143)	a. Najviše ljudi pije pivo.
največ ljudi pije pivožarišče 'Največ ljudi pije pivo.' b. * Najviše ljudi pije pivo. največ ljudi pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
(144)	Vecina ljudi pije pivo. večina ljudi pije pivo 'Večina ljudi pije pivo.'
Tamilščina (0)
Tamilščina nima določnega določilnika (Wikipedia 2006a).
Tamilščina nima primernikov in presežnikov kot posebne oblikoskladenjske oblike.
Turščina (R)
Splošnemu prepričanju navkljub42 turščina ne pozna določnih določilnikov; glej npr. Aygen-Tosun 1999:4, opomba 2. Turščina namreč pozna kategorijo specifičnosti, ki je dostikrat zamešana z določnostjo (prim. tudi Lyons 1999: 50).
42 Večina internetnih virov, namenjenih učenju turščine, trdi, da ima le-ta skladenjsko kategorijo določnosti, ki jo lahko izrazi na predmetu (ne pa tudi na osebku) z določno-tožilniškim sklonom (Wikipedia 2006e: §4, §5.1.3).
56
Določniin presežniškidoločilniki
Predmetna samostalniška zveza z nedoločnim členom bir, kjer ima samostalnik tožil-niško pripono -u, je interpretirana kot specifična. (145a) pomeni, da govorec išče kateregakoli zdravnika (tj. da nima v mislih nekega določenega zdravnika), medtem ko v (145b) govorec išče nekega točno določenega zdravnika (ki ga poslušalec morda ne pozna, oziroma katerega identitete mu govorec noče odkriti).
Podobno kot v slovenščini se tudi v turščini stavek brez nedoločnega člena, (145c), rabi kot prevod angleškega stavka z določnim členom, vendar ne zato, ker bi bila določnost v turščini skladenjska kategorija, temveč zato, ker se določne samostalniške besedne zveze v angleščini dostikrat interpretirajo kot specifične. Stavki z golim samostalniškim predmetom doktor, brez nedoločnega člena in tožilniške pripone, se analizirajo kot primer samostalniške inkorporacije (Aygen-Tosun 1999:1).
(145)	a. Bir doktor ar-iyor-um.
nek zdravnik iskati-NEDov-1ED 'Iščem zdravnika (nespecifičnega).'
b.	Bir doktor-u ar-iyor-um.
nek zdravnik-Tož iskati-NEDov-1ED 'Iščem zdravnika (specifičnega).'
c.	Doktor-u ar-iyor-um. zdravnik-Tož iskati-NEDov-1ED
'Iščem zdravnika (določenega).' (= angl. I seek the doctor.)
Pridevniki se v turščini stopnjujejo z rabo daha za primernik in en za presežnik, kot je razvidno iz (146).
(146)	guzel, daha guzel, en guzel lep, lepši, najlepši
Daha in en lahko združimo s samostalniki le z rabo gok 'veliko'. Primerniški in prese-žniški določilnik sta torej daha gok in en gok. Stavek s presežniškim določilnikom (147) ima le pomen relativne večine, kar potrjuje napoved (76).
(147)	insan-lar en 9ok bira i9-iyor-0. človek-MN presež veliko pivo pije-NEDov-3MN 'Največ ljudi pije pivo.'
Pomen absolutne večine izrazijo brez morfema presežniškosti en, s samostalnikom gok 'večina'. Da v tem primeru gok deluje kot samostalnik, potrjuje opažanje, da ima gok v
(148)	svojilniško pripono.
(148) insan-lar-in 9og-u bira i9-iyor-0.
človek-MN-RoD veliko-svoj pivo pije-NEDov-3MN 'Večina ljudi pije pivo.'
57
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
1.3.2 RAZPRAVA
Podatki iz prejšnjega podrazdelka so povzeti v tabeli (149). Napoved trdi, da jeziki tipov (A) in (AR) ne obstajajo.
Edini jezik med preučevanimi, ki ne ustreza napovedi, je hindujščina. Vendar velja omeniti, da so bili podatki o tem jeziku pridobljeni od enega samega govorca, ki je kannadsko-angleško-hindujsko trojezičen. Poleg tega, da lahko v hindujščini, ki nima določnega člena, uporablja presežniški določilnik tako v pomenu relativne kot absolutne večine, sodi tudi v angleščini med tiste govorce, ki poznajo the most kot presežniški določilnik v pomenu relativne večine (glej podrazdelek o angleščini). Verjetno je torej, daje neustrezanje napovedi posledica interference med informantovimi maternimi jeziki. Žal avtor pričujočega dela ni imel priložnosti hindujskih podatkov preveriti še na kakšnem drugem govorcu.
(149) jezik_
angleščina
češčina
hebrejščina
hindujščina
japonščina
kannadščina
katalonščina
kitajščina
madžarščina
makedonščina
nemščina
nizozemščina
norveščina
poljščina
pundžabščina
romunščina
slovenščina
srbščina
tamilščina
turščina
D	A	(R)
-	-	R
D	-	-
-	A?	R
D	~	~
D	A	R
D	A	R
D	A	(R)
D	A	R
D	A	R
-	-	R
-	-	R
D	A	R
-	-	R
-	-	R
-- R
Iz tabele (149) lahko razberemo tudi nenapovedano posplošitev, da ne obstajajo jeziki tipa (DR), tj. jezik ne more imeti določnega določilnika in presežniškega določilnika v pomenu relativne večine, ne da bi imel tudi presežniški določilnik v pomenu absolutne večine. Ta posplošitev bo sledila iz skladenjsko-pomenske razčlembe presežnikov v pomenu relativne večine v razdelku 4.3.
58
Določniin presežniškidoločilniki
1.4 SLOVENSKI KORPUSNI PODATKI
Raba slovenskega presežniškega določilnika največje bila preverjena tudi s pomočjo korpusa ELAN (Erjavec 2002). Največ se vselej rabi v pomenu relativne večine, (150), in večina v pomenu absolutne večine.
Protiprimer predstavlja le zgled (150g), kjer je žariščenemu predikatu avstrijsko na voljo le ena alternativa, velikonemško, v stavku pa je vendarle rabljen največ, in sicer kot prislov. Nastanek protiprimera pripisujem želji po pestrosti izražanja. V bližini prislova največ, namesto katerega bi po napovedi (76) moral stati večinoma, se namreč nahaja prislovno določilo z neznatno večino. Zdi se, da se je avtor besedila želel izogniti ponovitvi korena večina in je raje dopustil rabo prislova največ v položaju, kjer je na voljo le ena alternativa žariščenemu predikatu. Pomembno je, da je ta alternativa tudi eksplicitno zapisana, kar pri pomenu absolutne večine ni potrebno. Povzeto, največ ima v (150g) pomen relativne večine (in torej ne ovrača napovedi (76)). Stavek je nenavaden, ker zahteva, da razrahljamo zahtevo žariščenja po več kot eni alternativi žariščenega predikata.
(150)	a. Največ površinskih vodotokov je prekomerno onesnaženih (29 % v 3. in 4.
razredu), pri čemer se onesnaževanje širi v povirja rek. (ekol.sl.183)
b.	K emisiji SO2 največ prispeva elektroenergetika (81%), k emisiji NOx pa promet (66%). (ekol.sl.203)
c.	V preteklosti je bila v Sloveniji ena največjih težav onesnaženost zraka, ki je ogrožala nekaj nad 40% prebivalcev in močno pripomogla k obsežnemu propadanju gozdov. (ekol.sl.428)
č. Znotraj posameznih industrijskih panog potekajo različni programi varnosti pred nevarnimi kemijskimi snovmi, največ na področju kemične, farmacevtske in gumarske industrije.
d.	"Seveda odpravljamo največ glagole in pridevnike, pa tudi samostalnikov se lahko znebiš na stotine." (Osl.1.6.24.2)
e.	Največ težav sestavljalci novoreškega slovarja niso imeli z izumljanjem novih besed, temveč s tem, da so se, potem ko so jih izumili, prepričali, kaj pomenijo; se pravi, da so preverili, kolikšen obseg izrazov so s svojim obstojem razveljavile. (Osl.4.14.9)
f.	Največ (99%) gaje v kosteh in zobeh, kjer zagotavlja njihovo trdnost (oporni kalcij), preostali kalcij pa je v celicah mehkih tkiv (mišičje, živčevje, druge celice) in krvi. (vade.sl.883)
g.	? [D]va volilna okraja poslancev sploh nista izvolila, v nekaterih pa so bili
z neznatno večino izvoljeni največ avstrijsko (ne pa velikonemško) usmerjeni poslanci. (parl.sl.332)
(151)	a. V občinah se večinoma (60% občin) z varstvom okolja ukvarja nekdo, ki ima
hkrati še druge naloge, enega ali več zaposlenih izključno za področje okolja pa ima le 14% občin. (ekol.sl.1511)
59
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
b.	Pravice enega, skupine, dela ali celo večine družbe, ne da bi upoštevali in spoštovali pravice in svoboščine drugih, tudi manjšin, etničnih ali drugačnih, lahko ogrozijo pravice vseh in svobodo samo. (kuca.sl.375)
c.	za potrebe priprave primerjalnih analiz in usklajevanja obveznosti Slovenije do tretjih držav z obveznostmi, ki jih ima do tretjih držav EU, bo treba prevesti slovenske predpise (sporazume, dogovore, izjave, deklaracije, zakone, podzakonske akte) v enega od jezikov Skupnosti (večinoma v angleški jezik). (ekon.sl.175)
č. V veliki večini primerov ni bilo ne procesov ne poročil o aretaciji. (Osl.1.2.42.3)
d.	Večina gradiva, s katerim si se ukvarjal, ni bila v nobeni zvezi s stvarnim svetom, niti toliko ne, kot je z resnico povezana neposredna laž. (0sl.1.5.10.3)
e.	Zakon je sprejet z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom predpisana drugačna (npr. dvotretjinska) večina za sprejem zakona. (parl.sl.183)
f.	Predlog je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so glasovali. (parl.sl.234)
g.	Razsodniki odločajo z večino glasov. (spor.sl.888)
h.	Državni zbor sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina. (usta.sl.382)
i.	Sprememba ustave je na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina vo-lilcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volilcev. (usta.sl.800)
1.5 ZAKLJUČEK
V tem poglavju smo ilustrirali dva pomena, ki ju lahko imajo presežniški določilniki: pomen absolutne večine (več kot pol) in pomen relativne večine (največja skupina, pri čemer delitev na skupine usmerja žariščenje). (Poleg tega so lahko v nekaterih jezikih rabljeni tudi nepresežniško.) Na podlagi pomenske razčlembe določnih in presežniških določilnikov smo napovedali (152).
(152) Če ima jezik presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, ima tudi določni
določilnik.
Podatki v razdelkih 1.3.1 in 1.4 to napoved potrjujejo. Posebej pomembna med obravnavanimi jeziki je makedonščina, ki je edini obravnavani slovanski jezik, ki pozna določni določilnik. Dejstvo, da makedonščina, kot napovedano, pozna presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, nevdoumno dokazuje, da je napoved neodvisna od genealoške sorodnosti jezikov.
60
2 SKLADNJA IN POMENOSLOVJE
V	pričujočem poglavju motiviramo lastnosti vmesnika med skladenjsko in pomensko razčlembo jezikovnih izrazov. Motivacija je teoretična: temelji na spoznanju sodobnih kognitivnih znanosti, daje um zgrajen modularno.
Pričujoče delo je snovano v znanstveno-metodološkem okviru tvorbenega jezikoslovja. Pričetki tvorbene slovnice segajo v leto 1957, ko je izšla pionirska razprava Noama Chomskega Syntactic Structures (Chomsky 1957). Teorija je v petdesetih letih obstoja doživela mnogo sprememb. Glavna mejnika v njenem razvoju predstavljata paradigmi Slovnice načel in parametrov v osemdesetih in Minimalistične teorije jezika, na kratko minimalizma, v devetdesetih.43 Slednji paradigmi pripada tudi pričujoče delo.
Minimalizem je primarno skladenjska teorija, v pričujočem delu pa se ukvarjamo predvsem s pomenoslovjem, natančneje s formalno semantiko. V tem poglavju bomo prikazali, kakšne težave prinaša družitev sodobnih teorij formalne semantike z minimali-stično teorijo jezika. (Zdi se, da se teh težav večina pomenoslovcev ali ne zaveda ali jih ignorira.)
Zgradba poglavja je naslednja. V razdelku 2.1 podamo osnove standardnega minimalizma. V razdelku 2.2 ekspliciramo, kakšne spremembe morajo doleteti ustroj standardnega minimalizma, če naj bo združljiv s sodobnimi teorijami formalne semantike. V razdelku 2.3 oporekamo privzetju spremenjenega ustroja, ker ni skladen z zaključki kognitivnih znanosti. Posebej, spremenjeni ustroj ni skladen z zaključkom, da je jezikovna zmožnost zgrajena modularno. Razdelek 2.4 povzema izsledke poglavja.
2.1 STANDARDNI MINIMALIZEM
V	podrazdelku 2.1.1 predstavimo osnovno filozofijo minimalistične teorije jezika, od katere ne želimo odstopati. V podrazdelku 2.1.2 prikažemo ustroj standardnega minimalizma, ki določa, kako je tvorjenje jezikovnih izrazov razdeljeno med komponente računskega sistema. V razdelku 2.1.3 opišemo besednozvezno teorijo standardnega minimalizma, ki določa, kakšne oblike smejo biti skladenjski izrazi. V podrazdelku 2.1.4 je predstavljena t.i. kartografija skladenjskih zgradb, ki preučuje (univerzalno) organizacijo vsebine skladenjskih izrazov.
2.1.1 VSEBINSKI MINIMALIZEM
Bistvo minimalističnega pristopa k študiju jezika sta dve vrsti minimalizma: metodološki in vsebinski. Metodološki minimalizem je znan kot Ockhamova britev. Skupen je vsem znanostim, znanstveno relevanten pa zato, ker je izvedljiv iz pojma ovrgljivosti (Popper 1998: §4). Zavezanost metodološkemu minimalizmu pomeni, da poskušamo s čimbolj siromašnim analitičnim aparatom razložiti čimveč podatkov. V tvorbenem jezikoslovju se je ta težnja pokazala kot prevetritev analitičnega aparata slovnice načel in parametrov.
43 Za podrobnejši zgodovinski pregled razvoja tvorbene slovnice glej npr. Belleti in Rizzi (2002).
61
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Metodološkega minimalizma, ki ni omejen na jezikoslovno znanost, ne smemo zamešati z vsebinskim minimalizmom, ki je hipoteza o naravi jezikovne zmožnosti. Ideja o vsebinskem minimalizmu je prvič eksplicirana v Chomsky 1995; spodnjo predstavitev povzemamo po Chomsky (2002).
Tvorbena slovnica predpostavlja, da obstaja del človeškega uma, kije namenjen tvorbi in razčlembi izrazov naravnega človeškega jezika. Imenujemo ga jezikovna zmožnost. Jezikovna zmožnost vsakega posameznika je do neke mere genetsko določena. Tvorbena slovnica predpostavlja, da so genetsko določeni vidiki jezikovne zmožnosti zdravih posameznikov enaki in njihovo abstrakcijo imenuje univerzalna slovnica.
Glavni argumenti v prid trditvi o obstoju univerzalne slovnice prihajajo iz zgodnjega usvajanja jezika. Otrok usvoji jezik svoje okolice neodvisno od tega, kateri jezik to je in kakšna je rasna ali nacionalna pripadnost otroka. Edini vhodni podatki biološkemu programu usvajanja jezika so jezikovni podatki, ki jih otrok dobi iz svoje okolice. Posebej, biološki program usvajanja jezika nima dostopa do negativnih podatkov (Uriagereka 1998:7, 524).44 Če bi bili na začetku usvajanja jezika jezikovna tabula rasa, bi bilo nemogoče razložiti, zakaj sodimo, da so nekateri stavki nesprejemljivi. Pravilo o vprašaljenju predmeta (poenostavljeno, predmet, po katerem se želiš vprašati, spremeni v vprašalnico kaj in jo premesti na začetek povedi) ne deluje pri vprašaljenju predmeta iz prilastkovega odvisnika, glej (153)-(155). Kako se otrok nauči tega vzorca, če nima dostopa do negativnih podatkov? Edina možnost je, da ima to znanje vrojeno, tj. daje načelo, kije odgovorno za neslovničnost (155b), del univerzalne slovnice. (Seveda je to načelo abstraktno in bomo njegove učinke zaznali še marsikje. Konkretno, za razlago neslovničnosti (155b) je najbrž ključnega pomena načelo relativizirane minimalnosti45
(153)	a.	Herman je nekaj vprašal.
	b.	Kaj je vprašal Herman?
(154)	a.	Misliš, daje Herman nekaj vprašal.
	b.	Kaj misliš, da je Herman vprašal?
(155)	a.	Vidiš človeka, ki gaje Herman nekaj vprašal.
	b.	* Kaj vidiš človeka, ki gaje Herman vprašal?
Jezikovna zmožnost je poseben umski sistem46 in je očitno povezana z drugimi umskimi sistemi. Da lahko do te povezave pride, mora obstajati način za komunikacijo med temi sistemi. Tradicionalno opažanje, da v slovnici pridružujemo glasovni verigi njen pomen,
44	Pozitivni podatki so podatki, iz katerih sledi, da je nek jezikovni izraz sprejemljiv. Prototipičen primer pozitivnega podatka je izrečen stavek. Njihovo nasprotje so negativni podatki, tj. podatki o nesprejemljivosti. Negativne podatke načeloma nudijo (sicer redki) starši, ki popravljajo slovničnost stavkov svojih otrok. Raziskave iz usvajanja jezika z gotovostjo kažejo, da otroci negativnih podatkov pri usvajanju jezika ne upoštevajo.
45	Načelo relativizirane minimalnosti uvede Rizzi (1990); za kratek pregled glej Grillo (2008: §3.1).
46	Izraz sistem uporabljamo v zdravorazumskem smislu, ne v žargonu kakšne teorije uma. Isto velja za izraz komponenta, ki ga uporabljamo tedaj, kadar želimo poudariti, daje nek sistem del nekega večjega sistema.
62
Skladnja in pomenoslovje
standardni minimalistični pristop parafrazira tako, da trdi, da je jezikovna zmožnost povezana z dvema umskima sistemoma: izgovorno-zaznavnim in pojmovno-namernim. Jezikovna zmožnost komunicira z izgovorno-zaznavnim sistemom prek fonetične oblike (PF) in s pojmovno-namernim sistemom prek logične oblike (LF), ki ju imenujemo tudi vmesniški ravnini.47 Najšibkejša možna zahteva, ki jo lahko postavimo vmesnikom med umskimi sistemi, je, da lahko izraze, ki se pojavljajo na vmesniških ravninah, dotični sistemi "preberejo" in "razumejo." To zahtevo bomo imenovali berljivostnipogoji.
Zdaj lahko formaliziramo vprašanje vsebinskega minimalizma. Zanima nas, v kolikšni meri je jezikovna zmožnost "dobra rešitev" berljivostnih pogojev. Kot poudarja Chomsky, se zdi, da ima to vprašanje, ki si ga do pred kratkim nismo mogli niti zastaviti, presenetljiv odgovor. Raziskave v minimalističnem okviru kažejo, daje morda jezikovna zmožnost na ta način optimalna. Natančneje, zelo verjetno je, da je jezikovna zmožnost naravna posledica berljivostnih pogojev.
Podajam oguljeno Chomskyjevo primerjavo. Tako kot losos, ki skoči iz vode, ne potrebuje lastnega mehanizma, ki ga vrne v vodo, tudi um ne potrebuje posebnega mehanizma, da reši problem berljivostnih pogojev. Obema pomaga narava: losos pade nazaj v vodo zaradi gravitacije, berljivostnim pogojem pa je zadoščeno ob součinkovanju raznih naravnih zakonov v kompleksnem okolju človeških možganov. Tako "sposobnost" lososa, da pade nazaj v vodo, ni neposreden rezultat naravnega izbora: ko pridobi losos sposobnost skoka iz vode, samodejno "zmore" tudi pasti nazaj vanjo - prednik lososa ni leteča riba. Podobno tudi nastanek jezikovne zmožnosti ni neposredni rezultat razvoja vrste z naravnim izborom: ideja je, da se nekaj48 razvije in da kot posledica samodejno nastanejo "manjkajoči" deli jezikovne zmožnosti. Med drugim to pomeni, da pričakujemo, da je jezikovna zmožnost "čist" sistem, brez "navlake", značilne za razvoj z naravnim izborom.49
47	Izraz ravnina razumemo kot sinonimen z matematičnim izrazom prostor. Neko ravnino definiramo tako, da določimo, kateri izrazi (kognitivni objekti) so njeni elementi. Medtem ko za sisteme menimo, da so del uma, tega za ravnine ne trdimo: ravnina je zgolj jezikoslovni konstrukt. Zato izraz ravnina tudi ne implicira procesiranja: v ravnini se "nič ne dogaja", ravnina je le predpis oblike. Prim. z mentalnim slovarjem, ki je sicer del uma, a je tako kot ravnina statičen. V mentalnem slovarju se po definiciji ne odvijajo nobeni procesi, saj je le skladišče podatkov. (Teorije, ki trdijo nasprotno, nevede predpostavljajo obstoj posebnega umskega sistema.)
48	Živanovic (2004:162-165) zaključuje, daje zadnji večji korak v razvoju jezikovne zmožnosti z naravnim izborom nastanek nekega dela fonološkega sistema (morda avtosegmentalnosti).
49	Razvoj z naravnim izborom gradi na tistem, kar je trenutno prisotno, in izbira mutacije, ki dajejo nosilcu genov neposredno razmnoževalno prednost. Metaforično rečeno, razvoj z naravnim izborom se oblikovanja nekega organa ne more lotiti z mislijo na končno funkcijo, zato je zgradba organa nujno zbirka fenotipskega izraza naključnih mutacij, ki so pomenile razmnoževalno prednost v različnih obdobjih razvoja vrste. Tej zbirki smo zgoraj rekli "navlaka". Primer: zgradba kril. Krila so se razvila vsaj štirikrat: pri insektih, pterodaktilih, pticah in netopirjih. Podrobnosti njihove zgradbe so različne, čeprav je osnovna funkcija ista. (Wikipedia 2006f)
63
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
2.1.2 USTROJ
Standardna minimalistična teorija jezika (Chomsky 1995: §4.1) predpostavlja, da je jezikovni računski sistem izgrajevalnee50 narave: tvorba jezikovnega izraza iz slovarskih enot je postopna.
Poglejmo si postopek tvorbe jezikovnega izraza natančneje (pri opisu se zgledujemo po Chomsky (1995: §4) in Ilc (2004: §2)). Tvorba stavka se prične z enkratnim izborom slovarskih enot v nabor. Naloga jezikovnega računskega sistema je, da nabor preslika v par izrazov (n, A), kjer je n izraz PF, A pa izraz LF. V ta namen jezikovni računski sistem rekurzivno sestavlja nove skladenjske izraze iz slovarskih enot v naboru in iz že sestavljenih skladenjskih izrazov. Pri tem uporablja tri operacije: izbiranje, ki prestavi slovarsko enoto iz nabora med že izdelane skladenjske izraze, sestavljanje, ki sestavi dva že obstoječa skladenjska izraza, in premikanje, ki premika dele skladenjskega izraza na hierarhično višje mesto, natančneje v sestrski položaj korenskega vozlišča dotlej izdelanega sestavnika.51 Operacije so ilustrirane s tvorbo stavkov v (156)-(157).
(156) a. Alja igra klavir.
(157) a. Kaj Alja igra?
Poenostavljeno, pri izgradnji stavka (156a) jezikovni računski sistem iz nabora najprej izbere enoti igra ter klavir ter ju sestavi v glagolsko zvezo igra klavir. Temu sledi izbira
50	Nasprotje izgrajevalnim so reprezentacijske teorije jezika. Pri prvih si jezikoslovec dovoli omejevati že samo tvorbo jezikovnega izraza, pri slednjih se sme omejiti le rezultat tvorbe.
51	Premik lahko obravnavamo kot podvrsto sestavljanja, t.i. notranje sestavljanje (Chomsky 2004:110-111; Starke 2001: §8; Kracht 2001: §5). Pri notranjem sestavljanju operacija sestavljanja ponovno deluje na skladenjskem sestavniku a, kije sicer že vgnezden v večji sestavnik. Natančneje, a lahko sestavimo s korenskim vozliščem sestavnika, v katerega je vgnezden.
64
Skladnja in pomenoslovje
slovarske enote Alja, nakar iz nje in prej tvorjene glagolske zveze sestavi stavek Alja igra klavir. Tvorba vprašalnega stavka (157a) poteka do točke, ko je tvorjen sestavnik Alja igra kaj, enako kot tvorba trdilnega stavka (namesto besede klavir imamo seveda besedo kaj), vendar s tem postopek še ni zaključen. Jezikovni računski sistem premesti predmet kaj na hierarhično višje mesto v stavku, kar se odrazi v spremembi besednega reda (Kaj Alja igra).
Operacije izbiranja, sestavljanja in premikanja jezikovni računski sistem ponavlja tako dolgo, dokler ne izčrpa nabora slovarskih enot in so vsi tako tvorjeni skladenjski sestavniki združeni v enega samega. Ta del jezikovnega računskega sistema imenujemo skladenjska komponenta. V določenem trenutku delovanja skladenjske komponente nastopi ločitev. Recimo, da je jezikovni računski sistem do tedaj tvoril sestavnik S. Ločitev iz S ustvari izraz SL tako, da iz S odstrani vse elemente, ki so pomembni le za tvor-jenje izraza n. Skladenjska komponenta nadaljuje svoje delo, vendar na sestavniku SL. Končni izdelek skladenjske komponente, tj. izraz LF, označimo z A. Prvotni izraz S fo-nološka komponenta jezikovnega računskega sistema preslika v izraz n na PF. Pri tem je pomembno poudariti, daje fonološka komponenta jezikovnega računskega sistema bistveno drugačna od skladenjske komponente, ki vodi od nabora do LF. Za del skladenjske komponente od nabora do ločitve se je ustalil izraz slišna skladnja, del od ločitve do logične oblike pa imenujemo neslišna skladnja.52 Če sta izdelana izraza A in n ustrezne oblike, tj. če ju pojmovno-namerni in izgovorno-zaznavni sistem lahko interpretirata, rečemo, da izgradnja konvergira; v nasprotnem izgradnja zgrmi.
Tvorba jezikovnega izraza je shematično prikazana na sliki 2.1. (Slika prikazuje tudi stičišče jezikovne zmožnosti s pojmovno-namernim (CI) in izgovorno-zaznavnim (AP) sistemom.)
slovar-> nabor
slišna skladnja
ločitev
neslišna skladnja
fonološka
komponenta
PF
AP
LF
CI
Slika 2.1: Ustroj minimalistične teorije
52 Medtem ko v slišni skladnji potekajo operacije izbora, sestavljanja in premikanja, poteka v neslišni le premikanje. Ostali operaciji nista na voljo, ker bi v sestavnik, namenjen interpretaciji v pojmovno-namernem sistemu, dodale fonološke informacije, zaradi česar bi bili kršeni berljivostni pogoji v LF. Posledica teh pogojev je tudi, da mora priti do ločitve šele tedaj, ko so vsi izdelani skladenjski sestavniki sestavljeni v en sam sestavnik. Pomenska interpretacija lahko namreč poteka le na enem sestavniku.
65
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Ustroj standardne minimalistične teorije jezika je podoben ustroju njenega predhodnika, slovnice načel in parametrov. Slednji je prikazan na sliki 2.2. Dvodelno tvorbo jezikovnih izrazov od globinske zgradbe (DS) prek površinske zgradbe (SS) do logične oblike (LF) je nadomestil enoten računski sistem, v katerem v določenem trenutku pride do ločitve, kot je opisano zgoraj. Bistvena razlika med ustrojema ni v poteku tvorbe jezikovnih izrazov, temveč v tem, da v minimalizmu ni dovoljeno postavljati zahtev, ki naj jim ustrezajo izrazi v naboru in ob ločitvi. Slovnica načel in parametrov je namreč omejevala, kakšni izrazi se smejo pojavljati v globinski in površinski zgradbi. Izrazi globinske zgradbe so bili med drugim omejeni s teorijo udeleženskih vlog, izrazi površinske zgradbe pa s sklonskim sitom. V minimalistični teoriji se v skladu s hipotezo o vsebinskem minimalizmu smejo omejevati le izrazi vmesniških ravnin LF in PF.
PF	LF
SS
DS
Slika 2.2: Ustroj slovnice načel in parametrov
2.1.3 BESEDNOZVEZNA TEORIJA
Osnovna skladenjska operacija je sestavljanje. Besednozvezna teorija določa lastnosti te operacije in s tem skladenjskim izrazom predpiše obliko. Opis besednozvezne teorije standardnega minimalizma prirejam po Chomsky (1995: 241-249).
Sestavljanje iz dveh obstoječih skladenjskih izrazov sestavi nov izraz. Bistveni uvid tvorbene slovnice je, da so sestavljeni izrazi endocentrični: lastnosti sestavljenega izraza so enake lastnostim enega od izrazov, iz katerih je sestavljen. Ta izraz imenujemo jedro sestavljenega izraza.
Sledi formalna definicija. Vsak skladenjski izraz a ima jedro H (a) in ime. Ime izraza je enako jedru izraza. Jedro izraza a v naboru je izraz sam, H (a) = a.
Operacija sestavljanja iz izrazov a in ¡3 tvori izraz K = {y, {a, ¡3}}, kjer je y ime sestavljenega izraza. y je enak imenu enega od sestavnih delov a in ¡3: tistega, ki je jedro sestavljenega izraza. Rečemo tudi, da ta izraz projicira; sestavljeni izraz je projekcija jedra. Drugi izraz, ki ne projicira, imenujemo dopolnilo.53 Če je jedro a, potem je K = {a, {a, ¡3}}, a je jedro in projicira sestavnik z imenom a, ¡3 je dopolnilo. Grafični prikaz izraza K je podan v (158).
53 Brez razlike bomo uporabljali izraza dopolnilo jedra in dopolnilo projekcije. 66
Skladnja in pomenoslovje
(158)
a 3
Recimo, da izraz K sestavimo z izrazom 6 in da je jedro nastalega izraza a, kot v (159). 6 potem imenujemo določilo.54,55
(159)	a
/\
6a /\
a 3
Vsak skladenjski izraz je izraz neke kategorije (samostalnik (N), glagol (V), pridevnik (A), predlog (P), veznik (C) itd.) Zapuščina slovnice načel in parametrov je, da vozlišč skladenjskih sestavnikov v grafičnem prikazu ne poimenujemo z jedrom, temveč s kategorijo. Če sta v (158) a kategorije V in 3 kategorije N, potem namesto (158) neformalno zapišemo (160).
(160)	V
/\ VN
Izrazu X z imenom a, ki ni projekcija izraza z istim imenom, rečemo minimalna projekcija in ga označimo z X0. Izraz X z imenom a, ki ne projicira izraza z istim imenom, imenujemo maksimalna projekcija in ga označimo z XP. Izraz X, ki ni ne minimalna ne maksimalna projekcija, imenujemo vmesna projekcija in ga označimo z X'. Glej (161).
(161)	XP /\
ZP X' /\
X YP
V nadaljnje tehnične podrobnosti standardne minimalistične teorije se ne bomo spuščali.56 Za nadaljnje informacije glej npr. Adger (2003), Chomsky (1995), Radford (1997) in Uri-agereka (1998).
Brez razlike bomo uporabljali izraza določilo jedra in določilo projekcije.
V pričujočem delu ne uporabljamo priklopa in ga zato ne bomo formalno definirali. Prav tako ne bomo definirali razlike med Xmin in X0, ker razlika temelji na priklopu k jedru.
Posebej, v pričujočem delu se ne bomo ukvarjali z linearizacijo skladenjskih sestavnikov. V jezikih, kot je slovenščina, ki so v bili v slovnici načel in parametrov opisani kot jeziki tipa najprejjedro (prim. Golden 2001:22), je dopolnilo vedno linearizirano desno, določilo pa levo od jedra, kot je grafično prikazano v (161).
a
56
67
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
2.1.4 KARTOGRAFIJA SKLADENJSKIH IZRAZOV
Sodobna tvorbena slovnica loči dve vrsti skladenjskih kategorij: leksikalne kategorije, kot so glagoli, samostalniki in pridevniki, imajo predmetni pomen; funkcijske kategorije predmetnega pomena nimajo (Golden 2001: 20). Trditve minimalistične slovnice o skladenjski zgradbi stavkov se razhajajo od pogleda tradicionalnih slovnic. Slednje trdijo, da so jedra besednih zvez leksikalne kategorije. Tako je jedro stavka glagol: stavek so »besede, zbrane okrog ene osebne glagolske oblike (Toporišič 2000: 555)«. Nasprotno minimalistična slovnica trdi, daje, univerzalno, jedro tipičnega stavka veznik (C), ki je funkcijska kategorija.57
Stavek je torej vezniška zveza (CP). Jedro te zveze je veznik (C). Ali je njegovo dopolnilo glagol(ska zveza)? Tvorbena slovnica dokazuje, da ne: med vezniško in glagolsko zvezo se nahaja še inflekcijska zveza (IP). Podrobnejši opis zgradbe stavka je torej, daje stavek vezniška zveza (CP), katere dopolnilo je inflekcijska zveza (IP), katere dopolnilo je glagolska zveza (VP), (162) (Chomsky 1995:55). Zaporedje CP-IP-VP v skladenjski zgradbi stavka bomo imenovali stavčno ogrodje. (Jedra C, I in V lahko imajo tudi določila.)
(162) CP
VP
V zadnjih dvajsetih letih se v okviru tvorbene slovnice v zvezi z zgradbo besednih zvez med drugim ugotavlja naslednje.
(i) Po univerzalnem vzorcu ni tvorjen le stavek, temveč tudi ostale vrste besednih zvez, npr. samostalniška in pridevniška besedna zveza, katerima ustrezata samostalniško in pridevniško ogrodje. Pionirsko delo na tem področju je Abney (1987), ki pokaže, daje samostalniška besedna zveza določilniška zveza, sestavljena iz določilnika (D) in samo-stalniške zveze (NP), (163).
(163) DP
D NP
(ii) Besednozvezna ogrodja so bolj zapletena, kot kažeta (162) in (163). Vsako od projekcij CP, IP, VP, DP in NP moramo razbiti na več pomensko specializiranih funkcijskih projekcij. Pionirsko delo na tem področju je Pollock (1989), katerega delo razbije dotlej
57 Tradicionalna ugotovitev ni napačna, le nenatančna: glagol ni skladenjsko, temveč "pomensko" jedro stavka. Ker tvorbena slovnica loči med pomenskim in skladenjskim jedrom, lahko trdi, da so vsi skladenjski izrazi endocentrični.
68
Skladnja in pomenoslovje
enotno funkcijsko zvezo IP, novejša dela pa vključujejo Belleti (2004), Caha (2009), Cinque (1999, 2002) in Rizzi (1997, 2004). Vejo tvorbene slovnice, ki se ukvarja s spoznavanjem podrobne zgradbe besednozveznih ogrodij, imenujemo kartografija skladenjskih zgradb.
fseq
Povzemimo in dopolnimo v podrazdelku doslej uvedeno terminologijo. Vzemimo korensko vozlišče skladenjskega izraza nekega stavka. Označimo ga s FiP. Nadalje označimo s F2P dopolnilo jedra F1, in tako dalje: dopolnilo jedra Fi označimo s Fi+1P. FiP so t.i. funkcijske projekcije. Zaporedje vseh funkcijskih projekcij v stavku <F1P, F2P, ..., FnP> bomo imenovali stavčno ali glagolsko ogrodje. Podobno definiramo samostalniško in pridevniško ogrodje. Termin besedna zveza nam bo odslej pomenil sestavnik s korenskim vozliščem F1P (tj. najvišjo prisotno funkcijsko projekcijo), torej polno razvito besedno-zvezno ogrodje z vsemi določili.
Pri formalizaciji zgornje razprave o zgradbi besednih zvez se bomo zgledovali po Starke (2004: 256-259) in privzeli posplošitev o fseq, podano v (164).58
(164)	Za vsako leksikalno kategorijo obstaja univerzalno zaporedje funkcijskih projekcij, imenovano fseq, da velja naslednje.
Naj bosta FP in GP funkcijski projekciji v ogrodju (stavčnem, samostalniškem, pridevniškem, ipd.). Če je projekcija GP dopolnilo projekcije FP, [FP F GP], velja FP> GP (tj. funkcijska projekcija FP je v ustreznem fseq uvrščena pred GP)59 ali F=G.60
V (165) zapisujemo izseke iz fseq, ki jih bomo potrebovali v nadaljnjih poglavjih. Popolnejše slike ne bomo podajali iz dveh razlogov. Prvič, fseq je zelo dolg, in drugič, raziskovalci si glede natančne vsebine (še) niso enotni. Za precej podrobno sliko stavč-nega fseq glej Cinque (1999:106); informacije o samostalniškem fseq so bolj razpršene, glej npr. Alexiadou in Wilder (1998), Cinque (2002) in Zamparelli (2000).
(165)	fseq
a.	Stavčni: CP > BgP > TP > NralP > AgentP61 > VP > ThemeP
b.	Samostalniški: DP > DefP > NralP > NP
c.	Pridevniški: DegP > AP
58	Nekateri jezikoslovci (med drugim Nilsen 2003:5-7; Starke 2004:261) menijo, da je zaporedje fseq pomensko motivirano.
59	Nekateri avtorji zagovarjajo mnenje, da mora vsako ogrodje vsebovati vse elemente zaporedja funkcijskih projekcij (Cinque 1999:132-134), drugi so mnenja, daje načeloma lahko projekcija odsotna (Starke 2004:261). V pričujočem delu privzemamo drugi pogled, in sicer predpostavljamo, da mora biti funkcijska projekcija odsotna, kadar njena prisotnost ne bi spremenila pomena; glej tudi razdelek 5.4.
60	Skladenjska teorija mora dovoliti, da je funkcijska projekcija FP dopolnilo funkcijske projekcije iste kategorije, npr. zaradi večkratnega vprašaljenja (Starke 2001: 168).
61	Mali vP in AgentP sta ena in ista projekcija. Ker se pričujoče delo ukvarja z udeleženskimi vlogami in ne z razčlembo glagolov, bomo konsistentno uporabljali zapis AgentP.
69
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Izsek CP > TP > AgentP > VP > ThemeP je v literaturi povsem nekontroverzen (Adger 2003: 275), opozorimo le, da mi namesto vP zapisujemo AgentP (preprosto zato, ker se ukvarjamo z udeleženskimi vlogami in ne z razčlembo glagolov) ter da uvajamo posebno projekcijo ThemeP za pripis udeleženske vloge prizadeto (glej razdelek 3.3.3). Prav tako je neproblematičen izsek CP > BgP > TP (Aboh 2004:16-17), le daje BgP v literaturi običajno imenovan FocusP (glej razdelek 3.5.3). BgP > NralP utemeljujemo po Beghelli in Stowell (1997: 6); avtorja za NralP (njuna CQP in GQP) sicer predlagata več položajev, vendar so vsi pod BgP (njun WhQP). Razvrstitev TP in NralP za nas ni relevantna in je zapisana le zaradi konkretnosti. Opozoriti velja še, da NralP ni položaj slovničnega števila (le-ta je običajno označen z NumP), temveč položaj zvez, katerih jedro so števniški določilniki.
Edini vrsti red v samostalniški zvezi, ki bo pomemben v nadaljevanju, je DefP > NralP.62 Nanj lahko sklepamo iz razprave v Ihsane in Puskas (2001:46-47). (DP in NP sta zgolj krovni kategoriji za najvišje in najnižje projekcije v samostalniškem fseq.)
(165c) je splošno sprejeta razvrstitev (Adger 2003: 287).
Omeniti velja, da splošno prepričanje, da so leksikalne kategorije uvrščene na zadnje mesto v fseq, v teoriji L*, ki jo bomo razvili v tretjem poglavju, ni izsiljeno: Starke (prim. 2004: 267, op. 8) trdi, da »obstaja presenetljivo malo dokazov za običajno predpostavko, da mora biti izhodiščni položaj glagolov zelo nizek«. Nadalje menim, da je v kartografskem pristopu, ki "stare" funkcijske projekcije razbija na nove, pomensko specializirane, raba CP in DP v formalni analizi nezaželena, saj njun pomen ni jasno definiran. CP in DP sta ostanek razvoja tvorbene slovnice in zato uporabna zgolj predteoretično, kot "krovni kategoriji", sinonimni z izrazoma stavek in samostalniška besedna zveza.
Izjeme fseq
Po tradicionalnem tvorbenem pogledu na negacijo (Pollock 1989) obstaja funkcijska projekcija NegP, ki uvaja stavčno zanikanje. NegP je, kot ostale funkcijske projekcije, vključena v (stavčno) besednozvezno ogrodje. Vendar se NegP razlikuje od ostalih funkcijskih projekcij. Le-te so v ogrodje uvrščene po fiksnem linearnem vzorcu fseq, glede negacije pa Cinque (1999:126) pravi, da »podatki kažejo na možnost tvorjenja funkcijske projekcije NegP nad vsako prislovno funkcijsko projekcijo, celo istočasno, do določene višine (kije najverjetneje določena semantično).« Nadalje Starke (2004: §3.3) opozori na vzporednico med negacijo in < (ujemalnimi) oznakami (spol, število, oseba): tudi zveze uje-malnih oznak (s skupnim imenom jih imenujemo <P) je mogoče tvoriti nad praktično katerokoli funkcijsko projekcijo.63
Funkcijske projekcije NegP in <P je torej mogoče tvoriti nad marsikatero funkcijsko projekcijo. Kot take predstavljajo izjemo posplošitvi o fseq. Namesto da na podlagi
62	V razdelku 4.4.1 uporabimo tudi funkcijsko projekcijo DefAP, za katero domnevamo, daje povezana s slovenskim pogovornim "pridevniškim" določnim členom ta. Njena natančna razvrstitev v samostalniškem fseq v razpravi ne bo pomemebna: Marušič in Žaucer (2006: §3) jo povezujeta z oziralnimi odvisniki. (Seveda velja DefAP > NP.)
63	Izčrpne zglede o možnih položajih označevalca negacije (za NegP) ter osebkov in premih predmetov (za ujemalne zveze) podaja Cinque (1999: §5).
70
Skladnja in pomenoslovje
njihove izjemnosti posplošitev zavrnemo, bomo sledili Starke (2004) in vzeli izjemnost NegP in (P kot dejstvo. Ogrodja besednih zvez morajo biti tvorjena po univerzalnem fiksnem vzorcu fseq, z izjemo NegP in (P, ki jih je načeloma mogoče projicirati nad katerokoli drugo funkcijsko projekcijo. Natančen spisek funkcijskih projekcij, nad katerimi je v nekem jeziku mogoče projicirati NegP oziroma (P, je odvisen od danega jezika.64
Izjemnost teh projekcij bomo (v primerni obliki) uporabili tudi v pričujočem delu. Analiza v razdelku 3.5.5 in četrtem poglavju bo predpostavljala prosto distribucijo (P glede na funkcijske projekcije iz fseq. Za razpravo o NegP glej razdelka 3.4.2 in 4.7.
2.2 POMENSKA RAVNINA
V razdelku 2.1.2 smo predstavili ustroj standardne minimalistične teorije jezika. Predstavljeni ustroj je široko sprejet tako v tvorbenih skladenjskih teorijah65 kot tudi v tvorbenem pomenoslovju (Larson in Segal 1995:99-100). Slednje je presenetljivo, saj menim, da so sodobne teorije formalne semantike, tj. dela pomenoslovja, ki se ukvarja z izračunavanjem dobesednega pomena jezikovnih izrazov, nezdružljive z ustrojem, prikazanim na sliki 2.1.
To trditev moramo seveda utemeljiti. Nemogoče je sicer biti pošten do vseh teorij formalne semantike, preprosto zato, ker jih je preveč, vendar se zdi, da vse sodobne teorije v namen izračunavanja resničnostnih pogojev uvajajo posebno jezikoslovno ravnino, imenovano pomenska ravnina. Težava je v tem, da ta ravnina v nobeni (tvorbeni) pome-noslovni teoriji ni LF minimalistične teorije jezika. Izrazi v LF so skladenjski sestavniki, izrazi pomenske ravnine pa so formule nekega drugega formalnega jezika. Izbira formalnega jezika se med pomenoslovnimi teorijami razlikuje, vendar se nobena ne odloča, da je enak formalnemu jeziku ravnine LF.66 Najsi formalna semantika uporablja za zapis pomena kakšno različico predikatne logike, logiko s posplošenimi kvantifikatorji ali kaj tretjega, se skladnja naravnega človeškega jezika in skladnja tega formalnega jezika razlikujeta.
Iz tega sledi, da v tvorbenih pomenoslovnih teorijah LF ne more biti vmesniška ravnina med jezikovno zmožnostjo in pojmovno-namernim sistemom. Vmesnik je lahko le pomenska ravnina. LF in pomenska ravnina morata biti povezani, tj. obstajati mora pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema, ki izraz logične oblike A preslika v izraz pomenske ravnine 5, ki ga imenujemo denotacija. Poudariti velja, da iz razkoraka med skladenjsko zgradbo jezikovnih izrazov in formul formalnih jezikov sledi, da
64	Nilsen (2003: §2) na situacijo glede NegP pogleda drugače in trdi, daje mogoče stipulirani vrstni red funkcijskih projekcij izpeljati, če privzamemo, da so (nekateri) prislovi polarnostni izrazi.
65	Teoretični aparat večine skladnjeslovcev se v tehničnih podrobnostih sicer razlikuje od standardnega minimalizma, a raziskovalci vendarle sprejemajo njegov ustroj. Izjeme so npr. razpršena morfologija (Halle in Marantz 1993:114), elegantna skladnja (Brody 2000, 2003), (Borer 2005a,b) in nanoskladnja (Starke 2006).
66	Poudariti velja, daje kljub temu, da vse tvorbene pomenoslovne teorije razlikujejo med LF in pomensko ravnino, uskladitev skladenjske in pomenske razčlembe vendarle vodila razvoj mnogih pomenoslovnih teorij. (Za kratek zgodovinski pregled glej Partee (1996).) Trdimo le, da nobena pomenoslovna teorija uskladitve ni dosegla.
71
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
sta skladenjska in pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema različni, tj. računski sistem, ki tvori izraze pomenske ravnine, se razlikuje od računskega sistema, ki tvori izraze logične oblike.
Če smo natančni, je torej ustroj standardne sodobne tvorbene teorije jezika, ki vključuje tako skladnjo kot formalno semantiko, takšen, kot ga prikazuje slika 2.3.
slovar —
-*■ nabor
skladenjska komponenta (slišna skladnja)
ločitev
pomenska komponenta
pomenska ravnina
skladenjska komponenta (neslišna skladnja)
LF
fonološka
komponenta
PF
AP
CI
Slika 2.3: Ustroj standardnega minimalizma s posebno pomensko ravnino
Vhodni podatki skladenjske komponente ter vhodni podatki fonološke in pomenske komponente so različni. Vsebina nabora so slovarske enote, za katere standardni mini-malizem predpostavlja, da so snopi fonoloških, pomenskih in formalnih (skladenjskih) oznak. Skladenjska komponenta uporabi elemente iz nabora tako, da jih v skladenjski izraz, ki ga izdeluje, vključi kot terminalna vozlišča skladenjskega drevesnika. Vhodni podatki skladenjske komponente so torej skladenjske narave (so najmanjši možni skladenjski drevesniki), in so tako istovrstni izhodnim podatkom (izdelek skladenjske komponente, izraz A, je skladenjsko drevo). Nasprotno vhodni podatki fonološke in pomenske komponente niso istovrstni izhodnim podatkom. Vhodni podatek fonološki komponenti je skladenjski "polizdelek" S, torej skladenjsko drevo. Le-tega fonološka komponenta pretvori v fonetični zapis - neke vrste mentalno IPA transkripcijo. Podobno je vhodni podatek pomenski komponenti izraz A, spet skladenjsko drevo, izhodni podatek pa je 5, izraz v formalnem jeziku pomenske ravnine.
Standardni minimalizem predpostavlja, da skladenjska komponenta jezikovnega računskega sistema zadošča pogoju vključenosti (Chomsky 1995: 228), ki pravi, da računski sistem pri tvorbi izrazov ne more uvajati oznak, ki jih ni v vhodnih podatkih. Pome-noslovne teorije predpostavljajo, da izračun denotacije 5 zadošča pogoju (stroge) sestav-niškosti (Larson in Segal 1995:11, 79). Pogoj sestavniškosti zahteva, daje denotacija sestavljenega izraza izračunljiva iz denotacij njegovih sestavnih delov in načina sestave,
72
Skladnja in pomenoslovje
pogoj stroge sestavniškosti pa nadalje zahteva tudi, da smemo pri izračunu te denotacije posegati le po denotacijah neposrednih sestavnih delov sestavljenega izraza. Iz pogojev vključenosti in (stroge) sestavniškosti sledi, da morajo biti vse oznake, ki so prisotne v izrazu na pomenski ravnini, prisotne že v slovarskih enotah, iz katerih je ta izraz tvorjen.
Pomenske oznake v pričujočem delu delimo na dva tipa: logične in pojmovne. Logične pomenske oznake so tesno povezane z delovanjem pomenske komponente jezikovnega računskega sistema. Ne predstavljajo pojmov, temveč napotke za tvorbo izrazov pomenske ravnine, tj. jezikoslovne ravnine, ki jo uvaja formalna semantika. V mnogih pomenoslovnih teorijah so te oznake zapisane v lambda računu nad nekim formalnim jezikom. Tako je običajno predpostavljeno, da vsebujejo slovarski snopi oznak določilni-kov logične pomenske oznake, kot so zapisane v (166).67 (Določilniki nimajo pojmovnih pomenskih oznak.) V pomenoslovnih teorijah, ki privzemajo standardni minimalistični ustroj, se izraz pomenske ravnine (denotacija) tvori z interpretacijo izraza logične oblike A.68 Interpretacija poteka od spodaj navzgor. Na podlagi pomenskih oznak terminalnih vozlišč (tj. denotacij terminalnih vozlišč) skladenjskega drevesnika se rekurzivno izračuna denotacija korenskega vozlišča. Ta denotacija je izraz formalnega jezika, ki ga konkretna pomenoslovna teorija prevzema, in je na voljo pojmovno-namernemu sistemu.69
(166) a. vsak: A P AQ Vx: P( x) ^ Q(x)
Preslikava, katere argumenta sta predikata P in Q, ki vrne vrednost resnično natanko tedaj, kadar je vsak x, kije P, tudi Q.
b.	nek: A P AQ 3 x: P( x) A Q(x)
Preslikava, katere argumenta sta predikata P in Q, ki vrne vrednost resnično natanko tedaj, kadar je nek x, kije P, tudi Q.
c.	noben: APAQ Vx: P(x) ^ -Q(x)
Preslikava, katere argumenta sta predikata P in Q, ki vrne vrednost resnično natanko tedaj, kadar za vsak x, ki je P, velja, da ni Q.
č. (angl.) the: APAQ 3x: P(x) A (Vy: P(y) ^ x = y) A Q(x)
Preslikava, katere argumenta sta predikata P in Q, ki vrne vrednost resnično natanko tedaj, kadar je nek x, ki je P in za katerega velja, da mu je enak vsak y, ki je P, tudi Q.
Da bi bilo zadoščeno berljivostnim pogojem pojmovno-namernega sistema, se smejo na pomenski ravnini pojavljati le oznake, ki jih pojmovno-namerni sistem pozna. Ostale oznake morajo biti odstranjene.
56
Zaradi enostavnosti prikaza uporabljamo v tem razdelku lambda račun nad jezikom predikatne logike prvega reda. Dejansko nobena sodobna pomenoslovna teorija ne uporablja te logike, vendar je to za našo trenutno razpravo nepomembno.
Teorije formalne semantike, ki ne privzemajo minimalizma, predpostavljajo, daje vhodni podatek pomenski komponenti kakšna druga skladenjska razčlemba, recimo kar površinska skladnja. To ne drži za npr. teorije dinamične semantike, kot sta "Discourse Representation Theory" (DRT) (Kamp
1981) in "File Change Semantics" (FCS) (Heim 1982). V teh teorijah logične pomenske oznake ne predstavljajo napotkov za računanje denotacij, temveč napotke za spreminjanje konteksta ("file change potential" v FCS).
67
68
73
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
O pojmovno-namernem sistemu in načinu njegove povezave z jezikovno zmožnostjo sicer ne vemo dosti, vendar je očitno dvoje. Prvič, pojmovno-namerni sistem zagotovo ne pozna fonoloških oznak. Drugič, pojmovno-namerni sistem že po definiciji operira s pojmi, torej morajo izrazi vmesniške (torej pomenske) ravnine vsebovati pojmovne pomenske oznake: [maček], [pes], [videti], [dati], [rdeč] itd.
Standardni minimalizem deli formalne oznake na interpretabilne, ki jih pojmovno-namerni sistem razume, in neinterpretabilne, ki jih pojmovno-namerni sistem ne razume. Naloga skladnje je, da zagotovi, da bodo iz skladenjskega sestavnika odstranjene vse neinterpretabilne formalne oznake. To stori z mehanizmom potrjevanja oznak.
Interpretabilne formalne oznake so oznake časa, glagolskega vida, naklona, različnih modalnosti, negacije, osebe, števila, določnosti itd. Vemo, da s temi oznakami operira skladenjska komponenta: v skladnji je npr. pomembna razlika med stavkom z osebno gla-golsko obliko in nedoločniškim polstavkom, ki se razlikujeta po vrednosti oznake [čas]; nekateri jeziki poznajo ujemanje po osebi, številu in določnosti; negativno polarne izraze70 je mogoče uporabiti le v skladenjskem okolju, kateremu je, poenostavljeno, nadrejena negacija.
Status interpretabilnih formalnih oznak je nejasen. Jih pozna pojmovno-namerni sistem ali z njimi operira pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema? Je odgovor enak za vse te oznake? Nekatere so v formalni semantiki obravnavane kot primitivni operatorji/predikati in jih formalna semantika le posreduje pojmovno-namernemu sistemu. Druge so analizirane kot sestavljene, torej formalna semantika z njimi operira. Katere oznake sodijo v eno in katere v drugo skupino, je odvisno tudi od konkretne po-menoslovne teorije. Podrobno preučevanje statusa interpretabilnih formalnih oznak ni namen pričujočega dela. Za potrebe tega poglavja zadošča, da lahko zaključimo, da pomenska komponenta z neko interpretabilno formalno oznako ali operira ali jo posreduje pojmovno-namernemu sistemu.
V preostanku razdelka bomo pokazali, kako bi lahko odstranitev posebne pomenske ravnine (in posledično logičnih pomenskih oznak) vodila k povečani razlagalni moči teorije jezika.
Po analogiji z logičnimi pomenskimi oznakami, podanimi v (166), bi lahko sklepali, da obstaja določilnik, ki vsebuje logično pomensko oznako, podano v (167); imenovali ga bomo nef. Stavek (168a) bi v skladu z definicijo (167) moral imeti pomen (168b). Takega določilnika ne najdemo ne v slovenščini ne v kateremkoli drugem naravnem človeškem jeziku.
(167)	nef: APAQ 3x: P(x) v Q(x)
Preslikava, katere argumenta sta predikata P in Q, ki vrne vrednost resnično natanko tedaj, kadar je nek x ali P ali Q (ali oboje).
(168)	a. Nef pes laja.
b. 3x: pes(x) v laja(x)
Obstaja nek tak x, daje x pes ali da x laja (ali pa oboje).
70 O negativno polarnih izrazih bomo razpravljali v razdelku 3.1.4.
74
Skladnja in pomenoslovje
Da določilniki, kot je nef, ne obstajajo, je dobro znano. Eno od pionirskih del na področju teorije posplošenih kvantifikatorjev (Keenan in Stavi 1986: 260) ugotavlja, da vsi določilniki zadoščajo pogoju (stroge) konzervativnosti, ki jo bomo definirali v razdelku 3.2.2. To opažanje je prav gotovo prestalo test časa71, vendar je ostal njegov status vse do danes nespremenjen; natančneje, opažanje ni bilo nikoli razloženo in menim, da v pomenoslovni teoriji, ki uvaja posebno pomensko ravnino, tudi ne more biti. V taki teoriji je lahko vsebina logičnih pomenskih oznak omejena le z izrazno močjo uporabljenega formalnega jezika. Da bi napovedali neobstoj določilnika nef, mora biti v lambda računu nad uporabljenim formalnim jezikom nemogoče tvoriti izraz v (167), vendar za tako omejitev izrazne moči znotraj pomenoslovne teorije nimamo neodvisne motivacije.
Kako lahko opustitev posebne pomenske ravnine razloži omejitev o konzervativnosti in s tem poveča napovedovalno moč teorije? Tudi če posebne pomenske ravnine ni, mora neka jezikoslovna ravnina igrati njeno vlogo, tj. jezikovni izrazi morajo vseeno imeti pomensko razčlembo. V standardni minimalistični teoriji jezika, z ustrojem s slike 2.1, je edini kandidat za vlogo pomenske ravnine LF. Za razliko od formul formalnega jezika posebne pomenske ravnine izrazi LF niso neodvisni od skladnje. Nasprotno, logično obliko stavkov tvori prav skladenjska komponenta jezikovnega računskega sistema. Pri omejevanju možnih pomenskih izrazov lahko torej uporabljamo tudi skladenjske argumente, kar pri pomenoslovni teoriji, ki uvaja posebno pomensko ravnino, ni mogoče. Konkretno, ker so omejeni kvantifikatorji binarni, neomejeni pa unarni, nam bo binarna razvejanost skladenjskih sestavnikov predstavljala močan argument, daje vsa kvantifikacija v naravnih človeških jezikih omejena, kar skupaj z rezultatom iz Ludlow in Živanovic (b.d.) in Živanovic (2002), ki konzervativnost enači z omejeno kvantifikacijo, razloži opažanje o konzervativnosti.
2.3 MODULARNOST JEZIKOVNE ZMOŽNOSTI
V razdelku 2.2 smo pokazali, da uvedba posebne pomenske ravnine v teoriji, ki sprejema ustroj standardnega minimalizma, zmanjša razlagalno moč teorije. Še večja težava take teorije je nezdružljivost s spoznanji kognitivnih znanosti. Konkretno, teorija krši zahtevo po modularnosti jezikovne zmožnosti.
Glede vprašanja o funkcionalni organizaciji možganov je načeloma mogoče zavzeti dve ekstremni stališči. Prvo je t.i. horizontalno stališče, ki trdi, da notranje organizacije ni.72 Možgani so splošnonamenski sistem. Umska aktivnost je razpršena po celotnih možganih. Niti abstraktno je ni mogoče razdeliti v neodvisne enote. (Wikipedia 2006c; J. A. Fodor 1983: §I.2)
Nasprotno stališče imenujemo vertikalno. Prvi je to stališče že v devetnajstem stoletju zagovarjal utemeljitelj frenologije Franz Joseph Gall, ki je trdil, da je mogoče umske procese postaviti v bijektivno korespondenco s fizičnimi deli možganov. Fizična različica
71	Če smo natančni, dandanes namesto o konzervativnosti govorimo o neokonzervativnosti (Herburger 2000:90), vendar ostaja bistvo opažanja nespremenjeno.
72	Najvidnejši moderni zagovornik horizontalnega stališča je Uttal (2003).
75
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
vertikalnega stališča je že dolgo preživeta, vendar je J. A. Fodor (1983) vertikalno stališče oživil v funkcionalni različici pod imenom modularnost
Modularni pogled zagovarja obstoj visoko specializiranih računskih sistemov, imenovanih moduli. (Poudariti velja, da moduli niso prostorsko omejeni deli možganov. Modul je organizacijska enota uma.) Moduli rešujejo naloge z ozkega področja (področnost), pri čemer uporabljajo le omejene informacije (informacijska neprodušnost). Delujejo hitro in brezizjemno (nemogoče jih je "izključiti"), so vrojeni in imajo fiksen nevronski ustroj. (Wikipedia 2006c; J. A. Fodor 1983: 36-37, §3; Starke 2006) Najpomembnejši med temi lastnostmi sta področnost in informacijska neprodušnost.
Področnost Vsak modul je specializiran za delo z določenimi vhodnimi podatki, tj. ima svoje področje delovanja. V praksi modul najbolj zanesljivo prepoznamo po prvinah (oznakah), s katerimi operira. Na primer, vidni in slušni sistem imata vsak svoje področje delovanja: vidimo z očmi in ne z ušesi; slišimo z ušesi in ne z očmi.
Informacijska neprodušnost Modul pri svojem delovanju ne potrebuje informacij o delovanju ostalih kognitivnih sistemov. Na primer, osebo lahko prepoznamo po videzu, ne da bi jo slišali, ali po glasu, ne da bi jo videli.
Dejansko vidni in slušni sistem sestavlja po več modulov. Vidni sistem je npr. sestavljen iz modulov, specializiranih za zaznavo barv, analizo oblik, analizo trirazsežnih prostorskih odnosov, razpoznavo obrazov ipd. Iz vidnega sistema prihaja tudi tipična ilustracija informacijske neprodušnosti, osnovana na Muller-Lyerjevi optični prevari (glej sliko 2.4). Čeprav na podlagi desnega dela slike zavestno vemo, da so vse horizontalne črte enako dolge, iluzija z leve strani, da so različno dolge, ostaja. Vidni sistem nima dostopa do zavestnih informacij in sporoča lastne, napačne rezultate.
Slika 2.4: Müller-Lyerjeva optična prevara
Fodor pripisuje modularno zgradbo vhodnim sistemom, tj. sistemom, povezanim s sprejemom informacij iz okolja, vključno z jezikovno zmožnostjo (J. A. Fodor 1983: §III). Da je jezikovna zmožnost modularna, trdi tudi Jackendoff (1992: 69-70), ki pripisuje modularno zgradbo tudi izhodnim sistemom, npr. gibalnim sistemom. Mnogi avtorji zagovarjajo mnenje, daje um masivno modularen sistem, tj. v celoti sestavljen iz modulov (med drugim glej Carruthers 2006; Jackendoff 1997; Sperber 2002).73
73 Po Fodorju centralnisistem, ki naj bi bil neke vrste integrator rezultatov kognitivnih modulov (zavest?),
76
Skladnja in pomenoslovje
Tvorbena slovnica zagovarja avtonomnost skladnje (Golden 2001:5). Sledi, da je združljiva s predpostavko, da je jezikovna zmožnost navzven modularna, tj. da je jezikovna zmožnost modul ali skupina umskih modulov; v najboljšem primeru to celo zahteva.74 Nadalje se lahko vprašamo, ali je jezikovna zmožnost modularna tudi navznoter, tj. ali je umski sistem, odgovoren za tvorbo in razčlembo jezikovnih izrazov, sestavljen iz več modulov. Predpostavili bomo, da je odgovor pritrdilen, in jezikoslovne teorije ocenjevali glede na to, ali so združljive s to predpostavko.75
V podrazdelku 2.3.1 bomo pokazali, da standardni minimalizem ne ustreza kriterijem modularnosti. V podrazdelku 2.3.2 bomo predstavili skladenjsko teorijo, imenovano nanoskladnja, za katero bomo trdili, da kriterijem modularnosti zadošča.
2.3.1 STANDARDNI MINIMALIZEM
V tem razdelku bomo pokazali, da standardni minimalizem ne ustreza kriterijem modularnosti. Natančneje, ukvarjali se bomo s standardnim minimalizmom s posebno pomensko ravnino. Po kriterijih modularnosti moramo pretresti vse tri komponente jezikovnega računskega sistema: skladenjsko, pomensko in fonološko (prikazane so na sliki 2.3 na strani 72).76
Standardni minimalizem predpostavlja, da mora skladnja razložiti tudi oblikoslovne podatke, tj. da je računski sistem oblikotvorne morfologije zajet v skladenjski komponenti jezikovnega računskega sistema. Poleg empiričnega uspeha takega pristopa lahko predpostavko uspešno zagovarjamo na podlagi modularnosti. (i) Področnost. Očitno je, da morfologija in skladnja uporabljata iste prvine, kot so oznake časa, glagolskega vida, števila itd. (ii) Informacijska neprodušnost. Bakerjeva zrcalna posplošitev trdi, da vrstni red morfemov v besedi zrcali vrstni red skladenjskih operacij (Baker 1985: 375). Če bi bila (inflekcijska) morfologija in skladnja posebna sistema, bi skladnja morala "videti", kako deluje morfologija, ali obratno, in torej ne bi bila informacijsko neprodušna. (Če zagovarjamo stališče, daje Bakerjeva zrcalna posplošitev naključje, smo nerazlagalni.)
Pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema po definiciji operira z logičnimi pomenskimi oznakami.
Pomenska komponenta med drugim operira tudi s pojmovnimi pomenskimi oznakami. Te formalna semantika obravnava kot predikate. Vendar se formalna semantika
ni modularen; komponenta centralnega sistema je tudi Chomskyjev pojmovno-namerni sistem, ki torej po Fodorju ni modul.
74	Avtonomnost skladnje zunaj tvorbene slovnice ni nujno sprejeta predpostavka, med drugim glej Anderson (2006).
75	Modularnost umskih sistemov razen jezikovne zmožnosti za našo razpravo ni pomembna. Pojmovno-namerni sistem, ki prek LF komunicira s skladnjo, zagotovo ni en sam modul (po mnenju avtorjev, ki zagovarjajo masivno modularnost, so moduli mnogo bolj specializirani), zato ga bomo še nadalje imenovali sistem.
76	Razprava v tem razdelku je motivirana s seminarjem o nanoskladnji na poletni šoli tvorbene slovnice EGG 2006 (Starke 2006). Poudarek seminarja je bil sicer na mentalnem slovarju kot vmesniku med jezikovnimi moduli, vendar je bilo med drugim eksplicitno zaključeno, da skladenjska in pomenska komponenta ne moreta biti ločena modula ter da lambda račun (v katerem so zapisane logične pomenske oznake) ne sodi v minimalistično teorijo jezika.
77
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ukvarja samo z ekstenzijami pojmov in ne poskuša zajeti intenzionalnih razlik med njimi (s tem se ukvarja leksikalna semantika). Nobena različica predikatne logike ni občutljiva na pojmovne razlike, kakršna je razlika med mačko in psom. Pojmovne pomenske oznake so zgolj posredovane pojmovno-namernemu sistemu.
Če pomenska komponenta posreduje pojmovne pomenske oznake pojmovno-namernemu sistemu, uporabljata pomenska komponenta in pojmovno-namerni sistem iste oznake. Lahko bi torej zavzeli stališče, da kršita področnost. Vendar je to stališče odprto ugovoroma, (i) da posredovanje oznak (v nasprotju z operiranjem z oznakami) ne predstavlja kršitve področnosti in (ii) da pojmovno-namerni sistem ni modul. Čeprav menim, da sta ugovora šibka, nanju ne bomo poskušali odgovoriti. Nemodularnost standardnega mini-malizma s posebno pomensko ravnino bomo raje prikazali na prepričljivejšem primeru: pokazali bomo, da ločena modula ne moreta biti skladenjska in pomenska komponenta.
V	ta namen najprej naštejmo tipe oznak, s katerimi operira skladenjska komponenta. Na skladenjsko zgradbo stavka ne vplivajo niti fonološke oznake niti pojmovne pomenske oznake.77 Formalne oznake, tako neinterpretabilne kot interpretabilne, so že po definiciji skladenjske oznake. Pokažimo, da skladenjska komponenta, če je informacijsko neprodu-šna, operira tudi z logičnimi pomenskimi oznakami in torej krši področnost.
V	nasprotju s pojmovnimi pomenskimi oznakami imajo logične pomenske oznake močan vpliv na skladnjo.78 Tako ima določilniška zveza drugačno distribucijo glede na to, ali je njeno jedro določilnik vsak, noben ali en, (169)-(171). (Stavke moramo brati z običajno padajočo intonacijo.)
(169)	a.	Vsak maček spi.
	b.	* Vsak maček ne spi.
(170)	a.	* Noben maček spi.
	b.	Noben maček ne spi.
(171)	a.	En maček spi.
	b.	En maček ne spi.
77	Proti tej trditvi lahko poskusimo navesti dva protiprimera, ki se oba izkažeta za navidezna. Prvič, stavek (i), ki govori o mačkih, je očitno drugačen od stavka (ii), ki govori o psih. Vendar v tem primeru ne gre za skladenjsko razliko, temveč le za fonološko in pojmovno razliko. Drugič, oblikoskladenjske lastnosti glagola so različne, če je njegov osebek mačka ali pes. Vendar to ni posledica zamenjanega pojma, temveč razlike v spolu, ki je formalna oznaka, pripisana slovarskim vnosom. Neodvisnost pojma od slovničnega spola uvidimo, če primerjamo samostalnik dekle s samostalnikom punca. Pojmovno sta enaka, a se razlikujeta v slovničnem spolu.
(i)	Po cesti gre maček.
(ii)	Po cesti gre pes.
78	Tej trditvi se je sicer mogoče izogniti s podvajanjem logičnih oznak: vsaki logični oznaki pripišemo neinterpretabilno formalno oznako z "enako" vsebino. Logična oznaka je potem odgovorna za pomen slovarske enote, formalna oznaka za njene skladenjske lastnosti. (Za ponazoritev glej razdelek 3.1.3, stran 92.) Vendar smo v tem primeru ali (i) nerazlagalni, ker podvajanje oznak ni neodvisno motivirano, ali (ii) namesto področnosti kršimo informacijsko neprodušnost, ker mora kakršnakoli motivacija podvajanja poznati delovanje obeh modulov, skladenjskega in semantičnega.
78
Skladnja in pomenoslovje
Če sledimo teoriji posplošenih kvantifikatorjev (Barwise in Cooper 1981), bomo predpostavili, da se določilniki vsak, noben in en ne razlikujejo v nobeni formalni oznaki, temveč le v logičnih pomenskih oznakah (ter, trivialno, v fonoloških oznakah). Iz tega sledi, da lahko razlike v sprejemljivosti primerov (169)-(171) izhajajo le iz razlik v logičnih pomenskih oznakah določilnikov. To pomeni, da teh razlik ne moremo napovedati, ne da bi kršili modularnost. Po eni strani, če skladenjska komponenta jezikovnega računskega sistema operira z logičnimi pomenskimi oznakami, je kršena področnost. Po drugi strani, če skladenjska komponenta s temi oznakami ne operira, mora za razliko "izvedeti" od formalne semantike, kar je kršitev informacijske neprodušnosti.
Modularnost fonološke komponente
V tem razdelku smo ugotovili, da standardni minimalizem s posebno pomensko ravnino ni združljiv z zahtevo po modularni zgradbi jezikovne zmožnosti. Vendar je jasno, da moramo krivdo za kršitev modularnosti med skladnjo in formalno semantiko naprtiti po-menoslovnim teorijam, ki uvedejo posebno pomensko ravnino, in ne minimalizmu. Nasprotno velja na področju fonologije: fonološka komponenta jezikovne zmožnosti, kot jo vidi Chomsky (1995), krši zahtevo po modularnosti. Chomskyjev pogled na vmesnik med fonologijo in skladnjo dobro ilustrira naslednji citat.
[C]el fonološki sistem je kot velika nepopolnost, ima vsako slabo lastnost, ki se je lahko spomnimo. Spomnimo se, da so slovarske enote zapisane brez podvajanja informacij, da vključujejo le tisto, kar ni predvidljivo s pravili. Torej slovarske enote ne vključujejo fonetične oblike v vsakem kontekstu, če je to predvidljivo; vključujejo le tisto, kar mora fonologija vedeti, da lahko tvori pravi izhodni rezultat, in ta reprezentacija je zelo abstraktna, abstrahirana od fonetične oblike. Najbrž nobena oznaka, ki se pojavi v slovarski enoti, ni interpretabilna na vmesniku, tj. vse te oznake so neinterpre-tabilne. Vmesnik je neke vrste zelo ozka fonetična reprezentacija, morda niti to, morda zlogovna ali prozodična reprezentacija. Prozodije v slovarski enoti ni, torej je dodana; kar je v slovarski enoti, ni berljivo na vmesniku, torej mora biti spremenjeno. Najbrž je celotna fonologija nepopolnost. Nadalje ima fonološki sistem, na nek način, slabe računske lastnosti. Na primer, eno od razumnih računskih optimalnostnih načel je načelo vključenosti, ki zahteva, da računski postopek ne sme dodati nič novega; računski sistem le vzame oznake, kijih ima, in jih preuredi; to je najboljši sistem, saj ne smeti. Fonologija to načelo divje krši. Nova je cela ozka fonetika, nova je metrika, vse je dodano. Če pogledamo fonetiko, se zdi, da krši vsako razumno računsko načelo, kar se ga lahko spomnimo. (Chomsky 2002:118-119, prevod SŽ)
Fonološka komponenta jezikovnega računskega sistema, kot jo vidi Chomsky, je nezdružljiva s predpostavko o modularnosti jezikovne zmožnosti. Fonološka komponenta
79
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
preslika sestavnik S od ločitve do fonetične oblike. V sestavniku S se nahajajo vse slovarske oznake z izjemo do ločitve potrjenih neinterpretabilnih formalnih oznak. Fono-loška komponenta je torej odgovorna za odstranitev vseh teh oznak (tudi pomenskih) in za uvedbo (dodatnih) fonetičnih oznak, ki jih v slovarskih enotah sicer ni. S tem krši področnost, saj deluje na fonoloških, (interpretabilnih) formalnih, (logičnih in pojmovnih) pomenskih ter fonetičnih oznakah. Pri formalnih oznakah se prekriva s skladenjsko komponento, pri pomenskih oznakah s pomenskim sistemom in pri fonetičnih oznakah z izgovorno-zaznavnim sistemom.
Morda ni jasno, zakaj je fonološka komponenta sama odgovorna za odstranjevanje formalnih in pomenskih oznak (zakaj se to ne zgodi npr. ob ločitvi?). To je posledica standardnega minimalističnega pogleda na vsebino fonološke komponente, ki predpostavlja, da v zgodnje faze računskega postopka fonološke komponente sodi tudi besedotvorje, recimo tvorba vzorcev, kot je decide-decisive-decision (Chomsky 1995: 224), kar nikakor ne more biti res (glej Kaye 1995: 318-321; Živanovic 2006). Če naj fonološka komponenta izpelje tovrstne vzorce, mora seveda dostopati do morfoloških in skladenjskih oznak. Sledi, da teh oznak ločitev (glej sliko 2.1) iz izraza S ne sme odstraniti. Ker do PF ne smejo prispeti, jih mora odstraniti fonološka komponenta.
Iz zgoraj povedanega je jasno, da fonološka komponenta, kot jo vidi standardni mi-nimalizem, ne zadošča niti tezi o vsebinskem minimalizmu. Po Chomskyjevem mnenju sodi med nepopolnosti, ki so posledica zahtev, ki jih postavljajo vmesniške ravnine.
Fonološka teorija, ki v praksi ovrača zgoraj opisani pogled na fonologijo (čeprav je po ustroju zelo minimalistična), je vezalna fonologija, katere pionirsko delo predstavlja Kaye; Lowenstamm in Vergnaud (1985). Razprava o tej teoriji presega obseg pričujočega dela;79 pomembno nam je le, daje teorija kompatibilna s tezo o modularnosti jezikovne zmožnosti: fonološka komponenta, kot jo vidi vezalna fonologija, je kognitivni modul.
2.3.2 NANOSKLADNJA
V nasprotju s standardnim minimalizmom (s posebno pomensko ravnino) skladenjska teorija, imenovana nanoskladnja, katere ustroj bomo orisali v tem podrazdelku, zadošča kriterijem modularnosti.80
79	Filozofija, ki stoji za teorijo, je predstavljena v Kaye (1989). Za standardno teorijo glej Harris (1994), Kaye (1995) in Kaye; Lowenstamm in Vergnaud (1990), za CV različice Lowenstamm (1996), Scheer (2004), Scheer in Zikova (2010), Segeral in Scheer (1999) in Szigetvari (1999), za še bolj skladnji podobno različico, imenovano GP2, Pochtrager (2006) in Živanovic in Pochtrager (2010). Za razpravo o odnosu fonološke teorije do fonetike glej Harris (1996) in Harris inLindsey (1995), za razpravo o odnosu med fonologijo in skladnjo Kaye (1995) in Scheer (2001, 2006, 2012a,b).
80	Nanoskladnja še ni izdelana teorija, temveč teorija v razvoju. Idejni oče teorije je Michal Starke, razvija jo skupina na Centru za napredne raziskave v teoretičnem jezikoslovju (CASTL) v Troms0ju na Norveškem. Ker gre za teorijo v razvoju, do časa natisa te knjige še ni na voljo pisnih virov o ustroju nanoskladnje; predstavitev je tako povzeta po seminarju Starke (2006). Za predstavitev glavnih značilnosti nanoskladnje glej Starke (2009, 2011); nekaj pomembnih nanoskladenjskih del: Caha (2009), Ramchand (2011) in Svenonious (2006); spletna stran s seznamom prosto dostopne aktualne literature: (http://nanosyntax.auf.net/output.html).
80
Skladnja in pomenoslovje
Ustroj nanoskladnje je grafično prikazan na sliki 2.5. Nanoskladnja predpostavlja, da so z jezikoslovnega vidika pomembni trije kognitivni sistemi, od katerih sta dva modula.
modul Fon	modul SMS	CI sistem
mentalni slovar
Slika 2.5: Ustroj nanoskladnje
Modul SMS izdeluje skladenjske izraze, tj. izraze LF. Le-ti vsebujejo samo formalne oznake. Posebej, v njih ni fonoloških in pojmovnih pomenskih oznak. Ime modula izhaja iz dejstva, da obsega tradicionalna področja skladnje, morfologije in (formalne) semantike. Iz izdelanih skladenjskih izrazov je mogoče razbrati ves od pojmov neodvisen pomen; v terminologiji standardnega minimalizma bi torej rekli, da modul SMS izdeluje izraze logične oblike.
Fonološki modul Fon izdeluje fonološke izraze. Nasprotno od standardnega minimalizma, ki predpostavlja, da fonološka komponenta izdeluje fonetične reprezentacije, bomo predpostavili, da modul Fon izdeluje fonološke reprezentacije, recimo take, kot jih vidi vezalna fonologija; glej razdelek 2.3.1. Vmesnik med fonologijo in fonetiko ni del nanoskladnje.81
Pojmovno-namernisistem CI, ki ga razumemo kot Chomsky (1995:168-169), je vir pojmovnih reprezentacij. Kot že omenjeno, je najbrž del centralnega sistema (J. A. Fodor 1983: §IV) in kot takšen ni in tudi ne more biti modularen. Podrobnosti njegovega delovanja na tem mestu niso pomembne. Kot rečeno, predpostavljamo le, daje vir pojmovnih reprezentacij, na kratko pojmov.
Vmesnik med moduli, torej agent, ki prevaja iz jezika enega modula v jezik drugega, je mentalni slovar. V nanoskladnji so slovarske enote trojice (n, A, y), kjer je n fonološka
81 Med argumenti, zakaj vmesnik med fonologijo in fonetiko ne sodi v ožjo jezikoslovno teorijo, je pomemben argument različnih modalnosti. Gluhonemi uporabljajo za sporazumevanje znakovne jezike, ki v primeru, daje gluhonema oseba rojeni govorec tega jezika, v vseh pogledih štejejo za naravni človeški jezik. Znakovni jeziki se od govorjenih razlikujejo le v modalnosti: namesto izgovorno-slušnega sistema uporabljajo kretenjsko-vidni sistem. "Fonetika" znakovnih jezikov se zaradi spremembe medija sicer radikalno razlikuje od fonetike govorjenih jezikov, vendar ni nujno, da se zato znakovni in govorjeni jeziki razlikujejo tudi v fonoloških reprezentacijah. Za informacije o znakovnih jezikih glej npr. Brentari (1999), Emmorey (2002) in Sandler in Lillo-Martin (2006).
81
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
reprezentacija, ki jo tvori modul Fon, A oblikoskladenjsko-pomenska (LF) reprezentacija, ki jo tvori modul SMS, in y pojmovna reprezentacija, katere vir je pojmovno-namerni sistem.
Bistvena razlika med nanoskladnjo in ostalimi minimalističnimi teorijami je v točki uporabe mentalnega slovarja. Medtem ko se pri praktično vseh ostalih teorijah tvorba jezikovnega izraza prične z dostopom do mentalnega slovarja,82 nanoskladnja nasprotno predpostavlja, da pride do slovarskega dostopa po končani tvorbi jezikovnega izraza.83 Ustreznica ločitvi iz standardnega minimalizma v modulu SMS je rekurzivna primerjava izdelanega skladenjskega izraza s slovarskimi vnosi: izdelani skladenjski izraz bo tipično povezan z več slovarskimi enotami - s tolikimi, kolikor besed oziroma morfov vsebuje stavek, ki mu ustreza. (Dejali bomo, da slovarski vnos realizira oznake, ki se nahajajo v skladenjskem izrazu.) Na ta način se skladenjski izraz poveže z glasom in pomenom.84
Dostop do mentalnega slovarja po zaključenem računskem postopku zagotavlja modularno zgradbo jezikovne zmožnosti. Modula SMS in Fon operirata izključno s sebi lastnimi oznakami: modul SMS operira z (interpretabilnimi in neinterpretabilnimi) formalnimi oznakami, modul Fon s fonološkimi elementi. V standardnem minimalizmu je skladenjska komponenta zadolžena za posredovanje oznak, ki jih ne razume, od nabora do sistemov, ki te oznake razumejo. V nanoskladnji to ni potrebno. Modulu SMS ni potrebno operirati z oznakami, ki jih ne pozna, ker pride do slovarskega dostopa, ki poveže skladenjsko zgradbo s fonološko in pojmovno zgradbo, šele po končani tvorbi skladenjskega izraza.85
Pokažimo, da iz domneve, da do mentalnega slovarja dostopamo po skladenjski izgradnji, sledi tudi naslednje. (i) Jedra skladenjskih izrazov niso snopi oznak, temveč vsebujejo natanko eno oznako; jedra so torej istovetna oznakam.86 (ii) V mentalnem slovarju niso shranjeni neurejeni snopi oznak, temveč trojice {n, A,y}, kjer je n fonološka (PF), A skladenjska (LF) in y pojmovna reprezentacija.
(i) Standardni minimalizem dovoljuje, da vsebujejo jedra več kot eno oznako. Jedra so tako snopi oznak. Kateri snopi oznak so dovoljeni, ni univerzalno, temveč jeziku la-
82	To drži tudi za razpršeno morfologijo. Njen mentalni slovar je razpršen v tri dele: leksikon, kjer so shranjeni snopi formalnih oznak; vokabular, katerega enote so povezave med formalnimi in fonološkimi oznakami; ter enciklopedijo, ki povezuje izraze ravnin PF in LF s pojmovnim pomenom. Razpršena morfologija na začetku tvorbe jezikovnega izraza dostopa do leksikona (ne pa tudi do vokabularja in enciklopedije). (Marvin 2002)
83	Na tem mestu zanemarimo teorijo faz (Chomsky 2001).
84	V podrobnosti tega algoritma se ne bomo spuščali; za predstavitev glej Starke (2009). Prav tako se ne bomo spuščali v razpravo o problemu sinhronizacije, ki je splošni problem kognitivnih znanosti (Roskies 1999). Bistvo slednjega problema je naslednje: vmesnika Fon-SMS in CI-SMS morata biti na nek način usklajena, sicer bi lahko poljubna glasovna podoba imela poljuben pomen, če le obema ustreza ista skladenjska zgradba. (Npr. stavek Pes lovimačko bi lahko pomenil 'Kanarček prodaja rep.')
85	Zakaj smejo v mentalnem slovarju biti shranjene tako fonološke kot skladenjske in pojmovne zgradbe? Ali s tem ni kršena področnost? Ne, saj mentalni slovar ni računski sistem, temveč le statična zbirka podatkov. Po kriteriju modularnosti lahko presojamo le računske sisteme.
86	Razpravo v nadaljevanju omejujem na preprosta (nesestavljena) jedra. Sestavljena jedra, ki jih standardni minimalizem ne pozna, bomo uvedli v razdeku 3.3.2. Uvedba sestavljenih jeder ne nasprotuje zaključkom tega razdelka.
82
Skladnja in pomenoslovje
stno: snopi oznak so slovarske enote. Standardni minimalizem torej začne skladenjsko izgradnjo s slovarskimi enotami, zato mora do dostopa do mentalnega slovarja priti pred izgradnjo. V nanoskladnji pride do dostopa do mentalnega slovarja po izgradnji, torej se skladenjska izgradnja ne more pričeti s slovarskimi enotami. Ker je vir snopov oznak lahko le mentalni slovar,87 se mora skladenjska izgradnja v nanoskladnji pričeti z naborom samostojnih oznak.88 Vsaka oznaka iz nabora torej postane skladenjsko jedro.
(ii) Slovarske enote niso snopi fonoloških, formalnih in pomenskih oznak. Kaj torej so? Smisel slovarja je, da poveže "obliko" ter "pomen". "Oblika" je fonološka reprezen-tacija n ravnine PF, ki jo izdela fonološki modul. "Pomena" poznamo dve vrsti: formalni pomen je zapisan s skladenjskim izrazom A ravnine LF, ki ga izdela modul SMS; pojmovno reprezentacijo y izdela pojmovno-namerni sistem. (O zgradbi n in y v pričujočem delu ne razpravljamo.) Slovar povezuje fonološke, skladenjske in pojmovne reprezenta-cije: najpreprostejša predpostavka je torej, da so slovarske enote trojice {n, A, y }.89
2.4 ZAKLJUČEK
V tem poglavju smo pokazali, da teorije formalne semantike, ki uvajajo posebno pomensko ravnino, a obenem prevzemajo ustroj jezikovne zmožnosti, kot ga vidi standardna minimalistična teorija jezika, niso združljive z zahtevo po modularni zgradbi jezikovne zmožnosti (glej razdelek 2.3). V nasprotju s standardnim minimalizmom zasnova nano-skladnje ne dopušča uvedbe posebnega računskega sistema formalne semantike in nas tako primora k izdelavi pomenoslovne teorije, ki shaja brez njega. Takšna pomenoslovna teorija ne sme poznati logičnih pomenskih oznak, formuliranih v lambda računu nad nekim formalnim jezikom; vsi vidiki formalne semantike morajo biti skladenjsko transparen-tni. Izziv izdelati takšno teorijo, oziroma vsaj njene kvantifikacijske vidike, sprejemamo v pričujočem delu.
Glavni zaključek poglavja je torej, da pomenska komponenta jezikovne zmožnosti ne obstaja. Hipoteza 1, s katero ubesedimo ta zaključek in na katero se bomo sklicevali v nadaljnjih poglavjih, tega ne trdi neposredno. Čeprav menimo, da pomenska komponenta in posebna pomenska ravnina ne obstajata, ju želimo zaradi jasnosti predstavitve teorije obdržati. Tako bomo lahko korak za korakom izdelali izomorfizem med izrazi pomenske ravnine (tj. ustrezno zapisanimi formulami jezika L*) in izrazi LF.
Hipoteza 1 (Trivialnost pomenske komponente). Pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema je trivialna. Drugače povedano, LFje izomorfna pomenski ravnini: LF = L*.
87	Možnost, da obstajajo univerzalni snopi oznak, tj. snopi, ki obstajajo v vsakem jeziku, se ne zdi prepričljiva.
88	Nabor torej v nanoskladnji ni nabor slovarskih enot, temveč nabor univerzalnih oznak. V bistvu bi bilo mogoče skladenjsko izgradnjo v nanoskladnji formulirati tudi brez tega konstrukta.
89	To je bržkone prepoenostavljen pogled na slovarske enote. Bolj izdelan sistem bi pojasnil, kako so v slovarju shranjeni nepravilne oblike, frazemi, alomorfi ipd.
83
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
S tem, ko privzamemo hipotezo o trivialnosti pomenske komponente, dejansko izenačimo logično obliko in pomensko ravnino; ustroj s slike 2.3 na strani 72, v katerem je pomenska komponenta trivialna, je praktično enak ustroju s slike 2.1 na strani 65. S tem seveda trdimo, da pomenska komponenta jezikovne zmožnosti ne obstaja.
84
3 TEORIJA L*
V	prvem poglavju smo motivirali pomensko razčlembo jezikovnih izrazov v logičnem jeziku L*, v drugem poglavju pa smo ugotovili, da mora biti pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema, ki iz skladenjskih razčlemb izračunava pomenske, trivialna. Sledi, da so izrazi LF minimalistične teorije jezika samo zapisna različica izrazov logičnega jezika L*: izrazi LF so izomorfni izrazom jezika L*. Teorija L*, ki jo bomo razvili v tem poglavju, je izrecen zapis tega izomorfizma.
Zgradba poglavja je naslednja. V razdelku 3.1 se ukvarjamo z logičnim jezikom L*, predstavljenim v razdelku 1.2.1. v nadaljnjih razdelkih izdelujemo izomorfizem med LF in L*. Ekspliciramo ga v načelih, ki jih imenujemo korespondenčna načela.
V	razdelku 3.2 se ukvarjamo z osnovnimi značilnostmi izomorfizma med LF in L*.
V	podrazdelku 3.2.1 zahtevamo, da je le-ta izomorfizem hierarhične zgradbe med formulami L* in izrazi LF. V podrazdelku 3.2.2 ugotovimo, da iz tega sledi, da morajo biti vsi kvantifikatorji, ki jih v jeziku L* uporabljamo pri zapisu resničnostnih pogojev, omejeni.
V	razdelku 3.2.3 podamo osnovna korespondenčna načela izomorfizma med izrazi LF in jezika L*.
V	razdelku 3.3 ugotavljamo, kako je pripis argumentov predikatom jezika L* izražen v LF. V podrazdelku 3.3.1 ugotovimo, čemu v LF ustrezajo spremenljivke in predi-kati jezika L*. V podrazdelku 3.3.2 predstavimo besednozvezno teorijo, ki menim, da mora omejevati izgradnjo LF, če naj bo razmerje med LF in L* izomorfizem. V pod-razdelku 3.3.3 zapišemo korespondenčno načelo, ki trdi, da sta projekcija oznake v LF in pripis argumenta v L* ena in ista operacija. V podrazdelku 3.3.4 pokažemo, kako bi pripis argumentov predikatom jezika L* bil izražen v LF, ki bi jo omejevala standardna besednozvezna teorija.
V	razdelku 3.4 podamo korespondenčna načela, ki na podlagi zgradbe in vsebine izrazov LF določajo položaj (podrazdelek 3.4.1) in tip (podrazdelek 3.4.2) kvantifikator-jev v formulah jezika L*. Določanje tipa kvantifikatorja v podrazdelku 3.4.2 temelji na korespondenčnem načelu o operatorju negacije, podanem v istem podrazdelku.
V	razdelku 3.5 ugotavljamo, kako so atomarne formule jezika L* vključene v resnič-nostne pogoje celotnega stavka. Pri tem uporabljamo podatke o žarišču in glavnih števni-kih. V podrazdelku 3.5.1 pripravljamo teren za analizo žariščenja, ko ugotavljamo, kako se v teoriji L* odraža povezava med modulom SMS in pojmovno-namernim sistemom. V podrazdelku 3.5.2 zapišemo resničnostne pogoje stavkov z žariščem v jeziku L*, v podrazdelku 3.5.3 pa zapišemo korespondenčno načelo, ki omogoča, da v teoriji zajamemo razmerje med L* in LF reprezentacijami stavkov z žariščem. LF zgradba, predlagana za pomensko razčlembo žarišča, je izpustna zgradba: v podrazdelku 3.5.4 podamo splošno načelo za pomensko interpretacijo izpustnih zgradb. V razdelku 3.5.5 se ukvarjamo z numeričnim argumentom predikata #, pri čemer bistveno uporabimo posplošitev o izjemnosti ujemalnih zvez v kartografiji skladenjskih razčlemb.
V	razdelku 3.6 povzamemo izdelano teorijo. (Izdelana korespondenčna načela ponavljamo v dodatku 8.)
85
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
3.1 LOGIČNI JEZIK L*
Jezik L* smo uvedli v razdelku 1.2.1. Povzeto, L* je jezik pluralne logike prvega reda brez konstant in funkcijskih simbolov, v katerem so vse spremenljivke in vsa kvantifikacija pluralni ter vsi individualni predikati kumulativni.
Živanovic (2002) dokaže, da v jeziku L* veljata izrek o monotonosti in izrek o konzervativnosti, o katerih bomo razpravljali v razdelkih 3.1.3 in 3.2.2. Izreka nista dokazana neposredno za L*: jezik L* je interpretiran s prevedbo v jezik infinitarne logike (beri "l [omega ena] omega"),90 za katerega sta izreka dokazana.
Pričujoče delo se ukvarja s pomenskimi in skladenjskimi vidiki teorije L*; matematičnih vidikov ne bomo obravnavali. Zato se bomo tudi izognili formalizaciji interpretacije jezika L*. Zadovoljili se bomo z neformalnim opisom iz razdelka 1.2.1 in bralca za matematične podrobnosti napotili k branju Živanovic (2002) in Ludlow in Živanovic (b.d.).
V pričujočem razdelku obravnavamo kumulativnost individualnih predikatov (3.1.1), dogodkovno semantiko (3.1.2), skladenjsko karakterizacijo okolij, ki dovoljujejo usmerjeno sklepanje (3.1.3), ter negativno polarne izraze (3.1.4).
3.1.1 KUMULATIVNOST PREDIKATOV
Pomen danega stavka lahko uvrstimo med distributivne (172), kolektivne (173) ali kumulativne (174) pomene (Scha 1984:131-132). Spanje v (172) je dejavnost, ki jo izvaja vsak maček posebej. Najustreznejše razumevanje stavka (173) je, da so mački obkolili miš skupaj; ne moremo reči, daje miš obkolil vsak maček posebej. V (174) so v dogodku sodelovali trije mački in pet miši, ni pa določeno, koliko miši je ulovil kateri maček; pomembno je le, daje vsak od treh mačkov ujel kakšno miš ter daje vsako od petih miši ujel kakšen maček.
(172)	Mački spijo.
(173)	Mački so obkolili miš.
(174)	Trije mački so ulovili pet miši.
Če poskusimo po zgledu Scha (1984:147) izpeljati kumulativni pomen iz distributivnega, dobimo za stavek (173) naslednjo, precej kompleksno formulo, za katero ni jasno, kako jo povezati s skladenjsko zgradbo stavka.
(175)	3x [#(3, x) A maček(x)] 3y [#(5, x) A miš(x)]
(Vx' [x' w x A #(1, x')] 3y' [y' » y A #(1, y')] uloviti(x', y')) A (Vy' [y' y A #(1, y')] 3x' [x' x A #(1, x')] uloviti(x', y'))
90 V matematiki se s simbolom u označi števna vrsta neskončnosti (naravnih števil je števno mnogo), s simbolom ui pa prva neštevna vrsta neskončnosti. Prvi indeks v simbolu LW1W (wi) se nanaša na največjo dovoljeno konjunkcijo/disjunkcijo. Natančneje, pove nam, da smemo v formuli v jeziku LW1W s konjunkcijo oziroma disjunkcijo povezati le manj kot u1 formul, torej največ števno mnogo formul. Drugi indeks govori o najdaljših dovoljenih nizih kvantifikatorjev. Konkretno, zahteva, da smemo enega za drugega postaviti le manj kot števno mnogo kvantifikatorjev, torej največ končno mnogo.
86
Teorija L*
Po drugi strani za izpeljavo distributivnega pomena iz kumulativnega ni potrebno storiti nič. Prvi je namreč zgolj posebni primer slednjega. V primeru stavka (176) je tako distributivni pomen, daje vsak maček ulovil svojo miš, istočasno tudi kumulativen, saj so tedaj vsi (položajno relevantni) mački skupaj ulovili vse (položajno relevantne) miši.
(176)	Mački so ulovili miši.
V teoriji L* bomo torej privzeli pogled, da distributivni ter kumulativni pomen nista v razmerju dvoumja, temveč nejasnosti (Kempson 1977: §8). Poudariti velja, da po zgornjem argumentu nejasnost sprožajo le gole množinske samostalniške besedne zveze, kot sta osebek in predmet v (176). Distributivnost, ki jo sprožajo univerzalno kvantificirane samostalniške besedne zveze, želimo še vedno analizirati po zgledu Beghelli in Stowell (1997).
Problem za teorijo L* predstavlja kolektivni pomen, kjer naj ne bi bilo možno sklepanje na podskupine: če so dani mački obkolili miš, to še ne pomeni, daje miš obkolila kakšna podskupina teh mačkov (v skrajnem primeru, vsak maček zase). Ta pomen bi lahko dobili na dva načina. Prvič, lahko bi razširili ontološko osnovo teorije s privze-tjem standardne semantike za množino (Link 1983). Drugič, če bi udeležbo v dogodku razumeli zgolj kot relevanten prispevek, v smislu, da biti vršilec ne pomeni nujno vršiti dogodek v celoti, temveč pri vršitvi na nek relevanten način sodelovati, bi lahko tudi kolektivni pomen razumeli kot poseben primer kumulativnosti. V tem primeru bi opažanje, da kolektivni pomen ne dovoljuje sklepanja na podskupine, videli kot primer pragmatične inference. To tezo podkrepljujeta spodnja zgleda, ki kažeta sorodnost med natanko pomenom stavka z glavnim števnikom ter kolektivnim pomenom.
(177)	A: Ima kdo med vami doma pet mačk?
B: Da, jaz. Pravzaprav jih imam kar deset.
(178)	A: Je kdo med vami že kdaj nosil klavir?
B: Da, jaz. Štirje smo bili, pa je bilo še vedno težko.
3.1.2 DOGODKOVNA SEMANTIKA
Pri ilustraciji jezika L* smo uporabljali le individualne predmetne spremenljivke (x, y itd.) ter numerične spremenljivke (m, n itd.). V splošnem uvajamo v jezik L* več tipov predmetnih spremenljivk (vse naj bodo pluralne spremenljivke). Poleg individualnih spremenljivk, katerih vrednost je posameznik, bomo uporabljali tudi dogodkovne spremenljivke (e, f itd.) in lastnostne spremenljivke (p, q itd.). Na tem mestu bomo ilustrirali uporabo dogodkovnih spremenljivk v t.i. (novo)davidsonski dogodkovni semantiki (glej npr. Herburger 2000: 3-10 in Larson in Segal 1995:471-489); uporabo lastnostnih spremenljivk bomo prikazali v četrtem poglavju.
(Novo)davidsonski pristop k razčlembi glagolskega pomena domneva, da so stavki opisi dogodkov (pri tem mislimo dogodke v širokem pomenu besede, ki zavzema tudi stanja). Namesto da bi (poenostavljene) resničnostne pogoje stavka (179a) zapisali z uporabo dvomestnega predikata oponašati (179b), lahko pomen tega predikata kot v (179c)
87
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
razbijemo na tri komponente in rečemo, da stavek (179a) opisuje dogodek oponašanja, ki ga vrši Janko in katerega prizadeto je sova. Leksikalni predikat smo tako razbili z uporabo udeleženskih vlog (vršilec, prizadeto, doživljalec itd.).
(179)	a. Janko oponaša sovo.
b.	3x: možek(x) A 3y: sova(y) A oponašati(x, y)
c.	3x: možek(x) A 3y: sova(y) A
3e: oponašanje(e) A vršilec(e, x) A prizadeto(e, y)
Kadar v razpravi dogodkovna semantika ne bo ključnega pomena, bomo vseeno uporabljali krajši zapis (179b) z večmestnimi predikati. Zapis bomo dostikrat poenostavili tudi tako, da bomo namesto spremenljivk v argumentne položaje postavili predikate, in namesto (179b) in (179c) zapisali (180a) in (180b).
(180)	a. oponašati(možek, sova)
b. 3e: oponašanje(e) A vršilec(e, možek) A prizadeto(e, sova)
Kot Herburgerjeva tudi mi prislovni določili v (181) obravnavamo kot predikata nad dogodkom e, (181) (zgled iz Herburger 2000:4), in rečemo, da imajo tudi prislovna določila udeležensko vlogo (v širokem pomenu; klasično udeležensko vlogo, ki zajema le argumente glagola, sledeč Starke (2001:34), imenujemo argumentna udeleženska vloga).
(181)	a. Brutus je zabodel Cezarja v hrbet z nožem. b. 3x: brutus(x) A 3y: cezar(y) A
3e: zabadanje(e) A vršilec(e, x) A prizadeto(e, y) A v-hrbet(e) A z-nožem(e)
Herburger (2000:10) sledi Larson in Segal (1995:485-486) in predpostavlja, da so ude-leženske vloge oddane izčrpno. To pomeni, daje v primeru (182) edini vršilec dejanja Romeo in Julija edina prizadeta (oseba). Motivacija za stipulacijo, daje pripis udeleženskih vlog izčrpen, so primeri t.i. posredne vzročnosti. Jezikovna intuicija namreč pravi, da s stavkom (182a) ne moremo opisati položaja, v katerem Romeo plača Hamletu, da poljubi Julijo. Možno je trditi, da sta vršilca dejanja v zgornjem položaju tako Romeo (le-ta zavestno iniciira poljubljanje) kot Hamlet (le-ta zavestno izvrši poljubljanje): če bi pripis udeleženskih vlog ne bil izčrpen, trdijo Herburgerjeva ter Larson in Segal, bi formula (182b) opisovala tudi tovrstne položaje.
(182)	a. Romeo je poljubil Julijo.
b. 3e: poljubiti(e) A vršilec (Romeo, e) A prizadeto (Julija, e)
V teoriji L* izčrpnosti pripisa udeleženskih vlog ne moremo privzeti. Edini način, da bi ga konsistentno prevzeli v teorijo, bi namreč bil, da bi vsak pripis udeleženskih vlog (implicitno) dopolnili z dostavkom, da za vsakega drugega posameznika ne velja, da ima dano udeležensko vlogo, s tem pa bi zavrgli jezikoslovno uporabo izreka o monotonosti iz razdelka 3.1.3.
88
Teorija L*
Če zavrnemo predpostavko o izčrpnosti pripisa udeleženskih vlog, moramo nakazati neko drugo rešitev problema posredne vzročnosti. Tako rešitev pravzaprav nakažeta že Larson in Segal, ki trdita, da nas privzetje predpostavke o izčrpnem pripisu udeleženskih vlog primora, da položaj, ko Romeo plača Hamletu, da poljubi Julijo, razumemo kot dvoje dogodkov: dogodek plačevanja in dogodek poljubljanja. Menim, da za razrešitev problema posredne vzročnosti zadostuje, če to posledico preprosto stipuliramo in trdimo, da zgornjega položaja ni mogoče opisati z uporabo enega samega dogodka: položaj je "sestavljen" iz dveh dogodkov. Predpostaviti moramo torej, da pojmovno-namerni sistem v zgoraj opisanem položaju Romeu ne more pripisati vršilstva v dogodku poljubljanja, temveč le vršilstvo v dogodku plačevanja. Problem torej prenesemo iz formalne semantike v teorijo, ki opisuje pojmovno-namerni sistem, morda teorijo rabe jezika. Trenutna stopnja razumevanja delovanja tega sistema nam sicer ne zmore podati potrebnih in zadostnih pogojev, ki bi v splošnem določili, kdo je vršilec določenega dejanja, vendar, kot razpravljata Larson in Segal (1995:489), to ni problem, omejen na teorijo udeleženskih vlog, in zato ne moremo pričakovati, daje razrešljiv v formalni semantiki.
3.1.3 USMERJENO SKLEPANJE Aristotlovi silogizmi in naravna logika
V zadnjem stoletju so se logiki ukvarjali predvsem z razvijanjem in raziskovanjem lastnosti različnih logičnih jezikov. Ti logični jeziki niso povezani z naravnim človeškim jezikom; moderna logika ni del jezikoslovja, temveč matematike. Posledično si tudi skla-dnje logičnih in naravnih jezikov niso preveč podobne. Nasprotno je logika v času pred Fregejem in Russellom naravnemu človeškemu jeziku posvečala precej pozornosti. Še posebej je logike zanimalo sklepanje v naravnem človeškem jeziku - tradicija, ki sega vse do Aristotla.
Aristotlova logika se primarno ukvarja s silogizmi. Ti so sestavljeni iz treh (Aristo-tlovih) stavkov: dveh premis in sklepa. Premisi s sklepom tvorita silogizem, kadar iz premis sledi sklep, tj. kadar ni mogoče, da bi bili premisi resnični, sklep pa neresničen.91 Aristotlov stavek je poljuben stavek, ki vsebuje osebek in povedek92 in ki ali zatrdi ali zanika, da povedek velja za osebek. Osebki in povedki so za Aristotla termi, ki so lahko individualni (Sokrat) ali univerzalni (konj, bel). Za nas še pomembneje, trditev o univerzalnem osebku je lahko tako univerzalna kot posamična. Iz tega sledi naslednja tipologija Aristotlovih stavkov, običajno imenovana logičnikvadrat, prikazan v (183). (V oklepaju za primeri so podane tradicionalne okrajšave za te tipe. V okrajšavi stoji povedek pred osebkom.)
(183)	trditev	zanikanje
univerzalen Vsak a je b. (Aba) Noben a ni b. (Eba) posamičen Nek a je b. (Iba) Nek a ni b. (Oba)
91	Prvotna Aristotlova definicija je drugače ubesedena in tudi nekoliko bolj zapletena, vendar zgornja, modernizirana in spreproščena ubeseditev ne bo vplivala na razpravo v tem delu.
92	Ponavadi se pri aristotelski logiki namesto izraza povedek uporablja predikat. Tej praksi se bomo izneverili, ker besedo predikat že uporabljamo v standardnem pomenu iz predikatne logike.
89
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Nadalje uvedemo naslednjo terminologijo: glavni term (G) je term, ki nastopa kot po-vedek sklepa; pomožni term (P) je term, ki nastopa kot osebek sklepa; vezni term (V) je term, ki nastopa v obeh premisah; glavna premisa vsebuje glavni term, pomožna premisa pa pomožni term. Na podlagi tega, kje se pojavi vezni term v premisah, lahko vse potencialne silogizme razporedimo v štiri slike.
(184)
glavna premisa pomožna premisa sklep
1. slika	2. slika	3. slika	4. slika
V-G	G-V	V-G	G-V
P-V	P-V	V-P	V-P
P-G	P-G	P-G	P-G
Glede na to, da je lahko vsak stavek v silogizmu kateregakoli izmed štirih tipov iz (183), načeloma obstaja 256 možnih silogizmov. V večini primerov so neveljavni, tj. sklep ni nujna posledica premis. Seznam pravih, veljavnih tipov silogizmov je podan v (185). (Imena so mnemonična. Trije samoglasniki v imenu zaporedoma označujejo tip (glej (183) za pomen mnemonikov a, e, i in o) glavne premise, pomožne premise in sklepa.) Nekaj primerov silogizmov je zapisanih v (186)-(189).
(185)
1. slika	2. slika	3. slika	4. slika
Barbara	Cesare	Darapti	Bramantip
Celarent	Camestres	Disamis	Camenes
Darii	Festino	Datisi	Dimaris
Ferio	Baroco	Felapton	Fesapo
		Bocardo Fresison	
		Ferison	
(186)
(187)
Barbara
a.	Vsi mački so sesalci.
b.	Vsi sesalci so živali.
c.	^ Vsi mački so živali. Celarent
(188)
(189)
a.
b.
c. = Darii
a.
b.
c. = Ferio
a.
b.
Noben sesalec ni ptič. Vsi kiti so sesalci. Noben kit ni ptič.
Vsi labodi so beli. Nekateri ptiči so labodi. Nekateri ptiči so beli.
Nobena dolga stvar ni zanimiva. Neka knjiga je dolga.
c. ^ Neka knjiga ni zanimiva.
90
Teorija L*
Že sam Aristotel sije zastavljal vprašanje, kako karakterizirati množico veljavnih silogiz-mov. Na prvi pogled stavki veljavnih silogizmov nimajo nobenih skupnih skladenjskih lastnosti, na podlagi katerih bi jih lahko karakterizirali. Aristotel sicer poda določene ugotovitve - nekaj jih je zbranih v (190) - glede možne oblike premis in/ali sklepa, vendar njegove ugotovitve ne morejo enolično določiti množice veljavnih silogizmov (in tudi če bi jo lahko, ostajajo neutemeljene). Aristotlov največji dosežek v zvezi s karakterizacijo veljavnih silogizmov je izrek v (191).
(190)	a. Noben silogizem ne vsebuje dveh zanikanih premis.
b.	Noben silogizem ne vsebuje dveh posamičnih premis.
c.	Silogizem s trdilnim sklepom mora imeti dve trdilni premisi.
č. Silogizem z zanikanim sklepom mora imeti eno zanikano premiso.
d.	Silogizem z univerzalnim sklepom mora imeti dve univerzalni premisi.
(191)	Vse silogizme je mogoče zreducirati na univerzalna silogizma v prvi sliki, tj. si-logizma Barbara in Celarent.
Med Aristotlovim in našim časom so se s silogistično logiko ukvarjali predvsem srednjeveški logiki, recimo William of Ockham, znan predvsem po svoji britvici. V tem času je logikom uspelo ne le razširiti empirično domeno silogistične logike, temveč tudi poenostaviti pravila sklepanja na maloštevilna načela. Temu raziskovalnemu programu Ludlow (2002:133) pravi naravna logika.
Ideja naravne logike je bila, da poteka logično sklepanje po dveh pravilih. Vsakega od njiju je dovoljeno uporabiti v določenem okolju. Okolji sta bili imenovani dictum de omni in dictum de nullo. Danes sta bolje poznani po imenih navzgor monotono in navzdol monotono okolje. Pravili sta naslednji. V okolju dictum de omnismemo nastop predikata A zamenjati s predikatom B, če velja A ^ B. V okolju dictum de nullo smemo nastop predikata A zamenjati s predikatom B, če velja B ^ A.
Ilustrirajmo uporabo okolij dictum de omniet nullo na izpeljavi veljavnosti silogizmov (186)-(189). Prave rezultate bomo dobili, če bomo predpostavili naslednjo distribucijo okolij dictum de omni in dictum de nullo.
(192)	tip stavka osebek povedek A	nullo omni
E	nullo nullo
I	omni omni
O	omni nullo
Najprej se spomnimo, daje že Aristotel ugotovil, da ima vsak silogizem vsaj eno univerzalno premiso (glej (190b)), naj bo trdilna ali zanikana. Torej lahko v vsakem silogizmu najdemo premiso, iz katere lahko razberemo A ^ B ali A ^ -B, kjer je eden od A ali B vezni term. Drugo premiso s pomočjo pravil sklepanja za dictum de omniet nullo preoblikujemo v sklep.
V Barbari (186) iz pomožne premise dobimo maček ^ sesalec. V glavni premisi je osebek v okolju dictum de nullo, zato lahko sesalec zamenjamo s maček
91
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V	Celarentu (187) iz pomožne premise dobimo kit ^ sesalec. V glavni premisi je osebek v okolju dictum de nullo, zato lahko sesalec zamenjamo s kit.
V	Dariiju (188) iz glavne premise dobimo labod ^ bel. V pomožni premisi je pove-dek v okolju dictum de omni, zato lahko labod zamenjamo z bel.
V	Feriotu (189) iz glavne premise dobimo dolg ^ ni zanimiv. V pomožni premisi je povedek v okolju dictum de omni, zato lahko je dolg zamenjamo z nizanimiv.
Težava je v tem, daje tabela (192) arbitrarna. Pokriva sicer vse logične možnosti razporeditve obeh okolij, vendar ostaja uganka, zakaj sta razporejeni ravno tako, kot sta. Zakaj je v posamičnih stavkih osebek v okolju dictum de omni? Zakaj je v zanikanih stavkih povedek v okolju dictum de nullo?
Lahko bi rekli, da so srednjeveški logiki (sicer neuspešno) poskušali definirati okolji dictum de omnietnullo s skladenjskimi sredstvi. Temu cilju so skušali slediti tudi nekateri tvorbeni jezikoslovci, med drugim Dowty (1994), Sánchez (1991) in Suppes (1979), vendar nobenemu od teh del ne uspe podati postopka za določanje okolij dictum de omni et nullo, ki bi temeljil na interpretaciji neodvisno podanih zgradb, in so zato nerazlagalna. Avtorji uvedejo sicer nemotivirane monotonostne oznake, predpostavijo, da so slovarske enote označene s temi oznakami, in podajo algoritem, ki iz monotonostnih oznak slovarskih enot izračuna monotonostne lastnosti večjih sestavnikov. Do Ludlow (1995, 2002) skladenjska definicija okolij dictum de omniet nullo ne obstaja.
Usmerjeno sklepanje v teoriji posplošenih kvantifikatorjev
Ob povedanem bi bralec morda dobil vtis, da ne poznamo nobene karakterizacije okolij dictum de omniet nullo. To nikakor ni res. Do Ludlowa ne poznamo nobene formalne (skladenjske) karakterizacije teh okolij; s pomensko karakterizacijo ni težav. V teoriji posplošenih kvantifikatorjev sledijo monotonostne lastnosti določilnikov neposredno iz njihovih definicij v teoriji množic. V (193) si oglejmo naslednje denotacije določilnikov, prirejene po Larson in Segal (1995: 275-276).
(193) a.	every(X, Y) čče |Y - X| =0
b.	some(X, Y) čče |Y n X| > 0
c.	no(X, Y) čče |Y n X | =0 č.	two(X, Y) čče |Y n X| = 2
d.	most(X, Y) čče |Y n X | > |Y - X |
e.	the(X, Y) čče |Y - X | =0 in |Y | = 1
f.	both(X, Y) čče |Y - X | =0 in |Y | = 2
Monotonostne lastnosti določilnikov so zbrane v (194). t označuje monotonost navzgor, i monotonost navzdol, x nemonotonost. (Prim. z (192).)
92
Teorija L*
(194) določilnik Y X every | t some t t no	II
two93 X t most	X t
the	X t
both	X t
Teorija posplošenih kvantifikatorjev določilnikom monotonostnih lastnosti ne določi arbitrarno. Monotonostne lastnosti določilnikov, zbrane v (194), sledijo iz definicij njihovega pomena.
Z matematičnega stališča je dokaz pravilnosti tabele (194) sicer trivialen,94 vendar še zdaleč ni psihološko prepričljivo trditi, da jezikovna zmožnost vsebuje teoretični aparat, potreben za tovrstne dokaze. Po drugi strani, če ga ne vsebuje, ni jasno, kako govorci vedo, ali je določeno okolje monotono (in v katero smer) ali ne. Če želi biti teorija psihološko prepričljiva, mora monotonostne informacije podvojiti kot skladenjske oznake, kar storita Sánchez (1991) in Dowty (1994). Usklajenost skladenjskih oznak in denotacij določilnikov lahko motivira le na podlagi usvajanja jezika, vendar s tem spet pripiše analitični aparat teorije množic nekemu delu kognicije, namreč aparatu za usvajanje jezika.
Usmerjeno sklepanje v L*
Do Ludlow (1995, 2002) ne obstaja formalna (skladenjska) razlaga povezave med pomenom določilnikov in njihovimi monotonostnimi lastnostmi, teorija usmerjenega sklepanja v okviru teorije posplošenih kvantifikatorjev pa je psihološko neprepričljiva. Teorijo, ki zadosti obema zahtevama (poda formalno povezavo med pomenom in monotonostnimi lastnostmi ter je psihološko prepričljiva), dobimo, če za zapis kvantifikacijskih vidikov pomena uporabimo jezik L*.
Zgledi (195)-(202) zapisujejo resničnostne pogoje stavkov z različnimi določilniki. Primerjajmo jih s tabelo monotonostnih lastnosti določilnikov v (203).
93	Definicija v (193) podaja natanko-pomen števnikov, in ne vsaj-pomena. Le pri slednjih se osebek nahaja v (navzgor) monotonem okolju.
94	Še najtežje je dokazati, daje v stavku z most osebek v nemonotonem (i), povedek pa v navzgor monotonem okolju (ii). Dokaz sledi.
(i-a) Če bi bil osebek (Y) v navzgor monotonem okolju, bi smeli zamenjati Y za katerikoli Z, če Y c Z. Če postavimo X = {1,2}, Y = {1, 2,3} in Z = {1, 2,3,4, 5}, vidimo, da 2 = |Y n X| > |Y - X| = 1, vendar 2 = | Z n X | * | Z - X | = 3.
(i-b) Če bi bil osebek (Y) v navzdol monotonem okolju, bi smeli zamenjati Y za katerikoli Z, če Z c Y. Če postavimo X = {1,2}, Y = {1,2, 3} in Z = {3}, vidimo, da 2 = |Y n X| > |Y - X| = 1, vendar 0 = | Z n X | * | Z - X | = 1.
(ii) Dokažimo, daje povedek (X) v navzgor monotonem okolju. Predpostavimo |Y n X | > |Y - X | in X c Z. Pokazati moramo, da |Y n Z | > |Y - Z To je res, saj (a) zaradi X c Z velja {Y n X} c {Y n Z}, in (b) zaradi X c Z, ki je ekvivalentno X' d Z' (X' je komplement množice X), velja {Y - X} = {Y n X'} d {y n Z'} = {Y - Z}.
93
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(195)	a. Nek študent trpi.
b. 3x: študent(x) A #(1, x) A trpi(x)
Obstaja skupina posameznikov x, da velja: člani xa so študenti, velikost skupine x je 1 in člani xa trpijo.
(196)	a. (Vsaj) pet študentov trpi.
b. 3x: študent(x) A #(5, x) A trpi(x)
Obstaja skupina posameznikov x, da velja: člani xa so študenti, velikost skupine x je 5 in člani xa trpijo.
(197)	a. Nekaj študentov trpi.
b. 3x: študent(x) A trpi(x)
Obstaja skupina posameznikov x, da velja: člani xa so študenti in trpijo.
(198)	a. Vsak študent trpi.
b. Vx: -študent(x) v trpi(x)
V	vsaki skupini posameznikov x obstaja član, ki ni študent ali trpi.
(199)	a. Noben študent ne trpi.
b. -3x: študent(x) A trpi(x)
Ni res, da obstaja skupina posameznikov x, da velja: člani xa so študenti in trpijo.
ali
Vx: -študent(x) v -trpi(x)
V	vsaki skupini posameznikov x obstaja član, ki ni študent ali ne trpi.
(200)	a. The cat is sleeping. / The cats are sleeping.
'Maček spi. / Mački spijo.'
b. 3x: cat(x) A sleep(x) A -3x': cat(x') A x' x x
Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Člani xa so mački, člani xa spijo in ni res, da obstaja skupina mačkov x', ki je nepresečna z x.
(201)	a. The five cats are sleeping.
'Pet mačkov spi'
b. 3x: cat(x) A #(5, x) A sleep(x) A -3x': cat(x') A x' x x
Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Člani xa so mački, velikost skupine x je 5, člani xa spijo in ni res, da obstaja skupina mačkov x', ki je nepresečna z x.
(202)	a. Most cats are sleeping.
'Večina mačkov spi.'
b. 3n: 3x: cat(x) A #(n, x) A sleep(x) A -3x': cat(x') A #(n, x') A x' x x Obstaja število n, da velja naslednje. Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Člani xa so mački, velikost xa je n, člani xa spijo in ni res, da obstaja skupina mačkov x' velikosti n, ki je nepresečna z x.
94
Teorija L*
določilnik	osebek	povedek
nek	T	T
pet	T	T
nekaj	T	T
vsak		T
noben		
the	X	T
the five	X	T
the + mn.	X	T
most	X	T
Posplošitev je na dlani. Monotonostne lastnosti določilnikov so odvisne od razporeditve njihovih argumentov (osebka in povedka) glede na operator(je) negacije. Če se argument nahaja v dosegu negacije, je v navzdol monotonem (dictum de nullo) okolju. Če ni v dosegu negacije, je v navzgor monotonem (dictum de omni) okolju. Natančnejša posplošitev, ki upošteva dejstvo, da lahko nekemu argumentu ustreza več nastopov nekega predikata (to velja za osebek v zgledih z določilnikoma the in most) in daje lahko eden od teh nastopov v dosegu negacije, eden pa ne, je zapisana v (204).
(204) Monotonostne lastnosti določilnikov
a.	Če so vsi nastopi predikata, ki ustreza nekemu argumentu določilnika, v dosegu negacije, se nahaja argument v navzdol monotonem okolju.
b.	Če so vsi nastopi predikata, ki ustreza nekemu argumentu določilnika, izven dosega negacije, se nahaja argument v navzgor monotonem okolju.
c.	Če ustreza argumentu določilnika več nastopov nekega predikata in so nekateri nastopi v dosegu negacije, nekateri pa ne, potem se ta argument nahaja v nemonotonem okolju.
Zgornja posplošitev je postavljena na podlagi majhnega števila primerov. Zanimiva postane, čim dokažemo (v strogem matematičnem smislu besede dokaz) povezavo med skladenjsko lastnostjo "(ne) biti v dosegu negacije" in logično lastnostjo "(ne)monotonost (navzgor/navzdol)." Tak dokaz je izdelan v Živanovic (2002: §3.2).95 Podrobna vsebina dokazanega izreka je naslednja.
Recimo formuli < polarnostno kanonična, če je množica logičnih veznikov, uporabljena pri tvorbi <, podmnožica množice {A, v, -}, množica kvantifikatorjev, uporabljenih pri tvorbi <, pa podmnožica množice {B, V}, kjer sta V in B neomejena kvantifikatorja. Drugače povedano, pri tvorbi polarnostno kanonične formule lahko od logičnih veznikov uporabljamo le A, v, od kvantifikatorjev pa le neomejena kvantifikatorja.
95 Dokaz temelji na splošni metodi za dokazovanje interpolacijskih izrekov, razviti v Makkai (1969). Konkretno, izrek o monotonosti je posplošitev Lopez-Escobarjevega izreka (Lopez-Escobar 1965), dokaz pa posnema Makkaijev ponovni dokaz tega izreka. Finitarna različica izreka je znana pod imenov Lyn-donov izrek (Lyndon 1959).
95
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(205)	Definicija: Nastop predikata v polarnostno kanonični formuli je pozitiven, kadar je v dosegu sodega (vključno z 0) števila negacij, in negativen, kadar je v dosegu lihega števila negacij.96
(206)	Izrek o monotonosti. Naj bo < poljubna polarnostno kanonična formula (v jeziku
). Formulo ^ dobimo iz formule < z neomejeno aplikacijo naslednjega postopka zamenjave. Poljuben pozitiven nastop poljubnega predikata P zamenjamo s poljubnim predikatom Q, za katerega velja P ^ Q, poljuben negativen nastop poljubnega predikata P pa s poljubnim predikatom Q, za katerega velja Q ^ P. Izrek trdi, da iz resničnosti < sledi resničnost 0\97
Iz izreka o monotonosti (206) izpeljemo posplošitev (204) tako, da istočasno zamenjamo vse nastope predikatov, ki ustrezajo nekemu argumentu določilnika, z istim predikatom.
Vendar je izrek o monotonosti splošnejši od naše posplošitve v (204), in sicer na dva načina. Prvič, pove nam, kaj se zgodi v primeru, ko je nek predikat v dosegu več kot ene negacije. (Na podlagi zgledov (195)-(202) o tem nismo mogli sklepati ničesar.) Drugič, osvobodi nas odvisnosti od pojma "argument določilnika" (ki niti ni bil ustrezno definiran). Ustrezno zamenjavo lahko napravimo s katerimkoli predikatom, kateremukoli stavčnemu členu ali delu stavčnega člena pač ustreza; matematika nam zagotavlja, da bodo vse zamenjave, opravljene v skladu z izrekom o monotonosti, ohranile resničnost stavka. Nekaj dodatnih primerov tovrstnega sklepanja podajamo v (207).
(207)	a. Včeraj sem si kupil papigo.
^ Včeraj sem si kupil domačo žival. ^ V preteklosti sem si kupil papigo. b. Noben študent ne pozna vsakega profesorja na fakulteti. ^ Noben študent ne pozna vsakega delavca na fakulteti.
Še več, z izrekom o monotonosti lahko upravičimo legitimnost naslednjih dveh tipov sklepanja, kijih imenujemo izpustno in vrivno sklepanje.
(208)	Izpustno sklepanje:
a.	Včeraj sem si kupil papigo. ^ Kupil sem si papigo.
b.	Noben študent ne pozna vsakega profesorja na fakulteti. ^ Noben študent ne pozna vsakega profesorja.
96	Izraza pozitiven nastop in negativen nastop sta definirana le za polarnostno kanonične formule. Zato bomo vedno, kadar bomo govorili o polarnosti (predikatov), predpostavljali, daje formula v polarnostno kanonični obliki.
97	Pravzaprav Živanovic (2002: 70) dokaže še več, namreč obrat. Velja namreč, da če lahko v neki polarnostno kanonični formuli < množico nekih nastopov predikatov zamenjamo z njihovimi nadpomenkami, množico nekih drugih nastopov predikatov pa z njihovimi podpomenkami ter pri tem vedno ohranimo resničnost stavka, potem obstaja formuli < ekvivalentna polarnostno kanonična formula v kateri so vsi nastopi predikatov iz prve množice pozitivni, vsi nastopi predikatov iz druge množice pa negativni. Z drugimi besedami, izrek nam zagotavlja, da v (206) opisani postopek zaobjame vse veljavno usmerjeno sklepanje.
96
Teorija L*
(209)	Vrivno sklepanje:
a.	Včeraj si nisem kupil papige.
^ Včeraj popoldne si nisem kupil papige.
b.	Noben študent ne pozna vsakega profesorja na fakulteti.
^ Noben priden študent ne pozna vsakega profesorja na fakulteti. ^ Noben študent ne pozna dobro vsakega profesorja na fakulteti.
Pomen besedne zveze priden študent zapišimo s priden(x) A študent(x), goli samostalnik študent pa analizirajmo kot 1( x) A študent(x), kjer je 1 predikat, kije resničen za vsak x. Tedaj lahko uporabimo izrek o monotonosti za analizo izpustnega in vrivnega sklepanja. Glede na to, daje predikat 1 nadpomenka vseh ostalih predikatov, lahko v navzgor monotonem okolju katerikoli predikat zamenjamo z 1, v navzdol monotonem okolju pa smemo 1 zamenjati s katerimkoli predikatom. To seveda pomeni, daje v navzgor monotonem okolju možno izpustno sklepanje, v navzdol monotonem okolju pa vrivno.
Najsplošnejši primer zamenjave, ki ga upravičuje izrek o monotonosti, je zamenjava podformule (0), ki ima eno prosto spremenljivko (x), z drugo formulo ki ima isto prosto spremenljivko. Zamenjava je legitimna, če velja Vx: 0 ^ ^ in je 0 v navzgor monotonem okolju ali če velja Vx: ^ ^ 0 in je 0 v navzdol monotonem okolju.98 Primer take zamenjave je podan v (210).
(210)	a. Albert Einstein je vseveden.
^ Albert Einstein pozna teorijo relativnosti. b. Vsak, ki pozna teorijo relativnosti, je genij. ^ Vsak, ki je vseveden, je genij.
Z jezikom L* in izrekom o monotonosti brez težav napovemo monotonostne lastnosti primerniških določilnikov. Iz (211), kjer so shematizirani resničnostni pogoji za (212)-(214), je razvidno naslednje. (i) Edini nastop predikata B ni v dosegu negacije in je torej v navzgor monotonem okolju. (ii) Edini nastop predikata C je v dosegu ene negacije in je torej v navzdol monotonem okolju. (iii) Predikat A ima vsak po dva nastopa, enega pozitivnega in enega negativnega, torej je v nemonotonem okolju.
(211)	a. Ajalo je več Bjev kot Cjev.
b. Bn: Bx: B(x) A #(n, x) A A(x) A - (By: C(y) A #(n, y) A A(y))
Obstaja število n, da velja naslednje. Obstaja skupina posameznikov x, da velja naslednje. Vsi člani xa so Bji; velikost skupine x je n; vsi člani xa Ajajo; in ni res, da obstaja skupina posameznikov y, da velja naslednje: vsi yi so Cji, velikost skupine y je n in vsi yi Ajajo.
98 Intuitivno se zdi, da bi lahko zamenjavo podformule napravili še splošnejšo s tem, da bi dovolili zamenjavo podformule s poljubnim številom prostih spremenljivk. S tem bi upravičili sklepanje v spodnjem zgledu. Žal izrek o monotonosti, ki je zapisan in dokazan v Živanovic (2002:66), tega ne dopušča. Verjamem sicer, da ga je mogoče ustrezno posplošiti, vendar to presega okvir pričujočega dela; glej Ludlow in Živanovic (b.d.).
(i) Janko pretepa Metko.
^ Janko grdo ravna z Metko.
97
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(212)	Po neko tangerko je prišlo več perspektivnih začetnikov kot plesalcev.
a.	^ Po neko tangerko je prišlo več začetnikov kot plesalcev.
b.	^ Po neko tangerko je prišlo več perspektivnih ljubljanskih začetnikov kot
plesalcev.
(213)	Po neko tangerko je prišlo več začetnikov kot slabih plesalcev.
a.	^ Po neko tangerko je prišlo več začetnikov kot plesalcev.
b.	^ Po neko tangerko je prišlo več začetnikov kot slabih italijanskih plesalcev.
(214)	Na milongo je pred polnočjo prišlo več začetnikov kot plesalcev.
a.	^ Na milongo je prišlo več začetnikov kot plesalcev.
b.	^ Na milongo je pred polnočjo z veseljem prišlo več začetnikov kot plesal-
cev.
Če povzamemo, izrek o monotonosti nam omogoča upravičiti (i) sklepanje z zamenjavo pojmov s podpomenkami oz. nadpomenkami, (ii) izpustno in vrivno sklepanje ter (iii) sklepanje z zamenjavo podformule.
Pomemben vidik izdelane teorije o usmerjenem sklepanju je tudi precejšnja neodvisnost od konkretne skladenjske analize. Ob upoštevanju hipoteze o trivialnosti pomenske komponente teorija resda trdi, da je usmerjeno sklepanje upravičeno le z logično obliko stavka, vendar od logične oblike zahteva le, da zapisuje ustrezne resničnostne pogoje stavka, ne predpisuje pa natančno, na katerega od logično ekvivalentnih načinov mora biti logična oblika zgrajena. Tako je s stališča usmerjenega sklepanja vseeno, s katero od formul v (199) na strani 94 zapišemo pomen stavka z določilnikom noben. V prid eni ali drugi analizi moramo najti druge argumente.
Edina omejitev (poleg veljavnih resničnostnih pogojev), ki jo teorija postavlja skla-dnjeslovcu, je naslednja. Če je nek argument v (navzgor ali navzdol) monotonem okolju, konstrukcije ne smemo analizirati tako, da bo nek nastop ustreznega predikata ležal v dosegu lihega, nek drug nastop pa v dosegu sodega števila negacij. Tako recimo resnič-nostnih pogojev za stavek (215) ne smemo zapisati kot (215a), čeprav je ta formula je logično ekvivalentna formuli (215b), saj za to formulo z izrekom o monotonosti ne moremo neposredno upravičiti veljavnosti sklepanja navzgor za predikat študent. Algoritem, ki bi preverjal, ali je dana formula logično ekvivalentna neki formuli, ki ustreza pogojem izreka o monotonosti, bi bil prezapleten, da bi bil del jezikovne zmožnosti. Teorijo, ki bi ga vključila v svoj analitični aparat, bi lahko kritizirali enako, kot smo kritizirali teorijo posplošenih kvantifikatorjev v razdelku 3.1.3. Zgoraj opisana omejitev je v teoriji seveda dobrodošla, saj predstavlja stično točko med skladnjo in teorijo usmerjenega sklepanja in s tem poveča restriktivnost celotne teorije.
(215)	Nek študent trpi.
a.	3x: študent(x) A #(1, x) A trpi(x) A (študent(x) v -študent(x))
b.	3x: študent(x) A #(1, x) A trpi(x)
98
Teorija L*
3.1.4 NEGATIVNO POLARNI IZRAZI
V pričujočem razdelku bomo pokazali, kako se lahko s teorijo L* lotimo negativno polarnih izrazov. Pokazali bomo, da zmore teorija L* simulirati glavne rezultate standardne teorije o negativno polarnih izrazih in obenem biti psihološko prepričljivejša.
Naravni jeziki poznajo zanimiv tip izrazov, imenovan negativno polarniizrazi (NPI). Le-ta vključuje izraze, kot so angleški anyone, anything, ever, budge an inch; za njihove pomene glej (216)-(225). Odlikuje jih značilnost, da se lahko v stavku pojavijo le skupaj z ustreznimi legitimatorskimi elementi, ki so običajno negativno obarvani, od koder tudi njihovo ime.
Tipično se negativno polarni izrazi lahko pojavijo v nikalnem, ne pa v trdilnem stavku. Nadalje dovoljujejo uporabo NPIjev nekateri glagoli (deny, doubt), predlogi (without), prislovi (rarely, only) in vezniki (before). Za nas je še posebej pomembno, da tudi do-ločilniki (no, every) lahko delujejo kot legitimatorji. Različni določilniki imajo glede legitimiranja NPIjev različne lastnosti, pa tudi vpliv enega samega določilnika na različne argumentne položaje ni nujno enak. Tako no dovoljuje rabo NPIjev v obeh argumentih, every pa le v omejevalcu. Glej (216)-(225).99 (NPIji so natisnjeni ležeče, legitimatorji so podčrtani.)
(216)	a. * John saw anything.
'Janez je nekaj videl.' b. John didn't see anything. 'Janez ni videl ničesar.'
(217)	a. * John claims that anyone was misbehaving.
'Janez trdi, da se nekdo ni lepo obnašal.' b. John denies that anyone was misbehaving. 'Janez zanika, da se kdo ni lepo obnašal.'
(218)	a. * John believes that he ever visited Paris.
'Janez meni, daje nekoč obiskal Pariz.' b. John doubts that he ever visited Paris.
'Janez dvomi, daje kdajkoli obiskal Pariz.'
(219)	a. * With anyone signed up, we have no chance for a prize.
'Če se nekdo prijavi, nimamo nobenih možnosti, da dobimo nagrado.' b. Without anyone signed up, we have no chance for a prize.
'Brez da se kdo prijavi, nimamo nobenih možnosti, da dobimo nagrado.'
(220)	a. * John visited Paris after anyone else did.
'Janez je obiskal Pariz po tem, ko gaje nekdo drug.'
99 Zgledi (216)-(224) so vzeti izLudlow (1995: 54-57) inLarsonin Segal (1995:282). (225) si sposojamo iz von Fintel (1999:101). V slovenskih prevodih sprejemljivih angleških zgledov skušamo uporabljati besede, za katere domnevamo, da so v slovenščini NPIji.
99
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
b. John visited Paris before anyone else did.
'Janez je obiskal Pariz, preden je to storil kdorkoli drug.'
(221)	a. * John often will budge an inch on such matters.
'Janez pogosto nekaj postori za takšne zadeve.' b. John rarely will budge an inch on such matters. 'Janez le redko kaj postori za takšne zadeve.'
(222)	a. No person who has ever visited Boston has returned to it.
'Nihče, kije kdajkoli obiskal Boston, se ni vrnil tja.' b. No person who has visited Boston has ever returned to it. 'Nihče, ki je obiskal Boston, se ni nekega dne vrnil tja.'
(223)	a. * Some person who has ever visited Boston has returned to it.
'Nekdo, kije nekoč obiskal Boston, seje vrnil tja.' b. * Some person who has visited Boston has ever returned to it. 'Nekdo, kije obiskal Boston, seje nekega dne vrnil tja.'
(224)	a. Every person who has ever visited Boston has returned to it.
'Še vsakdo, kije kdaj obiskal Boston, seje vrnil tja.' b. * Every person who has visited Boston has ever returned to it. 'Vsakdo, kije obiskal Boston, seje nekega dne vrnil tja.'
(225)	Only John ever ate any kale for breakfast. 'Samo Janez je kdaj za zajtrk jedel ohrovt.'
Kljub mnogim raziskavam negativno polarnih izrazov bistvo pojava slabo razumemo. Ne vemo, zakaj določena okolja dovoljujejo rabo NPIjev in zakaj negativno polarni izrazi sploh obstajajo (vendar glej Chierchia (2004)). Še najbolj uspešni smo na področju formalne karakterizacije okolij, ki dovoljujejo rabo NPIjev. Osnovni rezultat na tem področju je Ladusawova hipoteza, da je raba NPIjev legitimna natanko v navzdol monotonih okoljih (Ladusaw 1979:132).
Preverimo Ladusawovo hipotezo na zgornjih zgledih. Iz razdelka 3.1.3 vemo, daje določilnik no v obeh argumentnih položajih navzdol monoton. Določilnik some je v obeh argumentnih položajih navzgor monoton, every je v prvem navzdol, v drugem navzgor monoton. Zgledi (222)-(224) torej potrjujejo Ladusawovo hipotezo.100
Problematični za to hipotezo so (225) in (217)-(221), saj dovoljujejo rabo NPIjev v okolju, ki ni navzdol monotono. Podrobneje si oglejmo primer z only 'samo'. Pri tem bomo sledili von Fintel (1999: 5-10), ki tudi predlaga rešitev problema.
Sklepanje navzdol v dosegu besede only ni mogoče. Lahko si namreč zamislimo položaj, v katerem bo premisa resnična, sklep pa ne. Recimo, daje Janez za zajtrk jedel
ioo xrivialno, tudi zgled (216) potrjuje Ladusawovo hipotezo. Komplementacija je navzdol monotona funkcija. To lahko uvidimo tudi iz veljavnosti sklepa Janez ni videl kolesa ^ Janez ni videl rdečega kolesa.
100
Teorija L*
špinačo in da nihče drug ni zajtrkoval zelenjave. Če nam nekdo pove, da je samo Janez zajtrkoval zelenjavo (in nam ne da nobene druge informacije), seveda ne bomo zaključili, da je Janez jedel zelje.
(226) a. Only John ate vegetables for breakfast.
'Samo Janez je za zajtrk jedel zelenjavo.' b. ^ Only John ate kale for breakfast.
'Samo Janez je za zajtrk jedel ohrovt.'
Von Fintel (1999) trdi, da Ladusawov pristop zmore premostiti tovrstne težave, če privza-memo malenkost spremenjeno različico pojma navzdol monoton, ki jo imenuje strawson-sko navzdol monoton. Neformalno, ko preverjamo, ali je okolje strawsonsko navzdol monotono, nas zanima, ali zamenjava s podpomenko ohrani resničnost pod pogojem, da je zadoščeno vsem dogovornim implikaturam in predpostavkam premise in sklepa. Strawsonska hipoteza torej trdi, da je raba NPIjev legitimna natanko v strawsonsko navzdol monotonih okoljih.
Pokažimo, zakaj je povedek v (225) v strawsonsko navzdol monotonem okolju. Iz resničnosti (226a) mora slediti resničnost (226b) pod pogojem, da so izpolnjene vse predpostavke (in dogovorne implikature) obeh stavkov. Bistveno, ena od predpostavk (226b) je, daje John za zajtrk jedel zelje. Preveriti moramo torej, ali iz premis, (i) daje samo John za zajtrk jedel zelenjavo, in (ii) daje John za zajtrk jedel ohrovt, lahko sklepamo, da je samo John za zajtrk jedel zelje. Tak sklep je veljaven, torej je doseg prislova only strawsonsko navzdol monotono okolje. Strawsonska hipoteza torej pravilno napoveduje, daje v dosegu prislova only raba NPIjev legitimna.
Pristopi, ki temeljijo na strawsonski monotonosti navzdol, sicer postajajo opisno vse ustreznejši, vendar jih ni mogoče integrirati v modularni ustroj jezikovne zmožnosti (glej razdelek 2.3). Osnovni kriterij, ki določa, ali okolje dovoljuje NPIje, je namreč semantične in pragmatične, in ne skladenjske narave, čeprav je neslovničnost, ki izhaja iz napačne rabe NPIjev, primerljiva s primeri neslovničnosti iz skladenjskih razlogov.101
Rešitev modularnostne težave ponuja jezik L*, v katerem je monotonostne lastnosti mogoče določiti na podlagi skladenjske zgradbe formule. Po izreku o monotonosti je argument v navzdol monotonem okolju natanko tedaj, če so vsi njegovi nastopi negativni, tj. v dosegu lihega števila negacij. Prvotno Ladusawovo hipotezo je torej mogoče prevesti v L* in jo s tem napraviti skladenjsko.
Vendar teorija L* presega Ladusawovo hipotezo. Ludlow (1995: 56) postavi hipotezo, daje raba NPIjev v nekem okolju legitimna natanko tedaj, kadar je v tem okolju negativen vsaj en nastop predikata (podformule). Ta formulacija razloži, zakaj je raba NPIjev legitimna v položaju prvega argumenta določnega (227a) in presežniškega (227b) določilnika ter v povedku stavka s primerniškim določilnikom (227c), čeprav ta okolja niso navzdol monotona, (228)-(230).102 V L* zapisu resničnostnih pogojev teh stavkov se en nastop
101	V literaturi se to odraža tako, da je stavek z napačno rabljenim NPIjem označen z zvezdico (*) ali vprašajem (?), ki po dogovoru pomenita neslovničnost, in ne z grabljicami (#), ki so znamenje neustrezne rabe v določenem položaju.
102	Zgled (227a) navajamo po Rothschild (2007:24) in zgleda (227b)-(227c) po Ludlow (1995: 56).
101
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ustreznega predikata pojavi v dosegu (ene) negacije, drugi pa ne. (Glej (200b) za resnič-nostne pogoje stavka z the, (202b) za stavek z most in (211) za stavek s primerniškim določilnikom.)
(227)	a. The one man with any money left after the trip is here.103
'Človek, ki mu je po izletu ostalo nekaj denarja, je tu.'
b.	Most people who know anything about politics hate it. 'Večina ljudi, ki ve kaj o politiki, jo sovraži.'
c.	More cats than dogs have ever eaten a mouse. 'Kakšno miš je že kdaj pojedlo več mačk kot psov.'
(228)	a. The boy kicked the ball.
'Fantje brcnil žogo.' b. ^ The red-haired boy kicked the ball. 'Rdečelasi fantje brcnil žogo.'
(229)	a. Most people hate politics.
'Večina ljudi sovraži politiko.' b. ^ Most politicians hate politics. 'Večina politikov sovraži politiko.'
(230)	a. More boys than girls want to build a house.
'Hišo želi zgraditi več fantov kot deklet.' b. ^ More boys than girls want to build a Barbie-house. 'Hišo za barbike želi zgraditi več fantov kot deklet.'
Ludlowova karakterizacija okolij, ki dovoljujejo NPIje, pravilno napove tudi, daje raba negativno polarnih izrazov možna v stavkih z only. Napoved sledi, če stavke analiziramo po zgledu Herburger (2000:93-97, 105-108). Bistvo te analize je, daje only univerzalni kvantifikator prek dogodkov, ki ima tudi eksistencialno moč. Pripisane resničnostne pogoje v jezik L* (poenostavljeno) prevedemo s formulo (231b).
(231)	a. Only John ate vegetables.
'Samo Janez je jedel zelenjavo.' b. 3e [C(e) A Past(e) A eat-vegetables(e)] Vf [C( f) a Past( f) A eat-vegetables( f)] Past(f) A eat-vegetables(f) A Agent(f, john)
103 Podatki o legitimnost NPIjev v dopolnilu določnega določilnika the so zapleteni in jih v pričujočem delu ne bomo obravnavali. Tako določni določilnik the z glavnim števnikom one 'ena', (227a), legitimizira NPI v dopolnilu, the brez glavnega števnika, (i), pa ne. Nadalje NPIje načeloma legitimizirajo določni določilniki z množinskim dopolnilom, (ii). (prim. Rothschild 2007: 24, 2006:10)
(i)	* The man with any money left after the trip is here.
(ii)	The pianists with any sense of self-respect played rugby.
102
Teorija L*
V (231b) ima predikat eat-vegetables več kot en nastop. Bistveno je, da je eden od teh nastopov negativen. Konkretno, nastop, vsebovan v omejevalcu dogodkovnega kvantifi-katorja V/, je v dosegu ene negacije - spomnimo se, daje v prevedbi omejene univerzalne kvantifikacije na neomejeno omejevalec v dosegu negacije. Po Ludlowovi karakterizaciji okolij NPI torej pravilno pričakujemo, da bo v glagolski zvezi v (231a) raba NPIjev legitimna.
Ludlowova hipoteza odpira tudi vrata k analizi primerov (217)-(221). Natančneje si oglejmo glagol dvomiti. Po SSKJ (Bajec, et al., 1994) dvomiti pomeni 'domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže'. Če s p označimo prepozicijo vloženega stavka ('Marie sebo naučila plesati tango'), potem (233) pomeni, da se zdi, da p, inda Jon meni, da -p. V formuli (232), ki zapisuje pomen glagola dvomiti, simbol p nastopi dvakrat: en nastop je pozitiven, en nastop negativen. Teorija L* torej pravilno napove, da bo v predmetnem odvisniku v (233) raba NPIjev legitimna, čeprav okolje ni monotono (ne navzgor ne navzdol).104
(232)	dvomiti(rf, p) := zdeti(p) A -meniti(rf, p)
(233)	Jon dvomi, da se bo Marie kdaj naučila plesati tango.
Problematični vidik zgornje analize je, da ni nujno, daje formula (232) del logične oblike stavka (235). Možno je, da zapisuje leksikalni pomen glagola dvomiti, ne njegove skladenjske dekompozicije. V tem primeru bi bila aplikacija teorije L* nelegitimna, saj se teorija L* ukvarja le z LF.105 Spodnji zgledi kažejo, da razlika med glagoloma meniti in dvomiti (oziroma bitiprepričan in dvomiti) ni le leksikalna, temveč tudi skladenjska in tako upravičujejo omenjeno aplikacijo teorije L*.
(234)	Jon ne meni, da je pogovorna slovenščina nepomembna.
a.	+ Jon dvomi, daje pogovorna slovenščina nepomembna.
b.	= Ni res, da Jon meni, daje pogovorna slovenščina nepomembna.
c.	... Prav nasprotno, meni, da je znanje pogovornega jezika pomembnejše od znanja knjižnega.
(235)	Jon ne dvomi, da se bo naučil slovensko.
a.	= Jon je prepričan, da se bo naučil slovensko.
b.	= Ni res, da Jon dvomi, da se bo naučil slovensko.
c.	.On dvomi, da se bom jaz naučil norveško.
104	Brez razprave predpostavljamo, daje kdaj NPI. Glej tudi zanesljivejši angleški zgled NPIja v dopolnilu doubt 'dvomiti' v (218).
105	Pravzaprav je Ludlowovo karakterizacijo okolij, ki dovoljujejo rabo NPIjev, mogoče privzeti tudi, ne da bi sprejeli celotno teorijo L*. Tudi reprezentacije leksikalnega pomena so zapisane v nekem formalnem jeziku (pri avtorjih, ki leksikalni pomen dejansko formalizirajo). Hipotezo, daje raba NPIjev legitimna v okolju, ki ima kakšen negativen nastop, je mogoče razumeti tudi kot hipotezo na ravni tega formalnega jezika. Podobno je mogoče zagovarjati mnenje, da obstaja posebna pomenska ravnina, in vseeno uporabljati Ludlowovo hipotezo. Hipoteza se tedaj glasi, da mora okolje imeti nek negativen nastop v formalnem jeziku te pomenske ravnine.
103
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Zanikanje stavka, ki vsebuje meniti, ni presenetljivo. (234) je sopomenski s stavkom (234b) in ne s stavkom (234a). Nasprotno ima zanikanje stavka z glagolom dvomiti nepričakovan pomen. (235) ni nujno sopomenski z (235b), temveč ima še en pomen, ki ga lahko parafraziramo s stavkom (235a). (Pomen (235b) izvabimo, če nadaljujemo s stavkom (235c).)
Zdi se smiselno predpostaviti, daje vzrok tega pojava povezan z operatorjem negacije iz formule (232), ki zapisuje (leksikalni) pomen glagola dvomiti. (V podrobno analizo tega pojava se ne bomo spuščali.) Ta operatorje torej skladenjsko aktiven in kot tak lahko vpliva na rabo NPIjev.
3.2 OSNOVNI VIDIKI KORESPONDENCE MED LF IN L*
V	tem razdelku pričnemo izdelovati izomorfizem med LF in L*. Eksplicirali ga bomo v načelih, ki jih bomo imenovali korespondenčna načela.
Teorija razmerja med LF in L* je teorija pomenske komponente jezikovne zmožnosti.
V	razdelku 2.4 smo zaključili, da mora biti, ker je jezikovna zmožnost modularna, pomenska komponenta jezikovne zmožnosti trivialna. Optimistično torej pričakujemo, da bodo podana korespondenčna načela zelo preprosta (povedala nam bodo npr., kaj je skladenjska ustreznica logičnega veznika A, predmetne spremenljivke ali kvantifikatorja) in da so del teorije le zato, ker se besednjaka skladenjske (LF) in pomenoslovne (L*) teorije razlikujeta. Videli bomo, da bodo ta pričakovanja le delno uresničena.
3.2.1 OHRANITEV HIERARHIČNE ZGRADBE
Eno osnovnih spoznanj tvorbene slovnice je, da jezikovni izrazi niso le linearni nizi besed, temveč so zgrajeni hierarhično (Pinker 1994:97-98). Isto velja za izraze logičnih jezikov, čeprav jih običajno zapisujemo v obliki formul, tj. linearizirano. (Drevesna predstavitev formule (236a)je (236b).)
Pomenska komponenta je računski sistem, ki pretvarja izraze LF v izraze L*. Najosnovnejša zahteva, ki ji mora zadoščati, če naj bo trivialna, je, da sta obliki drevesnih predstavitev obeh izrazov enaki.
Korespondenčno načelo 1. Pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema ohranja hierarhično zgradbo.
To med drugim pomeni, da morajo biti vsi izrazi v jeziku L*, ki jih smemo uporabljati za zapis resničnostnih pogojev, binarno razvejani. V minimalistični teoriji jezika se vsako nekončno vozlišče skladenjskega drevesa binarno razveja, glej 2.1.3 in 3.3.2.106 Zaradi ohranitve hierarhične zgradbe velja, da so vsa nekončna vozlišča v skladenjskem drevesu formule jezika L* prav tako binarno razvejana.
106 V razdelku 3.3 pokažemo, da sicer obstaja izjema k posplošitvi, da se vsako nekončno vozlišče binarno razveja, vendar ta izjema ne vpliva ne razpravo v tem razdelku.
104
Teorija L*
(236) a. 3x: A(x) A (Vy: -B(y) v C(x, y)) A B(x)
b.
3x
/\
A B(x)
/
\
A(x) Vy
v
—I
/
\
B(y) C(x, y)
Konkretno, izraz iz (236) ne more biti pomenska reprezentacija nekega jezikovnega izraza, ker imajo vozlišča 3x, A, Vy in - napačno število argumentov. Od razvejanih vozlišč je ustrezno sestavljeno le vozlišče v, ker ima natanko dva skladenjska argumenta: -B(y) in
Zahteva po binarnem razvejanju ne predstavlja težave pri logičnih veznikih A in v. Omejitev teh veznikov na dva skladenjska argumenta ne zmanjša izrazne moči jezika, saj je njuna večmestna različica definirana na podlagi dvomestnih veznikov. (Definicija je običajna, zato formalne definicije nismo podali. Dobra definiranost sledi iz asociativnosti dvomestne operacije.) Tako lahko v primeru (236) A(x) A (Vy: ...) AB(x) nadomestimo z binarno razvejanim A(x) A ((Vy: ...) A B(x)), ne da bi izrazu spremenili pomen.
Problematični so negacija ter kvantifikatorji (tako eksistencialni kot univerzalni). Vse te elemente jezika L* smo uvedli kot unarne operatorje: če je <p formula, so formule tudi
3x: 0 in Vx: <p (x je predmetna spremenljivka). Na prvi pogled ni jasno, kako jih spremeniti v binarne operatorje, vendar bomo videli, da zmoremo v primeru kvantifika-torjev to težavo spremeniti celo v prednost. (S pripisom argumentov kvantifikatorjem se bomo ukvarjali v razdelku 3.2.2, s pripisom argumentov operatorju negacije pa v razdelku 3.4.2.)
Ker potrebujemo za ilustracijo ohranitve hierarhične zgradbe rezultat razdelka 3.2.2, je v pričujočem razdelku ne moremo podati. To bomo storili v razdelku 3.2.3. V nadaljevanju razdelka bomo pokazali, da se v teoriji posplošenih kvantifikatorjev hierarhična zgradba iz LF ne ohrani.
Površinsko, naravni človeški jeziki vsebujejo kvantifikatorske besede, kot so dolo-čilniki en, vsak, pet, več, največ ter prislovi vedno, pogosto, povsod, nekje. Tako (237b) vsebuje določilnik vsak, ki se nahaja v terminalnem vozlišču D skladenjskega drevesa. Teorija posplošenih kvantifikatorjev predpostavlja, da terminalno vozlišče D vsebuje kvan-tifikacijski element tudi v LF. Nekoliko natančneje (vendar brez ozira na strogo sestavni-škost), terminalno vozlišče D vsebuje logično pomensko oznako, ki denotira preslikavo 11 vsak| |. Le-ta odpira dva argumentna položaja, notranjega in zunanjega. Notranji argu-
C (x, y).
105
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ment je definiran kot s-poveljevalna domena določi lnika D, zunanji pa kot s-poveljevalna domena določilniške zveze DP. Tako je v (237b) notranji argument določilnika NP, njegov zunanji argument pa VP. (Površinska) skladenjska zgradba in vsebina logične pomenske oznake, formulirana v lambda računu nad jezikom posplošenih kvantifikatorjev, sta v sovzočju. Vsebina logične pomenske oznake je preslikava, kateri skladenjska zgradba priskrbi argumente.
(237) a. Vsak študent trpi. b.	TP
(238) 11 vsak|| (N, V) čče V d N.
To ne pomeni, da v teoriji posplošenih kvantifikatorjev pomenska komponenta računskega sistema ohranja hierarhično zgradbo, temveč le, da so logične pomenske oznake združljive s (površinsko) skladenjsko zgradbo jezikovnega izraza. (V razdelku 2.3 smo pojasnili, da tehnična implementacija te združljivosti krši modularnost. Kako skladnja ve, kakšen izraz mora tvoriti, da bo združljiv z logično pomensko oznako, katere sama ne vidi? Pogledano z druge strani, kako računski sistem formalne semantike ve, kakšne logične pomenske oznake sme tvoriti, da bodo združljive s skladenjskimi razčlembami jezikovnih izrazov?) Denotacije stavkov, izračunane v teoriji posplošenih kvantifikatorjev, seveda podajajo ustrezne resničnostne pogoje zanje, vendar se skladenjska zgradba izrazov GQ precej razlikuje od logične oblike stavkov. V teoriji posplošenih kvantifikatorjev podobnost skladenjskih zgradb ne usmerja raziskave, zagovornikom teorije je načeloma vseeno, v kakšni obliki so resničnostni pogoji zapisani, dokler so ustrezni. Nekateri avtorji omejijo kvečjemu obliko zapisa denotacij osnovnih določilnikov, ker tako določijo razred možnih osnovnih določilnikov.107 Običajno se predpostavlja, da zapisujejo kardi-nalnostne pogoje (Larson in Segal 1995: 276).
Ilustrirajmo razliko med skladenjsko zgradbo jezikovnega izraza in njegove denotacije na zgledu stavka (237a), katerega logična oblika je podana v (237b). Njegova deno-
107 V Keenan in Stavi (1986:261-264), klasičnem delu teorije posplošenih kvantifikatorjev, je definiran poseben razred osnovnih določilnikov. To so določilniki, iz katerih je mogoče z operacijami negiranja, (neskončne) konjunkcije in (neskončne) disjunkcije dobiti določilnik, pomensko ekvivalenten poljubnemu določilniku v jeziku. Osnovni določilniki v tem smislu so univerzalni določilnik every 'vsak', osnovni kardinalni določilniki oblike atleastk 'vsak k' (za k < 5) in osnovni svojilni določilniki oblike John's k ormore 'Janezovih k ali več' (za k < 5).
Omeniti velja, da se pojem osnovnosti nanaša na pomen določilnikov, ne na njihovo (obliko)skladenjsko zgradbo. Keenan in Stavi (1986) se ukvarjata le s semantiko določilnikov, kar je glede na stopnjo razvoja skladenjske teorije v tistem času povsem razumljivo.
DP VP
študent
106
Teorija L*
tacija v teoriji posplošenih kvantifikatorjev, zapisana kot kardinalnostni pogoj, je podana v (239). (239a) jo zapisuje v obliki formule jezika GQ, (239b) pa v obliki skladenjskega drevesa (skladenjskega drevesa formule, ne jezikovnega izraza). (Za lažjo primerjavo z atomarnimi formulami v logiki se pretvarjamo, da množici študentov in trpečih nimata notranje skladenjske zgradbe).
(239) a. |{x; študent(x)} - {y; trpi(y)}| = 0 b. =
{x; študent(x)} {y; trpi(y)}
Groba podobnost skladenjskih drevesnikov (237b) in (239b) je zgolj naključna. Dreve-snika nista izomorfna, ker (239b) vsebuje nekončno vozlišče |... | z eno samo vejo in ker je razporeditev materiala po drevesniku popolnoma drugačna: pojmovni pomenski oznaki študent in trpi, ki sta v LF izrazu v različnih vejah korenskega sestavnika, sta v (239b) sestri v najgloblje vloženem razvejanem vozlišču, nezdružljivi pa sta tudi vsebini drevesnikov: v LF nimamo oznak za števila (0), predikat kardinalnosti ali operacijo razlike množic.
V sodobnih pomenoslovnih teorijah igra pomembno vlogo zahteva po (strogi) sestavni-škosti, zato je pomembno, da pojasnimo, kakšna je njena vloga v teoriji L*, ali bolje, zakaj v teoriji L* ne igra vloge.
Pomenoslovna teorija zadošča zahtevi po sestavniškosti, kadar vsakemu skladenjskemu izrazu pripiše nek pomen (t.i. denotacijo) in denotacijo sestavljenega izraza izračuna iz denotacij njegovih sestavnih delov (ter splošnih pravil sestavljanja).108
Izračunavanje denotacij je naloga pomenske komponente jezikovnega računskega sistema (glej razdelek 2.2); denotacije so izrazi pomenske ravnine, kijih pomenska komponenta izračuna iz izrazov LF. Zahteva po sestavniškosti je torej zahteva, ki ji mora zadoščati pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema. V teoriji L* ne priznavamo obstoja pomenske komponente, torej se ni mogoče vprašati, ali le-ta zadošča zahtevi po sestavniškosti. Drugače povedano, teorija L* predpostavlja, daje pomenska komponenta trivialna in da so torej izrazi LF in pomenske ravnine izomorfni, ter zato že po naravi zadošča zahtevi po sestavniškosti.109
108	Stroga sestavniškost je zahteva, daje denotacija sestavljenega izraza izračunana iz njegovih neposrednih sestavnih delov.
109	Po drugi strani je relevantno vprašanje, ali zadošča zahtevi po sestavniškosti formalna definicija jezika L*. Definicije logičnih jezikov so namreč dvodelne: definirati je potrebno skladnjo in interpretacijo. Jezik L* zahtevi po sestavniškosti zadošča: za matematične podrobnosti glej Ludlow in Živanovic b.d.; Živanovic 2002.
107
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
3.2.2 KONZERVATIVNOST IN OMEJENA KVANTIFIKACIJA
Na strani 74 v razdelku 2.2 smo definirali hipotetični določilnik nef, čigar pomena nima noben določilnik v kakem naravnem človeškem jeziku. Ustreza mu formula (240b) (formula običajne predikatne logike prvega reda).
(240)	a. Nef pes laja.
b. 3x: pes(x) v laja(x)
Obstaja x, ki je pes ali laja.
Povedali smo, da teorija posplošenih kvantifikatorjev trdi, da določilnik nef ne more biti določilnik v naravnem človeškem jeziku, ker ni konzervativen.
(241)	Določilnik D je konzervativen, kadar za vsaki množici A, B velja D(A, B) o D(A, B n A). (van Benthem 1983:451; Keenan in Stavi 1986: 275)
Ideja zahteve po konzervativnosti je, da je za ugotovitev, ali je stavek v nekem položaju resničen, dovolj pregledati množico posameznikov, ki jo določa dopolnilo določilnika. Intuitivno lahko potrdimo, da so dejanski določilniki res konzervativni tako, da uvidimo, da so naslednji pari stavkov pomenske posledice en drugega. Ti stavki prikazujejo, da je res dovolj, da pri ugotavljanju resničnostnih pogojev upoštevamo le študente oziroma mačke.
(242)	a. Nek študent trpi.
b. Nek študent je študent, ki trpi.
(243)	a. Vsak študent trpi.
b. Vsak študent je študent, ki trpi.
(244)	a. Most cats are sleeping.
'Večina mačkov spi.' b. Most cats are cats that are sleeping. 'Večina mačkov je mačkov, ki spi.'
Hipotetični določilnik nef ni konzervativen, saj stavka v (245) nista pomenski posledici en drugega. V skladu z definicijo (240b) stavek (245a) pomeni 'je nekaj, kar je pes ali laja (ali oboje)'. Ta stavek je resničen v položaju, kjer sicer ni psov, vendar obstaja nek posameznik, ki laja. Nasprotno (245b) v tem položaju ni resničen: obstajati mora posameznik x, ki je ali pes ali pes, ki laja, torej v vsakem primeru pes.
(245)	a. i. Nef pes laja.
ii. 3x: pes(x) v laja(x)
Obstaja x, ki je pes ali laja.
b. i. Nef pes je pes, ki laja.
ii. 3x: pes(x) v (pes(x) A laja(x))
Obstaja x, ki je pes ali pes, ki laja.
108
Teorija L*
Vsi določilniki so konzervativni,110 oziroma zadoščajo še ostrejši zahtevi: strogi konzervativnosti. Stroga konzervativnost, (247), je ekvivalentna konjunkciji naslednjih zahtev: zgoraj definirane konzervativnosti in zahteve po stabilnirazširljivosti (van Benthem 1983:453), (246).
(246)	Stabilnarazširljivost: A, B c E c E' ^ (De(A, B) o DE(A, B))
(247)	Stroga konzervativnost: De(A, B) o Da(A, B n A)
V (241) smo bili ohlapni, ker nismo eksplicitno določili domene modela, tj. množice posameznikov.111 V (246)-(247) je domena označena kot indeks simbolu D, tj. domene so E, E' in A.
Načeloma je mogoče definirati npr. določilnik, ki ima v nekaterih modelih pomen, enak pomenu določilnika nek, v ostalih pa pomen, enak pomenu določilnika vsak. Stabilna razširljivost je omejitev, ki prepoveduje takšno vedenje in nam dovoljuje opustitev eksplicitne omembe modela.
Zgled L* formule, ki ustreza konzervativnosti, ne pa tudi stabilni razširljivosti, je podan s še enim hipotetičnim določilnikom, neh v (248).
(248)	a. Neh pes laja.
b. 3x: -pes(x) v laja(x)
Obstaja x, ki ni pes ali laja.
(248b) je konzervativna, saj je ekvivalentna 3x: -pes(x) v (pes(x) A laja(x)) (kot v (242)-(244)), vendar ni stabilno razširljiva. Predstavljajmo si model, v katerem je (248b) neresnična. V tem modelu mora biti vsak posameznik pes, vendar nihče ne sme lajati. Stabilna razširitev zahteva, da se resničnost stavka ohrani, če dodamo modelu nekega posameznika, ki ni pes in ki ne laja. Vendar postane, če model razširimo s takim posameznikom, formula (248b) resnična.
Ali je mogoče skladenjsko karakterizirati strogo konzervativnost - lastnost, ki definira, kaj je lahko določilnik? Izkaže se, da to ni le mogoče, temveč da je taka karakte-rizacija celo zelo preprosta. Semantični pojem stroge konzervativnosti namreč ustreza skladenjskemu pojmu omejene kvantifikacije.
Doslej smo za zapis formul v jeziku L* uporabljali neomejeno kvantifikacijo. Pri neomejeni eksistencialni (univerzalni) kvantifikaciji 3x: 0 (Vx: 0) sme (mora) spremenljivka x "zavzeti" katerokoli vrednost v domeni interpretacije. Nasprotno je potrebno pri omejeni eksistencialni (univerzalni) kvantifikaciji v formuli eksplicitno določiti, katere vrednosti sme (mora) spremenljivka zavzeti. Omejeno kvantifikacijo spodaj formalno uvedemo kot okrajšavo neomejene.
110	Po van Benthem (1983:453) naj bi bil angleški many v pomenu relativne pogostnosti izjema, vendar Herburger (2000:130-131) nedvoumno pokaže, da navidez nekonzervativni pomen določilnika many izhaja iz interakcije z žariščem.
111	Semantiko formalnih jezikov proučujemo z modeli (od tod ime področja matematike, teorijamodelov). Model je interpretacija formalnega jezika, v kateri aksiomom teorije ustrezajo resnične izjave. Za nas je pomembno, daje del definicije vsakega modela tudi njegova domena, tj. množica posameznikov, ki jo običajno označimo z E.
109
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(249)	Omejena eksistencialna kvantifikacija: 3x [0] 0 je okrajšava za 3x: 0 A 0.
0 je omejevalec, 0 doseg omejenega kvantifikatorja.
(250)	Omejena univerzalna kvantifikacija: Vx [0] 0 je okrajšava za Vx: -0 v 0.
0 je omejevalec, 0 doseg omejenega kvantifikatorja.
(251)	a. Omejena eksistencialna kvantifikacija:
3x [pes(x)] laja(x)
Nekaj, kar je pes, laja.
b. Omejena univerzalna kvantifikacija: Vx [pes(x)] laja(x)
Vse, kar je pes, laja.
Konzervativnosti je zadoščeno: vidimo namreč, daje formula (251a) ekvivalentna formuli 3 x [pes( x)] pes( x) A laja( x) 'nekaj, kar je pes, je pes in laja,' (251b) paje ekvivalentna Vx [pes(x)] pes(x) A laja(x) 'vse, kar je pes, je pes in laja.'
Stabilni razširljivosti je zadoščeno, ker je v obeh primerih za določanje resničnostnih pogojev dovolj, da se osredotočimo na množico psov. Tako razširitev modela s posameznikom, ki ni pes (in ki ne laja), nima vpliva na resničnostne pogoje. V (251a) si ga ne moremo izbrati za posameznika, ki bi zadoščal pogoju v oglatem oklepaju; v (251b) ne more predstavljati protiprimera.
Trditev, da semantični pojem stroge konzervativnosti ustreza skladenjskemu pojmu omejene kvantifikacije, dokaže Živanovic (2002:66) v izreku o konzervativnosti. Natač-neje, dokazano je, da je interpretacija formule, ki uporablja le omejeno kvantifikacijo, konzervativna preslikava ter da za vsako konzervativno preslikavo obstaja formula, ki uporablja le omejeno kvantifikacijo, katere interpretacija je dana preslikava.
Če uporabimo izrek o konzervativnosti na primeru določilnikov, sledi rezultat, da lahko pomen vsakega določilnika zapišemo brez uporabe neomejene kvantifikacije. Iz hipoteze o trivialnosti pomenske komponente nadalje sledi, da sme tisti "del" LF, ki zapisuje pomen določilnikov, uporabljati le omejeno kvantifikacijo. Spodnja hipoteza v popperjanskem duhu (Popper 1998) razširi to hipotezo na "celoten" LF.
Hipoteza 2 (Omejena kvantifikacija). Izrazi jezika L*, kijih tvori pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema, uporabljajo le omejeno kvantifikacijo, ne pa tudi neomejene.
Posplošitev o konzervativnosti je omejena na določilnike in ima zato le omejeno empirično vrednost. Kot smo videli v razdelku 1.1.1, je skladenjska definicija določilniško-sti izmuzljiva. Skladnjeslovci iz tega zaključijo, da določilniki niso enotna skladenjska kategorija (glej zaključek razdelka 1.1.1), pomenoslovci pa za definicijo določilniškosti običajno privzamejo prav konzervativnost, kar vodi v krožnost.
V nasprotju s posplošitvijo o konzervativnosti je hipoteza o omejeni kvantifikaciji ovrgljiva. Trdi, da lahko (dobesedni) pomen kateregakoli jezikovnega izraza zapišemo
110
Teorija L*
(v jeziku L*) brez uporabe neomejene kvantifikacije. Hipoteza je torej ovržena takoj, ko odkrijemo en sam stavek, katerega resničnostnih pogojev ne moremo zapisati brez uporabe neomejenih kvantifikatorjev.112
Izrek o monotonosti, ki smo ga zapisali razdelku 3.1.3, velja le za polarnostno kano-nične formule, v katerih med drugim ne smeta biti uporabljena omejena kvantifikatorja. To je na prvi pogled nezdružljivo s hipotezo o omejeni kvantifikaciji, saj se zdi, da sledi, da izrek o monotonosti ni uporaben na pomenskih razčlembah jezikovnih izrazov. Isto velja za razpravo o negativno polarnih izrazih v razdelku 3.1.4.
Vendar hipoteza o omejeni kvantifikaciji ni nezdružljiva z izrekom o monotonosti in predpostavki o legitimiziranju negativno polarnih izrazov. Slednja sta odvisna od zapisa formule: le-ta mora biti v polarnostno kanonični obliki. Nasprotno hipoteza o omejeni kvantifikaciji ni odvisna od natančne oblike formule in ostane veljavna, če namesto omejenih kvantifikatorjev uporabljamo njihovo prevedbo na neomejeno kvantifikacijo, kot je definirano v (249)-(250) na prejšnji strani. (Kot je zapisano ob uvedbi omejenih kvantifikatorjev, sta 3x [0] 0 ali Vx [0] 0 le okrajšavi neomejenega zapisa in nista neodvisno definirana. Isto velja za logična veznika ^ in o oziroma katerikoli veznik, ki bi ga želeli uporabiti.)
3.2.3 OSNOVNA KORESPONDENČNA NAČELA
V tem razdelku bomo delovanje pomenske komponente prikazali na praktičnem primeru stavka (252). Ob tem bomo spoznali tudi osnovna korespondenčna načela, našteta ob koncu razdelka.
Korespondenčno načelo 1 zahteva, da ima izraz jezika L* enako obliko kot izraz LF. Če zanemarimo notranjo zgradbo sestavnikov NP in VP, ima izraz jezika L*, ki ustreza logični obliki stavka (252), obliko (255a).
(252) Vsak študent trpi.
(253)
TP
DP
VP
(254)	Vx [študent(x)] trpi(x)
(255)	a. ?	b.
D NP trpi vsak 
študent
(255)
b.
?
c.
č. Vx
??
? trpi(x)
? trpi(x)
A trpi(x)
??
? študent( x)	? študent( x)	1 študent(x)
112 Seveda se takoj pojavi vprašanje, kaj natančno so resničnostni pogoji stavka ...
111
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Jasno je, da želimo, da sestavnikoma NP in VP v izrazu L* ustrezata atomarni formuli študent(x) in trpi( x), kot je prikazano v (255b). Splošno, pomenska komponenta preslika pojmovne pomenske oznake v predikate.
Stavku (252) želimo pripisati resničnostne pogoje, podane s formulo (254). Le-ta v skladu z rezultati razdelka 3.2.2 ne vsebuje neomejenega, temveč omejeni kvantifikator. Le-ta ima dva argumenta, omejevalec študent(x) in doseg trpi(x). Vozlišče, v katerem se bo nahajal kvantifikator Vx, se bo torej razvejalo na dva dela: eden bo (med drugim) vseboval študent(x), drugi pa trpi(x). Glede na položaj študent(x) in trpi(x) v (255b), se mora Vx nahajati v korenskem vozlišču TP, kot prikazuje (255c). Doslej smo ugotovili, daje vsebina izraza L* kot v (255c). Ta izraz mora imeti isti pomen kot (254), torej mora biti podformula, katere korenje višji vprašaj v (255c), logično ekvivalentna študent(x). To lahko dosežemo tako, da predpostavimo, da ustreza (i) višjemu vprašaju logični veznik A in (ii) nižjemu resničnostna vrednost 1. Prva predpostavka je skladna s predpostavko davidsonske semantike, da so atomarne formule povezane s ko-njunkcijo (glej razdelek 3.1.2). Privzetje druge predpostavke je potem neizogibno, saj je formula ? A P logično ekvivalentna P za vsak P le v primeru, če je ? tavtologija 1.113 Vozlišču DP torej ustreza A, terminalnemu vozlišču D pa 1, (255č).
Povzemimo zgornje razmišljanje v naslednja korespondenčna načela med LF in L*. (Besedo privzeto v teh načelih beri kot 'če ni z ostalimi načeli delovanja pomenske komponente določeno drugače.')
Korespondenčno načelo 2. Pojmovnim pomenskim oznakam v LF ustrezajo v L* indi-vidualnipredikati.
Korespondenčno načelo 3. Razvejanemu vozlišču v LF v L* privzeto ustreza logični veznik A.114
Korespondenčno načelo 4. Končnemu vozlišču v LF v L* privzeto ustreza logična resnica 1.
Korespondenčno načelo 5. Vozlišču X v LF lahko v L* ustreza (eksistencialni ali univerzalni) omejenikvantifikatorQ.115 Čeje vozlišče Xmaksimalnaprojekcija, tj. XP, potem je omejevalec Qja določilo XP in doseg Qja dopolnilo XP.
V nekaterih formulah, predvsem pri zapisu kvantifikatorja nad dogodkovno spremenljivko, zapisujemo neomejeni kvantifikator kot v (257). V teh primerih ne želimo trditi, daje dogodkovni kvantifikator neomejen, temveč se preprosto ne želimo ukvarjati z vprašanjem, kateri od členov konjunkcije v konkretnem primeru predstavlja omejevalec, tj. ali ustreza zgledu (256) formula (257a) ali (257b).
(256) Nek pes laja.
113	To dokažemo tako, da v ? A P « P za P postavimo 1.
114	Tonačelojepoenostavitev, glejrazdelek3.5.1.
115	V razdelku 3.4.1 bomo podali korespondenčno načelo, ki določa, katerim vozliščem v danem LF izrazu kvantifikatorji dejansko ustrezajo.
112
Teorija L*
(257) 3e: 3x [pes(x)] vršilec(x, e) A lajati(e)
a.	3e [3x [pes(x)] vršilec(x, e)] lajati(e)
b.	3e [lajati(e)] 3x [pes(x)] vršilec(x, e)
Hipotezo o omejeni kvantifikaciji smo postavili le na podlagi posplošitve o konzervativnosti iz teorije posplošenih kvantifikatorjev in hipoteze o trivialnosti pomenske komponente. Spodbudno je videti, da nudi minimalistična skladnja (in tudi mnoge druge skladenjske teorije) neodvisno podkrepitev te hipoteze. Skladenjske razčlembe jezikovnih izrazov so namreč binarno razvejane, v tem razdelku pa smo med drugim ugotovili, da kvantifika-torska vozlišča v formulah L* ustrezajo vozliščem izrazov LF. Sledi, da skladnja kvan-tifikatorjem poda dva argumenta. Ker so neomejeni kvantifikatorji unarni (imajo le en argument), torej ne morejo nastopati v L* formuli, ki ustreza nekemu izrazu LF. Nasprotno imajo omejeni kvantifikatorji ustrezno število argumentov, namreč dva, in zato smejo nastopati v teh formulah.
3.3 TVORBA ATOMARNIH FORMUL
V tem razdelku bomo pričeli razpravo o predikacijskih vidikih razmerja med LF in L* .116 Osnovni gradniki formul kateregakoli logičnega jezika so atomarne formule, tj. formule, tvorjene iz predikata in njegovih argumentov. Atomarne formule so v sestavljene izraze povezane z logičnimi vezniki, spremenljivke, ki nastopajo kot argumenti predikatov, pa so vezane s kvantifikatorji. Korespondenčna načela, ki jih izdelujemo v pričujočem delu, se tako ukvarjajo s tremi vidiki razmerja med L* in LF: atomarnimi formulami, logičnimi vezniki in kvantifikatorji. Ti vidiki se medsebojno prepletajo, zato korespondenčnih načel ne moremo motivirati za vsak vidik posebej, kar se odraža tudi v zgradbi pričujočega poglavja.	*
Posebej, vseh sestavin razmerja med LF in L* glede predikacije ne bomo mogli motivirati, ne da bi pri tem upoštevali kvantifikacijske vidike tega razmerja. Tako se bomo v pričujočem razdelku (gledano z zornega kota jezika L*) ukvarjali le z notranjo zgradbo atomarnih formul. Kot rečeno, so le-te sestavljene iz predikata in argumentov. V jeziku L*, ki ne pozna individualnih konstant in funkcijskih simbolov, so lahko argumenti le spremenljivke. V podrazdelku 3.3.1 bomo zaključili, da spremenljivkam iz L* v LF ustrezajo nizi funkcijskih projekcij, kijih bomo imenovali hrbtenice.
V korespondenčnem načelu 2 smo zapisali, dapredikati v L* ustrezajo pojmovnim pomenskim oznakam. V razdelku 3.3.3 bomo ugotovili, da ustrezajo predikati tudi formalnim oznakam, ter tudi, kako postane spremenljivka argument predikata, tj. kako tvorimo atomarno formulo.
Podrobnosti pripisa argumenta predikatu so odvisne od privzete besednozvezne teorije. V pričujočem delu bomo privzeli teorijo iz Starke (2004), ki jo bomo imenovali
116 Opozoriti velja, da se ne ukvarjamo s prisojevalnim razmerjem med osebkom in povedkom, ki ga Toporišič (2000:556) imenuje tudi predikacijsko razmerje. Z izrazom predikacija se bomo vselej nanašali na razmerje med predikatom in njegovimi argumenti v logičnih jezikih, konkretno v L* oziroma LF.
113
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri, ker dobimo pri predikaciji s privzetjem te teorije najpreprostejše razmerje med L* in LF. Pred razpravo o pripisu argumentov predi-katu v razdelku 3.3.3 bomo zato v podrazdelku 3.3.2 predstavili to besednozvezno teorijo. (V podrazdelku 3.3.4 bomo prikazali, kako bi potekal pripis argumentov, če bi privzeli standardno minimalistično besednozvezno teorijo.)
Kot rečeno, bomo v tem razdelku obravnavali le notranjo zgradbo atomarnih formul. Kako so atomarne formule vključene v resničnostne pogoje celotnega stavka, bomo ugotavljali šele v razdelku 3.5, oboroženi s kvantifikacijskimi vidiki razmerja med LF in L*, ki jih bomo obravnavali v razdelku 3.4.
3.3.1 SPREMENLJIVKE
V formulah jezika L* (in katerekoli druge logike) so spremenljivke zapisane z nekimi simboli, navadno s črkami. Pomembna lastnost logičnih jezikov je, da so simboli za spremenljivke medsebojno zamenljivi Tako se interpretacija formule ne spremeni, če vse nastope simbola x zamenjamo z y, vse nastope simbola y pa z x. Pravzaprav smemo zamenjati vse nastope poljubnega simbola (za spremenljivko) s poljubnim (a vedno istim) simbolom (za spremenljivko), ki se v formuli še ne pojavlja. Z ozirom na zamenljivost simbolov za spremenljivke domnevamo, da spremenljivke v izrazih LF niso zakodirane neposredno s "črkovnimi" oznakami ([x], [y] itd.).117
Jezikoslovno-matematična intuicija namiguje, da spremenljivke ustrezajo besednim zvezam, npr. samostalniški besedni zvezi.
(258)	Moj leni mucek spi.
Če zanemarimo notranjo zgradbo določilniške zveze moj lenimucek in dogodkovno de-kompozicijo stavka (258), zapisuje resničnostne pogoje tega stavka formula (259a). Primerjava te formule in LF (259b), ki ustreza (258), pokaže, da nastopi individualne spremenljivke x v L* ustrezajo položajem določilniške zveze mojlenimucek in njenih sledi v LF. Kot prvi približek bomo torej predpostavili, da ustreza premeščeni samostalniški besedni zvezi in njeni sledi ista individualna spremenljivka.
(259)	a. 3x [moj-leni-mucek(x)] spati(x)
b.
TP
moj leni mucek tx VP
117 Prim. z indeksi navezovalne teorije (Buring 2005: 1).
114
Teorija L*
Zgornjo predpostavko lahko poenostavimo, če privzamemo neko različico besednozve-znih teorij, ki dovoljujejo večkratno nadrejenost (glej Chomsky 2001; Kracht 2001; Starke 2001). Te teorije poenotijo operaciji sestavljanja in premeščanja. Rezultat je posplošena operacija sestavljanja, ki sme sestaviti (i) (kot običajna operacija sestavljanja) dva nepre-sečna sestavnika - zunanje sestavljanje ali (ii) (kot premeščanje) dva sestavnika, kjer je eden vsebovan v drugem - notranje sestavljanje. "Premeščena", tj. notranje sestavljena besedna zveza, se tako nahaja tako v "izhodiščnem" kot v "ciljnem" položaju. Stipulacija, da sledi ustreza ista spremenljivka kot premeščeni besedni zvezi, je torej nepotrebna, saj sta sled in premeščena besedna zveza isti skladenjski objekt.
Določilniška zveza moj leni mucek niti skladenjsko niti pomensko ni nedeljiva celota, ampak ima notranjo zgradbo, približno prikazano v (260b). Vsaki besedi v tej besedni zvezi v jeziku L* (na trenutni stopnji pomenske razčlembe) ustreza enomestni individualni predikat (moj, leni, mucek). Argument vsakega od teh predikatov je spremenljivka x: ista spremenljivka, za katero smo prej predpostavili, da ustreza celotni samostalniški besedni zvezi in njenim sledem.
(260) a. 3x [moj(x) A len(x) A mucek(x)] spati(x)
b.	TP
/ \
FiP=PossPx vP

Poss _ tx VP /moj/ ^	A
AP \	spi
_ .. F3P=NPx /leni/ * x
N
/mucek/
Da ustreza vsakemu predikatu (moj, len in mucek) v pomenski razčlembi določilniške zveze moj leni mucek ista spremenljivka kot "predikatu", ki je ustrezal celotni določil-niški zvezi, je pričakovano, saj so bili vsi sestavni deli te določilniške zveze presečni, tj. nekaj je moj leni mucek, če je moje, če je leno in če je mucek. (Z nepresečnimi pridevniki, kot je npr. domnevni, se v pričujočem delu ne bomo ukvarjali.)
Vsak od teh predikatov ustreza ali jedru (Poss, N) ali določilu (AP) neke funkcijske projekcije v ogrodju samostalniške besedne zveze mojlenimucek.118 Individualna
118 To ni povsem točno. Prijem, ki ga bomo razvili v razdelku 3.3.3, bo domneval, da lahko predikatom ustrezajo le jedra (pravzaprav oznake). Določila bomo pomensko razgradili. Konkretno, po analogiji z udeleženskimi vlogami, ki smo jih obravnavali v razdelku 3.1.2, bomo AP v (260b) razgradili z uporabo lastnostne spremenljivke p: namesto len(x) zapišemo 3p [lenost(p)] lastnost(p, x) 'Obstaja lastnost p, ki je lenost; xu pripišemo p.' Predikat lenost pripada leksikalnemu jedru, spremenljivki p in x pa povežemo s predikatom lastnost, ki ustreza funkcijskemu jedru F2 iz (260b). (Glej tudi razdelek 4.2.1.)
115
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
spremenljivka, ki ustreza neki samostalniški besedni zvezi, je torej lahko argument pre-dikatom, ki ustrezajo jedrom in določilom ogrodja te besedne zveze. To seveda pomeni, da je ustrezneje trditi, da individualni spremenljivki ustreza samostalniško ogrodje in ne samostalniška besedna zveza.
Spoznanja ni težko razširiti na ostale tipe spremenljivk. Vsak tip spremenljivke ustreza ogrodju določene besednozvezne kategorije. Tako npr. dogodkovna spremenljivka ustreza stavčnemu ogrodju. V (261) je dogodek f, ki ustreza ogrodju vloženega stavka, po eni strani argument predikatom iz vloženega stavka (glagolu, prislovnemu določilu in udeleženskim predikatom vloženega stavka), po drugi strani pa udeleženskemu predikatu prizadeto iz glavnega stavka, saj je vloženi stavek z dogodkovno spremenljivko f predmetni odvisnik glavnega stavka.
(261) a. Marie je povedala Jonu, da je Herman včeraj pojedel solato.
b. 3e: povedati(e) A vršilec (marie, e) A prejemnik(jon, e) A (3 f: pojesti( f) A včeraj( f) A vršilec(herman, f) A prizadeto(solata, f) A prizadeto( f, e))
Zgornja posplošitev, da individualne spremenljivke ustrezajo samostalniškim ogrodjem, je poenostavitev. Ontologija entitet, povezanih s samostalniško besedno zvezo, je bogatejša. Tako Zamparelli razlikuje med posamezniki in stadiji posameznike pa loči na predmete in vrste.
Posamezniki se v vsakdanjem življenju ne pojavljajo neposredno, temveč kot stadiji, časovno-prostorski "rezi" posameznikov [...] Argumenti nekaterih predikatov, kot so npr. biti v tej sobi, biti pripravljen in biti utrujen, so lahko le stadiji posameznikov. Imenujemo jih stadijski predikati.
Stadiji, predmeti in vrste so povezani z razmerjem udejanjenja I in razmerjem realizacije R. Predmeti udejanjajo vrste [...] in stadiji realizirajo posameznike (tako predmete kot vrste). (Zamparelli 2000:174)
Nadalje Zamparelli domneva, da stadijem v skladenjski razčlembi samostalniške besedne zveze ustreza zveza SDP, predmetom PDP in vrstam KIP, (KIP ustreza v naši terminologiji samostalniški zvezi, NP) in predlaga, da so zveze SDP, PDP in KIP v samo-stalniški fseq razvrščene v vrstnem redu SDP > PDP > KIP.
Zamperellijeve domneve bomo formalizirali s predpostavko, da so ogrodja sestavljena iz več nepretrganih nizov dopolnil, ki jih bomo imenovali hrbtenice,119 in da spremenljivke ne ustrezajo ogrodjem, temveč hrbtenicam. Tako v samostalniškem ogrodju sledeč
119 V razdelku 3.3.3 bomo ugotovili, da predstavljata funkcijska projekcija in njeno določilo različna argumenta predikatu jezika L*. Ker v korespondenčnem načelu 6 zahtevamo, da spremenljivkam jezika L* ustrezajo v LF hrbtenice, funkcijska projekcija in njeno določilo ne moreta biti del iste hrbtenice. Sledi, da morajo biti hrbtenice nizi dopolnil.
116
Teorija L*
Zamparelliju prepoznavamo najvišje ležečo stadijsko hrbtenico, vmesno predmetno hrbtenico in najnižje ležečo vrstno hrbtenico.120
Podobno bi lahko razgradili tudi ostale besedne zveze. Vendar v pričujočem delu tovrstne razgradnje niso pomembne, zato bomo razdelitev ogrodja na hrbtenice večinoma ignorirali ter razpravljali o samostalniški, stavčni in pridevniški hrbtenici, kot da vsako ogrodje sestavlja ena sama hrbtenica in ji torej ustreza ena sama spremenljivka. Z definicijo razlike med ogrodjem in hrbtenico želim predvsem pripraviti terminologijo nadaljnjim raziskavam, pomembna pa bo tudi pri razpravi o izjemnosti numerične hrbtenice v razdelku 3.5.5.
Korespondenčno načelo 6. Spremenljivke jezika L* so v bijektivni korespondenci s hrb-tenicamiv LF.
Poudarjam, da to načelo ne trdi, da so besednozvezne hrbtenice v bijektivni korespondenci z nastopispremenljivk. Gre za bijektivno korespondenco s simboli. (Zgornje načelo bomo včasih terminološko zlorabili: (i) izraz hrbtenica, ki ustreza spremenljivki x, bomo okrajšali v hrbtenica x; (ii) z izrazom hrbtenica funkcijske projekcije FP se nanašamo na hrbtenico, katere del je funkcijska projekcija FP.)
3.3.2 BESEDNOZVEZNA TEORIJA S SESTAVLJENIMI JEDRI
Med tvorbenimi jezikoslovci je trdno zasidrano mnenje, da smejo biti jedra le slovarske enote, tj. elementi nabora. Le-ti so (neurejeni) snopi oznak in so s skladenjskega vidika nesestavljeni izrazi. Jedra v standardnem minimalizmu so torej obvezno nesestavljena (preprosta).
Posledica tega prepričanja je, da lahko dva sestavljena izraza YP in ZP sestavimo le posredno. Najprej enega od njiju, npr. YP, sestavimo s preprostim jedrom X v vmesni se-stavnik X', drugega (ZP) pa sestavimo z X' v XP. YP imenujemo dopolnilo, ZP določilo. Tako vprašalno zvezo which pasta 'katere testenine' in časovno zvezo these boys ate t 'ti fantje so jedli t' v stavek (262) sestavimo posredno, prek jedra Wh. Jedro Wh sestavimo s TP v Wh', ki ga nadalje sestavimo z DP v WhP. Teorija motivira premik DPja z mehanizmom potrjevanja oznak: vprašalni DP vsebuje oznako [+wh], ki jo mora legitimizirati, kar stori s potrjevanjem oznake ob jedru Wh.
(262) I wonder which pasta these boys ate.
120 Odprto puščam vprašanje, ali je neka hrbtenica dopolnilo ali določilo neposredno nadrejene hrbtenice in ali je to sploh univerzalno določeno. (Natančneje, vprašanje zadeva razmerje med najnižjo funkcijsko projekcijo zgornje hrbtenice in najvišjo funkcijsko projekcijo spodnje hrbtenice.) Načeloma so na voljo vse tri možnosti. Prim. Brody (2003:251-253) za razpravo o podobnem vprašanju za funkcijske projekcije nasploh.
Iz razprave v razdelku 3.3.3 bo sledilo, da sta v primeru, daje neka hrbtenica določilo druge, najnižja funkcijska projekcija višje hrbtenice in najvišja funkcijska projekcija nižje hrbtenice iste kategorije ter da sta hrbtenici nujno v pomenskem razmerju. V primeru, da je neka hrbtenica dopolnilo druge, hrbtenici nimata nujno funkcijske projekcije iste kategorije in tudi nista nujno v pomenskem razmerju (čeprav sta načeloma lahko, glej razdelek 3.5.5).
117
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
'Sprašujem se, katere testenine so jedli ti fantje.' (263) I wonder ...	WhP
DP[+wh]	Wh'
wh-ich pasta Wh0 TP
these boys ate t
Starke (2004: 254) nasprotuje mnenju, da so lahko jedra le preprosta, in trdi, da so lahko jedra tudi sestavljeni skladenjski izrazi. V njegovi besednozvezni teoriji, ki jo bomo imenovali besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri, drevesnik (263) nadomestimo z (264).
(264) I wonder ...	WhP
wh-ich pasta these boys ate t
DP kot v standardni besednozvezni teoriji vsebuje oznako [+wh], ki jo mora legitimizirati, in zahteva po legitimizaciji oznake sproži premik vprašalne zveze. Vendar mehanizem legitimizacije v besednozvezni teoriji s sestavljenimi jedri ni potrjevanje, temveč projekcija oznake. V (264) sta DP in TP sestavljena v enem koraku. Oznaka [+wh] na vprašal-nem DP je legitimizirana s tem, da poimenuje sestavljeni izraz, kar imenujemo projekcija oznake. DP, iz katerega je bila oznaka [+wh] projicirana, bomo imenovali sestavljeno jedro funkcijske projekcije WhP.
Starkejeva glavna argumenta v prid trditvi, da so jedra lahko sestavljena in da zato sestavnik, ki mu rečemo določilo, ni nič drugega kot sestavljeno jedro, sta naslednja.
Nič ni dvojno napolnjeno. V sodobni minimalistični teoriji, kjer so funkcijske projekcije, kot so CP, IP in DP, razbite na mnogo manjših, pomensko specializiranih jeder, ne najdemo več primera, da bi bila fonološko realizirana tako jedro kot njegovo določilo. (To je posplošitev sita, imenovanega dvojno napolnjeni Comp (Chomsky in Lasnik 1977).) Starke (2004:253) trdi, daje »optimalni odgovor na vprašanje, zakaj vidimo le en položaj, da obstaja le en položaj«.
Stipulacija, da projicira samo jedro. Običajno se predpostavlja, da je razmerje med določilom in jedrom identiteta glede na neko oznako ali oznake (ujemanje, potrjevanje). Tako jedro kot določilo vsebujeta isto oznako (f) in ta oznaka tudi označi sestavnik. Če jedro in določilo vsebujeta isto oznako, se pojavi vprašanje, zakaj je določilo ne more projicirati, jedro pa jo lahko. Odgovor na to ne more biti, da oznaka v določilu ni dosegljiva,
118
Teorija L*
ker to ni res: če ne bi bila dosegljiva, ne bi mogla sodelovati pri ujemanju/potrjevanju. Starke zaključi, da standardna teorija ne ponuja zadovoljivega odgovora, temveč vsebuje naslednji implicitni predpostavki. (i) Določila ne morejo projicirati. (ii) Dveh sestavljenih skladenjskih izrazov ne moremo sestaviti neposredno, sestavljanje mora potekati postopno: dopolnilo najprej sestavimo s preprostim jedrom, nastali vmesni sestavnik pa z določilom. Ti predpostavki sta nezaželeni. (263) moramo torej nadomestiti z LF (264).
3.3.3 PREDIKACIJA V BESEDNOZVEZNI TEORIJI S SESTAVLJENIMI JEDRI Pripis argumentov
Kako postane v besednozvezni teoriji s sestavljenimi jedri spremenljivka argument nekega predikata? Vzemimo za primer udeleženske vloge.
V	razdelku 3.1.2 smo privzeli davidsonsko semantiko. Pomenoslovni del naše teorije torej pozna udeleženske predikate, kot je vršilec. Ta predikat ima dva argumenta: individualno spremenljivko, ki predstavlja vršilca, in dogodkovno spremenljivko, ki predstavlja dogodek.
V	skladnji se običajno predpostavlja (Adger 2003:110-111; Radford 1997:198), da se na vršilca dejanja nanaša DP (katere sled je) v položaju določila (torej sestavljenega jedra) AgentP. Isto bomo predpostavili tudi za ostale udeleženske vloge, čeprav je literatura glede njih mnogo manj jasna. Tako bomo v položaj sestavljenega jedra ThemeP postavili prizadeto, v položaj sestavljenega jedra GoalP prejemnika itd., kjer sta ThemeP in GoalP funkcijski projekciji v t.i. VP-lupini.121 Trditi, da se prizadeto, ki je običajno premi predmet, nahaja v določilu posebne funkcijske projekcije in ne dopolnilu VP, je sicer nestandardno, vendar ima zagovornike (npr. Brody 2000: 220). Ker smo privzeli besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri, moramo to predpostavko ubesediti v skladu s to teorijo: samostalniške besedne zveze, ki se nanašajo na udeležence v dogodku, so sestavljena jedra ustreznih funkcijskih projekcij.
Skladenjska konfiguracija, v kateri se pripiše udeleženska vloga vršilca dejanja, je spodaj prikazana v drevesni obliki. DP v (265) je sestavljeno jedro funkcijske projekcije AgentP, vsebuje oznako [Agent] in jo projicira v stavčno hrbtenico.
DP[Agent] VP
Oznaka [Agent] ne more "viseti v zraku": nekako mora biti vgrajena v sestavnik DP. Edina možnost je, da je kot vsaka oznaka projicirana v lastno funkcijsko projekcijo, ki je
121 Adger (2003) in Radford (1997) ne uvedeta posebnih funkcijskih projekcij ThemeP in GoalP, temveč postavita prizadeto in prejemnika v položaj dopolnila in/ali določila VP, odvisno od tega, ali je glagol enojno ali dvojno prehoden. V primeru dvojne prehodnosti je prizadeto določilo in prejemnik dopolnilo VP, v primeru enojne prehodnosti pa določila ni in je prizadeto dopolnilo.
(265)
AgentP
119
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
del samostalniške hrbtenice.122 Podrobna zgradba strukture (265) je torej (266). Zaradi jasnejše predstavitve bomo predpostavili, daje AgentP najvišja projekcija v DP[Agent], kot v (267).123
(266) AgentP
(267)
AgentP
DP VP
AgentP VP
AgentP
Agent DP
Agent • • •
V (267) nastopata dva sestavnika, imenovana AgentP. To ni protislovno, saj ne gre za isti sestavnik; do protislovja bi prišlo le, če bi sestavnik bil del samega sebe. Da omogočimo preprosto sklicevanje na funkcijske projekcije, uvedemo indeksiranje: indeks funkcijske projekcije FP naj bo L* spremenljivka, ki ustreza hrbtenici, katere del je FP. (267) tako indeksiramo kot v (268).124 (e je dogodkovna in x individualna spremenljivka.)
(268)
AgentPe
AgentP* VPe
Agent DPx
Pri tvorbi (268) je oznaka [Agent] projicirana dvakrat: prvič jo projicira preprosto jedro Agent, in sicer v samostalniško hrbtenico x; drugič jo projicira sestavljeno jedro AgentPx, in sicer v stavčno hrbtenico e.
Kako je projiciranje omejeno?
Ali je lahko oznaka [Agent] projicirana še enkrat, tj. ali lahko stavek, ki vsebuje (268) (in nobene druge oznake [Agent]), projicira oznako [Agent] v AgentP neke nadrejene
122	Idejo pripisujemo Starke (2001: §3), kjer je uporabljena na 0P, kjer je d katerakoli udeleženska vloga. Starkejev argument za obstoj projekcije dP je ugotovitev, da načelo relativizirane minimalnosti (Rizzi 1990) "vidi" udeleženska razmerja.
123	Predpostavljamo, da lahko sestavljeno jedro projicira oznako (ki ustreza neki funkcijski projekciji iz njegove hrbtenice) tudi, če funkcijska projekcija, ki tej oznaki ustreza, ni najvišja projekcija v hrbtenici. Prim. s perkolacijo oznak v standardnem minimalizmu (Radford 1997:122).
124	Poudariti velja, da indeksiranje ni teoretični prijem, temveč le pripomoček za preprostejše sklicevanje na vozlišča LF.
120
Teorija L*
hrbtenice? Oznaka [Agent] je bila projicirana dvakrat - ali je lahko dvakrat projicirana tudi oznaka [N]?
Predpostavili bomo, daje omejitev projiciranja povezana z argumentno strukturo pre-dikatov. Predikat vršilec, ki ustreza oznaki [Agent], ima dva argumenta, zato mora biti [Agent] projicirana natanko dvakrat. Predikati, ki ustrezajo (samostalniškim) korenom, npr. maček, imajo en sam argument, zato je lahko [N] projicirana le enkrat. Projiciranje bomo torej omejili z naslednjim korespondenčnim načelom.
Korespondenčno načelo 7. Skladenjskim oznakam ustrezajo jedrni predikati. Jedrnim predikatom so argumenti pripisani s projekcijo: spremenljivka, ki ustreza hrbtenici, v katero je oznaka projicirana, je argument jedrnega predikata oznake.
Kolikokrat je lahko neka oznaka projicirana, ne določa skladnja.125 S skladenjskega vidika se vse oznake vedejo enako in so lahko načeloma projicirane poljubnokrat. Projiciranje je omejeno s pomenom oznak. Ker bo tvorjena logična oblika interpretabilna le, kadar bo vsak jedrni predikat imel ustrezno število argumentov, podano korespondenčno načelo s tem, ko določa, kako predikati dobijo argumente, omejuje projiciranje.
Morebitna težava predstavljenega prijema je, da dovoljuje jedrne predikate s poljubnim številom argumentnih mest, medtem ko se zdi, da v naravnem človeškem jeziku najdemo [največ dvo]mestne jedrne predikate. Nadalje najverjetneje ne obstajajo niti enomestni jedrni predikati. Doslej smo leksikalne predikate (maček, spati itd.) obravnavali kot enomestne predikate, vendar bomo v razdelku 3.5.1 videli, da to ni nujno, zato postavljamo hipotezo, da obstajajo le dvomestni jedrni predikati.
Hipoteza 3. Vsijedrnipredikatiso dvomestni.
Pomemben vidik korespondenčnega načela 7 je, da ne določa, v kakšnem vrstnem redu morajo biti zapolnjena argumentna mesta jedrnega predikata. V (268) je prvi argument spremenljivka x (vršilec) in drugi argument e (dogodek), lahko pa bi bilo tudi obratno.126 Možnost zapolnjevanja argumentnih mest v poljubnem vrstnem redu bo v nadaljevanju zelo pomembna (glej razdelek 3.5.5 in četrto poglavje).
125	Skladnja omejuje projiciranje le s posplošitvijo o fseq (glej razdelek 2.1.4). Legitimne so namreč le logične oblike, ki zadoščajo tej posplošitvi: dopolnilo funkcijske projekcije FkP sme biti le F;P za nek l > k. (Glej tudi opombi 59-60 na strani 69.)
126	Ker argumenti jedrnih predikatov niso razpoznani po vrstnem redu zapolnjevanja argumentnih mest, jih lahko razpoznamo le po tipu argumenta (individualna, lastnostna, dogodkovna, stopenjska spremenljivka). Sledi, da morajo biti predikati, katerih argumenti so istega tipa, simetrični, tj. P(x1,..., xk) = P(x p(1),..., x p(k)), kjer je p poljubna permutacija števil od 1 do k. Edini jedrni predikat, ki ga bomo uporabili in katerega argumenti bodo istega tipa, bo predikat presečnosti XX, ki je simetričen.
Zdi se verjetno, da potrebujemo pri analizi jezikovnih zgradb le še eno simetrično razmerje, t.i. svo-jilnost. Trditi, da sta objekta v svojilnem razmerju, v splošnem ni nič drugega kot trditi, da sta na nek (kontekstualno določen) način povezana (Gil 2009: 3); tako razmerje je seveda simetrično. (Da modifikacija s svojilnimi pridevniki in zaimki ni omejena le na lastnino, kaže opažanje, da se lahko samostalniška besedna zveza moj avto nanaša ne le na avto, ki ga posedujem, temveč (v primernem kontekstu) tudi na avto, ki ga želim kupiti, ki sem ga videl, o katerem sanjam ipd. Simetričnost razmerja je razvidna iz parov, kot je otrokova mati- materin otrok.)
121
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Standardna besednozvezna teorija definira minimalno, vmesne in maksimalno projekcijo. Ti izrazi so v standardni teoriji pomembni, ker jih uporabimo pri definiciji dopolnila in določila: dopolnilo je sestra minimalne projekcije, določilo pa sestra vmesne projekcije. V teoriji L*, ki uporablja besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri, so razmerja med sestavniki drugačna. Da to poudarimo, bomo definirali teoriji L* lastno terminologijo.
Preprosto jedro naj bo jedro, tvorjeno brez sestavljanja, torej nastop oznake v skladenjskem izrazu, f v (269). Jedro, ki ni preprosto, je sestavljeno, fPx v (270). Kot smo želeli, ustrezajo po tej definiciji preprosta jedra jedrom in sestavljena jedra določilom standarne besednozvezne teorije.

(269)	fP
/ \ f (XPx)
(270)	fPy
/ \
fPx (YPy) /\
f XPx
Kdaj lahko jedro projicira oznako? Trivialna zahteva je, da mora jedro to oznako vsebovati. Nadalje je očitno, da moramo dovoliti, da preprosta jedra projicirajo, in sicer preprosto jedro projicira edino oznako, iz katere je tvorjeno. V primeru sestavljenih jeder ni očitno, katere so oznake, ki jih lahko projicira. Ali lahko projicira le oznako svoje najvišje funkcijske projekcije? Ali lahko projicira katerokoli oznako, ki jo vsebuje in katere jedrni predikat še nima zapolnjenih vseh argumentnih mest? Razprava o teh vprašanjih je izven obsega pričujočega dela: zaradi konkretnosti privzemamo (271).
(271) Če je XP sestavljeno jedro funkcijske projekcije fP, potem hrbtenica sestavnika XP vsebuje funkcijsko projekcijo fP.
Projekcijo oznake imenujmo prva projekcija, če je njeno jedro preprosto. fP je k ta projekcija (k > 1) oznake [f], če je njeno (sestavljeno) jedro hrbtenica, ki vsebuje (k - 1)to projekcijo oznake [f]. Projekcija oznake [f], ki nastopa v hrbtenici, ki ni sestavljeno jedro projekcije oznake [f], je zadnja projekcija. Dopolnilo prve/k te/zadnje projekcije imenujemo prvo/k to/zadnje dopolnilo.
Ker so vsi jedrni predikati dvomestni, bomo uporabljali le izraze prva, druga in zadnja projekcija. Poudariti velja, da ni vsaka zadnja projekcija oznake z dvomestnim jedrnim predikatom druga projekcija. Preprosto jedro lahko projicira dve prvi projekciji. Projiciranje druge prve projekcije je potem premik in obe prvi projekciji sta tudi zadnji projekciji. Za zgled glej razdelek 3.5.5.
Ker je v standardnem minimalizmu projiciranje definirano kot poimenovanje sestavljenega izraza, standardni minimalizem ne pozna projiciranja brez sestavljanja. Ali to
122
Teorija L*
velja tudi za teorijo L*? Če bi predpostavili, da ni projiciranja brez sestavljanja, bi bila vsaka projekcija sestavljen izraz in bi zato imela dopolnilo. Ker so ogrodja in hrbtenice končne strukture, mora v vsaki hrbtenici obstajati najnižje dopolnilo. Vendar, kaj je dopolnilo najnižje hrbtenice v ogrodju? Sledi, da bi morala teorija L* dopuščati projiciranje brez sestavljanja.
Kljub temu se odločamo nasprotno in v teoriji L* načeloma prepovedujemo projiciranje brez sestavljanja. Običajno se namreč domneva, da se v najnižjem položaju v ogrodju besedne zveze nahaja leksikalni predikat. Le-ta predstavlja stik med skladenjskim in pojmovno-namernim sistemom, zato ni nepričakovano, daje položaj, v katerem se pojavlja, v teoriji posebnost. (O leksikalnih predikatih bomo razpravljali v razdelku 3.5.1.)
Povzeto, v teoriji L* prepovedujemo projiciranje brez sestavljanja, razen v primeru stika s pojmovno-namernim sistemom.
3.3.4 PREDIKACIJA V STANDARDNI BESEDNOZVEZNI TEORIJI
V tem razdelku bomo korespondenčno načelo 7 postavili v okviru standardne minimali-stične besednozvezne teorije. Dobljena formulacija bo sicer manj elegantna od formulacije v besednozvezni teoriji s sestavljenimi jedri, vendar v tem razdelku še ne bomo trčili ob njene problematične vidike. Le-ti se pojavijo ob integraciji atomarnih formul v resnič-nostne pogoje celih stavkov. Ker so povezani z dosegom implicitnih kvantifikatorjev, ki jih bomo uvedli v razdelku 3.4, bomo težave predstavili šele v razdelku 3.5.
V standardni minimalistični besednozvezni teoriji se udeleženska vloga vršilec pripiše v LF (272). Vršilec dejanja so posamezniki, na katere se nanaša DP v določilu AgentP.
(272)	AgentP
/ \ DP[Agent] Agent'
/ \ Agent VP
Dogodek, katerega vršilca določamo, je določen enako kot v razdelku 3.3.3. Jedro Agent projicira v stavčno hrbtenico, ki naj ji ustreza dogodkovna spremenljivka (e).
Podobno kot v razdelku 3.3.3 mora biti tudi v (272) oznaka [Agent] na DP vključena v strukturo, se pravi, da vsebuje ogrodje DPja v (272) funkcijsko projekcijo AgentP, ki jo je projiciralo jedro Agent. Tudi vršilec je torej določen s projekcijo. Jedro Agent projicira v samostalniško hrbtenico, kiji ustreza individualna spremenljivka (x).
Soočeni smo torej s projekcijama dveh jeder Agent, ena določi vršilca (x), druga dogodek (e). Nastopi problem povezave: x je vršilec, vendar v katerem dogodku, in obratno, dogodek e ima vršilca, vendar kdo to je?
Zdi se smiselno predpostaviti, da povezavo predstavlja potrjevanje oznake. Oznaka [Agent] na DP mora biti potrjena, tj. DP je potrebno sestaviti z vmesno projekcijo Agent' (v stavčni hrbtenici) (ali premestiti v položaj določila AgentP), kot v (272).
123
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Poudarjam, daje potrebno tudi v standardnem pristopu dovoliti perkolacijo oznake, saj mora biti oznaka, ki se potrdi v položaju določila, "dosegljiva" mehanizmu potrjevanja (prim. Starke 2004: 254).
Nadalje tudi v standardnem pristopu ne moremo pojasniti posplošitve (v kolikor je veljavna), da imajo jedrni predikati (največ) dve argumentni mesti. Takoj ko dovolimo, da ima funkcijska projekcija več kot eno določilo (ali ko v skladenjsko teorijo uvedemo priklop), omogočimo uporabo jedrnih predikatov z več kot dvema argumentoma.
3.4 KVANTIFIKACIJA
Korespondenčni načeli, ki ju bomo podali v tem razdelku, določata, kako iz LF razberemo položaje kvantifikatorjev (3 in V) jezika L*. (Izraz kvantifikator se torej nanaša na kvantifikatorja jezika L*.)
3.4.1 POLOŽAJ KVANTIFIKATORJEV
V razdelku 3.2.3 smo v korespondenčnem načelu 5 zapisali, da lahko LF vozliščem ustrezajo (omejeni) kvantifikatorji; rekli bomo, da se v takem vozlišču nahaja implicitni kvantifikator. Skoraj neizogibna posledica hipoteze o omejeni kvantifikaciji je, da je položaj implicitnega kvantifikatorja, ki veže določeno spremenljivko, določen s položaji nastopov te spremenljivke. Z drugimi besedami, videli bomo, da glede na to, da LF vsebuje informacijo o položajih nastopov spremenljivk (glej razdelek 3.3), ni potrebno, da bi bila v LF zapisana tudi informacija o dosegu kvantifikatorjev. Potrebujemo le dogovor o interpretaciji prostih spremenljivk.
Neizogibno je, daje v formuli L* kvantifikator Q, ki veže spremenljivko x, nadrejen vsem nastopom te spremenljivke. Kvantifikator Q se torej nahaja ali (i) v najnižjem vozlišču, ki je nadrejeno vsem nastopom spremenljivke x, ali (ii) v kakšnem vozlišču, nadrejenem temu iz točke (i). V nadaljevanju bomo pokazali, da je vedno uresničena prva možnost.
V razdelku 3.2.2 smo ugotovili, da mora biti vsak kvantifikator v izrazu L*, ki ga tvori pomenska komponenta, omejen, torej mora imeti tako omejevalec kot doseg. Seveda načeloma tako omejevalec kot doseg vsebujeta kakšen nastop spremenljivke x. Natančneje, omejevalec mora vsebovati vsaj en nastop spremenljivke x, v primeru dosega pa to ni nujno. V splošnem lahko to dosežemo le tako, da zahtevamo naslednje.
Korespondenčno načelo 8. Implicitnikvantifikator Qx se nahaja v najnižjem vozlišču, kije nadrejeno vsem nastopom spremenljivke x vizrazu L*.
Potrebno je poudariti, da je položaj kvantifikatorja v izrazu L* določen z nastopi spremenljivke v L* (tj. s položaji hrbtenic v LF) in ne s površinskim položajem določilniške zveze. V slovenščini to dvoje večinoma sovpada, za ilustracijo glej (273). (Stavka beremo z običajno intonacijo.)
(273) a. Nek maček je ulovil (prav) vsako miš. (1 > V)
124
Teorija L*
b. Vsako miš je ulovil nek maček. (V > 1)
V angleščini pogosto pride do t.i. obratnega dosega kvantifikatorjev.127 Tedaj je doseg določilniške zveze višji, kot nakazuje površinska zgradba. Stavek (274) je dvopomenski. Prvi pomen ustreza površinski zgradbi, pri drugem pa je predmet pomensko interpretiran višje kot osebek.128'129 (Zgled je iz Beghelli in Stowell (1997:11-12).)
(274) Every student read two books.
'Vsak študentje prebral dve knjigi.' (V > 2) / 'Dve knjigi je prebral vsak študent'.
(2 > V)
Omenimo, da korespondenčno načelo 8 dovoljuje, da se v istem vozlišču nahaja več implicitnih kvantifikatorjev. Le-ti si torej delijo omejevalec in doseg. (Imenovali jih bomo dvojni, trojni ipd. kvantifikatorji.)
Neselektivna kvantifikacija
Uvajanje prostih spremenljivk v formalni semantiki ni nov prijem, čeprav se način, kako so uvedene, običajno razlikuje od načina uvedbe v L*. Medtem ko pomenoslovne teorije, ki poznajo proste spremenljivke, običajno predpostavijo, da jih uvajajo določene skladenjske ali pomenske kategorije, smo mi predpostavili, da predstavlja (prosto) spremenljivko vsaka hrbtenica. Da bi lahko bila formula interpretirana, ne sme vsebovati prostih spremenljivk. Teorije običajno vežejo spremenljivke (i) na podlagi pravila o interpretaciji prostih spremenljivk in/ali (ii) z uporabo neselektivnih kvantifikatorjev, tj. kvantifikatorjev, ki vežejo vse proste spremenljivke v svojem dosegu.
Teorije reprezentacije diskurza (Heim 1982; Kamp 1981) predpostavljajo, da proste spremenljivke uvajajo nedoločne samostalniške besedne zveze (Kadmon 2001: 27). Proste spremenljivke so lahko vezane (i) z neselektivnim (omejenim) kvantifikatorjem, ki je vsebovan v logični pomenski oznaki slovarskih enot za (a) določilnike, kot sta every in
127	Natančneje bi ta pojav morali imenovati obratni doseg kvantifikatorskih besednih zvez. Izraza (i) kvan-tifikator in (ii) doseg se namreč v standardni jezikoslovni rabi nanašata na (i) samostalniško besedno zvezo, ki vsebuje določilnik, za katerega standardna teorija predpostavlja, da vsebuje logično pomensko oznako, ki vsebuje kvantifikator (kot element pomenske ravnine), in (ii) sestavnik, ki mu ta samostalni-ška besedna zveza s-poveljuje. Izraza kvantifikator v pomenu (i) ne bomo uporabljali; izraz doseg bo imel standardni pomen (ii), kadar bomo govorili o dosegu besednih zvez, in ne o dosegu kvantifikatorjev 3 in V.
128	Zapis 2 > V pomeni, da stavek razumemo tako, da ima samostalniška besedna zveza, ki vsebuje števnik 2, doseg nad samostalniško besedno zvezo, ki vsebuje univerzalni določilnik (vsak, every). Eden (a ne edini) od kriterijev za ugotavljanje dosega v tem pomenu je variabilnost posameznikov, na katere se nanaša nižja samostalniška besedna zveza.
129	Običajno se domneva, da gre v tem primeru za neslišni premik (ki je del neslišne skladnje, glej sliko 2.1 na strani 65) določilniške zveze v položaj, ki ga nakazuje njen doseg. Razkorak med površinskim položajem in položajem spremenljivk, oziroma splošneje, neslišni premiki in razlogi zanje, so obsežna tema, s katero se bolj ali manj ukvarjajo vsi skladnjeslovci, vendar ne sodi v našo razpravo, v kateri se ukvarjamo izključno z logično obliko jezikovnih izrazov. Med drugim glej Brody (2003), Brody in Szabolcsi (2003), Chomsky (1995) in Szabolcsi (1997).
125
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
most, (b) prislove, kot sta usually in always, (c) pogojnike ipd., ali (ii) na podlagi pravila o interpretaciji prostih spremenljivk, konkretno z eksistencialnim kvantifikatorjem, ki ima doseg nad celotnim diskurzom.130
V preostanku podrazdelka bomo pokazali, da je prijem neselektivne kvantifikacije odvečen.
Prvič, vseh podatkov ne moremo analizirati samo s prijemom neselektivne kvantifikacije. To je znano dejstvo, na katerem pravzaprav slonijo teorije dinamične semantike. Klasični problem takemu prijemu predstavljajo primeri medstavčnega navezovanja, (275). Doseg eksistencialnega kvantifikatorja Bx je v tem primeru širši od enega stavka, torej ne more izvirati iz logične pomenske oznake neke slovarske enote, od koder izvirajo ne-selektivni kvantifikatorji.
(275)	a. Po parku se je sprehajalo [neko dekle]i. Požvižgal sem jii. b. B x: dekle(x) A sprehajati-se( x) A požvižgati (jaz, x)
Drugič, trdimo, da prijem neselektivnih kvantifikatorjev ni razlagalen. To bomo prikazali na primeru analize n-besed v Zeijlstra (2004:247-248). Zeijlstra poskuša s predpostavko, da negacija uvaja neselektivni eksistencialni kvantifikator, razložiti zgradbo stavkov, ki vsebujejo t.i. n-besede (nihče, nič, noben, nikoli itd.) Pomen negativnega operatorja podaja s predpisom (277a), kjer je B neselektivni kvantifikator, ki veže vse proste spremenljivke v svojem dosegu. Pomen n-besede nihče poda s predpisom (277b), ki vsebuje prosto spremenljivko x. Grškemu stavku (276) je tako pripisan pomen (277).131 (Izpeljava pomena je prikazana v podtočkah.)
(276)	Dhenirthe kanenas.(grščina) ne prišel nihče
'Nihče ni prišel.'
(277)	-Bx: oseba'(x) A priti'(x)
a.	||OpJ = -(B)
b.	11nihče11 = AP(oseba'(x) A P(x))
c.	||prišel|| = prišel'
č.	11nihče11 (||prišel||) = (oseba'(x) A prišel'(x))
d.	||(276)|| = -Bx: (oseba'(x) A prišel'(x))
Ugovor proti neselektivni kvantifikaciji temelji na vprašanju, kako teorija določi nastope spremenljivke x. Ni dvoma, da je spremenljivka x v (277č) prosta; vprašanje je, kako
130	Tudi eksistencialni kvantifikator, ki ga uvaja pravilo o interpretaciji prostih spremenljivk, je neselek-tiven, saj veže vse proste spremenljivke v svojem dosegu. Z izrazoma neselektivni kvantifikator in neselektivna kvantifikacija se želimo v nadaljevanju nanašati samo na neselektivne kvantifikatorje, ki izvirajo iz logičnih pomenskih oznak.
131	Grščina je (kot slovenščina) jezik s strogim negativnim ujemanjem: osebek, katerega jedro je n-beseda, lahko stoji pred označevalcem stavčne zanikanosti. (Prim. z italijanščino ali španščino, ki imata mehko dvojno zanikanje; Zeijlstra (glej 2004:129-131).)
126
Teorija L*
vemo, da se v (277č) nahajajo vsi nastopi spremenljivke x. Če se ne (npr. zato, ker se nihče v nadaljevanju izgradnje premesti), potem bodo (i) njeni ostali nastopi nevezani oziroma (ii) bodo vezani s pravilom za interpretacijo prostih spremenljivk. Pomenska razčlemba je v obeh primerih neslovnična: v prvem nekateri nastopi spremenljivke niso vezani, v drugem so nekateri nastopi (tj. nastopa v (277č)) vezani dvakrat. Tej težavi bi se lahko znotraj pomenoslovne teorije izognili le tako, da bi predlagali, da neselektivni eksistencialni kvantifikator, ki ga uvaja operator negacije, "vidi", ali poleg nastopov spremenljivke x v dosegu negacije obstajajo še kakšni drugi nastopi te spremenljivke, in v primeru, da obstajajo, spremenljivke x ne veže. Tak pristop bi kršil sestavniškost in je zaradi tega nesprejemljiv.
Druga možnost je, da nastope spremenljivke x omeji skladenjska teorija, verjetno z omejitvijo premeščanja n-besede nihče.132 V tem primeru je uvajanje neselektivnega kvantifikatorja v slovarski enoti stavčne nikalnice odvečno, saj lahko do istega rezultata pridemo z uvedbo primernega pravila o interpretaciji prostih spremenljivk, ki je, kot smo omenili zgoraj, neodvisno motivirano.133
Poudarjam, da ne trdimo, da teorija L* pojasni, zakaj so v stavku (276) vsi nastopi spremenljivke x v dosegu negacije, tj. zakaj se n-beseda nihče ne more premestiti nad stavčno nikalnico. Trdimo le, daje teorija v Zeijlstra (2004) v tem primeru enako neraz-lagalna kot teorija L*, le da slednja uporablja siromašnejši teoretični aparat: ne pozna prijema neselektivne kvantifikacije.
3.4.2 TIP KVANTIFIKACIJE IN NEGACIJA
V razdelku 3.2.2 smo ugotovili, da smemo v teoriji L* uporabljati le omejene kvantifika-torje. Primerjajmo neomejena zapisa eksistencialne in univerzalne omejene kvantifikacije, podana v (249)-(250) na strani 110, kiju ponavljamo v (278)-(279).
(278)	Omejena eksistencialna kvantifikacija: 3x [0] 0 je okrajšava za 3x: 0 A 0.
0 je omejevalec, 0 doseg!omejenega kvantifikatorja.
(279)	Omejena univerzalna kvantifikacija: Vx [0] 0 je okrajšava za Vx: -0 v 0.
0 je omejevalec, 0 doseg!omejenega kvantifikatorja.
Medtem ko se omejena zapisa razlikujeta v uporabljenem kvantifikatorskem simbolu, se neomejena zapisa razlikujeta na treh mestih. Prvič, uporabljena sta različna kvantifikator-
132	Možnosti dosega nedoločnih samostalniških besednih zvez, med katere Zeijlstra (2004: §7) uvršča tudi n-besede, so predmet mnogih razprav. Za nasprotujoči si mnenji glej J. D. Fodor in Sag (1982) in Ludlow in Neale (1991).
133	Ugovor je veljaven tudi v klasičnih primerih teorij dinamične semantike, kot so pogojniki in oslovska naveznica.
(i)	Če ima kmet osla, ga tepe.
(ii)	Vsak kmet, ki ima osla, ga tepe.
Kot v glavnem besedilu tudi tu ugovor temelji na dejstvu, da mora teorija neodvisno določiti možne dosege nedoločne samostalniške zveze osla.
127
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ska simbola. Drugič, le univerzalna omejena kvantifikacija vsebuje v definiensu negacijo, in sicer je pod dosegom negacije podformula, ki v omejenem zapisu predstavlja omejeva-lec. Tretjič, v formulah nastopata različna logična veznika. V formuli z eksistencialnim kvantifikatorjem najdemo konjunkcijo, v tisti z univerzalnim kvantifikatorjem disjunk-cijo. Iz tega sledi, da lahko za zapis resničnostnih pogojev od osmih logičnih možnosti iz jezika L*, prikazanih v (280), uporabimo le dve, ki sta logično ekvivalentni omejeni kvantifikaciji: (280a) in (280g).
a.	3x
b.	3x
c.	3x
č.	3x
d.	Vx
e.	Vx
f.	Vx
g.	Vx
A(x) A B(x) -A(x) V B(x) -A(x) A B(x) -A(x) V B(x) A(x) A B(x) A(x) V B(x) -A(x) A B(x) -A(x) V B(x)
3x [A(x)] B(x)
Vx [A(x)] B(x)
Za razliko med (280a) in (280g) mora biti odgovoren en sam parameter, tj. izraza LF, ki ju pomenska komponenta prevede v (280a) in (280g), se smeta razlikovati le v eni podrobnosti. Če bi bil za razliko odgovoren več kot en parameter, bi pričakovali, da se bosta v naravnem človeškem jeziku udejanili več kot dve možnosti iz (280), konkretno v primeru dveh parametrov 4, v primeru treh parametrov vseh 8.
Idealen parameter bi bila oznaka, ki bi jo pomenska komponenta v splošnem preslikala v enega od simbolov, ki nastopajo v (280); v posebnem primeru, da se v položaju te oznake nahaja implicitni kvantifikator, bi prisotnost oznake signalizirala tip kvantifikacije.
Naj ta parameter predstavlja prisotnost oziroma odsotnost oznake [Neg(acija)], ki naj v splošnem v izraze L* uvaja operator negacije. V skladu s prevedbo zapisa omejenih kvantifikatorjev na neomejene bo prisotnost oznake [Neg] signalizirala univerzalno kvantifikacijo, odsotnost pa eksistencialno.134
134 Pokažimo, daje izbira oznak, ki bi uvajale simbole A, V, 3 ali V, neustrezna.
Nemogoče je, da bi se logični obliki razlikovali po tem, da bi ena na ustreznem mestu vsebovala oznako A, druga pa oznako V. Korespondenčno načelo 3 trdi, daje logični veznik A privzeta ustreznica razvejanega vozlišča. Posebej, A neposredno ne ustreza nobeni oznaki, torej je smiselno predpostaviti, da oznake A ni.
Razmislimo še o tem, da bi bila podrobnost, v kateri se razlikujeta izraza LF, katerima ustrezata (280a) in (280g), prisotnost proti odsotnosti oznake V v ustreznem položaju. Po korespondenčnem načelu 3 je privzeta ustreznica razvejanega vozlišča logični veznik A. Edino smiselno je, da prisotnost oznake V ukine privzeto ustreznico in jo zamenja z logičnim veznikom V. Vendar potem oznaka V ne uravnava tipa kvantifikacije. (V nadaljevanju bomo ugotovili, da oznake V sploh ne potrebujemo.) Tipa kvantifikacije prav tako ne moreta določati oznaki 3 in V, kot predlaga Butler (2004:61-64). V razdelku 3.4.1 smo se namreč odločili, da bomo kvantifikatorjev L* uvajali z dogovorom o interpretaciji prostih spremenljivk, katerega prvi del je korespondenčno načelo 8.
128
Teorija L*
Izbira se zdi ustrezna. Oznaka [Neg] je v skladnji neodvisno motivirana, poleg tega pa smo v razdelkih 3.1.3 in 3.1.4 okolja, ki dovoljujejo usmerjeno sklepanje in negativno polarne izraze, določili s štetjem negacij, v dosegu katerih se okolje nahaja, in sicer smo šteli negacije v polarnostno kanonični obliki formule (obliki, ki ne dovoljuje veznikov o in omejenih kvantifikatorjev). Če predpostavimo, da oznaka [Neg] ne le uvaja operator negacije, temveč tudi regulira tip omejene kvantifikacije, bomo "štetje negacij" lahko definirali tudi v LF.
LF stavka (281a) mora torej vsebovati oznako [Neg]. Prva misel je, daje ta oznaka projicirana v funkcijsko projekcijo NegP v samostalniški hrbtenici DPja vsak maček in da prisotnost projekcije NegP negira predikat maček, kot zahteva (281b). Vendar se, v nasprotju z zanikanimi stavki, v (281a) ne pojavlja označevalec negacije ne. Zato zaključujemo, da LF tega stavka ne vsebuje funkcijske projekcije NegP.
(281) a. Vsak maček spi.
b. Vx: -maček(x) v spati(x)
V vsaki skupini posameznikov x obstaja član, ki ni maček ali spi.
Oznaka [Neg], ki ji ustreza operator negacije - v L*, mora biti torej vsebovana v nekem drugem funkcijskem jedru. To je ob predpostavki, daje vsaka oznaka projicirana v svojo funkcijsko projekcijo, nepričakovano. Vendar je, kot smo omenili v razdelku 2.1.4, [Neg] nenavadna tudi drugače, s stališča kartografije skladenjskih izrazov. Menim, da to upravičuje posebno obravnavo tudi v teoriji L*. Glej tudi razdelka 4.7 in 5.4.
Predpostavili bomo torej, da lahko imajo nekatere oznake vrednost Neg (rekli bomo tudi, da ima taka oznaka negativno vrednost ali kar, da je negativna) in da funkcijska projekcija, v katero je projicirana ta oznaka (na kratko bomo rekli, da ima ta funkcijska projekcija negativno vrednost ali daje negativna), v L* uvaja operator (Domnevamo, daje nabor oznak, ki lahko imajo negativno vrednost, izvedljiv iz nekih splošnih načel ali univerzalno določen.)
Za univerzalni določilnik vsak bomo torej predpostavili, da realizira neko oznako z negativno vrednostjo. Po Beghelli in Stowell (1997:103-104) izhaja univerzalni oziroma distributivni pomen določilnika vsak iz prisotnosti oznake [Dist].135 To bomo zaradi konkretnosti privzeli tudi v pričujočem delu.136 V (282) je univerzalni kvantifikator posledica negativne vrednosti oznake [Dist], kar zapišemo [Dist(Neg)].
135	V razdelku 2.1.4 funkcijske projekcije DistP nismo uvrstili v stavčni fseq. Mnenja glede njenega položaja so različna: nekateri avtorji zagovarjajo celo večkratno nestično pojavljanje te in sorodnih projekcij (Brody in Szabolcsi 2003:22-24).
136	Menim, da univerzalni določilniki v splošnem ne vsebujejo neke določene (univerzalnostne ali distri-butivnostne) oznake, temveč preprosto neko negativno oznako. Vsebino te oznake moramo ugotoviti za vsak jezik posebej, na podlagi skladenjskih in pomenskih podatkov. V primeru, da pozna jezik več univerzalnih določilnikov - kot angleščina, ki pozna each and every - moramo to storiti za vsak univerzalni določilnik posebej.
To tudi odpira pot k razlagi razlike v tipičnem dosegu različnih univerzalnih določilnikov. Če predpostavimo, daje negativna oznaka v each projicirana v višjo funkcijsko projekcijo kot negativna oznaka v every, skladno s podatki pričakujemo, da bo each navadno imel širši doseg. (Iz slednjega lahko
129
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(282)	DistPe
X \
DistPx	• • •
DiSt(Neg) Np	AgentPe
vsak NPx	/ \
AgentPx VPe
Agent (DistP)
Zapisali smo, da Neg ni oznaka, temveč vrednost oznake. To predpostavko podpira tudi dejstvo, davL* vrednosti Neg ustreza operator (-), medtemko oznakam ustrezajo (jedrni) predikati.
Razlika med predikati in operatorji je tako v njihovih argumentih kot v rezultatu. Argumenti predikatov so v splošnem termi (v jeziku L* torej samo spremenljivke, saj jezik L* ne pozna individualnih konstant in funkcijskih simbolov). Argumenti operatorjev so v splošnem katerikoli izrazi (formalnega jezika, ki ga uporabljamo). Rezultat predikata je logična vrednost resnično ali neresnično; rezultat operatorja ni nujno resničnostna vrednost: v splošnem je to nek (drug) izraz (formalnega jezika, ki ga uporabljamo).
Na primer argument modalnega prislova mogoče je stavčna propozicija (ki ustreza množici možnih svetov, v kateri je ta prepozicija resnična), rezultat pa je spremenjeno informacijsko stanje: neka druga množica možnih svetov - tistih, v katerih govorec sodi, daje mogoče, daje ta prepozicija resnična (Nilsen 2003:54).
Splošna obravnava razmerja med skladnjo in semantiko operatorjev v skladu s hipotezo o trivialnosti pomenske komponente je izven obsega pričujočega dela. Ostajamo neopredeljeni glede vprašanja, ali (oziroma v kolikšni meri) je pomen vseh operatorjev skladenjsko transparenten, tj. v kolikšni meri sta njihova skladenjska in pomenska razčlemba izomorfni. Trdili bomo le, daje takšen pomen operatorja negacije, in v pričujočem razdelku zanj podali korespondenčno načelo.137
Nadaljujmo z razpravo o argumentu operatorja negacije. Vozlišča v skladenjskih dre-vesnikih so binarno razvejana (glej razdelek 3.3.2), operator negacije iz L* pa je unarni operator. Je njegov argument dopolnilo ali sestavljeno jedro?
Razprava o univerzalnem določilniku namiguje, da negiramo sestavljeno jedro (v L*
izvedemo njegovo distributivnost.)
Ugotavljanje vsebine negativnih oznak v univerzalnih določilnikih je izven obsega pričujočega dela.
137 Očitno je, daje skladenjsko transparentna argumentna zgradba operatorjev: pomenski argument operatorja je denotacija skladenjskega sestavnika. Verjetno se pomenska in skladenjska razčlemba ujemata tudi glede interne operacije negiranja, tj. če je v pomenski razčlembi uporabljen operator negacije, vsebuje skladenjska razčlemba oznako z negativno vrednostjo. Le s primerno faktorizacijo njihovega pomena na negacijo in pojmovno-namerni del bi namreč lahko ohranili rezultate razdelkov 3.1.3 in 3.1.4 o usmerjenem sklepanju in negativno polarnih izrazih.
V literaturi se dostikrat predpostavlja, da lahko operatorji neselektivno vežejo proste spremenljivke (Zeijlstra 2004:26).
130
Teorija L*
je namreč negiran omejevalec univerzalnega kvantifikatorja, ki mu v LF ustreza sestavljeno jedro). Nasprotno se običajno (implicitno) predpostavlja, da je pri stavčnem zanikanju negirano dopolnilo NegP (prim. Zeijlstra 2004:167-173). Na tem mestu še ne moremo razpravljati o morebitnem poenotenju obeh načinov negiranja (za razpravo glej razdelek 4.7), zato stipuliramo naslednjo dihotomijo.
Korespondenčno načelo 9. [prvarazličica] Operatornegacije vL* lahko uvaja (i) funkcijska projekcija NegP: v tem primeru je negirano njeno dopolnilo; (ii) zadnja funkcijska projekcija oznakez negativno vrednostjo: v tem primeru je negirano sestavljeno jedro te funkcijske projekcije.
Iz logične oblike (282) na prejšnji strani je razvidno, da mora biti, če naj (282) ustreza formuli (281b), negirana prva projekcija oznake [Dist], tj. DistPx. Zato v drugi točki zgornjega korespondenčnega načela zapišemo, da operator negacije uvaja zadnja projekcija oznake z negativno vrednostjo. (Glej tudi razdelek 4.6.)
Korespondenčno načelo 10. [prva različica] Implicitnikvantifikatorje univerzalni, če se nahaja v zadnji funkcijski projekciji z negativno vrednostjo; sicer je eksistencialni. (Vozlišče, kjer se nahaja V, se interpretira kot disjunkcija.138 )
Iz načela 10 sledi, da so implicitni kvantifikatorji, ki se nahajajo v istem vozlišču, istega tipa. To je dobrodošel rezultat, saj bi v nasprotnem primeru LF lahko bila dvo- ali veču-mna. Hierarhija implicitnih kvantifikatorjev v istem vozlišču LF je po definiciji nedoločena, zato bi lahko kvantifikatorjema Q1x in Q2y v nekem vozlišču ustrezal niz Q1xQ2y ali Q2yQi. Če bi eden od njiju bil eksistencialni, drugi pa univerzalni kvantifikator, bi dobljena izraza L* zapisovala različne resničnostne pogoje. V primeru, daje tip kvantifi-katorjev enak, do pomenske razlike ne more priti.
3.5 VKLJUČEVANJE ATOMARNIH FORMUL
V pričujočem razdelku bomo motivirali korespondenčni načeli, ki se ukvarjata z vključevanjem atomarne formule v resničnostne pogoje celega stavka. Ta postopek bomo razdelili na dva dela: določanje globalnega in lokalnega položaja. Določitev globalnega položaja pomeni, da določimo, ob kateri funkcijski projekciji bo atomarna formula vključena v resničnostne pogoje. Natančneje, s sestavljenim jedrom in dopolnilom katere funkcijske projekcije jo sestavimo v večji izraz? Določitev lokalnega položaja pomeni, da povemo, kako (s katerimi logičnimi vezniki in v kakšnem vrstnem redu) združimo atomarno formulo s formulo sestavljenega jedra in formulo dopolnila.
Določanje lokalnega položaja bomo motivirali s podatki o žariščenju. V podraz-delku 3.5.1 pripravimo teren analizi žariščenja, ko predlagamo, kako sta povezana formalna semantika in pojmovno-namerni sistem. V podrazdelku 3.5.2, izhajajoč iz analize
138 Ker je omejevalec univerzalnega kvantifikatorja vselej negiran, skupajpomeni, da sta njegov omejevalec in dosegpovezana z implikacijo.
131
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
žarišča v Herburger (2000), zapišemo L* formulo stavka z žariščem. V podrazdelku 3.5.3 (i) ugotovimo, katera logična oblika mora ustrezati tej formuli, (ii) razkrijemo neskladje v bijektivni korespondenci med L* formulami in izrazi LF (to neskladje utemeljuje, da je v teoriji L* ustrezneje uporabljati besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri kot standardno besednozvezno teorijo), (iii) postavimo korespondenčno načelo, ki določa lokalni položaj atomarne formule, ter (iv) podamo izhodiščno domnevo o globalnem položaju atomarnih formul. V podrazdelku 3.5.4 razkrijemo posebnost izpustnih zgradb pri določanju implicitnega položaja kvantifikatorjev. V podrazdelku 3.5.5 se ukvarjamo s pripisom numeričnega argumenta jedrnemu predikatu #, pri čemer opazimo pomanjkljivost izhodiščne domneve o globalnem položaju atomarnih formul.
3.5.1 PREDIKATNE SPREMENLJIVKE
Navidez nedolžno vprašanje je, kako (pojmovni) predikati, kot so maček, spati itd., sploh pridejo v L* formulo. V razpravi o modularnosti v razdelku 2.3 smo ugotovili, da tem predikatom ustrezajo pojmovne pomenske oznake, ki v skladnji, ki smo jo enačili s formalno semantiko, nimajo kaj iskati. Glede na to, da je jezik L* orodje za delo v formalni semantiki, pojmovni predikati v L* niso zaželeni. Poleg tega v L* nimamo konstant prvega reda (le-te bi se nanašale na konkretne posameznike, kot so Janez, Franc ipd., ali konkretne dogodke, kot je osamosvojitev Slovenije), torej je smiselno predpostaviti, da nimamo niti konstant drugega reda, tj. pojmovnih predikatov.
Ta predpostavka se dobro umešča v teorijo nanoskladnje, ki predpostavlja, da skladenjski izrazi ne vsebujejo ne fonoloških ne pojmovnih informacij. Skladenjske izraze s fonološkimi in pojmovno-namernimi izrazi po končani skladenjski izgradnji poveže mentalni slovar.
Pojme, ki jih izdela pojmovno-namerni sistem, bomo s skladenjskimi izrazi povezali na naslednji način.139 Predpostavili bomo, da obstaja posebna oznaka [Root],140 katere jedrni predikat je predikat root, ki zahteva dva argumenta: en argument je običajna predmetna spremenljivka x (individualna, dogodkovna itd.), drugi pa predikatna spremenljivka P. Atomarna formula root(P, x) je resnična, kadar se P nanaša na enomestni predikat (ki ga definira pojmovno-namerni sistem) in velja P(x).
Naj bo oznaka [Root] dvakrat projicirana, ne da se pri prvi projekciji sestavi z dopolnilom, (283). Potem ji ustreza L* formula (284), v kateri omejevalec kvantifikatorja nad predikatno spremenljivko drugega reda P ni določen. To po zaključku razdelka 3.2.2 ni dovoljeno, zato predpostavljamo, da v vozlišču RootPP pride do povezave med skladenjskim izrazom in pojmovno-namernim sistemom.141
139	Opozoriti velja, da stoji razprava v tem razdelku na nekoliko trhlih temeljih. Modularnostni argument, da pojmovnih oznak v skladnji ne more biti, je sicer močan, vendar ni konstruktiven. Empirični podatki, ki bi podpirali spodnjo razpravo, niso na vidiku, zato ostaja razprava spekulativna in se dejanska implementacija stika med LF in pojmovno-namernim sistemom lahko razlikuje od tu zapisane.
140	Na mestu je primerjava s korensko projekcijo (yP) iz razpršene morfologije. Le-ta je povezana z delom mentalnega slovarja, imenovanim enciklopedija (Marvin 2002).
141	Domnevamo, da je (283) edina zgradba, ki sme kršiti posplošitev, da ni projiciranja brez sestavljanja. Če f v (i) ni Root, potem je (i) neslovnična zgradba, ker fPx nima dopolnila.
132
Teorija L*
(283)	... /\
RootPx RootPp Root
(284)	BP [ ] root(P, x)
Tako namesto (285a) zapišemo (285b) in upamo, da ima govorec v mislih sove. Zaradi jasnosti razprave bomo pristali nekje vmes: (i) root( P, x) bomo vedno razpisali v P( x) in (ii) mešali bomo skladenjsko strukturo s pojmovnim pomenom: zapisali bomo nameravani pojmovni pomen, ki izhaja iz stika prek prve projekcije oznake [Root]. V (285b) bomo torej, ker je nameravano, da ima govorec v mislih sove, namesto praznega omeje-valca kvantifikatorja BP zapisali P = sova, kot v (285c).
(285) a. sova(x)
b.	BP [ ] root(P, x)
c.	BP [P = sova] P(x)
V kanoničnem primeru je doseg kvantifikatorja drugega reda BP zelo ozek: edini nastop spremenljivke P nad njeno hrbtenico je nastop v atomarni formuli jedrnega predikataroot, ki je sestra hrbtenici.
Logika drugega reda?
Zdi se, da so predikatne spremenljivke spremenljivke drugega reda. Tak zaključek ne bi bil dopadljiv, saj ima logika drugega reda precej drugačne lastnosti od logike prvega reda ali infinitarne logike. Posebej, rezultati, dokazani v Živanovic (2002), v logikah drugega reda v splošnem ne držijo.
K sreči je zgoraj opisana uporaba predikatnih spremenljivk v teoriji L* dovolj omejena, da lahko nastali sistem še vedno razumemo kot (pluralno) logiko prvega reda. Vse predikatne spremenljivke se namreč nanašajo na enomestne predikate, za monadično logiko drugega reda pa velja, da jo lahko simuliramo s pluralno logiko prvega reda (Linnebo 2014).
(i) fPy
/ \ fPx YPy
f
133
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Predikatne spremenljivke naj bodo torej tip predmetnih spremenljivk, kot sta tipa predmetnih spremenljivk individualne in dogodkovne spremenljivke. Medtem ko je domena interpretacije individualnih in dogodkovnih spremenljivk zunajjezikovna (individualne spremenljivke se nanašajo na posameznike, dogodkovne spremenljivke na dogodke),142 je domena predikatnih spremenljivk del uma: predikatne spremenljivke se nanašajo na kategorije, s katerimi človeška bitja razčlenjujejo svet okoli sebe.
3.5.2 ŽARIŠČE V TEORIJI L*
Izhodišče analizi žarišča v teoriji L* bo Herburger (2000). Bistvo njene teorije je, da žariščenje vpliva na resničnostne pogoje tako, da določi omejevalec skladenjsko unarnim kvantifikatorjem, v prvi vrsti dogodkovnemu kvantifikatorju.
Žariščenje vpliva na resničnostne pogoje s procesom, ki ga Herburgerjeva imenuje žariščna preslikava. Le-ta dogodkovnemu kvantifikatorju določi omejevalec. Omejevalec tegakvantifikatorjaje podformula za ozadje, tj. ves nežariščeni del stavka.143 Tako (286a) pomeni, daje nek relevanten144 dogodek oponašanja, katerega vršilec je Janko, dogodek oponašanja, katerega vršilec je Janko in prizadeto sova.
(286)	a. Janko oponaša sovo.
b. 3e [oponašanje(e) A vršilec(možek, e)]
oponašanje(e) A vršilec(možek, e) A prizadeto (sova, e)
Na prvi pogled ni jasno, zakaj v dosegu dogodkovnega kvantifikatorja 3e ponovimo pod-formulo za ozadje. Resničnostni pogoji bi vendar ostali enaki, če bi namesto (286b) zapisali (287). Problem bi nastal pri vloženih stavkih, kadar bi žariščenje preoblikovalo kvantifikacijsko zgradbo dogodkovnega kvantifikatorja glavnega stavka, žariščen pa bi bil sestavnik v vloženem stavku. (288a) ima med drugim naslednji pomen. Stavek govori o tem, da Metka sliši, da Janko nekaj oponaša, in zatrjuje, da je tisto, kar Metka sliši, da Janko oponaša, sova. Če bi ta pomen zapisali kot v (288b), bi dogodkovna spremenljivka vloženega stavka f v žariščenem delu vršilec(možek, f) ne bila vezana. Če podformulo za ozadje kot v (288c) ponovimo, te težave ni.
(287)	3e [oponašanje(e) A vršilec (možek, e)] prizadeto (sova, e)
(288)	a. Metka sliši, da Janko oponaša sovo.
142	Morda bolje: individualne in dogodkovne spremenljivke se nanašajo na kognitivne reprezentacije posameznikov in dogodkov.
143	Osnovno trditev, ki jo izraža stavek, imenujemo propozicija. V (286a) je propozicija, da Janko oponaša sovo.
144	Herburger (2000:19) vsak (dogodkovni) kvantifikator eksplicitno omeji s kontekstnim predikatom C. Čeprav je gotovo res, da je vsaka kvantifikacija sopoložajno omejena, je verjetno prav to dejstvo tudi argument, da sopoložajne omejenosti ni potrebno eksplicirati v vsaki formuli. Še posebej to ni zaželeno v skladenjsko orientirani pomenoslovni teoriji, kakršna je teorija L*, saj implicira, daje kontekstni predikat C prisoten (pre)mnogokje v skladenjski zgradbi.
134
Teorija L*
b.	* 3e[slišanje(e) A vršilec(mare, e) A prizadeto(
(3f: oponašanje( f) A vršilec(možek, f)), e)] prizadeto(f, sova)
c.	3e[slišanje(e) A vršilec(mare, e) A prizadeto( (3f: oponašanje( f) A vršilec(možek, f)), e)]
slišanje(e) A vršilec(mare, e) A prizadeto((3f: oponašanje( f) A vršilec (možek, f) A prizadeto(sova, f)), e)
Zgornje analize žarišča ne moremo uporabiti v teoriji L*, ker krši korespondenčno načelo 6. Stavku (286a) smo pripisali L* formulo (286b), kiji ustreza LF (289).145 AgentPi in AgentP2 sta različna sestavnika, vsak s svojo hrbtenico. (Daje AgentP2 v glasovni verigi neizražen, ne spremeni tega dejstva.) Po korespondenčnem načelu 6 morata ustrezati vsak svoji (dogodkovni) spremenljivki. (286b), povzet po Herburger (2000:18), vsebuje le eno dogodkovno spremenljivko, in tako krši korespondenčno načelo 6. LF (289) moramo torej pripisati L* formulo, ki bo vsebovala dve dogodkovni spremenljivki, ena (e) bo ustrezala hrbtenici glavnega stavka, druga (f) pa hrbtenici AgentP2.
(289) *	FocusP
X \
AgentP2(e) AgentPi(e) / \ / \
Janko VP Janko VP
' f \ VV
ThemeP oponaša oponaša ^
sovo
Druga težava s formulo (286b) je, da iz razprave o usmerjenem sklepanju v razdelku 3.1.3 sledi, da so vsi predikati v (286b) v okolju, ki dovoljuje sklepanje navzgor. Intuitivno se to zdi napačen rezultat. Medtem ko stavki s prehodnim glagolom brez žarišča zagotovo dovoljujejo sklepanje navzgor tako v povedku (290) kot v predmetu (291), se zdi, da stavki z žariščem sklepanja navzgor ne dovoljujejo niti v povedku (292) niti v predmetu (293).146
(290) a. Janko glasno oponaša sovo. b. ^ Janko oponaša sovo.
145	V drevesniku (289) smo zanemarili premika osebka in predmeta iz udeleženskih položajev ter obstoj višjih funkcijskih projekcij v stavčnem ogrodju. Zaradi jasnejše predstavitve smo brez razprave predpostavili, da pri žariščenju sodeluje posebna funkcijska projekcija FocusP.
146	Iz razprave izvzemamo osebek. V zgledih (292)-(293) se zdi, daje v osebku sklepanje navzgor dovoljeno, vendar je to najbrž posledica tega, da bi podrobnejša analiza pokazala, da ima osebek doseg nad žariščno projekcijo FocusP.
135
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(291)	a.	Janko oponaša sovo.
b.	^ Janko oponaša žival.
(292)	a.	Janko glasno oponaša sovo. b.	^ Janko oponaša sovo.
(293)	a.	Janko oponaša sovo.
b.	^ Janko oponaša žival.
Intuicija, da sklepanje navzgor v zgledih (292) in (293) ni mogoče, sicer ni tako trdna kot intuicija, da v zgledih (290) in (291) ni mogoče sklepanje navzdol, tj. da bi stavek (a) v zgledih (290) in (291) bil pomenska posledica stavka (b), vendar menim, da je to posledica dejstva, da stavka (a) in njegove domnevne posledice (b) iz zgledov (292) in
(293)	ni mogoče rabiti v enakem sopoložaju. Tako je (293a) ustrezno rabljen v položaju, ko je govora npr. o različnih živalskih vrstah, (293b) pa v položaju, ko je govora npr. o živalih, rastlinah in ljudeh.
Glede na to, da poskušamo zgraditi teorijo, ki bo možnosti usmerjenega sklepanja izračunavala zgolj iz informacij v formuli L*, moramo pomen zgornjih stavkov podati s formulo, ki bo sklepanje navzgor v stavkih z žariščem onemogočala. Iz rezultatov razdelka 3.1.3 sledi, da morajo formule za zgornje stavke vsebovati (vsaj) po dva nastopa predikatov za povedek in predmet, eden od nastopov mora biti pozitiven in drugi negativen.
Formula za stavek z žariščem mora torej (i) vsebovati dve dogodkovni spremenljivki, ki ustrezata propoziciji in ozadju, (ii) polarnosti povedka in predmeta v propoziciji in ozadju pa se morata razlikovati. Tema zahtevama ustreza formula v (294): (i) hrbtenici propozicije ustreza spremenljivka e, hrbtenici ozadja pa spremenljivka f; (ii) ker je kvan-tifikator nad f univerzalni, so vsi predikati v omejevalcu kvantifikatorja Vf v dosegu negacije (glej razdelek 3.4.2).
(294)	Be: (VfVP [oponašanje( f) A vršilec (možek, f) A prizadeto(P, f)] f xx e) A oponašanje(e) A vršilec(možek, e) A prizadeto(sova, e)
Obstaja skupina dogodkov e, tako da velja naslednje. Za vsak dogodek f in predikat P, za katera velja, daje f Jankovo oponašanje Pja, je dogodek f enak nekemu dogodku v skupini dogodkov e. e so dogodki Jankovega oponašanja sove.
Posebna lastnost formule (294) v primerjavi z doslej uporabljanimi formulami je seveda nastop predikatne spremenljivke P. V podrazdelku 3.5.1 smo predlagali, kako naj deluje stik skladenjske zgradbe s pojmovno-namernim sistemom, pri čemer smo uporabili predikatne spremenljivke, vezane z eksistencialnim kvantifikatorjem ozkega dosega. V (294) je doseg kvantifikatorja nad predikatno spremenljivko razširjen na celo ozadje; enak je dosegu dogodkovnega kvantifikatorja Vf. Ker se nahaja v istem vozlišču kot Vf, je tudi istega tipa, tj. univerzalen, VP.
Analiza Herburgerjeve ne nudi stične točke s semantiko alternativ, glej razdelek 1.1.4. Ozadje stavka (286a) je Jankovo oponašanje, vendar ni eksplicitno navedeno niti, da Janko dejansko nekaj oponaša (tj. udeleženska vloga prizadeto v ozadju ni pripisana), torej tudi
136
Teorija L*
ni mogoče razpravljati o alternativah sovi, ki naj bi jih Janko oponašal. V formuli (294) je povezava s semantiko alternativ transparentna, in sicer izhaja iz univerzalne kvantifikacije nad P. Vrednosti spremenljivke P, ki bi lahko zadostile pogoju v omejevalcu V/VP, so namreč živalske vrste, kijih Janko lahko oponaša, torej sova in alternative sovi v dogodku Jankovega oponašanja.
Formula (294) trdi, da katerokoli alternativo P (in dogodek /) si izberemo, bo dogodek / Jankovega oponašanja P enak dogodku e, ki je dogodek Jankovega oponašanja sove. Poudariti velja, da to ne izključuje, da Janko oponaša še kakšno drugo žival. Dogodek, ki mora biti vrednost dogodkovne spremenljivke e, če naj bo formula resnična, je lahko tudi dogodek Jankovega oponašanja sove in petelina, saj je, ker smo predpostavili, da pripis udeleženskih vlog ni izčrpen, vsak dogodek oponašanja sove in petelina tudi dogodek oponašanja sove. Ta rezultat se sklada z jezikovno intuicijo, da stavka (286a) in (295) nista sopomenska.147
(295)	Janko oponaša samo sovo.
V (294) je z alternativami žarišču povezana predikatna spremenljivka P, zato ji bomo dejali alternativna spremenljivka. Domnevamo, da lahko imajo funkcijo alternativne spremenljivke tudi drugi tipi spremenljivk, odvisno od kategorije žariščenega sestavnika. Tako menim, daje v (296) alternativna spremenljivka spet predikatna spremenljivka,148 v zgledih, kot je (297), pa je žariščena celotna določilniška zveza (DP), zato igra vlogo alternativne spremenljivke individualna spremenljivka x'.149 (Tako so alternativne vrednosti x' poleg Metke še Špela, Barbara itd.)
(296)	a. Janko oponaša neko/vsako sovo.
b. Janko oponaša neko/vsako glasno sovo.
(297)	a. Janko je poljubil Metko.
b. Be: (V/Vx' [poljubiti(/) A vršilec(janko, /) A prizadeto(x', e)]
/ >°< e) A poljubiti(e) A vršilec (janko, e) A B x [metka(x)] prizadeto(x, e) Obstaja skupina dogodkov e, tako da velja naslednje. Za vsak dogodek / in posameznika xza katera velja, daje / Jankovo poljubljanje posameznika xje dogodek / enak nekemu dogodku v skupini dogodkov e. e je dogodek Jankovega poljubljanja Metke.
Herburgerjeva v podformuli za ozadje v (286b) ne uporabi udeleženskega predikata prizadeto. Da je to problematično, smo videli že iz razprave o lastnostih žariščnih stavkov
147	Položaj, v katerem je (286a) resničen, (295) pa ne, podajamo v (i).
(i) A: Spominjam se, daje Janko oponašal kravo, in vem, daje oponašal še neko drugo žival, sovo ali petelina, ampak ne vem, katero. Se ti mogoče spomniš? Kaj je Janko oponašal? B: Janko je oponašal sovo.
148	Ker je v (296) žariščen samo del določilniške zveze na stavčnem repu, je žariščena beseda poudarjena. Nasprotno žarišče v enobesednem stavčnem repu v (286a) ne nosi posebnega poudarka. Prim. z razpravo v razdelku 1.1.4.
149	Tudi (286a) ima interpretacijo, pri zapisu pomena katere v vlogi alternativne spremenljivke uporabimo individualno spremenljivko. To je potrebno, kadar so alternative konkretne živali (tj. stadiji ali predmeti, glej razdelek 3.3.1) in ne vrste živali.
137
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
glede usmerjenega sklepanja. Te težave z analizo v (294) presežemo, saj se alternativna spremenljivka (P ali x') pojavi v dosegu negacije.
Da v (286b) ni uporabljen udeleženski predikat prizadeto, je problematično tudi z vidika LF, ki ji formula brez tega predikata ustreza. Relevantnemu delu formule (298) ustreza LF izsek v (299). Če atomarna formula z udeleženskim predikatom prizadeto v podformuli za ozadje ni prisotna, to pomeni, da je v LF sestavniku, ki ji ustreza, odsotna funkcijska projekcija ThemePf. Načeloma lahko ima taka funkcijska projekcija dopolnilo (recimo GoalP), kot je v (299) nakazano s tropičjem. V tem primeru del LF za ozadje, ki je v primerjavi z delom LF za propozicijo stavka odsoten, ni sestavnik. Po drugi strani odsotnost DPX (ali morda ThemeP^) pomeni odsotnost sestavnika. Vendar mora biti v tem primeru udeleženska vloga v formuli eksplicitno pripisana, tj. podformula za ozadje mora vsebovati prizadeto(x', f).
(298)	... A prizadeto(x', f) A ...
(299)	VPf
V ThemePf
ThemePX • • f
Theme DPX
Herburger (2000:23-29) se za analizo, v kateri v omejevalcu dogodkovnega kvantifika-torja udeleženska vloga žariščenega sestavnika ni prisotna, odloča zaradi stavkov, kjer je žariščen negativni zaimek. Ključne podatke podaja s španskimi zgledi. Španščina je jezik z mehkim negativnim ujemanjem:150 kadar stavek ne vsebuje stavčne nikalnice, je negativni zaimek, kot je nadie 'nihče', mogoče rabiti le pred povedkom. Herburgerjeva opaža, da ima ta posplošitev izjemo: negativni zaimek je možno rabiti za povedkom, kadar ima ozek doseg, tj. kadar njegova raba ne zanika celotne propozicije. Tako ima (300a) pomensko posledico, daje govorec nekaj rekel (čeravno izrečeno ni bilo nikomur namenjeno).
(300) a. „.dye bajito a nadie quetodoera mio.(španščina) reče-1.os nežno nikomur da vse bilo moje 'Nežno sem rekla, daje vse moje, a nikomur.' b. 3e: vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e) A -(3x [človek(x)] prejemnik(x, e))
150 Glej opombo 131 na strani 126.
138
Teorija L*
Oglejmo si stavek (301a), kjer je a nadie 'nikomur' žariščen. Herburgerjeva ga analizira kot v (301b).151'152 Pomenska posledica tega stavka je, daje govorec rekel, daje vse njegovo, ne pa tudi, daje nekomu rekel, daje vse njegovo. V slednjem primeru bi stavek bil protisloven, saj izrecno zatrdi, da govorec ni nikomur rekel, da je vse njegovo. To je natanko pomenska posledica, ki jo napove formula (301b), ki v omejevalcu dogodkovnega kvantifikatorja Be dogodku ne pripiše prejemnika. Formula (301c), ki v podformuli za ozadje pripiše udeležensko vlogo prejemnik, je protislovna, saj je pomenska posledica ozadja, daje v dogodku nekdo prejemnik, pomenska posledica propozicije pa, da dogodek nima prejemnika.
(301) a. ... dije bajito a nadie que todo era mio.(španščina) reče-1 nežno nikomur da vse bilo moje 'Daje vse moje, nisem nežno rekla nikomur.'
b.	Be [vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e)]
-	(Bx [človek(x)] prejemnik(x, e)) A vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e)
c.	* Be[vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e) A
Bx [človek(x)] prejemnik(x, e)]
-	(Bx [človek(x)] prejemnik(x, e)) A vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e)
Formulo (301c) bi sicer lahko lahko napravili pomensko ustrezno tako, da bi pripis udele-ženske vloge prejemnik v ozadju negirali, kot je negirana v propoziciji, vendar taka rešitev ne bi bila ustrezna, saj bi ozadje stavka, v katerem je žariščen negativni zaimek, ne bilo enako ozadju stavka, v katerem je žariščena "običajna", nenegativna določilniška zveza. Ozadji obeh tipov stavkov morata biti enaki, saj z obema odgovarjamo na isto vprašanje, Komu sinežno rekla, da je vse tvoje ?
Zgoraj podana analiza žarišča v jeziku L* ne napove, da ima ozadje stavka (297a) na strani 137 pomensko posledico, daje Janko nekoga poljubil, čeprav podformula, ki ustreza ozadju, vsebuje pripis udeleženske vloge prejemnik. Napačne napovedi ni, ker je kvan-tifikator, ki veže dogodkovno spremenljivko v podformuli za ozadje, univerzalni in ne eksistencialni. Podformula za ozadje v (297b) trdi le, daje vsak dogodek Jankovega poljubljanja nekoga enak dogodku Jankovega poljubljanja Metke, in ne, da obstaja dogodek, da Janko nekoga poljublja; s slednjim položajem je podformula za ozadje le združljiva. V primeru, daje žariščen negativni zaimek, je podformula za ozadje v (297b) resnična zato, ker pogoju v omejevalcu V/Vx' ni zadoščeno ob nobeni vrednosti spremenljivk f in x'.
151	Formula (301b) zaradi enotosti z ostalimi formulami, rabljenimi v pričujočem delu, vsebuje nekaj trivialnih sprememb, ki ne vplivajo na razpravo.
152	Zapis te formule v Herburger (2000: 26-27, zgled (28)) je dvoumen: ni jasno, ali naj ima negacija, ki izhaja iz rabe n-besede nadie, doseg le nad pripisom ene udeleženske vloge ali nad celotnim dosegom dogodkovnega kvantifikatorja, tj. ali pomen stavka (301a) zapisuje formula (301b) ali (i). Za (301b) se odločamo zato, ker je formula (i) nekonsistentna s formulo za stavek brez žarišča, glej (300).
(i) Be [vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e)]
- (Bx [človek(x)] prejemnik(x, e) A vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e))
139
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V	primeru, daje žariščena nenegativna določilniška zveza, npr. Metko, je podformula za ozadje resnična zato, ker je vsak dogodek f, kjer Janko poljublja x', dogodek, kjer Janko poljublja Metko (in morda še koga).
Resničnostne pogoje za (301a) v jeziku L* torej zapišemo s formulo (302).
(302)	3e: (VfVx[vršilec(jaz, f) A reči( f) A prizadeto(..., f) A prejemnik(x, f)] f xx e)
vršilec(jaz, e) A reči(e) A prizadeto(..., e) A -(3x [človek(x)] prejemnik(x, e))
V	splošnem ima torej L* formula stavka z žariščem naslednjo obliko. Pomen propozi-cije stavka zapisuje konjunkcija členov, katerih argument je dogodkovna spremenljivka e. Eden od teh členov zapisuje pomen ozadja. Zapis tega pomena ima obliko dvojne univerzalne kvantifikacije: kvantifikator nad dogodkovno spremenljivko f, ki ustreza dogodku v ozadju, in kvantifikator nad alternativno spremenljivko z, ki ustreza žariščenemu sestav-niku, si delita omejevalec in doseg. V omejevalcu se nahajajo vsi členi, ki se nahajajo v propoziciji, razen žariščenega člena. Pripis udeleženske vloge je prisoten in povezuje spremenljivki f in z (neposredno, če je žariščen celotni stavčni člen, zgoraj alternativna spremenljivka x', in posredno, če je žariščen le del stavčnega člena, zgoraj alternativna spremenljivka P). V dosegu omejevalca dvojnega kvantifikatorja je atomarna formula f ** e.
Formula (302) ustreza vzorcu enoličnosti (303), ki je posplošitev vzorca določnosti iz razdelka 1.2.4. (Tip spremenljivk u, u' in v je poljuben, le u in u' morata biti istega tipa. Formula 0' je izomorfna formuli 0, razen morda v členu, ki je podformula s prosto spremenljivko v.) V četrtem poglavju bomo videli, daje vzorec enoličnosti uporaben pri pomenski razčlembi mnogih zgradb.
(303)	3u: ... (Vu'(Vv) [0'(u')] u' *x u) A 0(u)
3.5.3 JEDRNI PREDIKATI IN IMPLICITNI KVANTIFIKATORJI
Na podlagi formule L* (obravnavani stavek in formulo ponavljamo v (304) in (305)), razvite za zapis pomena stavkov z žariščem, predpostavljamo za stavek z žariščem LF zgradbo (306). Ozadje žariščenemu sestavniku uvaja posebna funkcijska projekcija BgP (BackgroundP). Propoziciji ustreza dopolnilo BgPe. Kot je razvidno iz formul (294) in (297b), sta zgradbi propozicije in ozadja skoraj povsem vzporedni. S tem je legitimiziran izpust ozadja v glasovni verigi (prim. Merchant 2001:13-19). Da bi žariščeni sestavnik vseboval posebno oznako, npr. [Focus], ni potrebno.153 Žarišče prepoznamo po razliki med zgradbo propozicije in ozadja: žarišče je tisti sestavnik v propoziciji, katerega vzporedni sestavnik v ozadju "manjka".154
153	Za kritiko pristopov, ki žariščeni sestavnik označujejo s posebno oznako oziroma mu namenjajo posebno funkcijsko projekcijo, glej Neeleman in van de Koot (2007).
154	Po tradicionalnem razumevanju žariščenja se stavek deli na žarišče (ospredje) in ozadje. LF (306) na prvi pogled ne sledi temu pogledu, ker stavek deli na ozadje ter propozicijo, ki vključuje tako žariščeni
140
Teorija L*
(304)	Janko oponaša sovo.
(305)	3e: (VfVP [oponašanje( f) A vršilec (možek, f) A prizadeto(P, f)] f xx e) A oponašanje(e) A vršilec(možek, e) A prizadeto(sova, e)
(306)	BgPe
X \
BgPf Bg AgentPe
I / \
AgentPf Janko VPe
Janko VPf V
/ \ oponaša
ThemePe
V
oponaša
ThemePf sovo /
sovo P
V (305) se v podformuli za ozadje (VfVP [... ] f m e) nahaja omejen dvojni kvantifikator (V f VP). V njegovem dosegu je atomarna formula f e. Iz tega sledi, da ustreza oznaki [Bg] jedrni predikat presečnosti (*x). (Predikat je dvomestni, zato mora biti oznaka [Bg] projicirana dvakrat.) Nadalje je dvojni kvantifikator univerzalni, kar pomeni, da ima oznaka [Bg] negativno vrednost, [Bg(Neg)].
Zgornji primer je prvi, kjer želimo istočasno upoštevati dve korespondenčni načeli. Po eni strani jedrni predikat presečnosti xx povezuje obe dogodkovni spremenljivki, po drugi strani pa moramo določiti položaj implicitnega kvantifikatorja Vf VP. Iz primerjave L* formule (305) in LF (306) vidimo, da se tako atomarna formula f xx e kot (dvojni) univerzalni kvantifikator VfVP pojavita ob funkcijski projekciji BgP. Podati moramo torej tako korespondenčno načelo, ki bo atomarno formulo, katere globalni položaj je ob funkcijski projekciji BgP, vključilo v L* formulo, ki ustreza sestavniku BgP, in sicer tako, da bo korespondenčno načelo 8 postavilo implicitne kvantifikatorje v ustrezne položaje, kot v formuli (305).
Videli bomo, da lahko predlagano LF zgradbo in L* formulo s korespondenčnimi načeli povežemo le, če namesto besednozvezne teorije standardnega minimalizma (glej razdelek 2.1.3) privzamemo besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri (glej razdelek 3.3.2).
sestavnik kot "ponovljeno" ozadje. Razkorak med tradicionalnim pogledom in predlagano LF gre razumeti kot razliko med zgradbo stavka in njegovim informacijskim prispevkom. Iz interpretacije LF (306) namreč sledi, da je ozadje tisto, kar je v (306) ponovljeno. Nadalje ni nujno, da je ponovljeno ozadje v propoziciji sestavnik.
Poudariti velja tudi, da ni vsaka delitev na žarišče in ozadje delitev stavka. Kadar stavek vsebuje tudi stavčni topik (glej razdelek 5.3.1), je na žarišče in ozadje razdeljen le komentar.
141
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Propoziciji ustreza sestavnik AgentPe, ozadju AgentPf. Propozicijo, ozadje in atomarno formulo f xx e je potrebno vključiti v isto LF zgradbo oziroma L* formulo. Poskusimo uporabiti standardno besednozvezno teorijo, kjer poteka sestavljanje AgentPf in AgentPe v dveh stopnjah: najprej sestavimo Bg in AgentPe v Bg' in nato Bg' in AgentPf v BgP. (307) ponuja dve možnosti glede položaja kvantifikatorja Vf (in VP, ki ga lahko brez škode za razpravo za trenutek zanemarimo) v (306): vozlišče BgP ali AgentPf. (Za preglednejši prikaz ne razčlenjujemo sestavnikov AgentPf in AgentPe. Zaradi konkretnosti predstavitve predpostavimo, da se Be nahaja v BgP, čeprav se v resnici lahko nahaja tudi višje.)
(307) a. Vf ^BgP^ Be
b.
BgP^ Be
AgentPf Bg'
Vf ^AgentPf Bg'
Bg
f™e
AgentPe
Bg AgentPe
V katerem vozlišču se nahaja implicitni kvantifikator V f ? Po korespondenčnem načelu 8 ga moramo postaviti v najnižje vozlišče, nadrejeno vsem nastopom spremenljivke f. Spremenljivka f je zagotovo vsebovana v AgentPf, ni pa povsem jasno, ali je vsebovana v funkcijskem jedru Bg ali ne. Prvo možnost ponazarja (307a), drugo (307b).
Zapis v (307a) namiguje, da je, ker je argument jedrnega predikata, spremenljivka f vsebovana v jedru (pod Bg smo zapisali f xx e). Vendar bi to po korespondenčnem načelu 6 pomenilo, da jedro Bg vsebuje hrbtenico (spremenljivke f), kar je v standardni minimalistični teoriji nesmisel. Sledilo bi tudi, da se implicitni kvantifikator Vf nahaja v vozlišču BgP in ima torej doseg nad (vmesnim) sestavnikom Bg', in torej tudi nad AgentPe. Iz tega bi izhajali napačni resničnostni pogoji: doseg kvantifikatorja V f bi namreč vseboval podformulo za propozicijo, kot prikazuje (308). Če bi pogoju v omejevalcu dvojnega kvantifikatorja Vf VP ne bilo zadoščeno za noben par spremenljivk f in P, bi bila formula resnična, saj pogoja v dosegu sploh ne bi bilo potrebno preverjati. Sledi, da bi formula (308) bila resnična v položaju, kjer Janko ne oponaša nobene (položajno relevantne) živali, kar je očitno napačen rezultat, saj sodimo, daje stavek (304) resničen zgolj v položajih, kjer Janko oponaša sovo.
(308) Be: Vf VP [oponašanje( f) A vršilec (možek, f) A prizadeto(P, f)] f e A oponašanje(e) A vršilec(možek, e) A prizadeto(sova, e)
Druga možnost, prikazana v (307b), je, da se implicitni kvantifikator V f nahaja v AgentPf. Vendar potem v LF jedro Bg ni v njegovem dosegu. Zaradi želenega izomorfiza LF zgradb in L* formul to pomeni, da v L* v njegovem dosegu ne more biti predikat presečnosti XX, kar je v nasprotju s formulo (294).
Standardni minimalizem nas torej pripelje v slepo ulico. Nasprotno je besednozvezna teorija iz Starke (2004), opisana v razdelku 3.3.2, (bolj) združljiva z našo teorijo. V tej
142
Teorija L*
teoriji bi namesto ene od LF v (307) zapisali (309). Tu je BgPf sestavljeno jedro, ki projicira oznako [Bg] v hrbtenico e. Implicitni kvantifikator V/ je postavljen v vozlišče sestavljenega jedra BgPf.
(309)	BgPe < Be
/ \ V/ ^BgPf AgentPe
/ \ Bg AgentPf
LF (309) je bolj združljiva s predlagano formulo (305) kot (307). Prvič, sestavljeno jedro vsebuje hrbtenico, torej ni nepričakovano, da je spremenljivka, ki ji ustreza, argument jedrnega predikata. Drugič, odpravljena je dilema glede položaja implicitnega kvantifi-katorja V/. V teoriji s sestavljenimi jedri standardno jedro in določilo sovpadeta, zato se spremenljivka / v (309) pojavi le v sestavljenem jedru BgP. Položaj implicitnega kvanti-fikatorja V/ je torej BgPf. Tretjič, sledi, da AgentPe ni v dosegu kvantifikatorja V/, kot zahteva analiza v (305).
Vendar tudi LF (309) ni povsem izomorfna formuli (305), kar ilustriramo v (310). (310a) kaže, da želimo v L* formuli združiti tri podformule: podformulo za ozadje, pod-formulo za propozicijo in atomarno formulo z jedrnim predikatom. Besednozvezna teorija bi zato morala nuditi tri vozlišča. Besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri nudi le dve vozlišči, kot je prikazano v (310b): ozadju in atomarni formuli jedrnega predikata pripada eno samo vozlišče. Nasprotno standardna teorija sicer nudi tri vozlišča, vendar so sestavljena v napačnem vrstnem redu, kot kaže (310c).
(310) a. zahteva teorije L*
propozicija
ozadje / xx e b. besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri:
ozadje in / xx e propozicija c. standardna besednozvezna teorija:
ozadje / kx e propozicija
143
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Menim, da je besednozvezna teorija s sestavljenimi jedri ustreznejša od standardne be-sednozvezne teorije. Čeprav drevesnika (310a) in (310b) nista izomorfna, je (310b) vsaj homomorfna slika (310a): (310b) dobimo iz (310a) tako, da identificiramo vozlišči, ki vsebujeta ozadje in atomarno formulo jedrnega predikata. Standardna besednozvezna teorija tega ne omogoča: preslikava iz (310a) v (310c) ni homomorfizem.
Zgornje zaključke, osnovane na analizi žarišča, formaliziramo v naslednje splošno veljavno korespondenčno načelo, ki določa, kako je v formulo L* vključena atomarna formula z jedrnim predikatom.
Korespondenčno načelo 11. Naj vozlišču X v L* ustreza formula X naj vsebuje oznako [f], ki je iz X projicirana v fP, tj. X je jedro fP. Funkcijska projekcija fP naj se nahaja v hrbtenici, kiji ustreza spremenljivka y: fP je torej fPy. Oznaki [f] naj ustreza jedrni predikat P. Če ima fP dopolnilo, ga označimo z YP, L* formulo, kimu ustreza, pa sfi.
Predpostavimo, da je globalnipoložaj atomarne formule z jedrnim predikatom P, ki ustreza projiciranioznaki[f], ob funkcijskiprojekcijifPy.155 Nadalje predpostavimo, da je oznaka [f] poleg v hrbtenico y projicirana tudi v hrbtenice zi,..., zk: atomarna formula je torej P(zi,..., zk, y).
Potem LFizrazu (311) ustreza L* formula (0|P(z1;..., zk, y)) l fi, kjer sta | in l ve-znika, določena z drugimi korespondenčnimi načeli. (Drevesna reprezentacija te formule je podana v (312).)156
(311)
fPy
X[f] (YP)
(312)
/\ l fi
^ P(zi,..., zk, y)
Predpostavljamo torej, da projekciji oznake v jeziku L* ustreza dodatno vozlišče, ki druži L* formulo, ki ustreza sestavljenemu jedru, z atomarno formulo jedrnega predikata. Šele to dodatno vozlišče nato sestavimo z L* formulo, ki ustreza dopolnilu.
Iz korespondenčnega načela 11 sledi, da bo formuli (305) na strani 141, ponovljeni v (313), ustrezala logična oblika (314), pri čemer moramo implicitne kvantifikatorje postaviti v vozlišča drevesnika izraza L* (drevesnika, kot je (312)).
(313) 3e: (VfVP [oponašanje(f) A vršilec(možek, f) A prizadeto(P, f)] f xx e) A oponašanje(e) A vršilec(možek, e) A prizadeto(sova, e)
155	Globalnipoložaj atomarne formule bomo določilis korespondenčnim načelom 13 na strani150. Delovna hipoteza v tem razdelkuje, daje vključena med zadnjo projekcijo oznake in jedro te projekcije.
156	Morebitno odsotnost dopolnila v (311) zaznamujemo z oklepajem okoliYP. Čeje dopolnilo odsotno, fPy ustrezapodformula <plP(z1,..., zk, y).
144
Teorija L*
(314)
3e
BgPf
T f^e
AgentP
e
/
\
Bg AgentP/
Ker se f pojavi le v BgPf (ki ustreza 0 v (312)) in v atomarni formuli jedrnega predikata f e (ki ustreza P(z\,..., zk, y) v (312)), ne pa tudi v AgentPe (ki ustreza ^ v (312)), se kvantifator Vf pojavi v vozlišču formule L*, ki ustreza vozlišču l v (312). Površno bomo dejali, da se kvantifikator Vf pojavi "med BgPe in BgPf ".157
Iz formule (313) sledi, da moramo predpostaviti, da se v primeru, ko se kvantifikator pojavi med dvema funkcijskima projekcija, atomarna formula jedrnega predikata nahaja v dosegu tega kvantifikatorja, sestavljeno jedro pa v omejevalcu.
Nadalje lahko na podlagi primerjave LF (314) in njej pripisane L* formule (313) podamo izhodiščno domnevo o globalnem položaju atomarnih formul. Trdimo, da se mora atomarna formula jedrnega predikata neke oznake pojaviti pod zadnjo projekcijo te oznake, tj. med zadnjo projekcijo in njenim jedrom. (Tako se f X* e v LF (314) pojavi pod BgPe.)
Če bi nasprotno predpostavili, da se v LF (314) atomarna formula f xx e pojavi pod prvo projekcijo (BgPf) oznake [Bg], bi dobili L* formulo, ki bi podajala napačne resničnostne pogoje. Implicitni kvantifikator Vf bi se namreč nahajal v BgPf, zato bi se atomarna formula f xx e nahajala v njegovem omejevalcu in podformula za ozadje v dosegu.158 Proti taki argumentni zgradbi kvantifikatorja govorijo podatki o usmerjenem sklepanju. Podformula za ozadje namreč ne bi bila v dosegu operatorja negacije, zato bi napačno napovedali, da stavki z žariščem dopuščajo sklepanje navzgor, prim. razpravo v razdelku 3.5.2.
Kot je razvidno iz (310), smo s postavitvijo korespondenčnega načela 11 kršili predpostavko o izomorfizmu LF in L*. Vendar velja poudariti, da ta kršitev ni primerljiva s kršitvijo, ki smo jo v razdelku 3.2.1 očitali teoriji posplošenih kvantifikatorjev. Le-ta med drugim radikalno premesti pojmovne pomenske oznake, prim. (237b) na strani 106 in (239b) na strani 107, medtem ko pri prevedbi iz LF v L* v formulo zgolj uvedemo novo vozlišče, osnovna struktura drevesnika pa je ohranjena (kot rečeno, preslikava iz L* v LF je homomorfizem). Nadalje je uvedba novega vozlišča motivirana s skladenjsko informacijo (projekcijo oznake), ne pa s skladnji nepoznanimi logičnimi oznakami.
Preslikava, ki (310a) prevede v (310b), ni izomorfizem hierarhične zgradbe, ker identificira vozlišči ozadja in atomarne formule jedrnega predikata. Izomorfizem med izrazi L* in LF kljub temu obstaja: formula L* vsebuje vse informacije, potrebne za izgradnjo
157	Z Vf l in T f tt e želim pokazati, da ležita Vf in f M e med BgPe in BgPf. f XX e je grafično nižje kot V f, ker je v L formuli v dosegu V f: BgPf je omejevalec omejenega kvantifikatorja V f, f XX e pa njegov doseg.
158	Že v razdelku 3.2.3 smo ugotovili, daje omejevalec kvantifikatorja (sestavljeno) jedro (tedaj še določilo) in njegov doseg dopolnilo.
145
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
LF, in obratno, LF vsebuje vse informacije, potrebne za izgradnjo formule L*. Neizomorf-nost korespondence med LF in L* glede na obliko sestavnika je nadomeščena s poimenovanjem skladenjskih sestavnikov. Sestavnik namreč poimenujemo po projicirani oznaki. Tako se drevesnik (311) imenuje fP, ker je bil izgrajen s projekcijo oznake [f]. Informacija, ki jo v formuli L* dobimo iz vozlišča, ki ustreza l v (312), je torej v LF prisotna v obliki imena funkcijske projekcije.
3.5.4 IZPUSTNE ZGRADBE
Podrobna zgradba logične oblike, ki ustreza L* formuli (305), je podana v (315).159
(315) Vfvn figpe^3e
T f e
BgPf	AgentPe^ vršilec (možek, e)
/ \ / \ Bg(Neg) AgentP/	Janko VPe ^ oponašati(e)
Janko^^ VPf	v 7 ^	, ,
z \	„ ThemePe ^ prizadeto (P', e)
/ \ oponaša	^	v '
V 4op( f )\ P	|
ThemePe	ThemePP'
oponaša	e	, \
|^priz(P, f) / \
ThemePp Theme sovo
/ \ Theme sovo
Jedrni predikat oznake [Bg] je predikat presečnosti xx. Le-ta v (315) povezuje dve do-godkovni spremenljivki, e in f. Oznaka [Bg] je torej projicirana dvakrat, dopolnilo prve projekcije je ozadje, dopolnilo druge projekcije propozicija. Dopolnili obema projekcijama sta skoraj enaki, edino žariščeni sestavnik je v ozadju odsoten. Hrbtenici žariščenega sestavnika ustreza alternativna spremenljivka P. Kvantifikator nad alternativno spremenljivko nima dosega, ki bi ga pričakovali po korespondenčnih načelih 8 in 11. Po teh načelih bi se moral nahajati med ThemePe in ThemePP, vendar se skupaj s kvantifikatorjem nad dogodkovno spremenljivko ozadja Vf nahaja med BgPe in BgPf. Predpostavljamo, daje to učinek žariščne preslikave: žariščna preslikava dvigne doseg kvantifikatorja nad alternativno spremenljivko na celotno ozadje.
159 Zaradi prostorske stiske je zapis nekaterih predikatov okrajšan. Natančen položaj vseh atomarnih formul je prikazan le v ozadju. Zaradi zahtevnosti postavitve tako označenih drevesnikov bomo večinoma uporabljali sistem označevanja, uporabljen v propoziciji, tj. atomarno formulo jedrnega predikata bomo grafično postavili v zadnjo projicirano funkcijsko projekcijo oznake, ki ji jedrni predikat ustreza. Dogovorimo se, da sta sistema označevanja, ki ju v (315) uporabljamo v ozadju in propoziciji, ekvivalentna.
146
Teorija L*
Ozadje (AgentPf) je v glasovni verigi izpuščeno. Stavki z žariščem torej vsebujejo izpustno zgradbo. Ugibamo, da izjemen dvig kvantifikatorja, opisan zgoraj, ni omejen na žariščenje, tj. na izpust BgP, temveč je splošno veljavno načelo. Nepričakovano bi namreč bilo, da bi bilo katerokoli splošno veljavno načelo pomenske interpretacije odvisno od prisotnosti konkretne funkcijske projekcije.
Korespondenčno načelo 12. Naj bosta sestavnika XP in YP v (316) izomorfna modulo ZP, tj. bila biizomorfna, če bise ZP nahajal tudiv YP, v položaju, vzporednem položaju ZPja v XP. Potem je fPx izpustna zgradba.160
Predpostavimo, da hrbteniciv položaju, kije vzporeden položaju ZPja v YP, ustreza spremenljivka w. Potem se implicitnikvantifikator Q nad w nahaja med fPx in fPy.161
(316) Q fPx QwL s
fPy
XPx
/\ f YPy
,ZPz
...ZPw ...
Običajno se predpostavlja, da med izpustne pogoje sodita zgradbena in pomenska enakost izpuščenega in izraženega sestavnika. V teoriji L* to pomeni, da sta zahtevana (i) enakost logičnih oblik izpuščenega in izraženega sestavnika ter (ii) enakost pojmovnih oznak, ki ustrezajo vzporednim položajem v izpuščenem in izraženem sestavniku. (315) tema pogojema očitno zadošča.162
3.5.5 NUMERIČNA HRBTENICA
V tem razdelku se ukvarjamo z vprašanjem, kako predikat # napolni svoja argumentna mesta, in pri tem podamo tudi korespondenčno načelo, ki določi globalni položaj atomarne formule.
Pri analizi bomo uporabili opažanje o izjemni distribuciji ujemalnih zvez glede na posplošitev o fseq iz razdelka 2.1.4. Ujemalne zveze so izjemne v tem, da so izvzete iz fseq in se lahko pojavijo kjerkoli v ogrodju besedne zveze.
160	Seveda domnevamo, daje fPx izpustna zgradba tudi, če sta XYin YPpovsem izormorfna.
161	Tip kvantifikatorja Q, 3 aliV, je določen po korespondenčnem načelu 10 in je torej odvisen od vrednosti oznake [f].
162	Da bi preverili veljavnost podanega korespondenčnega načela, bi seveda morali preučevati izpustne zgradbe v splošnem ter primerjati zgornji predlog z drugje predlaganimi analizami izpusta in sorodnih pojavov. To je izven obsega pričujočega dela, v katerem obravnavamo le izpustne zgradbe, povezane z določnimi določilniki ter presežniškimi in primerniškimi zgradbami. Korespondenčno načelo 12 uporabimo le v primerniških in presežniških zgradbah z relativnim pomenom, za katere predpostavljamo, da so dejansko povezane z žariščem, zato z njimi ne moremo preverjati splošne veljavnosti podanega načela. Podobno velja tudi za pilotsko analizo skladenjskega topika v razdelku 5.3.1.
147
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Ujemalne oznake (t.i. oznake 0) so oseba, število in spol: v pričujočem delu se ukvarjamo le s številom, ki ga povezujemo z numeričnimi spremenljivkami jezika L*. V nadaljevanju razdelka bomo pokazali, da kot predmetnim tudi numeričnim spremenljivkam v LF ustrezajo hrbtenice. Predlagamo, da se opažanje o prosti distribuciji ujemalnih zvez v teoriji L* odraža v naslednji nenavadni lastnosti numerične hrbtenice: numerična hrbtenica lahko prekinja katerokoli drugo (predmetno) hrbtenico.
Formalno, če je <F1, ..., Fj, G1, ..., Gj> legitimno ogrodje neke besedne zveze, je načeloma legitimno tudi ogrodje <F1, ..., Fi, N1,..., Nk, G1, ..., Gj>, kjerje<N1, ..., Nk> numerična hrbtenica. Predpostavljam, da je jeziku lastna določitev, kje sme biti ogrodje prekinjeno.
Posvetimo se torej vprašanju, kako predikat # napolni svoja argumentna mesta. En argument tega predikata je numerična spremenljivka (n), drugi argument predmetna spremenljivka poljubnega tipa (x). Atomarna formula #(n, x) je resnična, kadar je število članov v skupini x natanko n.
Trdim, da predikat # ustreza neki oznaki, ki jo realizirajo glavni števniki. Ni težko videti, da le-ti določajo velikost skupine posameznikov, (317)-(318).
(317)	a. Trije fantje so brcali žogo.
b. 3x [fant(x) A #(3, x)] brcati-žogo(x)
Obstaja skupina posameznikov x, katere člani so fantje in ki je velikosti 3. Člani x brcajo žogo.
(318)	a. Peter vidi natanko eno zvezdo.
b. 3y [zvezda(y) A #(1, y)] videti(peter, y)
Obstaja skupina posameznikov y, katere člani so zvezde in ki je velikosti 1. Peter vidi člane
y.
Predpostavimo, da glavni števniki (sestavljeno) jedro funkcijske projekcije N(ume)ralP, ki je del samostalniške hrbtenice. V skladu s korespondenčnim načelom 7 oznaki [Nral] pripišemo jedrni predikat #.
Ker jezik L* ne vsebuje individualnih konstant, mora biti tudi numerični argument predikata # spremenljivka, in sicer numerična spremenljivka, ki jo običajno zaznamujemo z n. Formuli (317b) in (318b) v resnici torej nista formuli jezika L*: pomen stavka (317) v L* zapišemo s formulo (319).
(319)	3x [(3n [3(n)] #(n, x)) A fant(x)] brcati-žogo(x)
Obstaja taka skupina posameznikov x, da obstaja tako število n, ki je 3, da je velikost xa enaka n, in da so vsi člani xa fantje. Člani xa brcajo žogo.
Notranja zgradba določilniške zveze, ki ustreza omejevalcu kvantifikatorja 3x v formuli (319), je podana v (320).
Trije je pridevniški glavni števnik (glej razdelek 1.1.1). Za pridevnike se običajno predpostavlja, da so (v terminologiji standardne besednozvezne teorije) določila funkcijskih projekcij (ali priklopi k funkcijskim projekcijam) v samostalniški hrbtenici, in ne
148
Teorija L*
(320) trije fantje	DP
/\
D •••
NralP* 3niy
NralP„T#(n'x) fNIj . .	fantie
Nral «ji
njihova jedra. Glavni števnik trije v (320) je sestavljeno jedro projekcije NralP v samostal-niški hrbtenici, torej se LF (320) sklada z običajno predpostavko o položaju pridevnikov v skladenjski razčlembi samostalniške besedne zveze.
V formuli (319) smo uporabili numerično spremenljivko, zato vsebuje LF (320) nu-merično hrbtenico. Formula (319) vsebuje predikat 3, katerega argument je numerična spremenljivka: atomarna formula 3(n) je resnična, kadar je n enak 3. Predikat 3 je primerljiv z leksikalnimi predikati, kot so maček, spati ipd. Deluje kot enomestni predikat (vendar glej razdelek 3.5.1) in je leksikalne kategorije (pridevnik). Sledi nekoliko presenetljiv zaključek, daje 3 pojmovna pomenska oznaka in da glavni števniki po definiciji v razdelku 1.1.1 sploh niso določilniki!
Slovarska enota glavnega števnika trije torej trojica {n, A, y}, kjer je n njegova fono-loška reprezentacija /tri/, y njegova pojmovna reprezentacija 3 in A njegova skladenjska reprezentacija, ki vsebuje (vsaj) oznako [Nral] in oznako kategorije [A]. (Glavni števnik tri realizira NralP z dopolnilom AP.)
V dosedanji razpravi je bila oznaka z dvomestnim jedrnim predikatom drugič vedno projicirana iz sestavljenega jedra (kot npr. [Bg] v (315) na strani 146, kije projicirana iz BgPf v BgPe). Obstaja še ena možnost zapolnitve drugega argumentnega položaja: preprosto jedro lahko ponovno projicira (t.i. premik).
Tako bomo samostalniške glavne števnike analizirali s premikom preprostega jedra Nral. Predpostavili bomo, da numerična hrbtenica prekinja samostalniško in da samostal-niški besedni zvezi s samostalniškim glavnim števnikom ustreza LF (321).
V (321) so argumenti jedrnega predikata # nabrani v obratnem vrstnem redu kot v (320). Tako je v (320) oznaka [Nral] najprej projicirana v numerično hrbtenico in nato (iz sestavljenega jedra) v samostalniško, v (321) pa je [Nral] najprej projicirana v samostalniško hrbtenico in nato (s premikom) v numerično. To je skladno s korespondenčnim načelom 7, ob katerem smo poudarili, da ne določa vrstnega reda projiciranja oziroma pripisa argumentov.
Kot rečeno, je v vseh do tega razdelka obravnavanih primerih drugi argument jedrnega predikata bil zapolnjen s projiciranjem sestavljenega jedra. Resničnostni pogoji, po-
149
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(321) pet fantov NralPn
/ \ Nral NPn
/
N pet
NralP*
#( n)i/
(Nral) fantov
vezani z LF (315) na strani 146, so zahtevali, daje globalni položaj atomarne formule ob drugi, zadnji projekciji. Pri določanju globalnega položaja atomarne formule #(x, n) v LF
(321)	naletimo na težavo, ker ima oznaka [Nral] dve zadnji projekciji, NralPx in NralPn. Ali se atomarna formula #(x, n) nahaja pod NralPx (v "izhodiščnem" položaju), ali pod NralPn (v "izpeljanem" položaju)? Z analizo glavnih števnikov ne moremo utemeljiti niti prve niti druge teze.
Trdim, da se moramo odločiti za nižjo projekcijo, NralPx. Ustreznost odločitve se bo potrdila ob pomenski razčlembi primerniških in presežniških zgradb v četrtem poglavju. Na tem mestu stipuliramo korespondenčno načelo, ki bo uporabljeno v zgoraj omenjenih analizah.
Korespondenčno načelo 13. Atomarna formulajedrnega predikata neke oznake je vL* formulo vključena med najnižjo zadnjo projekcijo te oznake in jedrom te projekcije.
L* formula (322), ki ustreza LF samostalniškega glavnega števnika (321), se razlikuje od (319), ki ustreza LF pridevniškega glavnega števnika (320). Glavna razlika je v dosegu eksistencialnega kvantifikatorja nad n, ki ima v (322)/(321) doseg nad samostalniško zvezo, v (319)/(320) pa ne. Resničnostni pogoji obeh formul so enaki.
(322)	3x [3n: 5(n) A #(n, x) A fant(x)] brcati-žogo(x)
Obstaja taka skupina posameznikov x, da obstaja tako število n, da je n enako pet, da je n število članov skupine x in da so člani xa fantje. Člani xa brcajo žogo.
V (322) ni zapisano, kaj je omejevalec kvantifikatorja 3n. V omejevalcu ne more biti 5(n), ker NPn ni najvišja projekcija v hrbtenici n, in tudi ne #(x, n), ker smo predpostavili, da se nahaja pod najnižjo zadnjo projekcijo. Domnevamo, da ga omejuje slovnično število; za analizo slovničnega števila glej Harley in Ritter (2002).
Pomensko sta razčlembi (320) in (321) ustrezni, kaj pa skladenjsko? Ionin in Ma-tushansky (2006: 332-336) kritizirata pristope, ki uvajajo posebno funkcijsko projekcijo, povezano z določanjem števila. Kritika zadeva tako pristope, ki trdijo, da so (samostalni-ški) glavni števniki jedra posebne funkcijske projekcije, kot pristope, po katerih so glavni
150
Teorija L*
števniki določila te projekcije (jedro pa npr. oznake slovničnega števila). Menim, da naša analiza ne sodi ne med ene ne med druge. Po eni strani očitno ne predpostavljamo, da so samostalniški glavni števniki sestavljena jedra (tj. določila). Po drugi strani je v naši analizi glavni števnik sicer jedro, vendar je jedro samostalniške zveze NP (v pomenu NP kot projekcije jedra N), ne jedro "posebne" funkcijske projekcije (npr. NralP). Omenjena kritika je naperjena le zoper slednje analize: avtorici poudarjata, da ne zmorejo analizirati sestavljenih glavnih števnikov (kot je npr. dva tisoč ali enaindvajset).163,164
Avtorici predlagata lasten pristop, ki je površinsko165 enak našemu: glavni števniki so skladenjsko leksikalna jedra (N ali, v primeru pridevniških glavnih števnikov, A) in pomensko operatorji. Sestavljanje glavnih števnikov implementirata z rekurzijo: samostalniški besedni zvezi two hundred books 'dvesto knjig' pripišeta LF (323).
(323) NP
N0 NP hundred books
Njuna ideja o rekurziji je neposredno uporabna v teoriji L*. Vsakemu glavnemu števniku pripišemo lastno numerično hrbtenico in jih povežemo s predikatom #. Tako dobimo formulo (324) in LF (325). (Formalizacija prekinjanja z začetka tega razdelka dopušča večkratno prekinjanje.)
(324) Bx [Bn [2(n)] Bm [#(m, n)] #(x, m) A 100(m) A book(x)]
Obstaja skupina posameznikov x, za katero velja naslednje. Obstaja število n, ki je 2, da velja naslednje. Obstaja skupina števil m velikosti n, da velja naslednje. Velikost skupine x je m, vsak član skupine m je število sto in člani skupine x so knjige.
163	Edini način za analizo bi bil predpostaviti, da so sestavljeni glavni števniki morfološko sestavljeni, kar ni verjetno, predvsem zaradi pojavljanja veznika in v nekaterih sestavljenih glavnih števnikih.
164	V razdelku 5.3.2 podajamo grobo analizo koordiniranih zgradb. Le-ta je ob predpostavki Ionin in Matu-shansky (2006: 340-342), da je dopolnilo vseh koordiniranih glavnih števnikov ista (v glasovni verigi razen pri enem števniku izpuščena) samostalniška zveza, uporabna tudi za obravnavo koordiniranih glavnih števnikov, kot je enaindvajset.
165	Avtorici morata posebej podati semantiko glavnih števnikov, kar v teoriji L* ni potrebno.
151
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(325) NralPn
/ \ Nrali NPn
/ \
N
NralPm
two
/ \ t1 NralPm
/ \ Nral2 NP„
N
hundred
NralPx
t NPx 2 books
3.6 ZAKLJUČEK
Teorija L*, ki smo jo podali v tem poglavju, prikazuje, kakšen mora biti kvantifikacij-ski vidik pomenske interpretacije izrazov logične oblike minimalistične teorije jezika, če predpostavljamo, da je jezikovna zmožnost modularno zgrajena.
Zapisali smo korespondenčna načela (zbrana so v dodatku 8), s katerimi lahko nekemu LF izrazu A pripišemo formulo <p jezika L*, ki zapisuje ustrezne resničnostne pogoje stavka z logično obliko A.
Naša pričakovanja o vsebini korespondenčnih načel iz uvoda v razdelek 3.2 so le delno izpolnjena. Korespondenčna načela sicer podajajo izomorfizem med izrazi logične oblike in jezika L* (spremenljivke so hrbtenice, oznake so predikati, predikacija je projekcija, operator negacije je polarnostna vrednost oznake; z bolj zapletenim pravilom je določen položaj atomarne formule v sestavniku, ki vsebuje vse argumente predikata), vendar obstaja tudi "računski" vidik korespondenčnih načel. Zdi se, da v njih odkrivamo tudi lastnosti umskega sistema (morda podsistema pojmovno-namernega sistema) za izračunavanje kvantifikacijske zgradbe jezikovnih izrazov.
Od obstoječih pomenoslovnih in skladenjskih teorij smo pri ustvarjanju teorije L* uporabili predvsem (i) spoznanja teorije posplošenih kvantifikatorjev in izreke iz Živano-vic (2002), ki ta spoznanja iz trditev o modelno-teoretskih lastnostih določilnikov prevedejo v trditve o formalnih lastnostih formul jezika L*; (ii) predpostavko o modularnosti jezikovne zmožnosti, udejanjeno v nekaterih vidikih Starkejevega dela (nanoskladnji in besednozvezni teoriji, ki priznava obstoj sestavljenih jeder); (iii) dogodkovno semantiko in njeno aplikacijo iz Herburger (2000) na analizo žariščenja.
152
Teorija L*
Empirični podatki, neposredno uporabljeni pri snovanju teorije L*, so skopi in obsegajo stavke z (i) nedoločnimi določilniki, (ii) univerzalnimi določilniki,166 (iii) glavnimi števniki, (iv) angleškim presežniškim določilnikom most in (v) žariščem. (Posebej, pri snovanju teorije niso bili uporabljeni podatki o določnih določilnikih, presežniških zgradbah (razen angleškega most) ter primerniških zgradbah, ki jih vse obravnavamo v četrtem poglavju.) Skopost uporabljenih empiričnih podatkov je metodološko zaželena: vsaka uspešna nadaljnja aplikacija nastale teorije kaže, da je dovolj univerzalna, da zmoremo v njej obravnavati tudi podatke, s katerimi ni bila motivirana, in tako podkrepljuje teorijo.
166 Uporabljeni podatki o univerzalnih določilnikih so bili zelo skopi. Glej razdelek 5.2 za podrobnejšo razpravo o univerzalnih določilnikih.
153
4 KVANTIFIKACIJSKE ZGRADBE V TEORIJI L*
V	pričujočem poglavju bomo določili logične oblike in L* formule nekaterih kvantifika-cijskih zgradb: ukvarjali se bomo predvsem s primerniškimi in presežniškimi zgradbami.
V	prvem poglavju smo zapisali L* formuli za presežniški določilnik v dveh različnih pomenih, pomenu absolutne in pomenu relativne večine, ter ugotovili, da je prva podobna formuli za določni določilnik. Vzorec, ki mu obe formuli ustrezata, smo poimenovali vzorec določnosti. V razdelku 3.5.2 smo vzorec določnosti posplošili na vzorec enoličnosti. V tem poglavju bomo videli, da je posplošena oblika uporabna pri analizi vseh primerniških in presežniških zgradb ter širše.
Poglavje je organizirano, kot sledi. Najpreprostejše udejanjenje vzorca enoličnosti najdemo v vzorcu določnosti, zato v razdelku 4.1 najprej obravnavamo le-tega. V razdelku 4.2 utemeljujemo, da lahko numerična hrbtenica, za katero smo v razdelku 3.5.5 predpostavili, da sme prekinjati samostalniško hrbtenico, prekinja tudi stavčno hrbtenico. Izsledek bomo uporabili pri pomenski razčlembi presežniških in primerniških zgradb, ki vključujejo žarišče. Tako v razdelku 4.3 analiziramo presežniške določilnike v pomenu relativne večine. V razdelku 4.4 obravnavamo presežniške pridevnike in v razdelku 4.5 vse primerniške zgradbe. V razdelku 4.6 se ukvarjamo z negativnimi stopenjskimi pridevniki. V razdelku 4.7 z vzorcem enoličnosti pomensko razčlenimo stavčno zanikanje.
V	razdelku 4.8 povzamemo rezultate poglavja.
V	tem poglavju bomo pod formule prenehali vselej zapisovati njihov besedilni zapis. Nekatere formule v tem razdelku so namreč tako dolge, da bi bil besedilni zapis manj pregleden od matematičnega.
Pomenske razčlembe v tem poglavju običajno ilustriramo na primerih, kjer je obravnavana določilniška zveza vršilec dejanja in osebek, vendar teorija ni omejena na te primere. Predikat vršilec v L* formulah oziroma funkcijsko projekcijo AgentP v LF lahko nadomestimo s katerimkoli drugim udeleženskim predikatom oziroma funkcijsko projekcijo, npr. predikatom prizadeto oziroma funkcijsko projekcijo ThemeP. Daje določilniška zveza osebek, predteoretično pomeni, daje v imenovalniku, da ima med samostalniškimi besednimi zvezami v stavku najvišji doseg ali da lahko navezuje povratne zaimke. Vse to je za teorijo L* nepomembno: enako analiziramo določilniške zveze v vseh skladenjskih funkcijah.
4.1 VZOREC DOLOČNOSTI
V	tem razdelku bomo izpeljali logično obliko in L* formulo za stavke, ki vsebujejo določni določilnik ali presežniški določilnik v pomenu absolutne večine. Zanje smo v razdelku 1.2.4 trdili, da ustrezajo vzorcu določnosti. V tem razdelku bomo pokazali, da pomen vzorca določnosti dobimo, kadar se v samostalniški hrbtenici nahaja funkcijska projekcija DefP. Jeziki, v katerih vzorec določnosti ni legitimen, so torej jeziki brez DefP v samostalniški hrbtenici.
155
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
V podrazdelku 4.1.1 analiziramo določne določi lnike in v podrazdelku 4.1.2 prese-žniške določilnike v pomenu absolutne večine.
4.1.1 DOLOČNI DOLOČILNIK
V	razdelku 1.2.2 smo zapisali russellijanske resničnostne pogoje za angleške stavke z določnim členom the. L* zapis, najbližji originalnemu Russellovemu zapisu, ponavljamo v (326). (Russellov in L* zapis sta enaka, vendar se razlikujeta v interpretaciji, saj so v jeziku L* spremenljivke pluralne. Formula (326b) je zato uporabna tudi, če je dopolnilo določilnika the v množini.)
(326)	a. The S Vs / The Ss V.
b. Bx: S(x) A V(x) A (Vy: S(y) ^ y xx x)
Glede na to, da v teoriji L* formule ustrezajo izrazom LF, je natančna oblika formule pomembna. V splošnem v pomenoslovni literaturi ni tako. Običajno se na tihem privzame, da je Russell predlagal, da se (326a) interpretira na način, ki ga podaja (327).
(327)	Bx: (S(x) A (Vy: S(y) ^ y xx x)) A V(x)
V	razdelku 3.2.2 smo ugotovili, da moramo vse resničnostne pogoje zapisovati brez uporabe neomejenih kvantifikatorjev. V omejenem zapisu se razlika med (326b) in (327) prevede na vprašanje, ali sodi enoličnostni pogoj (Vy: S(y) ^ y XX x, v omejenem zapisu Vy [S(y)] y xx x) v omejevalec (328) ali doseg (329) kvantifikatorja Bx.
(328)	Bx [S(x) A Vy [S(y)] y & x] V(x)
(329)	Bx [S(x)] (Vy [S(y)] y xx x) A V(x)
Ker smo za zapis resničnostnih pogojev uporabili dve spremenljivki (x in y), mora LF stavka z določnim določilnikom po korespondenčnem načelu 6 vsebovati dve besedno-zvezni hrbtenici: ena ustreza spremenljivki x, druga y. (Označimo polno razviti hrbtenici z xP in yP.) V enoličnostnem pogoju sta spremenljivki x in y povezani s predikatom pre-sečnosti, ki je po korespondenčnem načelu 7 jedrni predikat neke funkcijske projekcije. Le-to bomo imenovali določna zveza (DefP); ugotovili bomo namreč, da iz njene prisotnosti izhajajo resničnostni pogoji, po russellijanski analizi značilni za določni določilnik. Ker sta spremenljivki x in y argumenta dvomestnega predikata xx, je bila oznaka [Def] po korespondenčnem načelu 7 projicirana dvakrat, v hrbtenici x in y. Če je bila prvič projicirana v hrbtenico y, je sestavnik yP vsebovan v xP, sicer obratno. Vprašanje, ali se enoličnostni pogoj nahaja v omejevalcu Bx, je torej ekvivalentno vprašanju, ali je yP vsebovan v xP.
Atomarna formula V(x) je le površen zapis formule V(e) A vršilec(x, e), glej razdelek 3.1.2. Spremenljivki x in e sta povezani s predikatom vršilec, torej je xP sestavljeno jedro funkcijske projekcije AgentP v stavčni hrbtenici e in zato ne more biti vsebovan v
156
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
yP. (xP je torej določilniška zveza the S.) Oznaka [Def] je torej prvič projicirana v hrbtenico y in drugič v hrbtenico x. Predikat se zato nahaja znotraj xP, torej se enoličnostni pogoj nahaja v omejevalcu kvantifikatorja 3x, kot je zapisano v (328).
Kakšna je notranja zgradba omejevalca? Atomarna formula S(x) ne sme nastopiti v dosegu univerzalnega kvantifikatorja Vy. Formula (330) namreč ne zapisuje resničnostnih pogojev za (326a), saj je resnična tudi v položaju, ko ne obstaja noben S, če le obstaja nek V. (Če ne obstaja noben S, potem za vsak y, ki je S, velja karkoli.)
Obstaja taka skupina posameznikov x, da za vsakega člana (x') skupine x velja: za vsako skupino Sjev y velja, daje presečna z x in daje x' S. Vsi člani xa so V.
Domnevajmo, da se implicitni kvantifikator Vy nahaja v neki funkcijski projekciji FP v hrbtenici x. Ker S(x) ne sme biti v dosegu Vy, samostalniška zveza NP, ki ji v L* ustreza S(x), ne sme biti vsebovana v FP, kot prikazuje (331).
(331) * xP
Vendar so funkcijske projekcije, ki sestavljajo NP (le-ta vsebuje samostalnik, pridevnike in oziralne odvisnike), najnižje ležeči del samostalniške hrbtenice (glej razdelek 2.1.4), torej je izhodiščni položaj NP zagotovo pod FP. Priti bi torej moralo do dviga NP nad FP. Da bi bili poleg samostalnika premeščeni tudi pridevniki in oziralni odvisniki, bi premik NP moral biti besednozvezni premik, vendar se običajno predpostavlja, da se samostalnik (N) znotraj samostalniške besedne zveze (DP) premika z jedrnim premikom (glej npr. Adger 2003:221).
Predpostavka, da se implicitni kvantifikator Vy nahaja v FP, ki je del samostalniške hrbtenice, je torej napačna. Vendar resničnostni pogoji v (328) niti ne zahtevajo, da se implicitni Vy nahaja v tem položaju. To bi bilo nujno le, če bi položaj yP kot sestavljenega jedra FP bil izpeljan, tj. če bi se yP v ta položaj premestil iz nižje ležečega položaja, recimo položaja sestavljenega jedra funkcijske projekcije GP. V tem primeru bi namreč po korespondenčnem načelu 8 FP bilo najnižje vozlišče, ki vsebuje vse nastope spremenljivke y.
Po (332) bi morali biti spremenljivki x in y povezani z dvema predikatoma, vendar je v (328) oziroma (330) edini predikat, katerega argumenta sta tako x kot y, predikat presečnosti. Iz resničnostnih pogojev torej sledi, da do premika yP, prikazanega v (332), ni prišlo. yP projicira v hrbtenico x le eno oznako, [Def], kot v (333).
LF zgradba, ki jo predlagamo za določne določnike, je torej (333). V njej prikažemo tudi del notranje zgradbe sestavnika yP: predpostavljamo, daje sestavljen iz funkcijske projekcije DefP in samostalniške zveze NP, ki se skladno z običajnimi predpostavkami nahaja pod DefP.
(330) 3x [Vy [S(y)] y x* x A S(x)] V(x)
FP^ Vy
NP
157
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(332) xP
(333)
xP
yP
FP /\
DefP
(yP)
GP
A
Def(
(Neg)
DefPx Vyl/ ^
T^ x Npx
S(x) \
NPy
S(y)
Sestavniku NPx v formuli jezika L* ustreza S(x), sestavniku NPy pa S(y). Atomarna formula y xx x z jedrnim predikatom in formula S (y), ki ustreza NPy, vsebujeta nastop spremenljivke y, zato jima mora biti Vy nadrejen; vozlišča v L*, ki ustrezajo DefPx in NPx, ne vsebujejo spremenljivke y, torej mora biti Vy neposredno nadrejen S(y) in y x. Iz tega sledi, da se Vy nahaja med DefPx in DefPy in torej nima dosega nad S(x), kot tudi zahtevajo resničnostni pogoji v (328).
Preostane nam ugotoviti, kateri vidik LF povzroči, da veže spremenljivko y univerzalni in ne eksistencialni kvantifikator. Po korespondenčnem načelu 10 mora biti S(y) v dosegu negacije. DefP je torej funkcijska projekcija z dvojno vlogo: uvaja jedrni predikat enakosti in operator negacije, ki negira DefPy. Po korespondenčnem načelu 9 to pomeni, da ima oznaka [Def] negativno vrednost, [Def(Neg)].
Omenili smo že, da predstavlja formula (328) pomensko razčlembo tudi v primeru, kadar je dopolnilo določilnika v množini. Spodaj zapisujemo še formulo, ki podaja re-sničnostne pogoje v primeru, da dopolnilo vsebuje glavni števnik.
(334) a. The five Ss V.
b. 3x [S(x) A (3« [5(n)] #(n, x)) A Vy [S(y)] y w x] V(x)
Fonološka realizacija
Smiselno se zdi domnevati, da je angleški določni določilnik the fonološka realizacija oznake [Def].167
V (333) se pojavita dve samostalniški zvezi (NPx in NPy), v glasovni verigi pa je izražena le ena. (333) je torej izpustna zgradba. Da bi to bila, morata biti NPx in NPy izomorfna.
Ali je mogoče, da bi bila samostalniška zveza NPy izražena? Vse izražene samostalni-ške zveze morajo imeti sklon (najbrž zaradi morfološke celovitosti; prim. tudi t.i. sklonsko sito iz slovnice načel in parametrov (Golden 2001:78)). Menim, da NPy ne more dobiti
167 Določni določilniki lahko vsebujejo tudi druge oznake (od tod najbrž izvira medjezikovna pestrost glede distribucije določnih določilnikov). Konkretno, Ihsane in Puskas (2001:50-51) trdita, da vsebuje angleški the tudi oznako [Specific], povezano s topikalizacijo.
158
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
sklona, tj. ne more se premestiti v ustrezno funkcijsko projekcijo,168 zato mora biti (333) izpustna zgradba. Sledi, da mora vsebovati iste pojmovne oznake kot NPx, glej razdelek 3.5.4. Zato v formulah za določni določilnik, kot je (326b), atomarne formule S(y) ne moremo zamenjati z atomarno formulo, ki bi uporabljala od S različen predikat.
4.1.2 PRESEŽNIŠKI DOLOČILNIK V POMENU ABSOLUTNE VEČINE
V razdelku 1.2.4 smo pokazali, daje razlika med formulama za the, (335a) in (336a), in most, (335b) in (336b), le v tem, daje v formuli za most velikost skupin posameznikov x in y omejena, in sicer tako, da morata imeti obe skupini enako število članov.
(335)	z neomejeno kvantifikacijo
a.	the: 3x: S(x) A V(x) A (Vy: S(y) ^ y xx x)
b.	most: 3n: 3x: S(x) A #(n, x) A V(x) A (Vy: -(S(y) A #(n, y)) v y xx x)
(336)	z omejeno kvantifikacijo
a.	the: 3x [S(x) A (Vy [S(y)] y xx x)] V(x)
b.	most: 3n: 3x[S(x) A #(n, x) A (Vy [S(y) A #(n, y)] y xx x)]V(x)
Iz podobnosti formul L* sledi podobnost logičnih oblik, zato bomo za osnovo LF za most vzeli LF (333) za the. V formuli za most uporabljamo predikat #, ki je jedrni predikat funkcijske projekcije NralP, zato mora LF za most vsebovati tudi oznako [Nral].
Ugotoviti moramo, ali je relativna razvrstitev DefP in NralP v samostalniškem fseq DefP > NralP ali NralP > DefP. LF (333), ki smo jo predlagali za the, je izpustna zgradba, torej bo izpustna zgradba tudi LF za most V formuli (336b) predikat # nastopa dvakrat, torej bo LF za most vsebovala dvoje jeder Nral. Predpostavili smo, da most realizira oznaki [Def] in [Nral]: ker v LF za most oznaka [Nral] nastopa dvakrat, beseda most, ki jo realizira, pa se v glasovni verigi pojavi le enkrat, mora en nastop oznake [Nral] biti izpuščen. V (333) smo izpustili dopolnilo funkcijske projekcije DefPy, zato predpostavljam, da se mora projekcija NralPy nahajati v dopolnilu DefPy. Privzemamo torej, daje relativna razvrstitev projekcij DefP in NralP v samostalniškem fseq DefP > NralP.
V formuli (336b) nastopa le ena numerična spremenljivka n. Sledi, da sta oznaki [Nral] prvič projicirani v samostalniško hrbtenico (vsaka v svojo). V nasprotnem primeru bi namreč dobili LF (337), v katerem nastopata dve numerični hrbtenici, ki bi jima ustrezali dve spremenljivki. Ti spremenljivki ne bi mogli biti povezani s kakšnim jedrnim predikatom: vozlišče NralPm ne s-poveljuje NralPn ali obratno, zato je nemogoče, da bi bila položaja povezana s premikom.
168 Ker v teoriji L* iz korespondenčnega načela 7 sledijo teoriji L* lastni pogoji, ki jim morajo zadoščati premiki, bi morali nezmožnost za pripis sklona potrebnega premika utemeljiti, vendar je taka utemeljitev izven obsega pričujočega dela. Ugibamo, da je premik prepovedan, ker je NPy vgnezden pregloboko, ali pa je prepoved premika povezana z negativno vrednostjo oznake [Def]. Da NPy ne more dobiti sklona, ostaja torej zaenkrat zgolj stipulacija.
159
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(337)
*DefPx
(338)
NralP„
DefPy / \	NralP^ / \	Nral1 NralP„ / \	
/ \ Def NralPy	/ \ NralPm NPx	/ \ Nral2 DefPx	
/ \	/\	X N	\
NralP„ NPy / \	Nral •	DefPy	NralPx
		/ \	/\
Nral • • •		Def NralPy	t2 NPx
/ \ t1 NPy
Jedri projekcij NralPx in NralPy sta torej preprosti. Kje dobita jedrna predikata # svoj numerični argument? Predpostavljam, da (kot v razdelku 3.5.5) numerična hrbtenica n prekinja samostalniško hrbtenico x in da preprosti jedri Nral ponovno projicirata (tj. se premestita) v hrbtenico n, (338). S slednjim je zagotovljena enakost numeričnih argumentov predikata #.
(339) na naslednji strani je LF celega stavka z most in prikazuje položaje in tipe implicitnih kvantifikatorjev (korespondenčni načeli 8 in 10) ter položaje atomarnih formul (korespondenčno načelo 11).
Kvantifikator spremenljivke x se po korespondenčnem načelu 8 nahaja v TP. x v ome-jevalcu ni v dosegu negacije, zato je kvantifikator eksistencialni, 3x. Ker NPx ne vsebuje nobenega nastopa y, se kvantifikator spremenljivke y po korespondenčnem načelu 11 nahaja med DefPx in DefPy. Kvantifikator je univerzalni, ker DefPx uvaja operator negacije, ki negira DefPy. Jedrni predikat jedra Def je predikat presečnosti, ki po korespondenčnem načelu 11 ni v dosegu operatorja negacije.
Iz zaznamkov v (339) je razvidno, da (339) ustreza formuli (340). Le-ta ima enake resničnostne pogoje kot (336b), nekoliko se razlikujeta le v obliki: členi konjunkcije so različno razporejeni in dosega kvantifikatorjev 3x in 3n sta obrnjena.
Edini vidik razmerja med LF (339) in L* formulo (340), ki ni bil neodvisno motiviran v tretjem poglavju, je globalni položaj atomarnih formul #(y, n) in #(x, n). Trdimo, da mora #(y, n) nastopati med NralPy in t2. V nasprotnem primeru (če bi nastopal med NralP„ in Nral2), bi se implicitni kvantifikator Vy pojavil v spodnjem NralP„ in bi dobili napačne resničnostne pogoje. (Glej razdelek 4.1.1 za razpravo, zakaj samostalniška zveza ne sme biti v dosegu kvantifikatorja Vy.) Razmerje med LF (339) in L* formulo (340) torej motivira korespondečno načelo 13.
Da bi zgornja analiza ne napovedala neobstoječih pomenov presežniškega določilnika most, moramo predpostaviti tudi, daje dvig iz izpuščenega sestavnika omejen. Premik iz izpuščenega sestavnika mora biti vzporeden premiku iz izraženega sestavnika. (V (339) je temu pogoju zadoščeno: Nral2 in Nral1 se premestita v "podvojeno" projekcijo NralP„.) V nasprotnem primeru bi pričakovali, da se lahko preprosti jedri Nral1 in Nral2 premestita v različni numerični hrbtenici, in bi numerična argumenta predikata # lahko bila različna.
160
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(339)
TP^ Bx
DPx AgentP
D
V (x)
NralP„^ B«
Nral1 NralP„
Nral2
DefPv
DefP
-"Ty x
NralP
#(x, n)L y
Def(
(Neg)
NralPy
#(y, n)L
\
NPx
S(x)
' NPy
t2 S(y)
(340) Bx [Bn: (Vy [S(y) A #(y, n)] y x) A #(x, n) A S(x)] V(x)
Fonološka realizacija
Pri izgradnji LF za presežniški določilniki most smo uporabili oznaki [Nral] in [Def]. Slovarska enota za most mora torej realizirati ti oznaki. V standardnem minimalizmu bi slovarska enota za most vsebovala snop oznak [Nral, Def], ki bi nastopali v nekem terminalnem vozlišču, izgradnja pa bi ti oznaki potrdila v ustreznih funkcijskih projekcijah. Ker teorija L* predpostavlja ustroj SMS (glej razdelek 2.3.2), pride do slovarskega dostopa šele po končani izgradnji. Seveda moramo omejiti razmerja, v katerih sta lahko oznaki [Nral] in [Def], da ju lahko slovarska enota za most realizira. Dovoliti želimo le realizacijo oznak v lokalnem razmerju: oznaki ne smeta biti obenem realizirani, npr. tedaj, ko bi [Nral] bila v glavnem stavku in [Def] v odvisniku.
Predpostavimo, da slovarska enota realizira oznako s tem, da realizira neko njeno projekcijo, in postavimo pogoje za razmerje med projekcijami oznak. Tako za presežniški določilnik predpostavljamo, da realizira projekciji NralP in DefP le tedaj, kadar je DefP dopolnilo NralP. Konkretno, v (339) realizira slovarska enota za most projekcijo NralPn in njeno dopolnilo DefPx.
Nadalje moramo predpostaviti, da slovarska enota, ki realizira neko funkcijsko projekcijo fP, realizira tudi vse stične funkcijske projekcije iste kategorije. Tako presežniški
161
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
določilnik v (339) obenem realizira tako višji kot nižji NralPn. Če bi predpostavili, da presežniški določilnik realizira NralPx in ne NralPn, tj. da realizira NralP in DefP tedaj, kadar je NralP dopolnilo DefP, LF (339) ne bi bila ustrezna, saj oznaka [Nral2] ne bi bila realizirana.
(339) je ustrezna tudi z vidika izpusta: če sta izomorfna NPx in NPy, sta izomorfna tudi NralPx inNralPy.
Z istim sklepanjem kot v razdelku 4.1.1 uvidimo, da DefPx v (339) sme in mora biti izpustna zgradba. Omenimo še, da iz tega sledi, da se znotraj samostalniške besedne zveze ne morejo pojaviti primerniki. V razdelku 4.5 bomo ugotovili, da so v primerniških zgradbah realizirana ista funkcijska jedra kot v presežniških. Primerniki morajo vsebovati izražen razred primerjave. Ker noben del NralPy ne more biti izražen (ker ne more dobiti sklona), primernikov znotraj samostalniške besedne zveze ne moremo najti.
Domnevamo, da zgornji opis slovarske enote za presežniške določilnike velja za prese-žniške določilnike v vseh pomenih, oziroma, ustrezno razširjen, za presežniške zgradbe nasploh. Uspešnost domneve bomo prikazali v razdelkih 4.3 in 4.4.
4.2 NUMERIČNA HRBTENICA V STAVČNEM OGRODJU
V tem razdelku bomo utemeljili, da lahko hrbtenica numerične spremenljivke prekinja stavčno hrbtenico. Pri tem si bomo pomagali s pomensko razčlembo pomožniških stavkov, katerih povedkovo določilo je glavni števnik.
V podrazdelku 4.2.1 podamo pomensko razčlembo stopenjskih pridevnikov, ki jo nato uporabimo pri analizi pomožniških stavkov v podrazdelku 4.2.2. Podrazdelek 4.2.3 povzema izsledek razdelka.
4.2.1 STOPENJSKI PRIDEVNIKI V L*
Običajno se predpostavlja, da osnovne stopnje stopenjskih pridevnikov, tj. pridevnikov, ki jih lahko stopnjujemo, denotirajo preslikave iz stopenj (d) v enomestne predikate. Pomen pridevnika visok je tako definiran v (341). (Sharvit in Stateva 2002:458)
(341) Za poljubno stopnjo d in posameznika x je visok(d)(x) = 1 čče je višina xa (vsaj) stopnje d.
Nadalje se predpostavi, da so te preslikave (navzdol) monotone glede na stopnjo. Če sta d in d' stopnji in velja d' < d, potem iz resničnosti visok(d)(x) sledi visok(d')(x). (To velja le za pozitivne stopenjske pridevnike. Za razpravo o negativnih glej razdelek 4.6.)
Tej predpostavki, in posledično tudi uporabi operatorjev večje > in manjše <, se lahko izognemo, če stopnjevanje pridevnikov obravnavamo tako, kot smo obravnavali kvantifikacijo nad posamezniki. Stopnjo, kot jo razume standardna teorija, bomo kvantificirali. Izjavo visok(d)(x) = 1,daje višina xa (vsaj) stopnje d,bomovL* zapisali kot (342).169
169 Soroden je pristop k analizi pridevnikov s tropami. Trope so abstraktni posamezniki, ki so denotacije posamostaljenih pridevnikov, kot je npr. Janezova višina. (Moltmann 2009:51)
162
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(342) Bp [#(d, p) A višina(p)] lastnost(p, x)
Lastnostna spremenljivka p v (342) predstavlja skupino "kvantnih delcev" lastnosti. Standardna stopnja, d, predstavlja število delcev lastnosti.170 #(d, p) torej trdi, daje število delcev v skupini p enako d. Nadalje s predikacijo nad p povemo, za kakšno lastnost gre: višina(p) pomeni, da se v skupini p nahajajo kvantni delci višine.171 En del trditve formule (342) je torej, da obstaja d (različnih) delcev višine. Drugi del, lastnost(p, x), pripiše te delce spremenljivki x, ki predstavlja posameznika (oziroma skupino posameznikov). L* analiza stopnjevanja torej poenoti pripis lastnosti in udeleženskih vlog, ki potekata enako, prek jedrnih predikatov. Udeleženske vloge pripisujemo prek predikatov vršilec, prizadeto itd., lastnosti prek predikata lastnost. Skladno s korespondenčnim načelom 7 bomo predpostavili, daje lastnost jedrni predikat neke funkcijske projekcije, ki jo bomo imenovali PropertyP (lastnostna zveza).
Na tem mestu pridevniško modifikacijo poenostavljamo na več načinov. (i) Ukvarjamo se le s presečnimi pridevniki. Iz razprave so torej izključeni pridevniki kot domnevni, bivši ipd.172 (ii) Nekateri avtorji (npr. Kayne 1994:100) predpostavljajo, da so prilastkovne rabe (vsaj nekaterih) pridevnikov izpeljane iz oziralnih odvisnikov. V tem razdelku predpostavljamo, da za stopenjske pridevnike to ne velja. (iii) Kartografski pristopi k zgradbi samostalniške besedne zveze predpostavljajo, da obstajajo v samostalniški hrbtenici funkcijska jedra, specializirana za pripis lastnosti, kot so višina, globina, barva, narodnost ipd. (Scott 2002:102). V teorijo L* bi to prevedli tako, da bi namesto predikata lastnost uporabili specializirane predikate, kot so višina, globina, barva, narodnost ipd.
Oglejmo si konkretna primera pripisa lastnosti. V (343) na naslednji strani je količina lastnosti eksplicitno določena. Nad pridevnikom (A) se zato nahaja posebna funkcijska projekcija, običajno imenovana stopenjska zveza, DegP, ki ji enako kot NralP ustreza jedrni predikat #.173 Nasprotno v (344) višina ni eksplicitno določena, zato se zato DegP ne nahaja v pridevniški hrbtenici.174
170	Število d se v nobenem pogledu ne razlikuje od števila n, ki smo ga uporabljali pri kvantifikaciji po posameznikih. Drug simbol uporabljamo le kot mnemonični pripomoček.
171	V pričujočem delu bomo zanemarili mersko enoto (dva metra dolg, pet kilogramov težak), s katero je treba najbrž modificirati lastnostno spremenljivko p (ali morda numerično spremenljivko d).
172	Takšni pridevniki običajno niti niso stopenjski. Nejasno je, ali jih je mogoče stopnjevati "na silo", prim. lesen, bolj lesen, najbolj lesen in bivši, bolj bivši, najbolj bivši.
173	Notranja zgradba besedne zveze pettisočmetrovnamiguje, da se količina lastnosti določi v dveh korakih: z mersko enoto in glavnim števnikom. V pričujočem delu se s preučevanjem merskih enot ne bomo ukvarjali.
174	Predpostavljamo, daje odsotnost jedra DegP povezana s standardno vrednostjo. Za razpravo o delovanju predikata standard glej razdelek 4.6. V pričujočem delu se ne ukvarjamo z vprašanjem, kako sopo-ložaj določi standard primerjave, tj. z razlago dejstva, daje visoka gora visoka npr. nekaj tisoč metrov, visok človek pa npr. dva metra. Podobnemu vprašanju se izognemo tudi pri določilnikih: resnično-stni pogoji stavkov veliko Slovencev je dobilo Nobelovo nagrado in veliko Slovencev seje udeležilo množičnega zborovanja v Trstu so namreč precej različni.
163
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(343) a. 5000 m visoka gora
b.	(3p [3d [5000m(d)] #(d,p) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
c.	PropertyPx 3Pi/ \
N
DegPp
3d^ gora A
DegPd Ap & d visoka
pet tisoč metrov
(344) a. visoka gora
b.	(3p [višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
c.	PropertyPx
/ \ Ap Nx visoka gora
4.2.2 POMOŽNIŠKI STAVKI
Običajno se predpostavlja, da se v položaju povedkovega določila pomožniškega stavka nahaja t.i. malistavek, iz katerega se samostalniška zveza dvigne v položaj osebka, sam mali stavek pa je običajno analiziran kot priklopna zgradba. Tako (345) prikazuje zgradbo pomožniškega stavka, kjer je višji DPj mali stavek. (Zamparelli 2000: 97). (Predikativni DPj je lahko nadomeščen s pridevniško zvezo.)
(345)
IP /\
Spec I'
be DPj (pred)
DPi (subj) DPj (pred)
NPi
NPj
V teoriji L* nismo podali korespondenčnih pravil za interpretacijo priklopnih zgradb. Obstoj le-teh je teoretično problematičen (Brody 2003:122-126), zato skušamo shajati brez
164
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
njih. V razdelku 4.2.1 smo predpostavili, da pripis lastnosti poteka prek jedrnega predi-kata lastnost funkcijske projekcije PropertyP. Najpreprostejša hipoteza je gotovo, da na enak način poteka tudi pripis lastnosti v primeru malih stavkov.175
Korespondenčno načelo 7 zahteva, da jedrnim predikatom pripišemo argumente s projiciranjem. Če ima predikat dve argumentni mesti, mora biti oznaka projicirana dvakrat. Načelo ne določa vrstnega reda pripisa argumentov. V razdelku 4.2.1 je bila oznaka [Property] najprej projicirana v pridevniško in nato v samostalniško hrbtenico, zato je bila pridevniška besedna zveza vsebovana v samostalniški. Predlagam, da je v primeru malih stavkov situacija obratna: oznaka [Property] je najprej projicirana v samostalniško in nato v pridevniško hrbtenico, zato je samostalniška besedna zveza vsebovana v pridevniški besedni zvezi, kar ustreza malemu stavku. (V pomožniških stavkih se v malem stavku vsebovana samostalniška besedna zveza dvigne v položaj osebka.) Stavku (346) tako ustrezata formula (347) in LF (348).
(346)	Janko je visok meter sedemdeset.
(347)	3x [janko(^)] 3p: lastnost(x,p) A (3d [1.7m(d)] #(d, p)) A višina(p)
(348)	TPe
DP Janko
x PropertyPp
PropertyPx	DegPp
— IDP-> Degid
De. NPm
Glavni števnik kot povedkovo določilo
Povedkovo določilo je lahko tudi glavni števnik, (349). (349) bomo analizirali podobno kot (346). Pri analizi slednjega smo predpostavili, daje mali stavek funkcijska projekcija PropertyP. Pri (349) domnevamo, daje mali stavek funkcijska projekcija NralP. Prvo dopolnilo jedra Nral bo samostalniška besedna zveza otrok, drugo dopolnilo glavni števnik (prim. z logičnima oblikama (320) in (321) na strani 150). Malemu stavku v (349) torej ustreza LF (351). (LF celega pomožniškega stavka dobimo z dvigom DPja v položaj osebka.)
(349) Otrok je bilo (pri hiši) pet.
175 S pomožniškimi stavki, katerih povedkovo določilo je določilniška zveza, kot sta Herman je tisti morski prašičekpod mizo in Tistimorskiprašičekpod mizoje Herman, se v pričujočem delu ne ukvarjamo.
165
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(350)
(351)
4.2.3 ZAKLJUČEK
V	razdelku 3.5.5 smo predpostavili, da se glavni števniki nahajajo v samostalniški besedni zvezi. V tem razdelku smo pokazali, da se lahko, kadar je vrstni red zapolnjevanja argumentnih mest jedrnega predikata # obrnjen, glavni števnik nahaja tudi izven samostal-niške besedne zveze. Natančneje, zadnja projekcija jedra Nral je v tem primeru NralPn, ki se nahaja v stavčnem ogrodju, pod TP. Zaključimo torej, da hrbtenica numerične spremenljivke (n) lahko prekinja hrbtenico dogodkovne spremenljivke (e).
Ostale posledice pomenskih razčlemb v tem razdelku so daljnosežne, a žal preobsežne, da bi jih raziskali v pričujočem delu. Idejo o različnih vrstnih redih projiciranja oznake bi lahko uporabili tudi pri drugih ^-oznakah (spolu in osebi). Funkcijske projekcije, ki tvorijo ogrodje stavka, razpadejo v tri (ali morda več) plasti: najnižja je plast VP, sledi ji plast IP, najvišje je plast CP. Minimalistična slovnica domneva, da se ujemanje dogaja v plasti IP. Glede na to, da smo projekcijo jedra Nral v stavčno ogrodje postavili v bližino TP, torej v plast IP, bi lahko idejo o potrjevanju 0-oznak v funkcijskih projekcijah v plasti IP zamenjala ideja o poljubnosti vrstega reda zapolnjevanja argumentnih mest, ki je neodvisno, pomenoslovno motivirana. Če je zgornje razmišljanje na pravi poti, nudi teorija L* novo, pomenoslovno orodje za raziskavo vprašanja, zakaj obstaja ujemanje.
4.3 PRESEŽNIŠKIDOLOČILNIKI V POMENU RELATIVNE VEČINE
V	razdelku 1.2.4 smo razliko med slovenščino in angleščino pripisali dejstvu, daje v angleščini vzorec določnosti legitimen, v slovenščini pa ne. Razdelek 4.1 odkrije, kaj je legitimnost vzorca določnosti v skladnji: dovoljena prisotnost jedra Def, ki v L* uvaja pre-dikat presečnosti in operator negacije, v samostalniški hrbtenici. Predpostavljamo torej, da v slovenščini jedra Def v samostalniški hrbtenici ni.
Največ je tesno povezan z žariščenjem (glej razdelek 1.1.5). Logične oblike, ki jih bomo podali v tem razdelku, bodo na mestih, kjer smo pri analizi vzorca določnosti uporabili oznako [Def(Neg)L imele oznako [Bg(Neg)]. Največ bo tako realiziral NralP z dopolnilom BgP. V razdelku 4.1.2 smo predpostavili, da presežniški pomen izhaja iz univer-
3x [otrok(x)] 3n: #(x, n) A 5(n) TPe
DPx otrok
NralPn /\
NralPn Nn
/\ pel Nral (DPx)
166
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
zalno določene kombinacije funkcijskih projekcij, zato domnevamo, da slovarske enote ne razlikujejo med oznakami z istim jedrnim predikatom in isto polarnostjo: [Def(Neg)] in [Bg(Neg)] sta torej ista oznaka. (Ker zagovarjamo mnenje, da sta LF in L* ista ravnina, je to povsem pričakovano.) Posplošena predpostavka o vsebini slovarske enote za presežniške določilnike je torej, da realizirajo projekcijo oznake z jedrnim predikatom #, katere dopolnilo je projekcija negativne oznake z jedrnim predikatom presečnosti. Ker v slovenščini funkcijske projekcije oznake z jedrnim predikatom presečnosti (DefP) v sa-mostalniški hrbtenici ni, je največ legitimen le, če realizira takšno funkcijsko projekcijo (BgP) v stavčni hrbtenici.
V podrazdelku 4.3.1 bomo obravnavali prislovno rabo določilnika največ, v podraz-delku 4.3.2 njegovo določilniško rabo in v podrazdelku 4.3.3 nepresežniško. V podrazdelku 4.3.4 podamo skladenjsko razlago medjezikovne napovedi in dodatne posplošitve iz prvega poglavja.
4.3.1 NAJVEČ KOT PRISLOV
Največ lahko deluje kot prislov. Stavek (352) ima L* formulo (353), ki ji ustreza LF zgradba (354) na naslednji strani. Le-ta je, kot bi lahko pričakovali, deloma podobna LF angleškega most, (339) na strani 161, in deloma LF stavka z žariščem, (315) na strani 146. Razlika je v tem, da sta bili v LF (339) oznaki [Nral] (prvič) in [Def] (obakrat) projicirani v samostalniško hrbtenico, v (354) pa sta oznaki [Nral] (prvič) in [Bg] (obakrat) projicirani v stavčno hrbtenico; poleg tega je v (354) v BgPf je izpuščen žariščeni predmet pivo.
(352)	Študentje so največ pili pivo.
(353)	3n[VPVf [#(f, n) A 3x' [študent(x')] 3y' [P(y)] pitje( f) A vršilec(x', f) A prizadeto(y', f)] f xx e] #(x, n) A 3x [študent(x)] 3y [P = pivo A P(y)] pitje(e) A vršilec(x, e) A prizadeto(y, e)
Obe oznaki [Nral] sta drugič projicirani v numerično hrbtenico nad BgPe, ki prekinja stavčno hrbtenico. To zagotovi enakost numeričnih argumentov obeh predikatov #, ki po korespondenčnem načelu 13 nastopata pod NralPe in NralPf. Poudariti velja, da se, čeprav sta oznaki [Nral] drugič projicirani nad BgPe, kvantifikator 3e nahaja v vozlišču BgPe. Pri obeh jedrih sta namreč tako prva kot druga projekcija zadnji, zato se po korespondenčnem načelu 13 atomarni formuli jedra nahajata ob prvi projekciji jedra.
Kvantifikator nad dogodkovno spremenljivko f se nahaja med BgPe in BgPf, saj f ne nastopa v NralPe, nastopa pa kot argument jedrnega predikata oznake [Bg], f xx e. Ker je [Bg] negativna oznaka, je ta kvantifikator univerzalni.
Žariščenje povzroči, da se kvantifikator nad alternativno predikatno spremenljivko P pojavi med BgPe in BgPf. Tudi ta kvantifikator je univerzalni iz istega razloga, negativnosti oznake [Bg].
167
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(354)	NralPn
/ \ Nral2 NralPn
Nrali vpvf i Bgpe ^ 3n
Bgpf
T f m e
NralPe
Bg(Neg) NralP/
ti AgentPe
AgentP/
DP študentje
VP f
V pili
DP študentje
VPe
V pili
ThemeP/
DP
pivo
ThemePe
DP
pivo
Poglejmo, zakaj (353) zapisuje prave resničnostne pogoje. Obstajati mora neko število n, ki je količina dogodka e.176 Dogodek e je študentsko pitje piva. Podformula (353) v oklepaju, VPVf [... ] fxx e, je odgovorna za pomen relativne večine; da sta kvantifikatorja nad P in f univerzalna, je bistvenega pomena za pripis ustreznih resničnostnih pogojev. Katerikoli predikat P in dogodek f, ki zadoščata omejevalcu, si izberemo, bo dogodek f enak dogodku e, ki je dogodek študentskega pitja piva. Omejevalec zahteva, daje dogodek f študentsko pitje pijače P s količino n (ki je enaka količini dogodka e). Katerikoli dogodek f in predikat P torej vzamemo, če je količina študentskega pitja P v f enaka (vsaj) n, potem je to dogodek e, ki je dogodek študentskega pitja piva. Z drugimi besedami, študentskega pitja piva je več kot študenskega pitja katerekoli druge pijače.
4.3.2 NAJVEČ KOT DOLOČILNIK
Ko je največrabljen kot določilnik, predpostavljamo, daje oznaka [Nral] prvič projicirana v samostalniško hrbtenico. Ker v samostalniški hrbtenici ni funkcijske projekcije BgP, slovarska enota za največ ne more realizirati projekcije NralP v samostalniški hrbtenici. Jedro Nral se mora zato premestiti v stavčno ogrodje, (neposredno) nad BgP, kjer projicira v numerično hrbtenico n, ki prekinja stavčno hrbtenico e. (356) podaja L* formulo stavka (355), (357) njegovo LF.
176 V ontologijo "količine" dogodka se ne bomo spuščali.
168
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(355)	Največ ljudi pije pivo.
(356)	3n[VPVf [3x' [#(x', n) A človek(x')]
3y' [P(y')] pitje( f) A vršilec(x', f) A prizadeto(y', f)] f xx e] 3x [#(x, n) A človek(x)]
3y [pivo(y)] pitje(e) A vršilec(x, e) A prizadeto(y, e)
(357)
NralP„
Nral2 NralPn
Nralx
BgPf
VPVf^ T f^e
BgPe < 3n
AgentPe
Bg(Neg) Bg(Neg) AgentPf
AgentPx
VPe
AgentPx'
/ \ Agent NralPx'
t NPx' t2 ljudi
VP
f
Agent NralPx • X	/X
V	X	NPx
pije ThemePf	tX ljudi
/\
DP \ pivo
V
ThemePe pije i » DP \ pivo
Alternativna predikatna spremenljivka P se zaradi žariščenja nahaja med BgPe in BgPf. Dogodkovna spremenljivka f nastopa le znotraj BgPf in kot argument jedrnega predikata projekcije BgP, zato se tudi kvantifikator Vf nahaja med obema projekcijama BgP Oba kvantifikatorja sta univerzalna zaradi negativne vrednosti oznake [Bg(Neg)].
"Določilniški" pomen - tj. dejstvo, da primerjamo število posameznikov in ne "količine" dogodka - zgradbe (357) izhaja iz dejstva, da sta oznaki [Nral] prvič projicirani v samostalniško (in ne v stavčno) hrbtenico.
Katerikoli predikat P in dogodek f si izberemo, če bo v dogodku f obstajalo n ljudi, ki pije P, bo dogodek f enak dogodku e. Le-ta je dogodek, kjer n ljudi pije pivo. Ne moremo torej najti dogodka f in pijače P, ki bi bila različna od e in piva, da bi n ljudi v f pilo P. To pomeni, da največ ljudi pije pivo.
Naslednja zgleda kažeta, da zmoremo analizirati tudi stavke, kjer ni žariščen predmet, temveč nek drug sestavnik: v (358) prislovno določilo kraja, v (359) dopolnilo presežni-škega določilnika.
(358) a. Največ ljudi pije pivo v gostilni.
169
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
b. 3n[VPVf [3x' [#(x', n) A človek(x')]
3y' [pivo(y')] pitje( f) A vršilec(x', f) A prizadeto(y', f) A 3z' [P(z)] kraj (z', f)] f *x e] 3x [#(x, n) A človek(x)]
3y [pivo(y)] pitje(e) A vršilec(x, e) A prizadeto(y, e) A 3z [gostilna(z)] kraj (z, e)
(359)	a. Pivo pije največ ljudi.
b. 3n[VPVf [3x' [#(x', n) A P(x')]
3y' [pivo(y')] pitje( f) A vršilec(x', f) A prizadeto(y', f)] f xx e] 3x [#(x, n) A človek(x)]
3y [pivo(y)] pitje(e) A vršilec(x, e) A prizadeto(y, e) 4.3.3 NEPRESEŽNIŠKA RABA NAJVEČ
V razdelku 1.1.5 smo omenili nepresežniško rabo presežniškega določilnika največ, ki jo dobimo v povezavi s stavčnim zanikanjem. Primer iz razdelka 1.1.5 ponavljamo kot
(360).	L* formula in LF za (360) sta podani v (361) in (362).
(360)	Lojzek na testu ni dosegel ravno največ točk.
(361)	3n: -(3e: 3y [#(y, n)točka(y)]
doseči(e) A vršilec(lojzek, e) A prizadeto(y, e))
V	LF presežniške rabe most in največ je presežnik (med drugim) realiziral negativno oznako z jedrnim predikatom preseč-nosti, v nepresežniški rabi pa je namesto le-te realizirana oznaka [Neg]. Zdi se, da moramo v slovarski enoti za presežniški določilnik stipulirati dihotomijo in dovoliti, da realizira ali projekcijo negativne oznake z jedrnim predikatom presečnosti ali projekcijo oznake [Neg].
V	razdelku 4.7 bomo predlagali analizo stavčnega zanikanja, po kateri le-to (enako kot presežniškost) izhaja iz vzorca enoličnosti. V tej analizi bomo trdili, da ima oznaka [Neg] negativno vrednost in da ji ustreza jedrni predikat presečnosti. Če je ta analiza pravilna, potem prvotna posplošitev, da slovarska enota za prese-žnik realizira funkcijsko projekcijo z jedrnim predikatom presečnosti in negativno vrednostjo, ostaja veljavna.
(362) NralPn
/ \ Nral1 NegP
/ \ Neg AgentPe
/ \ Lojzek VP
/
V
, . ThemePe dosegel	e
ThemePy
Theme NralPy NPy
1 točk
170
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
4.3.4 O MEDJEZIKOVNI NAPOVEDI
V razdelku 1.3 smo na podlagi pomenske razčlembe napovedali, da jeziki, ki poznajo presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, poznajo tudi določni določilnik. Empirični podatki, predstavljeni v razdelku 1.3.1, so to napoved potrdili in nakazali še eno posplošitev: ne obstajajo jeziki, ki bi poznali določni določilnik in presežniški določil-nik v pomenu relativne večine, ne pa tudi presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine. V tem podrazdelku bomo podali skladenjsko razlago obeh posplošitev.
Kot napoved iz razdelka 1.3 tudi razlage prve posplošitve temelji na pojmu kompleksnosti. Jezik, v katerem je projekcija DefP v samostalniškem ogrodju legitimna, lahko ima slovarske enote, ki jo realizirajo. Ena od teh slovarskih enot je lahko presežniški določilnik v pomenu absolutne večine, ki realizira NralP z dopolnilom DefP. Če jezik ima takšno slovarsko enoto, ima tudi preprostejšo slovarsko enoto, ki realizira le DefP, tj. določni določilnik.
Razlaga druge posplošitve temelji na ugotovitvi iz pričetka razdelka, da moramo oznake identificirati z jedrnimi predikati, označenimi za polarnost, tj. da oznaka ni nič drugega kot pozitiven ali negativen jedrni predikat. (Presežniška) slovarska enota, ki realizira projekcijo oznake z jedrnim predikatom #, katere dopolnilo je projekcija negativne oznake z jedrnim predikatom m, lahko torej tako konfiguracijo realizira v katerikoli hrbtenici.
Če jezik pozna presežniški določilnik v pomenu relativne večine, torej ima takšno slovarsko enoto. Če poleg tega pozna tudi določni določilnik, mora biti DefP v tem jeziku v samostalniškem ogrodju legitimna. Nič torej ne preprečuje, da bi slovarska enota za presežniški določilnik realizirala DefP kot dopolnilo NralP v samostalniški hrbtenici, kar seveda pomeni, da ima taka slovarska enota presežniški pomen absolutne večine.
4.4 PRESEŽNIŠKI PRIDEVNIKI
Analizo presežniških določilnikov je zelo preprosto prenesti tudi na presežniške pridevnike. LF za presežniško stopnjo pridevnika bo zelo podobna LF za presežniški določilnik s pomenom relativne večine: razmerje samostalnik - stavek bomo prenesli na razmerje pridevnik - samostalniška besedna zveza, in dobili LF za presežniški pridevnik v absolutnem pomenu, razdelek 4.4.1. Če presežniški pridevnik součinkuje z žariščenjem, dobimo relativni pomen, razdelek 4.4.2. Podobno kot presežniški določilniki so lahko tudi presežniški pridevniki rabljeni nepresežniško, razdelek 4.4.3.
Stavek (363) je dvopomenski. Njegova pomena lahko izrazimo s parafrazama (363a) in (363b). V absolutnem pomenu (363a) se samostalniška besedna zveza najvišja gora nanaša na najvišjo od vseh položajno relevantnih gora. V relativnem pomenu (363b) se množica gora, katerih višine primerjamo, zoži v skladu z alternativami, ki jih vzbuja žarišče: v (363) na gore, ki jih je nekdo videl.
(363) Najvišjo goro je videl Janez.
a. Janez (in ne kdo drug) je tisti, ki je videl najvišjo od kontekstualno danih gora.
171
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
b. Gora, ki jo je videl Janez, je bila višja od gor, ki so jih videli ostali kontekstu-alno dani posamezniki.
4.4.1 ABSOLUTNI POMEN
LF samostalniške besedne zveze s presežniškim pridevnikom v absolutnem pomenu je vzporedna LF stavka s presežniškim določilnikom v pomenu relativne večine. Pomen samostalniške besedne zveze (364a) zapisuje L* formula (364b).
(364)	a. najvišja gora
b. Bd: (Vx' [Bp' [#(p', d) A višina(p')] lastnost(p', x') A gora(x')] x ' x) A B p [#(p, d) A višina(p)] lastnost(p, x) A gora(x)
Pokažimo, da zgornja formula zapisuje ustrezne resničnostne pogoje, in sicer tako za edninsko kot množinsko obliko, najvišja gora in najvišje gore.
(365)	a. (R) Triglav je najvišja slovenska gora.177,178
b.	(N) Škrlatica je najvišja slovenska gora.
c.	(R) Triglav, Škrlatica in Mali Triglav so najvišje slovenske gore.
č. (R) Triglav, Škrlatica, Mali Triglav in Mangart so najvišje slovenske gore.
d.	(N) Triglav, Škrlatica in Mangart so najvišje slovenske gore.
e.	(R) Triglav, Škrlatica in Mali Triglav so najvišje tri slovenske gore.
Formula (364b) pravilno napove resničnost (365a) in neresničnost (365b). Samostalniška zveza v teh stavkih je v ednini, torej je lahko kardinalnost xa največ ena. Vzemimo najprej (365a), torej je x Triglav. Obstaja neko število d = 2864, tako da obstaja d delcev (metrov) višine, ki pripadajo xu. Za vsako skupino gor x', ki si jo izberemo in v kateri pripada vsaki članici d metrov višine, bodo vse članice x'a enake Triglavu. V primeru (365b) je x Škrlatica, torej si moramo za d izbrati število, manjše ali enako 2740. Za x' si smemo izbrati poljubno skupino gor, visokih vsaj d metrov, vendar tako skupino gor predstavlja tudi Triglav sam. V tem primeru sta x (Škrlatica) in x' (Triglav) nepresečni skupini.
Pravilno napovemo tudi resničnost stavka (365c). Kardinalnost xa je tokrat vsaj tri, ker je samostalniška zveza v množini. x so Triglav, Škrlatica in Mali Triglav. Dobra izbira dja je 2725. Vsak od xov ima 2725 m višine. Katerakoli skupina gor x', visokih vsaj 2725 m, bo vsebovala tudi Triglav, Škrlatico ali Mali Triglav. Skupini x in x' sta torej presečni, kot zahteva formula. Pri stavku (365č) postopamo enako, le d si moramo izbrati manjši, med 2679 in 2724.
177	Slovenski vrhovi, urejeni po višini, so: Triglav (2864 m), Škrlatica (2740 m), Mali Triglav (2725 m), Mangart (2679 m), Visoki Rokav (2646 m) ..., Zadnja Mojstrovka (2354 m), Mišelj Vrh (2350 m), Ojstrica (2350 m), Kol (2350 m), V Koncu špica (2350 m), Bavški Grintavec (2347 m), Briceljk (2346 m) itd. Podatke o višinah slovenskih gora navajamo po Kern in Cuderman (2001).
178	R pomeni 'resnično', N 'neresnično'.
172
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
Napovemo tudi neresničnost stavka (365d). Ker x vsebuje Mangart, mora biti d največ 2679. Vendar potem lahko najdemo skupino gor x', namreč Mali Triglav, ki je višja od 2679 m, a ni presečna s skupino x.
Težav nimamo niti z zgledom (365e). Zgled je enak zgledoma (365c) in (365č), le da eksplicitno povemo, kolikšna je kardinalnost xa.
Naslednji sklop podatkov se ukvarja s primeri, ko največjo višino doseže več gora.
(366) a. (R) Mišelj vrh, Ojstrica, Kol in V Koncu špica so najvišje slovenske gore, ki so visoke največ 2350 m.
b.	(N) Mišelj vrh, Ojstrica in Kol so najvišje slovenske gore, ki so visoke največ
2350 m.
c.	(N) Mišelj vrh, Ojstrica in Kol so tri najvišje slovenske gore, ki so visoke
največ 2350 m.
č. (R) Mišelj vrh, Ojstrica, Kol, V Koncu špica in Bavški Grintavec so najvišje slovenske gore, ki so visoke največ 2347 m.
V (366a) so x Mišelj vrh, Ojstrica, Kol in V Koncu špica. Ustrezna izbira dja je 2350. Potem ne obstaja nobena skupina gor x', visokih vsaj 2350 m, ki ne bi bila presečna z x.
Nasprotno velja za (366b), kjer smo enega od enako visokih najvišjih vrhov izpustili. Tedaj obstaja x', namreč V Koncu špica, visok 2350 m, nepresečen z x (Mišelj vrh, Ojstrica in Kol). Ne pomaga niti, da bi dodali števnik kot v (366c). Kardinalnost xa je resda 3, vendar V Koncu špica še vedno predstavlja xu brezpresečno skupino dovolj visokih vrhov.
Pravilno torej napovemo, da se, kadar največjo višino doseže več gora, samostalni-ška zveza najvišje gore nanaša na vse te gore. Po drugi strani je seveda mogoče, da se samostalniška zveza tudi v primeru enako visokih vrhov z največjo višino nanaša tudi na kakšen nižji vrh, kot v (366č). Pogoj je le, da so v množico nanosnikov vključene vse gore, katerih višina je enaka (ali večja) najmanjši višini, ki jo ima kakšna gora med nanosniki.
LF, ki ustreza (364b), je podana v (367) na naslednji strani. Funkcijsko projekcijo, kateri ustreza predikat presečnosti v formuli (364b), imenujmo pridevniška določnostna projekcija in jo označimo z DefAP. 'Določnostna' jo imenujemo po analogiji z DefP angleškega the; 'pridevniška' zato, ker je lahko prisotna le ob pridevniku. Predpostavljamo namreč, daje DefAP v pogovorni slovenščini realizirana tudi v "pridevniškem" določnem členu ta, kot v ta lepa hiša ali ta lepa (Marušič in Žaucer 2006).179
Izgradnja (367) je vzporedna izgradnji LF za presežniški določilnik v pomenu relativne večine. Presežniški pridevnik realizira oznaki [DefA(Neg)] in [Deg], katerima ustrezajo isti jedrni predikati kot [Def] (xx) in [Nral] (#), ki smo ju uporabljali pri analizi presežniških določilnikov; kot vrednost [Def] je tudi vrednost [DefA] negativna.
179 Pridevniški določni člen ta je v nekaterih narečjih sicer homonimen s kazalnim zaimkom ta, vendar morata imeti različna položaja v skladenjski razčlembi, kot vidimo iz sprejemljivosti ta ta lepa hiša, tista ta lepa hiša. Poleg tega homonimija ni popolna: ta je naglašen le kot kazalni zaimek.
173
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(367)
DegPd / \ Deg2 DegPd
Degl f DefAPx'
DefA(Neg) PropertyPx'
Z7 V
gora
DegPp'
/v
t2 AP'
visok
3d
PropertyPx gora
DegPp / \
Ap
visok
Kot rečeno, izhaja presežniški pomen neke slovarske enote iz tega, da le-ta realizira projekcijo oznake z jedrnim predikatom #, katere dopolnilo je projekcija negativne oznake z jedrnim predikatom XX. Različna okolja, v katerih so presežniki rabljeni, izhajajo iz njihove besednovrstne opredelitve.
Pridevniška hrbtenica vsebuje funkcijsko projekcijo DegP, ne pa tudi DefAP. Da bo realizirana kot del presežniškega pridevnika, se mora torej oznaka [Deg] premestiti v položaj jedra Deg nad DefAP. Ker PropertyPX' ne more dobiti sklona, mora biti izpuščen. Izpustna zgradba zahteva paralelnost premestitve iz izpuščenega in izraženega sestavnika, zato se premestita tako Deg2 kot Degi, in sicer v isto numerično hrbtenico. Iz tega sledi enakost numeričnega argumenta obeh nastopov predikata #.
4.4.2 RELATIVNI POMEN
Kadar samostalniška hrbtenica ne vsebuje funkcijske projekcije DefAP, tedaj Deg1 in Deg2 ne moreta (s premikom) projicirati v numerično hrbtenico, ki prekinja samostalni-ško hrbtenico, ker tam ne bi bili realizirani. Presežniški morfem mora namreč realizirati tudi funkcijsko projekcijo, katere jedrni predikat je predikat presečnosti in uvaja operator negacije, se pravi DefP, DefAP ali BgP. Če je v stavku prisotno žarišče, je torej možno, da funkcijski jedri Deg1 in Deg2 (s premikom) projicirata v numerično hrbtenico, ki prekinja stavčno hrbtenico, in sicer projicirata funkcijsko projekcijo DegPn, neposredno nadrejeno BgP. Dobimo LF (370), kiji ustreza L* formula (369).
(368)	Najvišjo goro je videl Janez.	(v relativnem pomenu)
(369)	3d[Vf VP[vršilec(P, f) A videti( f) A
(3x' [(3p' [#(p', d) A višina(p')] lastnost(p', x') A gora(x'))] prizadeto(xf))] f xx e] A vršilec(janez, e) A videti(e) A 3x [(3p [#(p, d) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)] prizadeto(x, e)
174
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(370)	DegPd
Deg2 DegPd
Deg1 BgPe
BgPf
Bg AgentP/
AgentPe
AgentP
VPe
AgentP
VPf
Janez V
Janez V
ThemeP f
P videl
/
ThemePx
videl
/
ThemeP
ThemePe
Theme PropertyP
Theme PropertyP
DegPp
t2 Ap'
visoko
Nx' goro
DegPp
/\
Nx
goro
Ap
visoko
(371) Največ geologov je videlo najvišjo goro.
Ta analiza daje zanimivo napoved. Smiselno je predpostaviti, da se v isti numerični hrbtenici ne moreta nahajati DegP, ki "šteje" kvante lastnosti, in NralP, ki šteje posameznike, saj je verjetno, da DegP in NralP vrednost numerične spremenljivke omejujeta na protisloven način. Empirično to pomeni, da v istem stavku presežniški določilnik in presežniški pridevnik ne moreta oba imeti relativnega pomena. Posebej, ker lahko ima v slovenščini presežniški določilnik le pomen relativne večine, bo v slovenščini v stavku, kjer nastopata tako presežniški določilnik kot presežniški pridevnik, slednji imel absolutni pomen. Napoved potrjuje zgled (371).180,181
180	Neobstoječi relativni pomen stavka (371) bi bil naslednji. Razdelimo geologe v skupine glede na to, kako visoko goro si videli. Vsaki skupini lahko pripišemo unikatno število: višino, izraženo v metrih. Relativni pomen (371) bi bil, daje med temi skupinami najštevilčnejša tista, ki ima pripisano največje število.
181	Pravzaprav se izkaže, da lahko dobimo relativni pomen presežniškega pridevnika le, kadar je osebek specifičen. Tako stavki v (i) lahko imajo relativni pomen, stavki v (ii) pa ne. (To pomeni, da a. lahko
175
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
4.4.3 NEPRESEŽNIŠKA RABA
Glede cilja premika jedra Deg obstaja še tretja možnost: nad stavčno nikalnico. To možnost izrablja nepresežniška raba presežniških pridevnikov, omenjena v razdelku 1.1.5. Zgled (372) analiziramo enako kot nepresežniško rabo presežniškega določilnika, glej razdelek 4.3.3. L* formula je podana v (373), LF zgradba v (374).
(372)	Lojzek ni kupil ravno najlepših rož.
(373)	3d: -(3e: vršilec(lojzek, e) A kupiti(e) A
3x [3p [#(d,p) A lepota(d)] lastnost(p, x) A roža(x)] prizadeto(x, e))
(374)
DegPd
Degi NegP
Neg AgentPe
/ \ Lojzek VPe
(375)	a.	Janko je višji od Metke.
b.	Peter pleše bolje od Janka.
(376)	a.	Janko je višji, kot bo Metka kdajkoli.
b.	Peter pleše bolje kot Janko.
c.	Peter pleše bolje, kot Janko poje.
V kupil
ThemePe / \
ThemePx
Theme PropertyP
DegPp /\
NPx
rož
Ap lepih
pomeni, daje tisti fant splezal na najvišjo od preplezanih gora, medtem ko a. ne more pomeniti, da so vsi fantje splezali na najvišjo od preplezanih gor, če le niso bile vse gore preplezane). Nadalje se zdi, daje relativni pomen bolj dosegljiv, če uporabimo členek še, kot v (iii).
(i)	a. Tisti fant je splezal na najvišjo goro.
b.	Na najvišjo goro je splezal en (določen) fant.
c.	Na najvišjo goro je seveda splezal najmočnejši plezalec. č. Kdo je splezal na najvišjo goro?
(ii)	a. Vsak fant je splezal na najvišjo goro.
b.	Večina fantov je splezala na najvišjo goro.
c.	Zagotovo je kdo splezal na najvišjo goro.
(iii)	Po Aljo je prišel še najboljši plesalec.
176
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
4.5 PRIMERNIKI
V	slovenščini lahko v primerniških zgradbah razred primerjave182 uvajata od ali kot Dopolnilo prvega so samostalniške besedne zveze, (375): od je torej predlog. Dopolnilo drugega so stavki (ki so lahko delno izpuščeni), (376): kotje torej veznik.
Tudi v angleščini je razred primerjave lahko uveden ali s predlogom ali z veznikom, vendar je razliko težje opaziti, ker sta enakozvočna: than je tako predlog kot veznik (glej von Stechow 1984:40-41; Lechner 2004: 92-94).
V tem razdelku bomo podrobno obravnavali le primerniške zgradbe s stavčno uvedenim razredom primerjave (kot-primernike): v podrazdelku 4.5.1 obravnavamo primer-niške določilnike in v 4.5.2 primerniške prislove in pridevnike; v razdelku 4.5.3 analizo v teoriji L* primerjamo s prejšnjimi analizami. V razdelku 4.5.4 navedemo težave, na katere naletimo pri poskusu analize primerniških prislovov z samostalniško uvedenim razredom primerjave (menim, da težave niso omejene na teorijo L*).
V	tem razdelku bomo zaradi preglednosti zapisa pripis lastnosti, ki jo izraža pridevnik, včasih iz 3p [#(d,p) A višina(p)] lastnost(p, x) okrajšali v visok(d, x).
4.5.1 PRIMERNIŠKIDOLOČILNIK
Nesprejemljivost rabe primerniškega in presežniškega določilnika v istem stavku (377) nakazuje, daprimerniški pomen izhaja iz istih funkcijskih projekcij kot presežniški pomen (relativne večine). Izkaže se, da lahko primerniške določilnike res analiziramo skoraj enako kot presežniške. Tako stavku (378a) pripišemo L* formulo (378b) in LF (379).
(377)	* Največ fantov je dalo več dekletom rožice kot bonbončke.
(378)	a. Več ljudi pije pivo kot vino.
b. 3n[VPVf [3x' [#(x', n) A človek(x')] 3y' [P = vino A P(y')] pitje(f) A vršilec(x', f) A prizadeto(y', f)] f xx e] A 3x [#(x, n) A človek(x)] 3y [pivo(y)] pitje(e) A vršilec(x, e) A prizadeto(y, e)
182 Razred primerjave je tisto, s čimer primerjano primerjamo, in je konkreten objekt (predmet, oseba, dogodek itd.) ali skupina objektov. V glasovni verigi je običajno izražen, kot v zgledih v (376), vendar, kot kaže (i), to ni nujno. V takih primerih rečemo, daje impliciten. Razred primerjave razlikujemo od standarda primerjave, ki podaja normo. Slednji se ne nanaša na noben konkreten objekt. (Tako je lahko v nekem položaju stavek (i) resničen (npr. zato, ker je Janko višji od Metke, kije implicitni razred primerjave), (ii) pa ne (Janko ni visok, ker ne izpolnjuje norme za visokost).)
(i)	Janko je višji.
(ii)	Janko je visok.
177
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(379)	NralPn
/ \ Nral2 NralPn
/ \ Nrali BgPe
BgPf '	AgentPe
Bg AgentPf	AgentP*	VPe
Agenta' P
Agent NralPx' ' NPx
t2 ljudi
VPf Agent / \	NralPx /\	V ThemePe PUe / v
V X ThemeP f PiJe , v	/ NPx tl ljudi	/ \ ThemePy A
/ \ ThemePy		pivo
vino
Razlika med primerniško in presežniško zgradbo je le v tem, daje v primerniški zgradbi razred primerjave eksplicitno podan, in sicer s sestavnikom, katerega položaj v kot-stavku je vzporeden položaju žariščenega sestavnika v glavnem stavku. V skupnem omejevalcu kvantifikatorjev VPV/ se zato nahaja zahteva P = vino.
Poglejmo, kako iz (378b) sledijo ustrezni resničnostni pogoji. Recimo, da več ljudi pije pivo kot vino. Če si za n izberemo število pivcev piva, potem je res, da za vsak dogodek / in predikat P, za katera velja, da n ljudi pije P, ki je vino, velja, daje / enak dogodku e. Ustreznega dogodka / si namreč sploh ne moremo izbrati.
V	primeru, ko vino pije več ali enako ljudi kot pivo, moramo pokazati, da katerakoli izbira števila n vodi k neresničnosti formule (378b). (i) Za n, večji od števila pivopivcev, je to res, ker ne obstaja n ljudi, ki pije pivo. (ii) Vsak n, manjši ali enak številu pivopivcev, je manjši ali enak številu pivcev vina. Torej lahko najdemo dogodek / (dogodek, ko n ljudi pije vino) in predikat P (vino), kjer n ljudi pije P. Noben tak dogodek ni enak (nobenemu) dogodku e, kjer n ljudi pije pivo, saj pivo pije manj kot n ljudi. Člen formule (378b) v oklepaju, VPV/ [... ], je torej neresničen.
V	formuli (378b) smo predikatno spremenljivko P vezali z univerzalnim kvantifika-torjem VP, ki se (implicitno) nahaja v istem vozlišču kot V/. S stališča resničnostnih pogojev se zdi to nepotrebno: isti rezultat bi namreč dobili, če bi jo vezali ožje, kot vežemo predikatne spremenljivke nežariščenih sestavnikov. Trdimo, smo se odločili pravilno, saj smo ugotovili, da pri analizi primerniških določilnikov tako kot pri analizi presežniških določilnikov sodeluje BgP, torej se najpreprostejša hipoteza glasi, da tudi v primeru pri-merniških zgradb delujejo vsi procesi, aktivni pri žariščenju v splošnem, v posebnem tudi
178
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
žariščna preslikava. Po korespondenčnem načelu 12 mora torej biti doseg kvantifikatorja V P enak dosegu kvantifikatorja V/.
Ugotoviti, katero funkcijsko projekcijo realizirata primerniški določilnik več in ve-znik kot, je izven obsega pričujočega dela. Predpostavljamo, da je vsebina slovarskih enot takšna, da sproži enake premike kot presežniški določilnik.
4.5.2 PRIMERNIŠKI PRISLOVI IN PRIDEVNIKI
Primerniški prislovi modificirajo dogodek, torej so vključeni v stavčno hrbtenico. Ugotavljanje identitete funkcijske projekcije, katere sestavljeno jedro so, je izven obsega pričujočega dela; označili jo bomo kar enako kot funkcijsko projekcijo, prek katere je potekal pripis lastnosti pri pridevnikih, tj. PropertyP. Primera stavkov s primerniškim prislovom sta podana v (380). Ker oba stavka analiziramo na enak način, bomo resničnostne pogoje in LF zapisali le za prvega.
(380)	a. Peter lepše pleše, kot poje.
b. Peter je skočil višje kot Janko.
(381)	3d[VPV/ [poje( /) A vršilec (peter, /) A lepo(d, /)] / xx e] A plesati(e) A vršilec (peter, e) A lepo(d, e)
(382)	DegPd
/ \ Deg2 DegPd
/ \ Degi BgPe
BgPf '	PropertyPe
/ \ / \
Bg(Neg) PropertyPf	PropertyPp	AgentPe
/ \ / \ / \
PropertyPp'	AgentPf Property DegPp Peter VP
/ \ / \ /\ ^
Property DegPp' Peter VP	' Ap	Pleše
/\ A t1 lepo
t' AP'	Poje
lepo
Na enak način kot (380) analiziramo primere s primerniškimi pridevniki, (383).
(383)	a. Peter je plesal z boljšo plesalko kot Janko. b. Peter piše boljše romane kot Janko pesmi.
179
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Posebno pozornost bomo posvetili primerniškim pridevnikom v pomožniških stavkih, ker so le-ti v literaturi najpogosteje obravnavani. V povedkovem določilu pomožniških stavkov se nahajajo mali stavki, ki smo jih obravnavali v razdelku 4.2.2. Zaradi jedrnatosti bomo formule, ki ustrezajo malim stavkom, okrajšali, in namesto (384a) zapisali (384b).
(384)	Janko je visok meter sedemdeset.
a.	3p: (3x [janko(x)] lastnost(x,p)) A (3d [1.7m(d)] #(d,p)) A višina(p)
b.	visok(janko, 1.7m)
(386) podaja resničnostne pogoje za (385a). Kot omenjeno v razdelku 3.1.2, razumemo pojem dogodka dovolj široko, da zaobsega tudi stanja. (Tako pomen stavka (346) formaliziramo kot 'obstaja dogodek, daje Janko visok 1.7 m.') Formula (386) potem podaja ustrezni pomen na naslednji način. Recimo, da je Janko res višji, kot je bil lani. Potem obstaja dogodek e in višina d, recimo Jankova dejanska višina, d = 1.7 m, daje e dogodek, da je Janko visok d, in da za vsak dogodek f in čas t velja, da če je f dogodek, v katerem je bil Janko visok 1.7 m in ki seje zgodil v času t, kije lansko leto, potem je f enak dogodku e. Takega dogodka f in časa t po predpostavki seveda ni (Janko je bil lani nižji od 1.7 m), torej je podformula v oklepaju (VtVf [... ] f x) trivialno resnična, in je torej resnična (386). V nasprotnem primeru, da je Janko bil že lani visok (ali višji od) svoje sedanje višine, bo obstajal čas t (lansko leto) in dogodek f, ki je nastopil v času t in kjer je bil Janko visok d (za katerikoli d < 1.7m). Vendar dogodek f ni enak dogodku e, saj f nastopi lani, e pa zdaj (predpostavljamo, da odsotnost eksplicitnega časovnega predikata v (385a) implicira sedanjost). Podformula v oklepaju je torej neresnična, torej je neresnična celotna formula (386).
(385)	a. Janko je višji, kot je bil lani.
b.	Janko je višji, kot je širok razpon njegovih rok.
c.	Ta knjiga je debelejša, kot je moja beležka široka.
(386)	3e: 3d[VtVf [visok(janko, d) A (lani(t) A čas(t, f))] f xx e] A visok(janko, d) A lastnost(p, x)
Nadalje si oglejmo primere, kadar v kot-stavku nastopa kakšen kvantifikator, (387a). V tem primeru je žariščena cela določilniška zveza vsako dekle. Doseg, višji kot ponavadi, ima spremenljivka y.
(387)	a. Janko je višji kot vsako dekle (na tej milongi).183
b. 3e: 3d: 3x [janko(x)]
(Vf Vy [dekle(y) A visok(y, d)] f xx e) A visok(d, x)
183 Slabša sprejemljivost (387a) je morda posledica dejstva, da obstaja sopomenski stavek Janko je višji od vsakega dekleta na tej milongi.
180
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
Pomen tega stavka dobimo podobno kot pomen (385a). Recimo, daje Janko res višji od vsakega dekleta. Potem obstajata nek dogodek e in neka višina d (recimo Jankova višina), daje e dogodek, daje Janko visok d in da velja naslednje. Za vsak dogodek f in skupino posameznikov y, če so vsi člani y dekleta in je f dogodek, da so člani y visoki d, potem je f enak e. Ker je Janko višji od vseh deklet, ustreznega dogodka f in skupine y ne moremo najti, torej je formula resnična. Nasprotno, če je kakšno dekle višje ali enako visoko kot Janko, si lahko za y izberemo to dekle, za dogodek f pa dogodek, da je to dekle visoko d. Vendar f ni enak e, saj je e dogodek, daje Janko visok d, torej je formula neresnična.
Vse primere doslej smo analizirali s predpostavko, da celotni površinsko izraženi del dopolnila veznika kot predstavlja alternativo žariščenemu sestavniku in daje zato položaj njegovega kvantifikatorja višji kot običajno. To ni nujno: univerzalno prislovno določilo časa v (388) ni alternativa žariščenemu sestavniku. Skladno s tem žariščna preslikava ne vpliva na doseg njegovega univerzalnega kvantifikatorja, ki ostane nizko v strukturi. (389) tako pravilno napove pomen stavka (388), namreč da Peter enkrat letno vozi avto, boljši od Jankovega vsakdanjega, povprečnega prevoznega sredstva; ni izključeno, da Janko kdaj vozi avto, ki je boljši od tega Petrovega avta.
(388)	Peter vozi enkrat letno boljši avto kot Janko vsak dan.
(389)	3e: 3d[VfVx[(Vi [dan(i)] čas(i, e)) A vršilec(janko, f) A voziti(f) A 3y [avto(y) A dober(y, d)] prizadeto(y, f)] f xx e] A
(3i [enkrat-na-leto(i)] čas(i, e)) A vršilec (peter, e) A voziti(e) A 3y [avto(y) A dober(y, d)] prizadeto(y, e)
4.5.3 PRIMERJAVA Z DRUGIMI PRISTOPI
Analiza primernikov v razdelku 4.5 pravilno napove resničnostne pogoje stavkov vseh tipov, ki jih obravnava Heim (2006).184
V pomenoslovni literaturi so za analizo primerniških pridevnikov osnovni primeri tipa than+(samostalniška zveza), tj. primeri, ki ustrezajo slovenskim primernikom z od (glej razdelek 4.5.4). Stavku (390a) tako pripišejo logično obliko (390b) in z uporabo posebnega pomenskega sistema (glej razdelek 2.2) iz nje izpeljejo ustrezne resničnostne pogoje.
(390)	a. Janko je višji od vsakega dekleta.
b. [vsakega dekleta]4 [Janko je višji od t4]
Univerzalna samostalniška zveza vsakega dekleta se v (390b) premesti, ker je njena deno-tacija v izhodiščnem položaju napačnega tipa, in sicer posplošeni kvantifikator namesto spremenljivke. Da ima samostalniška zveza doseg nad primerjalnim morfemom, je pričakovano: »nižjih položajev preprosto ni (Heim 2006: 2)«.
Za standardno analizo so problematični zgledi tipa than+((delno izpuščeni) stavek), tj. primeri, ki ustrezajo slovenskim primernikom s kot, (391a). Pravi resničnostni pogoji
184 Vsi primeri v tem podrazdelku so prirejeni iz Heim (2006).
181
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
so napovedani le, če je - kot v (390b) - doseg univerzalne samostalniške zveze višji od primerniškega morfema (391b), vendar tako visok doseg ni motiviran: spor glede tipa denotacije bi bil razrešen tudi, če bi premeščena določilniška zveza vsako dekle imela doseg le nad kot-stavkom.
(391)	a. Janko je višji, kot (je) vsako dekle (visoko).
b.	[vsako dekle]4 [Janko je višji, kot je t4 visoko].
c.	[k5 [vsako dekle je t5]]4 [Janko je višji, kot t4].
č. [ki [vsako dekle je ti visoko]]4 [Janko je višji, kot t4].
Predlog iz Larson (1988) (povzemamo ga po Heim (2006: 2-3)) je, da so kot stavki pravzaprav implicitni vprašalni stavki in je LF stavka (391a) pravzaprav (391c).
Takšna analiza naleti na težave s stavki tipa (392a) (imenovanimi primerniški pod-izbrisni stavki). Heimova težave premosti s posplošitvijo pojma posplošenega kvantifika-torja (glej razdelek 3.1.3): poleg posplošenih kvantifikatorjev nad posamezniki uvede posplošene kvantifikatorje nad stopnjami. V ta namen mora uvesti nestandardno semantiko pridevnikov: namesto da bi denotirali razmerje med posamezniki in stopnjami, denotirajo razmerje med posamezniki in množicami stopenj. (V podrobnosti njene pomenoslovne analize se ne bomo spuščali.) Tako omogoči, da lahko (391a) pripišemo LF (391č) in enako analiziramo primer (392).
(392)	a. Ta miza je širša, kot je nek kavč dolg.
b. [k2 [nek kavč je t2 dolg]]1 [ta miza je širša, kot t1]
Analiza (ker temelji na Larsonovi analizi stakov tipa (391a), jo Heimova imenuje larson-ska analiza) napove pravilne resničnostne pogoje za (391a), čeprav samostalniška zveza vsako dekle nikdar nima dosega nad primerniškim morfemom. Bistveno je, da ima doseg nad izpuščenim stavkom (zaradi (posplošenega) k-premika znotraj tega stavka) ter da se ta stavek kot celota premesti nad primerniški morfem (ta premik je popolnoma vzporeden premiku samostalniške zveze v presežnikih s predlogom od, zato je njegov premik neodvisno motiviran).
Standardni pristop185 ostaja pri predpostavki, da pridevniki denotirajo relacije med posamezniki in stopnjami. Logična oblika za (392) je podobna LF v larsonski analizi; razlika med pristopoma se skriva v semantičnih podrobnostih, v katere se na tem mestu ne bomo spuščali.
(393)	[bolj kot k1 [nek kavč je t1 dolg]]2 [miza je t2 široka]
Brez semantične izpeljave omenimo slabosti standardnega pristopa. Le-ta ne zmore pripisati ustreznih resničnostnih pogojev stavkom, kot je (390a): napove namreč, da (390a) pomeni, daje Janko višji od najnižjega dekleta. Bolje od larsonskega pristopa se standardni pristop odreže pri zgledih z modalnimi operatorji, ilustriranimi v (394)-(395).
185 Med zagovornike standardne analize sodi večina avtorjev, recimo von Stechow (1984) in Rullman (1995); izjemi sta npr. Larson (1988) in Schwarzschild in Wilkinson (2002). (Heim 2006:13)
182
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(394)	Bil je bolj pazljiv, kot je bilo treba.
a.	* Za vsak dosegljiv svet w (v katerem je dosežen določen cilj), velja, daje
bil v dejanskem svetu bolj pazljiv kot v w.
b.	Obstaja nek dosegljiv svet w (v katerem je dosežen določen cilj), da velja, daje bil v dejanskem svetu bolj pazljiv kot v w. (Tj. v dejanskem svetu bi lahko dosegel cilj z manjšo stopnjo pazljivosti.)
(395)	Zaračunali so več, kot bi smeli.
a.	* Obstaja nek dosegljiv (moralne) zakone zadovoljujoč možni svet w, za ka-
terega velja, da so v dejanskem svetu zaračunali več kot v w.
b.	Za vsak dosegljiv (moralne) zakone zadovoljujoč možni svet w velja, da so v dejanskem svetu zaračunali več kot v w. (Tj. v dejanskem svetu so bili (moralni) zakoni kršeni.)
Treba je modalni glagol, ki (kadar je rabljen v epistemičnem pomenu) izraža nujnost.
(396)	je resničen, kadar si v vsakem (dosegljivem) možnem svetu, v katerem nisi oropan, pazljiv. Treba torej analiziramo s pomočjo univerzalnega kvantifikatorja nad možnimi svetovi. Vendar, kot ugotavlja Heimova, to ne pomeni, daje pomen (394) enak (394a). Pravi pomen zapisuje (394b), ki uporablja eksistencialni kvantifikator nad možnimi svetovi.
(396)	Da te ne oropajo, je treba biti pazljiv.
Podobno (a obrnjeno) situacijo najdemo v primeru (395). Smeti je deontski modalni glagol, ki izraža dovoljenje. Tako (397) pomeni, da obstaja deontsko dosegljiv, (moralne) zakone zadovoljujoč možni svet, v katerem zaračunajo kavo 1000 tolarjev. Glagol smeti torej analiziramo z uporabo eksistencialnega kvantifikatorja nad možnimi svetovi. Vendar, spet ugotavlja Heimova, moramo za zapis pomena stavka (395) uporabiti univerzalni kvantifikator, (395b), ne eksistencialnega, (395a).
(397)	Kavo so smeli zaračunati 1000 tolarjev.
Kot poudari Heimova, obstaja množica primerov, na katerih sta ustreznost njenega in standardnega pristopa komplementarni. To poskuša rešiti tako, da v larsonskemu pristopu doda prijem, s katerim lahko simulira standardni pristop. Uvede poseben operator n186 (Heim 2006:14) in predpostavi, da se n lahko dvigne: če je n v izhodiščnem položaju, dobimo larsonsko analizo, če v ciljnem, pa standardno. Heimova torej poenoti obe analizi s parametrizacijo. Kot poudari že sama, njen cilj ni razložiti, zakaj se v nekaterih primerih n sme oziroma mora dvigniti (s tem bi dosegla razlagalno ustreznost), temveč le podati enoten sistem za izpeljavo obeh vrst pomena.
Menim, daje tovrstna "rešitev" tipična zanka, v katero se ujame pristop, ki privzame obstoj posebne pomenske ravnine. Analitični aparat, ki ga uvajajo sodobne pomenoslovne
186 Oznaka operatorja n izhaja iz njegovega imena 'točka-v-interval', angl. 'point-to-interval'.
183
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
teorije za zapis izrazov te ravnine, je namreč dovolj bogat, da zmore zapisati praktično karkoli. V konkretnem primeru z uvedbo dodatnega operatorja zakrijemo bistvo problema. Kot pravi Heim (2006:13): »Zanimivo bi bilo odkriti posplošitev, ki bi razmejila obe vrsti primerov glede na neke druge vidike, v katerih se vedejo različno.« Kot praktično pokaže Heimova, uvedba novega prijema ne vodi k odkritju empirične posplošitve, in sicer preprosto zato, ker je prijem nov in zato nepovezan z obstoječo teorijo.
Menim, da zmoremo biti v teoriji L* boljši. Primeri, ki jih uspešno obravnava standardni pristop, in primeri, ki jih uspešno obravnava larsonski pristop, se ločijo glede na to, kako visok doseg zahteva kvantifikator, ki ustreza primerjanemu razredu. Larsonski pristop je uspešen pri primerih, kjer mora biti njegov doseg visok, standardni pristop pa pri primerih, kjer mora biti njegov doseg nizek. V L* analizi primerniških konstrukcij imamo mehanizem - žariščno preslikavo - ki dviga doseg kvantifikatorju nad alternativno spremenljivko (ki uvaja razred primerjave). Uporaba žariščne preslikave je neodvisno motivirana. V teoriji L* torej pričakujemo, daje za neobičajno visok doseg kvantifikatorja v primerih, ki jih uspešno obravnava larsonska analiza, odgovorno žariščenje.
Oba tipa primerov (primeri, ki jih uspešno obravnava Heimova, in primeri, ki jih uspešno obravnava standardna teorija) bi se torej morala ločiti v lastnostih, povezanih z žariščenjem. Glede na ta kriterij lahko zglede Heimove razdelimo na (398), ki vsebujejo sestavnik, ki ga lahko žariščimo, in (399), ki takega sestavnika ne vsebujejo.187
(398)	a. Janko je višji kot vsako dekle.
b.	Danes sva govorila dlje, kot bi lahko včeraj.
c.	Bojan je opravil izpit bolje, kot je Jankoi napovedal, da ga bo večina njegovihi učencev.
(399)	a. Bil je bolj pazljiv, kot je bilo treba.
b.	Zaračunali so več, kot bi smeli.
c.	Bil je starejši, kot je bilo treba, da bi dobil otroško karto.188
Natančneje, kot-stavki v (398) se od glavnega stavka razlikujejo po tem, da alternativo uvajajoči podčrtani sestavnik, ki je (glede na glavni stavek) kot-stavku dodan (včeraj v (398b)) oziroma zamenjan (vsako dekle v (398a) in večina njegovih učencev v (398c)), ni del hrbtenice kot-stavka, temveč je sestavljeno jedro neke funkcijske projekcije v tej hrbtenici in mu torej ustreza neka druga spremenljivka kot stavčni hrbtenici. Nasprotno so dodani elementi v (399) del hrbtenice kot-stavka (treba v (399a) in (399c) ter smeli v (399b)).
Na tem mestu bi lahko predpostavili, da elementov, ki tvorijo hrbtenico kot-stavka, ni mogoče žariščiti, in dosegli opisno, če že ne razlagalne ustreznosti. Vendar bi iz takega opisa sledilo, da povedka ni mogoče žariščiti, kar ni res, prim. (48b) na strani 31.
187	V spodnjih primerih je razred primerjave žariščenemu sestavniku podčrtan. Opozoriti velja, da žarišče in razred primerjave v (398) nista poudarjena. Žarišče je določeno s pomenskim kriterijem: ima alternative, med katere sodi (vsaj) razred primerjave.
188	Stavek je pragmatično nenavaden, čeprav razumljiv. (Heimova tega ne omenja.)
184
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
V razdelku 3.5 smo v korespondenčnem načelu 12 na strani 147 zapisali, da žari-ščenje zviša doseg kvantifikatorja nad spremenljivko, ki ustreza alternativi žarišča. Če je žarišče del stavčne hrbtenice (delno) izpuščenega stavka, ki uvaja razred primerjave, potem je rezultat delovanja tega načela enak vhodnemu stanju. Stavčni hrbtenici ustreza dogodkovna spremenljivka, doseg kvantifikatorja nad to spremenljivko pa je že enak celotnemu (delno) izpuščenemu stavku. Rezultat: žariščenje ne spremeni kvantifikacijske strukture.
Larsonski pristop prisili kvantifikatorje v visok doseg, zato zmore zapisati pomene stavkov v (398), kjer je doseg kvantifikatorja zaradi žariščenja dejansko dvignjen. Težave ima s primeri v (399), kjer žariščenje ne spremeni kvantifikacijske strukture. Obratno velja za standardni pristop. V obeh primerih pride do izjem, katerih obstoj bomo razložili v nadaljevanju: standardni pristop daje prave rezultate tudi v primeru (398b), pristop Heimove pa v primeru (399c).
Podajmo L* formule za pomene stavkov obeh tipov: (400) podaja pomene stavkov v (398), (401) pa pomene stavkov v (399).
(400)	a. 3e: 3d[Vf Vy [dekle(y) A visok(y, d)] f e] A
3x [janko(x)] visok(x, d)
b.	3e: 3d[VfVt[3w [dosegljiv(w)] v-svetu(w, f) A (včeraj (t) A čas(t, f)) A govoriti(f) A dolžina(f, d) A vršilec(midva, f)] f e] A
govoriti(e) A dolžina(e, d) A vršilec(midva, e) A danes(e)
c.	3e: 3d[VfVx[vršilec(janko, f) A napovedati(f) A prizadeto(
(3e': (večina-njegovih-učencev(x) A vršilec(x, e')) A opraviti(e') A kakovost(e', d)), f)] f xx e] A opraviti(e) A vršilec(bojan, e) A kakovost(e, d)
(401)	a. 3e: 3d[Vf [Vw [dosegljiv(w) A dosežen-cilj(w)] v-svetu(w, f) A
pazljiv(on, d, f)] f xx e] A pazljiv(on, d, e)
b.	3e: 3d[Vf [3w [deontsko-dosegljiv(w)] v-svetu(w, f) A
zaračunati(f) A zaračunano(f, d)] f xx e] A zaračunati(e) A zaračunano(e, d)
c.	3e: 3d[Vf [Vw [dosegljiv(w) A dobil-otroško-karto(w)] v-svetu(w, f) A star(on, d, f)] f e] A star(on, d, e)
Standardni pristop izjemoma pravilno napove pomen stavka (398b). Pomen, ki ga dobimo s teorijo L*, zapisuje formula (400b). Standardna teorija temu primeru pripiše prave re-sničnostne pogoje le zato, ker imata formuli (400b) in (402) enake resničnostne pogoje. To sledi, če predpostavimo, da se včeraj v (398b) nanaša na včerajšnji dan kot celoto in je atomarna formula včeraj (i) resnična le za eno vrednost spremenljivke t .189
(402)	3e: 3d[Vf [3w [dosegljiv(w)] v-svetu(w, f )govoriti(f) A dolžina(f, d) A vršilec(midva, f) A (3t [včeraj(t)] čas(t, f))] f kx e] A
govoriti(e) A dolžina(e, d) A vršilec(midva, e) A danes(e)
189 Alternativno, predpostavimo lahko, da včeraj kvantificira čez celoto včerajšnjih trenutkov. Potem moramo 3t v (402) spremeniti v Vf.
185
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Heimova ima izjemoma uspeh pri stavku (399c). Primerjajmo ga s stavkom (399a), kjer vemo, zakaj ji spodleti. Intuitivna pomenska razlika med stavkoma je ta, da je v (399a) bil cilj dosežen: če je namen pazljivosti, da domov prideš, ne da bi te oropali, lahko iz resničnosti stavka (399a) sklepamo, da te na poti domov dejansko niso oropali. Nasprotno velja za (399c): če je stavek resničen, potem cilj (dobiti otroško karto) ni bil dosežen.
Pomenska razlika je posledica našega vedenja o svetu. Vemo, da če vedno, kadar si d-pazljiv, dosežeš nek cilj, potem ga dosežeš tudi vedno, kadar si pazljiv bolj kot d: povečana pazljivost ne škodi. Nasprotno ni res, da če dobiš otroško karto v starosti d, jo dobiš tudi vedno, ko si starejši kot d. Obratno, nujno jo dobiš, če si mlajši od d.190
Uspeh pristopa Heimove pri (399c) je torej posledica vedenja o svetu. Le-to vpliva na resničnostne pogoje prek določanja omejevalca kvantifikatorja nad spremenljivko w. (Omejevalec poleg tega, da zahteva, da so vsi svetovi dosegljivi, v primeru modalnega glagola treba prek predikata dosežen-cilj zahteva tudi, daje v njih dosežen (kontekstualno ali v stavku določen) cilj.) V primeru (399c) predikat dosežen-cilj ni navzgor, temveč navzdol monoton glede na starost d, od koder izhaja nepričakovan pomen.
Zaključimo s primeri tipa (403). Le-ti so na prvi pogled protiprimer pristopu s teorijo L*. En pomen stavka (403) je, da obstaja neko dekle, od katerega je Janko višji, torej ni dovolj, če ima kvantifikator nad spremenljivko y doseg kot v (403a). Njegov doseg mora biti kot v (403b) in kvantifikator mora biti potem ekstencialni. Žariščenje torej ne more dovolj razširiti dosega kvantifikatorja nad y.
(403) Janko je višji kot neko dekle.
a.	* 3e3d[V/Vy [dekle(y) A visok(y, d)] f kx e] A
3x [janko(x)] visok(x, d)
b.	3y [dekle(y)] 3e3d[Vf [visok(y, d)] f « e] A 3x [janko(x)] visok(x, d)
Navidezna težava izgine, ko uvidimo, da gre v tem primeru za rabo nedoločne določilni-ške zveze v specifičnem pomenu. Neko dekle torej vsebuje oznako [Specific], ki je lahko potrjena v glavnem stavku. Na ta način pridobi kvantifikator nad y še širši doseg, kot mu ga omogoči žariščenje.
S teorijo L* zmoremo torej razložiti tako empirične podatke, ki jih ustrezno opiše standardna teorija, kot podatke, ki jih ustrezno opiše teorija Heimove. Pri opisu nismo uporabili nobenih dodatnih predpostavk; prav zato nas je izdelana teorija sama vodila do ugotovitve, daje za razliko med obema tipoma podatkov odgovorno žariščenje.
4.5.4 PRIMERNIŠKE ZGRADBE Z OD
Pomenske razčlembe primerniških zgradb s samostalniško uvedenim razredom primerjave (od-primernikov) v pričujočem delu ne bomo podali. Za teorijo L* predstavljajo trenutno nerešljiv problem. V jeziku L* je sicer možno zapisati pomen pridevniških od-primernikov, ni pa jasno, kako zapisati pomen prislovnih od-primernikov, iz česar najverjetneje sledi, daje domnevna analiza pridevniških od-primernikov napačna.
190 Implikacija stavka se spremeni, če namesto o otroški karti govorimo o upokojenski.
186
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
Da prenos analize iz pridevniških na prislovne od-primernike v teoriji, ki skuša izdelati konsistenten vmesnik med skladnjo in formalno semantiko, ne more biti trivialen, ni težko videti. Razred primerjave kot-primernikov je podan s stavkom, zato dopolnilo veznika kot (v LF) ponavlja osnovno stopnjo pridevnika oziroma prislova: (405b) je dobljen iz (406), ki ga prizadene izpust (prim. s pod-izbrisnimi stavki v podrazdelku 4.5.3). Razred primerjave v (404b) je podan s samostalniško zvezo, v kateri osnovna stopnja pridevnika oziroma prislova ni ponovljena. Glede na to, da izpusta pri od-primernikih ne moremo motivirati, prim. nesprejemljivost (407), moramo privzeti, da je tudi v LF razred primerjave podan le s samostalniško zvezo.
(404)	a. Janko je višji od Metke.
b. Peter pleše bolje od Janka.
(405)	a. Janko je višji, kot je Metka. b. Peter pleše bolje kot Janko.
(406)	Peter pleše bolje [kot Janko dobro pleše].
(407)	* Peter pleše bolje od Metke poje.
Iz zgornje predpostavke o podanem razredu primerjave sledi, da ne moremo primerjati Jankove višine z Metkino višino. Lahko bi kvečjemu dejali, da Jankovo višino primerjamo z Metko kot tako, vendar bi potem sledilo, da lahko primerjavo izvedemo s katerokoli Metkino lastnostjo, npr. njeno težo, kar ni res: jezikovni čut pravi, daje možna le primerjava z njeno višino. Na tem mestu bi se lahko poskušali izgovoriti, da je primerjava (morda pragmatično) omejena na lastnosti, ki jih merimo v dolžinskih enotah, vendar tudi to ni res: Jankove višine pač ne moremo primerjati z dolžino Metkinega stopala.
V pomenoslovni literaturi problem običajno ni prepoznan. Avtorji ali (i) predpostavijo, da izhajajo od-primerniki iz kot-primernikov (prim. von Stechow 1984:40-41) - v tem primeru razprava ne izdela vmesnika med skladnjo in formalno semantiko, ali (ii) prislovnih od-primernikov sploh ne obravnavajo (Heim 2006).
Za podatke in razpravo o distribuciji od- in kot-primernikov v slovenščini glej Živa-novic (2010).
4.6 NEGATIVNI STOPENJSKI PRIDEVNIKI
V protipomenskih parih stopenjskih pridevnikov enega čutimo kot pozitivnega, drugega kot negativnega. Tudi poimenovali jih bomo tako: pozitivni in negativnistopenjski pridevniki. V protipomenskem paru, kot je visok - nizek, je pozitiven pridevnik visok, negativen pa nizek. Doslej smo se ukvarjali s pozitivnimi stopenjskimi pridevniki, v tem razdelku pa bomo obravnavali negativne.
Intuicija, da se protipomenki ločita glede na polarnost, se zdi ustrezna. Pomen presežne stopnje negativnega stopenjskega pridevnika lahko namreč zapišemo kot v (408).
(408) a. najnižja gora
187
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
b. Bd[Vx' [-visok(x', d) A gora(x')] x' w. x] A -visok(x, d) A gora(x)
Obstaja taka višina d, da za vsak xki je skupina gora, ki niso visoke vsaj d, velja, da sta skupini x in x' presečni, in daje x skupina gora, ki niso visoke vsaj d.
Z enakim sklepanjem kot za pozitivne stopenjske pridevnike v razdelku 4.5.2 lahko pokažemo, da formula (408b) res zapisuje ustrezne resničnostne pogoje. (i) Naj obstaja v kontekstu ena sama gora G z najmanjšo višino in naj se x nanaša na to goro. Za d si izberimo višino, večjo od višine gore G, a manjšo ali enako višini druge najnižje gore. Potem samo za goro G velja, da ni visoka (vsaj) d. Torej bo vsaka skupina gora x', ki niso visoke d, vsebovala G. (ii) Recimo, da želimo, da se x nanaša na goro (H), ki ni najnižja. Če si izberemo d, manjši ali enak višini gore H, je podformula -visok(x, d) neresnična; sledi, da je neresnična tudi celotna formula. Če pa si izberemo d, večji od višine gore H, bo po definiciji gore H obstajala neka gora G, nižja od H. Če za x' vzememo goro G, bo x' gora, visoka manj od d, a različna od x (H). Torej ni res, da za vsako skupino x', katere člani so gore, ki niso visoke d, velja, da se x' in x prekrivata.
Formula deluje tudi, kadar je samostalniška besedna zveza v množini. Intuitivno se potem izraz najnižje gore nanaša na vse gore najnižje višine. Formula ustreza tej intuiciji. (i) Če si za skupino x izberemo vse gore najnižje višine (in nobene druge), si za d izberemo višino med višino gora v x in drugo najnižjo višino. Vsaka skupina x', katere člani bodo gore, nižje od d, bo zato vsebovala gore iz x. (ii) Če si za skupino x ne izberemo vseh gora najnižje višine, potem si lahko za x' izberemo katero od najnižjih gora, ki niso članice x, in s tem napravimo formulo neresnično.
Tudi najsplošnejša situacija je enaka situaciji v razdelku 4.5.2 za pozitivne stopenjske pridevnike. Samostalniška besedna zveza najnižje gore se lahko nanaša na vse gore, nižje od neke višine, tj. skupina gora, na katero se nanaša, mora vsebovati vse gore, ki so nižje ali enako visoke kot ena od najvišjih gora v nanosniški skupini.
Tudi primerniško stopnjo negativnih stopenjskih pridevnikov (in prislovov) obravnavamo kot pozitivne v razdelku 4.5.
Iz formule (408b) sledi, daje negativni pridevnik v protipomenskem paru negacija pozitivnega pridevnika, kar je intuitivno dopadljiv rezultat. Negacija mora imeti najožji možni doseg; če pomen pridevnika visok poenostavljeno zapišemo kot visok(x, d), dobimo pomen pridevnika nizek tako, da to formulo neposredno negiramo, (-visok(x, d)).
Dobro znano je, da je pomen stopenjskih pridevnikov nejasen. V pomenoslovni literaturi se običajno predpostavlja, daje njihov pomen odvisen od položajno določenega standarda primerjave in daje pomen osnovne stopnje pridevnikov implicitno primerniški: posameznik je visok, kadar je višji od (položajno določenega) standarda za visokost. Podobno je posameznik nizek, kadar je nižji od (položajno določenega) standarda za nizkost. Pomembno je uvideti, da se ta standarda razlikujeta (standard za nizkost mora biti nižji od standarda za visokost), saj stopenjski pridevniki dopuščajo območje nejasnosti: lahko, da posameznik ni niti visok niti nizek. (prim. Kennedy 2001: 56-57)
To nas vodi do starega problema pomenoslovnih teorij, razlike med paroma visok -nizek (409) in visok - ne visok (410). (409b) in (410b) namreč nista sopomenska, kar dokazuje neprotislovnost (411).
188
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
(409)	a. Triglav je visok.191 b. Kal je nizek.
(410)	a. Triglav je visok. b. Špik ni visok.
(411)	Špik ni visok, vendar tudi nizek ni.
Pomenoslovna teorija mora ponuditi način, kako ločiti med obema pomenoma. Analiza (410b) je premočrtna: Špik ni visok, kadar ni res, daje visok: -(visok( x)). Analiza (409b) je težja, ker ni jasno, kakšen naj bo doseg operatorja negacije, da bo "zanikan le pridevnik". Običajno se predpostavi, da se pomen (409b) zapiše s formulo (-visok)(x), pri čemer se interpretacija sestavljenega predikata (-visok) prepusti leksikalni semantiki. Pokazali bomo, da zmoremo v teoriji L* to težavo preseči in pomen negativnih pridevnikov izračunati v skladnji. Vendar bomo morali zato sprejeti dvomljivo predpostavko o določanju standarda (posebej bomo določili standard za pozitivni in negativni pridevnik v protipomenskem paru),192 zato ostajajo negativni stopenjski pridevniki (in prislovi) predmet nadaljnjih raziskav.
Razpišimo pomen stopenjskega pridevnika visok po vzorcu (412), uvedenem v razdelku 4.2.1. V primeru, daje višina v jezikovnem izrazu eksplicitno podana, nadomestimo tropičje v (412) s predikatom, ki omejuje vrednost spremenljivke d, kot v (413).193 V primeru, da višina ni eksplicitno podana, predpostavljamo, (daje funkcijska projekcija DegP odsotna in) daje spremenljivka d omejena s položajno določenim standardom, kot v (414).
(412)	(Bp [(3d [... ] #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
(413)	(Bp [(Bd [5000m(d)] #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
(414)	(Bp [(Bd [standard(d)] #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
Običajno se predpostavlja, da je standard za visokost neka konkretna višina, npr. 3000 m (Kennedy 2001: 34). Predikat standard tako definiramo s predpisom (415).
(415)	standard(d) čče d = ds, kjer je ds položajno določeni standard visokosti.
Kot omenjeno, standardni pristop nato predpostavlja, da spremenljivko d primerjamo s standardno vrednostjo. V teoriji L* ne želimo uporabiti standardnega prijema in trditi, da je osnovna stopnja implicitno primerniška. V teoriji, ki predpostavlja, da sta skla-dnja/morfologija in formalna semantika tesno povezani, bi namreč pričakovali, da bo pri-merniški pomen nosil tudi primerniško morfologijo. Vendar v teoriji L* niti ni potrebno domnevati, da so osnovniki implicitno primerniški, saj daje formula (414) prave rezultate:
191	Ocene v (409)-(411) se nanašajo na višino teh gora med slovenskimi dvatisočaki. Triglav (2864 m), Špik (2472 m), Kal (2001 m) (Kern in Cuderman 2001).
192	Takšno predpostavko sprejmejo tudi nekateri drugi pristopi, prim. Kennedy (2001: 56-57).
193	Besedne zveze pet tisoč metrov ne bomo razgrajevali na glavni števnik in mersko enoto.
189
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
vsaka gora, katere višina presega standardno višino, ima d delcev višine, kjer je d določen s standardom.194
Pomen negativnih pridevnikov zapišemo s formulo (416), vendar moramo predpostaviti, da predikat standard v tem primeru določa standard nizkosti.
(416)	nizka gora
(-3p [(3d [standard(d)] #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
Formula (416) ima pred zgoraj omenjenim zapisom (-visok)(x) pomembno prednost. Medtem ko je slednja formula prepustila interpretacijo operatorja negacije leksikalni se-mantiki, je - v (416) skladenjski element. To je pomembno, saj je v dopolnilu negativnega stopenjskega pridevnika možno sklepanje navzdol in dovoljena raba negativno polarnih izrazov (Kennedy 2001: 35).
Vendar formula (416) ni neproblematična. Prvič, od kod izhaja operator -? LF zgradba za nizka gora mora biti podobna LF zgradbi za visoka gora, ki jo ponavljamo v (417). Kvantifikator 3p se nahaja med PropertyPx in Ap: če naj bo negiran kot v (416), se mora operator - nahajati v PropertyPx ali višje, kar je nesprejemljivo, ker bi potem negiral tudi gora(x). Drugič, formula za (410b) je (418). (416) in (418) se razlikujeta le v tem, da se v (418) odraža premik imena Špik v položaj osebka. Posebej, položaj operatorja - je v obeh formulah enak: - se nahaja neposredno nad 3p. Formuli torej ne razločita med negativnim in zanikanim pozitivnim pridevnikom.
(417)	PropertyPx
/ \ Ap Nx visoka gora
(418)	Špik ni visok.
3 x [špik( x)] -3p [(3d [standard(d)] #(d, p)) A višina(p)] lastnost (p, x)
Resničnostni pogoji formul (416) in (418) bi se razlikovali, če bi predikat standard v (416) določal standard nizkosti, v (418) pa standard visokosti. Vendar se predikat standard v obeh formulah nahaja v enakem okolju, zato ni razloga, da bi ga interpretirali različno.
Ker je operator - v (418) L* odraz stavčnega zanikanja, - v (416) pa izhaja iz pridevnika nizek, je položaj - v (418) najbrž višji od položaja v (416), čeprav to iz formul ni razvidno. Logični obliki, ki ustrezata tema formulama, se torej vendarle razlikujeta. Na prvi pogled se zato zdi, da bi različni interpretaciji predikata standard vendarle lahko utemeljili na podlagi formul (416) in (418).
Menim, da temu ni tako. V nobenem primeru operator negacije ni neposredno nadrejen predikatu standard (v LF med njima stoji vsaj PropertyPx, položaju katere v L* formuli ustreza položaj atomarne formule lastnost(p, x)). Pogoj, ki bi sprožil različni interpretaciji predikata standard, torej ne bi bil lokalen. To je problematično, saj skladenjska načela običajno so lokalna.
194 Predpostavljamo, da je pomen natanko v primerih, ko je višina eksplicitno podana, pragmatična impli-katura, prim. z razpravo ob zgledu (60) na strani 36.
190
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
Če bi lahko v formuli (416) doseg operatorja - zmanjšali, da bi bil neposredno nadrejen predikatu standard, bi se zgornjemu očitku o nelokalnosti izognili. Predpostavili bi lahko, da standard interpretiramo kot standard za nizkost natanko tedaj, kadar mu je neposredno nadrejen operator negacije.195
Neposredno je predikatu standard operator negacije nadrejen v formuli (419), kjer negira le določanje velikosti skupine, na katero se nanaša lastnostna spremenljivka p.
(419) nizka gora
(3p [(-3d [standard(d)] #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
Vendar formuli (419) glede na korespondenčna načela iz tretjega poglavja ne ustreza nobena logična oblika. Operator - bi v formulo (419) lahko uvedli le z negativno projekcijo NegP, vendar bi v tem primeru negirali tudi višina(p), kar bi dalo napačne resnično-stne pogoje. Problem rešimo tako, da formulo (419) zamenjamo z logično ekvivalentno (420b), ki namesto eksistencialne kvantifikacije nad numerično spremenljivko d uporablja univerzalno kvantifikacijo. Po korespondenčnem načelu 10 bo kvantifikator nad numerično spremenljivko d univerzalen, če bo oznaka [Deg] imela negativno vrednost, [Deg(Neg)], kot kaže LF (420c).
(420) a. nizka gora
b.	(3p [(Vd [standard(d)] - #(d,p)) A višina(p)] lastnost(p, x)) A gora(x)
c.	PropertyPx
3pi/ \
N
DegPp
Vdv \ gora
/ Ap DegPd /nizka/ |	visok
Deg(Neg)
Težav še ni konec. Če naj bo (420b) logično ekvivalentna (419), je nujno, daje podformuli #(d, p) neposredno nadrejen operator negacije, vendar je to glede na korespondenčna načela, postavljena v tretjem poglavju, nepričakovano. Korespondenčno načelo 9 namreč ne zadeva polarnosti jedrnega predikata,196 temveč le polarnost dopolnila funkcijske projekcije NegP in sestavljenega jedra funkcijskih projekcij z negativno vrednostjo.
Podroben pregled doslej uporabljenih logičnih oblik pokaže, da smo doslej korespon-denčni načeli 9 in 10 uporabljali le v primerih, ko je bil jedrni predikat predikat pre-sečnosti, kvantifikacija pa univerzalna. (Če bi predikat presečnosti včasih uporabili ob
195	Predikat standard mora v vsakem primeru biti občutljiv na skladenjsko okolje, v katerem se nahaja, saj mora določiti pridevniku ustrezen standard: visokosti, težkosti, dobrosti itd.
196	To je razumljivo, saj smo ga zapisali pred razpravo o součinkovanju kvantifikacije in predikacije.
191
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
eksistencialnem in včasih ob univerzalnem kvantifikatorju, bi sledilo, da njuno pojavljanje ni soodvisno.) To nam dovoljuje, da teorijo popravimo na naslednji način, ne da bi zavrgli dosedanje zaključke.
Prvič, predikat presečnosti kot jedrni predikatzamenjujem s predikatom nepreseč-nosti Odslej bomo predpostavljali, da je jedrni predikat oznak, ki smo jim pripisali predikat presečnosti ([Def], [Bg] in [DefA]), pravzaprav predikat nepresečnosti. Drugič, korespondenčno načelo 9 popravimo v točki (ii).
Korespondenčno načelo 9. [druga različica] Operator negacije v L* lahko uvaja (i) funkcijska projekcija NegP: v tem primeru je negirano njeno dopolnilo; (ii) zadnja funkcijska projekcija oznake z negativno vrednostjo: v tem primeru sta negirana sestavljeno jedro te funkcijske projekcije in atomarna formula jedrnega predikata oznake.
Sprememba ne bi bila mogoča, če bi korespondenčni načeli 9 in 10 bili uporabili npr. z jedrnim predikatom vršilec, saj bi iz popravka sledilo, da je jedrni predikat oznake [Agent] pravzaprav -vršilec, kar se zdi intuitivno nedopadljivo. Ker smo načeli uporabljali le v zvezi s predikatom presečnosti, te težave ni: jezikoslovna intuicija o tem, ali kaže vzeti za osnovnega predikat presečnosti ali nepresečnosti, ne pove nič.
Ker je atomarna formula jedrnega predikata v L* formulo vključena šele ob zadnji projekciji oznake, dodana domneva, da je negirana tudi atomarna formula jedrnega predi-kata, potrjuje pravilnost odločitve pri prvi formulaciji načela, da operator negacije uvaja šele zadnja projekcija oznake.
4.7 STAVČNO ZANIKANJE
V razdelku 2.1.4 smo prevzeli pogled, da stavčno zanikanje (univerzalno) uvaja posebna funkcijska projekcija NegP, ki negira svoje dopolnilo. Zato smo bili v korespondenč-nem načelu 9 prisiljeni uvesti dihotomijo: (i) operator -, ki ustreza stavčnemu zanikanju, negira dopolnilo funkcijske projekcije NegP; (ii) operator -, ki ga uvaja funkcijska projekcija z negativno vrednostjo, negira sestavljeno jedro (oziroma v standardni terminologiji določilo) funkcijske projekcije.
V pričujočem razdelku bomo pokazali, da zmoremo v teoriji L* pomen stavčnega zanikanja zapisati z uporabo vzorca enoličnosti, iz česar sledi, da je prva točka korespon-denčnega načela 9 odvečna. Končna različica tega načela se torej glasi:
Korespondenčno načelo 9. [tretja različica] Operator negacije v L* uvaja zadnja funkcijska projekcija oznake z negativno vrednostjo. Operator - negira sestavljeno jedro te funkcijske projekcije in atomarno formulo jedrnega predikata oznake.
Posledično lahko poenostavimo tudi korespondenčno načelo 10.
Korespondenčno načelo 10. [druga različica] Implicitnikvantifikatorje univerzalni, če se nahaja v funkcijskiprojekciji, kiuvaja operator negacije; sicer je eksistencialni. (Vozlišče, kjer se nahaja V, se interpretira kot disjunkcija.)
192
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
4.7.1 POMENSKA RAZGRADNJA FUNKCIJSKE PROJEKCIJE NEGP
Predlagam, da stavčno zanikanje namesto s formulo (422a) zapišemo s formulo (423a).197
(421)	Pes ne laja.
(422)	a. -3 f: 3x [pes(x)] lajati( f) A vršilec(x, f)
b. NegP
/ \ Neg vPf
/ \ DPx VPf pes laja
(423)	a. 3e: (Vf [3x [pes(x)] lajati(f) A vršilec(x, f)] -(f x e)) b.	NegPe
NegPf
Neg(Neg) vPf
/ \ DPx VPf pes laja
V (423) je ključnega pomena, daje dogodek e popolnoma nedoločen: nima podanega vršilca, prizadetega ali ostalih udeleženskih vlog; določeno ni niti, kaj se v dogodku dogaja. Imenujmo ga ničtidogodek. Ničti dogodek je seveda različen od vsakega dogodka, za katerega povemo, kaj se v njem dogaja (in/ali določimo udeležence).
Sledi, da negirana atomarna formula -(f x e) v (423a) (ekvivalentna f xx e) nikoli ne bo resnična: dogodku f določimo dogajanje in udeleženca, dogodku e pa ne. Formula (423a) je zato lahko resnična le v primeru, kadar noben dogodek f ne zadošča resnično-stnim pogojem v omejevalcu Vf. Če bi obstajal dogodek f, ki bi jim zadoščal, bi moral namreč biti glede na zahteve formule enak ničtemu dogodku e, kar je nemogoče. Z drugimi besedami, formula (423a) je resnična, kadar ne obstaja dogodek, ki ustreza stavčni propoziciji, in jo tako zanika.
Analiza stavčnega zanikanja po vzorcu enoličnosti razloži, zakaj je mogoča nepre-sežniška raba presežnikov, tj. zakaj se presežniki lahko povezujejo s stavčnim zanikanjem (glej razdelke 1.1.5, 4.3.3 in 4.4.3). Pri analizi nepresežniške rabe presežnikov smo morali predpostaviti, da lahko presežniki (poleg oznake [Nral]) realizirajo ali oznako
197 V (422a) upoštevamo rezultat razdelka 4.6, da negativna vrednost oznake zanika tudi atomarno formulo jedrnega predikata, zato namesto f XX e zapišemo -(f x e).
193
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
[Def(Neg)]/[Bg(Neg)MDefA(Neg)] ali funkcijsko projekcijo NegP. Z analizo stavčnega zanikanja po vzorcu določnosti je dihotomija odpravljena. Posplošitev se glasi, da presežniki realizirajo katerokoli negativno oznako [f(Neg)], katere jedrni predikat je predikat nepre-sečnosti. (Upoštevamo rezultat razdelka 4.6, daje predikat nepresečnosti osnovnejši od predikata presečnosti.)
4.7.2 NEGATIVNO UJEMANJE IN DVOJNO ZANIKANJE
Funkcijsko projekcijo NegP iz standardnega minimalizma smo torej razgradili in predpostavili, da oznaki [Neg(Neg)]198 ustreza (negirani) predikat nepresečnosti. Pomembno je videti, da se NegP navzven vede enako kot v standardnem pristopu. Sestavnik, ki se nanaša na stavčno propozicijo, je dopolnilo prve projekcije oznake [Neg], druga projekcija pa je dopolnilo neke višje funkcijske projekcije. Ker druga projekcija oznake [Neg] nima dopolnila,199 je utvara popolna in se zdi, daje NegP "kot celota" (i) dopolnilo višje projekcije in (ii) negira svoje dopolnilo.
Standardni pogled, da stavčno zanikanje vedno uvaja specializirana funkcijska projekcija NegP, je v literaturi sicer prevladujoč, vendar ni enotno sprejet. Tako Zeijlstra (2004:175) zaključi, da obstajata dve vrsti stavčnega zanikanja: enega uvaja NegP, drugega pa ne. (i) Zeijlstra ugotavlja, da jeziki, v katerih stavčno zanikanje uvaja (izraženi ali neizraženi) operator negacije, ki se nahaja v določilu ali jedru NegP, poznajo negativno ujemanje. (ii) V jezikih, v katerih stavčnega zanikanja ne uvaja posebna funkcijska projekcija, je operator negacije uveden z negativnim prislovom, ki je priklop neke druge (ne NegP) funkcijske projekcije, npr. vP v nizozemščini; ti jeziki poznajo dvojno zanikanje.
Nadalje Zeijlstra predpostavlja, da so n-besede (v slovenščini nihče, nič, nikjer ipd.) pomensko ne-negativne in vsebujejo neinterpretabilno oznako negacije, [uNeg]. Le-to morajo potrditi v funkcijski projekciji NegP, ki uvaja operator negacije. Zato n-besede sodelujejo pri negativnem ujemanju. Nasprotno negativni operatorji200 (v angleščini nobody, nothing, nowhere) nosijo interpretabilno oznako negacije, [iNeg], in zato uvajajo pomensko negacijo ter ne sodelujejo v negativnem ujemanju. Rezultat rabe negativnega operatorja v zanikanem stavku je dvojno zanikanje, saj se učinka operatorjev negacije iz negativnega operatorja in stavčnega zanikanja izničita.
Pokazali smo, kako v teoriji L* simuliramo pomenski učinek NegP standardne teorije. Zeijlstrove teorije negativnega ujemanja ne bomo eksplicitno prenesli v teorijo L*. Menim, da gre za rutinski postopek, enak prevodu ostalih spoznanj iz besednozvezne teorije z določili v besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri. Pač pa v teorijo L* ni mogoče neposredno prenesti njegovih ugotovitev o dvojnem zanikanju.
198	Nadaljnjim raziskavam prepuščamo vprašanje, ali obstaja tudi pozitivna oznaka [Neg] (ki bi jo bilo zato ustrezneje imenovati [Pol(arity)]).
199	V razdelku 3.3.3 smo prepovedali projiciranje brez sestavljanja, torej analiza stavčnega zanikanja po vzorcu enoličnosti ni povsem skladna s postavljeno teorijo. Poudariti velja, daje bila zahteva po soodvisnosti projiciranja in sestavljanja stipulativna; zadevo prepuščamo nadaljnjim raziskavam.
200	Izraza negativni operator ne smemo zamenjevati z izrazom operator negacije, ki se nanaša na logični operator
194
Kvantifikacijske zgradbe v teoriji L*
Kot omenjeno, Zeijlstra predpostavlja, da v jezikih z dvojnim zanikanjem stavčno zanikanje uvaja negativni prislov, ki je priklop funkcijske projekcije vP. V teoriji L* prijema priklapljanja ne priznavamo, zato moramo nasprotno od Zeijlstre predpostaviti, da imajo funkcijsko projekcijo NegP tudi jeziki z dvojnim zanikanjem, in njegovo ugotovitev, da ima v teh jezikih stavčno zanikanje nizek doseg, prenesti v teorijo L* tako, da predpostavimo, da se NegP v teh jezikih nahaja tik nad vP.
Nadalje Zeijlstra predpostavlja (povedano v terminologiji teorije L*), da negativni operatorji v jezikih z dvojnim zanikanjem vsebujejo logične oznake z operatorjem negacije. V teoriji L* tak prijem ni mogoč: operator negacije mora biti uveden skladenjsko. Izdelavo ustreznega prijema prepuščamo nadaljnjim raziskavam.
4.8 ZAKLJUČEK
V pričujočem poglavju smo teorijo L*, izdelano v tretjem poglavju, uporabili za pomensko razčlembo stopenjskih pridevnikov, pomožniških stavkov, določnih določilnikov, pre-sežniških in primerniških zgradb (določilniških, pridevniških in prislovnih), negativnih stopenjskih pridevnikov ter stavčnega zanikanja. Poudariti velja, da je teorija motivirana neodvisno od podatkov, obravnavanih v tem poglavju.201 V tem poglavju smo razširili zgolj vsebinsko domeno aplikacije teorije, ne pa tudi analitičnega aparata.202 Uspeh teorije pri razlagi novih podatkov jo tako podkrepljuje.
Velik del tega poglavja predstavlja analiza presežniških in primerniških zgradb (do-ločilniških, pridevniških in prislovnih). Menim, da je pomemben rezultat ugotovitev, da je mogoče vse te konstrukcije analizirati na vzporeden, skorajda enak način, z uporabo enega samega vzorca logične oblike oziroma L* formule, ki smo ga imenovali vzorec enoličnosti. To je skladno z jezikoslovno intuicijo, da imajo vse presežniške in primerni-ške zgradbe skupno pomensko jedro. Na terminološki ravni teorija L* potrjuje ustreznost izrazov presežniškost in primerniškost kot oblikoskladenjske in pomenske kategorije. Nadalje vzporedna razčlemba primerniških in presežniških zgradb potrjuje tradicionalno domnevo, da primerniki in presežniki (skupaj z osnovniki) tvorijo paradigmo.
Pričujoče poglavje potrjuje tudi veljavnost izpeljave medjezikovne napovedi o soo-dnosnosti obstoja določnih določilnikov in presežniških določilnikov v pomenu absolutne večine iz prvega poglavja. Poleg tega podaja razlago dodatne posplošitve iz prvega poglavja, da iz obstoja določnega določilnika in presežniškega določilnika v pomenu relativne večine sledi obstoj presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine, ki smo jo razbrali iz podatkov, predstavljenih v razdelku 1.3.1.
Videli smo tudi, da vzorec enoličnosti ni omejen na analizo določnih, presežniških in primerniških zgradb: po vzorcu enoličnosti je mogoče analizirati tudi stavčno zanikanje.
201	Izjema je korespondenčno načelo 13. V tretjem poglavju smo ugotovili le, daje globalni položaj atomarne formule jedrnega predikata neke oznake pod neko zadnjo funkcijsko projekcijo te oznake, nismo pa določili, ali se nahaja pod "izhodiščno" ali "premeščeno" zadnjo projekcijo, kadar sta zadnji projekciji dve. Odločitev za izhodiščno projekcijo smo motivirali šele v razdelku 4.1.2.
202	Analitični aparat (korespondenčni načeli 9 in 10) smo ob analizi novih podatkov celo poenostavili, glej razdelka 4.6 in 4.7.
195
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Pomenska in skladenjska razčlemba stavčnega zanikanja v teoriji L* sta tako precej bolj zapleteni kot v ostalih analizah. Je to nujno slabo? Menim, da ne: če bi stavčno zanikanje bila zgolj uvedba operatorja negacije, je težavnost procesiranja večkratne rabe stavčnega zanikanja, (424), nepričakovana. Nasprotno je pojav ob privzetju pomenske razčlembe stavčnega zanikanja iz razdelka 4.7 precej bolj razumljiv.
(424) Janko ni vedel, da čarovnica ne mara otrok, ki jim starši niso zabičali, naj ne lezejo v peč, če jim tega nihče ne ukaže.
196
5 SMERNICE ZA NADALJNJE RAZISKAVE
Pravijo, da je dobra le teorija, ki odpira več vprašanj, kot daje odgovorov. Po tem kriteriju je teorija L* najbrž dobra teorija. Že ob razvijanju teorije v tretjem poglavju, pa tudi pri uporabi v četrtem poglavju, smo v opombah namignili na mnoga vprašanja, ki zahtevajo nadaljnjo obravnavo. Nekatera zahtevajo poglobljeno analizo obravnavanih empiričnih podatkov, druga namigujejo na možnost analize popolnoma neodvisnih podatkov.
Teorija L* je formalni okvir: ko ga prevzamemo, preveva analizo kateregakoli pojava v skladnji in formalni semantiki naravnih človeških jezikov. Podana načela so neodvisna od "vsebine" skladenjskih izrazov: ne glede na to, kakšna sta pomen ali položaj formalne oznake, teorija L* omejuje njeno distribucijo in določa način součinkovanja z ostalimi formalnimi oznakami. Nadalje naj bi zapisana načela bila univerzalna načela skladenjske komponente jezikovnega računskega sistema, kar pomeni, da lahko veljavnost teorije L* preverjamo v vseh naravnih človeških jezikih.
Večina smernic za nadaljnje raziskave, ki jih podajamo v pričujočem razdelku, sledi motu »teorija ti pove, kje moraš iskati«, ki ga v popperjanskem duhu pridiga Jonathan Kaye, eden od avtorjev vezalne fonologije. Poglejmo, kam nas vodi teorija L*.
V	razdelku 5.1 razpravljamo o dveh možnih posplošitvah medjezikovne napovedi iz prvega poglavja. Ideja podrazdelka 5.1 posploši napoved na hipotezo o soodnosnosti obstoja pridevniškega določnega določilnika (kot je slovenski ta) in presežniške stopnje pridevnikov. Ideja podrazdelka 5.1.2 ne izhaja iz teorije L*, temveč temelji na medjezikov-nem opažanju iz Boškovic (2007), ki trdi, daje obstoj določnega določilnika soodnosen s precejšnjim številom skladenjskih pojavov.
V	razdelku 5.2 zapišemo analizo univerzalnih določilnikov in nakažemo možnosti za razlikovanje med angleškima all n in the n.
V	razdelku 5.3 se vprašamo, kakšen pomen imajo pozitivne različice oznak z jedrnim predikatom nepresečnosti. Domneva podrazdelka 5.3.1 je, da lahko uporabimo pozitivno vrednost oznake [Bg] pri analizi (določene vrste) topikalizacije, v podrazdelku 5.3.2 pa uvidimo, da lahko s pozitivno oznako z jedrnim predikatom nepresečnosti analiziramo koordinacijo.
V	razdelku 5.4 razpravljamo o možnosti, da so negativne in pozitivne vrednosti oznak, kot jih pozna teorija L*, pravzaprav vrednosti binarnih oznak. V razdelku 5.5 nakažemo pot k razumevanju oslovske naveznice.
5.1 POSPLOŠITVE MEDJEZIKOVNE NAPOVEDI 5.1.1 PRIDEVNIŠKI DOLOČNI DOLOČILNIK
V prvem poglavju smo podali medjezikovno posplošitev glede sopojavljanja določnega določilnika in presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine. Trdili smo, da jeziki, ki poznajo slednjega, poznajo tudi določni določilnik.
V	četrtem poglavju smo pokazali, daje vzorec določnosti, ki ga udejanjajo tako določni določilniki kot presežniški določilniki v pomenu absolutne večine, le poseben pri-
197
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
mer vzorca enoličnosti. Vzorec enoličnosti izhaja iz prisotnosti funkcijske projekcije negativne oznake z jedrnim predikatom nepresečnosti. V pričujočem delu smo uporabili tri takšne oznake: pri analizi določnega določilnika in presežniškega določilnika v pomenu absolutne večine oznako [Def]; pri analizi žarišča (in z njim povezanih primerniških in presežniških zgradb) oznako [Bg]; pri analizi presežniških pridevnikov oznako [DefA].
Napoved iz razdelka 1.3 obravnava le primer vzorca enoličnosti, ki izhaja iz oznake [Def] (in ga imenujemo vzorec določnosti.) Napoved lahko posplošimo tudi na primera oznak [Bg] in [DefA].
V primeru oznake [Bg] napovemo, da jeziki, ki poznajo relativni pomen presežnikov ali primernikov, poznajo žarišče. Ker smo relativni pomen razumeli kot pomen, ki nastane ob součinkovanju z žariščem, je trenutna formulacija napovedi krožna. (Poleg tega mi ni znano, da bi obstajali jeziki, ki ne bi poznali žariščenja.)
Zanimivejša je napoved v primeru oznake [DefA]. V razdelku 4.4 smo domnevali, da v slovenščini to oznako realizira t.i. pridevniški določni člen ta, iz pomenske razčlembe presežniških pridevnikov pa je sledilo, da realizirajo projekcijo DegP, katere dopolnilo je DefAP. S sklepanjem, vzporednem sklepanju v razdelku 1.3, napovemo, da imajo jeziki, ki poznajo presežno stopnjo pridevnikov, pridevniški določni člen.
O lastnostih pridevniškega določnega člena nismo razpravljali, zato zanj ne moremo podati operativne definicije, na podlagi katere bi preverjali napoved. Preverjanje je tako prepuščeno nadaljnjemu delu.
5.1.2 VZPOREDNE POSPLOŠITVE
Boškovic (2007:1) trdi, daje odsotnost pomena absolutne večine presežniških določil-nikov v jezikih brez določnega člena le ena iz širokega spektra posledic (oz. močnih teženj), ki izhajajo iz odsotnosti določnega določilnika v jeziku. Omenjene posledice so naslednje:203
(i) Samo jeziki brez členov lahko dopuščajo t.i. "Left-Branch Extraction", (425). (ii) Samo jeziki brez členov lahko dopuščajo premik prislovov iz samostalniške besedne zveze, (426). (iii) Samo jeziki brez členov lahko dopuščajo žvrkljanje.204 (iv) Jeziki s členi dovoljujejo dvig negacije (iz nekaterih stavkov z osebno glagolsko obliko), jeziki brez členov pa ne, (427). (v) V jezikih, ki poznajo večkratno vprašaljenje, a nimajo členov, je stava vprašalnic na stavčnem čelu prosta, (428). (vi) Samo jeziki s členi poznajo podvajanje naslonk. (vii) Jeziki brez členov ne poznajo prehodnih samostalnikov z dvema rodilniškima argumentoma. (viii) Oziralni odvisniki z notranjim jedrom v jezikih brez členov so občutljivi na skladenjske otoke, v jezikih s členi pa ne. (ix) Polisintetični jeziki ne poznajo členov.
(425) a. * Expensive/Thati he saw [ti car].
203	Boškovic namesto našega izraza določni določilnik uporablja izraz (določni) člen.
204	Boškovic rabi izraz žvrkljanje v ožjem pomenu, kot je v jezikoslovni literaturi običajno. Trdi namreč, da so pomenski učinki tipa premika v japonščini, imenovanega žvrkljanje, radikalno drugačni kot pomenski učinki tipa premika v nemščini, imenovanega žvrkljanje. Izraz žvrkljanje omejuje na japonski tip premika.
198
Smernice za nadaljnje raziskave
b. Skupa/Taje vidio kola.
(srbohrvaščina)
'Videl je drag/ta avto.' (426) a. * From which cityi did Peter meet [girls ti]?
b. Iz kojeg gradai je Ivan sreo djevojke ti?
(srbohrvaščina)
'Iz katerega mesta so bila dekleta, ki jih je Ivan srečal?' (427) a. John does not believe she is smart.
'= Janez ne meni, daje pametna. ali = Janez meni, da ni pametna.'
b. Ivan ne vjeruje da bog postoji.
'= Ivan ne verjame, da bog obstaja. + Ivan verjame, da bog ne obstaja.'
(srbohrvaščina)
(428) a. Koj kogo vižda? / *Kogo koj vižda?
(bolgarščina) (srbohrvaščina)
b. Ko koga vidi? / Koga ko vidi? 'Kdo koga vidi?'
5.2 UNIVERZALNI DOLOČILNIKI
Čeprav smo v razdelku 3.2.1 univerzalni določilnik vsakuporabili v razpravi ob motivaciji korespondenčnega načela 1, analiza univerzalnih določilnikov ni trivialna. Ni namreč dovolj, da zapišemo formule, ki podajajo resničnostne pogoje stavkov z univerzalnimi določilniki. Podane formule morajo odsevati tudi skladenjsko zgradbo teh stavkov.
Slovenščina pozna dva univerzalna določilnika, vsakin vsi, v nekaterih drugih jezikih, recimo angleščini, pa je situacija še pestrejša. Tako pozna angleščina kar tri univerzalne določilnike: each in every, ki ju v slovenščino prevajamo z vsak, ter all, ki mu v slovenščini ustreza vsi. V pričujočem razdelku se bomo osredotočili na poglavitne razlike med slovenskima vsak in vsiin predlagali izhodiščne formule za zapis njunega pomena. O angleških each in every, ki se razlikujeta predvsem v tem, daje each nujno distributiven, every pa ne, ne bomo govorili; za razpravo glej Beghelli in Stowell (1997).
Stavke, v katerih vsebuje univerzalna samostalniška besedna zveza le univerzalni določilnik in samostalnik, lahko analiziramo z isto formulo, pri čemer je odveč poudarjati, da pomenska razčlemba obeh slovenskih univerzalnih določilnikov prav gotovo vsebuje univerzalni kvantifikator V. (V skladnji tako pričakujemo, da bosta vsebovala neko negativno oznako.)
(429) a. Vsak maček spi.
b.	Vsi mački spijo.
c.	Vx [maček(x)] spati(x)
Najočitnejša razlika med (429a) in (429b) je morfološka - dopolnilo določilnika vsak je načeloma v ednini, dopolnilo določilnika vsipa v množini, pri čemer zanemarjamo robne
199
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
primere edninskih in množinskih samostalnikov - vendar se z njo ne bomo ukvarjali. Za nas bo pomembnejša razlika v družljivosti z glavnimi števniki.
(430)	?? Vsaki trije mački spijo.
(431)	Vsi trije mački spijo.
Kot kaže zgled v (430), določilnik vsak ni (dobro) družljiv z glavnimi števniki. Razlog bi lahko iskali v dejstvu, da sta formuli (429c) in (432) skoraj ekvivalentni; edina razlika je, daje formula (432) resnična vedno, kadar obstaja manj kot dano število mačkov, ne glede na to, ali spijo ali ne. Teorija torej napove, da se pomen stavka v (430) razen v patoloških primerih ne razlikuje od pomena (429a). Glavni števnik je na nek način "odveč".
(432)	Vx [#(3, x) A maček(x)] spati(x)
Sum, daje narava nesprejemljivosti semantične in ne skladenjske narave, podpira opažanje, daje vsak z glavnimi števniki nezdružljiv samo v argumentnih položajih. Konstrukcija je namreč sprejemljiva v položaju prislovnega določila (četudi v nekaterih primerih le, kadar je uvedena s predlogom). Bistvenega pomena za ustreznost formule (434) je širok doseg kvantifikatorja Vi, ki bi ga lahko pojasnili z domnevo, da ga lahko pridobi samo univerzalno prislovno določilo, ne pa tudi univerzalni argument. Ta domneva bi nadalje lahko bila povezana z opažanjem, da so skupine, na katere se nanaša univerzalno kvan-tificirana spremenljivka i v prislovnih določilih iz (433), nujno skupine stičnih objektov iz linearno urejene domene. Tovrstne zahteve namreč za argumentne položaje ni opaziti. Domnevamo, da jo izsili neko visoko ležeče funkcijsko jedro, v katerega se mora premakniti univerzalna samostalniška besedna zveza.
(433)	a. Vsakih pet minut je moral na stranišče.
b.	Vsakih deset strani je na rob nekaj načečkal.
c.	Na vsakih pet Tržačanov zna eden slovensko.
(434)	Vi [#(5, i) A minuta(i)] 3e: ... A čas(i, e) A ...
Povzeto, formuli (429c) in (432) se zdita dobro izhodišče za pomensko in skladenjsko analizo univerzalnega določilnika vsak. Nadaljnjim raziskavam prepuščamo predvsem določitev negativnega funkcijskega jedra, ki po korespondenčnem načelu 10 sproži univerzalno kvantifikacijo. V skladu z Beghelli in Stowell (1997) vsaj za angleški each predpostavljamo, da bi to lahko bilo jedro Dist(ributive).
Zgled (431) kaže, daje določilnik vsidružljiv z glavnimi števniki. Kakšno formulo lahko predlagamo zanj? Zgoraj smo ugotovili, daje (432) povezana z določilnikom vsak, in tudi podatki iz usmerjenega sklepanja dokazujejo, da (432) ne more biti formula za (431): samostalniška zveza mački se namreč ne nahaja niti v navzgor niti v navzdol monotonem okolju. Povedek stavka in glavni števnik se nahajata v navzgor monotonem okolju.
(435)	Vsi trije mački trdno spijo.
200
Smernice za nadaljnje raziskave
a.	p Vsi trije leni mački trdno spijo.
b.	p Vse tri domače živali trdno spijo.
c.	p Vsi trije mački spijo.
č.	p Vsi trije ali štirje mački trdno spijo.
Resničnostne pogoje stavka (431) zapisuje formula (436), ki zadošča pogojem, ki nam jih postavlja usmerjeno sklepanje, vendar nastopi težava. (436) smo namreč že uporabili za zapis resničnostnih pogojev stavka z osebkom z določnim določilnikom in glavnim števnikom (pri tem smo sledili delom, kot je Keenan in Stavi 1986: 277, 309). Ker v teoriji L* ista pomenska razčlemba pomeni tudi isto skladenjsko razčlembo, napovemo enako skladenjsko obnašanje določnega določilnika ter univerzalnega določilnika vsi. Napoved je očitno napačna.
(436) Bx [#(3, x) A maček(x)] (Vy [maček(y)] y xx x) A spati(x)
Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da naivna vključitev glavnega števnika v formulo (429c) ne proizvede formule (436). Če zagovarjamo zgornjo analizo, moramo tako pokazati tudi, kako vključiti glavni števnik.
Ponuja se več poti za reševanje nastalega problema. (i) Poiskati drugačno, vendar logično ekvivalentno formulo za vsi. (ii) Obdržati isto formulo, vendar pokazati, da izhaja iz drugačne skladenjske razčlembe. (iii) Ugotoviti, da obstajajo med the in all vendarle razlike v resničnostnih pogojih.
Če se za ustrezno izkaže tretja možnost, je najverjetneje, da se the in all razlikujeta glede zahtev po osprednjosti. Lewis (1979) zavrača Russelijansko analizo določnih do-ločilnikov, ki smo jo privzeli v pričujočem delu, ter zagovarja mnenje, da določne zveze izberejo najosprednjejšega posameznika iz skupine, na katero se nanaša samostalniška zveza; univerzalni določilniki z osprednjostjo niso povezani (Collins in Jasbi 2013). V primeru tovrstne analize v teoriji L* bi bilo pomembno paziti, da se ohrani medjezikovna napoved iz prvega poglavja.
5.3 POZITIVNE OZNAKE
Z JEDRNIM PREDIKATOM NEPRESEČNOSTI
5.3.1 TOPIKALIZACIJA
Osnovna oznaka pri analizi žariščenja je [Bg(Neg)]. Ali obstaja ista oznaka s pozitivno vrednostjo? Menim, da obstaja in daje z njo povezana analiza topikalizacije. (Ad Neele-man (osebna komunikacija) meni, da gre za t.i. protistavno topikalizacijo.) Topikalizacija deli stavek na topik in komentar.
L* formula (438) in LF (439) sta enaki kot ustrezna formula in LF za žariščno zgradbo, le daje vrednost oznake [Comment] pozitivna, zato (i) predikat nepresečnosti ni negiran
201
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(glej razdelek 4.6 za popravek korespondenčnega načela 9); (ii) kvantifikator nad dogod-kovno spremenljivko f in alternativno spremenljivko x' ni univerzalni, temveč eksistencialni.205 (Topik označimo z dvojnim podčrtanjem.)
(437)	(A: Ali veš, kaj počne Janez? B: Ne, vem pa, da) Peter pleše.
(438)	3e: (3f 3x' [vršilec(x', f) A plesati(f)] f x e) A 3x [peter(x)] vršilec(x, e) A plesati(e)
Obstaja dogodek e, da velja naslednje. Obstajata tak dogodek f in posameznik xdaje f dogodek, da x' pleše, in f ni enak e. e je dogodek, da Peter pleše.
(439)	CommentPe ^ 3e
V f Vx 'i
"f f * e
CommentPf	AgentPe ^ vršilec(x, e)
/ \ / \
Comment AgentPf ^ vršilec(xf)	DPX VPe
/ \
AgentP^' VP	Peter pleše
Peter	f
pleše
Formula (438) zatrdi nekaj o dogodku e (daje to dogodek Petrovega plesanja) in pove tudi, da obstaja še nek drug dogodek f, različen od dogodka e, katerega resničnostni pogoji so enaki dogodku e, le da je vršilec dejanja lahko nek drug posameznik. Taka zgradba bi lahko bila uporabna za spreminjanje teme pogovora, če privzamemo, da dogodek v komentarju ni nujno nek dejanski dogodek, temveč le "možen" dogodek - tak, da bi bilo glede na tok diskurza pričakovati, da bo govora o njem. Omemba tega dogodka brez podanega udeleženca in istočasno zatrjevanje obstoja dogodka, v katerem nastopa udeleženec, ki v diskurzu predhodno ni nastopal, bi lahko signalizirala spremembo teme.
Poleg tega, dane moremo trditi, daje f dejanski dogodek, je formula (438) problematična tudi zato, ker dovoljuje, da spremenljivki x' v komentarju ustreza isti posameznik kot spremenljivki x v propoziciji (Peter). Če naj bo Peter protistavni topik, bi to moralo biti nemogoče.206 To težavo bi morda lahko zaobšli tako, da predpostavimo, da doseg
205	V (438) in (439) ignoriramo žariščenje. Le-to je sicer gotovo prisotno, saj analiziramo odgovor na vprašanje.
206	Težava ostane tudi, če ne gre za protistavni topik, temveč stavčni topik, kot ga definirata Neeleman in van de Koot (2007: 3): »Izraz topik rezerviramo za skladenjske sestavnike, ki v diskurz uvajajo novo temo (pogovora), ožijo trenutno temo ali jo spreminjajo. Izključujemo torej sestavnike, ki so zgolj diskurzno anaforični.«
202
Smernice za nadaljnje raziskave
dvojnega kvantifikatorja 3e3x ni atomarna formula f x e, temveč konjunkcija atomar-nih formul f x e A x' x x. Tobi razložilo tudi položaj implicitnega kvantifikatorja nad alternativno spremenljivko x'. Namesto da bi trdili, da izpustna zgradba dvigne doseg tega kvantifikatorja, bi morali trditi, da "podvoji" atomarno formulo.
Taka odločitev bi seveda imela posledice tudi za žariščne strukture (oziroma izpustne strukture v splošnem), vendar vsaj naj prvi pogled brez negativnih posledic. Poleg tega bi morali spremenljivki x zaradi take odločitve zvišati doseg, kar tudi ni nujno slabo, saj topikalizacijo in žariščenje lahko spremlja tudi premik topikaliziranega oziroma žarišče-nega sestavnika.
Preučevanje topikalizacije in vpliva, ki bi jo privzetje razprave v zgornjem odstavku imelo na žariščne, primerniške in presežniške zgradbe, prepuščamo nadaljnjim raziskavam.
5.3.2 KOORDINACIJA
S pozitivno oznako z jedrnim predikatom nepresečnosti lahko analiziramo koordinacijo. Predlagamo, da veznik in realizira pozitivno oznako [And] z jedrnim predikatom nepresečnosti. Oglejmo si primer, kjer je koordinirana zveza vršilec dejanja.
(440)	Janko in Metka sta premagala čarovnico.
(441)	AgentPe
(442)
TPe^ 3x3x'
Agenti AgentPe AndPy
VPe
AndPv
AgentPy premagala čarovnico
AndP AgentPe
A / A
— Agent1 AgentPe
/\
VP
And AgentP* /\
t NPx 1 Janko
NP
Agent Metka
V (441) ena oznaka [Agent] projicira dvakrat zapored (AgentPy in AgentPe; brez premika), druga v drugo projicira s premikom (AgentPx, AgentPe projicirana s premikom). Pri izpeljavi stavka (440) se cel koordinirani sestavnik premakne v položaj osebka,
(442).
Implicitna kvantifikatorja nad x in x' imata zato enak doseg: oba se nahajata v TP. L* formula je podana v (443).
(443)	3e: 3x3x' [(janko(x') A x' x x) A metka(x)] vršilec(x', e) A vršilec(x, e) A premagati-čarovnico(e)
203
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Menim, da lahko na enak način (z vzporednimi projekcijami) obravnavamo vse koordinirane zgradbe. Podrobna obravnava je izven obsega pričujočega dela.
5.4 BINARNE OZNAKE
V razdelku 3.4.2 smo uvedli pojem negativne (in pozitivne) oznake. (Popravljeno) ko-respondenčno načelo 9 trdi, da oznake z negativno vrednostjo uvajajo operator negacije: negirajo podformulo, ki ustreza sestavljenemu jedru, in atomarno formulo jedrnega pre-dikata.
V jezikoslovju je dobro znana razlika med privativnimi (unarnimi) ter binarnimi oznakami. Privativna oznaka [f] je v izrazu preprosto prisotna ali odsotna. Binarna oznaka lahko zavzame dve vrednosti, kijih običajno označimo s [+f] in [-f].207
Če empirični podatki ne ločijo med sistemom, ki uporablja privativne, in sistemom, ki uporablja binarne oznake, se jezikoslovci, ki se ukvarjajo s sistemi oznak, načeloma odločajo za privativne oznake, ker so preprostejše (prim. Adger 2003:26-31). Tako obstajajo fonološke teorije, ki uporabljajo izključno privativne oznake, npr. v razdelku 2.3.1 omenjena vezalna fonologija. Vendar se zdi, da ne obstaja skladenjska teorija, ki bi shajala brez binarnih oznak. Starke (2004: 266-267, op. 5) trdi, da skladnja ne more operirati (le) s privativnimi oznakami, ker so v jeziku mnogokrat realizirane tudi "nezaznamovane" oznake, tj. oznake z vrednostjo, ki bi ji v privativnem sistemu ustrezala odsotnost oznake.
Kljub temu da v skladnji ne moremo uporabljati (izključno) privativnih oznak, obe vrednosti binarne oznake običajno nista enakovredni. Običajno rečemo, da je ena vrednost zaznamovana in druga nezaznamovana, pri čemer so kriteriji za zaznamovanost (prim. Starke 2004: 260-261) že od nekdaj problematični. Zaznamovano vrednost oznake [f] običajno označimo s [+f], nezaznamovano z [-f].
Predpostavimo, da razlika med oznako z negativno in pozitivno vrednostjo, ki smo jo definirali v teoriji L*, sovpada z različnima vrednostima binarne oznake. Natančneje, negativna vrednost oznake ([f(Neg)]) naj bo zaznamovana ([+f]); pozitivna vrednost oznake ([f]) naj bo nezaznamovana ([-f]).
Ilustrirajmo povedano z zgledom stavčnega zanikanja. Običajno je trditi, da so zanikani stavki v primerjavi s trdilnimi stavki zaznamovani, tj. daje [+neg], ki jo vsebuje zanikani stavek, zaznamovana vrednost in [-neg], ki jo vsebuje trdilni stavek, nezaznamovana (prim. Starke 2004: 260). V razdelku 4.7 smo stavčno zanikanje analizirali tako, da smo nikalnemu jedru pripisali negativno vrednost (in jedrni predikat nepresečnosti). Sledi, da je negativna vrednost oznake zaznamovana.
Zaznamovanost je z zgornjim kriterijem definirana neproblematično; predvsem ni krožna. Oznaka z negativno vrednostjo uvaja negacijo in univerzalno kvantifikacijo, katerih prisotnost je mogoče objektivno preveriti, npr. z usmerjenim sklepanjem (glej razdelek 3.1.3) ali običajnimi kriteriji za doseg kvantifikatorjev.
207 Poleg tega poznamo še oznake, ki lahko zavzamejo več vrednosti, in skalarne oznake, katerih vrednost se nahaja na neki lestvici.
204
Smernice za nadaljnje raziskave
Če bi se izkazalo, da se zgornja definicija zaznamovanosti sklada z običajnimi pogledi na zaznamovanost,208 bi lahko bila to prva res nekrožna definicija zaznamovanosti, saj ne bi temeljila npr. na jezikovni tipologiji, temveč na neodvisno preverljivi pomenski razčlembi.
5.5 OSLOVSKA NAVEZNICA
V pomenoslovni literaturi je pogosto obravnavana oslovska naveznica, običajno ilustrirana z angleško ustreznico zgleda (444).
(444)	Vsak kmet, ki ima (kakšnega) osla, ga tepe.
Resničnostne pogoje za (444) podaja formula (445). V tej formuli ustreza nedoločni zvezi (kakšnega) osla univerzalni kvantifikator, kar je nenavadno, saj je za nedoločne zveze značilno, da uvajajo eksistencialno kvantifikacijo.
(445)	VxVy [kmet(x) A (ima(x, y))] tepe(x, y)
Teorija L* nudi pot k razlagi tega pojava. Po korespondenčnem načelu 8 iz razporeditve nastopov spremenljivk x in y sledi, da se kvantifikatorja nad njima nahajata v istem položaju. Nadalje morata biti po korespondenčnem načelu 10 ta kvantifikatorja enaka. V razpravi o univerzalnih določilnikih v razdelku 3.4.2 smo predpostavili, da realizira vsak oznako z negativno vrednostjo in da se kvantifikator nad x nahaja prav v funkcijski projekciji te oznake. Kvantifikator nad x mora biti zato univerzalen. Sledi, daje univerzalen tudi kvantifikator nad y.
Problematični vidik zgornje analize je predpostavka, da se spremenljivka y nahaja v dosegu kvantifikatorja Vx. (Položaj kvantifikatorja Vx je določen ne glede na nastope spremenljivke y.) V teoriji L* ustrezajo spremenljivkam hrbtenice, a ni jasno, kako je lahko hrbtenica y, ki se nahaja v osebku glavnega stavka, tudi predmet glavnega stavka. Da bi bil posredi premik, je nemogoče, saj noben od teh položajev ne s-poveljuje drugemu.
208 Zaznamovanost je dostikrat povezana z zapletenostjo (kompleksnostjo): bolj zapleteni izrazi so zaznamovani. Temu pogledu zgornja definicija zaznamovanosti pritrjuje, saj je zaznamovana tista vrednost oznake, iz katere izhajata jedrni predikat in operator negacije, nezaznamovana pa vrednost, iz katere izhaja le jedrni predikat.
205
6 POVZETEK
V pričujočem delu smo pričeli razvijati enotno teorijo skladnje in formalne semantike, ki smo jo imenovali teorija L*. Nujnost poenotenja skladnje in formalne semantike izhaja iz spoznanja sodobnih kognitivnih znanosti, da je jezikovna zmožnost, tako kot ostali vhodni in izhodni umski sistemi, zgrajena modularno (drugo poglavje). V okviru izdelane teorije smo obravnavali podatke omejenega obsega, vendar podaja teorija L* analitični aparat, za katerega menim, da preveva skladenjsko in pomensko razčlembo kateregakoli jezikovnega izraza kateregakoli jezika. Zato predstavlja pričujoče delo začetek skladenjsko-pomenoslovnih raziskav, ki bodo dokazovale utreznost domneve o istovetnosti skladenjske in pomenske razčlembe jezikovnih izrazov.
Zaradi jasnosti predstavitve teorije smo obdržali tako skladenjsko kot pomensko ravnino razčlembe jezikovnih izrazov in trdili, da sta razčlembi izomorfni. Kot ravnino skladenjske razčlembe smo privzeli logično obliko (LF) minimalistične teorije jezika. Za pomensko razčlembo smo razvili logični jezik L*.
V	prvem poglavju smo neodvisno od domneve o izomorfnosti skladenjske in pomenske razčlembe utemeljevali, da je jezik L* ustrezno orodje za pomensko razčlembo jezikovnih izrazov. Utemeljitev je bila empirična. V jeziku L* smo razčlenili pomen določnih in presežniških določilnikov. Ugotovili smo, da lahko imajo presežniški določilniki dva pomena: pomen absolutne večine, kot ga ima angleški presežniški določilnik most, in pomen relativne večine, kot ga ima slovenski presežniški določilnik največ. Na podlagi primerjave pomenskih razčlemb določnih in presežniških določilnikov smo podali izvirno napoved, da morajo jeziki, ki imajo presežniški določilnik s pomenom absolutne večine, imeti tudi določni določilnik. Napoved smo preverili na dvajsetih jezikih, ne da bi našli prepričljiv protiprimer. Nabor obravnavanih jezikov je vključeval jezike iz različnih jezikovnih družin, kar izključuje možnost genealoške razlage napovedi. Da slednja ni zadovoljiva, nadalje dokazuje primerjava obravnavanih slovanskih jezikov: med njimi je edini jezik, ki pozna presežniški določilnik s pomenom absolutne večine, makedonščina, ki edina pozna tudi določni določilnik.
V	tretjem poglavju smo izdelali izomorfizem med LF in jezikom L*. Korespondenčna načela, s katerimi smo ga zapisali, so zbrana v osmem poglavju.
Izdelava izomorfizma nas je prisilila, da smo opustili standardno minimalistično be-sednozvezno teorijo in prevzeli besednozvezno teorijo s sestavljenimi jedri. Slednjo smo skoraj v celoti izpeljali iz neodvisno motiviranih domnev o pomenski razčlembi jezikovnih izrazov in tako zmanjšali število stipulacij, ki jih mora privzeti skladenjska teorija. Slednja tako temelji na treh stebrih: besednozvezni teoriji, posplošitvi o fseq in načelu relativizirane minimalnosti. Od teh se vsaj dva zdita pomensko osnovana: (i) besednozvezno teorijo poskušamo razložiti s teorijo L*; (ii) nekateri jezikoslovci menijo, da dopušča fseq pomensko razlago. Načelo relativizirane minimalnosti tako ostaja edino izključno skladenjsko načelo.
Z izdelano teorijo smo v četrtem poglavju analizirali niz neodvisnih podatkov, s poudarkom na primerniških in presežniških zgradbah. Verjetno smo s tem izdelali prvo
207
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
enotno pomensko razčlembo vseh primerniških in presežniških zgradb, ki obsega vse skladenjske kategorije primernikov in presežnikov: pridevnike, določilnike in prislove. Poleg tega smo pri analizi pridevnikov brez dodatnih stipulacij zaobjeli tako pozitivne kot negativne stopenjske pridevnike. Nadalje smo razčlenili presežniške zgradbe tako v absolutnem kot relativnem pomenu. Med drugim smo pojasnili izvor razlike med pomenoma ter podali razlago dodatne medjezikovne posplošitve, ki smo jo razbrali iz podatkov, predstavljenih v prvem poglavju.
Z relativnim pomenom presežniških zgradb je tesno povezano žariščenje. Pomenska razčlemba žariščenja v okviru dogodkovne semantike nas je vodila k ugotovitvi, da mora biti skladenjska razčlemba žariščenja primer izpustne zgradbe. To spoznanje smo upoštevali pri analizi primerniških pridevnikov in s tem presegli mnoge težave prejšnjih pristopov. Edini razred primerniških zgradb, ki ga nismo znali analizirati, so primerniške zgradbe, v katerih razred primerjave uvaja predlog, vendar nas je to vodilo k spoznanju, da so nepopolne tudi predhodne analize teh zgradb.
Podali smo tudi na prvi pogled nenavadno analizo stavčnega zanikanja. V teoriji L* stavčno zanikanje (brez dodatnih stipulacij) ne more biti preprosto uvedba operatorja negacije. Predlagana pomenska razčlemba je bolj zapletena in zato v luči zahtevnosti procesiranja zanikanih stavkov tudi psihološko prepričljivejša.
Eden najosnovnejših skladenjskih pojavov je ujemanje, ki se v kartografiji skladenjskih zgradb kaže kot izjemnost ujemalnih zvez glede na ugotovitev, daje stavčno ogrodje sestavljeno iz univerzalno določenega zaporedja funkcijskih projekcij. Ustrezno formulacijo te izjemnosti smo privzeli kot enega od skladenjskih aksiomov teorije L* in ga uporabili kot ključno komponento analize primerniških in presežniških zgradb. Poleg tega je pomembno prispeval k analizi glavnih števnikov. V pričujočem delu smo z enotnimi predpostavkami analizirali samostalniške in pridevniške glavne števnike ter glavne števnike kot jedro malih stavkov ter brez dodatnih stipulacij razčlenili sestavljene glavne števnike.
V teoriji L* nismo stipulirali, da morajo jedrni predikati (predikati, ki ustrezajo formalnim oznakam) argumentna mesta zapolniti v določenem vrstnem redu. Nedoločenost vrstnega reda pripisa argumentov smo sicer uporabili le pri analizi glavnih števnikov in malih stavkov, vendar menim, da bo prav ta prijem v nadaljnjih raziskavah dal največ skladenjsko všečnih rezultatov. Vrstni red pripisa argumentih mest nekega jedrnega predikata je namreč odvisen od vrstnega reda projiciranja oznake, ki mu ustreza. Ker vrstni red pripisa argumentov ni določen, tudi ni določen vrstni red projiciranja oznake. Isti pomenski učinek lahko zato dosežemo z različnimi vrstnimi redi projiciranja oznake, ki ustrezajo različnim skladenjskim zgradbam. Vzemimo npr. oznako [Property]: če jo najprej projiciramo v pridevniško in nato v samostalniško zvezo, je pridevnik rabljen atributivno; če jo najprej projiciramo v samostalniško in nato v pridevniško zvezo, je rabljen predikativno, kot pomensko jedro malega stavka. Sledi, da v naravnem človeškem jeziku ne bi mogli obstajati atributivni pridevniki, če ne bi obstajali mali stavki, in obratno. Potencialna razlagalna moč tega prijema, če ga uporabimo na vseh postuliranih skladenjskih oznakah, je ogromna.
208
Povzetek
Analitični aparat teorije L* je izdelan do podrobnosti le s pomenoslovnega vidika. O glasovni realizaciji predlaganih zgradb v pričujočem delu povemo le malo, tako s skladenjskega kot morfološkega vidika. Tako menim, daje prioritetna naloga v razvoju teorije L* dopolnitev teorije z ustreznimi morfološkimi in skladenjskimi prijemi, najverjetneje s prijemi nanoskladnje. Nadalje menim, da teorija L* zaradi omejitev, ki jih postavlja besednozvezni teoriji, v tem procesu integracije ne bo le pasiven prejemnik prijemov. Sodelovanje bo najbrž plodno predvsem na področju izpusta, saj izpustne zgradbe v teoriji L* utemeljeno prepoznavamo tudi tam, kjer doslej niso bile opažene. S tem širimo empirično osnovo teorije izpusta in tako na tem področju odpiramo pot k novim spoznanjem.
209
7 SUMMARY
This work presents an attempt at unifying syntax and formal semantics. The unification seems necessary due to the conclusion of cognitive science that the language faculty, like other input and output systems of the mind, is a modular system (the second chapter). While the scope of the data analysed in the book is limited, I believe that the theory presented here applies to syntactic and semantic analyses of any construction in any language, and should therefore be taken as the initial steps of research aimed at proving that syntax and semantics are one and the same.
For reasons of clarity, the book keeps the syntactic and semantic level of representation separate, while claiming that they are isomorphic. Logical Form (LF) of the Minimalist Theory is employed for syntactic representations. For representation of meaning, a logical language L* is developed.
The first chapter argues on independent grounds that language L* is an appropriate tool for semantic analysis. The argument is empirical. Language L* is used to analyse definite and superlative determiners. We have discovered that there are two classes of superlatives, absolute and relative, exemplified by the English superlative determiner most and the Slovenian superlative determiner največ, respectively. The comparison of the semantic representations of these two determiners in language L* lead to a novel cross-linguistic prediction that any language with an absolute superlative determiner also has a definite determiner. The prediction was tested on twenty languages. No convincing counterexamples were found. The tested languages belong to various language families. This excludes a genealogical explanation of the facts, a conclusion which is even further supported by taking a closer look at the Slavic languages. Of the tested Slavic languages, Macedonian is the only one having a superlative determiner. At the same time, it is also the only one having a definite determiner.
In the third chapter we construct an isomorphism between LF and L*. This isomorphism is delivered in the form of correspondence principles, which are collected in the eightth chapter.
In the process of constructing the isomorphism we were forced to abandon the standard X-bar theory and use the concept of complex syntactic heads known from Nanosyn-tax. The resulting X-bar theory is almost completely based on independently motivated semantic assumptions, which reduces the number of purely syntactic stipulations. Of the three cornerstones of syntax, X-bar theory, the fseq generalisation and relativised minimality, the first two can receive an independent semantic basis. (i) X-bar theory is based on L* theory; (ii) some linguists argue that fseq can be derived from semantic considerations. In this view, relativised minimality remains the only purely syntactic principle.
In the fourth chapter, the analysis of a wide range of constructions is given, the emphasis being on superlative and comparative constructions. We provide a unified analysis of these constructions, which covers over all syntactic categories of superlatives and comparatives: adjectives, determiners and adverbs. Importantly, negative gradable adjectives receive a completely non-stipulative account. The analysis deals with both absolute and
211
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
relative superlatives and also explains the additional cross-linguistic generalisation from the first chapter.
All sentences with a relative superlative contain focus. The semantic analysis of focusing in the framework of event semantics has lead us to the realisation that focusing is a type of ellipsis. Using this conclusion in the analysis of comparative adjectives, we were able to overcome many deficiencies of previous approaches. (We only failed to analyse phrasal comparatives. However, even that seems to be advantageous, as we have realised that the previous analyses of these constructions were flawed as well.)
At first sight, our analysis of sentential negation seems unusual. In L* theory, sentential negation cannot be analysed simply as the introduction of the negation operator, at least not without additional stipulations. The proposed analysis is more complicated than that. We have argued that this makes it more convincing psychologically.
Agreement is one of the most basic syntactic phenomena. In the cartographic approach it can be analysed as the exceptional status of phi phrases with respect to the generalisation that sentences are built using a universally determined order of functional projections. We have adopted an appropriate formulation for this exceptional status as one of the syntactic axioms of the L* theory, and then used this axiom as a key component in the analysis of comparative and superlative structures. It has also facilitated the analysis of cardinal numerals. We have succeeded in providing a unified analysis of nominal and adjectival cardinal numerals, used both attributively and predicatively. Furthermore, we were able to decompose complex numerals without any additional assumptions.
The L* theory does not stipulate the argument order of head predicates (i.e. predicates corresponding to formal features). We have only used this fact in the analysis of cardinal numerals and small clauses, but I believe it might nevertheless be a very important tool in the future research. As the semantic and syntactic representations are isomorphic, the argument order is determined by the order of feature projection. Thus, in syntactic terms, our theory does not stipulate the feature projection order. We can get the same meaning using different projection orders, which correspond to different syntactic structures. For example, if feature [Property] is first projected into an adjectival and then into a nominal phrase, the adjective is used attributively; if the order is reversed, the usage is predicative, as the semantic head of a small clause. It follows that the existence of adjectival attribution and of small clauses are inextricably linked. The explanatory power of this approach, when used on all syntactic features, could be enormous.
We have mainly worked on the L* theory from the semantic perspective, and have not discussed its syntactic or morphological aspects in much detail. I believe that focusing on these aspects is a priority for further research, and look forward to integrating the L* theory more closely into the framework of Nanosyntax. Furthermore, I am convinced that, given the restrictions that it imposes on the chosen X-bar theory, the L* theory will not be simply a passive recipient of concepts and analysis from the theories of syntax. One of the phenomena where the L* theory could make a significant contribution is ellipsis: we find elliptic structures in places where they were previously unnoticed and thereby widen the empirical basis for the theory of ellipsis and open the path to new realisations.
212
8 KORESPONDENČNA NAČELA
1.	Pomenska komponenta jezikovnega računskega sistema ohranja hierarhično zgradbo.	(str. 104)
2.	Pojmovnim pomenskim oznakam v LF ustrezajo v L* individualni predikati.
(str. 112)
3.	Razvejanemu vozlišču v LF v L* privzeto ustreza logični veznik A. (str. 112)
4.	Končnemu vozlišču v LF v L* privzeto ustreza logična resnica 1.	(str. 112)
5.	Vozlišču X v LF lahko v L* ustreza (eksistencialni ali univerzalni) omejeni kvan-tifikator Q. Če je vozlišče X maksimalna projekcija, tj. XP, potem je omejevalec Qja določilo XP in doseg Qja dopolnilo XP.	(str. 112)
6.	Spremenljivke jezika L* so v bijektivni korespondenci s hrbtenicami v LF.
(str. 117)
7.	Skladenjskim oznakam ustrezajo jedrni predikati. Jedrnim predikatom so argumenti pripisani s projekcijo: spremenljivka, ki ustreza hrbtenici, v katero je oznaka projicirana, je argument jedrnega predikata oznake.	(str. 121)
8.	Implicitni kvantifikator Qx se nahaja v najnižjem vozlišču, ki je nadrejeno vsem nastopom spremenljivke x v izrazu L*.	(str. 124)
9.	[prva različica] Operator negacije v L* lahko uvaja (i) funkcijska projekcija NegP: v tem primeru je negirano njeno dopolnilo; (ii) zadnja funkcijska projekcija oznake z negativno vrednostjo: v tem primeru je negirano sestavljeno jedro te funkcijske projekcije.	(str. 131)
10.	[prva različica] Implicitni kvantifikator je univerzalni, če se nahaja v zadnji funkcijski projekciji z negativno vrednostjo; sicer je eksistencialni. (Vozlišče, kjer se nahaja V, se interpretira kot disjunkcija.)	(str. 131)
11.	Naj vozlišču X v L* ustreza formula 0. X naj vsebuje oznako [f], ki je iz X projicirana v fP, tj. X je jedro fP. Funkcijska projekcija fP naj se nahaja v hrbtenici, ki ji ustreza spremenljivka y: fP je torej fPy. Oznaki [f] naj ustreza jedrni predikat P. Če ima fP dopolnilo, ga označimo z YP, L* formulo, ki mu ustreza, pa s 0.
Predpostavimo, daje globalni položaj atomarne formule z jedrnim predikatom P, ki ustreza projicirani oznaki [f], ob funkcijski projekciji fPy. Nadalje predpostavimo, daje oznaka [f] poleg v hrbtenico y projicirana tudi v hrbtenice zi,..., zk: atomarna formula je torej P(z1,..., zk, y).
Potem LF izrazu (446) ustreza L* formula (0|P(z1,..., zk, y)) l 0, kjer sta | in l veznika, določena z drugimi korespondenčnimi načeli. (Drevesna reprezentacija te formule je podana v (447).)	(str. 144)
213
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
(446) fPy
(447)
Xf (YP)
/\

<P P(zi,..., zk, y)
12. Naj bosta sestavnika XP in YP v (448) izomorfna modulo ZP, tj. bila bi izomorfna, če bi se ZP nahajal tudi v YP, v položaju, vzporednem položaju ZPja v XP. Potem je fPx izpustna zgradba.
Predpostavimo, da hrbtenici v položaju, kije vzporeden položaju ZPja v YP, ustreza spremenljivka w. Potem se implicitni kvantifikator Q nad w nahaja med fPx in fPy.
(str. 147)
(448) Q iPx QwL s
fPy
/\ f YPy
XPx
,ZPz
...zpw
13. Atomarna formula jedrnega predikata neke oznake je v L* formulo vključena med najnižjo zadnjo projekcijo te oznake in jedrom te projekcije.	(str. 150)
9. [druga različica] Operator negacije v L* lahko uvaja (i) funkcijska projekcija NegP: v tem primeru je negirano njeno dopolnilo; (ii) zadnja funkcijska projekcija oznake z negativno vrednostjo: v tem primeru sta negirana sestavljeno jedro te funkcijske projekcije in atomarna formula jedrnega predikata oznake.	(str. 192)
9. [tretja različica] Operator negacije v L* uvaja zadnja funkcijska projekcija oznake z negativno vrednostjo. Operator - negira sestavljeno jedro te funkcijske projekcije in atomarno formulo jedrnega predikata oznake.	(str. 192)
10. [druga različica] Implicitni kvantifikator je univerzalni, če se nahaja v funkcijski projekciji, ki uvaja operator negacije; sicer je eksistencialni. (Vozlišče, kjer se nahaja V, se interpretira kot disjunkcija.)	(str. 192)
214
9 SLOVENSKO-ANGLEŠKI SEZNAM TERMINOV
dogodek event
določilnik determiner
določilniška zveza determiner phrase (DP)
določilo specifier
dopolnilo complement
doseg scope
drseči kvantifikator floating quantifier dvig kvantifikatorjev quantifier raising dvojno napolnjen Comp Doubly Filled Comp dvojno zanikanje double negation fonetična oblika phonetic form (PF) glagolska zveza verb phrase (VP) globinska zgradba deep structure (DS) ime label
informacijska neprodušnost informational encapsulation izbiranje Select (operacija)
izgovorno-zaznavni sistem articulatory-perceptual system (AP) izgradnja derivation jedro head
jezikovna zmožnost language faculty jeziku lasten language-specific k-premik wh-movement komentar comment konvergirati converge konzervativnost conservativity legitimirati license (v splošnem pomenu) logični kvadrat square of opposition mali stavek small clause
mehko negativno ujemanje non-strict negative concord
minimalistična teorija jezika The Minimalist Program
najprej jedro head-first
nanoskladnja nanosyntax
naravna logika Natural Logic
nedoločniški stavek infinitival clause
negativno polarni izraz negative polarity item (NPI)
nejasen vague
negativno ujemanje negative concord nezaznamovan unmarked osprednji salient
ogrodje extended projection, skeleton
215
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
ozadje background
pogoj vključenosti inclusiveness condition poimenovati to label
pojmovno-namerni sistem conceptual-intentional system (CI) položaj context
posplošeni kvantifikator generalized quantifier potrjevanje checking
povezava z žariščem association with focus površinska zgradba surface structure (SS) pod-izbrisni primernik sub-deletion comparative področnost domain specificity premeščanje Move (operacija) premik movement priklop adjunction
problem sinhronizacije binding problem protistavno žarišče contrastive focus razpršena morfologija Distributed Morphology računski sistem computational system samostalniška zveza noun phrase (NP) semantika alternativ alternative semantics sestavljanje Merge (operacija) sestavniškost compositionality sled trace sopoložaj context
stroga konzervativnost strong conservativity stroga sestavniškost strong compositionality specifičnost specificity stabilna razširljivost extension condition stanje state
stopenjski pridevnik gradable adjective strawsonsko navzdol monoton Strawson downward entailing strogo negativno ujemanje strict negative concord topik topic tropa trope
vezalna fonologija Government Phonology (GP) VP-lupina VP-shell zaznamovanost markedness zaznamovan marked
zaporedje funkcijskih projekcij functional sequence (fseq) zgrmeti crash žarišče focus žvrkljanje scrambling
216
10 LITERATURA
Abney, Steven Paul, 1987: The English Noun Phrase in its Sentential Aspect Doktorska disertacija. MIT.
Aboh, Enoch Olade, 2004: The Morphosyntax of Complement-Head Sequences. Oxford, New York: Oxford University Press.
Adger, David, 2003: Core Syntax: A MinimalistApproach. Oxford, New York: Oxford University Press.
Alexiadou, Artemis in Wilder, Chris, ur., 1998: Possessors, Predicates and Movement in the Determiner Phrase. Zv. 22. Linguistik Aktuell. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Anderson, John M., 2006: The Non-autonomy of Syntax. Folia Linguistica 39.3-4. 223250.
Aygen-Tosun, Gulsat, 1999: Specificity and Subject-Object Positions / Scope Interactions in Turkish: Proceedings of the I. International Conference in Turkic Linguistics. Manchester University. (http: //www. fas .harvard. edu/~lingpub/misc/tosun/Manch% 20 Proceeed.pdf>.
Bajec, Anton, et al., ur., 1994: Slovarslovenskegaknjiznega jezika. Ljubljana: DZS.
Baker, Mark, 1985: The Mirror Principle and Morphosyntactic Explanation. Linguistic Inquiry 16. 373-416.
Barwise, Jon in Cooper, Robin, 1981: Generalized Quantifiers and Natural Language. Linguistics and Philosophy 4. 159-219.
Beghelli, Filippo in Stowell, Tim, 1997: Distributivity and Negation: the Syntax of each and every. Ur. Szabolcsi, Anna: Ways of Scope Taking. Zv. 65. Studies in Linguistics and Philosophy. Dordrecht: Kluwer Academic Publishers. 71-107.
Belleti, Adriana, ur., 2004: Structures and Beyond: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 3. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press.
Belleti, Adriana in Rizzi, Luigi, ur., 2002: Noam Chomsky: On Nature and Language. Cambridge: Cambridge University Press.
Bhatia, Tej K., 1993: Punjabi. Descriptive grammars. London, New York: Routledge.
Bolinger, Dwight, 1972: Accent is predictable (if you are a mind-reader). Language 48.3. 633-644.
Borer, Hagit, 2005a: Structuring Sense. Zv. 1: In Name Only. Oxford, New York: Oxford University Press.
Borer, Hagit, 2005b: Structuring Sense. Zv. 2: The Normal Course of Events. Oxford, New York: Oxford University Press.
Boskovic, Zeljko, 2007: What will you have, DP or NP?: Proceedings ofNELS 37. GLSA. (http://web.uconn.edu/boskovic/papers/nels.illinois.proceedings.final.pdf>.
Brentari, Diane, 1999: A Prosodic Model of Sign Language Phonology. Cambridge: The MIT Press.
217
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Brody, Michael, 2000: Mirror Theory: Syntactic Representation in Perfect Syntax. Linguistic Inquiry 31.1. Ponatis v Brody 2003: 205-231. V besedilu navedene strani se ravnajo po ponatisu. 29-56.
Brody, Michael, 2003: Towards an Elegant Syntax. Routledge Leading Linguists. London, New York: Routledge.
Brody, Michael in Szabolcsi, Anna, 2003: Overt Scope: A Case Study in Hungarian. Syntax 6.1. 19-51.
Brown, Wayles in Alt, Theresa, 2004: A Handbook of Bosnian, Serbian and Croatian. The Slavic, East European Language Resource Center. (http://www.seelrc.org/).
Buring, Daniel, 2005: Binding Theory. Cambridge: Cambridge University Press.
Butler, Jonny, 2004: Phase structure, Phrase structure, and Quantification. Doktorska disertacija. The University of York.
Caha, Pavel, 2009: The nanosyntax of case. Doktorska disertacija. University of Troms0.
Carruthers, Peter, 2006: The case for massively modular models of mind. Ur. Stainton, Robert: Contemporary Deba tes in Cognitive Science. Contemporary debates in philosophy. Wiley-Blackwell.
Chierchia, Gennaro, 2004: Scalar Implicatures, Polarity Phenomena, and the Syntax / Pragmatics Interface. Ur. Belleti, Adriana: Structures and Beyond: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 3. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press. 39-103.
Chomsky, Noam, 1957: Syntactic Structures. Haag: Mouton.
Chomsky, Noam, 1995: The MinimalistProgram. Cambridge: The MIT Press.
Chomsky, Noam, 2001: Derivation by Phase. Ur. Kenstowicz, Michael: Ken Hale: a life in language. Current Studies in Linguistics. Cambridge: The MIT Press. 1-52.
Chomsky, Noam, 2002: An interview on minimalism. Ur. Belleti, Adriana in Rizzi, Luigi: On Nature and Language. Cambridge: Cambridge University Press. 92-161.
Chomsky, Noam, 2004: Beyond explanatory adequacy. Ur. Belleti, Adriana: Structures and Beyond: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 3. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press. 104-131.
Chomsky, Noam in Lasnik, Howard, 1977: Filters and Control. Linguistic Inquiry 8.3. 425-504.
Cinque, Guglielmo, 1999: Adverbs and Functional Heads. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press.
Cinque, Guglielmo, ur., 2002: Functional Structure in DP and IP: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 1. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press.
Cojocaru, Dana, 2003: Romanian Reference Grammar. The Slavic, East European Language Resource Center. (http://www.seelrc.org/).
Collins, James in Jasbi, Masoud, 2013: A Lewisian Semantics for the English Definite Determiner. (http://web.stanford.edu/~jamesnc/ms13-definites-collins_jasbi.pdf).
Corver, Norbert in van Riemsdijk, Henk, ur., 2002: Semi-lexical Categories. Zv. 59. Studies in Generative Grammar. Berlin, New York: Mouton de Gruyter.
218
Literatura
Dowty, David, 1994: The Role of Negative Polarity and Concord Marking in Natural Language Reasoning. Ur. Harvey, Mandy in Santelmann, Lynn: Proceedings of SALT IV. Cornell University.
Durand, Jacques in Katamba, Francis, ur., 1995: Frontiers of Phonology: Atoms, Structures, Derivations. London, New York: Longman Publishing.
Durand, Jacques in Laks, Bernard, ur., 1996: Current Trends in Phonology: Models and Methods. Salford, Manchester: European Studies Research Institute (ESRI), University of Salford.
Emmorey, Karen, 2002: Language, cognition, and the brain: insights from sign language research. Mahwah, New Jersey, London: Lawrence Erlbaum Associates.
En£, Murvet, 1991: The Semantics of Specificity. Linguisticlnquiry 22.1. 1-25.
Erjavec, Tomaž, 2002: SlovenskoangleškivzporednikorpusIJS-ELAN. (http://nl.ijs.si/ elan/).
Feldstein, Ron F., 2001: A Concise Polish Grammar. The Slavic, East European Language Resource Center. (http://www.seelrc.org/).
Fodor, Janet Dean in Sag, Ivan A., 1982: Referential and Quantificational Indefinites. Linguistics and Philosophy 5. Ponatis v Ludlow (1997). 355-398.
Fodor, Jerry Alan, 1983: Modularity ofMind. Cambridge: The MIT Press.
Friedman, Victor, 2001: Macedonian Reference Grammar. The Slavic, East European Language Resource Center. (http://www.seelrc.org/).
Gil, David, 2009: How much grammar does it take to sail a boat? Oxford linguistics. Oxford, New York: Oxford University Press. §2.
Giusti, Giuliana, 2002: The Functional Structure of Noun Phrases. Ur. Cinque, Gugli-elmo: Functional Structure in DP and IP: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 1. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press. 54-90.
Golden, Marija, 2001: Teorija opisnega jezikoslovja. 1, Skladnja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.
Grillo, Antonino, 2008: Generalized Minimality: Syntactic underspecification in Broca's aphasia. Doktorska disertacija. Universiteit Utrecht. (http://www.lotpublications.nl/ Documents/186_fulltext.pdf).
Halle, Morris in Marantz, Alec, 1993: Distributed Morphology and the Pieces of Inflection. Ur. Hale, Kenneth in Keyser, S. Jay: The View from Building 20: Essays in Honor of Sylvain Bromberger. Cambridge: The MIT Press. 111-176.
Harley, Heidi in Ritter, Elisabeth, 2002: Person and number in pronouns: a feature-geometric approach. Language 78.3. 482-526.
Harris, John, 1994: English Sound Structure. Oxford: Blackwell Publishers.
Harris, John, 1996: Phonological output is redundancy-free and fully interpretable. Ur. Durand, Jacques in Laks, Bernard: Current Trends in Phonology: Models and Methods. Zv. 1. Salford, Manchester: European Studies Research Institute (ESRI), University of Salford. 298-325.
219
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Harris, John in Lindsey, Geoff, 1995: The elements of phonological representation. Ur. Durand, Jacques in Katamba, Francis: Frontiers of Phonology: Atoms, Structures, Derivations. London, New York: Longman Publishing. 34-79.
Heim, Irene, 1982: The Semantics of Definite and Indefinite Noun Phrases. Doktorska disertacija. University of Massachusetts, Amherst.
Heim, Irene, 2006: Remarks on comparative clauses as generalized quantifiers. (http: //semanticsarchive.net). Osnutek.
Heller, Daphna, 1999: The Syntax and Semantics of Specificational Pseudoclefts in Hebrew. Magistrsko delo. Tel Aviv University. (http://individual.utoronto.ca/daphna_ heller/research/Heller1999.pdf).
Herburger, Elena, 2000: What counts: Focus and Quantification. Zv. 36. Linguistic Inquiry Monographs. Cambridge: The MIT Press.
Hoeksema, Jack, 1983: Negative polarity and the comparative. Natural Language & Linguistic Theory 1. 403-434.
Ihsane, Tabea in Puskas, Genoveva, 2001: Specific in not Definite. Generative Grammar in Geneva 2. 39-54.
Ilc, Gašper, 2004: Skladenjskividikizanikanja: medjezikovna primerjava. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani.
Ionin, Tania in Matushansky, Ora, 2006: The composition of complex cardinals. Journal ofSemantics 23.4. 315-360.
Jackendoff, Ray S., 1972: Semantic Interpretation in Generative Grammar. Cambridge: The MIT Press.
Jackendoff, Ray S., 1992: Languages of the Mind: essays on mental representation. The MIT Press.
Jackendoff, Ray S., 1997: The Architecture of the Language Faculty. Zv. 28. Linguistic Inquiry Monographs. Cambridge: The MIT Press.
Janda, Laura A. in Townsend, Charles E., 2002: Czech Reference Grammar. The Slavic, East European Language Resource Center. (http://www.seelrc.org/).
Juarros-Daussa, Eva, 1998: Comparing Serial and Parallel SPLT Models of Processing: evidence from Catalan. (http://sophia.smith.edu/~ejuarros/Linguistics.htm).
Kadmon, Nirit, 2001: Formal Pragmatics. Oxford: Blackwell Publishers.
Kamp, Hans, 1981: A theory of truth and semantic representation. Ur. Groenendijk, J.; Janssen, T. in Stokhof, M.: Formal Methods in the Study of Language: Part 1. Amsterdam: Mathematisch Centrum. 277-322.
Kaye, Jonathan D., 1989: Phonology: a cognitive view. Hillsdale: Lawrence Erlbaum Associates.
Kaye, Jonathan D., 1995: Derivations and Interfaces. Ur. Durand, Jacques in Katamba, Francis: Frontiers of Phonology: Atoms, Structures, Derivations. London, New York: Longman Publishing. 239-332.
Kaye, Jonathan D.; Lowenstamm, Jean in Vergnaud, Jean-Roger, 1985: The internal structure of phonological elements: a theory of charm and government. Phonology Yearbook 2. 305-328.
220
Literatura
Kaye, Jonathan D.; Lowenstamm, Jean in Vergnaud, Jean-Roger, 1990: Constituent structure and government in phonology. Phonology 7. 193-231.
Kayne, Richard S., 1994: The Antisymmetry of Syntax. Zv. 25. Linguistic Inquiry Monographs. Cambridge: The MIT Press.
Keenan, Edward L. in Stavi, Jonathan, 1986: A Semantic Characterization of Natural Language Determiners. LinguisticsandPhilosophy 9. 253-326.
Kempson, Ruth M., 1977: Semantic Theory. Cambridge Textbooks in Linguistics. Cambridge: Cambridge University Press.
Kennedy, Christopher, 2001: Polar opposition and the ontology of 'degrees'. Linguistics and Philosophy 24. 33-70.
Kern, Marko in Cuderman, Marijana, 2001: Spisekslovenskih dvatisočakov. (http://ww w2.arnes.si/~mcuder/).
Kracht, Markus, 2001: Syntax in Chains. Linguistics and Philosophy 24.4. 467-530.
Ladusaw, William, 1979: Polarity Sensitivity as Inherent Scope Relations. Doktorska disertacija. University of Texas at Austin.
Lappin, Shalom, ur., 1996: The Handbook of Contemporary Semantic Theory. Oxford: Blackwell Publishers.
Larson, Richard, 1988: Scope and comparatives. Linguistics and Philosophy 11.1. 1-26.
Larson, Richard in Segal, Gabriel, 1995: Knowledge of Meaning. Cambridge: The MIT Press.
Law, David in Ludlow, Peter, 1985: Quantification without Cardinality. Ur. Berman, S.; Choe, J-W. in McDonough, J.: Proceedings ofNELS 15. Brown University. GLSA.
Lechner, Winfried, 2004: Ellipsis in Comparatives. Zv. 72. Studies in generative grammar. Berlin: Mouton de Gruyter.
Lewis, David, 1979: Scorekeeping in a Language Game. Ur. Portner, Paul in Partee, Barbara H. Cambridge: Blackwell Publishing. 162-177.
Link, Godehard, 1983: The Logical Analysis of Plurals and Mass Terms: A Lattice-theoretical Approach. Ur. Portner, Paul in Partee, Barbara H. Cambridge: Blackwell Publishing. 127-146.
Linnebo, 0ystein, 2014: Plural Quantification. Ur. Zalta, Edward N.: The Stanford Encyclopedia ofPhilosophy. Fall 2014.
Lopez-Escobar, E. G. K., 1965: An interpolation theorem for denumerably long formulas. Fundamenta Mathematicae LVII. 253-272.
Lowenstamm, Jean, 1996: CV as the only syllable type. Ur. Durand, Jacques in Laks, Bernard: Current Trends in Phonology: Models and Methods. Salford, Manchester: European Studies Research Institute (ESRI), University of Salford.
Ludlow, Peter, 1995: The Logical Form of Determiners. Journal of Philosophical Logic 24. 47-69.
Ludlow, Peter, ur., 1997: Readings in the Philosophy of Language. Cambridge, London: The MIT Press.
Ludlow, Peter, 2002: LF and Natural Logic. Ur. Preyer, Gerhard: Logical Form and Language. Oxford, New York: Oxford University Press. 132-168.
221
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Ludlow, Peter in Neale, Stephen, 1991: Indefinite Descriptions: In Defense of Russell. Linguistics and Philosophy 14. Ponatis v Ludlow (1997). 171-202.
Ludlow, Peter in Živanovic, Sašo: Natural Logic and the Holy Grail. V pripravi.
Lyndon, R. C., 1959: Properties preserved under homomorphism. Pacific journal ofma-thematics 9. 143-154.
Lyons, Christopher, 1999: Definiteness. Cambridge: Cambridge University Press.
Makkai, Michael, 1969: On the Model Theory of Denumerably Long Formulas with Finite Strings of Quantifiers. The Journal of Symbolic Logic 34.3. 437-459.
Marušič, Franc in Žaucer, Rok, 2006: The 'Definite Article' ta in Colloquial Slovenian. Ur. Lavine, James, et al., Formal Approaches to Slavic Linguistics 14: The Princeton Meeting 2005. Michigan Slavic Publications. 189-204.
Marvin, Tatjana, 2002: Topics in the stress and syntax of words. Doktorska disertacija. MIT.
Matushansky, Ora, 2008: On the Attributive Nature of Superlatives. Syntax 11.1. 26-90.
Merchant, Jason, 2001: The Syntax of Silence. Oxford, New York: Oxford University Press.
Moltmann, Friederike, 2009: Degree structure as trope structure: a trope-based analysis of positive and comparative adjectives. Linguist and Philos 32. 51-94.
Neeleman, Ad in van de Koot, Hans, 2007: The Nature of Discourse Templates. (http: //www.phon.ucl.ac.uk/home/ad/publications). Osnutek.
Nilsen, 0ystein, 2003: Eliminating Positions. Doktorska disertacija. University of Utrecht.
Partee, Barbara H., 1996: The Development of Formal Semantics. Ur. Lappin, Shalom: The Handbook of Contemporary Semantic Theory. Oxford: Blackwell Publishers. 138.
Petrič, Teodor, 1999: Nemški naklonski členki in njihovi slovenski ustrezniki. (http:// www.pfmb.uni-mb.si/programi/nem/Germanistik_files/virtual/petric/pdf/partikeln/ LK99.pdf). Predavanje v Lingvističnem krožku Filozofske fakultete.
Pinker, Steven, 1994: The Language Instinct: How the Mind Creates Language. New York: HarperCollins.
Pöchtrager, Markus Alexander, 2006: The Structure of Length. Doktorska disertacija. Universität Wien.
Pollock, Jean Yves, 1989: Verb Movements, Universal Grammar and the Structure of IP. Linguistic Inquiry 20.3. 365-424.
Popper, Karl R., 1998: Logika znanstvenega odkritja. Originalna izdaja 1935. Ljubljana: Studia humanitatis.
Portner, Paul in Partee, Barbara H., ur., 2002: Formal Semantics: The Essential Readings. Cambridge: Blackwell Publishing.
Radford, Andrew, 1997: Syntax: A minimalistintroduction. New York: Cambridge University Press.
Ramchand, Gillian, 2011: Verb Meaning and the Lexicon: A First Phase Syntax. Cambridge: Cambridge University Press.
222
Literatura
Rizzi, Luigi, 1990: RelativizedMinimality. Camdridge: TheMIT Press.
Rizzi, Luigi, 1997: The fine structure of the left periphery. Ur. Haegeman, Liliane: Elements of Grammar. Dordrecht: Kluwer. 281-337.
Rizzi, Luigi, ur., 2004: The Structure of CP and IP: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 2. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press.
Rooth, Mats, 1985: Association with Focus. Doktorska disertacija. Amherst, MA: University of Massachusetts.
Rooth, Mats, 1996: Focus. Ur. Lappin, Shalom: TheHandbook of Contemporary Semantic Theory. Oxford: Blackwell Publishers. 271-297.
Roskies, Adina L., 1999: The Binding Problem. Neuron 24. 7-9.
Rothschild, Daniel, 2006: Non-Monotonic NPI-Licensing, Definite Descriptions, and Grammaticalized Implicatures. Ur. Tancredi, Christopher, et al., Proceedings of Semantics and Linguistic TheoryXVI. CLC Publications. (http://research.nii.ac.jp/salt1 6/proceedings/Rothschild.pdf).
Rothschild, Daniel, 2007: DefiniteDescriptions andNegativePolarity. (http://danielroth schild.com/npidd.pdf).
Rullman, Hotze, 1995: Maximality in the semantics of wh-constructions. Doktorska disertacija. University of Massachusetts.
Russell, Bertrand, 1905: On Denoting. Mind 14.56. Ponatis v Russell 1956. 479-493.
Russell, Bertrand, 1956: Logic and Knowledge: essays 1901-1950. Ur. Marsh, R. C. London: Allen & Unwin.
Sánchez, Valencia, 1991: Studies on Natural Logic and Categorial Grammar. Doktorska disertacija. University of Amsterdam.
Sandler, Wendy in Lillo-Martin, Diane, 2006: Sign Language and Linguistic Universals. New York: Cambridge University Press.
Scha, Remko J. H., 1984: Distributive, Collective and Cumulative Quantification. Ur. Groenendijk, Jeroen: Truth, interpretation and information. Groningen-Amsterdam studies in semantics. Dordrecht: Foris Publications. 131-158.
Scheer, Tobias, 2001: CVCV and the representation of morphological information in Phonology: CVCV and the representation of morphological information in Phonology. 8th Central European Summer School in Generative Grammar. (http://www.umce. fr/dsl/nis01/hdtNisScheer1.pdf).
Scheer, Tobias, 2004: A lateral theory of phonology: What is CVCV, and why should it be?Zv. 1. Berlin: Moutonde Gruyter.
Scheer, Tobias, 2006: A representational solution for cyclicity effects: Direct Interface: The Fourteenth Manchester Phonology Meeting: Abstract Booklet
Scheer, Tobias, 2012a: Chunk definition in phonology: prosodic constituency. Ur. Block-Trojnar, Maria in Block-Rozmej, Anna. Lublin: Wydawnictwo KUL. 221-254.
Scheer, Tobias, 2012b: Direct Interface and One-Channel Translation. Berlin, Boston: De Gruyter Mouton.
223
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Scheer, Tobias in Zikova, Markéta, 2010: The Coda Mirror v2. Acta Linguistica Hunga-rica 57.4. 411-431.
Schwarzschild, Roger in Wilkinson, Karina, 2002: Quantifiers in Comparatives: A Semantics of Degree Based on Intervals. Natural Language Semantics 10.1. 1-41.
Scott, Gary-John, 2002: Stacked Adjectival Modification and the Structure of Nominal Phrases. Ur. Cinque, Guglielmo: Functional Structure in DP and IP: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 1. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press. 91-120.
Ségéral, Philippe in Scheer, Tobias, 1999: The Coda Mirror (http://www.unice.fr/dsl/nis0 1/codamirr.pdf).
Sharvit, Yael in Stateva, Penka, 2002: Superlative expressions, context and focus. Linguistics and Philosophy 25. 453-504.
Smith, Robin, Jesen 2004: Aristotle's Logic. Ur. Zalta, Edward N.: The Stanford Encyclopedia ofPhilosophy. Stanford University. (http://plato.stanford.edu/archives/fall200 4/entries/aristotle- logic/).
Sperber, Dan, 2002: In defense of massive modularity. Ur. Dupoux, E.: Language, Brain and Cognitive Development: Essays in Honor of Jacques Mehler. Cambridge: The MIT Press. 47-57. (http://www.dan.sperber.com/modularity.htm).
Starke, Michal, 2001: Move Dissolves into Merge: a Theory of Locality. Doktorska disertacija. University of Geneva. (http://theoling.auf.net/papers/starke_michal/).
Starke, Michal, 2004: On the Inexistence of Specifiers and the Nature of Heads. Ur. Belleti, Adriana: Structures and Beyond: The Cartography of Syntactic Structures. Zv. 3. Oxford Studies in Comparative Syntax. Oxford, New York: Oxford University Press. 252-268.
Starke, Michal, 2006: Nanosyntax. Predavanje, EGG 2006, Olomouc.
Starke, Michal, 2009: Nanosyntax: A short primer to a new approach to language. Nordlyd 36.1. 1-6.
Starke, Michal, 2011: Towards elegant parameters: Language variation reduces to the size oflexicallystored trees. (http://ling.auf.net/lingbuzz/001183).
Stopar, Andrej, 2006: Skladenjski in prozodični vidiki tetičnih in kategoričnih stavkov: medjezikovna primerjava. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani.
Suppes, Patrick, 1979: Logical Inference in English. Studia Logica 38. 375-91.
Svenonious, Peter, 2006: The Emergence of Axial Parts. Nordlyd 33.1. 49-77.
Szabolcsi, Anna, ur., 1997: Ways of Scope Taking. Zv. 65. Studies in Linguistics and Philosophy. Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
Szigetvari, Péter, 1999: VC Phonology: A theory of consonant lenition and phonotactic. Doktorska disertacija. Eôtvôs Lorand University (ELTE). (http://ny01 .nytud.hu/ ~szigetva/papers/).
Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Uriagereka, Juan, 1998: Rhyme and reason: an introduction to minimalist syntax. Cambridge: The MIT Press.
224
Literatura
Uttal, William R., 2003: The New Phrenology: The Limi ts of Localizing Cogni ti ve Processes in the Brain. Cambridge: The MIT Press.
Van Benthem, Johan, 1983: Determiners and Logic. Linguistics and Philosophy 6. 447478.
Von Fintel, Kai, 1999: NPI Licensing, Strawson Entailment, and Context Dependency. Journal of Semantics 16.1. 97-148.
Von Stechow, Arnim, 1984: Comparing semantic theories of comparision. Journal of Semantics 3.1. 1-77.
Wheeler, Max; Yates, Alan in Dols, Nicolau, 1999: Catalan: A Comprehensive Grammar. Comprehensive Grammars Series. London: Routledge.
Wikipedia, 2006a: Article (grammar)—Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en. wikipedia.org/w/index.php?title=Article%20(grammar)&oldid=96954711}.
Wikipedia, 2006b: Hindi-Urdu grammar — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http: //en.wikipedia.org/w/index.php?title=Hindi-Urdu_grammar&oldid=97177715}.
Wikipedia, 2006c: Modularity of mind — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en. wikipedia.org/w/index.php?title=Modularity_of_mind&oldid=72303158}.
Wikipedia, 2006d: Syllogism — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en.wikipedia. org/w/index.php?title=Syllogism&oldid=68942888}.
Wikipedia, 2006e: Turkish grammar—Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http: //en. wikipedia.org/w/index.php?title=Turkish_grammar&oldid=94785444}.
Wikipedia, 2006f: Wing — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en.wikipedia.org/ w/index.php?title=Wing&oldid=79979215}.
Wikipedia, 2007: Japanese grammar — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en. wikipedia.org/w/index.php?title=Japanese_grammar&oldid=107844697}.
Wikipedia, 2014: Catalan grammar — Wikipedia, The Free Encyclopedia. (http://en. wikipedia.org/w/index.php?title=Catalan_grammar&oldid=639938018}.
Zamparelli, Roberto, 2000: Layers in the Determiner Phrase. Outstanding dissertations in linguistics. New York, London: Garland Publishing.
Zeijlstra, Hedde, 2004: Sentential Negation and Negative Concord. Doktorska disertacija. University of Amsterdam.
Živanovic, Sašo, 2002: Kvantifikacija v naravnem človeškem jeziku. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za matematiko in fiziko.
Živanovic, Sašo, 2004: O razvoju jezika. Analiza: časopis zakritično miselVIII.1-2.145-166.
Živanovic, Sašo, 2006: Vpliv obsega mentalnega slovarja na domeno fonološke teorije. Ur. Jurgec, Peter: SloFon 1 : zbornik povzetkov. 96-97.
Živanovic, Sašo, 2007: Kvantifikacij ski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Živanovic, Sašo, 2010: Conjunctive and prepositional comparatives in Slovenian. Lingu-istica: Demetrio Skubic octogenario 50.3. 225-240.
Živanovic, Sašo in Pochtrager, Markus Alexander, 2010: GP 2, and Putonghua too. Acta linguistica Hungarica 57.4. 357-380.
225
IMENSKO KAZALO
A
Abney, Steven Paul 68 Aboh, Enoch Olade 21, 30, 70 Adger, David 67, 70, 119, 157, 204 Alexiadou, Artemis 21, 69 Alt, Theresa 56 Anderson, John M. 77 Aristotel 89
Aygen-Tosun, Gulsat 56, 57 B
Bajec, Anton 103 Baker, Mark 77 Barwise, Jon 38, 79 Beghelli, Filippo 70, 87, 125, 129, 199, 200
Belleti, Adriana 61, 69 Bhatia, Tej K. 55 Bolinger, Dwight 25 Büring, Daniel 114 Borer, Hagit 71 Boskovic, Zeljko 43, 197, 198 Brentari, Diane 81
Brody, Michael 71, 117, 119, 125, 129,
164, 218 Brown, Wayles 56 Butler, Jonny 128
C
Caha, Pavel 69, 80
Carruthers, Peter 76
Chierchia, Gennaro 100
Chomsky, Noam 61, 62, 64, 66-68, 72,
79-82, 115, 118, 125 Cinque, Guglielmo 21, 69, 70 Collins, James 201 Cooper, Robin 38, 79 Corver, Norbert 19 Cuderman, Marijana 172, 189
D
Dols, Nicolau 48
Dowty, David 92, 93 E
Emmorey, Karen 81 En£, Mürvet 19 Erjavec, Tomaž 59
F
Feldstein, Ron F. 54 Fodor, Janet Dean 127 Fodor, Jerry Alan 75, 76, 81 Frege, Gottlob 89 Friedman, Victor 50
G
Gil, David 121 Giusti, Giuliana 21 Golden, Marija 67, 68, 77, 158 Grillo, Antonino 62
H
Halle, Morris 71 Harley, Heidi 150 Harris, John 80
Heim, Irene 73, 125, 181-184, 186, 187 Heller, Daphna 45
Herburger, Elena 15, 75, 87, 88, 102, 109, 132, 134, 135, 138, 139, 152
I
Ihsane, Tabea 19, 20, 70, 158 Ilc, Gašper 64 Ionin, Tania 150, 151
J
Jackendoff, Ray S. 25, 26, 76 Janda, Laura A. 44 Jasbi, Masoud 201 Juarros-Daussa, Eva 48
K
Kadmon, Nirit 25-27, 29, 37, 125 Kamp, Hans 73, 125
227
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
Kaye, Jonathan D. 80, 197 Kayne, Richard S. 163 Keenan, Edward L. 14, 75, 106, 108, 201
Kempson, Ruth M. 87 Kennedy, Christopher 188-190 Kern, Marko 172, 189 Kracht, Markus 64, 115
L
Ladusaw, William 100 Larson, Richard 71, 72, 87-89, 92, 99, 106, 182 Lasnik, Howard 118 Law, David 35 Lechner, Winfried 177 Lewis, David 201 Lülo-Martin, Diane 81 Lindsey, Geoff 80 Link, Godehard 87 Linnebo, 0ystein 35, 133 Lopez-Escobar, E. G. K. 95 Lowenstamm, Jean 80 Ludlow, Peter 10, 35, 37, 75, 86, 91-93, 97, 99, 101, 107, 127, 219, 222
Lyndon, R. C. 95 Lyons, Christopher 20, 56
M
Makkai, Michael 95 Marantz, Alec 71 Marusic, Franc 20, 70, 173 Marvin, Tatjana 82, 132 Matushansky, Ora45, 150, 151 Merchant, Jason 140 Moltmann, Friederike 162
N
Neale, Stephen 127 Neeleman, Ad 140, 202 Nilsen, 0ystein 69, 71, 130
O
Ockham, William of 61, 91
P
Partee, Barbara H. 71 Petric, Teodor 28 Pinker, Steven 104 Pollock, Jean Yves 68, 70 Pöchtrager, Markus Alexander 80 Popper, Karl R. 14, 61, 110, 197 Puskás, Genoveva 19, 20, 70, 158
R
Radford, Andrew 67, 119, 120 Ramchand, Gillian 80 Ritter, Elisabeth 150 Rizzi, Luigi 61, 62, 69, 120 Rooth, Mats 13, 25-27, 29 Roskies, Adina L. 82 Rothschild, Daniel 101, 102 Rullman, Hotze 182 Russel, Bertrand 89, 156, 201 Russell, Bertrand 19, 37, 38, 223
S
Sag, Ivan A. 127 Sandler, Wendy 81 Scha, Remko J. H. 86 Scheer, Tobias 80 Schwarzschild, Roger 182 Scott, Gary-John 163 Segal, Gabriel 71, 72, 87-89, 92, 99, 106
Sharvit, Yael 162 Sánchez, Valencia 92, 93 Ségéral, Philippe 80 Sperber, Dan 76
Starke, Michal 64, 69-71, 76, 77, 80, 82, 88, 113, 115, 118, 120, 124, 142, 204 Stateva, Penka 162 Stavi, Jonathan 14, 75, 106, 108, 201 Stopar, Andrej 28, 30 Stowell, Tim 70, 87, 125, 129, 199, 200 Suppes, Patrick 92 Svenonious, Peter 80 Szabolcsi, Anna 125, 129
228
IMENSKO KAZALO
Szigetvari, Péter 80 T
Toporišič, Jože 16, 17, 20, 23, 68, 113 Townsend, Charles E. 44
U
Uriagereka, Juan 62, 67 Uttal, William R. 75
V
Van Benthem, Johan 108, 109 Van de Koot, Hans 140, 202 Van Riemsdijk, Henk 19 Vergnaud, Jean-Roger 80 Von Fintel, Kai 99-101 Von Stechow, Arnim 177, 182, 187
W
Wheeler, Max 48
Wikipedia 21, 46-48, 56, 63, 75, 76 Wilder, Chris 21, 69 Wilkinson, Karina 182
Y
Yates, Alan 48 Z
Zamparelli, Roberto 14, 19, 21, 69, 116, 164
Zeijlstra, Hedde 126, 127, 130, 131,
194,195 Zikova, Marketa 80
Ž
Žaucer, Rok 20, 70, 173 Živanovic, Sašo 9, 63, 75, 80, 86,
95-97, 107, 110, 133, 152, 187
229
STVARNO KAZALO
alternativa, 27, 29, 31, 33, 136, 181, 184
berljivostni pogoji, 63, 73 besedni red, 28-31
besednozvezna teorija, 113, 115, 141,
142, 144 binarnost, 104, 105
denotacija, 71, 73, 92, 106, 107, 162, 181, 182 dictum de nullo, 91,92, 95 dictum de omni, 91, 92, 95 disjunkcija, 35, 105, 128, 131, 192 distributivnost, 199 dogodek, 87, 89, 202
ničti, 193 določilnik, 74, 92, 93, 96, 105, 106, 110, 149
določni, 37, 42, 158, 171, 197, 201
logična oblika, 157 presežniški, 14, 31, 38, 42, 43,
161, 173, 177, 197 primerniški, 14, 97 univerzalni, 14, 129 določilo, 67, 112, 115, 118, 122
povedkovo, 164,165, 180 določni člen
pridevniški, 20, 173 dopolnilo, 14, 66, 112, 123, 132, 161, 194, 199
doseg, 37, 124, 126, 133, 138, 142, 143, 146, 157, 158, 181, 182, 184-186, 188, 190, 200, 202, 203, 205 omejenega kvantifikatorja, 110, 145, 156 dvojno napolnjeni Comp, 118
endocentrizem, 66 enoličnost, 19
fonetična oblika, 63 formula, 35, 125
atomarna, 36, 113, 123
položaj, 160, 192 polarnostno kanonična, 95, 96 fseq, 147, 159
glagol
modalni, 183
hierarhična zgradba, 142, 146, 148 hrbtenica, 117, 120, 123, 125, 135, 157, 213
numerična, 117, 151, 159, 160,
167,168, 174 prekinjanje, 148, 149, 151, 160,
167,168, 174 pridevniška, 163, 174 samostalniška, 168, 169, 174 stavčna, 167, 179, 184, 185
implikacija, 35 inferenca, 37, 87 izbiranje, 64
izomorfizemLF = L*, 83, 143, 145,
156, 191, 201 izpust, 140, 158-160, 162, 167, 174, 182, 185, 187, 203
jedro, 14, 66, 68, 82, 115, 118, 122 preprosto, 122
sestavljeno, 118, 122, 156, 184
jezik
angleški, 31, 44 bolgarski, 199 francoski, 19 grški, 126 hebrejski, 45 hindujski, 46, 58 japonski, 46 kannadski, 47 katalonski, 48
231
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
kitajski, 49 madžarski, 20, 49 makedonski, 21, 42, 50, 60 nemški, 21, 34, 51 nizozemski, 52, 194 norveški, 21, 53 polisintetični, 198 poljski, 54 pundžabski, 55 romunski, 55 slovenski, 31, 59 srbohrvaški, 199 srbski, 56 tamilski, 56 turški, 56 češki, 44
španski, 21, 138, 139 jezikovna zmožnost, 62, 63, 76, 83, 93
kartografija, 163 kategorija
funkcijska, 68 leksikalna, 68, 70 komentar, 201 komponenta
fonološka, 65, 72, 77, 79, 81 pomenska, 71, 72, 74, 77, 78, 83,
104, 106, 107, 110 skladenjska, 65, 72, 77, 78 konjunkcija, 35, 105, 112, 128 konzervativnost, 15, 75, 86, 108, 110
stroga, 109 korespondenčno načelo, 104, 112, 117, 121, 124, 131, 141, 144, 147, 150, 192 kvantifikacija, 134
neomejena, 35, 109, 112 omejena, 109, 110, 112, 127 univerzalna, 137 kvantifikator, 105, 180
eksistencialni, 35, 128, 131, 160, 183, 192, 202
implicitni, 124, 128, 141, 157, 158, 160, 167, 169, 178, 190, 203 položaj, 205 vmesni položaj, 145 neselektivni, 125 omejeni, 124, 156 posplošeni, 92, 93, 105, 182 univerzalni, 35, 128, 131, 158, 160, 167, 169, 183, 191, 192, 199, 205
logika
infinitarna, 86 naravna, 91 pluralna, 35, 86 predikatna, 35 logična oblika, 63, 71, 75, 83, 107, 121 ločitev, 65, 82
minimalizem
metodološki, 61 vsebinski, 62, 63, 66, 80 model
domena, 109 modul
Fon, 81, 83 SMS, 81, 83 monotonost, 89-104, 162, 186, 200
n-beseda, 126,194 nabor, 64 naslonka, 16
podvajanje, 198 nastop, 95, 96, 117, 124, 126, 136, 160 negativen, 96, 101 pozitiven, 96 negacija, 35, 95, 96, 101, 105, 126, 128, 131, 138, 158, 188, 190-192, 194,195 negativno polarni izraz, 129, 190 nejasnost, 188
odvisnik
oziralni, 163, 198
232
STVARNOKAZALO
ogrodje, 115
pridevniško, 68, 69 samostalniško, 68, 69, 116, 171 stavčna, 116, 168 stavčno, 68-70 omejevalec, 110,112, 124, 127,
131-134, 145, 150, 156, 157, 178, 186 operator, 28, 29, 74, 130 <, 162 >, 162
modalni, 182 negativni, 194, 195 osprednjost, 201 otok, 198 ovrgljivost, 61
ozadje, 134, 136, 137, 139, 140 oznaka, 72-74, 77, 78, 82, 83, 117, 118, 122, 123, 126, 130, 158, 161 binarna, 204
negativna, 129, 167, 169, 170, 173,
192, 198, 199, 204, 205 neinterpretabilna, 194 nezaznamovana, 204 pomenska, 73, 74, 77, 78, 149 privativna, 204 zaznamovana, 204
pomen
formalni, 17 predmetni, 17 pomenska ravnina, 71 potrjevanje, 74, 118, 119, 123 poudarek, 25, 26, 28-31 predikat, 35, 74, 87, 96, 112, 119, 121, 136
#, 36, 147, 148, 151, 159, 160,
163, 167, 171, 173, 191 argumenti, 88, 115, 116, 121, 124, 160
distributivnost, 36, 86, 87 jedrni, 121, 122, 124, 130, 132, 149, 159, 163, 165, 192
polarnost, 171
vrstni red argumentov, 121, 149, 165
kolektivnost, 36, 86, 87 kumulativnost, 35, 86, 87 mestnost, 121
nepresečnosti, 192, 198, 201, 203 presečnosti, 36, 141, 156, 157, 160, 170, 171, 173, 191 predpostavka, 28 premik, 182, 183, 203 premikanje, 64, 115, 149, 157, 159, 160, 174, 181, 203, 205 prislova, 198 presežnik, 21, 187, 198 absolutni pomen, 171 nepresežniška raba, 34, 176, 193 relativni pomen, 171, 175 pridevnik
presečni, 163 presežniški, 198 stopenjski, 182 negativni, 187 osnovna stopnja, 188, 189 pozitivni, 187
standard primerjave, 188-190 priklapljanje, 67, 164, 194, 195 primernik, 162, 188, 198 pridevniški, 186 prislovni, 186
razred primerjave, 177, 178, 187 primerniški predlog od, 177, 181, 182 primerniški veznik kot, 177, 181 prislov, 17, 167
negativni, 194, 195 prislovno določilo, 88, 200 projekcija, 66, 118, 119, 121, 123, 129, 149, 156, 157, 161, 165, 203 druga, 122, 167 funkcijska, 69 maksimalna, 67, 112 minimalna, 67 prva, 122, 132, 168
233
SašoŽi vanovic, Kvantifikacijski vidiki logične oblike vminimalistični teoriji jezika
vmesna, 67
zadnja, 122, 131, 150, 167
relativizirana minimalnost, 62
samostalnik, 18 samostalniška zveza, 14, 17 nedoločna, 205 univerzalna, 181, 182 sestavljanje, 64, 66, 115, 132 sestavnik, 64, 117 sestavniškost, 72, 107, 127 silogizem, 89 sistem
izgovorno-zaznavni, 63, 65 pojmovno-namerni, 63, 65, 71, 73, 74,78, 81, 83, 89, 123, 132, 136
skladnja
neslišna, 65 slišna, 65 sklepanje
izpustno, 96
usmerjeno, 129, 135, 190, 200 vrivno, 96 sklon, 16, 158
rodilnik, 198 sled, 114, 115
slovar, 81-83, 158, 161, 171, 174, 194, 198
specifičnost, 19, 20, 186 spremenljivka, 35, 113, 117, 120, 123, 124, 126, 135, 184, 213 alternativna, 137, 146, 167, 184,
185, 202, 203 alternativna, 169 dogodkovna, 87, 116, 140, 141, 202
individualna, 35, 87 lastnostna, 87, 163 numerična, 35, 87, 148, 159, 175 pluralna, 156
predikatna, 132, 133, 136, 178 predmetna, 132
prosta, 125 stabilna razširljivost, 109 stavek
mali, 164, 165, 180 pod-izbrisni, 182 pomožniški, 164, 180 vprašalni, 182 stavčni rep, 28, 29, 31 stopnja, 162, 182
standardna, 163 stopnjevanje, 23-25
tavtologija, 112 topik, 201, 202
udeleženska vloga, 88, 116,119, 123
izčrpnost pripisa, 88 ujemanje, 21 univerzalna slovnica, 62 ustreznost, 25
vezalna fonologija, 80, 204 veznik
logični, 35,37, 95,105,111,112, 128
večina, 18, 22, 23
absolutna, 31, 33, 38, 42, 171, 197 relativna, 32, 33, 43, 172, 173, 175, 177 vmesnik, 63 vprašaljenje, 117, 198 vzorec določnosti, 41, 197 vzorec enoličnosti, 140, 192, 193, 198
zaimek
kazalni, 21 osebni, 16 zanikanje, 129, 138, 176, 190, 192, 204 zgradba
globinska, 66 površinska, 66 zveza
^P, 70, 147 AgentP, 69
234
STVARNOKAZALO
AndP, 203
AP, 69, 190
besedna, 69, 114
BgP, 69, 140, 167, 168, 174, 178,
198, 201 CommentP, 201 CP, 68, 69
DefAP, 173, 174, 198
DefP, 69, 156, 158-161, 167, 171,
174, 198 DegP, 69, 163, 173-176, 198 DistP, 129, 200 DP, 68, 69, 157 IP, 68, 69
NegP, 70, 129, 170, 192, 194, 195 NP, 69, 157
NralP, 69, 148, 159-161, 163, 165, 167, 168, 171, 175
NumP, 70
PropertyP, 163, 165, 174, 179, 190
ThemeP, 69
TP, 69
VP, 68, 69
vP, 195
števnik
glavni, 14, 16-18, 36, 148, 151, 158, 165, 200, 201 sestavljen, 151 nedoločni, 14 žarišče, 13, 15, 25, 31, 33, 140, 144, 146, 167, 169, 174, 178, 180, 181, 184-186, 198, 201, 203 povezava z, 26, 28 žariščna preslikava, 134 žvrkljanje, 198
235
»Kvantifikacijski vidiki logične oblike v minimalistični teoriji jezika« je nadgradnja doktorskega dela, ki je nastajalo v okviru doktorskega študija dr. Saša Živanovica; gre za izvirno avtorsko delo, ki povezuje dve znanstveni polji: matematiko in semantiko. Metodološko temelji na uvedbi parametra (logični jezik L*), ki služi kot orodje za pomensko razčlenitev jezikovnih izrazov z namenom dokazati, da izrazi jezika L* sistematično ustrezajo izrazom logične oblike. V tem okviru avtor utemeljuje in razvija možnosti skladenjsko-pomenskih razčlemb, pri čemer upošteva sočasni razvoj znanosti o skladenjskih zgradbah in se nasloni na vse zanesljivejši izomorfizem med skladenjskimi in pomenskimi razčlembami.
doc. dr. Helena Dobrovoljc
Dalje podaja monografija izvirno razčlembo stavčnega zanikanja in skladenjskega ujemanja. Spet je analiza zajela primerniške in presežniške konstrukcije ter glavne števnike (samostalniške in pridevniške in kot jedro t. i. malih stavkov). Iz navedenega je razvidno, da razvija monografija poleg skladnje tudi formalno semantiko naravnega človeškega jezika in da hodi pri tem še neuhojena pota. V slovenskem okviru gre za prvo obsežno študijo te vrste sploh. Po mnenju podpisanega recenzenta pa tudi mednarodno jezikoslovje še ne premore primerljive študije ob enakem jezikovnem gradivu. Dosežki študije so povrhu take vrste, da veljajo za naravne človeške jezike sploh.
akad. prof. dr. Janez Orešnik
Linguistica et philologica
31
18 €
http://zalozba.zrc-sazu.si
9789612548322